Oktober 1935 NAS DOM ŽENSKI SVET Leto Xm. 10 Materinstvo Gmotne skrbi in oirok Kriza, gmotne skrbi so zavzele ves svet, da skoraj ne govorimo drii>gega kot o skrbeh za obstanek. Skrbi tarejo roditelje, a tudi na deco -odpade dobršen del, saj je v rodbini glavna snov razpravljanja pač vprašanje; kje vzamem, denar za to in ono. Kolikokrat se dogodi, da prosijo otroci za povsem potrebne, včasih prav nujne stvari, toda mati je primorana, odbiti jim prošnjo, najsi ji pri tem še tako krvavi srce: nima denarja. Že malo deco neprestano opozarja, naj pazi na obleko, obutev in vse drugo, ker je talto težko kupiti zopet kaj novega. To se ponavlja vedno in vedno v različnih vari-j an tab. Tako se pojavlja vprašanje: Ali je prav, da dado roditelji otrokom občutiti vso krutost in resnobo življenja? Kes je, da treba štediti prav povsod, toda zdi se, da ni potrebno pri vsaki priliki mučiti otroke z jadikovanjein in tožbami. Nasprotno pa je tndd napačno, ako bi otroke docela izključili iz svojih dnevnih skrbi. Kajti lahko bi se iz tega porodilo nezdravo razmerje. Otrok bi morda smatral za krivico in trdosrčnost, ako bi mu roditelji vzkratili kako veselje in bi dvomil nad njihovo ljubeznijo. Posebno v težkem položaju so siromašni starši, ki imajo navadno izelo nadarjene in dobre otroke in bi jim radi privoščili kako veselje in pri-boljšek, a jim ne morejo izpolniti niti najskromnejše želje. Koliko trpe pri tem zlasti mate.re, ki bi rade zamolčale deci vsaj del svojih skrbi, a jim zdrav razum veli, da je razjasnitev potrebna. Otrok se lažje odreče, ako ve, da bi mu mati rada izpolnila željo, a ne more, nego če je prepričan, da noče. Tudi v tem vprašanju velja pravilo: srednja pot, najboljša pot. Ali morajo otroci vse jesti? O tem vprašanju so razpravljali mnogi odlični zdravniki in pedajg'ogi. Medtem ko pedagogi menijo, da se mora otrok v agodnji mladosti priučiti, da uživa vsako jed in ga moramo naravnost siliti, pravijo zdravniki, da posiljena hrana ne koristi in je želodec ne prebavi popolnoma. Čestokrat se želodec celo punta in vrže nazaj, kar mu ne prija. Vsekakor morajo biti starši oprezni ter se ne smejo trmasto oklepati niti prvega niti drngega. Mati naj pazi, ali ne odklanja otrok hrane iz razvajenosti. Mogoče je tndi, da se n. pr. brani otrok juhe zato, ker ve, da pride na mizo še kaj boljšega, za kar si hoče v želodcu pri hraniti več prostora. Seveda so to problemi, ki se tičejo samo premožnejših slojev. T siromašni ko&i otroci jedva čakajo, da pride kaj na mizo in vse radi pospravijo. Ako tudi tu kak otrok odklanja gotovo jed, je to vsekakor znak, da je želodec ne prenaša. Na vsak način naj se mati trudi, da ji otroci ne .postanejo izbirčni in po možnosti vse jedo. Saj je to velilce važnosti tudi za poznejše življenje. Skromnost v jedi in pijači je Jepa ter zlasti dandanes prepotrehnn čednost. Slabe navade. Mnogo mater ima vero, da malim otrokom ne smejo rezati nohtov, nego jih morajo grizti. To je prazna, nespametna vera, ki nima nikake podlage. Res je samo, da moramo biti pri striženju nohtov deci jako pazljivi, kajti otrok je navadno nemiren in ga zato lahko vrežemo. — Marsikateri otrok pa ima tudi navado, da si sam grize nohte; še celo pri odraslih