Szombathely,     18. máj. 1919.
VI. LETO	20. ŠTEV.
Proletárje svejta, zdrüžite se!
Cejna novine je:
Na cejlo leto   .   .   .   .   .   .   .   .  10.40 K
Na po leta   .   .   .   .   .   .   .   .      5.20 K Edno štev. 20 filerov.
Političen, drüžbeni i pismeni list za stároslovence. PRIHÁJA VSAKO NEDELO.
Vreditelstvo i izdajitelstvo: Politične komissárije tiskárna    propaganda.
Kapitálizmuš.
Vogrski kapitálizmuš je imeo... Nega pri nás, nidti na cé.lcm svejlí tiste moči, štera bi ga več oživiti mogla. Pá riška konfereccija zná tó dobro, ja, i tó tüdi/ ka se bode z Ententcm zgodilo, či se nóvi svejt i tá zoseli... Vidi, ka že gospodárstvo njihovo že ne bode dugo trpelo. Leča se té naš neprijáteli, naš krvnik v svojoj Stisk!. Boji se, i tó močno od nóvoga svejta, v šterom ne bode več mogao güliti národe svejta. Stráh njihov je pravi-, č en, zaslüži ni te i kaštige velke vrej-^ den ...
Visoko drűštvo páriško, štero sebé — za mirno konferenco — zové, zdaj na slednje, očivesno, v vsoj svojoj pctpunoj diki se pokázalo vö zaistino.
Nej samo proti v nam, nego i cej-lomi svejti je naznanilo misli svoje, nakanenje od mára i sáveza národov.
I k coj se prijalo, tó lejpo drüštvo, da svoje senjarije i z činom vöspela (zaistiniti). Ali kak se vidi, se boji -jako .včiniti stopáje svoje hüdobne,
krivične i brezi vsáke podloge. Nej je nájmre gvüšna v svojoj vojski, štera se samo — na oči gledoč — vidi preveč verna.
Entente več Čüti, da že ne bode dugo vremena, gda meč ž rók njihovim voj-nikom spádne . . .f Vojska angležka i francuška, žmetno je vervati, ka bi proti Rusiji i nam Šla. Vojska oboje držáve je sebi, svestna i vidi že očivesno, da té boj samo cili, namje-ram kapitálizmuša slüži, i da samo poduža gospodárstvo njihovo.
Z toga zroka volo ne vüpa ih esi poslati. Obrnola se za pomoč k náj • zaostáojenomi národ! Europe — k držávi Románije, —- štera ešče v izdak stenja pod jármom kapitálizmuša. Pre-vojüvači znanosti, izobrásti (kulture), kak je Amerika, Francuška i Engleš-ka: nájdejo gori nadale svoje pomágajoča, faájmilejše i verne v zamörci-cima, vu vojski afrikanskoj ... Vu njihovim državaj se ne nájde Človik, koga bi z mérnim srcom lehko od-poslali proti nam, da náj bi vršo delo krvnika. Ne s mi šli se, ka vsákí boj
more meti ednok li konec svoj, — prvlé ali sledi. Ne Vej, ka nega takše vojske, štero jednok ne bi trbelo domó püstiti, — te boji konec napraviti, bojdi i on zmágajoči ali -pa zgüblena.. Vu svojoj módrosti je pohuštila na nás i na vse one vojsko, ki nej so v njénom brata včini.
Entente je lehko misleni i oslepleni v politiki svojoj .. . Pride vremen, da i med njimi té boj, šteroga so začnoli z románi proti nam, bode vövdaro. Pozábio je národ francuški že nevóle bivše velke revolucijo ..,. Od trplenja pa, štera čákajo na národ-francozki i štera de mogao vö odná-šati vu približavajočoj revoluciji, — se nam nidti ne senja....
Začnoli so proti nam boj. Té boj je zdaj že očivesno, — moremo, priznati — nej národni (nacionálističkí), nej je lakovni. Té boj je vojsküvanje vogrsko proletárie proti kapitalizmuši, šteri ščé nás po sili požreti...
Ne bojimo se toga boja. Znájmo Samo, ka brezi vojsküvanja nigdár nej je bilo zmáge i Jáko se vkán.
Te peklénski sin.
