TABOR je glasilo Združenih slovenskih protikomunistov TABOR je last in vestnik Tabora SPB. — Mnenja Tabora SPB predstavljajo članki, ki so podpisani od Glavnega odbora.
Izdaja ga konzorcij. Predsednik: inž. Anton Matičič Urejuje in odgovarja uredniški odbor glasila: za lastništvo lic. Ivan Korošec, upravnik Božo Šušteršič.
TABOR is thc voice of the Confederation of the United Slovenc Anticommunists.
TABOR cs el organo de la Confederacion de los Anticomunistas Eslovenos Unidos. Director: Ing. Antonio Matičič,
Ramon L. Falcon 4158, Buenos Aires, Argentina. Propietario: lic. Ivan Korošec
Composicion, diagramacion y armado: MALIVILKO - Tclefax: (54-1) 362-7215 Imprcsion: Tallcrcs Graficos VILKO S. R. L., Estados Unidos 425 (1101) Buenos Aires, Argentina, Tel. 362-7215/1346
Registre Nacional de la Propiedad Intelcctual N° 321.385.
NAROČNINA: Za vse države 20 USA dolarjev .
Naročila, reklamacije, nakazila, pošiljajte začasno na naslov: Bogoslac Šušteršič, Gral. Vacca 988 (1686) Hurlingham. Bs. As., Argentina.
Dopise, članke in ostalo pošto pošljite na naslov: Dušan Dimnik, A. Alvarcz 2184, (1602) Florida,
Bs. As., Argentina.
Svobodni sveta združite se!
Za Boga,
Narod, Domovino!
ggrec-April 1994 » Buenos Aires « Mano-Abril 1994
Iv0 ŽAJDELA
Televizijska manipulacija
Televizija Slovenija je v zadnjih lanskih dneh vsak dan propagirala novo dokumentarno nadaljevanko 0 življenju Slovencev v Argentini z naslovom Pričevanje o zvestobi. V spremni besedi k prvem delu je bilo rečeno,dagrezaprvi resnični prikaz usode protikomunističnega tabora. Pod tem vlisomsmo čakali, bj nam televizija pribzala in na bteri stopnji razvoja je današnja objektivnost. Serija ima devet nadaljevanj, ^lej pa smo lahko videli prvi dve. Toda že pri prvem delu smo doživeli hladno prho. V njem so se prepletale tri prvine: posnetki s praznovanj obletnic, ki jih je televizija posnela v Argentini, pripovedi neklerih emigrantovodogajanju medvojno,ti dveprvinipastabilizostrimirezipogostopretrganizdokumentamo-Propagandnimi posnetki domobranske slovesnosti, ki je bila leta 1944 na Kongresnem trgu, s posnetki prisege Nemcem, s posnetki vkoraknja partizanskih enot v (prazno) Ljubljano ter s komunističnim Propagandnim filmom o generalu Leonu Kupnih. Ti dokumentarni posnetki so ga večinoma kzali v navzočnosti nemških oficirjev. Dr. Stanko Kociper je v svoji strnjeni pripovedi navedel Rupnikovo izjavo 12 septembra 1943: „Če je treba, bom za Slovence tudi drek žrl", kr je pomenilo, da se bo moral kazali v navzočnosti Nemcev (okupatorjev) ter za Slovence ,Jieilhitlerjevati‘‘. Pri tem je treba reči, da je bila Kociprova strnjena in.natančna pripoved z režiserjevimi rezi povsem razbila.
Avtorji nadaljevanke (Andrej Rot, Jaroslav Skrušnp, Slavko Hren) so nam pokazali šolski primer, kko Se da $ televizijskim medijem manipulirati. Tako smo lahko pogosto videvali izjave, ki so bile posnete pred hulkim v Argentini, ki jih je režiser z ostrimi rezi pretrgal ter jih vpričo gledalca soočil s posnetki Propagandne proslave iz leta 1944. Ob tem so avtorji zanemarili nekaj osnovnih dejstev. Povprečni Idevizijski gledalec v Sloveniji je bil pet desetletij podvržen močni komunistični indoktrinaciji. Ta gledalec hna v svojo podzavest vgrajen vrednostni sistem o okupatorjih, narodnoosvobodilnem boju, kolaboraciji oziroma o pojmih, kHz navedenih izhajajo. Pri tako močni indoktrinaciji bi morali gledalcu neklere osnovne Pojme pojasniti, tako pa so ga prepustili na milost in nemilost posnetkom, manipulativnim režiserskim rezom („s sliko nad sliko") ter gledalčevim indoklriniranim vrednostnim sistemom. Kakšen je bil učinek prvih dveh delov seveda ni treba posebej poudarjati. Pri tem se pojavljala še dve vprašanji. Ali Televizija Slovenija res še vedno ni sposobna narediti objektivne dokumentarne serije o protikomunističnem taboru? AH še vedno rabi tako propagandno gonjo proti tistim, ki so je bili deležni že čez vse razumne meje?
P. S.: Tega komentarja mi „Slovcnec" 13.1.1994 ni hotel objaviti.
Tone Arko
Brez sovraštva komunizma sploh ni
Med pridigo v Kočevskem Rogu julija 1990 se je ljubljanski nadškof in metropolit dr. Alojzij Šuštar glede pobojev in pokolov slovenskih protikomunistov vprašal: ^Zakaj?" Taka in podobna vprašanja se nenehno zastavljajo. V drugi polovici šestedesetih let sem bival v Clevelandu. Tudi jaz sem veliko razmišljal, ne toliko zakaj, temveč od kje. Imamo sc za Marijin narod, za narod poštenjakov, na drugi strani pa so se med vojno in po njej dogajale stvari, da se ti kar ježijo lasje. Od kje je vse to prišlo? Ali je kaj takega v kulturi naroda, ali pa moramo iskati odgovor kje drugje? V Clevelandu sem večkrat debatiral te stvari z raznimi ljudmi, tako s preprostimi kot z intelektualci. Vendar sem vedno čutil, da pravega odgovora še nimam.
Odločil sem sc, da obiščem domovino, da se o tem sam prepričam. Tega, kar pišem sedaj, še nisem povedal nikomur, razen nekaterim zaupnim osebam. Hotel sem Slovenijo obiskati in preveriti, če je v slovenski narodni kulturi res kaj takega, da bi bilo vir tolmačenja med- in povojnih grozot. Seveda bi si verjetno preprečil izrabiti obisk za opazovanje, če bi komu to povedal. To je bilo leta 1968. Kmalu se je začela po Clevelandu širiti govorica, da segrem v Slovenijo ženit (do danes se še nisem oženil). Tega nisem zanikal, istočasno pa sem imel kot nalašč kamuflažo, ki je zastrla resnični namen obiska domovine.
Ničesar nisem našel v narodni kulturi takega, kar bi imelo vsaj kakšno sorodnost z grozotami, ki sojih počenjali slovenski komunisti. Največ, kar sem našel jebilo nekaj fantovske vročekrvnosti na kakšni veselici posebno, če je šlo za kakšno „ta flctno". Odgovor na moje lastno iskanje je pa približno kakor sledi. Človeško srce je sposobno ljubezni kot sovraštva. Odvisno je le od okoliščin, kako se odloči. Narodova kultura igra v tem le majhno vlogo ali pa sploh nobene.
Svoja doživetja o tem obisku sem opisoval v „Ameriški domovini" pod naslovom „Confitcor..." Objavljenih je bilo 13 nadaljevanj „Confiteorja", nakar je urednik Sušel prekinil z objavami, češ, da sem se pejorativno izražal o južnjakih (Srbih). Označil sem jih za bizantince, ker imajo bizantinsko kulturo. Kolikor mi je poznano, ni izraz „bizantinec" nikakršna žaljiva beseda, kajti uporablja ga tudi „Nova revija", ki je vsekakor ugledna. Ko so pa Srbi najprej napadli Slovenijo in nato Hrvaško, jopa urednik pisal o Srbih, da so ponoreli, da so barbari in še kaj drugega. Taki izrazi pa so pejorativni, to je žaljivi. Seveda ni zaradi tega nihče pregajal urednika AD od svojega posla. Srbi vsekakor zaslužijo take izraze, vendar takih nisem nikjer zapisal. Torej sem bil petelin, ki je prezgodaj zapel. Urednik AD (Sušel) pa je s tem
50
Pokazal, da o Srbih premalo ve kljub temu, da ima doktorat iz jmodnoevropskc zgodovine. Obenem se mi urednik AD tudi ni oprostil k Jub tontu, da s svojim pisanjem nisem nobenega žalil, tudi Srbov ne. Seveda °n moral zaradi tega požreti nekaj besed, kar mislim, da ne bo storil. Sedaj sc vrnimo k vprašanju: zakaj? Da dobimo odgovor, se moramo tu ti prav h komunističnemu „preroku" Marcu. Kot navadno, tudi tukaj pri °avi smrdi. Na krakto povedano, Marc je trdil, da je odkril zakon, ki r '-avidcva, kako sc bo razvijala zgodovina gospodarstva, ali pravilneje p spodarskega sistema. Trdil je, da mora kapitalizmu nujno slediti socializem 0 predvsem v najbolj razvitih deželah. To se bo zgodilo po razrednem )u. Komunizem je ros sledil kapitalizmu v Rusiji, ki jo pa bila ena najmanj javiti h dežel. In kot vemo se je komunizem tudi tam prvi zrušil. Ostanki munistov pa še vedno razgrajajo po Rusiji, vendar je precej jasno, da r vratka v komunizem ni in ga tudi ne bo.
Kaj naj zdaj vse to Marcovo pisanje pomeni? V Marcovem času je ravoslovna znanost zelo napredovala. Bilo je odkritih več novih zakonov aravi obenem pa je teoretikom uspelo mnogo teh pojavov povezati z zelo ^Pesnimi matematičnimi ponazoritvami. Enega teh zakonov je odkril tudi roški Slovenec Jožef Štefan, ki je bil profesor fizike na dunajski univerzi, v g) oljani pa nosi njegovo ime osrednji znanstveno-raziskovalni inštitut. , Pr*č° podobnih napredovanj znanosti se je zelo razrastel in razgibal oinnenovani scientizem, ki je trdil, da sc da znanstvene zakone in odkritja aravoslovju aplicirati tudi v druge panoge. To pa, seveda, ne drži vedno. Vprašanje nastane, kaj drži in kaj ne drži? V naravoslovni znanosti si °ramo najprej preskrbeti eksperimentalne podatke, ki jih dobimo z Pazovanjem ali meritvami in šele nato lahko začenjamo podatke tolmačiti in v Vlagati. Z drugo besedo povedano, smemo začeti s teoretsko obdelavo e ta k ra t, ko imamo pred seboj eksperimentalne rezultate. Teorij ali zakonov brez meritev ali opazovanj. Znanstveno zaporedje torej nujno zahteva Phrnarnost eksperimentalnih rezultatov.
Marx je pod vplivom scientizma najprej postavil zakon o zgodovinskem asledstvu socializma iz kapitalizma, šele nato je začel iskati, če so kje tudi aksni eksperimentalni rezultati, ki bi ta njegov „zakon" faktično tudi P°hdili. To seveda ni nič drugega kot zapreči voz pred konja ali po domače ‘-'eno, to je oslarija. Nujnost primarnih podatkov pred teorijo ima že zelo t 0'S° zgodovino. Že antični grški filozofi so to primarnost poznali in so jo strogo upoštevali. Marc ni imel nobenih podatkov, vendar ga to ni ^ °hlo. Rekel je enostavno: tako mora biti. Marsikak bralec sc bo spominjal, So tako govorili komunistični partizani. Seveda so komunisti dodali še ■p ajdn.tgih takih nujnosti, kotnpr.žrtvcmorajobiti. Jasno—nekomunistične. °rej/ partija je rekla: tako mora biti in bilo je zabetonirano. Zapeljanci!
Kapitalizmu mora nato slediti socializem, ne kak navaden socializem, rriv°Č »znanstveni socializem". Tu se zopet pozna vpliv scientizma. Težava
TABOR	C A
Marec-April 1994	0 1
je, ker je „znanstveni socializem" protislovje. Če je „znanstvcni", potem ne more bi ti socialistični. Če pa je socialistični, ne more biti istočasno znanstveni. Vzrok temu protislovju je v tem, da je komunistični socializem dokončen za vse večne čase. Znanost se nenehno spreminja. Pred tristo leti je angleški fizik Isaac Nevvton postavil znanstvene temelje mehanike s tem, ko je pojasnil gravi tacijo ali težnost. Že v našem dvajsetem stoletju so dognali, da Nevvtonova mehanika vedno ne drži, ali pravilneje, ne drži stoodstotno. Marxov „evangclij,, pa je bil eden in isti na veke vekov.
Sedaj se pa ustavimo pri Marxovem razrednem boju. Kaj je pravzaprav razred? Marx je pri tem imel v mislih delavce in delodajalce. Torej, delavci so en razred, delodajalci pa drug razred. Marx je učil, da mora delavski razred delodajalce sovražiti in jih popolnoma iztrebiti. Torej je učil sovraštvo med delavci in delodajalci. In prav tukaj je virkomunističnega sovraštva. Komunisti so ta nauk posplošili v sovraštvo vsega in vsemu, kar se ni strinjalo z njimi in z njihovo mogočno partijo. Tudi neverjetna jeza in bes komunistov do svojih nasprotnikov izvira prav iz tega osnovnega principa. Odgovor na vprašanje, „zakaj?" je torej pred nami. Brez sovraštva, komunizma sploh ni.
Seveda tudi tukaj, pri razrednem boju, ni imel Marx nobenih primerov. V Marxovem času je v Angliji izšla knjiga o evoluciji, ki jo je napisal poznani biolog Charles Darvvin. Eden izmed principov te evolucije je, da prežive najsposobnejše živali ali pa najsposobnejši človek. Ko je to knjigo MarX prebral, je Darvvinu pisal, da je to preživetje najsposobnejših naravoslovni primer njegovega razrednega boja. Površen bralec bi morda res prišel do takega zaključka. Vendar ni tako. Preživetje najsposobnejših ni istočasno kak implicitni boj, še manj razredni boj. V živalskem svetu ne najdemo nobenega primera medsebojnega uničevanja. Tiste živali, ki napadajo druge, delajo to, ker je to njih hrana. V živalskem svetu ne najdemo nobenega mučenja, nobenega trpinčenja, takih reči je sposoben samo človek. Če izvzamemo ljudožrcc, ki jih menda sedaj ni več in jih nikdarbogvekaj ni bilo, potem samo človek ubija iz sovraštva. Seveda ljudož.rci niso ubijali iz sovraštva. Žival drugo požre, ker je to v naravi uravnoteženo. Kar hočem reči je, da s tem, ko žival drugo požre, obenem vzdržuje ekološko ravnotežje. Če bi tega ne bilo, bi se druga žival prekomerno množila, kar bi podrlo ekološko ravnotežje. Sovraštva v živalskem svetu torej ni.
Včasih pravimo, da sc kdo obnaša kot zverina. Dobro bi bilo, da bi sc pri tem zavedali, da tukaj delamo krivico zverini in ne človeku. Zver sovraštva ne pozna. Bolj pravilno bi morali reči, da sc človek obnaša satansko, kjer najdemo sovraštva na pretek.
Marx je hotel vse delodajalce enostavno odpraviti, ni pa pomislil, kdo naj bi potem delodajalce nadomestil. V kapitalizmu ni nobenega umetnega izuma gospodarstva. V kapitalizmu človek ravna popolnoma normalno, tako kot je skozi celotno zgodovino in tako kot bo najbrž vedno v bodočnosti. Papež Janez Pavel II. sicer opominja človeštvo, naj bo v kapitalizmu tudi
52
srca. Vendar se mi zdi, da to pada na gluha ušesa. Vprašanja o komunističnem gospodarstvu je zelo podrobno obdelal prof. Ljubo Sire v ^okem spisu v „Meddobju" nekaj let nazaj in se zato v to ne bom spuščal, tudi zato ne, ker nisem ekonomist. Rad bi pa pokazal na neumnost, ki so jo ganski komunisti izvajali nad svojimi ljudmi: Če je imel poljedelec eno kravo, je bil kmet. Če je pa imel dve, je bil kapitalist. — Tepci!
Slovenski komunistični boljševiki se tudi nenehno izgovarjajo na stalinizem. Dočim je Stalin okupiral Poljsko, Češkoslovaško, baltiške države ^d., ni bilo v teh državah nobenih pokolov na tako masovnem nivoju, posebno ne Poljakov proti Poljakom, Litvancev proti Litvancem, itd. Je res, da 1° Stalin dal poklati okoli 10.000 poljskih vojakov v gozdu Katyn, vendar tega ločina niso izvršili Poljaki. Na Poljskem so tudi komunisti obsojali ta zločin, Vendar so morali o vsem tem biti tiho. Stalin ni nikdar okupiral Slovenije, če ’Zvzamemo del Prekmurja, ki so ga prej okupirali Madžari. Vendar so se rjtvno v Sloveniji vršili najbolj grozni pokoli, posebno po koncu vojne, 'pvariši, ta izgovor ne drži. V Sloveniji ste vse grozote povzročili prav vi in imel pri tem Stalin nobenega opravka. Izgovor na stalinizem je prazen. Ndali ste svoje brate. V Srbiji so res usmrtili Mihajloviča, vendar pa kaj hujšega n' bilo. V Sovjetski zvezi pa je res, da je Stalin dal poklati veliko Rusov. Ne Smerno pa pozabiti, da je bil Stalin iz Gruzije in ni bil Rus. Torej je bilo klanje 'Usov, klanje tujcev, ne pa svojih bratov iz Gruzije.
Ker je sovraštvo osnovni in pogojni element komunizma, bo sprava Zrodno težka, če bo sploh mogoča. Kajti komunisti bodo morali najprej Zavreči sovraštvo kot sestavni del medčloveških odnosov. Šele nato sc bo Načelo govoriti o spravljanju, da o spravi sami sploh ne govorimo. Kako težko b° to izpeljati, vidimo takorekoč vsakdan v Sloveniji. Dočim so komunisti res 'Zgubili oblast leta 1990, so to oblast hitro zopet prevzeli. Danes so vse tri Slavne politične funkcije v Sloveniji v rokah komunistov. Predsednik vlade )Q Drnovšek, predsednik parlamenta Rigelnik in seveda tudi predsednik r°Publike Kučan. Torej smo zopet tam, kjer smo začeli.
Lota 1986 sem v pismu sedaj že pokojnemu Ladislavu Lenčku izrazil, da 'm časa našega življenja v Sloveniji še ne bo prave demokracije. Mislim, da se ''isem preveč zmotil. In kaj naj bi bila za mene prava demokracija? Zame bo Prava demokracija takrat, ko bodo tako partizanski kot domobranski borci dobivali pokojnino.
Bog, Narod, Domovina.
ROZMANOV DOM
Kakor druga leta, bo tudi letos na cvetno nedeljo ob 11.30 blagoslov butaric in oljk, sv. maša in nato skupno kosilo.
Prosimo, da prinesete s seboj jedilni pribor!
53
L. R.
Bilo je v ponedeljek velikega tedna leta 1942. Komunisti iz Velikih Lašč50 v vas Maršiči poslali majhno skupino partizanov z namenom, da bi moške prisilili oditi v gozd. Vedeli so namreč, da prostovoljcev iz naših krajev ne bo, ker je bila vas in vsa daljna okolica odločno proti partizanom. Obenem je tcrcncc iz Dvorske vasi šel Italijanom javit, da je v vasi cela brigada partizanoV' Italijani so šli takoj v ofenzivo. Ena skupina je prišla iz Ribnico, druga iz Velikih Lašč. Oni iz Ribnice so bili kraljevi, oni iz Lašč pa fašisti. Ofenziva 5C je začela ob petih zjutraj. Partizani so bili o vsem točno informirani, zato so na veliko začudenje vaščanov vstali še pred peto uro in se umaknili pod vas, na strmino v bukovje. Vas je stala na griču. Od ribniške strani jcbil teren položen, od laške pa precej strm.
