MOLITVENIKI NA MADŽARSKEM — Na Madžarskem so dovolili tiskati samo deset tisoč izvodov misa-lov v madžarskem jeziku. utrip Cerkve UZAKONJENI SPLAV — V Angliji je vlada sklenila, da bo uzakonila dovoljeni splav. Katoliški zdravniki — vseh je šest tisoč — pa so sklenili, da splavov ne bodo izvrševali, ker jim vest tega ne dovoljuje. Tajnik zveze katoliških zdravnikov dr. Jožef Dognan je napovedal, da se bodo zdravniki javno uprli in na vso moč protestirali, če bo vlada uzakonila splav. ZBOROVANJE V CERKVI —- V cerkvi novega delavskega predmestja v Madridu se je zbralo sto zastopnikov ilegalnih — toda toleriranih — delavskih komisij, da bi se posvetovali o taktiki med prvo in drugo stopnjo volitev v uradne sindikate. Te komisije sestavljajo katoličani, levi falan-gisti in marksisti. Župnik je dal zborovavcem na voljo cerkev, rekoč: »ker mi to nalagajo koncilski odloki«. GLAS KONCILA PO KIOSKIH — Obljubljajo, da bo mogoče v kratkem dobiti hrvaški verski tednik »Glas koncila«, ki izhaja v 130.000 izvodih, v Zagrebu po kioskih. ZANIMIVA VPRAŠANJA — Na nedavnem zborovanju katoliške prosvete v Salz- burgu je okrog 700 oseb obravnavalo razna vprašanja pod skupnim naslovom »Vprašanja Cerkvi«. Laiki so načenjali vprašanja kakor: »Pohlep duhovnikov po naslovih in činih«, »Žensko poljubljanje prstanov«, »Pokleki kakor na Vzhodu« in »Talarji za tete«. DIAKONI — V Latinski Ameriki se je do zdaj priglasilo 1500 mož in fantov s prošnjo, da jih posvetijo v diakone. Te številke je sporočil zavod v Ponče (Puerto Rico), ki bo v prihodnjih mesecih začel s prvim izobraževalnim tečajem diakonov. Nadškof v Bostonu, kardinal Cushing, je denarno podprl ustanovitev zavoda. Šolanje diakonov bo trajalo dve leti. PAPEŽ V VIETNAM? — Vatikanski časnikar de San-tis je objavil v eni zadnjih štev. rimskega tednika »Tribuna Illustrata«, da utegne papež Pavel VI. potovati v Vietnam. Sv. oče naj bi imel v načrtu potovanje okrog sveta, da bi preprečil svetovni spopad in uničenje sveta. Papež želi obiskati vsa nevarna in živčna področja, ki ogrožajo svetovni mir, torej naravno tudi Vietnam. sta jo lani podala papež Pavel VI. in anglikanski pri-mas Ramsey. Ne bodo se spuščali v teoretična vprašanja, ampak bodo skušali v duhu in ljubezni urediti nekatere praktične zadeve. Če sta bila dva dolgo let sprta, je že nekaj velikega to, da se začneta med seboj pogovarjati . . . JAPONSKI BUDISTI — so bili novembra sprejeti pri papežu Pavlu VI. Petnajstim vodilnim japonskim boncem, ki so prišli pozdravit papeža, je ta izrazil svoje veselje ob obisku, saj se s tem pospešujejo medsebojno spoštovanje in vezi prijateljstva med katoličani in budisti. KARDINALSKI KLOBUKI — V Vatikanu študirajo pre-osnovo kardinalskega zbora. Kardinalskemu zboru bi pripadali predvsem predsedniki škofovskih konferenc in bi bili le za določeni čas kardinali. Pri tej stvari gre za važnejše vprašanje kot samo za kardinalske klobuke: gre za preosnovo kuri je (papeške pisarne) in pripravo škofovske sinode, ki bi morala začeti delovati prihodnje leto. ZA EDINOST — kristjanov je neki anglikanec že pred desetletji začel pospeševati teden molitve od 18. do 25. januarja. Katoličani so se te zamisli oprijeli in tako je vsako leto v januarju molitvena osmina za edinost krščanskega sveta. Od Janeza XXIII. dalje so bili narejeni mnogi, prej nepričakovani koraki, da bi se uresničila želja Gospodova: »Da bi bili eno«. Z ANGLIKANCI — bodo v januarju spet razgovori, tako poročajo iz Vatikana. Dogovorili so se, da bo na tem dialp^ailTlfekndišče raz-govor^^skupnašNzjava, ki ro.vV skupna£,\z SKUPNO SVETO PISMO — Načrt izdati enotno sveto pismo za vse kristjane dobiva vedno bolj konkretne oblike. Papež je naročil Tajništvu za krščansko edinost delo v tej smeri. Škofovske konference po vsem svetu že študirajo to vprašanje. DUHOVNIKI BREZ OBRTNEGA DOVOLJENJA — V Pragi je dovolil cerkveni svet, ki ga vodi državna oblast, da smejo nekateri duhovniki, ki sicer nimajo »obrtnega dovoljenja«, ob nedeljah pomagati na župnijah. kjer stanujejo. Oblast tudi tiho dopušča, da duhov-niki-delavci na deželi mašujejo v svojih stanovanjih. PD DZS LETO ifi? ^ mesečnik za Slovence na tujem m pcwtoca za dcuyc Otroke imam rad, pravi Bog. Hočem, da jim vsi postanejo podobni. Nimam rad starcev, pravi Bog, razen če so se otroci. Tudi ne maram drugih v svojem Kraljestvu kot otroke, to je od vselej določeno. Izžete otroke, zgrbljene otroke, zgubane otroke, belobrade otroke, vse vrste otrok, a otroke, le otroke. Ni mogoče več spreminjati, odločeno je, ni prostora za druge. Rad imam male otroke, pravi Bog, ker moja podoba v njih se ni obledela. Niso zmaličili podobnosti z mano. Kadar se k njim sklonim, najdem sebe v njih. Rad imam male otroke, ker še rastejo, se še dvigajo. So na poti. A iz odraslih ljudi, pravi Bog, ni mogoče nič več narediti. Ne bodo več rastli, ne bodo se več dvignili. Ustavili so se. To je strašno — odrasli ljudje. Mislijo, da so prispeli. Rad imam velike otroke, pravi Bog, ker se še bojujejo, ker še grešijo. Ne, ker grešijo, ampak ker vedo, da grešijo, in ker to povedo in ker se trudijo, da bi ne grešili več. A odraslih ljudi, pravi Bog, ne maram, ti niso nikdar nikomur nič slabega storili, ničesar si nimajo očitati. Ne morem jim ničesar odpustiti, nimajo ničesar, kar bi jim mogel odpustiti. To gre na živce, ker ni res. A