OCENE  IN  POROČILA
Njegošologija kot slovanska duhovna dediščina*
Vladimir Osolnik, Zgodovina književnosti o Petru II Petroviču Njegošu, Črnogorska akademija znanosti in umetnosti, Podgorica 1999
Njegošologija kot interdisciplinarno znanstveno področje /v okvirih literarne vede/ se je začelo s priporočili Vuka Stefanoviča Karadžiča, ki je mladega črnogorskega arhimandrita predstavil kot nadarjenega pisatelja v pismih klasicistu Luki-janu Mušickemu leta 1832, in se nadaljevala z njegovo knjigo Montenegro und die Montenegriner, izdano v Stuttgartu in Tiibingenu 1.1837, ter z zgodnjimi deli Teodora Pavloviča, Mata Topaloviča, Giovannia Franceschia, Stanka Vraza, Jovana Subotiča, Djordja Maletiča in Ivana Macuna še v času pesnikovega življenja in seveda z deli mnogih drugih uglednih avtorjev po pisateljevi smrti /Štefana Mitrova Ljubiše, Jovana Rističa, Frana Miklošiča, Vatroslava Jagiča, Stojana Novakoviča, Ničifora Dučiča, Vuka Vrčeviča, Pavla Kovinskega, P. A. Lavrova, Milana Rešetarja, Djura Šurmina/. Če se podredimo avtoriteti številk, potem lahko ugotovimo, da je bilo od prvih Karadžičevih pisnih priporočil (1832) do današnjega dne (Enciklopedija o Njegošu, 1999) objavljeno več deset tisoč bibliografskih enot; prizadevni bibliograf in bibliognost Dobrilo Aranitovič nas seznanja, da je bilo od prve samostojne publikacije o Njegošu /Jovan Subotič, 1851/ do Osolnikove knjige /1999/ objavljenih nad 170 samostojnih monografij, zbornikov in izbranih del oz. strani, posvečenih Njegošu. Če temu dodamo tisoče komentarjev njegovih literarnih del /od prvega izpod peresa S. M. Ljubiše, 1864, preko vrste zapisov Milana Rešetarja, 1892-1941, do Slobodana Tomoviča, 1986-1999/ in številnost znanstvenih zvrsti oz. področij, ki se ukvarjajo s pomembno Njegoševo osebnostjo, njegovim delom ter s časom, v katerem je živel, je povsem na dlani dejstvo, da gre v njegovem primeru za avtentični duhovni izziv na različnih področjih humanističnih dejavnosti in za neprimerljivo ustvarjalnost, ki s časom ne usiha, temveč postaja vedno bolj intenzivna.
Slovenski literaturolog, slavist in jugoslavist Vladimir Osolnik, profesor na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, v doktorski disertaciji, napisani in uspešno zagovarjani pred desetletjem, ki je tu objavljena v predelani obliki, prirejeni našemu (čnogorskemu in srbskemu, jugoslovanskemu in srbohrvaškemu) receptivnemu modelu, se je lotil kompleksnega, odgovornega in apodiktično težko razrešljivega dela oz. naloge, to je prikazati, povzeti in ovrednotiti vrhunce dosežkov njegošologije v XIX. in XX. stoletju iz celovite literarnovedne oz. literarnozgodovinske perspektive. Že pri prvem srečanju z njegošologi in njegošologijo ne le kot delom vede o književnosti, temveč tudi drugih, bolj ali manj sorodnih duhovnih dejavnosti, zlasti tistih, ki jih uvrščamo med humanistične družbene in kultumo-zgodovinske znanosti, se je avtor zavedel, da je
* Prevod besedila /recenzije/ o Icnjigi Vladimirja Osolnika Istorija književnosti o Petru II Petroviču Njegošu /Črnogorska akademija znanosti in umetnosti, Podgorica 1999, 310 strani/ izpod peresa Radomirja V. Ivanoviča, akademika in profesorja južnoslovanskih književnosti na Filozofski fakulteti Univerze v Novem Sadu, Letopis Matice srpske. Novi Sad, 1999; god. 176, knj. 465, sv. 4, april 2000, strani 505-510.
