LITIJA ★
JUNIJ, 1989, ŠTEVILKA 6 \^
V počastitev bližnjega praznika — dneva borca objavljamo del pesnitve Cveta Zagorskega Rekviem za partizanko.
Rekviem za partizanko
Za zidom nad vasjo ležiš v posvečeni zemlji, pod gredo vrtnih rož, med križi,
kjer vsak dan odmeva
pulver es
in miserere,
vzdihovanje,
stok,
kjer sleherno oko se ustavlja na gomili in ugiba ceno rož in kamna.
Rajši v hosti hi ostala, kjer dohitela te je krogla. Gomila zdaj bila bi tam neznaten griček sredi bukev, smrek. Morda si poleg tebe bi mravlje našle dom, mogoče zajklja bi imela mlade v grmu poleg tebe, gnezdo bi si spletla ptica v vejah nad teboj.
V četrtek, 15. 6. 1989, seje v našem mestu prebudil nenavaden živ-žav. Ustvarjali so ga osmošolci, ki so srečni in sproščeni tisti tenutek začutili, da odhajajo v svobodo, v nov, bolj zanimiv svet.
S solzami v očeh sem sledila njihovi sreči, njihovemu nasmehu. S pogledom sem obšla: Simono, Bojana, Janija, Marka, Dunjo..., ki sem jih v vrtcu spremljala skozi vse predšolsko obdobje. Rada sem jih imela in se danes čutim z njimi. Zdi se mi, kot bi z njimi odhajalo v svet tudi del mene. Srečna sem, da je temu tako, saj bi s tistim delom sebe skušala pomagati tem mladim, živeti novo življenje. Sreča, ki jo kažejo na dan slovesa od osnovnošolskih klopi, je tudi v nas — odraslih. Toda ta sreča se v naših srcih imenuje SKRB. Skrb za to, da bodo dosegli svoj cilj, da bodo imeli svoje stanovanje in KRUH, ki jim bo dajal MOČ, s katero bodo spreminjali današnji svet. MLADI! Ohranite vse, kar smo vam dali v družini, vrtcu, šoli in kar boste pridobili v nadaljnjem življenju. Z vsem znanjem in poštenimi idejami skušajte spremeniti NAŠ SKUPEN DOM. Ob ustvarjanju le-tega si krepite prave ODNOSE do vsega, kar nam omogoča, da DIHAMO — ŽIVIMO.
PA ZARES SREČNO, OSMOŠOLCI!
Vzgojiteljica Olga Sinreih
Občinski odbor ZZB NOV Lilija, skupnost borcev KZO in krajevna organizacija ZZB NOV Kresnice prirejajo ob dnevu borca in 45-letnici ustanovitve KZO osrednjo občinsko proslavo, ki bo v
torek, 4. julija 1989, ob 11. uri na športnem igrišču na Dobravi v Kresnicah.
Slavnostni govornik skupnosti borcev KZO bo Vili Kos. Kulturni program bodo izvajali člani KUD Kresnice in učenci Osnovne šole Kresnice, za zabavo pa bodo poskrbeli člani športnega društva Kresnice in Duo Fonex. V primeru slabega vremena bo proslava potekala v večnamenski dvorani v Kresnicah.
Vljudno vabljeni vsi udeleženci KZO. borci, aktivisti, mladina.
delovni ljudje in občani občine Litija!
Spoštovani bralci!
Z današnjo številko M poslavljamo do jeseni. Želimo vam prijeten dopust, da bi se odpočili in nabrali novih moči!
Nase glasilo bo izšlo spet septembra. Primite za pero in nam kaj pišite! Vase prispevke pričakujemo do 10. septembra. Pa lepo se imejte!
Uredništvo
NOVICE V SLIKI IN BESEDI
Geodetska uprava SO Litija je pred kratkim izdala karto občine in načrt Prejšnji mesec so se tudi v Litiji sestale naborne komisije. Mnogi mladi fant-
naselij Litija — Šmartno. V Šmartnem so dobili ulice, zato je takle načrt kar je so ta dan dobili potrdilo, da so »potrjeni«. Čaka jih le še odhod v JLA.
koristna reč. Na karti občine so vrisane vse pomembnejše točke, zato bo Foto: K. Š. poslej orientacija toliko boljša.
V juniju so marljivi turistični delavci organizirali rally veteranov 89 Ljubljana     Bogenšperk. Na grad so »prisopihali« častitljivi jekleni lepotci,
obiskal pa jih je tudi sam Janez V. Valvasor.
4. junija so se številni kolesarji iz skoraj vse Slovenije ponovno povzpeli na Ljubiteljem tenisa lahko sporočimo, da bo teniško igrišče v Velikem Vrhu GEOSS. Vsi, ki so prispeli na cilj, so prejeli lične medalje. odprto v prvih dneh julija.
Gibanje osebnih dohodkov v občini Litija v obdobju januar—marec 1989
V obdobju januar — marec 1989 je znašal povprečni mesečni čisti osebni dohodek na delavca v gospodarskih organizacijah združenega dela 1.714.441 din inje bil za 299,7'/ višji kot v enakem obdobju lani. Primerjava z republiškimi podatki kaže, da seje zaostajanje litijskega gospodarstva zmanjšalo od 10% konec leta 1988 na 7,12% v letošnjem prvem trimesečju.
V negospodarskih organizacijah in skupnostih je znašal povprečni mesečni čisti osebni dohodek na delavca 1.886.636 din inje bil višji od primerjalnega obdobja za 278,5%. Ob koncu leta 1988 je bilo litijsko negospodarstvo 4,4% nad republiškim povprečjem, v letošnjih prvih treh mesecih pa zaostaja za 3,39%.
Komite za družbeno planiranje in gospodarstvo
PRAVNIŠKI KOTIČEK
V prihodnjih številkah Glasila občanov bo objavljenih nekaj pravnih prispevkov, katerih namen bo občane na poljuden način seznaniti z. nekaterimi zakoni in praktičnimi vprašanji s področja prava.
Za označbo prava uporabljamo besedo ius, ki lahko pomeni pravico, lahko pravni položaj neke osebe ali premoženjskega predmeta. Poznamo več področij prava, npr. gospodarsko pravo, civilno pravo, kazensko pravo, upravno pravo, mednarodno pravo, delovno pravo itd.
Za področje civilnega prava je za začetek aktualen t. i. ZTLR (Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih), ki ureja področje lastnin-sko-pravnih razmerij.
Lastninsko pravico, ki jo imajo v mejah in pod pogoji, ki jih predpisuje zakon, občani, društva in druge civilne pravne osebe, se pridobi po samem zakonu (npr. kdor iz svojega materiala s svojim delom izdela novo stvar, pridobi na njej lastninsko pravico), na podlagi pravnega posla (sklenitev pogodbe, vpis v zemljiško knjigo oz. izročitev stvari), z dedovanjem in tudi z odločbo državnega organa.
Lastninska pravica se varuje z lastninsko tožbo, to je, da lastnik zahteva s tožbo vrnitev svoje stvari od posestnika, to je od osebe, pri kateri je stvar. Lastninska tožba ne zastara, lahko pa lastnik izgubi svojo pravico in varstvo, če kdo stvar pri-posestvuje. Za premične stvari (to so stvari, ki brez škode za svoje bistvo spremenijo kraj, na katerem so) je doba priposestvovanja od 3 do 10 let, za nepremičnine (stvari, ki se ne premikajo zemljišča, stavbe) pa od 10 do 20 let. Izjema od tega določila je, da se lastninska pravica na stvareh v družbeni lastnini ne more priposestvovati.
I .astninska pravica se varuje tudi pred protipravnim oviranjem lastnika pri izvrševanju lastninske pravice (vznemirjanjem). Lastnik zahteva prenehanje vznemirjanja čez običajno mejo. Torej, lastnik lahko počne na svojem zemljišču kar hoče, ne sme pa posegati v lastninsko
pravico soseda (npr. odtekanje vode, širjenje krošenj dreves v sosedov svet, prekomeren dim, smrad, ropot).
V zvezi z lastninsko pravico je treba opozoriti na služnostno pravico. To je pravica lastnika kakšne nepremičnine, izvrševati za potrebe te nepremičnine določena dejanja na nepremičnini drugega lastnika ali zahtevati od slednjega, da opušča določena dejanja ali pa da trpi določena dejanja drugega na svoji nepremičnini (npr. trpeti vožnjo, spravilo lesa, pot, črpanje vode na svojem zemljišču v korist lastnika sosednjega zemljišča). Seveda se te vrste služnosti (stvarne) ustanovijo s pravnim poslom (pogodbo), odločbo državnega organa ali tudi s priposestvovanjem. Prenehajo pa iz več razlogov, ki jih navaja obravnavani zakon.
V okviru služnosti pa poznamo tudi osebne služnosti, kot so pravica užitka, pravica rabe, pravica stanovanja ter pravica stvarnega bremena (zahtevati od vsakokratnega lastnika določene periodične dajatve ali storitve). Pa pogljcmo nekaj primerov iz sodne prakse (T. Fran-tar, str. 59, 132, 1.37 Stvarno pravo ČOP Dclo-TOZD GV, Ljubljana 1988).
1. Tuji državljani lahko pridobijo lastninsko pravico v naši državi samo z dedovanjem.
2. Lastnik ni upravičen, razen če ima služnostno pravico, usmerjati odtok vode s svojega zemljišča tako, da odteka na sosedovo zemljišče in mu povzroča škodo.
.3. Kmet, ki mehanizira svojo kmetijsko proizvodnjo, je upravičen voziti po služnostni poti tudi z. motornimi vozili, če je bila služnostna pravica vožnje ustanovljena samo za vožnjo z vpregami in čeprav s tem povzroča s služnostjo obremenjeni osebi večjo škodo. To večjo škodo mora s služnostjo obremenjeni osebi povrniti.
4. Stroške vzdrževanja in popravljanja zgradbe, ki jo na podlagi dosmrtnega uživanja uživa druga oseba,je dolžan nositi uživalec in ne lastnik zgradbe.
.lolanda Konjar, odv.
Skupščina občine Litija je pripravila spremembe in dopolnitve dolgoročnega plana občine »Litija 2000«
Skupščina občine Litija je v maju mesecu 1988 sprejela odlok o uskladitvi dolgoročnega plana občine za obdobje 1986—2000 z obveznimi izhodišči dolgoročnega plana SR Slovenije in o pripravi ter sprejetju sprememb in dopolnitev dolgoročnega plana občine za obdobje 1986—2000. Dolgoročni plan je občina že uskladila z obveznimi republiškimi izhodišči v lanskem letu.
Komite za urejanje prostora in varstvo okolja občine Litija je ob sodelovanju zunanjega strokovnega sodelavca Arching inženiringa iz Ljubljane pripravil osnutek sprememb in dopolnitev dolgoročnega plana občine. Strokovne podlage za spremembe in dopolnitve so posredovali nosilci planiranja, v osnutku pa so upoštevane tudi spremembe in dopolnitve, ki so jih v svoje plane vnesle republiške institucije. Skupaj z osnutkom javno razgrinjamo tudi urbanistične zasnove za Litijo in Šmartno.
Javna razprava in razgrnitev bo potekala od 5. 7. 1989 pa do L 9. 1989. V tem času bo organizirana tudi javna obravnava razgrnjenega osnutka v prostorih občinske skupščine, in sicer dne 12. 7. 1989 ob 15.30 v sejni sobi Skupščine občine Litija. Nanjo so vabljeni vsi nosilci planiranja in občani vseh krajevnih skupnosti.
Komite za urejanje prostora in varstvo okolja
IS SO LITI J A je na osnovi 2.3. in 30. člena Zakona o sistemu družbenega planiranja (Lr. I.SRS, St. I/80) ter 3. in 46. člena Zakona o urejanju prostora (Ur. 1. SRS, St. 18/84) na 67. redni seji dne 15. 6. 1989 sprejel
SKLEP
o javni razgrnitvi osnutka dopolnitev in sprememb Dolgoročnega plana občine Litija za obdobje 1986—2000 (dopolnitev 1989).
1. člen
Javno se razgrne osnutek spremenit) in dopolnitev Dolgoročnega družbenega plana občine Litija za obdobje 1986 2000 vključno / urbanistično zasnovo Lilije in Šmartna. Gradivo vsebuje tekstualni del in kartografski del.
2. člen
Osnutek zgoraj navedene dokumentacije bo javno razgrnjen v prostorih Skupščine občine I itija od 5. 7. 19X9 do 1.9. 1989, .lavna obravnava za nosilce planiranja bo organi/irana 12. 7. 1989 ob I S.30 v sejni sobi Skupščine občine' Litija.
3. člen
Pripombe k delovnemu osnutku lahko dajo delovni ljudje m občani. OZD. skupnosti, društva in družbene organizacije ler druge organizacije in organi, in sicer komiteju /a družbeno planiranje in gospodarstvo ali komiteju za urejanje prostora in varstvo okolja občine Litija.
4. člen
T« sklep se posreduje vsem nosilcem planiranji in objavi v Glasilu občanov.
Predsednik IS: Bojan Mihclič
V jeseni znova izobraževanje za voznike motornih vozil!
V tem sestavku bi vas radi opozorili na novi izobraževalni obliki, ki se bosta pričeli jeseni.
Za občane, ki si želijo pridobiti naziv voznika motornih vozil mehanika, IV. st., bomo v jeseni organizirali 2 obliki izobraževanja
Za slušatelje, ki že imajo katerokoli srednjo izobrazbo (IV. ali V. stopnjo), bomo organizirali polletno šolanje (prekvalifikacijo). Opraviti bodo morali okoli 7 izpitov in izpit C-kategorije.
Slušatelji / dokončano osnovno šolo pa se bodo lahko vključili v 3-letni program kovinarske usmeritve in se v 3. letniku odloČili /a kovinarsko smer o/, smer voznik mehanik. Lahko hotlo dokončali tudi obe smeri Šolanje ho trajalo približno dve leti in pol.
Vsi, ki se zanimate za ti obliki izobraževanja, se oglasite na delavski univerzi, kjer boste dobili ludi podrobnejše informacije.
Predstavljamo vam Pekarno Šmartno pri Litiji
Pekarski poklic je lep, samo težko ga je opravljati
Kadar hočemo plastično opisati, za kaj si Človek prizadeva, ko hodi v službo, ponavadi rečemo: za ljubi kruhek. Če se za kaj posebej trudimo, rečemo: za boljši kos kruha.
Kakšen pa je tisti pravi pekarski kruh, živilo, brez katerega pravzaprav ni prehrane, pa smo se pred dnevi šli prepričat v DE Pekarno Šmartno, TOZD Pekarna Center.
Že zdavnaj je mimo čas, ko so pekle v kmečkih pečeh še naše babice, na večjih kmetijah ga pečejo še danes, izgubil pa se je tisti omamni vonj.
Naš obisk je bil pravzaprav iskanje pozabljenih dni, je bil kot vrnitev v čas otroštva.
Velika stavba stare osnovne šole v Šmartnem je nekako izgubljena sredi prostornega trga, vsaj tak vtis daje, ko po njenih hodnikih ne odmeva več živ-žav iz otroških grl. Te pa objame prijetna toplota, ko zapreš za seboj velika vhodna vrata in se po veliki hali napotiš proti pisarni. Vonj pravkar pečenih štruc te usmerja, ampak vseeno še povprašaš mlajšega moškega v belem, Ide bi našel vodjo obrata tovariša MARJANA RABUZA.
Le-ta te popelje skozi naslednjo halo in pokaže na steklena vrata majhne pisarne.
