55
a
2
•S
£
P-i
3
,8.2,
13
“■s
li
l#
p K §
I .g
•S 2
I!
li
s«
o,-s
II
ll
ij
•3'N
us
il
i
.JI
llllpllll
iiiiiiiiii
Illllll
IIIBIM
iiilii!
MANDRAGOLA
llliilllllllBilllll
........
»11111111
GENERACIJA
II—iii
ilillllll
Seim: B ALBIN A BATTELMO	;
BAMNOVltEVA
llilllliilill
m
1
1111
.1
;
ni
... iiilžli ..J.--------—
SLOVENSKO LJUDSKO GLEDALIŠČE CELJE
NICCOLČ) MACHIAVELLI
MANDRAGOLA
Komedija v dveh delih
Prevod: Ciril Kosmač
Režija: Balbina Battelino Baranovičeva
Scena: Sveta Jovanovič
Kostumi: Milena Kumar jeva
Lektor: Majda Kriiajeva
Glasbena oprema: Edo Goršič
Osebe:
CALLIMACO ..........
SIRO ...............
MESSER NICIA .......
LIGURIO ............
SOSTRATA ...........
PATER TIMOTEJ ......
ŽENSKA ..............
LUCREZIA ,..........
PROLOG IN KANCONE ....
MIRO PODJED, debut MARKO /SIMČIČ, debut PAVLE JgRšIN Bki.NO v6ij6piVEC NADA BOŽIČEVA BRANKO GRUBAR MIJA MENCEJEVA JANA ŠMIDOVA BORUT ALUJEVIČ
Vodja predstave: Cveto Vernik
Šepetalka: Tilka Svetelškova
PREMIERA 25. OKTOBRA 1968
Tehnično vodstvo predstav: Franjo Cesar — Razsvetljava: Bogo Les — Odrski mojster: Franc Klobučar — Krojaška dela: Amalija Palir-jeva, Jože Gobec in Oto čerček — Frizerska dela: Vera Srakar —
WILLIAM GOODHART
GENERACIJA
Komedija v treh* dejanjih
Prevod: Marija Lužnikova
Režija: Balbina Battelino Baranovičeva
Scena: Sveta Jovanovič
Lektor: Majda Križajeva
Glasbena oprema: Edo Goršič
VVALTER OVVEN -...... MARKO SIMČIČ
JIM BOLTON .......... SANDI KROŠL
DORIS OVVEN.......... JANA ŠMIDOVA
STAN HERMAN ......... MARJAN DOLINAR
VVINSTON GARAND ..... BRANKO GRUBAR
KEN POVVELL ......... ŠTEFAN VOLF
Dogaja se na Manhattanu v podstrešnem studiu, ki si ga je VValter Owen preuredil v stanovanje.
Vodja predstave: Cveto Vernik
Šepetalka: Anica Kumrova
PREMIERA 6. DECEMBRA 1968
OB NAŠIH DVEH UPRIZORITVAH
Vojne, revolucije, pretresljiva odkritja in podobni pretresi so oživili nove aspekte humanosti...
Že dve desetletji gledališča starega in novega sveta trgajo svoje vezi z umetniškim izrazom, v katerega je bilo ujeto gledališče včerajšnjega dne. Duh novih hotenj veje povsod ... Napori, vloženi v nova odrska iskanja, dajejo impulz novemu gledališkemu snovanju. Pobegi pred umetniškim izrazom iz preteklosti in polpreteklosti sodijo k naravnemu razvoju umetnosti. Medtem ko sodobno gledališče posreduje nova odkritja resnice, želi ubežati vsakdanjosti življenja; odmika se od realnega atmosferskega vzdušja ...
Velika večina gledališkega občinstva, tudi dandanašnji, pa nasprotno pričakuje, da v gledališču ponovno doživi — vsebinsko in oblikovno — ritem svojega vsakdanjega življenja; gledališki odziv na drobne probleme vsakdanjosti je močno priljubljen pri širokem gledališkem občinstvu.
Program gledališča je vezan na občinstvo ... zato je osnovni problem, kako pritegniti zanimanje in kako hkrati slediti sodobnim umetniškim tokovom. Kako posredovati nova doživetja resnice, ki ni vezana na vsakdanje pojave realnosti? Kakšna naj bo oblika, ki bo omogočila gledalcu sposobnost doživljanja resnic?
