Atila
i.
Atila je bil — imenujejo ga tudi božjo šibo — kralj Hunom, kateri se v naših pripovedkah zov6 psoglavci. Od teli divjih ljudij je šel tolik strah po zeinlji, da zato slovenski narod še zdaj priča: psoglavec je znal lajati ingo-voriti; najpervo je zalajal potem izpregovdril. Atila je 452. leta vojsko zgernil na Lahe in mej tem potom do tal razgradil tudi Ljubljauo, tedaj Emono ime- , novano. Prisel je v forlansko zemljo, katero je nadvladal ter odgnal iz nje pre-mnogo ljudij. Mej njimi je zajet bil otrok Levpih, ki mu je v hunskib. bojih pomorjeno bilo vseh pet bratov. A Levpih je želel Hunom uhitati ia zopet zbe-žati dom6v. Bilo je, da res pobegne, s soboj vzemši lok in strele ter malo jedi; a nij vedel kam.   Pridruži se inu volk,  da mu je pot kazal.   Zver se je često
- 175 -
nanjozirala ter vselej postala, kedar se je on ustavil; zato je Levpih v sebi rekel: ,,Bog mi ga je poslal." Tako sta hodila, otrok in zver, nekaj dnij po divjih krajih preko hribov in dolin. Levpihu nestane brašna, kar ga je s soboj nesel. Glad ga osvoji, ia zato napne lok na volka, da bi se z njim ohranil. Volk se streli ugane ter mine. A Levpih zdaj nij znal, kod bi šel. Truden padši na zemljo naglo zaspi. V snu je videl človeka govorečega: ,,vstani ti, kispi§; pojdi v to stran, kamor sta ti zdaj nogi oberneni; tam je laška zemlja." Levpih se predrami in odide, kakor mu je bilo rečeno. Prišel je v slovenska sela, kjer ga stara žena prime ter skrivši v svojem d6mu otroku da jesti in piti. Potem odpotuje in za malo dnij pogodi zopet domtfv. Hižo si najde tako porušeno, da je uže streha nij pokrivala; ternje in osat je rastel v njej in okolo nje. Levpih je bil praded zgodopisca Pavla Dijakona. Levpihov sia je bil Arih in Arihov Varnefrid a Varnefridov Pavel Dijakon.
II.
Ko hunski kralj Atila, šiba božja, 452. leta z veliko vojsko udari na laško zemljo, pride k terdnemu mestu Oglaju blizu morja niže denašnje Gorice. Tri mesece je zaman obsedal ter naskakal oglajsko terdnjavo. Pripovedka govori, da je neko noč sam hodil okrog ozidja in premišljal, kje bi se laže dalo prijeti. Zapazi ga ter mahoma nanj plane hrabra četa oglajskih mož; a on se nasloiu s herbtom na zid in v roko prime lok ter v zobe meč ia se gnjevno v bran postavi. Nagomilil je kupe mertvih in srečno utekel. Poznali so ga, ker so se mu oči tako žarele, kakor sam ogenj. Benečani bajž še zdaj kažejo njegov ščit, ki gajetedaj bil na bojfšči odvergel. Tako je mej obsedanjem nastala poletna vročiaa ter s polja uže nij bilo niti ljudern hrane niti konjem kerme. Hunska družiaa je začenjala tožiti in inermrati; kralj sam uže nij vedel, kam bi se dejal. Na Lahe nij smel iti, Oglaja ne osvojivši, a verniti se nij bilo, da svet ne bi rekel, Oglaj mu je ustavil korake. Prigodl se, da ugleda sterke (štorkle), ki so neki dan mladiče prenašali iz posutega sfcolpa, kjer so imeli gnjezda, in odletavali daleč nad poljein. Mladiče so si devali na berbet ter poinagali jim letati; kajti nijso bili še zredili krepkega perja. Atila postoji, obernese k dru-žini ter potem reče: ,,ptiči znajo, kaj bode; iz Oglaja, svoje domoviae, beže, ker je usojeno, da to mesto meni v roko pade." Kraljeve besede se bliskoma razlete po taborišči. Huni si razpalijo duše, pripravijo vse, česar je bilo treba, ter planejo berzo na terdnjavo, katero vzem<5, oplenijo in razgrade. Njib gnjev je bil strašen: morili in divjali so, kakor besi. Mlada žena Dugna, katera četam hunskib ljudij nij mogla ubežati, ovila si je glavo zagrinjalorn ter skočivši s krova svojega domii izginila v globočini reke Natfže, tekoče okolo ozidja. Niti znamenja nij ostalo od ponosnega mesta. Ear Oglajdnov je uteklo smerti, po-begnili so v mesto Grad.