Josip Osti
Spekter melodij in mimikrija molka
O poeziji Jureta Potokarja
Prva knjiga pesmi slovenskega pesnika Jureta Potokarja, rojenega 1956. leta, Aiton, objavljena 1980, je pomenila kot skupek odlik in pomanjkljivosti, poetičnih nakazovanj in nedorečenosti podajanje v negotovo pustolovščino predajanja pesništvu, odisejo, v kateri so neizogibna izpostavljanja številnim skušnjavam truda z jezikom, odzivanja številnim izzivom in privolitve v tveganje. Potem ko je prebrodil privlačne, a enako nevarne življenjsko-mladostniške in književno-za-četniške pasti, se je s knjigami, ki so sledile: Pokrajina se tu nagiba proti jugu, Pesniški almanah mladih s še desetimi pesniki 1982. leta in Ambienti zvočnih pokrajin 1986. leta, prebil do svoje pesniške Itake in dosegel formalno-vsebinsko samosvojost ter ne le generacijsko post-modernistično prepoznavnost, temveč tudi umetniško samobitnost, ustvarjalno različnost in specifičnost. Njegova najdena Itaka, zvočna pokrajina, nagnjena proti jugu, je sezidana z osebnim in novim pesniškim ključem, s pesništvom, ki vsebuje celotno pesniško dediščino, jo nadaljuje, vendar iz nje tudi izstopa in je jasno, že kar neizbrisno včrtana v zemljevid slovenske poezije, pa če tisto, kar je umetniško vrednega, pomembnega in tačasnega v njej, imenujemo povojno, sodobno, novejše, moderno ali kakorkoli drugače.
Večina pesmi v knjigi Pokrajina se tu nagiba proti jugu je sestavljena iz treh tercin in enega, posebnega zaključnega verza; v tej form1 so tudi vse pesmi razen uvodne in zaključne, ki sta tudi edini brez naslova v knjigi Ambienti zvočnih pokrajin, vendar ta enolična struktura, ta izbrana ali zadana— vseeno — oblika ne omejuje pesmi tvorne svobode, katero osvaja in igrivo izživlja v baročnem obilju raznorodne leksike, oživljajoč mrtve in stare jezike — latinščino in staro grščino, in se s presenetljivimi, pogosto sintetičnimi audio-vizualnimi sintag' mami, s katerimi spretno abstrahira konkretno in konkretizira abstraktno, ter z dolžino verza in njegovo intonacijo, odgovarjajočii113 prehajanju in pretakanju goste, a fluidne in eterične jezikovne mase
in ritmu, bodisi predaja cesarstvu zvokov ali pa se postavlja nasproti kontrapunktu, tišini lastnega pesniškega dihanja.
Potokarjevo poezijo karakterizira nezaustavljiva privlačnost nasprotij, v mnogih njegovih pesmih pa, tudi v najbolj uspelih, je izvrstno tematiziran odnos zvoka in molka, govora in tišine, njihov pa-ralelizem, spor in zamenljivost, ki na ravni estetskega enako močno in pretresljivo izražajo tako posamično kot občo dramatičnost človekove eksistence, kakor je to delala tradicionalna, vanjo pa že lahko uvrstimo tudi tisto, ki smo jo do pred kratkim imenovali moderno, poezija, ki se v antipodnosti dobrega in zlega ni mogla, niti ni hotela, izogniti neposrednosti etičnega opredeljevanja in ocenjevanja. Potokar in njegovii vrstniki so odrasli ob glasbi, ki se, pa naj gre za katero koli zvrst, izmika ideološkemu in etičnemu vrednotenju, kateremu je bila literatura ves čas izpostavljena, hvaljena ali zametovana, odvisno od pozitivnega ali negativnega predznaka, ki ji je bil pridan. Pesnik z občutljivim ušesom in prefinjenim posluhom prisluškuje in prepoznava številne izvoke okoli sebe in njihovo odmevanje, zrcaljenje, množenje in predrugačenje v sebi. Njegovi verzi zaznavajo zvoke kot nesporna znamenja življenja — tako raznoglasje različnih glasbenih instrumentov kakor široko in bogato paleto vsakršnih drugih zvokov in melodij, od utripanja lastnega srca in ven, žuborenja krvi in pokanja kapilar, oklicevanja elementov, od zvenenja porcelana do zvena kovine, od šepeta do grmenja, od trepeta metuljevih kril do rukanja jelena, od melodičnega mrmranja preko trpkih tonov in sprememb ^onalitet, sinkopiranja, akordov in polifonij do disonanc in labirintov kakofonije. Ciklus pesmi Eno, skrivnostnega naslova za tistega, ki ne ve, da gre za Briana Ena, angleškega glasbenika, čigar celo ime se glasi Brian Peter George St. John La Baptiste De la Salle Eno, se zadnja z verzom: »alikvotni toni vesolja nam šepetajo« in ta šepet, ta glasba sfer, je šum časa in geslo vsakega bitja an praška v breznu vesolja, preden se to oklicevamje, bodisi da gre za ljubezenski klic ali °bupan krik, ne izgubi in utopi v neizbežni in neizprosni puščavi tišine, ju vpija, razoseblja, izenačuje in izničuje. Zvok je v Potokarjevi Poeziji tudi takrat, ko z njim izreka dvom, bridkost, paniko, strah, °bup, bolečino, beg, padec in poraz ali hrepenenje, radost in ljubezen, ^etafora življenja, tišina pa metafora smrti. Plasti zvoka in tišine, življenja in smrtJi tvorijo palimpsestnost njegove poezije, v kateri je Prisotna tako »mimikrija zvoka« (Jod) kot »mimikrija molka« (Eno), ki ju skriva in odkriva spekter melodij, odslikan, shranjen in ohranjen v zvočnosti in melodičnosti pesniškega jezika.