Številni gledališki poskusi po gled. svetu odražajo napore posameznikov ali skupin, ki so se odločili, hoditi svoja pota in ki se izogibajo konvencionalni tradiciji realizma, ne glede na razpoloženje občinstva in pogosto tudi kritike. Le del gledališkega občinstva priznava, da so ga njihove intelektualno angažirane sestavljenke — čeprav še ne zlite v vsebinsko in oblikovno enovitost — pritegnile in osveščale.
VVILLIAM GOODHART
GENERACIJA
Komedija v treh> dejanjih
Prevod: Marija Lužnikova
Režija: Balbina Battelino Baranovičeva
Scena: Sveta Jovanovič
Lektor: Majda Križajeva
Glasbena oprema: Edo Goršič
VVALTER OWEN .
JIM BOLTON ....
DORIS OWEN.....
STAN HERMAN ... WINSTON GARAND KEN POWELL ....
MARKO SIMČIČ SANDI KROSL JANA ŠMIDOVA MARJAN DOLINAR BRANKO GRUBAR ŠTEFAN VOLF
Dogaja se na Manhattanu v podstrešnem studiu, ki si ga je Walter Owen preuredil v stanovanje.
Vodja predstave: Cveto Vernik
Šepetalka: Anica Kumrova
PREMIERA 6. DECEMBRA 1968
OB NAŠIH DVEH UPRIZORITVAH
Vojne, revolucije, pretresljiva odkritja in podobni pretresi so oživili nove aspekte humanosti...
Že dve desetletji gledališča starega in novega sveta trgajo svoje vezi z umetniškim izrazom, v katerega je bilo ujeto gledališče včerajšnjega dne. Duh novih hotenj veje povsod ... Napori, vloženi v nova odrska iskanja, dajejo impulz novemu gledališkemu snovanju. Pobegi pred umetniškim izrazom iz preteklosti in polpreteklosti sodijo k naravnemu razvoju umetnosti. Medtem ko sodobno gledališče posreduje nova odkritja resnice, želi ubežati vsakdanjosti življenja; odmika se od realnega atmosferskega vzdušja ...
Velika večina gledališkega občinstva, tudi dandanašnji, pa nasprotno pričakuje, da v gledališču ponovno doživi — vsebinsko in oblikovno — ritem svojega vsakdanjega življenja; gledališki odziv na drobne probleme vsakdanjosti je močno priljubljen pri širokem gledališkem občinstvu.
Program gledališča je vezan na občinstvo... zato je osnovni problem, kako pritegniti zanimanje in kako hkrati slediti sodobnim umetniškim tokovom. Kako posredovati nova doživetja resnice, ki ni vezana na vsakdanje pojave realnosti? Kakšna naj bo oblika, ki bo omogočila gledalcu sposobnost doživljanja resnic?
Številni gledališki poskusi po gled. svetu odražajo napore posameznikov ali skupin, ki so se odločili, hoditi svoja pota in ki se izogibajo konvencionalni tradiciji realizma, ne glede na razpoloženje občinstva in pogosto tudi kritike. Le del gledališkega občinstva priznava, da so ga njihove intelektualno angažirane sestavljenke — čeprav še ne zlile v vsebinsko in oblikovno enovitost — pritegnile in osveščale.
Morda še nikoli v gledališki zgodovini ni prišlo do tako evidentnega nasprotja med gledališkimi hotenji in pričakovanji gledališkega občinstva, ki odklanja posplošene in neindividualizirane like, ki negirajo vsako možnost medsebojnega komuniciranja ...
Vse od obdobja klasičnega in romantičnega realizma so se manifestirale različne koncepcije realizma: preko psihološkega, socialnega, kritičnega in nazadnje do realizma agresivnosti in okrutnosti in do magičnega in žlahtnega realizma...
Danes besedo REALIZEM uporabljamo v zelo razsež-nem pomenu, veliko bolj voljno kakor v preteklosti. REALIZEM ne more biti slog postavitve, ampak raje stališče umetnosti do sveta. Nove tendence so izoblikovale gledališče statičnega in dinamičnega, borbenega REALIZMA, ki s svojo pretresljivo realnostjo in napadalnostjo sili gledalce, da občutijo spopade današnjega dne, da se premaknejo in da se opredelijo do teh spopadov... Pri tem pa se gledališče, v iskanju svoje vizualne podobe, obdaja z izborom zgolj najnuj-šega iz življenja in prostora... Dinamični realizem in statično avantgardno gledališče absurda hodita po dveh različnih poteh upodabljanja stvarnosti...
