297
1.01 Izvirni znanstveni članek 27-774(091)(497.4Tolmin)
Boštjan Guček
doktorand na Teološki fakulteti UL,  
župnik v Trzinu, Habatova 15, 1236 Trzin
e-pošta: bostjan.gucek@rkc.si
O TOLMINSKI ŽUPNIJSKI KRONIKI
1 UVOD
Ob obletnici prve svetovne vojne je primerno, če pogledamo nazaj v arhive 
in dokumente, da osvetlimo čas preizkušenj in hudega trpljenja v vojnem času 
ter takoj po njem. Tako bomo lažje razumeli čas, ljudi, ravnanje in preizkušnje, 
ki tudi ljudem na Slovenskem, še posebej v Posočju, niso prizanesle.
Pri odkrivanju časa so še kako pomembne in aktualne razne župnijske 
kronike. V tem članku bomo predstavili Kroniko župnije in dekanije Tolmin1 v 
obdobju od leta 1914 do začetka leta 1922. V tem obdobju je glavni poudarek na 
prvi svetovni vojni in naši zahodni frontni liniji, ki je šla tudi čez tolminsko in 
zahtevala visok krvni davek, predvsem med vojaki. Obdobje smo podaljšali do 
leta 1922, saj je bila leta 1921 aneksijska slovesnost, 15. januarja 1922 pa volitve, ko 
so v Tolminu dobili slovenskega župana. Kronika prinaša v obdobju 1919–1921 
nekaj zanimivih podatkov, predvsem o delovanju župnika in dekana Rojca, ne-
kaj zanimivih statističnih podatkov, tudi v primerjavi s predhodnim stanjem 
in reševanje raznih problemov v povojnem obdobju. Prav zato smo v to delo 
vključili obdobje do volitev 15. 1. 1922.
Vse omenjene Kronike hranijo v ŽA Tolmin. Na tem mestu je prav, da 
izrečemo pohvalo vsem duhovnikom in njihovim sodelavcem, zadnja desetle-
tja predvsem nekdanjemu župniku Štrancarju, ki je po podstrešju razmetano 
gradivo zbral v fascikle. Ob tem moramo omeniti tudi Silvestra Gaberščka, ki je 
dober poznavalec arhiva in je mnogo prispeval tudi k popisu in sumaričnemu 
sortiranju gradiva ter še danes ažurno ureja arhiv in ga dopolnjuje s sodobnimi 
dokumenti. Poleg tega vedno tudi dopolnjuje zgodovinske podatke, tako da lah-
ko rečemo, da je seznam duhovnikov v njegovi knjigi že nekoliko izpopolnjen.2
1 V besedilu bomo uporabljali samo skrajšano obliko imena Kronika, razen kadar navajamo določeno besedilo in se naslov tam 
pojavi v drugih oblikah, npr. IV. tolminska kronika, Kronika duhovnije Tolmin …
2 Prim. S. Gaberšček, Župnija Marijinega vnebovzetja Tolmin, Ljubljana 2005, str. 33, 35.
298 Boštjan Guček
V arhivu hranijo akte iz 17., 18., 19. in 20. stoletja. Poleg običajnih doku-
mentov: oznanilne knjige, blagajniški dnevniki, knjige poročnih oklicev, matic, 
hrani arhiv tudi bogato zbirko urbarjev od leta 1673 dalje in arhidiakonatni del, 
kjer se nahajajo protokoli od leta 1737 naprej. Pomembni so akti, ki so ohranjeni 
pod šifro »carte spettanti« iz 18. stoletja.3 Potrebno bi bilo še veliko potrpljenja 
in dela tudi za vsebinski pregled in sortiranje, ki je bilo do zdaj samo sumarično. 
Zanimiv bi bil tudi širši vsebinski pregled. Sicer pa se gradivo hrani na suhem in 
temnem kraju v arhivskem prostoru poleg pisarne, kar je za ohranjanje samega 
gradiva dobra novica.
2 ZGODOVINSKE OKOLIŠČINE KRONIKE 
V tem pregledu si bomo na kratko ogledali okoliščine ob koncu 19. stol. do 
prve svetovne vojne in po njej, do začetka 20. let 20. stol. Zgodovinski pogled 
bomo omejili na območje goriške nadškofije, predvsem na področje Tolminske, 
kar vsebinsko v glavnem zajema tudi Kronika. Kjer bi bilo potrebno zaradi osve-
tlitve in večjega razumevanja pogled razširiti, bomo to upoštevali.
Habsburška monarhija je bila narodno pestra. Goriška nadškofija se je na-
hajala na zahodni meji monarhije, na stiku z Italijani in Furlani, južno z istrsko 
mešanim prebivalstvom in Hrvati. Odnos do teh različnih narodov se kaže tudi 
v zavzetosti nadškofov, ki so spodbujali in zahtevali vse štiri jezike enakopravno 
že v semenišču (slovensko, italijansko, furlansko in hrvaško), saj so tudi bogo-
slovci različnih narodnosti prihajali iz sufraganskih škofij.4 Skoraj v celoti je 
nadškofija vključevala ozemlje Goriško-Gradiščanske dežele, ki je bila ena od 17 
dežel avstrijske polovice Avstro-ogrske monarhije. Po letu 1867 je spet postala 
mejna dežela.5 Goriško so za razliko od Gradiščanske v večini, razen narodno-
stno mešane Gorice, sestavljali Slovenci.
Cerkvenoupravno je župnija Tolmin spadala v goriško nadškofijo. Goriška 
(ilirska) metropolija je imela poleg Ljubljane še sufragane Trst–Koper, Poreč–
Pulj in Krk. Nadškofija je v začetku stoletja obsegala 16 dekanij in 115 župnij, 
vikariatov in kuracij. Prebivalcev je bilo 127.975. Na Goriškem je leta 1900 živelo 
232.897 prebivalcev, od teh je bilo 140.582 slovensko govorečih, italijansko govo-
rečih 81.136, ostali pa so se opredelili za drug jezik.6 V dekanijo Tolmin so sodile 
3 ŽA Tolmin, Index visitationum admodum rev. dom. magnifici arhchidiaconi Joannes Baptistae Campeis – Anno Domini 1764. 
Popis in seznam arhivskega gradiva župnijskega arhiva Tolmin. Gre za seznam članov posameznih duhovnij, kaplanij in drugih 
cerkvenih skupnosti na Tolminskem. Kadar gre za ŽA Tolmin, ga bomo dalje zaradi obsežnosti gradiva navajali le kot »ŽA, vir«.
4 Prim. A. Vončina, Goriški nadškof Alojzij Matija Zorn, Gorica 2012, str. 58–59.
5 Prim. B. Marušič, Goriška na prelomu 19. in 20. stoletja, v: Missiev simpozij v Rimu, Celje 1988, str. 135–136 (dalje: Missiev simpozij).
6 Popis v letu 1910 je zabeležil 260.749 vseh prebivalcev v deželi, od tega 154.741 Slovencev (Hrvatov in Srbov) in 90.146 Italijanov. 
Gorica je imela 30.995 prebivalcev, od tega 14.182 Slovencev, 10.868 Italijanov, 3.611 ostalih in 1.704 tujce. Prim. B. Marušič, 
Primorski čas pretekli: Prispevki za zgodovino Primorske, Koper 1985, str. 367–368. V letu 2000 je v teh župnijah živelo le ok. 78.000 
ljudi. Prim. I. Likar, Pastoralna zgodovina Cerkve na Primorskem, v: Cerkev na Slovenskem v 20. stol. Ljubljana 2002, str. 62. O ureditvi 
gl. tudi: F. M. Dolinar, Cerkvenoupravna ureditev med l. 1828 in 1918, v: Slovenski zgodovinski atlas, Ljubljana 2011, str. 154 (dalje: 
O tolminski župnijski kroniki 299
župnije Tolmin, Drežnica, Libušnje, Idrija ob Bači, Most na Soči, Rut, Obloke, 
Stržišče, Podbrdo, Podmelec, Grahovo, Roče, Dolenja Trebuša, Šentviška Gora, 
Pečine, Ponikve in Volče.7 V te razmere je po nadškofu Zornu (1883–1897)8 
v Gorico iz Ljubljane prišel nadškof Missia.9 Razmere v nadškofiji naj bi bile 
težke.10 Politični boj med liberalno in katoliško stranjo po ločitvi duhov v letu 
1892 se je nadaljeval z zaostrovanjem na narodnostnem področju. Missia je na 
pastoralnem področju deloval podobno kot v Ljubljani. Pospeševal je ljudske 
pobožnosti k Srcu Jezusovemu, sv. Jožefu, molitev rožnega venca, spodbujal je 
ljudske misijone, duhovne vaje, bratovščine in Marijine družbe. V političnem 
pogledu je v marsičem sledil Mahniču. Njegova borba je bila borba za katoliško 
načelnost in zvestobo Katoliški cerkvi. Obsojal je narodne cerkve in vse pobu-
dnike razkolniškega gesla: ‚Proč od Rima!‘11 Spodbujal je vstop laikov v politiko, 
duhovniki pa naj bodo najprej pastirji duš. Nasprotoval je absolutni narodnosti 
Atlas); B. Marušič, Goriška na prelomu 19. in 20. stoletja, v: Missiev simpozij, str. 135–148.
7 Prim. Status personalis et localis archi-dioeceseas Gritiensis ineunte anno 1900, Goritiae 1900, str. 95–99 (dalje: Status …).
8 Alojzij Matija Zorn (Prvačina, 13. 1. 1837–Dunaj, 8. 7. 1897), je bil 7. goriški nadškof. Študiral je na gimnaziji in v semenišču v Gori-
ci, nato v Avguštineju na Dunaju. L. 1883 je bil ordiniran za poreško-puljskega škofa, junija pa že imenovan za goriškega nadškofa. 
Na njegovo pobudo je skupina duhovnikov (Š. Kafol, A Mahnič, A. in J. Marušič, F. Mercina, I. Wolf) l. 1892 ustanovila društvo in 
zavod Aloysianum za revnejše dijake. Na tem zavodu se mu ni posrečilo ustanoviti gimnazije. V kriznih časih je svaril pred izsel-
jevanjem in opozarjal na nevarnosti tujine. Najbolj so ga prizadeli spori med italijanskimi liberalci in slovenskimi narodnjaki ter 
needinost znotraj katoliškega tabora. Duhovnike je rotil, naj odpravijo notranje narodnostne spore in se trudil za poživitev goriške 
italijansko-slovenske Katoliške družbe. Velik vpliv na njegove politično-narodnostne odločitve sta imela A. Mahnič in J. Missia, 
njegov naslednik in sufragan v Ljubljani. Napetost se je še zaostrila s pastirskim pismom novembra 1887, v katerem so škofje me-
tropolije obsodili: a) liberalno časopisje in strogo prepovedali vsako sodelovanje pri njem in podpiranje, b) agitacijo za slovansko 
bogoslužje, c) nedomoljubno razpoloženje do Avstrije. Pobudnik naj bi bil Missia, avtor pa Mahnič. Ogorčena reakcija tudi v kato-
liškem taboru je nadškofa zelo prizadela. Z imenovanjem Mahniča za krškega škofa leta 1896 je Zorn izgubil močno oporo v teh 
zapletenih vprašanjih. Notranji spori v katoliškem taboru, razcepljenost duhovščine med stranke in ostro proticerkveno stališče 
liberalcev so vedno bolj stopnjevali Zornovo negotovost, saj si je očital, da je za ves nered v škofiji kriv sam. Zadnje mesece se ga je 
polastila akutna melanholija. Prepeljali so ga v privatni sanatorij na Dunaju, kjer je zaradi možganske kapi kmalu umrl. Po značaju 
je bil globoko čuteča, umetniška osebnost, izredno plemenit človek, odličen po duhu in po srcu ter vzorni dušni pastir. Prim. F. M. 
Dolinar, Zorn, Alojzij Matija, nadškof, prelat, na: SBL. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi877054/ (pridobljeno 23. 2. 
2015).
9 Jakob Missia (Mota, 30. 6. 1838–Gorica, 24. 3. 1902). Gimnazijo in teologijo je študiral v Gradcu. Škof Attems ga je poslal v 
Germanik, kjer je nadaljeval študije in bil leta 1863 posvečen. Opravljal je več različnih služb v škofiji. L. 1884 je bil imenovan za 
ljubljanskega škofa (posvečen v Gradcu), l. 1897 za nadškofa v Gorici, dve leti kasneje pa za kardinala. Njegovo pastirsko delovanje 
se je razširjalo na različna področja življenja, od cerkvenega, kulturnega, izobraževalnega do političnega. Ob koncu 19. stol. in na 
prelomu je bil ena glavnih osebnosti, ki je vplivala na vsa področja življenja, ne le znotraj njegove škofije, ampak tudi mnogo širše. 
Močno se je zavzemal za temeljito vzgojo duhovnikov in njihovo duhovno življenje ter sploh vse delo usmerjal po svojem geslu: 
»Vse prenoviti v Kristusu!« Prim. F. Kralj, Missia Jakob, v: Primorski slovenski biografski leksikon (dalje: PSBL), zv. 2, str. 443. Missia 
je bil tako vsestranski, da je nemogoče, da bi ga zaobsegli zgolj v eni opombi. To pove že opis v navedenem delu, ki obsega kar 4 
strani. Veliko podatkov o njem najdemo tudi v Missiev simpozij, Celje 1988.
10 Prim. V. Rajšp, Ozadja pri imenovanjih dr. Jakoba Missie za ljubljanskega škofa, goriškega nadškofa in kardinala, v: Missiev simpozij, 
str. 70. Kot na istem mestu ugotavlja Rajšp, so bile že pri Zornovem imenovanju omenjene težave zaradi dolgoletnega škofovanja 
predhodnika Gollmayrja (1855–1883) na škodo discipline, glavne naloge in problemi, s katerimi bi se moral spopasti novi nad-
škof, pa so bili omenjena politična in nacionalna nasprotja med Slovenci in Italijani ter z njimi povezan razpor v škofiji. S prvo 
trditvijo se gotovo ne moremo v celoti strinjati, saj je mnogo storil v goriški nadškofiji za dvig duhovnega življenja, izobrazbo 
duhovnikov (uvedel je tudi letne duhovne vaje), uvajanje novih redov v nadškofijo in z ustanavljanjem novih župnij. Prim. F. K. 
Lukman, Gollmayer, Andrej, nadškof, na: http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi207031/ (pridobljeno 19. 2. 2015).
11 Prim. R. Klinec, Zgodovina goriške nadškofije, Gorica 1951, str. 49.
300 Boštjan Guček
in zagovarjal katoliška načela, ki bi edina lahko pomagala pri spravi Slovencev.12 
Po krajšem škofovanju Andreja Jordana (1902–1905),13 ki je bil med ljudstvom 
priljubljen zaradi svoje blagosti in dobrote, ga je nasledil Frančišek Borgia Sedej 
(1906–1931), ki je nadaljeval s pobudami Jakoba Missie.14 Nadškof Sedej je bil 
škof dolgo časa, tudi celotno obdobje, ki ga obravnava izsek Kronike, zato ga 
bomo predstavili posebej.
Celotno Cerkev sta v tem času vodila papeža Leon XIII. (1878–1903) in Pij 
X. (1903–1914). To je bil čas po razpadu papeške države, prvem vatikanskem 
koncilu z dogmo o papeževi nezmotljivosti, do katere je bil avstrijski episkopat 
zadržan. V tem času so tudi obsodili modernizem, v katoliškem izobraževanju 
pa sta bili močni silnici neosholastika in tomizem. Na duhovnem področju je 
bil to čas razcveta različnih pobožnosti do Srca Jezusovega, prvih petkov in 
prvih sobot, češčenja Najsvetejšega in predvsem uvajanjem pogostnejšega ob-
hajila in obhajanja že v otroški dobi. Vse to so podpirali tudi škofje avstrijskih 
dežel.15
3 PRVA SVETOVNA VOJNA IN SOŠKA FRONTA
Sarajevski atentat je bil zgolj povod za sprožitev mnogih teženj in Evropa 
se je znašla na pragu prve svetovne vojne. Nemčija je zahtevala svoj delež pri 
kolonialnem gospodarstvu in v Evropi sta tako nastajala dva tabora antantnih 
(Francija, Anglija in Rusija) in centralnih sil (zveza med Nemčijo, Avstro-Ogr-
sko, Bolgarijo in Turčijo).16 Zaostrene razmere so se vlekle že od aneksije Bosne 
k Avstro-Ogrski, predvsem v odnosih s Srbijo. 
»Z vstopom Italije v boje prve svetovne vojne na strani antantnih sil se je 
na ozemlju ob reki Soči odprlo novo bojišče. Vstop Italije je bil za avstro-ogrsko 
monarhijo pravi šok, saj je slednja z Italijo sklenila pakt proti papeški državi, 
tako sta državi postali, kljub vedno novim sporom, 'prijateljski'.17 V maju 1915 
12 Prim. I. Likar, Pastoralna zgodovina Cerkve na Primorskem, str. 65–66.
13 Andrej Jordan (Gorica, 29. 11. 1845–Gorica, 4. 10. 1905) je osnovno izobraževanje, gimnazijo in semeniške študije opravil v Gorici, 
kjer je bil po posvečenju l. 1868 najprej katehet na mestnih šolah, a je zaradi slabega zdravja opustil to službo. Nato je bil nadško-
fov tajnik, potem tajnik nadškofijske kurije in semeniški spiritual, prošt metropolitanskega goriškega kapitlja in tudi deželnozbor-
ski poslanec. V semenišču je predaval tudi več bogoslovnih predmetov. Po smrti nadškofa Zorna je bil kapitularni vikar do prihoda 
nadškofa Missie v Gorico, nato pa zopet po njegovi smrti do imenovanja za goriškega nadškofa. Škof je bil le slaba tri leta. Prim. F. 
Kralj, Franc, Jordan Andrej, v: PSBL, zv. 1, str. 595–596.
14 Prim. I. Likar, prav tam, str. 66.
15 Prim. B. Guček, O Kroniki duhovnije Trzin do leta 1938, Trzin 2015, str. 36.
16 Prim. S. Likar, Valentin Oblak, Kronika župnije Kropa 1914–1918. v: AES 27, Ljubljana 2005, str. 185.
17 To je samo eden od problemov, ki jih Ušeničnik v članku Ali je Avstrija res – katoliška? izpostavi, ko kritizira cesarja in vodstvo 
države, ki je nekoč ščitilo Katoliško cerkev in papeža, danes pa je z ukinitvijo konkordata in paktiranjem z Italijo proti papežu, 
nasprotuje dogmi o nezmotljivosti papeža in je proti okrožnici Syllabus, ki nasprotuje modernizmu, s sprejemanjem liberalne 
zakonodaje tudi na šolskem in drugih področjih, postala »bolna v srcu«, saj je »med današnjo Avstrijo pa med katoliško Avstrijo 
načelno taka razdalja, da vmes lehko postavite še eno Avstrijo, ki bi bila vže [sic!] bliže katoliški, vendar še akatoliška!« RK VII 
(1895), str. 408–415, 417. 
O tolminski župnijski kroniki 301
so se začeli spopadi na 93 km dolgi bojni črti od Rombona do izliva reke Soče v 
morje.«18 Po tajnem sporazumu v Londonu aprila 1915 je Italija, nekdanja zave-
znica Avstrije, stopila na nasprotno stran. Obljubili so ji veliko ozemlja, pred-
vsem na Primorskem. Tako se je začela ena največjih gorskih bitk in največja 
vojaška ofenziva pri nas. V dobrih dveh letih in pol je v dvanajstih bitkah soške 
fronte padlo več kot 186.000 vojakov, od tega približno 135.000 italijanskih in 
51.000 avstro-ogrskih.19
Od vse frontne linije naj tukaj omenimo samo lokalni del, ki se dotika naše 
problematike, to so bili vrhovi Krn (2.244 m), Batognica (2.164 m), Mrzli vrh 
(1.359 m), Vodel (1.053 m), tolminsko mostišče na desnem bregu Soče (zaradi 
železniške proge pri Mostu na Soči, so ga branili na črti Dolje–Sv. Danijel–Men-
gore (453 m)–Selski vrh (588 m)–Sela pri Volčah). 