najdemo to razvado. Nekateri otroci zilasti grizejo nohte, kadar so v zadregi. Z grizenjem nohtov, ki niso nikoli dovolj čisti, prihaja nečistoča nohtov in prstov v usta, od ondot pa v želodec in tako lahko nastanejo zastruplje-nja v ustih in v prebavnih organih. Zato treba zelo paziti, da deca ne nosi umazanih rok v usta in si ne grize nohtov. Pned vsako jedjo si morajo odrasli in otroci umiti roke z mUom in ščetko. — Ako se otrok nikakor ne more odvaditi grizenja nohtov, naj mu mati. nekaj časa oblači rokavice. Skrajno sredstvo pa je, da mu namaže prste s kolodijem, ki ima neprijeten duh in okus, pa bo otrok hitro nehal vtikati roke v usta. Previdnost pri tintnih svinčnikih. Vsakomur ni znano, da tintni svinčniki vsebujejo strup. Neki uradnik iz Hamiurga je nosil v žepu tak svinčnik. Segel je z naglico v žep in si zadri konico svinčnika v palec. V nekaj urah ni bil samo prst, temveč že vsa roka zatekla in zdravnik mu je le z urno operacijo rešil življenje. Takih primerov se je dogodilo že več. Zato naj se zlasti otroci ne poslužujejo tintnih svinčnikov. :5 Zdravstvo in kozmetika Mož in higijena Čistost telesa ni ^wtrcbna samo ^ženi, temveč prav tako tudi možu. Od moževega zdravja iu njegovega postopanja je često odvisno zdravje žene iu otrok. V časopisih čitamo ponudbe za različna nepotrebna in dostikrat morda celo škodljiva sredstva za umivanje ženskega telesa^, a nihče še ni zahteval kakih higijenskih postopkov od moža. Aili ni mož enalco udeležen pri intimnem življenju? In ven-dar &i ne upamo njemu ničesar reči, ničesar očitati mu; in če žena zbali, mora pripisovati vso krivdo sama sebi. Ali ni moško telo ravno tako ali pa še bolj dostopno zunanjim vplivom nesnage? Ženska si med dnevom neštetokrat umije roke, ostaja večinoma doma, prijemlje predmete» ki so bili že tolikokrat umiti; na cesti, v tramvaju ali v vlaku ter v tujih hišah pa danes že skoro vsaka ženska nosi rokavice, ker se ji studi pritiskati kljuke, katere je prijeJo že bogve koliko okuženih in umazanih rok. Mož pa živi zunaj, preklada zaprašene akte, stiska prijateljem in znancem roke, zahaja v gostilno, štejo denar, ki je tudi bil že v sto in stotisočih umazanih in okuženih rokah, uporablja javna stranišča ali pa dela na polju in pri živini, njegovo telo je vse znojno in zaprašeno; tak se zvečer vrne v družino, tak navadno leže v posteljo. Zato ni umivanje rok pri moških potrebno samo, kadar pridejo iz stranišča, temveč je še veliko večje važnosti, da si jih umijejo, kadar gredo notri, da si s svojimi umazanimi in morda okuženimi rokami ne preneso bakterij na spolne organe, ki sami zase tudi zahtevajo največjo snago. L. M. Spanje je neviden delavec, ki dela na naši osebi, prieganja nemir in nam spravlja razrvime živce zopet v red; pripravlja dobro razpoloženje in množi v nas sposobnost za novo delo. Mnogokrat zadošča že pol ure, da si živce umirimo. Pa tudi oni, ki po obedu ne postane zaspan, naj počiva pol ure, da zbere svoje misli in se okrepi za popoldansko delo. Naravnost neobhodno potrebno je, da je tudi žena včasih sama, nemotena. Ako to zaradi tesnih stanovajijskih razmer ni mogoče, pa naj se vsaj njena okolica navadi na zavest, da je tudi gospodinja potrebna miru