133 GOSPODARSKE PODOBE Glavni namen pri čujočega poglavja je podrobno prikazati in utemeljiti enega od možnih pristopov k zgo- dovinskemu raziskovanju podjetništva. Če želimo razi- skovati podjetništvo, moramo najprej opredeliti kaj le-to sploh je, še pomembnejše pa je ugotoviti, kdo je bil pod- jetnik v dolo čenem zgodovinskem prostoru in času. Na- ša opredelitev podjetnika izhaja iz položajne definicije, ki podjetnika vidi v nosilcu položaja z najvišjo formalno avtoriteto znotraj podjetja. Položaje z najvišjo formalno avtoriteto je dolo čala trgovinska zakonodaja. Na njeni podlagi nameravamo pokazati, komu je bil v obdobju od druge polovice 19. stoletja do za četka druge svetov- ne vojne priznan ta položaj v razli čnih vrstah podjetij. Obdobje smo izbrali zato, ker ga odlikujeta ustaljenost ter zaokroženost pravnih okvirov, v katerih je potekala podjetniška dejavnost. V prvem delu problematiziramo definicijo podjetnika v zgodovinskem raziskovanju, v drugem delu pa posku- šamo dokazati pravilnost položajne definicije podjetnika. Koncepta podjetništva in podjetnika sta produkta modernega sveta, prepojenega z razsvetljenskimi ideja- mi, sveta, v katerem so neprestane spremembe postale norma, kjer je napredek (tehni čni, družbeni in gospo- darski) vrednota in v katerem prevladuje ideal liberalne- ga individualizma. Antika in srednji vek nista poznala koncepta podjetnika, enakega današnjemu. Šele agrar- na in industrijska revolucija 18. in 19. stoletja je prine- sla njegovo sodobno ve čplastno podobo. Podjetniki so, Mitja Sunči č Kdo je podjetnik? Težave pri dolo čanju podjetnikov v zgodovinskih raziskavah 134 v naglo razvijajo čih se deželah zahodnega kapitalizma, predstavljali nov družbeni pojav 19. stoletja. 1 Pojav podjetniškega duha v času industrijske revo- lucije je prepoznal tudi Kulišer: “Izoblikovala se je nova gospodarska morala, ki je za čela boj zoper stare šege in navade, zoper zakonodajo, prežeto z duhom izklju č- nih privilegijev in drobnjakarskih predpisov, zoper sta- ri cehovski red in cehovskega duha. Nova, na na čelih gospodarskega racionalizma in svobodne konkurence zgrajena podjetnost je pomenila prehod v 19. stoletje, v obdobje svobodne trgovine.’’ 2 *** V nadaljevanju bomo ve čkrat zasledili pojma podje- tništvo in podjetnik. Da bi se ognili nejasnostim, že na za četku povejmo, da podjetništvo razumemo kot dejav- nost posameznika ali skupine posameznikov, vklju ču- jo čo integrirano sosledje odlo čitev, ki ima namen za četi, vzdrževati in širiti k zaslužku usmerjeno poslovno eno- to. Cilj podjetniške dejavnosti je producirati in distribu- irati ekonomske dobrine z namenom ustvarjati dobi ček. Produkcija in distribucija dobrin potekata v interakciji z okoljem. 3 Podjetnika pa pojmujemo kot posameznika, ki opravlja podjetniško dejavnost na položaju z najve čjo formalno avtoriteto v podjetju. Vendar enotna definicija podjetnika ne obstaja. Lahko bi celo rekli, da sta ravno števil čnost in raznoli- kost definicij pomembni zna čilnosti znanstvene litera- ture, ki se ukvarja s to temo. Ne le da se ve ča raznoli- kost definicij, temve č raste tudi njihova kompleksnost, kar onemogo ča oblikovanje enotne definicije. 4 Tovrstna 1 Martin Ricketts , Theories of Entrepreneurship: Historical Development and Criti- cal Assessements. V: Mark Ca sson, Bernard Yeung, Anuradha Basu, Nigel Wade- son (ed.), The Oxford Handbook of Entrepreneuership, Oxford, 2006, str. 34, 37–38. 2 Josif Kulišer , Splošna gospodarska zgodovina srednjega in novega veka, II. knjiga, Ljubljana, 1959, str. 140. 3 Definicijo podjetništva smo prevzeli od Arthurja Cola, jo deloma skrajšali ter po- enostavili. Glej: Arthur H. Cole, Entrepreneurship and Entrepreneurial History. V: Change and the Enterpreneur: Postulates and Patterns for Entrepreneurial History, Cambridge, 1949, str. 88. Definicija se ponovi v Colovi knjigi Business Entreprise in its Social Setting, Cambridge, 1959, str. 7. 4 Thomas Falcone , Entrepreneurship: A Diverse Concept In a Diverse World, pri- spevek na konferenci Entrepreneuership in a Diverse World, ki je potekala od 13. 135 GOSPODARSKE PODOBE raznolikost je za raziskovalca, postavljenega pred kon- kretni zgodovinski problem, mote ča in otežuje razisko- valno delo. Podjetniško dejavnost smo opredelili že zgoraj, se- daj pa se bomo posvetili še problemu prepoznavanja in določanja podjetnika. Primorani smo najti definicijo, ki nam bo olajšala raziskovalno delo in nas pripeljala do uporabnih in zgodovinsko pravilnih rezultatov. Defini- cija mora biti “splošno veljavna, teoreti čno relevantna in uporabna’’. 5 Zgodovinar Hans-Jürgen Teuteberg je razlikoval tri temeljne skupine definicij. Prva skupina opredelitev se ukvarja z ekonomsko funkcijo podjetnika v podjetju ali v celotni družbi. Kot najbolj zna čilno za to skupino je navedel definicijo Josepha Aloisa Schumpetra , ki pod- jetnika razume kot subjekt, ki uveljavlja nove kombi- nacije obstoje čih gospodarskih možnosti. Podjetnik ima funkcijo inovatorja, ki vpeljuje nove izdelke, izkoriš ča nove surovine, uporablja inovacije pri prodaji, racio- nalizira proizvodnjo, uvaja nove stroje ter tehnološke postopke itd. Drugi sklop definicij kot osrednjo pod- jetnikovo dejavnost poudarja sprejemanje strateških odločitev, ki usmerjajo delovanje podjetja. Podjetnik s sprejemanjem odlo čitev opravlja podjetniško funkcijo. Definicije iz te skupine imenujemo funkcionalne. Tretja skupina definicij izhaja iz hierarhi čne sestave podjetja in podjetnika vidi v osebi, ki v podjetju zaseda položaj (pozicijo) z najve čjo formalno avtoriteto. Tovrstne defini- cije imenujemo položajne. 6 Do podobnih sklepov kot Teut eberg je prišel Av- strijec Gerhard K. Riemer, ki je razlikoval med tradi- cionalnim pojmom podjetnika, razširjenim pred dru- go svetovno vojno, in sodobnim pojmom, ki se je za čel uveljavljati po drugi svetovni vojni. Temeljna zna čilnost tradicionalnega pojmovanja podjetništva je bila obrav- do 16. januarja, objavljen na spletni strani: http://www.sbaer.uca.edu/research/ sbi/2005/pdffiles/papers/21.pdf, (4. 3. 2008). Avtor je v svojem referatu zbral 17 primerov definicij podjetništva, segajo čih od 18. do konca 20. stoletja. 5 Benno Bierm ann, Die Soziale Struktur der Unternehmerschaft, Stuttgart, 1971, str. 9. 6 Hans-Jürgen Teut eberg, Westfälische Textilunternehmer in der Industrialiesie- rung. Sozialer Status und betriebliches Verhalten im 19. Jahrhundert, Dortmund, 1980, str. 5–6. 