41
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 46, 2000/01, št. 1-2
OCENE  IN   POROČILA
literarna zgodovina kot del znanosti o književnosti nezadostna, da bi odgovorila na apriorno zastavljen cilj oz. sistem ciljev, kot je nezadostna tudi literarna veda v svoji celoti /teorija, zgodovina, kritika/. Zaradi tega je od prvih strani v svoji obsežni monografiji potrebno pozornost namenil tudi historiografiji, zgodovini idej, kulturni zgodovini, filozofiji, psihologiji, sociologiji, jezikoslovju in folkloristiki, saj se je zavedal, da se tudi ob upoštevanju teh razsežnosti Njegoševega dela ne da dokončno analizirati v vseh podrobnostih in vseh pomenih oz. izčrpati številne prepletene pomene »brez ostankov«.
Svojo monografijo je razdelil na osem delov, med katerimi osrednjo težo nosita četrti in peti del /strani 145-257/, kjer avtor razpravlja o reprezentativnih študijah in monografijah naših /južnoslovanskih/ in tujih njegošologov. S tem je v najširši koncentrični krog uvrstil določeno število razrešljivih vprašanj in tudi nerazrešljivih aporij, ki jih je po natančnem procesu izkustvenega preverjanja ponovno izrecno omenil na koncu knjige /v sedmem poglavju pod naslovom Nerazrešena vprašanja njegošologije, strani 281-290/. Ob tem je opozoril na vrsto t. i. »večnih vprašanj« s področja filozofije, estetike in znanosti o književnosti, prisotnih tudi v razslojenem, romantično-herojskem epu Gorski vijenac /1847/, ki se kot središčna točka mnogih hotenj, tokov in miselnih križanj nahaja v epicentru avtorjevega zanimanja. Obilica problemov in aporij v njegošologiji istočasno pomeni tudi potrditev oz. dokaz o kontinuiranem razvoju znanosti o književnosti, ki je evidenten in hkrati še vedno nezadosten, da bi zadovoljil vse narasle duhovne, kulturne in literarnovedne potrebe.
Kot začetno idejo je Osolnik determiniral idejo o duhu epohe. Ko je analiziral globalne ideje časa, je opozoril na proces interference različnih ustvarjalnih paradigem v prvi polovici XIX. stoletja in nato tudi na procese interference klasicizma, predromantike in romantike. Z dajanjem prednosti relacijski nad substancialno teorijo oz. teoretični nad uporabno imanentno ravnjo analize, je Osolnik v tem delu monografije stvarno evidentiral »katalog stilskih lastnosti« obravnavanih oz. naštetih stilskih formacij, in sicer v okviru svojih prizadevanj, da bi v lastnih sodbah in mnenjih upošteval dva kriterija: »kriterij učinkovitosti« in »logos povečanega učinka«; pri tem je bil tu in tam manj uspešen.
Razprava o klasicizmu, predromanitiki in romantiki je zapletena tudi zato, ker o tej problematiki potekajo dialogi z različnimi vrstami diskurzivne prakse. Razen povsem jasnih literamoznanstvenih kategorij, ki jih lahko upoštevamo kot »samo po sebi razumljivo izhodišče«, se tu uporabljajo izvenliterame in izvenliterarnoznanstvene kategorije, kot so to npr. preporod, antropološka odkritja, nova renesansa ipd. Zaradi tega ostajajo razmeroma nenatančne kategorije »nacionalna romantika«, »herojsko-patriarhalna romantika«, »meščanska romantika«, ki se pojavljajo namesto čistih literarnozgodovinskih pojmov in kategorij, kot so »protoromantika« /za nerazvito romantiko/, »folklorna romantika« in »razvita romantika«. Takšna periodizacija olajšuje spremljanje geneze romantike v nacionalnih in nadnacionalnih okvirih ter spremljanje ustvarjalne metamorfoze tako v opazovanju določene generacije literarnih ustvarjalcev, ki so jih vodila enaka literarna načela, kot tudi glede posameznih zaokroženih literarnih opusov /npr. Njegoševa metamorfoza obsega tri obdobja: 1828-1836,1836-1844 in 1844-1851/.