predvsem, pravi Bog, predvsem imam rad otroke zaradi njihovega pogleda. Tam berem njihovo starost. V mojih nebesih bodo samo oči petih let, kajti ne poznam ničesar lepšega kot pogled otroka. To niti ni čudno. Jaz stanujem pri njih in jaz gledam z oken njihove duše. Kadar srečate na poti čist pogled, tedaj se vam jaz smehljam skozi snov. A nasprotno, pravi Bog, ne poznam nič bolj žalostnega kot ugasle oči na otroškem obrazu. Okna so odprta, a hiša je prazna. Ostali ste dve črni odprtini, a ni več luči, dvoje oči, a ni več pogleda. In jaz sem žalosten pri vratih in me zebe in čakam in trkam. Rad bi brž spet vstopil. In oni drugi je sam: otrok. Postaja trd, suši se, stara se. Ubogi starec ... ! Odprite, pravi Bog, odprite, vsi mali starci! Zbudite se, pripravljen sem vam narediti lep otroški obraz, lep otroški pogled .. ■ Kajti jaz imam rad otroke in hočem, da so jim vsi podobni. lačni in žejni pravice Je pravica in pravica. In je lakota in žeja po prvi in drugi. A katera lakota in žeja je upravičena in do kam sme iti in kje bo utešena? KAKOR HLAPEC JERNEJ Koliko lačnih in žejnih je danes na svetu, koliko ljudi, ki danes bolj ko kdaj prej tožijo nad krivicami in iščejo pravice! Začenši z državami in narodi, ki menijo, da krivico trpe, pa do različnih razredov v narodu in do posameznikov je skoraj eno samo nepretrgano iskanje večje pravičnosti. Ves svet se zdi danes kakor hlapec Jernej, ki povsod išče svojo pravico, a je nikjer ne najde. Med temi iskalci pravice so nekateri, ki so najglasnejši, ki vse ostale prevpijejo, ki se kažejo že petdeset let in več kot neke vrste brezplačnih advokatov vseh, ki se jim godi krivica. Kakor grozeči prst se dviga v svetu stisnjena pest, ki obljublja: Tukaj je pravica! In kakor nekdaj Izraelci v puščavi na bronasto kačo tako strmijo danes množice vsega sveta v to znamenje kakor v edino odrešilno znamenje. Ob tem znamenju se zbirajo zatirani, ponižani, stiskani, nezadovoljni, skoro bi rekli, vsi lačni in žejni pravice. DVE TOLPI PSOV Kakšna je pravica, po kateri jih žeja? Kolikor je mogoče videti, jih žeja le po dobri- nah tega sveta. Včasih se jim res godi krivica, včasih pa ne. A slej ko prej iščejo pravice le za snovne dobrine. V nekem arabskem mestu je bila tolpa psov, ki se je potepala oJsrog večkrat lačna kot sita. Pri tem je naletela na drugo tolpo, ki je bila bolj srečna in je našla mastno kost, katero je pravkar obirala. Naravno je bilo, da sta se obe tolpi stepli, se zagrizli druga v drugo, dokler ni druga tolpa nagnala prejšnje in se polastila kosti ter jo sama začela obirati. Tako, se zdi, je pogosto danes na svetu. Ljudje so kakor dve tolpi psov, katerih ena ima kost, da jo obira, druga pa ne. Nastal je pretep med enimi in drugimi, kdo bo kost obiral. Ljudje se grizejo med sabo, pripravljeni so se ubijati, ne zaradi pravice, temveč zaradi kosti. Novi prišleci so pripravljeni »v imenu pravice« prejšnje pomoriti, pobiti, jih pustiti, da pomrjejo od lakote na prisilnem delu, jim storiti vsakršno nasilje in krivico, samo da dosežejo »svojo pravico«, da pridejo do oblasti. Ali bodo potem siti? Zadovoljni? Srečni? Dante pravi, da je v peklu videl volkuljo, ki je žrla in je bila potem bolj lačna kot prej. Tej volkulji so podobne množice, ki danes v znamenju dvignjene pesti iščejo večjo pravico. Ko so jo dosegle, so bolj lačne kot prej. Vprašajte tiste, ki so dosegli pravico dvignjene pesti, ali so zadovoljni. Obljubljajo jim, da bo prišla sreča, a ta se jim odmika kakor otroku sonce, ko je tekel za njim. Tolažijo jih, da bodo srečni. A kdaj bo to? Jezus je obljubil, da bodo lačni in žejni pravice nasičeni. Kdo so ti iskalci pravice? Nepregledna množica jih je iz vseh ljudstev in narodov. Lačni in žejni pravice so tisti, ki si prizadevajo za krščansko pravičnost, za svetost krščanskega življenja. Gre za lastnost, po kateri je človek pravičen pred Bogom in pred ljudmi. Kristus zahteva od, slehernika resnega napora za svetost kot edino važni cilj življenja. Hoče, da človek ne ostaja le pri zem-skem in čutnem, kot ostaja svet, ampak se dvigne nad snov. Takim je obljubil, da bodo nasičeni. To lakoto in žejo po svetosti bo on poplačal z nje dosego v tem in posmrtnem življenju. gk fćda fe Udu? Kdo je kriv odpada od evangelija? Vsi smo krivi, a predvsem tisti, ki se imenujejo in se imajo za kristjane. Najbolj smo odgovorni mi, ki smo se proglasili za Kristusove učence. Prišla je ura, da priznamo svoj greh, svojo slabost, svoj odpad. Živimo v preveč prijetnem ugodju za stenami naše Cerkve. Prehitro verujemo, iz nevednosti ali iz lenobe, da je dosti, biti pri maši, opraviti svete obrede, od časa do časa izvršiti navidezno pokoro, vreči nekaj par v iztegnjeno dlan revežu in spoštovati iz strahu pred ječo ali peklom tri ali štiri zapovedi. Bog zahteva od nas kristjanov mnogo več, neskončno več. To naše krščanstvo, krščanstvo po zunanjosti, iz običaja in udobnosti ni pravo krščanstvo, ampak le senca, maska, izrodek krščanstva, krščanstvo majhnetov, lenuhov, mlačne-žev, hinavcev, krščenih farizejev. Bog hoče od nas precej več. Hoče krščansko vse naše srce, krščansko vsako misel, krščansko vse življenje. Papini — Rekel sem, da si moram enkrat naše Žale bolj natanko ogledati. Tako sem si ogledoval Žale po dolgem in počez, zdaj pa grem žalosten domov. — „Fantič, povej, povej, kaj je tak' žalostno tvoje srce!