Poštnina plačana v gotovini Sped. in abbon. post. • II Gruppo Katoliški Uredništvo in uprava: Cena: Posamezna štev. L 25 Gorica, Riva Piazzutta štev. 18 Naročnina : Mesečno L 110 Poštno ček. račun: štev. 24/12410 Za inozemstvo : Mesečno L 190 m Leto VI. - Štev. 9 Gorica - 4. marca 1954 - Trst izhaja vsak četrtek Po petnajstih letih Egiptovske zmešnjave V prvih dneh meseca marca leta 1939, potem ko je bil 2. marca izvoljen za papeža kardinal Pacelli, je neki list izrazil tele misli: Svet se poklanja s spoštovanjem osebi, ki je dosegla najvišjo stopnjo duhovništva in ki sedaj blagoslavlja vso katoliško družino. Ta oseba bo nezmotljiv učitelj v obrambi vere, kar se bo pokazalo tudi v delih ljubezni do bližnjega in v delu za mir. Po petnajstih letih bi radi vedeli, ali se je to uresničilo. Nočemo biti pri tem sodniki, ker smo sinovi svete katoliške Cerkve in zato vdani sv. očetu. Dobro namreč vemo, da ne more biti katoličan tisti, ki ne priznava papeža za vidnega in edinega poglavarja te Cerkve, ki je zgrajena na trdni skali v edinosti vere. Stavimo si to vprašanje, ker želimo ob tej priliki obnoviti svojo vdanost sv. očetu. Stavimo si to vprašanje z velikim veseljem, ker se zavedamo, v kakšni veliki meri m na kakšne raznotere načine je papež Pij XII. varoval čistost vere, delil dobrote in se zavzemal za o-brambo miru. Ne bojimo se ugovorov vseh tistih, ki že leta in leta skušajo doka- zati svetu, da je papež nasprotnik miru, da neti s svojim delom sovraštvo med narodi. Kdor le malo pozna sedanjega papeža, ker je sledil njegovemu delu, ali ker je poslušal ali bral važnejše njegove govore, dobro ve, kako neresnične so take in podobne trditve. Če sovražniki drugače govorijo, je to znamenje, da bi s takim obrekovanjem radi omajali ali celo iztrgali v katoličanih zaupanje do poglavarja svete Cerkve. Žalostno je, a obenem pomembno, da se to godi v tako veliki meri tudi med Slovenci, ki so v teku zgodovine v boju za obrambo svojih pravic ostali zvesti sinovi Cerkve. Zakaj se to godi? Papež je branilec vere. Nasprotniki pa dobro vedo, da je gradnja socializma ali komunizma nezdružljiva z versko vzgojo, z življenjem po veri. Radi tega boj proti papežu, proti Cerkvi, (govorijo seveda o Vatikanu in ne o Cerkvi)! Dne 12. marca bo poteklo petnajst let, odkar je bil kronan za papeža Pij XII. Ob tej priliki se mu bo s spoštovanjem poklonil katoliški svet in tudi nekatoliški. Bodimo tudi mi med temi! Scelba dobil zaupnico Zadnji petek je dobila Scelbova vlada v senatu zaupnico. Za vlado je glasovalo 123 senatorjev, proti jih je glasovalo 110, dva sta se glasovanja vzdržala. Za vlado so glasovali senatorji vladne koalicije in nekaj samostojnih senatorjev. Pred glasovanjem je imel Scelba govor, v katerem je zavrnil glavne očitke, ki so jih njegovi nasprotniki prinesli na dan tekom večdnevne debate o vladnem programu. Ministrski predsednik je dejal med drugim, da ima vlada večino ne samo v parlamentu, ampak tudi v deželi, kajti sedanje vladne stranke so dobile pri zadnjih volitvah 49.3 odstotka glasov, medtem ko so dobile vse ostale stranke le 48.7 odstotka glasov. Scelba je poudaril nato, da si demokratična sredina ne domišlja, da ima le ona monopol svobode in demokracije, ampak da si celo želi, da bi se ji nove politične sile pridružile v obrambo teh dveh vrednot. Nato je očital' Scelba Nennijevim socialistom, da je njihova politika V bistvu istovetna s komunistično in da je zato nerazumljivo, zakaj imata obe stranki različno ime. Med pojmom, ki ga imajo o demokraciji demokratične stranke, in med poj-k mom, ki ga imajo o njej komunisti in socialisti, leži cel prepad. Ko se komunisti in socialisti sklicujejo na ustavo, jim gre le za to, da bi zatrli demokratične pravice italijan- skega ljudstva, zakaj oni ne morejo slediti drugi politiki kol oni, ki jo ima Sovjetska zveza. Tudi svoboda, o kateri govorijo pristaši Socialnega gibanja in njihov antikomunizem, ne zadostujeta kot dokaz njihove demokratičnosti. O monarhistih pa je Scelba izjavil, da jemlje na znanje, da je njihova opozicija le ustavnega značaja in da se ne sme zamenjati z opozicijo obeh skrajnih strank. Govoreč o gospodarski politiki svoje vlade, je Scelba ponovno poudaril, da hoče pogumno braniti stalnost lire. Omenil je tudi zboljšanje gospodarskega položaja, ki so ga bili deležni predvsem manj imoviti sloji prebivalstva. Scelba je govoril tudi o zunanji politiki ter se zavzel za potrditev evropske obrambne pogodbe. O tržaškem vprašanju pa je rekel, da tudi njega boli, da je rešitev tega vprašanja odvisna od stališča zaveznikov, s katerimi se ne strinja. Vendar ne smatra tržaškega vprašanja za zgolj narodno, ampak za evropsko vprašanje, ki ga je treba rešiti v duhu medsebojne solidarnosti in razumevanja življenjskih interesov vseh tistih, ki tvorijo to skupnost narodov in h katerim tudi Italija pripada. Ta teden se vrši debata o Scel-bovem programskem govoru v poslanski zbornici, nakar bo glasovanje o zaupnici, ki jo bo Scelba sko-ro gotovo dobil. V Egiptu se godijo čudne stvari. General Naguib, ki je pred par leti strmoglavil kralja Faruka, razpustil vse stranke s parlamentom vred ter kot nekak diktator vodil novo egiptovsko republiko, je v četrtek 25. februarja nenadoma odstopil ter se umaknil v svojo osebno palačo, kjer je bil močno zastražen in odkoder se ni smel premakniti. To pomeni, da je bil Naguib v lastnem stanovanju konfiniran. Toda že čez dva dni se je njegov položaj hipoma spremenil, tako da je postal zopet predsednik republike, medtem ko je polkovnik Nasser prevzel mesto ministrskega predsednika. Nehote se vsiljuje vprašanje, kako je prišlo do vseh teh sprememb, to je do Naguibovega odstopa in konfinacije in do tega, da je zopet prevzel najvišjo oblast. Do prve spremembe je prišlo v teku peturne seje Revolucionarnega sveta, ki je zasedal v noči od 24. do 25. februarja. Še predno je izšlo poročilo o tej seji, je bilo izdano povelje, da je treba izločiti iz časopisja, ki bi bilo moralo iziti, vse slike Naguiba. Uradno poročilo o sklepih Revolucionarnega sveta, ki ga je prebral Salali Salem, je govorilo o zgodovini revolucionarnega gibanja, ki je odstavilo kralja Faruka. O Na-guibu, pravi poročilo, da je bil pozvan, da sprejme vodstvo tega gibanja zaradi svojega visokega ugleda in čina, ki ga je imel v armadi. To da se je zgodilo kljub temu, da se gen. Naguib ni že od prvega začetka udeležil tega tajnega gibanja. Tako je postal Naguib vrhovni poveljnik revolucije, prvi minister in predsednik republike. Šest mesecev pozneje pa je začel Naguib zahtevati novih poverjenj in ravno to je privedlo do sedanje vladne krize. Zahteval je namreč stvari, ki mu jih Revolucionarni svet ni hotel priznati. Zahteval je pravico veta glede vseh odlo- čitev Revolucionarnega sveta ter izključno pravico imenovanja in povišanja častnikov in državnih uradnikov. Obenem pa je izjavil, da bo v slučaju, da mu tega ne priznajo, podal svojo ostavko. Uradno poročilo pravi nadalje, da je Revolucionarni svet poskušal pregovoriti Naguiba, da bi umaknil te zahteve, toda on je vztrajal pri njih, akoravno je poznal nevarnost, ki hi nastala lahko iz take očitne nesoglasnosti. Revolucionarni svet je sprejel nato sledeče tri sklepe: 1. Sprejme se ostavka gen. Naguiba od vseh njegovih služb; 2. Revol. svet prevzame vso oblast; 3. Polkovnik Gamal Abdel Nasser postane prvi minister, medtem ko ostane služba predsednika republike nezasedena do predsedniških volitev. Ostavka ali bolje odstavitev gen. Naguiba je prišla nepričakovano, kar sklepamo lahko iz dejstva, da bi m oral Naguib še isto jutro sprejeti v slovesni avdienci čilskega poslanika,-ki bi mu moral izročiti neko čilsko odlikovanje. Poleg tega so bile v polnem teku priprave za Naguibovo potovanje v Sudan, kjer so mu v Kartumu pripravljali triumfalen sprejem in kjer se je on sam rodil od matere, ki je bila Su-danka. Vest o odstavitvi gen. Naguiba je presenetila tudi londonske kroge, ki so bili na splošno mnenja, da se napete razmere med Anglijo in E-giptom zaradi Naguibovega odstopa ne bodo prav nič izboljšale. Toda usoda gen. Naguiba ni bila za vedno zapečatena. Prišla mu je pomoč od strani, odkoder je morda ni pričakoval. Gen. Naguib je bil zaradi odprave fevdalnega sistema in zaradi drugih reform pri egiptovskem ljudstvu ,posebno pri delavcih in študentih, zelo priljubljen. Vsem Egipčanom je veljal kot narodni o-svoboditelj. Poleg tega je imel za seboj velik del egiptovske vojske, ki se je potegnila zanj in mu pripomogla do oblasti. Člani Revolucionarnega sveta so kmalu spoznali, kako veter piha in kako nevarno bi lahko postalo, ako bi se postavili proti ljudstvu. Prišlo je do pogajanj, katerih izid je bil ta, da prevzame gen. Naguib mesto predsednika republike, medtem ko ohrani polkovnik Nasser mesto ministrskega predsednika. Medtem je prišlo zadnjo nedeljo v Kairu do manifestacij za generala Naguiba. Nekaj tisoč študentov je demonstriralo zanj. Podobne