Ko so se Italijani po strmini previdno bližali vasi, so partizani nanje spustili nekaj rafalov, potem pa zbežali globlje v gozd. Ponoči je zapadlo nekaj cm snega, zato so bile sledi za njimi dobro vidne. Italijani, ki so prihajal' od obeh strani, so začeli divje strclati proti vasi. To je trajalo kake pol ure-Medtem se je toliko zdanilo, da so se vojaki med seboj spoznali in prenehali streljati. Prišli so v vas (samo štiri hiše) in začeli vdirati v hiše in iskat' partizane, o katerih pa seveda tam ni bilo sledu. Takoj so pobrali vse moške, dva so odpeljali v gozd (a ju niso ubili), vse druge pa odpejali v OrtcncK Patrulja je prišla na Praproče in pri prvi hiši zahtevala konje, voz in voznika, da odpelje ranjence v Ortnek, kjer je bila zasilna vojaška bolnišnica. Vozil jih je moj brat Jože.
Ko je ranjence pripeljal v Ortnek, je tam videl vse moške iz Maršičev, ki s° pod velikim drevesom čakali, da bodo ustreljeni. Poveljnik posadke v Ortneka je prosil poveljnika ofenzive, naj jih ne postreli, ker dobro ve, da niso komunisti. Medtem je prišel tudi graščak Kozler in je zastavil svojeglavo, da ti moški niso komunisti, „ribclli". Potem so vsi trije odšli v graščino na kavo-Posrečilo sc je komandanta pregovoriti, da je sklenil vse prepeljati v Veliko Lašče in streljanje odložiti, dokler komisija ne ugotovi, kdo je streljal.
Drugi dan je iz Ljubljane prišla komisija in z njimi požigalci v rdečih uniformah. Ravno takrat sem sc z vlakom pripeljal iz Ljubi jane na velikonočno počitnice. Komaj sem stopil z vlaka, me brat potegne na stran in reče, naj pustim prtljago, kjer je in hitim domov, ker Italijani že gredo požigat vasi, tudi našo.
Res sem tekel, kar sem mogel in sem kmalu dohitel kolono. Vojaki so mc
rj TABOR
vT	Marec-ApriM 994
takoj legitimirali in pokazal sem jim dijaško knjižico „Ginnasio vescovilc classico". Ker sem še kar dobro govoril italijansko, so me peljali k poveljniku, coloncllu. Njegov adjutant je bil bogoslovec in takoj sva bila v latinščini, prišli sttK> v domačo vas. Vojaki so takoj začeli s preiskavo, v naši hiši je bil pa štab, zato pri nas niso nič preiskavah. Mama jim je ponudila čaj s slivovko in bili zelo zadovoljni. Tako je na veliko jezo dotedanje tolmačice (komunistke iz ^lebiča) colonello mene določil za tolmača. V Maršičih je komisija spraševala zenske in otroke: koliko partizanov je bilo, v kateri hiši so bili in od kod so streljali, itd. Povsod smo dobili isti odgovor: nobenega partizana ni bilo. Komunistka iz Žlebiča je pa rekla, da so bili in tudi koliko jih je bilo. Jaz sem ostro zavrnil, da vse ženske in otroci gotovo ne lažejo, poleg tega so pa nekateri oficirji proti njim nastopali precej ostro. Povcljnikmi je verjel in rekel: "Ti ljudje se morajo zah vali ti Bogu, da jim je tebe poslal ravno o pravem času!"
V četrtek po Veliki noči sem šel v Velike Lašče k zobozdravniku. Pred hišo roo sreča mesar Praznik in začne govoriti, kako hudo je bilo prejšnji teden, Klcd tem pogovorom je prav blizu stal fašist in mi rekel po slovensko: „Vcš, tam so res bili partizani, saj sem jih sam videl. Res ne vem, kako je mogla komisija ugotoviti, da smo se streljali med seboj, saj je lahko videla sledi, ki s° držale proti' gozdu, kamor so partizani bežali."
Seveda, ko je prišla komisija teh sledi ni bilo več, ker je sneg že skopnel. Ugotovili so samo po vrsti municij, kajti krogle, ki so bile zapičene v drevesa na obeh straneh, so bile vse italijanske. Tisti fašist je bil tržaški Slovenec.
To je eden od neštetih primerov, ki govori, kako so se partizani v resnici k°rili za slovenski narod. Posebno so sc znašali nad kraji, kjer so bili ljudje Proti njim. Ko jim moški na vabila in grožnje niso sledili v gozd, so se nad njimi maščevali tako, da so dražili okupatorja, potem pa zbežali, okupator pa 1° nroške pobil kot talce, ali jih je odpeljal v internacijo, njihove domove pa P°žgal. Opisani slučaj sc je, hvala Bogu, srečno končal. Na žalost pa je bilo po slovenski zemlji na stotine drugih primerov, kjer je bilo uničeno vse: ljudje, živina, domovi —na razvalinah je za „osvoboditelji" ostajal jok sirot, veter pa JQ raznašal pepel nekdaj tako močnih domačij.
Konzorcij /rTabora" in Tabor ZDSP
želijo slovenskim protikomunističnim borcem, sotrudnikom, dobrotnikom, naročnikom in bralcem vse blagoslove božje za PRAZISTIK VSTAJENJA, ki nam bo vsem simbol upanja v naše vstajenje za BOGA - NAROD - DOMOVINO.
55
Ivo Žajdela
Parlamentarna komisija za poboje
Komisija skupščine RS za raziskavo povojnih množičnih pobojev, pravnodvomljivih procesov in drugih nepravilnosti (vodil jo je poslanecSKD Ignac Polajnar) se je sešla na enajstih sejah. Prva je bila 19. septembra 1990, enajsta pa 10. novembra 1992. Mnogi smo bili nad izidi Polajnarjeve komisije razočarani. Državni zbor je sredi leta 1993 ustanovil njeno naslednico, Preiskovalno komisijo državnega zbora RS za raziskovanje povojnih množičnih pobojev, pravno dvomljivih procesov in drugih tovrstnih nepravilnosti. Za njenega predsednika je 15. julija Kviaz presenetljivo izvolila dr. Jožeta Pučnika. Tega je na sami seji, da bi onemogočila najresnejšega kandidata Ignaca Polajnarja, predlagala in podprla levica. Pučnikova komisija se je prvič sešla 24. septembra in je imela doslej že sedem sej (zad nja je bila 16. decembra). Na prvih sejah se je komisija precej ukvarjala sama s seboj, saj je vse upe vlagala v začetek veljave zakona in poslovnika o parlamentarni preiskavi, s katerima bi dobila preiskovalne pristojnosti. Že Polajnarjeva komisija se je pogosto pritožila, da nima preiskovalnih pristojnosti. Zdaj so te tu. Zakon in poslovnik sta začela veljati v začetku decembra. Mislili smo, da se bosta delo in učinkovitost komisije pri večjih (sodnopreiskovalnih) pristojnostih izboljšala. Komisija se je nato 8. decembra sešla na zaprti seji, da bi se dogovorila za nov način dela, ki ga omogočata zakon in poslovnik o parlamentarni preiskavi. 16. decembra, ko so bili pred komisijo zaslišani Zdenko Zavadlav, Anton Zgonc in Zoran Polič, je sledila hladna prha. Ne le, da se delo komisije ni prav nič spremenilo, prav ta seja je pokazala, da se je delo znašlo v mrtvem teku. Vseh pet preiskovancev (poleg omenjenih troh še Albert Svctina-Erno in Bojan Polak-Stjcnka) je bilo zaslišanih že pred Polajnarjevo komisjo in takrat so vsi povedali precej več (če so nekateri sploh povedali kaj uporabnega) kot zdaj, pri vnovičnem zaslišanju.
Pučnikova komisija bo morala torej, če si že z novimi preiskovalnimi pristojnostmi ne bo mogla veliko pomagati, precej spremeniti način dela. Namesto, da se je lotila najvišjih še živečih oznovcev in knojevcev, bi morala najprej kot priče zaslišati nižje po rangu, ki so kakor koli sodelovali pri pobojih. Kar nekaj jih je pripravljeno pričati, čeprav za javnost večina anonimno, kar je razumljivo. Ti bi lahko kot neposredni pričevalci pobojev potrdili, da so poboje slovenskih domobrancev ter nasploh poboje Slovencev izvajale predvsem slovenske enote. Zdaj je namreč veliko sprenevedanja, potem ko je Simo Dubajič, vodja tako imenovane ubijalske čete prostovoljcev
56
ln izbrancev iz IX. dalamatinske brigade, spregovoril za slovenska občila, da na Rogu pobijali „Hcrccgovci" oziroma „Srbi". Za to četo se ve, da je 25. ali ■‘O- maja '1945 ubijala pri Brezarjevem breznu nad Podutikom, potem pa je bila 26. ali 27. maja poslana v Kočevje, kjer je pobijala osem dni, do 3. junija, takrat četo poslali na „zdravljcnje" na Bled. Vsaj od 3. junija so na Rogu pobijali Slovenci, kar potrjujejo številna pričevanja. France Kozina, iz brezna sc je rešil junija, v svoji najnovejši knjigi Temelji osvobojcnja (Kanada, 1993) navaja številne sorojake, ki jih je poznal, in pravi, da je slišal samo slovensko S°vorico. Zgodba oTcharjah, celjskih zaporih. Šen tvidu in Prisilnihdelavnicah, Naštejem le „najpommbnejše", je zgodba o slovenskih rabljih.
Komisija se bo morala zamisliti tudi nad „prescnečenjcm", ki so ji ga Pripravili Mitja Ribičič, Zoran Polič in Bojan Polak-Stjenka. Mitja Ribičič je 30. novembra, ko bi moral pričati pred komisijo, podpredsedniku komisije dr. Janku Predanu poslal pismo, v katerem mu je sporočil, da zaradi bolezni ne ritore priti. Čez dobra dva tedna je komisiji izročil zdravstveno spričevalo tudi Zdenko Zavadlav, vendar je kljub temu pričal pred komisijo. S tem je n°tel dokazati, da se da pričati kljub zdravniškemu spričevalu. Ribičič je v pismu dr. Pučniku očital, da kot nekdanji politični preganjanec „nc sme Sodelovati" v komisiji. Še večji cinizem izraža s svojo bojaznijo pred prižganimi žarometi. Iz mnogih pričevanj izvemo, da so bili nekdanji oznovski žarometi ^°sti bolj zaslepljujoči. Pravi tudi, da so njegove pravice omejene, in se sklicuje na 6. člen evropske konvencije o človekovih pravicah in na 14. člen Pokta o človekovih pravicah in temeljnih svoboščin, ki ga je ratificiral tudi slovenski parlament. Zato bi bilo Ribičiču dobro postaviti tudi vprašanje, ali 50 jo lahko tudi na tisoče in tisoče žrtev Ozne in Knoja sklicevalo na vse to. In v°mo, da danes Ribičiča nihče noče zapreti, kaj šele ubiti. Gre samo za Pričevanje! Na koncu je Ribičič napisal, da bi bil pripravljen odgovoriti na ’*'Prašanja komisije pisno. Verjetno sc čuti diskriminiranega ob Ivanu Mačku-^utiji, ki je imel to luksuzno možnost, da je lahko „odgovore" na vprašanja Napisal doma. Kakšni so bili njegovi „odgovori", vemo. Pravi šok pa smo lahko doživeli na zadnji seji komisije med zaslišanjem Zorana Poliča, saj se je na zatožni klopi znašla komisija. Predvsem predsedniku dr. Pučniku je Polič izstrelil vrsto očitkov („Dancs govorite o zločinskem režimu, mogoče pa bodo čez 50 let o vas govorili, da ste bili zločinski."), poleg tega pa je Podvomil, ali bomo z razčiščevanjem poboja domobrancev odrešili Slovenijo.
Koliko je v sedanji slovenski politiki (tudi v Demosovi leta 1990!) Pripravljenosti na raziskavo komunističnega početja, že dovolj zgovorno 8°vori to, da se medvojnemu času izogibajo kot hud ič križu. Do takrat, dokler s° ne bomo lotili tudi medvojnega časa oziroma revolucije, bodo pravljice o izdajalcih, kolaborantih in zaveznikih (protihitlerjevski koaliciji) veljale za narodno resnico.
57
Nace Frančič
Ne živimo od laži!
„Žive naj vsi narodi, ki hrepene dočakat dan..."
(France Prešeren)
Da jc iskanje in pričevanje resnice bil že od nekdaj nevaren posel, nam zgovorno priča Sokratova smrt, katero nam je opisal njegov učenec filozof Platon, 4. stol. pred Kr. Sokrata so namreč sofisti obdolžili, da z učenjem njegove filozofije škoduje atenski mladini. Tudi v poznejših in še v današnjih časih se zgodi, da se mora resnica umakniti laži, a le za malo časa.
Kmalu po partizanski osvoboditvi sem v farni cerkvi v Šent Jerneju poslušal pridigo poznejšega župnega upravitelja Alojzija Fistra. (Župnika Franca Cerkovnika je ljudska oblast obtožila zločinov in ga tudi umorila.) Tčma Fistrove pridige se je nanašala na človeško hudobijo—ta je takrat nosila zastavo—. Povedal je nam, vernikom, da so nekoč hudobni ljudje, ki so nekoga sovražili, zatožili tega oblastem, češ da je preklinjal Boga. Zato je moral tisti človek po krivici prestati hudo kazen; danes pa prestajajo hude kazni oni, kateri Boga molijo. Očitno nam je Fister hotel prikazati spremembo časov in seveda tudi ljudi, ki te čase krojijo in usmerjajo.
Bomo spričo nevarnosti, ki nam pretijo, prenehali z iskanjem resnice? Nč! Iskali jo bomo naprej, in ko jo bomo našli, jo bomo čuvali kot dragocen zaklad, ako hočemo pošteno živeti.
Sredi leta 1991 smo Slovenci oklicali svojo državo. Po več kot tisoč letih naše zgodovine smo zopet postali državni narod. Četudi gre za zelo velik dogodek, ta še ne pomeni zagotovitve trajne sreče Slovencem. Tudi Bolivijci, Kubanci, Etiopci in drugi narodi imajo svoje države, a niso srečni. Zakaj? Zato ker nimajo pravičnega političnega, socialnega in gospodarskega reda. Te pomanjkljivosti so prisotne tudi v naši mladi Sloveniji, kjer sede kot pribi ti na vodilnih mestih komunisti in njihovi zavezniki socialdemokrati, ki nastopajo pred slovensko javnostjo kot resnični humanisti, da bi sc tej prikupili. Toda pred petdesetimi leti odprte rane ostajajo še vedno nezaceljene.
V breznih v Rogu imamo Slovenci približno dva milijona človeških kosti, nad katerimi posvetni in cerkveni predstavniki Slovencev simbolično pretakajo krokodilje solze. Ne povedo pa konkretno slovenski javnosti, čigave so te kosti, kdo, kdaj in zakaj jih je tam nagrmadil. Resnica predstavlja plemenitost — viteštvo. Laž pa je nizkotna in boječa. Čas bi že bil, da bi se opogumili in enkrat za vselej povedali samim sebi našo resnico, četudi jebolcča in grozljiva. Že sredi maja 1945 jc vaška terenka vedela povedati svojemu bratrancu, ki je imel sina pri domobrancih, da bodo le-ti vsi brez izjeme vrnjeni v Jugoslavijo.
58
Prizadeti ni verjel dobro informirani kmetici, ki je komaj čakala maščevanja nad vrnjenimi vaščani tako, da jih je preko svojega krajevnega odbora Priporočala v smrt.
Drago Jančar, avtor poglavja „Ncmir zgodovine, človekov nemir" v zborniku predavanj teološkega tečaja v Ljubljani leta 1993 podaja takole S'°boko analizo v zvezi z našo polpreteklostjo: „Vsckakor smo, merjeno s časom zgodovine, na koncu stoletja, ki jo preizkusilo toliko družbenih ntodelov, kot nobeno doslej. Za nami so velikanska upanja in strahotna razočaranja, neznanka navdušenja in poniglava mešetarija, zmagoslavja in P°nižanja, plemenito žrtvovanje in podli uboji. Ne vem, ali je treba o tej dobi 8°voriti? Prepričan sem, da jo je treba ohraniti v razvidnem spominu prav 2ato, da se ne bi nikoli več ponovila."
/,Ne pozabiti nobenega groba, kjer počivajo kosti strašnega zgodovinskega 0P°ja in ošabnosti 'novega sveta', ki se je imel za večnega. Nobene sodne dvorane, kjer so se izrekale krivične sodbe, nobene zasliševalske in nobene Zaporniške celice. Ne pozabiti imen žrtev in tudi ne imen rabljev."
Naj nam jasne misli pisca te razprave služijo za boljše razumevanje naše Polpreteklosti, katere ne smemo nikoli pozabiti zaradi nas samih in naših zanamcev.
Že nekaj let sledim srečanjem Slovencev v zamejski Dragi na njeni Svobodni tribuni. Čestokrat se tam razpravlja o naši polpreteklosti spričo katere smo Slovenci, zlasti zdomski, zelo občutljivi. Pričakovati bi bilo, da bi Se iz tistih brezkončnih debat, pa zakaj ne tudi „kunštvanja" o vzrokih in posledicah naše revolucije in kontrarevolucije, končno le izluščila tista tako !ežko in dolgo pričakovana resnica, da je bila Osvobodilna fronta zločinska 'o pogubna zvodnica, ki je slovenskega človeka oropala njegove svobode.
pa, ki so se ji uprli, na pol žive zmetala v brezna in tako brezobzirno zagospodarila za pol stoletja nad našim narodom.
Med udeleženci Drage 1992 je nastopil tudi že njen stalni „habitue" in Zagovornik dr. Drago Štoka, ki jezbranim poslušalcem povedal svojo zgodbo, kako je tedaj leta 1945 kot osemletni deček, poln radosti hitel naproti svojim °svoboditeljem. „Pozabil" pa je seveda povedati, da so prav ti v valu Osvobodilncga navdušenja pospravili precejšnje število njegovih ožjih rojakov.
Ker je zamejska Draga za mene predaleč, da bi se je udeležil, moram kar ’z Buenos Airesa povedati svojo zgodbo mojega srečanja z osvoboditelji tam na Dolenjskem. Tudi osemletni deček sem takrat seveda namesto cvetja v ^ojih rokah stiskal molek in skupaj z mamo prosil Boga, naj naju varuje pred
°svoboditelji.
Okoli 10. maja 1945 so v našo vas prihrumele prve horde Balkancev, ki so zaudarjale po „rakiji" in česnu. Preklinjali so sonce, majko Isusovo. Bili so °čitno zelo primitivni ljudje—brez znakov zlobe. Eden teh se je hladil v senci Našega oreha. Vselej, ko se je v njem prebudil živalski nagon, je zapel —bolje rečeno zateglo zatulil — „Devojka je ruže brala, a je zaspala"...
TABOR CQ Marec-April 1994 v 17
Konec junija pa so zamenjali te primitivce Slovenci, med katerimi je bilo tudi nekaj domačinov, ki so so že okopali v krvi domobrancev na Teharjah/ Št. Vidu in drugod. Odslej naprej smo premaganci šele dobro spoznali. Česa je vsega bila zmožna ljudska oblast, ki je izšla iz OF. Šikane, ropanje, zapiranja in streljanje je bilo nekaj čisto vsakdanjega tam in takrat.
In če sc je po dolgih desetletjih (prepozno), ustrahovalna moč režima doma in po svetu očitno zmanjšala, je to zasluga velikih posameznikov kot npr. papeža Janeza Pavla II., Reagana, VValcnsein zdomcev vseh narodov za Železno zaveso, predvsem pa pod komunizmom trpečih narodov, ki so prisegli, da bodo to satansko tiranijo za vedno pokopali na dno samega pekla.
Naj bo nam Slovencem svetel zgled prelita kri naših mučencev, ki so se borili in umrli za resnično svobodo svoje očetnjave, za lepšo in boljšo bodočnost slovenstva, katerega večne vrednote so bile tako nekoč, ko t danes: BOG - NAROD - DOMOVINA!
IZ ČASOPISOV
Tone Skubic, Argentina
Ne pozabimo!
Slovenec, 11. septembra 1993
Ni še dolgo tega, kar smo v časopisih brali o slavi Turjaka. Turjaški zmagovalci nad Turki tam pri Sisku. Pred 500 leti. Junaki — doma na Slovenskem, čeprav ne Slovenci.