Zdávnja se je zgodilo. Više dvajseti lejt je že tomi. Te sam tüdi na vesnici bio školnik, nego nej tű.
Edno ráno jutro, v blatnom, meg-lenom .jesénskom vremeni, sam z bli-žánje vési šó próti dómi. Na pošto sam hodo. Za pisem volo.
Na konci vési sam ednoga človeka vido idti, nej daleč pred menov. Máli , žaklič je meo na ramaj i nekaj malo v njem. Oblečalo je razcotano visilo dol z njega, roké je pa preveč bras-klave meo. Tó se' rávnič i vküpgliha, sam si mislo: Brasklava róka — raz-cotani gvant, gladka róka — fájni gvant!	.. .	'' p - .
Ide dale te Človik na tihoma. Jas za njim. Na nogáj z žmetnimi, zakrpa-nimi črcjvli, kláči to blato. Ništerna
krpa je , že vkrajglédala z ednoga, drügoga njegovoga črejvla, tak, ka njemi je voda škropíla vö z njih. Skűz nad vnógi krp na hláčaj sam tüdi i večkrát ovárao nágočo nóg njegovi,
Édnók samo postáne te Človik, naj si počiné. Nego žaklič ne dene dol, ka bi se zblato. Dojšao sam ga. Te me nagovori:
— Kama idete gospód?
— V šólo.
— Ste ví školnik ?
— Jas sam!
— Včasi sam si mislo. Po vašem zčuiskanom gvanti. Ta; vnóga deca 'tam; puno sopóta, práka. Má’i slüjž .'......
Z nóvh ideva dale, na tiho, brezi guča.
— Ne mre idti v sólo te dečkec!
-— Šteri?
—| No, jas sam oča Senčarove decé! Te Janček ne mre idti.
Štirje Senčarovi, trije brati i edna sestra, ta nájménša med njimi, šol hodili k meni v šólo. Vsi so tüdi rávnič tak preveč razcotani bilí, kak oča njihov. Ta dróbna, blejdi vlási mála deklička je materino janko nosila, gorspod-vézano, te róčice večkrát i skoz nad žepke vöpotíšnjene. Tó je malo špájsno bilo. Ali' z táksega dela se samo bogáte! lehko smehlávajo.
— Lehko je betežen Janček? — sam ga pitao.
— Nej. Samo ka jas zdaj v mlin hodim k Jónaši, vrejča nosi t, te pa ne mrem domá bidti pri ženi. Ta se nanč genoti ne mre.
— Ka njim pa fali ?
— Ja, opelejrali so jo, pa se jé te, gda je z žpitála domó prišla, nej
2.
NOVINE
1919. május 18.
vsákí, ki je tó mislo, ka bi revolucija naša, po mirnoj poti, gladko brezi vsake nevole žfüaešnje pišla do kraja,.. Primili smo gori boj z našimi nepri-játelmi na cejloj liniji; v té boj smo vrgli kocko prišetnosti naše i vüpanja našega. Ali tróštámo se, ka té boj nej je samo naš poseo, nego je i po seo proletárie cejloga svejta.
Lehko pridejo románi, zamorci na i čehi tüdi, či zgübimo i ali pa bodemo i zmagali: tó vojsküvanjer z bičom kapitálizmuša naprejdovajoči boj, je z čista samo pripravlanje düš pa revolucijo bodočo. Náj prehodi cejli svejt samo iskra novoga sunca, svejta.
Náj vidijo proletárje svejta, da jé tű eden národ, šteroga je kapitálizmuš vu 4 i Yž letnom boji z silov mantrao brezi zroka, brezi konca, te i nadale ga ščé ropali . . . Da té národ je gori vzeo boj za zmáge revolucijo proletárske i za bógšo bsdoč nosi bláženstva delavcov.
Svejt bode vido tó, odpré te düša svojo plameni revolucijo svetske, Či ga dosejmao nej znao primle v sebé.
Nemamo se bojati, kaj šteč se má i zgoditi. Boj pelamo nesmileni, od obojih strán strašen. Ali té boj Je zdaj tisti,.Šteroga voditi, odoašati so nás prišiljávali že od dávna náši Dejáki, hüdobni ali i poznati neprijatelje. Známo, ka našoj zmág! samo té boj bode lohn, dobro zaslüžena i vrejdna plača. Da. za etim bojom prvlé ali sledi je naša potpuna Zmága.
