1162
Absurdolinke
(1989, 1990, 1991-92)
Viktor Konjar
ENA POSLEDNJIH PRIDIG (Jesen '89)
Kar nas je pod skupno streho, moramo se domeniti: ker je hiša v slabem stanju, jo je treba obnoviti.
To, da vsak počenja svoje in ravna, kot se mu hoče, več ne gre. Zato takole: jaz, ki sem v tej hiši oče
in edini vem, kaj hočem, opozarjam vso družino,
1163
Absurdolinke (1989, 1990, 1991-92)
da ukinjam zlo nesloge in uvajam disciplino.
Konec bo bezanj od doma in oziranja k sosedom. Kot nekoč, spet bomo zbrani, družni sedali k obedom.
Dobro veste, da sem trden in povrhu vzor razuma. Vi pa, kakor vsi sinovi, le objestna, divja truma.
Če se niste zmožni sami, moram jaz vas ukrotiti. Ne dovolim, da bili bi kakor žrebci srboriti.
Kar bo kdo od vas zaslužil, bo odslej prinašal meni, da bom modro gospodaril in ne bomo razdrobljeni
krpali več lukenj v strehi. Vsako misel na ženitev in odhod kar opustite. Združi naj vas spet molitev.
Nisem zasnoval družine, da bi zdrknila mi s tira. Tu, v tej naši stari hiši bosta red in trdna vera.
To je vsa resnica, amen. Z njo sem vam oči odprl. Naj nihče si več ne drzne, da tej volji bi se uprl.
PREDPOMLADNE SANJE     O svetu, ki imam ga rad... (Zgodnja pomlad '90)     Jo bodi svet odprtih vrat, brez strahovlad, brez barikad.
1164
Viktor Konjar
brez vseh zapornic in pregrad.
Kjer ni tirad,
parad,
blokad,
ki bi odspred, ki bi odzad
mi s tesno zanko trle vrat.
Kjer več ne bom deseti brat
in prav nikomer mrzli gad.
Tak svet bi rad ...
Pa se zbudim.
Eh, sanjski grad!
Le kje, le kje je še pomlad?
VOLILNI RAZGLAS (Pomlad *90)
Ker vse doslej sem živel stisnjen v čredo in v njej prenašal bič kolektivizma, rad zdaj, ob svitanju demokratizma, potegnil črto bi pod vso to bedo.
Rad bi, brez uzd, brez bičev in pastirjev se sam, kot vnet žrebič, pognal čez trato, da končno bi užil svobodo zlato, odrešen vseh ukazov in brevirjev.
Te vrste sen se, slišim, ne spodobi. Pripadnost naj določi se natanko, nam zvočnik glasno po deželi trobi.
No, če že glavo moram vdeti v zanko, podam se, v izogib jezični zlobi, samotni jezdec - v neodvisno stranko.
EVFORIJA Z VPRAŠAJEM (Po volitvah '90)
Živim v državi, ki je ni, doživljam pa - državo dvojno. Kako naj to si razložim, da bo zvenelo vsaj dostojno? Če bi poskusil v prispodobi... Denimo: oče, panj, ki tli in se suklja počasi v dim, želi v obupujoči zlobi, ki v besno lakot se sprevrača,
1165                                                                        Absurdolinke (1989, 1990, 1991-92)
ostati večni gospodar pod streho, kjer so vse stvari že zdavnaj zvrnjene na glavo. Iz gnezda leze mrzla kača. Zato se s sinom gresta vojno, trd, neizprosen smrtni boj. Razplamenel se je požar, ki se konča s požgano travo. Ni pomoči. A kdo bo koga? Življenje, ta nenehni stroj, mladosti vselej dolg poplača. Očetov trhli panj je star in čaka ga zgolj pot v pepel. Zato, brez skritega poroga: te zmede časa sem vesel. Na koncu vseh besnečih dni iz te države, iz brloga se vzpne pod svod neba palača, ki nova luč jo razsvetli.
Mogoče pa se mi le zdi.
ŠE IN ŠE     Ti dnevi, ki pridejo, bodo veliki. (Poletje '90)     Le racJost, ki polni srce in oko.
Vsi stavki se bodo končali pri piki. Prav vsaka beseda bo suho zlato.