manifestacije in demonstracije so se vršile tudi v Aleksandriji. Gen. Naguib se je podal nato zadnji ponedeljek na napovedani o-bisk v Sudan, kjer pa je doživel od strani pristašev samostojnosti Sudana tak sprejem, ki ga ni nikakor pričakoval. Pa o vsem tem prihodnjič kaj več. Odmevi berlinske konference V preteklem tednu je bila berlinska konferenca še vedno v ospredju vsega javnega zanimanja. Tisk in radio sta prinašala razne komentarje o tej konferenci, pa tudi zapad-ni zunanji ministri, ki so se udeležili berlinske konference, so poročali bolj podrobno svojim vladam o poteku berlinskih razgovorov. Tako je francoski zunanji minister Bidault podal svojim tovarišem v vladi poročilo o poteku berlinske konference in o položaju, ki je nastal po njej. Seja je bila tajna. Govori se, da bo Francija nadaljevala svojo evropsko politiko brez ozira na bodočo ženevsko konferenco. To bi bilo v skladu s sklepom treh za-padnili velesil, ki so ga podale v skupnem poročilu ob zaključku konference, da ne bodo namreč popustile v naporih za zgraditev o-brambnega sistema, ki da je najboljša garancija za bodočnost. Kar se pa tiče evropske obrambne skupnosti, so odgovorni krogi mnenja, da je treba še pred odobritvijo evropske obrambne pogodbe rešiti posarsko vprašanje in vprašanje an-gloameriških garancij. Bidault je mnenja, da debata o evropski o-brambni skupnosti ne sme biti odvisna od ženevske konference, ki bo razpravljala o korejskem in indo-kitajskem vprašanju, in da bi se lahko vršila ta debata v narodni zbornici še pred ženevsko konferenco ali vsaj vzporedno z njo. Nasprotniki evropske obrambne skupnosti pa zahtevajo, da je treba čakati na rezultate ženevske konference in šele potem razpravljati o evropski obrambni skupnosti. Tudi ameriški zunanji minister Foster Dulles je podal svoje poročilo o poteku berlinske konference in sicer na tajni seji komisije za zunanje zadeve. Sklepno poročilo te seje pravi, da je Dulles poudaril, da je berlinska konferenca pomagala razkrinkati namene, ki jih ima Sovjetska zveza v Evropi. Sovjetski predlog o evropski varnostni pogodbi ni imel po Dullesovem prepričanju drugega namena, kot da bi ustavil ustvaritev evropske obrambne skupnosti ter na podlagi neke nove Monroeve doktrine (Evropa Evropejcem!) izločil Združene države iz Evrope, ki bi postala nato lahek plen sovjetskega imperializma. O berlinski konferenci je govoril v zapadnem Berlinu tudi nemški kancler Adenauer, ki je pred tisočero množico dejal, da je berlinska konferenca jasno pokazala, da ne misli Sovjetska zveza v nobeni stvari popustiti ter da hoče ohraniti v Evropi sedanje stanje ter se ob u* godnem trenutku poslužiti vzhodnoevropskih držav kot odskočne deske za nove osvojitve. Adenauer je poudaril nadalje, da se je treba otresti praznih iluzij, kajti Sovjetska zveza ni dala na berlinski konferenci najmanjšega znaka, da je pripravljena dovoliti v Nemčiji svobodne volitve, četudi bi se Nemčija odpovedala evropski obrambni skupnosti. Tisti, ki trdijo, da bi bili morali nuditi Sovjetom kaj več, niso razumeli, kaj se je zgodilo v Berlinu, toda primer Avstrije je dovolj zgovoren dokaz o nepopustljivosti Sovjetske zveze. Adenauer se je končno zahvalil trem zapadnim ministrom, ki so zagovarjali nemško stvar tako skrbno, jasno in dosledno, kot bi je niti Nemci sami ne bili mogli zagovarjati. 0 berlinski konferenci je razpravljala pretekli teden tudi britanska spodnja zbornica, pred katero je podal zunanji minister Eden svoje poročilo o uspehih in neuspehih berlinske konference. O konferenci je dejal, da ni napravila najmanjšega koraka v smeri rešitve nemškega in avstrijskega vprašanja, a da je bila kljub temu vredna truda, posebno ker ni poslabšala mednarodnega položaja. Sklicanje ženevske konference, ki se bo bavila z vprašanji Daljnega vzhoda, je vendar nek, čeravno majhen uspeh. O Nemčiji je dejal Eden, da ni vprašanje, ali jo je treba oborožiti ali ne, ampak kako jo je treba oborožiti. Velika Britanija je prepričana, da sta evropska obrambna skupnost in atlantski pakt najboljša rešitev za varnost Evrope in celo same Sovjetske zveze. Kot zastopnik opozicije je zagovarjal vladno politiko glede Nemčije bivši zunanji minister Morrison. Podobno stališče sta zavzela tudi vodja opozicije Atlee in sedanji ministrski predsednik Churchill. Sploh se zdi, da se angleško javno mnenje vedno bolj zavzema za to, da bi Anglija vse bolj aktivno sodelovala pri evropski obrambni zvezi ter s tem odtehtala morebitno premoč Nemčije v evropski obrambni skupnosti. Nekateri krogi se potegujejo celo za to, da bi pristopila Anglija kot redna članica k njej. Medtem je bonnska zvezna zbornica razpravljala in tudi sprejela z dobro dvotretjinsko večino vladni predlog o obvezni vojaški službi, ki bo stopil seveda šele takrat v veljavo, ko bodo podpisani bonnski in pariški dogovori. Proti predlogu je glasovala samo skupina Ollenhauer-jevih socialnih demokratov. Nalvefla petrolejska ladja V Ameriki v Q«iney so spustili v morje najrvečjo petrolejsko ladjo na svetu. Dali so ji ime »Slava sveta« (World Glory). Prvo vožnja bo napravila v aprilu. Ladja ima 45.000 ton; dolga je 221 metrov. Prevaža lahko ogromen .tovor 2.062 železniških vagonov-eUtem. Z drugimi besedami, to pomeni, da bi njen tovor zadostoval za pogon 25.000 avtomobilov za eno leto. Za dostojno praznovanje Marijinega leta med nami PAULUS MARIANUS: Še nekaj pobud za Marijino leto Rimski pogani so nosili okrog vralu obešene tako zvane »amulete«. To so bila kaka znamenja malikov in podobnih co-prnij. Mislili so, da jih maliki varujejo pred nesrečo. Tudi med sedanjimi pogani v Afriki in Aziji so ponekod v navadi neke vrste amuleti. Žal se je »prosvetljeni« kristjan vrnil k takim neumnostim. Poglejte le v razkošne avtomobile, na lr.mbrete in celo kariere. Kake budaiaste spačke vam obešajo pred volan. Le tistih svetih predmetov, ki zures prosijo varstva od zgoraj, se »prosvetljeni« človek ogiblje. V Marijinem letu razširimo torej pobožno in pravoverno in od cerkve priporočeno navado, da ima vsak kristjan pri sebi, okrog vratu, v žepu, na zapestju, ob žepni uri kako blagoslovljeno svetinjico. Tu ni priporočljiva nobena izbirčnost. Mali božja je r prikazanju Katarini Laboure sama določila, kakšne svetinjice naj bi verniki nosili. Po njenem naročilu, torej po njenem okusu, če smemo tako reči, in po njenem razodetju so kovane znane »čudodelne svetinjice«. Kdo jih rus pozna? Brezmadežna, ki siplje žarke iz dlani pa križ in začetnica Marijinega imena ter spodaj dve srci. Te svetinjice so lahko blagoslovljene z odpustki (redno oblast blagoslavljanja imajo zanje le lazaristi). Na srečo sta dva tržaška trgovca devocionalij oskrbela take svetinjice tudi s slovenskim napisom. Ali naši otroci in naše mamice sploh vedo za te svetinjice? Ali vedo za odpustke, ki jih dale bolnikom, onemoglim, starčkom — in koliko lepih sadov! Marijino leto nas vabi tudi, da organiziramo skupne molitve za slovensko zaledje, kjer se satansko teptajo pravice Marijinega Sina Kristusa - Boga. Materi božji ho gotovo ljubo, če preganjanim bratom pomagamo z molitvijo, da bo po naših molitvah prej zmagala Ona. ki je kači glavo strla. Lepo bi bilo organizirati skupni otroški tabor za Gorico in Trst, recimo Marijanski mladinski festival. V stari Sloveniji so bili že kar v navadi vsakoletni dekanijski otroški tabori, kratki, za en nedeljski popoldan — in otroci so jih radi imeli. Zunanje slovesnosti si bo pač organizirala vsaka župnija zase po krajevnih razmerah in željah. Praktično bi bilo primerno združiti zunanjo slovesnost z blagoslo- posvetitvijo ali obnovitvijo posvetitve družin sv. Družini in župnije Srcu Marijinemu ter Srcu Jezusovemu. Vsekakor pa bo primerna še velika skupna marijanska manifestacija za vse Slovence, pa ne po škofijah, ampak za vse Slovence skupaj; Re-pentabor bi bil za tako stvar sicer privlačen, a je nepraktičen. Celodnevno manifestacijo s slovesnim bogoslužjem, procesijo in še s kakim izvencerkvenim programom je mogoče organizirati le v mestu. Praktično bi se dalo lepo izvesti v Trstu z uporabo dveh cerkva: sv. Jakoba in one na Montuzzi, da bi bile v obeh ob primernih urah za Slovence — za mladino posebej, za starejše posebej, ali po stanovih — sv. maše s primernimi pridigami ob primernih urah — procesija od ene teh dveh cerkva do druge, in morda še kak program v gledališču Verdi. Za eno nedeljo bi omenjeni cerkvi prav lahko odstopili nekaj več gostoljubnosti, ker Imajo italijanski verniki vedno dovolj italijanskega bogoslužja v najbližji soseščini. Še bolje bi bilo porabiti katedralo sv. Justa. Enkrat v tisoč letih pač lahko nudi gostoljubnost tudi slovenskim vernikom. Kongregacije za Vzhodno Cerkev v zahva- lo za vsa prizadevanja za slovanska semenišča v Rimu in sploh za vse razumevanje, ki ga ima osebno za težke razmere bodisi beguncev kakor tudi položaja Cerkve v deželah onstran železne zavese. Sprejem je bil v prostorih Poljskega