136 navanje podjetnika kot lastnika produkcijskih sredstev, kot delodajalca z izklju čno pravico ukazovanja, v čigar odločitve se ni smel nih če vmešavati, ki pa je zato no- sil tudi vse tveganje. Sodobno pojmovanje podjetnika je nastopilo po drugi svetovni vojni. Pri preu čevanju so- dobne literature je Riemer ugotovil tri temeljne prvine sodobnega pojmovanja: prvi dejavnik je dejavnik odlo- čanja. Podjetnik je torej oseba, ki v podjetju sprejema temeljne odlo čitve. Dejavnik odlo čanja izvira iz funkcio- nalne definicije podjetništva. Drugi dejavnik je tveganje, ki le redko najde pot v opredelitve podjetništva. Tretji dejavnik je lastništvo, ki predstavlja temeljni kamen tradicionalnega pojmovanja podjetništva in se upora- blja tudi v sodobni literaturi, čeprav ga mnogi razisko- valci zavra čajo kot zastarelega in preozkega. Razen tega je naletel Riemer pri posameznih avtorjih ali skupinah avtorjev na naslednje dejavnike, ki lahko dolo čajo pod- jetnika: dejavnik aktivnosti, ki kot podjetnika pojmuje le onega, ki dejansko izvaja dodeljene mu funkcije, po- ložajni dejavnik, ki kot podjetnika opredeljuje le osebo, ki ima formalno najvišji položaj v podjetju, pravni de- javnik, ki vidi podjetnika v človeku, ki mu je zakonsko dodeljena podjetniška funkcija, ter najbolj subjektivni dejavnik med naštetimi, družbenopoliti čni oz. socialni dejavnik, ki podjetnike iš če med onimi, ki jih kot take vidi(jo) družba oz. sodelavci. Iz zbranih spoznanj je Rie- merju uspelo oblikovati lastno funkcionalno definicijo, ki se glasi: Podjetnik je oseba dejavna na gospodarskem podro čju, ki na podlagi dodeljenih ji kompetenc v dobro podjetja sprejema temeljne dispozicije in odlo čitve, za katere prevzema vso odgovornost. Pravica do sprejema- nja odlo čitev lahko temelji na lastništvu podjetja ali na sporazumni dodelitvi le-te. 7 Ekonomist Mark Cas son razlikuje med dvema osnovnima pristopoma k definiciji podjetnika: med funkcionalnim ter indikativnim pristopom. Funkcional- ni pristop opredeli dolo čeno funkcijo in za podjetnika razglasi vsakega, ki jo opravlja. Indikativni pristop pa 7 Gerhard K. Riemer , Vom “traditionellen Unternehmerbegriff’’ zu den “unternehme- risch Tätigen’’ V: A. Brusatti (Hrsg.), Wandel des Unternehmerbegriffes, Wien, 1977, str. 24–27. 137 GOSPODARSKE PODOBE poda zna čilnosti, po katerih lahko podjetnika prepozna- mo. “V nasprotju s funkcionalno definicijo, ki je lahko zelo abstraktna, je indikativna definicija zelo prizemlje- na. Podjetnika opredeli glede na njegov pravni status, pogodbena razmerja z družabniki, položaj v družbi itd.’’ 8 Položajno definicijo lahko uvrstimo v skupino indika- tivnih definicij. Cas son trdi, da ekonomski teoretiki ve- činoma posegajo po funkcionalni definiciji, medtem ko gospodarski zgodovinarji po navadi uporabljajo indika- tivno definicijo, in meni, da je to popolnoma pravilno. 9 V nadaljevanju si bomo podrobneje ogledali funkci- onalno in položajno definicijo podjetnika. *** Za o četa funkcionalne opredelitve velja Joseph Schum peter. Njegovo definicijo štejejo za “skrajno funkcionalno’’. 10 Naslonil se je na Johna Milla in J. B. Saya, ki sta opozorila na podjetnikovo usmerjevalno in organizacijsko funkcijo v produkcijskem procesu. Vlo- go podjetnika v organizaciji produkcijskega procesa je podrobneje raz členil in za čel razlikovati menedžersko in podjetniško funkcijo. Za menedžerja je zna čilno, da opravlja naloge, katerih namen je kombiniranje in preo- blikovanje že obstoje čih dejavnikov v izdelke. Menedžer- ska funkcija je organizacija produkcije. Kaj pa je potem- takem funkcija, ki podjetnika razlikuje od menedžerja? To razlo čevalno funkcijo podjetnika je Schu mpeter videl v inovaciji. Podjetnik uveljavlja nove kombinacije ob- stoje čih gospodarskih možnosti. Zanj je potemtakem zna čilna dejavnost, ki ni del vsakdanje poslovne rutine. Vendar pa je Schum peter sam priznal, da je v praksi zelo težko strogo lo čiti podjetnika od menedžerja, saj lahko posameznik opravlja obe funkciji hkrati. Razliko- vanje med menedžersko in podjetniško funkcijo je upo- rabno predvsem v teoriji. Poleg lo čevanja menedžerske in podjetniške funkcije se je Schum peter potegoval tudi 8 Mark Cas son, The Entrepreneur. An Economic Theory, Second Edition, Chelten- ham – Northampton, 2004, str. 19. 9 Prav tam. 10 Toni Pierenkemper, Die westfälischen Schwerindustriellen 1852–1913, Göttin- gen, 1979, str. 19. 138 za strogo razmejitev kapitalisti čne in podjetniške funk- cije. Za zgodovinarja predstavlja problem zlasti abstrak- tnost Schumpetrove opredelitve. Menil je, da ni nujno, da bi bila podjetniška funkcija utelešena v fizi čni osebi. Njene nosilke so lahko tudi organizacije in institucije. 11 Zdaj vidimo, zakaj Schumpetrovo definicijo podjetnika razumemo kot skrajno funkcionalno. Podjetnik ni ve č oseba iz mesa in krvi, ampak abstrahira v golega no- silca podjetniške funkcije. Kot pravi sam Schum peter: “/.../ kadar govorimo o podjetniku, ne mislimo na fizi č- no osebo, ampak veliko bolj na funkcijo /.../’’. 12 Schumpetrov sodelavec na Harvardskem centru za raziskovanje podjetniške zgodovine Fritz Redlich je prevzel zgornjo definicijo, jo postavil na trdna tla ter na njeni podlagi razvil lastno, za empiri čno raziskovanje primernejšo definicijo podjetnika. Pri Red lichu je kot osrednji dejavnik, ki opredeljuje podjetnika, v ospredje stopilo odlo čanje v podjetju. Podjetnik je tisti, ki spre- jema bistvene, t. i. strateške odlo čitve. Dolo ča poslov- ne cilje podjetja, njegovo strukturo in položaj na trgu. Vzporedno s strateškimi obstajajo takti čne odlo čitve, ki imajo nalogo uresni čevanja strateških odlo čitev v pra- ksi. Schumpetrov vpliv se kaže v pojmovanju podjetni- ka kot organizatorja produkcije ter v razlikovanju med strateškimi in takti čnimi odlo čitvami, v katerem se zr- cali Schumpetrova lo čitev podjetniške in menedžerske funkcije. Po Schumpetrovem vzoru je Red lich lo čil pod- jetnika od kapitalista, ki sicer prispeva kapital in s tem tvega, vendar ni nujno, da sprejema strateške odlo čitve. Kot primer navaja predsednika upravnega sveta delni- ške družbe, ki ne poseduje niti ene delnice svojega de- lodajalca, pa kljub temu sprejema strateške odlo čitve. Last kapitala in podjetništvo potemtakem nista nujno povezana. Red lich je subjekte, udeležene pri podjetju, razdelil na lastnike kapitala, podjetnike in podrejeno vo- dilno osebje (ravnatelje, direktorje, delovodje ipd.). 13 Se- 11 Joseph A. Schum peter, Economic Theory and Entrepreneurial History. V: Change and the Enterpreneur: Postulates and Patterns for Entrepreneurial History, Cam- bridge, 1949, str. 66–72. 12 Prav tam, str. 80. 13 Hartmut Berghoff , Moderne Unternehmensgeschichte, Padeborn – München – Wien – Zürich, 2004, str. 40–41. 139 GOSPODARSKE PODOBE veda takšna stroga delitev velja le za ve čja podjetja, pra- viloma organizirana kot delniške družbe, medtem ko so pri majhnih in srednjih podjetjih v ve čini primerov vse tri funkcije združene v eni osebi ali manjši skupini oseb. Nemški zgodovinar Jürgen Kocka se je naslonil na Red lichovo opredelitev in razlikoval podjetniško, mene- džersko ter kapitalisti čno funkcijo. Kot glavni strateški odločitvi navaja odlo čitvi glede profitabilnosti ter ren- tabinosti podjetja. Sem spadajo odlo čitve o mobilizaciji in kombinaciji produkcijskih dejavnikov, o investicijah in imenovanju vodilnih zaposlenih (ravnatelji, direktor- ji ipd.). Takti čne odločitve se pri Kocki nanašajo zlasti na urejanje notranje strukture podjetja in na nadzor dejavnosti, ki se v njem odvijajo. Menedžerske funkci- je so: skrb za smotrno organizacijo podjetja, zadostno notranjo koordinacijo, pretok informacij, organizacijo hierarhi čne strukture in nadzor zaposlenih v podjetju. 14 Redl ich in Ko cka ne vidita razlike med podjetnikom in menedžerjem v tem, da je prvi lastnik podjetja, dru- gi pa le uslužbenec, temve č v njuni funkciji v podjetju, funkciji, ki je odvisna od vrste odlo čitev, ki jih spreje- mata. Med funkcionalne prišteva svojo opredelitev pod- jetnika tudi ekonomist Mark Cas son , ki danes velja za enega izmed najpomembnejših in najvplivnejših raziskovalcev na tem podro čju. Tudi Cas son postavlja proces odločanja v središ če podjetnikovega delovanja. Podjetnika opredeljuje kot nekoga, ki se specializira za sprejemanje samostojnih odlo čitev v zvezi s koordina- cijo pi člih virov. 