“ — Te bo minilo dražiti me s pesmar-skimi špički, ko ti dopovem. Če si še kaj kristjana seveda, ne pa tako kakor ti naši Ljubljančani. — Čisto pogan še nisem. Kar me je mati učila .. . — Ah, mati učila pa mati učila ... Tako, natančno tako govorijo vsi, ki so svojo vero osušili na pol božične maše, strašansko kratek obisk božjega groba pa še kak hudo dvomljiv križ, če padejo slučajno v hišo, kjer se pri jedi moli. Po vojski so znesli iz stanovanja križe, podobe in druge svete reči na podstrešje. Ne sami, so preveč praznoverni. Gospodinja je morala narediti to ideološko čistko, čeprav se je na glas upirala in jokala. Pred nedavnim sem nečakinji Marinki kupil za god čedno Marijino sliko. Hotel sem ji pomagati obesiti sliko, pa ni pustila, češ da se bom umazal, zaprašil, po prstu udaril in ne vem kaj še. Pač pa sem moral pomagati izbirati zanjo prostor. — No, in slika je danes na podstrešju? — Mislim, da še ni. Toda ko sem prišel predvčerajšnjim k Marinki in se začudil, da slike ni tam, kjer sva zanjo izbrala prostor, mi je cvileč razodela, kako sta oba z možkom ves večer iskala kaj bolj primernega in tudi našla za Mater božjo čudovit kotiček, pravo kapelico, kjer je kakor na oltarju. Vlekla me je skozi celo reč vrat v nekakšen teman zaboj. Tam je slika res bila, nekam postrani obešena, komaj vidna zaradi teme. Mislim, da tja nikdar noben gost ne zaide. Vidiš, to miselnost krščanskega zajčevstva lahko na debelo opazuješ tudi po naših pokopališčih. — Ne razumem te prav. — Le pojdi malo po teh naših krščanskih grobovih! Kar je starih, ga ne najdeš brez križa ali drugega svetega znaka. Pa lepega, velikega, da se ne moreš zmotiti, da tukaj počiva kristjan, ki je umrl z upanjem vstajenja. Velikokrat, ti rečem, prevelikokrat pa nisem nič odkril. Prazni oziri, groba nevednost pa še umazana varčnost so krivi, da je marsikdo brez božjega znamenja pred nami in pred bodočimi rodovi, čeprav ga je v življenju s častjo nosil. V imenu vseh takih protestiram! Po „Družini“ 3 KRISTUSOVA CERKEV — DELO BOQA ALI DELO LJUDI? Vatikanski koncil ali — kakor tudi rečemo — vesoljni cerkveni zbor, je obravnaval tudi vprašanje, kaj je Kristusova Cerkev. Na poljuden način je razložil nauk katoliške Cerkve, ki je v bistvu vedno enak, a ga je treba ljudem naše dobe približati na nov način. N L (=Naša luč) bo v letu 1967 prinašala izbrane odlomke iz koncilske listine s kratko razlago. Kaj namerava koncil? Čemu? Kristus je luč narodov. Zato ta cerkveni zbor, zbran v Svetem Duhu, goreče želi razveseliti vse ljudi s Kristusovo lučjo, žarečo na obrazu Cerkve, oznanjujoč evangelij vsemu stvarstvu. Ker je Cerkev v Kristusu nekak zakrament ali znamenje in orodje za notranjo zvezo z Bogom in za edinost vsega človeškega rodu, namerava ta koncil nadaljevati učenje prejšnjih koncilov in svojim vernikom ter vsemu svetu pobliže razjasniti naravo in vesoljno poslanstvo Cerkve. Razmere sedanjega časa povzročajo, da je ta dolžnost Cerkve še bolj neodložljiva. Saj gre za to, da bi vsi ljudje, ki so danes z družbenimi, tehničnimi in kulturnimi vezmi med seboj vedno tesneje povezani, mogli doseči tudi popolno edinost v Kristusu. Kaj je sklenil Bog Oče? Kako je sklep izvršil? BOG OČE SKLENE ODREŠITI VSE LJUDI Večni Oče je po docela svobodnem, skrivnostnem načrtu svoje modrosti in dobrote ustvaril vesoljni svet. Sklenil je dvigniti ljudi k deležnosti pri božjem življenju in jih, ko so v Adamu padli, ni zapustil, temveč jim je zaradi Kristusa, Odrešenika, ki je podoba nevidnega Boga, prvorojenec vsega stvarstva, vedno nudil pomoč za zveličanje. Vse izvoljene je namreč Oče pred veki naprej poznal in jih naprej določil, naj bodo podobni njegovemu Sinu, da bi bil on prvorojenec med mnogimi brati. Tiste, ki verujejo v Kristusa, je poklical v sveto Cerkev, katera je bila že od začetka sveta napovedana v predpodobah, čudovito pripravljena v zgodovini izraelskega ljudstva in v stari zavezi, ustanovljena v poslednjih časih in razglašena z izlitjem Svetega Duha. Ob koncu vekov pa bo ta Cerkev dosegla dovršitev v poveličanju, ko se bodo v vesoljni Cerkvi zbrali pri Očetu vsi pravični. BOG SIN NAS JE ODREŠIL NA KRIŽU IN ODREŠUJE ŠE VEDNO V DARITVI MAŠE Kdo je začel na zemlji božje kraljestvo? In kako? Prišel je torej Sin, poslan od Očeta, ki nas je v njem izvolil pred stvarjenjem sveta in nas naprej določil za božje posinovljence, ker je v njem hotel obnoviti vse stvari. Zato je Kristus, da bi izpolnil Očetovo voljo, začel na zemlji nebeško kraljestvo in nam razodel njegovo skrivnost Kaj izvršuje, predstavlja in uresničuje daritev maše? Čemu je bil poslan Sveti Duh? Kaj dela Sveti Duh? Kaj je torej Cerkev? Iz česa se nam razodeva božje kraljestvo? ter s svojo pokorščino izvršil odrešenje. Cerkev, to je v skrivnosti že pričujoče Kristusovo kraljestvo, iz božje moči na viden način raste na svetu. Znamenje tega začetka in rasti sta kri in voda. ki sta pritekli iz odprte strani križanega Jezusa. Vsakokrat, ko se na oltarju obhaja kal-varijska daritev, se izvršuje delo našega odrešenja. Hkrati se predstavlja in uresničuje edinost vernikov, ki v Kristusu sestavljajo eno telo. Vsi ljudje so poklicani k temu zedinjenju s Kristusom, ki je luč sveta: od njega izhajamo, po njem živimo, k njemu gremo. BOG SVETI DUH VERUJOČE VODI K SVETOSTI Ko je Sin dokončal delo, ki mu ga je Oče zaupal, da ga