Na turjaškem gradu pa je pritrjena plošča, ki nas spominja, da so se prav tam pred 50 leti bili boji, hudi boji. Takratne dogodke bi morali Slovenci trajno obdržati v spominu.
Težke čase je takrat preživljala Slovenija. Zasedla nas je sovražna vojska-Prišel je trenutek, na katerega so čakali maloštevilni slovenski privrženci svetovne komunistične revolucije. Zavedali so se, da jih ljudstvo ne bo podprlo. Treba ga je bilo torej s prevaro prisiliti, da bo prepustilo oblast komunistom. Dvignili so zastavoOFz lažnim geslom„boj proti okupatorju"-Njihov naslednji korak je bilo pobijanje vidnejših katoliških mož in fantov, včasih celo celih družin. Lažno so jih obdolžili za okupatorjeve pomočnike. Slovenski možje in fantje so začeli misliti na samoobrambo in zgrabili za orožje. Deloma za svoje lastno, ki so ga bili skrili ob razpadu Jugoslavije, delno pa so ga dobili od okupatorja, ki sam ni bil sposoben varovati ljudstva.
Skrivaj so se povezali s četniškimi oddelki generala Mihajloviča, vojnega ministra jugoslovanske vlade v izgnanstvu (tedaj v Londonu), pripravljeni,
a v danem trenutku nastopijo kot sestavni del jugoslovanske vojske. Partizani so z nastankom Vaških straž dobili pravega nasprotnika. Še so P°udarjali; da se bore za svobodo, vendar je bilo čedalje jasnejše, da jim je le a rcvolucijo. Boji pri Turjaku in za Turjak pa so partizanom potegnili krinko 2°braza. Tedaj—septembra 1943—je Turjak postal mejnikv revolucijski fazi Zgodovinski opomin za Slovence. Sc živi udeleženci takratnih dogodkov Pričajo:
. Mirne duše lahko trdimo, da med borci na obeh straneh — razen izjem — * “'io simpatij do Italijanov ali Nemcev. Prav tako ni bilo med njimi ljudi, ki 1 si želeli njihovo zmago in verjeli vanjo. Oboji smo želeli zmago zaveznikov, V°ndar revolucionarji zmago ZSSR in prihod komunistov na oblast, vsi drugi Pa zmago zahodnih zaveznikov in vrnitev demokracije v Jugoslavijo.
Ko sc je v sep tembru 1943 zrušila I talija, je bil poražen naš prvi sovražnik, K1)° s svojim ravnanjem pripomogel, da jemed Slovenci prišlo domedsebojnih PC)padov, saj je imel interes, da med nami ni bilo miru. Kako smo tedaj rcagirali?
Vaške straže na Dolenjskem in v okolici Ljubljane so dobile od svojega v°dstva povelje, da se zberejo na Turjaku. Dobili smo namig, da gremo naProti zaveznikom, ki so sc ali pa naj bi se izkrcali nekje v bližini in prodirali P’"0!' Sloveniji. Precizno je bilo povelje glede razmerja do partizanov: " artizanov ne napadajte, pač pa vsak morebitni njihov napad odločno abijte. Zavedajte se, da ste del jugoslovanske vojske!" Povelje je povsem Ustfozalo naši želji, da bi se nehali bojevati med seboj, se povezali in se skupno Začeli braniti pred Nemci, če se nebi bilo mogoče že prej priključi ti za vozniški V°jski, ki smo jo pričakovali od morja. Žal je vse poskuse povezave Ov°lucionarna komunistična stran zavrnila. Šlo jim je seveda za komunistično Sathodrštvo.
Vaške straže so vsaka po svoje in okoliščinam primerno izpolnile doblje-0 povelje. Na Ižanskem smo imeli kar štiri postojanke, ki so skupaj štele 250 0 300 mož. Z vodstvom v Ljubljani srno imeli le zelo rahle zveze. Močna pijanska topniška posadka na Igu sc nam je ob razpadu Italije vdala. 1'nove vojake z oficirji vred smo skupaj z orožjem, strelivom in spremstvom Pripeljali na Turjak.
Nekaj vaških stražarjev je izstopilo, vsi drugi pa so sc z veseljem strinjali, b°do še naprej pripadniki jugoslovanske vojske.
. Kolona kakih 500 mož je prispela na Turjak proti večeru 9. septembra. V °nu poveljstva nas je sprejel kaplan Malovrh, ker sta bila poveljnik in P elpovcljnik odsotna. „Povcljstvo" je ukazalo: Italijani z oficirji (artilcrijci) °ri naj gredo proti Italiji ali kamor pač hočejo, čeprav so sc ponudili, da bi bojevali na naši strani. Topovi naj sc onesposobijo in vržejo v Turjaško h apo. Ižanski „bataljon" bo prek noči reorganiziran. Nobeno ugovarjanje se ne upošteva.
Prihajali so novi in novi stražarji ter civilisti. Znani, neznani, brez kontrole,
TABOR
Marec-April 1994	Dl
brez reda, vso dolgo noč... Drugo jutro v gradu že ni bilo prostora. Ižanska posadka, že neorganizirana", se pra vi skrčena,jeodšlazgradu prek Zapotoka na Kurošček varovat Turjak na zahodni strani.
Po nekaterih virih si je takrat na Notranjskem in Dolenjskem stalo nasproti približno 6.000 partizanov in 8.000 protikomunistov, ne upoštevaje manjših četniških odredov, ki so bili samostojno organizirani v svoje bojne skupine. Koliko je bilo borcev okoli Turjaka, je težko reči, vsekakor so bili partizani v manjšini. Imeli so to prednost, da so bili bolje organizirani in izurjeni. Med njimi so bili izkušeni revoludonarji-španski borci in poklicni oficirji.
Tudi združeni vaški stražarji oziroma privrženci jugoslovanske vojske smo pričakovali v svoje vrste aktivne oficirje, ki bi prevzeli poveljevanje. Sami smo sicer bili prekaljeni v manjših praskah, tudi manjših bojih, nismo pa do Turjaka bili vajeni večjih bitk. Polg tega je odpovedalo naše politično in vojaško vodstvo v Ljubljani. Celo poveljnik, aktivni podpolkovnik, ki nam je ukazal koncentracijo na Turjaku, je ostal v Ljubljani. Aktivni ofidrji, ki smo jih tako potrebovali na čelu svojih čet, so se zbrali v svoj „odrcd" in se skoraj brez moštva spoprijeli s partizani. Strahotno je vplivala na našo moralo novica, da so jih ti pri Grčaricah razbili. Zvedeli smo, da so jim partizani obljubili pomilostitev, pa tudi, kako je bilo potem v resnici.
Med moštvom se je začela širiti nejevolja do vodstva v Ljubljani pa tudi do redkih aktivnih ofidrjev, ki so se zatekli v grad. Začela se je kriza poveljevanja. Ker iz Ljubljane ni bilo glasu, se je v gradu začela zmešnjava. Za poveljnika je bil imenovan kaplan Malovrh. Razni župani in politikanti so hoteli povečati svoj vpliv...
Moralo je priti do katastrofe.
No smemo pozabiti, da je do nje prišlo tudi zaradi izdaje s strani revolucionarjev. Protikomunisti smo verjeli, da sc bomo skupaj z OF bojevali proti novemu okupatorju. Verjeli smo nekaterim obljubam in pogajanjem o tem. Pokazalo se je, da je šlo le za partizansko taktiko.
Medsebojno sovraštvo smo Slovenci podedovali že po prvi svetovni vojni. Nihče tega sovraštva ni gasil. Bolj kot Slovend smo bili liberalci in klerikalci — in ti slednji še „naši" in „ne naši".
Nevarnosti komunističnega prevrata naše politično vodstvo ni jemalo resno. „Saj smo vendar katoliški narod!" Z notranjimi spori in gorečim iskanjem sovražnikov v lastnih vrstah smo izgubljali dragoceni čas. V odločilnem trenutku nismo bili pripravljeni in naše politično vodstvo je molčalo.
Turjak je razkril to zmedo. Marsikdo je pri teh dogodkih spregledal. Žrtve so rod ile slovensko d omobrans tvo, a bilo je prepozno. Komunizem je d osegel, kar je hotel — absolutno oblast.
Sele po 50 letih trpljenja v Sloveniji prihaja do spoznanja in pripoznanja tega, za kar so umirali branilci Turjaka.
CO TABOR
D C. Marec-April 1994
Danes živimo v lastni državi. Svobodni! Dosegli smo jo, ker smo pod °drim vodstvom enotno nastopali v skupno korist. Ob pravem času in na Pravi način!
Kaj bi bilo, če bi tako nastopili že v času turjaških bojev? Tega ne vemo. 11:10 pa bogatejši za turjaško izkušnjo. Slovenci, ne pozabimo tega!
^hton Skubic
Kaj so delali naši pokojni politiki Pred petdesetimi leti
Premišljevanje ob članku v „Svobodni Sloveniji" 4. novembra 1993 Dohodna Slovenija, Bs. Aires, 6. januarja 1994
//Slovenski politiki so se združili v Slovensko zavezo in soglasno intenzivno Pripravljali načrt za bodočo Slovenijo v svobodi, čemur sem bil mnogokrat sarn priča." Tako je pisec članka pribil v začetnih izvajanjih.
Bilo je v letih 1942, 1943, v času pred dogodki na Turjaku. Takrat so 0rnunisti in njih pomagači v Sloveniji bili v polni pripravi za začetek LCv°lucijc, oziroma so že delali prve korake in poskuse za odločilni nastop.
0 je padlo nekaj sto žrtev in že so bile ustanovljene samoobrambne Vaške straže. Že sta potekli dve leti od razpada Jugoslavije. Komunisti so čas sPretno izrabili.
Protikomunisti (zlasti SLS) so ostali praktično brez vodilnih politikov, ulovec je bil ubit pri bombnem napadu, Natlačen in Peršuh umorjena po 0rnunistih, Krek in Gabrovšek pri begunski vladi v tujini.
Preostali politiki so pripravljali načrt za bodočo Slovenijo. Naleteli pa so na ovire. MORALI SO se skrivati pred gestapom in CELO pred „neko krščansko skupino"
Težko je razumeti, kako da na to niso bili pripravljeni. Jugoslavija je vcndar bila poražena, Slovenija okupirana. Kaj dobrega naj bi politiki Pričakovali za Slovenijo in njene prebivalce? Kaj pa so pričakovali od strani 8°stapa ali komunistov? In kakšno pod poro od „neke krščanske skupine", če S£*mi niso stopili v nikako akcijo ter so delali „načrte"? Ali jih ni takrat že Utnorjeni dr. Ehrlich pravočasno vabil, naj gredo v ilegalo in začno voditi kupirane Slovence? Ali ni to bila narodna dolžnost voditeljev?
Pričakovali smo, da bodo zavezniki zmagali. To je res! In tudi so res! Lepo Pa smo se pripravili na to zmago. Mi z izdelovanjem načrtov, komunisti pa ^ organizacijo vojske, kopanjem skrivališč, pripravo bunkerjev in izzivanjem kUpatorjev, da bi pobili čimveč nekomunistov.
Vaške straže so si morale pomagati same. Politiki si niso smeli umazati
rok! Saj so si pred razdorom dali obljube, da nihče od njih ne bo sodeloval z okupatorjem. Čeprav bi tako sodelovanje morda rešilo narodovo življenje? Ali ni bil zaradi tega izključen iz SLS pok. svčtnik Škulj? Kakšno škodo in komu jo je naredil?
Politiki da so tajno zbirali poročila o premikih okupatorskih sil in to poročali zaveznikom. Sicer pa ne kaže, da bi vsa poročila zaveznikom kakor vsa „gigantska" borba slovenskih komunistov skrajšala vojsko za pet minut. Vojna je tako rekoč prenehala na slovenski zemlji.
Kdo naj bi šel k Nemcem namesto generala Rupnika?
Nemci so za „sodclovanje" potrebovali politično osebnost, ki bi bila prebivalstvu kos. Druga stvar je „uradni" stik. Tega sta naredila 1941 Natlačen in 1943 Rupnik. Nemci pa so iskali in tudi dobili neuradne stike, saj so vedeli, da jepredvojna Slovenija bila klerikalna in da bi za seboj potegnil prebivalstvo samo klerikalni politik (vsaj verjetno). Križman Andrej je priznal, da so te vrste stiki obstajali in da so od strani Nemcev v hotelu Miklič bile stavljene konkretne ponudbe.
SLS pa je stala strogo na stališču, da ne sme sodelovati. Da mora ostati čista. Zavrnila je naciste, to je res! Ali je pa s tem ostala „čista"?
Tisti vaški stražarji, rekrutirani in zapriseženi Slovenski legiji, ki so se takrat borili za življenje na Turjaku, in tisti, ki smo se tolkli preko Želimlja proti Ljubljani, kaj mislite, bi takra t dejali poli tikom SLS, čebi za vse to vedeli?
Takrat za vse to nismo vedeli. Vedeli pa smo eno: Rešil nas je Rupnik! Kaj vse bi napravili Nemci z nami brez njega?
Onih na Turjaku ni mogel rešiti!
Pa jih tudi ni on poslal na Turjak. Tisti, ki nas je poslal tja, se je v Ljubljani skrival. Ni nam prišel poveljevat, kot je obljubil. Pustil nas je same, brez navodil, brez znanja, brez organizacije, brez zadostnih oficirjev. Pa nas je bilo več kot partizanov. Čiste roke so kasneje hoteli kazati Angležem, pa jih niti sprejeli niso.
Takrat tega nismo vedeli. Zvedelo pa sc je kasneje, za časa domobranstva-
V Ljubljani niso poznali pravega razpoloženja domobranstva do SLS. Za to je bilo treba živeti in trpeti z domobranci!
Niso popustili v protikomunizmu!
Niso popustili v veri!
Spoznali pa so klerikalizem in ga zavrgli. Ne vsi, ne! Bilo jih je precej tudi takih, ki se za ozadje niso zanimali.
Kdor vse to pazljivo premisli, bo našel v tem odgovor tudi za ostala natvezovanja: da se ne ve, če bi bilo manj žrtev v primeru, da bi Rupnik pustil domobranstvo, da so poli tki sklicali „parlament", da politika ni nekaj slabega, da Rupnik ni bil politik itd.
Tole pisanje gotovo ne vsebuje vse resnice. Ne vsebuje pa neresnice, vsaj zavestno ne. Resnico pa je treba povedati, čeprav komu ni všeč. Bodisi umestno ali neumestno.
64
Odprto pismo predsedniku Kučanu
'/Slovenska država" - november 1993
Coneord, 18. oktobra 1993
Spoštovani gospod Kučan,
z mojim odprtim pismom, ki je bilo objavljeno v rubriki TAKO MISLIM v dnevniku SLOVENEC 10. julija tega leta, sem Vas povabil, da z Vašimi °dgovori na nekaj mojih vprašanj pokažete vrednost in verjetnost izjav, atere ste pod Vašim podpisom dali Slovenskemu ameriškemu svetu (glejte aOBOTNO BRANJE, SLOVENEC z dne 29. maja t. L).
Več kot trije meseci so pretekli od kar je bilo moje odprto pismo objavljeno, P°d vsemi okoliščinami to predstavlja dovolj časa za odgovor. Zato moram s°daj zaključi ti, da ste mi dejansko odgovorili z molkom. In ta molk ni mogoče tolrnačiti drugače kot dokaz, da Vaše javno objavljene izjave in Vaša dejanja n’so v skladu
Ce pomislim, da sem jaz—enako kotSlovenski ameriški svet, in nedvomno ^ilni bralci — začetno sprejel Vaše izjave kot iskrene, in zato obetajoče, da 0 končno dvignjen somrak, ki še vedno preprečuje zdrav in srečen razvoj naše mlade države, moram sedaj gledati na Vaš molk kot izredno žalosten in razočarljiv korak nazaj. In duša države, o kateri ste tako občutljivo pisali, bo °stala le prazna domišljija. Škoda!
S spoštovanjem
Marko Natlačen - ZDA
Iv° Žajdela
Kdaj bo oblast uredila Orlov vrh?
Slovenec, 16. novembra 1993
, Ljubljana — Na Orlovem vrhu na ljubljanskem Grajskem hribu je bilo od °uca leta 1943 do konca vojne domobransko pokopališče, kjer je bilo Pokopanih okoli 180 ljudi. (V mrliški knjigi v šentjakobskem župnišču je sicer Opisanih samo 140 imen.) V začetku leta 1946 so komunisti pokopališče ^točili. Ozna je s pomočjo nemških vojnih ujetnikov grobove odprla in kosti P° Pripovedi nekega oznovca samo večje) odpeljala neznano kam.
V nedeljo (15. novembra) je bila tu spominska slovesnost. Pred njo je v §rajski kapeli daroval mašo šentjakobski župnik Jože Kokalj. Prebral je 16 ?ton; v letih 1946 in 1947 so bili ti ljudje „justificirani" na strelišču na °tonjski cesti in pokopani na Žalah. Med njimi so šentjernejski župnik Franc Orkovnik, Črtomir Nagode, 20-letno dekle in neki vojak (!).
Po maši je Nova slovenska zaveza na prostoru nekdanjega pokopališča P°tožila venec. Justin Stanovnik, prvi govornik, je med drugimi dejal: „Ti, ki
so bili v to prst pokopani in tisti, ki so bili pozneje izdani in pobiti, so bili slovenski vojaki. Ti so bili torej vojaki in se jim zato klanjamo, pa naj bodo tu ali kje drugje. Morda je kdo kdaj že mislil drugače, a njihove sanje so se uresničile."
Tine Velikonja, predsed nik Nove slovenske zaveze, je dejal, da je bil pred petimi leti na Orlovem vrhu na Slovenski pristavi pri Clevelandu, ko je govoril, v veliki zadregi, ker o ljubljanskem Orlovem vrhu ni mogel reči nič drugega kot to, da so ga komunisti po vojni oskrunili in kosti pokopanih odpeljali neznano kam.
Velikonja je nadaljeval: „Začelo se je z junaki, ki so umrli ob napadu na Kočevje 9. decembra 1943. Po tridnevnih bojih je padlo 34 domobrancev. Bili so med prvimi, ki so jih slovesno pokopali na Orlovem vrhu. Pokopališče se je postopoma polnilo vse leto 1944. Med njimi so tudi nekateri domobranci, ki so padli ob tragičnem spopadu med dvema domobranskima bataljonoma v Beli krajini novembra 1944. Takrat je bilo ubitih 47 domobrance, večino pa so jih pobili partizani, ko so na Rogu zajeli ranjene domobrance, ko so jih peljali v bolnišnico. Zadnji domobranec, Jakob Grbec, je bil na Orlovem vrhu pokopan 30. aprila 1945."
Stane Štrbenk, tajnik NSZ, je med drugim dejal: „Tu smo se zbrali tudi zato, da izrazimo slovenski javnosti in pristojnim oblastem ogorčenje in protest svojcev in prijateljev tu pokopanih, zaradi nerazumevnega odklanjanja oziroma zavlačevanja ureditve tukajšnjega pokopališča. Sedanje stanje je sramota za Ljubljano in za vso Slovenijo. Kot vidite, na njem ni sledu grobov, ni sledu križa, ni sledu simbolov človečnosti. Na njem so le sledi „pasjega poligona". Župnija sv. Jakoba kot pristojna župnija že več let opozarja na to nevzdržno stanje. Društvo za urejanje zamolčanih grobov in NSZ sta že večkrat pisno zahtevala od občine Ljubljana Center, da v svojih urbanističnih planih zavaruje in predvidi parkovno ureditev Orlovega vrha s primernim pomnikom tu pokopanih slovenskih domobrancev."