15 Še ve č, podjetnika vidi kot speciali- sta za odlo čanje, ki ima pred nestrokovnjaki prednost, da razpolaga z boljšimi informacijami oz. jih zna bolje interpretirati. 16 Glavna podjetnikova funkcija je torej sprejemanje odlo čitev v negotovih pogojih. 17 Leta 2006 14 Jürgen Ko cka, Unternehmer in der deutschen Industrialiesierung, Göttingen, 1975, str. 14–15. 15 “... an entrepreneur is someone who specializes in taking judgmental decisions about the coordination of scarce resources.’’ Mark Cass on, The Entrepreneur, str. 20. 16 Berghoff , Moderne Unternehmensgeschichte, str. 39. 17 Mark Cas son, Andrew Godley , Entrepreneurship and Historical Explanation. V: Youssef Cassis , Ioanna Pepelasis Minoglou (ed.), Entrepreneurship in Theory and History, New York, 2005, str. 26. 140 je podjetnika opredelil takole: “Podjetniki se specializi- rajo za sprejemanje težkih in zapletenih odlo čitev, za katere drugi ljudje no čejo sprejeti odgovornosti.’’ 18 Vpliv Cas sonove definicije na sodobne raziskovalce podjetni- štva se kaže v njeni razširjenosti in priljubljenosti. Funkcionalna definicija nam, če jo ho čemo upo- rabiti pri raziskovanju konkretne zgodovinske situaci- je, povzro ča precej težav. Za njeno pravilno uporabo bi morali raziskati vsako podjetje posebej in ugotoviti, kdo je v njem dejansko sprejemal strateške odlo čitve, ter z raziskavo obnašanja podjetja na trgu ugotoviti, ali so bile odlo čitve res strateške. Vendar pa to ni mogo če, ker večina tovrstnih podatkov manjka. Težavo predstavlja tudi prepoznavanje in razlikovanje strateških ter tak- ti čnih odlo čitev. Poleg tega lahko domnevamo, da so se v vsakdanjem življenju posamezniki, ozna čeni za pod- jetnike v funkcionalnem in v položajnem smislu, v ve- liki meri prekrivali. Pri uporabi funkcionalne definicije v raziskovanju se pogosto pojavi težava, da avtorji trdi- jo, da se ravnajo po funkcionalni definiciji, ko v resnici uporabljajo položajno definicijo, saj, ne da bi to dokaza- li, domnevajo, da osebe, ki zavzemajo v hierarhiji pod- jetja položaj z najvišjo formalno avtoriteto, sprejemajo tudi strateške odlo čitve. 19 *** Po našem mnenju je za zgodovinsko raziskovanje podjetništva najprimernejša položajna definicija, ki podjetnika vidi v osebi, ki v podjetju zaseda položaj z najve čjo formalno avtoriteto, tj. v osebi, ki je na vrhu hierarhi čne strukture podjetja. Ta definicija kot kriterij za dolo čanje podjetnika ne uporablja funkcije, ki jo nek- do v podjetju opravlja, temve č njegovo pozicijo oz. polo- žaj v podjetju. Položajna definicija ima dve pomembni prednosti: lahko jo je operacionalizirati, ker je tako de- finirane podjetnike zelo lahko prepoznati, saj je iz sa- me ureditve podjetja oz. pravnih predpisov, ki urejajo 18 Mark Cas son , Introduction. V: Mark Casson, Bernard Yeung , Anarudha Basu, Ni- gel Wadeson (ed.), The Oxford Handbook of Entrepreneurship, Oxford, 2006, str. 1. 19 Pierenkemper , Die westfälischen Schwerindustriellen, str. 13–14, 20. 141 GOSPODARSKE PODOBE strukturo podjetja, razvidno, kdo so osebe, ki jih bomo obravnavali kot podjetnike. Obenem pa omogo ča tudi lažje raziskovanje podjetniškega delovanja obravnava- nih oseb. 20 Položajno definicijo podjetnika smo povzeli po so- ciologu Benu Biermannu , ki jo je uporabil pri raziskavi podjetnikov v sodobni nemški družbi. Biermann je iskal definicijo podjetnika, ki bi bila ob čeveljavna, teoreti č- no relevantna in zlasti uporabna pri empiri čnem razi- skovanju. Zaradi tega je zavrnil funkcionalno definicijo podjetnika ter prevzel položajno, ki se glasi: “Podjetnik je oseba, ki v podjetju zaseda položaj z najve čjo formal- no avtoriteto.’’ 21 Položajna definicija se opira na for- malno strukturo avtoritete znotraj podjetja, dolo čeno s pravnimi predpisi. Družabnik v družbi z omejeno zavezo ali član nadzornega sveta delniške družbe imata lahko precejšen vpliv na vodenje podjetja, vendar ta vpliv ni formalen, tj. zakonsko ali pogodbeno podprt. Podjetnik je tisti, ki mu veljavna zakonodaja in družbena pogodba podeljujeta pravico do vodenja podjetja. Iz tega sledi, da so podjetniki pri delniških družbah člani upravnega sveta, pri družbah z omejeno zavezo poslovodje, pri po- sami čnih podjetjih lastniki, pri javnih družbah pa dru- žabniki, udeleženi pri vodenju podjetja. 22 Kot smo omenili že v poglavju o funkcionalni defi- niciji podjetnika, lahko s precejšnjo gotovostjo domne- vamo, da so se v praksi osebe, ki so bile podjetniki v po- ložajnem smislu, in osebe, ki so bile podjetniki v funk- cionalnem smislu, v veliki meri prekrivale. Na primeru Kranjske industrijske družbe bomo videli tovrstno pre- krivanje položajne in funkcionalne definicije v praksi. Kranjska industrijska družba je po uspešnem za četku v sedemdesetih letih 19. stoletja zašla v finan čno krizo. Glavni vzrok za slab poslovni uspeh je ti čal v tehni čni zaostalosti gorenjskih fužin. Jeseniška železarna je še vedno uporabljala oglje, medtem ko so njeni konkuren- ti že uvedli nove postopke, ki so jim omogo čili cenejšo proizvodnjo. Tako se je bil upravni odbor Kranjske in- 20 Prav tam, str. 24. 21 Bierm ann, Die Soziale Struktur, str. 9–10. 22 Prav tam, str. 10–11. 142 dustrijske družbe, če je hotel, da se družba obdrži na trgu, prisiljen odlo čiti za uvedbo tehni čnih inovacij in je leta 1888 sklenil izgradnjo dveh bazi čnih martinovih pe či, uvedbo pridobivanja jekla s pretapljanjem starega železa ter izgradnjo elektrarne z izrabo vodne sile. 23 Na tem primeru vidimo, kako so člani upravnega od- bora, torej podjetniki v položajnem smislu, sprejeli stra- teško odločitev, s čimer so opravljali podjetniške funk- cijo. Brez preu čevanja poslovanja posamezne delniške družbe ne moremo soditi, ali so člani upravnega odbora opravljali podjetniško funkcijo ali ne, je pa upravni od- bor, in posledi čno njegovi člani, imel formalno dodeljeno pravico do vodenja poslov v podjetju, tj. do sprejemanja strateških odlo čitev. Zdrav razum nam zato govori v prid domneve, da so se dejavnosti položajno in funkcionalno opredeljenih podjetnikov pogosto prekrivale. *** Pri opredelitvi podjetniške dejavnosti smo zapisali, da je njena poglavitna zna čilnost ustanoviti, vzdrževati in širiti k zaslužku usmerjeno poslovno enoto. Podje- tnik kot nosilec te dejavnosti torej ne more delovati zu- naj okvira organizacije. Poslovnim enotam oz. enotam ekonomske organizacije pravimo podjetja. Podjetje pod- jetniku ali skupini podjetnikov omogo ča produkcijo in distribucijo ekonomskih dobrin z namenom ustvarjanja dobi čka. Ogledali si bomo najpomembnejše in najbolj raz- širjene oblike podjetij od druge polovice 19. stoletja do za četka druge svetovne vojne, za vsako organizacijsko obliko pa še primer konkretne firme, ki se je registri- rala pri trgovinskem sodiš ču v Ljubljani. Podjetje je v tem obdobju predstavljalo osnovno enoto kapitalisti č- nega gospodarstva. Temeljna vira za raziskovanje or- ganizacijskih oblik podjetij sta trgovinska zakona iz let 1862 ter 1937. Videli bomo, da se pravni predpisi, ki so urejali ustroj poslovnih enot, skoraj niso spreminjali. S pregledom zakonodaje, ki je dolo čala, kdo je v podjetjih 23 Vlado Valen či č , Delniške družbe na Kranjskem. V: Zbornik ob devetdesetletnici arhiva, Ljubljana, 1988, str. 54. 