Matej Pollick

SPALNIK NA KONCU SVETA



Izdajatelj: Ekslibris

Odgovorna urednica:Jelena Lasan

Lektura: Saša Majič

Oblikovanje in grafična oprema: Ekslibris , www.ekslibris.si

Elektronska izdaja, 2021

Cena e-publikacije: 4,99 €

Dostop do publikacije: https://www.biblos.si

©2021 Matej Pollick in Ekslibris





Kataložni zapis o publikaciji (CIP) pripravili v Narodni in

univerzitetni knjižnici v Ljubljani

COBISS.SI -ID 78877187

ISBN 978-961-7094-23-7 (ePUB)





3





1. Ob Smaragdni reki





Mile je pogledoval po sopotnikih na vlaku. Okna v

modrem vagonu so imela rešetke, in ves čas je pihal svež

veter. Na čase je zasmrdelo po gnoju in vseprisotni

svinjariji, a jutranje vstajanje s stotimi drugimi domačini

ob sončnem vzhodu nad puščavo je dojemal kot nekaj

najlepšega, kar lahko člove k doživi.



Zvečer je svojemu bratu, sopotniku na pomembni in

prelomni življenjski poti, pripovedoval zgodbo nekega

pisatelja, ki je napisal zgodbo o iskalcu. Še preden je

uspel povedati konec, je sopotnik zaspal. Mile je prhnil

predse, saj ni mogel spati na vlakih. Čakal je sončni

vzhod, in tisti na vlaku so bili še posebej magični v

deželah, ki sta jih prepotovala. Zdelo se mu je, da sonce

dlje vzhaja in da ima močnejše žarke. Bilo je res, saj sta

potovala blizu ekvatorju. Med svojim jutranjim

meditativnim opazovanjem sonca se je spraševal, kaj jima

bo dan prinesel. Od preteklih tednov je bil že utrujen,

vendar ni vedel, ali zaradi pomanjkanja spanca, normalne

hrane ali zato, ker je vedel, s kakšnim ciljem sta sploh

pripotovala čez pol sveta.





4





V nekem trenutku, ki se pogosto zgodi vsakemu od nas, je

brez posebnega razloga pogledal okoli sebe. Videl je, da je v

vagon vstopil transvestit, ki je prosjačil na vlaku. Ko sta

pripotovala z letalom in se usedla na prvi vlak, ki je čakal na

postaji, jima je neki Brit dejal: Če mu ničesar ne bi dal, si bil

baje za vse večne čase preklet v ljubezni. Potem je stisnil

desetaka v roke enemu od prosečih pretirano naličenih fantov,

oblečenih v ženska oblačila. Mile tega nasveta ni mogel

pozabiti. Tudi sam je spustil v odprto dlan par kovancev in se

obrnil proč, da mu ne bi bilo treba govoriti s človekom.

Ustavljali so se na postaji, in imel je občutek, da se počasi

bližajo večjemu mestu. Dolg dan ga je čakal in fantu na

peronu je naročil kavo zase in za brata, ki je še mirno spal na

svojem sedežu ob oknu.



»Jan, zbudi se že, no. Včeraj si zaspal ob mojem

pripovedovanju zanimive zgodbe, zdaj boš prespal polovico

življenja. V življenju vsaj na konec počakaj, če ti že ni do tega,

da bi živel tudi po njem. Tu v kavo.«



Jan se mu je nasmehnil in še z zaprtimi očmi dejal:

»Zaspal sem od utrujenosti, kaj tečnariš že navsezgodaj s

svojimi modrostmi. Pusti, da vsaj kavo v miru spijem in

potegnem malo tobaka v svoja pljuča.«



»Točno tako se počne, da. Prespiš pomembne konce in se

zastrupljaš s substrati, ki te bodo enkrat ubili,« je bil ciničen.



»Mile, dovolj je. Čaka naju naporen dan. Ko prideva do Šimle,

bova za kakšen dan ali dva najela vodiča, da naju pelje na





5





treking, sicer se nama bo zmešalo od Britov, kaj praviš?«



»Spij kavo in pokadi svojo jutranjo dozo, potem se bova

pa pogovarjala.«



V spalniku so bili poleg njiju še štirje domačini. Tuja

popotnika z velikanskimi nahrbtniki sta jim bila zanimiva.

Bila sta si podobna kot jajce jajcu, čeprav nista bila dvojčka.

Močne gene sta, tako jima je vsaj vedno govorila mama,

podedovala po očetovi strani. Robusten dolg in ozek nos,

velike prodorne modre oči, svetlo rjavi lasje in klena, visoka

postava. Človek bi z lahkoto prepoznal, da sta brata, in

nemudoma bi lahko, če bi poznal govorico telesa, vedel tudi,

da sta po značaju kot noč in dan.»Kam greste, mister?« je v

polomljeni angleščini rekel moški, ki je vso noč vlekel dreto

na postelji nad Janovo.



»Na sever,« mu je Mile kratko odgovoril. Ni mu bilo do

poslušanja, kateri daljni stric ima neko kočo v tistem mestu,

kje je najbolje prenočiti in katero restavracijo ima sorodnica

njegove žene. Še manj se je želel prerekati z njim o

predsodkih, da so zahodnjaki naduti, ker mislijo, da je

prečudovita dežela, kjer živijo od turistov, le ena smrdeča

država, kjer te nategnejo po dolgem in počez, če le zavohajo

denar. Mile se je namrdnil in dodal, da gresta malo hodit po

gorah, potem pa se bosta obračala po vetru. Gospod je

zmajal z glavo in nekaj zažlobudral svojemu prijatelju na

drugi postelji, ta pa jima je le rekel, naj pazita nase, ker naj

bi bili čudni časi. Prikimala sta in se zahvalila.





6





Polomljena od noči na vlaku sta se nejevoljna postavila v

vrsto za blagajno, da bi kupila novi vozovnici za naslednjo

pot do mesta, od koder sta nameravala kreniti proti gorskim

predelom. Izpolnila sta obrazce, na katerih so želeli vedeti

skorajda vse, razen številke čevljev. Vse je šlo po čudežu kot

po maslu, čeprav gre v tisti državi rado vse narobe. Sedla sta

na muzejski vlak, ki je sopihal navkreber, in opazovala

čudovito naravo. Na trenutke ju je zadelo, da sta vstopila v

raj, saj so se drevesa klanjala sončnemu dnevu, ki je obetal

mnogo več kot pretekli monsunski meseci, njune oči pa so

počivale na bujnih gozdovih, ki so nad dolgo in ozko dolino

zastirali pogled na sramežljive gorske vršace. Jan se ni mogel

premagati, da se ne bi po dolgem času nasmehnil in zahvalil

za življenje. Mile je gledal v prazno in na njegovem bledem

obrazu je počivala mrakobna žalost, ki ga je nespodobno

dolgo spremljala v življenju.



»Mile, vse bo dobro, boš videl. Spoznala bova nove ljudi,

morda naju pot zanese tudi kam, kjer prav na naju čakajo

nove ljubezni in nove priložnosti za ustvarjanje družine. Boš

videl, da bo zdaj vse drugače. Življenje teče krožno, dokler

ne prekineš začaranega kroga in spremeniš sebe. S tem

spremeniš tudi svoj mikro svet. Dokler se človek ne izmuzne

temu neprekinjenemu toku, se zna zgoditi, da pade v

nekakšen rutinski maraton po stezi navzgor. Sizifovo težko je

življenje v osami, saj sam to najbolje veš,« mu je poskušal





7





vliti moči za pot naprej. Imel je kup svojih težav in

nemalokrat je preteklost preganjala tudi njega. Jan je to

reševal z begom v druge svetove. Verjel je, da se lahko

življenju odkupi le s pomočjo drugim ljudem. Dobro rojeva

dobro.



»Ne maram za nič,« je rekel Mile. »Rad bi le, da bi me

ljudje pustili pri miru. Da me ne bi več spraševali, ali sem v

redu, ali potrebujem pomoč pri čiščenju in pranju, kuhi in

opravljanju domačih opravil. Rad bi le, da bi me pustili živeti

v miru, me pustili pohajkovati po svetu, mi pustili dihati!

Ljubi bog, kako dolgo že nisem zadihal. Danes prvič po

dolgem času diham svež, čist zrak, neobremenjen z usodami

in zgodovino, z religioznimi prepričanji in vsakodnevnim

trpljenjem malih ljudi. Rad bi se umaknil v tišino, vendar

nimam moči, Jan.«



»Končno si pokazal malo svojega pravega obraza.

Razumem, da ti je težko, tudi meni je. Prebrodila bova tudi to

in vnovič zaživela,« je skušal potolažiti nesrečnega brata.

Pravzaprav brat ni bil tisti, ki mu je usoda tolikokrat

prekrižala načrte. Janovo življenje je bilo precej bolj jalovo, a

tega v njegovih očeh, s katerimi je tako hrabro zrl v svet, ni

bilo mogoče zaznati.



»Ne seri, Jan. Dobro veš, da se še dolgo ne bom pobral.

Raje kakšno priciniva, namesto da jamrava. Nekdo je pred

stoletji napisal, da se usta smejejo sama od sebe, če človek ne





8





tarna. Jutri bo nov dan. Skrbi me le, ali bova srečno prispela

na cilj. Ob vsej tej krami, ki jo nosiš s seboj, bova morala

imeti vsaj deset nosačev,« se je nasmehnil. Po dolgem času je

le raztegnil usta in to je pomenilo, da bo z njim vse v redu, si

je vse skupaj razlagal Jan.



Skozi lino na steni sta opazovala zvezdnato nebo.

»Zanimivo, kako veliko zvezd imajo tu,« se je zarežal Jan.

Menda so se videli vsi vozovi, krave in psi neba. Mile je le

prikimal in se zleknil v svoj sedež.





V Dolini volne so ljudje zgradili mesto ravno pravšnje

velikosti, da je v njem lahko prebivalo milijon ljudi. Kdor je

videl to pokrajino, ve, da tam ljudje živijo na nekaj

kvadratnih metrih in da so natlačeni kot tune v konzervi.

Človek se sčasoma navadi tudi na skromno življenje. Jan in

Mile sta se na cilju znašla hitreje, kot sta načrtovala.



Bila sta v deželi volnenih kap, ki so jih pletle stare in

mlade gospe, kot bi bilo to nacionalni šport. Mile je iz

potovalnih vodičev vedel, da je to kulturna dediščina, ki jo

narod sveto spoštuje in od nje tudi preživi. Turisti so bili

edini, ki so prinašali denar temu delu sveta, saj so bili

oblastniki v vladajoči strukturi dežele preveč pogoltni, da bi

bili pripravljeni deželo modernizirati. Ne, to ni bil svet, kjer





9





bi ljudje ob večerih gledali satelitsko televizijo, kot jima je

pripovedoval vodič Gamer, ki sta ga najela za raziskovanje

Doline volne. To je bila nedotaknjena zemlja. Zahvaljujoč

prelazom, gorovjem in dolinam, ki so jo obdajale, je ta okoliš

ostal pristen in naraven.



»Tu je lepo. Točno tako bi si te kraje predstavljala Vesna,«

je dejal Jan.



»Ne vem več, kdo je bila Vesna. V celoti se človeka nikdar

ne spomniš. Enako je z dogodki. Ostanejo ti lepi spomini,

hvala bogu. Slabe k sreči pozabiš,« je rekel Mile s tihim

glasom, kot bi se bal, da bi ga usoda preklela. Vesna, draga

moja izgubljena sorodna duša, je odzvanjalo v Miletovi glavi.

Zdaj sem prišel v kraje, o katerih si vselej sanjala.



»No, jaz se spominjam tudi slabega,« je rekel Jan.



»Ti to počneš zato, ker se rad trpinčiš. Kdo na tem svetu

bi želel delati fotoreportažo na vojnih območjih, na katera te

pošiljajo? In kdo na tem svetu bi tako z lahkoto mlel žito na

polju, ker ni ničesar drugega jesti? Le ti, ker se mučiš. Očitno

v tem uživaš. Zato tudi pogrevaš preteklost, namesto da bi ji

pustil oditi svojo pot in šel naprej, polnejši za izkušnjo ali

dve,« je nemilostno dejal Mile.



»Jebat ga. Predobro me poznaš, da bi ti oporekal. Res je,

da se spominjam slabega. Ampak jaz dojemam preteklost kot

nekaj, kar je že minilo. Zame je vse enako, slabo in dobro;

spominu pa ne znam ukazovati, naj izbira med enakim,« je





10





odvrnil Jan.



Smrt je enaka rojstvu, je bil prepričan Jan. Življenja ne

more biti kar konec. Kaj bi bil sploh smisel tako kratkega

obstoja, kot ga je živela Vesna, če je to vse, kar je človeku

dano okusiti? Mora obstajati tudi tisto nekaj, česar nihče ne

zna z besedami opisati, ker ni nič otipljivega, vendar o čemer

znajo modreci razpredati dneve in tedne in leta, dokler osiveli

ne predajo znanja svojim učencem.



»Eh, Jan, ti pa tvoje filozofske. Ne pridigaj mi o življenju

in kako naj bom radosten, ker diham. Jaz sem v redu, vse je v

redu. Ti se malo sprosti. A nisi ti meni govoril, kako lepo je

življenje? Saj sva vendar v raju na zemlji!« je bil ciničen Mile.



»Eh, utihni že,« ga je skušal utišati Jan.



»Brez prepiranja, bratje, prišli smo do svojega cilja,« ju je

prekinil Gamer.



»Hvala, Gamer, lepo si nas pripeljal,« se je zahvalil Jan in

opazoval skromno belo hiško z majhnimi okni, ki se je

prikazala pred njihovimi očmi. Iz hiše je stopila gospa z ruto,

prav nič vzhodnjaško ni delovala. Njeni trije otroci so se na

dvorišču igrali z loki, gospodar pa je vrtel vreteno in vlekel

niti, da bi žena imela preje. Kako idilična družina, je pomislil

Jan. Tako preprosto je lahko to življenje, vendar ga ljudje radi

zapletemo, kot da bi nam bilo dolgčas.

»Dobrodošli v našem domu. Odpočijte si malo od naporne

poti,« je dejala gospa v polomljeni angleščini in pred





11





popotnike pomolila pladenj s hrano. »Kam sta namenjena?«

je vprašala



»Rada bi šla v višje, gorske predele in spoznala način

življenja tamkajšnjih ljudi,« je pojasnil Jan. Mile je basal

hrano v usta, kot da ne bi jedel že nekaj dni zapored.



»Potem bosta hodila ob Smaragdni reki. Ta reka nas

spremlja v dobrem in slabem. Že moji prastarši so

pripovedovali, da je ta reka nekaj prav posebnega. Da govori

z ljudmi in da je sposobna pomiriti še tako nemirne duše, ki

se znajdejo v njeni bližini. Četudi smo imeli poplave in je

poplavljala naša polja, po besedah tukajšnjih prebivalcev ni

nikdar nihče umrl v njej,« je vodič Gamer bratoma v

angleščino prevedel, kar je pripovedovala stara gospa.



Brata sta modro molčala, zamišljena nad besedami. Na

večer je sedala polna luna in brata sta se morala le

spogledati, da sta brala iste misli.



»Nocoj bova opravila,« je dejal Mile. Jan je le prikimal





Jan je iz žepa potegnil svetilko in posvetil v prazno. Takrat

sta za drevesi opazila neko gmoto.



»Nekaj vidim,« je zašepetal Mile.



»Nisem prepričan, ali je žival ali človek!« je zapiskal Jan.



»Buu,« je vzkliknil Mile povsem neprimerno in izza





12





drevesa je negotovo stopila mala pojava.



»A ti si, mali Binu!« je vzkliknil Mile, vidno olajšan, koga

vidi. Bil je eden od fantičev iz hiše, v kateri sta spala. Globoko

sta si oddahnila.



»Kaj pa počneš tu, mali?« je vprašal Jan. Fant je mencal

pred njima in se mrščil, medtem ko je polomljeno razlagal, da

tam nimajo česa početi ponoči in naj se vrnejo domov.



»Oh, nič nama ne bo hudega. Rada bi samo malo

raziskala te kraje tudi ponoči,« je rekel Mile s pomirjujočim

glasom.



»Slabi duhovi so tu ponoči. Ni varno! Oče je dejal, naj

tečem za vama in naj se skupaj vrnemo. Takoj se moramo

vrniti!« je ihtel mladi mož in oprezal okoli sebe.



»Še vedno ne vidim razloga, zakaj takšna panika, ampak

naj bo,« je odvrnil Mile.



Odkar sta z bratom stopila v tisti gozd, je Jan vedel, da

nekaj ni prav. Tudi Binu je bil videti zadovoljen, da mu je

uspela naloga, ki mu jo je naložil oče.



»Ponoči se tu zadržujejo čudni ljudje. Slabi duhovi sicer

nikdar ne želijo škodovati človeku, vendar nosijo iz prejšnjih

življenj energijo, ki privlači za človeka slabe reči. Čim prej se

poberimo od tod,« je rekel fant, ki ni skrival modrosti,

naučenih od starih ljudi, pri katerih se je tako rad zadrževal.

Medtem ko so se ostali otroci igrali, je mali Binu čepel ob

modrecih, včasih tudi pozno v noč, in skrbno pomnil vse, kar





13





so govorili.



»In kdo ti je to povedal?« ga je nejeverno vprašal Mile.

Edina stvar na svetu, ki ji nikdar ni verjel, so bile energije in

podobna izmišljena duhovnost. Edino, v kar je v življenju

verjel, je bila ljubezen, in še ta se mu je izneverila.



Binu je skrbno premislil in premišljeno odgovoril: »Stari

oče, ki pozna vse skrivnosti tega gozda, mi je to povedal.

Vprašajte ga karkoli in povedal vam bo, kako je s temi stvarmi

v naših krajih.«



Ko so se vrnili v hišo, je gospodar popotnika poslal spat.

»Zjutraj je um bolj dojemljiv za nova spoznanja,« je dejal, kot

bi želel opravičiti zgodnjo noč. A ura je odbila deset in tudi

bratov se je polotila utrujenost.





Zjutraj naslednjega dne, ko se je Jan še premetaval po

postelji, je Mile že žagal drva za hišo, da bi si zaposlil misli.

Jan je vedel, kaj se dogaja z njim. Spet ga je preganjala Vesna

in njeni dolgi črni lasje, ki so prav čarovniško dopolnjevali

bledoličen brezhiben obraz polnih ustnic in čokoladno rjavih

oči. Bila je božansko lepa in prav to je Mileta tako začaralo,

da je vsak večer čakal, da je zaspala. Bal se je, da se v jutru ne

bi več mogel zazreti v čudovito ženo, ki jo je tako zelo ljubil.

Bila sta najsrečnejši par, kar ste jih kdajkoli spoznali.



Neke noči je Vesnino življenje ugasnilo. Nihče več je ne bi





14





mogel prebuditi. Njen obraz je bil spokojen kot gozdna jasa

na topel pomladanski dan, in Mile je bridko spoznal, da je

vse, kar je ostalo od ženske velikega srca, le truplo. Truplo, ki

je nosilo otroka, in iz tistega trupla so zdravniki vzeli mrtvega

dojenca. To je resnično dotolklo vse, kar je bilo še upanja v

njem. Smrt je prišla z dvojno močjo in iz njegovega življenja

ukradla vse, kar mu je bilo resnično ljubega.



Mile je njun pepel nosil s seboj v majhni žari sleherni

trenutek, kjerkoli je že bil, karkoli je že počel. Od izgube je

minilo točno eno leto in znova sta se znašla sredi ničesar, je

premišljeval Jan. Takrat je zaslišal škripanje vhodnih vrat hiše

in Mile je stopil v sobo.

»Pojdiva, preden naju povabijo k zajtrku,« mu je rekel.

»Vse sem že pripravil. Hitro se obleci in opraviva, zaradi česar

sva prišla.«



Ko se Mile odloči, človek nima druge izbire kot ubogati.

Jan je navlekel nase umazane cunje, saj jih že dva tedna nista

oprala, se še zehajoč obul in mu sledil iz hiše. Uspelo se jima

je izmuzniti, ne da bi se odprlo eno samo oko njunih

gostiteljev. Tistega jutra so kot nalašč spali dlje in prav je bilo

tako.



Ubrala sta isto pot prejšnjikrat. Smaragdna reka se je

kopala v jutranjem soncu in pastirji so že peljali živino na

pašo. Travnik, ki je sramežljivo stal pred hišo, se je mimo

hoste ob reki razpel na velike poljane prav do vznožja

visokega gorovja, ki se je bohotilo v jutranjem soncu.





15





Mile je hodil z odločnim korakom, Jan pa je skušal

vdihniti vase vse čudovito, ki ju je obkrožalo. Bilo je preveč

lepega za človeka. Naravo je preveval mir, kakršnega bi si

Vesna zaslužila.



»Pametno, kajne, Jan, da nisva ubrala poti skozi gozd?

Ob vznožju hriba se bova spočila in premislila, kako naprej,«

je dejal Mile.



Jan se je molče oziral po vrhovih, ki so se mu v rožnati

jutranji svetlobi zdeli kičasti.



»Že ves čas te želim vprašati nekaj in, prosim, ne razumi

tega narobe, Jan. Kaj ti pravzaprav počneš z menoj?« je

vprašal Mile, potem ko sta sedla.

Trava se je mehko upogibala in drevesa, ki so odpirala pot v

gozdove hribovja, so vabila v svoj objem. Bilo bi nesmiselno,

da bi človek zamujal lepote sveta, na katere naključno naleti

na svoji poti, je premišljeval Jan.



»Zakaj sem šel s teboj na to potovanje? Ne sprašuj

neumnosti!« mu je jezno odgovoril.