Nadale vsako držanje more náj prvlé svoje kapitáliste, tyrane svoje prepraviti. Glejmo ih samo, oni hüdo-buicje si pomágali vrčti Svejt v boj i —- zdaj nadale ščéjo zadovolno i blaženo záto li nad rüšavinaj lülskoga roda nedužnoga, šteri stoji skorobrezi
prišetnosti, i nadale gospodáriti, kra-lüvat te gütiti národe . . . -
Tó so zaistino krvniki, ki ido škripajoč z zobmi na nás, da nas raztrgnejo ...(P)... Ja, Románi so oni.ki ešče izdak blaženo trpijo bič gospodárstfa imperialističkoga. Pripravni so li rájši zátrpeti hüdobne ka-pitalizmuša, mesto da bi ovidli zapelávat^ njihovo.
V pamet ne vzemejo, da cejli svejt naginja, ide k novomi svejti, nego se slejpe podávlo vodenji kapitálistjom. Spitálizmuš pa samo čáka na čüdo z nebés i zrijeva na svoj plen: a ne verje, ka té plen, dobiček nemire biti drügo, kak sam smrtni pcdpis njegov ...	M... s, ..—
Srednjica držávni póvanja drüstv.
Z vöpokázaaja Srednjice držávni pó • vanja drűgi v (A termelők sző vetkezeteinek' Országos központja) čtémo,ka sa pó vanja drűstva, v cejlom nášsm drzánji, štero je nej, od ešče samo Zdajšnji, naši neprijátelov obrédjeno, do eli mao več kakp&ltretjo million plügov, prvlé gospodske zimlé vzelá v delo. Širno v Simogy vármegjíi okőli šéststójezero plüjov obdelávao pá-vanja drüštvo.
Tákše póvanja drűštvo se gde šléí lehko gorgostáví, ali vsigdár je bőgše, či se z kem več zemlé dela vküper. V póvanja drűštvo za toga zroka volo telko polákidelavcov stopi vküpèr (moški, ženske, dečki, dekline, z kojaskim, kráv-jim cügom, z skerjó j, z polodelskimi mašimi), kelko ji je pstrejbns, naj ono več sto, ali več jezero plügov imajóco zemlo obdelajo.
Tomi pó maja drűštvi je vsákí delavec Iehko kotriga, ki v vsi tom leti
náj menje 120 dní dela ščé opraviti na zemli drügiva. Akcie (részvény) ali táli drűstva so pa nej več pejnezje, kak v stárom vrejmeni, nego delo; vsáka akcia: 120 dní ročnoga dela z prosto? šker-jóv ešče zdaj; z cügom, z mašinom je, poleg včíajenoga, vözračuianoga dela več lálov ali akcij. Kí ležejše, žmet-nejše delo oprávla, z slabejšim, moč-nejšim-cügom, z falejšim dragšim mašinom včiní svoje dnévno delo, poleg toga, z stotnicami vöpokázanaga svojega dela, dobi svoj eden ali več tálov z vsega občinskoga pova. V prvi lejtaj, či njemi z šteroga pova nej trbej telko, kak njemi ide, se njemi z pejnzzi pláča vö njegov táo.
Pófanja drüštvo nadale cejloga ino nej cejloga juša kotrigo má. Cejloga. juša kotriga so oni šteri cejlo leto, vsákí delaven dén, svojemi póvanja drűštvi odločijo.' Nej celoga juša kotrige so pa tisti, ki samo 120 dní delajo za drűštvo.
Kotrigam po a nja drőštv si skoz cejloga leta dáva vö pov i drüge hižae potrebočo, nej samo ni ednok; na konci vsákogaaeta se pa te privértivani do . hótek, poleg včinjenoga dela po ednom raztála med nyimi.
Póvanja drűštva vu velkoj meri,, poleg tanača i kázanja na tá vö vučeni možov pelajo polsko i z tejm vküppri-kapčens drűgo vértsvo. Proti malomi vertstvi so glih tak, kak máli rokodelavci ali ménši mešterski lüdjé z nikèlkimi svo-jimi pomočniki, proti fabriki, gde jezero i jezero rok dela pod voditelstvom tüdi i na ono delo vövučeni možov.