Prijeten sogovornik je tale tovariš Marjan, to že lahko takoj ugotoviš, ko te povabi za mizo in tudi sam najde položaj, v katerem bo lahko vztrajal, če bodo novinarska vprašanja le preveč zoprna. Z nama v pisarni je tudi tovari-šica Špendetova, ki tiho in nevsiljivo
»obdeluje« neke papirje, in je vedno pripravljena, da priskoči na pomoč s kakšno informacijo ali pojasnilom.
Midva z Marjanom zabredeva v živahen potoček pogovora, ki se suče — o čem drugem neki — kot o peki kruha. Od časa do časa se mu navihano zasvet-likajo očala, ko pove kakšno pekovsko modrost ali napravi primerjavo med pekom nekoč in danes. No, njegova leta že niso taka, da bi pretirano »rinil« v zgodovino, nekaj pa že lahko pove tudi na to temo.
V Šmartno je prišel pred dvema letoma, prej pa je bil zaposlen v Pekarni Center. Za uvod pove, da je bil obrat renoviran leta 1986, ko so dobili silos, dvigalo, delilni stroj in druge stroje, da je bil to napredek, ampak čez pekovske roke ga ni. Res je, da so stroji v veliko pomoč, res je pa tudi, da imajo tudi »stranske« učinke. Testo namreč nekako ubijejo. Marjan govori o tem s po-
sebno ljubeznijo, saj o testu ve povedati toliko zanimivega, da se ti niti ne sanja. Človek bi si mislil, testo je pač testo: moka, voda, kvas, pa je, ampak Marjan ti dokaže, da to ni tako.
V obratu, ki ga vodi, je zaposlenih 19 delavcev, prav v proizvodnji jih dela 12. Pekovsko delo je v glavnem nočno delo, je delo v petek in svetek, ko se drugi veselijo ali pa spijo, pekarna je noč, vročina in delo stoje. Prav zaradi tega pekov ni veliko, nekaj pa je k temu »primaknilo« tudi usmerjeno izobraževanje, ki usposablja slaščičarske in pekarske tehnike, pravih pekov pa ne. Tistih, ki se »kalijo« ob pečeh, ob mešalnih loncih in objutranjem ekspe-ditu. Tudi OD, ki znaša okoli 3.000.000 din, ni najbolj obetaven, čeprav so tu dodatki za nočno delo. Ampak, kdor enkrat spozna ta značilni vonj, ta ostane.
V šmarski pekarni spečejo na noč okoli 3 tone kruha, posvečajo pa se tudi pekarskemu pecivu, kot so makove dvojne stručke, sezamove bombete in drugo.
Ko bi radi izvedeli vse podrobnosti, nas Marjan s svojo kleno besedo popelje na »šiht«. V službo najprej pride, okoli 8. ure je to ponavadi, mešalec, ki pripravi testo. Čez kako uro pridejo oblikovalci, posluževala peči in vse skupaj traja do štirih oziroma petih zjutraj, ko dobi svoje »zadolžitve« ekspe-ditor.
Koliko stvari je pomembnih, da dobimo zjutraj zlatorumeno štruco ali hrustljavo žemljico. Kdo bi si mislil? Marjan govori o švelu (soparici, ki zarumeni skorjo) pa o helpu in še o marsičem. Seveda so to posebni pekovski izrazi, ki so zmes pogovornega jezika in nemščine (popačene seveda). Ne po-
X i
Marjan Rabuza
zabi pa narediti kar majhnega predavanja o aditivih (dodatkih za izboljšanje kruha) in konservansih (za trajnost), da besed o kulturi uživanja teh dobrot ne omenjam posebej.
Dejstvo je, zatrjuje prepričljivo, da nimamo pravega odnosa do tega živila, že to, kako ga zlagamo v trgovinah v ozke police, nam mnogo pove. Nasploh pa se čuti, da zdaj, ko smo v gospodarski krizi, tudi kruha ne prodajo več toliko kot nekoč.
Z Marjanom bi se dalo o kruhu napisati celo razpravo, če bi imel seveda čas in ga telefon ne bi kar naprej klical. V zgornjih prostorih so pripravljali pecivo, čeprav je čas ob devetih zjutraj pravzaprav »mrtvi čas« za to stroko. Da bi videl vse v živo, bi moral priti sem zvečer, pa tudi originalne posnetke bi lahko naredil. Ampak rešen sem bil tudi tega, ko je Marjan prijazno pristal, da mi vse raz.kaže in se pusti celo fotografirati pri tem. Če sem kaj pozabil povedati, bodo zgovorneje o tem pripovedovale fotografije. O tem sem prepričan.
Ko sem odhajal, je bila Marjanova roka topla in stisk ob slovesu, kot da bi »težkal« testo.
Zrak, ki sem ga zunaj globoko vdihnil, je bil dokaj svež, da sem ga čutil v prsih, iz. bližnje trgovine pa mije udaril v nos čudovit vonj po kruhu. Kako nostalgično diši, kot da sem se vrnil domov.
J. S., foto: GO
Iz silosa se moka še enkrat preseje
V tej peči pa se speče zlatorumeni kruh
17. KMETIJSTVA
Za staro pravdo
To jc bilo geslo že znamenitih kmečkih puntov na Slovenskem inje med kmeti ostalo vse do današnjih dni. Zgodovina potrjuje, da so se kmetje morali vedno poleg težkega dela vseskozi bojevati za svoje stanovske pravice, za slovenski jezik, narod itd.
Na žalost so ti problemi še bolj prišli na dan v vsesplošni gospodarski krizi, ki jih je napihnila ideološko nepravilna kmetijska politika po vojni pa vse do današnjih dni. Prav zaradi teh problemov je bila pred enim letom ustanovljena Slovenska kmečka zveza, ki hoče, da se kmetijstvo uredi tako kot je urejeno v razvitih kmetijskih deželah.
Prav o delovanju Slovenske kmečke zveze, pa tudi drugih zvez, se v javnosti pojavljajo različne govorice, zato je prav, da se javnost bolj podrobno informira.
Slovenska kmečka zveza se financira iz. članarine svojih članov in ostalih prostovoljnih prispevkov, tako da tu ne gre za nobeno obremenjevanje gospodarstva.
Slovenska kmečka zveza ne »nabija« visokih cen kmetijskim pridelkom, ampak se bori za plačilo kmetovega dela. Vendar pa monopolni položaj predelovalnih organizacij v kmetijstvu, ki so brez konkurence, povzroča, da niti tržno gospodarstvo nc more prinesti nobenih rezultatov.
Naše usmeritve gredo v smeri pocenitve hrane za potrošnika, toda ne na račun kmeta, ampak v ozdravitev celotnega gospodarstva v demokratičnem sistemu.
Slovenska kmečka zveza je predlagala tudi agrarno reformo. Čeprav smo kmetje znani uporniki, pa ne mislimo, da bi družbeno zemljo, recimo, že odmerjali bodočim lastnikom kot je tudi to v sedanjem ljudskem pogovorniku.
Ti predlogi so strokovno utemeljeni in le z demokratičnim dialogom, na podlagi argumentov, gremo v re-
ševanje teh zapletenih vprašanj. Seveda se bo moral tu odločati prav slovenski narod, ali si želi uravnavo in pa zadostno samooskrbo vseh najpomembnejših kmetijskih pridelkov.
Se predobro jc med kmeti zakoreninjena boleča resnica, ki se je po vojni izvrševala na kmečki zemlji.
Slovenska kmečka zveza je napovedala bojkot oddaje mleka za 29. junij, in sicer predvsem zaradi nespoš-tovanja dogovora v mesecu aprilu od slovenske vlade in predstavnikov mlekarn. Mleka ne mislimo zlivati proč, ampak ga bomo ta dan nudili brezplačno šolam, vrtcem, zdravstvenim domovom in vsem ostlim. Nam, kmetom, ne bo žal enodnevnega zaslužka mleka, ko pa vemo, da ga nam že štirideset let plačujejo pod ceno. Glede mleka naj povem, da dobi v razvitih kmetijskih državah kmet od prodajne cene mleka v .rgovini od 50—60%, na žalost pa je to razmerje pri nas tako, da dobimo kmetje borih 25'/ končne cene.
Zato bi bil toliko bolj potreben razmislek O zadružni mlekarni v Litiji. Dajmo, proučimo ta predlog podružnice SKZ Litija, saj jc sam predsednik zvezne vlade v svojem govoru kmetijce pozval k rušenju vseh vrst monopolov, ki so v kmetijstvu. Konkurenca pa je zato prava injekcija.
V javnosti se večkrat poudarjajo govorice, da se Slovenska kmečka zveza preveč ukvarja s politiko. Naše stališče je, daje v vsaki moderni državi kmetijstvo strateški element, zato hočemo imeti svoj vpliv pri reševanju kmetijske politike, toda na podlagi strokovnih ugotovitev. Za uspeh tega pa mora biti uveljavljena demokracija varstvo človekovih pravic, svobodne volitve, jezik itd. Zato preidimo od besed k dejanjem, nc imejmo samo ene resnice, ponudimo ljudem izbiro med več resnicami.
ZA PODRUŽNICO SKZ LITIJA Iranci Rokavec
Poslovanje študentskega servisa v letu 1989
Letos teče tretje leto poslovanja enote Študentskega servisa v Litiji, kije bila ustanovljena z namenom posredovanja zaposlitev na občasnih in začasnih delih v organizacijah združenega dela Z rezultati poslovanja so lahko zadovoljni, saj so članom Študentskega servisa omogočili storitve pri posredovanju zaposlitev v bližini kraja njihovega stalnega bivališča ter s tem omogočili pridobivanje delovnih izkušenj in praktičnih znanj s proizvodnim in strokovnim delom, razvijanje odnosa dodela in do družbene lastnine ter nenazadnje tudi izboljšanje njihovega materialnega položaja.
Članstvo
Pravico do članstva v ŠS ima vsak redni študent, ki jc v tekočem študijskem letu vpisan na eni izmed višjih ali visokih šol v Ljubljani. Pravico do članstva imajo tudi redni študentje, če imajo stalno bivališče v kraju servisa, študirajo pa na katerikoli višji ali visoki šoli v Jugoslaviji.
Pravico do članstva v ŠS imajo tudi učenci srednjih šol z dopolnjenimi 16 leti starosti — preko servisa lahko delajo samo v času letnih in zimskih počitnic.
Med šolskim letom lahko učenci srednjih šol opravljajo priložnostna občasna dela na podlagi:
— izdanega soglasja šole,
— izdanega soglasja staršev (zaradi možnosti nastanka nesreče pri delu in s tem izostanka od šolskih obveznosti).
Z dopolnjenimi 15 leti starosti se lahko vključujejo učenci srednjih šol v poletnih počitnicah v organizirano-skupinsko počitniško delo v OZD materialne proizvodnje.
Ti učenci bodo morali opraviti tudi predhodni zdravniški pregled.
Potrebna potrdila za potrditev članstva
a) za podaljšanje članstva:
— članska izkaznica
— potrdilo o šolanju ali indeks
— soglasje staršev
b) za vpis v članstvo ŠS:
— osebna izkaznica
— 2 fotografiji
— potrdilo o šolanju ali indeks
— dovoljenje staršev
Predložitev indeksa jc potrebna zaradi potrditve zavarovanja po 16. členu republiškega Zakona O pokojninskem in invalidskem zavarovanju!
Napotnica
NAPOTNICA SE IZDAJA NA PODLAGI POTRJENE ČLANSKI IZKAZNICI: PO IZTEKU 3 DNI OD DNLVA VPISA V ŠS! Odmenjeni termin je potreben zaradi računalniške obdelave podatkov.
Uradne ure enote ŠS
ponedeljek od 10.     12. ure
sreda od 14.     17. ure
petek od 10.     12. ure
V mesecu maju planirajo sestanek z vsemi kadrovskimi delavci OZD v občini Litija, na katerem se bodo dogovorili o realnih urnih postavkah za opravljeno delo, zvedeli pa bodo tudi, koliko in kakšne vrste zaposlitev bodo v letošnjem letu lahko posredovali članom.
Ne smemo pa pozabiti tudi na vse tiste mlade ljudi, ki so iz različnih razlogov brez stalne zaposlitve. Namreč, tudi ti se lahko včlanijo v Študentski servis, če niso starejši od 25 let in če so prijavljeni pri Samoupravni skupnosti za zaposlovanje Litija (prinesti morajo ustrezno potrdilo).
Zdenka Konjar
Posebno opozorilo čebelarjem
Zadnja tri leta se v čebeljih družinah pojavlja zajedalec varaoza jakobsomi, ki povzroča njihov propad. Vsako leto je hujši in silovitejši. Zadnje dve leti smo ugotovili 40%jesenski in zimski propad čebeljih družin v naši občini, in sicer pri članih čebelarskega društva, ki skuša čebelarjem pomagati s strokovnimi predavanji, posveti, zdravljenji, dimljcnjem in drugimi akcijami. Propad čebel pri nečlanih pa je mnogo večji in čedalje večje je tudi število praznih čebelnjakov po vaseh, zlasti pri starejših čebelarjih. S tem nastaja ogromna družbena škoda, saj vemo, da je koristnost čebel glede čebeljih pridelkov le 1 /10,9/10 pa predstav-Ija opraševanje. Čebelarstvo v naši občini predstavlja vrednost srednje velike tovarne.
Zaradi tega si je čebelarsko društvo zadalo več nalog. Čebelarje je treba naučiti čebelariti, da bodo zmagali v boju z varaozo. Naloga ni lahka, vendar lahko z vztrajnostjo in delom dosežemo uspeh. Nekaj akcij je že bilo, njihov namen je bil čebelarje naučiti hitro in množično razmnoževati čebelje družine. To smo jim pokazali z video kaseto, organizirali pa smo tudi debatni večer. Nabavili smo sladkor, kije osnova za uspešno razmnoževanje, po približno 30% nižji ceni. Za ilustracijo naj navedemo, da je čebelar, član društva, že pri eni vreči imel povrnjeno letno članarino in letno naročnino za strokovno revijo Slovenski če-
belar. Zato je nerazumljivo, da nekateri čebelarji ostajajo •'Samotarji«. Te vabimo v svoje vrste, kajti le združeni bomo močni in bolj uspešni.
Po kostanjevi paši je nujno potrebno pričeti z uničevanjem varaoze. Izkušnje so pokazale, da vse neozdravljive družine propadejo, ker se prično rojevali iznakažene in degenerirane čebele (zverižena krilca ipd). Zato bomo skušali izvesti enotno akcijo za vse čebelarje, tudi za nečlane. Iz Francije se trudimo dobiti preparat mavrik ali klartan, ki ga bomo v obliki paličic (deščic) razdelili vsem čebelarjem brezplačno. Pogoj je le. da ga bo vsakdo dal v vsak panj v roku treh dni, ki jih bomo določili. Paličice se pustijo v panjih en ciklus razvoja čebel.
To bi veljalo za celotno področje občine Litija. Uspeh ne bi izostal Zato prosimo vse čebelarje, da se povežejo z našimi člani. Nato jih bomo pisno obvestili o načinu prevzema. Prvi pogoj je seveda uspešna nabava preparata iz Francije. Akcija že teče.
Za vsak nasvet pa se lahko obrnele po telefonu na predsednika ali tajnika društva in na druge izkušene čebelarje v svoji okolici. Posebej vabimo nečlane, da se nam pridružijo, in sicer za letošnje leto brez vseh obveznosti.
Čebelarji, v slogi je moč!