IVO ŽAJDELA, Ljubljana
Novi udar Spomenke Hribar
Spomenka se je v novoletni prilogi Dela (31. decembra 1993) v svojem zapisu Strah pred svobodo spravila predvsem na slovensko Katoliško cerkev. Povod ji je zadnja izjava Slovenske škofovske konference, ki se dotika sedanjega močvirnatega stanja v slovenski politiki. Cerkvi očita, da se ni opravičila svojim vernikom za vlogo, ki jo je odigrala med drugo svetovno vojno. Ob tem naj omenim samo tri pridige, ki jih je imel nadškof dr. Alojzij Šuštar v letu 1993 pred številnim občinstvom pri Lipi sprave, v Kočevskem Rogu in na Turjaku ob 50. obletnici padca. V teh pridigah sta od začetka do konca prevladovali besedi sprava in odpuščanje. Beseda resnica (razkrivanje
££ TABOR D 0 Marec-April 1994
r°snice) je bila med njima skoraj zakrita. Lahko bi rekel, da je bila ob spravi 'n Opuščanju zadušena. Potem pa se ti kot strela z jasnega pojavi Hribarjeva,
1 tej Cerkvi očita vmešavanje v politiko in nepripravljenost zaprositi za Opuščanje. Ne vem, če je bila ob Lipi sprave, v Rogu ali na Turjaku. Verjetno 1° ni bilo, niti kasneje prišlo do nje, kaj je nadškof v pridigah venomer ponavljal, ker si drugače ne morem zamisliti, da bi tej Cerkvi tako vztrajno očitala nepripravljenost za posluh do slovenske kalvarije. Ob tem seveda ne Srnerno reči, naj se Cerkev pred njenimi očitki brani sama, ker se bojim, da bo jo sicer počela, vendar v nepravi smeri: pod občutkom krivde, kar terja Hribarjeva. To se je namreč ne tako daleč nazaj ob očitkih revanšizma zelo UsPešno že dogajalo.
Hribarjeva za nastanek vaških straž sicer še zapiše, da je bil „konkreten P°vod" zanj „komunistično razredobojno nasilje", čeprav pred tem trdi, „da )o Cerkev soodgovorna za državljanski spopad med drugo svetovno vojno". T311) naj bi bila kriva „srčika cerkvenega političnega nauka", „antikomunizem" n '-nesorazmerno propagadno bojevanje", „pravo histeriziranje", „proti tezbožnemu komunizmu", ki ga takrat, pred drugo svetovno vojno, po n)cnem v Sloveniji še ni bilo. Cerkev naj bi ga prav s tem „histeriziranjem" oziroma s to besnostjo, kot zapiše, „s svoje strani priklicala".
Kaj Hribarjeva vendar počne z osnovnimi zgodovinskimi dejstvi? Naj na n°katera opozorim. Kako se je končala ruska boljševiška revolucija? Kaj se je Stalinovi Sovjetski zvezi dogajalo z državo in ljudmi, predvsefn s kmeti? Ali f° kite Stalinove čistke v 30. letih za svet zgolj eksotika, medijska tema? Če do še ne ve, o čem sta slovenska časnika Slovenec in Jutro pisala v tridesetih ^hh, naj si ju ogleda ali pa vsaj polista po knjigi Marka Jenšterla Pogledi na ovjetsko zvezo. Gre za pogosto in objektivno poročanje, predvsem Slovenca, 0 dogajanjih v Sovjetski zvezi. Kaj se je dogajalo med špansko državljansko 'jojno? Čeprav so bile grozljive številke o žrtvah te vojne, ki je poleg vsega , ruSega jasno kazala, kdo so komunisti in kaj počnejo, znana veliko kasneje da je na primer bilo ubitih kar 11 škofov in 6700 duhovnikov, redovnikov in tedovic), se je že takrat jasno vedelo, kaj se tam dogaja. V Sloveniji pa imajo Panski borci še vedno vse privilegije. Hribarjeva zapiše, da v Sloveniji pred rijgo svetovno vojno ni bilo komunistov. Dejstva (osnovnošolska) so seveda rugačna. Čeprav jih je bila le peščica, njihovi spomini jasno pričajo, za 3kŠno ideologijo jim je šlo. To temo je dobro obdelal Bojan Godeša v Z °rniku SAZU Slovenski upor 1941 (Ljubljana, 1991), njegov prispevek nosi daslov Priprave na revolucijo ali NOB.
Danes so časopisi spet polni psovk o izdajstvu. Nihče se še ni lotil Piskave, kaj ta beseda sploh pomeni, še posebej za obnašanje obeh strani teod okupacijo. Kdo je koga izdajal? Končno sebo le treba lotiti tudi komunistov 0z'rorna partizanov in se začeti spraševati, kdo je izdal (za)upanje in Osv°bodilno idejo ter komu in s kakšnimi sredstvi? Doslej smo bili z doktrinacijo o izdajstvu na eni strani tako prekvašeni, da sploh nismo bili
TABOR C7 Marec-April 1994	0 /
sposobni premisliti, kaj vse ta beseda sploh lahko pomeni. Kako je bilo torej z izdajstvom pri komunistih in kakšne razsežnosti je le-to dobivalo? Najprej so zlorabili veliko idejo o uporu oziroma narodnoosvobodilnem gibanju. To so počeli, čeprav sprva zelo prikrito, prikrito predvsem z močno propagando, z revolucijo in pobijanjem drugače mislečih. Mnogi so propagandi nasedli/ saj je šlo za okupacijo kot najmočnejšo narodno preizkušnjo, in početju komunistov niso pripisovali slabih namenov. Ponavljanje floskule izdajalci je bilo za mnoge prepričljivo. Nešteto primerov poznam, ko so ljudje še vse do poletja 1942 podpirali odpor in pogum odpornikov. Ker pa so se morali vedno znova srečevati z brezobzirnim ubijanjem, ki je bilo pospremljeno s (prozornimi) komunistično-partizanskimi parolami, so se začeli obračati vstran. Komunistično početje je splomadi in poleti 1942 dobilo takšne razsežnosti, da so se cele vasi znašle med kladivom in nakovalom nasilja. Pahnjene so bile (ni bilo drugega izhoda) za iskanje zašči te pri manjšem (manj nasilniškem) zlu, začele so se zatekati po zaščito k okupatorju. K nečemu najhujšemu, saj so bile predvsem noči ter tisti, ki so prihajali z njimi in s svojimi dejanji še bolj zlovešči. Če sem prej navedel še neraziskano belo liso ob izrazu izdajstvo, naj tu omenim še eno zelo pomembno. Nihče se še ni lotil proučitve psiholoških stanj, ki nastanejo, ko te nekdo prisili vtakšno skupnost (moralno in vsakršno), kot je iskanje pomoči pri okupatorju ter s tem neke vrste sodelovanje z njim. Svet je o tem problemu, ki je skoraj nujen za vsako vojno, kaj šele za revolucijo v pogojih okupacije (!), mislil že mnogo pred tem inoblikoval določila mednarodnega zasedbenega prava (Haaške konvencije).
Še veliko bolj absurden in neresničen (skregan z osnovnimi zgodovinskimi dejstvi) je očitek, da je domobransko vojsko s prisego za boj proti komunizmu vred utemeljevala (osmišljala) v imenu vere — slovenska Katoliška cerkev!"(podčrtala S. H.). Če bi to trditev napisal nekdo, za katerega bi si mislil, da ne pozna osnovnih dogajanj (procesov) med okupacijo Slovenije, bi mogoče molčal Ker nam to ponuja Spomenka Hribar, glede na to, kaj je preučevala v prejšnjih letih, ni mogoče več molčati. Tu očitno več ne gre za poenostavljanje, ki bi služilo graditvi neke druge zgodbe, ampak gre za zamolčevanje (sedaj vendarle že) splošno poznanih dejstev. Kaj sc je torej dogajalo tisto poletje in jesen 1943 (seveda po vsem tem, kar seje že zgodilo vletih '1941 in 1942!)? Ob kapitulaciji Italije in s tem „sprostitve nevarnosti" so komunisti nekatere svoje glavne enote premestili iz drugih predelov Slovenije na Notranjsko in Dolenjsko. S tem so lahko glavnino svojih partizanskih (ali, če kdo hoče, narodnoosvobodilnih) sil pognali-proti vaškim stražam in slovenskim četnikom (narodnoosvobodilna vojska!). Poleg tega niso niti malo pomišljali (tu morala nastopa celo dvakrat) — ne takrat ne do danes — in so se povsem povezali z Italijani. Z okupatorjem torej, ki je pred tem storil nad slovenskimi ljudmi in domovi ogromne zločine! Za to povezovanje in sodelovanje imamo danes na voljo številna pričevanja, le pogledati (in premisliti) jih je treba. Ne le, da so septembra 1943 partizani/komunisti Italijane pospremili proti
CQ TABOR D 0 Marec-April 1994
0rnu, ne da bi ob tem enemu samemu (okupatorji!) skrivili las na glavi, temveč so jih celo vpregli v svoj uničevalni stroj proti Slovencem. Kaj je torej ® temi izdajalskimi dejanji in koliko so potem vredna? Desetine in desetine £°rnunističnih (in z druge strani) knjig govori o takratni partizanski/ komunistični moriji nad Slovenci. Moriji nad morijami! Turjak, Grčarice, k°gunjc pri Cerknici, Bloke, novomeško okrožje ter Zamcško. Le pri Zamcškem Se je partizanska objestnost spremenila v pokop v lasten grob, ki so ga namenili svojim sorojakom. Za temi revolucionarnimi, bratomorilskimi, objestnimi, ali kakorkoli jih že imenujemo, partizanskimi napadi, so takoj sledile množične morije razoroženih (golorokih) jetnikov: poboj ranjencev na Orjaku ter poboji jetnikov pri Velikih Laščah, Mozlju, Jclcndolu, v Medved jekovem gozdu, na Travni gori ter na Mačkovcu. Medvedjekov gozd m Mačko vec sta še povsem nerazkrita, čeprav ni nič kaj bolje niti z odkritji pri Mozlju in na Travni gori. Na Mačkovcu so bile partizanske morije tudi v . rugih obdobjih, ne le po Turjaku jeseni 1943. Spomenka Hribar pa zapiše, da 1° domobranstvo (ki je nastajalo takoj po vsem tem, kar sem navedel!) '/Utemeljevala in osmišljala" slovenska Katoliška cerkev. Ker tako, iz lastne Nabave, ali kaj? Ali morda zato, da bi z domobranci uničevala partizane °z'foma narodnoosvobodilno vojsko? Neverjetno, s kakšno lahkoto in Neodgovornostjo se v tej Sloveniji še vedno lahko pomešajo pojmi, kdo je za P odgovoren ter kdo je kaj povzročil? Današnji čas oziroma zmeda Manipulacije) z resnico omogočata celo trditve, da bi se lahko domobranci Pdključili partizanom in skupaj napadli okupatorja. Ob takšnih fantazmah se sPr°gleduje bistvo, to je komunistična revolucija v pogojih okupacije. Ob tem naj omenim še en prispevek iz zbornika SAZU Slovenski upor 1991, ki ga je Napisal dr. Janko Pleterski (Prob/emi součinkovanja narodne in socialne revolucije ^Nastopu Osvobodilne fronte in pojavov antikomunizma). Gre za zgleden primer, Naj se zgodi, ko kdo zamolčuje poglavitne stvari in ob tem povsem pomeša Pojme (predvsem narodna revolucija ter faze socialne revolucije). V tem Pdmeru je to doktor zgodovinskih znanosti, ki so ga poleg tega v letu 1993 ^Pmjcmali medse na SAZU. To je podoba Slovenije in njene znanosti.
'mogredc. Pleterski je to pisarijo objavil tudi v svoji knjigi Senca ajdovskega ČPadca Oota 1993 podprti s subvencijo Ministrstva za znanost in tehnologijo P)/ hkrati pa mu je predsednik Slovenije Milan Kučan na prsi obesil najvišje rzavno odlikovanje.
Hribarjeva v zadnjem času na dolgo in široko opozarja oziroma že kar 1<-c L alarmu pred sovraštvom, v katerega naj bi zabredli Slovenci. Ko ga °smišljujc s tistimi, ki iščejo sovražnike, okoli sebe, hgjt£"3li nehote sama °*Nači ciljno skupino, ki jo je treba zaustaviti. To je predvsem Cerkev in še Vendar, marsikdo bo njeno pisanje, v katerem je toliko opozoril pred Sovraštvom in delanjem sovražnikov, komentiral, da z njim pravzaprav sama na /.najboljši možni način" ustvarja sovraštvo in ga ščuva proti določeni ciljni uPini. Na „najboljši možni način" zato, ker Spomenka Hribar ni kdorkoli
TABOR CA
Marec-April 1994	0 v
in bo njeno pisanje za marsikoga delovalo zelo prepričljivo.
Hribarjeva je že leta 1990 (Demokracija, 9. oktobra) proti nekemu mojemu pisanju uporabila frazo „Biti sodnik je vendar božje!". Moram priznati, da me je takrat s temi vzvišenimi besedami uspela zmesti. Ko jih sedaj, več kot tri leta kasneje, znova uporabi, lahko le z žalostjo ugotovim, da gre za zlorabo teh velikih besed. Ali je prizadevanje za uveljavitev resničnejše podobe nekega zakritega časa ter odgovarjanje na manipulacije in sprenevedanje res lahko v službi ustvarjanja novega sovraštva? Ali morda celo poseganje na Božje področje, če si lahko dovolim malo pikrosti? Če je to (po njenem seveda) res, potem jo sprašujem, ali se kot ena glavnih oseb nekdanjega Demosa ne čuti prav nič sokriva, da so temeljni vzvodi za razkrivanje resnice, kaj šele za poprave krivic in pravno ureditev tega dela naše polpreteklosti (tu gre za široko področje: od odkritja vseh grobišč ter pokopa vseh mrtvih, vračila odvzetega premoženja in zakonske ureditve s ta tuša vpletenih v državi jansko vojno do prenehanja stigmatiziranja naših zdomcev, ki se zaradi vsega navedenega upravičeno še naprej lahko počutijo politične emigrante), ostale ne le neurejene, ampak potlačene nazaj v močvirje sprenevedanja in oholega obnašanja ob številnih privilegijih (seveda s pomočjo posledic totalne indoktrinacije)?
Ali ne veje iz misli Spomenke Hribar strah pred resnico? (Op. ur. Tabora) Nace Frančič
W apoanOm dtoo
©Q) H ®©aQ©0(n9(3§ c?©f]a(}^0
,rDolian ni samokarveleva mu slan, kar more, to mož je storiti dolžan.
S.	Gregorčič
Pred dvajsetimi leti smo na straneh našega „Tabora" čestitali še živemu dr. Valentinu Meršolu za njegovo osemdesetletnico. Tokrat pa se spominjamo tega velikega in zaslužnega moža ob stoletnici njegovega rojstva.
V času najhujših stisk in nadlog je med obupano in zbegano množico slovenskih civilistov-beguncev vstal ta slovenski Mojzes in rešil svoje ljudstvo gotove smrti, katere so bili v polni meri deležni slovenski domobranci, izročeni v roke rdečih rabljev.
Ako bi o naših razmerah tedaj nepoučenemu tujcu hoteli opisati vetrinjsko tragedijo in mu povedati, da je v njej igral vlogo glavnega junaka-rešitelja mož po poklicu zdravnik, bi nas ta tujec začuden vprašal, če je tam in takrat med Slovenci razsajala kuga, ali kaj podobnega. Žalostni bi mu morali
Poznati, da kuge ni bilo, da je naše ljudstvo bilo zdravo na duši in telesu. Da P so bili bolni, hudo bolni naši voditelji, ki takrat niso vedeli na kod, ne kam. , .pelost teh nam je povzročila žalost, ki nas Slovence spremlja skozi čas, k)etkoli po svetu živimo.
Zgodovina slovenske diaspore v velikem svetu bi sc ne mogla nikoli pisati ez markantne osebnosti dr. Valentina Meršola; moža, ki se je izkazal za tesnično velikega, ko je od samega fieldmaršala Alexandra dosegel, da odslej naprej ne bo vrnjen nobeden Slovenec proti svoji volji v domovino.
Kako velik je naš dolg do dr. Valentina Meršola! Se tega dolga slovenski otrici res zavedamo? V dolgih letih našega zdomstva smo nanj skoraj » Za°ili; saj nismo poimenovali po našem rešitelju niti ene same izmed naših evilnih ustanov, s katerimi se upravičeno ponašamo.
Spodobilo bi se, da bi vsaj za njegovo stoletnico rojstva Slovenci obljubili teti njegove kosti in jih ponesti nekoč iz Amerike v njegovo pravodomovino P d Triglavom. Taka gesta najbi bila resničen dokaz naše zakasnele hvaležnosti °zn, ki bo za večne čase predstavljal čast in slavo slovenstva.
*Vari Korošec
V hrustnišTcih rovih
^ekje v dolini s° tovornjaki obstali, aloženi —z žico zvezanimi skeleti;
5:9 jeti ^ zanko
stokleno-krvave noči.
tca reže v zapestju, Prsti so odmrli
sV ria*omijene kosti kele v spoznanju:
"Joj, vsega so me strli."
^ako bodo te rokd e kdaj orale, kosile,
Pri cerkvi zvonile?
. aKo bom hodil na vas n te ljubil deklč?
Z brcami, kopiti in kriki prostakov, jih mečejo s tovornjakov pijane,
podivjane zveri.
Trgajo jim
še zadnje ušive cape, sekajo čevlje, izbijajo čeljusti z zlatimi zobmi.
Znova udarci poganjajo krvavo procesijo, nago in b6so preko griča na r6so robidovja in kamenite poti.
71
Ko jih objela je vlažna tema tunela, se umirila je sla krvave noči.
Razbita, naga telesa zvezanih rok slepo hite bosih bog v rov
steklene temd.
Vanj se vžigajo snopi žarometov, ki jih v globino pode.
Naprej, le naprej!
Tam več ni udarcev, ne psovk, ne krvi!
Domobranci — okostnjaki hitd, kot, da življenje lovd za novo pomlad.
Hropejo, padajo vznak.
Usta žejna, krvava prosijo vode
v blatu močeradov in spak.
Nič več nogd ne drže.
Objeti čez pas po kolenih drse okoli oltarja pred žrtvenik v poslednji vik:
,,0 Bog, reši nas!"
Padajo v žrelo globine, kakor sadeži v kad, da dozord v žlahtnostni mošt ženitnine.
Padajo na mehko koščena telesa v vonju mrličev, v kri
in gnijoči smrad ob vzdihih, ki jih krvava sopara duši.
Kakor pohojeni črvi polzd iz kopice mesa; srkajo kri v objemu sto rok in krvavih oči.
O Bog!
Kri klokota preko teles kakor studenci čez skalnato jez.
V globini umirajo vzdihi:
„Oče, če je mogoče----
(Težko je umirati suženj in mlad.)
Vendar —
Zgodi se--------!"
zdiha iz globine temd.
Potem —
potem zmanjka jim tal-
72
Ko obred je končan.
ko ni več nad, k° je umrlo vse •
znova žive!
Telesa vsa bela J* groz temd krvavega jaška, večnemu Soncu
hi tč
— za novo pomlad.
Nad zapuščeno globino kopico strtih, strohnjenih kosti, še vedno mavrica rdeča ■ kakor žegnana sveča — gori.
Radio Slovenija: EL Program
oktober 1993
Časnikar Sivec predstavi Prvo nacionalno ilegalo
Časnikar: „Prav tak kot ti, omahnil je v naročje rodne zemlje in zdaj ga ni, kjer Zelenjem tiho dremlje."
Bili so fantje, naši fantje močni in veliki, da bi klatili zvezde. Zdaj pa jih ni več,
Ze dolgo, dolgo jih ni več. Nekateri so po presoji zgodovinarjev padli za našo stvar, za krivično stvar; vsaj tako se je zdelo še pred nedavnim. Danes pa se lahko ^ krito pogovarjamo o vsem. Nekaterim je zgodovina na prsi pripela odlikovanje, ^u8e je postavila ob sramotilni steber — upravičeno ali neupravičeno. Kakorkoli račamo liste zgodovine, dobro se nam zdi vsaj to, da se lahko pogovarjamo brez Bpsluškovalnih naprav t udi o tistih stvareh, ki so bile zakopane globoko v srca naših
Č.: „Prva nacionalna ilegala - Štajerski bataljon".
. Mlajši zagotovo še nikoli niso slišali o tem. Nastopila je kmalu v začetku. Imela k P°dobno nalogo kot Osvobodilna fronta, s to veliko razliko, da je ni vodila 0rnunistična partija, temveč se je borila proti okupaorju in hkrati pa tudi proti ki so ga komunisti na terenu začeli zelo zgodaj izvajati nad domačimi ljudmi. tern je pred nedavnim izšla knjiga Ivana Korošca: pesnika, pisatelja, esejista, govornika, ki živi v Argentini. Doslej je izdal še dve drugi knjigi: Čas pod streli, Sv. r" — druga plat zvona. V pripravi pa ima Teharske krvave arene.