Instituta v Rimu. Kardinala je najprej pozdravil rektor Instituta, msgr. Strojny, ki je tudi predsednik Apostolstva. Poudaril je, kako nas Velehrad spominja na sv. Cirila, na delo za zedinjenje, ki ga nalaga Apostol-stvo. Zahvala kardinalu Tisserantu za vse delo je prišla i:z srca, saj morejo po njegovi zaslugi delovati prenekateri zavodi slovanskih dežel v Rimu, v katerem se vzgajajo bodoči duhovniki za delo v domovini. Kardinal je v svojem odgovoru poudaril, kako se mu ni nikdar uresničila želja pobliže spoznati slovanski svet, dasi si je želel iti v Rusijo in druge slovanske dežele. Poudaril je tudi, da se vsak dan spominja trpečih bratov, med dneVom nanje misli in moli zanje. Zaključil je z željo, naj bi skoraj Cerkev v svobodi mogla znova začeti svoje življenje in delo. Kardinalu so delali družba nadškofje Fogar, Gavvlina, Bučko, Kedigian, rektorji slovanskih zavodov in predstavniki raznih narodnostnih skupin v Rimu. Postne pastirsko pismo tržaškega škofa vitvijo novega spominskega zamenja in s ViUlfilUliililliilillliliiliJiilillliluliJ.HIiilllliiI!llt!liiliili]lUli]IUI!lliil!lliiliiliili!lUliiliIiniilllllUIlII!ll!lliili!liillllliltili:ii!liii:il!iI'nl'dl liiliililiniiiliiltlllllliliillllliir.lilir-IMIlilUllill Ilttlitliillllt^ — s i 1. postna nedelja I § 1 J HUDI DUH SKUŠA JEZUSA | Tedaj je Duh Jezusa odvedel v I puščavo, da ga je hudič skušal. Irt | ko se je postil štirideset dni in šli-| rideset noči, je bil naposled lačen. I In pristopil je skušnjavec ter mu ima, kdor to svetinjico nosi in se je vsak S rekel; »Ako si Sin božji, reci, naj dan spomni z eno zdravamarijo in z vzdihljajem k Brezmadežni? Mati božja je obljubila posebno varstvo njim, ki bodo nosili pobožno to svetinjico in jo spremljali z omenjeno vsakdanjo molitvijo. Za marijansko leto se priporočajo roma- ima g bodo ti kamni kruh.« On je odgo-S voril: »Pisano je: 'Ne živi človek 5 samo od kruha, ampak od vsake be-j sede, ki izhaja iz božjih ust.'« I Potem ga hudič vzame s seboj v i sveto mesto in postavi vrh templja nja v Marijina svetišča. Kdor ima sred- š !er mu reče;. »Ako si Sin božji, vrzi stva za daljše potovanje, mu priporočamo B doli, zakaj pisano je: vsekakor Lurd, kjer že francoska verska g Svojim angelom je zate zapovedal resnost veliko pripomore, da romar tam B kri na rokah te bodo nosili, doživi občutek Marijine bližine neprimer- g da Z nogo ne zadeneš oh kamen no bolj kakor kje drugje. Blagor tistim, | Jezus mu je rekel: »Pisano je tu- ki bodo zmogli še več — da poromajo v g di: Ne skušaj Gospoda, svojega Fatimo. Pretiravati z romanji pa ne kaže, g Boga.9a ker imamo veliko potreb doma, kjer lahko g Iznova ga vzame hudič S seboj na darujemo za dobre namene in pomagamo B ^elo visoko gor O, mu pokaže vsa bližnjemu. Kako silno potrebno bi bilo g kraljestva in njih slavo in mu pravi: nabiranje sredstev za nabavo veroučnih in B ^Tse to ti dam. Če predme padeš in splošno verskih predmetov (devocionalij) |j tne moliš.a Tedaj mu pravi Jezus: za naše brate v Sloveniji, lam manjka g »Poberi se9 satan, zakaj pisano je: duhovnikom katekizmov, molitvenikov, rož- §j Gospoda, svojega Boga moli in Sd-nih vencev, podobic, svetinjic, sveč, biblič- B oxo njemu služila Tedaj ga je hudič ni h slik in vsega, kar je potrebno za vero- ^ pustil, in glej, angeli SO pristopili nauk in molitev. Če je jugoslovanska o- S til TtlU Stregli. (Mat. 4, 1-11). blast sprejela naše prispevke za oškodovan- § ce v Gornjem Posočju lansko zimo, zakaj s ne bi sprejela — seveda brez carine in S Kakor Mojzes na Sinaju in Elija cenzure — tudi zbirke devocionalij? Na- 1 na poti v Horeb tako se je tudi naš pravimo prošnjo na jugoslovansko delega- g G c sp o d postil 40 dni in 40 noči in cijo v Trstu! Naj se pokažejo, ali so strpni g se tako pripravil na svoje javno tlc-ali ne. B lovanje. Gospod je ostal tako glo- Tudi na slovenskem radiu, dokler ga še g boko združen S svojim nebeškim imamo, bi bilo želeti nekaj marijanskega. S Očetom v molitvi in premišljevanju, Ali se ne bi dala uvesti zborna molitev 1 da je pozabil na zahteve svojega tc-rožnega venca in Marijina pesmica, vsaj ob g lesa. Le proti koncu svojega posta petkih zvečer, ostale večere morda le o- 5 je Gospod začel občutiti lakoto. Priliko je hitro izrabil hudobni duh | in ga je na tri načine skušal, ka- | kor smo brali v evangeliju. Ni nam treba pojasnjevati, da je | velika razlika med Jezusovo skuš- j njavo in med našimi vsakdanjimi | skušnjavami. Ljudje smo skušani na g ta način, da je naša volja vabljena g na dve strani: notranji boj nastane | med privlačnostjo greha, h katere- | mu nagibljejo telesne strasti, in pa j med klicem naše vesti. Ako človek | zavrže greh in sledi klicu vesti, je | skušnjava premagana. Pri našem | Gospodu pa je bilo vse drugače. | Vabljivost greha je namreč pri Je- | zusu vzbudila samo odpornost in | grozo, saj je njegova volja bila ved- | no popolnoma nasprotna grehu, j Vendar pa je naš Gospod dopustil, | da ga je hudobni duh na zunaj sku- | šal in sicer na tri načine, da je tako g s svojo odločnostjo v skušnjavi nam j vsem dal zgled, kako se moramo j tudi mi odločno zoperstaviti vsaki § skušnjavi. Gotovo bi tudi Kristusovi | človeški naravi prijalo pomiriti s | kruhom glad, izbrati si lahko živ- g ljenje in namesto s smrtjo na križu | na kak lažji način odrešiti človeški i rod. Vendar volja nebeškega Očeta g je drugačna in ta najvišja volja je | bila merilo vseh dejanj Gospodovih, g Nedeljski sveti evangelij nas opo- | minja, naj bodo naša dejanja vedno g storjena le po božji volji. Kadarkoli | pa skušnjave poskušajo odtrgati na- g šo voljo od dobrega in jo ukloniti zlu, g takrat pa se spomnimo na našega g Gospoda in ga pokličimo na po- | moč. Njegova odločnost in njegova | zmaga nad hudobnim duhom bo tu- | di nam dala poguma v boju in nje- | gova milost nam bo dala zmago. Ker ni položaj od nobene strani razveseljiv, spodbuja tržaški g. škof svoje vernike, naj se v luči upanja obrnejo v Marijinem letu k Brezmadežni, katera nas bo s svojo materino nežnostjo pomirila. V takem miru bomo mogli pravilno presojati in ceniti to, kar nas loči, in to, kar nas druži; mogli bomo spoznati, da poudarjanje vsega tega, kar rias loči, pripelje človeka v pogubo, ker ima svoj začetek v zmoti. Če hočemo postati srečni, osrečimo najprej druge. Zato se bomo izročili Mariji v varstvo, da nas popelje nazaj k Jezusu, ki smo ga v precejšnji meri zapustili. Kakšne bodo torej naloge v tem letu? Vsak naj skrbi predvsem, da bo pošten in pravičen; da bo delal pošteno in nepristransko, ne da bi se dal podkupiti, kakor se to večkrat dogaja. Tako bo vsak doprinesel svoj kamen k veliki zgradbi človeške družbe, ker bo človeška družba živela na temelju pravičnosti. A ne zadostuje pravičnost. Treba je še ljubezni, krščanske ljubezni, ki se obrača k Bogu, ki ima svoj izvor v Bogu in ki po Bogu zajema vse. Bodimo odkritosrčni, ljubimo se med seboj, kakršni smo. Pomagajmo si med seboj, sočustvujmo drug z drugim; želimo, da bi drugi imel to, kar imam jaz, in pomagajmo mu, da to doseže. Odprimo srce in roke trpečemu bratu. Vsak naj torej živi odkrito življenje Jezusove dejanske ljubezni. »Letošnje leto naj bo leto človekoljubja, naj se združijo plameni, da bo zubelj te ljubezni velik: pohod božjih otrok, ki gredo naproti svojim bratom.« Pravičnost in dejanska ljubezen pa zahteva zdravo ozračje: čisto srce. Čistost srca, spodobnost v besedi, zabavah, v dostojnem življenju, zahtevata vera in življenjska izkušnja. Le v tej luči, v kateri edini so klice dobrega, ne postane sožitje ljudi živalsko. V letu Brezmadežne bomo podarili ta brezmadežni dar Mariji s srcem polnim zaupanja. Postna postava 5e vedno ostane v veljavi obširni spre-gled, ki ga je dal sveti oče radi povojnih razmer, z naslednjimi omejitvami: 1. dnevi posta in zdržka mesnih jedi so: pepelnična sreda, veliki petek, dan pred Marijinim vnebovzetjem in dan pred Božičem. 