143 GOSPODARSKE PODOBE zasedal položaj z najvišjo formalno avtoriteto, imamo namen utemeljiti in dokazati položajno definicijo podje- tnika. Vrhovni položaj v podjetju je lahko zasedal eden ali skupina podjetnikov, zakon pa ga je opredeljeval s pravico do vodenja poslov. *** Avstrijski trgovinski zakon iz leta 1862 je v osnovi razlikoval med podjetji posameznih fizi čnih oseb in tr- govinskimi družbami. 24 Uredbe glede posami čnih firm so precej skope in dolo čajo le, da je moralo biti ime podjetja istovetno z imenom njegovega lastnika, ki je bil tudi njegov pravni zastopnik. Podjetnik, ki je firmo vodil sam, brez družabnikov, ali le s tihimi družabniki, je podjetje moral poimenovati s svojim priimkom, z do- datkoma imena ali brez njega. V naziv lastnik ni smel vklju čevati dostavkov, ki so nakazovali na družabništvo (npr. & co.), lahko pa je vklju čil dostavke, ki so dodatno pojasnjevali lastnikovo osebo ali posel, ki ga je opra- vljal. 25 Jugoslovanski trgovinski zakon iz leta 1937 ni prinesel nobenih bistvenih sprememb. Iz položajne defi- nicije sledi, da je bil podjetnik pri podjetjih posami čnih fizi čnih oseb njegov lastnik. PRIMER: V Londonu rojeni 26 podjetnik Charles Mo- line , brat Davida Molina , dejavnega v upravi ljubljanske predilnice in tkalnice, 27 je leta 1885 na trgovinsko sodi- šče v Ljubljani poslal prošnjo za vpis tovarne lepenke, stoje če v tržiški okolici, »Charles Mo line, holzdeckelfa- brik ob Neumarktl’«, v trgovinski register. Podjetje je moral vpisati, ker je na leto pla čeval 56 goldinarjev pri- dobnine. Po Molinovi smrti je podjetje leta 1930 prevzel njegov ne čak 28 Ernest Schallgruber. 29 24 Nina Zupan či č Pušavec , Oblike organiziranja gospodarstva na Slovenskem od 1918 do 1941, Ljubljana, 2003, str. 37. 25 Gesetz vom 17. December 1862, Reichsgesetzblatt für das Kaiserthum Österreich (v nadaljevanju RGBl), Jahrgang 1863, str. 16. 26 Iz mrliškega lista Charlesa Molina izvemo, da se je rodil 25. 1. 1852 v Londonu in umrl 15. 8. 1930 v Slapu pri Trži ču. ZAL, LJU 88, Posam I, št. 242. 27 Rudolf Andrejka , Najstarejše ljubljanske industrije. V: Kronika slovenskih mest, št. 3, 1934, str. 186. 28 Prav tam. 29 ZAL LJU 88, Posam I, št. 242. 144 *** Prve v skupini trgovinskih družb so javne trgovske družbe. Avstrijski trgovinski zakon iz leta 1862 je javno trgovsko družbo opredelil kot družbo, pri kateri sta naj- manj dve osebi opravljali posel v okviru skupne firme in udeležba pri nobenem družabniku ni bila omejena le na premoženjski vložek. Zakon iz leta 1937 je dodal še, da je vsak družabnik družbinim upnikom odgovarjal z vsem svojim premoženjem. 30 Družabniki so morali medseboj- ne odnose uravnavati z družbeno pogodbo, ki je urejala tudi vodenje poslov v podjetju. Zakon je dopuš čal mo- žnost, da je družbena pogodba navedla posamezne dru- žabnike, ki so imeli v podjetju poslovodno funkcijo, pri tem pa iz poslovanja izklju čila vse druge družabnike, ki jim ta funkcija ni bila podeljena. Poslovodja je moral biti najmanj eden. Poslovodje so imeli pravico, da so ne glede na ugovore preostalih družabnikov vodili vse za delovanje podjetja potrebne posle. Če v družbeni pogod- bi niso bila navedena imena poslovodij, so imeli vsi dru- žabniki enako pravico do vodenja poslov. Za sprejema- nje odlo čitev je bilo potrebno njihovo soglasje. Če tega ni bilo, je morala odlo čitev izostati. Vsak družabnik se je lahko, četudi ni bil udeležen pri vodenju podjetja, vedno osebno prepri čal o finan čnem stanju. Kadar koli se je lahko oglasil na sedežu podjetja ter si ogledal trgovske knjige in dokumentacijo družbe in si iz njih napravil bi- lanco za lastne potrebe. 31 Pri javnih trgovskih družbah kot podjetniki v poštev pridejo družabniki, ki so po dolo- čilih družbene pogodbe vodili posle v podjetju. PRIMER: Ljubljanski trgovec s papirjem in pisar- niškimi potrebš činami Albert Zeschko je leta 1911 od podjetja Mayer & co. kupil tovarno papirnatih vre čic v Ljubljani in jo v trgovinski register vpisal kot posami čno firmo »A. Zeschko, Papier- Schreib- und Zeichenmateri- alienhandel und fabriksmässige Erzeugung von Papier- säcken und Düten«, ki se je v slovenš čini glasila: »Prot. 30 Trgovinski zakon za Kraljevino Jugoslavijo, Službeni list Kraljevske banske upra- ve Dravske banovine, 93. kos, 20. 11. 1937, str. 848. 31 Gesetz vom 17. December 1862, str. 28–32. Trgovinski zakon za kraljevino Jugo- slavijo, str. 849–851. 145 GOSPODARSKE PODOBE tvrdka A. Zeschko, trg. s papirjem in pisalnimi potreb- ščinami in tovarna papirnatih vre čic«. V jeseni svojega življenja, leta 1930, tri leta pred smrtjo, je, star 82 let, za javnega družabnika v podje- tje vzel svojega sina dr. Erika Zeschka , knjigovodjo v Ljubljani. Javna družba je nastala l. septembra 1930 na podlagi družbene pogodbe, ki sta jo o če in sin pod- pisala 27. julija 1930. Albert Zeschko je v družbo vložil 1.200.000 dinarjev, Erik pa je sodeloval s simboli čno vsoto 10.000 dinarjev. Družbena pogodba je dolo čala, da sta pri vodenju podjetja enakopravno sodelovala o če in sin. Po smrti Alberta Zeschka, 15. decembra 1933, je podjetje zopet dobilo enega lastnika, dr. Erika Zesch- ka. 32 V tem primeru je imela ustanovitev javne družbe v prvi vrsti nalogo nebole čega in gladkega prehoda uspe- šnega podjetja iz o četovih v sinove roke. *** Komanditna družba je bila družba, pri kateri se je eden ali ve č družabnikov udeleževalo le s kapitalskim deležem. Tem se je reklo komanditisti, drugi družabni- ki pa so za svojo udeležbo pri podjetju osebno jam čili. Zakon iz leta 1937 je razlikoval med komanditisti, ka- terih odgovornost do družbinih upnikov je bila omejena z njihovim kapitalskim deležem, medtem ko so drugi družabniki odgovarjali z vsem svojim premoženjem. Po- sle v podjetju so vodili osebno odgovorni družabniki, komanditisti pa do vodenja podjetja niso bili niti obve- zani niti za to niso imeli pravice. Poleg tega niso smeli ugovarjati proti na činu vodenja podjetja. Vendar pa so imeli komanditisti pravico do pisnih poro čil o letni bi- lanci podjetja, če so jih zahtevali. Njihovo ustreznost so lahko preverili s pomo čjo poslovnih knjig in dokumen- tov. 33 Iz povedanega ni dvoma, da so podjetniški polo- žaj pri komanditnih družbah zasedali osebno odgovorni družabniki. Trgovinski zakon iz leta 1862 je predvideval tudi 32 ZAL LJU 88, A VII, št. 28. 33 Gesetz vom 17. December 1862, str. 40–41. Trgovinski zakon za kraljevino Jugo- slavijo, str. 855–856. 146 komanditne družbe na delnice, vendar pa je morala bi- ti ta organizacijska oblika vsaj na našem prostoru zelo redka, saj nanjo pri raziskovanju podjetništva nismo naleteli. Verjetno zato trgovinski zakon iz leta 1937 te vrste podjetij ni ve č poznal. PRIMER: Tovarno »K. k. priv. Kaltenbrunner Farb- holz – Fabrik« (C. kr. privilegirana tovarna barvnega lesa v Studencu), v trgovinski register vpisano leta 1870 kot posamično firmo, 34 do leta 1875 v rokah Fidelisa Ter- pinca in nato njegove vdove Josipine, je po njeni smrti, leta 1885, dobil v last Terpin čev zet Ivan Baumgartner po poreklu iz ugledne ljubljanske trgovske rodbine. 