Nič manj zapleten in zahteven ni tudi drugi obdelani problemski krog, namenjen definiciji posameznih področij znanosti o literaturi in njihovim medsebojnim razmerjem, kot tudi ugotavljanju genoloških determinant posameznih Njegoševih del. V tem oziru je posebej zanimivo Osolnikovo stališče glede historizma v splošnem pomenu tega pojma in tudi ožje, glede historizma v znanosti o književnosti. Kot je znano, se je kriza historizma začela v svetovnih razsežnostih v štiridesetih letih in je trajala nekako do osemdesetih let. Vendar je bila v južnoslovanskih književnostih in tudi znanostih ta kriza prevladana s podaljševanjem t. i. »zgodovinske kritike«, katere pobudnik je bil Pavle Popovič (1901,1915,1939) in ki so jo v srbski znanosti o književnosti nadaljevaU številni literarni zgodovinarji /od Tihomira Ostojiča (1911) do Miroslava Fantiča (1998)/, kot tudi v črnogorski znanosti o književnosti /od Trifuna Djukiča (1939) do J. M. Miloviča
42
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 46, 2000/01, št. 1-2 \
OCENE   IN   POROČILA
(1988)/. Osolnik s konkretnimi primeri ilustrira misel, da so se prav v času krize historizma pojavile serije študij in monografij s področja njegošologije, obogatene s celo vrsto različnih novih dejstev in spoznanj. To je sicer razvidno tudi v času zadnjih dveh ali treh desetletij po obnovi historizma in nastanku novih znanstvenih zvrsti, med katerimi je tudi teorija zgodovine književnosti /v delih Klavdija Giljena Književnost kot sistem — Prispevki za teorijo zgodovine književnosti, 1971, in Klausa Uliha Teorija literarne zgodovine — Načela in paradigme, 1982/.
Po kratki obravnavi oz. razpravljanju o duhu narodnjaštva, lastnem narodnem jeziku in o narodni ustni tradiciji (v pomenu slovanski ljudski jezik, ustno slovstvo in izročilo) se je Osolnik disciplinirano odločil, da ne bo razširjal tematike in motivike v smeri novih »polj duha«, ki so se mu tako izdatno sama po sebi ponujala, in se je lotil najprej klasifikacije, nato pa imanentne interpretativne analize znanstvenih študij ter monografij o Njegošu in Gorskem vijencu.
V njih so namreč zajeti najvišji analitični dosežki njegošologije.
Avtor jih je razdelil v sedem krogov.
— Prvi krog obsega študije in monografije filološkega značaja. Že na osnovi preglednega izbora del je razvidno, da avtor spoštuje in upošteva kronološko in vrednostno načelo, ker že postopek izbiranja sam po sebi kaže na predhodno argumentirano vrednotenje. Analiza v tem krogu je namenjena študiji Svetislava Vuloviča /1877/ in monografijam P. A. Lavrova /1877/, Pavla Popoviča /1901/, Jovana Deretiča /1969/, knjigam Jevta M. Miloviča /1939, 1972, 1982/ in Ljubomira Durkoviča - Jakšiča /1951/.
— Drugi krog obsega lingvistične in tekstološke monografije, zlasti natančno tiste, v katerih so avtorji svojo skoncentrirano pozornost namenjali opisovanju in komentiranju ohranjenega dela manuskripta Gorskega vijenca /do 1528. stiha/, kot sta knjigi J. M. Miloviča /1982/ in Živka Brkoviča /1987/. Na področju leksikografije je Osolnik povsem upravičeno poudaril pomen obsežnega in natančnega znanstvenega dela, dvodelnega slovarja, Rečnika Njegoševog jezika, ki ga je s sodelavci pripravil Miodrag Stevanovič /1983/, in sicer glede na to, da so zahtevna dela te vrste maloštevilna oz. zelo redka /npr. v slovenski literarnojezikoslovni vedi obstaja le po zasnovi enakovreden slovar Prešernovega jezika (Petra Sherberja)/. Premalo pozornosti je avtor zaradi svojih vnaprejšnjih oz. apriornih opredelitev namenil knjigam Danila V. Vušoviča /1930/, M. Stevanoviča /1990/ in Aleksandra Mladenoviča /1989/.