Med nami ne bo več barab in goljufov. Le čisti pogled iz oči v oči. Nobenih prevar in neplačanih pufov. Povsod le razprte, poštene dlani.
Slovenci spet bomo postali prijazni. Vsa pota bo spremljal dobroten smehljaj. Izginile bodo vse mrzke prikazni. Življenje bo, kratko in malo, raj.
*  *  *
Ko srečujem se v Ljubljani, mestu krevljastega zmaja,
1166
Viktor Konjar
s kozjebradimi farani, ki so vsi, prav vsi od kraja člani vlad in vodje strank, parlamentniški gospodje, šefi holdingov in bank, (eno samo pravosodje, razbohoteno nad nami), se pod rebri, jej, Mefisto, neka čudna slutnja drami: kaj pa, če vse to ni tisto, kar v aprilu smo hoteli, ko smo drli na volišča in odganjali veseli stare kozle stran z dvorišča?
Dejali ste: zdaj bo pomlad! Pokop svinčenih zimskih ur, vseh eminenc, nomenklatur, tatinskih srak in zlih navad. Dejali ste: kar bo poslej, bo vseh smradov očiščen zrak. Z veseljem brcnemo čez prag, kar nas dušilo je doslej...
Ko pa se zdaj ozrem okrog v naš zakrneli zemski raj, ugibajoč, kako in kdaj prenehal biti bo ubog in kakor cucek krmežljav, sprašujem sam: mar ta pomlad je že ... je še ...? Zares bi rad vremensko sliko razpoznal.
To zimo nas polena bodo grela v naslagah saj in dima in pepela. Pekoči smrad trohnenja vlažnih dni še nas duši, prebada nam oči.
Absurdolinke (1989, 1990, 1991-92)
A kaj! Ko končno vnamejo se klade in trhli hrast do korenin razpade, bo dimnik vlekel in bo plamen čist in Zgodovina res obrne list,
da zjutraj, ko bo zimska noč že mimo, nad toplim, svetlim zrakom obstrmimo... O, sanje zlate, kam tako bezljate!? Za zdaj gorijo šele trhle late.
*   *  *
Ni bil ukaz: umreti med mrliči?
A milijon, ki vse ga krotoviči, odločil je, da kar pri prvi priči, še preden ga spet topa vdanost piči in stari ga zastražijo biriči, deviškost svojih dedov razdeviči.
Zdaj je ukaz: frčijo naj mladiči.
*   *  *
V soncu, v senci, vsi smo - bivši.
Strankarske strasti gojivši,
vsi se cukamo za repe
in prevračamo si žepe.
A pod kožo - vsi smo rdeči.
Ne verjameš? Torej sleči
novi kožuh, pokrivalo,
vse, kar naj bi premazalo
prejšnjo barvo gosje kože!
Spod umetno vzcvele rože
se bo pokazala bleda
že črviva stara - beda.
Vsi smo pač samo falotje,
vrženi na to brezpotje.
A pustimo zrasti popke. Ko dobijo prve zobke, rod prihodnji se pretoči
1167
v Muri, Kolpi, Savi, Soči. Šele z njo, to svežo vodo bomo srkali - svobodo. Tisto čisto, bistro, zdravo. Rep opere nam in glavo.
*  *  *
Smo našli pot, ki je doslej naš rod ni zmogel najti spričo večnih zmot, prevar, krivic, izdajstev in zablod, ki vanje so potiskali vseskozi nas carji, kralji, kanclerji in Brozi?
PO PLEBISCITU      Čudo čud, ta sporazum (Zima 90-91)       petelinjih bojnih trum.
*   *  *
Za nami je usodni plebiscit. Pod varno straho spravili smo spravo Preplezali smo tisočletni zid. Prišel je čas: začnimo gristi travo.
*   * *
V stari vegasti baraki ob smrdeči gozdni mlaki so se zbrali sprti bratje, rogovileži, fosili,
da bi se ... pogovorili. Čas razdraženih debat je.
Levi, stisnjeni v maneži, čakajo v napeti preži, kdaj in kdo bo prvi planil.
V tem sovraštvu do obisti se je pač potrebno zgristi. Vsak bo vsakogar ukanil.
1168                                                                                                                        Viktor Konjar
1169
Absurdolinke (1989, 1990, 1991-92)
*       #       *
Iz vseh teh kriz so zrasle - nove krize. Le kam, le kam nas bodo zdaj pognale? Spet negotovost nas v drobovju grize, natika nam spokorniške sandale in nas pred pulte črnih vračev vabi.