Predsednik čebelarskega društva Litija: Franc Grošelj
IZ KRAJEVNIH SKUP
KRAJEVNA SKUPNOST LITIJA
Športno-rekreativna dejavnost Društva invalidov Litija
Zveza društev invalidov Slovenije ima v svojem programu tudi športno rekreativno dejavnost, in tako v sodelovanju z vsemi društvi invalidov v Sloveniji naredi koledar vseh tekmovanj za tekoče leto ter določi društva, ki bodo izvedla in organizirala ta tekmovanja (regijska, medregijska in republiška tekmovanja). Tekmuje se v naslednjih panogah: plavanju, smu-čanju-slalomu in veleslalomu, streljanju, kegljanju, balinanju, šahu, namiznem tenisu, avto ralyju, pohodu in ribolovu. Naše društvo je organiziralo in izvedlo dve regijski tekmovanji, in to v streljanju z zračnim orožjem in v kegljanju (100 lučajev). Tako smo v mesecu januarju organizirali regijsko tekmovanje v streljanju z zračnim orožjem, kije bilovna strelišču Strelske družine Litija-Smartno v Smartnem, v aprilu pa v kegljanju (100 lučajev), kije bilo na kegljišču v Litiji. Vsa pohvala gre Strelski družini Litija-Smartno in pa Kegljaškcmu klubu Litija za vsestransko pomoč pri organizaciji in izvedbi tekmovanj, ki sta bili odlično pripravljeni in izvedeni. Vsa ostala tekmovanja po vsej Slovneiji potekajo po koledarju tekmovanj. Udeležili smo se večine vseh tekmovanj in dosegli tudi kar dobre rezultate. Prejeli smo tudi več priznanj in kolajn za dosežena mesta, ekipno ali posamezno. Tako je naša ekipa v kegljanju na regijskem tek-
movanju zasavsko-posavske regije zasedla prvo mesto in se uvrstila na republiško prvenstvo, na republiškem prvenstvu y lovu rib, kije bilo v Cerknici, pa je naša ekipa izmed dvajsetih zasedla tretje mesto. Tudi v preteklih letih smo dosegali dobre rezultate, saj sta se naša člana plasirala v slovensko ekipo, ki nas je zastopala na državnem prvenstvu v lovu rib v Šidu (Vojvodina), kjer je zasedla tretje mesto. Leta 1988 pa je Zveza društev upokojencev Litija organizirala tudi tekmovanje v balinanju in povabila naše društvo, da se ga udeleži. Naša ekipa je zasedla prvo mesto. Vsa športno rekreativna dejavnost pa je povezana z velikimi finančnimi stroški. Dotacije, kijih dobivamo, pa so premajhne, da bi pokrile vse stroške, saj društvo plača samo potne stroške, to je prevoze, ostale stroške pa nosijo tekmovalci sami. Koliko časa bo šlo tako, ne vemo, ne vemo tudi, koliko časa bomo še lahko izvajali športno rekreativno dejavnost.
Zveza društev invalidov Slovenije ima 8 počitniških hišic v termah Čatež, kijih lahko uporabljajo tudi naši člani. Prost je še 10-dnevni termin v mesecu novembru. Obveščamo vse zainteresirane člane, da se oglasijo v društveni pisarni, kjer bodo dobili vsa nadaljnja pojasnila (pisarna je odprta vsak petek od 16. do 17. ure).
Brane Orožnik
Folklorna skupina Javorje je svoj desetletni jubilej praznovala v soboto, 20. maja, v Smartnem. Ob 19.45 je krenil sprevod, v katerem je bilo z nastopajočimi nad 80 narodnih noš, od šole proti Zadružnemu domu. Spremljala sta ga ubrano pritrkavanje kar je slovenska posebnost in tradicija ter množica gledalcev, še več pa jih je čakalo pred dvorano. Čeprav se je nagnetlo v preurejeno dvorano nad 500 krajanov in gostov, jih je precej moralo oditi domov, saj je zmanjkalo celo stojišč. V skoraj dve uri trajajočem sporedu so folkloristi predstavili gorenjske, štajerske in belokranjske plese pod vodstvom mentorice Ide Dolšek, zaigral je tamburaški orkester, ki ga vodi Urška Meglic, zapela je Piškurjeva družina z Riharjev-
ca, videli pa smo še nekaj ljudskih običajev. Tudi čestitk in dobrih želja ni manjkalo. Svečanost je potekala pod pokroviteljstvom Predilnice Lilija, program pa je povezoval Jože Sevljak.
Naj sklenem ta zapis z mnenjem enega izmed starejših obiskovalcev, ki je dejal: »Nocoj je bil v Smartnem pravi ljudski praznik. Ne pomnim prireditve in toliko obiskovalcev, kot jih je bilo nocoj. Želim si, da bi bilo takih slavij še več."
Čez tri tedne, 11 .junija, so člani Folklorne skupine svoj jubilejni nastop ponovili na prostem še v domači vasi -na Javorju, kjer v prijetnem sončnem dopoldnevu ni manjkalo ne narodnih šal. ne mnogih obiskovalcev.
Boris Žužek
KRAJEVNA SKUPNOST ŠMARTNO
Dobrodošla pomoč
Sredi meseca maja je šmarska šola v imenu pionirske in mladinske organizacije, sveta šole in vodstva poslala zasebnim obrtnikom svojega šolskega okoliša in Litije prošnjo za denarno pomoč. V njej med drugim navaja: »Vsakodnevno smo priče pomanjkanju na vseh področjih. V teh težkih časih, ki jim ni videti konca, smo pedagoški delavci eni redkih, ki ostajamo še optimistično razpoloženi in čutimo, da moramo mlajši generaciji nuditi več, kot pa nam namenja družba s svojimi sistemskimi sredstvi. Vemo, da naše zanamce izobražujemo in vzgajamo za 21. stoletje, žal pa živimo v razmerah, ki so vse bolj podobne tistim iz učbenikov zgodovine. Razvoj učne tehnologije nas sili v stalno izpopolnjevanje, pri tem pa sta znanje in volja premalo, sredstev pa ni. Največji zaostanek čutimo pri predmetih, ki so najbolj povezani s tehniko, elektroniko in računalništvom. Tako lahko o dragih učnih pripomočkih samo sanjamo. Zavedamo se, da tudi vi ne živite v svetu izobilja, toda kljub temu se obračamo na vas s prošnjo, da nam v okviru svojih možnosti priskočite na pomoč. Vsakega vašega prispevka bomo izredno veseli.«
Do 6. junija so se na prošnjo odzvali in nakazali denarne prispevke naslednji obrtniki: Franc Bučar, Marija Hostnik, Milan Izlakar, Vera Trotovšck in Stanka Turnšek iz. Smartna ter Milan Mcrcina in Rudi Rcstovič iz Litije. Za njihovo razumevanje se jim učenci in delavci šole najlepše zahvaljujejo.
Boris Žužek
Tekmovalo 560 gasilcev
V Litiji je bilo 27. in 28. maja 1989 občinsko gasilsko tekmovanje za memo-rial Matevža Haceta, ki sta ga pripravila Gasilsko društvo Litija in OGZ Litija. V gasilskošportnih disciplinah seje med seboj pomerilo 250 pionirjev, 70 mladincev, 170 članov in 70 pripadnikov civilne zaščite. Tekmovalne discipline so se izvajale v mokri izvedbi.
Zmagovalci v posameznih kategorijah so bili: pionirji A    GD Litija, pionirke A    GDSava, pionirji B    GD Vače, pionirke B    GD Ribčc, mladinci— GD Vače, mladinke    GD Jcvnica, člani A    GD Libcrga, članice A GD Vače, civilna zaščita — KS Sava.
Vsi prvouvrščeni sebodo pomerili na območnem tekmovanju 24. 6. 1989 v Komendi z. zmagovalci iz, občine Domžale in Kamnika.
Branko Ojnik
Slovo šmarskih osmošolcev
Ob zaključku osemletnega šolanja smo na naši šoli pripravili tridnevni izlet. Učenci 8.a razreda so obiskali Split in otok Brač, učenci 8.b Pulj in Brionske otoke, 8.c razred pa jc bil v Šibeniku ter na slapovih Krke.
Z izletom in valeto smo imeli veliko stroškov. Prizadevali smo si, da bi šli na izlet vsi učenci. Za pomoč smo zaprosili delovne organizacije ter zasebne obrtnike. Tako so nam priskočili s sredstvi na pomoč v Lesni indutriji Litija, šmarski Usnjarni, Mesariji Šmartno in Pekarni Center, od obrtnikov pa Nace Šteferl in Milan Izlakar. V Lesni so osmošolci tudi več dni delali in si s tem prislužili nekaj denarja.
Učenci in razredniki sc vsem darovalcem denarja najlepše zahvaljujemo.
Tone Škrabanja
Ljudski praznik v Smartnem
MOSTI OBČINE LITIJA
Ljudski praznik v Šmartnem
KRAJEVNA SKUPNOST HOTIČ
Napredek v zadnjih treh letih
v litijski občini. Zajetje je odmaknjeno precej ven iz vasi, zato je vodstvo KS sklenilo, da bo tam pripravilo piknik za vse krajane. Tako si bodo lahko ogledali, od kje prihaja voda v stanovanja oz. gospodarstva, kajti marsikdo v Hotiču še ne ve, kje je zajetje.
Krajani so tudi sklenili, da si bodo zgradili mrliško vežico. Dela so že skoraj končana. Mimogrede so uredili in pospravili še pokopališče. Tu se pojavlja tudi velik problem odlaganja smeti. Krajani bodo morali sami poskrbeti, da bo njihova okolica čista.
V treh letih seje dosti naredilo. Toda to stane. Torej, od kje denar? Krajani plačujejo samoprispevek, organizatorji del pa iščejo najboljše možnosti. Poleg tega veliko dela opravijo krajani sami. Toda tu ni vse tako kot bi moralo biti. Vsi v kraju dobijo obvestila o delovnih akcijah, a le nekaj, vedno istih, prihaja in dela zase ter še za ostale, kijih ni. Zakaj? Saj je delo v skupini bolj zabavno, pa še hištreje je opravljeno.
Za naprej upam, da se bodo krajani bolj vestno udeleževali delovnih akcij, da se bo Hotič še naprej tako razvijal.
SC
Naša vas se vedno bolj razvija. Vse več je novih hiš, novih ljudi. Več ljudi pa ima tudi večje potrebe, zato ima vodstvo Krajevne skupnosti Hotič dosti dela.
Velika pridobitev za Hotič je bila izgradnja gasilskega doma in ureditev kulturne dvorane. Tako se krajani zbirajo ob raznih prireditvah, ki so razmeroma dobro obiskane. Rešen je bil tudi problem prodajalne z osnovnimi živili, tako da zdaj krajanom ni potrebno po nakupih v Litijo. Naše prodajalke skrbijo, da je trgovina dobro založena.
Po posameznih zaselkih so se krajani organizirali v gradbene odbore za ureditev krajevnih cest. Pomagala jim je krajevna skupnost, največ pa so naredili s prostovoljnim delom. Asfaltirali in uredili so tudi avtobusno postajo v Sp. Hotiču. V spodnjem in zgornjem pa so postavili luči, ki so bile že močno potrebne. Lepo bi bilo, če bi v kratkem uredili še postajo v Zgornjem Hotiču.
Velik problem v naši vasi je bila voda. Treba je bilo urediti enotno vodovodno omrežje. Z mnogo dobre volje je to tudi uspelo. Zajetje je že dokončano in v Hotiču pijemo eno najčistejših vod
KRAJEVNA SKUPNOST KRESNICE
Prenovljeno gostišče v Kresnicah
Mlada gostinska delavca, zakonca Marija Urankar-Murn in Tone Murn iz Kresnic, sta se odločila na svoji koži preveriti učinke gospodarskih sprememb, ki težijo k uveljavljanju zasebne dejavnosti. S KZ Litija sta sklenila dolgoročno najemno pogodbo za lokal v Kresnicah, v katerem je doslej KZ imela svoje gostišče.
Ob otvoritvi lokala, 10. 6. 1989, smo se pogovarjali z njima.
»Oba sta bila poslovodja pri gostinskem podjetju Figovec. Zakaj sta se odločila zapustiti družbeni sektor, v katerem sta imela dokaj zanesljiv socialni status, in se podati na bolj negotovo področje?«
»Predvsem iz dveh razlogov: želela sva najino znanje in izkušnje preveriti tudi na zasebnem področju gostinske dejavnosti, kjer se za to odpirajo večje možnosti. Sama vas in občina pa bi bili bogatejši zaradi boljše gostinske ponudbe.«
»Nam to lahko podrobneje pojasnita?«
»Skrbela bova za domačnost in vljudnost v lokalu, gostišče bo odprto vsak dan, tudi ob nedeljah in praznikih, poleg malic, kosil in večerij za delavec IAK bova pripravljala hrano po naročilu tudi za večje skupine (tudi do 50 oseb) ob raznih priložnostih. Cene bodo konkurenčne.«
»Že takoj je moč ugotoviti, da ima-
KRAJEVNA SKUPNOST KOSTREVNICA
Srečanje starejših krajanov in krvodajalcev
Marija Urankar-Murn
ta dobro teoretično in praktično znanje!«
»Oba imava končano hotelsko srednjo šolo in vsak po šest let delovnih izkušenj kot poslovodja.«
Upajmo, da bo prenovljeno gostišče z novim imenom Bumerang obratovalo po zastavljenih načrtih, kar bi bilo v zadovoljstvo tako krajanom kot gostincem.
Miro Vidic
V nedeljo, 21. maja 1989, so članice RK Kostrevnica pripravile srečanje in pogostitev za starejše krajane in krvodajalce. Učenci OŠ Velika Kostrevnica pa so jih počastili s kulturnim programom.
Da so članice RK Kostrevnica aktivne, dokazujejo tudi druge dejavnosti. V mesecu marcu so obiskale starejše ljudi na domovih. Tudi na tiste, ki so v domu Tišje, niso pozabile. Obiskale so jih, jih obdarile in se z njimi pogovorile.
Denar za obdaritev in pogostitev so članice dobile s pobiranjem članarine, nekaj denarja pa jc prispeval tudi Občinski odbor RK.
Tekst in foto: Jožica Žurga
Obiskali smo regionalno radijsko postajo Trbovlje
»Zadovoljiti želimo slehernega poslušalca«
Cesta proti Trbovljam ob ozki strugi Save je asfaltirana in sorazmerno tekoča. Zlasti njen zadnji del, ki vodi mimo polrazpadlega Prusnikovega dvorca ob penečih brzicah, je skoraj raven.
Roka, ki sicer vdano počiva na volanu, samodejno seže po radijskem gumbu. Oglasi se znani avizo: Mi smo pa od tam doma. Odpira se dolina, nebesna modrina zaseka svoj svetleči pas nad nizko obzorje. Potem se cesta z levim krakom požene čez trboveljski most, z desnim pa nadaljuje proti Hrastniku. Na desni hrope cementarna. Iz radia prihaja prijazni glas napovedovalke: Radio Trbovlje na valovni dolžini 103,9 MHz. Se kratek skok in že si v Trbovljah, v rdečih revirjih. Z beležnico in fotoaparatom smo name-
njeni na obisk k regionalni radijski postaji Trbovlje, ki domuje v zgradbi impozantnega Delavskega doma.
Kar malce zmedeš se, predno se znajdeš med deskami, ki premoščajo razriti pločnik
— gradbeni delavci polagajo nekakšne cevi
— in prideš do vhoda.
Svetleči napis na vratih te prepriča, da si prišel prav. Potem gre vse lahko. Povzpneš se po stopnicah in že si pred kovinskimi vrati prenovljenega studia. V snemalnici sedi novinar s svojim gostom, tonski tehnik na aparaturi pa vešče premika gumbe in ročice. Časa je ravno prav za prijazen pozdrav, za kratek klepet, za prvo spoznavanje. Pride direktor, mlad poslovni mož, ki nas prijazno povabi v svojo pisarno. Potem se pogovarjamo. O čem drugem pač kot o radiu.