Kakorkoli, sodobno gledališče z resnično umetniškimi dimenzijami ne more obstajati brez kreativne transformacije, ki omogoča gledališkemu občinstvu, da razvije asociira okoli tistega, kar se dogaja na odru in ustvari sposobnost doživljanja umetniške resnice.
Tudi slovensko gledališče hodi po nemirni poti iskanja, pri tem pa je prisluhnilo senzibilnosti gledališkega obiskovalca in se opredelilo predvsem za smer magičnega in žlahtnega realizma ... Seveda je podoba gledališča odvisna od narodnostnega značaja, tradicije, svetovno nazorske usmeritve družbe, v kateri nastopa gledališče, in ne nazadnje od atmosfere, ki dominira v procesu življenja naroda.
Balbina Battelino Baranovičeva
NICCOLO MACHIAVELLI
Originalna podoba Niccola Machiavellija (1469—1527), tipičnega predstavnika renesanse, ki se razdaja v več taientin, kot politik mislec in teoretik porajajočega se meščanstva v italijanskih republikah ter kot filozof in komediograf, se nam najbolj značilno pokaže ob moralno-političnem filozofskem traktatu »Vladar« (II principe) in v komediji »Mandragola«.
Avtor se je teoretično zagnano ukvarjal predvsem z umetnostjo vladanja; v razgibanih in nevarnih časih, ko so krog radoživih italijanskih mest naglo rasle vojaško močne nacionalne države, ga je najbolj skrbela usoda in oblast lastne dežele. Njegova teorija o močni vladarski osebnosti, ki naj bi bila hkrati porok za novo, nastajajočo moralo in njeno trdnost, je po svoje izrazila načelo »namen posvečuje sredstva«, ki pa ga je vladajoča buržoazija izkoristila za utrjevanje svojih pozicij.
Machiavellija so preveč zaposlovali politični problemi, da bi se bil lahko ves posvetil gledališču. Vendar pa mu je zgodovina odmerila največ priznanja kot komediografu. Živa domača govorica, obujena prav ob prevodih grških klasikov, je vse bolj izpodrivala togo, obteženo humanistično latinščino. Kljub izrazni moči žive govorice, ki je v svoji najbolj elementarni obliki kot umetnost še hodila po poteh preganjanega ljudskega gledališča (iz njega se je kasneje rodila slovita »commedia delharte«), pa se je veljavna umetnost še vedno zgledovala npr. pri Boccacciu in v njegovih povsem slučajnih in izmišljenih dejanjih.
Machiavelli sam je bil vnet častilec antike in se je prav zato uprl takrat veljavni umetnosti. Ves zazrt v svojo dobo — kakor mnogi renesančni ustvarjalci — je v Prologu k svoji tretji komediji »Clizija« zapisal: »Atene so v razvalinah: ulice in trge bi danes komaj spoznali. Razen tega pa so tam govorili grško, vi pa tega jezika ne bi razumeli. Poslušajte tedaj, kaj se je zgodilo v Firencah ...«
Komedija »Mandragola« je ogledalo resničnosti njegovega časa. Resnični dogodek je presadil na oder in ga tako predelanega neusmiljeno spet pokazal someščanom. Razlagavci Machiavellijeve umetnosti vidijo v Lucreziji alegorično upodobitev Italije, ki jo prevarajo in onečastijo prav tisti, ki bi jo morali varovati. Mandragola je prva modema komedija resničnih značajev in sproščenega izraza, iz nje so črpali Moliere (pater Timotej, ta poosebljena hipokrizija, je predhodnik Molierovega Tartuffa), Goldoni, Beaumarchais in Gogolj.
Janez Žmavc
Borde Lebovic: Srebrne vezi. Premiera: 27. IX. 1968. Režija: Igor Pretnar. Na sliki: Franci Gabrovšek, Jože Pristov, Pavle Jeršin in Minu Kjudrova.
Dorde Lebovic: Srebrne vezi. Franci Gabrovšek, Jože Pristov, Janez Bermež, Pavle Jeršin in Nada Božičeva.
Duško Roksan-tlio:	Ptiči brez
jate. Premiera: It. X. 1968. Režija: Franci Križaj. Sandi Krošl in Jože Pristov.