P današnji oddaji bomo lahko sledili njegovi življenjski zgodbi, ki bo v ospredje Postavila ,,prvo nacionalno ilegalo". Peljala ga je skozi vaške straže, domobrance in rnu nazadnje namenila nemilo usodo begunca iz zloglasnih Teharij. Edini njegov t‘t,nfcn je pojasniti, osvetliti nekatere nepojasnjene dele slovenske zgodovine. V uvodu nPgc, ki razlaga o nastopu Nacionalne ilegale je zapisal:
73
„Mesec maj, junij in julij 1942 pomenijo najbolj dramatičen del naše zgodovine. Usodni in odločilni del za vse poznejše dogajanje. To je bil čas—zgodovinski trenutek — velikih odločitev. Nedvomno je imela komunistična partija sposobne, razgledane, odločne ljudi ter uspešno razpreženo mrežo prijateljev in simpatizerjev tudi v zunanjem svetu.
Tega ne bi mogel trditi za vodstvo demokratičnih strank, ki so bile zaprte vsaka v svoj strankarski program, računajoč na prednost po vojni; ne da bi vedele za način, kako prebroditi čas okupacije."
Stopimo s pisateljem Ivanom Korošcem skozi drugo svetovno vojno. Doma je iz Bizovika, kjer so ti naši mladi fantje preživljali lepo mladost, vse do tistega dneva, ko so pridrveli na naše ozemlje italijanski okupatorji. Ivanu Korošcu je bilo tedaj 17 let.
Korošec: Ko sem opazil prve znake OF po zidovih Ljubljane in potem poizvedel, kaj je to: „osvobodilna fronta", sem bil navdušen, sila navdušen kot študent. Tako navdušen, da smo celo v dvorazredni trgovski državni šoli organizirali za 1. december 1941 — proslavljanje jugoslovanskega državnega praznika Namreč, da boste pravilno razumeli. Tedaj smo bili zavedni Jugoslovani — gledati moramo iz tiste dobe. Še bolj, ker smo bili pod tujo okupacijo. Zmenili smo se, da bomo ob 10. uri, ko so po navaditulile sirene, vsi vstali v znak počastitve praznika. In nesreča je hotela, da smo imeli tisto uro italijanskega profesorja — fašista. Ravno je pisal na tablo, ko so sirene zatulile. Klopi so zaropotale, ko smo vstali, obrnil se je. „E, ragazzi, que cosa volete, ragazzi...!" Mi smo gledali mrzlo kot spomeniki na pokopališču in sovražno.
„Ragazzi...?" Zagnal je kredo ob tablo, zaloputnil vrata in odšel.
Č.: Sola je bila za nedoločen čas zaprta, fantje pa prepuščeni samemu sebi, razmišljanju. Ivan Korošec si je oskrbel pištolo ter čakal, da bi se priključil gibanju proti okupatorju.
K.: Čakal sem pomladi, da grem v gozd, seveda zima je zadrževala. Med tem časom je prišlo neko dekle iz Podlipoglava, da bi šel slikat „tam na koncu vasi" neke fante. Brat je imel doma fo to-a telje in ta čas je živel v Ljubljani. Vzel sem aparat in sem šel. Pa to ni bilo „na koncu vasi", niti ne na koncu druge vasi; to je bilo pod Pugledom. Ko sem vstopil v skromno hišo, me je dim skoraj vrgel nazaj. Zadimljena soba je bila polna „naših fantov"-partizanov — smo takrat dejali — s kopico pušk v kotu. „A, ti si fotograf?" „Da," bil sem ponosen, da me sploh marajo. Slikal sem drugega za drugim za italijanske legitimacije. Ko sem se poslavljal, me je vprašal tisti, ki sem ga imel za komandanta: „No, kdaj boš pa ti prišel med nas?" „Morda kmalu, saj me že iščejo fašisti, morda, ko prinesem slike." In me je pozdravil: „Smrt fašizmu!" „Ja, pa Nemcem tudi," sem odvrnil. Tega pozdrava nisem nikdar razumel, zakaj samo smrt fašizmu... Dekle je sama prišla po slike, jaz pa sem čakal pomladi. In prišel je maj. Partizani so ugrabili mojega najboljšega prijatelja, učitcljiščnika Janeza Pavčiča, še iz otroških let sva bila prijatelja, skupaj sva se igrala. Odpeljali so ga na Polico, češ da je izdajalec. Takoj sem šel do soseda,
74
ki je bil že takrat važen komunist, vendar prijatelj, in sem ga vprašal, kako je mogoče, saj vendar Pavčiča dobro poznam. „Ob času italijanskega vdora je nosil slovensko zastavico v gumbnici." „Ti ga ne poznaš; drži gobec, če ne, komo še tebe," mi je divje zagrozil „ta divji Matjač" — terencc Brajer Franc.
Č.: Bili so dnevi velikih osebnih odločitev. Posebno fantje so dozorevali čez noč. usoda ali naključje je hotelo, da se je Ivan Korošec pridružil slovenskemu oboroženemu osvobodilnemu gibanju proti okupatorju, ki je imenovan tudi „Prva nucionalna ilegala - Štajerski bataljon". Nekateri so te čete imenovali tudi četnike. Te oborožene skupine so se zbirale ne daleč proč od Koroščevega doma.
K.: Kaj me je pritegnilo takrat? Takrat, ko sem odkopal puško in sem jo dal fta ramo, je bila tako težka, ne samo zato, ker sem bil še skoro otrok, saj nisem Še dopolnil 17 let. Bila je težka, ob zavesti morije. Toda misel na okupatorja, Posebno, ko sem se znašel med starejšimi fanti, mi je vlila korajže in ponosa, čredno smo odšli iz zbirnega taborišča v gozdu nad vasjo, sem poslušal Majorja Novaka, ki je bil takrat Mihajlovičev zastopnik za Slovenijo; takole Nekako je govoril: „Stopate na težavno in odločilno pot v boj za svobodo naše domovine! Kjerkoli boste in kakorkoli, pomnite, da niste sami. V vas so uprte °či slovenskega naroda. V teh težkih dneh ste edino upanje in porok svobode, ^aša pot bo težavna/že zaradi partizanskih enot, ki so v gozdovih. Izmikajte Se neposrednim napadom nanje; če pa boste napadeni, sprejmite boj. Tudi Zunaj OF ima narod pravico živeti. Ne napadaj te okupatorja po nepotrebnem, da prihranite narodu žrtve. Z vami je narod in Bog!" S tem namenom smo šli 'n ko sem čul to prvo povelje, sem vedel, da sem na pravi poti. Torej proti I'asilju brata in proti nasilju okupatorja.
C.: Če ne bi prišlo v zdajšnji Sloveniji do demokratičnega preloma, bi morda prva nacionalna ilegala za vedno ostala nekje ob strani ali pa sploh ne bi vedeli zanjo. Tako lepa vendar zanimivo, da se ni proti okupatorju borila samo OF ampak še ena skupina, kije bila organizirana drugače. Pa tudi cilji so bili bistveno drugačni. Res pa je tudi, številčno ni bila močna.
K.: V začetku nas je bilo 17, od katerih sem edini preživeli. Pozneje pa je narasla na dva bataljona, prava vojaška bataljona 1200 mož.
Č.: To govorile za vso Slovenijo?
K.: To je bilo takrat samo še na Dolenjskem in v Beli Krajini, kar bi se Pozneje razvilo po vsej Sloveniji. Če bi šla ilegala vzporedno s partizansko, bi Potem, po mojem mnenju, tisti zavedni Slovenci, ki šobili ujeti v komunistične Streže, lažje prestopili v nacionalno ilegalo.
Č.: Pravite, da je zelo zgodaj prišlo do spopadov?
K.: Odšli smo 17. maja, in ko smo prišli v Dobrepolje, so nas 25. maja 1 napadli partizani, ko so zvedeli, da je v gozdu pri Sv. Antonu grupa, ki niso Partizani. Mi smo ta napad odbili, vendar jih nismo zasledovali. Povelje smo ■rneli od glavnega poveljnika majorja Novaka, da se izogibamo borb s Partizani. Drugi napad na nas je bil v Gorjancih na Dolžu. In tretji, največji napad, ko so združene partizanske sile napadle naš tabor na Krki z namenom,
75
da nas uničijo. Selo po tretjem napadu smo uvideli, da se s partizani ne da. P° tem napadu smo jih zasledovali, in tako se je začela borba med obema silama-Vendar bratomorna borba se je začela 25. maja ali še prej, ko so padale prve žrtve.
Č.: Prva nacionalna ilegala. V knjigi Ivana Korošca so popisani vsi mali in veliki trenutki tega slovenskega odporniškega gibanja. Začudeni pa smo, da je tako zgodaj prišlo do spopada s partizansko vojsko.
K.: Komunistična vojska je že od vsega početka, ko še nikogar ni bilo, bi dejal, še pred prvim umorom, ko so pobili inž. Emcrja v Šiški, Ehrlicha, š tuden ta Kiklja in Župca, še predno je nastopila, si je hotela us tvari ti domačega sovražnika.
Č.: Zakaj mislite?
K.: Zaradi tega, da se izogne borbe proti okupatorju. Kajti borba proti okupatorju je bila težka, to sem sam doživel. Nismo imeli, kot partizani, zadostnega orožja. Bilo je sila pomanjkljivo, prav tako oskrba. Ker si je partija zahotela oblast, je vedela, da te oblasti ne bo delila z nikomer. Če bi bili dve ilegali, potem bi bilo ob koncu vojne nujno, da bi prišlo do nekega demokratičnega sožitja in volitev, to pa bi bilo nevarno za partijo. Partija si je hotela priboriti oblast v sami revoluciji. Priborila si je ni dejansko, vendar si jo je priborila s tem, ker so bili zahodni zavezniki prijatelji Stalina. Glavno besedo od velikih treh: Trumana, Churchilla, Stalina, je imel Stalin.
Č.: Po marcu 1943 seje Ivan Korošec znašel doma. Šel je med vaške stražarje v sosednjo vas. Vodstvo prve nacionalne ilegale mu je nerado dovolilo, da je storil ta korak. Tudi sam, kot — mlad fant, se je težko odločil za to.
K.: Dolgo časa sem čutil nek odpor do Vaških straž, ker so bile pač v senci Italijanov. Spoznal sem pa, da je bilo to pod prisilo, kajti z vsemi temi fanti, ki so bili tako odločni proti okupatorju, kakor mi v hribih, sem bil prijatelj-Vendar je bila to nekako že zamujena priložnost, ker se ni tedaj podprlo nacionalno ilegalo. To je strogo moje mnenje. Če niso podprli ilegale, je bila edina pot zaprositi okupatorja za varstvo, kot je dovoljeno, za zaščito prebivalstva.
Č.: Življenjska pot je Ivana Korošca peljala kot vaškega stražarja najprej na Turjak, nato pa tudi na Urh. Vsakokrat je imel to srečo, če gledamo pač s strani življenja, da je vedno dobil kako posebno nalogo in se tako izognil smrti. Njegova pripoved v času po razpadu Italije pa se zdi zanimiva tudi zato, ker je to obdobje, četudi gledano s strani domobrancev, ki ne sme kar tako v črno-belo, kot smo ga bili vajeni doslej iz zgodovinskih učbenikov.
K.: Ko smo odhajali s Turjaka, smo se srečali pri Paradižu s partizani. Ah veste, kako je bilo tedaj za nas vse, tudi za partizane, nek dogodek, da bi zavriskal do nebes — nismo se streljali — smo se samo mirno srečali. Naš vojak je v nervozi sprožil strel v zrak, partizan je prav tako sprožil in zadel Petra Križaja v roko. Partizani so povezali ranjenega Križaja in ga z vozom spremili do ljubljanskega bloka, od koder je bil nato prepeljan v bolnišnico.
TABOR
I D Marec-April 1994
stc8a Križaja so potem partizani po božičnem procesu obesiti.
Ob tem dogodku je bilo med nami in partizani tedaj konec sovraštva: "Konec je vsega, sedaj pa skupno na okupatorja." To je bila želja.
Ko smo sc potem ustavili v gozdu na Urhu, smo vse straže podvojili proti . evčam in Devici Mariji v Polju, kajti tam so bile že manjše postojanke
Nemcev.
O*! In Urh sam, kako je bilo pa na Urhu?
K.: 18. septembra pa so nas presenetili — partizani, in nas napadli. To je 1 0 nam, kot bi nas polil s svincem — toda le za trenutek. Bila je ravno ura Učenja orožja. Ob tem smo bili že obkoljeni od južne, najvišje strani, za kar sP'oh nismo vedeli. Ko je mitraljezec zopet sestavil orožje, je bilo naravno, da f J0 Preizkusil s kratkim rafalom. Sprožil je proti višjemu gozdu, ne vedoč, a so prav tam partizani. Prva partizanska, nadolgo raztegnjena predhodnica, So je pognala izza poglobljene hribovske poti ter s puškami prek dvignjenih r°k hiteč po čistini proti nam, vpila: „Ne streljajte fantje, smo vaši!" To je bil Partizanski trik, da bi nas zmedli. Spoznali smo njih ukano že sredi njiv ter nZ8ali po njih. Razumljivo, vse je obležalo na čistini. No, tako se je začelo.
0rba jo trajala od treh popoldne do mraka. Bila ja vidna sovražnikova Prcmoč. Našo silno težko situacijo pa je rešil komandant Dežman Alojz, ki se VraČal iz Ljubljane. Pri nekdanji občini se je srečal z našo trojko, ki je bila na 1^., Z njo je udaril pcirtizžinom zži hrbet. IVIcd pnrtizsni jc nnstnln zmed3, 2'1° Povzročila brezglavi beg. Cankarjeva brigada je bežala. Istočasno smo mi ' lzPadom udarili na bežeče partizane. Po borbi smo našteli 36 mrtvih
Pianov.
9,: Pisatelja in pesnika Ivana Korošca je dosedanja zgodovina priključila °t,slovenskernu gibanju — domobrancem. Pot do prave resnice pa bo še dolga. s av’ntose samo ob koncu vojne, ko se je Ivan Korošeckot ranjeni domobranec znašel °Iniškem transportu, zajetem pri Lescah.
• , Lažje ranjeni smo zapustili vlak, ki je bil brez vojaškega spremstva. To 'la dolga urejena vrsta s predhodnico, pobočnicama in zaščitnico, ki se je 1 a Pr°ti Brezju in sc pred Tržičem priključila valu beguncev. Tako smo prišli j? ali na vozovih do Dravskega mostu, kjer so partizani zaprli prehod, i, teli pa so slabo, ker se jc prav tedaj bližal Rupnikov udarni bataljon. Po s ltTi razrnestitvi še ostalih vojakov, je z vso odločnostjo udaril na objestnega ^ Vražnika in ga z močnimi izgubami pognal v beg. To je bila zadnja uspešna ^^branska borba. Ne, da bi sc ponašal s tem: rad bi zatrdil našo odločnost Zadnjega z vero, da se borimo za pravo stvar, za Boga in domovino. v rt ^Van Korošec pravi, da je do tedaj med domobranci in partizani vladalo še b .no ncko spoštovanje. Vsi so se borili za Slovenijo. Če bi bilo treba, bi šli skupaj v I Za Trst in Gorico. Toda vedno v takih odločilnih momentih je partija z načrtnim Sovraštvom delila.
Pa ^takrat partizani spoznali naš čas..., morda večina ga jc. Tega časa N hotela spoznati partija, ki je imela druge cilje. Partija je podžigala
TABOR 77
Marec-April 1994 I '
sovraštvo do nas, kar pri nas ni bilo načrtano od poveljstva. Naravno, bila so osebna sovraštva, posebno tam, kjer so bile smrti.
Pred letom sva se srečala tu z nekim političnim komisarjem. Debata jo prišla v zaključek: Če bi OF ne bila orodje partije, bi bila res vsenarodno gibanje in bi ne imela političnih komisarjev. Če ne bi bilo teh, bi ne bilo terorja nad narodom. Torej bi ne bilo odpora, bi ne bilo nas domobrancev.
Č.: In tako so zmagovalci razdelili naše fante na dobre in slabe. Korošec je zaključil pot 2 7-letnega fantiča v zloglasnih Teharjih, ki prav gotovo niso nobenemu Slovencu v ponos.
K.: Tam so nas najprej razdelili po tedanjih barakah. Že naslednji večer pa so nas spet nagnali na dvorišče, kjer so zahtevali, da vaški stražarji izstopijo v vrsto na drugo stran. Izstopilo jih je veliko. Mislili smo, da jih bodo odvedli v drugo taborišče. Kmalu pa so v temo udarili dolgi rafali od nekje spodaj/ morda od tam, kjer je sedaj križ. Mislili smo sprva, da je napad na taboriščno postojanko, vendar enosmerni rafali so nas prepričali o pobojih.
Nas so potem po drugem dnevu pognali na velika, visoko ograjena dvorišča, s črnim prahom in gramozom posuta. Tam so nas po kratkem popisu brez priziva razdelili v tri grupe: A, B in C. A - so bili mladoletniki do 18. leta. B - so bili domobranci z nekaj meseci službe, C - vsi ostali. Popis je bil kratek: Ime in priimek, od kje, koliko časa si pri domobrancih, kje sta oče in mati. In komisar s tipkarico je izrekel sodbo. Ko sem stal pred njim, je nekaj časa stiskal ustnice, kot bi hotel reči B, pa je zamahnil z roko, rekoč: Ah, C.
Č.: Teharje so bile seznanjanje z lakoto, žejo, vročino, kri na vsakem koraku, odprte rane ter smrt, smrt, iz ure v uro—smrt. Ko so zmagovalci zaslišali Ivanovegu sovaščana, je bil prepričan, da je tudi pri njem, pa čeprav ga vaščan ni izdal, potrkala božja dekla v belem.
K.: Takrat smo se definitivno domenili za beg. Ne toliko, da uidemo, temveč, da nas pokončajo s streli.
Č.: Hitra smrt.
K.: Hitra smrt. Je pa bila božja volja, ali če hočete usoda, da smo tisti večer dobili trikotno pilo, s katero smo prepilili pregrado, ki je ločila dvorišče. Nismo dobili ne hleba kruha, ali kozarca vode, ki bi rešila življenje, le pilo.
Č.: Kje pa ste dobili to pilo?
K.: Tedaj sem bil prepričan, da so jo fantje najli v kotu. Pozneje pa sem zvedel, da so jo civili zagnali na dvorišče. Skozi to odprtino, v send barake pred močnimi reflektorji, se nas je 11 splazilo drug za drugim. Pograbili smo v roke večje kamne in se ob povelju „Zdaj" dvignili iz teme proti zbeganemu stražarju. Zagnali smo se z groznim jurišem. Pravim „groznim", kajti v tem jurišu je bil krik življenja, ali pa že smrti. Večina stražarjev in prebujajočih se partizanov je tedaj bila prepričana, da je napad od zunaj, zato so bili vsi streli v temo. Edino stražarji ob tem dvorišču so vedeli, za kaj gre. Ko sem pritekel do zunanje visoke in široke bodeče žice, sem se vrgel pod njo ter čakal, da me bo prerešetal rafal. V tistem drobcu sekunde pa sem zaslišal nad mano nek
78
]es^' ^ot daje nekdo skočil. Odprl sem oči in zagledal poleg sebe prislonjeno ev' katere preje nisem opazil. Sunkoma sem se iztrgal iz objema bodeče ; Pognal na lestev in skočil v temo. Streli so bili tako gosti, kot tisoč niti, ki so sikale za nami, vendar me ni zadelo. kot' !Van ^oro^ecie človeški kazni ušel. Božja ga še čaka. Morda pa ne bo tako huda, ]e bila zarisana v človeških možganih. Mogoče je glede medvojnega časa sploh ne šel ^ Z£ Ve' za^ai sme bHi loko miren. No, v Slovenijo se je vrnil šele pred nedavnim, e ob osamosvojitvi ter ob izidu knjige Prve nacionalne ilegale. Morda pa usoda, če oorno tako, ohranja nekatere ljudi samo zalo, da bi prikazali resnico v pravi luči; Sarn k temu dodaja:
, : Prav gotovo, samo resnico. Pripravljen sem za razgovor z vsakim kanoni, da damo vse karte na mizo, kjer bo končno zasvetila resnica v Vsch lučeh in sencah.