35 Tovarno je do leta 1897 vodil sam, nato pa se je odlo- čil, da bo podjetje spremenil v komanditno družbo. Kot razlog za svojo odlo čitev je v dopisu na ljubljansko trgo- vinsko sodiš če navedel željo po razširitvi na proizvodnjo strojil. Ustanovitvi komanditne družbe je torej botrovala potreba po kapitalu za razvejenje produkcije. Družba je za čela obstajati 1. januarja 1897, njen naziv pa se je glasil »K. k. Kaltenbrunner Farb- und Gerbstoffefabrik Fidelis Terpinz Nachfolger« (C. kr. tovarna barvil in stro- jil, nasledniki Fidelisa Terpinca v Studencu). Družbeno pogodbo so nasledniki sestavili 30. septembra 1897. Le- ta je omejila obstoj družbe na deset let. Javna družabni- ka sta bila Ivan Baum gartner ter Pavel Zeschko, 36 oba iz Ljubljane. Vložek vsakega je znašal 60.000 goldinarjev. Komanditisti pa so bili: grofica Jožefina Wenckheim, ro- jena Baum gartner, veleposestnica na Dunaju, Mary Ba- umgartner, veleposestnica in soproga c.-kr. vicekonzula v Aleksandriji, stanujo ča ravno tako na Dunaju, obe z vložkom v višini 30.000 goldinarjev, ter Jože Pleiweis iz Ljubljane, prokurist tovarne v Studencu vse od leta 1882, ko je ta prešla v last Ivana Baum gartnerja, 37 z 34 ZAL LJU 88, register posameznih firm, knjiga 1. 35 Rudolf Andr ejka, Fidelis Terpinc . V: Kronika slovenskih mest, št. 2, 1934, str. 119. 36 Sorodstvene vezi Pavla Zeschka s Terpin čevim dolgoletnim poslovnim partnerjem Valentinom Zeschkom nismo uspeli ugotoviti, če je le-ta seveda obstajala. Pregled indeksa popisa prebivalstva Ljubljane iz leta 1869 nam pove, da Pavel ni bil eden izmed trinajstih otrok Valentina Zeschka, obenem pa iz njegove domovnice izvemo, da se je rodil v Zagrebu l. 1865. ZAL, LJU 504, mesto Ljubljana, statisti čni popisi, Indeks popisa prebivalstva 1869 in ZAL LJU 500, zglaševalne pole, t.e. 31. 37 ZAL LJU 88, register posameznih firm, knjiga 1. 147 GOSPODARSKE PODOBE vložkom 20.000 goldinarjev. Pri komanditni družbi je šlo v osnovi za družinsko podjetje, saj sta bili Jožefi- na in Mary oz. Marija Baumgartner h čeri Ivana Bau- mga rtnerja in Terpin čeve posvojenke Emilije Gar čeve. 38 Pogodba je dolo čala, da je imel prva tri leta pravico do vodenja poslov izklju čno Ivan Baum gartner, po prete- ku te dobe pa so smeli posle kolektivno voditi Ivan Ba- um gartner, Pavel Zeschko ter Jože Pleiweis . Odlo čitve so sprejemali z glasovanjem, pri katerem je prevlada- la ve čina glasov. Število glasov je bilo odvisno od dele- ža vloženega kapitala, kar je omogo čalo prevlado obeh javnih družabnikov. 39 Vidimo, da je imel v nasprotju z zakonodajo pravico do vodenja poslov tudi komanditist Jože Pleiweis, kar lahko pojasnimo z dejstvom, da je bil prokurist podjetja 27 let (od 1882 do 1909). 40 Obenem pa mu je sprejemanje odlo čitev omejeval majhen kapi- talski delež, saj sta ga lahko Ivan Baumg artner in Pavel Zeschko kadar koli preglasovala. *** Delniške družbe so v Habsburški monarhiji do le- ta 1863 spadale v okvir društvene zakonodaje. 41 Prvi zakon, ki je dolo čal sestavo delniških družb, je iz leta 1840. Kot organe družbe je zakon predvideval generalno skupš čino delni čarjev, odbor ter direkcijo. Direkcija je bila odgovorna za vodenje poslov. Odbor ni bil obvezen organ, ampak so ga člani družbe lahko izvolili, če so to hoteli. Odbor je bil v primeru, da so ga imenovali, stalen organ s pravico in dolžnostjo vpogleda v finan čno poslo- vanje družbe in je moral v imenu delni čarjev na general- ni skupš čini navesti vse pripombe in predloge, ki so se nanašali na poslovanje in dobrobit družbe. Direkcija je morala generalni skupš čini delni čarjev podati poro čilo o poslovanju v preteklem poslovnem letu. 42 Direkcija, ki je 38 And rejka, Fidelis Terpinc, str. 119. 39 ZAL LJU 88, Družb. II, št. 34. 40 AS 488, register družbenih tvrdk L I N I ter register družbenih tvrdk L II. 41 Zupan či č Pušav ec, Oblike organiziranja gospodarstva, str. 56. 42 Hofkanzlei Decret vom 6. August 1840, št. 462. V: Gesetze und Verordnungen in Justiz Fache vom Jahre 1840 für die deutschen Staaten der Österreichische Mo- narchie, Wien, 1841, str. 525. 148 kasneje dobila ime upravni odbor, je imela že od vsega za četka nalogo voditi posle v podjetju in s tem položaj z najvišjo formalno avtoriteto. Zakon iz leta 1843 je za delniške družbe predvi- deval statut, ki je med drugim moral vsebovati namen družbe in imena članov vodstva. Organizacijska sestava družbe je ostala enaka. Edina novost je bila v tem, da so člani direkcije sedaj dobili naziv poslovodij in jim je bil tudi tako priznan vrhovni položaj v podjetju. Zakon je podrobneje določil vlogo generalne skupš čine, ki se je morala sestati najmanj enkrat na leto, udeležili pa so se je delni čarji, ki jim je morala direkcija iz črpno poro čati o poslovanju v preteklem letu in o finan čnem stanju. 43 Sledil je zakon o društvih iz leta 1853, ki je direkciji prvi č izrecno priznal pravico do vodenje podjetja. Prav tako je podrobneje opredelil vlogo odbora, ki je imel na- logo nenehnega nadzora nad poslovanjem direkcije. Od- bor ni bil obvezen organ. 44 S trgovinskim zakonom iz leta 1862 so delniške družbe prešle v okvir trgovinske zakonodaje. Trgovski zakonik je do tedaj najobsežneje in najpodrobneje ob- delal ureditev delniških družb. Posvetil jim je 10 strani, tj. paragrafe od številke 207 do 249. Delniška družba je bila opredeljena kot trgovska družba, pri kateri so družabniki udeleženi le z deleži, ne da bi osebno jam čili za družbine pravne obveznosti. Za njeno ustanovitev je bilo treba podpisati družbeno pogodbo, ki jo je morala potrditi pristojna oblast. Novost, ki jo je prinesel trgo- vinski zakon, je bila preimenovanje direkcije v upravni odbor. Odbor, ki je imel nalogo nadzorovati poslovanje direkcije, pa je tedaj dobil novo ime – nadzorni svet. A struktura delniških družb je ostala enaka. Delni čarji so lahko vplivali na zadeve podjetja prek institucije generalne skupš čine, zlasti glede delitve či- stega dobička, vpogleda ter nadzora nad bilanco. Gene- ralno skupš čino je sklical upravni odbor, ko se mu je to zdelo potrebno v dobro družbe. Sklic generalne skup- 43 Hofkanzlei Decret vom 5. November 1843, št. 763, Gesetze und Verordnungen in Justiz Fache vom Jahre 1840 für die deutschen Staaten der Österreichische Monar- chie, Wien, 1848, str. 167–170. 44 Kaiserliches Patent vom 26. November 1852, Reichs Gesetz- und Regierungsblatt für das Kaiserthum Österreich, Jahrgang 1852, str. 1112–1113. 149 GOSPODARSKE PODOBE ščine sta lahko zahtevala tudi nadzorni svet ali skupina delni čarjev, ki je imela v lasti delnice, vredne najmanj desetino ustanovnega kapitala. Delni čarji so imeli tudi pravico do imenovanja nadzornega sveta. Nadzorni svet ni bil obvezen organ. Če so ga imenovali, je imel nalogo nadzora nad poslovanjem družbe v vseh vejah uprave. Nadzorni svet je imel vedno pravico do vpogleda v druž- bino blagajno, v poslovne knjige in drugo dokumentaci- jo podjetja. Njegova naloga je bila preveriti letne ra čune, bilance in predloge za delitev čistega dobi čka ter o tem vsako leto poro čati delni čarjem na generalni skupš čini. Lahko je sklical tudi generalno skupš čino, če se mu je to zdelo potrebno storiti v interesu družbe. Upravni odbor je bil obvezen organ, ki ga je morala imeti vsaka delniška družba. Obdržal je svojo poslovodno vlogo. Družbo je zastopal sodno in zunajsodno. Odbor je sestavljal najmanj en človek. Člani odbora so bili lahko za opravljanje svojega dela pla čani ali ne. Ni bilo nuj- no, da so bili delni čarji podjetja. Njihov mandat so lahko delni čarji kadar koli preklicali. Odbor se je moral držati omejitev, ki so jih dolo čali družbena pogodba ali sklepi generalne skupš čine. Skrbeti je moral, da so se poslovne knjige pravilno vodile. Za delni čarje je moral najkasneje v prvih šestih mesecih vsakega poslovnega leta predloži- ti bilanco preteklega poslovnega leta. Pomembno vlogo je igral tudi pri razpustu in likvidaciji družbe. 