in počitka. Najvažneje pa je, da se ona sama osvobodi morečih misli, kakor da je bogvekaj zagrešila ali 7,amudila, ako ne izkoristi vsakega trenotka za delo. Kdor dela pametne premore med delom, si zbira novih moči. ki so potrebne, da gospodinja srodi najhujšega dela nc omaga. Zato hodimo tudi v tem oziru po zlati sredi: ne pojmo hvale samo delu, marveč mislimo na ito, da gospodinja potrebuje tudi počitka- Mali premori zjutraj, ko je v.se pospravljeno, po obedu in popoldne po kavi, kjer naj gospodinji strežejo --drugi, delajo prave čudeže in dajejo moč, da žena lažje vztraja v sivi enodičnosti in v skrbeh za obstanek. Vpliv duševnega razpoloženja na prebavo. Neki belgijski zdravjiik je s po-m'očjo raiznih poizkusov dognal, da vsako duševno razburjenje pred jodjo ali po jedi slabo vpliva na prebavo. Želodec in čreva v takem stanju no delujejo pravilno; hrana se ustavlja dalje časa v želodcu. Veliko in dalje časa trajajoče ali večkrat se ponavljajoče razburjenje lahko povzroči razširjenje želodca, krče in razne druge bolečine. Znano je, da mnogi dobe kar mahoma drisko, ako jih n. pr. doleti kaj neprijetnega, ako se razburijo ali hudo prestrašijo. Med kozmetično sredstvo. Za razpokane roke in razpokano kožo vobče si napravi sledeče sredstvo: Enemu litru vode primešaj žlico prav čistega medu in žlico glicerina. S to tekočino namazi očiščene roke vsak večer, po možnosti pa tudi med dnevom. Koža ipostaiie kmalu prožna iu nežna. — Nečiste, gnoječe rane in otekline se čistijo in boljšajo, ako jih mažeš z naslednjo mešanico: 5 žlic čistega medu, 5 žlic sladkorja, 5 žlic rdečega vina in 5 žilic prekuhane vode; to dobro zmešaj,, namaži rajio in jo zaveži s čisto .platneno krpo. Zeleni petei-šilj proti rdcčici nosu ali lica. Sesekljaj prav drobno pest svežega zelenega peteršilja, prekuhaj to v prav malo vode in si potem obloži nos ali lice s to kašo. Razume se, da treba kožo prej z vasilinom ali toplo vodo skrbno očistiti. Še bolje je, da skuhaš precej peteršilja, iztisneš sok ter ga pomešaš med kako dobro obrazno kremo. Namaži očiščeni obraz na debelo zvečer s tern mazilom in pusti to masko prekO' noči na obrazu. Zjutraj se umij s toplo vodo, in. kmalu spoznaš, da je rdečica izginila ali se vsaj izdatno zmanjšala. Ali že veš? Da toplo laneno olje omili bolečine pri oteklinah? Da čisti bencin; raztopi razne maže in ostanke obližev na koži in jüi torej ni treba šiloma odtrgati? Da glicerin, pomešan z limonovim sokom in aJkoholom beli kožo in jo napravi mehko? Da se mnogo počasneje celijo one rane, ki so z neprodušnim lepljivim obli-žem zaprte, kakor one, katerih obveza propušča zrak? :66 žena in družba Modna bolezen Tempo življenja je v dvajsetem stoletju iz dneva v dan hitrejši in ne trpi primere s prejšnjimi časi. Z mrzličnim razvojem tehnike nam jc prišel v kri nestrpen pohlep po vedno novih ustvaritvah. Stroji bruhajo iz sebe kar preveč izdelkov, ki pa glede številnosti niso benem razmerju s kakovostjo. Ner; nini ženskam je to prav. Mislijo, naj blago poceni, čeprav nič vredno, vsaj mogle zelo pogosto kupovati no-sod-bo bodo modernejših oblek. Tn to jo modna bolezen! Ijepotičenje je vsekakor bistveno ska poteza in, če ositanc v pravilnih . jah, ni