Prijetno seje pogovarjati z nekom, ki ve toliko povedati o tem mediju. O njegovi razvojni poti, uspehih, pa tudi o težavah. Njegova beseda je preudarna, nič ni nepotrebnega hlastanja, kar nekakšna umirjenost diha iz njega. Izleda, daje nalezljiva. 1965. leta seje rodil ta njihov lokalni radio. Botre so mu bile vse tri zasavske občine, ki del sredstev prispevajo zanj tudi zdaj. Drugi del pa si 12-Članski kolektiv ustvarja sam s svojo dejavnostjo.
Pred leti mu je že grozilo, da bo njegov glas zamrl, saj so bili pogoji slabi, aparature slabe in iztrošene. Z novim direktorjem MARJANOM FROLOM, s katerim zdaj govorimo, s pripravljenostjo zasavskega združenega dela, da pomaga, pa so se zadeve spremenile. Pridobili so nove prostore, nov stuido, s 1. fe-
Vojka Povše, glavna in odgovorna urednica Radia Trbovlje
bruarjem 1988 pa so začeli oddajati na frekvenci 103,9 MHz preko oddajniškega sistema KUM. S tem seje povečala slišnost in razširil čas oddaj.
Danes se trboveljski radio sliši tja do Gorenjske, v Savinjsko dolino, Prekmurje in celo do hrvatskega Zagorja. Prav zaradi tega želi mladi radijski kolektiv, da bi s svojo dejavnostjo segel tudi na litijsko in laško področje. Že zdaj ugotavljajo, da se v različne programe — kontaktne oddaje vključujejo tudi poslušalci z našega območja. No, in roko na srce, prav zaradi tega smo tudi prišli na obisk, da bi iz prve roke izvedeli, kakšne so možnosti za vključitev v njihov program.
Tovariš Frol nam je razložil, da bi se v prvi
Jože Naglav, tonski tehnik, med snemanjem oddaje
Marjan Frol, direktor Radia Trbovlje
fazi vključevali v posamezne krajevne skupnosti, kjer bi finančno breme oziroma sponzorstvo prevzele DO s tega področja. Z mrežo dopisnikov, ki bi jo organizirali, bi se prav gotovo dalo izoblikovati zanimive aktualne in privlačne oddaje. Seveda bi s tem pridobile tudi delovne organizacije, saj bi bile take oddaje tudi imenitna ekonomska propaganda za njih. V drugi fazi, če bi sodelovanje steklo, bi kajpada prišle v poštev tudi druge trajnejše in bolj obligatorne oblike. Skratka, možnosti so, treba je samo sesti skupaj za mizo in se dogovoriti. Radio ima pač to možnost, da lahko informacijo posreduje že s kraja dogodka, jo dopolnjuje, komentira in ostaja tako vedno aktualen.
V tem trenutku, koje tako sproščeno tekla beseda o možnostih sodelovanja, seje s terena vrnilavglavna in odgovorna urednica VOJKA POVŠE. Prijazno je prisedla in v prostoru, kjer smo sedeli, je zavel nov vetrič optimizma. Tovarišica Vojka kar ni mogla skriti navdušenja, ko je pripovedovala o programski shemi, o tem, kako bi se še dalo marsikaj postoriti, da bi, kot je rekla, radio približali resnično vsakemu človeku.
Radio Trbovlje oddaja zdaj sleherni dan. Od ponedeljka do četrtka teče program od 16. do 19. ure, ob koncu tedna pa je spored daljši. Ob petkih oddajajo od 14. do 19. ure, prav tako ob sobotah, ob nedeljah pa od 9. do 16. ure. Če je več čestitk, pa tudi podaljšajo do 18. ure.
S 1. junijem oddajajo 5 ur dnevno.
Se o marsičem je tekla beseda, kazalec na uri pa seje vztrajno vrtel. Lepo je sedeti s tako delovnimi ljudmi, ki s takim zanosom in navdušenjem govorijo o svojem delu. Ni čudno, če so napravili tak premik, da bi jim lahko zavidale veliko starejše in večje radijske hiše.
Ob slovesu, kije kar prehitro prišlo, smo si ob stisku rok zaželeli, da bi se v njihov avizo kmalu vključila tudi litijska dolina in da bi v eter stekle tudi naše informacije. Bolje bi se poznali in več bi vedeli drug o drugem. Saj to je pravzaprav osnova vsega, mar ne?
Čudovito lep dan seje zlatil nad rudarsko dolino, ko nas je pot vodila nazaj domov. Prijetna glasba iz radijskega sprejemnika je božala uho in drevesa so bežala mimo, ko so kolesa drsela po gladki prevleki. Iz glave pa ni in ni hotel tisti znameniti: Mi smo pa od tam doma.
J. S., foto: GO
NOVICE IZ VRTCA
Cicibanova prometna značka
»Kakršen je majhen otrok pri igri, takšen je šolar pri učenju in odrasel človek pri delu.« To so stare resnice, ki najbrž kar držijo. Vrtec je za otroka IGRIVI SVET IGRE, ki ga vodi v življenje. Težka muka staršev in vzgojiteljev je uvajanje naših malčkov v svet BRZEČIH POŠASTI, kjer mora otrok čisto sam skrbeti za svojo varnost. Vsa leta se trudimo, da bi naši »vrtičkarji« samostojno in odgovorno bili kos tej zahtevi. Ob zaključku male šole smo organizirali »preizkus znanja« na cestah, po katerih bodo hodili v šolo. Prišli so miličnik, predstavnik NZ iz krajevne skupnosti ter starši. Otroci so samozavestno opravili svojo nalogo, kljub temu da jih je spremljalo budno oko kamermanke Tatjane. Značke so bile osvojene.
Hura, mali šolarji! Pa srečno in varno pot v šolo!
Naši starši
Naši starši — mlade družine, ki plačujejo davke naše zavoženosti. Ni jim vseeno, kako bodo vzgojeni njihovi otroci, in še bolj so v skrben, kakšna bo njihova prihodnost. Vključujejo se v naša vzgojna prizadevanja in kljub temu da ima naša družba brezbrižen odnos do njih, nam pomagajo na vsakem koraku. Kako osiromašen bi bil vzgojni proces v vrtcu brez odpadnega materiala, ki ga zbirajo v tovarnah, nemočni bi bili brez. njih ob organizaciji športne značke, prometne značke, izletov. Vključeni so v naše samoupravne organe, kjer nam vlivajo voljo in pomagajo s strokovnimi nasveti reševati organizacijske, gospodarske in vzgojne probleme.
Z njimi se srečujemo na roditeljskih sestankih,govorilnih urah, proslavah in vzgojnih nastopih. Organizirane imamo »kotičke za starše«, kjer jih informiramo o sodobni vzgojni problematiki.
Ali v vrtcu ne bo nikoli dovolj prostora za nase malčke?
Tudi v letošnjem letu bo VVO Litija morala zavrniti preko 100 prošenj za sprejem otroka v vrtec, saj bo VVO Litija lahko ponudila »drugi dom« le polovici vsem na novo vpisanim malčkom. V rednem roku za vpis je prispelo 214 prošenj, sprejeli pa bomo lahko le sto deset novincev — toliko predvidevamo, da bo jeseni prvošolcev, ki sedaj obiskujejo še vrtec. Največji delež, odklonjenih otrok bo v jaslih. Glede na prostorske in kadrovske možnosti lahko VVO sprejme 20 novih dojenčkov, 26 pa jih mora zavrniti.
Tolikšno število odklonjenih otrok se pojavlja že tretje leto; praktično pa se problem nerešenega družbenega varstva predšolskih otrok vleče iz leta 1985, ko so se ustavile gradnje vrtcev in prizidkov k vrtcu.
V gospodarski situaciji, v kakršni se nahajamo, se našim malčkom tudi v prihodnjih letih ne kažejo boljši pogoji. Sredstva za družbene dejavnosti se ne smejo povečevati, kar pomeni, da moramo programe prej krčiti kot Širiti. Takšne ukrepe popularno imenujemo »razbremenjevanje gospodarstva«, ne povemo pa vedno, da gre to razbremenjevanje na račun večjega obremenjevanja družin z majhnimi otroki in šolsko mladino.
Spet bodo starši otrok, ki ne bodo sprejeti v organizirano družbeno varstvo, iskali privatne varuške v neustreznih stanovanjskih pogojih, ponovno bodo angažirali stare starše, ki bi pogosto še sami potrebovali pomoč, ter iskali drugačne začasne rešitve v upanju, da bodo imeli prihodnje šolsko leto več sreče pri vpisu otroka v vrtec.
Tatjana Zaje
Kdo nas je obiskal?
Vzgojni proces brez zunanjih sodelavcev v vrtcu bi bil zelo osiromašen. Imamo sicer bore malo denarja, a na srečo imamo starše, ki omogočijo svojim otrokom, da uživajo v kulturnih dobrinah. V tem šolskem letu nas je obiskal gledališčnik Igor Somrak in naše malčke navdušil z dvema predstavama; zelo nas je razgibal čarovnik ROMANO, ki nas je učil čarati, vzgojiteljice in varuhinje so ob novem letu uprizorile lutkovno igrico, ogledali pa smo si tudi imenitno predstavo glasbene šole. Uživali smo ob gledanju filmske predstave SREČNO KEKEC ter na ekskurziji v ljubljanskem živalskem vrtu.
Nekaj je le bilo, verjetno premalo, a bolje kot nič. Če bi čakali le na pomoč družbe, bi se naši malčki morali zadovoljiti le z, varstvom, brez vzgoje. Žalostno, a kaj...!
Končar Franci
Tito nam je podaril dan mladosti, zato ga ne bomo pozabili!
Tudi letos smo v vrtcu Najdihojca dan mladosti spremenili v teden sreče, veselja in nepozabnih trenutkov. Tovari-
šice smo skupaj z otroki poskrbele, daje bil teden mladosti zares nekaj posebnega. V skupnem veselju so se prepletali otroci vseh starostnih skupin kot ena VELIKA DRUŽINA. Prvi dan v prazničnem tednu smo očistili vrtec in okolje okrog njega, kajti tako smo praznik doživljali še lepše. V naslednjih dneh pa so se vrstili družabne igre, kvizi, tekmovanja, ples za zabavo itd. Otroci so bili tudi soustvarjalci razstav, ki smo jih pripravili v prostorih vrtca. Starejši otroci so pripravili razstavo fotografij, slik in knjig o tov. Titu, mlajši pa razstavo cvetlic. Obe so si z velikim zanimanjem ogledali tudi starši naših otrok. V kino dvorani na Stavbah smo si skupaj s prijatelji iz ostalih vrtcev ogledali film SREČNO KEKEC. Na dvorišču vrtca smo izvedli kulturno prireditev — NASTOP PEVSKIH ZBORČKOV. Nepozaben pa je bil izlet vseh otrok v naravo. Tisti dopoldan nas ni bilo doma — v vrtcu. Na vrata smo napisali listek »SMO NA IZLETU« in dvakrat zaklenili vrata. To je pomenilo za otroke nekaj izjemnega.
Pri vsem tem pa je še posebej razveseljivo to, da so v prazničnem tednu sodelovali tudi starši. Bili so sicer v manjšini, vendar v vrtcu smo optimisti. Prepričani smo, da jih bo iz. leta v leto več. Saj je vendar vsem potrebna otroška sproščenost, prisrčnost, kritičnost in poštenost. Če jim dobro prisluhnemo, se od njih tudi učimo.
Potrebni smo drug drugemu na vsakem koraku. Tudi ob teh prireditvah je bilo tako. Zato smo se dolžni zahvaliti vsem, ki so nam pomagali, da smo doživeli toliko lepega.
HVALA ZlK-u, SIS ZA KULTURO IN OTROŠKO VARSTVO, STRICU BRANETU, STRICU GREHCU in vsem staršem, ki so sodelovali z nami.
V imenu otrok in tovarišic Olga Sinreih
v
Športna značka
Danes vsi radi zbiramo značke, posebno dragocene pa so nam značke, ki jih je potrebno osvojiti z znojem, znanjem, pa tudi odrekanjem. Cc hočejo naši mali šolarji osvojiti športno značko, morajo opraviti vsaj 8 izletov v daljno okolico, naučiti se morajo kotal-kati, kolesariti, smučati ter obvladati spretnosti z žogo.
Večina naših otrok je osvojila to značko in jim bo podeljena na zaključni slovesnosti v lovski koči v Ponovičah. Tja bodo morali mali šolarji pešačili od
vrtca Medvedek preko Svibna ter na poti tudi rešiti »uganke in zanke« ob pomoči svojih staršev.
Kdor ima rad živali, ima rad tudi ljudi!
Toje pregovor, kije veljal že v preteklosti, pa je prav, da ga z vsem spoštovanjem ohrnimo tudi v naši sedanjosti. Nekateri otroci živali uničujejo, drugi se jih bojijo, pa še druge posebnosti opaziš, če z odprtimi očmi stopaš v nove dni.
V vrtcu se trudimo, da bi pri otrocih razvili takšne odnose do živalskish vrst, da bi začutili potrebo ljudi do živali in obratno. Da pa si mladi ljudje izoblikujejo takšne odnose, morajo z živalmi priti v konkreten stik. Doživeti jih morajo preko neposrednega opazovanja, dotika in želje, dajo spet vidi, nahrani, skrbi zanjo, se ob njej sprosti.
Eden izmed mnogih tovrstnih primerov pri našem vzgojnem deluje bilo srečanje s kozo, kije pričakovala mladiča.
Skupina »MEDVEDKOV« seje odločila, da kontinuirano spremlja čas brejosti, nato kotitve in napredovanja mladičev. Navdušenje je bilo izjemno, otroci so kozo sprejeli za svojo. Dali so ji ime MIKICA, jo narisali in tako predstavili tudi staršem. Pri naslednjih obiskih smo ji z, vrvico merili obseg trebuščka in vzročno povezovali spremembe. V knjižnici smo si izposodili knjigo KOZJEREJA v kateri smo našli zelo zanimive reči. Še posebej dobro smo si zapomnili, kaj mora jesti mama koza po kotitvi, pa tudi mladiči. Zato smo ostanke kruha namenjali mami kozi. Pred prvmajskimi prazniki pa smo ob obisku izvedeli od prijazne gospodinje in njene hčerke, da se koza počuti slabo, da nične vstane. Povedala je, da se bliža dan kotitve.
»JOJ, KAKO DOLGI SO BILI PRAZNIKI!«
Vse pa je bilo pozabljeno, ko smo se po praznikih vrnili v vrtec. Novica, daje naša MIKICA skotila tri mladiče, je bila nadvse razveseljiva. Še predno smo jih lahko videli, so jim otroci podarili imena: PIKI, RIKI, TIKI. Toda ta imena so se morala spremeniti. Pri prvem obisku koze in njenih mladičev smo izvedeli, da sta dva mladiča ženskega spola in eden moškega. »O, JOJ! KAJ PA SPET TO POMENI, TOV ARIŠICA?« so zaskrbljeno spraševali otroci. Razmišljali smo skupaj, iskali rešitve in našli prave odgovore.
Po vrnitvi v vrtec smo na stenčas za starše dorisali še tri bele mladiče. Najbolj spretni pa so jim napisali še imena, pa kako spretno so sklanjali PIKICA, TIKICA, RIKI.