45 Leta 1899 je vlada na Dunaju izdala zakon, ki je urejal ustanavljanje ter preoblikovanje industrijskih in trgovskih delniških družb. Zakon je imel namen olajšati ustanavljanje delniških družb na podro čju industrije in trgovine. Ni veljal za družbe, ki so se ukvarjale z ban- čnimi, kreditnimi ali zavarovalniškimi posli, gradnjo ali vodenjem ladijskih kanalov, železnic ter parnih ladij. Za ustanavljanje in preoblikovanje družb je bilo še naprej potrebno državno dovoljenje. Prav tako novi zakon ni prinesel sprememb v organizacijsko sestavo delniških družb. Pomembno novost predstavlja uvedba instituci- je konstitutivne generalne skupš čine, ki jo je bilo tre- ba sklicati pred sodno registracijo družbe. Na njej so delni čarji sprejeli sklepe o ureditvi delniške družbe. V 45 Gesetz vom 17. December 1862, RGBl, Jahrgang 1863, str. 50–57. 150 delokrog konstitutivne skupš čine je spadalo sklepanje o ustanovitvi delniške družbe in dokon čni vsebini druž- bene pogodbe (statuta), volitve članov prvega upravnega odbora, nadzornega sveta ali ra čunskih revizorjev. Zakon o delniških družbah je podrobno opredelil naloge, sestavo itd. upravnega odbora in nadzornega sveta. Za imenovanje članov upravnega odbora je prvi č priporočal osebe, ki so se poklicno ukvarjale z vodenjem družb, tj. poklicne podjetnike. Člane upravnega odbo- ra so praviloma izvolili delni čarji na ob čnem zboru ali organ, ki so ga člani generalne skupš čine imenovali za posrednika med njimi in upravnim odborom. Volitve v upravni odbor so se morale odvijati periodi čno. Dolži- no mandata članov upravnega odbora je dolo čal statut. Mandat praviloma ni smel biti daljši od petih let, po- novno izvolitev pa je moral omogo čati statut. Mandat je prenehal ob koncu poslovnega leta, v času generalne skupš čine, ko je predsednik upravnega odbora skupaj s so člani sodeloval pri predstavitvi letne bilance delni- čarjem. Če je bilo v odboru ve čje število oseb, je lahko iz svojih vrst imenoval eksekutivni komite, odgovoren za neposredno vodenje poslov. Upravni odbor je moral voditi poslovne knjige družbe. Ob koncu vsakega po- slovnega leta je moral pripraviti ra čunski zaključek, iz katerega so morali biti vidni dobi ček in izguba družbe ter njena bilanca. Ra čunski zaklju ček je moral upravni odbor vsako leto v obliki poro čila predstaviti delni čar- jem na generalni skupš čini. Člani upravnega odbora brez družbinega dovoljenja niso smeli biti člani uprav- nega odbora, nadzornega sveta ali direktorskega sveta v podjetjih iste vrste. Direktorski svet je bil nov organ, ki je lahko obstajal poleg upravnega odbora in je bil zadol- žen za sprejemanje odlo čitev, ki niso spadale v delokrog generalne skupš čine. Odlo čitve je moral direktorski svet vedno sprejemati v soglasju z upravnim odborom. Delniške družbe so morale postaviti organ za kon- trolo letnih ra čunov. Ta organ je bil lahko nadzorni svet ali ra čunski revizorji (ra čunski pregledniki). Naloga teh organov je bila, z vpogledom v poslovne knjige podjetja preveriti stanje zaklju čnega ra čuna ter poro čati o svo- jih ugotovitvah na generalni skupš čini. Če se je družba odločila za ra čunske preglednike, je morala imenovati 151 GOSPODARSKE PODOBE najmanj dva. Prve člane nadzornega sveta ali revizor- je je volila konstitutivna generalna skupš čina, kasneje pa generalna skupš čina delni čarjev. Če je tako dolo čal statut družbe, so imeli člani nadzornega sveta pravico imenovati upravni odbor. Nadzorni svet je moral imeti najmanj tri člane, katerih mandat (enako kot mandat revizorjev) je lahko trajal najve č pet let, pri čemer je sta- tut lahko omogo čal njihovo ponovno izvolitev. Mandat članov nadzornega sveta ali ra čunskih revizorjev so lah- ko vsak čas preklicali delni čarji na generalni skupš čini. Člani nadzornega sveta ali revizorji niso smeli biti so- časno tudi člani upravnega odbora ali uradniki družbe, torej niso smeli biti neposredno udeleženi pri vodenju poslov družbe. Glede pla čila članom upravnega odbora, nadzorne- ga sveta, direktorskega sveta itd. je moral statut družbe določati, ali so bili pla čani iz deleža pri čistem dobi č- ku, kakega drugega vira dohodkov, ali pa so svoje delo opravljali brezpla čno. Generalna skupš čina je imela v novem zakonu še naprej enake pristojnosti. Na tem mestu izpostavimo pravico do izbire članov nadzornega sveta oz. ra čunskih revizorjev ter pravico do dolo čanja na čina honoriranja članov družbinih organov. Redno generalno skupš čino je moral vsaj enkrat letno sklicati upravni odbor, če je obstajal nadzorni svet, pa je imel pravico in dolžnost do sklica skupš čine tudi ta. Posamezni lastnik delnice je imel na generalni skupš čini pravico do odlo čanja z gla- sovanjem, vendar pa te pravice niso imeli vsi delni čarji, ampak je statut dolo čal najmanjše potrebno število del- nic, ki so dajale pravico do glasu. Ve čje število manjših delni čarjev pa je lahko skupaj na generalno skupš čino poslalo opolnomo čenca, ki je glasoval v njihovem ime- nu. 46 Jugoslovanski trgovinski zakon iz leta 1937 vsebu- je v veliki meri enaka dolo čila o delniških družbah kot zakona iz let 1862 ter 1899 s to razliko, da so bila bolj podrobna. Zakon iz leta 1937 je delniškim družbam po- svetil kar 46 strani oz. paragrafe 179 do 414, vendar pa 46 Verordnung der Ministerium des Innern, der Finanzen, des Handels, der Justiz und des Ackerbaus vom 20. September 1899, RGBl, Jahrgang 1899, str. 839–856. 152 kljub svoji obsežnosti v organizacijskem smislu razen nekaj malenkosti ni prinesel nobenih novosti. Delniške družbe je zakon opredelil takole: “Delniška družba ima s pravili dolo čeno in na enake dele (delnice) razdeljeno glavnico (osnovna glavnica), pri kateri je vsak družbe- nik (delni čar) udeležen s po eno ali ve č delnicami.’’ 47 Te- meljni organi družbe so ostali isti: generalna skupš čina delni čarjev, upravni odbor ter nadzorni svet. Njihove naloge se niso spremenile. Upravni odbor je še naprej vodil podjetje: “Uprava opravlja vse družbine posle, ko- likor po zakonu ne spadajo v podro čje drugih družbinih organov (poslovodstvo). Kolikor ni z zakonom druga če odrejeno ali dopuš čeno, zastopa družbo samo uprava (zastopstvo).’’ 48 Upravni odbor je moral sestaviti letno poro čilo o poslovanju podjetja. Funkcijo nadzora v druži sta opravljala nadzorni svet ali revizijsko poverjeništvo. Naloga obeh organov je bila nadzor nad poslovanjem upravnega odbora. Družbe z ve č kot 5.000.000 dinarjev glavnice so morale imeti nadzorni odbor, one z manj kot toliko pa so lahko izbirale med nadzornim svetom in revizijskim poverjeništvom. Člani nadzornega sveta ali revizijskega poverjeništva niso smeli imeti nobene zveze z upravljanjem podjetja. Naloge nadzornega organa so bile: “preskusiti inventar, letne sklepne ra čune, letno poro čilo in predloge uprave o uporabi dobi čka ali pokri- tju zgube’’. 49 “Nadzorni odbor je dolžan med poslovnim letom opravljati nadzor nad poslovanjem v vseh pano- gah vsakega družbinega podjetja. /.../ ob vsakem ča- su sme preskusiti družbine knjige in spise, vrednostne papirje, blagajne, skladiš ča i. pod. Najmanj v vsakem trimese čju mora nadzorni odbor nenadoma pregleda- ti stanje blagajne in vrednostnih papirjev.’’ 