na njej nič ' ' če tako n a k n p i m' e r n o z d o h o v premnogih primi modi često oblečene možje ne zaslužijo vse na obroke, da jim včasih p plače skoraj^ nič me ostane: naj zen-me- lahegai hudO' pa je, ►vanje ni soraz-J k i. žal, da vidimo irili, da so po zadnji ravno ženske, ki jim liko in ki plačujejo '•ega od košnej- pa niti obrokov ne poravnavajo in so kratkomalo povsod — dolžne. Pri drugih spet gre lepa obleka na račun slabega stanovanja ali pa — kar je najbolj ne- spametmo — bogate gospe, posebr kulturnega čuta, n^ denarnih sposobnost: napravljene so resne CO največ športno, p vrstno blago. Nesorazmerno bijo za kulturno svrho, pos lače •ojeno stanovanji Dejstvo jc, da i hrane. Resnično take, ki imajo kaj razkazujejo s\ojih ; razkošno oljleko; n priprosto, za uli-pa izbirajo prvo-reč pa porazno aa lepo je inaiiija lepogia obila denarnico razpasla aanj iniovitili slojih in sicer v eč, v drugih manj. Zavisi vadnega opičjega posrnemo a ta in ta žena naj modem oram imeti tudi jaz, saj ijen. ečjili mest kje zira nja br ravno pri nekaterih od čisto n češ, ako ii obleko, jo mož ni nič niai Ta bolezen nesla posebno znajo in zato i raznesla pa se želske kraje. Nihče ne misli več n remn sloju odrekal jjravico do oblačenja. Pač pa je nesmiselno, „ . linjska pomočnica ali ^o\ delavka več oblek in čevljev kako J kakor t' manjša ihčo ne je celo ^ pač nja, ;jšo lUOJ VSI po-ara zaostajati, ekatero pode- to, da 5no je, da t zaslužek za ]5ođoči dom, : vanje kakšnih ^ •bleka, k bi kate-^lepega varniška veliko ka de-olileke e na go.sp ajo prav ve: in -ne mislijo nc na starost, ne na pridol jih vrednot kot je moi ti že jutri zdi zastarel Izgovor je: lepa nošnja mi je — edine veselje, obenem pa sredstvo, da si pridobim moža. Često je resnica drugačna: ženske se ne oblačijo toliko radi moških, nego veliko več — ra-di ženskiii tovari- šic. Zavist igra tu največjo vlogo. Da bo moškemu ugajala, jc dovolj, da je dekle čedno, okusno oblečemo in predvsem tako', kot je njenemu obrazu in postavi primerno. V tem dekLeta največ greSe; saj srečujemo včasih čudne spake kot na pr.: obleka po novem kroju, itoda po-švedrane pete, razoglava in — rokavice ob najbolj vročem nedeljskem popoldnevu. Resni in razumni mo.ški, posebno taki, ki mislijo na ženitev, kar je pač dekletu najvažnejše, si bodo gotovo premislili vzeti dekle, ki si ni niče.sar prištediiomki pretirano trati denar za obleko. Veliko je paimetnih moških, ki mislijo o ženi, ki bulji ob vsaki priliki v modne žurnale, da je nesposobna za življenjsko lovarišico. Saj se mož ljubice kmalu naveliča, aiko mu ni obenem razumna prijateljica in dobra gospodinja. Razen zlih posledic v mesečnem Jiroračunu bo bridko občutil mož tudi duševno praznoto take ženske. Kajti, če žena deda - bodisi v kaki službi ali tudi v gospodinjstvu — in misli v prostem času le na modo, ji vsekakor ne ostane ne časa ne denarja za pridobivanje kakršnihkoli kulturnih vre&ot. Knjige, gledališče, predavanje, razstava itd. — vse velja. Taka žena torej žrtvuje svojo duševno kulturo — za prazen videz-. Ženska naj bo vedno dostojno oblečena; doseže pa to z urejeno, ne pretirano moderno obleko, čeprav jo le redko zamenjuje z novo. Talce obleice ni