KOMENTARJI, GLOSE. EPIGRAMI OB ROBU AZIJSKIH TEM. — Zmerom sem občudoval strokovnjake za mednarodne odnose ali poznavalce posameznih območij sveta, ki skušajo ^\nja opazovanja ali študijske izsledke strniti v sklenjen, notranje povezan, koherenten sistem. Taka dognanja, resnična ali navidezna, znajo vključiti v prostorski in časovni okvir ter s knjigo ali z razpravo prepričati bralea. da je natanko tako. kot pravijo, in nič drugače. Toda čas velikih individualističnih pogledov in sintez je tudi na tem področju minil. Ameriški in sovjetski študijski materiali, za katerimi stoji največ človeških in gmotnih kapacitet, dajejo največkrat silovito podrobne prikaze posameznih območij sveta, medtem ko se njihovi splošni povzetki, kar je razumljivo in po svoje ironično hkrati, navadno nevarno približujejo apologiji politične strategije, ki jo v določenem obdobju uveljavlja njihova država. To velja še zlasti za Azijo. Toda danes govoriti o strokovnjakih za Azijo bi bilo približno isto kakor govoriti o strokovnjakih za planet Zemljo:. Tega ne pravim le zavoljo banalne resnice, po kateri živi \ Aziji več kot pol človeštva, marveč predvsem zato, ker celo v primeru, če pustimo Vietnam ob strani. v njej po svoje odsevajo prav vsa človeška nasprotja, ki imajo količkaj globalne veljave. Tako pomeni tudi potovanje v Azijo edinstveno človeško izkušnjo. Celo če potuješ tja samo mimogrede, prav površno: denimo, kot časopisni poročevalci, ki v petih mesecih predrvi šest držav, pa je ves čas pripet na potrebo po aktualnosti, a ga hkrati vse. na kar naleti, vleče v globino. Omejen je na vse načine: s svojo fizično, psihično in izobrazbeno zmožnostjo ali nezmožnostjo, s silovitimi prostorskimi in čustvenimi dimenzijami, ki so povsem drugačne kakor evropske, z obilico, a ne vtisov, marveč doživetij, ki mu ne puste, tudi če se še lako varuje, ostati na hladnem, analitičnem ali deskriptivnem nivoju. Odpravi se. oborožen s poklicno površnim znanjem, zavarovan z. nekaj stereotipi. ki so tu. v Evropi, zelo varni in operacioualno še kar uporabni. Potem se začne čuden proces: košček za koščkom se njegov vnaprej pripravljeni koordinatni sistem kruši in podira. Prostor, ki ga je prej hote ali nehote polnil s pojmi, ki so bili zanj v neposrednem, človeškem smislu sila abstraktni, eksplodira čez vse vnaprej postavljene meje in se napolni s kaosom vrvečih. neulovljivih kontrastov. Morda je res sleherni prehod iz teorije v prakso podoben temu: morda je nenehna vibracija med tema dvema dialektično povezanima poloma človeškega bivanja, med teoretičnim in praktičnim, najbolj naravno stanje stvari: toda če pustimo te površno filozofske pobliske ob strani, je menda res. da se je ob srečanju z Azijo to zgodilo še vsakomur, kdor se je z njo kdaj srečal. To se je zgodilo Nehruju. Tiboru Mendeju. zgodovinarju Panikkarju. Edvvardu Morgunu Forsterju, Edgarju Snovvu. celo staremu Kipiingu. Navsezadnje bi bilo morda mogoče reči, da se je to primerilo celo dvema tako različnima človeškima faktorjema, kot sta indonezijski predsednik Sukamo in analitični aparat, ki je v službi ameriške vlade... Vsakdo si potem iz teh ruševin gradi podobo in akcijsko navodilo, kakor ga pač vodijo znanje, sposobnost, interesi — skratka, vse tisto, v čemer sta subjekt in objekt. Temu se posreči bolje, onemu slabše, ta ocena je bolj. druga manj ustrezna, sleherna pa je ob srečanju z Azijo še vedno tako močno subjektivna. 765 da akcije, ki potekajo iz njih. dostikrat treskajo zelo daleč mimo cilja. Svet se še ni naučil soočati se z Azijo — iti med drugim se tudi \ tem smislu še ni naučil soočati se sam s seboj. 