50 Nadzorni svet je o svojih ugotovitvah moral poro čati na letni ge- neralni skupš čini. Temeljne naloge in pravice generalne skupš čine so bile opredeljene takole: “Najkasneje v treh mesecih po preteku roka za sestavitev letnih sklepnih računov se mora opraviti skupš čina, ki naj: 47 Trgovinski zakon za Kraljevino Jugoslavijo, str. 856. 48 Prav tam, str. 878. 49 Prav tam, str. 882. 50 Prav tam, str. 883. 153 GOSPODARSKE PODOBE 1. preskusi letno poro čilo in letne sklepne ra čune in stori sklep o njih; 2. odlo či o uporabi čistega dobi čka ali o pokritju zgu- be; 3. odlo či o razrešnici članom uprave in nadzornih organov.’’ 51 Najpomembnejšo novost je zakon prinesel z menja- vo dotedanjega koncesijskega sistema, v katerem je mo- rala država dovoliti ustanovitev delniške družbe z nor- mativnim sistemom, ki je državno dovoljenje predvide- val le še za dolo čeno vrsto družb (npr. ban čne, kreditne, zrakoplovne itd.). 52 Ve čina industrijskih delniških družb se je sedaj lahko ustanavljala brez državnega dovoljenja oz. koncesije. Sklenemo lahko, da so imele delniške družbe že od za četka tri temeljne organe, katerih nazivi so se spremi- njali, vsebina pa ne: generalna skupš čina delni čarjev, nadzorni svet ter upravni odbor. Generalna skupš čina je predstavljala organ delni čarjev, nadzorni svet je imel nalogo nadzora poslovanja upravnega odbora, upravni odbor pa je zasedal položaj z najve čjo formalno avtorite- to, ki mu ga je zagotavljala pravica in dolžnost vodenja družbinih poslov. Pregled statutov desetih delniških družb, nastalih v obdobju od leta 1869 do leta 1934, potrjuje zgornja izvajanja. 53 Vsem podjetjem sta bila skupna dva temelj- na organa, generalna skupš čina delni čarjev ter uprav- ni odbor. Nadzorni svet je imelo šest družb, 54 tri druž- be so uporabljale usluge ra čunskih revizorjev oz. pre- 51 Prav tam, str. 869. 52 Zupan či č Pušav ec, Oblike organiziranja gospodarstva, str. 45. 53 Preu čili smo statute naslednjih delniških družb: Kranjska industrijska družba (statut iz leta 1869), AS 448, fasc. 1, 1869, št. 390, Krainische Baugesellschaft (1897), Delniške družbe kranjskih parnih opekarn (1907), AS 448, fasc. 38, 1899– 1912, Črna – Kaolin (1921), AS 448, fasc. 37, A–G, Industrija platnenih izdelkov d. d. v Jaršah (1934), Intex, tekstilna industrijalna d. d. v Kranju (1931), Kolinska tovarna kavnih primesi, trgovsko delniško podjetje (1925), AS 448, fasc. 37, H–K, Jugoslovanske tekstilne tvornice Mautner d.d. (1923), AS 448, fasc. 37, L–O, Indus d.d., industrija usnja in usnjarskih izdelkov v Ljubljani (1920), AS 448, fasc. 37, P–Š, ter Tovarna verig d. d. v Lescah pri Bledu (1922), AS 448, fasc. 37, T–Ž. 54 Te so bile: Delniške družbe kranjskih parnih opekarn, Krainische Baugesell- schaft, Črna – Kaolin, Jugoslovanske tekstilne tvornice Mautner d.d., Indus d.d., industrija usnja in usnjarskih izdelkov v Ljubljani ter Tovarna verig d. d. v Lescah pri Bledu. 154 glednikov, 55 medtem ko prvi statut Kranjske industrij- ske družbe iz leta 1869 ni predvideval nobenega od teh. Statuti delniških družb so generalni skupš čini del- ni čarjev, ki jo je moral upravni odbor sklicati vsaj en- krat na leto, priznavali nekaj ve č pravic kot trgovinska zakonodaja. Poglavitne so bile: 1. odobritev letne bilance, ki jo je sestavil upravni od- bor, 2. sklepanje o uporabi čistega dobi čka, 3. volitev članov upravnega odbora in nadzornega sveta oz. volitev ra čunskih revizorjev ter odlo čanje o višini njihovih denarnih nagrad, 4. sklepanje o zvišanju ali znižanju delniške glavnice, spremembi družbenih pravil ter poslovnega pred- meta podjetja, 5. sklepanje o razpustu družbe in na činu njene likvi- dacije ter združitvi z drugo družbo. Pravico do glasovanja na generalni skupš čini so praviloma imeli delni čarji, ki so bili lastniki vsaj desetih delnic. Statut delniške družbe Intex je upravni odbor opre- delil takole: “Upravni svet je od ob čnega zbora izvoljeno in pooblaščeno na čelstvo družbe, kateremu pristoji vr- hovno vodstvo njenih poslov ter nadzira z neposrednim poslovanjem poverjeno ravnateljstvo, zastopa družbo sodno in izvensodno ter dolo ča v splošnem v vseh zade- vah, ki /.../ niso pridržane ob čnemu zboru ali dodeljene drugim družbenim organom.’’ 56 Glavne pravice in dol- žnosti upravnega odbora, ki smo jih našli v obravnava- nih desetih statutih, lahko strnemo v šest to čk: 1. nastavljanje, suspendiranje in odpuš čanje uradni- kov in dolo čanja njihovega delokroga ter prejem- kov, 2. vodenje družbenih poslov, 3. podeljevanja prokure uradnikom družbe, 4. sklicevanje generalne skupš čine delni čarjev, 5. vodenje poslovnih knjig družbe, 6. sestavljanje letne bilance. 55 Te so bile: Industrija platnenih izdelkov d. d. v Jaršah, Intex, tekstilna industri- jalna d. d. v Kranju in Kolinska tovarna kavnih primesi, trgovsko delniško podjetje. 56 AS 448, fasc. 37, H–K. 155 GOSPODARSKE PODOBE Upravni odbor je pri raznih družbah obsegal tri do dvanajst članov, njihov mandat pa je trajal od enega do štirih let. Člani so morali iz svojih vrst izvoliti predse- dnika upravnega odbora. Poslovne odlo čitve so z glaso- vanjem sprejemali na sestankih, ki jih je moral predse- dnik sklicati najmanj enkrat mese čno oziroma vedno, ko je bilo to v interesu družbe. Na sestanku je morala biti navzo ča najmanj polovica članov oz. najmanj tri- je. Odlo čala je absolutna ve čina glasov. V primeru ize- na čenosti glasov je prevladal predsednikov glas. Člani upravnega odbora za svoje delo niso prejemali redne plače, temve č so jim družbena pravila kot nagrado pri- znavala pravico do 10-odstotnega deleža čistega letnega dobi čka. Izjemi v našem vzorcu predstavljata Kolinska ter Mautner d. d. Statut slednje je za člane upravnega odbora poleg denarne nagrade predvideval tudi stalno plačilo, katerega višino je dolo čila generalna skupš či- na. Statut Kolinske pa je poleg letne nagrade za člane upravnega odbora predvideval tudi letne prejemke v vi- šini 5.000 dinarjev. PRIMER: Znamenita moš čanska tovarna Satur- nus je svojo pot za čela leta 1919 kot posami čna firma »Emil Lajo vic, tovarna plo čevinastih izdelkov v Ljublja- ni«. Njen ustanovitelj in lastnik je bil Emil Lajovic , kot tihi družabnik pa se mu je pridružil ljubljanski trgovec Anton Lampret . Sedež tovarne je bil takrat še na Ko- menskega ulici 20. S pove čevanjem produkcije in novi- mi investicijami v strojno opremo se je firma leta 1920 preobrazila v javno trgovsko družbo. Tedaj je Lampret z namenom, da bi podjetje pridobilo ban čni kredit, po- stal javni družabnik in sledil je vpis podjetja v register javnih družb. Potreba po novih investicijah je od dru- žabnikov zahtevala vedno ve č vloženih sredstev. To sta rešila s preobrazbo iz javne v delniško družbo, pri kateri je sodelovala Zadružna gospodarska banka d. d. v Lju- bljani. Pogajanja z banko je za čel Anton Lampret. Ta so po časi napredovala in se kon čala avgusta 1920. Novou- stanovljena delniška družba je postala lastnica tovarne septembra istega leta. Vpis družbe v trgovinski register se je zaradi formalnih zapletov zavlekel do julija 1921, ko je bila registrirana kot “Tovarna izdelkov iz plo čevine in kovin Emil Lajovic in drug d. d.’’