V prvi bitki so bile italijanske enote 3. julija 1915 na Tolminskem odbite. 
V drugi soški bitki so italijanski alpinci 19. julija osvojili vrh Batognice in v 
treh dneh potisnili branilce proti vzhodnemu robu in tako zavzeli pretežni del 
planote. Po drugi soški bitki so italijanske enote napadale na območju Tolmina, 
Krna in Bovca. Po dvodnevnem obstreljevanju so 14. 8. 1915 skušale vdreti v 
dolino Tolminke. Na mostišču so udarili 16. avgusta in zavzeli jarke med Seli 
pri Volčah in Selskim vrhom. Protinapad 19. avgusta je povrnil nekaj izgublje-
nih položajev. Boji so se nadaljevali do konca avgusta. Na krnskem pogorju so 
branilci z velikimi izgubami obdržali svoje položaje. Sredi septembra so Italijani 
spet napadli tudi na območju Mengor in Kozaršč ter Selskega vrha, vendar ne-
uspešno. V tretji soški bitki so 21. oktobra 1915 italijanske enote napadle mimo 
Bovca proti Krnu in od 21. do 27. oktobra med Batognico in Vodelom. Na Mr-
zlem vrhu so zasedle I. avstro-ogrski jarek. V četrti bitki so 26. novembra 1915 
na severnem delu italijanske enote napadle položaje med Mrzlim vrhom in Sel-
skim vrhom ter na črti Mrzli vrh–Vodel, a neuspešno. Po enodnevnem premoru 
so zasedli avstro-ogrske obrambne položaje zahodno od Mrzlega vrha. Napadi 
proti Mengoram, Bučenici in Selskemu vrhu so se končali z velikimi izgubami. 
V peti bitki so bili Italijani tudi zaradi vremenskih razmer neuspešni pri napa-
du. 17. marca 1916 so avstro-ogrske enote izvedle protinapad. Na območju Men-
gor so vdrli v italijanske jarke in tudi pri Čiginju sovražniku povzročili precej 
izgub. Od aprila do julija je sledilo utrjevanje frontne črte s cestami, zaklonišči, 
obrambnimi in veznimi jarki na obeh straneh. Intenzivno so delali na območju 
18 E. Drole, Varovanje in ohranjanje nepremične kulturne dediščine prve svetovne vojne v Posočju, Tolmin 2010, str. 280.
19 Prim. Soška fronta. v: Atlas, str. 156. Podatki se nanašajo zgolj na mrtve vojake brez ranjencev, zastrupljenih, izginulih in ujetih. 
Podoben podatek o številu, 186.621 mrtvih, navaja tudi ES 12, str. 171. Sicer pa so vse te številke le ocene, saj so navadno v sta-
tistike zajete le vojaške osebe, ki so bile žrtve vojaških spopadov, niso pa vključeni tisti, ki so umrli zaradi posledic vojne (bolezen, 
lakota, nasilje), izključeni so tudi tisti, ki so umrli v begunstvu. O krvnem davku velike vojne na Tolminskem lahko le ugibamo. Za 
Tolminsko, ki je leta 1910 štela dobrih 17.000 prebivalcev, je 845 žrtev prve svetovne vojne vsekakor velika izguba z daljnosežnimi 
posledicami. D. Pirih, Kam so vsi ti fantje šli, v: Tolminsko mostišče II., Tolmin 2005, str. 39–41 (dalje: Mostišče II.).
302 Boštjan Guček
Mrzlega vrha. V šesti bitki so 6. avgusta 1916 začeli deveturno obstreljevanje od 
morja do Tolmina, kakršnega branilci še niso videli. V enajsti soški bitki so bili 
branilci uspešni na Mrzlem vrhu, Vodelu in Slemenu. Na Batognici so razstrelili 
splet italijanskih kavern in jarkov, tako so končali boje na tem območju. V dva-
najsti soški bitki 24. oktobra 1917 je bil uspešen prodor pri Kobaridu. Vzhodno 
od Soče in v Krnskem pogorju so razbili italijansko armado in tako imeli odpr-
to pot proti Čedadu. Ofenziva se je končala sredi novembra 1917 ob reki Piavi.20 
Tolmin je bil med vojno močno prizadet. V kraj so 4. novembra 1918 prišle 
italijanske enote. Maja 1919 je bil ustanovljen zavod za gojence učiteljišča (Ško-
dnikov konvikt). Slovensko učiteljišče je leta 1925 zamenjalo italijansko učitelji-
šče oz. gimnazija.21
4 PO ITALIJANSKI ZASEDBI
Glavne odločitve po prvi svetovni vojni so bile sprejete na mirovni kon-
ferenci v Parizu. Glede zahodne meje med Kraljevino SHS in Kraljevino Italijo 
se niso odločali na tej konferenci, saj nobena od držav ni bila poraženka vojne. 
Italija je zahtevala še več ozemlja, kot so ji ga obljubili pri antanti. Jugoslovanska 
stran pa je bila pod pritiski, saj mednarodno ni bila priznana. To si je dokončno 
izbojevala s podpisom mednarodne pogodbe v Rapallu 12. 11. 1920. Več kot če-
trtina Slovencev je ostala v Italiji. Razmejitev je bila končana šele leta 1924, ko je 
bila Italiji pridružena še Reka.22 
Šele 12. soška bitka je omogočila premik fronte globoko v Italijo, kar je 
povzročilo vračanje civilnega prebivalstva na Goriško. Po vojni je bilo na Pri-
morskem več odprtih variant glede prihodnosti. Izbirali so lahko med majniško 
deklaracijo, bodočo neodvisno državo Jugoslavijo ali pa bi se zavzemali za Trst, 
ki naj bi bil avtonomno mesto v reorganizirani federaciji avstrijskih narodov ali 
pa povsem samostojen pod okriljem Društva narodov. Italijanske stranke so do 
konca vojne in razpada Avstro-Ogrske povsem mirovale. 
Dobrih pet let po vojni je bilo stanje na Primorskem negotovo. Sam fa-
šizem tudi v Italiji vse do jeseni 1920 ni bil deležen posebne pozornosti, na 
volitvah novembra 1920 je Mussolini doživel strahovit poraz. Zaradi politične 
razklanosti, gospodarskih težav po vojni in tudi želje po ohranjanju kapitala 
vodilnega razreda se fašizmu uspe počasi povzpeti na oblast. Fašistični vodi 
(squadre) preidejo v napad. V Julijski krajini privzame gibanje značaj protia-
grarne revolucije, agrarni posestniki podpirajo skvadriste in z njihovo pomočjo 
uničujejo kmečke organizacije ter izganjajo kmete z zasebnih zemljišč. Gibanje 
pritegne tudi številne brezposelne. »Skvadristične akcije imajo povsod isti tero-
20 Prim. Soška fronta. v: ES 12, str. 159–167.
21 Prim. D. Fortunat-Černilogar, Tolmin, v: ES 13, str. 271.
22 Prim. A. Gabrič, Zahodna meja po I. svetovni vojni: mejni predlogi, v: Atlas, str. 168.
O tolminski župnijski kroniki 303
ristični značaj. Skvadristi, ki imajo na voljo tovornjake in orožje, ki jim ga pogo-
sto dobavlja vojska, se (navadno zvečer) odpravijo iz svojih mestnih postojank 
na ‚‘kazenske odprave‘‘ proti borzam dela, zadrugam, sedežem agrarnih zvez, 
jih oropajo in zažgejo. Oblegajo bivališča sindikalnih voditeljev, jih preganjajo 
po deželi, tiste, ki jih ujamejo, pretepejo s krepeli, jih prisilijo piti ricinovo olje 
ali pa jih celo zverinsko ubijejo. Nasilje nato doseže mesta, kjer fašistične tolpe 
usmerjajo svoje napade na sedeže sindikatov, narodne domove, levičarske časo-
pise, militantne komuniste, socialiste, člane ljudske stranke in celo liberalce.«23 
Nekaj teh posegov lahko razberemo tudi v pričujoči Kroniki.
5 NEKATERE POMEMBNE OSEBNOSTI ZGODOVINSKEGA 
KONTEKSTA
V tem delu bomo predstavili nekaj pomembnih oseb, ki so oblikovale 
zgodovino obdobja, obravnavanega v Kroniki. Večino biografskih podatkov 
oseb sicer najdemo v opombah, nekatere so tudi nekoliko daljše, odvisno od 
pomembnosti osebe. Tukaj pa posebej predstavljamo nekaj glavnih osebnosti 
politično-kulturnega in religioznega življenja na Goriškem. Predstavitev naj 
pomaga h globljemu pregledu zgodovinskega dogajanja v času od konca 19. sto-
letja do 20. let 20. stoletja.
5.1 Škof Anton Mahnič
Glede na to, da je škof Mahnič močno vplival ne le na življenje goriške 
nadškofije, ampak je bil tudi rektor in z Rimskim katolikom24 idejni vodja ter 
sodelavec nadškofov Zorna in kardinala Missie, je gotovo primerno, da si vsaj 
23 P. Milza, Pierre, Zgodovina Italije. Ljubljana 2012, str. 718.
24 Rimski katolik je izhajal v Gorici med letoma 1888 in 1896. V uvodu Mahnič razloži njegov namen: »Pod tem naslovom podajamo 
slovenskemu svetu vže napovedani list. Naslov pove vse, kar namerujemo. Katoliški smo Slovenci. Vže pred tisoč leti nam je vsšlo 
solnce krščanstva. Prededje naši so z vernim srcem vsprejeli njegove oživljajoče žarke. Od tedaj je Slovenec trden kakor skala 
vstrajal v zvestobi do sv. cerkve. (…) Ostali smo katoliki, katoliki do današnjega dne, da ga ni morda pod solncem naroda, ki bi bil 
tako čisto katolišk kakor mi. (…) Nove nevarnosti nam prete: krivi nauki, ki niso vzrasli na njivi katoliški; nauki ne le nekrščanski, 
ampak tudi nenaravni, nauki tuji, ki se ne vjemajo niti sè zznačajem niti sè zgodovino slovenskega naroda. Ti nauki privedo k 
odpadu od krščanstva, ki bi bil pogubniši kakor povrat k staremu poganstvu. Toda mi hočemo ostati katoliški tudi v prihodnje. Ta 
je volja naša, ta je volja našega ljudstva. Kot katoliški pa vemo, da je Božji Sin sezidal svojo cerkev na rimsko Skalo, s katero morajo 
katoliški narodi vedno ostati v živi zvezi: odpad od nje je odpad od cerkve, od katoliške vere, od krščanstva. To se ni morda nikdar 
očitniše pokazalo, kakor v našem veku. To so katoliški narodi tudi sprevideli, zato se pa vedno ože oklepajo rimske Stolice. Zato je 
pa tudi Previdnost Božja v naših časih z dogmatično definicijo rimske nezmotiljivosti pred narodi poveličala Petrovo Stolico, da je v 
očitno znamenje vsem, ki iščejo resnice. Zatorej pa hočemo biti tudi mi – rimski katoliki. (…) Da, rimsko-katoliški hočemo ostati z 
milim nam narodom. To vedi cel svet! In ravno zato, ker hočemo temu narodu sveto služiti, mu bomo branili rimsko-katoliško vero, 
odločno, zavračaje vse napade na njo, naj pridejo od koderkoli. Naš list naj služi razodeti resnici, katere nezmotljiva učiteljica je 
rimska Stolica; ta beseda nas bo vodila. Ker je pa naravno spoznanje podlaga verskemu, tako da se vera omaje, kakor brž zavladajo 
v umstvovanji krivi nazori, bodi naš list odprt tudi razmotrivanju vsakeršnih znanstvenh, pred vsem pa filozofičnih vprašanj, ki se 
kakorkoli stikajo z vero. To je naš program. Komur vgaja, naj pristopi. (…) Sè zedinjenimi močmi, pod rimsko-katoliško zastavo, v 
bran resnici in pravici!« »Rimski katolik«, v: RK I (1888), str. 1–3.
304 Boštjan Guček
na kratko pogledamo njegovo življenje.25 Obenem je bil sošolec in stalni tekmec 
dr. Antona Gregorčiča,26 enega glavnih političnih idejnih vodij pri delitvi duhov 
na Goriškem, kasnejši nadškof Sedej pa je bil tri leta za njima.27
Mahnič je bil rojen v Kobdilju, v župniji Štanjel, 14. septembra 1850 očetu 
Antonu in materi Jožefi, rojeni Jerič. Po njegovih besedah naj bi se družina v 
preteklosti priselila s Hrvaške, vendar o tem ni zgodovinskih pisnih podatkov. 
Glede nacionalnega vprašanja je Mahnič tako ali tako zagovarjal vernost pred 
nacionalnostjo. Kmalu po prihodu na Krk pa je začel sam svoj priimek pisati z 
mehkim ć.28
Leta 1863 je vpisal prvi letnik gimnazije v Gorici. Že v dijaških letih je iz-
dajal literarni listič Vrt. Po odlično opravljeni maturi leta 1871 se je vpisal v go-
riško bogoslovje in bil 30. avgusta 1874 posvečen v duhovnika. Tako se začenja 
njegovo goriško obdobje, ki je bilo zaznamovano z vzgojo in izobraževanjem 
ter urednikovanjem in pisanjem, z javnimi polemikami in tudi nekaterimi po-
segi v politiko. Od leta 1881 je poučeval biblične vede v bogoslovju in pisal v 
25 Pomembne vloge škofa Mahniča v slovenski zgodovini ni potrebno posebej naglašati, saj jo povzemajo vse pomembne zgodo-
vinske študije in biografski opisi nadškofa Mahniča (gl. literaturo). Praktično nemogoče je v celoti predstaviti tako pomembno 
osebnost, zato se osredotočamo samo na določene vidike. Mahniču je bila posebej posvečena XV. številka Časa, revije Leonove 
družbe, ki jo je Mahnič tudi ustanovil. V tej številki je med drugim povzeta avtorizirana Mahničeva bibliografija v štirih tematskih 
poglavjih Iz Folium Perodicum, Iz Rimskega Katolika, Iz Hrvatske Straže, Razni spisi, str. 273–295. Že samo to kaže na zelo plodovi-
tega in neutrudnega pisatelja ter oblikovalca svojega časa. Urednik Srebrnič je v uvodu članka zapisal: »Težko nalogo bo tisti imel, 
ki bo hotel Mahniča vsestransko študirati. Mahničevo življenje je razdeljeno med Slovence in Hrvate, pri obojih sega njegov nastop 
v globino vsega novejšega kulturnega razvoja, kateremu je on ustvaril nove smeri v luči jasno in določeno izraženega katoliškega 
načela. Prav mnogo specialnega študija bo potrebno, preden bo mogoča Mahničeva biografija. En predpogoj za ta študij je tudi 
pregled Mahničevih spisov. Pričujoči pregled podaja spise, kolikor jih je bilo mogoče pri sedanjih razmerah ugotoviti. Spisi, ki jih 
je Mahnič brez podpisa priobčeval – in teh je mnogo – se bodo pri drugi priliki objavili.« 
26 Anton Gregorčič (Vrsno, 2. 1. 1854–Štandrež, 7. 3. 1925) je bil duhovnik, politik in kulturni delavec. Po študiju v goriškem bo-
goslovju je bil 10. 1. 1875 posvečen v duhovnika. Nekaj mesecev je bil duhovni pomočnik na Barbani, nato pa je odšel v Avguštinej, 
kjer je 17. 1. 1879 promoviral za doktorja bogoslovja. Po vrnitvi v Gorico je v študijskem letu 1879–1880 opravil študijsko potovan-
je po Nemčiji in Švici, nato pa opravljal razne akademske službe v goriškem bogoslovju. Poleg pedagoškega dela in znanstvenega 
ustvarjanja (članke je objavljal predvsem v Folium Goritiensis), se je zanimal tudi za kulturni, gospodarski in politični razvoj goriške 
dežele, predvsem za slovensko šolstvo v sami Gorici. V politično življenje je stopil leta 1880, ko se je včlanil v društvo Sloga. Čez 
dve leti je prevzel upravo društva in uredništvo društvenega glasila Soča. Oktobra 1885 je na volitvah prišel v goriški deželni zbor. 
Decembra 1890 je bil izvoljen za predsednika Sloge, ko pa je bila 1907 ustanovljena SLS za Goriško, je bil njen prvi predsednik. 
Od 1891 je bil poslanec v državnem zboru, kjer je zastopal slovenski del goriških kmečkih občin, med drugim tudi Tolmin. Kot 
poslanec se je vneto potegoval za narodnostne, kulturne in gospodarske koristi goriških Slovencev, na Dunaju pa je zagovarjal 
tudi splošne slovenske narodne interese. Med vojno se je z deželnim zborom umaknil na Dunaj, kjer je skrbel za begunce. Po vojni 
se je 1919 vrnil v Gorico in po italijanski okupaciji še deloval kot deželni poslanec do ukinitve deželne avtonomije (1923). Boril se 
je za enakopravni položaj Slovencev, za uveljavljanje slovenskega uradovanja, za slovensko šolstvo v Gorici, bil je pobudnik prvega 
slovenskega vrtca v Gorici, dosegel je odprtje 1. razreda zasebne slovenske dekliške ljudske šole, ustanovil je podružnico CM druž-
be v Gorici, bil njen prvi predsednik, odločno je sodeloval pri ustanovitvi prve slov. državne gimnazije v Gorici leta 1910. Leta 1917 
je vstopil v Jugoslovanski klub in podpisal majniško deklaracijo. Za dvig narodne kulture je ustanovil Narodno tiskarno, Goriško 
matico in Narodno knjigarno. Pomembne so tudi njegove zasluge na gospodarsko-socialnem področju. Bil je med soustanovitelji 
Slov. bralnega in podpornega društva, ki ga je vodil od 1884 do 1901, ko so ga prevzeli narodnonapredni krogi z dr. Tumo na čelu. 
Sodeloval je tudi pri ustanovitvi prvega slov. denarnega zavoda Goriške ljudske posojilnice. Prim. F. Kralj, Gregorčič Anton, v: PSBL, 
zv. 1, str. 478–482.
27 Prim. D. Klemenčič, Kratek pregled Mahničevega življenja in dela, v: Mahničev simpozij v Rimu, Celje 1990, str. 8.
28 Prim. prav tam, str. 7–8.
O tolminski župnijski kroniki 305
Folium Periodicum, nadškofijsko glasilo, ki ga je od leta 1884 tudi urejal. Prav 
v tem času je posegel v osrednji slovenski prostor, predvsem s knjigo Dvanajst 
večerov s tremi Dodatki ter s članki, ki so izhajali v Slovencu. Leta 1888 je začel 
izdajati RK in bil njegov glavni sodelavec ter lastnik. Leto kasneje je prevzel še 
uredništvo Soče.29 Vse to delo je bilo naporno, za kar navede nekaj razlogov: »1. 
Bilo mi je fizično in moralično nemogoče, vse stanovske dolžnosti opravljati pa 
poleg tega vrejevati in večinoma pisati še dva lista. 2. Odkar je visoko c. kr. učno 
ministerstvo prepovedalo srednješolcem prejemanje in branje Rimskega kato-
lika, tudi jaz nisem mogel več ostati vodja zavoda, katerega gojenci obiskujejo 
gimnazij, koji stoji pod istim c. kr. učnim ministerstvom; kajti v istem smislu 
kakor pišem, tudi govorim, in če je mladini pohujšljivo moje pismo, mora isto 
tako pohujšljiva biti tudi moja beseda. (…) 3. Zapazil sem bil, da nekateri viš-
jegimnazijski gojenci, Slovenci ne sprejemajo nekaterih mojih naukov s tisto 
vernostjo kot nekdaj. Po mojih naukih so namreč desetere zapovedi božje, mej 
temi posebno šesta, dana tudi pesnikom in leposlovcem, kakor so gg. Stritar, 
Levstik, Jurčič, Gregorčič itd. V tem smislu sem pisal, v tem smislu sem vedno 
tudi govoril v malem semenišču. A prav to ni vgajalo nekaterim mladeničem. 