Vsako melodijo spet odlikuje ustrezen ritem, ki ie v vzročno-po-s]edični zvezi z gibanjem, bodisi da mu le-to predhodi ali sledi, da je njim izzvano ali pa ga izziva. Ritem je povzročen z gibanjem in/ali Povzroča gibanje, tako elementov kot tudi bitij — premikanje, kro-,enje, nihanje, pretakanje, od atomov v molekuli do zvezd v ozvezdju.
Potokarjeva poezija — predvsem poezija melodije — priklicuje ritme in se odziva na ritem, je poezija opozicionalnega odnosa statičnosti in dinamičnosti, okamenelosti kot sinonima brezživljenjskosti in gibljivosti, od migljanja zraka in valovanja travnih lat do plesa telesa kot sinonima življenjskosti. V njegovih verzih se znamenja življenja izdajajo z glasom, besedo, zvokom ali kretnjo. Kovanje novega verza, kakor sam pravi, z drobnim pršcem črk, uresničuje s pretakanjem jezika, s katerim poudarja antipodnost, toda tudi neprekinljivo povezanost dinamičnosti in statičnosti, meja človekovega medstanja, njegove tesnobne in uročene ukleščenosti med življenjem in smrtjo, kar utemeljuje njegovo obsedenost s kratkoživostjo, izzvano s »strahom minljivosti«. Smrt je v našem zvedenem in posplošenem dojemanju nepremičnost, večna tišina in popolna praznina. Če začnemo prazno odmevati, pridobiva na moči naša zavest o smrtnosti in smo potniki na poti k nezgrešljivemu cilju — neizogibnemu koncu, ter nam je nujna uteha zvoka, ki, čeprav z navidezno zdravilnostjo, zapolnjuje praznino okrog in v nas. Čeprav redkokdaj himnična, je Potokarjeva poezija v glavnem izpisana v slavo zvoka, ki se upira tišini in zapolnjuje življenjsko praznino.
Potokar končuje prvo in začenja zadnjo pesem svoje najbolj kon-zistentne knjige, rezultata polne pesniške zrelosti, Ambienti zvočnih pokrajin, z ugotovitvijo, da »zagotovega ni več ničesar, razen smrti«, toda to in tem podobni niso verzi resignacije, marveč predvsem melanholije, značilne za celotno njegovo poezijo, v kateri se brez iluzije, da je zmaga mogoča, upira nepremičnemu pogledu usode. Zeli, da skupaj z njim »slišimo pozvanjanje kamnov med jeziki zemlje«, vendar ugotavlja: »besede, ki si jih izrekel, so odprle samo tebe, zato je tišina včasih tudi zares blagi lek«, vendar to ne hromi njegove vere v krhke zloge, »ki jih jezik z molkom oblikuje«. Na nekem mestu pravi: »Naj vsak od nas izbere svojo vlogo«, on pa je svojo — pesniško — že izbral. Gotovosti konca se upira z jezikom, glasom, ki »zveni kot trk najnežnejšega porcelana«, vseskozi zavedajoč se, da »jezik vselej le odškrne vrata«.
