446
Listek.
venec, mimo tega ji cena ni visoka ; broširan izvod namreč velj^i 90 kr., vezan I gld. Dobiva se pri  »Hrvatskem pedagogijsko-književnem   Sboru«   v Zagrebu.
Slepar Valvasor. — Veliko ime nepozabnega našega zgodovinarja Valvasorja je nekoliko let po njega smrti zlorabil slepar, ki se je potikal po nekaterih nemških mestih in napdsled različnim dvorom razkrival dozdevne zarote. O početji tega sleparja, kateri si je poleg imena »Valvasor« nadeval tudi ime »Premegg« —¦ pravega imena ni moči določiti — pripoveduje nam prav tako zanimiva kakor redka knjiga »Die Euro-paeische Farna«, velik zbornik, kateri je izšel na Nemškem v minulem stoletji. Poročilo navedene knjige slove v nje XVII.  delu na strani 262. i.  si.  doslovno tako-le:
¦»Valvasor, ein Betriiger, welcher zu Breslau 1714 im Arrest gesessen, sich aber gehends (rasch) Franz Antoni Premegg von Lemburg einen Edelman aus Krain genennet. Dieser schrieb den 10. August 1714 zwei Schreiben aus Wien nach Hannover, ob (als) hatten zwei fingirte Franzosen St. Clou und St. Martin, einen gottlosen Anschlag ge-fasst, den damaligen Churfiirsten zu Hannover, nunmehrigen Konig von Grossbrittanien mit Gift aus dem Wege zu raumen.«
»Hievon gab dieser Lemburg dem Hofe im ersten Schreiben Nachricht und in einem anderen Briefe sendete er selbst das Gift hinach, um seine Delation desto glaub-wiirdiger zu machen, und mit solcher Entdeckung ein grosses Gratial (Belohnung) zu verdienen. Allein dieser erste Anschlag schlug fehl, weil man dem Liigner nicht glaubte oder doch ohne seinen Beitrag sich in Sicherheit zu halten getraute«.
»Solchem nach gieng der Lemburg iiber Frankfurt a. M. nach Breslau, nahm daselbst das Prddikat (den Beinamen) Valvasor an und schrieb sub dato den 3. Dezember 1714 an Konigliche Majestdt in Polen, ivelchergestalt (dass) 2 Schwedische Oftiziere Cron-stiern und Donstall den Anschlag mit Gift wider S. Majestat concertiret. Weil nun sein Brief am polnischen Hofe mehr Argvvohn erweckte, musste der Obrist und General-adjutant von Gfug in Breslau nachforschen und bei solchem Zustand kam der sogenannte Valvasor den 20. Dezember 1714 in Arrest, worhvnen er i1^ Jahre zubrachte und ihm (sich) selbst das grosste Ungliick iiber Hals gezogen. Man hielt ihn in Verdacht, ob er etwann von Fraukreich oder den englischeu Kronpratendenten oder denen Schweden subornirt (angestiftet) ware und liess ihn behorigermassen examiniren. Er leugnete aber, dass er animum insidiandi gehabt, bekannte, dass er nur damit betteln wollen und schickte an beyde hohe Potentaten (den Churfiirsten von Hannover und den Konig von Polen) ein Deprecations (Abbitte)-Schreiben, hatte auch das Gliick den I. Februar 1715 aus der Gefangniss zu entkommen«.
»Jedoch bekam man ihn wieder beim Kopfe und da ist er am 20. Juli 1716 auf Allerhochsten Kavserlichen Befehl nach Wien abgefiihrt worden, um kiiuftig auf den Galeeren zu dienen, wohin sich solche Betriiger am besten schicken. Wiewol der Ruf erschollen, dass er untervvegs Mittel gefunden nebst einer Kuppel anderer Galeerenbuben sich der Fessel zu entschlagen und nochmalen  davonzukommen«.