Kako se mi to mlačno pivo gabi!
* *  *
Odšli smo na veliko, belo goro. Pod njenim vznožjem je žarela luč. Verjeli smo, da ko se vzpnemo nanjo, odkrili bomo čarodejni ključ.
Ko pa smo vzpenjali se v strme grape, pobočja zagrnila je megla, da pot, speljana čez previsne trate, pogledom našim v mrču je ušla.
Zdaj lazimo in se vrtimo v krogu, pač v upanju, da čad se razkroji. Na prošnje, vdano naslovljene k bogu, odgovora, ki bi nas rešil, ni.
NEKAJ (PROTI)USTAVNIH     Prelepe šentflorjanske fare.
(v vsem tem času)     Zvonovi, venčki, pesmi stare. En sam nebeški blagoslov na vse strani, z vseh vetrov.
Vsi sladko mano mešamo, girlande razobešamo, v procesije se zbiramo, se k angelcem oziramo.
Kokarde, grbi in zastave prekrivajo razgrete glave.
1170
Viktor Konjar
In kaj to bo? Ves ta opoj
bo prhnil v dim, sprhnel bo v gnoj.
Pač, možna so dejanja razna. Če bomo opustili zvezdo ... Da bi ne zdela se nam prazna, v zastavo vrišimo vsaj - gnezdo.
No, štorkljino bo prav primerno. Na svet nas štorklja je prinesla. In mi, slovensko ljudstvo verno, ubogamo štorkljava gesla.
Pod štorkljo bi živeli v slogi, za vselej spravljeni z usodo. V simbolu, ptici enonogi, vsi prepoznavali nas bodo.
Klečim pred nebeškim vladarjem, a usta so suha in grenka. V raztrganem žepu ni cvenka. Podoben sem žejnim klošarjem, ki sanja se jim, da pletenka, do vrha nalita s penino, se spušča prek drče v dolino, kjer jim razigrana, vsa tenka deklina razstira blazino za dneve, za tedne, za leta, ki jim jih Zveličar obeta. O, mavrica nad domovino! Klečim pred obličjem Očeta, ki v naših oblakih kraljuje, nas gleda, smehlja se, huduje, in mislim si: doba presneta...
Je čas, ko paseš, čas, ko molzeš kravo,
1171                                                                                 Absurdolinke (1989, 1990, 1991-92)
Je čas za vročo, čas za hladno glavo. Je čas, ko seješ, čas, ko grizeš travo.
In kakšen čas je zdaj, ko vse, kar je, postaja spet mlahavo?
Na slovenskem škodoželju se razrašča črna snet. Po strupenem jo veselju prepoznamo spet in spet.
Vsak, ki trn njen ga vbode s pikom sluzastih besed, nosi v sebi želo škode kakor kolerino sled.
Ni ga, ki bi prek ramena vreči znal to grdo sled. Ta slovenska zel strupena se razrašča zad in spred.
VOJNI PLEN     Gospe, gospodje, vojna je končana. (Jesen '91)     Lahko prilezete iz skrivališč.
Obveščajo iz glavnega nas stana, da so na vrsti petje, ples in vrišč.
Delili bodo bojno čast in plen: kanone, telečnjake, bajonete ... Ker se je bati, da bo velik dren, pripnite lente si in epolete.
Naj glasnost bo merilo za zasluge ter barva, ki ima jo mikrofon, s katerim boste v nič dajali druge, a sebi priborili božji Ion.
1172
BREZ KONCA IN KRAJA (v času balkanske morije)
Svet se v večnih vibah suče. Vselej se rodi kak duce. Neprenehoma so v modi besni križarski pohodi.
Vsak bo vsakogar obtožil, da mu zemsko pot je zožil. Zdel bo nanj, ga prelisičil, kij, bodalo vanj zapičil.
In ga, če le da se, zgazil, poteptal ga, zvil, porazil, stri lok njegovi časti, si utrl pot k oblasti.