»Resno te sprašujem. Odgovori mi, prosim,« je odvrnil Mile.



»Dobro, povedal ti bom zgodbo. Pred mnogimi stoletji sta

na severu neke dežele živela dva brata. Eden od njiju je živel

srečno življenje s svojo družico, ki je za popolno družinsko

sliko še pričakovala otroka. Njegov brat je z njim delil svojo

srečo, a vendar je imel ves čas odprte oči, da tudi sam ne bi

doživel starosti brez ljubezni. Preden se je prvi brat poročil,

sta veliko skupaj potovala po svetu. Čeprav sta oba zaključila





16





študij, sta želela videti, kakšni ljudje še živijo po svetu. Ker je

bil en zdravnik, se je prijavil v skupino, ki je potovala v revne

države in pomagala zdraviti bolne in osveščati tiste, ki niso

znali skrbeti za higieno in zdravo življenje.



Drugi brat je bil fotograf. Vse, kar je v življenju videl, je

bilo posneto na fotografijah, zato se je odločil iti na pot z

bratom. Odločil se je svet videti z lastnimi očmi. Tekli so

meseci in v tabor, v katerem sta živela, je prispel telegram s

sporočilom, naj se vrneta, saj je zdravnikova žena zelo bolna.

Življenje je znova pokazalo človeku, da nihče od nas ne more

imeti nadzora nad vsem, kar se zgodi, in dve življenji sta

ugasnili. Žalost, ki jo je prvi nosil v sebi, se je preselila tudi

na drugega. Ugotovila sta, da sta neločljivo povezana. Ko

človeka napade žalost, se zdi, da gre življenje mimo njega, ne

da bi sploh minil trenutek, in tako je bilo tudi z njima.



Preteklo je nekaj časa in zdravnik se je odločil, da bo

dostojno pospremil svoja ljubljena na pot proti svetlobi, v

drugo življenje. A primernega kraja za dostojen pokop v tisti

deželi, kjer so živeli, ni bilo, zato se je odločil spoštovati želje

pokojnice in se z bratom odpravil na drug konec sveta, v

tišino in mir, med največje naravne lepote tega sveta.



Predstavljaj si, da je bila dežela, kjer sta želela pokopati

zdravnikovo ženo in otroka, pravzaprav pravljična. Tam so

živeli ljudje čistega srca in nedolžnih misli. Učili so jih

preprostih stvari, kot so molža koz in ovac, potepanje po

gorah, skrb za otroke in podobne vsakdanjosti. Brata sta





17





pozabila, kako enostavno je živeti, in v tem duhu sta se

nekega jutra odpravila na pohod po okolici.



Hodila sta ob neki reki, kakršne njuno oko še ni uzrlo, in

ta ju je nagovarjala, naj vanjo streseta breme, ki ga nosita na

ramenih. Ponesla ga bo tja, kamor človekova roka nikdar ne

bo segla …« Pomolčal je. V oči so mu silile solze in Mile ga je

objel čez ramena. Potem je vzel svoj nahrbtnik in privlekel na

dan temno rdečo šatuljico.



»Stopila sta do njenega obrežja in se zazrla v skalnate

stene, ki so se dvigale tako visoko, kot bi se želele dotakniti

neba,« je rekel Mile in začel hoditi proti Smaragdni reki, ki

naj bi vodila v umazane predele tiste dežele. Umazani so bili

le ljudje, reka je vedno ostala čista in brezmadežna.



»Sklonila sta se do trave in nabrala svežega cvetja,« je

dejal Jan. »Cvetlicam sta odtrgala cvetove in se usedla na

nabrežje.«



In neizbežno je smrt tam morala biti prisotna, saj je Mile

še vedno v rokah držal šatuljo s pepelom. Smrt je morala

bridko opazovati prelep obred, ki sta ga brata izvajala s

skrbnostjo, ljubeznivostjo in umirjenega duha, v spomin na

Vesno in njunega otroka.



»Kaj pa zdaj, Jan?« je rekel Mile. V oči so mu silile solze

in v desnici je držal šatuljico, ne vedoč, kam z njo.



»Zdaj bova rekla Nasvidenje,« je dejal Jan, ga pobožal po

licu in mu brisal debele solze, ki so mu tekle po obrazu. Strlo

ga je, a moškost mu ni dala, da bi trajalo dlje od minute.





18





Vstal je in vrgel nekaj kamnov v vodo, kot bi želel preveriti,

ali je dovolj bistra za njegova ljuba pokojnika.



»Pridi sem, Jan. Jaz sem pripravljen.«



Jan je počasi polagal v vodo cvet za cvetom, medtem ko

je Mile počasi nagnil šatuljico in siv prah umrlih se je stopil v

reki.



»Kmalu se srečamo, ljuba moja,« je jokal Mile ob tisti

reki, »do takrat pa Adijo!«



Verjetno bo njuna pot takšna, kot naj bi bila pot duše po

smrti, je premišljeval Mile. Simbolično mehka kot vata in

neprekinjena. Četudi bo pepel končal šele v oceanu,

pravzaprav ne more kar izpuhteti, kajne? Tudi dim ne

izpuhti, le izgine iz človekovega vidnega polja. Morda v

nevidnem svetu obstaja vse, kar človek vse življenje išče. Z

rokavom volnenega puloverja, ki ga je imel od vseh svojih

oblačil najraje, si je obrisal solze z lica, se nasmehnil Janu in

dejal: »Ko bi vedel, kako hvaležen sem ti, da si tu z menoj!

Sam ne bi zmogel te poti.«



»Zate bi storil vse. Tu sva, na strehi sveta! Gledajo naju

vsi vršaci, Veliki sloni, Debeli mistik ter verjetno tudi tvoja

Vesna in mali človek. Tako lepo sva ju pospremila, da se

verjetno smehljata, kjerkoli že sta.«



»Verjetno res. Kjerkoli že sta,« je ponovil Mile.



Zatem sta dolgo molčala, a njune misli niso utihnile.

Poslušala sta žuborenje smaragdne reke in se poskušala

spomniti vsake besede, vsakega koraka njune dolge poti skozi





19





doline in gorovja.



»Se zdaj lahko vrneva domov?« je v nekem trenutku Mile

presekal tišino.



Jan je skomignil z rameni. »S praznim želodcem ne

morem razmišljati. Vrniva se nazaj, potem pa bomo videli,

kako naprej,« mu je dejal in se nasmehnil.



V Miletovih očeh je žarelo olajšanje, njegov obraz je bil

zopet sproščen. Ob tisti reki, pod gorami in pod milim nebom

je odvrgel težke kamne, ki so dolgo čepeli na njegovem srcu.





Stala sta v vrsti pred železniško blagajno na postaji, na katero

sta prispela v Dolino volne. Iz Miletovega obnašanja tistega

dne pa je vedel, da se bodo njune poti razšle. Poslovil se je od

svojih najdražjih in želel se je le vrniti domov. Jan tega ni

mogel sprejeti. Želel je še naprej potovati skupaj z bratom,

ker ga je še vedno skrbelo zanj.



»Mile, vse imaš tu, ob sebi. Ničesar drugega ne

potrebuješ. Tvoje zdravniške instrumente bova kupila na

poti, da boš lahko zdravil ljudi. Pojdiva naprej, ne hodi še

domov,« mu je rekel z žalostnimi očmi.



»Jan, od tu naprej si krojiš usodo sam. Ne bom šel s teboj,

ker bi rad v miru preživel nekaj časa sam, da se navadim

tišine in da se umirim in ustalim. Doma me čakajo spomini,

ki jih moram sprejeti, ter znova sestaviti svoje življenje. Z





20





odlašanjem ne bo nič lažje,« je hladno odvrnil Mile.



»Prav imaš.« Jana so bratove besede razočarale. Bile so

trpke, težke besede.



»Daj no, glavo pokonci, zguba. Kaj ti pa je? Te je strah iti

sam malo naokrog? Grem kupit nekaj plenic za na pot,

sirota?«

»Ne, hvala,« se mu je kislo nasmehnil. »Kaj pa … kaj pa,

če se ti kaj zgodi? Kaj pa, če boš osamljen? Kako se boš obrnil

k nekomu, za katerega veš, da ti bo pomagal kadarkoli in

kjerkoli?« je še dodal.



»Poslušaj me dobro, Jan. Človek je na koncu vedno sam,

sam s seboj. To ni nobena tragedija. Vsak ima žilico za humor

v sebi in tudi s seboj zna biti zelo zabavno. Na življenje

gledaš preveč tragično.«



V tistih trenutkih je Mile spoznaval, da se vsakomur zgodi

nekaj žalostnih dogodkov, ljudje ga zapuščajo, drugi

prihajajo, nekateri imajo smolo in ostanejo brez službe,

materialnih stvari, a če znajo prisluhniti svojemu srcu, oh,

kako bogati so šele potem! Veličastno je spoznanje, kako

čudovito je živeti.



»No, pa vseeno; obljubi mi, da se boš javil, če te

pokličem. Odpiši mi na pisma, če ti jih pošljem. Boš?« je kot

vedno trmaril mlajši Jan. Mile je bil edino, kar je imel v

življenju.



»Če boš kadarkoli kaj potreboval, se javi. Če boš

osamljen, vedi, da s seboj nisi nikdar sam. Obljubim, da se ti





21





občasno javim. Enako pa velja zate,« je pritrdil Mile. »Piši mi

iz vsakega kraja, kjer boš nastanjen,« je dodal, in Jan je

ubogljivo prikimal.



»Adijo, Mile!« je dejal Jan s solzami v očeh, Mile pa se je

le glasno zasmejal in odkimal z glavo: »Nasvidenje, bratec!





22





«Jan se je skozi okno vagona smehljal shiranim kravam, ki so

se prosto pasle po ožganih travnikih, in goram, ki so mu iz

daljave mahale v slovo. Zaradi oči, ki so se sprehajale po

njegovem bledem obrazu in dragih, a umazanih oblačilih, ga

je dohajal vedno močnejši občutek, da je eden redkih tujcev

na vlaku.



Razgrnil je spalno vrečo na usnjeni modri polici, ki je bila

njegova spremljevalka čez noč, in odprl čtivo, ki naj bi ga

zazibalo v trden spanec. Vlak je pogosto ustavljal in skozi

rešetke na oknu so se iztegovale dolge, suhe roke, ki so

prosile za drobiž, ponujale prigrizke in spraševale, ali si kdo

želi čaja. Pustite me, prosim, rad bi prespal to pot in se zbudil

na cilju, se je jezil pri sebi. Nahrbtnik si je tiščal pod glavo,

ker se je bal tatvine, in prešinilo ga je, kako prazen hodi

naokrog. Namreč, srca ni nosil na dlani in morda je bil prav

to vzrok za začudenost ljudi, kako sploh preživi v tisti s

toplino prežeti deželi. Preživeti hermetično zaprt v svojem

telesu je enostavno, čeprav se zna zgoditi, da je brezplodno.

Ko je že mislil, da bo uspel zaspati, je vlak upočasnil hitrost

in se ustavil na eni od glavnih postaj. V trdi noči je slišal





2. Modre police v spalnem vagonu





23





vpitje čaj, čaj!, pane, pane!, a do jutra je bila še dolga pot.

Nato ga je nekdo potrepljal po roki, ki jo je pustil počivati na

vedno bolj zaudarjajoči spalni vreči.



S priprtimi očmi se je poskusil navaditi na brlečo belo

svetlobo vagona. Pred seboj je zagledal žensko, ki je iztegnila

roko proti njemu in se mu nasmehnila. Ničesar ni rekla.



Odkimal je in zaprl oči. Da bi le odšla, si je mislil. A ona

je bila vztrajna, vajena beračenja. Vedel je, da se je ne bo

mogel znebiti, ne da bi ji dal nekaj drobiža.



Odprl je oči in njen obraz je bil čisto blizu njegovega.

Čutil je sladkobno sapo iz njenih rahlo priprtih ust. Izza

tančice so vanj zrle velike čokoladne oči in pretirano

namazane ustnice. Zrl je v njene dolge trepalnice, ki so kar

grabile po njegovi koži, kot bi imel opravka z bogomolko.

Zdrznil se je in glasno se je zasmejala. A glas je bil moški!



»Pusti me spati, prosim. Odidi že!« je dejal ves nejevoljen.



Odkimala je in znova iztegnila odprto dlan.



»Nič ti ne dam, ker ničesar nimam.«



»Imaš,« je rekla z moškim glasom.



Še tega se mi je manjkalo! Ko se je usedel na posteljo, se

je udaril v steno, zabrundal, naj se spoka z vlaka, sicer da bo

poklical strojevodjo. Pri tem je nehote prebudil ves vagon, in

že so se slišali glasovi negodujočih sopotnikov, ki so si želeli

mirnega spanca. Odločil se je, da ji vendarle da nekaj drobiža.

Pobrskal je po žepih in našel je dva kovanca, kar je bilo

dovolj za obilen zajtrk v Novem Pudingu, ter ji ju odtegnil.





24





»Hvala,« se je nasmehnila in odvrgla tančico, si popravila

svoje svetle lase, bolje rečeno lasuljo, in se usedla na posteljo

nasproti. Očitno je bilo, da se ne misli spraviti iz tistega

spalnika. Jan je skušal čim hitreje razmišljati, kaj naj stori, da

ga bo vendarle nehala nadlegovati. Takrat mu je zabliskalo v

glavi. To je ravno tista hijra, ki sta jo z Miletom že srečala na

vlaku!



»Ne bom odšla stran. Do končne postaje grem in odločila

sem se, da bom sedela kar tu. Čutim, da je tule dobra

energija,« je rekla.



Take odločnosti od žensk dotlej ni bil vajen. Opazoval jo

je. Zdela se mu je, da je padla iz drugega planeta. Njene roke

so bile negovane, dolgi nohti so bili nalakirani s srebrnim

lakom, trepalnice so bile skrbno namazane in senčilo, s

katerim je namazala veke tistega dne, se je ujemalo z

zelenkasto modrim sarijem, obešenim čez njena široka

ramena. Dolgo je zrl v to podobo, morda celo dlje, kot je bilo

primerno, in opažal, da ima precej moške poteze obraza.

Lahko bi bila prelep mladenič, je razmišljal, tako pa je bila za

te kraje čisto običajna ženska. Rekel ni ničesar; kar naj srka

dobro energijo, če jo čuti, si je mislil sam pri sebi.



»Jaz sem Lalita,« je rekla in podala nežno roko.

Opazil je dolge prste, kot jih imajo pianisti. Šest ur do cilja, je

premišljeval, in ponuja mi družabno noč. Zakaj ne, si je mislil.



»Me veseli. Jaz sem Jan,« je kratko odvrnil in ji ponudil roko.



Imela je svilnato kožo. Nosila je močan parfum, ki je do





25





tistega trenutka odišavil cel prostor, tako da niti smradu ni

več čutil, nobenega postanega zraka ni bilo, le njen vonj. Vonj

po jasminu.



»Do prestolnice potujem,« je dejal. »Lahko se malo

pogovarjava, da nama noč hitreje mine.«



Namuznila se je, si nerodno popravila sari in se

zahihitala.



»In kaj boš počel tam, mister? Tisto mesto je kot zakleto.

Smrdi kot kuga, a smo ljudje vsega tega navajeni. Vendar pa

toliko prahu, kot ga imajo tam, ne najdeš nikjer drugje v tej

deželi.«



»Res? Meni je vaša dežela zelo všeč. Raznolika je in vsak

najde košček lepega zase,« je odvrnil Jan in opazoval njeno

obrazno mimiko. Vse je bilo domišljeno, vsak nasmešek,

vsaka gesta z rokami.



»Kar je lepega, moraš posrkati vase, sicer hitro izpuhti, so

me učili moj oče. Vendar pa se revnim ne godi nič kaj lepega

v življenju. Zelo moramo odpreti oči, če želimo v življenju

doživeti kaj lepega, kar nas spodbudi, da preživimo do

naslednjega dne,« je dejala otožno. V desnici je še vedno

vrtela kovanca, ki ju je malo prej prejela od turista, in se

smehljala.



»Kar sprosti se. Vidim, da si čisto zategnjen in napet.

Verjetno si misliš, da te bodo tu ljudje oropali ali kaj

podobnega, kajne? Vsi turisti mislite enako, vendar pa ljudje

tu le beračimo, ne ropamo. Tudi mi imamo svoja načela in





26





ponos. Če smo se odločili za takšen poklic, smo imeli dober

razlog za to,« se je opravičevala.



»Saj mi ni treba pojasnjevati. Poznam vaše življenjske

razmere, tako da ni nič čudnega, če človek začne prositi za

denar. Vsak mora nekako preživeti, kajne?«



»No, pustiva denar. Kam boš še odšel potem, ko si boš

ogledal prestolnico?« je rekla in z glavo pomignila proti

njegovemu nahrbtniku.



»Ah, ne vem točno, kam naj bi šel. Življenje se mi je v

nekem trenutku povsem ustavilo in sem se odločil raziskovati

tuje dežele. Delo me ne čaka in denarja imam dovolj za

preživetje iz meseca v mesec,« je pojasnil. Kako lepo je biti

svoboden, si je mislila Lalita, človek mora to znati ceniti.

Dvomila je, da turist ceni, kar mu je bilo dano. Kaj bi dala,



da bi ona lahko potovala po svetu, brez obsojujočih pogledov,

brez preganjanja na postajah in, predvsem, z odobravanjem

svoje družine, ki jo ima ne glede na vse še vedno srčno rada.



»Oh, jaz živim iz dneva v dan. Odvisno, kako dober dan

je. Včasih jem, včasih ne, včasih spim, drugič spet ne. A tako

sem se odločila,« je rekla z žalostnim glasom. »Veš, starši so

me pregnali od doma, ker nisem prinašala nobenega

prihodka družini. Ni mi preostalo drugega, kot da beračim in

se preživim, kakor vem in znam. Saj sem se naučila skrbeti

zase,« je nadaljevala. »Tako sem ostala brez družine in šla na

cesto. Včasih mi postane prekleto žal za vsem bogastvom in

udobjem, ki so mi ga nudili. Vpisali so me na študij medicine,





27





ker sem bila prepričana, da moram v življenju reševati

življenja. Sedaj pa rešujem le še sebe,« je še dejala in globoko

zavzdihnila.



»No, imaš pa priložnost veliko potovati,« jo je tolažil on,

vendar se ji ni zdelo vredno tujcu pojasnjevati, kakšno je

tamkajšnje življenje, saj bi težko razumel.



Njen vonj po jasminu je še vedno bdel nad njima in

postaje so bežale mimo, obenem z ljudmi.



»Hej, kaj pa bereš?« ga je vprašala po uri tišine, v kateri

ni počela nič drugega kot zrla skozi rešetke v črno pokrajino.

Človek v tišini kar hlasta po neznanih svetovih, še posebej v

trenutkih, ko vsi bežijo v svoje sanje. In vedela je, da Jan ni

mogel spati. Razlagala si je, da zahodnjak revnim ljudem

težko zaupa, še posebej, če beračijo za preživetje. Smešno,

kako veliko pozornosti posvečamo materialnim stvarem, ki

izginejo hitreje, kot jih dobimo.



»Pravzaprav jo je napisal vaš avtor. Verjetno ste ga brali v

šoli, saj je eden najbolj znanih piscev v tej deželi. Čudovito

zgodbo je zapisal,« je dejal in pokazal platnico knjige.



»O, to knjigo pa poznam, smo jo brali v šoli. Ti je všeč

mladenič, ki nastopa v knjigi? Mislim, da je precej podoben

meni,« je odgovorila.



»Kako ti je podoben?« jo je vprašal.



»Podoben upornik je,« je dejala. »Spominja me na mojo

zgodbo. Veš, vedno sem verjela v pravo ljubezen. Tako so me

vzgojili pisatelji, katerih romane sem prebrala. To je vpliv





28





zahoda, ki dandanes več ne spoštuje tradicije.« Nasmehnila

se je, kot bi želela opravičiti svoj pogled na zahodnjake.

Takšna je bila Lalita. Preprosta in dobrodušna. To je opazil

tudi Jan.



»Se strinjam, Lalita. Počasi pa se me loteva utrujenost. Ne

zameri mi, če bom malce zadremal, jutri je nov dan. Prosil bi

te le, če bi lahko pazila name in na moje stvari,« je prosil, kot

bi preizkušal njeno poštenost.



»Kar prepusti se spancu. Se vidiva zjutraj,« je rekla in Jan

je ubogljivo zaprl oči. Odpeljalo ga je v popolnoma drug svet.

Po nekaj urah vožnje skozi temno pokrajino ga je prebudila.



»Hej, zbudi se,« ga je dregnila. »Hitro spakiraj svoje

stvari, čez pol ure bomo v prestolnici! Si si pa privoščil

spanec in pol,« se je namuznila.



»Dobro jutro tudi tebi, Lalita. Kaj pa počneš tako zgodaj

pokonci?« se je skušal predramiti in pred nos mu je

nemudoma pomolila lonček kave in kos njihovega kruha.

Začuden nad zajtrkom in njeno radodarnostjo je le zazijal in

to jo je moralo neskončno zabavati. Smejala se je na ves glas.

»Govorita tišje,« so ju mirili potniki iz sosednjega kupeja.



»Bodi, no, resna,« ji je rekel nejevoljno. »Od kod pa ti denar

za tole?«



»Ne sprašuj neumnosti. Nekaj moraš pojesti, preden

kreneš v veliko mesto,« mu je rekla.

Spomnil se je tistih dveh kovancev od prejšnjega večera.