Tudi vrvico smo obesili, ki pa je bila mnogo krajša kot pri zadnjih obiskih. PA VESTE ZAKAJ? Naj vam pomagam, otroci so takoj uganili. »OH, KAKO JE PRIDNA NASA KOZA, KAR TRI MLADIČE NAM JE PODARILA« »RES MORAMO PAZITI NANJO, DA BO ZDRAVA,« so rekli otroci, ki že nestrpno čakajo, dajo spel obiščemo. Ugotoviti moramo, če so mladiči zrasli, zvedeti, kaj bo z njimi naredila prijazna gospodinja. Saj res, HVALA, ker nas vedno tako prijazno sprejmete.
Olga Sinreih v imenu otrok skupine "Medvedkov« in tovarišice Jožice
Orgelski večer v Cankarjevem domu
Sredi maja je bil v veliki dvorani Cankarjevega doma letni koncert študentov Akademije za glasbo iz razreda prof. Huberta Berganta. Na največjem orgelskem instrumentu v Sloveniji je preizkusilo svoje znanje pet študentov od 1. do 4. letnika. Med nastopajočimi je bila tudi mlada in nadarjena litijska glasbenica Marija Fojkar, študentka 1. letnika.
Upokojenci peli v Žalcu
Zadnjo soboto v maju je potekala v Žalcu pri Celju letna revija pevskih zborov upokojencev celjsko-zasavskega področja. Med petnajstimi zbori se je predstavil tudi mešani zbor litijskih upokojencev pod vodstvom zborovodje Ivana Kolarja.
Koncert na Bogensperku
Šmarski mešani zbor Zvon se tudi letos ni izneveril tradiciji, zato je organiziral tretjo majsko nedeljo svoj letni koncert pod vodstvom zbo-rovodkinje Marjance Vidic na dvorišču gradu Bogenšperk. Tokrat je bil njegov gost mešani pevski zbor Slavček iz Trbovelj, ki je z dirigentom Jožetom Skrinarjem izpolnil prvi del koncerta. Čeprav je sprva kazalo, da bo nastop prekinil dež, so pevci in pevke vztrajali ter za zaključek še vsi skupaj zapeli dve skladbi: zbor sužnjev iz Verdijeve opere Nabucco in Lipo.
Boris Žužek
Srečanje kiparjev in slikarjev v Domu počitka Tišje
V okviru Društva samorastni-kov iz Ljubljane je bio organizirano peto srečanje likovnikov v Domu počitka Tišje. Motor cele organizacije je 80-letni France Smole iz Ljubljane.
Sodelovalo je šest kiparjev, in sicer Milan Lovše iz Litije, Drago Košir iz Sodražice, Milan Kristan iz Ljubljane, Jernej Kreže iz Trbovelj in Peter Kukovica iz Kranja. Zasluga tem kiparjem gre, da okoli doma nastaja bogata forma viva lesenih plastik. Vsak kipar ima seveda svoj svet, kot npr. Košir letne čase, Kristan pevce, Kreže vinsko trto, Kukavica maske in Lovše talce.
Od slikarjev so se udeležili Lojze Adamlje iz Ljubljane, Emilija Erbeznik iz Ljubljane, Helca Krasnik iz Trbovelj, France Smole, Tončka Ostanek, Ksenija Smid in Janez Zaje iz Ljubljane ter Ma-
rija Smolej, Irena Petek in Pavel Smolej iz Kresnic. Skupaj so naredili 25 del. Med deli je bilo 9 portretov stanovalcev doma, kar je vzbudilo veliko zanimanje tudi svojcev portretiranih. Ostala dela zajemajo motiviko v okolici doma.
Dom je bil v času od 3. do 11. junija izredno pozoren do udeležencev, tako da so imeli res dobre pogoje za delo. Razstava ročnih del, ki so jih naredili stanovalci doma, plastik in slikarskih del je bila v nedeljo, koje bilo srečanje s svojci. Vse je bilo popestreno s kulturnim programom, v katerem so sodelovali: Litijski oktet in mažoretke iz Trbovelj. Dom je izkazal pozornost do dolgoletnih zvestih zunanjih sodelavcev in udeležencev likovne kolonije.
Pavel Smolej
Mladi ob svojem prazniku odprli likovno razstavo
Ob dnevu mladosti so mladi i/, Litije organizirali v avli in sejni sobi SO Litija zanimivo prireditev, kjer so odprli likovno razstavo, predstavili mlade literate in najboljšim posameznikom podelili priznanja.
Srečanje mladih likovnikov na dan mladosti
Letos je Zveza kulturnih organizacij Litija že osmič zapored organizirala delovno srečanje učencev osnovnih šol — likovnikov občine. Srečanje je bilo na dan mladosti v Podšentjurju. Udeležili so sevga učenci iz osnovnih šol Litije, Šmartna, Gabrovke, Vač in Kresnic. Vseh skupaj z mentorji jih je bilo 41.
Ža mesto srečanja smo se odločili že lani in tudi organizacija je že utečena, kot velja za ekstempo-re. Čeprav smo mislili, da bomo srečanje posvetili slikanju vode, so se udeleženci bolj orientirali na krajino in arhitekturo. Skupine so se razporedile po naselju in tja do pogoniškega gradu. V samih delih je čutiti napredek v smeri večje
barvitosti, kajti napravljenih je bilo veliko manj risb kot prejšnja leta. Iz del bomo oblikovali razstavo, ki jo bomo jeseni postavili v avli občine, nato bo pa potovala po šolah. Za naslednje leto smo se dogovorili za srečanje nekje od Kresniškega Vrha do Golišč, kjer bi prišli do frontalnega pogleda na kamnolom.
Za letošnje srečanje velja povedati, da nam je gostoljubje nudila v Podšentjurju Kovačeva domačija. Za ta danje gospodinja udeležencem spekla^veži kruh in z njim napravila okusne sendviče. Zavrela je še domače mleko in spekla za povrh še pecivo.
Pavel Smolej
PISALI SO NAM NAŠI NAJMLAJŠI
Tik pred zaključkom redakcije smo prejeli še nekaj pošte. Pisali so nam prvošolčki OS »Dušan Kveder-Tomaž«. Njihove prispevke z veseljem objavljamo.
Peka kruha
Pri Damjanovih smo si ogledali peko kruha. Gospodinja je v metrgi naredila testo. Kruh je z loparjem položila v krušno peč. Ko je bil kruh pečen, ga je vzela iz peči. Vsi smo ga jedli.
David Tubin, l.a
Pred dnevi smo šli v Podšentjur. Ustavili smo se pri Damjanovih. Gospodinja nam je spekla kruh in pecivo. Imeli smo dobro malico. Na dvorišču nas je pričakal pes Medo. Videli smo tudi piščančke.
Davor Tubin, l.b
Peka kruha
Zjutraj smo se zbrali pred šolo. Skupaj smo odšli ob
reki Savi v Podšentjur. Tam nasje lepo sprejela gospodinja Damjanova. Postregla nam je z domačim kruhom, pecivom in sokom.
Videli smo kmečko peč, metrgo in lopar. Gospodinji smo dali v zahvalo darilo. Ko smo šli domov, smo bili veseli in smo prepevali.
Ana Adamlje, l.a
Obisk pri Kovačevi mami
Bil je lep sončen četrtek. Odšli smo na obisk k Damjanovim v Podšentjur. Mama nas je pričakala na dvorišču. Povabila nas je v hišo. Tam smo videli: kmečko peč, mizo za mesenje kruha in peharje.
Odprla je peč in pokazala, kako peče kruh. Nekaj hlebcev je bilo že pečenih. Posedli smo pred hišo, bilo nas je več kakor sto, in pričela se je pojedina.
Vsi smo poizkusili domači kruh, pecivo in pili sok. Ob koncu obiska smo se zahvalili dobri mami in ji podarili skromno darilo. Otroci pri takih mamah ne bi bili nikoli lačni.
Tjaša Lemut, l.a
Novo arhivsko gradivo o delovanju društev v Litiji
Zgodovinski arhiv Ljubljana je za območje občine Litija prevzel 3 fonde, ki govore o društvenem življenju v Litiji.
To je kar lep uspeh, saj seje do sedaj v arhivskih prostorih občine Litija hranila ena sama škatla, ki naj bi pričala o delovanju društev. Gre za fond TVD Partizan Litija. Če vemo, da društva prispevajo pomemben delež h kulturni dediščini in razvoju kulture (saj so eden od temeljev kulturnega življenja), je jasno, da je to premalo za kakršno koli raziskovanje zgodovine v Litiji s pomočjo arhivskega gradiva. Novi fondi pa takoj pomenijo več gradiva in večjo možnost za raziskovalca, ki ga zanima društveno življenje oziroma lokalna zgodovina.
Naj jih naštejem.
Najpomembnejši je vsekakor fond »Pevsko društvo ZVON Šmartno pri Litiji«, ki
obsega gradivo za čas od 1890 do 1975. Gre za tri škatle arhivskega gradiva, ki ga sestavljajo zapisniki, pravila, evidence, seznami in številna dokumentacija o delovanju
društva (diplome, fotografije, vabila, priznanja), in to vse od njegove ustanovitve dalje. Vse to dokazuje, daje bilo društvo zelo aktivno (seveda je še vedno) in ima velik pomen za kraj, kjer deluje.
Čez tri leta društvo praznuje 100-letnico obstoja. Z gradivom, ki je ohranjeno, tov. B. Žužku ne bo težko dokazati aktivnosti društva skozi vsa ta leta.
Arhivskega gradiva Sindikalnega pihalnega orkestra Litija ni veliko. V arhiv smo dobili le nekaj zapisnikov občnih zborov s prilogami, ki pa niso popolne. Govorijo pa le o dveh letih delovanja orkestra (od 1968 do 1970). Verjetno se bi našlo še kaj, toda pri društvu še vedno ne zaupajo arhivu. Vzrok gre iskati pri premajhnem poznavanju vloge arhivov v naši družbi.
Še največ arhivskega gradiva je ohranjeno pri fondu Turističnega društva Litija. Toliko ga je (7 škatel), da že ob bežnem pregledu dobiš lep vpogled v delovanje društva. Toda žal le od leta 1964 dalje.
Fond ima zlasti veliko fotografskega gradiva, ki nam prikazuje vsakoletni litijski karneval z vseh mogočih vidikov. Pisanega gradiva ni veliko. Mogoče ga ima kdo, ki je nekoč aktivno sodeloval pri društvu, še vedno doma? Upajmo, da se zaveda vrednosti in pomena tistega »starega papirja« in ga ne bo vrgel proč. V arhivu bomo veseli vsakega dokumenta, ki ga bomo dobili, saj bomo vedeli, da smo z njim ohranili še delček zgodovine
več za naše nadaljnje rodove.
Končno pa je naloga arhivov hranjenje, varovanje in urejanje arhivskega gradiva. Seveda pa ga je treba tudi strokovno obdelati.
Toda vse ni odvisno le od nas. Potrebna je tudi vaša pomoč, ki jo vedno z veseljem sprejmemo.
Boris Rozman Zgodovinski arhiv Ljubljana Mestni trg 27 61000 Ljubljana
LNOVICE IZ KNJIŽNICE _
Odkupimo knjige za stalno razstavo Valvasorjevih del
Na gradu Bogenšperk bodo razstavljena tudi Valvasorjeva dela. Ker pa trenutno nekaterih ni več v prodaji, naprošamo bralce, kijih imajo in jih lahko odstopijo ali prodajo, da nam pomagajo. Iščemo naslednje knjige:
Prizorišče človeške smrti. Maribor: Obzorja. Novo mesto: Dolenjska založba 1%9
- Topografija Ducatus Carnioliae modernae. V Ljubljani, CZ, 1970 Pasijonska knjižnica 1679. V Ljubljani, CZ, 1970
- Metamorfoze, Ljubljana: Mladinska knjiga, 1974
Svoje ponudbe pošljite na Matično knjižnico Litija, Parmova 9. v
Smarska knjižnica — zdaj pa zares
20. junija je bila otvoritev prenovljenih prostorov za knjižnico v Šmartnem. Knjižnica je v zadružnem domu, bralci pa si lahko dvakrat na teden (ob torkih in petkih) izposodijo mladinske knjige, leposlovje in poučne knjige, knjige v angleščini in kasete z otroškimi pesmicami in pravljicami.
V domu našem je praznina, v srcih bolečina, spomin na tebe pa živi.
ZAHVALA
Ob boleči izgubi dragega sina, brata, očeta in strica
DARKA PLANINSKA
se iskreno zahvaljujemo sorodnikom, prijateljem, znancem in sosedom za izraženo sožalje, darovano cvetje in vence ter vsem, ki ste ga pospremili na njegovi zadnji poti. Posebej se zahvaljujemo govornikoma tov. Cirilu GO-LOUHU in tov. Albinu JESENSKU za poslovilne besede, Šmarskim pevcem za žalostinke ob grobu, glasbeniku za zaigrano Tišino, učencem in to-varišicama 3. c razreda OS D. Kveder-Tomaž za izrečeno sožalje in darovano cvetje. Še enkrat hvala vsem, ki ste spoštovali našega Darka.
Litija, 12. 5. 1989
Žalujoči: mami, ati, sin, brat in sestri z družinami
ZAHVALA
Ob boleči izgubi naše drage mame, stare mame, babice in tete
NEŽE BREZOVAR
iz Konjščice
se zahvaljujemo vsem sorodnikom, prijateljem, sosedom ter PD Radeče, ki ste nam izrekli sožalje, darovali cvetje in jo pospremili na njeni zadnji poti. Še posebej hvala gospodoma župnikoma za lepo opravljen obred, govorniku tov. Francu Repovžu in moškemu pevskemu zboru iz Polšnika za zapete žalostinke ob odprtem grobu.
Žalujoči: sin Milan z družino ter hčerke Pepca, Jelka in Anica z družinami
ZAHVALA
Ob izgubi
JANEZA MLAKARJA
se zahvaljujemo vsem, ki ste nam izrekli sožalje, mu darovali cvetje in ga pospremili na zadnji poti.
Posebna zahvala GD-Jevnica, tov. Fvi Kovic za poslovilne besede, pevcem iz Kresnic ter župniku za opravljen obred.
Vsi njegovi
Ne poješ več. ne igraš več, težko te bo pozabiti, s harmoniko si pel, prijat'lje okoli sebe vedno imel. za vedno od nas sedaj slovo si vzel.
ZAHVALA
Ob prerani, boleči in nenadomestljivi izgubi našega dragega
MARKA CELESTINA
roj. 1964 iz Suhadol 11
se iskreno zahvaljujemo vsem sorodnikom, prijateljem, sosedom in znancem, ki ste nam v teh težkih trenutkih stali ob strani in nam izražali sožalje, darovali cvetje in sveče, ga pospremili na njegovi zadnji poti. Lepa hvala tudi delovni organizaciji TNK Dole, KZ-Dolka Dole, OO ZSMS Dole, KS Dole. KUD Dole, Športnemu društvu Dole, KO SZDL Dole, GD Dole, Društvu upokojencev Dole, KO RK Dole za pomoč pri pogrebu. Posebna hvala tudi pevskemu zboru iz Polšnika za zapete žalostinke. govornikoma za poslovilne besede, trobentaču za zaigrano TIŠINO in gospodu župniku
za lepo opravljen obred. Vsem še enkrat prisrčna hvala. . .
Vsi njegovi!
ZAHVALA
Ob boleči izgubi naše drage mame, stare mame, sestre, tete in tašče
JOŽEFE KOCI
se iskreno zahvaljujemo vsem sorodnikom, prijateljem, znancem in sosedom, ki ste jo v velikem številu pospremili na njeni zadnji poti, ji darovali cvetje in nam ustno izrazili sožalje. Posebno se zahvaljujemo osebju Doma Tišje za izredno skrb in nego. Iskrena hvala tov. Albinu Jesensku za občutene besede, pevskemu zboru Zvon za zapete žalostinke ter g. župniku za lepo opravljen obred.