izvrši na zemlji, je bil na binkoštni dan poslan Sveti Duh, da bi neprestano posvečeval Cerkev in da bi tako verujoči po Kristusu imeli v enem Duhu dostop k Očetu. Ta Duh je Duh življenja, studenec vode, tekoče v večno življenje. Po njem Oče oživlja vse ljudi, ki so po grehu umrli, dokler ne bo njihovih umrljivih teles v Kristusu obudil od mrtvih. Sveti Duh prebiva v Cerkvi in vernikih in moli v njih ter pričuje o njih božjem otroštvu. Cerkev, katero uvaja v vso resnico in jo zedinja v občestvu in službi, obdarja in vodi z različnimi darovi ter krasi s svojimi sadovi. Z močjo evangelija pomlaja Cerkev in jo vedno prenavlja ter vodi do popolne zedinjenosti s Kristusom. Tako vesoljna Cerkev stopa pred nas kot ljudstvo, zbrano v edinosti Očeta in Sina in Svetega Duha. KRISTUSOVA CERKEV — BOŽJE KRALJESTVO NA ZEMLJI Gospod Jezus je začel svojo Cerkev z oznanjevanjem blagovesti, to je prihoda božjega kraljestva, pred veki obljubljenega v svetem pismu. To kraljestvo se kaže ljudem iz Kristusove besede, njegovih dejanj in njegove navzočnosti. Gospodova beseda se namreč primerja semenu, vse-janemu na njivi. Tisti, ki jo poslušajo z vero in se uvrstijo v malo Kristu- Kdo za Kristusom oznanja in vzpostavlja njegovo kraljestvo? sovo čredo, so sprejeli božje kraljestvo. Potem seme z lastno močjo klije in raste do časa žetve. Tudi Jezusovi čudeži dokazujejo, da je božje kraljestvo že prišlo na zemljo. Predvsem pa se božje kraljestvo razodeva v osebi Jezusa Kristusa, božjega Sina in Sina človekovega, ki je prišel, da bi stregel in dal svoje življenje za mnoge. Ko pa je Jezus, potem ko je za ljudi pretrpel smrt na križu, vstal od mrtvih, se je prikazal kot tak, ki je postavljen za Vladarja na veke, in je na svoje učence izlil Svetega Duha, obljubljenega od Očeta. Zato Cerkev, ki je obdarjena z darovi svojega ustanovitelja in se zvesto drži njegove zapovedi ljubezni, ponižnosti in zatajevanja, prejema poslanstvo, da oznanjuje in vzpostavlja Kristusovo in božje kraljestvo med vsemi narodi. Tako je Cerkev na zemlji kal in začetek tega kraljestva. Medtem pa, ko polagoma raste, hrepeni po dovršenem božjem kraljestvu in z vsemi močmi upa in želi biti zedinjena s svojim Kraljem v slavi. Cerkev je ljudstvo, zbrano v edinosti Očeta in Sina in Duha. Je povsem božje delo. Bog Oče se je usmilil nas, pogubljenih človečkih otrok, in poslal Sina, da nas v svoji smrti odreši. Nato pa sta poslala svojega Duha, da nas vodi preko Sina nazaj k Očetu. Brez naših zaslug, brez našega dela smo odrešeni in se vedno znova odrešujemo pri daritvi maše. Odrešeniško delo se v Cerkvi, Kristusovem in božjem kraljestvu na zemlji, nadaljuje v času in prostoru. Zato se moti, kdor gleda v Cerkvi človeško ustanovo. Res jo sestavljajo ljudje, a notranja moč Cerkve je od Boga. Človeški greh, nezvestoba članov Cerkve, nevera, sovraštvo: vse to Cerkve ne more uničiti. Duh božji veje v njej, jo pomlaja in prenavlja. Kristusova odrešilna smrt iz ljubezni do ljudi je dragoceno poroštvo, da bo Cerkev vedno ostala to, kar je njen ustanovitelj Jezus Kristus hotel, da je in da ostane. Ne glejmo na Cerkev kot na zunanjo organizacijo, polno predpisov, zapovedi in prepovedi — vse to do neke mere mora biti —, ki nas samovoljno drži v ozkosti in strogi vezanosti na verski nauk in zapovedi! Cerkev je več: je delo božjega usmiljenja, ki nas iz sužnosti in ožin greha vodi k polnosti božjega življenja. Bodimo ponosni člani take Cerkve! jz ICnfitya cdc Si se že kdaj zamislil, kako je v vesolju vse skladno? Zemlja se vrti okrog svoje osi in okrog Sonca. Neprestano in vedno v isto smer in vedno po isti poti. Ti je že kdaj prišlo na misel, da bi jo ustavil in pognal v drugo smer? Recimo na jesen. Pa bi imeli namesto zime še enkrat poletje. Pa si se sam svoji misli zasmejal, saj ti je bilo jasno, da se človek ne more z zakoni v vesolju igrati. Si že kdaj opazoval kravo, kako na paši izbira med travo in travo? Hlastne po tej, pomuli ono, nekatere se ne dotakne — tiste, ki bi ji škodila. Kdo ji je dal ta čut, da zazna, kaj je zanjo škodljivo in kaj ne? Njej, kravi, ki ni zmožna misliti? Ta smotrnost je še bolj zanimiva pri usodi ljudi. Zdi se, da so v kakem življenju odločali le posegi ljudi. Pa vendar ni tako. Na misel mi prihaja papež Janez XXIII. Govorilo se je, da je prišel na papeški prestol kot prehodni papež, tako za silo. Danes je zmagalo prepričanje, da je svojo vlogo v nekaj letih tako odlično izpolnil, da je bil pravi previdnostni papež. Sklical je vesoljni zbor, ki pomeni največji dogodek 20. stoletja. Hotel je zbrisati prah s Kristusove Cerkve, ki se je že od Konstantina na njej nabiral. Res so včasih v svetu navidezna neskladja: n. pr. da imamo julija in avgusta namesto vročine mraz, da pride do potresa v Skopju, Turčiji, Agadirju, da se dogodijo druge nesreče — ne mislim na lakoto v Indiji ali na avtomobilske nesreče, kjer smo ljudje krivi, ampak na naravne nesreče. Ali niso tudi nesreče božja govorica? Če ima vsak najmanjši kamenček svoj smisel, potem ga mora imeti tudi nesreča. Treba je znati brati knjigo vesolja. Njene vsebine ni težko razumeti. ad 19 GtM + B 67 Slovenski narodni običaji v januarju Na pragu novega leta — po veri preprostih ljudi — straši v skrivnostnih zimskih nočeh vse polno zlih duhov. Pri nas na kmetih preganjajo te duhove na sveti večer, na večer pred Novim letom