V prišestnom vrejmeni de si etakše pózanja drűštvo vsefelé pripravne ménše i vékše skéri, mašin? správijo notri, ino vse eta de je do-
pázila. Nikoga je nej mejla, ka bi njoj krűh pomogao mejsití, decé je pa osem, te ga je pa sáma spekla. Te. se njoj je pa nazáj gorrazpárala rana, ka njoj je doktor zašio. Od tisti máo pa sploj
leži; že dvej leti....... Jas pa vsákí
dén delati morem. Devét nas je pri stoli. Zvün njé ..... .
Tó tak velko svojo nevoló je Celó v mérnom táli pravo meni te Človik. Nidti znao sam nej na hitroma, kákši odgovor bi njemi dáo, ár me je strsno njegov guč. Tak sam njemi pravo záto, kak sam se i jas návčo od drügi:
— Vüpajte se v Bógi, on vam že pomore!
Z etim navajenim tróštom smo pomágali prvlé vszákomi v nevóli. Bog je Pomočnik vsejm siromákom! Tó je bio od nigd t máo te nájlepši i nájle-žejši guč.	•	•
— Bóg? Te pa ví, gospon školnik, tüdi verjete ka Bóg jé ?!
Na méne je glédao, próti meni se je obrno ino z sühim so se njemi svej-tile oči,
— Jeste! — sam njemi pravo.
— Nej je istina! Ví školnicje tüdi ne verjete, ka jeste. Dobro znáte ví
tó........samo ka tak musájn morete
včiti.
Ostro, nemilostivno so mi vsekle v Srcé njégove rečí. Rávnič v tistom vrejmeni sam čteo Piohászka püšpeka „Obládavni zgléd svejta* zváne knige. Kak edno močno odürjávanja sam začüto proti etomi, hüdoga guča, cota-vomi človeki.
— Jé Bóg! Ovači ne mremo za-razmiti globočíne skrovnosti žitka! Jeste........
— Te pa či jeste, zakaj ne vidi
mojo-nevoló? Zakaj jo trpí?..........V
krilo tak právitef pa bi školnicje istino
mogli vöiti.....Pop me tüdi vsigdár
kára, ka zakaj se ne dám zdati z že-nóv mojov. Nej sam bio z njóv v cérkvi, istina je, ali nej sam jo povrgao, či je že glih dugo betežna........
Skóz gospodínovi óken pa skoro vsákšs leto drüga i drüga gláva gléda vö. Či njemi rávnič zláti kríž visi dol z šinjeka ......Vkraj je splódi po rédi
vse. Záto, ka ne ma düše. Pa ka mi
predga te od Bogá ?.........Či bi bio,
ne bi vüpao kaj takšega včiniti; pa drügi tüdi nej........Jas cejli dén de-
lam, skoro to nájžmetnejše delo. Od jütra do véčera. Pa itak samo z ku-kurčnim živémo. Samo z kukurčaim. Kaj bógšega ne mrem prislüži ti. Ženi tüdi samo včási — včási prinesém domó kaj malo krűha, či ga gde do-
1919. majus 18.
NOVINE
3.
má, t svoji kovačneaj, delavnicaj daló poprávlati, v rendl držati. Melo de drűštvo tüd: i vsa potrejbna svoja nastavlenjá tüdi, kak svoje mline, svoje cukorne i spiritučne fabrike, ciglaríje i cementaiíje, kak tó ráven ali brejžni grünt odlóči; svoje kopanje (konjov, kobio pokanje), govedna-lí.e (govenska márke pófanje), koža-ríje, ovčaríje, mlekarí.e, (mlejka gor« zdeláfanje) sfinjaríje (svinj póvanje, krmlenje), svoje mesárnice (mesá ka-jenjé, süšsnjé, masti vküpsprarlenjé, žájf delanje), svoje živátnice (pár, glašek, réc, kür, bilic póvanje); póvalo de drű.tvo len, konóple, štere v náj-vékšem táli v svoji fabrikaj zdela gor; mili de ložnarí.e (logé za lejs, drva); nastavlenjá si postávi gor, kak málo, velko kanalizeranje žemlé, ménši i vékše železnice vse okól kre velki tá-beo grünta, turbine za gvinanje električne móči i. t. d.