BALBINA BATTELINO BARANOVICEVA
je diplomirala v razredu prof. dr. Branka Gavelle na oddelku za režijo na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo v Ljubljani.
Že na začetku svoje umetniške poti je organizirala in umetniško vodila novoustanovljeno PREŠERNOVO GLEDALIŠČE v Kranju, zatem je pomagala utrjevati temelje Slovenskemu ljudskemu gledališču v Celju: tu je leta 1954 uprizorila prvo predstavo »gledališča v krogu«, W. O. Sominov ATENTAT. Pridobljene izkušnje so ji koristile v nadaljevanju te smeri v Eksperimentalnem gledališču v Ljubljani. Nadalje je pomagala pri ustanovitvi prvega slovenskega poklicnega MLADINSKEGA GLEDALIŠČA v Ljubljani. Sodelovala je tudi v DRAMI SNG v Ljubljani in v SLOVENSKEM GLEDALIŠČU v Trstu. Kot režiser je delovala pri RADIOTELEVIZIJI Ljubljana. Že vrsto let režira tudi pri RADIO TELEVISIONE IT ALI AN A v Trstu. Doslej je pripravila več kot 150 uprizoritev. Pomembne uprizoritve: Platon: POSLEDNJI DNEVI SOKRATA. W. Faulkner: REKVIJEM ZA VLAČUGO. Thomas Dylon: POD MLEČNIM GOZDOM in ne nazadnje uprizoritve del Samuela Becketta.
Da bi se seznanila z umetniško ustvarjalnostjo Amerike, je odšla s štipendijo Fordove fondacije, pridobljene na javnem natečaju, za leto dni v ZDA. Zdaj dela v statusu samostojnega umetnika.
MARKO SIMČIČ se je rodil 13. junija 1944 v Ljubljani. šolal se je na klasični gimnaziji, absolviral je na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo v razredu prof. Ivana Jermana in prof. Vike Grilove. Med šolanjem je prejel nagrado za vlogo Jerryja v enodejanki Edwarda Albeeja »Zoo Story«. Debitira v vlogi Sira v Mandragoli.
MIRO PODJED se je rodil 24. septembra 1944 v Ljubljani. Gimnazijo je obiskoval na Jesenicah, tam je tudi sodeloval v jeseniškem amaterskem gledališču. Absolviral je v razredu prof. Vide Juvanove na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo v Ljubljani. V Celju debitira v vlogi Callimaca v Mandragoli.
Niccolo Machiavelli
LA MANDRAGOLA
Prolog
Pozdravljeni, gledavci ljubeznivi,
hvaležnost, kot se zdi,
edina ljubeznivost nam poraja.
Če boste dovolj mirni in pazljivi, pred vami zaživi
naj zgodba, taka, kot se res dogaja.
In v tej podobi kraja, ki jo pred sabo imate,
Firence vsi spoznate;
kdaj drugič kam drugam spet skočimo,
če prej se od smeha ne razpočimo.
2 u, desno, za tem vhodom nek gospod stanuje, nek brezvezni jezični doktor kar se da učen.
Ta ulica, zakotna kot povsod, je ulica ljubezni
in kdor se v njej zgubi, je res zgubljen. Svet mož, od vseh čaščen, kak prior ali opat, potiho kakor tat
iz templja tam nasproti bo prišel, če ti prehitro od tod ne boš odšel.
Mlad fant, Callimaco Denarcesluii
— mož je v Parizu bil —
pri onih vratih, levo tam, stanuje.
Med zgledno družbo, ki tu z njo se druži,
je najbolj ljubezniv
in vse zato ga ceni in spoštuje.
Imel je, kot se čuje, dekle, ki ga ljubila je iz srca, zato pa je bila
prevarana; daj bog, da tudi ve, kot ona, bi prevarane bile.
Tej zgodbici M a n d r a g o l a se pravi.
Zakaj — in v teh rečeh
ne motim se — med igro boste odkrili.
Pisatelj njen se res ne koplje v slavi,
a spravil vas bo v smeh,
če ne: na moj račun ga boste pili.
Ljubimec le po sili,
zarobljen doktor, beden
menih in malovreden
prisklednik, ki od zlobe zgublja glavo —
naj danes priredijo vam zabavo.