treba, da te jo sram pred potratne j šimi tovari-šicami. In če tie opravljajo radi skromne obleke, bodi vesela, da ne najdejo na tebi nič drugega, globljega, kar bi itiogle vleči skozi zobe. Ob takem razpravljanju so nam vsiljuje vprašanje: kako to, da so bile naše babice toliko skromnejše? Kje je vzrok današnji pnhlosti? Slaven državnik-militarist je v svoji načelni knjigi izjavil med drugim, da vojna ljudi jjlemeniti. Nesranmejše laži pač ni mogel izreči goreči mladini, ki ni več doživela niti odsevov svetovne vojne. Stai'ejši pa dobro vemo, kaj vse se je med vojno in posebno po vojni razpaslo med nami. Vse seveda — čisto logično! Med vojno je primanjkovalo hrane in še ta je bila slaba, primanjkovalo jie obleke, imeli smo celo papirnate tkanine, in še posebno — primanjkovalo je pri večini vsakega veselja: obenem pa je vstalo -strašno spoznanje, da človeško življenje nima nobene cone. Kakor hitro je bilo toga stanja konec, so se množice liotcle naužiti življenja do zadnjih meja. Splošno veselje je priteg, nilo vse kakor v vrtinec, ki pa se je z leti seveda unesel. Vendar se vseh objestnosti nismo mogli več rešiti. Predvsem je ostala želja po lepem, bogatem videzu. Zelo pa se je spremenilo eno dejstvo: po vojni je bilo lahko služiti denar, de- :67 la\ skill moči je primaiijlcavalo, večina stanov je i)ila zato dobro plačana. Kmalu pa smo spet zapadli v stiske, hujše kakor pred vojuo. Otroci «o dorasli, moderne tovarne ipa rabijo viedno manj ljudi. In čudno: ogromno število žensk se ne za-, veda, da je treba poenostaviti tudi način oblačenja, če so se že časi tako temeljito sprömeaiili. Ob tem dejstvu ni torej nič čudiiega,' da životari toliko naših kulturnih ustanov. Če žc ne radi številnih, občeznanih za-frkacij in duhovitih domislic, če že ne radi razumnejših moških, vsaj iz spoštovanja do samih sebe ne smemo delati sile svojim dohodkbm v zavesti, da gre pri lepi obleki, ako pustimo ob strani njeno koristno nujnost, le za pulüo skorjo. Kajti iti preko svojih sredstev na račun stanovanja, hrane ali celo zadolžitve — je greh proti možu in otrokom in — proti svoji lastni pameti. M. Š. Ročno delo — pomirjevalno sredstvo. Včasih so bile ženske, večno z nogavico v rokah skoraj nekoliko smešna figura. Dandanes, v času skrajnega izkoriščanja vsega, vse bolje razumemo, da tresba tudi vsak trenotok časa prav in dobro obrniti Pa ne samo to! Misli se lažje umire, ako silimo roke in tudi razum, da se bavi s kakim prijetnim ročnim delom,. Saj treba paiziti, da prsti ne napravijo kake zmede. Vsaki ni dano, da bi legla na zofo ali poleti na trato, češ, sedaj je čas počitka, veselimo se božjega soJnca, narave, ali toplote v zakurjeni sobi, dasi bi bila včasih taka izprega od vseh skrbi in vsega dela prav nujno potrebna. Toda če si nemirna, se ne moreš izključiti: misli ■snujejo navadno dailje, pa bodi na zofi, na trati, ali kjerkoli. Ročno delo pa nam pomaga, da pridemo preko težkih, skrbi polnih ur ali vsaj za nekaj .