. Ustanovna general- 156 na skupš čina delni čarjev se je odvijala nekaj dni prej, 1. julija 1921, v prostorih Zadružne gospodarske banke d. d. v Ljubljani. Navzo či so bili štirje delni čarji: Emil La- jo vic, Anton Lampret ter Zadružna gospodarska banka d. d., ki sta jo zastopala upravni svetnik, inženir Dušan Sernec, ter ravnatelj dr. Ivan Slokar. Delniška glavnica je znašala 600.000 kron, oz. 1500 delnic, ki so pred- stavljale 60 glasov. Delniška glavnica je bila razdeljena na pol med banko in tovarnarjema. Prva je imela v lasti 750, slednja pa vsak po 375 delnic. Ker je statut družbe določal, da je moralo upravni odbor sestavljati 5 članov, so vanj izvolili vse 4 pomembnejše delni čarje, Emila La- jo vica, Antona Lampreta, predstavnika banke Dušana Serneca in Ivana Slokarj a, kot petega pa še Janka Jova- na , ravnatelja Gospodarske zveze v Ljubljani. V nadzor- ni svet so izvolili tri člane, med njimi tudi podravnatelja Zadružne banke d. d., Kristjana Dietza. 57 Z naslonitvijo na banko sta si podjetnika Lajo vic in Lampret zagotovi- la primerna kapitalska sredstva za širjenje podjetja, Za- družna banka pa je svojo investicijo zavarovala s pred- stavniki v upravnem odboru in nadzornem svetu. *** Družbe z omejeno zavezo so najmlajša vrsta podje- tij v obravnavanem obdobju, saj so bile zakonsko uve- dene šele leta 1906. Njihov namen je bil pospeševati ustanavljanje manjših podjetij, kar se kaže v tem, da je znašal najnižji potrebni ustanovni kapital le 20.000 kron. Tovrstnim podjetjem je država nudila tudi izdatne dav čne olajšave. 58 Njihov ustroj je dolo čal zakon o družbah z omejeno zavezo iz leta 1906. Temeljna organa sta bila ob čni zbor družabnikov ter poslovodja oz. poslovodje, ki so delo- vali v okviru upravnega odbora. Pred vpisom družbe v trgovinski register so morali družabniki skleniti druž- beno pogodbo ter imenovati poslovodje. Poslovodja je moral biti najmanj eden. Sporazumno so jih nastavljali družabniki, lahko tudi iz lastnih vrst, in jih lahko tudi 57 ZAL, LJU 88, B II, št. 4. 58 Zupan či č Pušav ec, Oblike organiziranja gospodarstva, str. 66. 157 GOSPODARSKE PODOBE kadar koli odpoklicali. Poslovodje so zastopali družbo sodno in zunajsodno. Naloga poslovodij je bila vodenje poslov podjetja ter poslovnih knjig. V roku prvih treh mesecev novega poslovnega leta so morali pripraviti ra- čunski zaklju ček, katerega kopijo je moral prejeti vsak družabnik. Vsak družabnik je imel teden dni pred skup- ščino družabnikov, ki je imela nalogo potrditi ra čunski zaključek, pravico do vpogleda v družbine knjige. Poslo- vodje so bili družbi v primeru, da so ji iz malomarnosti ali namerno povzro čili škodo, obvezani do nadomestila. Če je družbena glavnica presegala 1.000.000 kron in je bilo družabnikov ve č kot 50, so morali le-ti izvoliti nadzorni svet. Sicer pa je bilo imenovanje nadzornega sveta poljubno in je o njem odlo čala družbena pogodba. Nadzorni svet je imel, enako kot pri delniških družbah, nalogo nadzora nad delom poslovodij. Drugi temeljni organ pri družbah z omejeno zavezo je predstavljala generalna skupš čina družabnikov. Tu- di ta organ je bil prevzet od delniških družb in je igral podobno vlogo. Generalno skupš čino so morali sklicati poslovodje najmanj enkrat na leto oz. vedno takrat, ko je bilo to v interesu družbe. Na skupš čini so se odlo čitve sprejemale z navadno ve čino glasov. Glasovalno pravico je zagotavljalo 100 kron vloženih v družbino glavnico. Glavne pristojnosti generalne skupš čine so bile: pre- verjanje in odobritev ra čunskega zaklju čka, razdelitev čistega dobi čka, razrešitev ali ponovna izvolitev poslo- vodij in članov nadzornega sveta, dolo čanje ukrepov za nadzor nad poslovodji, sklepanje pomembnejših poslov z najmanj tri četrtinsko ve čino. Sklepe generalne skup- ščine so zapisali v posebno knjigo, v katero je imel med poslovnim letom vpogled vsak družabnik. 59 Trgovinski zakon iz leta 1937 je družbe z omejeno zavezo opredelil takole: “Družba z omejeno zavezo ima s pravili dolo čeno glavnico (osnovna glavnica), v kateri je vsak družbenik udeležen s po eno vlogo (osnovna vloga). /.../ Družbeniki so družbi zavezani samo za dajatve in druge činitve, ki so dolo čene s pravili; /.../. Za zave- 59 Gesetz vom 6. März 1906, über Gesellschaften mit beschränkter Haftung, RGBl Jahrgang 1906, str. 605–613. 158 ze družbe družbeniki ne odgovarjajo.’’ 60 Kot najmanjšo osnovno glavnico je novi zakon predvideval 200.000 di- narjev. Osnovna vloga družabnika ni smela biti manjša od 5000 dinarjev. Razen tega dolo čila zakon ni posegal v organizacijsko strukturo družb z omejeno zavezo. Z vidika položajne definicije so pri družbah z omejeno za- vezo položaj na vrhu podjetja zavzemali poslovodje. PRIMER: Družbeno pogodbo firme “Žaga na Du- plici družba z omejeno zavezo’’ sta 30. januarja 1931 sklenila zakonski par inženir Vladimir Stare ter Helena Remec , oba iz Ljubljane, že od leta 1921 družabnika pri tovarni upognjenega pohištva Remec co. v Duplici pri Kamniku. 61 Namen ustanovitve družbe z omejeno zavezo je bil najem parne in turbinske žage, ki naj bi olajšala dobavo lesa za izdelovanje upognjenega pohi- štva. K osnovni glavnici družbe, ki je znašala 10.000 dinarjev, je vsak od zakoncev prispeval polovico. Druž- bena pogodba je predvidevala le enega poslovodjo in je to funkcijo dodelila Vladimirju Remcu . Novembra 1934 je družbena pogodba doživela spremembe. Družbi se je priklju čil znameniti inženir in konstruktor Stanko Blo- udek iz Ljubljane, ki je od kapitalskega vložka Helene Remec prevzel 1000 dinarjev. Nova pogodba je razvelja- vila dolo čilo, da ima lahko družba le enega poslovodjo. V letu 1934 so tako poslovodje postali vsi trije družabniki, Vladimir in Helena Remec ter Stanko Bloudek . 62 *** Postavlja se vprašanje, katero arhivsko gradivo nam omogo ča najhitrejše prepoznavanje podjetnikov in pridobivanje njihovih osnovnih podatkov. Poglavitni vir za identificiranje podjetnikov predstavljajo registri pod- jetij pri trgovinskih sodiš čih, iz katerih lahko na podlagi vpisa firme ugotovimo ime, priimek, poklic ter prebiva- liš če podjetnika. Vendar pa ni nujno, da je vsak vpis obsegal vse predpisane podatke. Minimalno koli čino in- formacij predstavljata podjetnikovo ime in priimek. Pri 60 Trgovinski zakon za Kraljevino Jugoslavijo, str. 902. 61 ZAL, LJU 88, Trgovinski register, odd. A, 1. knjiga. 62 ZAL, LJU 88, C IV, št. 254. 159 GOSPODARSKE PODOBE vpisu posami čnih firm dobimo podatke o njihovem la- stniku, javnih družb o družabnikih, komanditnih družb o osebno odgovornih družabnikih, delniških družb o članih upravnega odbora ter pri vpisih družb z omejeno zavezo podatke o poslovodjih. 63 Opozorimo še na dejstvo, da pri javnih trgovskih družbah podatek o tem, kdo je poslovodni družabnik, ni razviden iz trgovinskega registra, ampak ga je treba po- iskati v družbeni pogodbi, ki se nahaja med spisovnim gradivom trgovinskega sodiš ča. 63 Verordnung der Ministerien der Justiz und des Handels im Einvernehmen mit dem Finanzministerium vom 9. März 1863, RGBl, Jahrgang 1863, str. 192, Ve- rordnung des Justizministeriums im Einvernehmen mit dem Handelsministerium vom 26. April 1906, RGBl, Jahrgang 1906, str. 730. Trgovinski zakon za kraljevino Jugoslavijo. Podrobneje o trgovinskih registrih glej Metka Bukošek , Okrožna kot trgovska sodišča 1850–1941. V: Arhivi, št. 1, 2007, str. 29–47.