V pridóčega vrejmena póvanja drustvaj vsáka drüžina (familia) svoje Zdravo stanjé dobi v róke, z cejla sgotovleno i vsigdár v rendi držino; ménša drüžina ménši, ta vékša pa vékši hrám. Vsákí živóöi Človik de v oblejkt, 'v bráni i vu vsoj drügoj potreben vse meo, ka de njemi trbelo, ešče za volé tüdi, ár kotrige póvanje drüstv, kak eto predalnicje, vövučeni možévje svedočijo, nidti eden trètji tao ne po-nücajo gor z vse onoga, k drűštvo pripóva. Ijo vse odrašene kotrige do samo osem vör (po vrejmeni ešče menje) dela mele na dén v svojem, po svej prilikaj polejtanom njihovom pre-dáli ali táli dda; ino pri deli je mokro vrejmen, deži, snejg, zima ne de müdili v magezinaj, delavnicáj, v tvojoj čaj ali fabrikaj.
Póvanja drÜŠtva do tak vu nóvom
svejti naše Tanáčne republike zmoine tvórnice (fabrike) polskoga vért sivo, gde de stójezero, drejstójezero rok delalo, po tanáči i včenji predaluikov na ed-nom vértstvi. G ja do po krátkom i z vsov poznánov naturálskov močjov po-lejšanom dnevnom deli, malo (!) lepši žítek meli naša deca, naši vnüki, kak stároga svejta od žmetnoga dela zmantráni, Celó vmorjeni máli vértovje, šterim se ne mre pomočti tak dugo, dokeč si sami ne pomorejo.
Tao- znála štera de vam ta náj-prva pomoč? Naša zdašnja Delavcov tanáčne republika, po russoskom jeziki Sovjet republika, brezi štere vam níšče nihali nigdar ne de mogao pomágati!
S. B.
Žalosten stáriš.
Dozdájšnja nerazmernost med vno-zsínov prebiválstva i zaslüžnoj mogočnosti po . stároslovenskoj krajíni na Vogrskom je dosta slovencov v Slavó nijo; Ameriko i drüge tühe kraje prisilila. Tej nesmilene stiske Siromáki so se z nedostojnoga robstva našega prej Š njega bogajnskoga držávnoga réda v rob sivo tühinski bogati velikášov splo-dili. Grozen bič »oszode«, tű pa tam, je csakao naše k brezdomovnosti, sirmaštvi i nesreči obsojene tíváríše i tivarišice. Sto pa je tomi krivec ? Sztára izdobicsárska, izcecálna i móč zapráyla-jóča nerédnoszt pod pokrivalo!!! láži i slepila, štere so nam svetski i düševni slüžbeniki i čestniki v zalízani slüžbaj bogátósov za jedino zemelsko i nebesko bláženstvo glásili. Té kríyi réd se je pred več jezér lejtmi vszigdár bole jálno od nikelko szebični bogátošov i velikášov nastavo do tak zvito zasükani nástáve, štero so samo vučeni lüdjé ,-prerazmeli i rávno, samo módri spoz-
nali i previdli. Tak so ztóv pred Kristuša časa krivicov do zdaj millijóne siromákov v podložnosli i vsi ráj i držali. Nás návadne lüdi pa so z lejpimi te-csámi za nós vodili ár smo vu isztini za nedositen bogatinov žep i blek verno i Ponizno bógajóč delali, szamí pa smo Poprejk Siromáki drügim na smilenje osztali. Za té zemelske moke tejla so nam našo zburkano Vej št z svétim obe-čávanjom večnoga düševnoga zveličanja poplacsüvali i so nas, tak telovno i düševno zmantráne i pobite pri zdrz-nosti njihove pámeti na slednje mirno v hladno zemlo spravili. Pítajte sze: »Je tó pravica bíla?«
Ešče li grožna bojna i njéni vidévši .strašni nasledki zácsajo lüdéjm po svejti ocsi odpératD Pri nas po Vogrskom so té Zverinski réd bogatinov potrli. Nóva vláda za velko človečko večino siromákov bógši i čednejši réd vpfíjáva, réd istinske zložnosti i lübézni réd sküpnoga pametnoga dela i vékše ednákosti v imánji i živlenji, réd občne sreče i pravice.