Zakaj ne? No – kakor sem pozitivno zvedel – slišali so iz posvečenih duhovni-
ških ust, da reči pretiravam, da sem ‚pregoreč‘, da sem glede načel ‚prenatančen‘ 
itd. Različen evangelij od mojega so gojenci slišali glede slov. leposlovja seveda 
tudi v šoli – pri slovenskem poduku. 4. Zdelo se mi je, da veje tudi z gimnazije 
sem veter nasproten, ne vem, ali bolj meni ali zavodu.«30 Semenišče je zapustil 
konec julija 1895. Naslednje leto se je njegova goriška doba zaključila. Prenehal 
je z izdajanjem RK in bil imenovan za krškega škofa. Na Krku je bil kot škof zelo 
dejaven, najprej je preštudiral in se zavzel za glagoljaško bogoslužje, sklical si-
nodo leta 1901, ustanovil je škofijsko tiskarno Kurytke, ki je bila osnova za širo-
ko publicistično dejavnost krškega škofa. Prizadeval si je za hrvaško-slovensko 
sodelovanje. V Istri, kjer so bile vse gimnazije nemške ali italijanske, je poleg 
hrvaške gimnazije, ki so si jo pridobili, predlagal konvikt, da bi tako bilo dovolj 
29 Soča je izhajala 44 let (od 31. marca 1871 do 29. januarja 1915), v različnih periodah: dvakrat mesečno, nato enkrat tedensko, 
od 1898 dvakrat in od 1907 trikrat na teden. Izdajatelj in prvi odgovorni urednik je bil Viktor Dolenc. Po uvedbi parlamentarnega 
življenja, čitalnic in dviga narodne zavesti, se začne tudi politično življenje med Slovenci na Goriškem. Leta 1869 so ustanovili prvo 
politično društvo Soča v Gorici. Soča je bil uradni časopis tega društva.
Ker se je nekaterim članom uredniškega odbora zdel časnik preveč liberalno usmerjen, so osnovali svoje glasilo Glas (1872–1875) in 
pozneje ustanovili še svoje društvo Gorica. Leta 1876 je prišlo do sprave, obe društvi sta se ponovno združili in ustanovili enotno 
društvo goriških Slovencev Sloga – takrat je Soča postala njihovo skupno politično glasilo. Njeno politiko je oblikoval dr. Anton 
Gregorčič, urednik pa je postal Andrej Gabršček. Ta dva sta ob ponovnem razcepu in koncu slogaštva ustanovila Novo Sočo (1889–
1892), ¨staro¨ Sočo pa je prevzel Josip Tonkli, vendar je bila že ob koncu leta 1892 ponovno v rokah Andreja Gabrščka – tokrat kot 
izdajatelja in odgovornega urednika. Leta 1900 je Soča postala glasilo Narodno napredne stranke za Goriško. Izhajala je s priloga-
mi Primorec (1893–1897), Gospodarski list (1887–1901) in Kažipot (1894–1911) vse do leta 1915, ko je moral Gabršček zapustiti 
Gorico. Prim: A. Troha Jejčič, Glasilo Soča na spletnem portalu dLib.si, na: http://www.kamra.si/Default.aspx?module=4&id=121 
(pridobljeno 12. 3. 2015).
30 Odprto pismo, v: RK VII (1895), platnice.
306 Boštjan Guček
dijakov. Skratka, bil je zelo delaven in neumoren, kar se je končno poznalo tudi 
na njegovem zdravju. Po mirovni konferenci, na katero je tudi Mahnič poslal 
protestni memorandum odtujitvi jugslovanskega primorja, je tudi otok Krk pri-
padel Kraljevini Italiji. Mahnič je imel do Italijanov korekten odnos, vendar jim 
ni zaupal. Ko je želel na zdravljenje v Zagreb, mu najprej niso pustili, nato so 
mu celo dali ladjo, ki ga je namesto v Senj odpeljala v Ancono, od koder je odšel 
v izgnanstvo v Rim, kjer je bival v Frascatiju v veliki revščini in stalni molitvi 
od aprila 1919 do marca 1920, ko se je hudo bolan vrnil na Krk. Na zdravljenje 
v Zagreb je odšel 1. julija, vendar mu je za zdravljenje zmanjkalo denarja. Vrnil 
se je na Krk, da bi prodal nekaj vina in se vrnil na zdravljenje. V svojo hišo v 
Zagrebu ga je povabil nadškof Bauer, tam pa je 14. decembra 1920 mirno umrl.31 
V oporoki je zapisal, da želi, da se mu na grob postavi preprost križ z na-
pisom »Antonius, episcopus Veglensis«, da ne želi pogrebnih govorov in naj se 
ne piše njegova biografija, vendar teh želja njegovi prijatelji in učenci ne bodo 
mogli upoštevati, piše Petar Grgec.32
Pokopan je bil na zagrebškem pokopališču Mirogoj, od koder so ga l. 1929 
prenesli v cerkev sv. Frančiška Ksaverja v zagrebškem Ksaverju. 82 let po smrti, 
23. novembra 2002, so truplo Božjega služabnika prenesli v njegovo stolnico na 
Krk.33 V letu 2011 je kongregacija za svetnike dovolila postopek in pooblastila 
krškega škofa, da vodi in izvrši škofijski postopek za Mahničevo beatifikacijo. 
Krški škof Valter Župan (1998–2015) je zato 10. februarja 2013 podpisal odredbo 
za začetek škofijskega postopka ugotavljanja svetosti in življenja po krepostih 
Božjega služabnika Antona Mahniča. Na podlagi dekreta št. 904/2013, z dne 9. 
decembra 2013, krškega škofa Župana, se je postopek uradno tudi začel.34
Za osvetlitev njegove osebnosti morda samo še nekaj malenkosti iz Mah-
ničevega vsakdana, kakor jih je povzel njegov tajnik: ‚Ora et labora!‘ Tega se je 
držal škof Mahnič. Pozimi ali poleti je šel spat ob 22. uri, vstajal je redno ob 5. 
uri. Do 6. je meditiral in za tem maševal. Potem je bil še pri maši, ki jo je daroval 
kaplan ali kancler. Tej maši je želel prisostvovati. (…) Ob 8., 11. in 15. uri in pred 
sprehodom je šel v pisarno. Sam je odpiral službeno pošto, naročal, kako se naj 
rešijo važnejši spisi. Ves ostali čas je bil Mahnič ali v knjižnici ali v kapeli. Pred 
in po kosilu si je vzel čas za adoracijo, prav tako po sprehodu in po večerji. Ob 
koncu večera, po večernicah in skupni molitvi rožnega venca, je pregledal še 
dnevno časopisje. V obednici je bil običajno tiho, zato so bili tiho tudi njegovi 
sodelavci. Vedno je bil zatopljen v svoje misli, razmišljal je o kakšnem članku 
31 Prim. Klemenčič, n. d., str. 14–15; A. Pilepič, Iz Mahnićeva života, v: Čas XV (1921), str. 227, 233–237; P. Grgec, Smrt prognanika, v: 
Čas XV (1921), str. 259, kjer najdemo več tudi o Mahničevem memorandumu pariški konferenci.
32 Prim. P. Grgec, Poslednji dan biskupa Mahnića, v: Čas XV (1921), str. 263.
33 Prim. S. Ilijić, Životopis sluge Božjega Antuna Mahnića, v: Mahnićevo slovo: glasnik postulature sluge Božjega Antuna Mahnića (ur. 
S. Ilijić), Krk 2014, 5. Prim. Klemenčič, n. d., str. 15. 
34 Prim. S. Ilijić, Saša, Pripreme za otvaranje postupka. n. d., 6–7; S. Ilijić, Dekreti o otvoravanju Postupka, n. d., str. 17.
O tolminski župnijski kroniki 307
ali meditiral. Jedel je zelo malo. Njegova glavna hrana je bila juha in zelenjava. 
Mesa je vzel le malo ali sploh nič. Že iz otroštva pa je imel tudi slabe zobe. S 
sošolcem sta namreč lovila metulje lepidopterje in pri tem pregazila neko fur-
lansko njivo. Gospodar je ves besen ujel Mahniča in ga z vso močjo udaril po 
zobeh. Od takrat naprej je težko grizel. Pri mizi ni prenašal opravljanja in obre-
kovanja niti svojih najostrejših sovražnikov liberalcev in antiklerikalcev. V njih 
je namreč videl žrtve, ne toliko iz hudobije, ampak neznanja. Zato je večkrat 
ponavljal, da svetu ne manjka toliko vera, kolikor mu manjka logika. Vsak dan 
je šel na sprehod, pri tem se na vreme ni oziral. Zaradi svoje filozofije je bil re-
alen optimist, v svojih načelih pa trd kot kamen. Sveto pismo je znal na pamet, 
bil je živa konkordanca, točnejša in bolj gotova od tiskane.35
5.2 Nadškof Frančišek Borgia Sedej
Nadškof Sedej je vodil škofijo precej dolgo (1906–1931), več časa kot njego-
vi trije predhodniki skupaj, in tudi v obdobju, ki ga zajema Kronika, v kateri je 
večkrat omenjen. Kot bomo videli, je bil povezan tako s škofom Mahničem, kot 
tudi s kardinalom Missiem in škofom Jegličem, torej pomembnimi osebnosti 
tistega časa in je tako kot metropolit tudi sam stopil v vrsto najpomembnejših 
mož naše zgodovine.36
Frančišek B. Sedej se je rodil 10. oktobra 1854 Lovru in Mariji Bevk v Cer-
knem. Doma so imeli srednje premožno kmetijo. Oče je imel dva šolana brata, 
zaposlena v sodnih uradih v Tolminu in Ajdovščini. Mati je bila pred poroko 
kuharica pri bratu Janezu Bevku, vikarju na Libušnjem, kjer je bil za pastirja 
tudi Simon Gregorčič, poznejši pesnik in to je bil prvi stik med družinama. 
Prva dva razreda je Frančišek opravil v domačem kraju, nato pa so ga na prigo-
varjanje sorodnikov poslali na pripravo za gimnazijo v Gorico, na katero se je 
vpisal leta 1866. Sprejet je bil tudi v goriški konvikt in tako rešen gmotnih težav. 
V bogoslovju ga je sprejel nadškof Gollmayr, njegov predstojnik pa je bil Alojz 
Zorn, kasnejši Gollmayrov naslednik. 26. avgusta 1877 je bil v Gorici posvečen 
v mašnika. Najprej je bil eno leto kaplan v Cerknem in Šebreljah, potem ga je 
nadškof poslal študirat teologijo na Dunaj. Avguštinej je Sedeju vtisnil znači-
len pečat tedanje srednjeevropske Cerkve: novosholastično teološko usmeritev, 
določeno legalistično gledanje na moralna in verska vprašanja, bolj racionalen 
kot izkustven pristop k transcendenci, smisel za hierarhičnost rimske Cerkve 
in pokorščino do papeža ter lojalnost do vsake postavne oblasti, predvsem do 
cesarja in monarhije. 
35 Prim. Pilepić, Iz Mahnićeva života, str. 230–233.
36 Življenjepis je povzet po T. Simčič, Sedejeva življenjska pot, v: Sedejev simpozij v Rimu (ur. E. Škulj), Celje 1988, 48–63 (dalje: Sedejev 
simpozij) in A. Sedej, Sedej Frančišek Borgia, v: PSBL, zv. 3, str. 319–323, razen, če uporabljamo druge vire, ki jih posebej navajamo.
308 Boštjan Guček
Na povabilo nadškofa Missie se je vrnil na goriško nadškofijo in prevzel 
več pomembnih funkcij Pastoralne usmeritve, delo nadškofije in poglede nad-
škofa Missie je spremljal od blizu, zadolžitve pa je ohranil tudi pod nadškofom 
Jordanom.37 Kot Missiev drugi naslednik (posvečen l. 1906) je lahko uresničeval 
njegove smernice: obnovitev izhajanja uradnega škofijskega glasila Folium eccle-
siasticum, potrebnost duhovnih vaj za duhovnike, obnovitev pastoralnih konfe-
renc, skrb za semenišče in vzgojo duhovnikov, Marijine družbe in marijanske 
pobožnosti, sodalitete, pobožnosti do Srca Jezusovega in adoracije pred Najsve-
tejšim, poživitev cerkvene glasbe, brezpogojna pokorščina do sv. očeta itd.38
Zagovarjal je prepričanje, da mora biti Cerkev nadnarodna in univerzalna, 
zato je tudi nasprotoval slovanskemu bogoslužju, Majniški deklaraciji in spo-
menici duhovnikov sv. očetu, predvsem pa političnim razprtijam, saj je pozival, 
da naj slovenski in furlanski katoličani nastopajo skupaj. Trudil se je za mir in 
spoštovanje med Slovenci, Furlani in Italijani. Vedno je bil zavzet Slovenec, le 
da je gledal slovensko prihodnost v perspektivi avstroslavizma, rešitvi v okviru 
habsburške monarhije, zato so ga fašisti zmerjali z »avstrijakantom«.
Med vojno je, sam begunec, tudi duhovnikom svetoval naj odidejo s svo-
jimi župljani v begunstvo. Bil je pobudnik odborov za pomoč beguncem tako v 
Ljubljani, na Dunaju kot tudi v Italiji. Po vojni je svoje sile usmeril v duhovno, 
moralno in materialno obnovo od vojne prizadete škofije.
Po uveljavljanju fašizma se je zavedal, da ima Cerkev velik pomen pri 
ohranjanju materinščine. Upiral se je nastavitvi italijanskih duhovnikov na slo-
venske župnije. Ko so fašisti ukinili slovenščino na osnovnih šolah, je 1929 izdal 
pastirsko pismo, v katerem poudarja pomembnost materinščine pri verouku. V 
ta namen je ustanovil farne šole, v katerih so duhovniki lahko učili v slovenščini 
in so se otroci učili branja in pisanja v materinščini. Malo pred smrtjo leta 1931 
je skupaj s škofoma A. Fogarjem in T. Pederzollijem izdal Normae, ki so urejale 
uporabo materinščine pri verouku in bogoslužju. 
Sedej je bil brez dvoma izjemna osebnost. S svojo dejavnostjo je posegal 
dejansko na vsa področja življenja, poleg pastorale tudi na področje cerkvene 
glasbe, umetnosti, duhovnosti, pisateljevanja, tiska; bil je torej velik človek, ki je 
v svojem času močno zaznamoval vsa področja življenja.
»Po 24 letnem škofovanju je nadškof Sedej zaprosil sv. očeta, da bi bil 
razrešen težke in odgovorne službe. To mu je bilo naklonjeno dne 2. nov. 1931. 
Sv. stolica je tedaj imenovala msgr. Ivana Sirottija, bivšega ravnatelja semenišča 
v Kopru, za apostolskega administratorja goriške nadškofije. Malo dni pozneje, 
37 Prim. A. Sedej, Missia in Sedej, v: Missiev simpozij, str. 170. Sedej je bil kanonik, nadzornik verouka v slovenskih javnih in zasebnih 
šolah mesta Gorice, cerkveni zastopnik v goriškem deželnem šolskem svetu, prosinodalni izpraševalec, član škofijskega sodišča in 
škofijski ekonom.
38 Prim. FE, 1901, str. 55, 69; 1906, 1, 28.
O tolminski župnijski kroniki 309
dne 28. nov. 1931, je knezoškof Sedej zatisnil svoje trudne oči in ob njegovem 
truplu, zagrnjenem v nadškofovske paramente in izpostavljenim tri dni v 
nadškofijski kapeli sv. Križa, se je naše ljudstvo zavedlo, da je izgubilo očeta in 
zaščitnika ter je v nemi žalosti jokalo kot v predslutnji težkih dni. Dne 3. dec. 
1931 so se izvršile žalne pogrebne slovesnosti: videmski nadškof msgr. Nogara je 
imel črno pontifikalno sv. mašo, žalni govor je imel kanonik teolog msgr. Ivan 
Kren.39 Nato se je razvil nepregleden pogrebni sprevod, v katerem so jokajoči 
verniki spremljali svojega nadpastirja na Sv. Goro, kjer sedaj počiva ob strani 
kard. Missie.«40
5.3 Duhovnik in pesnik Simon Gregorčič
»Goriški slavček« Simon Gregorčič je omenjen tudi v Kroniki, saj je bil »sin 
soške doline«, obenem pa na kulturno-leposlovnem področju večkrat kamen 
spotike, vsaj v odnosu z Mahničem.41
Njegov rod je na Tolminskem izpričan že dolga stoletja. Očetu Jerneju 
(1823–1905) in materi Katarini, r. Gabršček (1816–1891), se je Simon rodil 15. 
oktobra 1844 na Vrsnem, umrl pa je v Gorici, 24. novembra 1906. Pokopan je 
pri sv. Lovrencu pod Libušnjem. Rod je bil močan, družine z veliko otroki, po 
značaju so bili preprosti hribovski ljudje, iskreni in pobožni. Družine so se pre-
življale s trdim delom na majhnih posestvih, vendar so si zaradi skromnosti, 
delavnosti in varčnosti znale pridelati vsakdanji kruh.
Najprej ga je poučeval domači kaplan in katehet Janez Bevk. Jeseni 1852 
je prišel na goriško normalko, naredil tri razrede in se vpisal na gimnazijo, ki 
jo je obiskoval do leta 1864. Tudi kot bogoslovec je bil odličen študent. Kolebal 
je med študijem bogoslovja in klasičnih jezikov. Kljub žrtvam se je odločil za 
prvo možnost. Posvečen je bil 20. oktobra 1867. Poleg klasičnih jezikov grščine 
in latinščine in tečajev hebrejščine, kar mu je kasneje služilo za prevajanje sve-
topisemskega besedila, je študiral še slovanske jezike (srbohrvaščino, češčino), 
italijanščino in furlanščino ter uradno nemščino.
Septembra 1868 je dobil dekret za prvo kaplansko mesto v Kobaridu. Nje-
gov predstojnik, župnik in dekan je bil Andrej Jakše, moder, dober in skrben 
duhovni voditelj, saj ga je spoštoval in razumel ter prvi v njem odkril resničnega 
pesnika. Zaslovel je tudi kot dober pridigar, kasneje pa je deloval še na prosve-
tnem področju. Začel je učiti verouk in leta 1871 s prijateljem Nacetom Grun-
tarjem v Kobaridu ustanovil prvo čitalnico. Postajal je duša čitalnice in leto 
39 Ivan (Janez Krstnik) Kren (Trst, 15. 6. 1871–Trst, 31. 3. 1944). V duhovnika je bil posvečen 15. 7. 1894. Na nadškofiji je opravljal 
več služb in bil kanonik, prelat in prosinodalni izpraševalec. V Statusu iz leta 1942, str. 117 je njegovo ime zapisano v italijanščini 
»Giovanni Battista«. 
40 Klinec, Zgodovina goriške nadškofije, str. 50.
41 Vsebina je povzeta po: M. Brecelj, Gregorčič Simon, v: PSBL, zv. 1, str. 482–492.
310 Boštjan Guček
kasneje se mu je pri tem delu pridružila še nova kobariška učiteljica Dragojila 
Milekova, s katero sta stkala pristne, iskrene prijateljske vezi.