Ni mogoče spregledati tudi s/likovnosti Potokarjeve poezije, njene pastelnosti, mehke akvarelnosti in valovite ornamentalnosti, kakor tudi ne njene poduhovljene abstraktnosti, vendar je ta predvsem usedlin3 izkušenj ušesa zvonkega človeka, človeka, v katerega se stekajo zvoki, pa tudi pesnika, ki svojo prisotnost potrjuje z zvočnostjo verza. Pre' pričan je, da se »skozi opne sluha cedi radost obstoja sveta« in da je naloga pesniškega poslanstva, da »z rafali zvočnih zlogov hrani zvezdnato nebo«. Je eden tistih pesnikov, ki utripu sveta prisluhne z ušesom, gleda dn vidi pa ga z notranjim očesom. Zato ni čudno, da je v širokem korespondiranju s svetovno literaturo njegov izbranec Borges, dolgo slep, vendar nesporno eden najbolj globokih in daljnovidni
piscev nasploh, kateremu je posredno ali neposredno posvetil več svojih pesmi.
Raziskujoč veljavnost Patrove trditve, da vse umetnosti težijo k stanju glasbe, morda ravno zato, ker je v njej pomen enak obliki, Potokar ugotavlja, da je koren jezika iracionalne in magične narave in da se pesništvo poskuša vrniti k tej pradavni magiji. Navaja Borg-esovo primerjavo pesništva s skrivnostnim šahom v predgovoru k zbirki El otro, el mišma in v besedilu na ovitku svoje zadnje knjige piše: »Poraz, ki ga neprestano doživljamo v medsebojnem komuniciranju, nas vedno znova sili v ponavljanje že izgovorjenega, v iskanje vedno novega pomena v že izgovorjenem. Medtem ko se figure in šahovnica neprestano spreminjajo, ko je sen resničnost in resničnost sen, zarisujemo vsak svojo zvočno sled, pišemo vsak svoj palimpsest, živimo istost in drugačnost,« ter dodaja: »Malo je razlike med menoj, Enom, Borgesom, Saksoncem in Babiloncem; naš krik je vselej enak le včasih pretresljiv.« Umetnost je krik samotarja. In čeprav je Potokarjev odnos do samote — lastne in človekove nasploh, ker svojo človeško pozicijo Nemalokrat posplošuje in univerzalizira — ambivalenten vsaj toliko, kolikršna je razlika med opazkama: »sami smo, pa vendar ne osamljeni« in »samota našega izgnanstva, samota vztrajanja, bolj bela kakor 1vje na parobkih in bolj ledena«, njegova poezija ni manj pretresljiva niti je ne zmanjšujejo občasna drugačna razpoloženja, s katerimi izra-za radost bratstva in vztrajanje, polno toplote medsebojnega prijateljeva, kar ga rešuje pred patetiko pesimistične in katastrofične poezije, 'udi kadar opaža »patino poraza«. Paradoks je grb njegovega pesništva, v katerem je v neskončnem plesu materije razberljiv svet, ta »lažna gotovost nepremaganega labirinta«.
V pesmi Lov Potokar pravi: »nikoli ne zahtevam: razumite mojo Opisano besedo, raje imam, da jo samo zaslutite, da ji vsak sam doda svoj o dimenzijo« in solsticij njegovih zvočnih sanjarjenj ter osebne Pesniške mitologije je visoka stopnja potentnosti pesniškega namiga, lutnje, ki omogoča bralcu vstop v številne dimenzije (bralčevo več-dirnenzioniranje), ne samo njegovo razumevanje in občutenje, marveč ustvarjalno soudeležbo v razkrivanju spektra melodij in mimik-r'.le molka, v spoznavanju njihove zoperstavitve in sporov, nenehno Prisotnega boja v njegovih verzih, ki jih temperira in dramatizira do razgretja in eksplozije.
Ce bralec — z vso pravico — izbira poezijo po svojem okusu, J C"1 poezija, kot je Potokarjeva, z enako pravico izbira bralca. In ni ?Uclno, da je Potokarjev nekaj mlajši pesniški sopotnik, odlični pesnik esejist Aleš Debeljak spremil knjigo Ambienti zvočnih pokrajin z ^elo lucidno, pa tudi nebrzdano ustvarjalno vzneseno spremno besedo, ulovljeno Gramatika poslušanja, v kateri govori o arheologiji in ^etnosfi poslušanja in retoriki tišine, o glasbeni imaginaciji praznega
prostora in glasbeni dialektiki zvoka in tišine, o Potokarjevem erotičnem temperamentu in občutljivosti za zvočne vibracije in sklene, da je individualizem med sabo ločenih čutov osnovna konfiguracija njegovih pesmi, ko elokventno razlaga njegove verze, vendar tudi odkriva njihovo slojevito asociativnost, ki mu je omogočila, da se napoti k lastnim pesniško-esejističnim potem, to pa tudi je neizčrpen zaklad resnične poezije.
Prevedla Lela B. Njatin