časa nanje pohabimo. Za težje primere mora biti ročno delo bolj komplicirano, da misli ne vhajajo tja, odkoder smo jih hoteli od-poditi. Nepokojno misli, nepoillitke skledice ali krožnike, i si jih ga pusti da se osi sipano s spodnji in shran ^.jj oplaknila z vođo. Nekaj dni aa toplem, n. pr. nad štedibiikom, ši, potem ga stresi na desko, po-sladlcorjem, da se strdi še ua ,trani. Zavij iga nato v bel papir v škatljah. Brezalkoholne pijače* Zrelo sadje in grozdje imata več glavnih sestavin, najvažnejše izmed njih so sladlvor, -kisline, rastlinska beljakovina, rudninske snovi (kaUj, natron, železo, apno, fosfor, magnezija, žveplo) in voda seveda, a kar jc glavno, vitamini, ki bi jih laliko imenovali tudi življenj e-tvorne snovi. Dokazano je, da vsako živo bitje hira, ako mu primanjkuje vitaminov. Sadje je torej neprecenljive hranilne vrednosti in bodi zato naša največja skrb, da si ga ohranimo svežega, i.n pa v sadnih sokovih. Žal, da je v vsakem svežem sadnem soku, kakor tudi v ozračju sploh, mnogo glivic, kipelne glivice ali kva-sovke imenovano. Te glivico se ob primerni toploti od 3-65° C začno v šokih raavijati in razmnoževati ter razkrajajo sladkor v njih v dve glavni sestavini; v alkohol in ogljikovo kislino. Vitamini se pri tem skorajda uničijo. Ogljikova kislina povečini izhlapeva in gre tako rekoč v nič, os.tano pa alkohol, ki dela tekočino opojno. Ta vsem znani pojav imenujemo kipenje ali vrenje. Ako hočemo sladkor, iki je izredno redilen, vitamine, ki so nam neobhodno potrebni, ter druge hranilne snovi obdržati v sadnem soku, moramo kipenje zabraniti. To pa dosežemo na ta način, Že lansko leto v septembru je Naš dom obširno pisal o prirejanju sadnih sokov; na željo naročnic podajamo še nekaj navodil. da uničimo kipelne glivice v soku in da pijačo neprodušno, t. j. tako dobro zapremo, da se ne morejo vanjo iznova za-trositi glivice iz zraka. Z zdravstvenega stališča, za ohranitev krepkega rodu je neizmerne važnosti, da shranimo sadne sokove v njihovi prvotni sestavini z vsemi redilnimi snovmi in brez pogubnega alkohola. Vse ono sadje, ki se za zimo ne da sveže ohraniti, zlasti vse vrste netrpežnih jabolk, hruške-tepke iu grozdje, četndi ni morda prvovrstno, naj bi gospodinje predelavale v sadne sokove. Izplača se že manjša množina drugovrstnega sadja, ki ga dobimo t jeseni za majhen denar. Za domačo uporabo si kupimo lahko ročno stiskalnico, kakršno uporabljamo tudi za stiskanje ali prešanje malin, borovnic in ribeza. Ni draga in se že v kratkem času izplača. Kdor ima vrt in ua njem različno sadje, pa bi storil greh, ako si za zimio ne napravi svežih sadnih sokov. Proč z žganjem in vinom, pa v hišo tem več zdravili brezalkoholnih sadnih sokov! Izdelovanje brezcdkoholnih pijač Za manjše količino je najpreprostejši način tale: Nabrano sadje preberemo in izločimo oziroma obrežemo vse, kai' je gnilega, ostalo pa operemo. Snaga je prvi pogoj za dober uspeh. Prav tako mora biti skrbno pomita in izbrisana vsa posoda, ki jo uporabljamo. Nato sadje zdrobimo in ga takoj v ročni stiskalnici ali v sadni preši iztisnemo (sprešamo). Spre-Sani sok pustimo nekaj ur v škafih, skle, dah ali čebrih, da se očisti. Potem ga previdno precedimo v drugo posodo in nalijemo v steklenice; slatinske so prav primerne za to. Steklenice postavimo no-zaniašene v lonec, kakršnega uporabljamo za vkuhavanje sadja ali za kuhanje perila. Razume se, da steklenice no smejo stati naravnost jia dnu, marveč obložimo dno