in pred sv. Tremi kralji tako, da pokade in pokrope z blagoslovljeno vodo vse prostore v hiši, v hlevu in gospodarskem poslopju. Navadno pokade z lesom iz blagoslovljene cvetnonedeljske butare. Med božičem in sv. Tremi kralji hodijo koledniki od hiše do hiše, pojo kolednice, zbirajo darove ter voščijo vsaki hiši vse dobro za božič in v novem letu. Kolede opevajo navadno božične dogodke: Jezusovo rojstvo, sveto Družino, betlehemske pastirje in živali, sv. tri kralje in podobno. Nekateri ko- ledniki se napravijo v sv. tri kralje. Eden od njih nosi na kolu ali palici zvezdo repatico. Koledniki dobe v dar predvsem dobrote z božične mize: kolače, štruklje, klobase in prekajeno meso. Dan pred praznikom sv. Treh kraljev blagoslavljajo marsikje po cerkvah vodo, s katero potem ljudje pokrope zlasti njive. Večer pred praznikom pokade in pokrope vse prostore, na vsaka vrata napišejo s kredo začetne črke imen vseh treh svetnikov, tri križe in letnico. Ponekod delajo iz blagoslovljenega lesa cvetnonedeljske butare križce. Zvečer jih nesejo na njive in potikajo v zemljo ter polagajo na vodnjak, vrata in okna. Zjutraj na praznik načno zadnji božični hleb kruha. Vsak član družine dobi velik reženj, živina v hlevu pa majhen košček. Sveti trije kralji so tudi znani kot zavetniki samskih deklet in uspešni posredniki zakonskega stanu. Že v slovenski narodni pesmi pravi dekle: K svetim Trem kralom na kirfanje bom šla, tam bom prosila za moža. S to svojo posredniško službo pa ti svetniki že posegajo v zgodnji pomladanski pustni čas, čas snubitev in ženitev. V širšem pomenu se imenuje pust prehodni zimsko-pomladni čas od sv. Treh kraljev do pepelnice. Kakor povsod po svetu tako čuti človek tudi pri nas v predpustnem in pustnem času neizogibno potrebo, da si nadene krinko na obraz in se še pred nastopom posta pošteno iznori. Od Uod sicaU? So vpraianja, ki Jim moramo najti odgovor. Eno takih vprašanj je problem strahu. Znanec me je ustavil na cesti: »Naš mali je ves prestrašen. Na cesti ga je zagrabil pes in mu raztrgal hlačke in tudi malo kože. Hlačke so že zašite, koža se celi, a radi bi mu dopovedali, da to ni nič hudega. Skrbi nas, da mu ne bi strah ostal, ker sedaj se boji ne samo psa, ampak tudi mačke, konja in sploh vsake živali.« Pes je hotel imeti mir Malega poznam, skoraj bo štiri leta star in, veste, na take je treba še posebej paziti, čeprav bi imeli dva angela varuha. Znanec mi je še povedal, da je fantek priden in do sedaj z njim ni bilo težav. Na oni poti ga je spremljala stara teta, naglušna in seveda tudi ne zadosti urna, da bi ji ne ušel mali iz rok k psu. Znancu sem poskušal dopovedati, kako bi morali ravnati v takem primeru, a vse, kar mi je dal v odgovor, je bilo: »Po toči je prepozno zvoniti.« Kar lahko si predstavljamo štiriletnega otroka, kako je živ. Priletna teta ni dosti urna, da bi fantiča ujela, ko je zagledal psa, ki se je sončil ob cesti in mu ni bilo nič prav, da bi ga kdo cukal. Tako je pes po pasje odgovoril — kdo bi mu zameril! Mati bi drugače ravnala. Otroka bi zadržala, če bi opazila, da je pes razdražljiv. In sinku bi lepo svetovala: »Vidiš, hov, hov se sonči, hoče imeti mir. Zato ga midva lepo pustiva in ga ne bova pobožala.« Ne bi bilo namreč pametno, ako bi ga vnaprej svarila, češ, pes je hudoben, ugriznil te bo. S tem bi zbudila nepotreben strah v otroku, ki bi si mislil: vsi psi so hudobni, druge živali prav tako. Da ni bilo prav, da je otrok sam šel k psu, pa vemo po raztrganih hlačkah. Ko se otrok razvija, je radoveden in hoče vse poskusiti. Koliko je svarjenja, da je peč »ajs«, a je zastonj, dokler se otrok sam ne opeče in se sam ne prepriča, da je zares »ajs«! Mati mu bo pojasnila, naj se le pre- vidno bliža ognju; vročina sama mu bo vnaprej pokazala, kako daleč se mu lahko približa. Če ga nihče ne vodi k temu, da zna sam presoditi, ga bo naučila skušnja. Ako je skušnja prevelika, pusti v otroku strah. Strah je bolezen Ni nam na tem, da bi se menili o strahovih, ki so znotraj votli, zunaj pa jih nič ni; ne o štorijah, ki so jih včasih pripovedovali, kako je koga strašilo na poti skozi gozd, pri tem pa pozabili, da je bil pred-tem kozarec pijače preveč; niti ne o hudobnih ljudeh, ki so edino pravi strahovi, katerih se je treba bati. Pomenili pa se bomo o strahu kot živčni bolezni. Vsi zdravniki, ki se s strahom ukvarjajo, vedo povedati, da se začno duševni neredi zelo zgodaj, že v prvih otroških letih. Morda se na zunaj dolgo ne pokažejo. Ob nenadnem udarcu usode, ob življenjski krizi, ob važnih življenjskih spremembah, kot so prehodne dobe, kot je puberteta ali mena, pa se dvignejo in so neprijetni ne samo za nosilca, ampak tudi za druge, s katerimi je »bolnik« v zvezi. Redko bi našli človeka, ki ni nikdar v življenju prišel do živčnega nereda. Sami smo morda doživeli depresijo, ki je živčnega značaja, morda prekomerno vznemirjenost, morda le trenutni živčni tik. Ko se mati sklanja nad svojim otrokom v zibelki, nanj vpliva. Pravtako vpliva vsa okolica, v kateri se prebuja mlado življenje. Čim bolj se življenje razvija, tem bolj vpliv raste. To lahko izrazimo s tujo besedo, da na otroka vpliva duhovna atmosfera. Res je, da človek prinese s seboj na svet nekaj duhovnih osnov, a njegov značaj se oblikuje ob dotiku s svetom, z okolico, v kateri živi. Če je otrok sprejet z veseljem in hvaležnostjo, ako