Gotovo nekaj želi od mene, je premišljeval. Počasi je srebal





29





kavo in premišljeval, kaj pravzaprav sledi. Namreč, bil je brez

načrta. Povsem spontano se je odpravil proti vzhodnim

deželam. In zavedal se je, da je to ena od vmesnih postaj na

njegovi nadaljnji poti.

»Kaj premišljuješ, dragi Jan?«

»Ugotavljam, da nič ne manjka temu jutru. Vse je v redu.

Celo tvoj jasminov parfum še vedno diši po vagonu,« je dejal

in se ji nasmehnil.





Na postaji je sestopil z vlaka. Napadlo ga je najmanj deset

moških, vsak mu je ponujal najboljše prenočišče, on pa je le

želel kaditi. Sesedel se je na tla kot kup nesreče, vrgel vse od

sebe in prižgal cigareto. Lalita je odgnala vse nadlegovalce in

sedla poleg.

»Hvala, ker tako lepo skrbiš zame, ampak saj tudi sam

znam preživeti v tem krutem svetu,« ji je rekel kar se da

vljudno, da bi le odšla svojo pot.

»Z veseljem. Za tako prijetnega mladeniča ni težko

skrbeti. Pravzaprav, če ne bom predrzna, ti želim nekaj

predlagati,« je rekla obotavljajoče.

Pa smo tam, si je rekel. Zdaj bomo končno izvedeli, kaj želi

od mene.

»Saj ni nič takega. Ponoči sem razmišljala, kaj neki

počneš v življenju, ker veliko potuješ in spoznavaš ta čudoviti





30





svet. Ob tem sem si tudi jaz zaželela, da bi imela s kom deliti

vse to, kar doživljam,« je dejala. »Oprosti, gotovo sem že

nadležna,« je rekla.

Jan je molčal dlje, kot bi bilo v pogovoru z neznancem še

vljudno. A kaj veliko na vljudnost on nikdar ni dal.

»Oprosti, Lalita, ampak po svetu potujem iz povsem

drugih razlogov, kot si morda domišljaš. Če bi imel kaj deliti z

nekom, bi bila to le prekleta žalost tega sveta. Razočarana bi

bila. Ostani raje tu, v domačih krajih. Človek mora za časa

življenja izbrati tisto, kar mu pomeni največ. Če je to mir, naj

se umakne od ljudi in trušča. Če je to ljubezen, naj si izbere

sopotnika, s katerim se bo lahko pogovarjal dolgo v noč, ker

na stara leta edino to ostane ljubimcema. In če človek želi

izbrati le materialno bogato življenje, naj si nagrabi zlata, da

bo lahko doživel sanje vsakega človeka,« je dejal in se obrnil

nazaj k prostranim poljanam, ki so se ponujale skozi rešetke

vlaka.

»Prav kruto si povedal svojo življenjsko filozofijo,« je

rekla. »Vendar sem jaz vse skupaj temeljito premislila in sem

se odločila spremljati prijetnega človeka, ki sem ga pravkar

spoznala na vlaku, če bo le dovolil.«

Odkimal je, a rekel ni ničesar.

»Obljubim, da ti ne bom v napoto. Ne bom te spravljala v

zadrego, resnično!« je moledovala.

Jan jo je opazoval. Le kdo bi se lahko uprl tistim sladkim

očem, ki so tako lepo prosile za doživljaje? Ves prežet od





31





jasminovega parfuma, ki je znova blago prodiral v njegove

nosnice, je bil pravzaprav nekako začaran, saj je postajal tudi

sam prepričan, da mora to storiti. K sebi moramo spustiti

novega sopotnika, ko nam tako veli srce. In čutil je, da

pravzaprav Lalita dobro vpliva na njegovo počutje.

»Dobro. Hodila bova skupaj, ampak za vozovnice in

hrano si boš plačevala sama. Tudi prenočišča in ostale stvari

boš plačevala iz svojega žepa. Le pod tem pogojem se mi

lahko pridružiš,« je končno popustil.

Seveda, bilo je več kot gotovo, da gospodična denarja

nima in da si vsega naštetega ne more privoščiti. Iz dneva v

dan berači za hrano in verjetno občasno prodaja svoje telo,

da preživi. Sam bog ve, kaj vse še mora početi za preživetje,

je premišljeval Jan sam pri sebi.

»O, hvala, hvala!« je vzkliknila in zakrilila z rokami.

»Kako sem vesela. Moje življenjske sanje se uresničujejo! Joj,

kako se veselim najinega potovanja! Poslušaj, v prestolnici

lahko prenočiva pri moji babici. Presrečna bo zaradi najinega

obiska,« je rekla.

»Imaš babico tu?« je vprašal z začudenim glasom.

»Da. In jaz bom imela dovolj časa urediti vse potrebno, da

bom lahko šla s teboj. Saj veliko stvari res ne potrebujem,« je

odvrnila živahna Lalita.

»V redu, kakorkoli že,« je privolil Jan. V glavi je že imel

načrt, da se bo nekje v mestu izgubil, kar bi moralo biti v





32





večmilijonskemu mestu precej enostavno, Lalita pa naj še

naprej živi v miru in svoji preprostosti.





Na vhodu stare svetlo zelene hiše, zgrajene v stilu angleških

kolonialnih zgradb, je čakala Lalitina babica. Z njenega

obraza je kljub neštetim gubam, ki so govorile o starkini

modrosti, sevala radost – pravzaprav ljubezen do vsega, kar

obstaja. Pogled nanjo je Janu jemal sapo, saj ni bil vajen

takšne človeške topline. Tudi v tisti deželi, v Šaktiniji, so

ljudje navadno hiteli, nosili so kravate in drage čevlje, vozili

so se v zloščenih limuzinah in kupovali v bleščavih butikih.

Ni jim bilo mar za druge. Spet drugi ljudje so hodili po svetu

zanemarjeni in obubožani. Le kazili so lahko pogled na sicer

prelep svet. Starka je bila mešanica vsega obstoječega – vseh

zemeljskih lepot. Zagotovo je temu botrovala dobra volja, s

katero mora človek pristopati k življenju, sicer te njegove

preizkušnje lahko prehitro pokopljejo, si je razlagal Jan.

»Dober dan,« je voščila. Jan je sklenil roke ter potrdil, da

je res čudovit.

»Živjo, babica,« je rekla Lalita in skočila starki v objem.

»Mandeep! Kako sem te vesela,« se je razveselila, potem

ko je pod Lalitinimi ličili in sarijem prepoznala svojega

vnuka, ki ga je tako malokrat videla, da je za hip celo

pozabila, da se preoblači v žensko.





33





Jan ni vedel, kaj storiti. Mandeep? Lalita se mu je le

nasmejala in mu pomežiknila.

»Koga si pripeljal tokrat? Zakaj vedno loviš turiste po

vlaku? Veste,« je hitela gospa pojasnjevati Janu, »enkrat na

leto pride k meni na obisk in takrat pripelje gosta, ker ve, da

sem od moževe smrti malce osamljena.« V dlani je objela

vnukov obraz in ga poljubljala. »O, ljubo moje dete, kako sem

vesela, da te spet vidim! Pokaži se! O, poglej, nov sari, novi

sandali, nekaj nakita in izbran parfum! Vedno sem pravila, da

mora človek dati veliko nase. Kako bi sicer znal skrbeti za

sočloveka!«

»Poslušaj, babi, zdaj si me pa razkrinkala,« je skesano

dejal Mandeep.

»Saj mladenič ni neumen; verjetno je že sam ugotovil,

kdo hodi z masko po svetu!« se je zasmejala gospa.

»Jan je moje ime,« je dejal on in ji ponudil roko.

»Kaj bom z roko? Objemi me, mladenič, da boš na

toplem!« je rekla še vedno v smehu in ga prižela k prsim.

»Sicer pa sem res že davno ugotovil, kdo si,« je dejal Jan

svoji sopotnici in se blago nasmehnil.

Jan je bil resda zmeden, a Mandeepovo dvojnost je lahko

sprejel kot del življenja. Prepričeval se je, da te stvari niso

pomembne. Mandeep, Lalita, vse to je lahko človek hkrati.

Človek nosi v sebi vse podobe ljudi, ki so pred njim umirali,

hodili s požganimi telesi, podobe tistih žalujočih in ljudi, ki

so radostno plesali obredne plese v





34





puščavi – skratka vseh, ki jih človek jemlje za tuje, a se v

podzavest zasidra za vse večne čase. Njegov novi prijatelj je

bil popolna neznanka, a nekaj na njem je človeka tako

neznansko privlačilo, nekaj tako prvinsko lepega, kot je

nosila v sebi njegova babica.

»In kaj je tebe prineslo sem, tujec?« ga je z iskrivim

pogledom vprašala gospa.

»V ta konec sveta sem pripotoval z bratom. Pokopal je

svojo družino ob reki v Dolini volne. On se je vrnil domov, jaz

pa sem sklenil še malo pohajkovati naokrog. Tako me je vlak

pripeljal tudi v vaše kraje,« je pojasnil.

»S smrtjo se večina ljudi težko sooči. Upam, da sta

priredila lep poslovilen obred,« je rekla.

»Veličasten je bil,« je dejal Jan in se spomnil Smaragdne

reke in cvetja, ki je plavalo na gladini, kot bi želelo počasi in

v tišini pospremiti Vesnin in otrokov pepel proti večnosti.

»Sicer pa je Jan svetovni popotnik,« je dodal Mandeep.

»Pravi, da grem lahko z njim po svetu, le skrbeti moram

znati zase. Jaz mislim, da on bolj potrebuje nekoga, da bi

skrbel zanj. Kaj ti misliš, babica?«

Babica je vedela, da Mandeep v življenju potrebuje veliko

izzivov. Imel je številne talente, ki jih ni znal izkoristiti. Bil je

prelen. In strinjala se je, da je napočil čas, da se odpravi po

svetu. Moral je spoznati, kakšna so človeška srca v drugih

krajih. Navsezadnje je moral najti ljubezen svojega življenja.

Vse to je skrival pod svojo radoživo naravo, ki nikdar ni





35





obupala, najsi pada sneg ali reže vihar. »Mislim, da morata

oba malce razmisliti o smislu vajinega življenja, zato se kar

odpravita na pot. In ne hodita nazaj k meni, ko bosta

ugotovila, da je doma najlepše.«

»Ah, gospa,« je odvrnil Jan, »doma je res najlepše, a to

človek ugotovi šele, ko prehodi velik kos sveta.«

»Vse, kar šteje na koncu, so ljudje. In ljudje vaju že

pogrešajo, vesta, a z mislimi so ves čas ob vaju, tako da ne

mislita, da kdo kaj zamuja. Nihče na tem svetu nič ne

zamuja,« je rekla in zmajala z glavo. »Ampak mene zanima,

Mandeep, kako ti misliš to izvesti? Kako boš preživel? In kako

boš potoval, kot hijra ali kot Mandeep?«

»Hi- … Kaj?« je zinil Jan.

»Hijre imenujemo ljudi, ki so se znašli v moškem telesu, a

bi lažje živeli kot ženske,« je kratko pojasnila gospa. »Lalita je

le drugo ime za istega človeka. Navsezadnje, ljubi Jan, v sebi

nosimo številna bogastva, telo pa je le pločevinka, v kateri se

lahko vsa ta čustva, vsa bremena preteklosti in prihodnosti

nabirajo, da bi duša lahko potovala od življenja do življenja.«

»Dovolj je bilo za danes, babica,« jo je drzno prekinil

Mandeep.

»Modrosti ni nikdar dovolj. Rad bi poslušal nasvete tvoje

babice,« ga je opomnil Jan.

Mandeep je le razočarano vzdihnil. Na trenutke se vsak

počuti sam na vseh frontah, in to je mladeniča žrlo do kosti.





36





»Hvala, Jan, čutim, da si dober človek.Veš, moj vnuk je

občutljiv mladenič. Sčasoma se bo že ustalil, dotlej pa upam,

da bo srečal več takšnih, kot si ti,« je dejala babica.





Ko je sonce nad mestom že zašlo, se je Mandeep šel poslovit

od svojih prijateljev v mestu. Jan je na prigovarjanje

gostiteljice z njo pil čaj.

»Z Mandeepom bodi potrpežljiv,« mu je dejala.

»Vem, gospa,« je dejal Jan. »Torej se lahko popolnoma

zanesem nanj in ne bo treba skrbeti zanj?«

»Nikakor ne, ljubi moj. Mandeep je povsem samostojen

človek, ki zna preživeti tudi v puščavi brez hrane teden dni,

morda celo dva. Edino, kar pogreša na tem svetu, je

človečnost. Te je v tebi dovolj, da ga bo hranila in ga

ohranjala mirnega. Z denarjem ne bo imel težav, ker sem mu

ga dala dovolj. Jaz imam vsega na pretek, on pa naj uživa. S

starši so vrsto let sprti in ne govorijo. To ni prav, ampak jaz

pri tem nisem mogla pomagati. Vsega je kriva njegova

narava. Pri tem ne moremo nič, njegove starše pa je še danes

tako sram, da ga nočejo videti v vasi, kaj šele v svojem domu.

Ko bi vsaj izkoristil svoj potencial. Tako veliko bi lahko

dosegel v življenju. Le upam lahko, da ga bo nekega dne

vendarle srečala pamet in bo dokončal zaključni izpit na

medicini.«





37





Te besede so potrdile tisto, kar je Jan čutil v srcu. Bil je

pomirjen, da njegovi instinkti, po katerih se je vselej tako

naivno ravnal, niso lagali.

»Če dobro pomisliš, dragi Jan,« je nadaljevala gospa, »je z

vidika človeka življenje zelo preprosto. Spleteno je iz

posameznih dni, mesecev, let. In vsak mora vedeti, kaj mora

početi v življenju. Potrebuje delo, dnevna opravila, vmes

mora ustvariti družino, se ustaliti, živeti po pravilih, ker na

koncu vsak od nas pač le še umre. Preden se vse skupaj

ponovi. To so lekcije za dušo. Vsak človek lahko upa, da bo

na koncu koncev imel veliko od življenja, da ga ni zapravil za

nič in da je imel kaj pokazati, topel dom, lopato, izdelane

poti, srečne otroške oči, dobro srce.«

»Ampak Mandeep mora živeti sebe in ne nekoga, ki mu ni

pri srcu. Mar ni tako?« je odvrnil Jan.

Gospa je po premisleku dejala: »Res je, vendar ljudje tega

ne sprejemajo povsod tako dobro, kot gledajo na hijre pri vas.

V tej državi je toliko raznolikosti med religijami, družbenimi

sloji, celo različnimi deli držav, da smo pripravljeni sprejeti

marsikaj kot del normalnosti. So pa stvari, ki jih družina ne

more sprejeti, ker v njej veljajo stroga pravila.«

»Vsak od nas upa na življenje, o kakršnem je vselej sanjal.

O tem govorim. Moj prijatelj si je od nekdaj želel biti nekdo

drug in s tem, ko se preoblači v žensko, postaja vedno lepši

človek znotraj. Zunanje pa je v očeh vsakega slikarja povsem

drugačno. Mar ni torej pravica biti samosvoj naše edino





38





upanje za svobodno in enakopravno življenje?« je odvrnil

Jan.

»To je naša dolžnost, ostati zvest samemu sebi, a ne

zaradi ega, ampak zaradi sočloveka. In ko vzamemo vse te

ljudi, vsa njihova upanja vkup, in si jih predstavljamo kot luči

na zemlji, kaj drugega bi videli kot vesolje? Zvezdnato nebo!«

je nenadoma ugotovila ona.

Prikimal je, sledil je njenemu razmišljanju, in gospa z

radoživim pogledom je nadaljevala s svojim razmišljanjem:

»Vendar pa, če dobro pomislim, četudi je v vsakem upanje, ki

sveti močno luč s planeta v vesolje, jih je nemalo nad

življenjem obupalo. Kaj se zgodi pa z njimi? Mar oni ne

svetijo? Mar zanje nihče ne upa? Mar so zato prenehali

obstajati? Je vesolje vedno izbiralo zvezde tako, da so bile

mednje prikovane le tiste, ki so bile upanje?«

Nato se je nasmehnila. Kako sem se razživela, si je

mislila. Misli je znala izreči v dan tako lahkotno, kot bi njeno

nebo ne poznalo meja.

Zazrla se je v Jana s svojimi toplimi očmi, ob katerih je

človek dobil občutek, da se lahko vedno zateče v njeno

naročje in prespi vse hudo ali pa se smeji vsemu dobremu v

življenju.

»Saj vse to sploh ni pomembno,« je končno dejal on.

Vzela je njegovo dlan in začela brati z nje, a rekla ni

ničesar. Jana je obšel neprijeten občutek, kot bi videla v

njegovo dušo. Človek se, četudi je po njenem prikovan med





39





zvezde, ob takšnih stvareh vpraša, kaj vse skriva v sebi, pa se

tega sploh ne zaveda. Je imel kdaj slabo vest zaradi svojih

dejanj? Saj je vedno verjel, da ima čisto srce!

»Dobro,« je rekla. »Poslušaj, jutri navsezgodaj zjutraj

krenita proti deželi Nalaal. Si že slišal zanjo?«

»Ja, bral sem o njej,« je odvrnil Jan.

Kdo ne bi poznal velikega svečenika, ki živi tako daleč od

civilizacije? K njegovi modrosti dandanes romajo ljudje z

vsega sveta.

»Vidiš, vedno bolj sem pomirjena. Ko prideta do reke

Dilnaj, se obrnita proti severu. Dobro uro bo do vajinega

prvega postanka. Dobro si zapomni. Videla bosta veliko

leseno brv, ki jo previdno prečita, saj podnjo teče potok, ki

predstavlja mejo med državama. Za vajinim hrbtom bodo

skriti bojevniki, ki so naši zavezniki in vama ne bodo storili

hudega. Če bosta prišla ob času, ko ni več varno prečiti brvi,

se obrnita proti njim in desetkrat globoko zavzdihnita. To je

znak prošnje za gostitev v njihovem domu. Brez bojazni;

četudi so neurejeni in nečisti, saj vse življenje živijo v gozdu,

so Pamkarmani čudoviti ljudje. Velike modrosti nosijo v sebi

in odkar so ubili njihovega vodjo, ne zaupajo več skoraj

nikomur. Ne bo vama hudega,« je dejala.



»Zakaj pa so ubili njihovega vodjo? In kako so vendarle

lahko našli to ljudstvo, če so tako dobro skriti globoko v

gozdovih?« je radovedno vprašal Jan.





40





»Do njih je prišla vest, da se svet utaplja v grozovitem

stanju; v materializmu in pohlepu. In ko so premislili, kako bi

lahko tukajšnjim ljudem pomagali, so sklenili znova

poučevati o starodavnih modrostih,« je pripovedovala. »S

pomočjo ljudskih pripovedi, ki pa so s stoletji izginile, naj bi

ljudje doumeli, kaj morajo spremeniti, da bodo spet živeli v

miru in slogi. Verjetno veš, da pri nas poznamo mnogo

verstev, med katerimi doslej ni bilo nobenih sporov. Verski

vodje se niso prepirali za ljudstva, ki so jim sledila.

Pamkarmani pa so to spremenili. Hodili so po različnih

mestih in širili stare, že zaprašene modrosti Pamkarmanov. In

ko je to prišlo na ušesa velikih mojstrov v templjih, cerkvah,

mošejah, džamijah in drugih hramih, so zgroženo ugotavljali,

da jih bo nova modrost pokopala. Verske ustanove se

napajajo z darovi vernikov. Tako so se prvič po dolgih letih

vsi veliki mojstri vseh ver zbrali in sklenili vodjo

Pamkarmanov ubiti. To se je zgodilo prav tam, kjer je danes

zarisana severna državna meja. Ker pa so pamkarmanskega

vodjo brutalno umorili pripadniki primitivnih staroselskih

plemen sosednje države, od takrat dalje na severni meji ni

več miru. Prav tako severnjake spremlja neznanska smola, saj

jih je moje ljudstvo preklelo. Vsako leto tako izgubijo prve

letne pridelke in morajo čakati na nov prirast. A s tem so se

naučili živeti,« je rekla in sklenila roke na prsih ter

zamrmrala nerazumljive besede.





41





Mandeep ni potreboval veliko, da je uredil vse potrebno

za pot. Potovanje je postalo čez noč njuno . Že prvo noč,

preden sta zaspala v majhni čumnati babičine hiše, je Jana

neučakano spraševal, kam bosta najprej krenila. Možnosti je

bilo neskončno, in oba sta imela občutek, da jima svet leži na

dlani.





Zjutraj je Jan takoj, ko se je zbudil, javil Miletu, kje je in kam

namerava odpotovati. Postajal je tako neučakan, da je lahko

že vohal Nalaal. In takrat, ko je na telefonu stisnil ukaz, naj

pošlje sporočilo, je prišlo iz domovine novo sporočilo: Javi se

takoj! Urgentno moraš odpotovati v Činuaj. Navodila te čakajo

na mejlu. Srečo.

Jan je pogoltnil debel cmok, ki se mu je naredil v grlu. Ni

vedel, kaj naj stori. Prijatelja ni mogel vlačiti s seboj na delo

na teren, ker ni imel tam kaj početi. Še vedel ne bi, kako se

obnašati. Kako naj prelomi obljubo, ne da bi se zameril

Mandeepu in njegovi babici, ki ga je tako gostoljubno

sprejela v svoj dom? Sklenil je premisliti o šefovem sporočilu,

nato pa razkriti svoj načrt babici in Mandeepu.

Kasneje so sedeli pri zajtrku. Mandeep je bil vidno

vznemirjen pred potjo, babica pa malo manj, saj ji je vse

skupaj povzročalo nemalo skrbi. Kam gresta, kako bo vedela,





42





ali je z njima vse v redu, in tako dalje. Ko so pojedli, jima je

Jan povedal, da

ga je služba napotila na delo v Činuaj.