Če pa ta snov, lahkotna, kakor je,
nevredna je moža,
ki rad za modrijana hi veljal,
ga opravičite,
saj se, kot ve in zna,
bori, da žalost hi s sveta pregnal,
ker kam drugam ne znal
hi se, v drug svet, ozreti,
prisiljen je sprejeti
drugačno pot in druge cilje, kajti
nagrade za svoj trud ni mogel najti.
Nagrada pa je v tem, da vsak stoji
oh strani in se zmrduje,
kar vidi in čuje, vse opravljajoč.
In v tem brez dvoma pravi vzrok tiči,
da ta naš vek vse huje
drsi v propad in ni več kot nekoč.
Tako je človek, zroč, kako vsakdo vse blati, prenehal zdaj se gnati, da storil bi še kako stvar, ki stre jo veter ali pa megla razžre.
Če misli kdo, da treba ga za lase, kdor govori laži,
ga zmerjati, na prste mu stopiti,
mu pravim: vsak pogleda naj sam vase,
saj vsak se nauči
prav to najprej, marljivi in zabiti.
Celo v tej čudoviti
deželi ni nikjer
kotička, kjer prezir
ne spremljal bi človeka, ki se klanja
priliznjeno nevrednim spoštovanja.
Kdor pa želi, opravlja naj sosede,
mi k stvari se vrnimo,
saj časa komaj nam za to ostaja.
Ne smemo gledati le na besede, hudiča prepustimo
hudiču, z njim pač sam najbolje shaja.
Callimaco prihaja
in zvesti Siro z njim;
zdaj njima prepustim
besedo. Vi pa glejte in pazljivo
poslušajte in vse bo razumljivo.
Prevedel Ciril Zlobec
Ljubezen! Ne, nihče,
ki te zares ne občuti,
nikoli ne zasluti,
kako visoko dvigaš se nad vse,
kako živi se skupaj in umre,
kako se drug za drugega žrtvuje,
kako naveže zvesto
se v njej, kako dva često
enako strah kot upanje združuje,
ne ve, kako bogovi in ljudje
tvojih puščic enako se boje.
PESEM PO DRUGEM DEJANJU
Ste videli? Podoba sreče same, kako se bedak rodi in vse verjame!
Za uspehi se ne žene, zanj dolgčas ne velja, strahu, skrbi nobene nikoli ne pozna.
Ta doktor, od želja
po otroku ves prevzet,
verjel bi v oslov let,
zato za nič na svetu mu več ni,
samo po tem, naivnež hrepeni.
PESEM PO TRETJEM DEJANJU
Prevara, slast omame,
ko v cilju iz domišljije se umiri
ko drugemu odvzame
tesnobo in grenko v sladko spremeni.
Najslajša vseh slasti,
ki blodnim srcem skoz temine sveti,
ko drugim se razdajaš,
ljubezen, bogatejša le postajaš,
strup, kamen ti zmaguješ že z nasveti,
vse mora jih sprejeti.
PESEM PO ČETRTEM DEJANJU
O sladka noč, o svete ponočne urice,
ki spremljate ljubimce koprneče,
v vas radosti neštete
so zbrane, v vas drhte
nam duše blažene od silne sreče.
Pravično v vas ljubeče
so duše nagrajene
za trud svoj, moški in žene,
v vas, urice noči,
se hitro še tak led srca stopi.
Prevedel: Ciril Zlobec
Fedor Gradišnik
OB OTVORITVI TRETJEGA TEDNA SLOVENSKE SODOBNE DRAME
V	CELJU 18. MARCA 1968
V	Celju odpiramo danes tretji teden slovenske sodobne drame in zdi se mi prav, da ob tej priložnosti pogledamo nazaj v sezono 1954/55, ko je bil od 7. do 15. maja 1955. leta v tem poslopju Prvi festival slovenske in jugoslovanske sodobne drame. To je bil prvi slovenski dramski festival v slovenski gledališki zgodovini, ki je bil spodbuda za Sterijevo pozorje v Novem Sadu. Udeležila so se ga poleg celjskega še gledališča iz Ljubljane (SNG in Mestno gledališče), Trsta, Maribora, Kopra in Zagreba — skupno sedem gledališč s sedmimi avtorji in 14 predstavami. Izmed teh je bilo sedem izvirnih novitet in pet krstnih uprizoritev.