4 * * Tako soočanje ni seveda nikoli samo sebi namen. Dogaja se seveda zmerom takrat, kadar se {.'radi izhodišče za akcijo. Akcija pa je nekaj, česar azijske razmere ne le terjajo, marveč kar vpijejo po njej. V Indiji, na primer, na dolgo in na široko razpravljajo o prepadu med besedami in dejanji ir; tu navadno mislijo ua temeljno vprašanje te države — na tempo gospodarskega razvoja, ki ga sproti požira skoraj enako hitro naraščanje prebivalstva. Vse to se dogaja \ dimenzijah, ki oklepajo 480 milijonov ljudi — v letu in pol jih je za eno Jugoslavijo \eč. Za ponderiranimi statističnimi povprečji se tu skrivajo milijoni človeških dram — ne le tistih, ki se izražajo v lakoti in se na evropskih zemljepisnih širinah zrcalijo v karitativnih nabiralnih akcijah, marveč tudi tistih, ki jim sestavljajo vsebino mnoga nenadno vzbujena, a po goli sili razmer \ naprej na smrt obsojena pričakovanja. Indijski planerji se dandanes nemara ukvarjajo s problemi, katerih pomena za prihodnost človeškega rodu verjetno sploh ni mogoče pretirati. Strokovnjaki OZN. Rusi. Američani, specialisti z vseh mogočih področij in z vseh mogočih koncev sveta tu preprosto ne morejo ostali hladni in neprizadeti: toda kar zadeva možnosti /a naglejši razvoj v tej državi in pretekle izkušnje, so njihova mnenja tudi v najbolj iskrenih trenutkih deljena. Vendar pa je Mende že pred sedemnajstimi leti pisal o Indiji pred viharjem — do današnjega dne viharja vsaj v tistem smislu, kot ga je pričakoval, se ni bilo. Član indijske planske komisije, svetovno znani ekonomist V. K. R. V. Rao mi je skrajno resno govoril o tem. kako se skušajo izogniti dvema eksplozijama: tisti, za katero se potencial kopiči spodaj, in še neki drugi, ki bi utegnila od zunaj podreti vse naše načrte in hotenja . Poslušaš in bereš o tem. kako navzlic iskrenim socialističnim projektom narašča polarizacija bogastva in revščine in kako se razponi povečujejo: vidiš statistične podatke, ki o tem neovrgljivo pričajo; in nehote meniš, da bo morala izbruhniti eksplozija, o kakršni je govoril Rao: pri vsem tem pa ne upoštevaš silovite življenjske moči. ki jo navzlic bedi. nenehnemu zaostajanju za razvojnimi cilji in po tvojem osebnem prepričanju neustrezni družbenopolitični strukturi izpričuje ta družba. To je ena izmed reči. ki jih niti marksistična niti nemarksistična analitska aparatura doslej še ni pojasnila. A takih reči je v Aziji še veliko. Obe aparaturi se namreč vsaj v današnjih razmerah še velikokrat zaustavljata ob deskriptivni in potem analitični fazi. Prehod v sintezo je prepuščen politiki, ki je. tako se vsaj zdi. vse prevečkrat tesno prepletena z elementi improvizacije. Kdor bi hotel tod zastaviti znanstveno zasnovano politično akcijo — pa naj bodo njeni nameni kakršnikoli že — bi moral računati na zelo dolga akcijska obdobja, na zelo velika človeška in materialna sredstva, skratka na zelo zahteven angaž.ma. Vse to terja tudi kompleksno analizo okolja, v katerem naj bi akcija potekala - in analize te vrste, vsaj take. ki bi tem zahtevam ustrezala, še ni. Niti čisti družbeni znanosti niti uporabnim družbenim vedam se še ni [»osrečilo preiti z analitičnega prijema tudi na totalni sintetični pogled na določen družbeni prostor. Pri tem seveda nimam v mislih kakega dokončnega, vseodrešujoeega pogleda, marveč dinamično sintezo, ki bi vsebovala vse poglavitne elemente družbenoslovne analize, od ekonomskih do filozofskih. Indija ni indijski pro- 766 blem. trdi mnogo resnih indijskih in tujih avtorjev. Indija je svetovni problem.