Za poduk in kratek čas. Srečna sinrt pri Materi railosti. Osemdeset let stara Barbara Stopar iz Cadramske župnije se je zadnjo soboto, 14. aprila, odpravljala v Maribor, da bi počastila čudodelno podobo Marije, Matere milosti, pri čč. oo. frančiškanih in obiskala svojo hčer, ki je v Mariboru v službi. Stari ženki so domači branili, naj se ne poda. tako daleč, ali ona je rekla, da boče še enkrat iti k Mariji, Materi- milost, češ, saj boie zadnjokrat; in res bilo je zadnjokrat, kajti ni se vrnila več domov. Vnuki so pridno in pobožno babico spremili do Pragerskega. V Mariboru je v soboto na večer opravila sv. spoved in v nedeljo, na praznik varstva sv. Jožefa, sprejela je pobožno sv. obhajilo. Predpoldnem si je morala vsled slabosti nekoliko uleči pri svoji hčeri, vendar ji je popoldne toliko odleglo, da je šla k čč. oo. frančiškanom k večernicam, kjer je bila pri nauku častne straže, pri litanijah in pri nauku za tretji red. Ko ta nauk mine, gre s heerjo iz začasne cerkve. Hči jej zunaj reče: »Mati, glejte, kako lepo napreduje zidanje, še letos bode ta nova Marijina hiša pod strebo!« — Ali stara mamica ni gledala kvišku, ampak k tlom, ter je na enkrat omahnila, rekši na ves glas hčeri: »Katra!< Hči jo prime, nese jo k stopnicam ter prosi ljudi, naj kdo skoči po gospoda, pa bilo je prepozno; za kaki dve rninoti je Barbara Stopar bila mrtva v naročju svoje hčere. Njeno truplo so zanesli v mrtvašnico na mesinem poldne ob 4. uri. Mnogo Ijudij iz Maribora, posebno tretjerednic, je prišlo k temu žalostnemu opravilu. Vsak je gotovo prosil in tudi marsikateri bralec teh vrstic bode vzdihnil: »0 Mari.ja, Mati railosti, in sv. Jožef, sprosita nam pri Ijubem Jezusu srečno zadnjo uro, kakor sta jo gotovo sprosila tej vajini častivki, slari pobožni ženici!« Smešnica. Zupan Debelovič je bil vreden iega imcna; bil je bolj širok, kakor dolg. Nekega dne sedi v svoji sobi pri raizi, kar vstopi občinski tajnik, ki pa je bil droben in suh, kakor trska. Oče župan ga pomilovaje pogleda rekoč: »Vi, tajnik, jaz danes nikakor nc bi rad bil v vaši kožU. Tajnik je menda kako krivico imel na svoji vesti, zalo roki povzdigne in skoro jokajoč reee: »Gospod oče župan! Kaj pa je tako strašnega, da ne bi hoteli biti v moji koži?« Oee župan odgovori: »No, poglejte me vendar! V vaši koži bi meni dvakrat, da, trikrat pretesno bilo!«