O Mikelnovi drami »Dež v pomladni noči« je zapisal Fran Albreht med drugim: »Uprizoritev te trodejanke pomeni resno odrsko preizkušnjo gledališkega prvenca mladega avtorja. V tem pogledu je pogumno dejanje celjskega gledališča nedvomno hvale vredno, predvsem za pisca samega, vendar pa je tudi odrska upodobitev pri manj zahtevnem občinstvu naletela na iskreno priznanje.«
Fran Albreht, ki je bil ves čas festivala naš mentor, umetniški vodja in kritik, je o igri v treh dejanjih Jožeta Javorška »Kriminalna zgodba«, katere krstna uprizoritev je bila 12. maja 1955 v režiji Andreja Hienga in v inscenaciji Svete Jovanoviča, v Slovenskem poročevalcu (18. in 21. maja) napisal med drugim naslednje: »Nesporen višek na tem festivalu je dosegla med izvirnimi novitetami Jožeta Javorška »Kriminalna zgodba«, igra v treh dejanjih (13 slikah), v režiji Andreja Hienga in inscenaciji Svete Jovanoviča ter v izvedbi celjskega Mestnega gledališča. Ta uspeh je bil dosežen ne morda zaradi izredne umetniške pomembnosti besedila samega, marveč zato, ker so se pri uprizoritvi te »Zgodbe« posrečeno in tvorno združile vse tiste sile, ki se morajo pri dobri izvedbi vsakega odrskega dela nujno zliti v eno, tako avtorjev tekst, režija, scena in ves nastopajoči ansambel. Pa tudi delo samo je bilo med slovenskimi novitetami nedvomno najbolj zrelo in dognano.«
Druga slovenska gledališča so na tem festivalu uprizorila naslednja dela: SNG Ljubljana: Ivan Cankar: »Hlapci«, v režiii Slavka Jana in inscenaciji Viktorja Molke. — SNG Trst: Ivan Cankar: Pohujšanje v dolini šentflorjanski«, v režiji Jožeta Babiča in inscenacip Maksa Kavčiča. Gledališče Slovenskega primoria iz Kopra Vasje Ocvirka: »Tretje ležišče, v režiji Hinka
Košaka in inscenaciji Miloša Hohnjeca. — SNG Maribor: Branko Hofman: »Življenje zmaguje«, režiser Fran Žižek, scena Vlado Rijavec. (Krstna uprizoritev.) — PG Kranj :Igor Torkar: »Pisana žoga«. (Krstna uprizoritev.) Režija Igor Pretnar, scena Saša Kump. — Zagrebško dramsko gledališče: Marijan Matkovič: »Na kraju puta«, režija dr. Branko Gavella, scena Vladimir Žedrinski.
Z zadoščenjem se še danes spominjam prelepih trenutkov, ki smo jih preživljali tiste dni in ki jih ne bom nikoli pozabil. Ponosem sem na to, da sem bil takrat na čelu celjskega gledališča, posebno ponosen pa, da smo imeli takrat dramaturga Lojzeta Filipiča, ki je bil pravi pobudnik te, v slovenski gledališki zgodovini gotovo ene najsvetlejših in najpomembnejših gledaliških manifestacij.
Dovolite mi, da ob tej priložnosti citiram še sodbo Frana Albrehta o takratnem celjskem gledališkem občinstvu in o odnosu ljudske oblasti do svojega gledališča. Takole je zapisal: »Prvi slovenski dramski festival v zgodovini! Prizorišče: Celje, mesto belo in veselo, mesto z bogato in staroslavno tradicijo, z rodovitno zemljo in ličnimi gospodarstvi v okolici, s snažnimi in svetlimi ulicami podnevi in ponoči — skratka Celje. V zraku plava nekaj majniško sproščenega, vedrega, tudi oči ljudi, ki te srečujejo, se ti zde radostne, vedre in sijoče. — Taki ljudje ljubijo umetnost, ljubijo gledališče, saj vedo, da je to najplemenitejša zabava in oddih po resnem vsakdanjem delu. In Celjani imajo gledališče, da so lahko ponosni nanj! Namesto tesnobnega in mrakotnega teatrčka kar monumentalna stavba s skladno, dobro ozvočljivo dvorano, pravo intimno gledališče. In Celjani ljubijo to gledališče! Ko sediš v dvorani in gledaš to občinstvo in igralce na odru, vidiš, kako si oboji prizadevajo, da