— Tretji krog je namenjen primerjalnim monografijam, ki prav gotovo znatno razširjajo tematska polja literarnega znanstvenega zanimanja in preučevanja. Gre za raziskovanje kontaknih vezi /spodbud, dotikov in vplivov/, od Homerja do Njegoševih sodobnikov /Puškina in Byrona, katerih portreta je črnogorski pesnik postavil nad svojo delovno mizo/. Za paradigmatske obrazce šteje Osolnik knjige Aloisa Schmausa /1925/, Marimiliana Brauna /1963/, Ljubomira Durkoviča - Jakšiča /1961/ in Krunoslava Spasiča /1991/. Res je škoda, da v tem oddelku niso natančneje obravnavane knjige Vasilija Tomoviča Rast bogova i titana /1987/, v kateri avtor razpravlja o Hesiodovi Teogoniji, epu Mahabharata, Miltonovem Izgubljenem raju in Njegoševem filozofsko-alegoričnem epu Luča Mikrokozma /1845/, in Dušana Puhala Milton i njegovi tragovi u jugoslovenskim književnostima /1966/; kot je zapisala Isidora Sekulič, je imel Milton pri pisanju svojega epa pred očmi doktrino, Njegoš pa vizijo.
— Četrti krog obsega filozofske monografije, čeprav te, strogo žanrovsko vzeto, ne spadajo ne v zgodovino književnosti ne v znanost o književnosti, čeprav seveda v veliki meri pomagajo pri tolmačenju in razumevanju Njegoševega dela kot dodatna oz. »stranska osvetlitev«. Monografije niso analizirane v enaki meri, kar v očitni odvisnosti od avtorjevih predispozicij. Na koncu velja poudariti, da si samo monografije Nikolaja Velimiroviča /1911/, Milana Rakočeviča /1940/, Branislava Petronijeviča /1916/ in Slobodana Tomoviča /1975/ zaslužijo epitet filozofske, medtem ko je knjiga Dimitrija Kaleziča /1976/ namenjena obravnavi etičnih vprašanj.
43
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 46, 2000/01, št. 1-2
OCENE   IN   POROČILA
— Peti krog obravnav je namenjen heterogenemu žanru — filozofsko-antropološkemu. Zajema le eno monografijo, in sicer delo Vladimira Dvornikoviča Karakterologija Jugoslovena /1939/, čeprav bi po našem (Ivanovičevem) mnenju morale dobiti prednost monografije Jovana Cvijiča in Jovana Erdeljanoviča /zlasti še njegova nenadomestljiva knjiga Stara Cma Gora — Etnička prostost i formiranje črnogorskih plemena, 1926/.
— Šesti krog tvorijo biografske monografije, med katerimi je Osolnik izbral knjige Vuka Vrčeviča /1876/, Milorada Medakoviča /1882/, Pavla Popoviča /1926/, Vida Latkoviča /1963/, Jevta M. Miloviča /1974/, Vojislava Nikčeviča /1978/ in Miodraga Popoviča /1984/. Polno mero svojega lastnega analitičnega daru je slovenski njegošolog pokazal prav tu, v analizi posameznih znanstvenih monografij, ki jih je sprejel za reprezentativne /npr. P. Lavrova, za katerega je Jagič zapisal, da predstavlja »kriterij za znanstveno delo«, Jovana Deretiča, Pavla Popoviča, Pera Slijepčeviča, Miodraga Popoviča, Vida Latkoviča, kar se delno opaža tudi v povišani intonaciji ter spremenjenem slogu in jeziku/; ter
— sedmi krog, v katerega sta kot reprezentativna vzorca uvrščeni le dve monografiji: Isidore Sekulič /1951/ in Milovana Djilasa /1988/. Nasprotno od drugih, prejšnjih avtorjevih uveljavljenih definicij se nam pričujoča ne zdi popolna oz. sprejemljiva, ker obeh navedenih monografij ne moremo poimenovati za »esejistični monografiji« samo zato, ker da njuna pisatelja gojita oz. obvladujeta erudicijo /učeno esejistiko/: kot originalna ustvarjalca razgrinjata tudi imaginacijo in intuicijo, kar štejemo (Ivanovič) za prednost in ne za omejevanje. Torej, I. Sekulič in Djilas istočasno zapisujeta svoje znanje in svojo ustvarjalno nadarjenost, »znanje i umječe«. V avtorjev (Osolnikov) dolg bi lahko, če govorimo hipotetično, všteli tudi zahtevo, da nam napiše nadaljevanje svoje knjige /za leta 1990-2000/, in sicer povsem upravičeno glede na nastale desetine novih naslovov in izdaj s področja njegošologije, med katerimi ob tej priložnosti poudarjamo samo Zbornik 27 znanstvenih prispevkov o Njegošu /CANU — SANU, 1995/, Filozofsko-bogoslovski pojmovnik Njegoševog djela izpod peresa Slobodana Tomoviča /1995/, knjigo Njegoš i antika avtorja Mirona Flašara in delo Poetika Gorskog vijenca Milosava Baboviča /oba naslova sta izšla leta 1997/.