Tom
e Brulc
„•••1 u nih byla mat'"
i ^orafimovič večkrat rabi to sintagmo v Železnem potoku — tudi oni so cjr° 1 katere! Seveda samo kot propagandno geslo za pridobivanje ljudi, ki uSače ne bi pripadali pred nekaj časa zrušeni zločinski ideologiji! q v°liko je že bilo napisanega o naših junakih-domobrancih, Dolenjcih in 0renjcih, malo pa je prišlo v javnost o dolu in trpljenju že po vojni ugrabljenih t ?Voncev, ki so bili odpeljani iz Trsta, Gorice, italijanskih in avstrijskih °rišč, ali pa so bili izročeni s pomočjo domačih in tujih obveščevalnih služb Orti,3 °ta P° voini komunističnim rabljem. Sam sem še pred dvomi loti moral louiti dokumentaren spis o ugrabitvi inž. Martelanca, ki so ga ugrabili v stu in odvlekli v Ljubljano. Ne ker bi dvomil, ali se bal o verodostojnosti ‘Lukov, ampak ker sem mislil, da je tovrstno objavljanje predvsem delo ol\!f 0ra” ’n "Cestnika". Ker nisem videl potem nikjer ničesar obljavljenega z artelancu, upam, da se rokopis ni izgubil, ampak samo začasno kje zastal aradi naših medsebojnih ribarij.
Primer, ki bi ga skušal razsvetliti vsaj z ene strani — žrtev! ni Dolenjec ne renjec, ampak Primorec; tudi ti so imeli naše somišljenike med seboj v Slo ^as’k P° revoluciji, o katerih nič ne vemo, bili so pa ravno tako zavedni ^rici, le še bolj preizkušeni po dvajsetletnem fašističnem terorju.
. °vod za to pisanje je novica o krajah, uničevanju dokumentov in J novim prenosom iz privatnih arhivov v arhiv Republike Slovenije, kar se le že nadaljevalo, posebno sedaj, ko smo se pobratili s prenovitelji, saj P°2nate tisto: Roka roko umije, obe pa obraz!
Glavni junak, bolje rečeno glavna žrtev tega zapisa jebil 38-lctni primorski de ltl^' ^asnikar, urednik tednika „Dcmokracija" in soustanovitelj Slovenske ntokratske zveze Andrej Uršič (Slavko), o katerega usodi izvemo iz
dokumentov OZNE, poleg teh pa dobimo tudi zanimive podrobnosti, ki jih bom nanizal tukaj, bi pa lahko prišle tudi kot dokazni material do slovenskih komisij, braniteljic človeških pravic, če te nebi vzele raziskovanje povojnega dogajanja kot sodne farse. Morda se bo pa tudi kakšen starejši Goričan zamislil o usodi človeka, ki bi bil lahko up Primorske še v današnjih časih, saj je na Primorskem prav tako manjkalo zmožnih in sposobnih ljudi kot vsepovsod.
Uršiča so ugrabili neka j mesecev za tem, ko je začela izhajati „Demokracija" 31. avgusta 1947 in je za njim izginila vsaka sled do danes. Čudno je tudi to, da so ga ugrabili tako kasno, Če je bil kriminalec, saj je živel v Kobaridu v coni A, kjer se je mirno sprehajala UDBA. Zakaj so ga ugrabili? Ker je bil pači drugače misleči in bi lahko postal potencialna nevarnost za takratno režimsko enoumje, čeprav se je pogajal z Boris Kidričem in se rokoval z vsemi veljaki Osvobodilne fronte.
Uršiču ne morejo očitati klerikalizma, saj je bil liberalec mlajšega rodu, bil urednik „Jutra" in pripadnik gibanja Mlade Jugoslavije. Njegova skupina ni vstopila v OF, kakor tudi več drugih ne, ki so jim sodili po vojni zaradi izdaje. Ker je Uršič po vojni živel nekje blizu Kobarida, torej v coni A in je imel tako mogočne poznance, se je počutil varnega, čeprav se je med vojno zadrževal in deloval na več mestih ilegalno, potem pa se je umaknil na Koroško ob koncu vojne.
Deželno tajništvo „Slovenske skupnosti" je že marca 1990 zaprosilo „Svet za varstvo človeških pravic in svoboščin" v Ljubljani za informacije, toda vse njegove poizvedbe niso rodile sadu. Šele ko so odprli arhiv notranjega ministrstva tudi za širšo publiko, je prišlo do nekaj novih podatkov.
Kdo in zakaj je ugrabil Uršiča, kakšni so bili razlogi za to? Ljubljanska OZNA in vlada imata odgovornost za ugrabitev, to pa so izvedli domačini. Na najdenih dokumentih piše: Bil je aretiran 31.8.1947.
Ljubljanska OZNA in njeni primorski člani so se še leta nemoteno gibali po Italiji in iz osebne izkušnje vem, da so imeli center v Bologni, odkoder mi je znana oseba prinesla prošnjo matere treh bratov Vižintinov iz Bežigrada, da naj ji sporočim v Chiaravalle, kje so njeni sinovi.
Skupina 48 mož nas je zadnjo noč maja zapustila Vetrinjc, ker smo že vedeli, da so vsi domobranci bili vrnjeni v Jugoslavijo partizanom. Napotili smo se z bratoma Berlotoma v Italijo, vendar več kot polovico so prestregli in pobili partizani, ki so sc skrivali ob cesti v Ukvah. Mi smo iz gozda stopili na cesto med Žabnico in Ukvami. Prva dva sta bila neki višji narednik in njegov prijatelj, nato trije bratje Vižintini, potem smo jim sledili Pust Janko, Kastelic Tone in jaz. Starejšega Vižintina so ustrelili že tam, srednji jim je ubežal, najmlajšega (16 let) pa so odpeljali v Ljubljano na prevzgojo. Ko sem govoril s srednjim pred nekaj leti o pošti in poizvedovanjih njegove matere, mi je dejal, da njihova mama ni bila nikdar v Italiji. Bila je ljubljanska OZNA, ki je iskala druga dva Vižintina ali pa je meni hotela nastaviti past. Vse to med
Q A TABOR O v Mareo-April 1994
našimi „zavezniki". Sploh pa OZNi ni bilo treba izpostavljati svojih ljudi: Predsednik taborišča v Serviglianu dr. Žitko je delal zastonj zanjo in je tudi 0dnoscl seznam taboriščnikov v Ljubljano, ker je upal, da mu bodo rdeči Vrnili tovarno mila in sveč. Kmalu se je brez vsega znašel v Trstu.
Iz bloka E v Monigo jim je pošiljal obvestila neki Javornik, doma iz rsljina, ki je med revolucijo imel na skrbi 24 slovenskih občin.
Na Koroškem so bile razmere še slabše. Morilci so imeli zastonjske najcrnnikc med nami!
Uršiča so torej ugrabili in odpeljali v Ljubljano, kjer je bil živ še 29. Novembra 1948 v izolaciji, brez vsakega stika ne samo z ljudmi, celo navadni ‘ ^rji niso imeli dostopa do njega.
Pričanje Zdenka Zavadlava (Slovenec, 8. aprila 1992) da morda odgovor na vprašanje, kje je bil zaprt. Centralni zapori UDBE na Poljanskem nasipu so .lrioli zazidan oddelek, kamor so imeli dostop samo nekateri častniki UDBE zasliševala. Jetnike so vodili pod številkami, brez imen, in med temi so bili Cl1 hsti, ki so bili za javnost že usmrčeni, v resnici pa so bili še živi. Drug tak °ddelck pa je bil samo še na Kočevskem v Podlcsu (Fcrdrcng), kamor so šli ^ttogi, vrnil se ni pa nobeden.
Lagal je takrat dr. Žigon sestratna Uršiča, da ne bo z njim nič hudega, ker 1 |jiCsarri0 ideološki nasprotnikin kot tak v Prisilni delavnici. Lagala je pa tudi UBA, ko je objavila, „da je bil Uršič obsojen na tri leta strogega zapora, nato Pa Pomiloščcn. Sedaj pa da se nahaja v Kobaridu."
Gradi vao Uršiču bi moralo biti po podatkih iz arhiva nad 150 strani (spisi, okumenti, zasliševanja), vendar se ni našel niti en sam papir o njem. Ostajajo pa mikrofilmi, katerih je nad 30.000 slovenska UDBA poslala na fanjenje v Beograd.
j. en presenetljiv podatek dobimo iz zaslišanja 6. novembra 1947. avajam samo vprašanje zaslišcvalca in odgovor Uršiča:
^asliševalec: V čem se je izražala konkretno naklonjenost Amcrikancev
do SDZ?
Uršič: Šef AIS Malfi se je pohvalno izrazil o SDZ napram dr. Drnovšku. G demokraciji je bolje, da molčimo, prav tako o ljudski volji, izraženi na ^olitvah, ki naj bi bila porok demokratičnosti ali vlade volje ljudstva. Če so ^crikanci že takrat jemali v poštev Drnovška, Italijani pa so se zanimali '?anj. potem je odvečen vsak komentar. Za tepce niti ni treba delati videza, ker akoj vse verjamejo.
Polkovnik UDBE VVinklcr, ki je leta '1953 pribežal iz rdečega raja v Trst, je ^avoz.niškim zaslišcvalcem povedal, da je bil Uršič dolgo časa zaprt, potem
, Koliko je resnice v vsem tem, koliko laži, koliko zabrisovanja sledov, . 'ko speljevanja na lažna pota, da se ne bi izvedela resnica, najbrž ne bomo zvedeli nikdar. Andrej Uršič si je zaslužil grob in skromno svečo, ne pa samo "ckega simboličnega pogreba. Tudi on je imel mater!
81
37. redni obini zbor Tabora ZDSPB
Občni zbor se je vršil 5. septembra 1993 na kmetiji Jakoba Planinška, kije nekoliko oddaljena od mesta Buffalo v N. Yv državi v ZDA.
Dnevni red je bil:
1.	Otvoritev.
2.	Molitev in enominutni molk za umrle člane.
3.	Imenovanje zapisnikarja, potrditev delegatov in ugotovitev sklepčnosti.
4.	Branje zapisnika zadnjega občnega zbora.
5.	Poročila odbornikov.
6.	Imenovanje začasnega predsednika.
7.	Volitve novega odbora.
8.	Predlogi in slučajnosti.
9.	Določitev naslednjega občnega zbora.
10.	Zaključek.
Ob 2. uri popoldan je Florijan Slak pozdravil vse navzoče delegate z naslednjimi besedami:
»Dragi soborci!
Današnji občni zbor je 37. po številu. Če pomislimo na dobo 37. let, nam nehote pride na misel „I<ako dolgo še?" Na to vprašanje lahko odgovorite le vi vsi sami. V teh 37. letih smo previharili viharje kot nobena druga organizacija doma ali v svetu. Napovedali so nam, da smo „muha enodnevnica", „društvo rokodelcev" in podobno. Nismo bili, še danes nismo, trn v peti samo komunistom, tudi drugim ambicioznim, ki iščejo samo sami sebe in ideje mrtvih so jim uporabne samo v toliko, kolikor koristijo njihovim željam, koristim in njihovi utopiji.
Kaj vse smo ustvarili v teh letih na vseh področjih krajevnih društev, socialnega podpiranja, ki gre v tisoče dolarjev pomoči našim, od vsega sveta pozabljenim, ko je tudi naša politično-ideološka emigracija in njeno vrhovno vodstvo polagalo — in še vedno polaga — več važnosti svetovni revščini, kot pa lastnim bratom invalidom itd., ki so žrtve tudi njih samih.
Polegsocialnega podpiranja šobile izdane publikacije: Vetrinjska tragedija, Bela knjiga, itd. Našli smo kanadskega majorja Barreja, sodelovali in podprli grofa Nikolaja Tolstoja, itd., itd., za kar uradno vodstvo politično-ideološke emigracije ni nikoli imelo interesa, da bi jih našli. So pa pripravljeni za kulisami lastiti si delo drugih. Končno smo le prišli vsaj do častnega priznanja
^ tam, od koder ga nismo pričakovali: „TABOR JE IMEL VSESKOZI 1 RAV!..."
Žal to priznanje našim pokojnim soborcem ne moremo posredovati, zato Se jih spomnimo z enominutnim molkom.«
Po molitvi in enominutnem molku v počastitev umrlih članov, je bil enovan Stanc Vrhovec za zapisnikarja in je prebral zapisnik zadnjega cr>ega zbora, ki je bil sprejet tako, kakor je bil prebran.
Sledila so poročila odbornikov iz katerih podajamo našim bralcem v l2Wečkih najvažnejše misli.
Iz poročila tajnika
^ pretekli poslovni dobi smo izgubili predsednika Ludvika Kolmana. °8reba smo seTaborjani udeležili v lepem številu. Po pogrebu je bil sprejet Predlog ,/Cja podpredsedniki vodijo organizacijo do naslednjega občnega Z °ra preko tajnika". Ta način ne odgovarja.
Prepričan sem, da sc vsi zavedate, da je potrebno tesnejše sodelovanje Us,tcv z glavnim odborom v vseh ozirih. Vedno nas je manj in vsako Nesoglasje samo škoduje organizaciji.
Spominske plošče, ki jih posta vljajo vSloveniji, predstavljajo našo tragično j e^eklost in zelo priporočamo, da to podpiramo v vseh ozirih in skušamo . 0s°či, da je na njih napisano: „DOMOBRANCI", kot je to slučaj v Dobrepolju drugod, a ne povsod. Zavedati sc moramo, da je prav naša organizacija Sadila temelj, na katerem se postavlja jo spominske plošče. „Ma tiča mrtvih", " °'a knjiga", Tostoj s knjigo »Minister in pokoli", itd., brez katerih tudi P°dlage za odkrivanja preteklosti ne bi bilo.
Ko sem poslal seznam pobitih domobrancev prijatelju, ki je najaktivnejši an pri ustanavljanju NSZ iz naše občine — rtad 250 pobitih — mi je 8°voril: „Tega ne bi več mogel zbrati tukaj..."
Iz poročila blagajnika
Ker je bil zaradi bolezni blagajnik odsoten, je po njegovem naročilu Pogovoril tajnik in med drugim povedal:
, J-^rovi v socialni fond so zelo skromni. Moje mnenje je, da je to zadevo p a urediti in obdržati samo na jnujncjšeprimere,čebododohodki dopuščali.
ry° in najvažnejše je izdajanje glasila »Tabor". Brez njega ni organizacije ne n'desar drugega.
Iz poročila predsednika Konzorcija Rfod dvema mesecema so v Argentini povišali poštne pristojbine za
83
okrog 100%. Vsa pošta gre sedaj po zračni pošti. Za odpremo revij ni več znižane cene.
Iz poročila društva v Torontu
Spet je bilo treba malo pregledati delo organizacije v preteklem letu. Kot pri drugih organizacijah, sc tudi pri nas pozna, da smo že vsi daleč „ovcr thc hill". — Danes si, jutri te ni več. Staramo se!
Po smrti predsednika glavnega odbora Ludvika Kolmana je bil tajnik edini, ki je držal Zvezo in mu gre vsa pohvala.
Položaj doma: brez dvoma razna nerešena vprašanja v zvezi z emigracijo in domobranci, posebno pa pogajanja in koalicija po zadnjih volitvah zelo neugodno vplivajo tudi na nas. Nekateri so za SKD in Peterleta, drugi so odločno proti koaliciji s komunisti. Tako nastajajo trenja, ki rušijo. Osebno sem proti vsakemu, ki sodeluje s komunisti, pa naj se imenujejo kakorkoli. Nikoli ne smemo pozabiti, kaj so komunisti naredili z našim narodom. Čas je, da gledamo na dejanja, ne na besede. Komunisti sc svojim ciljem neodpovedo, zato moramo vztrajati tudi mi in ostati zvesti domobranski ideji svobode in pravice. Vsi moramo biti prežeti z istim duhom in enakimi mislimi. Le tako bo dokončan boj naših domobrancev, ki ga še vedno, čeprav mrtvi, bijejo za Boga - Narod - Domovino.
Iz poročila društva v Clevelandu
V mesecu juniju je bila spominska proslava na Slovenski pristavi. Udeležil' so sc ljudje iz Kanade, Milvvaukee, Rochestra in pa velikega Clevelanda, šc posebno zato, ker je bil najavljen za glavnega govornika dr. Stanko Kociper. Torontsko društvo je pripravilo sobotni predvečer z govorom in recitacijo-Nato je bila molitev, že v mraku pa je bil zakurjen kres. V nedeljo je bila avtomobilska povorka, kjer so bili vsi avtomovili okrašeni s slovenskimi zastavami. Pri maši pa je bilo navzočih veliko narodnih noš. Maševal je č. g-France Kosem s somaševanjem č. g. Jožeta Mejača. Spominska proslava jc zelo dobro uspela, kar se je videlo iz Ameriške domovine, kjer jc bilo več člankov s tem v zvezi.
Clevelandski odbor vedno skrbi, daje okrog Spominske kapelice vse lepo, posebno v poletnem času. Cvetlice so vedno sveže in kapelica je odprta skoro vsak dan.
Umrla sta dva naša člana: dr. Jože Felicijan in Franc Perčič. Odbor je poslal vence in naročil maše.
Iz poročila društva v Milvvaukee
Kar nekaj let se nas jc smrt izogibala, sedaj naj najprej omenim smrt našega
Q /[ TABOR
04 Marec-ApriM994
dobro
poznanega člana Ludvika Kolmana, kar je velika izguba ne samo za
,	1  "V-* 1	V.. 1 (t 1 I C< 1-4 V-4 V 1 IN. H 1 1 I 1 ICi 1 Iti/	1 JV. V i 1 IV b4	»IV, v>b*»»iv^ •- • V«
ustvo, pač pa tudi za celotno Zvezo, katere predsednik je pokojni bil. dvik je bil navdušen član naše organizacije od začetka .Nise silil v ospredje, no pa je bi pripravljen pomagati z govorom, nasvetom ali dobro voljo, )1 rad je bil v veseli držbi. Pogrešali ga bomo vsepovsod še dolgo časa. Naj oo lahka ameriška zemlja, svojcem pa naše iskreno sožalje. Na grobu smo GPoslovili od njega s pesmijo „Očc, mati..."
Letošnjo spominsko proslavo smo kot prejšnja leta praznovali skupno z g stvom „Triglav". Po maši, katero je s somaševanjem p. dr. Valentina Pcndova daroval dr. Jože Gole, je najprej govoril v imenu „Triglava" Lojze , . 'd' /a njim pa je Jože Kunovar predstavil dr. Stanka Kocipra, ki je bil na kudomobrancev v ZDA in Kanadi. Taje v svojem govoru zelo temeljito J, ^ a* na obnašanje takratne vodilne elite in nagajanje generalu Rupniku, srti^ Z ^v'jQnjem plačalo večina vrnjenih domobrancev, Za zaključek pa
zapeli „Očc, mati...'
s. ^0stali smo kar društvo upokojencev. Dobri smo še za debatiranje. O )u v domovini so mnenja deljena, odločal pa bo narod doma.