bi se takorekoč zlili v eno. In to občinstvo, zbrano in pozorno, prihaja te dni vsak večer in pogosto tudi popoldne v gledališče in polni dvorano. Ko pa ti povedo, kako ljudska oblast, mestni in okrajni ljudski odbor, umevajoče in darežljivo bdi nad to ljubeznijo do gledališča, se ti zdi, ko da je vse troje, gledališče, občinstvo in ljudska oblast en sam prelep, skladen kolektiv, ki bi moral biti vzor vsem našim mestom, če hočejo kdaj postati prava, kulturna, sodobna socialistična mesta. — To mesto je bilo kakor predestinirano, da se je lotilo drzne in širokopotezne prireditve prvega slovenskega dramskega festivala, in to z izvirno slovensko dramo, o kateri pravijo, da je v taki nazarenski krizi! — In nauk te prireditve? Nauk te prireditve pa je ta, da je porod povojne slovenske, zares sodobne in žive drame, neizmerno težak, kakor je pač težak
vsak porod nečesa močnega in zdravega. — Celjsko mestno gledališče je s svojim dramskim festivalom pionirsko izpolnilo svoje težko poslanstvo, ki bo zabeleženo v zgodovini. In prepričan sem, da mladih drznih piscev in igralcev sodbe, ki jih bodo morda izrekli stari skeptiki in mladi dvomljivci na račun njihovih poizkusov, in ki bodo nemara včasih boleče, ne bodo motile na njihovi poti!«
Zakaj sem citiral prav to Albrehtovo sodbo o takratnem celjskem občinstvu in o odnosu ljudske oblasti do svojega gledališča? Ker vidim v današnjem celjskem občinstvu isti odnos do gledališča, ker naše občinstvo ljubi svoje gledališče in želi le to, da bi to njegovo gledališče moglo mirno živeti in se razvijati v ponos Celja in vse slovenske gledališke kulture!
In da bo tako, nam je porok današnji dan, ko slovesno odpiramo teden sodobne slovenske drame in je pokroviteljstvo nad to prireditvijo prevzela Skupščina občine Celje in predsednica Olga Vrabičeva. S tem nam je dano poroštvo, da je za obstoj in nadaljnji razvoj našega gledališča vsak strah odveč.
VELEBLAGOVNICA
nama
LJUBLJANA
—	priporoča potrošnikom hiter, sodoben in cenen nakup vseh potrebščin za sebe, za družino, za dom in za gospodinjstvo
—	potrošnikom nudi blago na obročno odplačevanje
—	za tuje kupce je v hiši menjalnica
Potrošniki lahko izbirajo blago v poslovalnicah:
TRGOVSKA HIŠA. Ljubljana, Tomšičeva 2
BLAGOVNICA S STANOVANJSKO OPREMO, Wolfova ulica
KONFEKCIJA ELITA. Ljubljana, Čopova ulica
BLAGOVNICA ŠKOFJA LOKA. Kidričeva l/a
KINOPODJETJE CELJE
priporoča naslednje filme:
UNION:
2. — 6. XI. Vojna in mir. I. del.
7. — 11. XI. Vojna in mir. II. del.
5. — 8. XII. Redovnica.
METROPOL:
21.	— 24. XI. Grofica iz Hong Konga.
17.	— 23. XII. Bedančeva pest.
DOM:
18.	— 22. XI. Komedijanti.
22.	— 26. XI. Sarajevski atentat.
HIŠNE VESTI:
Prihodnja premiera bo uprizoritev »Čarobne piščalke« Frana Roša, režiral bo Janez Drozg. To delo bomo pripravili za decembrsko razpoloženje, obnovili pa bomo tudi Škufčevo »Trnuljčico«.
Marjan Dolinar bo imel 11. novembra ob 20. uri samostojni umetniški večer, knapovske pravljice Ludvika Mrzela »Bog v Trbovljah«.
Trgovsko podjetje na veliko in malo
TKANINA-
GALANTERIJA
Celje
Z VELEBLAGOVNICO LJUDSKI MAGAZIN in poslovalnico
TKANINA-DEKOR
SE PRIPOROČA
priporoča svoje kvalitetne proizvode:
#	karbon papir
•	indigo papir 9 pisalni trakovi
9 matrice za razmnoževanje 9 barve za razmnoževanje 9 akvarelne šolske barvice 9 tempera barve 9 umetniške oljnate barve 9 jasnit-diazo-amoniak papir 9 mica, bele barve za belo perilo 9 guminol, lepilo za gume 9 srebrna bronca za peči itd.
Znamka AERO jamči za kvaliteto!