ČEZ TISOČ LET     (pogled nazaj
na nas
in naš prečudni zdaj. 31. decembra '91)
Veselejši del kolednice
Pred tisoč leti, zvemo iz arhiva, ko zemska skorja še bila je živa, v dolinah teh živeli so Slovenci, sosedje z Lahi, z Ogri, kajpak z Nemci in še posebej z južnimi Slovani. Stoletja dolga vsem bili so vdani in vsi po malem so si jih lastili. Bili so vendar pridni, zvesti, mili. Molče nosili so svoj križ na goro in spovedniško delali pokoro.
Nakar na lepem treščilo je vanje. Iz skritih brezen so privrele sanje, od pamtiveka že zatajevane. Začeli so lizati stare rane, zavzeto verujoč: če kdaj, zdaj bodo za vrat zgrabili hlapčevsko usodo.
Poglejte si jih, no, te pare uboge, galjote, ki se vzpenjajo na noge!
Viktor Konjar
1173
Absurdolinke (1989, 1990,1991-92)
Vsem priganjačem v brk so sporočili, da bodo se verig osvobodili. Poslej naj ne računajo več nanje, kot so vse tisočletje dotedanje.
Vsi kot en mož so izza vesel vstali in se odločno na svoj breg podali.
Brez njih, to gospodar galeje čuti, njegova barka ne bi znala pluti. Zato se nadnje ves razpenjen spravi s podaniki v oklepniški opravi.
Slovenci pa, dotlej ponižne šle ve vseh vrst: rdeče, črne, desne, leve, premagali so strah, obzir in tremo in s sebi samim nespoznavno vnemo jeklene trume v nori beg odgnali. Ves svet je ploskal tej balkanski šali.
Manj veseli del
Le vselej zaskrbljene svete krave,
ki varujejo trone in postave
v imenu stare, kujave Evrope,
te dame, z glavo skrito za okope,
so ukazali: bodi moratorij!
Nakar v te kraje prek gora in morij
prihajali so božji odposlanci,
da polni so bili jih alpski klanci,
teh sivih ekscelenc, debelih, suhih,
prepričanih v svoj prav, predvsem pa gluhih
za vse, kar se poraja spod pepela
preteklosti, ki je do tal zgorela.
Pač ni še čas za plovno dovoljenje, so rekli in slovensko potrpljenje prignali prav do roba, kajti voda medtem je pljuskala v korito broda in ga začela spravljati v nevarnost.
Slovensko barko je evropska stvarnost pustila dolge tedne na privezu
1174
Viktor Konjar
pod sunki burje v razbesnelem jezu in ni za njene rane se zmenila.
Ko ura pet do dvanajste je bila, so svete krave končno rekle: bodi! in prepustile lastni jih usodi.
In končno - mrzlopolti del
Medtem Slovence, živčne od čakanja,
so spet obsedla pričkanja nekdanja
o mišjih dlakah in o kozji volni.
Na svojo barko so prilezli bolni,
pod noge so metali si polena
in grizli se in strla se je stena
in brod, pogreznjen v blato, je nasedel.
Kaj potlej je bilo? Le kdo bi vedel? To se pred tisoč leti je zgodilo. Kaj bark odtlej je v morjih potonilo! Vsa zemska bitja so razžrli črvi. Vesoljni rak v možganih, dušah, krvi...
Ko zremo zdaj v te kraterske doline in nas spomini vabijo v davnine, se nam po zamujenih šansah toži. Bilo jim je tesno v človeški koži Zemljanom davnim - in Slovencem tudi. Prijazna smrt, predolgo se ne mudi, so vzklikali in se pogubi vdali, namesto da čeri bi preveslali.
Tu, kjer nekoč je tekla bistra Sava, zdaj raseta osat in kisla trava.
Če ste za to, arhiv lepo zaprimo in na Slovence mrzke pozabimo.
SKLEPNA SEKVENCA     Vihar je bil. Nebo se je razklalo (Ob koncu pomladi '92)     in nori veter vzdigoval je strehe
in voda je prestopala bregove in hudourne so postale lehe
1175                                                                                 Absurdolinke (1989, 1990, 1991-92)
in ruvalo je hraste - kot za šalo. O, bil je, bil, viharni čas prenove.
No, zdaj, ko so nemirne ure mimo in je nebo nad našo grapo čisto, gredice, polja, travnike in pota prekriva blato. Vse je znova isto, kot je bilo. Spet tjavendan strmimo. Ostajamo, kar smo. Zasopla žlota.