Že leto kasneje je bil prestavljen za kaplana v Rihemberk (Branik), kjer 
pa ni bilo tako živahnega stika z domačini in tudi ne tako bogatega kulturnega 
življenja. Obenem se z leti tudi z župnikom Brezavščkom42 nista najbolj razu-
mela, saj sta si bila karakterno zelo različna.
Leta 1876 je prvič resno zbolel in celo razmišljal, da bi pustil kaplansko 
službo in šel študirat klasično filologijo na Dunaj, kjer je študij tudi vpisal, ven-
dar je uspel narediti le tri semestre. Iz ordinariata so mu končno dovolili zača-
sno upokojitev, zato se je leta 1881 poslovil iz Rihemberka. Želel je biti nastanjen 
na Gradišču pri Prvačini. Brez dekreta se je odpravil tja, saj so farani sami prišli 
ponj. Že konec leta 1882 se je ogrel za nakup kosa Tominčevega posestva, kjer 
je začel kmetovati. Tako je bil vikar Gradišča brez dekreta in kmet. Leta 1885 si 
je začel zidati svojo hišo, dve leti kasneje pa dal odpoved vikarski službi zaradi 
nerednega plačevanja bere. Tako se je preselil v svojo hišo. Zaradi raznih te-
žav (s tiskom knjig, nadškofija mu je ukazala, da mora imeti vrata cerkve med 
mašo zaprta, slabo sprejete druge poezije) je imel leta 1889 drugič resne težave 
s srcem. Zato je leta 1901 počasi začel odprodajati svojo posest in se je leta 1903 
naselil v Gorici, kjer je v Šolskem domu živel do smrti.
Novica o smrti je odjeknila po vsem slovanskem svetu. Od njega so se 
poslavljali v vseh večjih vaseh in krajih (Solkan, Kanal, Volče) in ga spremljali 
do Kobarida, kjer je v cerkvi truplo ostalo čez noč. Naslednje jutro se je po mo-
litvah sprevod odpravil k sv. Lovrencu, kjer so ga pokopali za cerkvijo. 
Prvi pesniški tekst, ki ga poznamo, je Pozdrav Tolmincem. Tega je sam bral 
na nastopu leta 1863 v tolminski čitalnici. Prve zbrane Poezije so izšle aprila 
1882. Slovenska javnost jih je sprejela z navdušenjem. Še posebej se je nad njimi 
navduševal ljubljanski škof dr. Janez Zlatoust Pogačar. Verjetno je prav njego-
va podpora podžgala nasprotovanje konservativnega tabora proti Gregorčiču.43 
Nov val nasprotovanj se je dvignil leta 1888 ob izdaji drugega zvezka Poezije II. 
Tokrat je svoj glas povzdignil tudi dr. Anton Mahnič, ki je sicer v RK I (1888), 
zv. 1, str. 79, Gregorčiča pohvalil, predvsem njegovi pesmi Prstan in Soča. Do 
njegovih načelnih in motivnih zablod pa se je Mahnič opredelil v Dodatku k 
Dvanajstim večerom, kjer je predvsem kritiziral Človeka nikar! kot panteistični 
fatalizem in pripomnil, da dišita Ujetega ptiča petje in V celici močno po pante-
ističnem duhu.44
42 Ivan Brezavšček (Levpa, 7. 5. 1879–Trst, 1960).
43 Prim. M. Ambrožič, Ljubljanski knezoškof dr. Janez Zlatoust Pogačar: njegova verska, kulturna in politična vloga za zgodovino Sloven-
cev, v: AES 25 (2003), str. 195–197. 
44 Prim. I. Pregelj, Mahnič in slovensko slovstvo, v: Čas XV (1921), str. 183. D. Stříbrný, Simon Gregorčič: Pota in cilji, Bilje 2006, str. 
14, na začetku navaja Gregorčičev življenjepis, ki ga je spisal Anton Medved, v katerem pripomni: »Dr. Anton Mahnič, profesor 
bogoslovja v Gorici, je sicer priznal Gregorčiču velik pesniški dar, toda nekatere njegove pesmi prvega in drugega zvezka je obsojal 
O tolminski župnijski kroniki 311
Morda konflikt z Gregorčičem Mahnič najbolje predstavi sam v RK, v 
članku Dodatek k petdesetletnici pesnika Gregorčiča: »Dne 14. meseca oktobra 
je izišel 28. snopič Slovanske knjižnice, katero izdaja v Gorici g. Andr. Gabršček. 
Vže vsebina tega snopiča je morala izobraženega Slovenca mikati, da bi segel 
po njem: Petdesetletnica rojstva Simona Gregorčiča!. Tudi naše ime je v slovstve-
no zgodovino pesnika Gregorčiča vpleteno; naravno tedaj, da so se nam ob tej 
knjižici obudili stari spomini. Da bi bili mi pesnika Gregorčiča nevsmiljeno 
raztrgali ter obsodili na dno pekla – to ne more trditi le zaslepljena strast. Pač 
pa smo prednosti Gregorčičeve muze osvetlili kakor nihče drug pred nami; le 
to se nam je vštelo v neodpustjiv greh, da nam niso ugajale nekatere pesmi. 
Predrznili smo se imeti svoje prepričanje. Radovedno smo segli po 28. snopiču 
Slovenske knjižnice. Pa kako smo se zavzeli, ko smo tukaj našli izbrane večino-
ma ravno take pesmi, katere smo ali izrečno grajali ali katerih misel sploh se ne 
zlaga z načeli, ki jih v pismu in z besedo zagovarjamo. (…) Pa mi ne zameri-
mo ta pot pesniku samemu, mariveč izdajatelju, kateri je pač preočitno pokazal 
namen svoje izbirke. Petdesetletnica pesnikova bi imela le služiti političnemu 
strankarstvu na Goriškem. Ž njo se je namerjalo oživiti spomin na našo kritiko 
Gregorčičevih poezij pa kar je ž njo v zvezi ter s tem zopet duhove nadražiti na 
nas, ki se nočemo pokoriti politečnemu diktatorstvu ‚Sočine‘ stranke. (…) Sicer 
je pa najhuji strup skrit – v repu. Tu govori telegram s Štajerskega mej drugim, 
da pesnik nosi trnjavo krono narodnega mučeništva, in v dan njegove slavnosti 
‚ne bode pod njegovo streho farizejev in štreberjev‘. Ako bi se hotelo pesnikovo 
mučeništvo vzeti morebiti tako, da je kaj trpel od cerkvene oblasti, kakor se 
je raznašalo po svetu in se še raznaša, bi morali mi odločno protestovati proti 
takemu obrekovanju, akoravno stvar neposredno ne zadeva nas. (…) Toda svet 
vedi, da Gregorčič ni niti od katerega ordinarijata niti od bratov duhovnov ni-
česar trpel. Če je kaj trpel, je trpel edino le od naše kritike.«45
6 PREDHODNE OBJAVE
Razen pretipkanih štirih zvezkov Kronika v celoti nikdar ni bila izdana ali 
objavljena v kakšnem delu. Tudi tako velik obseg, kot je objavljen v tem delu, še 
ni bil objavljen. Določene manjše odseke so uporabili v raznih drugih publika-
cijah. Nekaj so je objavili v Župnijskem glasilu, predvsem pa je ta vir uporabljal 
Silvester Gaberšček v knjigi Župnija Marijinega vnebovzetja Tolmin.46 V njej se 
z naravnega, verskega in tudi zgolj estetskega stališča in potegnil za sabo večino slovenskega duhovništva. Ta mahničeva obsodba 
je bila za Gregorčiča najhujši udarec, ki ga do smrti ni mogel popolnoma preboleti.«
45 Gregorčič je Mahniča spodbodel s pesmijo Prijateljem, ki je bila objavljena v omenjeni knjižici. »Zahrula name je ‚nevihta s Krasa‘. / 
Kako morilen, groben dih je njen! / Uboge cvetke mojega Parnasa / Vije, drobi in klesti bič leden; / Oropal jih vihar je vsega krasa, / 
Na nje natrosil gosto prah strupen, / Na vso to kvar pa še dolži vrtnarja, / Češ: ‚cvet otrovan narodu podarja?« RK VII (1895), n. d., 
str. 129–131.
46 S. Gaberšček, Župnija Marijinega vnebovzetja Tolmin, za aktualno obdobje predvsem str. 33–35, 39–45. O tem obdobju so pisali v 
312 Boštjan Guček
je tudi dotaknil napada na kaplana Kodermaca, ki ga omenja Kronika, in pro-
testa župnika in dekana Rojca zaradi pritiska Italijanov. V celoti pa je izpustil 
zaplete ob aneksijski slovesnosti, ki jih Kronika na široko predstavi, kar je razu-
mljivo, saj je v knjigi zelo sumarično in poljudno povzel vso zgodovino in pred-
stavil pomembne dogodke, osebe, zgodovinsko-umetniško bogastvo tolminske 
župnije in župnijske cerkve, ni pa se spuščal v znanstveno razpravo Kronike, 
kar je razumljivo glede na vsebino pričujoče knjige. Takratni župnik Dominik 
Brus je v uvodu povzel: »Že kar nekaj let je preteklo, ko sva se z g. Silvestrom 
Gabrščkom pogovarjala, da bi bilo dobro zbrati v eno knjigo mnoge podatke in 
zapise, ki so raztreseni vsepovsod (…) Tako se je tudi Silvester lotil dela z vso 
vnemo. Kar nekaj let je trajalo. Veliko stvari je bilo zapisanih in raztresenih po 
raznih publikacijah. Marsikaj pa je bilo potrebno na novo pregledati in preveriti 
resničnost podatkov. Prav gotovo to ni bilo lahko delo (…) V knjigi, ki je pred 
vami, boste lahko našli veliko podatkov, ki do sedaj niti niso bili objavljeni. 
Knjiga nas popelje iz starih časov do danes.«47
7 ORIGINALNI ZAPISI
Originalna Kronika je pisana na roko. Sestavlja jo več različnih zvezkov. 
Seznam arhiva deli Kronike v tri področja: a) Liber memorabilium parochiae et 
decanatus Tulmini.48 To so prepisi raznih aktov in dokumentov, ki se nanašajo 
na Tolminsko od 11. do 19. stol. in jih je sestavil ob koncu 19. stol. župnik in de-
kan v Tolminu, Josip Kragelj; b) Kronika 1881–1883, ki jo je tudi sestavil Kragelj; 
c) Tolminski dušni pastirji – prispevki za farno Kroniko, ki jih je napisala Terezija 
Leben v novejšem času, zajemajo pa čas od leta 1871 dalje.49 Za drugo polovico 
19. in prvo tretjino 20. stol. obstajajo štirje zvezki Kronike. Zvezki so različnih 
dimenzij in na hrbtu nimajo nobenih zaznamkov ali naslovov. 
Za obdobje prve svetovne vojne sta aktualna zvezka III in IV. Zvezek III 
je vezan v trde platnice, sivo zelene barve v plastificirani imitaciji tkanine, veli-
kosti 29,4 x 20,6 cm. Na sredini je bela nalepka z na roko napisanim naslovom 
Kronika III. Notranji listi so črtasti, velikosti 28,7 x 19,4 cm. Strani so označene 
Glasilo župnije Tolmin, letnik XI, št. 2, 3 in letnik XII, št. 1, 3 o dekanu Kraglju in Rojcu, vsebina je povzeta tudi po pričujoči Kroniki. 
47 Gaberšček, n. d., str. 6.
48 Spominska knjiga župnije in dekanije Tolmin.
49 ŽA, Index… Zadnji zapisi so za leto 1959. Njen priimek je sicer v matičnih knjigah zapisan Leban. Glede na zadnji zapis smo v 
matičnih knjigah našli Terezijo Leban, Poljubinj 15, hči Andreja in Marije r. Špohar. Rojena je bila 6. 9. 1875 v Tolminu h. št. 91 in isti 
dan tudi krščena. Krstil jo je prvi kaplan Andrej Skrt. Botra sta bila Jože Leban in Maria Podberšič. V krstni knjigi je kraj zabeležen 
kot Poljubinj 91, čeprav je v vseh drugih knjigah zabeležen kraj rojstva Tolmin. Kasneje je bivala v Poljubinju 15, tako je zavedena 
tudi v Status animarum IV. Hišno ime je bilo Klojšter – Pikč. Opravila je tudi velikonočno dolžnost. Opomba pa kaže na to, da gre za 
pravo osebo: »služila pri †preč. msgr. J. Kraglju T[olmin?].« Umrla je 25. 10. 1962 v Tolminu. Prejela je vse zakramente. Naslednji 
dan jo je pokopal kaplan Venceslav Črnigoj. Prim. ŽA, krstna knjiga (1868–1882); mrliška knjiga (1936–1974). Zanimivo, da po-
datkov o birmi ni mogoče najti, saj so zadnji podatki za l. 1879, ko je bila Terezija premlada za birmo in nato šele za l. 1886, kjer pa 
je v seznamu ni mogoče najti. Prim. ŽA, birmanska knjiga (1819–1879); (1886–1899).
O tolminski župnijski kroniki 313
od 1 do 198. Zadnjih osem strani je praznih. Na prvi strani je opomba: »I. Doda-
tek h Kroniki II. tolminske župnije 1877–1894. Prva in druga tolminska Kronika, 
ki jo je napisal župnik-dekan Jožef Kragelj, ima le malo o življenju in delovanju 
37 letnega tolminskega dušnega pastirja J. Kragla. Potrebna je bila dopolnitev. 
Župnik Anton Štrancar je zaprosil za pomoč upok. duh. Alojzija Kodermac, 
zelo veščega v pisanju kronik. Nudil mu je potrebno dokumentacijo, dal navo-
dila, dopolnjeval, kritiziral in ob enem dobro honoriral delo. Tako so nastali 
trije dodatki k I in II. Kragljevi Kroniki. V tej III Kroniki tolminske župnije še 
marsikaj manjka. Morda se bo še kdo posvetil temu delu. Anton Štrancar žpk.«50 
Opomba nima datuma. Podobno Štrancar zapiše tudi v svojih Spominih I., takoj 
na začetku: »Zadnjo kroniko o tolminski župniji je napisal č. g. kanonik Jožef 
Kragl, žup. dekan tolminski. Nasledniki: kanonik, dekan Ivan Rojc, monsg. de-
kan Jožef Vodopivec niso[sta?] pisali[a?] kronike. Zelo primerno se mi je zdelo, 
da bi vsaj v glavnih potezah povzeli o tem dolgem razdobju: zadnja leta dekana 
Kraglja, doba dekana Rojca in Vodopivca ter moja leta. Tako je nastal III. – IV. 
–V. zvezek tolminske Kronike. Na razpolago so še Oznanilne knjige in nekaj do-
kumentov. Sam tega dela ne bi zmogel. Obrnil sem se na g. Alojzija Kodermaca, 
župnika v Kožlani v Brdih. Bil je 44 let župnik v Volčah, 4 leta kaplan v Tolminu. 
Napisal je že volčansko žup. Kroniko, osebno je poznal dekana Kraglja, Rojca 
in Vodopivca. Gospod Kodermac je razgledan človek, rad pomaga ter vešč v 
pisanju Kronik. Moji prošnji za pomoč pri pisanju tolminske Kronike se je rad 
odzval. Zbral sem mu potrebne knjige in dokumente ter mu peljal v Kožlano. 
Neumorno je gospod delal pol leta in maja leta 1971 je bilo delo pri koncu in 
sicer: dodatek h Kroniki Kraglja, Kronika iz časa Rojca, Kronika iz časa Vodo-
pivca. S tem se je g. Kodermac spet skazal prijatelja in dobrotnika, kljub 79. 
letom starosti.«
Za nas so zanimive strani od 156 do 190, ki poročajo o letih 1914 in delno 
1915. V letu 1914 je dodano še Šolsko poročilo o malem semenišču v Gorici za 
šol. l. 1913/14. V letu 1915 pa so dodani seznami kaplanov in župnikov v Tolminu, 
duhovnikih, ki so izšli iz župnije Tolmin, poročilo o cerkveni hiši, kjer je opom-
ba 1911, kot bi le-to spadalo v to leto, čeprav v letu 1911 ni o tem zapisu nobenih 
besedil ali opomb. Na koncu sta v letu 1915 dodana še seznama učiteljev na 
tolminski šoli in okrajnih šolskih nadzornikov. S tema seznamoma se Kronika 
III zaključi. 
Zvezek IV je vezan v trde kartonaste platnice. Spredaj je polepljen s štiri-
mi slikami. Na vrhu je slika Tolmina z župnijsko cerkvijo, ki je prelepljena čez 
drugo fotografijo, njene vsebine ni moč razbrati. Pod njo sta dve sliki: levo je 
slika kamnitega tabernaklja glavnega oltarja župnijske cerkve, ki ima pred ta-
50 ŽA, Kronika III., str. 1.
314 Boštjan Guček
bernakljem tablo z napisom »evharistični shod v Tolminu–7.–8. IX. 24«. Desno 
od te slike je spomenik žrtvam prve svetovne vojne, vdelan na fasado župnijske 
cerkve. Te fotografije so prilepljene na podlago, ki se vidi na spodnji tretjini 
platnice. V desnem spodnjem kotu sta na tej beli podlagi narisana dva ptička 
na veji, levo pod sliko tabernaklja pa je s svinčnikom dodan naslov Kronika 
IV. Zvezek ima mere 33,9 x 21 cm in obsega strani od 1 do 148. Zadnja stran je 
prazna. Strani niso označene na sredini na vrhu, ampak na vrhu ob zunanjih 
robovih. Za nas so aktualne strani od 1 do 74 in nekaj drugih strani iz leta 1928, 
ki poročajo o smrti in pogrebu msgr. Rojca. Na platnicah znotraj je tako kot pri 
zvezku III opomba: »IV Kronika. Mons. Ivan Rojec ni pisal kronike o svojem 
delovanju v tolminski župniji, kjer je preživel 14 let. Najbližji mu je vedno bil, 
kot tolminski kaplan in nato kot volčanski župnik g. Alojz Kodermac. Anton 
Štrancar, tolminski župnik je prosil g. A. Kodermaca za pomoč pri oskrbi te 
četrte tolminske Kronike. Prav tedaj je g. Al. Kodermac upok. duh. v Kožlani 
pisal svoje spomine – tolminski župnik mu je preskrbel vse potrebne dokumen-
te, pomagal pri sestavljanju, dopolnjeval in na koncu iz svojega honoriral celo. 
Tako je nastala ta IV tolminska Kronika. Mons. I. Rojec je bil veliki mož in goreč 
dušni pastir – vreden je našega spomina. Anton Štrancar.«51 Opomba je tudi 
tukaj brez datuma. 
Zvezek ima med vsemi največ dodatkov, kar pove že naslovnica. Ob ro-
bovih je s črto ločen prostor, kjer so dodane vsebinske opombe in razdelki, za 
lažje iskanje po vsebini. Dodano pa je tudi veliko drugega gradiva: podobica 
župnika Rojca ob prihodu v Tolmin, njegova slika in osmrtnica ter nekaj pisnih 
dokumentov, npr. Zapisnik posveta k pripravi za evharist. shod dne 30. VII. 24. 
8 TIPKARSKI PREPIS
Kronika je tipkana na različno tanek papir, samo enostransko, na desni 
strani. Na sredini na vrhu so označene strani. Razdeljena je na 6 zvezkov: I., II., 
III., IV, IVa in V. Vsak zvezek je vezan v trde platnice, oblečene v bordo rdečo 
tkanino. Zunanje mere vseh zvezkov so enake: 29,4 x 21,4 cm, notranji papir pa 
ima mere 28,7 x 20,8 cm. Na gornji polovici platnic je vdolben pozlačen naslov, 
ki ima zaporedno številko in letnice za obdobje, ki ga obsega. Naslov z enako 
vsebino je tudi na hrbtišču posameznih zvezkov. Poleg izvoda Kronik v arhivu, 
hranijo v župnijski knjižnici v Tolminu še dva identična tipkopisa. Očitno je 
Obleščakova naenkrat tipkala tri kopije, kar je bila modra poteza tudi zaradi 
ohranjanja in varovanja tega vira. Obleščakova je svoje poklicne sposobnosti 
očitno uporabila tudi v dobro župnije.
