NEKAJ MISLI O DELU MLADIH V UPRAVNIH ORGANIH
Premalo zavzetosti
Osnovne organizacije ZSM v upravnih organih vsako leto znova sprejema/o In potrju/ejo program dela za prlhodnje leto. Resje, da sta v programlh posebej poudarjena vloga in pomen osnovnih organizacij ter programska usmerltev za naslednje leto. Vendar moramo vedno znova ugotovlti, da smo še vedno zelo daleč od programsko začrtanih osnov, tako v uresničevanju, kot, karje še posebej zaskrbljujoče, v zavesti In miselnosti članov mladinske organizaclje. Gre namreč za to, da sprejemamo programske usmerltve, že vnaprej pa se zavedamo, da jih zaradi takšnih ali drugačnih razlogov ne bomo ali ne bomo mogli uresničiti.
Vedno bolj, zlasti v zadnjem času, je čutiti nekakšen odpor pri številnih mladih za delo v osnovnih organizacijah, kar je treba pripisati predvsem nemoči posamez-nikov, ali še bolje, neupoštevanju ali igno-ranci številnih tistih, ki so in bi morali biti odgovorni za zdravo spodbudo mladih. - Le-ti največkrat stojijo ob strani in ponu-jajo mladim le »dobronamerne nasvete«, ali pa preprosto ne reagirajo v trenutkih, ko bi bila njihova pomoč še kako po-
trebna.
Delo mladinskih organizacij tako v upravnih organih kakor marsikje drugod bi težko opredelili kot prizadevanje za vse-stranske stabilizacijske napore, odločanje o bistvenih vprašanjih življenja in dela in razreševanje problematike, niti ne kot uveljavljanje svojih lastnih stališč in inte-resov. Delo mladih marsikdaj lahko ezna-čimo le kot pomožno obliko delovanja ra-zličnih družbenopolitičnih organizacij  in
drugih; delo mladih se preveč osredotoča le na organiziranje različnih predavanj, kulturnih, predvsem pa športnih in prija-teljskih srečanj.
Vedno bolj je torej čutiti pasivnost pri delu osnovnih organizacij. Posamezni predsedniki OO ZSM jo skušajo reševati in odpravljati na različne načine. Opaža-mo, da je dokaj učinkovito izključevanje mladincev iz OO ZSM, kar sicer samo po sebi ne predstavlja kakšne posebne sankci-je; je le nekakšna moralna obsodba mladih zoper posameznike, ki se jim ne zdi vre-dno, da bi sodelovali pri aktivnostih mla-dih, niti s svojo prisotnostjo na sicer že tako redkih sestankih.
Zaskrbljujoča ugotovitev, ki pa bi ji mo-rali posvetiti več pozomosti, je, da so pre-nekateri mladinci aktivni le takrat in pred-vsem tam, kjer predvidevajo, da bodo lah-ko za sebe pridobili kakršnekoli ugodnosti. Res je, da je to povsem človeška in deloma opravičljiva lastnost, vendar tak egoizem posameznikov ni več skrita, latentna ne-varnost, pač pa je ponekod že presegla okvire prikrivanja in sramu in se marsikje kaže navzven že kot nekaj jasnega in samo po sebi umevnega.
Še vedno namenjamodaleč premajhno
skrb za ustrezno vzgojo mladih že v osnov-nih šolah, pa tudi kasneje, v samih organi-zacijah združenega dela. Izobraževanje in osveščanje mladih, pa ne le s pisano ali govorjeno besedo, pač pa z različnimi obli-kami konkretne podpore, je namreč ena od predpostavk, ki bi Iahko pomenila, se-veda z dolgoročnega vidika, izboljšanje stanja.
Naslednje, kar bi moglo prispevati k kvalitetnejšefnu delu mladih, je možnost resnične osamosvojitve posameznih osnovnih organizacij. Dokler bodo posa-mezniki ali celo organizacije s pretnjami in drugimi oblikami omejevali ali celo one-mogočali mladim, da bi zavzemali samo-stojne odločitve, ne moremo govoriti o osnovni organizaciji kot enakovredni družbenopolitični prganizaciji.
Izboljšanje dela mladincev ni le zadeva mladincev samih, je pravica in dolžnost vseh, da sodelujejo pri delu, brez vsiljeva-nja stališč. Še vedno pa kljub vsemu nave-denemu velja ugotovitev, da bi mladi lah-ko in morali storiti več..
Vse, kar smo povedali, pa ne velja le za mlade v upravnih organih ampak povsod ih v všeh sredinah.
Zlata Štiblar