»No, saj ni pomembno, kam greva najprej,« je rekel

Mandeep. »Rekel sem ti že, da še vedel ne boš, da sem s

teboj. Zakaj te torej skrbijo takšne malenkosti? Bova pač

najprej odpotovala v Činuaj. Tako ali tako bova morala prečiti

Nalaal,« je ugotavljal. Babica je le zaskrbljeno skomigovala z

glavo.

»Prav imaš,« sem dejal. »Vendar ne boš mogel z menoj na

teren. Jaz bom v središču dogajanja. Nisem še mogel

prebrati, zakaj moram tja na delo, vendar se je verjetno

zgodilo kaj pomembnega, sicer me naš časopis ne bi pošiljal

na kraj dogajanja.«

»Ampak, Jan!« je vzkliknila babica in tekla k radiu. »Zakaj

se vendar nisem takoj spomnila? Saj nismo bogu za hrbtom,

tudi pri nas je mogoče izvedeti, kaj se dogaja po svetu. Radiu

je dandanes še mogoče verjeti, pri televiziji pa človek nikdar

ne ve, ali napihujejo izmišljene dogodke ali se je zgodilo

nekaj pomembnega, pa o tem poročajo kratko in jedrnato,

kot bi crknila ena od podgan, a ne v Podganjem templju,« se

je hudovala in medtem prižigala radio. Pozorno so poslušali,

in ko je napovedovalec končal z branjem novic, med njimi ni

bilo Činuaja.

»Čudno, zares čudno,« je ugotavljal Jan. Bil je

presenečen, da ga pošiljajo nekam, kjer se ni še nič zgodilo.





43





Če ne bi bilo tako urgentno, potem ga Srečo, novi urednik

zunanjepolitičnega dogajanja, ne bi silil pripravljati

fotoreportaže.

»Ne skrbi, morda pa ni nič hujšega in gre le za nove

politične intrige med Činuajem in Žubretinom. To pa je skoraj

tako staro kot jaz,« je babica skušala razumsko pojasniti

situacijo, a ji ni uspelo.

»Ali to pomeni, da vseeno greva tja?« je rekel Mandeep.

»Ne vem, verjetno,« je zamišljeno odvrnil Jan. »Kakorkoli

že, nujno moram priti do interneta.«

»V mesto greva in boš vse opravil, do tedaj pa bo babica

skuhala kosilo, kajne?« jo je proseče pogledal.

»Seveda, a le, če boš šel v mesto kot Mandeep in ne

Lalita,« se je namuznila babica.

»No, bom še malo razmislil. Saj gre Jan lahko tudi sam,«

je dejal on.

»Brez nepotrebnih zapletov,« je odvrnil Jan. »Pojdiva!«

Na poti nista spregovorila besede. Mandeep verjetno ni upal

spraševati, Janu pa so po glavi hodili zgodovinski podatki o

Žubretinu in Činuaju. Mandeepu je dejal, da ima občutek, kot

da je že bil v tistih krajih.

»Zanimiv človek si, Jan. Pri nas pravimo, da človekova

duša potuje od telesa do telesa; telo je le kalup, v katerega se

naseli, da lahko nadaljuje svojo pot življenja. Življenj je lahko

veliko, lahko pa tudi malo; odvisno, koliko se duša na svoji

poti nauči. In jaz pravim, da ima vsak od nas vesoljni spomin;





44





to so ostanki, ki jih duše kot prah puščajo za seboj. V vsakem

od nas je del tega prahu; te usedline včasih priplavajo iz

podzavesti na površje in nihče si ne zna razložiti, od kod mu

te predstave, a mora jih sprejeti,« je pojasnil. Jan ni vedel,

kako naj si razlaga njegove besede, predstave v svoji glavi je

jemal nič resneje kot deja vu.

Ko sta našla kavarno z internetom, je Jan prebral

sporočila; bilo jih je kar nekaj in v vseh mu je urednik

ukazoval, naj se vendarle spoka na sever, in zakaj nosi s seboj

mobilni telefon, če ni nikdar dosegljiv. Činuaj naj bi zasedla

skrivna vojska, ki jo je vodil sam premier Žubretina. Tega

seveda ni nikdar javno priznal, a od dneva njegovega

imenovanja na ta položaj je bilo kristalno jasno, da je njegov

namen priključiti Žubretinu v preteklosti okupirana ozemlja.

Vsi po svetu so vedeli za njegovo krutost, s katero je ravnal z

vojaki med urjenji. Nekateri izmed njih so ga celo tožili

zaradi kršenja človekovih pravic, zaradi mučenja in

nehumanega ravnanja z njimi, a se je vedno izmazal.

Vladavina prava tam ni imela nobene teže, Žubretincem sta

vladala le denar in vpliv majhne elite.

»Za nobeno ceno se ne ustavljajta v Nalaalu,« je hitela

pripovedovati babica, ko sta se vrnila v hišo. »Soseda, ki ima

dar jasnovidnosti, je rekla, da se bo nekaj hudega zgodilo

prav tam, ob tisti brvi, o kateri sem ti včeraj pripovedovala,

Jan. Nikar ne hodita čez tisto mejo, obstaja druga pot; resda

daljša, vendar jo avtobus zlahka premaga. Obljubi mi, da





45





bosta pazila nase, Jan! Mandeep je preneumen in zaslepljen

od vseh dogodivščin, o katerih se mu še ponoči sanja. Obljubi

mi, milo te prosim,« je prosila dobrohotna gospa.

»Obljubim!«

»Babica, preden se vrneva, ti bova sporočila, da naju

pričakaj s kosilom,« se je nasmehnil Mandeep in se ji vrgel v

objem.

Popoldne sta se usedla na avtobus, vsak s svojimi kovčki

in nahrbtniki, ter se odpeljala proti Nalaalu. Od tam do

Činuaja je bilo še za en dan vožnje. Z dvema kozama in

nabitim avtobusom so se peljali do vznožja gore Smrdljiva

kača, kjer se je cesta razcepila na dve gorski poti. Zamenjala

sta avtobus in se vzpela čez višave.

»Občutek imam, da mi bo razneslo glavo,« je potožil

Mandeep, ko so se dvigali nad višine najvišjih slaponijskih

gora.

»Dihaj z odprtimi usti. Takoj bo bolje. Čutiš kaj pritiska v

ušesih?«

»Nič. Le to čutim, da imam glavo napihnjeno kot balon in

da bo zdaj zdaj počila.«

»Potrpi malo, da se začnemo spuščati. Če ti bo kaj počilo

v ušesih, bo pa že prej dobro. Raje se ozri po dolini. Poglej,

kakšna gorovja naju obdajajo. Pravi čudež je ta zemlja.

Pomisli, kaj vse je Bog ustvaril za nas!« je Jan poskušal

preusmeriti Mandeepovo pozornost k stvarem, ki so bile





46





zares čudovite. Gorovja so v svojem naročju ponosno

varovala zelene, popolnoma neobljudene doline.

Po dolgotrajnih postopkih so vendarle prečili mejo. Jana je

čudilo, da njegovega sopotnika nihče ne obravnava kaj

drugače kot ostale. Nasprotno, naslavljali so ga z gospodom

in se mu skoraj klanjali, sam pa je debelo uro stal v vrsti kot

berač in čakal na žig v potnem listu.

»Poslušaj, Mandeep,« mu je rekel, ko sta se vzpenjala

nazaj na podrt avtobus, za katerega je ves čas dvomil, da jih

bo pripeljal do središča Nalaala. »Zakaj so se ti na meji tako

dobrikali, kot bi bil sam princ? Iskreno rečeno sem

pričakoval, da se bodo pri tebi stvari zapletle.« Morale bi se

že, je bil prepričan Jan. Fant, ki zapušča svojo državo in

odhaja v svet, bi moral najmanj pojasniti, kam gre in za

koliko časa.

»Babica je bila žena diplomata, ljubi moj. Za to, da sploh

lahko potujem s teboj, se imam zahvaliti tudi njej,« je odvrnil

Mandeep, kot bi šele takrat doumel, kakšno srečo ima v

življenju, da so stvari lahko tako samoumevne.

»Že dobro. Potem ne bom več skrbel za tvoje dokumente,

me bo raje skrbelo zase. Zaspiva raje, dolga vožnja je pred

nama.«

Ure kasneje so ju prebudili. Bili so na meji s Činuajem.

Oboroženi vojaki so varovali mejo in potnike postrojili v vrsto

za pregled dokumentov na meji in pridobitev vize. Vstopali

so na posebno varovano območje, saj je bila pokrajina po





47





mnenju najpomembnejših pravnih strokovnjakov nezakonito

odcepljena od Žubretina. Jan se je prepričeval, da so preveč

nepomembni, da bi se pristojni organi ukvarjali z njimi. Žal

ni bilo tako. Mandeep je šel prvi. V uti je stal pol ure in krilil

z rokami, ven se je slišalo vojakovo kričanje, in Jan je slišal

dve klofuti. Mandeep se je prikazal s sklonjeno glavo.

»Kaj je bilo, kaj so ti storili?« je dejal in mu ponujal robec,

da bi si obrisal solze z obraza.

»Nič,« je odvrnil Mandeep in si otiral obraz v robec,

premajhen za solze, ki jih je točil. Preobčutljiv je bil, da bi ga

ljudje ne prizadeli, čeprav je malokrat to pokazal. »Vprašal

me je, od kod sem in kaj si mislim, da sem, ker hodim z

diplomatskim potnim listom po svetu. Dejal sem, da sem le

eden izmed mnogih, ki čakajo v vrsti za njihov žig, da bi se

lahko posvetili duhovnemu življenju v Činuaju. To ga je

neznansko zabavalo in začel se je delati norca iz moje vere in

iz moje dežele. To me je začudilo in dejal sem, da sem

presenečen, da tako miroljuben narod, kot je Činuajski,

govori takšne stvari čez pobratene dežele,« je pojasnil

Mandeep.

»Si moral ugovarjati, prekleto!« se je ujezil Jan.

»Da, moral sem. Naučili so me, da moram za vsako ceno

braniti svojo deželo, svoje korenine, saj kri ni voda.«

Jan se je spomnil na Mileta in si zaželel, da bi bil vendarle on

zraven, saj bi vse uredil tako, da bi bilo prav. A njega ni bilo,

bil je sam in moral je svojega prijatelja spraviti čez mejo, saj





48





poti nazaj ni bilo več.

»In kaj je bilo potem?«

»Razjezil se je, me oklofutal in dejal, da on služi

Žubretinu in da Činuajce prezira, ker nimajo hrbtenice, ker

kradejo kulturo in ker so izmeček človeštva. Spet sem

ugovarjal, da smo vsi ljudje enakopravni in da je čisto

naključje, da smo se razdelili na države, narode in jezikovne

skupine, da je to le olajšalo komunikacijo med ljudmi in da

vsa zgodovina, kakršnakoli že je, vedno znova dokazuje, da

bi morali ljudje delovati enotno. Le tako bi razumeli smisel

svojega obstoja in živeli v sožitju. Razpenil se je in me vrgel

iz koče. Poberem naj se nazaj v luknjo, iz katere sem kot

ničvredna podgana prilezel, je dejal.«

Takrat je padel v jok. Da ne more razumeti, zakaj so ljudje

tako sovražni, in da hoče domov, je govoril skozi solze.

»Ne! Prišla bova čez mejo in konec. En bedak naju že ne

bo odpravil s poti,« je bil vztrajen Jan, ki je bil naslednji na

vrsti za zaslišanje.

V kolibi sta bila le on in vojak, ki je podeljeval dovoljenja za

prestop meje. Skrbno je pregledal vsako stran potnega lista.

Skoraj nevidno je strogo prikimal in rekel nekaj v svojem

jeziku, česar nisem razumel. Nato je pritisnil žig.

»Dobro, pa ne ostanite dolgo. Činuaj bo kmalu naš,« je

dejal s strašljivo globokim glasom.

»Že v redu. Ostal bom tako dolgo, kolikor mi bodo rekli

šefi. Imam pa še eno prošnjo.«





49





»Hitro povejte. Tu nimamo časa za neumnosti.«

»Prijatelja pred mejo ste vrgli ven, ker vam je ugovarjal. V

njegovem imenu se vam globoko opravičujem. Mlad je še in

ne ve, kaj pomeni spoštovanje in kaj je avtoriteta. Njegova

družina se giblje v visokih diplomatskih krogih in morda bi

veljalo ponovno razmisliti o njegovem vstopu v Činuaj, saj ne

bi bilo ne za vas ne za njega dobro, da bi se sprožil kakšen

diplomatski spor med Žubretinom in Šaktinijo. Kaj pravite?«

je dejal Jan.

»Morda imate prav, ampak mene prav malo brigajo

diplomati in razni drugi izmečki, ki se valjajo po tem svetu.

Tudi jaz delam po generalovih navodilih in vašemu prijatelju

ne morem prav nič pomagati. Naj se vrne v Šaktinijo,« je

prijazno odvrnil vojak.

»Oprostite mi, če sem predrzen, ampak naj vam povem

drugače. Jaz osebno jamčim z garantnim pismom za tega

človeka, prav tako je visoki predstavnik Šaktinije zanj osebno

jamčil predsedniku njegove domovine in veleposlaniku vaše

države, da se lahko mladenič prosto giblje po vseh državah

tega kontitenta, ne da bi za to potreboval posebna

dovoljenja. Verjetno razumete, da bi lahko prišlo do hudih

posledic, če mu ne boste dovolili vstopa v Činuaj, četudi je

pod Žubretinskim nadzorom.«.

»Pojdite ven,« je dejal in pomignil z roko svojemu

pomočniku, naj nekam telefonira.





50





»Kaj je bilo, zakaj si bil tako dolgo notri?« je prestrašeno

vprašal Mandeep.

»Počakajva, morda nama bo uspelo rešiti tole tvojo

zagato,« je odvrnil Jan.

Mandeep je začel godrnjati, da so same težave z njim, Jan pa

mu je mirno rekel: »Ne skrbi, prosim. Vse dokumente imaš,

naj se tale suženj vojske in nasilja malo pozanima naokrog in

naj izve, kdo si in kaj se mu piše, če se bo igral z nama.«

»Kaj si naredil, prijatelj? Jaz nočem nobenih težav več,

raje grem domov!« je spet planil v jok.

»Ne cmeri se, madona!« je prekipelo Janu. »Ljudje naju

gledajo, Mandeep. Zberi se že!«

Vojak z žigom je naposled prišel iz svoje pisarne, vzel iz

Mandeepovih rok potni list in pritisnil vanj žig za vstop v

Činuaj. Pogledal ga je tako prezirljivo, kot da mu jemlje iz

živega telesa srce in ga trga narazen.

Mandeep je lezel skupaj in se zadrževal, da ne bi znova

zajokal.

»Ne vračajta se čez isto mejo. Če vaju še enkrat srečam,

se vama ne bo godilo dobro,« je zagrozil vojak.

»Hvala vam,« je dejal Jan.

»Naslednji! Pa podvizajte se, ničvredneži,« je zarohnelo iz

vojako-vih ust.

Jan se je zavedal, da vojak le opravlja svojo dolžnost, četudi

pri tem kdaj pa kdaj preseže svoje pristojnosti. Uboga

revščina, si je mislil, kaj še niso spoznali, da tudi orožje ne





51





more iztrebiti vsega, kar nekomu ne diši. Saj tudi razviti svet

tega še ni spoznal. Če je drugačnost tisto, kar žene sovraštvo

v srca ljudi, kdo bi vedel, kaj šele bi povzročila sorodnost!





52





Vrhovi gora okoli Ploščatega mesta, glavnega mesta Činuaja,

so dajali Mandeepu občutek utesnjenosti. Tako je potožil, ko

sta z Janom stala nad dolino Treh sonc.

»Kako se lahko počutiš utesnjenega med temi čudovitimi

vrhovi, ko lahko vendar slutiš, kako visoko se pnejo te gore?

Takšnih lepot nisem videl še nikjer na svetu, pa ga nisem tako

malo prepotoval, dragi moj,« je dejal Jan in prijatelja spravil

v smeh.

»No, si se končno malo nasmejal, Mandeep! Poglej, kako

lepo nama je. Ujeta sva med belimi gorami, in čeprav je

mrzlo, imava dovolj oblačil, da naju ne zebe. Prevoz imava

prav do prenočišča in vse teče prav tako, kot mora,« je rekel

Jan.

»Imaš prav, nisem se še prepustil naravi, ker sem še vedno

pretresen, s kakšnimi težavami sem te obremenil na meji.

Oprosti mi,« je odvrnil Mandeep. »Med gorami dobim

občutek osamljenosti. Mislim, da me razumeš. Ko si med

gorami in veš, da človeka od neba loči le vrh, na katerega želi

priplezati, postanejo doline in žvižgajoč zrak med skalami

tako zastrašujoče prostrani, da se človeku zazdi, da je





3. Vonj po smrti in lepoti





53





popolnoma sam. Nisem še plezal tako visoko. Pravzaprav

nisem še nikdar plezal na kakšno goro, Jan,« je dejal.

Seveda, je premišljeval Jan, le kako sem lahko pričakoval, da

bi prijatelj potoval po svetu drugače kot po vlakih. Tam je

preživel pol svojega življenja, ovit v rjuho, okrašen z

bakrenimi verižicami in zapestnicami ter uhani v ušesih. Med

gorovji se znajdejo le tisti, ki morajo tam potovati kot nosači,

nekateri pa tudi kot verniki.

»Povem ti, Mandeep, četudi nisi nikdar potoval po

gorovjih, lahko zdaj občutiš, kako varno zavetje nudijo.

Četudi piha močan veter, ima gora vedno skalo, pod katero se

lahko ustaviš in odpočiješ, dokler se razmere ne umirijo.

Največja skrivnost, ki jo gorovja nudijo, pa se skriva prav

med skalami. Veš, ko sva z bratom potovala proti Dolini

volne, sva prečila tudi visoko gorovje Nindu. In tam so se

med skalami skrivali majhni čudeži: dišeče gorske rože vseh

vrst in velikosti. Živeti je treba v sedanjem trenutku. Le tako

lahko človek uživa v polnosti življenja, ki se mu ponuja!«





Ustavila sta se v samostanu v srcu mesta. Menihi so jima

velikodušno ponudili sobico, ki je ponujala razkošje razgleda

na dolino Treh sonc. Nočilo se je in soncu je še uspelo

pokukati skozi lino na steni. Dišalo je po kadilu, ki so ga

uporabljali pri molitvi, in samostan je bil napolnjen s tišino,





54





saj je bilo mogoče slišati le zven molilnih zvončkov in

zadušeno moško petje molitev. Spala sta, kot bi ne ujela

spanca že več tednov. Odločena sta bila nadaljevati pot sveža

in dobro spočita.

Zarana sta se odpravila v mesto. Jan je dejal, da mora

čim prej priti do informacij, kaj se dogaja, in zato sta krenila

na glavni trg. Bilo je prezgodaj, da bi srečala mnogo ljudi, le

tri potepuške pse ter nekaj podgan, ki so se preganjale za

hrano. Zašla sta v krčmo, v kateri so sedeli vojaki, dva tujca

in krčmar. Jan jima je naročil čaj in nekaj malega za pod zob.

Nato se je usedel k Mandeepu in pogledoval po drugih

gostih. Eden od tujcev se mu je nasmehnil in Jan je hitro

prepoznal krive zobe, ki so se nagajivo sončili izpod brkov. Bil

je Hans, novinarski kolega iz tuje novinarske mreže.

»Jan, kako dolgo se nisva videla! Kaj pa ti tukaj v teh

nemirnih krajih?« je dejal, ko ga je držal v objemu.

»S prijateljem Mandeepom sva pripotovala v te kraje, ker

še nisva bila,« sem pomignil proti mizi, za katero je sedel

njegov prijatelj, in se nasmehnil.

»Pojdimo kam drugam, da se v miru pogovorimo. Kje

stanujeta?«

je dejal Hans. Prav nič se ni spremenil, je ugotavljal Jan. Še

vedno je nosil brke, zavihane navzgor kot tisti mali belgijski

detektiv slavne angleške pisateljice, ki me je vedno spominjal

na snobe najvišjega ranga; plešo je skrival tako, da se je





55





počesal čeznjo, in v očeh je nosil še več iskrivosti kot kdajkoli

poprej. Izrezani Hans, se je namuznil.

»V samostanu nedaleč od tu,« je tiho odvrnil Jan, ki ni

želel pritegniti pozornosti katerega od vojakov. Vedel je

namreč, da ima tudi Hans razloge za previdnost. V tistem je

pristopil k njima Mandeep in zašepetal, naj se hitro poberejo,

saj da ga vojaki čudno zijajo.

Jan je na to zamahnil z roko: »Ah, to si le domišljaš.«

Vendar ga je Hans hitro popravil in dejal, da se tudi sam

počuti nelagodno v tisti krčmi.

»Vse reporterje so izgnali iz mesta,« je pojasnjeval Hans

med potjo proti samostanu. »Namreč, Haaranova vojska – saj

veš, da je Haaran samooklicani novi vodja Žubretina, ki je

razglasil vojno s Činuajem, če ne bodo priznali njegove davne

nadvlade …«

»Se mi je zdelo, da se dogaja nekaj čudnega, a mi naša

hiša tega ni znala obrazložiti,« je dejal Jan.

»Na kratko. Haaran želi iztrebiti ljudstvo Činuaja in zato

je sem poslal svojo vojsko, da preišče celotno ozemlje in

pobije vse, ki tu živijo, če se ne bodo pripravljeni pokoriti

njegovi vojski.«

»Groza, kako je to mogoče?« je vzkliknil Mandrel.

