Mi priti je skoz brezno duše, skoz pekel njen, tja v čisti svet, po lačnih, žejnih letih suše k vstajenju bičan in razpet?
TERCINE O SMRTI
VIP OTNIK   CENE
Ne jenja veter, žrebec neugnani,
pod temnim nebom v tej poslednji uri
besneti kakor bog, ki razuzdani
ga kličejo drzno pred svoje duri. Na svodu ugaša luč in svet razpada, duha" pa stvar nobena več ne buri,
odšla je v pozabljenje vsaka nada, kakor splahni poleti sneg na gori; ponižno je telo, ko zev prepada
ponuja mu na dnu počitek bori. Umiranje mi je oko zatelo, ne najde več moči, da gori
za čredo zvezd živo bi hrepenelo, ki mesec jih privabi z žarom zlatim, ko noč norčava toplih sanj odelo
razgrne nad preprostim in bogatim. Že ginem v mir brezkrajen in trohnobo: Tema mogočna, zadnji moj pobratim,
zastri ves gnus, vse blato in vso zlobo, za novi dan me, krhko smet, pregneti, da vsrknem smeh življenja, ne tegobo!
Naj svetla kaplja bom, ki v zemljo leže, kadar pa se povrne leto mlado, se vozel smrti v cvet blesteč razveže, da blago sonce ga poljubi rado.