Vsi njeni
jubljana
Vsem še enkrat hvala.
Mamolj, LitijaJ>martno pri Litiji,
So skrivnosti,
kijih ne moremo razumeli, je bolečina,
ki jo more le Bog doumeti.
ZAHVALA
Bridka bolečina in tema križa sta ponovno v naši družini. Le dobrih sto dni po očetovem slovesu se je končalo 19-letno življenje našemu najmlajšemu sijiu, bratu, nečaku in stricu
LOJZIJU PLANINSKU
iz Zavrstnika 24
Zahvaljujemo se vsem sorodnikom, sovaščanom, prijateljem, znancem in sodelavcem, ki so nam izrazili sožalje in z. nami delili bolečino, nam pomagali, darovali cvetje, sveče, dali za mašni dar in ga v tako velikem številu pospremili na njegovi zadnji poti. Posebna hvala gospodu župniku Draganu za lep obred in besede upanja in tolažbe. Hvala tudi govornikoma za poslovilne besede, pevcem in mladinskemu cerkvenemu zboru izŠmartna za zapete pesmi ob slovesu, glasbeniku za zaigrano Tišino, gasilcem iz. Zavrstnika, sodelavcem iz DO Mostovne-ŽG Ljubljana in vsem njegovim prijateljem.
Njegovi: mami Jožefa, bratje in sestri: Vinko, Slavko, Joži in Dani z družinami. Tone, Silvo in teta Mirni
	»ljubil si zemljo, ljubil si dom in v tem lihem cvetočem polju odšel si v mnogo prerani dom.
	Niti zbogom nisi rekel, niti roke nam podal, smrt te vzela je prerano, a v naših srcih boš ostal.«
	ZAHVALA
	Ob boleči in nenadomestljivi izgubi našega dragega
	RADA
/ /	OSTREŽA iz Golišč 4
se iskreno zahvaljujemo vsem sorodnikom, prijateljem, vaščanom in znancem, ki ste v težkih trenutkih sočustvovali z nami, nam pomagali, darovali cvetje in nam izrekli sožalje. Zahvala Institutu Jožef Štefan, Modni konfekciji Jevnica, DO Pctrol Zalog, Železniški tiskarni Ljubljana, DPO, društvom in KS Jevnica, gasilcem, pevcem, govornikoma Fvi Kovic in Franciju Godcu, gospodu župniku za opravljen obred ter dekletom in fantom iz naselja Golišče ter vsem drugim, ki ste ga imeli radi in ga množično pospremili na njegovi zadnji poti. HVALA VSF.M! Njegovi najdražji	
POTOPIS
Miran Juvančič
Suomi-Finska — dežela tisočerih jezer, otokov in svežih polarnih noči
Velik trajekt s Šestimi nadstropji in dva tisoč vozili v trupu hrumeče drsi po vodni gladini, v kateri odseva njegovo zveneče ime, Viking Line.
Otok Aland Ahvenanmaa s tisočerimi otoki ovira nemoten prehod v sam baltiški zaliv, kije dolg in širok kot Jadransko morje. Kapitan mora biti res pravi mojster, da barko varno pripelje na ono stran. Postanek na tej devet ur trajajoči vožnji je le na največjem otoku A. A. z glavnim mestom Mariehamn. Skoraj vse to otočje, kot se spodobi, pripada Finski, deželi tisočerih jezer in otokov. Dežela, ki je za dobro četrtino večja od Jugoslavije, ima 30.000 otokov in 60.000jezer. Jezera so na 31.575 km2. Kljub temu da sem vedel za ta podatek, nisem tega uspel izvedeti nikjer; ne od ljudi na ulici, v trgovini, celo v turističnih poslovalnicah ne. Odgovor je bil vedno in povsod, daje to dežela tisočerih jezer.
Pokrajina na Finskem je zelo enolična, toda še zdaleč ne dolgočasna. Povsod sama ravnina, pogozdena s smreko, borom in brezo. Neopazno se 200 do 300 m nad morjem dviga le krista-linski masiv. V Laponiji na severu pa je najvišji hrib visok 1324 m. Ostali del se spleta v nepreglednih ravnicah gozdov, ki pokrivajo 70% dežele, in nadležnih močvirij, kjer kraljuje več milijard nadležnih komarjev, jezera se zlivajo eno v drugo, povezujejo jih lene reke, ki pre-predajo ozemlje, ki meji na severozahodni del Rusije. Po teh rekah splavarji spuščajo les, ki se ob zajezitvah kopiči in mu včasih ni videti konca.
Ta predel Skandinavije je drugi evropski Oregon, le s to razliko, da leži visoko na severu. Zato se vidno spreminja vegetacija. Bujni smrekovi in brezovi gozdovi najugu, kijih napaja neizčrpen vir vodne energije, bledijo proti severu. Pri Krajaani in Oulu postane rast skromnejša, dokler to košato gozdno kraljestvo popolnoma ne izgine v tanke »štible« in grmičevje v Laponiji.
Obdajajo jih le še nizka bodeča trava, grmičevje, mah in lišaji. Severni predeli niso rodovitni, zato tu živi le malo ljudi. Mesta in kraji so majhni in zelo oddaljeni med seboj. Tu žive v glavnem Finci, ki so na tem ozemlju že od samega začetka prvega tisočletja. So mongolskega porekla, njihov jezik pa je na prvi pogled zelo podoben madžarskemu. Naseljenih je tudi nekaj Švedov in 1.300 Laponcev, ki so »lastniki« najsevernejših, za življenje najtežjih predelov.
Pogoji za kmetijstvo niso dobri, zato žito v glavnem uvažajo. Izvažajo pa nekaj vrst barvnih rudnin. Zelo velik pa je proizvod ribištva, kar pa seveda ne preseneča.
Južnejši del je bolj razvit. Ima zelo gosto dobro razvejano mrežo cest, ki povezujejo tudi najbolj oddiljene kraje z večjimi.
Ob prihodu na Finsko se ura premakne za eno uro naprej. Postaja hladneje, tla so razmočena, polno je nadležnih insektov. Iz pristaniškega mesta Turku se podava mimo table, kjer piše Suomi — Finland. Suomi je staro ime za to deželo. Pravijo, da ga ne velja zanemariti. Očitno ljubijo tradicijo. Že po dobrih sto kilometrih te objemajo jezera, večja, manjša, mlakuže in korita. Povsod je sama voda in gozdovi. Če le ne dežuje, je podnebje znosno, za potovanje z motorjem ugodno. Malo je sicer hladneje, če se pa dobro oblečeš, je idealno. Ko voziš, te ne zebe, ko ustaviš, ti ni vroče. Na obrobju ribiških vasi pa-scva radovednost v kombinezonih, zapetih do vratu, »vikingi« pa skačejo naokrog v samih majicah, pa še zebe jih ne.
Močno sonce in od dežja umito jutro naju zbudita. To svežino čutiva ves dan. Na to se bo treba privaditi. Zajtrk v naravi se prileze. Pristen, domač ambient daje vzdušju piko na i. Če ne bi žena nasprotovala, bi najprej »nacukal« malo mleka pri tisti lepi frizijki, ki seje vseskozi pasla v najini bližini in radovedno
vlekla cunje z motorja.
Domala za vse poskrbi narava. Tudi za dolgčas in osamljenost. Treba jo je le znati opazovati, seji podrejati in uživati. Počitek na parkirnem prostoru, kjer je Majda zadremala, so mi popestrile nekaj trenutkov »najmočnejše« živali, ki lahko prenašajo tovor, ki je petdesetkrat težji od njih — mravlje. Zatopljen sedim na klopi in zrem v tla. Opazujem, jih, kako lezejo iz špranj, se zaletavajo, pozdravljajo, otipavajo... Kakšna družabna bitja! Nobene zavisti. Počno tisto, kar jim narekuje življenje. Očitno je delo vir življenja, pomislim. Prinašajo vse, kar nujno potrebujejo za preživetje. Odnašajo pa tisto, kar jim je odveč, z žrtvami vred, kajti te jim ne morejo več koristiti. Naravni razum, naravna selekcija, ki oblikuje življenje tega sveta. Ko tako buljim v tla, me zbudi hrup motorja, ki je preplašil tudi mravlje. Med njimi je nastala prava panika. Zame je to smešno, a zanje, nebogljena bitja, smrtno resna zadeva.
Čas je najin gospodar, zato hitiva po dvosmernici proti severu. Odmikajo se mesta, obdana z gozdovi in jezeri, v katerih se zrcali modro nebo. Srečujeva težko naložene tovornjake, ki prevažajo les, ki ga predelujejo v vseh večjih mestih, kot so: Jyvaskyla, Jamsii, Kuopio, Lisalmi, Kajaani itd. Vsa ta imena so zrasla v tem labirintu gozdov in voda, ki jih je v tem delu Finske največ.
Proti severu so si mesta vse bolj podobna, čeprav so med seboj precej oddaljena: glavna ulica, nekajkrat po deset hiš in ljudje, ki se med seboj vsi bolj ali manj poznajo.
I no takih mest je tudi Suomussalmi s svojim okrožjem, ki zavzema 5.859 km2, od katerih jih odpade na jezera 528. Čeprav leži kraj izven vodne »moče«, je vode še vedno dovolj. Tu živi okoli 13.500 ljudi, polovica jih živi v bližnjem mestu Ammansaari. Ceste jih povezujejo z vsemi konci sveta. Glavna je avto cesta 5, kot se imenuje, a je v bi-
stvu le navadna široka dvopasovmea.
Druga je t. i. polarna cesta, tretja pa obmejna. Zakaj? Zato, ker je mesto oddaljeno od ruske meje le nekaj deset kilometrov in vodi na sam mejni prehod.
Zapustiva polarno cesto in zavijeva proti vzhodu. Nekoliko slabša asfaltna cesta vodi čedalje globlje v gozd ob jezeru. Obhajajo me čudni občutki. Če že ne smeš tja, zakaj ne bi vsaj videl, kaj je tam takega, česar ne smeš videti. V tišini gozda, ki jo je oskrunjalo le brnenje motorja, zavijeva na lepo, široko gozdno makadamsko cesto, po kateri se da peljati tudi do 80 km na uro. Gozd, jezero, midva in misel — tam čez je Rusija. Ime ti toliko pove. Pa tiste nepregledne ravnine Ukrajine, Ural. Mrzla in močvirnata Sibirija, o kateri je pripovedoval ded, ko je bil v 1. svetovni vojni tam v ujetništvu. Pa o žitnih prostranstvih, Kozakih, volkovih in strupenih polarnih zimah, zaradi katerih so mu zmrznili prsti na nogah. Iluzije in blodnje. Sla po nečem, kar je nedosegljivo. Kaj bi dal, da bi tja šel lahko z motorjem. Tja, kjer še ni nikomur uspelo.
Tu sva. Za ovinkom je zapornica Sredi gozda, gozdne poti, je lep, velik, okrogel rumen znak z rdečo obrobo. Kdor je voznik, dobro ve, kaj to pomeni. Zraven je še eden. Nedaleč stran je objekt — finski. Izgleda kot karavla. a nikjer žive duše. Čemu le neki, saj nihče ne varuje državne meje. Verjetno dobro vedo, daje z druge strani dobro zavarovana, pa si dajo včasih malo duška. Videti v bistvu nimava kaj. Gozd kot gozd. In midva, kot Janko in Metka, le s to razliko, da sva z motorjem in da točno veva za pot nazaj.
Toliko pričakovanj, toliko razmišljanj, nazadnje pa izmenjava nekaj misli, sedeva na motor in oddrviva tja, od koder sva prišla.
Nikoli nisem izvedel, koliko oči je bilo kje za grmovjem uprtih v naju. Z daljnogledom se pač daleč vidi. Upam le, da niso bili pritrjeni na puškah.
Nepregledni finski gozdovi so obenem zatočišče losov in severnihjelenov
Jezero, preplavljeno z lesom. Pozimi, ko zaledeni, nanj navlečejo les. Ko se stopi, je to najboljša deponija.
★
* *
★
*
* *
*
*
★
*
* ★ ★ ★ ★
★
★ ★ ★ * ★
★
* ★
* * *
★
*
★ * ★
★
★ ★
★
★ ★ ★ * ★ ★
★ ★ ★ ★
★ * ★
* ★ ★ ★
* ★ ★ ★ ★
★
★
* *
★ *
★
*
* ★ ★ *
*■
*
★ *
Piše:
Justina Kos
V januarju 1943 je odšel v partizane brat Franci Kos-Berto. Odšel je z. vlakom do Jevnice. Ko sem kupovala vozovnico zanj, sem videla stati za leseno ograjo na kolodvoru tudi Fani Okorn in Babi Lindner.
Istega mesecaje bila pregnana tudi vsa družina: mama Marija, sestra Kristina in jaz. S kamionom so nas odpeljali v zbirno taborišče Gorčane. Na istem kamionu so bili tudi: oče in mama Beja, Garantinijeva mama z majhnim fantkom, Pintarjevi in Hva-lovi z Dolge noge, Zupančičevi mama in hči, oče Benčič, Anton Godec, Slavko Pungerčar in drugi. Dva dni po prihodu v Goričane je prišel do mene gestapovec in mi rekel: »Jutri zjutraj ob 7. uri boš odpeljana!« To novico sem takoj sporočila očetu Benčiču in Antonu Godcu, ki mu je dal pošto. Naslednjega dne sta me dva policista res odpeljala na policijski urad v Medvode. Z menoj je šla tudi pošta, skrita v mufu.
Kot zapornica v policijskem uradu sem morala opravljati dela servirke. Tam sta se že nahajala čistilka Ančka Kopač in kuhar Gustelj Petrovac, ki je policistoma, ko sta me privedla, dejal: »Kaj sta mi pripeljala tega ščene-ta? Kaj bom z njo?« Z Ančko sva hitro našli skupni jezik. Ona je tudi oddala pošto, ki semjo skrito prinesla s seboj. Naslovljena je bila na Le-opoldino Kovic. Pošta je bila prepozno vročena, zato prvi poskus bega Godcu iz zbirnega taborišča Goričane ni uspel. Drugič sem odnesla pošto osebno na zvezo v neposredno bližino policije, kjer je bila trgovina. Imen lastnikov nisem nikoli poznala. Vedela sem le, da moram pošto izročiti v kangli za mleko neki črnolasi ženski. Godcu je nato uspelo pobegniti iz, Šentvida pri Ljubljani še z. nekim mladeničem s sečnje drv. To se je zgodilo marca 1943. O pobegu so me obvestili v strogi konspiraciji neposredno na policijo.
V tem času sem nekajkrat doživela hude pretrese. Nekega sončnega jutra meje šef policije v Medvodah Bohar odpeljal pred oglasno desko, kjer je bil obešen plakat s Slovanovo sliko. Za njim je bila razpisana nagrada več tisoč RM. Vprašal meje: »Ali ga poznaš? Ti si iz Ustih krajev!« Odgovorila sem mu: »Še nikoli ga nisem videla!" Drugi lak šok je bil kmalu potem, ko so me, obdano s stražo, privedli na dvorišče pred policijo, kije bilo posuto z belim peskom. Od garaže do vhoda v policijo so bili znaki sveže krvi. Ob prihodu v kuhinjo sem rekla Gusteljnu: »Dobro jutro, ali si že klal?« Molk. »Kaj ti je?« Zopet nič. Svojih jutranjih obveznosti še nisem opravila, koje prišel Bahar in ukazal: »Tu imaš steklenico bencina in vato.