Iz poročila društva v VVindsorju
2V ^'njam se s predlogom glavnega odbora, ki predlaga za predsednika i^0X0 Jakoba Planinška, katerega sicer ne poznam, toda som prepričan, da srn os°l3n'0 najboljše želje pomagati organizaciji. Naše vrste se redčijo s J°'Pa tudi s premalo zavestjo, da smo bili domobranci, da se tega ni treba sn ^0vat'' temveč bi morali biti ponosni, da je tako mali narod tako kmalu t j.'nal satanovo delo po komunizmu. Smo bili izbran narod, seveda tudi za
Iz poročila društva v Argentini
je . Sak ^an našega srečanja, pa naj bo že kjer koli — v Svetu ali domovini, kriv'S J30005, )c na^a nougasla plamenica zahteve vse svobode, poprave c' °l',sodbe zločinov in zločincev ter popolne pravnosti naše mlade
Slovenije.
thor °ta' k’ se nabirajo z nami, nam ne smejo biti vzrok za izgovor: „Ne Grn več, pa naj še drugi." Ali: „Razočaran sem nad vsem." jo ali °r SG !e ^or'* za kakršnokoli partijo, ali za ideal utelešen v neki osebi, hje' • rn°rc';>'ti razočaran. Domobranci smo sc borili za Slovenijo, proti nasilju - nar°du, zato nam je beseda „razočaranje" tuja. b0rb 0ven'ji in našemu narodu je naša ljubezen brezmejna, vredna ne le v0i ° ‘J0 smrti, temveč bili smo in smo še danes vodno pripravljeni za te no veljavne vrednote BOG - NAROD-DOMOVINA položiti naše življenje
*acca° teh vrednot.
85
Dokler jc Sloveniji potreba, je naše mesto na fronti.
Ko sem te mesece hodil na simbolne pogrebe pomorjenih domobrancev in civilov, tam sodeloval in govoril, se mi je zdelo, da sem med domobranskimi bataljoni, na domobranskih taborih, ob velikih množicah, ki se otresajo polstoletne tiranije in strahu, ki rastejo ob vsakem „pogrebu". Naše vasi so začele zopet glasno govoriti o „naših fantih" in o „banditih".
Bil je primer v Devici Mariji v Polju — v gnezdu boljševiške elite — kjer ima rdeči zmaj še nekaj glav, da so slavnostni govor prekinili z močnejšo frekvenco za trenutek. Toda treznost in ponosno zadržanje jih je presenetilo/ da so ob nemem protestu množice sramotno zbežali.
Splošno mnenje naših dobrih ljudi v Sloveniji jc: „NE PUSTITE NAS SAMIH!" Pišite o vsem preteklem. Pišite o junaštvu in drznosti vaše borbe-Pišite o nasilju in o umorih slovenskih boljševikov. Pobijte njih zmoto, ki sc še vedno šopiri v t. im. NOB in OF. Prihajajte v čim včjem številu domov in govorite, kajti narod je na splošno otopel za vse preteklo, mladini pa so ukradli vsak ideal. Vse je le: „Kaj imam in koliko bom dobil."
Ljudje, vključno mladina, potrebujejo, da sc jim približaš in poslušaš vse njihove zgodbe nasilja, da jim čestitaš za njihovo dolgoletno pokončnost — pol stoletja so jih samo zasramovali in sovražili. Ljudje doma potrebujejo nekoga, kateremu lahko zaupajo, sc nanj naslonijo, najdejo v njem zavetja!
Prav zato, dragi soborci, je naše mesto doma. Če ne fizično navzoči, pa z našo revijo „Tabor" ali članki v domačih časopisih, pismih in denarni pomoči za obeležja (plošče) pomorjenim.
Velik odziv je našla sedaj tudi Spomenica, katero sem v imenu Zveze izročil pristojnim.
Naša revija „Tabor" je v domovini zelo cenjena in težko pričakovana.
Naša prva faza borbe na terenu je bila težka. Druga, v polstoletne#1 suženjstvu jc bila zahtevna v vztrajnosti. In ta tretja — poslednja, zahteva doslednost v resnici in odločnost v nastopu, brez sovraštva in brez maščevalnosti. Ljudje doma si žele miru, brezskrbnosti, iskrene svobode i11 vse resnice. Vsega tega v veliki meri pričakujejo od nas. Zato ne smel#0 odnehati v našem poslanstvu, dokler ne bo Gospodar življenja zaključil na® list.
V	imenu naših podpirancev se lepo zahvalimo za vso izkazano pomoč naše Zveze!
Za začasnega predsednika občnega zbora je bil izvoljen Karel Genorij, k' je nominacijo sprejel in se zahvalil za zaupanje.
V	novodbor Zveze šobili izvoljeni: predsednik Jakob Planinšek, blagajni^ IvanPalčič, tajnik Florijan Slak'odborniki: vsi predsedniki krajevnih društeV/ nadzorni odbor: Dušan Dimnik, Filip Oreh, Vili Zadnikar.
Novi predsednik se je z naslednjimi besedami zahvalil za zaupanje:
QC TABOR OD Marec-April 1994
"Dragi soborci domobranci!
^ Saj bo menda že približno 22 let, malo manj ali nekaj več, ko smo pod s !"0vc' rešetali našo organizacijo. Kot navadno, je takrat vodil glavni odbor aa) pokojni France Grum. Bil je duša organizacije in vseskozi vedno ornobranec! Spomnimo se ga!
rav tamkajle, kjer je sedaj šotor, smo sedeli okrog mize in seveda po bo °riS'<'' navadi glasno debatirali in to tako živo, da smo lovili okrog [jc^0v|cov grozeče odbornike s prošnjo, naj ne odstopijo .Veliko grmenja, malo
s, ...a) se je od takrat do danes spremenilo? Ne veliko! Borovci še vedno o D0, v kolikor jih nismo posekali. Domobranci, kolikor nas ni odmrlo in 1 Slovenci se še vedno prerekamo med seboj. Včasih bolj, včasih malo ^av’s’ Pa<^ količine vzroka za to; če pa tega ni, ga pa iznajdemo. Dr ^ °r vcstc'sem tu edini Slovenec domobranec in pod temi borovci pogosto g, "Pljujem o preteklosti, sedanji in bodoči usodi naše rodne domovine ovenijo, in o svetu sploh. Kujem načrte v oblake, analiziram in sc prerekam bo' S SOboi' Seveda, ker sem sam, je zmaga vedno na moji strani. Včasih si v doi ^n' *ebrn' da bi bilo tu več Slovencev, da bi sc skupaj kregali, da bi skupaj brali in reševali naše in svetovne probleme. In seveda, imeli bi vedno vsi Bali- bm ” Al* je to možno? Zakaj ne?! Saj smo vsi rojeni tako blizu pop-a, kjer se še vedno kregajo. Imajo vsi prav! Se koljejo, ker nihče ne
do ^rot’ vsem našim pričakovanjem, je kot strela z jasnega vsekal str 1 - k razPad krvoločnega, nečloveškega sistema — komunizma! Božja pra ^ 1° vsckala vanj, vendar ga še ni uničila. Počasi črkuje in bo crknil prav kot je sonce nad nami.
in	0venija je že tretje leto svobodna! Kakšen občutek po dolgoletnih željah
^ * Rodna domovina m svobodna kot si mi zdimo, šc vedno ji sedi za šlo 001 crkuj°di sistem komunistične navlake. Ne vemo, koliko rodov bo še Svožj 'rn0 nas' Prodno bo ta smrad splahnel? Ko bo Slovenija končno le dihala „ Zrak pod božjim soncem ustvarjenih Cankarjevih nebes pod Triglavom, star borc'l Domobranci! Kaj pa mi?Se tako malo nas je živih. Naša povprečna j0-o '18re tja v sedemdeseto leto. Rinemo v pozno jesen. Skoraj pol stoletja Mi L 0t^ania 'n splošne morije po slovenski zemlji, ko je Kajn moril Abela, pj Pro/’Vcli domobranci smo klicali v svobodni svet z našimi govori, s Z80d^ smo skušali dopovedati svobodnim ljudem, kaj sc je v Sloveniji r3zv °.rncc' 'n P° drugi svetovni vojni. Hoteli smo razgaliti zlobo zločinov. Pr - resnico! Oprati našim pomorjenim braton ukradeno čast. Počasi, vse vz/, asi so žarki vzhajajočega sonca svetlikajo na obzorju. Moramo delati, pravi ‘	'3° '<on^no' zc ne nam, pa našim zanamcem, zopet zaživela
čast na Sv°bodna Sloveniji in bo razgaljena resnica v vsej nagoti. Oprana bo riašim mrtvim bratom, da bodo lahko mirno počivali v slovenski ■ ^osebo to zgodilo, bo nasmejanim Slovencem neskončni Bog pomežikal
TABOR 07
Marec-April 1994	0 1
in prikimal: Dobro je! Vzdržali ste!
Veliki borec za svobodo Indije Mahatma Gandi je dejal: ..Karkoli storite, četudi je nepomebno, toda zelo važno je, da ste storili."
Naš soborec Florijan Slak tako rad poudarja: <<Resnica je samo ena! In ta nas bo ovobodila!" Kako močne in pomembne so te besede.
Bog daj1'-
37. redni občni zbor Tabora DSPB - Cleveland
8. januarja t. 1. je bil v Clevelandu 37. redni občni zbor tamkajšnjega društva Tabor.
Ob sedmih zvečer je predsednik pozdravil navzoče in prosil, naj še mal° počakajo, nakar je ob četrt na osem z molitvijo začel občni zbor in se spomnil vseh umrlih članov. Nato so posamezni odborniki podali svoja poročila 0 delovanju v lanskem letu. Po njihovih poročilih pa je predsednik Milan Zajec podal svoje poročilo, katerega v celoti podajamo našim bralcem:
V pretekli dobi smo se spomnili petdesetletnice tragedije Grčaric in Turjaka, kot prvih nacionalnih protikomunističnih borcev v Sloveniji 1942' 43. Tabor ZDSPB je spodobno počastil spomin teh žrtev s sodelovanjem vseh krajevnih društev včlanjenih v organizaciji Tabor ZDSPB na Orlovem vrhn Slovenske pristave, zato tudi vam najlepša hvala za sodelovanje. Ob tej prilik* smo se spomnili tudi ustanovitve slovenskega domobranstva pred 50. leti, k' je nastalo po porazu slovenskih četnikov v Grčaricah in vaških stražarjev v Turjaku meseca septembra 1943. Zločin slovenskih komunističnih partizanov je postal tako velik, da ni nobeden pomišljal, zakaj so nastali slovenski domobranci. Nastali so zaradi partizanskega komunističnega nasilja, pobijanja zavednih Slovencev in uničevanja vrednot obstoja slovenskega naroda-Mednarodni komunizem ne prizna narodne zgodovine in narodne kulture, ki si jo je ustvaril tudi mali slovenski narod v dobi 1500 let po zaslugi naših prednikov, ki so znali ceniti in braniti svetinje slovenskega naroda. Ne glede na osebne žrtve, so stopili na plan in branili obstoj slovenskega naroda if* poštene ljudi. Tako je tudi slovenski domobranec pokazal svoj narodni značaj in se uprl komunizmu in slovenskim partizanom, ki niso imeli v svojih načrtih nič dobrega za slovenski narod. To obrambno delo nadaljuje danes organizacija Tabor ZDSPB s svojimi preživelimi domobranci, sorodniki i*1 prijatelji slovenskih domobrancev, ki še znajo ceniti žrtve slovenskega domobranstva in generala Leona Rupnika — njega ustanovitelja. Nikdar se ni sramoval, kakor se niso nikdar sramovali slovenski domobranci svojeg** prepričanja v geslo BOG - NAROD - DOMOVINA.
To stališče zavzema tudi danes Tabor ZDSPB in ne naseda vabljivih* vabam, ki navdušeno delajo za neko „spravo", da bi uradno priznali, da sm°
11 tudi slovenski domobranci zločinci in bi bilo vse pozabljeno, tudi j' rtizanski komunistični zločini nad slovenskim narodom. Takih S°vornikov je veliko tudi med slovensko protikomunistično emigracijo, ki na vdušeni za spravo, ki nam jo vsiljujejo ljudje novega režima v samostojni VOr>iji, ki pa ni nič drugega kot zamenjava imena, preje komunist, danes ko^0^31' * * * v*ac*a se Pa P° komunističnem sistemu z vladanjem bivših ^H.stiauh partizanov in njihovih simpatizerjev. Organizacija Tabor orli ” P0^ takimi pogoji „spravo" energično zavrača, ker naša organizacija °čno brani čast mučenih, pomorjenih domobrancev in zahteva, da sc vrne st tudi generalu Leonu Rupniku in škofu dr. Gregoriju Rožmanu, ki so raniH in umirali za ideale BOC - NAROD - DOMOVINA.
Hvala lepa vam za sodelovanje in pod poro pri Taboru DSPB v Clevelandu, p s _ na zahvala pa odbornikom za njihovo požrtvovalno delo v letu 1993.
“Sun vas, podpirajte tudi novi odbor v letu 1994, ker odbor potrebuje delovanja članov.
B°g vas Živi, s pozdravom BOC - NAROD - DOMOVINA!
, poročilih sc je razvila živahna debata o raznih problemih društva in v CJ'° jc poseglo kar lepo število članov, o končani debati jc Nadzorni odbor podal svoje poročilo ter predložil ^šnico staremu odboru.
1 ri volitvah je bil izvoljen sledeč odbor: predsednik Milan Zajec, Q°Prcdsednik Jože Bojc, blagajnik Filip Oreh, tajnik Stanko Vrhovec. °rniki: Ivan Berkopec, Jože Dovjak, Polde Omahen, Janez Skubic, 0rie Strle, Tone Vogel, Tone Zidar. Nadzorni odbor: Milan Dular, Vili ad*»kar, Polde Zupančič.
■č’ molitvijo in petjem domobranske himne se je ob 8.55 uri zvečer občni D°r končal.
....................................
NASI MRTVI
Tabor-DSPB v Milvvaukee je letos v januarju izgubil kar dva člana.
Martin SELAK, doma iz Dobrovc pri Št. Jerneju na Dolenjskem je bil
gorski domobranec. Ker jc bil maldolcten, jc ob pokolu ostal živ. Ko je
vr'^cl v ZDA, je služil v ameriški vojski kot padalec. S svojo družino jc živel r'°boygnu in je tam sedaj po hudi bolezni umrl, v najhujši zimi — da še na 8reb nismo mogli. (Shcboygen jc precej daleč severno od Milvvaukccja). Martin, naj ti bo lahka ameriška zemlja!
R l25' ianuSrja Pa jc v Milvvaukee preminul RUDI KOTAR. Rojen je bil na aki pri Krškem 9. junija 1912. Bil je izučen pek in jc s svojo ženo vodil svojo
pekarno v Šmarju pri Sevnici. Ko so Nemci zasedli Štajersko, sc je z ženo it1 tremi otroki umaknil v Ljubljano. Ker je bil zaveden protikomunist, se je maj3 45. leta umaknil na Koroško, družina pa je ostala v Ljubljani, kor je Rezi pričakovala otroka.
V	ZDA je prišel leta 1949 in se je naselil v Milvvaukcc. Po desetih letih jc dobil k sebi najprej tri otroke — 17-lctncga Janeza, 16-letno Marijo in 12-lctno Mileno. Končno je po 13. letih prišla za njim tudi žena Rezi z dvojčkom^ sinom Rudijem in hčerko Miro, ki jih oče do takrat še ni videl.
V	Milvvaukee so se hitro vživeli. Rudi je bil cerkveni pevec že doma odkar je pomnil, prepeval jc pri zborih vbegunstvu in seveda tudi tukaj. Ko je prišla Rezi, sta oba pela v čast božjo pri slovenski fari sv. Janeza v Mihvaukce in tud* pri Triglavskih mašah na parku. Nikjer sc ni pelo brez Rudija. Zares pogrešal' ga bomo.
V	Milvvaukee je bil Rudi vsa ta dolga leta zvest član Tabora. Taborjani bomo pogrešali, pa tudi pri društvu Triglav bo brez njega velika praznina'
Rudi, kakor si z nami prepeval v čast božjo in naše veselje, tako prepevaj zdaj z domobranskimi zbori v nebesih in vsi skupaj prosite za nas, da bom0 ostali zvesti našemu geslu: Bog, Narod, Domovina!
Rudijev pogreb je bil kljub poledici in snegu lep. V imenu Tabora se je od njega posovil njegov osebni prijatelj Lojze Galič, cerkvene obrede pa je opravil dr. Jože Cole in je Rudiju v spomin tudi govoril.
Rudi, naj ti bo lahka ameriška zemljica!
Taborjaf*
Ivo Žajdela
Kam je vodstvo SKD odvedlo stranko?
V „Svobodni Sloveniji" jo bil 30. septembra 1993 objavljen govor Marjan0 Lobode, ki ga je imel 5. septembra na spominski proslavi v spomin Leon0 Rupnika, dr. Lovra Hacina, Gregorija Rožmana in njihovih sodelavcev. ^ njem med drugim ugotavlja, kako sc jc v Sloveniji le malo spremenilo, saj ]e v rokah komunistov ostalo skoraj vse, da stari partijci in revolucionarji živij0 še naprej z vsemi privilegiji ter umirajo ob vseh časteh, da se pošteni ljudje Š° naprej boje odkrito govoriti itd. Vse to jc povsem res. Kot jc tudi res, da n° bomo nikamor prišli, če se bomo ob tem sprenevedali ter za takšno stanj0 ved no znova krivili (samo) komuniste oziroma tiste, ki so se iz njih preobrazil'-To pišem zato, da pokažem na enega glavnih krivcev za takšno stanj0-Sedanje stanje namreč nikakor ne bi bilo potrebno, da je takšno kot sedaj j0’ Pa naj kdo hoče to še tako zamegljevati.
Vemo, kako je Demosova vlada in koalicija neslavno razpadla. Na orl'
stfani zaradi vrinjencev, na drugi pa zaradi prevzetnosti in velikih zamer ^cd prvaki Demosa. Sredi avgusta 1992 so Slovenski krščanski demokrati in Cerkev (njihovi predstavniki namreč vodijo upravni odbor) iznenada zamenjali vse tri glavne urednike pri časniku „Slovenec". Edini argument, pa tega smo morali izsiliti, je bil, da naj bi novi uredniki vsebino časopisa razširili ter s tem še bolj povečali naklado. Pred tem, januarja 1992, je imel Slovenec 8.000 izvodov naklade, že junija pa solidnih 27.000, avgusta pa je torej sledila čistka. Zamenjava je bila narejena prav v času, ko se je začela predvolilna kampanja (mesti glavnega in odgovornega urednika sta zasedli °Sebi, ki sta se doslej ukvarjali izključno s kulturo, ne pa s politiko).
Ostanki Demosa (predvsem SLS in LS) so takrat (v predvolilnem času j°seni 1992) hoteli, da bi skupaj s SKD ponovno ustanovili koalicijo. SKD se 1° nekaj časa res obnašala, čeprav ves čas z distanco, kot da je v tej koaliciji besnih strank pripravljena sodelovati. Vendar je zadnje tedne pred volitvami ubrala povsem samostojno pot in tako je desna koalicija propadla. Medtem Pa si glavni tajnik SKD Edvard Stanič na rednih časnikarskih konferencah stranke (te so vsak petek) ni mogel kaj, da skoraj vedno ne bi izjavil kakšne Pikre na račun SLS. In te Staničeve pikre moramo poslušati vse do danes, torej ze več kot eno leto. Od januarja, ko je vrh stranke v vladi, vodi stranko Praktično sam. Kdo in zakaj ga je v stranko pripeljal, se ne ve. Ve sc le to, da )e bil Stanič pred tem vodja splošnega sektorja v tovarni Anhovo, za to unkcijo pa se ve, da so jo lahko pod komunizmom opravljali le najbolj Preverjeni ljudje. Ob nedavnem sprejemanju zakona o družbi za izgradnjo avtoccste se je Stanič večkrat omenjal. Družba bo upravljala z velikim kapitalom, koalicija pa je dosegla, da bo tako rekoč brez nadzora. Večinski belež družbe (51 odstotkov) mora sicer res biti slovenski, vendar v ozadju že Cakajo družbe (s slovenskimi ljupimi), predvsem v Italiji, ki bodo pograbile in zagospodarile nad slovenskim prostorom in premoženjem. Prav Stanič igra u erio od odločinih povezovalnih vlog (družba Adria).