51 ŽA, Kronika IV, brez oznake strani.
O tolminski župnijski kroniki 315
V našem primeru sta aktualna zvezka III in IV: KRONIKA III 1877–1915 in 
KRONIKA IV 1915–1923. Zvezek III vsebuje 97 strani, za nas so zanimive tiste od 
78 do 95 in še dve strani pisma o oglejski baziliki, ki nista označeni, kar skupaj 
znaša 20 strani. V zvezku IV, ki vsebuje 132 strani, so za nas zanimive strani od 
1, ki ni označena, do 54. Papir v tem zvezku ima nekoliko večjo gostoto.
9 RAZLIKE IN POSEBNOSTI 
Obleščakova se je zelo potrudila. Kljub vsemu se pojavi nekaj razlik in 
posebnosti v pretipkanem besedilu, predvsem pri imenih in posebnih znakih, 
npr. na str. 159: v originalu priimek »Kragl« je v pretipkanem besedilu »Kragelj«, 
ali pa je narejena okrajšava monsg., ki je v originalnem besedilu izpisana. Tudi 
druga imena včasih izpiše s celo besedo, pa je v originalu okrajšano, npr. na 
str. 41 Anton, ali izpusti inicialko imena »V.« in dopiše le priimek »Bele«, kot 
je tudi v originalu. Podobno večkrat tudi izpiše celo besedo, ko original upora-
blja krajšavo, npr.: prih. – prihodnja konferenca. Tudi priimek »Makuz« vedno 
piše z »z«, čeprav je v originalu pisan s »c« (npr. str. 180). Na str. 171 je namesto 
znaka za paragraf (§) uporabljena okrajšava »parag.«. Včasih namesto vejice v 
originalu zapiše pomišljaj, npr. na strani 22: »Tudi oni nabirajo blago, celo konje 
– prave oblasti ni.« 
Razlike so torej predvsem pri okrajšavah, izpisih imen in priimkov ter na-
domeščanju vejic s pomišljaji, zato vsebinsko ustreza izvirniku. 
Tudi besedila ne manjka veliko. Sem ter tja se zgodi, npr. na str. 91, ko 
govori, da bo »gospod dekan sam pobiral listke, da bo ob tem spoznal farane.«, 
da je »bo« v prepisu izpuščen. Včasih se je zgodilo, da je pretipkovalka izpustila 
letnico, npr. str. 187, kjer manjka letnica imenovanja učitelja Rudolfa Jelinčiča. 
Pri datumih so v pretipkanem besedilu običajno izpisani celi meseci, če-
prav so v izvirniku različne oblike datumov: s številkami (arabske, rimske) in 
okrajšavami za mesece. Teh razlik nismo poenotili, ampak se držimo original-
nega zapisa.
Ravno tako datumi: prepisani so celi meseci ali pa l. prepisano leto. Sami se 
držimo izvirnika. Na nekaj straneh je verjetno pri datumu avtomatično dodala 
»dne oz.«, npr. str. 36: »Posebno je bil še poudarek, da se to izvrši gotovo do 
določenega dne oz. roka.«
Spremenila je tudi glagol v »pridite« na str. 46. Originalni zapis ima: »Mir-
no, odločno in moško pojdite na volišče!«
V vseh primerih smo se držali originala. Navedene strani glede sprememb 
so iz pretipkanega besedila. 
Med besedilom se včasih najdejo tudi razne napake, ko manjka kakšna 
črka, vejica, ali pa je kakšen kraj pisan različno. V teh primerih je v oglatih okle-
316 Boštjan Guček
pajih dodana vejica ali prava črka z vprašajem. Če pa gre za večjo spremembo, 
npr. krajevnega imena, smo razlago dodali v opombo.
Pri biografskih opombah smo skušali dodati čim več podatkov. Pri ne-
katerih osebah so že v originalu dodani določeni biografski podatki, zato teh 
oseb nismo dodajali v opombe. Literatura za biografske opombe je natančno 
navedena med besedilom in v seznamu virov in literature. 
10 GLAVNE OSEBNOSTI KRONIKE
Župnik in dekan Rojec sam ni pisal Kronike, ravno tako je ni pisal njegov na-
slednik, župnik in dekan Josip Vodopivec. Na pobudo župnika Štrancarja je to na-
redil upokojeni župnik Alojzij Kodermac. Prav zaradi teh glavnih osebnosti tega 
zgodovinskega zapisa bomo posebej predstavili župnika in dekana Ivana Rojca, 
njegovega kaplana Alojzija Kodermaca, župnika Antona Štrancarja in tipkarico 
Ljudmilo Obleščak. Biografija vseh ostalih oseb bo natančneje podana v sprotnih 
opombah. Veliko gradiva o omenjenih osebnostih je shranjenega v ŽA Tolmin.52
Poleg tega moramo omeniti tudi zvezek Tolminski dušni pastirji od leta 
1870 dalje. Zvezek ima na platnicah ob naslovu v oklepaju dodano (prispevki za 
farno Kroniko). Na vrhu je avtorica, ki ima čez prvotno ime Terezija napisano 
ime Neža Leban. Zvezek ima nekaj zanimivih slik in tudi podatkov, ki dopol-
njujejo Kroniko. Obsega 127 popisanih strani. Za naše obdobje so najpomemb-
nejše strani od 61 do 82. Označene so na vrhu, ob zunanjih robovih. Obsegajo 
obdobje od 1914 do 1920. Po tem času vsebina preskoči na leto Rojčeve smrti 
1928. Slovnično je besedilo zelo pomanjkljivo, saj večkrat manjkajo pike, velike 
začetnice in vejice. Kjer smo dodali pike, smo jih postavili v oglat oklepaj [.]. 
Vejic in velikih začetnic nismo posebej postavljali v oglate oklepaje, ker bi bilo 
besedilo zaradi tega težko berljivo. Razne črke, ki so pri pisanju v besedah izpa-
dle, ali napačni skloni so dodani v oglatih oklepajih med besedo ali na koncu 
stavka. Zvezek je malo večji kot A5 format, meri 16,8 x 20,3 cm. Besedilo je 
pisano s črnilom v modri barvi.
10.1 Avtor originalne Kronike, kaplan Alojzij Kodermac
O kaplanu Alojzu Kodermacu v ŽA Tolmin hranijo pretipkan rokopis 
njegove avtobiografije, vendar je to le prvi del Življenjepisa, ki ima podnaslov 
52 Predvsem je to mapa »Plebanusi+čedermaci« in fascikel Alojzij Kodermac. Župnik Anton Štrancar je v Kroniki V, na notranji strani 
platnic, dodal opombo: »Mons. Jožef Vodopivec ni pisal kronike. Veliko zanimivih stvari se je dogajalo v letih 1928–1952. Morda ni 
bilo niti primerno in previdno pisati v letih fašističnega nasilja in kasneje. Vse bi lahko postalo povod tožbe in obtožbe, duhovniki 
so bili vseskozi med kladivom in nakovalom. Da bi se le nekaj zapisalo, je župnik Anton Štrancar zaprosil g. Al. Kodermaca, bivšega 
volčanskega župnika, upok. duh. v Kožbani, da napiše to V. tolminsko kroniko. Župnijske dokumentacije ni bilo veliko. Zato je ta 
Kronika bolj splošnega in manj župnijskega značaja. Župnik Anton Štrancar si je želel to Kroniko dopolniti, marsikaj dodati, da bi se 
slišal obojni plat zvona, a žal, ni bilo časa. Tudi sam je marsikaj doživel v času štiriletnega kaplanovanja pod mons. J. Vodopivcem. 
Morda se bo kdo drugi na to spomnil. Anton Štrancar, žpk.« ŽA, Kronika V, začetek, brez oznake strani.
O tolminski župnijski kroniki 317
Otroška doba. Obstajata pa tudi dva snopiča fotokopirane, neobjavljene Koder-
macove avtobiografije, in sicer od 1921 do 1940 in od 1962 do 1977. Žal manjka 
vmesni del, ki bi bil za preučevanje še kako zanimiv. Vsi ti deli njegovih Spo-
minov nam bodo služili za njegovo predstavitev. Ti avtobiografski zapisi bi si-
cer zaradi obsežnosti potrebovali svojo študijo. Besedo damo kar Kodermacu: 
»Sem Lojze Kodrmac, rojen 3. februarja 1892, v Hruševlju pri Grobljanovih. 
Moj oče Miha se je poročil s Karolino Šturm na Groblje, hišno številko 56, vasi 
Hruševlje. (…) Jaz sem četrti otrok, pred menoj so Rebina, Julija in Fabijan 
Andrej. (…) Ko sem se rodil, je mama določila, da me bodo dali v šole, da po-
stanem duhovnik. To je večkrat pravila. Fabijan kot najstarejši fant bi postal go-
spodar na domu. Revček je umrl, a mama o meni ni spremenila svojega načrta 
in zdi se mi, da tudi oče ne.«53
Na kolonji je bil oče Miha zelo podjeten. Poleg raznih živali, ki so jih redili 
tudi za prodajo (ovce, purani), je oče prekupčeval tudi z voli, lesom, kupoval 
zemljo, na kateri je zasajal češnje, v gozdu cepil kostanje in jih prodajal, doma 
pa je imel tudi gostilno in trafiko.54 
V letu 1901 so se kolonije osvobodili in postali samostojni. Pred tem so 
morali kot koloni za določeno posest (vinograd, gozd), ki je bila v lasti večjih 
kmetij ali posestev oddajati lastniku določen del pridelka. Preselili so se v Bri-
tof. 15. septembra 1904 je oče Miha odpeljal sina Lojzeta v Gorico, kjer je naredil 
sprejemni izpit za pripravnico in vstopil v Alojzijevišče. Prvi letnik je izdelal z 
odliko. »Lepo je postalo naše dijaško življenje. Zgodaj smo vstajali, bili vsaki 
dan pri sv. maši, lepo molili in peli, po vrsti stregli pri sv. maši. Lepe so bile naše 
igre, posebno balincanje, še lepši sprehodi. Šola nas je močno skrbela. Predmete 
sem težje obvladal, kakor v pripravnici prejšnje leto.«55
»Dobro se spominjam pogreba pesnika Simona Gregorčiča. Šli smo 
ga kropit v hišo na Katarinjen trgu, kjer je umrl. Navdušeni smo bili zanj in 
ljubili njegove pesmi. Z velikim spoštovanjem smo ga pozdravljali, ko smo ga 
na svojih sprehodih srečavali. Veličasten je bil pogreb, dijaki vseh šol, seveda 
le slovenskih, pa tudi slovenski dijaki nemške gimnazije in nemške realke. 
Velika je bila množica pogrebcev na katarinjevem trgu, kjer je bilo slovo od 
nepozabnega pesnika, goriškega slavčka. Združeni pevski zbori so mu zapeli 
njegovo Nazaj v planinski raj, profesor dr. Karel Osvald je imel poslovilni govor 
v imenu slovenske šolske mladine. Ni bilo brez solz. Odpeljali so ga v njegov 
planinski raj in mi smo potrti in žalostni šli na svoje šolske dolžnosti.«56
53 ŽA, Alojzij Kodermac, Življenjepis, neobjavljen tipkopis, str. 1.
54 Prim. ŽA, Alojzij Kodermac, prav tam, str. 5.
55 ŽA, Alojzij Kodermac, prav tam, str. 47.
56 ŽA, Alojzij Kodermac, prav tam, str. 51.
318 Boštjan Guček
V četrtem letniku gimnazije 1908/1909 je vodstvo v malem semenišču pre-
vzel dr. Jožef Srebrnič.57 »Spremembo vodstva v malem semenišču smo dobro 
občutili. Nastajalo je novo, agilno življenje. Gimnazijci so si ustanovili svojo ka-
toliško organizacijo. Zbirali so se v prostorih krščanske socijalne zveze, kjer je 
stanoval urednik Novega lista Kremžar.58 Katoliška stranka (klerikalna tudi ime-
novana) se je na Goriškem razcepila v staro in novo strujo. To je bilo potrebno, 
da se je razširilo izobraževanje pri slovenskem ljudstvu. Nov duh je nastajal na 
Goriškem nastajale so nove organizacije. Nauki, ideje dr. Janeza Evang. Kreka 
57 Jožef (Josip) Srebrnič (Solkan, 2. 2. 1876–Krk, 21. 6. 1966), škof, bogoslovni in zgodovinski pisec. V času srednješolskega študija 
je med drugim bival tudi v Andreanumu, dijaškem semenišču, katerega ravnatelj je bil ravno A. Mahnič. Po maturi leta 1896 je 
na Dunaju študiral zgodovino in zemljepis in bil kot suplent 31. 1. 1902 nastavljen za profesorja zgodovine, zemljepisa, sloven-
skega in nemškega jezika na goriški gimnaziji. Isto leto je na Dunaju promoviral za doktorja filozofije in se odločil za duhovništvo. 
Nadškof Jordan ga je poslal v Germanik, kjer je študiral na Gregoriani. V duhovnika je bil posvečen leta 1906 v Rimu. Po vrnitvi iz 
Rima ga je nadškof Sedej postavil za prefekta, vicerektorja in bibliotekarja v goriškem centralnem bogoslovju. Poleg raznih drugih 
akademskih in pastoralnih služb (profesura, ravnateljstvo, skrb za notredamski dekliški licej), je njegova aktivnost segala tudi na 
druga področja. Bil je med ustanovniki in prvi predsednik KTD za Goriško, voditelj Marijine kongregacije za kat. izobražence, član 
odbora za pripravo slov.-hrv. shoda, član odseka Rdečega križa. Zaradi vojne se je z goriškim bogoslovjem preselil v Stično. Vneto 
se je trudil za begunce kot član begunskega odbora. Z vso dušo je podpiral majniško deklaracijo. Po vojni se je vrnil v Gorico, da 
bi pomagal pri obnovi opustošene dežele, vendar so ga jeseni 1918 pozvali v Ljubljano, kjer je januarja 1919 prevzel predavanja 
cerkvene zgodovine v bogoslovnem semenišču in postal član univerzitetne komisije ter tako sodeloval pri statutu za slovensko 
univerzo. Leta 1920 je postal redni profesor za starokrščansko književnost in za zgod. grškoslovenskih cerkva ter predsednik Leo-
nove družbe. Hkrati je bil urednik revije Čas. Dne 15. septembra 1923 je bil imenovan za škofa na Krku. Posvečen je bil v Ljubljani, 
ob slovesnosti umestitve pa je namesto slavnostnega obeda pogostil reveže in bolnike. Prizadeval si je za duhovni naraščaj in 
dosegel velike uspehe. Leta 1928 je vodil 3. škofijsko sinodo, ki je bila temelj za verskonravno prenovo škofije. Razširjal je evharis-
tično gibanje, pobožnost do Božje matere Marije, sodeloval je na večini evharističnih kongresov (tudi v Ljubljani 1935). Leta 1936 
je papežu Piju XI. skupaj s škofom Rožmanom izročil spomenico jugoslovanskih škofov o nevzdržnem položaju slovenskih manjšin 
v Italiji. Med okupacijo se je zavzemal za begunce in internirance na otoku Rabu in zagovarjal hrvaško glagoljaško bogoslužje proti 
poskusom romanizacije, ravno tako se je zavzel za zatirane pod nemško okupacijo. Po vojni pa je doživljal ponižanja in zasramo-
vanja s strani komunistične oblasti ter bil tudi telesno napaden in ranjen, konfiniran za šest mesecev na Sušaku in izpuščen brez 
sojenja. Prevzel je reško škofijo in zaradi razdelitve škofije na slovenski in hrvaški del je leta 1951 slovenski del prepustil ljubljan-
skemu škofu Vovku. Umrl je na Krku. Bil je odličen organizator, govornik, trezen in daljnoviden presojevalec vseh vprašanj, ki so 
tedaj mučila slovenskega človeka. Njegovo znanstveno publicistično delo je zelo obsežno, saj je svoje razprave, ocene, govore in 
članke objavljal v domala vsem sodobnem katoliškem periodičnem tisku. Prim. F. Kralj, Srebrnič Josip, v: PSBL, zv. 3, str. 432–435.
58 Franc Kremžar (Cerovica, 4. 12. 1883–Buenos Aires, 26. 6. 1954). Po osnovni šoli v Šmartnem pri Litiji in maturi v Ljubljani leta 1903 
je želel študirati pravo na Dunaju, a je namero zaradi gmotnih razmer opustil. Pridružil se je uredništvu S. Veliko je sodeloval z dr. 
Krekom in na njegovo pobudo sprejel ponudbo dr. A. Gregorčiča in prišel leta 1906 v Gorico. Urejal je Gorico, Primorski list, ko je pri-
šlo do nesoglasij med staro– (dr. A. Gregorčič idr.) in novostrujarji (dr. Srebrnič, dr. Brecelj, J. Abram, I. Rejec idr.). Stopil je na stran 
slednjih in izgubil službo pri obeh časnikih. Ostal je v Gorici, sodeloval v krščanskosocialnih prosvetnih, gospodarskih in političnih 
organizacijah. V letih 1909–1915 je urejal glasilo novostrujarjev Novi čas. Med vojno je bil na Dunaju, povezan z dr. J. E. Krekom, dr. 
A. Korošcem, pisal je članke za S. Po vojni je bil tudi poslanec v Beogradu. Kot begunec je bil v Italiji in na Koroškem. Z družino se 
je leta 1949 preselil v Buenos Aires, kjer je tudi umrl. Prim. B. Marušič, Kremžar Franc, v: PSBL, zv. 2, str. 199. Kodermac se je očitno 
zmotil in zapisal ime časopisa kot Novi list, čeprav je pravilen naslov Novi čas. Možno je tudi, da so mladi svoj časopis poimenovali 
kar Novi list. Novi čas je zagovarjal katoliške vrednote in se zavzemal za rešitev narodnih vprašanj, manjšin … Podpiral je Slovensko 
stražo: »Obmejne Slovence moramo podpirati, saj oni stoje v vsakdanjem boju. da nam ohranijo materino zemljo slovensko. Ni pa 
bolj zatiranega naroda, kakor je naš. Zakaj? Sicer nas je malo, a naše ljudstvo je telesno, duševno in nravno zdravo, bogatega uma 
in pridnih rok; zemljepisna lega naše domovine pa tako ugodna, da nam je usojena po tisočletnem zatiranju in trpljenju krasna 
bodočnost in svoboda. Naš majhen narod bo velik narod, ker je to zaslužil s svojim trpljenjem. In sedaj divja najhujši boj, odločitev 
za našo bodočnost. Vse moči, ki sovražijo naš narod, so se združile k skupnemu napadu. Proti združenemu tujcu združimo svoje moči 
in Slovenska Straža naj jih vodi! Kdor je pravi Slovenec, je podpornik Slovenske Straže!« Novi čas, 3. februar 1911, str. 4. V Gorici je 
sicer izhajal tudi tednik Novi list, vendar v letih 1929–1930 in po letu 1954, tiskali so ga v goriški KTD, urednik pa je bil E. Besednjak. 
Najprej se je ukvarjal z izseljensko narodnostno problematiko, nato s književnostjo, gledališčem in kulturo. 