Greš z. menoj!« Odprl je garažna vrata. Na ciz.ije z glavo proti vratom ležal lep, temnolas fant, zadet v glavo. Na obrazu je imel strjeno kri. Bahar je ukazal: »Obriši mu obraz, slikali bomo bandita!« (Kasneje sem zvedela, da je pokopan na medvoškem pokopališču).
V shrambi na policiji pa je visel njegov nahrbtnik, hlebec kruha in stegno mesa. Domnevam, da so ga ujeli na zvezi. Tisto noč smo slišali okoli Goričan močno streljanje.
Konec marca 1943 pa so nas transportirali v živinskih vagonih, brez vode, v taborišče Burghausen. Ocenjujem, da so bili med pregnanci tudi že zelo izurjeni aktivisti, ker sem bila že naslednje jutro zadolžena, da poberem vse otroke, kar smo jih pripeljali s transportom. Lagerfuhrer Frischer je ukazal: »Poberi vse otroke do naslednje razporeditve!« Vprašal meje, kaj sem nazadnje delala doma. Povedala sem mu za otroški vrtec v Litiii.
Čez tri ali štiri dni so prišle tri Nemke in nemška medicinska sestra Pavla. Določili so me za skupino otrok od nič do šestih let, ostale pa so prepustili Nemkam. Ločili so nas tudi po prostorih. Bili smo v kletnih prostorih, ostali otroci pa tik nad pisarno la-gerfuhrerja. Z otroki smo se videvali pri večerji in kosilu.
Otroci so bili oblečeni le v tisto, kar so imeli na sebi ob odhodu v taborišče; vendar smo si »priborili« šivalni stroj, da smo lahko krpali oblekice. Nemcem smo jemali rjuhe in vrhnjo posteljnino, da smo otroke lahko oblačili.
Moja skrb je bila zlasti vzdrževati higieno, se z otroki pogovarjati, jih opazovati, da ni kdo izmed njih zbolel za kakšno nalezljivo boleznijo. Hrana je bila nekalorična, nevitaminska, zato so se z.večina pojavljale podhranjenost, srbečica, kraste. Posebej smo morale paziti na uši, zlasti tiste »gvantne«, ki so se pojavljale in množile na glavi in v obleki. Posebno nadlogo so predstavljale stenice v lesu postelj, kjer so spali otroci s starši. Otroci so bili v varstvu od 7. ure zjutraj do IX. ure zvečer. Starši teh otrok so bili večinoma mladi, zato so jih Nemci zaposlovali po okoliških kmetijah.
Najbolj ugoden dan v taborišču je bila za nas taboriščnike nedelja, ker je nemška »herrschaft« odhajala po raznih opravkih. V taborišču je ostal samo dežurni. Takrat smo čas izkoristili za pelje slovenskih in partizanskih pesmi. Združili smo vse skupine otrok in jih učili peti. Največkrat so se pridružili tudi starši. Besedila pesmi
nam je pošiljala preko zvez. Leopoldi-na Kovic iz Jevnice. Najraje smo peli: Janez, kranjski Janez, Na juriš, Na oknu glej obrazek bled, kasneje tudi Bilečanko. Starejši pa so imeli zelo radi pesem Marija, pomagaj nam, vojski ni čas, ne tebe ozira se vsak izmed nas... .
Spominjam se hudega bombnega napada ameriških letal na policijski center v Burghausnu, spomladi 1944. Z otroki sem bila ob reki Salzi. Hitro smo se morali stisniti ob zid. Pretreseni smo bili od udara bombe, vendar na vso srečo hujših telesnih poškodb ni bilo. Samo strah! Otroci tisti dan niso mogli jesti, nekateri so celo bruhali zaradi prestanega šoka.
Kasneje, jeseni istega leta, smo pokopavali starejšega slovenskega in-terniranca. Njegovega pogreba smo se množično udeležili. Naenkrat so se v zraku pojavili ameriški lovci (sprva smo mislili, da so nemški). Želeli so bombardirati nemško kolono kamionov, ki seje pomikala po cesti. Ko pa so iz zraka zagledali množico ljudi, so začeli streljati vsevprek. Domnevam, da so nas, pogrebnike, zamenjali z Nemci. Množica seje poskrila, kolona nemških vozil je bila v plamenih. Žrtev pri civilnem prebivalstvu ni bilo, zopet pa seje pojavil tisti zoprni in nenehni občutek strahu in tesnobe.
V začetku leta 1945 je nemški »flak« zadel ameriško letalo. Američan je s padalom doskočil ravno na dvorišče taborišča. Želeli smo mu pomagati in ga skriti, vendar žal ni bila nedelja! Uspeli smo mu dati vsaj piti. Zapornica Mrharjeva mu je iz kuhinje prinesla lonec vode. Nemci so ga nato zaprli. Ob osvoboditvi, koje ameriška vojska vkorakala v taborišče, pa seje prišel zahvalit za izkazano humanost: za lonec vode.
V taborišču je obstajala strogo konspirativna skupina OF, za katero je vedela le majhn skupina ljudi. To so bili: mama Verdnik z. Jesenic, Peter iz. Kamnika, Medi Verglez(tolmačica taborišča, sicer taboriščnica), Kržiš-nik iz Poljanske doline (tudi vešč nemškega jezika in med tolmači), Anica Occpek iz Jarš, Angela Pintar z Nomnja, Tončka Meglic iz. Tržiča in jaz. Preko njih smo bili seznanjeni z dogodki v domovini. Organizacija je tajno organizirala tudi pobege, ponavadi ob nedeljah. Vedela sem za vse. sodelovala pa sem pri treh: pri pobegu družine Penik. kije šla iz Burghausna v Altettung in potem iz. Jugoslavije, pri pobegu Tončke Meglic, kije ušla z malim Jožkom, in pri pobegu Petra iz. Kamnika, enega prvih organizatorjev, ki je povezal med seboj to taboriščno skupino OF. Vsem trem je uspelo pobegniti.
Skupina, ki je pripravljala material
za osvoboditev, je po zvezah dobila iz domovine blago za trobojnice, rutice in kape. Delovala je organizirano. Uspela je sešiti rutice, zastavo (partijsko in jugoslovansko), ne vedeč, kdo bo osvoboditelj; Rusi ali Američani. Vsaka vojska, ki vkoraka, je groba; zato smo bili pripravljeni na vdajo. V taborišču je bilo vse nemško osebje SS in SA. Taboriščna organizacija OF je vedela, da je lagerfuhrer Watt3 dobil nalogo minirati taborišče, vendar tega časovno ni več mogel izvesti. Zaporniki smo se skrili v kletne prostore, na zamrežena okna pa smo obesili bele rjuhe. Tako tudi vse mesto.
Konec maja ali v začetku junija 1945 so se pripeljali črnski oddelki ameriške vojske na motorjih. V taborišču so zajeli vso nemško posadko z. lagerfuhrcrjem vred, jo razorožili, pobrali vse arhivsko gradivo. Naslednji dan so prišli v Burghausen Lojze Goršič, doma v Ljubljani, Boris Stare, doma v Kranju (peš iz taborišča Dac-hau) in Matija Knap v uniformi NOV, zadolžen za transport. Takoj so vprašali, kdo je skrbel za otroke, in se povezali z menoj. Prvi teden smo organizirali pozdravni miting osvoboditeljem. Otroški pevski zbor, ki sem ga vodila, je zapel nekaj borbenih pesmi. Osvoboditelji so najbolj prisluhnili Bilečanki, otroci pa so bili najbolj veseli čokolade. Predvidevam, da je bil to sploh edini zbor, organiziran v taboriščih.
Postopoma so nas Američani zdravstveno in prehrambeno okrepili. Nato so se začele priprave na transport. Prepeljali so nas v Glasenbach, v neke umazane barake. To je bilo julija 1945. Ker pa smo delovali organizirano, smo šli pozdravit tudi francoske ujetnike in ameriško vojsko. Zopet smo jim zapeli nekaj borbenih pesmi. Naleteli smo tudi na četnike in ustaše. Govorili so nam: »Nikar se ne vračajte domov! Tam vlada kralj Peter. Pobili vas bodo!« Še z, večjo ljubeznijo smo krasili transportne vagone z zastavami in zelenjem, peli smo naše pesmi. V Podrožci na meji nasje partizanska vojska pregrupirala; nekaj jih je tudi zadržala z domnevo, da so vrinjenci. Na Bledu smo bili v karanteni zaradi možnih infekcij tifusa. Naslednja postaja je bila Ljubljana. Od tam so se ljudje začeli vračati na svoje opustošene in požgane domove.
Na postaji v Ljubljani je v uniformi partizanske vojske čakal brat Berto, ki so mu v hosto sporočili, da nismo več žive. Mama gaje spoznala takoj, Berto pa naju s sestro ni kljub temu, da sva stali poleg. Srečanje je bilo ganljivo.
Končno smo se vrnili domov!
* *
* *
*
* *
*
S *
* ★
★ * ★ * *
* ★ ★ * ★ ★ ★ ★ *
★ *
*
s
★ ★ *
*
★ ★ ★ * ★ ★ ★ *
★ ★
* * * ★ + *
* *
★
s
* ★ +
*
* ★ ★ ★
★ f ★ * ★
★ *
★ ★
*
*
+ +
★ ★ ★
*
★ ★ ★
s
★
IZ MATIČNEGA URADA
Poroke, rojstva, smrti...
Zavod za izobraževanje in kulturo Litija Delavska univerza
objavlja za šol. 1. 1989/90
RAZPIS
za vpis
I. v programe srednjega usmerjenega izobraževanja
1. kovinsko-obdelovalna usmeritev
— program obdelava kovin in upravljalec strojev (1. in 3. letnik), SR, IV. stopnja
— program obratni strojni tehnik, NAD, V. stopnja
2. promet in zveze
— program vožnja motornega vozila, smer voznik — mehanik, SR, IV. stopnja
a) vključijo se lahko kandidati s končano osnovno šolo (šolanje traja 2 leti in pol)
b) vključijo se lahko kandidati s končano šolo IV. stopnje (prekvalifikacija traja 6 mesecev)
3. poslovno-finančna in trgovinska dejavnost
• — prodajalec (prekvalifikacija iz drugih poklicnih strok), SR, IV. stopnja
— komercialni tehnik, NAD, V. stopnja (pogoj za vpis je končana šola za prodajalce)
II. v osnovno šolo za odrasle (od 6. do 8. razreda)
III. v programe strokovnofunkcionalnega izobraževanja za delo (tečaje):
— tečaj lahke in težke gradbene mehanizacije
— tečaj tujih jezikov (angleški, nemški, italijanski)
— tečaj za skladiščnike
— začetni in nadaljevalni tečaj šivanja in krojenja
— tečaj za gostinske delavce
— tečaj iz varstva pri delu
Vse informacije o posameznih oblikah izobraževanja dobite na delavski univerzi, Parmova 4, tel. 881-182, vsak dan od 8. do 12. ure in od 15. do 16. ure.
V mesecu maju se je na območju občine Litija rodilo 7 dečkov in 5 deklic. Na gradu Bogenšperk se je poročilo 56 parov, med njimi:
Pekolj Matej, prodajalec iz Krke, in Drenik Anita, administratorka iz Trebnjega, Šušteršič Albin, delavec iz Radeč, in Starina Danica, delavka iz Jagnjenice, Kravcar Jože, orodjar iz Velike Loke, in Smrke Andreja, delavka iz Velike Loke, Vidic Janko, ključavničar iz Ljubljane, in Babnik Marinka, PTT prometnik iz. Sel pri Palcah, Jankovič Tomaž, strojni ing. iz Ljubljane, in Markič Karolina, ing. urejanja krajine iz Ljubljane, Kostevc Borut, pravnik notranjih zadev iz Kranja, in Perpar Mirjam, medicinska sestra iz Trbovelj, Pečar Bojan, strojni tehnik iz Ljubljane, in Maučec Milenca, šivilja iz Ljubljane, Hren Bogdan, kuhar iz Trbovelj, in Bukovšek Marija, kuharica iz Zagorja ob Savi, Prašnikar Joško, konf. tehnik iz Zagorja ob Savi, in Rozina Savina, delavka iz Kisovca, Vozel Slavko, varnostni ing. iz Jablane, in Ocepek Marija, elektromehanik iz Briš, Čebin Danilo, elektrikar iz Lok pri Zagorju, in Grošelj Darja, elektrikar z Izlak, Roglič Leopold, tekstilni tehnik z Izlak, in Sotlar Anita, gostinska delavka iz Zagorja ob Savi, Renčof Branko, rudar iz Zagorja ob Savi, in Drevenšek Jana, tajnica iz Hrastnika, Sadar Andrej, varilec iz Grosupljega, in Trlep Stanka, obutveni tehnolog iz Trebnjega, Mevželj Željko, strojni tehnik iz Trebnjega, in Oštir Darinka, laborant iz Trebnjega, Skoberne Damjan, rudar iz Hrastnika, in Homšek Anka, prodajalka iz Kovka, Lobe Alojzij, varnostnik iz Žužemberka, in Mikelj Majda, čistilka iz Grosupljega, Novak Jože, varnostnik iz Šentvida pri Stični, in Oven Sonja, strežnica iz Šentvida pri Stični, Česnik Marko, papirni tehnik iz Radeč, in Culetto Marjeta, učiteljica iz Radeč, Dominko-vič Bojan, natakar iz Zagorja ob Savi, in Grobin Rosanda, delavka iz Jese-novega, Štrovs Martin, šofer iz Trbovelj in Koklič Marjana, delavka iz Trbovelj, Reven Franc, rudar iz Zagorja ob Savi, in Lindič Metka, medicinski tehnik z Izlak, Mesaric Janez, elektromehanik iz Kamnika, in Kovačič Tja-ša, zobotehnik iz Kamnika, Golob Peter, dipl. pravnik iz Ljubljane, in En-gelman Tadeja, bančna usl. iz Ljubljane, Ocepek Andrej, lesarski tehnik iz Kandrš, Zore Majda, konfekcionarka iz Tirne, Lavrič Peter, strojnik iz Domžal, in Ložar Irena, višji upr. delavec iz Ljubljane, Zupane Martin, delavec iz Podkuma, in Gorenc Mojca, kom. ref. iz Zagorja ob Savi, Grahek Ludvik, rudar iz Zagorja ob Savi, in Renko Nataša, likvidator iz Ržišč, Po-kovec Joško, kmet iz Zagorice, in Rebolj Magdalena, delavka iz Malih Sel, Klopčič Roman, lesar širokega profila iz Dol pri Krašcah, in Šinkovec Breda Marjetka, ekon. tehnik iz Kresnic, Kotar Matija, varnostnik s Polšnika, in Nemec Stanka, strežnica s Polšnika, Prime Roman, delavec iz Dolgega Brda, in Vozel Ivanka, delavka z Mamolja, Pcrme Marjana, monter ogr. naprav iz Lupinice, in Okom Mojca, PTT tehnik iz. Velikega Vrha, Jelene Peter, miličnik iz Litije, in Petek Darinka, prodajalka iz Litije, Virant Anton, ključavničar iz Ud, in Gorše Marjanca, pomočnik tekst, mehanika iz Dvora pri Bogenšperku, Koci Bogdan, šofer iz Zgornje Jablanice, in Pinter Olga, medicinska sestra iz Kresnic.