To je Slovenija danes. Mafija, nekateri jo imenujejo rdcčc-črna, se razrašča s tokšno hi trosijo, da lahko javnost to početje le nemočno opazuje. Na volitvah •decembra 1992 je največ glasov dobila LDS. Sredi decembra, ob sestavljanju n°ve vladne koalicije, je SKD dala SLS pogoj, naj se takoj združita. To seveda n' bilo realno, saj bi takšno hitro združevanje med terenskimi odbori obeh ®trank povzročilo huda rivalstva, ki bi lahko marsikje pripeljalo do razsula.
združevanja seveda ni nikoli izključevala, pačpa jeza prvo fazo zagovarjala tosno (koalicijsko) sodelovanje. Tako kot pred tem v Demosu in (neuspešno) Prod volitvami. O tempa SKD ni hotela ničslišati, le v nedogled je ponavljala Str°Si pogojnik: ali takojšnja združitev ali pa nič. Čcdancs pogledamo nazaj, P°tem lahko tudi v iskrenost decembrskega pogojnika s takojšnjim združevanjem podvomimo, saj sc je predsednik SKD Lojze Peterle ter tudi , st:ali vrh stranke januarja 1993 z lahkoto odločil za koalicijsko sodelovanje z lvšimi komsomolci ter komunisti. Komunisti so s tem doživeli eno največjih
TABOR
Marec-April 1994 v? I
zmag v zadnjih letih, saj se s Peterletom kot zunanjim ministrom kažejo v svetu (kot demokratična država), hkrati pa so obdržali ter nazaj zavzeli še tistih nekaj mest, ki so jih z Demosom izgubili. Mali košček pogače, ki so jo odrezali SKD, zanje ne pomeni prav nič, glede na sigurnost vladanja, ki so jo s tem pridobili.
In sedaj k bistvu. Res, da se je pri nas Poljska zgodila že decembra 1992, vsaj kar sc volitev tiče. Nikakor pa ni res, dabi komunisti lahko zavladali tako mirno, kot so. Situacija za desnico nikakor ni bila tako črna, kot to bolj ali man) uspešno prepričuje ljudi vrh stranke SKD. Vodstvo SKD bi se moralo takrat s trenutnim volilnim porazom sprijazniti ter ob tem napeti vse sile za rešitev iz te situacije. Če bi se takrat (in kdajkoli kasneje) koalicijsko povezali s SLS
(nepaizsiljevalis takojšnjim združevanjem), bi bila to najmočnejša politična
sila. Levica bi ob njej le težko sestavila vlado, če pa bi jo že, bi težko vladala. Samo nekaj mesecev bi bilo potrebno in mandatarstvo bi pripadlo koaliciji SKD-SLS. In takrat bi bil njihov mandatar tisti, ki bi lahko LDS povabil v vladno koalicijo, ne pa, da je vods tovo SKD dopustilo, da jih je v vlado povabil dr. Janez Drnovšek in jim (z lahkoto, glede protiuslug seveda) odrinil nekaj stolčkov. Stolčkov, ki so za Slovenijo katastrofa. Se posebej za tisti del Slovencev, ki je bil zaradi komunistov kakor koli prizadet. Zaradi tega se družba pospešeno mafizira, ni nobene ustvarjalnosti, vsi iščejo samo luknje, kako bi se okoristili. Najhuje je to, da v Sloveniji ni medija, ki bi o tem pisal-Večina medijev, ki so seveda levičarski, za to ni zainteresirana, časnik „Slovenec" pa, ki bi edini lahko, pa je od avgusta 1992 povsem pod nadzorom-Ljudje so z njim sicer razočarani (zato je izgubil deset tisoč naročnikov), ne vejo pa, kakšna politika je v ozadju. Nasploh so ljudje (oziroma volilci), ki so desno usmerjeni, še posebej volilci SKD, predvsem zbegani. Vrh stranke jih je prepričal, da druge možnosti ni bilo, in da bodo tako vsaj malo vplivali na vladanje levice. Da pa bi jim nekdo nalil čistega vina, pa pri sedanji medijski zapori, ni možnosti. SKD bi lahko iz vladne koalicije sicer izstopila kdajkoli, vendar seje vrh stranke že tako vsidral na tistih nekaj podarjenih stolčkih, da za to skoraj ni več možnosti. Če je kdo omenil, da so sedaj, po vseh zadnjih izkušnjah z levico, spet možnosti za obnovitev Demosa, so z vrha SKD takoj pohiteli, da so prav nekateri iz Demosove koalicije rušili in na koncu spodnesli Peterletovo vlado. To je sicer res, vendar v politiki takšni očitki, še posebej, Če sc jih nekdo oklepa tako krčevito, kot SKS, na drugi pa ima za alternativo samo brezobzirno kolaboracijo z bivšimi komunisti, ne vodijo nikamor drugam kot v propad. Če seveda ne odštejemo (ali vzamemo v zakup) dejstva, da so se nekateri ljudje pripravljeni povezati s samim peklenščkom, kot pa brzdati svojo objestnost, zamerljivost in slo po udobnih stolčkih-Krivda za klavrn razpad Demosa je povsem enakomerno razdeljna med vse njegove sestavne dele. Za razpad nikakor niso krivi le demokrati (DS) ir* mogoče še kdo, kot to hočejo prikazati v vrhu SKD, ampak so ravno toliko krivi tudi oni sami. Sam bi jim na primer lahko naštel veliko napak, vendar
92
ni to
namen tega pisanja (saj sem jih tako ali veti kot preveč moral našteti iz
e£>sa povolitvahh. 12.1992).
Velikokra t sem v zadnjih mesecih slišal eno najbolj spreobrnjenih grdobij, namreč, da je za za vse kriv Podobnik (predsednik SLS), saj sc ni hotel združiti s SKD. Mnogi ljudje, ki to govorijo, v to celo verjamejo. Tudi to priča, da je ^aradi medijske zapore uspelo vrhu SKD krivdo zvaliti na drugega. Ti isti )udje so celo tako slepi, da to Podobniku z lahkoto očitajo, niti na kraj pameti Pa jim ne pade, da bi ob tem videli načelno politiko SLS ter na drugi strani 'vredno škodljivo kolaboracijo SKD, ki bo šla v zgodovino. (Mimogrede: ta olaboracija se nikakor ne da primerjati s tisto iz druge svetovne vojne, saj s°daj vrha SKD nobeden ne terorizora in ubija, kot se je to dogajalo ob začetku okupadjc 1941/42).
Dr. France Bučar že dalj .časa poudarja, da tisti, ki v politiki zaradi nnutnih (skupnih in posameznih) interesov ne ve zamer odriniti v stran, ^'fna v politiki kaj iskati. Žal nekateri za to misel niso dorasli. Raje poudarjajo nokakšon pragmatizem ob vstopu v sedanjo vladno koalicijo, kot da bi Ogovarjali pragmatizem iz Bučarjeve misli.
Vsaj od pomladi naprej, če že ne takoj po streznitvi po volitvah, stranke nckdanjega Demosa izjavljajo in seveda v parlamentu delajo tako, da se Povsem jasno vidi, da bi se koalicija strank, ki so bile v nekdanjem Demosu, oko takoj spet povezala. Najbolj preprosto seštetje glasov pokaže, da je v sedanjem državnem zboru to mogoče. Seveda bi brez razširitve koalicije z šlo težko. Bistvo vsega je v tem, da bi bila to desnosredinska koalicija, no Pa levosredinska, kot je to sedaj.
Politiko, ki jo je v zadnjem letu vodila SKD, bi lahko z eno besedo res Poimenovali s pragmatično, vendar pragmatično v najslabšem smislu, saj je "a ta politika brezobzirna in povsem v nasprotju z interesi njihove volilne ^•e. Posledica te politike je, da je Demos nemogoče obnoviti, saj so razmere emokratsko stranko in Zclcne-ESS (obe stranki se združujeta s Socialistično j1 banko) potisnile k levici. Napoveduje se colo združitev te nove stranke z “S in vprašanje je, ali bi bila po novih volitvah močnejše povezana stranka KD-SLS ali okrepljena LDS. Vsekakor sc napaka volitev decembra 1992 ne .1 Srriela več ponoviti. Dejstvo je, da bi takrat trdna koalicija SKD-SLS-NDS-
dobila mandatarstvo in bi potem ona bila tista, ki bi v vladno količijo Povabila LDS. Napako je moč popravi ti, vendar je veliko vprašanje, ali bo svet ._ D lahko odstranil z vrha stranke nekatere ljudi, ki so za popravo napake I^Pred dobrega leta glavna ovira (mišljen je predvsem Edvard Stanič, čeprav 1 morala stranka premisliti tudi, koliko prispeva h kvaliteti njene politike Van Bizjak).
, S tem pisanjem sem hotel opozoriti na bistvo problemov, saj nekateri *°jo samo na levico in na ponovno dekomunizacijo Slovenije, ne pokažejo Pa (ali pa nočejo pokazati) na tiste, ki so komunistom to omogočili.
Ljubljana, 24. decembra 1993.
93
Tone Brulc
Stanko Kociper: Goriianec
Ko smo pred dvema letoma slavili 50-lctnico izdaje ^Goričanca" dr. Stanka Kocipra, je bil odmev na roman zelo pičel tako doma kot v tujini. Omenil ga je dr. Taras Kermauner, lahko bi zapisal, da ga je odkril mlademu rodu, ki ni poznal predvojne in medvojne literature, še manj pa njenega avtorja, ki je bil tabu tema v domovini, ki je bila kriva, da se njegovo ime ni moglo izgovarja ti druga če kot s pomilovalnimali celo zaničljivim nasmeškom-
Čudovito! Prej se ni smelo govoriti o „Goričancu", češ da spada med neuporabni del naše preteklosti, izkoriščevalsko dobo, neslavno dobo, ko je slovenska dcnsica malo manj kot s črno lakoto morila viničarje in želarje v Slovenskih goricah in Prlekiji. Ta črna legenda se jedržala avtorja in njegovega otroka „Coričanca" vse do nedavnega, ko ga je ponatisnila mariborska založba Obzorja; seveda več kot po petdesetih letih. Avtor „Gorieanca" svoje najljubšc knjige ni branil, kot ni branil sebe; ker je pač upravičeno mislil, da bo čas razsodil med njo in tistimi, ki so na knjigo gledali zviška, ali pa so jo spregledovali in zamolčevali.
Večina izmed mladih, ki ne pozna slovenske preteklosti, misli, da jc Prešernovo nagrado vzpostavila šele komunistična oblast po letu 1945, toda to jc ista laž, kot da se je ljubljanska Akademija znanosti in umetnosti imenovala Slovenska akademija znanosti in umetnosti in Aleksandrova univerza v Ljubljani.
Ko narod izgubi skupinski spomin o tem, kar jc bilo prej, ga jc lahko prepričati, da bomo dosegli boljšo bodočnost s spremembo preteklosti. Ali je preteklost lahko spremeniti in ali ta sprememba preteklosti lahko spremeni sedanjost? Sam pojem preteklosti predpostavlja, da jc to nekaj kar je bilo, torej nekaj, kar je že prenehalo biti, torej nekaj, česar sploh ni. Trditev, da neka preteklost obstaja ne glede na to, ali kdo ve zanjo ali ne, je nesmiselna; preteklost je relativna, do zavesti in zunaj nje ne biva samostono. Torej preteklost lahko spreminjamo — zadostuje, da spremenimo zavest o preteklosti, pa se bo spremenila tudi preteklost sama. Če se je pa preteklost spremenila, potem to vpliva po modrosti rdečih in črnih prerokov tudi na sedanjost in prihodnost. Ta proces je trajal pri nas petdeset let in zaključili ga bomo mi z našo smrtjo. Je res tako? Seveda bi bilo res, če ne bi bilo skoraj vse, kar se je dogajalo, zapisano. Iskrenemu iskalcu resnice je treba v svobodnih deželah stopiti v knjižnico, kjer bo dobil čisto drugačno razlago. Veliki možje nas razdvajajo v življenju, po smrti pa nas združujejo. Morda jc prav kontinuiteta podeljevanja Prešernove nagrade pripomogla do uradne slovenske himne Prešernove „Zdravljice".
Za roman „Coričanec" je torej Kociper prejel Prešernovo nagrado za leto
1^2. Toda nesreča je hotela, da je bil prav takrat v italijanski internaciji.
0l'da pa ni bila nesreča; morda sc je usoda hotela kruto poigrati in spraviti ^ramoto zmagovalce iz leta 1945: Prešernovega nagrajenca, ki pa mu ni vest voljcvala, da bi sc pridružil takratnim in sedanjim sovražnikom domovine ''komunistom — so morali zamolčevati petdeset let, prav tako njegovo delo! , Mlada generacija, rojena že po letu 1945, je že dolgo sumila, da slovenski j. lturni identiteti manjka doba vsaj 5—10 let. Korenine slovenskega .0rarncga ustvarjanja so se morale hraniti nekje drugje, ne pa tam, kjer so jih h novopečeni profesorji slovenske literature. Po sklepanju mladih je ta 0rala zajema ti vreligioznih-ruralnih-realističnih, avtentičnih virih kmečkega veka, zaljubljenega v svojo malo in skopo zemljo. Zvestoba zemlji pa že s°ga tudi trdnost slovenstva, povezanost med starejšimi in mlajšimi rodovi, ustvarjanju kmečkega etosa, ki je bil tudi narodov etos, saj smo v tistih časih 2iJ]Sc narod kmetov in ti šobili odločilni dejavnik v vseh dobah narodovega
•j,, ^°cipcr ne idealizira v tej dobi goričžnca, morda najdemo to tendenco v >. la^ku, ki počiva v pampi"; tudi mu ne gre za verno odslikavanje kmečkega i°nja, njegovi ljudje so religiozno vdani zemlji, kar je vsekakor več kot pa ^realizem Potrča, Ingoliča ali Prežiha, iz del katerih diha grob naturalizem.
‘ n°ki čuden način rodi in oblikuje zemlja vse te Lakiče, jih povezuje z i ! ri°vimi dobrimi in slabimi lastnostmi v najbolj občutljivi del narodne duše. 0rarni kritik Miroslav Slana imenuje to „drgct goričanske duše". Coričančev jezik je narečni in ima pridih domačije. Tudi v tem je njegova °dnost. Zanimivo bi bilo prešteti narečne besede, ki so izginile v dobi radia do C 0vizijc' M Pa so bilo takrat nekaj vsakdanjega. Če smo spregledali tako jJ*13 kot v tujini obletnico „Coričanca"/ sc nam ne bi smelo zgoditi isto z " Ortikom'', ki je eden najvažnejših mejnikov našega zdomstva; izšel je kot z, Va knjiga ravno ustanovljene Slovenske kulturne akcije, katere ustanovni in dolgoletni sotrudnik je bil Kociper tam v daljnem letu 1954. Z i - rtlkom seje začela zdomska ustvarjalnost v Argentini, sledilo mu je pa še ^ knjig različne vsebine, ki pa so pripomogle, da sc je „dogodilo", to, kar Lrntauner imenuje Slovenski čudež v Argentini. k ^ciprovemu Mertiku je sledil cikel romanov „In svet sc vrti naprej", ■ 0rcga prva knjiga je izšla pod naslovom „Na božji dlani" za njegovo 40-izH 1C° V bnenos Airesu. Bil je in živel res na božji dlani, da je mogel že prej , ah kotštudcntdramatska dela Svi tanje, Zasad inšentjurjevskega provizorja, ^e smo imeli priliko gledati v Buenos Airesu, do moSd vsc to ustvariti v nerednih razmerah v tujini, brez priznanja jnovine, v skrbi za družino, ob bolezni, ki jih je trpel ob poklicnem delu, d ,Crn sc moramo vprašati, odkod je dobival sile za tolika in tako različna in	^ tam kot njegovi goričanci: iz vere, Boga, ljubezni do Slovenskih goric
t njihovih ljudi, z vero v lepšo prihodnost, kot glavni junak „Goričanca" č. lc'kisejevrnilkzcmlji.Znjegovimponatisomjcbila vsaj malo popravljena Vlea, ki je bila storjena obema.
DAROVALI SO
do 28. februarja 1994
ZA ROŽMANOV DOM		Matija Plečnik	50
	v pesih	Janez Zupan	50
Mehle Franc st.	20	Jože Bojc	50
Podržaj Anton	10	Lojze Žagar	25
Cerkvena nabirka.		Franc Dcjak ml.	25
rev. F. Bidovec	90	Edvard Dejak	25
V spomin na pok. starše		Toni Dejak	25
in brata Ivčka		Christina Boone	25
Prof. Nace Frančič	30	France Dcjak	125
Namesto cvetja na grob			
Andreja Lovšeta		TISKOVNI SKLAD TABOR	
Prof. Nace Frančič	10		
Ob prvi obletnici smrti			v pesih
Karoline Frančič		Čarman Peter	30
Družina Blazinšek	25	V spomin na tri brate	
N. N., San Justo	25	in strica Gorše Anion	100
Bidovec Franc	25	N. N., San Justo	27
Vivod Tine	50	Marolt Andrej	10
Zorc Franc	5	Ob 75-lctnici rojstva	1.000
Jančič Tone	10	mecenski dar: N. N.	
V spomin na S. Lipuščka			vdol-
Češarek Nande	20	Dolenc Jože	5
		Zabukovec Damijan	2
TOLSTOJEV SKLAD		Bcrkopec Irma	2
		Rcbinak Nely	12
	v dol.	Rabzclj Francka	12
Neimenovani	100	Hrovat Franca	2
John Dcjak	100	Rupnik Irma	7
M. N.	32
Kukoviča Jože	22
Starič Lojze	32
^ spomin na M. Pust Omahen Polde	50
Dular Milan	50
Omahen Nace	5
Križman Jože	15
Mohar Lojze	7
Hočevar Ani	12
Pust Dragica	12
Sedem oseb daruje po 2 dolarja	14
Ob smrti svoje matere
Ida Oreh	10
SOCIALNI SKLAD
V spomin na Ireno Primožič
Feliks Breznikar	30
Janez Breznikar	25
Dragica Pust	100
V	spomin na moža M. Pusta
Dragica Pust	50
V	spomin na očeta Franca Perčiča
Družina Perčič	100
^ .....................,.......................,..................i ....................
...
I
v:'5
I
!
Š
I
i!
VAZNO OPOZORILO UPRAVE IN UREDNIŠTVA
Začasne spremembe poštnih naslovov
Vse naše naročnike in prijatelje obveščamo, da naj začasno pošiljajo
1.	naročila, nakaznice in reklamacije na naslov:
Bogoslac Šušteršič, Gral Vacca 988, (1686) Hurlingham, Buenos Aires, Argentina.
2.	Vse dopise, članke in ostalo pošto na naslov:
Dušan Dimnik, A. Alvarez 2184, (1602) Florida, Buenos Aires, Argentina.
VSEBINA
Televizijska manipulacija - I. Žajdela...........49
Brez sovraštva komunizma sploh ni - Tone Arko....50
Kako so se komunisti borili za narod - L R.......54
Parlamentarna komisija za poboje -1.	Žajdela.......56
Ne živimo od laži! - Nace Frančič................58
IZ ČASOPISOV.....................................  60
Novi udar Spomenke Hribar -1. Žajdela........... 66
V	spomin dr. Valentinu Meršolu ob 100-letnici rojstva -
Nace Frančič.......................................70
V	Hrastniških rovih - Ivan Korošec ...............71
Radio Slovenija: II. Program - oktober 1993 .....73
„...i u nih byla mat'" - Tone Brulc..............79
IZ DRUŠTEV.........................................82
NAŠI MRTVI.........................v.............89
Kam je vodstvo SKD odvedlo stranko?	- I.	Žajdela.90
MNENJA IN VRENJA - S. Kociper: »Goričanec" - T. Brulc.94 DAROVALI SO....................................96
NAŠA NASLOVNA SLIKA:
Nobena komunistična laž in nikakšno potvarjanje resnice ne bo moglo nikdar izbrisati iz zgodovine dejstva, da se je v letih krvave preizkušnje slovenski narod združil za svojo oboroženo roko — za dičnim slovenskim domobranstvom —, da je na množičnih protikomunističnih taborih z zvestobo svojim visokim in čistim izročilom plebiscitarno preklel komunistično revolucijo prav za časa tuje okupacije in prisegel na svoje vodilo: Bog - Narod - Domovina.
(Slika s protikomunističnega tabora na Brezovici 25. junija 1944.)
I
:■
II I
II
I
T:;:;:;
II
I
■
„

tl 8
“35
O —
i<
t«
TARIFA REDUCIDA Concesion N° 1596
FRANOUEO PAGADO Concesion N5 2619
Registro Nacional de la Propiedad Intelectual N2 321.385