zanj skrbe z ljubeznijo, bo njegov odnos do sveta precej drugačen kot odnos otroka, ki se ga je mati še nerojenega hotela znebiti, ga morda sprejela z nevoljo kot veliko breme in skrbi zanj le, ker mo- ra, da je ne bi oblast kaznovala zaradi zanemarjanja otroka. Vse pri sprejemu novega človeka ima svoj učinek. Oči, ki ga gledajo, roke, ki se ga dotikajo, materino mleko, ki ga pije: vse sestavlja vzdušje, ki ustvarja novega človeka. Ko pridejo v kasnejših letih živčni bolniki k zdravniku, ta pogosto odkrije, da je bila vzgoja v prvih letih življenja zmotna in brez ljubezni. Kako velik je vpliv staršev in drugih sorodnikov! Število bratov in sester, družbena in gospodarska stran, pa tudi zunanji pogoji, kot vojne in revolucije, begunstvo in razdejanje! Dober zdravnik upošteva še telesno in duševno zdravje in posebne otrokove talente. Otrok bo na vse to »odgovoril« v svojem življenju. Potem je otroka vodila mama Za otroka največ pomeni ljubezen: ako je bil v prvih letih ljubljen, in sicer s pravo, globoko ljubeznijo, ali ne. Pomanjkanje ljubezni je ovira pri vraščanju v življenje in v zunanji svet. Ljubezen pomeni notranjo toplino domače hiše, pomeni potrpežljivost, pa tudi iskrenost, spoštovanje in veselje. Kako lepo govore o tem evangeliji! Otrok ne sme prezgodaj spoznati temne strani življenja, saj ne prenese prevelikega trpljenja, ker nima še dovolj moči. Spet pa ne sme dobiti napačne slike o življenju. Stopnjema naj bi spoznaval svet, stopnjema tudi dobival zaupanje vase in vanj. Ne moremo ga obvarovati strahu, saj je to delež našega življenja. A dati mu moramo ljubezen, ki bo tudi zanj najmočnejša sila. Ljubezen mu bo ustvarjala okolje, ki bo zanj primerno in ki mu bo pomagalo v rasti. * Tako sem razlagal znancu. Ne vem, če me je razumel. Vem le, da je dalj časa vodila malega na sprehod le mama. nk Na angleški televiziji je bivši ministrski predsednik Harold Macmillan v intervjuju s tremi časnikarji govoril o svojem življenju od detinskih let do viška politične moči. Sedemdesetletni državnik je naredil silen vtis, ko se je ob sklepu spontano in z ganjenim glasom izpovedal: „Pravi cilj življenja je dostojno in dobro živeti, reči zlu zlo, kadar je bilo storjeno, sramovati se takšnega dejanja in biti ponižen. Samo eno bi rad povedal kot star človek vsem ljudem na svetu: Nikar se preveč ne zanašajte nase ... ne bodite preveč prepričani, da imate samo vi prav! Človek je res ustvaril veličastne stroje in jaz upam, da bom še doživel, ko bo človek stopil na Luno. Poda vseeno se splača še enkrat prebrati psalme. Človek pravzaprav ni drugo kot božji služabnik.“ Stacec ic č&težat na asfaltu Bilo mu je osemnajst let. Sedel je v avtomobil in pognal. Ni sicer imel dovoljenja za vožnjo, tudi gume pri avtu so že izrabljene, a oce mu že dve leti pušča, da se vozi po okolici. Blizu polnoči je bilo, ko se je vračal z znancem od prijatelja, pri katerem sta bila na klepetu. Vozil je po glavni cesti. Malo pred krajem, kjer vedno stoji policaj, je zavil v levo, pa se kasneje spet vrnil na glavno cesto. Nenadoma je zagledal pred seboj na cesti postavo starca. V zadnjem hipu je volan zasukal, a bilo je prepozno: starca je podrl na tla. Odpeljal je naprej, ne da bi se zanimal za človeka na cestnem tlaku. Slabo uro po nesreči se je sam javil policiji. Starec je obležal na asfaltu s preklano lobanjo in z zlom- ljeno desnico. Odpeljali so ga v mrtvašnico. Pred sodnikom je fant pripovedoval o dogodku brez posebne vznetnirjenosti. Kot da nima na vesti smrti človeka ...! Med udeleženci razprave je sedel tudi njegov oče. Sodnik je med fantovim pripovedovanjem nehote pogledoval proti njemu. A ta je stalno gledal v tla. Fant je bil obsojen. In vendar so vsi navzoči čutili, da se je zgodila krivica. Obsojen bi moral biti oče. Ölt fta{ nt to dtonct' 'za frolicafa- »Igrače proč! Oče gre!« V neki družini je takole: kadar prihaja popoldne oče z dela, gleda mati skozi okno, da pravočasno opozori otroke: »Igrače proč! Oče gre!« Le najmanjši se še igra, njegovi bratci pa v strahu trepetajo, kaj poreče oče, ko mali tako razsaja. Večerjajo tiho, da se skoraj muha sliši pod stropom. Muha pač ne ve, kaj je disciplina. Očetov obraz je resen kot pri pogrebu, otrokom je tesno pri srcu. Povečerjajo, gredo spat in se veselijo jutra, ko bodo spet sami z mamo. V drugi družini je drugače. Tudi tam čakajo očeta, da se vrne iz službe. Brž ko se prikaže pri vratih, vsi otroci skačejo okrog njega, ga objemajo in se mu obešajo na rame. Veselo pripovedujejo, kaj so doma delali, kaj so vse videli, kaj jim je mama povedala, igrače so na mizi. Pri večerji je vse veselo, razigrano. Zjutraj vstanejo, da objamejo očeta, preden gre na delo. Pogosto slišimo pritožbe nad podivjanostjo moderne mladine. Marsikdo od starejših se sklicuje na »stare, zlate« čase, pri tem pa pozablja, da segajo korenine podivjanosti današnje mladine v družinsko okolje, ki so ga oni, starejši ustvarili. Vzdušje miru, veselja in sproščenosti je pogoj za pravo srečo v družini. To je možno le tam, kjer resnična ljubezen preveva življenje. Le kjer oče in mati, združena v ljubezni, skupno nosita odgovornost za vzgojo otrok, tam bodo tudi uspehi njunega prizadevanja. Oče, potisnjen na rob Oče bi moral imeti pri vzgoji prav tako močno vlogo kot mati. A danes je ta naloga prepuščena skoraj izključno le materi. Pogosto