2. dnevi samega zdržka mesnih jedi so vsi petki v letu. To je odredba za postni čas. Tisti pa, ki morejo, naj se potrudijo, da bodo v duhu pokore obhajali štiridesetdanski post po stari krščanski navadi. Saj ni nič bolj zveličavnega kot krščanska pokora. Kdor ne more opraviti take pokore, naj vsaj več moli ali opravi kako drugo dobro delo. Čas za prejem velikonočnega sv. obhajila ti a ja v tržaški in goriški škofiji od 7. marca (prve nedelje v postu) pa do praznika sv. Trojice, 13. junija. Iz življenja Cerkve krajšano? Koliko uteho bi take oddaje Slovani v Rimu Slovenci pri Mariji Snežni v Marijinem letu Slovenci smo Marijin narod, radi ponavljamo pred svetom. Da smo to v resnici, so hoteli dokazati Slovenci v Rimu, ki so odločili, da bodo v Marijinem letu obiskali nekatere, znane Marijine cerkive v nadomestilo, ker ne morejo poromali na slovenska božja pota, kakor na Brezje, Ptujsko goro, Marija Nazaret, Sv. goro in druge slovenske božje poti. Primorski Slovenci bodo mogli poromali na svete Višarje, Koroški h Gospe Sveti ali v Žihpolje in k slovenskim Marijinim cerkvam po Koroškem. Prvi obisk je veljal lepi Marijini baziliki pri Mariji Snežni, kjer je v kapelici Borghese lepa stara slika »Marije, rešiteljice rimskega ljudstva«. V tej kapeli se letos zbirajo verniki v pobožni in zaupni molitvi, priporočajoč Materi božji svoje težave in trpljenje. V tej kapeli, je tudi vedno izpostavljeno sv. Rešuje Telo. Zadnjo nedeljo v januarju je bil prvi obisk k Mariji Snežni. Velika se jih je zbralo, saj Slovenci v Rimu k verskim slovenskim slavnostim kaj radi prihajajo. Vodil jih je generalni asistent pri Družbi Jezusovi, p. dr. Anton Prešeren z drugimi slovenskimi duhovniki v Rimu. Prišle so tudi naše šolske sestre s častito materjo Terezijo Hunželič, novicijat iz Grotteferate, sestre iz drugih hiš v Rimu. Tudi p. Odilo Mekinda, generalni definitar kapucinov, je bil navzoč. Za pozdrav Mariji je privrela iz src vseh pesem »Marija, skoz’ življenje«. Pred oltarjem so nekateri duhovniki začeli peti litanije, in njim je odgovarjala slovenska kolonija. Drugi verniki so sledili petju z zanimanjem in vztrajali do konca. Litanijam je sledil rožni venec in nato je eden od misijonarjev, ki jim je prepuščena skrb za to kapelo, spregovoril v italijanskem jeziku in povedal, kaj je nam beguncem Marija, poudaril pa je tudi trpljenje katoliške Cerkve v Sloveniji. Pozval je navzoče, naj v Marijo vedno zaupajo in prepričani naj bodo, da jih ne bo zapustila, ne njih, ki so izven domovine, ne onih doma, ki v trpljenju iščejo tolažbe brez dvoma tudi pri .božji Materi. Pobožnost se je končala s skupno molitvijo Pija XII. za Marijino leto ter s slovesnim blagoslovom, ki ga je dal p. Prešeren, S.J.S pesmijo »Ti, o Marija«, na jeziku in v srcu polni tolažbe so se razšli na svoje vsakdanje delo s sklepom, da se še povrnejo k Mariji Snežni, če ne prej, za konec Marijinega leta. Slovani v Rimu praznujejo smrtni dan sv. Cirila Dne 14. februarja je smrtni dan sv. Cirila., ki je umrl v Rimu in naj bi bil njegov grob iv cerkvi sv. Klementa. Navadno so Slovani v Rimu ta dan praznovali v kripti Klementove bazilike. Letos pa so sc odločili z» slovesnejše praznovanje tudi zato, ker je Marijino leto in ker sta sv. Ciril in Metod prav v baziliki Marije Snežne sprejela potrdilo o svojem delu in o slovanskem bogoslužju. Misel, dati temu smrtnemu dnevu poseben poudarek prav v Marijini baziliki je bila torej upravičena. V četrtek 18. februarja je bila v kapelici Borghese pri Mariji Snežni, pred podobo »Rešiteljice rimskega mesta«, najprej sveta maša v glagolskem obredu, katero je pel msgr. Golik, kanonik iz Senja. Po odpeti »veri« je spregovoril nadškof J. Bučko, Apostolski vizitator za Ukrajince vzhodnega obreda za zapadno Evropo. Poudaril je predvsem misel, kako nekaj velikega je delo za zedinjenje, .pa tudi, kako nekaj hudega je razdeljenost kristjanov v več cerkva. Delo za zedinjenje ni lahko, zahteva veliko molitve, veliko truda. A več, kakor znanstveno dokazovanje, kot zgodovinsko dokazovanje resničnosti Petrovega prvenstva bo veljala in naredila ljubezen do teh bratov. Po sv. masi je bil slovesen »Moleben«, posebne molitve, ki jih je opravil po vzhodnem obredu ruski nadškof Aleksander Evrejnov ob številni asistenci. Pel je zbor bogoslovcev ruskega kolegija. 1 ri službi božji so bili navzoči nadškof dr. Alojzij Fogar, nadškof Bučko, Evrejnov, poljski nadškof Jožef Gawlina, armenski nadškof Kedigian, poljski poslanik pri sv. stolici, Papee, rektorji slovanskih zavodov v Rimu, zastopniki kitajskih katoličanov, zastopnik romunskih katolikov; v celoti je bilo zbranih po svojih zastopnikih 18 narodov. V zastopstvu generala frančiškanskega reda je bil p. Ciril Recek, tajnik generala, in novi generalni definitor p. Vincencij Zrinski. Zbrani so bili polnoštevilno slovenski duhovniki, šolsko sestre, številni slovenski verniki. Popoldne istega dne je bil slovesen sprejem na čast kardinalu Tisserantu, tajniku MARIJANSKO LETO V KANADI V Kanadi v mestu in v provinci Quebee na svojevrsten način proslavljajo marijansko leto. V vsak razred so postavili na častno mesto Marijin kip; po vseh katoliških šolah dnevno molijo rožni venec; dali so zgraditi 50.000 majhnih kapelic, ki jih bodo poslali sv. očetu in bodo nato razdeljene po misijonskih postajah in med begunce. Kapelice izdelujejo iz aluminija. V mestu Granby bodo postavili velik Marijin kip, ki bo ponoči stalno razsvetljen. SKRB ZA PARIŠKE BREZDOMCE Hud mraz preteklih tednov je zelo prizadel zlasti brezdomce. Zaradi mraza jih je več umrlo. V Parizu številni brezdomci prenočujejo na prostem, po javnih vrtovih, pod mostovi itd. Duhovnik Peter (1’Abbe Pierre) se je odločno zavzel za te ubožce. Prvega februarja ob 1 uri popoldne je po radiu naprosil Parižane za pomoč. Povedal je, da potrebuje 4000 odej, 300 velikih ameriških šotorov in hrane. Povabil je šoferje, naj se zvečer ob lih zberejo na določenem trgu (na trgu Pan-theon), da mu bodo pomagali zbirali reveže. Vse, kar je prosil, je dobil. Tudi šoferji z avtomobili so prišli. Njegovo delo je podprla tudi vlada. Sedaj je kupil veliko opuščeno tovarno, kjer bo našlo prostor tri sto brezdomcev. Pogajanja so v teku še za neko drugo podobno stavbo, kjer bodo našle dom žene-brezdomke. KAT. CERKEV V ANGLEŠKI AFRIKI V angleških kolonijah v Afriki je število katoličanov v preteklem letu naraslo za 314.000 ljudi. Najbolj je Število naraslo v Nigeriji (41.256) v severni Rodeziji (16 tisoč 390) in v Tanganjiki (11.939). Od skupnega števila 30,916.000 prebivalcev je katoličanov 4,627.000. VELIČASTNO ROMANJE V MEHIKI Škofija Toluea v Mehiki je priredila skupno romanje k narodnemu svetišču v Guadalupi. Romarja so prehodili peš 42 milj (76 kiu). Romanja se je udeležilo 50.000 ljudi. Ko so počivali v kraju Las Cruces, je bilo razdeljenih 40.000 obhajil. Škofija Toluea je že 16 krat priredila luko skupno romanje v Guadalupo. PREDAVANJE FIRENŠKEGA ŽUPANA V soboto 13. februarja Je v veliki dvorani univerze Angelieum v Rimu predaval profesor La Pira, župan mesta Firence. V' dvorani in po hodnikih se je zbralo nad štiri tisoč poslušalcev. V predavanju je hotel pokazati, kakšno mesto ima Marija med Italijani. Poudaril je misel, da se krščanstvo kaže v življenju vsakega naroda ; pa tudi narodi morajo s svojim življenjem pokazati, koliko so krščanski. MARIJANSKO LETO V PARAGUAJU Marijansko leto so v južnoameriški državi Paraguav začeli zelo slovesno. Pri otvoritvi je bil zraven predsednik republike in vsi ministri. Po slovesni sv. maši je bila velika procesija z Marijino podobo po mestu. Podobo so nosili predsednik republike in ministri. Za podobo je šla ogromna množica ljudi. Tak je bil začetek marijanskega leta pri romarski cerkvi v Caacupe, ki je paraguajsko narodno svetišče. Velike slovesnosti so bile tudi po drugih mestih. 250.000 SVETIH PISEM PRODANIH V preteklem, letu je Družba sv. Pavla v Ameriki prodala 250.000 izvodov svetega pisma nove zaveze. Tako visokega števila še niso nikdar dosegli. Postne kvatre DARUJ ZA MARIJANIŠČE! Prvo postno nedeljo se bodo po vseh župnijah tržaške škofije delile ovojnice za nabiranje prispevkov za Marijunišče. Sv. Cerkev sama nam priporoča v tem postnem času pokoro, molitev in miloščino. Izvršili bomo to delo usmiljenja na naj plemenitejši način, tako, da se bomo ob tej priliki spomnili naših slovenskih dijakov-gojencev Marijunišče. Ti se vsak dan spominjajo t> molitvi svojih dobrotnikov. Vodstvo zavoda toplo priporoča zadevo čč. gg. ter jih vabi, kakor tudi vse ostale sotrudnike Marijanišča, da si ob priliki o-gledajo zavod, za katerega toliko žrtvujejo. Vsemogočni, ki ne pusti nobenega dela usmiljenja brez plačila, locen sem bil... žejen sem bil... nag sem bil... naj vsem dobrotnikom obilo poplača! Neizvršljiva smrtna obsodba V Sloveniji so danes resno ogrožene najvišje duhovne vrednote: Bog, katoliška vera, krščanska kultura. Jugoslovanska državna oblast uradno izpoveduje marksizem, ki je po svojem bistvu brezbožen in brezveren, ter proglaša katoliško vero, ki je vera skoro vseh Slovencev, za neznanstveno superstrukturo prošlosti in za preostanek srednjeveškega misticizma, ki bo z znanstvenim razvojem socialistične stvarnosti nujno izumrl. Z drugimi besedami: jugoslovanska državna oblast je izrekla smrtno obsodbo nad Bogom, katoliško Cerkvijo in krščansko kulturo. Bilo je koncem leta 1943. Komunistično vodstvo OF je otvorilo na Gačniku partijsko šolo, da bi izoblikovalo kader vodilnih partijskih funkcionarjev. Tečaj je obiskovalo kakih dvajset fantov in deklet, večinoma iz Vipavske, Krasa in Idrijskega kota. Predavutelj je med drugim ugotavljal: «Tovariši in tovarišice! Zdaj še beseda o Bogu. Boga ni! Bog je samo plod domišljije. Človek si ni znal razlagati naravnih pojavov, zlasti onih, ki so v svoji elementarni sili, kot nevihte, grmenje itd. V tej grozi in strahu je spočel misel o nekem višjem bitju, o Bogu. Zato je pravljica, da bi nas bil Bog ustvaril. Ni Bog ustvaril