»Sonsten hat er sich vor (fiir) einen kaiserlicheu Vasallen aus Krain ausgegeben, der unter dem jungen Prinzen Vaudemont als Feldjager drei Jahre gelebt, nach dessen Tod unter seinem Regiment als Cornett und hierauf in Ungarn wider die Rebellen, unter dem Steinville'schen Ciirassierregiment als Lieutenaut und Generaladjutant gegen vier Jahr gedienet, er sei auch 1710 im April vom Rdmischen Kavser Joseph durch den damaligeii Fiirsten von Lamberg mit einer besonderen Depesche ganz allein nach Barcellona (zum Konige Kari von Spanien, nachherigen Kaiser Kari VI.) geschickt und ihm hievor durch den commandirenden General Graf Guido von Starhemberg und durch den Grafen   von   Herberstein   Kayserlicheu    Vice-Kriegsprrisidenten,   alle   Gnade   versprochen
Listek.                                                                 447
und er sodann wieder zuriick mit Associirung   ijn   Gesellschaft)   des    General     Starhem-bergischen Secretary Durings depechirt   eilends geschickt) worden.«
Ta Valvasor ali Premegg je slepar, kateremu je bilo morda ime Lehmburg; pozneje je pristavil to ime za plemiški nazivek imenu Premegg, da se je izdajal za plemiča kranjskega. Da bi uspeval še bolje, vzdel si je pozneje še ime slavnega našega zgodovinarja Valvasorja, o čegar imenituosti je morda slišal za svojega bivanja v Ljubljani, kjer se je vsekakor nekoliko časa mudil v pustolovnem življenji svojem. V zagovoru se je skliceval, kakor se vidi, tudi na poveljujočega generala Gvidona grofa Starhemberga, ki je, kakor znano, delj časa bival v Ljubljani komtur nemškega viteškega reda , in na kavalirja Lamberga in Herbersteina, ki sta tedaj še imela posestva na Kranjskem.                                                                                                     P. pl. Radics.
»Iz Črne Gore i Hercegovine«. Uspomene vojevanja za narodno oslobodjenje 1876. Sa trideset i dve slike. Napisao A. Pajevic'. U Novom Sadu. Izdanje i štampa A. Pajeviča. 1891. — Ta knjiga podaja na 456 straneh slikovite spomine o zadnji vojni leta 1876., katero je opazoval pisatelj na svoje oči. Vsega skupaj obseza 37 člankov ; nekaj jih je bilo že natisnjenih v dnevnih srbskih listih, katerim je pošiljal Pajevic izvestja s črnogorskih bojišč; nekatere članke pa je pisatelj prvič priobčil v tej knjigi, spisavši jih po dnevnih svojih beležkah. Na čelu »Uspomen« vidimo lepo sliko črnogorskega kneza Nikole, sicer pa je vtisnjenih v berilo še 31 slik, večinoma dobro pogojenih. — Knjigo priporočamo vsakomur, ki je zmožen srbskega jezika in si želi oživiti spomine na poslednje junaško vojevanje jugoslovansko. Dobiva se pri A. Pajeviči v Novem  Sadu po   I  gld.  20 kr.
Rovaš - raboš. V našem listu je bila že cesto omenjena staroslovanska navada, znrezovati račune iu pogodbe na omajene palice. Ta navada se je najbolj ohranila v Bolgarih, kakor piše dr Jireček v najnovejšem svojem delu »Das Fiirstenthum Bulgarien«. Na Bolgarskem se zapisujejo vsi računi na rabuš, kateremu zaupajo več, nego popisanemu in s pečatom potrjenemu popirju. Vsak kmet ima pri županu shranjeno svojo »klečko« (palico), na kateri so zarezani občinski in državni davki. Tako ima tudi vsaka občina svojo »glavno knjigo« t. j. dolg drog z zarezami, ki naznanjajo, koliko plačujejo občani davkov. Dr. Jireček je videl leta 1883. v vasi Pazarel pri Sredci takšen občinski »arhiv«, sestoječ od štirih glavnih drogov in blizu 250 paličic. Zupan je ve"del na pamet, čegava je vsaka paličica, in tudi vsak kmet je poznal svojo po navpičnih in vodoravnih zarezah, ki so bile vrezane na nje gorenjem konci. Rabuši so vsi obrezani na štiri ogle. Na jedni strani je zarezano, koliko mora dotičnik plačati, na drugi pa, koliko je že plačal. Jireček misli, da so to tisti »znaki in zareze«, s katerimi so beležili Slovani, predno se je uvedlo pismo, iu katerih se spominja starobolgarski menih Hrabr. Tudi srbski izraz po rez za davek ima tisti izvor. Celo Turki so vzprejeli za davek besedo »kesim« od »kesmek«   — rezati.
Jirečkova knjiga je jako zanimiva, ker opisuje tudi prebivalce, njih običaje in pesmi, duševno kulturo, ustavo in upravo ter najnovejšo zgodovino bolgarsko. Zato bodi priporočena onim našim čitateljem, ki se zanimajo za razmerje na balkanskem polotoku. —  Dobiva se pri Tempskem na Dunaji in v Pragi.                                               6".  R.
»Gorski vienac«, o katerem smo poročali v predzadnji številki, da je izšel v švedskem prevodu, preložen je sedaj tudi na bolgarski jezik. Prelagatelj P. Ivanov je sicer prevedel jedino izbrana mesta in izpustil dobro tretjino vsega izvirnika, vender sta ti dve tretjini prevedeni izborno; zlasti dikcija ni kar nič izgubila svoje lepote. Zatorej pravi kritika, da je bolgarski prevod mnogo boljši od nemškega Kirstejevega, čemur pa se ni čuditi, ako pomislimo,  kako sta si podobna oba slovanska jezika.