Záto se zdramite vse vrste posla lüdjé! Zbüdite se vsi ví bistronjni, vrli i prizadevni Slovenci! Zavedni bodite svoje móči i pámeti próti onim d^rè-čom, šteri bi radi na dale vás cecali i gda bi se njim že nevarni zdeli, bi vas znóva na mesnico splódili. Pomágaj te vládi pri nastávlanji nóvoga réda po mirnoj vejsti vaše dolžnosti!
Po tom se vűpamo i tüdi pričá-kamo, da vláda tejm hitrej primerne pripomore postaviti za povzdigo i' razvoj Poprejk zaostánjenoga goszpodár-stva Stároslovencov; nam doma trbej zadosta dobri zaslüžni priložnost napraviti, da se nam ne de potrejbnö več za naš vsakdanéšnji krűh po svejti stepati.	$. V.
bím. — Zá o ka njoj škódi kukurč no.....
Na ednók mi je na pamet prišlo-te, kak je gűčao, ka je eden z med" dečkecov toga bogátajéčega človeka, te preminóči tjeden Uradno v šóli. Bejli krűh, pa slanino. Z táske špánovoga sini ga je Vzéo vö. Skrio ga je v zno-trešnjo žepko že pred poldnévom. Po poldnévi. smo ga najšli pri njem, kak ga je z sebov šteo domó nesti. Jas sam te tüdi jáko pokárao toga dečkeca, či se mi je glih milo, gda se je tak britko zajokao pred menov..........
Te, tam na póti, zaslíšivši te guč, sam si tak mislo, ka je Človečánstoa smét ete pred menov stojéči, Bogá preklin-jajóèi težák, pa njegov tolvajski sin. Gospodin, kanonik plebánoš, so mi ešče tüdi na óči vrgli, kak so te naskori šólo pohodili z kaplánom. ka zakaj sam
nej ostrejša kaštigao toga máloga táta. Ino gda je te vkraj šo od méne te žakeo neséči Človik, z vugnjenim hrbtom., kre gospodskoga štüka, k na drügóhf kráji vési stojéčemi svojemi dómi; sam preci dugo, Celó žalosten, glédao za njim zamíšleni.
— Ovo, edna zgüblena düša! Pek-lénski sin i vrajži odvejtek njegov, — poleg gospodína rejči.
Ali te sam ešče samo Prohászka püšpeka „Obládavni zgléd svejta'1 zváno knjgo čteo.
Sledi, po lejtaj, sam si nikelko no vejši kníg Spravo vküper. Ár vučiteo, šteri drüge ščé včiti: nájobprvim sám sebé more včiti. Te sam že Haeckel univerzitiškoga professora „Jedinski zgléd svejta* zváno knigo čteo ino več d-ügri.
Ino pomali so se.mi Odprle oči. Pre-vido sam, kákši je bio te stári, kákši-je bio te stári, kákši bode te nóvi svejt ....... Ino na pamet mi je prišao
te peklénski sin ri njegov sinek máli....
Zdaj vam záto vöpovejm, ka sam za prva sám nej znaf i duga lejta sledi — očivestno vöpraviti nej smeo:
Nej je blázno bogá, on v cotaj ži-vóči, bogátajéči Človik, ár je v teškom svojem stáliši, v nájvékšoj nevóli, z lübéznosti srcá sám zagovárjao i nej odstavo- svojo ženo. Nego bogá je blázno cejli stári svejt, ki je stó i jezero lejt dugo, stálnoj nevóli meo millión mil-lión delavni lüdi. Ino bogá bláznijo ešče zdaj vsi oni, ki stári svejt nazájželejo, zagovárjajo; ki...... či njim glih zláti
križecje na zláti lancekaj visíjo doli z šinjekov!