nas, ampak mi smo ustvarili Boga: ustvarili smo ga, ko smo si ga v svoji domišljiji domišljali; ustvarila smo ga, ko smo ga naslikali na platno ali papir; naredili smo ga, ko smo ga izklesali na križu ali upodobili v kipu... Zdaj pa je nastopil čas, da iztrebimo iz našega ljudstva vero v Boga. Znanstveni marksizem je že dokazal, da Boga ni, in že je neizpodbitno izrekel smrtno obsodbo nad utvaro o Bogu. Nam pa preostaja naloga, da izvedemo v našem ljudstvu to smrtno obsodboM »Udeleženci«, tako je pozneje pripovedoval eden izmed njih, »so molče strmeli v tla. Bilo je, kot bi jih bil nekdo s kram- Darovi za Katoliški dom okolica EISDEN, YUC.HT IN MECHELEN: BELGIJA Po 10 frankov: Juršič, Polavdar, Sedej, Pejovnik, Papež, Fridolin. Po 5 frankov: 6-letni Milan Roex in 4-letna sestrica Ingrid. Po 15 frankov: Babšek, Kotnik, Pokrivač. Po 20 frankov: Šinkovec, Simončič, Bevc Viktor, Klavžar, Kun, Avsec, Kidrič, Smerke, Hubert, Oset, Kupač, Gorjan, Šnurer, Vok. Ledinek, Medvešček, Mastnak, Gostisa, Čoter, Močnik Alojzija, Petelin, Šintler, Javor, Brgač “>1., Reberšek, Trkaj. Po 30 frankov: Kos, Janežič, Rutar, Globokar. Po 35 frankov: Humar Jože. Po 40 frankov: Virant st., Žvar. Po 50 frankov: Brumec, Javornik, Vlad-nik, Ribič Albin, Kovačič Fr., Budna, Glo-bevnik, Hočevar, Brečko Dorči, Brečko Zinka, Supan, Rogelj, Udovič. Po 100 frankov: Voglar Franc. Po 120 frankov: Brgač st. OKOLICA HONTHALEN: Po 140 frankov: Pišljar *4van. Po 100 frankov: Medvedec in Uršič Jože. Po 60 frankov: Poren Al. OKOLICA LIEGE-A: Po 100 frankov: Ljubic, Valenčič, Bizjak, Zornik Alojz, Zornik Jože, Troha, Mavrič. Po 50 frankov: B. I., Podobnik, Rot, štrukelj, Komac, Mlekuž, Kavs, Berginc. Po 20 frankov: Likar, Vatovec, Vulč. Cesar Franc iz Diepenbee.ka - 50 frankov. SKUPAJ: FRANKOV 3.250.- pom udaril po glavi. Dekleta pa so vsa bleda sklonila glave, solze so jim polzele po licih — jokale so/« Vse sodobno javno življenje v Jugoslaviji je nepretrgano izvrševanje te neuresničljive smrtne obsodbe. Bog je veliki izgnanec iz Ljudske skupščine in iz vseh najvišjih organov državne oblasti in uprave; Bog je proskribirani izobčenec iz vseh mestnih, okrajnih in krajevnih odborov in uradov; Križani je bil kot najtežji obsojenec odstranjen iz sodišč, univerz in iz šol vseh vrst. Vsa državna zakonodaja, od ustave do najnižjega odloka, ne omenja nikoli Boga ali božjih neodtujljivih pravic. Neverjetno, a resnično: Bog ni nikjer imenovan niti v znanem «Zakonu o pravnem položaju verskih skupnosti«! In vendar Vi moral biti ta zakon popolna in vsestranska državna zakonodaja, ki ureja pravne odnose države do verskega življenja podanikov, do bogoslužja, do katoliške Cerkve in do Boga samega. lil brez vsake formalne obsodbe na izgubo častnih pravic je bilo ponižano samo ime Bog, katero so pričeli pisati — proti vsem slovniškim pravilom — z malo začetnico. Skupno z Bogom so izbrisali tudi vse nava vprašanje, ali je lahko dr. Besednjak med voditelji tržaških slovenskih katoličanov ali ne. Dr. Besednjaka poznamo tudi mi. ker je -svoj čas deloval predvsem v Gorici. Zato bo morebiti naše mnenje tržaškim prijateljem kaj koristilo. Pred drugo svetovno vojno ga na Goriškem dolgo nismo videli; umaknil se je bil z naših vročih tal v varno zavetje čez mejo. Potem je bilo le malo slišati o njem. Govorilo se je, da ie šel v diplomatsko službo. Jezike menda zna in tudi drugače pravijo, da ni neumen. Izkazalo se je, da ni šel v diplomacijo. Pojavil se je spet po konpu vojne, ko so bili v Gorici še Amerikanci. Takrat je obiskal več zavednih Slovencev. Prigovarjal jim je, naj računajo z režimom v Jugoslaviji, ki da bo menda dolgo vladal. Treba se bo sprijazniti s tem dejstvom in že sedaj (to se pravi: takrat) ne napadati komunizma in rdečega režima, da se ta ne bo maščeval, ko bodo zasedli Gorico in vso cono A. Nismo slišali, da bi bil dr. Besednjak imel takrat kaj veliko uspeha. Zato se je vrnil v Ljubljano — tista leta so samo zanesljiv-ci lahko nemoteno potovali čez razne demarkacijske črte. Potem nekaj časa ni bilo glasu o njem. Priznati moramo, da nam ni bilo prav nič žal. Pred nekaj leti pa je spet prišel, a tistikrat v Trst. Pa tudi nas Goričanov ni pustil pri miru. Večkrat sc je vtaknil v naše stvari in nam skušal kaj pokvariti. Celo pri najvišji cerkveni gosposki v de- Zadruga je pogorela Minuli mesec je požar uničil poslopje kmečke zadruge na Vogrskem v Vipavski dolini. Oblast, to se pravi UDBA, priznava, da je bil ogenj podtaknjen na več mestih. Kako zelo so kmetom pri srcu kmečke državne zadruge, se vidi tudi po tem, da je morala UDBA kmete s silo pripeljati h gašenju, in končno so tudi tam sabotirali v tihi želji, da bi bilo konec zadruge in da bi dobili spet nazaj svojo zemljo. »Slovenski poročevalec« sam trdi, da niso imeli božje pravice. V vsem javnem življenju ni več mesta za Boga in bogoslužje; ukinjeni so bili prazniki; ovirane so procesije; oskrunjen nedeljski počitek. Komunistična oblast je odvrgla vse krinke in prikazala v vsej spačenosti svoj brezbožni obraz. In satan je spet slavil svojo zmago nad Bogom! Smrtna obsodba, katero je brezbožni komunizem v Jugoslaviji izrekel v imenu nemškega Žida Marksa, vrednega potomca svetopisemskega Ane in Kajfe, nad samim živim Bogom, je najbolj pekoča žalitev, katero je kdo mogel storiti vernemu slovenskemu ljudstvu. To, kar mu je najsvetejše, vrednota vrednot, je pogaženo v prah ! Slovensko ljudstvo doživlja danes v strašni duhovni tegobi svoj vsenarodni veliki petek, ko je na njegovi rodni zemlji Bog spet položen v grob. Pri tem doživlja pa še nekaj drugega. Doživlja čustva duhovnika, ki razkrije na veliki petek križ, ga postavi ljudem v počeščenje ter v prahu pred njim moli: »Sveti Bog, sveti Močni, sveti Nesmrtni, usmili se nas!« Smrtna obsodba ne doseže Nesmrtnega! Cesar Julijan Odpadnik je še to priznal, ko je umirajoč vzkliknil: »Zmagal si, Ga-lilejec!« In tudi na slovenski zemlji bo končno zmagal Bog, Večni, Nesmrtni! Jurij želi nas je tožil, da hočemo prekucniti režim v Jugoslaviji in povzročiti na meji mednarodne zapletljaje. Cerkvena oblast je pa kmalu spoznala, iz katerega gnezda je priletel ta ptič. Menda sedaj smatra, da je sodelovanje z osebami iz Besednja-kovega kroga za katoliške ljudi vsaj velika neprevidnost, ako ne kaj hujšega. Tudi potem je izraizil ta gospod, da želi skleniti s slovenskimi katoličani v Gorici pameten kompromis. Nam se tak kompromis ne zdi koristen. Ne zato, ker hodi doktor Besednjak pogosto v Jugoslavijo, saj to vendar ni noben greh. Razlog je drugačen. Gospod doktor se hvali javno, da njegova 'besed/ veliko zaleže .pri jugoslovanskih oblasteh, da je že dosegel ugodno rešitev mnogih opcij, izposloval, da je kdo prišel iz Slovenije v Trst ali Gorico in podobno. Če on sam to trdi in če je vse to res, potem tam preko meje ni slabo zapisan. Za katoliško organizacijo pa ni dobro, če ima1 v svoji sredi človeka, ki je pri komunističnem režimu dobro zapisan. Zato kompromisa ni bilo. Upamo, da bodo tudi v Trstu ta zgled posnemali. Zvedeli smo, da so dvignili Besednjakovi pristaši gonjo proti našemu listu. Že med vojno so komunisti poskušali onemogočiti vsako javno kritiko. Takrat so jim nekateri nasedli. Mi pa ne bomo nasedli. Izjavljamo. da bomo še naprej javno opo-zarjaji na nevarnost in da se ne bomo nikogar ustrašili. Slovenski katoličani v Gorici zadružniki nobene vneme za gašenje. Pogorelo je 400 stotov sena, okrog 5 kubičnih metrov rezanega lesa, 35 stotov krompirja, 3,5 stota koruze, 2 slamoreznici, lahek kmečki Dicsel-motor itd. Država je bila malo prej vložila v to zadrugo, poleg »prostovoljnega« dela, tr.di 3 milijone investicij. Celotna škoda, ki jo je povzročil ogenj zadrugi, znaša okrog 18 milijonov din. Da ni imelo poslopje betonske plošče nad hlevom, bi bilo zgorelo tudi 26 glav goveje živine in 2 para konj ter bi bila škoda še večja. Razvrednotenje dinarja Jugoslovanske oblasti so morale ponovno razvrednotiti dinar, če hočejo prodati kaj svojih izdelkov na tujem tržišču. USA dolar, ki se je do sedaj uradno zamenjaval po 350 din za 1 .dolar, bo sedaj veljal 600 din. It. lira, ki je dosedaj bila uradno zamenjana za 0,48 stotink dinarja, bo od sedaj naprej lira za dinar. Res umno gospodarstvo Titove Jugoslavije... Kmalu bo 9 let minilo, odkar vladajo v Jugoslaviji komunisti, kateri so ji napovedali raj, toda Jo tega še ni prišlo, temveč gre vse bolj proč od napovedanega raja. Izbrali so svobodo Minulo leto je pobegnilo v Avstrijo 1200 jugoslovanskih beguncev. V Italijo in na Svobodno tržaško ozemlje pa okrog 1800. Skupaj je pobegnilo samo v te dežele približno 3000 Jugoslovanov. To je res lepo spričevalo za Titovo »demokratično« Jugoslavijo. Samo minuli teden je pribežala na Goriško 5 beguncev. Ena žena iz Srbije in 4 moški. Med moškimi sta bila tudi 2 Srba vojaka, ki sta služila rok v Tolminu in sta se kar z vojaškim avtomobilom zagnala preko žične ovire na veliko začudenje jug. obmejnih