O tolminski župnijski kroniki 319
so zajeli tudi Goriško. Ustanovljene so bile v raznih vaseh posojilnice v pomoč 
kmečkemu ljudstvu. Rasle so po deželi katoliška izobraževalna društva s telova-
dnimi odseki Orel.59 Nastajala so tudi konzumna društva in gospodarska dru-
štva, razne zadruge. Ustanovljena je bila v Gorici Zadružna zveza, Prosvetna zve-
za. Nastajale so politične organizacije. Na Goriškem je zacvetela nova doba, raz-
gibana v vse strani. Nastala je tudi katoliška delavska organizacija. Dr. Gregorčič, 
bogoslovni profesor, politik je veliko napravil za slovensko šolstvo: mali dom, 
šolski dom, Gregorčičev dom. On je vodil staro strujo. Dr. Gregorčič, deželni in 
državni poslanec je bil dober, agilen politik starega kova, bolje rečeno politik na 
prehodu stare dobe v novo. Stara struja je imela pristaše pri duhovščini in pro-
fesorjih. Glavni delavci nove struje so bili razni važni (markantni) duhovniki, 
kakor dr. Srebrnič, nekateri kanoniki, dekani, župniki (Ivan Rojec, Berlot, Va-
lentinčič in drugi), gimnazijski profesorji, kakor Capuder. Zares, na Goriškem 
se je v tej dobi razbohotilo povsem novo življenje na katoliški in liberalni strani, 
socialistična stranka je bila še v povojih. Nič čudno, da se je tudi med dijaštvom 
razvilo strankarsko življenje, včasih ostro, včasih mirno. (…) Dr. Srebrnič je imel 
poleg zdravnika Breclja veliko besedo pri politiki nove struje, pri časopisu Novi 
list, pri kat. tisk. društvu, pri njeni prodajalni. To sem vedel, ker me je večkrat s 
pismi pošiljal h Kremžarju in tudi drugam. Tako sem bil nekak njegov sluga.«60
Življenje dijakov je bilo res pestro in stalno so spremljali tudi dogajanje v 
širši okolici. »Na Balkanu je divjala vojna proti Turkom. Dijaki smo se za potek 
vojne zanimali. Z navdušenjem smo spremljali bolgarske, srbske in črnogorske 
zmage. Pogosto smo peli Šumi Marica okrvavljena, ena dve tri, napred Bulgari 
ali Što čutiš Srbine tužni in druge pesmi. Splošno, slovensko dijaštvo se ni nav-
duševalo za Avstro-ogrsko, vedno jasneje je razumevalo krivice, ki so se godile 
slovanskim narodom pod Avstro-ogrsko.«61
Prvi del življenjepisa Kodermac zaključi z odhodom v goriško bogoslovje: 
»Drugi dan navsezgodaj grem pozdravit mamo, ki je bila še v postelji. ‚Lojze, ali 
greš rad?‘ mi je rekla. ‚Rad, mama.‘ Objela me je in poljubila. ‚Zbogom mama, 
bodite zdrava.‘ In oče me je s konjičem peljal v Gorico, v novo življenje.«62
Novo mašo je daroval v Poljanah nad Škofjo Loko, kamor mu je nadškof 
Sedej poslal dekret za kaplana v Solkanu. Tega mesta zaradi vojne ni zasedel. Za 
59 Orel je bilo katoliško mladinsko gibanje, ki je pokrivalo različna področja od telovadbe do izobraževanja ter duhovnega življenja 
mladih. Prvo srečanje je bilo avgusta 1909 v Kamniku. Orlovstvo je lepo predstavil Jože Zabret v knjigi Orlovstvo, na strani 9 in 
15: »Orel je telovadna, izobraževalna in vzgojna mladinska organizacija ter vrši svoje delo na temelju Kristusovih načel, kakor jih 
oznanja katoliška Cerkev. Kultura duha, t. i. izobrazba uma, vzgoja volje (značaja), gojitev prijateljstva, družinske skupnosti ter 
socialne vzajemnosti spada prav tako bistveno med naloge orlovstva kakor krepitev telesa (telovadba). (…) Namen orlovske 
organizacije je vzgojiti telesno in dušno zdravo ter za izobrazbo dovzetno mladino. Orlovsko delo gre torej v trojno smer: telesna 
vzgoja, izobrazba in vzgoja volje.« Orlu nasprotna organizacija liberalnega tabora je bil Sokol. 
60 ŽA, Alojzij Kodermac, prav tam, str. 60–61.
61 ŽA, Alojzij Kodermac, prav tam, str. 74.
62 ŽA, Alojzij Kodermac, prav tam, str. 100.
320 Boštjan Guček
kratek čas je postal drugi kaplan v Poljanah, kjer je dobil dekret za Tolmin – tam 
je kot kaplan nastopil decembra 1917. Nadškof Sedej ga je leta 1919 imenoval za 
veroučitelja na pripravnici in v prvem letniku učiteljišča v Tolminu. Ob parla-
mentarnih volitvah 1921 je vernikom na Ljubinju nad Tolminom priporočal, naj 
volijo Slovence, zato so ga fašisti pretepli. V njihovi nemilosti je bil tudi takrat, 
ko je z domačini v župnišču branil dekana Rojca.63 Iz Tolmina je upravljal tudi 
Volče, kamor je prišel leta 1922 kot župnijski upravitelj. Kasneje je postal župnik 
in tu ostal do leta 1965. Že kot kaplan v Tolminu se je pridružil goriški krščan-
sko-socialni skupini in je začel javno delovati na narodnoobrambnem področju. 
Po prvi svetovni vojni je pričel z obnovo volčanske župnije in nekaterih podru-
žničnih cerkva: svetega Florijana v Rutih, Marije Magdalene na Selih in svetega 
Danijela v Volčah. Pomembna je obnova župnijske cerkve sv. Lenarta v Volčah 
in Marijine božjepotne cerkve na Mengorah. Poslikavo te cerkve je zaupal Tone-
tu Kralju (Volče 1926–1927), kar pomeni prvo slikarjevo delo na Goriškem. Na 
Mengorah je pri poslikavi cerkve sodelovala tudi Kraljeva žena Mara. Ob poti 
na Mengore je Kodermac dal postaviti postaje križevega pota. V podružnični 
cerkvi svetega Danijela v Volčah je v času med vojnama vodil številno Marijino 
družbo in posojilnico ter režiral igre pri prosvetnem društvu. V Gorici je sodelo-
val pri raznih centralnih katoliško usmerjenih ustanovah. Z inženirjem agrono-
mije Josipom Rustjem je sodeloval pri vodenju tolminskih zadružnih mlekarn. 
Ob ustanovitvi Zbora svečenikov svetega Pavla je postal tajnik. Na župnijskem 
vrtu v Volčah je dal zgraditi kapelico in dvorano, ki je služila za srečanja ver-
skih organizacij, šolski pouk in sestanke. Po vojni je postal član Ciril-Metodove-
ga društva in zavzemal v njem nekatere pomembnejše funkcije v republiškem, 
okrajnem in pokrajinskem merilu. Ohranjena je kronika župnije Volče, v kateri 
je Kodermac obdelal zgodovino vasi od naselitve Slovanov do najnovejše dobe. 
22. septembra 1963 se je v Kromberku udeležil sestanka, na katerem je nastal ka-
snejši Klub starih goriških študentov, takrat še Odbor za postavitev spominskih 
plošč Andreju Gabrščku in dr. Antonu Gregorčiču. Leta 1965 je prevzel upravo 
63 Dekan Rojec je 20. marca 1921, št. 57 v odgovoru na dopis št. 469 VII, z dne 14. marca 1920 protestiral pri slavnem okrajnem šol-
skem svetu v Tolminu proti razrešitvi njegovih kaplanov, Kodermaca in Kandusa, ki sta bila kateheta na ljudski in meščanski šoli v 
Tolminu. Razrešitev je sredi leta neumestna, obenem o tem niso obvestili nadškofijskega ordinariata, ki nima drugega duhovnika, 
da bi ju nadomestil. Obenem oba g. kaplana uživata med tukajšnjim ljudstvom splošno spoštovanje in zaupanje. Njuna odstra-
nitev iz šole bi močno razburjala ljudstvo ter bi dala povod raznim neljubim besedam in dogodkom, ki bi bili zopet v škodo le šoli 
in šolski mladini. Prim. ŽA, m. katehet – verouk. Kodermac je po smrti Kandusa ponovno postal katehet na ljudski in meščanski 
šoli. Sam se takole spominja: »Šolska oblast ni smela pustiti te šole brez verouka. Sedaj sem bil hudo preobložen z delom. Vesel 
sem bil, da se je morala italijanska oblast, ki mi je nagajala, ukloniti. Mojo tožbo radi napada fašistov dne 10. maja 1921 je sodnik 
g. Dic poslal na sodnijo v Gorico, ker ni hotel napada obsoditi v Tolminu. V Gorici so to zadevo pomečkali. Tolminski sodnik mi je 
večkrat obljubil, da mi pošlje razsodbo goriške sodnije o tej moji tožbi, a mi je ni nikoli poslal. Napadalci niso bili kaznovani.« ŽA, 
m. zelena mapa brez naslova, tipkopis, str. 4.
O tolminski župnijski kroniki 321
župnije Kožbana, kasneje pa je služboval še v Šlovrencu in nazadnje v Vipolžah, 
kjer je umrl. Pokopan je v rojstni župniji v Šlovrencu.64
Apostolski administrator Mihael Toroš65 je 20. marca 1962 pod št. 17 izdal 
upokojitveni dekret: »Na prošnjo g. Alojza Kodermaca, župnika v Volčah, bi-
všega kaplana v Tolminu in župnega upravitelja v Volčah, ki vrši dušnopastirsko 
službo že nad 44 let, omenjenega duhovnika s tem dekretom upokojim.«66
V Tolminu je 29. maja 1977 obhajal biserno mašo. Župnik Štrancar je ob 
tem zapisal: »Sedaj je v pokoju v Vipolžah. Štiri leta je bil kaplan v Tolminu (leta 
povojne obnove 1918–19–20–21). Slavje je zelo lepo uspelo. Pozdravila ga je v 
imenu nekdanjih njegovih tol. učencev Marija Kesel in Rajko Šavli. Pri slavno-
stnem kosilu so bili tudi delavci, ki so se največ žrtvovali pri obnovi župnišča 
(Jozef Kosate, Gaberšček Slavko, Jarc Ivan, Rejc Andrej zidarji in Krivec Peter, 
Pintar Drago, Cimprič Jožef, Selan Ciril, Tuta Silvo in domači.«67
64 Prim. M. Vuk, Kodermac Alojzij. v: PSBL, zv. 2, str. 89–90; S. Simoniti, na: http://www.primorci.si/osebe/kodermac-alojzij/1375/ 
(pridobljeno 11. 11. 2014).
65 Mihael Toroš (Medana, 12. 8. 1884–Kostanjevica/Nova Gorica, 29. 12. 1963) je bil cerkvenopravni strokovnjak, narodni delavec 
in duhovnik. Po končani OŠ 1898 v Medani se je vpisal na goriško gimnazijo in v Alojzijevišče, od koder je 1901 prestopil v deš-
ko semenišče Andreanum. Po maturi 1906 je vstopil v centralno semenišče v Gorici. Nadškof Sedej ga je 18. 7. 1909 posvetil v 
duhovnika. Njegova prva služba je bila v Dornberku. Od 1911 do 1914 je bil kaplan v Braniku. Zaradi hudega vnetja potrebušnice 
je zaprosil za začasno upokojitev in se zdravil po raznih zdraviliščih, od maja 1915 tudi na Češkem in na Dunaju, kjer je popolnoma 
okreval. Zaradi fronte se ni mogel vrniti v Gorico, zato je čas izkoristil za študij prava. Leta 1918 se je vrnil in zaradi italijanske za-
sedbe Gorice eno leto preživel doma. Leta 1919 je odšel v Rim, kjer je na Gregoriani nadaljeval študij prava in bleščeče promoviral 
4. julija 1921. Po vrnitvi v Gorico je opravljal več služb na nadškofiji (kancler, zapisnikar na cerkvenem sodišču, pouk cerkvenega 
prava in zgodovine v semenišču itd.). Poleg tega je bil v letih 1931–1947 tudi predsednik metropolitanskega cerkvenega sodišča 
in član pokrajinskega cerkvenega sodišča za severovzhodno Italijo s sedežem v Benetkah. Zaradi političnih razmer in onemogo-
čenega delovanja nadškofa Margottija, razdeljenosti na cono A in B, je prejel dovoljenje za birmanje v dekanijah Bovec, Kobarid, 
Tolmin, Cerkno in Idrija. Z dekretom konzistorialne kongregacije je bil 2. julija 1947 imenovan za apostolskega administratorja 
poreško-puljske škofije z vsemi pravicami in dolžnostmi rezidencialnega škofa. Povojna oblast dr. Franca Močnika ni sprejela kot 
apostolskega administratorja slovenskega dela goriške nadškofije, ampak ga je nasilno izgnala v Italijo, zato ga je Sveti sedež 
izbral za novega administratorja jugoslovanskega dela goriške nadškofije. Zaradi oddaljenosti in predvsem prometnih težav je 
po dveh letih uvidel, da obojega ne bo zmogel, zato je službo administratorja poreško-puljske škofije po odobreni prošnji nun-
ciature v Beogradu predal dr. Nežiču iz Pazina. Sam se je po ureditvi prostorov za administraturo v frančiškanskem samostanu 
na Kostanjevici tja preselil 14. julija 1950. Cerkveno-upravne razmere so se zaradi zaostrenih razmer tako spremenile, da admi-
nistratorji poreško-puljske, reške in tržaško-koprske škofije niso mogli oskrbovati župnij na slovenskem ozemlju, zato je do 1954 
upravo nad tem področjem dobil ljubljanski ordinarij Anton Vovk, ki se je temu odpovedal zaradi preobsežnega dela. Tako je Sveti 
sedež 28. septembra 1955 dodelil upravo slovenskega dela tržaško-koprske škofije v upravo goriškemu administratorju Torošu in 
njegovemu delegatu msgr. Albinu Kjudru. Ves čas so iskali boljše upravne rešitve. Kjudru je bila sredi leta 1961 poverjena uprava 
tržaško-koprskega dela v Sloveniji in reško ozemlje na Slovenskem. Tako je Torošu ostala le še goriška administratura. Do smrti jo 
je lahko upravljal s pomočjo delegata Andreja Simčiča, župnika v Solkanu. Pod fašizmom je bil tarča mnogih šikaniranj, zato ni 
mogel nikdar skriti zagrenjenosti do italijanskih oblasti. Leta 1923 je javno protestiral proti izgonu slovenskih kapucinov iz Gorice 
in si s tem nakopal preklic soglasja k njegovi profesuri, tako da je ostal brez plače. Obdelovali so ga tudi po časopisih in le za las 
je ušel internaciji. Po vojni je odkrito sodeloval z revolucionarnimi oblastmi in podpiral ustanovitev CMD. Trudil se je, da bi čim 
prej dosegel cilje, predvsem urejene odnose med državo in Cerkvijo. Zavzemal se je za svobodo veroizpovedi, proti teroriziranju 
duhovnikov in za versko prenovo, zato je skliceval redne mesečne duhovne obnove. Prav zato je goriška prednjačila v katehezi, na 
Goriškem so se po vojni najprej začeli ljudski misijoni. Uresničil pa je tudi dva cilja, ki ju je že sam napovedal: malo semenišče in 
verski list leta 1952. Prim. F. Kralj, Toroševa življenjska pot, v: Torošev simpozij v Rimu, Celje 2007, str. 47–53.
66 ŽA, Alojzij Kodermac, Moje življenje, tipkopis in rokopis. Upokojitveni dekret.
67 ŽA, Anton Štrancar, Spomini IV., leto 1977, št. 46. Zanimivo, da Kodermac sam v svojih spominih ne omenja biserne maše v Tol-
minu, ampak zgolj v Volčah, in sicer 25. maja, kamor ga je peljal Danilo Cimprič, ki je pri tej maši tudi pridigal. To je bil tudi zadnji 
322 Boštjan Guček
»Dne 23. 12. 1977 je umrl v Vrhpoljah g. Al. Kodermac (86 let). Pogreb je bil 
v Šlovrencu v soboto, 24. 12. 1977. Pogreb je vodil g. škof dr. J. Jenko. Tolminci se 
bodo radi spomnili z hvaležnostjo na g. Kodermaca. Večkrat smo ga že omenili 
v naših spisih. Ob smrti mu želimo bogato božje plačilo za vse, kar je dobrega 
storil v Tolminu kot kaplan, kot spovednik, kot svetovalec, kot pisatelj tolmin-
ske kronike za časa Kraglja, Rojca, Vodopivca  … Umrl je ‹očka mengorski›, 
umrl je naš prijatelj. V molitvi se ga bomo spominjali, on naj prosi za nas.«68
10.2 Župnik in dekan msgr. Ivan Rojec
Ivan Rojec je bil rojen 26. marca 1866 v Trstu pri sv. Juštu. Oče je bil zapo-
slen kot mehanik pri ladjedelnici Lloyd, doma pa je bil iz Sovodenj. Vse šolanje 
je dokončal v Gorici, kjer je bil leta 1890 posvečen. Služboval je kot kaplan v 
Solkanu, kot kurat v Biljah, kot župnik v Mirnu in od 1915. leta kot župnik in 
dekan v Tolminu.69
Uvodnik v Straži ga predstavi takole: »Pok. msgr. Rojec je bil učenec veli-
kega Mahniča, tovariš apostola Kreka. Sodeloval je že pri Rimskem katoliku in 
pri pripravah za prvi Katoliški shod. Kasneje se je udejstvoval pri vsem katoli-
škem, socialnem in prosvetnem delu. Bil je prvi med tistimi, ki so orali ledino. 
Veliko se je trudil na zadružnem polju. Trenutnih neuspehov in nasprotovanj se 
ni ustrašil. Mnogo je trpel, a kljub temu vztrajno delal naprej. Njegovo delo je 
bilo blagoslovljeno je doneslo našemu ljudstvu obilo socialnih koristi. Pokojnik 
se je z vso vnemo udeleževal tudi prosvetnega dela. (…) Pri vsem tem velikem 
delu zunaj cerkve pa pokojnik ni zanemarjal svojih stanovskih dolžnosti. Kot 
dušni pastir je bil naravnost vzor. V farah, kjer je pastiroval, je dvignil versko 
življenje in pustil v tem oziru neizbrisne sledove svojega dela. Cerkev je bila nje-
gova prva skrb. (…) Ustanovil je in vodil z najboljšim uspehom več Marijinih 
družb. Največji spomenik njegovega dela pa je misijonska hiša na mirenskem 
gradu, ki se je obnovila po njegovi zaslugi. Od tu dobiva cela dežela velike mi-
losti potomo misijonov, ki se vrše v posameznih farah. Celo življenje pokojnika 
je bilo združeno z dobrodelnostjo. Pomagal je vsakemu, kdor ga je zato prosil in 
kjer je sam uvidel potrebo. Podpiral je dijake in reveže v njegovi hiši je bil vsak 
zapis v njegovih spominih. Prim. ŽA, Alojz Kodermac, Spomini 1962–1977, str. 188.
68 ŽA, Anton Štrancar, Spomini IV., leto 1977, št. 92.
69 Prim. SBL, na: http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi514705/ (pridobljeno 12. 6. 2015); Straža, 7. september 1928, 
str. 2. Straža, s polnim imenomo Goriška straža, je izhajala že v času Avstro-Ogrske. Viri jo v večini primerov navajajo kot Stra-
ža, brez pridevnika, zato ohranjamo skladno z viri skrajšano ime. Po vojni je glasilo začela izdajati združena goriška SLS, 
da bi pripomogla k vključitvi Goriške v jugoslovansko državo. Obenem je bilo glasilo goriškega odseka narodnega sveta, 
ki je 1. novembra 1918 razglasil, da prevzema oblast v imenu Države SHS nad slovenskim delom Goriške in Gorico. Stra-
ža je razglas objavila 5. 11.: »PROGLAS. V imenu in na poziv Narodne Vlade Samostojne Jugoslovanske Države prevzema 
pokrajinski odsek Narodnega sveta v Gorici celotno javno upravo slov. dela bivše goriško-gradiščanske dežele z njenim glavnim 
mestom Gorica vred.« V novih razmerah je zagovarjalo ideje krščanskega socializma, zlasti pod vplivom V. Ščeka, J. Bitežnika in E. 