4
NOVINE
1919. majus 18
Nej je bio tolvaj njegov Siromaček, máli sinek, ki je za rána na tešče prišao v šólo, ino je pred poldnévom tam béjli krűh vkradno, pa malo slanine, štero obodvóje je te, či ga je glih mantrao glád, 'cejli dén pri sebi meo, ka bi malo jsógso bráno prinesao domó svojoj betéžnoj materi, — ár, njoj je z lübézností pomočti šteo! Nego tolvaj je bio cejli stári sváji, ki je sto j jezero lejt dugo, po vsoj sili krűh i vrástvo jemáo vkraj od stójezér i stojezér siromaške decé, betežnikov i starcov. Ino tolvaje so ešče zdaj vsi oni, ki stári
Svejt nazájželejo, bránijo; ki...........
či so se njim glih zláte medálie na zláti prsaj, zláte zvejzde na zláti gollé-raj svejtile doli z šinjekov! S, B.
DOMAČI I SVEJTA GLASI
Majuša prve dni so nsm románi prejkdali kontrakt premérja. Románi, robi Entente so se z Celja pcdáli v roke ántánta, priprávni so včiniti vse za njega volo. Zdaj so nam pa ponüdili premér; ali — mislim — ka je te preti; ér nájsramotnejši med svima. Zá tó se i ne čüdimo, Znamo, poznamo dela ántánta i njegovih drűžbenikov.
Kapitálizmuš, šteri je predosta zgübo po tom sèbčnom boji, ščé zdaj z nás vövzéti zgübo svojo. Ponüdbo pre-mira romáuskoga imperiálizmuša je od naše stráni nemogoče primiti, — nemremo dopüsti ti njim tak brezsramo ©ropanje.. Nemremo potlačeni biti više, pod jármom robstva sterjati teče ne bomo. Naši) sovjétreptibliko vničiti ne dámo — sili proti bgdemo stánoli vsov svojov močjov.
Pariška konferenci ja z dva zroka volo ščé nakanenje svojo vőspelati i to z pomočjov Románie proti našoj Sovjetrepubliki. — Románia je náimre nájbole imperialistička držáva na cej-lom svejti, škrampli kapitalistov so ešče izdak globoko vravnítelstvi vláde, á národ romšnski pa živé spödodno k živinam, z Čisto je nepresvétled, nevolen te tak potpunóma v robstvi ka-pitalizmuša. I tak je ántánt lehko šütao v boj te oslepleni, nevučeni národ z bičom ka pl táli Š t ő v, proti držávi proletárov, da vse nas stira nazáj pod vlási sebično gospode »staroga svejta/
Nadale »stári svejt* je predosta krivice včino proti románom na vogrskoj zemli živočim. Oni v nébo kričéči grehi kapiláliztouša zrok, ka so oni postali nam nájvékši neprijáteli. Zrok neprijátelstva je bio jedino gospbdár-stveni i pelao je samo k cili, da pro-
Ietáre obojih držáv zadüši.
Z ponüdbe se vidi, ka kapítál isti ščéjo dclpotreti državo naših proletá-rov, te nadale gospodárstveno nás na nikoj spraviti, da náj po mali z čista preminémo z té zemlé. Ščejo naše raz-rüšenjé pokazati za példo preletárom zvünskih držav.
Nam je dužnost proti vsemi tomi bráni ti državo našo vse do slednje moči naše. Té boj je, vojsküvsnje svejtske revolucijo i tak je znameniten, ka zavredi vse gori aídüvati, ár od toga vcjsküvanja o visi i v ednom sod-bina svetske revolucije.
Naš odgovor na premirje kapitalistov je jedina samo boj. Boj nesmilene šteri more Prinesti nam Slednjo zmágo. Brezi toga vojsko vanja prestáne vlási prele! árov. y Vr"; v '	M, . . s. . . —
Odredba rav. revolucionárskoga sovjeta.
Od Austrijske-vogrske banke vö-dáne papirnate pejneze je od 2Q0 i 25 Kor. vsaki dužen nepremenlívo za sredstvo plačilno primiti.
Čí što pejneze papirnate od 200 i; 25 kor. nešče primiti, ali bár je mogoči — pa nešče ih gori. mejniti, pred sodbeni stolec revolucije bode postavlen.
Naši neprijáteljé.