stoji oče ob strani ali pa je celo potisnjen na rob tako važnega dogajanja, kot je vzgoja otrok. Zakaj tako? Eden od razlogov je ta, ker je oče večji del dneva zdoma, da služi za družino vsakdanji kruh. Malo priložnosti ima, da bi se sproščeno posvetil družini, otrokom, tudi ko bi hotel. Vendar je odločilnejši drug razlog: razmerje očeta do otroka je po svoji naravi drugačno kot razmerje matere do otroka. Mati je z otrokom telesno in čustveno povezana od prvega trenutka, ko je v njenem telesu vzbrstelo novo življenje. Zato je ta ljubezen nekaj samo po sebi umevnega, skoraj »prirojena«. Mati ostane vedno navezana na svojega otroka, pa naj bo po značaju tak ali tak, pa naj pridejo vmes celo dogodki, ki otroka materi odtujijo. V očetovi ljubezni do otroka se pa prepletata nekaka nerodna nežnost in ponos. Ta ljubezen je bolj razumska kot čustvena, bolj premišljena, vsak dan znova pridobljena, a vendar tudi prava ljubezen. Prav iz te narave očetovske ljubezni izvira pojav, da zbuja oče pri otrocih pogosto več strahu kot pa zaupanja in odkritega veselja. Različnost materine in očetove ljubezni se kaj jasno pokaže v primeru, ko eden od obeh umrje. Če mati preživi očeta, ostanejo družinske vezi med otroki, čeprav so že odrasli in poročeni, veliko močnejše kot v primeru, če družina ostane brez matere. Očetova vloga pri vzgoji je prav tako važna kot materina, zato mora biti prav tako dejavna kot njena. Oče se mora tega zavedati in nalogo vršiti. Prav tako mora pa tudi mati storiti vse, kar je v njeni moči, da bo povezala v veselju in zaupanju očeta in otroke med seboj. fp Pater Karel Truhlar, nas rojak, ki poučuje na gregorijanski univerzi v Rimu, je v italijanščini napisal knjigo o laikih v Cerkvi „L’or a dei laici“. Izdala jo je italijanska založba „Borla“. Slovenci po svetu V beograjski škofiji so Slovenci druga najmočnejša skupina katoličanov. V nadškofiji je med 29 duhovniki 12 Slovencev. Nadškof Bu-katko je nedavno o njih izjavil: »Hitro se vživijo v nove razmere, požrtvovalno delujejo, znajo dobiti stik z ljudmi, v dobrih odnosih so s pravoslavno duhovščino.« Slovenci so po vseh župnijah častno zastopani v cerkvenih odborih. Veliko je v Srbiji tudi slovenskih redovnic. Doma niso mogle delovati in so odšle na jug, kjer so jih radi sprejeli. Med argentinskimi Slovenci so bile v mesecu decembru 1966 kar tri nove maše. V Cordobi je prvič pristopil k oltarju salezijanec Janez Langus. V Slovenski vasi pri Buenos Airesu je imel novo maso Mirko Grbec, v mestu Ramos Mejia pa salezijanec Alojz Tekavec. Bog jim daj svojo milost, da bodo svojo službo v blagor ljudi in v čast Bogu zvesto opravljali! Tudi v Clevelandu v Ameriki so 29. oktobra s posebno slovesnostjo praznovali slovenski narodni praznik m dan slovenske zastave. pO. novembra so imeli v Slovenski hiši v Buenos Airesu zegnanje. I.etns JP miniln 10 let, odkar je škof Rožman blagoslovil začasne prostore 'te osrednje Slovenske hiše v [Argentini. Poleg službe božje, pri kateri je odlično pel zbor „Gallus“ pod vodstvom g. Savellija, je bil na programu nastop slovenskih otrok, ki obiskujejo slovenske teča-je. Direktor slov. duhovnikov v Argentini, msgr. Anton Orehar, je podal tudi finančno poročilo o stroških po-slopja Slovenske hiše, ki se počdsT dokončuje. Igravci iz slovenskega naselja v Carapachayu pri Buenos Airesu v Argentini so prišli v Slovensko vas igrat^JCan-karjčvo dramo „Jakob Ruda“. Gledavci so igri z zanimanjem sledili. [ £bor slovenske Glasbene "Matice v Clevelandu v Združenih državah Amerike je imel v novembru svoj jesenski koncert s pestrim in bogatim sporedom. Koncert je bil srednje dobro obiskan. Udeleženci so bili lepega petja na moč veseli. Glasbena Matica se je spomnila tudi svojega pokojnega dirigenta A. Šublja in je ob tej priložnosti poklonila Narodnemu domu v Clevelandu na novo naslikan Šub-Ijev portret. Pred 30 leti so ustanovili v [Clevelandu v Ameriki pevski zbor „Slovan“. Prvi koncert pevcev je bil 20. decembra 1936. Od tedaj so navadno nastopali dvakrat na leto in vedno želi navdušenje pri občinstvu. Sedaj je zborov predsednik Jožef Durjava, ki je tudi vodil priprave za jubilejni nastop dne 4. decembra 1966. V Clevelandu, kjer je v Združenih državah največ Slovencev, imajo »Klub slovenskih upokojencev«. Prirejajo mesečne seje, ki so navadno dobro obiskane in zanimive. Lani so imeli tudi dva izleta, v novembru pa skupno večerjo. V Clevelandu je priredilo Društvo protikomunističnih borcev spominsko proslavo ob 20-letnici mučeniške smrti generala Leona Rupnika. Nekateri Slovenci se udejstvujejo tudi v javnem in političnem življenju Združenih držav. Zato smo ob prebiranju časopisov naših rojakov v Ameriki brali tudi, kako se ta ali oni rojak poteguje za slovenske glasove pri nedavnih ameriških volitvah za državne poslance. V Denverju v državi Colorado so imeli 23. oktobra 3. slovensko-hrvatski dan. Glavna misel letošnjega sestanka je bila poklonitev spominu svetniškega škofa Antona Martina Slomška. Za lep uspeh tega dneva sta največ pripomogla g. Leopold Mihelič in g. John Cajna. Slovenski duhovnik v Win-nipegu sredi Kanade, lazarist g. Jože Mejač, je prestavljen za kaplana k Mariji Pomagaj v Toronto. Na njegovo mesto pa pride iz Toronta g. Jože Časi, bivši misijonar na Kitajskem. Društvo Slovencev »Baraga« v kanadskem Torontu je priredilo zadnjo nedeljo v oktobru predavanje s ski-optičnimi slikami o Rimu in o vesoljnem cerkvenem zboru. Predavatelj dr. Blatnik je tudi v šestih točkah navzočim pojasnil, kako je ne,-davni koncil decentraliziral katoliško Cerkev. Razstavo slovenskega svobodnega tiska v zamejstvu in izseljenstvu so imeli naši rojaki v Paddingtonu v Avstraliji. „Materina beseda, govorjena ali tiskana, dragocena je. Naj se naučimo še toliko drugih jezikov, naša materina beseda ostane slovenska. O-stane tisto globoko intimno občilo, ki veže vse člane slovenskega občestva v domovini in tujini. Slovenščina nam ni samo govorica, je košček nas samih, je del naše osebnosti . . . Materina beseda, naj bo govorjena ali tiskana, nas spaja z narodom. Tiskana beseda je še posebno pomembna.