stražnikov. Zelja po svobodi je med jug. narodi velika in vsi ti ljudje, ki pribežijo preko, tvegajo življenje... Neld begunec mi je rekel, da ako bi Tito samo za 48 ur odprl državno mejo, bi polovico prebivalstva zapustilo Jugoslavijo. — In lz poročila Katoliškega urada za filme, ki ima svoj sedež v Rimu, je razvidno, da je posebna komisija tega urada v letu 1953 pregledala 486 filmov. Ta komisija pregleda razne filme, ki se predvajajo v italijanskem jeziku (italijanske in neitalijonske ), da se o njih izrazi, ali so dobri ali slabi; ali je v njih kaj takega, kar ni mogoče odobravati; ali bodo škodljivo vpliva- li na gledalce; ali so primerni za mladino; ali jih smejo predvajati v župnijskih dvoranah; kaj bi bilo treba izpustiti, da bi iz filma izginilo kako neprimerno besedilo ali kak dogodek, itd. Omenjana komisija je za leto 1953 ugotovila naslednje: 125 od pregledanih filmov (26%) so označili za slabe (moralno negativneJ; 154 (to je 31°/o) je bilo takih, ki vsebujejo marsikaj, kar nravni čut in moralna načela ne morejo sprejeti brez pomisleka; 87 teh filmov (18°/o) so sprejeli kot neškodljive za mladino, 120 ali 87 odstotkov pa brez oporekanja za odrasle. Komisija je poleg tega ugotovila, da je število slabih filmov vsako leto večje. Kakšne posledice naj to ima, lahko vsak sam ugotovi. A la porast slabih filmov je razumljiv, če pomislimo, da je i'prašanje filmov v veliko primerih vprašanje lepega zaslužka. Izdelujejo take filme pač, ki najbolj nesejo. Od druge strani pa to pove, kakšno je moralno stanje po nekaterih krajih, in žal, zlasti pri mladini. V tem oziru je Italija dosegla svoj poseben in nerazveseljiv primat. Vsakemu, kdor se le malo razume na filme, je znano, koliko italijanskih filmov je res moralno slabili. (Razpravljanje o vrednosti in o lepoti takih filmov bi nas privedlo -do razprave o vprašanju, ali more biti lepo in nekaj vredno, kar je moralno slabo). Žalostno je pa posebno to, da morajo po zakonu v vseh italijanskih kinodvorunah (razen v župnijskih) predvajati vsak mesec po par italijanskih filmov. Glede italijanskih filmov je omenjena komisija ugotovila tole: v letu 1952 so v Italiji izdelali 147 filmov. Od teh je 56 mo- vendar ni prav, da bežijo, ker je tudi v tujini kruh grenak in j- vedno težje priti do njega. „Samomor“ prvaka Hrvatske kom. partije Še ni dolgo tega, odkar je izvršil samomor profesor Julius, direktor psihiatrične klinike v Zagrebu, potem ko se je uprl tajniku hrvatske partije Bakariču in napisal pismo, katero se je končalo: »Dosta toga, ne mogu više, umoran sam«, mu je skoraj na isti način sledil minuli mesec nekdo druigi. To pot si je vzel življenje direktor šole komunistične partije Hrvatske AVGUST ŠPRLJAN. Težko pa je zaenkrat reči, ali gre tu za umor ali za samomor. Zvedelo se je samo, da je bil Djilasov somišljenik in da je imel par ur pred smrtjo oster besedni dvoboj s tajnikom Bakaričem. I-menovani Šprljan je bil partijec že od leta 1929 naprej., ter je bil napisal za hrvatski dnevnik »Vestnik« anonimni članek, kjer je napadel tajnika Bakariča zaradi birokratizma in rekel, da komunistična partija Hrvatske ni za nič drugega kakor za v muzej. Bakarič ga je pozval, naj to izjavo prekliče. Pokojni Šprljan se je pa uprl in rekel: »NIKDAR!« kar je pri komunistih najhujši zločin, kateri se mora plačati s smrtjo. No, in vse kaže, da je moral svojo upornost Šprljan plačati z življenjem. Tito in njegovi k vrni k i postajajo vsak dan bolj osamljeni, kajti danes nimajo samo »četnikov, domobrancev in ustašev« proti sebi, temveč celo partijce. ralno popolnoma slabih, 53 obsega razne napake in tolmačenja, ki jih ni mogoče sprejeti; le 28 je takih, ki jih more odrasli človek mirno sprejeti, 10 pa tudi mladina: lz vsega tega poročila je dovolj jasno, da se mora pameten človek prepričati o moralni vrednosti filma, predno stopi v kino. In žal, koliko je danes takih, ld letajo za igralci in igralkami ne glede na to, ali je film škodljiv ali ne! Tudi Aconcagua se je maščevala Po zmagi nad Mount Everestom so si francoski plezalci nadeli nalogot premagati najvišji vrh v južnoameriških Andah: Acomcaguo. Do. sedaj ni bilo še mogoče določiti njegovo točno višino, ki pa je brez dvoma višja od 7.000 m. 23. fe ruarja je francoska ekspedicija, sestavljena iz šestih članov, naskočila najvišji vrh. Bil je krasen sončen dan, ki jim je omogočil sijajno zmago nad najvišjim vrhom Aconcague. Pot nazaj pa ni bila tako srečna. Dva člana ekspedicije, ki sta ostala spodaj, sta zaman dolge ure pričakovala svoje tovariše, medtem ko je bila jasno vidna nevihta, ki jo razsajala ob južni steni Aconcdgue. Vznemirjena sta obvestila vojaštvo, ki sc je takoj napotilo proti zloveščemu vrlin. Po velikih naporih se jim je posrečilo zaslediti sveh šest članov ekspedicije, izmed katerih sta bila dva v (jbupnem stanju. Prenesli so jih v bolnico v Mendozo, kjer so jim nudili prvo pomoč. Zdravniki so izjavili, da bodo dvema članoma najbrže odrezali noge, ker so se že pojavili znaki prisada. Rešeni člani ekspedicije so izjavili, kako jih je ol> vrnitvi nenadoma zajela silna, nevihta, ki jim je onemogočila nadaljevanje poti in jim ohromila sleherno voljo. Če bi jih vojaštvo ne zablodilo, bi vsi zmrznili. Kaj svetujemo Goričani tržaškim prijateljem Zadnje tedne se v Trstu živahno obr IZ JUGOSLAVIJE Kakšni so filmi ? RUDA JURČEC: Slovenski šopek Francoska revija »La Table Ronde« slovi kot vrhunsika revija v sodobni francoski revijalni literaturi. Revijo je po 1. 1945 začel izdajati krog katoliških pisateljev okoli znanega pisatelja in člana akademije Franjoisa Mauriaca. Glavni francoski reviji »Revne des Deux Mondes« in »Nou-velle Rcvuc Franjaise« sla namreč izhajali •udi med okupacijo (in seveda tudi danes mirno izhajata naprej le pod za spoznanje spremenjenim imenom), zato je krog književnikov menil, da se mora odločiti za novo revijo, kje.r ne bi sodelovali ljudje, ki niso hoteli upoštevati parole o »kulturnem molku«. Tako je »La Table Ronde« postala — najbrž proti predvidevanju u-stanoviteljev j n sodelavcev — predstavnica tistega katoliškega kulturnega kroga, ki v zadnjih 50 letih v francoski književnosti ni imel lastne revije; Mauriac sam in drugi njegovi sodelavci pri reviji so kmalu spet začeli pisati tudi v druge revije brez ozira na to, ali so pod okupacijo izhajale ali ne (francoski katoliški kulturni krog pa je dobil revijo, ki še danes ohranja visoko stopnjo kvalitete svojih prvih letnikov). Med glavnimi sotrudniki -revije sta poleg Mauriaca, ki je predsednik uredniškega zbora, tudi Gabriel Marcel in Th.ierry Maulnier in Claudel. Marcel Schneider je pisatelj mlajše francoske generacije in je stalni sotrudnik te revije. V novembrski številki je napisal esej pod naslovom »Slovenski šopek«. Kakor se iz pisanja vidi, je bil povabljen, da pride v Slovenijo in da o njej kaj na- piše. Zdi se, da so računali, da bo napisal kaj več hvale za tiste, ki so ga povabili, toda vse, kar je napisano, izzveneva tako, da ni nikjer nobene hvale režimu, ki danes v Sloveniji vlada. Svoj spis pa začenja Schneider v Vrbi in sicer na domu pesnika Prešerna, kjer sta mu na pragu hiše dve Slo.venki izročil šopek nageljnov, rožmarina in roženkravta, »slovenski šopek«, ki pomenja zanj neke vrste grb, ki nosi v sebi vse značilnosti tega »čudovitega naroda, ki so je na tem koščku zemlje mogel ohraniti samo po čudežu. Nagelj da pomeni strasten zanos, rožmarin zvestobo, roženkravt pa umetnost.« Ves esej je Schneider zato razdelil v tri poglavja in v prvem poglavju o na.geljnu išče sledov za Črtomirjem iz Prešernovega Krsta pri Savici. Obiskal je Ajdovski Gradec pri Bohinju, obiskal slap Savice in Bled. Ko o-inenja Črtomirjev konec, navaja, da Slovenci še nimajo svetnikov svojega rodu. Ko je na Bledu iskal sledov Bogomile in boginje Žive, mu je bil za mentorja pesnik Tone Vodnik, ki ga naziva »pesnika molka in močnih meditacij«. Pridružila sta se mu še pisatelja Andrej Vučko in Ivan Andric. Slednji mu priznava, da komaj čaka vsake številke revije »La Table Ronde«, zlasti pa da ceni Mauriaeov dnevnik, ki izhaja v reviji. Vsekakor zanimivo, da hvali An- drič zapiske, ki so pogosto ostra kritika komunizma in sveta, ki ga komunizem obvlada — tudi Titovega. Poglavje o rožmarinu začenja pisatelj s temi besedami: »Ofelija naziva rožmarin grb spomina. Treba ji je verjeti, kajti blazneži vedno govore resnico. Rožmarin je zveneča roža spomina in zloma«. Ko je hodil naprej po Sloveniji, je prišel do vasi Strmec pod Mangartom. Toda v tej vasi žive samo ženske, ki so vedno oblečene v črnino. Kadar stopi moški v vas ali gre skozi vas, tedaj odvračajo oči in ga ne marajo videti. Žene tega naselja so v sebi obvladale vse strasti in napake, le obvladati sc ne znajo do konca. Zgodilo pa se je to zaradi tega, ker je med vojno nanesla pot nemškega generala v to vas, kjer so ga ubili. Nemci so takoj pobili vse moške, tudi otroke moškega spola — vse žene pa zapodili v hribe. Po