Besednjaka. Od leta 1922 je glasilo urejal F. Bevk.
O tolminski župnijski kroniki 323
gostoljubno sprejet. Med vojno je posvetil svoje delo skrbi za begunce, katere 
je obiskoval po taborih, jih tolažil in podpiral. Pri oblastih je posredoval, da se 
je položaj beguncev zboljšal. Drugim je pomagal kljub temu, da je bil sam v 
gospodarskih zadregah, ki so mu prizadejale veliko trpljenja.«70
Njegova skromnost se najlepše izkaže kar iz zapisa v Straži, ki je poročala 
o njegovi 60-letnici. Uredništvu je poslal pismo, ki ga je to navedlo pred daljšo 
čestitko: »Prejeli smo od monsignorja Iv. Rojca odločen in oster ukaz, naj ne 
omenimo v listu šestdesetletnice njegovega rojstva. Mi gospoda dekana zelo 
spoštujemo in radi poslušamo, a v tem slučaju ga žal ne moremo ubogati. Šest-
desetletnica monsignorja Rojca ni namreč le zasebna zadeva, temveč se tika v 
prvi vrsti slovenske javnosti. Uredništvo.«71
Če je uvodnik ob smrti nekoliko splošnejši, pa je članek ob njegovi 
60-letnici, ki ga je spisal duhovnik Josip Abram, obsežnejši po vsebini in 
podatkih.72 V njem zasledimo, da je Ivan Rojec v Biljah ustanovil Zadružne ope-
karne, nadškofijsko opekarno na Dobravi pri Prvačini, na Mirnu pa je ustanovil 
Čevljarsko zadrugo za zaščito čevljarjev pred izkoriščanjem kapitalističnih na-
ročnikov. Zadruga je zaposlovala 100 delavcev in izdelala na leto 20.000 parov 
čevljev. V Biljah je ustanovil tudi Posojilnico. Božjo pot na Gradu pri Mirnu, ki 
je bila pred tem v upravi župnije, so po njegovem posredovanju prevzeli lazari-
sti. Vnemo za versko prebujenje naroda je pokazal z zelo odmevnim evharistič-
nim kongresom v Tominu od 6. do 8. septembra 1924.
Zelo zanimivo Abram opisuje njegovo delo v vojnem času: »Kakor pov-
sod, je bil Ivan Rojec zelo delaven zlasti v vojnem času. Nevenljive so njegove 
zasluge za uboge begunce. Kot škofijski komisar je večkrat prepotoval in obi-
skal vsa begunska taborišča Primorcev, tja do češke Prage, delil med begunce 
podpore in neumoreno posredoval zanje na Dunaju pri ministrstvih in pri vseh 
mogočih oblastnijah. Ko je moral zapustiti Tolmin, se je nastanil na bližnjem 
Lubinju, kasneje pa v tolminskih grapah v Zadlazu v najskromnejših razmerah 
in bil večkrat v smrtni nevarnosti. Spominjam se, da je leta 1916 po parkrat na 
teden hodil iz Zadlaza v Tolmin maševat v kapelico sv. Antona, ki je bila komaj 
dober streljaj od laških strelskih jarkov. Po maši pa je v tej kapelici zbiral otroke 
ter jih učil krščanskega nauka. Nikdar tudi ne pozabimo njegovih posredovanj 
pri vojnem poveljstvu da ni izganjalo ljudstva in njegova zasluga je, da niso bile 
vasi po tolminskih grapah sploh nikdar evakuirane od nemških čet. Po končani 
vojni se je Ivan Rojec takoj vrnil v Tolmin, sam popravil za silo cerkev in sebi 
skromno stanovanje ter bil duša obnovitvenemu uradu.«73
70 Straža, 7. september 1928, str. 1.
71 Straža, 26. marec 1926, str. 2.
72 Prim. Straža, 26. marec 1926, str. 1–2.
73 Straža, 26. marec 1926, prav tam. 
324 Boštjan Guček
Njegova goreča dejavnost na vseh področjih se po vojni ni končala. Zavze-
mal se je za italijanske vojne ujetnike leta 1917, posredoval je, da je čimveč ujetni-
kov lahko obvestilo svojce o svojem ujetništvu. Zbral je imena in seznam poslal 
v Vatikan, ki je seznam objavil v časopisih. Ko v Tolminu ni bilo vojnih kuratov, 
je s svojima kaplanoma oskrboval vojaško Božjo službo. Skrbno je spremljal uči-
teljišče v Tolminu in brezplačno poučeval verouk, čeprav ni bil z zakonom pred-
pisan kot obvezen predmet. Za v vojni padle iz Tolmina je pred cerkvijo naredil 
krasen spomenik. Takoj po končani vojni je ustanovil Marijino družbo.74
»Nedelja 2. september je bil za Tolmin žalosten dan. Okrog 5 ½ pop. je 
zadet od kapi umrl monsignor dekan Ivan Rojec. Hitro poklicani zdravnik dr. 
Serjun ni mogel nič več pomagati. Volčanski župnik Alojzij Kodermac je po-
delil sv. maziljenje. Ta dan g. dekan ni ležal. Popoldne je sedel na dvorišču na 
klopi pred lopo in se pogovarjal s svojo služabnico Kati Zavratnik. Med tem 
pogovorom kar omahne zadet od kapi. Služabnica je naglo poskrbela za zdrav-
nika in duhovnika misleč, da ga je popadla le velika motična slabost, a žal, bila 
je nagla smrt.
Zgodaj drugi dan je župnik Kodermac naznanil stolnemu Kapitlu v Gorici 
dekanovo smrt ter uredil še druge zadeve za pogreb. Stopil je tudi k Mirenski 
čevljarski zadrugi. Ta je poskrbela za krsto in za marsikaj drugega. Vodja zadru-
ge Tone Vuk je dobro vedel v kakšni revščini je zadnja leta živel monsig. Rojec. 
Vse se je uredilo, da je imel tolminski dekan veličasten pogreb, kakor se takemu 
duhovniku, tako zaslužnemu spodobi.«75
Kodermac je v Kroniki zapisal tudi poročilo o Rojčevi smrti. Ob besedilu 
je na levi strani prilepljena večja Rojčeva slika v monsignorskem talarju, ob njej 
je napis »Msgr. Ivan Rojec dekan tolminski †2. IX. 1928.« Pod to sliko je iz časo-
pisa izrezana zahvala: »Zahvala vsem, ki so ob smrti in pogrebu našega sobrata 
veleč. monsignorja IVANA ROJCA, častitega kanonika, dekana tolminskega 
izkazali rajnemu zadnjo čast, izrekamo globoko zahvalo. Posebej se zahvaljuje-
mo visokoč. mons. Tarlao, ki je opravil zadušnico in vodil kondukt, zastopni-
kom prvostolnega kapitlja, asistenci, dekanom in vsem ostalim sobratom, ki so 
za rajnega maševali in se pogreba udeležili. Naša zahvala naj gre zastopnikom 
vojaških in civilnih oblastev, kr. karabinnerjem, g. občinskemu načelniku drju 
Marsanu, zastopnikom kr. gimnazije in šolskih oblasti, šolskim vodstvom, uči-
teljem in učiteljicam, ki so rajnega spremili na zadnji poti. Hvala tudi navzočim 
družbam, bratovščinam in društvom, pevcem iz Tolmina in Mirna za ginljivo 
petje ter sploh vsem, ki so se pogreba udeležili in za rajnega molili. Tolmin, dne 
6. septembra 1928. Duhovščina tolminske dekanije.«76
74 Prav tam.
75 ŽA, Alojzij Kodermac, Spomini 1921–1940, str. 88–89. 
76 ŽA, Kronika IV., str. 123. Straža, 7. september 1928, str. 4. Pod njo je zahvala tudi žalujočih sorodnikov: »Zahvalo izrekamo čč. 
O tolminski župnijski kroniki 325
Pogreb monsig. Rojca je bil veličasten. Na tisoče ljudi se je zbralo iz vseh 
krajev dežele, da izkažejo zadnjo čast zaslužnemu možu. Pogreb je vodil msgr. 
Tarlao iz Gorice v spremstvu petdeseterice duhovnikov, med katerimi smo opa-
zili več kanonikov, skoro vse dekane in razne druge odličnjake duhovskega sta-
nu. Številno so bili zastopani razni uradi in organizacije. Dekan kobariški je 
imel pretresljiv spominski govor v cerkvi, tolminski in mirenski pevci so zapeli 
v srce segajočo žalostinko. Bil je pogreb kot ga je naš požrtvovalni voditelj in 
delavec zaslužil.77 Najboljši možje, utrujeni od dela zapuščajo naš rod.
Ne le Tolmin, ampak vso našo deželo je pretresla bridka vest, da je v ne-
deljo popoldne nenadoma umrl. g. tolminski dekan, zadet od srčne kapi. Blagi 
pokojnik je bolehal že od lanske kvaternice. Pri veličastnem evharističnem kon-
gresu v Tolminu je čutil prvi močni napad. Letos sredi januarja je bil primoran 
leči. Zdravil ga je z vso skrbjo spretni zdravnik dr. Serjun iz Tolmina. Le njemu 
in izredno skrbni postrežbi se imamo zahvaliti, da je monsignor živel še pol 
leta po nastopivši krizi. Bolnik je navidezno okreval, a upanja na popolno oz-
dravljenje ni bilo več. Vkljub težki bolezni je bil še vedno na nogah in je celo 
maševal na veliki šmaren in preteklo nedeljo. Neumorno je vršil uradne posle, 
se zanimal za tekoče dogodke in se celo namenil, da bo na usodni dan obiskal g. 
župnika v Volčah. V nedeljo pod večer okrog 5 ure je napisal še tri krstne liste in 
izredno dobro razpoložen šel na dvorišče. Mahoma je zavpil in se nagnil. Smrt 
je nastopila ob 5 ½ trenutno vsled srčne kapi. Kakor hitro so zvedeli Tolminci o 
nenadni smrti, so z izredno ljubeznijo in odkritim sočutjem hiteli v župnišče, 
kjer so našli blagega g. dekana mrtvega. Neštete množice ga hodijo kropit in 
molit za njegovo dušo. Cel gozd vencev in rož krasi njegovo zadnje ležišče, mo-
litve in jok donijo proti nebu. Pokojni monsignor je bil vsled odkritega značaja, 
odločne in neumorne delavnosti visoko spoštovan povsod.78 
»2[.?] septembra se je naglo zvedelo okrog, da je mons. Rojc tolminski 
dekan umrl. Vsa fara je obžalovala, ker so ga radi imeli in še ni bil prav star, 
nekaj čez 60 let, bil je tudi on izčrpan. Bog mu daj dobro tam, radi vojske ni 
bilo dobrot tu, so rekle stare ženice, ko so hodili ga kropit, ves je bil v cvetju 
jesenskih raznobarvnih aster. Imel je veličasten pogreb, posebno lepo je bilo 
videt[i?] Marijino družbo v sprevodu, kjer je odmevala molitev rožnega venca 
proti sv. Urhu. Na Sv. Gori so neki romarji pripovedovali, kako da so mu lepo 
zapeli Tolminci na grobu – neke tretjerednice so pa trdile, da niso peli Tolminci, 
duhovščini, zastopnikom oblasti, društvom, pevcem in pevkam, vsem, ki so pokojniku pripravili tako veličasten pogreb, posebej 
č. g. dekanu Pavlinu za tolažilni govor, č. g. župniku Kodermacu in gg. kaplanom tolminskim, gdč. Devetakovim, gdč. učiteljici 
Mariji Oblaščak, prednicam Marijinih družb, gospe Šorli, požrtvovalnim fantom in dekletom in sploh vsem, ki so rajnemu izkazali 
spoštovanje in čast.«
77 Poročilo v Kroniki povzema članka v Straži. Prvi je na naslovnici +Ivan Rojec, drugi pa v rubriki Dnevne vesti, kjer je prva z istim 
naslovom namenjena dekanu Rojcu, 7. september 1928, str. 1–2. 
78 Prim. Straža, 7. september 1928, str. 2.
326 Boštjan Guček
marveč da so peli ti mladi duhovniki na koru in na pokopališču in najbrže bo to 
držalo. Sicer so ga Tolminci radi imeli, a po vojski je bilo tudi petju poman[j?]
kl[j?]ivost povsod.«79
»Msgr. Rojec je umrl v veliki revščini in dolgovih. Nič čudnega: dolga bo-
lezen, majhni dekanovi dohodki, veliko obiskov, poprava farovža in cerkve, kjer 
je šlo veliko iz njegovega žepa, velika njegova dobrodelnost in pomoč revežem, 
itd. je prinesla to revščino in nekaj dolgov. Pred smrtjo je močno želel nabaviti 
nove orgle. Za pogodbo za izdelavo novih orgel pri firmi Zitzmann Ježku v Go-
rici je pooblasitl g. župnika Kodermaca iz Volč. Volčanske orgle so bile takrat že 
v delu, zato je nameraval tisto nedeljo popoldne iti v Volče na pogovor o orglah, 
ker ga je isti dan obiskal g. Zitzmann. Na dan smrti g. dekana ni bilo v župni-
šču prav nič denarja. Zato ni bilo mogoče gostoljubno postreči duhovnike, ki 
so prišli na pogreb. Duhovniki so obedovali pri ‹Kranjcu› na lastne stroške. Za 
najvažnejše stroške ob pogrebu je skrbel župnik Kodermac.«80
»Spominčica mons. Rojcu.
Gospod Rojc, komaj si spoznal
Tolminsko cvetje in plevel – 
dolini solz slovo si dal
v neznano večnost si odšel.
Z družbo Marijinih deklet
si bil ponosen in vesel
a živel si le nekaj let.
Prehitro Te je Bog u[v?]zel.
Marija Te je rada imela
in Te vzela na višave
Marijinih deklet vesela
dala Tebi venec Slave.
Srečen Ti zdaj nad zvezdami
priporoči nas Mariji
Bog vesel z dekletemi
vse dal bo k njeni kompaniji.«81
79 ŽA, Tolminski dušni pastirji od leta 1870 dalje, str. 83.
80 ŽA, Kronika IV., str. 122–125.
81 ŽA, Tolminski dušni pastirji od leta 1870 dalje, str. 84.
O tolminski župnijski kroniki 327
10.3 Župnik Anton Štrancar
Župnik Štrancar se v svojih Spominih sam najlepše predstavi: »Rojen sem 
bil na Planini pri Ajdovščini 15. 1. 1922. Domača vaška osnovna šola ni dala do-
volj podlage za gimnazijske študije. Italijanščine nismo obvladali, o slovenščini 
pa nismo imeli skoraj pojma. Znali smo le to, kar smo doma slišali in kar nas je 
naučil domači, navadno zelo zaveden župnik Janko Pišot. Slovenski materni je-
zik je bil v javnosti odstranjen, zasovražen. Kateri učitelj je celo pljuval otrokom 
v usta, ko jih je slišal slovensko govoriti. Naš oče, delaven, podjeten kmet, je bil 
načitan in navadno zaveden. Še se spominjam, kako so prišli nekega večera iz 
komune Ajdovščine predsednik in tajnik in še nekateri. Oče se je ravnokar vrnil 
iz vinograda. Kot veljaka v vasi so ga hoteli pridobiti za poučevanje verouka v 
šoli, a v italijanskem jeziku. Odločno jih je pregnal iz hiše, čeprav mu niso ostali 
dolžni. ‚Moje otroke bo kot do sedaj učil nauk župnik v cerkvi ali v župnišču, 
v slovenskem jeziku kot do sedaj.‘ Že kot otrok sem imel posebno veselje z ol-
tarčki in gradnjo kapelic na pašniku. Huda bolezen je preprečila, da nisem ostal 
doma na kmetiji. Imel sem tuberkulozo. Nega dobre matere, zdravljenje v Trstu 
in čisti, smrekov zrak v črevniških gozdovih me je popolnoma ozdravil. (…) 
Dali so me v pripravnico k salezijancem v Gorici. Rad bi ostal pri salezijancih 
ter se pripravil za misijonsko delo. Uklonil sem se očetovi volji in domačemu 
župniku in šel v semenišče v Gorici. (…) Jasno sem pa videl pred seboj cilj – 
duhovništvo.«82 
Med vojno se je vrnil domov za nekaj časa v pomoč, saj so na kmetiji ostale 
le tri mlajše sestre, najstarejša je imela le 10 let. Brat je bil v vojski, oče v zapo-
ru. Štrancar je doma vodil kmetijo in študiral ter l. 1943 v škofovih zavodih na 
klasični gimnaziji v Ljubljani maturiral. Nato je stopil v semenišče v Gorici, kjer 
ga je nadškof Margotti posvetil v duhovnika, novo mašo pa je obhajal na veliko 
noč, 6. aprila 1947, pred sliko svetogorske Matere Božje, ki je bila takrat v Gorici 
begunka. Doma je bilo slavje na belo nedeljo, 13. aprila.83
Mihael Toroš, apostolski administrator slovenskega dela goriške nadško-
fije, je Štrancarja z dekretom 28. decembra 1948, št. 529, imenoval za kaplana v 
Tolminu in mu obenem poveril tudi Kamno. Dokument je sklenil z besedami: 
»Preselite se v Tolmin takoj! Bog blagoslovi Vaše delo!«84
Tako je ostal štiri leta kaplan. 17. julija 1952 pa mu je Mihael Toroš z de-
kretom št. 477 sporočil: »Preč. mons. Josip Vodopivec, župnik v Tolminu, se je 
zaradi bolezni odpovedal svoji župniji in me prosil, da bi podpisani omenjeno 
odpoved sprejel in po kan. 190 c. z. to mons. Vodopivcu sporočil. Tako je tol-
minska župnija sedaj izpraznjena. S tem odlokom Vas, preč. g. Anton Štrancar, 
82 ŽA, Anton Štrancar, Spomini I., osebna predstavitev. 
83 Prim. ŽA, Anton Štrancar, prav tam.
84 ŽA, Apostolska administracija za Goriško, dopisi od leta 1949 do 1974. Podatek je zabeležil tudi Kodermac: ŽA, Kronika V., str. 111.
328 Boštjan Guček
imenujem za župnega upravitelja v Tolminu. Vsemogočni Vas podpiraj na no-
vem važnem mestu!«85 Božične praznike je želel praznovati še v Novakih, nato 
bi se preselil v Tolmin, zato mu je msgr. Toroš pisal dopisnico: »Zakaj se še niste 
preselili v Tolmin?«86 
Ves čas bivanja v Tolminu je pisal Spomine, ki so shranjeni v ŽA Tolmin 
v 14 zvezkih A5 formata. Pisal je z nalivnikom. Vsebina njegovih Spominov si 
kronološko sledi od leta 1949 naprej. Zabeležke si sledijo po točkah, od cer-
kvenih slovesnosti, praznovanj in pastoralnega dela, na koncu pa gospodarski 
del. Spotoma so omenjeni tudi razni pomembni dogodki v Cerkvi doma in po 
svetu, npr. začetek II. vatikanskega koncila, papeži, dekanijske konference … Ti 
zvezki bi potrebovali svojo študijo in posebno obravnavo, vendar bi bilo morda 
zaradi časovne bližine preuranjeno objavljati kronološke zapise druge polovice 
20. stol.87 
Dve leti je služboval kot kaplan v Novakih nad Cerknim, nato pa sledi 
dolgo tolminsko obdobje. V Tolminu je deloval polnih 37 let, od 1949 do 1986. 