Jan je počasi dojemal resnost situacije, vendar je deloval

umirjeno. »Ne skrbi, Mandeep, vse bo v najlepšem redu. So

mednarodne sile že na poti, da bodo rešile ta konflikt?«





56





»Ne in jih tudi ne bo. Mednarodna skupnost se nima

nobenega interesa vmešavati v ta spor,« je Hans odvrnil z

žalostnim glasom.

»Seveda nima. Kaj pa je komu mar za kulturno dediščino

z Vzhoda? Naj sami rešujejo zgodovinske nesporazume; še

nafte nimajo, zakaj bi se torej sploh kdo trudil?« je rekel Jan.

Mandeep se je ob teh besedah zdrznil, kot bi ne mogel verjeti

lastnim ušesom. »Na svetu je tako, prijatelj, da se bojujejo le

tisti, ki želijo nekaj pridobiti. Navadno je to nafta, iz katere

izhaja veliko zla na tem svetu. Zato takšna lakota. Vendar pa,

iskreno rečeno, to ni vse. Mnogokrat je sovraštvo do drugih

narodov v ljudeh tako globoko vsajeno, da ran na srcu

skorajda ni moč več zaceliti.«

»Jan, pusti. Najbolje je za človeka, da pozna čim manj

sveta. Že zdavnaj sva ugotovila, da bi bilo bolje živeti kot

bušman sredi ničesar, v svojem svetu, s svojimi navadami in

svojim načinom življenja, kot pa vedeti, kaj vse se dogaja po

svetu.«

Tako se je Hans rad bojeval s svojimi strahovi in

pozabljal na svojo mantro izpred let, da bo spreminjal svet,

premikal gore in postavljal nova načela za življenje. Še

preden bi lahko končal svojo misijo, je obupal nad ljudmi in

nadaljeval z nalogami poročevalca iz tujine. Tudi Jan je bil

pred leti idealist, upornik in izganjalec mitov. Ko človek zre v

oči umirajočim na pločnikih, kako jim sence smrti lezejo

skozi votle oči, bi lahko obupal nad svetom in človeštvom.





57





Lahko bi prenehal verjeti, da bodo ljudje nekega dne

vendarle spoznali, da človek z ubijanjem sočloveka seje le več

nasilja, več smrti, a na dolgi rok ne bo dosegel ničesar

drugega kot peklensko obsodbo. Vendar Jan globoko v srcu ni

bil tak. Verjel je v pravičnost in zato so ga ljudje, kot je bil

Hans, tako cenili.

Nedaleč od samostana se je Jan sredi ceste nenadoma

ustavil in začel oprezati okoli sebe. Mandeep je zmedeno

opazoval, kaj se dogaja.

»Kakšen vonj je to?« je dejal Jan.

»Ničesar ne voham,« je rekel Mandeep.

»Kako ne vohaš? Smrdi po zažganem in po trohnobi,« je

odvrnil Hans.

»Od tule prihaja,« je rekel Hans izza bližnje stavbe in jima

je pomignil z roko, naj prideta bližje.

Na tleh je ležalo truplo starejšega možakarja, ki so ga najprej

zaklali kot žival, nato pa truplo zažgali.

»Prva žrtev je padla. Fotografiraj tole, Jan,« je rekel Hans

in si prižigal cigareto.

Mandeep je stekel stran in gnojil zemljo s svojim žolčem, Jan

in Hans pa sta stopila bližje in z grozo strmela v zoglenel

moški obraz.

»Ne bom jemal dostojanstva človeku, Hans. Tukaj in zdaj

tudi pokažem svetu, kaj je humanost.«

Obraz preminulega je bil popolnoma brezizrazen, kot bi

človek tik pred smrtjo zaslutil, kaj ga čaka, in se s tem tudi





58





sprijaznil. Ljudje težko sprejemamo smrt, saj pomeni konec

nečesa za naše razumevanje dolgotrajnega, prav tako pa

prinaša izgubo in praznino v naše srce, je premišljeval Jan. S

tem se je težko boriti, z izgubljenim delom svojega srca. Saj

pravzaprav nič drugega ne odhaja kot človek, ki se je posadil

kot breza v našo srčno zemljo in rasel, kot iz dneva v dan

lahko raste ljubezen.

Mandeep se je še vedno boril s slabostjo, a je počasi

prihajal k sebi.

»Kako bi lahko vrnila dostojanstvo temu človeku, Jan?

Tukaj in zdaj lahko pokaževa svetu, kaj je človečnost. Če ne

drugemu, sebi,« je zašepetal Mandeep, kot bi se bal, da bi ju

kdo slišal.

»Pojdimo raje brž od tod. Ko bo sedla tema nad mesto, se

bomo vrnili po ostanke in jih zakopali,« je rekel Hans.

»Tisti človek,« je še vedno bled kot kreda lovil sapo,

»tisti človek je umrl grozne smrti. Moramo ga pokopati kot

človeka. Nihče več ne sme videti tega. Tisti, ki takšne

grozovitosti počne, bo drago plačal.«

»Mandeep, zberi se, prosim. Pojdiva v samostan. Se

bova kasneje vrnila, velja?« je rekel Jan še odločneje.

Hodila sta brez besed.

»Jaz ne voham,« je iznenada rekel Mandeep.

»Seveda, saj tu ne smrdi več,« je rekel Jan.

»Ne. Jaz ne voham,« je ponovil mladenič.





59





Tako lepo je dišal dan za dnem, je premišljeval Jan, pa ne

voha?

»Že od rojstva ne poznam vonjev. Poznam barve,

teksturo, obliko stvari okoli sebe, vem, kakšen okus imajo in

kako se premikajo. Lahko celo zaznam, kakšen dotik nudijo,

a nikdar nisem poznal njihovega vonja. Kaj pomeni dišati ali

smrdeti, je zame popolna neznanka. Vem le, da je eno dobro

in drugo slabo, tako kot so mi razložili,« je pripovedoval. »Ko

sem bil majhen, mi je babica pripovedovala, da je moja

mama od vseh vonjev na svetu imela najraje prav jasmin.

Oboževala je tudi vonj jabolčnega peciva s cimetom, vonj

pomladanskega žafrana in vonj sivke, ki jo je oče prinesel, ko

je prišel z enega od svojih poslovnih potovanj. A nič od tega

je ni tako omamljalo kot prav jasmin. V jutru, ko smo vstali,

je stala pred velikim ogledalom v predsobi in si česala svoje

dolge, vranje črne lase, daljše od mojih rok. Potem jih je

spletla v kito in dvignila tisto stekleničko jasminovega olja.

Lahkotno jo je potresla, kot bi se moralo olje dobro

premešati, da bi se ustvarila prava dišava, ki bo ostala na

njeni žametni koži čez ves dan. Ko je nakapala malo olja med

palec in kazalec desnice, je z levo roko odmaknila kito na

desno stran in se namazala po vratu, levo in desno. Globoko

je vzdihnila in se zadovoljno nasmehnila.«

Mandeep je bil vnovič pomirjen. Spoznal je tudi, kako

hvaležen je lahko za novega prijatelja. Nikdar ni imel

nikogar, s katerim bi lahko govoril o čemerkoli. Tudi o svojem





60





življenju, ki ga je moral živeti, in maskah, ki jih je moral

nositi.

»In zato se tudi ti vsako jutro namažeš z jasminovim

oljem, kajne?« je dejal Jan in ga stisnil v objem.

»Da. Le da jaz ne bom nikdar vedel, kakšen vonj nosim

na sebi. Nikdar ne bom vedel, kakšen vonj oddaja umirajoči.

Če bi bil kje požar in ne bi opazil zubljev, bi se verjetno

zadušil. A kaj mi bo vonj,kajne, ko imam vse drugo,« je rekel

z nasmeškom na obrazu.





Bila je tišina. Samostan je prekrivala tema, skozi katero je

luna želela osvetliti vse, kar je želelo ostati nevidno. Stisnjena

v svoji sobi sta vsak na svoji postelji premišljevala o

preteklem dnevu.

»Veš, kaj sem premišljeval?« je rekel Jan. »Zakaj so ljudje

najlepši v najrevnejših predelih našega sveta? Zakaj je tako,

da je skromnejši tudi srečnejši? Ker ni bil okužen z denarjem?

Ker ne pozna drugega kot domače kraje, ker ni potoval po

svetu, temveč se je družil v krogu družine, kjer je negoval

ljubezen do vasi, do svoje živine, do sosedov in bližnjih

prijateljev? Ker ni bilo ničesar, kar bi ga lahko okužilo?

Mimogrede, mar ne bi bilo bolj častno umreti skupaj z ženo

in otrokoma pod udarci bajonetov, kot da te zvlečejo nekam





61





drugam samo zato, ker si moški in boš lahko še za kakšno

rabo?«

»Nikdar nisem razumel, zakaj pravzaprav ljudje sovražimo

drug drugega,« je po daljšem premoru odgovoril Mandeep.

»Namreč, ne razumem, zakaj je druga vera lahko vzrok za

takšno jezo in sovraštvo, da se iz tega rojeva nasilje. Prav tako

nisem razumel, zakaj je vzrok za nasilje hrepenenje po več

zemlje, po več novcih in tako dalje.«

»Ampak, ali verjameš, da bo kdaj drugače? Da bomo kdaj

zaživeli kot enotno človeštvo, ki diha z enim srcem in ki ljubi

tako močno in brezpogojno, kot da nas bo jutri konec? In če bi

vedeli, da nas bo jutri konec, bi se kaj bolj potrudili za lepši

danes?«

»Ne vem,« je priznal Mandeep.

»Naj ti povem zgodbo. Pred leti sem se s sosedom še igral

na ulicah pri babičinem domu. Takrat smo se morali odseliti

od doma. Mama je na smrt zbolela in oče ni zmogel sam voditi

gospodinjstva. Odvlekel me je k babici, čeprav sem želel ostati

ob mami. Zdravnik mi je priznal, da bo moja mamica kmalu

vedela, kakšno je posmrtno življenje. Bil sem le še na pogrebu.

Tudi sicer so bili to za našo državo težki časi. Znova so

izbruhnili nemiri med verskimi skupinami. V vseh večjih

mestih so se zbirale velike množice ljudi, ki so dvigovale dim

in protestirale proti vladi. Z babico sva tistega vročega dne

stala sredi glavnega trga pred snežno belo palačo, kjer so se

zbirali visoki možje in razpravljali, kako bi rešili nastale





62





nemire. Vendar tisti, ki so želeli iztrebiti drugače verujoče, so

to že počeli. Po vaseh v predmestju in nato v mestih so klali

ljudi. Niso izbirali med ženskami, otroki in moškimi. Vsak, ki

ni bil iste vere kot oni, je bil pobit. Midva z babico pa sva, ker

sva bila prave vere, le zrla v množice ljudi, ki so se zbrale, da

bi pokazale svoj sredinec vladajočim državnikom.«

Jan se je spominjal zgodb iz časopisov, ki so poročali o teh

dogodkih. Zavedel se je tudi, da ni mogel nikdar razumeti,

zakaj ljudi razdvajajo njihova prepričanja. Po njegovem

mnenju je prav drugačnost ključ do sožitja.

Mandeep je nadaljeval. »Ljudje so nosili transparente z

nasveti vladnim oblastem, naj odjebejo, počistijo gnoj, ki so ga

navozili na čiste avenije prestolnice, ampak vse to ni imelo

nobenega učinka. Potem, podobno kot se razvijejo tornadi, so

se na ulice usuli oboroženi in z maskami zaščiteni policisti.

Tolkli so po vsem živem, razen po nas, opazovalcih. Šteli so

nas med čiste, mi je pojasnila babica. Včasih je dobro, da si na

pravi strani,« je dejal.

»Smo res prišli tako daleč, da tiste, ki ne klečijo pred

oblastjo, lahko pokoljemo, kot se do smrti pohodijo

posamezniki na verskih fanatičnih shodih? Spomnim se

masakra pred leti. Z Miletom sva na vsak način želela doživeti

največji verski praznik in sva se udeležila enega največjih

praznovanj. Ne spomnim se več, katero božanstvo je bilo

čaščeno takrat. Ampak množica vernikov je do smrti pohodila

nekaj ljudi, in mediji smo poročali o tem, po televizijah po





63





vsem svetu so se vrteli reportažni prispevki, a kdo bi vedel,

zakaj nikomur ni bilo mar.«

Mandeep je molčal.

»Pomešal si, Jan,« je končno izdavil s strtim glasom. »Tudi

jaz bi rad spremenil zgodovino, če bi jo lahko,« je dejal. »A

vedeti moraš, o čem govoriš. Da vedno umre nekaj ljudi na

verskih shodih, to je res, vendar ne moreš reči, da so ljudje

nečloveški, ker ne pomagajo padlemu človeku. Nekdo vedno

pomaga, drugi pa brezglavo hitijo proti svojemu božanstvu.«

»Res je. Globoko vero sem videl pri vas,« je dejal Jan

obžalujoče.

»In prav globina vere povzroča tako nepremišljeno

praznovanje in čaščenje božanstev,« je nadaljeval Mandeep.

Vedel je, da tujci težko razumejo njihovo kulturo. »Ljudje

verujejo, da se bodo rešili svoje bede, in od tod takšna

gorečnost. Zato je tudi tak problem, da sem se znašel v moški

koži, čeprav bi veliko raje živel kot ženska. Ljudem se studim,

razumeš, gnusim se jim! Izobčen sem iz družbe, a vendar se

bo vedno našel nekdo, ki mi bo pomagal. Vsak dan ljudje

darujejo drobiž beračem, ker vedo, da so tudi sami vsak čas

lahko v istem položaju. Vi, Zahodnjaki, tega ne boste nikdar

razumeli,« je govoril vedno hitreje, vedno bolj ihtavo in z vse

višjim tonom glasu.

»In pokoli med pripadniki različnih verstev so nekaj

popolnoma drugega. Nekateri so tako goreče prepričani, da

je krivoverstvo nekaj slabega, nekaj tako napačnega, da





64





počnejo neumnosti. Če k temu nekdo priliva olja, v njih

vzklijejo še sovražnost, jeza, brezup in takrat pobijajo vse, ki

niso na njihovi strani. Ljudje pozabljajo, da s tem ne rešujejo

prav ničesar. Verski vodje celo opravičujejo njihova dejanja;

pravijo, da verske knjige dovoljujejo takšna dejanja. Je to

normalno?« je zahlipal.

»Ne joči, Mandeep. Tu si na varnem in svet bo prišel k

pameti, boš videl. Obljubim!« je dejal Jan, da bi ga pomiril.

A Jan je obljubljal stvari, nad katerimi ni mogel imeti

nadzora. To sta vedela oba. In takrat je Mandeepa prešinila

zanimiva misel. Človek mora spremeniti svojo zgodovino, če

hoče v miru živeti naprej, je premišljeval. Mora spremeniti

svoje spomine in misli, da bi ga prevzelo dobro in mir, sicer

trpi in v trpljenju se lotosov cvet ne odpira v luči katarze in

rasti. Pot ostaja zaprta in kroženje v preteklosti vpliva tudi na

njen razmah v prihodnost. Bi nam lahko uspelo tako

spremeniti svojo zgodovino in zaživeti polno, ljubeče in mirno

življenje? Je to način, s pomočjo katerega se sme spremeniti

človeški svet? In vendar, če zgodovina že je zapisana, če jo

razlagajo po vsem svetu, kako neki bi jo bilo moč spremeniti?

Prekleto, to bi bilo zanikanje celotne človeške kulture, vseh

dosežkov ljudi čez tisočletja. Navsezadnje, s tem bi človek

zanikal samega sebe. To bi bilo nevarno početje, je sklenil

Mandeep.





65





V jutru se je Jan odpravil do mesta, kjer je ležalo zažgano

truplo. Pobiral je ostanke in jih zlagal v bombažni prt, ki ga je

sunil v samostanu. Prt je skrbno zavil in z rokami odkopal

dovolj zemlje za majhen grob. Ni potrebno veliko, da

pokoplješ človeka.

Večina ljudi si ne more zamisliti, da bi kdaj z golimi

rokami grebel po presušeni zemlji, ki je pila kri bojevnikov,

padlih zaradi sovraštva do pripadnikov drugih narodov. Mar

niso imeli vsi srca, družine, ki so jo hranili? Mar niso bili vsi

ljudje, preprosti ljudje, vsak s svojim življenjem? Vsak človek

nosi svoja bremena, takšna in drugačna, tudi bremena

prednikov. Nepreklicno nas preteklost zasleduje, nas

zaznamuje, da se ne moremo izogniti niti prihodnosti, ki je

prav tako zaznamovana z našo preteklostjo. Naša dejanja,

četudi tega marsikdo ne bi priznal, so vnaprej določena.

Podzavestno se odločamo, kot smo bili zrasli v odrasle ljudi.

Kot smo pobrali znanje na tej poti, kot so nas učili in kar smo

si zapomnili, hote ali nehote. Bremen preteklosti se pač ne

moremo kar znebiti. To ni vreča, ki bi jo odvrgli v naslednji

koš na ulici. To so ljudje, dogodki, smrti in rojstva. To je

tisoče življenj, ki jih nosimo v sebi. Veljalo bi si zapomniti:

naša preteklost je celotno človeštvo.

Jan si je na tistem mestu priznal, da ne zna pomagati niti

samemu sebi. Drugim toliko manj. Kako naj ljudi prepriča,





66





naj spreminjajo svoja življenja, da bodo srečnejši, bolj

radostni, da bi odvrgli s sebe sovraštvo in jezo, zavist, ter

zaživeli v polnosti in ljubezni? Preteklost je bila vendar tista,

ki je izklesala posameznika kot takšnega in nas, ljudi kot

celoto. Svet pravzaprav odslikava vse misli, ki so se porajale

v človeških glavah tisočletja, vse od praveka dalje. Idealista

Jana so te misli pahnile z oblakov na zemljo in soočiti se je

moral z resničnostjo.

Bel rob prta je gledal iz zemlje. Menda bi zažganemu

možu morali postaviti kip kot spomin na zlovešča dejanja

preteklih dni. Milje stran od doma so se za njegovim hrbtom

v blagem pišu vrteli molilni mlinčki. Svet v njegovi glavi je

postal še bolj nesmiseln.

Ko se je vrnil v samostan, je Mandeepa našel pri zajtrku

v družbi menihov. Kot bi se v Mandeepu prebudilo vse tisto,

o čemer je on premišljeval v tistem jutru! Mandeep je znova

pripovedoval o tistem pokolu, ki mu je z babico nemo

prisostvoval. A zgodba je imela nadaljevanje, dišala je po

uporništvu, po tisti pravičnosti, ki je tako zelo zaznamovala

čisto Mandeepovo srce.

»Pet se jih je postavilo v bran svojemu prepričanju,« je

vneto pripovedoval Mandeep, kot bi se pravkar vrnil z mesta

dogajanja. »Menda sta jih gnala čast in ponos, a so jih oblasti

premagale, po njih zadajale težke udarce in na koncu so

klonili smrti. Teh pet odpadnikov, zamislite si, prosim, je

želelo pravico, kakšno je zahtevala množica ljudi. Bilo jih je





67





na tisoče na tistem trgu pred belo palačo in vsi so vzklikali

iste besede. Osvoboditev, bratstvo, enotnost, pravica,

enakopravnost. Dar govora je bil človeku dan, da lahko

spregovori tudi o tistem, kar mu ni po volji. Če je to pravično

ali ne, presoja drug človek. Temu se pravi demokracija?

Teh pet življenj, ki so usahnila, kot ponikne luč v rožah

brez vode, je bilo vrednih toliko, kot si ni mogel niti v sanjah

zamišljati nobeden od oboroženih pretepačev. Vstale so

množice, ki so spoznale, da njihova pravica leži tudi v nasilju

in da jo lahko uveljavljajo le na močnejši način od

pretepaškega. Nastali so množični protesti, poulični izgredi,

stavke in državni udar, ki je sesul takratno oblast, da bi na

stole sedla nova, pravičnejša. To se ni zgodilo, ker je tudi

novoizvoljena imela sprane možgane generacij modrecev

pred njimi in naša domovina, čeprav čistejša za pet

najglasnejših upornikov, se še danes sprašuje, kako

vzpostaviti red in disciplino naroda. Vlada anarhija, a v naših

krajih to popolnoma deluje. Vsake toliko izbruhnejo nemiri.

Ko se zbere dovolj privržencev, se pobije nekaj deset

odpadnikov, pa je za nekaj časa spet mir.« Za trenutek je

molčal, a si ni mogel pomagati, da ne bi pribil: »Komu mar!«

»No,« je zinil Hans, »kaj porečete na to vi, ki nosite vse

modrosti tega sveta?«

Meniha, ki sta sedela za mizo, sta se le spogledala in se mu

naenkrat milo zasmejala.

»Hans, včasih bi bilo bolje, če bi bil tiho,« je dejal Jan.





68





»Pustite prijatelja, naj se muči,« je rekel prvi menih.

Hans se je namuznil, kot bi se mu že davno razjasnila vsa

vesolja védenja, in siknil, da se on z ničemer več ne muči.

»Seveda se,« je vztrajal Mesečev dih. »Kadar se upirate

spoznanju, da je vsak dogodek točen odraz človekove misli,

njegova pripoved pa melodija njegovih dognanj o toku

življenj, postanete cinični. Točno takšni ste vi, prijatelj.

Cinizem vas prežema, ker si nočete priznati razočaranja nad

seboj. Stavil bi …«

»Kaj bi stavili?« ga je hitro prekinil Hans.

»Nehajte, to nima nobenega smisla,« je zavzdihnil

Mandeep.