“ Tako je zapisal ob tej priliki urednik „Misli“, mesečnika avstralskih Slovencev. Sveti trije kralji Zvezda kaže modrim pot, tja, kjer rojen je Gospod. Pridejo pred mestna vrata, pa se skrije zvezda zlata: »O, povej nam, kralj Herod, kje je rojen naš Gospod?« Kralj Herod se ves prestraši: »To vedo pismarji naši!« Sveto pismo jim odpro, modrim rečejo tako: »Prerok kliče ljudstvu vsemu: Kralj bo rojen v Betlehemu!« Modri grejo v Betlehem, zapuste Jeruzalem. Zvezda znana spet zasije, so veseli modri trije. Zvezda jih pripelje tja, kjer je Jezušček doma. Dajo mu darov izbiro, glej: zlato, kadilo, miro. Jezus jih blagoslovi, kralj Herod se pa jezi. — Jezus, radi te imamo, v dar srce ti svoje damo. Srečko Gregorec KAKŠNO SLIKO, PROSIM! Znameniti državnik Windthorst bi rad izrazil neki zaslužni gospe hvaležnost in priznanje. Daroval ji je svojo sliko. Tudi gospa bi mu rada dala kaj za spomin. Windthorst zaprosi za njeno sliko. »A v kakšnem okviru, v kakšnem položaju?« vpraša gospa, hoteč mu čimbolj ustreči. Windthorst gladko odvrne: »Slikajte se, ko boste sklepali svojim otrokom ročice k molitvi. To je najlepši položaj, ki si ga morem zamisliti za mater!« ŠOLA DOMA Glasove izgovarjamo in slišimo. Če hočemo glasove napisati, uporabljamo črke. K-d-o-r n-e u-b-o-g-a, g-a t-e-p-e n-a-d-1-o-g-a. R-e-d i-n s-n-a-g-a s-t-a v-s-a-k-e-m-u d-r-a-g-a. Črke so male in velike, tiskane in pisane. Vse črke skupaj imenujemo abecedo. Slovenska abeceda ima 25 črk: A a, B b, C c, Č č, D d, E e, F f, G g, H h, I i, J j, K k, L 1, M m, N n, O o, P p, R r, S s, Š š, T t, U u, V v, Z z, Ž ž. LETO IMA DVANAJST MESECEV: JANUAR, FEBRUAR, MAREC, APRIL, MAJ, JUNIJ, JULIJ, AVGUST, SEPTEMBER, OKTOBER, NOVEMBER, DECEMBER. 1. Katera dežela je domovina tvojih staršev? Domovina mojih staršev je Slovenija. 2. Kje je Slovenija? Slovenija je v Jugoslaviji. 3. Kakšna je slovenska zastava? Slovenska zastava ima tri barve: belo, modro in rdečo. 4. Katera gora je najvišja gora v Sloveniji? Najvišja gora v Sloveniji je Triglav. 12 Slovenci pripadamo k slovanski skupini narodov. Prvotna domovina Slovanov je bila ravnina severno od Karpatov, kjer je danes meja med Poljsko in Rusijo. Ker so Slovani postali zelo številni in jim je pričelo primanjkovati zemlje, so se začeli seliti na vse strani; najdlje proti zahodu smo prodrli Slovenci. Naselili smo se ob porečjih rek Mure, Drave, Save, Soče in Nadiže. Na jugovzhodu smo prišli do Jadranskega morja. Naseljevanje je bilo končano pred letom 600 po Kristusovem rojstvu. Slovenija je naša domovina že več kot 1400 let. VPRAŠANJA: 1. H kateri skupini narodov pripadamo Slovenci? — 2. Kje je bila domovina Slovanov? — 3. Zakaj so se začeli seliti — 4. Kateri narod je prodrl najbolj daleč? — 5. Ob katerih rekah smo se Slovenci naselili? — 6. Do kam smo prišli na jugozahodu? — 7. Kdaj je bilo naseljevanje končano? — 8. Koliko časa je Slovenija naša domovina? (Iz čitanke „Veseli dom”) UGANKE 1. Podnevi v samoti pod stropom visi, zvečer pa v prejasni svetlobi žari in zbira okrog sebe vse dobre ljudi. Spremeni besedo »bor« v besedo »kol«. Spremeni pa vedno le tisto črko, kjer je narejena črtica (—). + + -- + H + + ---h H + + - kol okrajšana beseda za »bolečino« potrebujemo za jedi (začimba) velika lesena posoda (za vino) tisti del sobe, na katerem stojimo del celote (polovica) IGRAJMO SE! Na kup spravimo kakih 20 različnih predmetov: svinčnike, gumbe, frnikole, kostanje, kamenčke itd. ter jih lepo razvrstimo po tleh ali po mizi. Vodja igre jih spiše na seznam. Vsak udeleženec nato ob seznamu še enkrat pazljivo pregleda, kaj je zbranega. Nato vse predmete pospravimo. Udeleženci morajo po spominu obnoviti seznam vseh stvari, ki so na seznamu. Vodja igre kontrolira s seznamom v roki. Za vsak pozabljen predmet zapiše eno točko v slabo. Vsakemu da določen čas (ne več ko ena minuta). Kaj je to? 2. Krščen sem, pa ne kristjan; vendar je visok moj stan. Kradel nisem, ne moril, vendar sem obešen bil. Kdo je to? 3. Štiri noge imam, pa ne morem k vam; kdor pa hoče jesti, mora k meni sesti. me poznate? (Rešitev boste našli v prihodnji številki »Naše luči«). Primi se z levo roko za nos, z desno pa primi levo uho preko leve roke. Nato hitro menjaj, tako da prime desna roka nos in leva roka preko desne roke desno uho. — Pazi! Primi! Ena, dve, tri: preprimi! — Stvar ni tako lahka! V družbi postaviš znancem tri Vodnikove uganke. Boš videl, kdo jih bo razrešil najpreje. 1. Kaj je pri jedi prvif 2. Kdaj je najlepše dekle živelo? 3. Kdaj se repa seje? (Odg.: 1. usta, 2. od rojstva do smrti, 3. nikoli, vedno le seme.) Ixwzki L