vojni so vas nanovo zgradili, toda inetere, žene, sestre in neveste so se zavezale, da ne bodo nehale žalovati za žrtvami tistega strašnega dogodka. Tako čuvajo nad svojim naseljem, zavite v črnino, živijo življenje, ki je podobno smrti, grobovi njih mož, očetov in ženinov ter bratov so se raztegnili nad vso vas. Te žene so postale moderne Antigone, njih žalost in trpljenje je polno veličine, ki jo opeva že antika.. Oh nedeljah hodijo v cerkev z vejo rožmarina v rorki in ko jih ob smrti polagajo v krsto, jim dajejo vejo rožmarina na sree. Ta tematika žalosti in trpkega spomina prepeva tudi poglavje roženkravta. Vso njegovo pot po naši zemlji je spremljala pesem naših fantov in deklet, toda v pesmih, ki jih navaja v prevodu, je res polno melanholije in pesniške miline. Kako Slovence bogate darovi umetnosti, pa so mu doka« številna gledališča, saj ima samo Ljubljana danes kar štiri gledališča. Toda Ljubljana sama ni najvišji dokaz o tem, vrhunska dela svetovne dramatike ne igrajo samo v Ljubljani: »Hamlet« je postal slovenska ljudska igra in Moliere-ja igrajo t S TRŽAŠKEGA Redna služba božja za Slovence Devin REDNA SLUŽBA božja v slovenskem jeziku v tržaških cerkvah (s posebnim ozirom na postni čas) OB NEDELJAH IN PRAZNIKIH Sv. maša a pridigo in petjem v slovenskem jeziku: ob 6. uri v Skednju; ob 7. v Rojanu, pri Sv. Ivanu, pri Sv. Vincencu in pri Sv. Antonu Novem; ob 8. v Barkovljah; ob 9. v Rojanu, pri Sv. Jakobu, pri Sv. Ani; ob 10. v Skednju, pri Saleziijancih in pri Sv. Ivanu; ob 10.15. v armenski cerkvi v ulici Giusti-nelli (dijaška maša). KRIŽEV POT IN BLAGOSLOV: ob 15. uri pri Sv. Ivanu; ob 15.30 pri Sv. Jakobu, kjer je tudi postna pridiga; ob 16. v Barkovljah, v Skednju in v Rojanu, pri Sv. Vincenciju; ob 17. pri Salezijancih. Vse omenjene župne cerkve, (izvzeta je torej cerkvica pri Sv. Ani), imajo slovenskega dušnega pastirja, ki je na razpolago slovenskim vernikom za njihove potrebe. To velja posebno sedaj v postnem času z« sv. spoved in za obisk bolnikov. (V bolnicah se bolniki ne smejo bati prositi za spoved v slovenskem jeziku). V mestu je preveč Slovencev, ki ne vedo, kje je služba božja v slovenskem Jeziku. Najdejo se pa tudi taki, ki se te službe božje hote izogibajo, da ne omenimo tistih, ki se ne udeležujejo sploh nobene službe božje. Naj postni čas najde precej dobrih duš, ki bodo z veseljem skrbele za to, da čim več vernikov pristopi k svetim zakramentom in se udeleži službe božje, in to v svojem domačem jeziku. Češčenje sv. Rešnjega telesa v Trstu OD 28. FEBR. DO 2. MARCA v cerkvi sv. Frančiška (ul. Giulia); 3. 3. — 6. 3. v župni cerkvi Brezmadežnega Srca Marijinega (ul. S. Agostino) in v ž. c. sv. Terezije Deteta Jezusa; 7. 3. — 10. 3. v ž. c. Marije Milosti (ul. Rossetti) in v cerkvi «Madonna del mare»; 11. 3. — 13. 3. v ž. c. pri Salezijancih in v ž. c. Sv. Družine (ul. Vasari); 14. 3. — v ž. c. sv. Vincencija in v cerkvi pri sv. Ani; 18. 3. —20. 3. v ž. c. Srca Jezusovega; 21. 3. — 24. 3. v ž. c. sv. Jakoba; 25. 3. — 26. 3. v cerkvi benediktinskega ženskega samostana; 25. 3. — 27. 3. v rojanski župni cerkvi. 28. 3 — 31. 3. pri Starem Sv. Antonu; 1. 4. — 3. 4. pri očetih kapucinih na Montuzzi; 2. 4. — 4. 4. v cerkvi očetov karmeličanov na Greti; 4. 4. — 7. 4. v župni cerkvi Sv. Antona Novela; 8. 4. — 9. 4. v ž. c. Rožnega venca v Starem mestu; 8. 4. — 10. 4. pni Svetem Ivanu; 11. 4. - 14 .4. v baziliki sv. Justa. V cerkvah, ikjor je ob nedeljah redna služba božja v slovenskem jeziku, so ob tej priliki posebne pobožnosti (ure molitve) tudi v slovenskem jeziku. Slovenski verniki bi morali poskrbeti, da bi bile take pobožnosti zelo dobro obiskane. Molimo radi pred izpostavljenim Najsvetejšim ! Obvestilo V vseh cerkvah v Trstu in okolici se 7. marca med slovensko službo božjo pri cerkvenih vratih vrši letna nabirka za reveže Slovenske Vincenci jeve konference, Radodarno prispevajte! Razdelitev nagrad kneza Turn - Taxis Mnogokje se je že upeljala lepa navada, da vsako leto nagradijo osebo, ki se je najbolj izkazala z dobrimi deli do svojega bližnjega. Tega lepega običaja se je po-služil tudi devinski graščak Turn-Taxis, ko je ob drugi obletnici rojstva svojega sina prvorojenca nagradil najboljše občane. Prvo nagrado v znesku 50 tisoč lir so razdelili med Alojzijo Metlikovec, ki je bila predlagana kot najpožrtvovalnejša žena v vasi, vedno pripravljena ipomagati, kjerkoli je bila bolezen, nesreča ali smrt, in pa med zakoncema Pertot, ki sta vzela za svoja kar dva najdenčka iz sirotišnice. Drugo nagrado 100 tisoč lir pa sta dobila dva novorojenčka rojena v februarju. Graščak je razdelil med najpotrebnejše občane še 17 paketov z živili in tako na najlepši način proslavil rojstni dan svojega prvorojenca. Pustna prireditev v Bazovici Nedeljo za nedeljo se predvajajo filmi v bazoviški župni dvorani. Seveda le taki filmi, ki jih katoliški filmski Center odobri za vse gledalce. Najboljši svetovni igralci stopajo pred oči Bazovcev in jih zabavajo. Pa ne le zabavajo temveč tudi izobražujejo in vzgajajo. Filmi kot »Mladoletne«, »Skupno življenje«, »Rojena včeraj« in nešteto drugih so dali priliko mladim in starim, da so pri gledanju filma na duši obogateli. Na pustno nedeljo se je Bazoviška dvorana v teku par minut napolnila. Bazoviški Oder se ni že dolgo časa predstavil občinstvu s tako pestrim in bogatim sporedom, kot se je to nedeljo. Dve polni uri je pošteno zabaval gledalce, ki so se do solz nasmejali. Dekliški izbor, ki šteje nad 20 deklet, je zapel več narodnih pesmi dovršeno in u-brano. Občinstvo je 'bilo iiznenadeno. Tako lepo podano petje bi zaslužilo, da bi ga tudi drugje izvajali. Zato p'a kar naprej s svojim požrtvovalnim, a talko hvaležnim delom! »Če ni petja pri igri« — pravijo ljudje — »ni pravega užitka. Petje poživi in obogati vso prireditev.« Petju je sledila šaloigra »Pamet jo je srečala«, ki so jo mladi igralci zelo dobro podali. Gdč. Ema Žagar in gdč. učiteljica Silvana Križmančič sta s svojim nastopom naravnost osmešili tiste bogate gospe, ki so jim pes, mačka več nego otroci in služinčad. Med številnimi igralci je bilo videti tudi čisto nove in zelo mlade obraze, ki pa so svoje vloge tako posrečeno rešili, kot bi bili odra že dolgo časa vajeni. Pri tej mladini se jasno vidi, kako zelo želi nastopati na odru. To lepo željo naj z vsemi močmi uresničijo! Občinstvo, ki je žejno lepih prireditev, jih bo hvaležno gledalo. Malim Bazovcem pa bo ostal za vedno v spominu nov igralec »Cigi«. Po igri se je na odru prikazal Dimnikar v osebi mladega a že spretnega igralca Marija Petračevega, ki je prav dobro okr-tačil vse ošabne fantaline, potepuhe in «fine frajle«. S kupletom Ka-ka-kati se je pustna prireditev zaključila. Omembe vreden je še srečolov, ki ‘e svojo vlogo res temeljito odigral: marsikomu je prinesel srečo, a je tudi mnogim očistil žepe. Toda nesnaga teh žepov bo prvi kamen pri zgradbi novega krstilnika v bazovski cerkvi. Ljudje so odhajali na svoje domove zadovoljni in hvaležni tej delavni mladini. Vsi prav nestrpno pričakujejo, kaj bo lepega pripravil Bazovski oder za Materinski dan: to je 25. marca. * KINOFORUM V BAZOVICI: dne 9. in 10. marca ob 20.30 bo predvajan krasen film: GLAS V VIHARJU (Voce nella tem-pesta). Po filmu bosta govorila možem g. prof. Peterlin in ženam g.a Suhadolčeva. Vstop prost! DAROVI ZA TRŽAŠKO MARIJANISČE N. N. is Boršta L 1.000; Paul Matsumoto 10 dolarjev. Najlepša hvala! Z GORIŠKEGA Slovesen zaključek za izbolšanje kmetijske proizvodnje V nedeljo zjutraj se je v sejni dvorani na Korzu slovesno zaključil prvi natečaj za izboljšanje kmetijstva, kaiterega se je udeležilo tudi lepo število naših kmetov, zlasti s Krasa. Slovesnost se je izvršila ob navzočnosti nadškofa Ambrosija, prefekta in župana in lepim številom drugih višjih predstavnikov. Po priložnostnih govorih raznih predstavnikov, ki so vsi poudarili veliko važnost izboljšanja na kmetijskem področju, je sledila razdelitev nagrad najboljšim kmetovalcem. Največje nagrade so dobili kmetje v ravnini, kjer naši kmetje, razen dveh, niso prišli v poštev. V natečaju za izboljšanje kraških kmetij pa so dobili nagrade izključno naši slovenski kmetje, v veliki večini iz Doberdoba in Jamelj. Kar lepo število jih je, ki so vsi prejeli od 25.000 do 10.000 lir nagrade. To bo za naše kmete brez dvoma velika vzpodbuda, da se bodo še z večjo ljubeznijo oklenili svoje zemlje in ji tudi ostali zvesti. Vsem nagrajencem čestitamo. Pustna prireditev dekliškega dijaškega krožka Na pustno nedeljo in na pustni torek nas je goriški dekliški dijaški krožek razveselil z lepo pustno prireditvijo. Na sporedu je bila šaloigra v treh dejanjih »Gospa brez moža«. Sicer kot šaloigra ni bila preveč posrečeno izbrana, ker se je v njej bolj odražala trpka resničnost, kot pa posrečena šala. Vendar so dekleta v teh dvojnih vlogah res odlično nastopila, da se je ta živi kontrast kar lepo ujemal. Posrečeni sta bili predvsem Ana in Tona, štiri navihanke — dijakinje pa so se tudi kar dobro odrezale. Če upoštevamo, da je bila večina igralk prvič na odru, tedaj nam ne pireostane drugega kakor, da jih pohvalimo, želeč jim še mnogo takih uspehov. Med odmori so dijakinje prodajale srečke in dobitkov je bilo kaj* dosti, da je sko-ro vsak svojega dobil. Pri obeh prireditvah, zlasti še v nedeljo, je občinstvo do zadnjega prostora zasedlo dvorano Marijinega doma na Placuti. Izdelovalci orgel nas zapuščajo V Gorici smo imeli svoj čas dve tvrdki za izdelovanje orgel: Kacin in Valiček. V razdobju par mesecev sta nas zapustila u-stanovitelja obeh. Kacin Ivan je z Bogom spravljen odšel po večno plačilo 13. nov. lani, Jožef Valiček pa 25. febr. letos, po dolgi mučni bolezni. Po prvi svetovni vojni, ko je bilo toliko cerkva na Primorskem porušenih, je bilo treba obnoviti tudi veliko število cerkvenih orgel. Tedaj je prišel v Gorico Ivan Kacin, rojak iz Ota-lcža, ter ustanovil tvrdko za izdelovanje orgel. Njemu se je čez čas pridružil Jožef Valiček, po rodu Čeh. Ko je Kacin odšel v Jugoslavijo, je ostal v Gorici Valiček, ki je zaradi tega imel opravka več ali manj kar že v vsakem večjem naselju. V neki vasi je »Tartuffeja« igral navaden kmečki fant, dasi je vloga med najtežjimi, kar jih je Moliere napisal. Ta košček slovenske zemlje spada med najmanjše v Evropi in le z drobnim pasom Krasa sega še do Jadrana. Tam je na skali nad obalo tega morja grad Devin, ki je bil pesniški okvir za pesnitev enega redkih pesnikov, ki je že takrat pripadal vsej Evropi in slovi kot »pravi pesnik Evrope« še danes — Rainer Maria Rilke. Ko je bil Rilke gost princese Turn Taniš na tem gradu, je v svoji sobici, ki je bila v stolpu tega gradu, ob najlepšem razgledu na ta slovenski zaliv Jadrana spesnil svoje »Elegije«. Ko so zavezniki 1. 1945 prišli v Trst, je bil med njimi tudi mlad slovenski poet, ki je. sklenil na svoj način počastiti Rilkejev spomin v slovenskem Devinu. Hotel je obiskati grad, pa ni maral tja Hiti z jeepom, niti z drugim vozilom, niti peš. Zajahal je Pegaza — konja, a ko je po strmini prihajal pred vhod gradu, mu ameriški vojaki niso dovolili vstopa. Schneider imena tega mladega poeta ne navaja in dostavlja, da ni bil poet prav nič žalosten ali presenečen, »ker da nikdo nikdar ne sme živ stopiti v Obljubljeno deželo«. Ko je ob koncu svojega bivanja obiskal še izkopaivanja, ki jih pri Stični vodi ravnatelj ljubljanskega muzeja dr. Jože Kastelic, razumeva skrb slovenskih mladih arheologov, ki iščejo sledov v ilirskih grobovih, kajti »etnologi menijo, da so Slovenci potomci romaniziranih Ilirov, ki so najdalje bivali na tem področju in pa Slovanov, ki so koncem 6. stoletja vdrli na to ozemlje«. Teden dni pred njegovim prihodom je dr. Kastelic odkril grob ilirske princese in v grobu njen zlat diadem. Sedaj iščejo grob ilirskega poglavarja, vladarja, ki da je moral ponesti v grob s Druga skupna marijanska proslava v Trstu NA PRVO POSTNO NEDELJO 7. MARCA IMAMO V TRSTU ZOPET SKUPNO PROSLAVO ZA MARIJANSKO LETO. SPORED: OB 15JO PRI SV. JAKOBU CERKVENA SLOVESNOST (GOVORI GOSPOD MARJAN ŽIVEC). OB 17,30 V AVDITORIJU NASTOP MEŠANEGA ZBORA SLOV. KAT. PROSV. DRUŠTVA IZ GORICE IN NA ŽELJO OBČINSTVA PONOVITEV IGRE SVETA CECILIJA GORIČANI BODO POD VODSTVOM PROF. FILEJA ZAPELI VRSTO PESMI V ČAST MATERI BOŽJI; IGRO UPRIZORI ROJANSKA MARIJINA DRUŽBA. VSTOPNICE DOBITE OD 1. MARCA NAPREJ PRI VSEH GG. DUHOVNIKIH. VLJUDNO VABLJENI! po vsem slovenskem delu goriške nadškofije s tem, da je orgle in harmonije popravljal ali tudi na novo izdeloval. Valič-kovo delo je bilo solidno, zato so ga povsod radi klicali. Pri delu sta mu pomagala oba sinova, ki bosta sedaj nadaljevala o-četovo dediščino. Jožef Valiček je bil dober in pošten mož, iki je ljubil delo in družino. Polea tega je bil močno navezan tudi na svojo domovino Češko, ki je še pred smrtjo po tolikih letih odsotnosti ni mogel pozabiti. Na Slovenskem, kamor je prišel po prvi svetovni vojni najprej v Ljubljano, se je dodobra priučil slovenščini in se udomačil med nami, a v srcu je le ostal Čeh. Izdelovanje orgel mu ni bilo samo zaposlitev, temveč prava ljubezen. Za svoje orgle je tako gorel, da se ni ločil od dela do zadnjega in je še malo pred smrtjo mislil nanje. Bog, kateremu je pokojni Valiček izdelal toliko orgel in harmonijev za njegovo čast, mu je po smrti gotovo bogat plačnik. Njegovi družini naše iskreno sožalje. Menjajte stare kovance Dne 31. marca poteče veljavnost kovancev po 10 in 5 lir velike oblike iz zlitine »Italma«. Po 31. marcu bo zapadle kovance zamenjaval le zakladni urad do 31. junija 1954. Prireditev Mladinskega krožka v Podgori Precej Goričanov se nas je zbralo na pustno nedeljo v župnijski dvorani v Podgori. Ni nam bilo žal. Prebili smo med prijaznimi Podgorci taiko lep nedeljski popoldan, da ga še dolgo ne bomo pozabili. Kaj vse zmore podgorska mladina! Vsakemu odru bi lahko delala čast. Po pozdravni besedi gospoda župnika Špacapana so nastopila dekleta v pestrih narodnih nošah, ki so nam ob spremljavi zbora ljubko zarajale lepo narodno »Sem slovenska deklica«. Sledila je veseloigra v dveh dejanjih »Kaznovana nečimurnost«. Dekleta so jo tako izborno podala, da res ne vemo, katero igralko naj bi bolj pohvalili. Tri nečimrne sestre, Mara, Jelka in Zora, so nas s svojim neprisiljenim nastopom spravile v najboljše razpoloženje. Izredno dobro je bila podana tudi vloga njihove mame in pa navihane sobarice Zofke. Težka vloga vražariee Ciriceje je bila prav tako odlično podana. Vso pohvalo zaslužijo tudi pevske točke v igri. Bile so dobro pripravljene, zato tudi lepe. Pridnim dekletom iz srca čestitamo. V naslednji točki smo imeli zopet priliko slišati tri pridne solistke, ki so nam z velikim občutkom zapele Vodopivčevo »Svarjenje«. Za dekleti je nastopil še fantovski krožek. Podal nam je posrečeno burko »Čarodejna brivnica«. Dobro so se odrezali tudi fantje, pa čeravno so nekateri med njimi prav mladi. Veselo pustno prireditev je zaključil kuplet »Ančka moja draga«, ki ga je moral pridni solist ponoviti. Med odmori je deloval še srečolov, tako da nam res ni bilo dolgčas. Ponovno čestitamo podgorski mladini in jii želimo še o-bilo vsestranskega uspeha na njihovi mladostni poti. Največje priznanje pa gre č. g. župniku in njegovi požrtvovalni sestri, ki sta vso prireditev zamislila in pripravila. Čeravno s takimi močmi, s kakršnimi razpolaga Podgora, ni težko ustvariti lepo prireditev, vendar je kljub temu potrebno veliko dela in truda, predno vsa stvar dozori za oder. Pa ni samo to. Če vso stvar globlje pogledamo, spoznamo, kako velike važnosti je katoliško organizirana mladina v vsestransko ogroženi Podgori. To je za Boga in za narod velezaslužno delo, ki prav gotovo ne bo ostalo brez sadov. Na pustni torek sta dekliški in fantovski krožek prireditev ponovila z istimi lepimi uspehi. Koliko je stala konferenca v Berlinu Natančno višino stroškov neuspele konference štirih v Berlinu še dolgo ne bodo mogli ugotoviti. Vendar računajo, da bodo znašali stroški več sto tisoč dolarjev. Tri zahodne države bi morale nositi stroške za seje, ki so bile v ameriškem sektorju, za seje, ki so bile v poslopju sovjetskega poslaništva pa Sovjetska zveza. Veliko stroškov je bilo tudi s popravili poslopij, kjer so se seje vršile. Popraviti in preurediti je bilo treba okrog 400 sob in popraviti 1.500 radiatorjev. Vsak ameriški delegat je dobival 8 dolarjev dnevne plače. Skupno je bilo ves čas konference 54 sej. Odgovorni urednik: Stanko Stanič Tiska tiskarna Budin v Gorici ZAHVALA Globoko ganjeni nad izraizi sočutja ob bridki izgubi našega ljubljenega očeta JOŽEFA VALIČEK se iskreno zahvaljujemo vsem, ki so nam bili blizu v teh težkih dneh. Zlasti se zahvaljujemo č. g. dr. Humarju in msgr. Kjačiču, ki sta dragega očeta :v bolezni večkrat obiskala in tolažila, vsem ostalim dobrim osebam, ki so z nami sočustvovali v bolezni in v smrti, darovalcem cvetja in vsem, ki so dobrega očeta sptemili na njegovi zadnji poti. Naj bo Bog vsem bogat plačnik. Žalujoči družini Valiček in Montalvo Gorica, 1. marca 1954. Darilne pakete y Jugoslavijo in druge države POŠILJA TVRDKA seboj še druga bogastva in skrivnosti. Toda ko je hotel iti pogledat še v cerkev pri Mariji na Škrilju fresko, ki da predstavlja »strahoten ples mrtvakov«, se mu je pripetila nezgoda, ki mu je pot po tej »čudoviti zemlji« zaključila. (Zvil si je nogo). Tako zaključuje svoj esej. Preveva ga občutje ljubezni in globokega spoštovanja do rodu, ki živi na tem tveganem koščku Evrope. Dasi je bil gost režima, se ni dal speljati, pač je dobro umel ozračje, v katerem živi danes naš narod. Vsemu, kar je videl, daje talk ton, da se vidi, da se ni mogel otresti tega občutja in še sam daje o njem tako sliko, kakor da bi bil ta narod obsojen, da živi samo še v melanholiji in v nekakšni poslednji pripravljenosti na še nove žrtve. Ker pa je vse napisano z veliko ljubeznijo do Slovencev, je tudi taka slika lepa in simpatična. (Svobo