V mesecu maju so umrli:
Kolesa Ivana, 77 let, iz. Rađanje vasi, Prosen Marija, 77 let, z Vrha pri Sobračah, Brezovar Neža, 83 let, iz Konjšice, Gornik Franc, 51 let, iz. Litije, Partizanska pot, Smuk Martin, 77 let, iz, Litije, Tomažič Agata, 85 let, iz Ježevca, Celestina Marko, 25 let, iz Suhadol, Femec Emilija, 88 let, iz, Ce-rovice, Juvan Alojz, 99 let, iz, Klenika, Koci Jožefa, 83 let, z Mamolja, Ze-bec Marija, 87 let, iz Litije, Zupančič Gvidon, 48 let, iz Litije, Škufca Ana, 75 let, iz. Kresnic, Ostrež, Rado, 18 let, iz, Golišč, Avdič Nazif, 53 let, iz. Litije, Jelene Anton, 66 let, iz Borovaka, Vegant Marija, 68 let, iz, Podšent-jurja, Simončič Janez, 79 let, iz, Tihaboja, Anžur Frančišek, 84 let, iz, Sirmanskega hriba, Janša Frančišek, 81 let, iz, Litije, Bregar Jožef, 39 let, iz Raven, Baje Emilija, 83 let, iz. Zgornje Jablanice, Weis Franc, 23 let, iz Litije, Mežnar Ignacij, 61 let, iz Slivne, Jovanovič Vojin, 76 let, iz Litije, Lavrin Jožefa, 93 let, iz, Litije, Oven Marija, 94 let, iz, Šmartna pri Litiji, Peric Marko, 31 let, iz Ljubljane, Planinšek Alojz, 19 let, iz Zavrstnika.
Jelka Bric
V_J
Stanovanjska zadruga?
Graditelji stanovanjskih hiš in drugih objektov, ki so zainteresirani za ustanovitev stanovanjske zadruge v Litiji, naj svoj naslov pisno ali osebno javijo na naslov odvetniške pisarne v Litiji, Ljubljanska c. l/a.
—mali OGLA S_
Iščem inštruktorja za matematiko za I. letnik srednje šole. Tel. št. 881-809.
ZAHVALA
Ob nepričakovani smrti moža, očeta in dedka
ANTONA JELENCA
iz Borovaka pri Polšniku
se iz srca zahvaljujemo vsem sosedom in sorodnikom za spremstvo na njegovi zadnji poti, za izraženo pisno in ustno sožalje in darovano cvetje. Posebej se zahvaljujemo govorniku za izrečene tople besede, moškemu pevskemu zboru Polšnik in gospodu župniku za lepo opravljen obred.
Žalujoči: žena Pavla in otroci z družinami
OBVESTILO
Delovne ljudi in občane obveščam, daje od 15. 6. 1989 dalje odprta odvetniška pisarna v Litiji, Ljubljanska cesta 1 /a, vsak torek in četrtek popoldan od 16. do 18 . ure, dopoldan pa vsak dan od 8. do 12. ure.
odvetnica Jolanda Konjar
Boj za oblast in negativizem v telesni kulturi
V prejšnji Številki Glasila občanov (maj 1989) je bila kar v treh prispevkih na štirih mestih omenjena Zveza teles-nokulturnih organizacij Litija. Ker vse tisto, kar je bilo tu napisano, lahko v bralcu vzbudi kaj čudno razmišljanje o ZTKO in s tem tudi o telesni kulturi v občini (saj ZTKO združuje telesnokul-turna društva), je nujno, da tudi ZTKO pove, kako je s temi stvarmi
Po vrsti'
V anketi med mladinskimi aktivisti (str. 7) je navedeno, naj si nekateri ne prisvajajo akcij CIDM (Center interesnih deja vnosti mladih), kot se je to zgodilo letos ZTKO Litija ob načrto vanem jesenskem pohodu po Levstikovi poli Gre za to, da je bila v koledarju množičnih športno-rekreativnih prireditev v Sloveniji za leto 1989, ki ga je izdala ZTKO SR Slovenije, kot organizator pohoda po Levstiko vi poti na vedena Z TKO Litija in Trebnje namesto CIDM Litija. S tem nimamo nič! Omenjene prireditve na ZTKO SRS ni prijavila ZTKO Litija, ampak OK ZSMS Lilija! Zato ni res, da si ZTKO to prireditev lasti. Tega namena tudi nikoli ni imela, zato je zelo neokusno nekomu pripisovati nekaj, česar ni storil Kar pa se tiče dejstva, da je ZTKO uvrstila pohodpo Levstikovi poti v program za leto 1989, se je CIDM-u že na seji skupščine ZTKO opravičila za ta greh, pa čeprav ga je z letošnjim letom pričela sofinancirati in je imela zgolj namen, da pohodu pomaga, ne pa da se kili s tujim perjem
V istem članku je navedena ocena, da ZTKO po ocenah CIDM sploh ni zainteresirana za njihovo delovanje, ki po izvedenem programu prekate mnoga društva. Tu je že navedeno, da več dobi listi, kije »pri koritu«. Najprej o »koristit«, ki so mu bojda nekateri bližje. Besednjak iz polpretekle zgodovine meri na zanikanje demokratičnega postopka pri sprejemanju določitev o sofinanciranju programov klubov in društev. Pojasnjujemo, da se tovrstne odločitve sprejemajo v skupščini ZTKO, kjer ima vsako društvo (klub) svoje delegatsko mesto, in da se osnutki predhodno pripravijo in obravnavajo v ustreznih odborih ZTKO. ki jih prav tako sestavljajo člani društev in klubov. Velja omenili, da ima področje tekmovalnega športa za financiranje izdelane posebne kriterije, soglasno sprejete od vseh izvajalcev!
Glede zainteresiranosti ZTKO za programe CIDM pa tole: ZTKO sofinancira programe društev in klubov, v katerih pa nastopajo predvsem mladi ljudje. Mar tega CIDM ne ve? Torej je ZTKO še kako zainteresirana za teles-nokulturno dejavnost mladih, saj jo v društvih in klubih vzpodbuja in sofinancira.
GLASILO OBČANOV Ustanovitelj: Občinska konferenca SZDL Litija. Glavni urednik: Andrej Kralj. Ureja uredniški odbor: Jože Sevljak (odgovorni urednik), Vlija Bernik, Dušan Gnezda, Franc Končar, Marina Krnel, Gorazd Mavretič, Slavko Rokavec, Marjan Šuštaršič, Boris Žužek, Jelka Belec (lektorica Glasila občanov). Predsednik izdajateljskega sveta: Miro Kaplja. Oblikovanje in tehnično urejanje: Drago Pečenik. Priprava za tisk: DIC, TOZD Grafika Novo mesto. Tisk: A. Jovanovič, Litija. Naslov uredništva: Litija, Par-mova 9, tel.: 881-102. Nenaroče-nih fotografij in rokopisov ne vračamo. Časopis prejemajo vsa gospodinjstva v občini brezplačno na dom.
O programih, ki naj bi bili v CIDM boljši kot od mnogih društev, pa tole, čeprav sodi na področje politike v telesni kulturi, pa vendar, program CIDM pravzaprav vsebuje pretežno takšne dejavnosti, ki jih v občim izvajajo ze obstoječa in delujoča društ va! Noben statut leh društev ne omejuje delovanja mladih v njih, nasprotno, njim je celo namenjen! Zakaj se torej CIDM s pretežnim delom svojih interesov ne vključi v ta društva, v katerih lako ali lako nastopajo večinoma mladi ljudje?! Katerim mladim je torej namenjen program CIDM, ki v bistvu pomeni nezadovoljstvo z obstoječimi športnimi društvi (mladih!) in želi razvijati nekaj, kar je že postavljeno in delujoče?
Pa še o tem, kdo ima boljše in slabše programe, in o prekapanju programov? V ZTKO bi zelo radi videli konkretne (boljše) predloge za sofinanciranje programov izvajalcev od sedanjih. Predloge, ki bi v celoti objektivno (s kriteriji in meritvami!) ovrednotili programe s povsem različnimi dejavnostmi. Kar hrabro na dan s predlogi, izvajalcem (društvom) bodo nedvomno dobrodošli in v okviru ZTKO bodo zanesljivo predmet obravnave.
Da CIDM po izvedenem programu prekaša mnoga društva, kol je bilo zapisano v tem članku, bi morali pojasniti, da je medsebojna primerljivost programov z različnimi dejavnostmi hudo problematična zadeva. Za oceno in razmišljanje navajamo, da je ZTKO od CIDM-a prejela dva dokumenta o programu za leto 1989. Iz »programskih usmeritev« (7. 3. 1989) je razvidno, da gre za (cil.):
1. ... organizirali turnirje v nogometu, košarki, biljardu in tenisu
2. Lotili se bomo urejanja irimske steze na Sitarjevcu
3.... organizirali vzpon na Triglav, plavalno tekmovanje in letos tudi dvodnevni kolesarski izlet
4.... organizirali tek po Levstikovi poti.
Iz »seznama prireditev in akcij CIDM« pa je razviden naslednji program (cil.):
1. Planinski izlet in vzpon na Triglav
2. Kolesarjenje po Levstikovi poli
3. Tek po Levstikovi poli
4. Pohod po Levstikovi poti
Pričujoči program (kateri je pravi?), naj bo tudi predmet razprav v tistih društvih, ki jim leti očitek o prekapanju njihovih programov in ki so »pri koritu«.
Na sirani 5 istega časopisa je omenjen tudi »odnos« ZTKO do mladinske lelesnokullurne dejavnosti CIDM, ne-
kaj o nezadovoljevanju interesov v okviru obstoječih organizacij pa še na strani 8. O tem bi se dalo dosti napisati in raz-pra vi jati. Nekaj dejstev je navedenih že v točki 2. nekaj pa jih Se navajamo, pa čeprav se delno dopolnjujejo. Telesnokul-lurna ponudba v litijski občini je tolikšna, kolikor je zmoremo. Odvisna je od mnogih dejavnikov, v prvi vrsti od ekonomske moči občine, s tem v zvezi pa še od športnih objektov in organizacijskih ter strokovnih kadrov. Presoja o zadostnosti ponudbe je stvar širokih razprav na raznih področjih. Dejstvo pa je, da ponudba glede na ekonomsko moč občine niti ni lako majhna. Drugo dejstvo pa je, da tudi v najbogatejših občinah (in državah) ne ponudijo prav vsega, s čimer hi zadovoljili slehernega posameznika. Tretje dejstvo pa je, da je v naših športnih društvih pretežno mladina in to poudarjamo zalo, da se to ve, ker bi sicer brez lega lahko izzvenelo, da nogomet, rokomet, košarko itd igrajo starci pri 80. letih in da so za mlade tekače, kolesarie. hodače itd. vrata zaprta Še prav posebno zanimivo pa bi bilo vedenje o tem, zakaj ravno CIDM ne najde interesa v obstoječih društvih, ko pa ga drugi mladi (mimo CIDM!) najdejo, in kakšni so razlogi, da določene aktivnosti CIDM ne more zadovoljevati v obstoječih društvih kot večina drugih.
Glede vztopa iz izstopa CIDM v oz. iz ZTKO pa je zadeva takšna:
dne 6. 2. 1989je CIDM Litija podpisal sporazum o pristopu k ZTKO, dne 30. 3. 1989 pa se je njihov predstavnik prvič udeležil seje skupščine ZTKO Litija, po vedal, kaj si o tem misli (da ZTKO nima koncepta dela, politike, strokovnosti, pra vičnosti itd.) in da CIDM izstopa iz ZTKO (tudi pisno). Po tem so si premislili in samo zagrozili z izstopom. Delegati športnih društev (večinoma dolgoletni športni dela vci) so pri lem poslušali vrsto očitkov na račun že omenjenih ocen in pri tem dobivali mešane
občutke. V vrsti let so s prizadevnim delom uspeli postavili organizacijo društev, se v ZTKO z velikimi težavami dogovorili o sofinanciranju programov, potem pa jim kol strelu z jasnega nekdo nenadoma »odpre glavo«, pojasni in razloži, da vse to ni nič, obenem pa ne poda predloga za kaj boljšega.
O konceptu dela ZTKO in njeni politiki naj se tu zaradi resnice zapiše tudi to, da ZTKO dela na osnovi vsakoletnih programov (vsebinskih in finančnih) ter poročil, nenazadnje pa je bila leta 1986 oh prevzemu mandata usmeritev delovanja ZTKO s konkretizacijo obravnavana v Predsedstvu OK SZDL Litija in tudi — sprejeta!!!
Za zaključek pa je treba poudariti tudi dejstvo, da je ZTKO vedno pripravljena in odprta za obravnavo vseh predlogov, ki imajo namen izbojšati lelesnokullurne dejavnosti. ZTKO sploh ne zanika drugačnih mišljenj. Nasprotno, to lahko vsako dejavnost samo bogati. Vendar pa je treba pri pluralizmu družbenega in političnega dela (v tem primeru telesnokulturnega) spoštovali tudi nekatera osnovna načela, med njimi tudi načelo poznavanja stvari, ki se jih lotiš, sicer izpade vsa zadeva neresno in je daleč od kulture političnega dela.
V pričujočih člankih v majski številki Glasila občanov pa je prej zaslediti negativizem in slutnjo, da gre za rdečo nit, ki se razpreda iz enega samega centra in ki ima prej rušilni kot pa ustvarjalni namen. VeČina mladih pa oh tem veselo igra nogomet, rokomet, košarko, teče, kolesari, hodi, strelja, Sahira, keglja., v obstoječih športnih društvih.
P. s.: S lem ne odpiramo nikakršne časopisne polemike o tem, saj menimo, da le vsak svoje povedal.
ZVEZA TEL ESN OKULTUKNII/ ORGANIZACIJ LITIJA
NOGOMET
Lestvica po končanem spomladanskem delu občinske nogometne lige:
1. Hotič I	13	11	1	1	85	26
2. Zavrstnik	13	9	3	1	80	27
3. Sava	13	5	6	1	46	39
4. Dolina	13	6	1	6	43	38
5. Hotič II	13	5	3	6	46	35
6. ZL	13	4	1	8	44	66
7. Polšnik	13	0	0	13	23	108
23 točk 21 točk 16 točk 13 točk 12 točk 9 točk 0 točk
Ekipa Gradca je bila izključena iz tekmovanja, ker se ni udeleževala tekem v spomladanskem delu. Srečko Prcač
Štiriindvajset ur košarke v litiji
V petek, 26., in v soboto, 27. maja, je potekala na košarkarskem igrišču tekma med ekipama košarkarskega kluba Kovina Litija in mladinsko ekipo IUV Vrhnika, ki so jo sestavljali igralci iz Ljubljane, Vrhnike in Smartnega pri Litiji.
Tekma seje pričela v petek ob 18.00 in se končala naslednjega dne ob 18. uri. Obe ekipi sta imeli po 24 igralcev. Teh 24 igralcev je bilo razdeljenih v štiri ekipe po šest igralcev. Ekipa (6 igralcev ) je nastopala eno uro in tri ure počivala. Tako je vsak igralec na maratonu igral 5 do 6 ur! Zmagala je ekipa K K Kovina z rezultatom 2467:1536. Največ kočev zanj je dal Soršak (335), za IUV Vrhnika pa Tomašič (148).
Za ekipo K K Kovina so nastopili naslednji igralci: Mirtič, Šepec, Sadar, Ibi-ši, Gradišek, Soršak, Merčon, Logaj, Pajntar, Izlakar, Urbič, Vidic, Kajtna, Špes, Jesenšek, Habič, Jerina, Rutar,
Mešič, Milosavljcvič, Bračun, Kavčič, Pavliha in Jovanovič. Tekmo je sodilo šest sodnikov iz
Ljubljane: Strickbergcr, Koščak, Baloh, Žibert, Zoran in Čeme.
Karolina Šušteršič