V tem času je ne le obnavljal vidno cerkev s podružnicami, ampak predvsem 
gradil občestvo, tako da je tolminsko versko življenje marsikoga začudilo, ko ga 
je hotel pobliže spoznati. Versko življenje je oblikovalo vrsto stanovskih srečanj, 
na katerih so fantje in možje, dekleta in žene, mladi in bolniki prejemali mnogo 
duhovnih spodbud in verskega znanja. Kljub svinčenim časom je znal organi-
zirati distribucijo verskega tiska, npr. Družine. V Tolmin so jo prejeli že sredi 
tedna. On sam je zalagal raznašalce, da so lahko opravili svoje delo in jih vsako 
leto peljal na daljše romanje.88 S svojim delovanjem je dal velik pečat vsemu 
župnijskemu življenju, česar se mnogi župljani še danes spominjajo in zavedajo 
ter o nekdanjem župniku govorijo z velikim spoštovanjem. Župnik Štrancar je 
zadnja leta bival v rodni Vipavski, v Ajdovščini, in po zmožnostih pomagal v 
domu za ostarele. Med urejanjem te publikacije je v Šturjah umrl, pokopali so 
ga 9. julija 2015 na Sveti gori na Primorskem. Njegovo delo in povojni čas župni-
je bo potrebno v prihodnosti dodatno osvetliti s kakšno študijo dokumentov, 
Spominov in pričevanj.
10.4 Prepisovalka Ljudmila Obleščak
Ljudmila Obleščak je bila uradnica na sodišču. V krstni knjigi ŽA Tolmin 
1911 je vpisana na strani 161 pod zaporedno št. 83. Rojena je bila 10. 9. 1911, kr-
ščena pa 19. 9. 1911. Bivališče: Tolmin 54. Oče Rudolf je bil sutor, mati Maria roj. 
85 ŽA, Apostolska administracija za Goriško, dopisi od leta 1949 do 1974.
86 ŽA, Anton Štrancar, Spomini I., osebna predstavitev.
87 Na začetku je v Spominih I. sam zapisal: »Škofovo naročilo – v sklepu kanonične vizitacije z dne 1. 9. 1969 naroča g. škof dr. Janez 
Jenko: ‚Župnija zadnjih 25 let veliko doživela. Bilo bi škoda, da vse to preide v pozabo. Cerkveni predpisi zato govore o vodenju 
župnijske kronike.‘ To naročilo me je zganilo, da sem se lotil tudi kronike.« 
88 ŽA, Čedermaci+Plebanusi, fotokopiran članek Graditeljev jubilej. Avtor je podpisan samo D. K., je brez datuma in naslova časnika.
O tolminski župnijski kroniki 329
Vogrič. Krstil jo je Antonius Rutar,89 II. kaplan.90 Pri birmi je bila 29. septembra 
1920, kar je za tisti čas zelo pozno, vendar je na to verjetno vplivala vojna. Boter 
ji je bil Janez Callino.91 Umrla je 21. 10. 1980 v zdravilišču Radenci zaradi kapi.92 
Poleg drugih podatkov v statusu, ki se ujemajo s krstno, birmansko in mrliško 
knjigo, najdemo tukaj tudi podatek, da je bila pri prvem sv. obhajilu 16. 7. 1920. 
Hišno ime pod tem zapisom je »Baroka«. V mrliški knjigi je naveden točen kraj 
smrti: zdravstveni dom Radenci.93 Nazadnje je stanovala v Tolminu, na Gregor-
čičevi ulici. Dan po smrti, 22. 10., jo je pokopal vikar Karel Klinkon.94 
Njen oče Rudolf je vpisan v starejšem statusu. Rojen je bil 24. 2. 1885 Ferdi-
nandu in Mariji, r. Kavčič. Rudolfov oče Ferdinand, rojen 3. 6. 1837, se je po smr-
ti prve žene Terezije, r. Balog, 26. 2. 1880, s katero je imel dva otroka, Jožeta in 
Andreja, drugič poročil, 15. 11. 1882 z Marijo, r. Kavčič, rojeno 28. 1. 1847. Rodili 
89 Anton Rutar (Drežnica, 29. 5. 1886–Gorica, 3. 8. 1983). Po osnovni šoli v Drežnici in gimnaziji v Gorici je stopil v semenišče in bil 
posvečen 25. julija 1910. Med drugim je bil kaplan v Tolminu (sept. 1911–nov. 1913), kurat na Bukovem (dec. 1913–sept. 1914). 
Okt. 1914 ga je nadškof Sedej poklical v Gorico in ga imenoval za ekonoma v bogoslovnem semenišču, kjer je opravljal to službo do 
31. maja 1934. Bil je tudi študijski prefekt in prof. pastoralke (od 1. oktobra 1925 do 31. maja 1934). Fašistična oblast ga je aretira-
la in obsodila na pet let konfinacije (jun. 1934–febr. 1936). Ko se je vrnil, je pomagal kot kaplan pri Sv. Ignaciju (10. mar. 1936–22. 
jun. 1938). Po smrti Jožeta Abrama je 1. julija 1938 postal župnijski upravitelj v Pevmi, leta 1941 pa župnik. Župnijo je vodil do 
31. oktobra 1961, nato je ostal v Pevmi do 21. marca 1971, od tukaj se je preselil v Gorico, kjer je dočakal 97 let. Bil je vesten, 
požrtvovalen duhovnik, trden Slovenec, kremenit značaj, moder in pogumen mož, jasen in nepopustljiv v načelih. Presegel je 
župnijske meje in stopil v areno slovenskega verskega in narodnega delovanja na Primorskem. Bil je med vodilnimi člani slovenske 
katol. skupine na Goriškem, sodelavec V. Ščeka, E. Besednjaka, J. Bitežnika, R. Bednarika, A. Vuka in I. Juvančiča. V semenišču se 
je odlikoval v strogi pravičnosti do vseh bogoslovcev, ki so prihajali iz štirih škofij: goriške, tržaško-koprske, poreško-puljske in 
krške. To pisano družbo mladih fantov (Slovenci, Hrvatje, Furlani in Italijani) je skušal vzgajati v duhu medsebojnega spoštovanja, 
strpnosti in bratske kršč. ljubezni. Skozi njegove roke je šlo okrog 300 duhovnikov. Skozi njegove roke pa je šlo tudi 300 zabojev 
dragocenih knjig semeniške knjižnice in škof. arhiva, ki jih je rešil med prvo svet. vojno, ko se je semenišče preselilo v Stično. Poleg 
ogromnega dela, ki ga je imel zlasti v tem času kot ekonom, je to njegova največja zasluga. Po prvi svet. vojni je bil v ospredju 
vsega narodnega, verskega in kulturnega dela na Goriškem. Bil je duhovni svetnik, odb. KTD, med ustanovitelji GMD in član nje-
nega nadzor. odbora, član konzorcija Goriške straže, odb. Alojzijevišča in Sirotišča, podpredsednik katol. Zadružne zveze in član 
odbora Svečenikov sv. Pavla. Bil je velik prijatelj škofa Fogarja in prof. I. Trinka. Po drugi svet. vojni sta z inž. Rustjo vplivala na 
Trinka in nekatere beneške duhovnike, da so izdali molitvenik za Benečane Naše molitve (1951). Prav tako je bila njegova pobuda, 
da je začel izhajati Trinkov koledar (1953), ki ga je podpiral do svoje smrti. Trinka je tudi gmotno podpiral, ko je živel v pokoju na 
Trčmunu. Prim. J. Kragelj, Rutar Anton, v: PSBL, zv. 3, 249–250.
90 ŽA, Krstna knjiga št. 16, od 1. januarja 1907 do 25. oktobra 1912.
91 ŽA, Liber confirmatorum, št. 03, od 1899 do 1928, št. 160.
92 ŽA, Status animarum, št. 4. Tukaj je Obleščakova vpisana pod Prešernovo ulico 9. Opravila je velikonočno dolžnost. Pod njo so 
vpisani njeni starši, pod njimi pa Obleščak Silvo-Postojna, rojen 4. 1. 1954, krščen v Postojni 14. 3. 1954 in birman 31. 8. 1969. Pri 
prvem sv. obhajilu je bil 6. julija 1969, očitno vse v Postojni. Njegova starša sta Silvester in Silva Karamanja. V kakšnem sorodstve-
nem razmerju so bile te osebe z Ljudmilo, ni zabeleženo. Na listu je spodaj dodan vpis: »Ni več hiše«. Nad črto, kjer je zapisana 
Obleščakova, so na istem listu, pod isto hišno številko zapisana še imena: Jenko Albert-Gorica, rojen 23. 2. 1895, učitelj v pokoju, 
sin Antona in Francke r. Zalokar; Voršič Marija-Kobarid, hči Mihaela in Antonije Peternel; Marijan, Vera-Marija, rojena 14. 5. 1937, 
krščena 27. 5. 1937. Preselili v Novo Gorico. Prim. ŽA, Status animarum, št. 4.
93 ŽA, Mrliška knjiga št. 16, 03. 1. 1975, zapis pod št. 42.
94 Karel Klinkon (Tolmin, 2. 11. 1905–Šempeter pri Gorici, 16. 1. 1996). V mašnika je bil posvečen 19. junija 1932 v Gorici. Skoraj 
tri desetletja je pokoj užival v domači župniji, kakor piše tudi Štrancar v svojih Spominih: »19. 8. 1977. Ker je tolminski rojak, želi 
preživeti večer svojega življenja v domačem kraju. Z njim je kot gospodinja sestra Marija, po izobrazbi učiteljica. Po svojih močeh 
nam bo rad pomagal, čeprav ne prevzema nobene obveznosti do župnije. Z veseljem ga sprejmemo in radi mu bomo pomagali v 
starosti in onemoglosti. Kljub 71 letom nima pokojnine. Stanoval bo v zgornjih prostorih župnišča.« ŽA, Anton Štrancar, Spomini 
IV., leto 1977, št. 61. Pokopan je pri sv. Urhu v Tolminu.
330 Boštjan Guček
so se jima Marija Agata, 5. 2. 1884, Rudolf Albin, Ljudmilin oče, in Hieronim, 
rojen 24. 3. 1887. Brat in sestra sta umrla še kot otroka. 
Rudolf in Marija r. Vogrič sta imela šest otrok. Marjan Maksimilijan je bil 
rojen 23. 1. 1910, Ljudmila Marija 10. 9. 1911, Silvester Hieronim 9. 9. 1912, Doro-
teja Agata 5. 2. 1915, Štefanija 22. 12. 1918 in Rudolf Ferdinand 22. 1. 1922 (umrl 
star manj kot leto dni). Njihovo hišno ime je bilo »Čiča«.95
Pri župniku Štrancarju je bila glavna pomočnica, saj je pretipkala Koder-
macevo Kroniko in njegov Življenjepis: I. del: otroška doba. To delo smo v glav-
nem uporabili za predstavitev župnika Kodermaca. Originala sicer ne hranijo 
v ŽA Tolmin. Obsega 102 tipkani strani. Pretipkano besedilo je enostransko. 
Zvezek je ovit v trde platnice s plastificirano modro folijo. Na zgornji tretjini je 
vdolben pozlačen avtor in naslov: Alojzij Kodermac ŽIVLJENJEPIS. Njegov prvi 
del obsega avtobiografijo od otroških let do vstopa v goriško bogoslovje jeseni 
1913. Zvezek je po višini enake mere kakor Kronika IV., le širši je 1 cm, torej 33,9 
x 22 cm. Poleg te pretipkane verzije hranijo v ŽA Tolmin še poseben fascikel: 
Alojz Kodermac Moje življenje tipkopis, rokopis.96
V tistih časih je bilo v taki službi potrebno zbrati kar veliko poguma, da si 
je Obleščakova sploh upala sodelovati pri takem delu, zato ji gre gotovo velika 
zahvala. S takim delom bi lahko najmanj ostala brez službe, če ne bi imela še 
veliko večjih težav.
Stota obletnica začetka prve svetovne vojne je dober razlog, da pogledamo 
nazaj v ta čas trpljenja. V spremni študiji smo na kratko predstavili nekoliko 
širše obdobje in osebnosti, ki so ta čas najbolj oblikovale. Sama Kronika je si-
cer obširnejša, v tej izdaji pa smo povzeli čas od 1914 do 1921. To je obdobje od 
začetka vojne, začetka zahodne fronte 1915, tukaj še posebej soške fronte, ki je 
močno zaznamovala ljudi, kraje in zgodovino vse do danes. Kronika se sicer 
najbolj dotika župnijskega življenja v župniji Tolmin in delno okolici, dotakne 
pa se tudi drugih problemov, kot so begunci, sosednje župnije, oglejske bazilike, 
bogoslovno semenišče v Gorici in sam potek fronte. Kronika še ni bila izdana v 
celoti, niti po delih, razen v krajših odsekih v razni literaturi kot vir. V tej izdaji 
je prvič objavljena za vsa leta vojne v celoti. Dodali smo tudi Dodatek h župnij-
ski kroniki, ki tudi govori o teh časih. Tako upamo, da bo to majhen doprinos k 
večjemu razumevanju tedanjih težkih razmer vojnega časa.
95 ŽA, Status animarum comunalis Tolmin, št. 54.
96 V fasciklu je poleg dveh izvodov pretipkanega prvega dela Življenjepisa tudi fotokopiran III. (1921–1944) in V. del (1962–1979) 
njegovih Spominov v dveh izvodih. Vmesni del za čas po vojni do njegove upokojitve manjka.
O tolminski župnijski kroniki 331
POVZETEK
Stota obletnica prve svetovne vojne je odlična priložnost, da pogledamo 
v ta čas preko različnih virov in da spet odkrijemo zgodovinske trenutke. Tol-
minska župnijska kronika je lahko tak dodatek k poglobljenemu razumevanju 
tega časa in dogajanja. Kroniko je pisal duhovnik Alojzij Kodermac, ki je bil 
v Tolminu kaplan. Župnik in kanonik msgr. Ivan Rojec ni pisal Kronike. Prav 
zaradi pomembnosti dogodkov je tolminski župnik Anton Štrancar želel, da se 
dogodki v župniji popišejo. Naprosil je nekdanjega kaplana in kasnejšega vol-
čanskega župnika, da zapiše, kaj se je dogajalo na območju tolminske župnije. 
Tako je nastala Kronika v več zvezkih. Ta vir še ni bil posebej izdan, nanj pa so 
se že sklicevali različni avtorji. Prav zato smo izbrali to kroniko in se omejili na 
čas od 1914, ko je izbruhnila prva svetovna vojna, do začetka leta 1922, ko so 
bile tudi v Tolminu volitve za novega župana. Tako smo želeli zajeti čas, ko na 
soškem bojišču še ni bilo fronte, pa tudi čas po vojni, ko so se na porušene do-
mačije vračali begunci in se je počasi pripravljala aneksijska slovesnost, počasi 
pa se je začel stopnjevati tudi italijanski pritisk na slovenski živelj.
Kroniko smo opremili s tekstno-kritičnim aparatom, predvsem pri vse-
bini, kjer je bil kakšen dogodek samo omenjen, pa ni bil širše razložen in je 
današnjemu bralcu težje razumljiv. V opombah so dodani še biografski podatki 
za večino oseb, za katere smo podatke uspeli najti. Nekatere bolj pomembne 
osebe, npr. avtor Alojzij Kodermac, župnik Ivan Rojec, nadškof Frančišek B. 
Sedej, duhovnik Simon Gregorčič in škof Anton Mahnič, ki so v Kroniki pose-
bej omenjeni in izpostavljeni zaradi zgodovinske pomembnosti, pa so posebej 
predstavljeni v spremni študiji. Predstavljene so osebe, ki so povezane s Kroni-
ko, npr. prepisovalka Kronike, avtor ipd. V njej smo tudi nekoliko pregledali in 
predstavili dogajanje konec 19. in na začetku 20. stol. na Primorskem, predvsem 
na Goriškem.
Kronika se sicer osredotoča predvsem na tolminsko župnijo, včasih pa av-
tor povzema še druga dogajanja v svetovnem merilu, npr. smrt papeža. Tudi te 
dogodke smo nekoliko osvetlili, saj jih avtor v Kroniki večkrat omenja samo be-
žno. Zelo se poglobi v problematiko beguncev, precej manj pa se ukvarja s samo 
soško bitko, frontnimi položaji ipd., ker to ni vsebinski del Kronike. Nekaj teh 
podrobnosti smo predstavili v spremni študiji in tudi med besedilom, vendar se 
nismo posebej poglabljali v sam potek vojne, saj je o tem narejenih veliko študij 
in so te razvidne iz seznama literature. Kronika je bogat dodatek k razumevanju 
časa, v katerem je tolminska župnija utrpela hude izgube ne le na materialnem, 
ampak tudi na čisto človeškem področju. 
KLJUČNE BESEDE: Župnija Tolmin, Kronika, prva svetovna vojna, Ivan Rojec 
(1866–1928), Alojzij Kodermac (1892–1977)
332 Boštjan Guček
Summary
TOLMIN PARISH CHRONICLE
The hundredth anniversary of the First World War presents an opportuni-
ty to review this period through various sources and rediscover historical mo-
ments. The Tolmin Parish Chronicle can contribute to an in-depth understand-
ing of the time and its events. The Chronicle was written by the priest Alojzij 
Kodermac, who served in Tolmin as a chaplain. Tolmin’s priest and canon at the 
time, Msgr Ivan Rojec, did not write the chronicle. Nevertheless, due to the im-
portance of the events in the parish the later priest in Tolmin, Anton Štrancar, 
wanted the events of the war to be recorded. Therefore he asked the former 
chaplain, and later priest in Volče, to write down what happened in the area 
of the parish of Tolmin. Thus this Chronicle of several volumes was created. 
This particular source has never before been published, but it has been quoted 
by various authors. This was one of the reasons why we decided to discuss this 
chronicle here and so limited the discussion to the period from 1914, when the 
First World War broke out, until the beginning of 1922, when elections for the 
new mayor were held in Tolmin. This way we hoped to encompass the time 
when the Isonzo battlefield did not yet have a front and also the time after the 
war when fugitives were returning to their demolished homesteads and the an-
nexation ceremony was being prepared, and also when the Slovenian popula-
tion was increasingly under the Italian pressure.
The Chronicle was added a textually-critical apparatus, especially regard-
ing entries where certain events were simply mentioned and not explained 
in detail, thus making it difficult for a contemporary reader to understand. 
The footnotes include biographies of most people mentioned in the text for 
whom information could be found. Some of the most important people, such 
as the Chronicle’s author Alojzij Kodermac, the priest Ivan Rojec, Archbishop 
Frančišek B. Sedej, the priest and poet Simon Gregorčič, and Bishop Anton 
Mahnič, who are specifically mentioned in the Chronicle and emphasised due 
to their historical importance, are represented in detail in the accompanying 
study. People connected to the Chronicle, e. g. its transcriber, the author etc., 
are also specifically introduced. This part of the article also presents events at 
the end of the 19th and the beginning of the 20th century in the Primorska re-
gion, particularly in Goriška.
The Chronicle is generally focused on Tolmin parish; the author only oc-
casionally recaps events on the world stage, e. g. the Pope’s death. These events 
were described additionally since the author frequently mentions them only 
fleetingly in the Chronicle. On the other hand, he is deeply immersed in the 
O tolminski župnijski kroniki 333
discussion about the fugitives, and deals with the Isonzo battles, the positions 
on the front and the like in only a few words because these do not form the sub-
ject of the Chronicle. Some of these details are introduced in the accompanying 
study and also within the transcription itself, but no special emphasis was put 
on the course of the War (since numerous studies have been made concerning 
this topic and can be found among the works cited). The Chronicle is a rich 
addition to the understanding of the time when Tolmin parish suffered great 
losses not only in material but also in human terms. 
KEY WORDS: Tolmin parish, Chronicle, First World War, Ivan Rojec (1866–
1928), Alojzij Kodermac (1892–1977)