Kot izboren poznavalec problematike, o kateri razpravlja, se Osolnik zaveda, da mora biti v vsaki vrsti njegošološko zasnovane znanstvene razprave zastopano tudi polemično stališče, najprej zaradi obilice aporij in odprtih problemov, nato pa tudi zaradi raznovrstnosti metoloških pristopov posameznih avtorjev. Tako je svoj polemični dar upravičeno usmeril proti gostobesedni apologetiki, zlasti neargumentirani, in proti mitologiji, ki se je spletla okoli Njegoša in njegovega dela. V svoje delo zato vnaša, in sicer kar na več mestih, tudi kritične poudarke iz stališč njegošologov /Djordja Maletiča, Milana Rešetarja, Pavla Popoviča in drugih/, polemizira z nekaterimi nesprejemljivimi stališči — in tudi sam ponuja dovolj priložnosti bodočim analitikom, da stopijo v polemiko z njim, kar je sicer povsem naravna usoda slehernega njegošologa /od geneloških sodb in mnenj do ocenjevanja posameznih del, ki so vrednostno sporna/. Ta razsežnost po našem mnenju pomeni čar Osolnikove monografije, saj prinaša tako aktualnost in izzivalnost predstavljenih razmišljanj in stališč, kot tudi avtorjevo pripravljenost, da tvega v oceni in vrednotenju posameznih pojavov, procesov in del.
Vladimirju Osolniku bi bilo treba na koncu tega zapisa izreči priznanje za hrabrost, da je nase prevzel breme povzemanja tako obsežne in kompleksne problematike, ki bi sama po sebi terjala več posameznih knjig, kot tudi za pripravljenost, da je po dolgoletnem raziskovalnem preučevanju bralcem ponudil sumarni pregled ustvarjalnih in intelektualnih naporov njegošologov v dolgem časovnem obdobju, ki zajema celo stoletje in pol. Kot znanstvenik z opazno delovno in intelektualno energijo, evidentno odprtostjo za vse raznotere manifestacije duha na diahroni in sinhroni ravnini, je Osolnik izpolnil a priori določene cilje ali celo sistem ciljev. Če k temu dodamo, da je iz monografije izpustil nekaj delov poglavij /recepcija Njegoševega dela v Sloveniji/ in opustil inkorporiranje drugih svojih prispevkov iz njegošologije /npr. o razmerju Frana Miklošiča in
44
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 46, 2000/01, št. 1-2
OCENE   IN   POROČILA
Njegoša/, ter prištejemo njegovo večletno pedagoško delo profesorja južnoslovanskih književnosti, nam preostane le, da se mu javno zahvalimo za trud in ljubezen, ki jo je vložil v monografijo o Njegošu, za preseganje mnogih sporov, eksistencialnih in drugih težav, ki nas spremljajo na koncu tega tisočletja, za zbUževanje južnoslovanskega duhovnega prostora in za vzpostavljanje mostov razumevanja med književnostmi in znanostmi slovanskih narodov.
Osolnikova knjiga je neposreden dokaz duhovne sorodnosti južnoslovanskih narodov, njihovih kreativnih in intelektualnih zmogljivosti: po zaslugah njegošologije in njegošologov, kakršen je slovenski znanstvenik, imamo priložnost uživati ob neskaljenih darovih južnoslovanske duhovne dediščine.
Radomir V. Ivanović       
Filozofska fakulteta v Novem Sadu ; Prevedel: Vladimir Osolnik   ¦
45
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 46, 2000/01, št. 1-2