»Res nima. Poanta, ki jo je prijatelj želel povedati, je

naslednja. Vse, kar se je kdaj koli zgodilo, ima svoj namen,«

je rekel drugi menih.

»Nič novega nisi povedal, to že vemo,« je rekel Jan.

Mandeep je bil v stiski, preganjale so ga sledi preteklosti,

zaznamovan je bil s pokoli sonarodnjakov in čutil je žalost za

vse krivice, ki so se dogajale njegovim rojakom.

»Vse ima svoj smisel v tem vesolju. Mi živimo na planetu,

ki je bogat z marsičim, tudi z energijo. In naša misel je tista,

ki oblikuje svet, v katerem živi vsak od nas. Ne živimo vsi v

istem svetu, dragi moji. Se strinjate s tem?« je dejal menih.

Prisotni so kimajoče pritrjevali besedam.

»Četudi ima vsak svoje prepričanje o tem, kaj naj bi bilo

pravilno in kaj ne, kaj pomeni svoboda, ljubezen, kaj pomeni





69





imeti pravico živeti, no, skratka vse, o čemer so filozofi že

pred stoletji pisali. Zato sem rekel, da vsak živi v svojem

svetu. Prepričan sem, da se vsak tudi trudi delati najbolje,

kakor zna,« je nadaljeval menih.

»Tako je,« je pridušal Hans. »Vsak se trudi po najboljših

močeh, najdejo pa se tudi taki, ki samo poležavajo s pivom v

roki in daljincem za televizijo ter maltretirajo ljudi okrog

sebe,« je dejal. To je imel vsekakor prav. Mnogo je takih, ki so

obupali nad življenjem. Kdo bi jim zameril, se je spraševal

Jan in potem prisluhnil menihovim besedam.

»Ravno zato, ker je svetov na tem planetu toliko, kolikor

je nas, ljudi – morda bi mednje štel tudi rastlinje in živali, ki

imajo tudi svoj svet –, prihaja med nami do nesporazumov.

Temu ne smemo reči sovraštvo, jeza ali brezup, to je dejansko

le nerazumevanje. Določeni ljudje, to so politiki in

gospodarstveniki pa tudi vodje ljudstev in še kdo bi se našel,

oni imajo prav tako določene interese in so celo veseli, da

prihaja do nesporazumov med ljudmi in državami na svetu.

Od tega bodo potegnili najboljše, kar današnji svet pozna –

denar. A vendar, če bi ljudje vedeli, da so le predmet

manipulacije, bi že znali zažugati tem voditeljem, ki so revni

v svojih mislih. Tako revni, da se ti prav zasmilijo, ni tako?«

Jan se je strinjal z menihovim razmišljanjem, obenem pa

je želel pred Mandeepom dokazati, da začenja razumeti srž

problemov, ki mučijo njegovega prijatelja. »Dogodki, o

katerih je prejle pripovedoval Mandeep, so v svojem bistvu





70





nesporazum med različnimi verskimi skupinami. Vidite, ko

pride do nesporazuma, mora imeti človek čisto srce, če ga želi

rešiti. Res je hudo gledati, kako se ljudje pretepajo, obtožujejo

in pobijajo, da bi dokazali svoj prav. Vsak človek ima pravico

do lastnega mnenja in vsak od nas ima drugačno videnje iste

stvari,« je dejal.

»Kaj, ko bi ti nadaljeval, brat?« je dejal menih, ki je

postajal vidno utrujen. Pokimal je drugemu menihu in se

umaknil v svoje prostore.

»Oprostite bratu, težke stvari je doživel v preteklosti in

tudi on se ne zna rešiti misli in slik, ki jih je njegov um

pospravil v posebne predale za slabe dogodke preteklosti. O

tem sem želel slišati govoriti brata, a vidim, da je še prezgodaj

za to. Torej, preteklost, kakor jo zaznavamo, je v vsakem

človeku drugačna. Pustite zgodovinske knjige in različne

zapise o tem, kaj se je kje zgodilo. Vsak od nas ima drugačen

spomin na iste dogodke, če jim je prisostvoval ali ne. Mi

sledite?« je dejal in pomolčal. Hans je uspel pokimati, a videti

je bilo, da v resnici sploh ne posluša. Igral se je s svojimi prsti

in premleval neke povsem druge stvari. Mandeep je z odprtimi

usti čakal, kaj bo menih povedal.

»Torej, povedano drugače, Mandeepov spomin rojeva slike

in misli, ki so slabe in ki v njem prebujajo krivdo, da je bil del

množice ljudi, ki so bili k sreči na pravi strani, med tistimi

izbranimi, ki niso bili ubiti ali pretepeni. Če ta človek ne bi

imel tako velikega srca, bi pravzaprav štel sebi v prid, da se je





71





rodil kot član izbrane družine vernikov, ki se jim nikdar ne bo

zgodilo nič hudega v Šaktiniji. Jaz, po drugi strani, sem se

rodil kot eden izmed drugače verujočih. Po mnenju oblasti

napačne vere! Nekega dne sem šel k vodji naše kongregacije

po nasvet, kaj naj storim, saj sem se pretekli dan sprl s

prijateljem zaradi punce, v katero sva se oba zaljubila in ki je

bila druge vere. Svetoval mi je, naj ravnam, kot mi veleva

srce. Če vemo, da so naša čustvena stanja lahko zelo različna

– nekateri so zelo energični, agresivni, drugi zelo tihi in

miroljubni, imamo rezultat kmalu na dlani. Vse je odvisno do

tega, kako smo bili vzgojeni, v kakšnem okolju smo odrasli, s

kom smo se družili v mladosti in koga smo vzeli za vzornika.

Vse to odraža našo preteklost. Ljudje, ki so bili vzgojeni v

prepričanju, da je le ena religija tista, ki bo odrešila

človeštvo, so tako v svoji goreči veri delovali s ciljem ustvariti

človeštvo ene same religije. Eno božanstvo, eno človeštvo.

Vendar je ključ vsega življenja in našega obstoja v ljubezni.

Ljubezni do sočloveka in ljubezni do sebe. To je v resnici

bistvo in smisel našega obstoja. K temu bi moral vsak

stremeti. In to ni nekaj, kar je nad nami, temveč je v nas

samih in vse okoli nas. To je vse, kar obstaja in zaradi česar

sploh obstajamo,« je pripovedoval menih.

»Ampak na tem planetu je toliko verstev, kot je ljudstev!«

je vzkliknil Hans.



»Prav imaš, dobri človek. Vendar, preden se zapletemo v





72





vseh teh mislih, raje razmislimo, kje leži vzrok za današnji

svet?« je odvrnil menih.

»Kot si rekel, brat. V pomanjkanju ljubezni do sočloveka,«

je vzneseno ugotovil Mandeep.

»Drži, vendar je vzrok tudi v vsej preteklosti, ki jo nosimo

ljudje s seboj. Kaj bi vendar bilo, če bi bila preteklost

drugačna, sem se zadnjič spraševal,« je dejal.

»Prav to sem se vprašal tudi jaz,« je hitro pripomnil Jan.

»Vendar preteklosti se ne da spremeniti, kajne?«

»Ko je moj dedek v svojih otroških letih prvič doživel

napad Žubretincev na Činuaj, je od učitelja meniha zahteval

vse filme in časopisne izrezke o dogajanju po svetu. In

ugotovil je, da so se po svetu dogajale strahotne reči. Za

vojne ni nikdar slišal, a znal je odgovoriti na vprašanje, zakaj

se v človeku prebudi sovraštvo. Smešno, kajne, če dobro

pomislite?« Namenoma je za trenutek utihnil. Menih je želel,

da vsak od prisotnih išče odgovor na to vprašanje.

»Preteklost lahko spremenimo. Zgodovine ne moremo

spreminjati, saj so jo zapisali veliki znanstveniki našega časa

in jo tako potrdili kot resnično. A to nikogar ne ovira, da

spremeni svojo preteklost, kakorkoli jo že želi. Vse, kar se

nam je zgodilo v življenju, kar se je zgodilo naši državi,

našim stricem, staršem, starim staršem, vsem rodovom

prednikov, vse to vpliva na naše razmišljanje. Žubretinci so

prepričani, da jim Činuaj krade zemljo in ustvarja novo

kulturo, ki vsekakor ne more biti žubretinska. In še bi lahko





73





naštevali. A vse skupaj je le en velik nesporazum, če si človek

razjasni eno samo stvar. Naša misel je tako gibčna kot najbolj

gibčen cirkuški akrobat. Nekoč sem bil v cirkusu. Tu sem šele

nekaj let in povem vama, preden sem našel svoj mir, sem

doživel dobršno mero vznemirljivih reči. Tudi vojno sem

preživel, tudi v cirkus me je peljal moj dedek. In če si znata

predstavljati, kako upogljivo je človekovo telo, če je le dobro

izurjeno, potem mi verjameta, da je vsaj podobno upogljiva

tudi vsaka misel, ki se pojavi v človekovi glavi. Vsaka misel!«

je rekel modri menih.





Hans je medtem zaspal. Mandeep in Jan pa sta z odsotnimi

pogledi menihu dala vedeti, da jima je dal ogromno misliti.

In s tem je bil njegov namen dosežen. Duh raste le, če prejme

dovolj hranil, enako kot vsako živo bitje na našem planetu.

V času, ko sta bivala v samostanu, ni bilo nikakršnih

nasilnih izgredov in to je Jana vznemirjalo, ker je pričakoval,

da se bo zgodilo nekaj slabega. Tudi njegov novinarski kolega

Hans je bil precej na trnih, saj je tudi on iz dneva v dan čakal,

kdaj bo počilo. Začuda se ni zgodilo nič posebnega, vsaj na

zunaj ne.

Vas je mirovala sredi žgočega popoldneva in lahen vetrič

je pihal ter odnašal komaj zraslo listje z dreves. Jan in





74





Mandeep sta sedela na travi za samostanom. Makova polja so

polnila pokrajino, do kamor jima je segel pogled.

»Ali ni zanimivo, Mandeep, kako krut je ta naš svet?« je

dejal Jan.

»Tu sva v prečudoviti deželi in tudi tu bo držalo, da so

ljudje najbolj skromni v tistih deželah, kjer je največje

pomanjkanje dobrin. Na Zemlji je vsega na pretek, zato ne bi

smel nihče ostati lačen.«

Mandeep je dobro vedel, kaj prijatelja muči. »Res je. Med

seboj bi si morali podeliti vse, kar bi kdorkoli potreboval za

dostojno življenje. Vedno bo ostalo ravno toliko, da bo

mogoče prihraniti tudi za slabe čase, ko bo človeku narava

obrnila hrbet. To se nikdar ne zgodi zato, da bi se mu

maščevala, oh, ne, vedno le zaradi toka energije, ki prihaja in

odhaja, kroži, kakor se pač mora zgoditi. Narava se sama

obnavlja in ta planet živi svoje življenje. Človek je vendarle

dovolj učen, da se zna prilagoditi temu svetu, v katerem

soustvarja življenje.«

»In zakaj potem vsa ta nepravičnost? Zakaj je v tvoji

deželi tako veliko neenakosti med ljudmi? Tako nepošteno se

mi zdi. Ne razumem ...«

»Moraš razumeti, da je šaktinijski narod veliko pretrpel.

Bilo je pred štiristo leti, ko so visoki državniki predrzno začeli

jemati več od potrebnega in takrat so ljudje začeli spoznavati,

da pohlep, do katerega lahko pride pri vsakem dovolj šibkem,

in ponorel ego, čemur smo prav tako vsi izpostavljeni, ko





75





zblaznimo za materialnim, predstavljata dobršen del

vzrokov, zaradi katerih ljudje jemljejo več. Vendar so ljudje

čistih src in misli dobro vedeli, da bi lahko nastopili

odločneje in celo bolj agresivno, pa niso. Čutili so, da nasilje

ne bo rešilo problema pokvarjenosti, ki jo politika prinaša,

zato so želeli opraviti s tem, družbeno poprej povsem

sprejemljivim, pojavom, enkrat za vselej.

Prebrali so ustanovno listino, v kateri sta bila zapisana

nastanek in delovanje njihove države, in so iz spoštovanja do

prednikov in zgodovine, za katero so verjeli, da je prinesla

mnogo dobrega in poštenega, dolgo časa premišljevali, kaj bi

ukrenili. Misel, ki zaposli ume mnogih ljudi v istem času,

postane veliko močnejša in oblikuje način in pot do cilja

mnogo hitreje. Kolektivnost je namreč temeljna lastnost, ki

povezuje človeštvo. Vse, o čemer je človek poslušal v

kavarnah elitnega predela glavnega mesta, so bile ideje o

narodni osvoboditvi izpod jarma vladajoče oblasti. Ljudje so

se zbirali in se med seboj tako premešali, da je ta ideja

dodobra prežela vse ume, ki so bili dovolj odprti zanjo. Tisti,

ki so imeli dovolj, niso bili nikdar voljni spreminjati sveta, saj

bi tvegali izgubo lastnine. Ljudstvo se je masovno zbiralo

pred belo palačo, v kateri so greli sedeže grabežljivi politiki

in izbirali usodo svojega ljudstva. Voljena oblast je tako

doživela grenke trenutke, ko so videli ljudi protestirati proti

vladi, in ta grenkoba jih je zadela prav do srca;

soodgovornost za nezadovoljstvo ljudi so bili pripravljeni





76





pošteno plačati, saj je bila njihova misija oziroma obljuba

ustvariti boljši svet v deželi.

Ljudstvo je izbralo pet protestnikov, ki so bili zaradi svoje

glasnosti in idej, ki so jih širili med ljudmi, vsem dobro

poznani in so bili zaupanja vredni. Začeli so se pogovori,

kako rešiti položaj in preprečiti državni udar in nasilne

izgrede, do katerih bi prišlo le, če bi oblast poslala nad

ljudstvo tudi vojne in policijske sile – represija pa ni nikomur

dišala, ker bi hitro vodila v anarhijo. No, čeprav so poznano

zgodovino v mislih spremenili, je v njih za vedno ostalo

zavedanje, kakšna je lahko resničnost. Bistvo je v zavedanju

razlike med tem, kaj imaš, in tem, kaj lahko povzročiš s

popuščanjem napadalnosti, sovražnosti, sebičnosti in

pohlepu.

V tednu dni je vlada odstopila in prepustila ljudstvu, torej

izbranim petim, nadaljevati pot obstoja te države. Države ni

več vodila politika. Tudi religijskim oblastem je niso

prepustili, saj so vedeli, da verujejo v nekaj višjega, nekaj

brezmadežno dobrega, v boga z drugačnim imenom, o

katerem berejo zgodbe in molitve iz verskih knjig, napisanih

po različnih prerokih. A vendar, mar niso vsi enako verujoči,

če verjamejo v mir in dobro, v enotnost človeštva? S takšno

mislijo so delovali ti ljudje, si moreš misliti, ljubi Jan! Niti

vojaške sile niso prevzele tega (po ustavi imenovanega)

izrednega stanja. Ljudstvo je zaupalo izbrano pot petim





77





posameznikom, ki so postali neke vrste duhovni vodje. Ljudje

bodo hodili za njimi in misel naj bi se tako širila.«

Za trenutek se je ustavil in vzdihnil. »Zdaj veš, zakaj ne

verjamem pravljicam s srečnim koncem,« je prhnil Mandeep.

»Pomiri se, prijatelj,« je dejal Jan in ga prižel k prsim.

Vedel je, da potrebuje le iskren objem. Začutil je, kako hitro

mu bije srce. Začutil je tudi njegove nežne ustnice na svojem

vratu. V hipu ga je odmaknil od sebe in ga pogledal v oči.

»Veš, Mandeep, želel sem ti le povedati, da je mogoče

spremeniti svojo preteklost tako, da boš lažje živel. Priznam

pa, da mora biti takšno spreminjanje hudičevo težko delo,«

mu je dejal.

»Vem,« je zašepetal Mandeep. Nagnil se je proti

Janovemu obrazu in zaprl oči. Njegove ustnice so bile vedno

bližje.

»Ne, Mandeep, ne morem,« ga je Jan odrinil od sebe.

»Poslušaj, postala sva dobra prijatelja. Zakaj bi pokvarila

najino prijateljsko ljubezen z nečim … tujim?« je zajecljal. V

trebuhu ga je ščemelo, in hrepenel je po ljubezni in bližini. A

razum mu ni dal miru.

»Jan, jaz vem, kaj ti potrebuješ, in z menoj ti bo lepo,« je

ljubeznivo rekel Mandeep. V njegovih očeh se je človek

izgubljal na rajskih vrtovih, kakršnih si ni mogel domišljati

niti v najlepših sanjah.

»Veliko sva prestala. Ko sem te spoznal, si bil Lalita. Se

spomniš? Lalita, moj Bog!«





78





»Pa kaj potem? Zdaj sem tu pred teboj kot človek. Ime so

mi dali, kakor se jim je takrat zazdelo. Če sem beračil kot

ženska in se počutil dobro, kaj je s tem vendar narobe? Nisi

prav ti dejal, naj spreminjam preteklost? No, te ne želim

spreminjati. Lepi spomini me vežejo nanjo; lahko sem zaživel

tako, kot sem želel. Lahko sem raziskoval sebe. Živel sem,

vibriral kot nemirno jezero, in s teboj spet živim. Lahko živim

tudi kot moški! S teboj sem lahko jaz; nobenega pretvarjanja,

nobenega bežanja, nikakršnih mask. S teboj lahko živim!« je

pripovedoval Mandeep z iskrami v očeh. Njegov obraz se je

Janu zdel razsvetljen, kot bi ga nekdo odrešil vseh trpkih

spominov, vseh sivih misli. Kar je izžareval, bi si človek

razlagal kot srečo.

»Pojdiva k večerji. Menihi naju čakajo in Hans prav tako,«

je odvrnil Jan, da bi se izognil pogovoru, na katerega ni bil

pripravljen niti ga ni pričakoval.

»Da, večerjajva, a tega pogovora nisva končala,« je dejal

Mandeep in ga objel. Jan se je počutil varnega, ko je raztegnil

svoje roke čez Mandeepova ramena. Prišel je domov, k

ognjišču. Kot bi po napornem življenju končno legel na

mehko zofo ter poslušal svojo najljubšo glasbo.

»Potem se ti gnusim, ker sem bil hijra?«

»Ne, Mandeep, ne zato, ker si bil hijra. V mojih očeh si

bil vedno človek. S tem pride neko telo, žensko ali moško

zame nima posebnega pomena, če zraste prava ljubezen.

Kako naj vem, da je to tisto pravo, kar sem čakal vse





79





življenje? Kako naj bom prepričan, da mi boš zvesto stal ob

strani, da boš lahko z menoj živel v raznoraznih deželah, v

katere potujem? In, navsezadnje, ti ni do družine? Mar te ne

čaka doma babica, ki ti je nudila vse na tem svetu, ti pa bi jo

takole izbrisal iz svojega življenja?«

Mandeepove roke so ohlapno visele z Janovih povešenih

ramen kot mokre cunje z vrvi na ozkih ulicah starih mest.

Želela sta si izreči, da bo vse še dobro, a se besede niso želele

izgovoriti. Travnik je prekrila grozovita tišina in eden od

menihov ju je iz knjižnice opazoval, kako se vračata proti

samostanu.





80





Tistega jutra ni bilo moč najti ne Hansa ne Mandeepa. Noben

izmed ni znal povedati, da bi ju videl kam oditi. Odločil se je

počakati do poldneva. Morda sta jo mahnila na jutranji

sprehod, čeprav bi bilo to nekaj novega, si je mislil tistega

jutra. A nista se vrnila. Meniha, ki sta bila včeraj z njimi v

družbi pozno v večer, sta predlagala, da ju poiščejo v mestu,

a ideja se je Janu upirala.

»Ne,« jima je rekel, »pustimo ju. Naj opravita, karkoli sta

se že namenila storiti.« Prepričan je bil, da je Mandeep v

dobrih rokah, dokler je s Hansom.

»Pa si pogledal po sobi? Morda sta ti pustila kakšno

sporočilo?« je še vprašal eden od menihov.

»Seveda nisem!« je Jan vzkliknil z olajšanjem, da

vendarle obstaja razumna razlaga za njun odhod. O čem

drugem ni želel razmišljati. Še posebej se ni želel kriviti za

Mandeepov odhod, saj pretekli večer ni bil kaj prida taktičen

z njim. Pravzaprav je izustil nekaj težkih bedarij, zaradi česar

ponoči dolgo ni mogel zaspati. A ponos, ki ga moški nosimo v

sebi, je hudičeva stvar. V še tako nemogočih situacijah ne





4. Brezdomcu bi lahko bilo povsod domače





81





popusti in, če ne gre drugače, dokazujemo svoj prav še, ko je

že vsega konec. Zveze, prijateljstva, službe, česarkoli že, je

premišljeval.

Odhitel je v sobo in prebrskal vse, kar je ležalo po tleh.

Našel ni nobenega sporočila. Vse je bilo na svojem mestu.

Umaknil se je v vrtove samostana, da bi razmislil. Vrtovi,

ki so jih negovali menihi, so bili pravzaprav botanično

bogastvo. Ko se je prvič sprehodil skozi kraj za počitek misli,

mu je menih, ki je bil zadolžen za vrtnarjenje, razložil, da

vsakodnevni stik z materjo Zemljo človeku pomaga ohraniti

čut za stvarnost in lepoto. Tistega dne je Jan prejel vse, kar je

potreboval za pomiritev: pogled na brsteče rože in drevje, vse

nežno in brhko kot narcise spomladi, vse tako živorojeno v

trdem podnebju, kakršno je bilo činuajsko.

