LISTKK.
Reforma v justici?
Zares hvale vredno početje, ako se tudi pri nas v Avstriji na to dela, da bi se prenaredil staroslavni in starodavni obč. drž. zakonik; ni dvoma, da je reformator, velezaslužni tolmač tega našega zakonika dr. Jos. Unger — pravi mož, kojemu se je poverilo predsedništvo v začasnem odboru za prireditev novih dodatnih zakonov. Znano je, da se hoče reformo uvesti potom »novel«, in ker ni pričakovati glede na raznovrstne težave in zapreke v naši državni skupini, da bi se izvršila čisto nova redakcija omenjenega zakonika v pol stoletju, tudi ni nasprotovati načelu, kako se naj reforma taktično izvede.
Tudi slovanski državljani pozdravljajo Ungerjevo idejo simpatično, in sestava provizornega odbora že tudi kaže, da se bo slovanska indivualnost pri novi ureditvi zakona zelo upoštevala; imeni odbornikov dr. Randa in IVladeyski jamčita sijajno za to, da se bodo bogati viri slovanskega pravosodstva na korist celote uporabljali pri sestavi novega suplementa k obč. drž zakoniku.
Povsem umestno bo tudi, kar je justična uprava tudi že sedaj poudarjala, da se sestavi veliki, nekakšen centralni odbor, v kojem bodo zastopani različni stanovi, korporacije, sploh vsi merodajni faktorji, ki so poklicani sodelovati pri tako važnem podjetju. Pričakovati smemo tudi mi Slovenci, da se nam od-kaže v tej skupini delavcev za dobro reformo zakona primerno mesto; saj je znano, da se ravno na slovenski zemlji rodijo
158 Listek.
velezanimive pravde, in da človeške potrebe nikjer niso enakomerne, ter da se pravo tesno zveze z odnošaji, ki mu kažejo svojo naravno pot. Toliko je tedaj naš strokovni list tudi prizadet na tem velevažnem vprašanju, in ne bode kazalo križem rok držati, marveč pridno segati v delo, ki je namenjeno roditi tudi v naših pokrajinah dobre sadove!
Ako se ozremo po polju slovanske pravniške literature, najdemo toliko dobrega gradiva, da nas ni treba biti sram, in na nas pride etična dolžnost, da izkoriščamo vse naše vire v pro-speh novega modernega zakonika, ki nam bo pokazal, za koliko smo v pravnih stvareh napredovali, in služil zaeno tudi kot kažipot, kako se je treba na višini modernega pravosodstva vzdržati.
Vendar še neko reformo bi predlagali, predno se začne s kodifikacijo nove novele; — kaj pomagajo dobri zakoni, ako se v praksi nedostatno izvršujejo!
Z velikim veseljem in še z večjimi nadami smo pričakovali novih civilno-pravdnih zakonov iz leta 1895.; sedaj že gremo v šesto leto in smeli bi že govoriti o bogati žetvi! Ali je res vse tako lepo, popolno, idealno,' praktično in koristno, kar smo doživeli izza dobe veljavnosti teh zakonov? Marsikateri delavec na polju pravosodstva iz prejšnjih časov z ramo miga in nikakor ne vidi, da bi bilo vse tako izvrstno, kakor se večkrat piše in govori!
Osobito odvetniški stan z novo prakso ni dokaj zadovoljen, graja se, da individualnost sodnika preveč vpliva na izid pravde, da se pojavlja nekako prevladanje sodniške delavnosti nasproti odvetniški, da se preveč ščitijo stranke glede stroškov i. t. d.; deloma se je konflikt z zadnjega stališča že polegel. Čisto resno pa protestujejo pravico iskajoče stranke, oziroma njih branitelji, to je odvetniki, proti notranji sodni upravi; vsebina razsodb višjih instanc in osobito najvišjega sodišča nikakor ne ugaja, in pogostoma se slišijo pritožbe, da si odločbe najvišje instance o enem in istem pravdnem in pravnem vprašanju tolikokrat nasprotujejo! Zares je pomilovanja vredno, ako isto sodišče dobi v tacih vprašanjih različne odgovore od najvišjega sodnega dvora. Kam zabredemo, ako se zakoni različno tolmačijo, ali ako se enako pravno razmerje čisto enostransko, enkrat tako, drugič zopet drugače presoja?
Razne vesti. 159
Nevarno bi bilo na tej poti še dolgo dalje hoditi, zabredli bi v neznosno temo! Vse napreduje, in pravosodstvo naj bi opešalo? Mi torej upamo, da se položaj vitalno spremeni; proč s starim drevesom, ako ne rodi več dobrega sadu, t. j. najvišji sodni dvor naj se pomnoži z delavci, ki so ledino v nižjih instancah pošteno orali in ki po dolgoletnem trudu niso zase ničesar dosegli! Gotovo ne bi bilo prav, ako bi se najvažnejša mesta pri sodnih dvorih oddajala sodnikom, ki ne stoje na višini popolne praktične in znanstvene izobraženosti; naj se ne bi nikdar protežirali ljudje, ki so večkrat edinole pokazali svoje zmožnosti na kriminalističnem polju, kojim pa manjka prave šole, ki se dobi, ako sodnik mnogo let služi v nižjih instancah kot adjunkt, okrajni sodnik in svetnik, in ne samo v eni stroki, marveč v vsaki stroki jurističnega delovanja!
Premalo takih dobro in praktično izšolanih sodnikov je na višjih instancah, in dokler ne pridemo do pravične uredbe, da vsak izkušen sodnik še pred dokončanim 301etnim službovanjem napreduje do višje službe in boljšega materija! nega stanja, — ostane vsak trud, vse stremljenje po dobri judikaturi zastonj! — Nič »pro domo«, le naprej po ravni poti pravice in zasluge! X.