Naša rdéča vojska zmágajno napredüje. Románe pobili smo nazáj na cejloj liniji, V krvávi bitkaj so rbmá-ni predosta mrtvih i splazeranih vöjni-kov zgübili, ostala vojska pa v nájvékšem neréd!, ostavivši nazáj dosta mašihski pükš i streliva, je pobegnola prejk vode Tisze. — Čehe smo pa od Obda (váraš), Borošnyéka — od visine Kra-nau, nadale od Apátfalve na sever vse do visin svétcg mártona. Čehi, giz-dávci, mislili so, ka požrejo nas na-jednok na edna večér j o, á zdaj pa z dugim nosom, z krávov glávov bežijo fproti domi sovjemi. Prebiválstvo slo-vaško pa z nájvékšov radoščov prima našo po vsédi zmágajno rdéčo vojsko. -- Rusi se močno páščijo nam na pomoč.
Nemiri v Körmendi.
Prebiválstvo z vési Nádasda je prosilo od ravniteltstva v Körmendi dopüščenje za tcčenja vina. Direktorium Körmendiaski tó nej je dopüsto. Na to so lüdjé gori vtrgno!! pivnice kitme v Nádašűi, Rdéča vojska je poleg pre-lomjenjé odredbe 17-ih dolzadržála i poslala v Körmendin. Lüdstvo je šlo za njimi i v váraš! so se začnoli biti. V bitki je bilo 2 mrtviva i 2 splaze-raniva. — Ravniteltsvo z Körmenda
je tó delo pod močno pasko i pod preiskanje postavlo.
Jugoslávia.
Naši sosidje, jugoslávci, sé dale bojnao z austrijov. Ali nikše Sreče tüdi nemajo, kak i čehi i románi. Edno bitko za drügov zgübio. Zdaj nájnasledne so grozno biti bili v Kra-jinskoj. Krváva bitka njim je dosta i predosta nevole naprávila i v držanji.
;— Prebivalstov hrvatsko sé dnévno bonta proti vládi nevarnoj srbskoj. Po sili se ščé národ hrvatski od jár-ma vláde srbske osloboditi. — Neréd je v jugosláviji preveliki, grožanje lüdstva je pa preostro. Država je odredila občo mobilizácijo; bivši vojnik! k Jugoslavije k nám potegüvlo, ki rado-voluö stopijo pod zastavo vogrske rdéčè vojske. — Ántánt je slüžbenci naznani), ka jügoslávijo ne pripoznao kak samostálno državo.
NemaČka.
- NemáČki mirni konkrákt je že go-tov. "VViíson je naznanio, ka bodejo netrice prisilili na podpis kontrakta, či bi se opirali tomi. V parlamenti so jednoglasno proti tomi krivičnomi kon-trakti, po šterom so nemci z čista zgüb. lepi na bodočnost, so osodili, ka bodejo se opríi z vsov svojov močjov proti takšoj krivici Ententa. Nadale so priprávni gori vzéti boj do slednje kaple krvi.. Jedina pot oslobode nam je sovjetrepublika — pravi predsednik Scheidemann. I mí moremo stopiti na pét, po šteroj tak zmágajno idejo naprej Rusija i njéne družnice. Proti tomi krivičnom i prisilnom kontrakti se pro-tivíjo tüdi i sami francuški i angleški delavci, a v Nemškom samoto je pa najvékša nezadovoljnöst poleg toga, te tejm bole se približavao nemci k Rusini.
Smehšno.
Nerazumnost.
- V Krčmi: Eden gost se, — po dugom čákanji — ogláši: Ka mi f>a tak dugo ne prineséjo večérjo? Díttgi (gost). Klali šo pa ešče zdaj pečéjo .... . Kak je to začüo (od stráha je malo nej zeléni postao), beží k krčmár! i njemi právi: Drági elltárs (šteo jezer m praviti elvlárs) krčmár ü! Te ste pa pozábili kelko jas jemi (Mís-léči nesrèčen, ka njemi cejlo svinjo špečéjo i da jo cejlo more na večérjo pojesti...)
Národ moj mili!!! Opominam te, pazi na svoje delo . . . Želejm od íéhe več trejznosti......— már.
M ,. . s . . .