Zbiral je svoje misli, a bežale so k pogovoru prejšnjega

večera. Bal se je, da si je nežni in občutljivi Mandeep vse

skupaj povsem napačno razlagal. Si je morda razlagal, da mu

zanj ni mar, ker je bil hijra … ker je hijra, čeprav že dolgo ni

oblekel sarija in okrasil svojih rok z debelimi zapestnicami,

svojih ušes z dolgimi visečimi uhani, svojih las z dišečim

oljem? Prekleto, saj niti jasmina več ni nosil na sebi! Odrekel

se je lastnemu sebi, da bi potoval z njim, da bi njuna pot

nagrmadila na njuna pleča čim lažje breme. Prvič dotlej se je

zavedel, čemu se je Mandeep zanj odrekel. Zakaj?

Jan je postal tako nemiren od vsega premišljevanja, da je

pohitel nazaj v molilnico, zbral skupaj vse menihe in





82





predlagal, da se razkropijo po mestu in doženejo, kaj se

dogaja z njegovima prijateljema. Ko so tekali po vzhodnem

delu mesta, spraševali ljudi, če so ju videli, čednega

črnolasega in temnega mladeniča ter oholega, debelušnega

plešastega moškega, polti, bele kot jogurt, in z brki,

zavihanimi navzgor, so ljudje le nemo odkimavali.

Zvečer so se vrnili v samostan. Rezultat iskalne akcije je

bil jalov; nikjer ju ni bilo moč najti, nihče ju ni videl in nihče

ni slišal česarkoli čudnega. Želel si je le, naj se Mandeep vrne

živ in zdrav.

Dnevi so minevali in pričenjal je verjeti, da sta Hans in

Mandeep pobegnila v neznano, ker sta imela vsega dovolj.

Janovih kapric, filozofiranj in visokoletečih modrosti.

Minil je teden dni in o izginulih ni bilo nobene vesti. In

kaj je storil Jan za najboljšega prijatelja? Stal je križem rok in

čakal, da se bo megla razpršila in se bo pokazal obraz, ki ga

je tako želel videti. In potem ga je odrešilo Srečovo sporočilo,

naj se odpravi naprej, na južno poloblo, kjer je že nekaj

mesecev močno tlelo. Nobene koristi nimajo od njega, če se

prostočasi.

»Sprejmi življenje z odprtimi dlanmi. Vse, kar doživiš, je

namenjeno tvojemu učenju. Več hudega boš doživel, lažje ti

bo v naslednjem življenju,« mu je dejal menih, ki ga je

pospremil na letališče. »In ne izgubljaj časa z nesmiselnimi

opravki. Slike bodo ostale na mestih, kjer si jih želel posneti.

Išči ljubezen, le to bo zapolnilo praznino v tvojem življenju,





83





in nikar ne obupaj,« se je nasmehnil. »Me slišiš, Jan? Nikdar

ne obupaj!«





Poln skrbi in s srcem v žepu – ko človek žaluje, srca ne nosi

na dlani – je bil Jan znova na poti. In neslo ga je daleč, daleč

stran. V popolnoma drugačne kraje, suhe in peščene. Voda v

tistih krajih je bolj dragocena kot zlato, dražja je le nafta. In

ljudje? Ti so svobodni kot ptice; saj ne vedo, kaj vse

zamujajo. Civilizacija se jih še ni dotaknila in pravijo, da se

jih nikdar ne bo. Živijo v tradicionalnih oblačilih in svoja

telesa mažejo s prstjo, da jih ne bi opeklo žarko sonce. In ni

bilo dolgo, da je smel spoznati, zakaj ji pravijo črna celina.

Ne zaradi barve kože, ne zaradi revne zemlje in ne zaradi

peklenske vročine, v kateri se kopljejo tukajšnje dežele.

Pozaba je tista, ki je kriva za usodo te celine! Zaprtih oči

gledamo nanjo, vsakodnevne vojne za živež, vladajoči

pokvarjenci, ki grabijo vkup dobrine in tlačijo v žepe

ogromno denarja.

Ko je Jan stopil na ozemlje Kurgundije in videl njene

staroselce, ki še edini na vsem svetu znajo čarati, a so se

prisiljeni umikati v daljne puščave in grmovja, saj jih nekateri

želijo iztrebiti, se je malodane zjokal. Reke so bile umazane

kot največja reka v Šaktiniji, v kateri si modreci umivajo svoje

posušene okončine in po toku katere poleg mrtvih podgan,





84





iztrebkov in cvetja plavajo kot zobotrebec suha trupla.

Ničesar ni bilo, kar bi človeku jemalo sapo, le vročina in

rdeča zemlja ter črni ljudje belih zobovij preplavljajo mnogo

tamkajšnjega dela sveta. Le kdo bi zmogel podariti nasmeh,

ko veš, da bo njihova prihodnost bolj bedna od usode

potepuha pod cesto?

Na letališču ga je počakal Peter, ki ga je Srečo prav tako s

prvim letalom poslal na teren. V hipu je izvedel, kaj se

dogaja. Ni ga bilo strah, prav nasprotno. Peter je bil tiste

vrste človek, ki je užival na mejni črti življenja in smrti. In

prav zato je bilo na trenutke z njim zelo naporno. On je bil

človek, ki je rad pretiraval v stvareh. Prosto je plezal po

visokih stenah rdečeskalnatih pettisočakov. Potapljal se je na

dih, tako dolgo, da so že vsi mislili, da ga ne bo iz vode.

Vsako leto je moral vsaj štirikrat v adrenalinske in zabaviščne

parke. To ga je ohranjalo pri življenju. In ko ni počel

neumnosti in se igral s svojim življenjem, je živel na robu, ko

je delal na terenu. Kjerkoli se je že znašel, vedno so se prav

tam odvijale najhujše grozote, primerljive svetovnim vojnam,

vendar le na lokalni ravni.

S Petrom so ju z zamaskiranim džipom pripeljali v glavno

mesto Kurgundije. Ob cesti je videl prostovoljce, ki so

pomagali graditi šole, hiše, ceste, in bili so videti brezvoljni,

saj lahko le nemočno opazujejo do zob oborožene bandite, ki

čez noč podirajo, kar so njihove dobre roke zgradile. Ljudje

se spogledujejo s praznimi pogledi, saj niti za čaj nimajo,





85





koruzo so jim požgali, da bi pomrli od lakote, ter po poljih

posuli smrtonosne strupe, da bi s kugo črne smrti okužili

tiste, ki bi našli možnost za preživetje. Humanost je

nadomestila krvoločnost in red nadomeščajo s kaosom. Kaj

nam je ljudem sploh storiti kot čakati na sodni dan?

»Peter, prav žal mi je za naš svet. Resnično mi je žal ljudi,

ker v svoji bedi in okuženosti z demokracijo, kapitalom,

oblastjo in še čim iščejo le še lahek izhod. Napredek dosegajo

z nasiljem nepredstavljivih razsežnosti. Če je na začetku beli

človek iztrebljal črnega, ker se je imel za edinega čistega in

civiliziranega, danes črni bijejo z meči in biči nad

sonarodnjaki. Kaj jih žene, prekleto?« mu je dejal, ko je

komaj zadrževal dih ob grozljivih pogledih na pozabljeno

zemljo, na ljudi, umaknjene z vidika preostanka sveta.

»Nič dobrega ni v njih. Nasilje in nagon vladata tukaj.

Posiljujejo žene, da bi potešili svoje telo, mečejo ročne

bombe, da bi razstrelili tisto, kar še stoji na tej izbrisani

celini. Mi, tujci, pa pozabljamo nanje in mižimo pred vsem,

kar se tukaj dogaja,« je rekel. »Ampak, Jan, tu sva zato, da o

tem poveva po resnici tistim, ki udobno sedijo doma in

poslušajo ter opazujejo, kaj se dogaja po svetu! Pomiri se,

vendar. Saj nisi prvič v takšnih krajih.«

Le kaj lahko storimo, da bi jim pomagali? Nič, zakaj sploh

bi? Mar je sploh vredno? Takšne misli so se preganjale po

Janovi glavi



»Stari, resno ti pravim, zberi se. Čakajo naju vojaške oblasti.





86





Tu ni heca. Če bova brez spremstva, naju bodo šicnili sredi

ulice,« se je zasmejal. »Lajf je res živ absurd. Tolikokrat sem

bil na robu, in niti enkrat mi ni smelo spodleteti. Napačen gib

in padel bi v globino. Skala je neusmiljena, Jan. Ali pa bi se

ravno tistikrat utrgala vrv, ko sem bil jaz na vrsti za skok z

mostu. Misliš, da bi preživel?«

»Ti si utrgan, Peter. Se kdaj poslušaš? Nekega dne …« je

rekel Jan in se ustavil. Šofer je ustavil pred neko pomembno

stavbo in neka vojaška oblast, verjetno od popitega piva

napihnjeni general, ju je čakal na stopnicah z ducat drugih

uniformiranih mož.

»Sedaj pa se lepo obnašaj, Jan. Poglej ga, generala

Džamutija. Samo poglej, kako ponosen je na vse čine, ki si jih

je pripel na uniformo! Sam Bog ve, koliko jih je dal pobiti,

ker so mu stali na poti,« je dejal in odkimaval z glavo.

»Obnašaj se, kot da je vse običajno. Ta človek nama bo

pomagal do hotela. Jutri bova začela snemati reportažo,

danes pa greva samo še spat. Spočita morava biti te dni. Čaka

naju naporen teden.«

»Že v redu, Peter. Nič se ne boj. Samo čim hitreje opraviva

in spokajva v prijaznejše kraje, prav?«

»Velja.«

Džamuti je bil že na pogled ostuden človek, vendar je bil v

Kurgundiji eden najvplivnejših mož. Za njim so stali menda

vsi pomembni ljudje v deželi. Peljal ju je do hotela, kjer ju je

pogostil z brazilsko kavo. Uvozil jo je prav od tam, je povedal





87





ponosno. Domišljal si je, da vlada celemu svetu, v resnici pa

je bil le navaden lokalni veljak, ki se je do prestola dokopal

izključno z nasiljem, s čiščenjem sovražnikov in preveč

iskrenih prijateljev.

»Prekleto mlad izgledaš za fotoreporterja,« je rekel

Džamuti, potem ko si je dobro ogledal Jana.

»Fotoaparat prenese vse. Človekovo oko je tisto, ki trpi,« je

odvrnil Jan, ne da bi pričakoval, da bo človek razumel.

»Vsakega od nas oblikuje življenje. Mene so oblikovali na

zelo trd način. Ko sem bil še otrok, sem delal v rudniku zlata.

Vsak dan smo s prijatelji s sitom čakali na zlato grudo, ki bi

nas odrešila revščine. Malokomu je uspelo, razumljivo. A bili

smo dobro plačani. Danes pa pridejo ljudje iz vaših krajev in

vpijejo, da imajo otroci svoje pravice, da jih ne smemo

izkoriščati in podobne neumnosti. Ja, človek božji, kako pa

naj se preživljajo ljudje?! Mislite, da je tu služb na pretek?«

»Jaz tega ne vem. Vem le to, da kar počnete z ljudmi tu, ni

prav. In o tem bova poročala,« je drzno rekel Peter.

»Prekleti reporterji. Še eno tako, pa vaju dam zapreti,« se

je razpenil Džamuti.

»Pričakoval bi, da boste bolj diplomatski,« se je opogumil

še Jan. »Saj nisva edina, ki sva prišla poročati o tem, kaj se

dogaja v tej deželi. Ljudem se dela krivica in to ni prav. Vsak

ima pravico do življenja. Do pravičnega sojenja. Do svobode,

navsezadnje,« je dejal.





88





»Pa smo tam. Kakšne svobode, ljubi bog!« se je zarežal

general. »Kako ti je že ime, si rekel?«

»Jan. Pojem svobode vendarle poznate, saj niste

bušmani!« je dejal odrezavo.

Peter se je v tistem hipu nagnil k njemu in rekel, naj pazi na

besede. Kaj bom čuval jezik, naj se ga poduči, prekletega

morilca, si je mislil Jan.

»Ni vse tako črno-belo, kot je morda videti,« je mirno

dejal Džamuti in se izprsil. Nagnil je skodelico kave in

uživaško dahnil. »Najlaže je priti nekam in kritizirati.«

Jan ni odnehal. »Saj vemo, vse poznamo, zgodovino,

dogajanje, vojno s sosednimi deželami. Zakaj opravičujete

svoja grozljiva dejanja? Pač, očistiti želite to državo tistih, ki

nasprotujejo vašemu načinu vladanja.«

»Ni res!« je zavpil Džamuti. Njegov obraz je postajal vse

bolj vijoličen, kot bi nekdo prav v tistem trenutku zasejal po

njem cvetoča sivkina polja.

»Pomirite se, saj smo vendar prijatelji,« je Peter poskusil

umiriti situacijo.

»Poglejte, prijatelj ... Jan ste rekli, kajne? Dobro veste, da

se na ozemlju Kurgundije od nekdaj borita le dve plemeni,

Kunuji in Maditi. Kaj pravite, kako bi rešili to neljubo

situacijo, ko se želijo oboji med seboj pobiti? Iščete

kompromise. Enako je pri vas, če sem pravilno seznanjen. Več

religij v državi. Mar niso vedno spopadi med njimi?«





89





»Ni res! Ljubi bog, pri nas se verniki ne pobijajo zavoljo

drugačnega verovanja!« je vzkliknil Peter. Seveda se, si je

mislil Jan. Če ne z orožjem, se pobijajo z besedami ter

slabimi mislimi. A vse to je mogoče spremeniti, je upal.

»Bosta že spregledala resnico,« je rekel general, nagnil

skodelico kave, vstal in odšel, ne da bi se poslovil.

»Vidiš, razjezil si ga. Upajva, da nama ne prerežejo vratov

v spanju!« je dejal Peter in se zarežal.

»Ne delaj se norca, prekleto! Ti si naju zvlekel v to godljo.

Sicer pa, midva imava za nekaj dni dela, potem pa na prvi let

domov!«





Noč je bila mirna in s Petrom sta zjutraj krenila proti

zavarovanemu območju pod oblastjo Maditov, ki so želeli

prevzeti ozemlje celotne Kurgundije. V hotelu so jima

posodili Lopija, tako je bilo ime šoferju, ki je bil pravzaprav

hotelski voznik, a drugega ni bilo na voljo. Tako smo se vsi

trije stlačili v hotelski mini kombi. Lopi je bil zgovoren

človek. Pripovedoval je, da Madite vodi človek, ki se je oklical

za naslednjega kralja dežele. Starši so ga poimenovali Veliki

meč. Ko je odrasel, je želel imeti moč nad ljudmi, zato jih je

ustrahoval s pobijanjem in dolgotrajnim mučenjem. To so bili

ljudje, ki niso vedeli, kako se upreti nekomu, ki mu vojska

dobavlja moderno orožje. Navsezadnje, staroselci niso





90





poznali mitraljezov, znali pa so izdelati meče in kopja, a do

tistega dne večjih spopadov na ozemlju Kurgundije ni bilo.

Maditi in Kunuji so se raje izogibali drug drugega, kot da bi

se spopadali za ozemlje, ker so vedeli, da bi to vodilo v

pomanjkanje hrane in vode za obe ljudstvi. A Veliki meč je

imel druge načrte s Kurgundijo. Moč, nasilje in sovraštvo, ki

ga je vzgojil v sebi, so se dolga leta kopičila v njem in

nedolgo tega je začel zbirati pripadnike, ki jim je obljubljal

zlato, moč in spoštovanje, če mu bodo sledili. Naivnežev v

tistih krajih ni bilo težko najti in kmalu je verjel samemu sebi,

da lahko zavlada svetu. Podobno torej kot tisti vojački, ki so

spuščali ljudi čez mejo v Činuaj, in podobno tistim vernikom,

ki so globoko v sebi verjeli, da je njihova vera edina prava in

da jim je zato dano vladati svetu, tako ali drugače, humano

ali nehumano, si je mislil Jan.

»In kam spadaš ti, Lopi?« je vprašal Peter.

»Kunu. Jaz sem eden od nečistih.«

Bližje ko smo bila prvi vasi, jasnejši so bili njeni obrisi.

Pogorele hiše, ubiti ljudje na tleh, še goreči kupi smeti,

požgana trava in drevje, nič kaj prijetni prizori.

»Hitro,« je iznenada zavpil Peter, »pridita sem. Tamle je

nekdo še živ!« Hitela sta proti ruševinam kunujskega

domovanja in pred hišo je moški zbiral toliko moči, da se je

premikal. Obraz je imel ožgan do neprepoznavnosti, oblečen

je bil v požganih cunjah. In Jan je vedel, da ne bo pozabil

njegovih solznih krvavih oči.





91





»Ne boš slikal, Jan?« je dejal Peter.

»Prekleto, si čisto brez srca, človek! Kaj lahko storiva

zanj? Kam ga lahko odpeljeva?!« je vpil Jan.

»Boljše vprašanje je, kako, prekleto!« je dejal Lopi.

»Tamle, vzemi rjuho, dvignimo ga in ga odpeljimo s

seboj. Bomo že prišli do kampa s humanitarci,« je dejal Peter.

Dobro, zberi se, si je dopovedoval Jan. Od vsega smradu, ki

je prihajal od trupel, se mu je obračal želodec. Kako rad bi

takrat izgubil voh in za hip se mu je v spomin prikradel vonj

po Mandeepovem jasminu.

»Zberi se, prekleto, Jan. Na tri …« se je jezil Peter.

Čez nekaj kilometrov so prišli do naslednje vasi in nato

naslednjih. Vse so bile požgane, vse uničene in bile so prazne.

Le še duh po smrti je silil skozi slabo zatesnjena okenska

stekla kombija. A to ni bil čas za žalovanje, bil je skrajni

moment za heroizem. Junaško so se odločili rešiti ubogega

človeka, a kaj bo njegovo življenje proti tisočim že ugaslim,

kaj bo eno ubogo življenje proti milijonom, ki umirajo po

svetu? Vsak od nas je vreden toliko kot milijarde, kolikor nas

je na tem planetu. Vse, kar moraš storiti, je premisliti o

preteklosti in o tem, kako ljudi poslati na pot iskanja resnice.

»Tamle desno, poglejta na polje. Vidita šotore? Tam je

verjetno humanitarna pomoč,« je dejal Lopi.

Prišli so do prvega šotora in tam so ležali ranjenci kot

zaklana živina, sredi ničesar, sredi vročine. Muhe so jim grizle

v živo meso, ki je štrlelo iz njihovih teles, bodisi so bili





92





ustreljeni, drugi so stopili na mino, tretji spet so bili drugače

ranjeni. A časa za premišljevanje o tanki črti med življenjem

in smrtjo ni bilo.

»Hitro, primi ga, nesimo ga tjale,« je rekel mladi mož v

beli halji, eden od redkih zdravnikov, ki je oskrboval

ranjence. Bilo jih je nešteto in ležali so po desetih šotorih

organizacije Beli jelen, edine, ki ji je Veliki meč dovolil dostop

na svojo zemljo.

»Pridi, Jan, kje si spet obtičal,« je hitel Peter. Zdelo se je,

da je revež izgubil glavo med vsemi mlakami krvi, na katerih

so se prosto pasle žuželke in insekti. Kaj drugega bi sploh

lahko človek pričakoval tam, v Kurgundiji, kamor civilizacija

nima interesa stopiti in pomagati ljudem?

»Že grem,« je odvrnil sklonjene glave. Da bi smel le za

trenutek zadihati čist zrak visokih gorovij Debelega mistika,

kjer so z Miletom, Gamerjem in nosači plezali, kot bi plezale

mravlje, da bi videle, kje je hrana za neskončne čete lačnih.

Nato pa … sem zagledal znan obraz. Ni me opazil. Bil je

zaposlen s šivanjem rane neki ženski.

»Žal mi je. Otroka smo izgubili,« je dejal možakarju, ki jo

je držal za roko. Jokal je in jokala je tudi ona.

Nato je snel rokavice in se umil. V provizoričnem ogledalu na

umivalniku se je opazoval in Jan je lahko videl njegove

utrujene in žalostne oči. Obrisal se je v papirnato brisačo in

se obrnil. Strmel je v Jana, kot bi videl duha, in tisti trenutek

je trajal celo večnost. Jan je otrpil, malo od sreče, ker ga je





93





našel, in malo od žalosti, ker ga je sploh pustil oditi tistega

dne na meji s Šaktinijo. V tistem trenutku je vedel le to, da so

bratske vezi lahko močnejše od vseh materinskih

ljubezni in očetovskih trepljajev po ramenih.

»Jan!« je vzkliknil Mile in ga dvignil visoko v zrak. »Kaj

pa ti tu počneš? Kako si me le našel! Ljubi bog!« se je

zasmejal.

»Stari moj, ne moreš si predstavljati, kako vesel sem te!«

je vzkliknil Jan.

»Pridi …« ga je Mile vlekel za roko iz šotora. »Ne morem

verjeti. Povej, kako si se znašel tu? Sploh veš, kje si, ljubi

bog?«

»Vem, predobro vem. Dovolj sem videl, da me je minila

volja do življenja,« je dejal.

»Daj, no, Jan, glavo pokonci. Saj ni tako hudo. Poglej,

vsak dan oskrbimo prav vsakega ranjenca, ki ga pripeljejo

sem. Tu se izvaja genocid, ljubi bog, si predstavljaš! Pred

mojimi očmi jih koljejo,« je zajokal. Tesno ga je objel;

vsakega bi strlo, če bi videl vse, kar so počeli z nedolžnim

človekom, tudi v Činuaju in še mnogokod. Jan pa je bil tisti,

ki je vse to posnel na film, prekleto!

»Ne skrbi, spravil naju bom od tod.«

»Jan, jaz sem se prostovoljno javil za to misijo. Ne morem

kar oditi,« je odvrnil Mile.

»Seveda, razumem. Oprosti, tako vesel sem, da te vidim …

Imel bi te samo zase in ne bi te več izpustil z oči.«





94





»Povem ti, tu je drug svet. Tu ljudje nimajo stika s

svetom. Ne vedo, kakšno tehnologijo razvija preostanek

sveta, niti ne vedo, da obstaja milijon različnih verstev in

mnogo različnih denarnih valut. Da se pogovarjamo, prav

tako ne vedo, in da pišemo o dobrem, ki ga želimo sejati po

svetu. Oni se predajajo nasilju, saj le tako znajo izražati svoje

ideje, prepričanja in želje. Upajo nič več, saj jim še hrane in

vode primanjkuje. Otroci jim umirajo na suhi zemlji in

žvečijo grmovnice, da bi dobili tisto nekaj soka življenja, ki ga

njihova telesa potrebujejo za vdih – izdih.«

Res, pogled na tabore, v katerih rešujejo ranjene, obolele in

umirajoče, je bil dih jemajoč. In Jana je vseprisotna žalost kar

posrkala vase.

»In vendar, Mile, ob vsem tem ne bomo razumeli njih,

dokler oni ne bodo razumeli nas. Misel, ki mora prežeti

vsakega na tem planetu, mora slediti želji po miru in dobrem,

po čemer slehernik hrepeni, prav tako pa naj bi končali to

diplomacijo orožja in nasilja, če hočemo biti slišani tudi

potem, ko nas zaradi krivoverstva, napačne barve kože,

napačnih oblačil, napačnih besed, napačnega imena,

napačnega obuvala hladnokrvno ubijejo,« je rekel Jan.

»Ta tvoja misel ni napačna, a je ni mogoče obuditi v

življenje. Moral si boš izmisliti drugačno rešitev,« je dejal Mile

in se blagohotno nasmehnil. »Pustiva to, lepo prosim. Dovolj

žalosti je bilo za danes, moj brat se je vrnil!« je vzkliknil.

»Ampak …« je Jan zajecljal in pokazal proti šotorom.





95





»Nič ampak … Bodo že ostali poskrbeli zanje. Jaz sem ti

pred nekaj dnevi poslal sporočilo. Takole sem zapisal, ko sem

premišljeval o vsem, kar se tu dogaja. Dragi Jan! Vsa

starodavna verovanja so ohranili, ker so vedeli, da je to

bistveni del njihovega življenja. Kurgundija je tako preživela

mnogo stoletij v zgodovini, kakor bi se čas ustavil in kakor bi

civilizacija, ki so jo ustvarjali drugod po svetu, obstala v veku,

nikomur dovolj poznanem, da bi ga razumel. Če je magija

imela doslej dovolj moči, da je reševala življenja,

preprečevala kuge, hranila ljudi in prinašala deževje, ki ga ta

dežela tako krvavo potrebuje, potem jo bomo negovali, so

razmišljali tukajšnji ljudje.

Ljudje so bili odprti za nova znanja, a zavedali so se, da

bi lahko drugačna misel umazala čistost njihove kulture.

Jemali so skromno in ponižno, toliko, kot je bilo nujno za

izboljšanje njihovega življenja. Z barvo svoje kože niso bili

nikdar obremenjeni, le začudeni nad drugačnostjo

obiskovalcev, ki so prišli v njihovo deželo, da bi jih učili novih

znanj, tehnik obdelovanja zemlje, iskanja nove rodovitnosti.

Veš, Jan, dokler se zavedaš smisla drugačnosti in ga objameš

z vsem bitjem, bo človeštvo živelo v miru.

Ker želi Zemlja le milo služiti človeštvu, so tudi vročina, suša

in pomanjkanje rodovitnosti na nek način kot nalašč za ta del

sveta. Ljudje so pač manj občutljivi na drastične spremembe.

Na nek način so za to hvaležni, saj nikdar ne morejo vedeti,

kdaj bo prišlo veliko deževje, ki ga bo priklical vaški vrač, ali





96





kdaj bo sredi puščave snežilo, morda bi lahko prišel kdaj

veliki rešitelj in zemljo spremenil v rodovitno, ali pa bi se

črna celina spremenila v zeleno. Človek ne ve vsega; ve le to,

kar zaznava v srcu, da prihaja ali obstaja.«

»Po mojem bi bilo zame bolje, če bi se naučil živeti v

sedanjosti in poskušati pustiti nek odtis. Tako bom vedel, da

nisem živel zaman,« je rekel Jan. »Odkar sem tu, se počutim

varnega, ampak to je zaradi tebe. Saj najine domovine nisem

nikdar jemal za svoj dom. To je bil pač kraj, kjer sem se po

nekem naključju, srečnem ali nesrečnem, rodil. Pravzaprav

nisem nikdar trdil, kaj po narodnosti res sem. Ne zato, ker bi

zanikal svoje korenine. Čutil sem, da sem sin vsega sveta, ne

le neke države, ki je po spletu okoliščin nastala, kjer so se

neki ljudje, za zgodovino seveda pomembni možje in žene,

odločili zakoličiti mejnike. Menda sem zato celo življenje

taval po svetu in spoznaval druge dežele. Ampak imel sem

tudi zaščito. Ob najmanjši nevarnosti, da bi se kje preveč

izpostavil ali pa da bi me kdo želel razgaliti ali pa poseči v

moj intimni prostor, moj mikro svet, v takih trenutkih sem se

lahko skril za objektiv svojega fotoaparata. To, kar sem mislil

in čutil, je videti na vsaki fotografiji. Povsod sem pustil nek

odtis, ga zapisal na fotografije in moj urednik jih je veselo

objavljal v časopisu. Na to sem bil vedno ponosen, vendar pa

nisem nikdar bil srečen v tem poklicu, čeprav je od nekdaj

predstavljal največji del mojega življenja.





97





Mislim pa, da mi vedno bolj postaja jasno, kaj je smisel

mojega življenja. Zakaj sem sploh tu, na tem svetu. Vedno

sem se dobro počutil, ko sem nekomu pomagal, tako ali

drugače. In če se ne bi tako osredotočal le nase, bi zagotovo

bil srečnejši.«

Mile je bil vesel tega spoznanja.

In s to mislijo se je Jan ulegel, da bi zaspal. Čutil je, da je

končno na varnem. Smrtna tišina se je usedla nad pokrajino,

in življenje se je ustavilo. Luna je oddajala medlo svetlobo. In

Jan se je takrat odločil, da bo ostal tam in z bratom

pripomogel h gradnji boljšega jutri. Resnica največkrat boli,

vendar za njo ostanejo zaceljene rane in življenje že poskrbi,

da se stvari vedno uredijo tako, da je pošteno za vse.





98





5. Prolog. Nova pot





Brez Mandeepa se je Jan še vedno počutil prazno. Če bi

mogel, bi ga objel. Vedel je, da to ni več mogoče, ker so ju

pretentali pametni modreci, vendar je naivno verjel, da sta v

mislih in srcu vedno skupaj, povezana, nikdar ločena.

Čarobnost tega sveta je ravno v tem, da nikdar nismo ločeni

in da smo, ne glede na vse, vselej lahko tudi sami s seboj.

Vse je enako, bi želel Jan dodati k zapisanemu. Vse. Prav nič

ni pomembno, ali je belo, črno, rdeče ali rumeno, saj prihaja

iz istega srca, ki se je rodilo pod milim nebom. Enako je tudi

z naravo, ki rojeva in se poslavlja od vsega živega in

neživega. Ker se pogrešani ni nikdar več javil, se mu strto

srce ni moglo zaceliti drugače, kot da se je poslovil s pismom,

ki ga bo kasneje sežgal.



Draga Lalita, dragi Mandeep, dragi Človek.

Te dni bi težko delil s teboj vsako čustvo, ki me obišče, zato

bi si želel le, da bi skupaj začutila le tiste trenutke, v katerih

sem te najbolj pogrešal. Tvojo človeško roko, ki me je vedno

stisnila ob pravem času, in tvoj pogled, ki me je potolažil, ko





99





sem to najbolj potreboval. Brez besed, saj oba veva, da so

besede prazne. Le dejanja štejejo.

Kdo bi dandanes še želel ustvarjati življenje, ko je vse

postavljeno na glavo? Kaj praviš? Res vsak človek dovolj ceni

življenje, svoj obstoj? Ne? Menda ne misliš resno! Priznam,

da na trenutke bolj od lastnega svobodnega diha pogrešam

otroški smeh, a ko se spomnim, kaj smo prestali, se

opomnim: nikdar več. Vem tudi, da mi je en modrec nekoč

rekel, naj se ne bojim smrti in naj se veselim vsakega dneva

življenja, saj bom še mnogokrat zadihal zemeljski zrak. Si

predstavljaš, da bi bilo vsakič znova enako? Nikdar, nikdar.

Nikar!

Pred dnevi sem se vrnil na staro celino. Ne predstavljaš si,

kaj sem doživel. Policijske oblasti ubile petnajstletnega

najstnika. Nihče ni točno vedel, kje je ležal vzrok za takšno

dejanje, vendar pa so bile posledice nepredstavljive. Sedel

sem v hotelski sobi in se spraševal, čemu sem pravzaprav v

tej državi. Saj veš, po nekem ključu sem se vedno doslej

znašel nekje, kjer sem moral biti. So že vedeli, zakaj. Tudi

tokrat ni bilo nič drugače. Kolega s FRO me je poklical po

telefonu, naj takoj priletim v okrožje glavnega mesta, ker se

dogajajo strašne reči. To je bilo vse. Ko sem prišel tja, se mi je

pred očmi spet odvrtelo vse, kar sem že tolikokrat videl.

Nasilje. Oboroženi policisti proti oboroženim skupinam

upornikov. Kar tako, kot sneg v maju, se je v ljudeh prebudilo

sovraštvo. Nisem dolžan pisati o tem, kaj se dogaja in zakaj,





100





jaz imam le dvojno oko. Moje mora večkrat zamižati, saj je že

slika, ki jo ujame objektiv, dovolj resnična za arhiviranje

početja ljudi po svetu. Ko sem uzrl Hansa ležati na tleh z

objektivom pod nogami enega od policistov, ki je mlatil

nekega moškega – žal ti ne morem postreči z imeni in

njihovimi življenjskimi zgodbami, ker bi bila stvar še hujša

tudi zate –, sem se zamislil, ali moramo dejansko bralcem po

vsem svetu, vsako jutro, dan za dnem pokazati dokaze, da se

takšne reči resnično dogajajo?

Takrat me je prešinila tudi čudna misel, da se nasilje

mora zgoditi, ker ljudje ne poznamo drugačnega načina

vpitja na državne oblasti. Postavili smo demokratične

sisteme, ki omogočajo vsakemu posamezniku vplivati na

svoje življenje in na tok dogodkov v njegovem svetu, a

vendar smo se vnovič znašli v nekakšni turbulenci, iz katere

letalo življenja ne najde poti. Svet je podoben tisti črni luknji,

ki jo duhovni mojstri radi opišejo kot del vesolja, ki vse

posrka in je Nič, ki je bistvo vsega, vsevedno in vseobsežno, v

katerem biva On, ki nas poustvarja in rešuje. Pravzaprav pa

je to čista laž. Če On resnično obstaja, bi tudi midva v tem

trenutku skupaj premlevala, kako naprej. Če je On ljubezen,

kar se mi vedno bolj dozdeva kot resnično, pa je človeštvo

krivo za stanje duha na tem svetu, ker gledamo le nase in ker

nismo zreli, da bi bili vredni človečnosti.

Preminuli najstnik je tako postal izgovor ljudstva oziroma

uporniških skupin, mladeži, ki hlepi po spremembi sistema v





101





državi, za nasilje. Izražajo ga tako, da prevračajo avtomobile,

razbijajo luksuzne trgovine, državne ustanove in vpijejo

besede, ki niso vredne nobenega človeka. Kot jaz tudi ti veš,

da je nasilje le eden od mnogih obrazov strahu, kar pa smo si

sami pustili vcepiti v um, tudi kolektivni. Ko sem gledal

uničevanje stvari okrog sebe, razbito izložbo, goreč avto,

pobitega policista, gorečo banko, leteče molotovke, vse to

skupaj me je tako presunilo, da sem se naslonil na Hansa in

mu dejal, kaj vendar počnemo!? Arhiviramo tisto, proti

čemur se ljudje pred našimi očmi borijo. Nasilje vedno

ustvarja nasilje. ‚Dragi Jan, kako pa boš drugače ustvaril

reportažo? Kako boš ljudem povedal zgodbo?‘ mi je rekel

Hans.

Mandeep, kako naj ti to pojasnim? Bilo je kot v filmu, v

katerem je glavni igralec jedel kosilo v palači s pozlačenim

priborom in po telefonu ukazoval pobijati mrhovinarje.

Nato sva šla s Hansom na pivo. Počutil sem se pobitega kot

že dolgo ne. Počutil sem se tudi izpraznjenega, saj nisem več

vedel, ali sem jaz bebec ali je svet postal nepredstavljivo tuj.

Hans je mlatil svojo običajno kramo, kako pogreša otroke in

ženin objem. Nemara se je odločil tudi, da bo odslej raje

pokrival domač teren. Dobro zate, Hans! Kaj pa premikanje

obzorij, o katerih si mi govoril pred leti? Njegova velika želja je

bila razstaviti reportažne fotografije in jih predvajati ljudem

kot nemi film. Sedeli bi v svojih avtomobilih na nekem griču, on





102





pa bi kazal diapozitive o pobojih po svetu. Nasilje tu, bomba

tam, naj ljudje vidijo, kaj se dogaja po svetu.

Bi bilo kaj drugače, če bi ne vedeli za vse hudo? Je to

predpostavka, da bi mislili dobro?

Mandeep, si ti vedno mislil dobro? Si prepričan, da si, ko so

v preteklosti klali najine sorojake, verjel v neizmerno dobro

vsakega od nas? Je človek sposoben vzdrževati tisto ljubezen do

slehernika, ki je vcepljena v meni in tebi? V človeštvu? Zakaj ne

rečeš ničesar?



Jan je nemudoma zapisal vse še enkrat, ne da bi prebral še

enkrat zapisano, saj se je bal, da bi se mu besede usedle

pregloboko v podzavest. Zapisati je želel tako, kot bi moralo

biti. Morda bo to prebudilo pravo energijo v vesolju in bo

človeštvo le srečala pamet.



Socialna revolucija, ki se je odvila, se je začela prav zaradi

uboja mladoletnega fanta, ki se je znašel na napačnem kraju ob

napačnem času. Nihče ne bo vedel, zakaj je umrl, danes to niti

ni več pomembno. Ta smrt ni bila upravičena ali dovoljena,

morala se je zgoditi. Mladenič je bil žrtveno jagnje in v svojem

drugem življenju ponosno zre na dogodke, ki so se zgodili prav

po njegovi krivdi.

Ljudje se niso le opomnili, da je bilo to dejanje zadnji odraz

nasilja. Zavedali so se, da nasilje rodi novo nasilje, zato so

krenili po drugačnih poteh. V večjih mestih zibelke človeške





103





zgodovine so se zgrinjali milijoni ljudi, ki so postavljali

spomenike sveč umrlemu mladeniču. Poleg so stale velike

množice ljudi, ki so s transparenti mirno opozarjali državne

oblasti, da niso več pripravljeni živeti v državi, ki je filozofijo

obstoja zamenjala za prisilo preživetja. Na kakšen način

hočemo doživeti prihodnost, so se spraševali ljudje, a do

odgovorov niso prišli čez noč.

Ljudje so ohromili državo tako, da so nehali hoditi v službo.

Niso več uporabljali javnih prevozov in v njihovih bivališčih so

se izklapljale televizije. Radio je igral le na postaji Svobodni

Novi Svet in na ulicah so se otroci igrali, moški so brcali

nogomet, ženske so veselo pele pesmi osvobojenja. Nikomur ni

bilo mar za sosednje države, saj so se pobratili med seboj. V

hudih časih še hudič muhe žre in tako so ljudje spoznali, da

potrebujejo vse prej kot sovražnike skozi mejo lastne države.

Hrume ljudi so bežale pred rutinsko ujetostjo v tej državi in

minil je le teden dni, ko je država pokleknila. Si predstavljaš,

Mandeep, kako lepo je bilo videti, da se ob mraku ne prižigajo

več luči na ulici, temveč se ceste polnijo s trumami ljudi s

svečami v rokah! Da si boš lažje predstavljal, ti pošiljam en

včerajšnji posnetek. O, dragi moj, čudovito je vedeti, da smo

ljudje eno, ko stopimo skupaj s srci.

Ta mirni državni udar je vlado prisilil, da je odstopila. Tudi

med njimi so bili izdajalci, torej takšni, katerih misel je

podlegla večinski, da ljudje nujno potrebujejo spremembo. In ta

je prišla. Se tudi ti sprašuješ, kako se ljudje preživijo? Kakšen





104





teden so družine že lahko preživele z zalogami hrane in vode,

potem pa je tudi to presahnilo. No, ker smo ljudje po naravi

iznajdljiva bitja. Moški so lovili ribe, žene so obirale sadje in

letne pridelke zelenjave ter drugega, kar so imele na voljo. Tudi

sam sem presenečen, koliko nam planet sam daje, pa ne

jemljemo. Kolektivno, torej tisto kar sicer veliki trgovci jemljejo

za lastno in preprodajajo po veliko višjih cenah, je postalo

resnično last vsakogar, ki je karkoli potreboval. Človek se hitro

privadi skromnemu načinu življenja. Kar spomni se najinih dni

v puščavi. Ničesar nisva prinesla s seboj razen nekaj litrov vode.

Družina, pri kateri sva prespala, naju je hranila z zelenjavo, ki

jo je enkrat na teden kupila od kmetov na vasi, sama pa

prodala, kar je imela. Najin jedilnik so bile štruce kruha, nekaj

zelenjave in sadje.

Ljudje se ne zavedajo, kako veliko jim ta planet nudi, dragi

moj. Ne zavedajo se, da je ljubezen vse, kar potrebujejo za

življenje. Ne vedo pa, da je ljubezen v njih samih in vse okoli

nas. Ko bi le bilo tako povsod. Mar ni že sam pojem državnega

udara skregan z vsem, kar je država doživela v preteklih tednih,

sem se večkrat vprašal.

In veš, kaj je pri vsej stvari najbolj čudno? Brezvladje.

Človek je prepričan, da bi po padcu sistema nastopila anarhija,

a v tem primeru se je zgodilo prav nasprotno. Ljudje so

svobodno zadihali in nekaterim se je zaradi pomanjkanja pravil

tudi zmešalo.

Da bi bil le še ti tu, pa bi bila slika popolna.





105





Da bi le odplavala tukajšnja misel naprej po svetu. To je vse,

kar si smem zaželeti.



Leta so tekla in Jan ni nikoli več slišal za Mandeepa. Dolgo si

je belil glavo z mislimi, kaj neki se mu je pripetilo. Neznansko

ga je pogrešal, a česa več ni storil. Vedel je, da bi se javil, če

bi le želel. In tega dela svoje preteklosti ni nikdar želel

spreminjati. Kri ni voda in prava ljubezen nikdar ne usahne.

Kadarkoli bi se pojavil na njegovih vhodnih vratih, bi ga

sprejel s širokim objemom, brez besed in zamer. Stopil bi še

bližje in tedaj bi se lahko utopil v božanskih dišavah, ki bi

objele ves zrak, ki bi ga takrat obkrožal. Cel prostor bi

preplavil jasmin in tam bi zagledal Mandeepa, Lalito.

Človek se preteklosti navadi. Naj bo grda ali lepa, kar

sprejme jo kot del sebe. Nekaj prvinskega je v njej. Med

človekom in preteklimi dogodki obstaja neka tesna vez, ki je

ni mogoče kar tako lahkotno pretrgati. Človek lahko beži

stran od stvari, ki ga spominjajo na dogodke, ki so ga ranili

ali ohrabrili, a ne pozabi tako zlahka. In četudi pozabi, nihče

mu ne more zagotoviti, da ni vsega skupaj le potlačil v

kotline, kamor zlahka ne more več priti. Tako si je Jan

deloma priznaval, da njegova ideja o reševanju današnjega

krutega sveta s spreminjanjem človekove preteklosti ni ravno

briljantna. Če bi Jan dobro pomislil, tudi sam ni storil ničesar

glede svoje preteklosti; lahko pa bi spreminjal sedanjost.

Lahko bi si le domišljal, kako drugačna je resnica, ki se





106





dogaja v svetu. Zgodovine ni moč izbrisati. Njen obstoj leži

trdno v spominih ljudi, slehernika od nas, ki smo

prisostvovali njenim dogodkom. Pomembno je, da jo

spremenimo. Razlog spreminjanja ne sme biti v

predrugačenju njenega toka zato, da bi lagali prihodnjim

rodovom, kaj se je v resnici zgodilo. Če je vse otipljivo

mogoče ukrasti, človek nikdar ne more sočloveku ukrasti

vsega, kar nosi v sebi, torej njegove duše in njegovih

potujočih misli, vtisnjenih v spomin vesolja. In če je vse

stvarno eno in isto, namenjeno vsem in vsakomur, ki prebiva

na tem planetu, morajo stvarstvo, človeštvo, favna in flora

živeti v sožitju in ne trpljenju. Rezultat mora biti sožitje. In v

tem sožitju se bo spreminjala tudi zgodovina. Misel spremeni

misel in volja spremeni misel, iz česar se rodi nova misel, ki

spreminja zgodovino. Malce premislite o tem, prosim, potem

pa sporočite, kako se odvijajo stvari v vaši galaksiji.