< Toda če je Indija res svetovni problem, tako kot je to tudi Kitajska in Azija sploh — in to postaja vsak dan bolj jasno — potem je take vrste analiza-sinteza, združena z akcijo, potrebnejša kot kadarkoli doslej. * * * Najvidnejši skupni imenovalec vsega azijskega kontinenta — ne upam si kategorično trditi, da je tudi najgloblji, dasi se nagibam k temu mnenju — je stopnja gospodarskega razvoja. Največji del tako imenovanega nerazvitega sveta je v Aziji. Nobeno naključje ni. da je Azija dandanes tudi najnevarnejše žarišče vseh mogočih mednarodnih in notranjih napetosti. Kdor bi se lotil zapovrstjo razčlenjevati vse večje azijske konflikte, bi v slehernem prav gotovo odkril elemente gospodarske nerazvitosti ali elemente spopada med razvitim in nerazvitim svetom. Zelo zanimiv je glede tega indonezijski premier. Na pr\i pogled se zdi. da je šlo v dogodkih, ki pretresajo to državo vse od 30. septembra 1965 dalje, za vse drugo prej kot za to. Toda kdor je pozorneje spremljal razvoj indonezijskega gospodarstva od let 1959—60 dalje, je lahko opazil, kako je stopnjujočo se kampanjo konfrontacij navzven (Irian. konfrontacija z Malezijo) sproti spremljalo počasno, a zanesljivo upadanje pri proizvodnji \seh važnejših vrst blaga. Seveda bi bilo težko trditi, da je to edina značilnost sila zapletenega družbenega procesa, ki se je ves ta čas razvijal v docela svojevrstnem indonezijskem prostoru: je pa to vsaj značilna značilnost . In se je prav drastično. v svoji goloti skoraj neverjetno pokazalo, česa naj revolucionarno, antikolo-nialno gibanje nikakor ne dela. če želi. da bodo njegove prve zmage rodile sadove tudi pozneje. Nobenega dvoma ne more biti o leni. da je dolgi zgodbi o notranjih in zunanjih konfrontacijah v (15-miIijonski državi botrovalo mnogo tujih pritiskov in da je Indonezija v posrednem smislu tudi žrtev ame-i iško-kitajskega spopada. Toda to je en aspekt vprašanja, medtem ko je drugi delovanje indonezijskega državnega vodstva, saj je po vsem videzu mnogokrat i/, svojih nagibov zaostrovalo zunanje konfrontacije tako daleč, da je vojska na primer v letu 1964 požrla osem desetin vseh proračunskih izdatkov, medtem ko je gospodarski razvoj praktično obtičal na slepem tiru. Tudi če bi zanemarili vse druge okoliščine, česar si seveda ni mogoče privoščiti, bi si že spričo tega laže pojasnili, kako so se nakojiičeni notranji pritiski sprostili najprej v ponesrečenem udaru, v pošastnem antikomunističnem pokolu, ki še daleč ni bil samo antikomnnističen — in se pozneje izkristalizirali v vrsti političnih pretresov in navsezadnje v političnem vakuumu pod prvo vlado, ki si je po dolgem času zastavila za prvo nalogo gospodarsko obnovo in razvoj. Prva večja zunanjepolitična akcija te vlade pa je bila odprava konfrontacije z Malezijo in napoved o ponovnem vstopu v OZN; to je oboje spet podrejeno prioriteti številka ena. gospodarskemu razvoju. Sedaj sj)loh še ni mogoče reči, ali bosta to vodstvo in z njim ta usmeritev utrdila, zakaj to je predvsem notranje vprašanje. A naj se izide tako ali drugače, indonezijski dogodki se bodo znašli v analitični obdelavi pri mnogih azijskih političnih gibanjih, ki najdejo karkoli skupnega z Indonezijo. To se že dogaja in ne samo v državah, ki jih pri tem vodijo neposredni zunanjepolitični interesi, kakor so na primer Singapur. Malezija in Filipini. 767 Gre za nekaj več. V nov i notranji konfrontaciji, v novi fazi multipleksne revolucije . kakor je to svoje dni imenoval Sukamo, se spopadata tako imenovani generaciji iz petinštiridesetega in i/ šestinšestdesetega. V sami Indoneziji sta ta dva pojma zelo natanko opredeljena, v vsej Aziji pa ne. Zunaj indonezijskih meja pojmujejo to konfrontacijo kot nekaj globljega, kar je skupno \sem zmagovitim antikolonialnim gibanjem. V teli gibanjih in v državah, kjer so zmagala, prevzemajo krmilo nove generacije ljudi, ki terjajo odgovore in rešitve za nova. svoja vprašanja. Vsa ta vprašanja pa so priklenjena na ves tisti kompleks, ki ga ponavadi imenujemo gospodarski razvoj. Seveda ne gre le za gospodarski razvoj. Gre za razvoj kot totalno kategorijo, v katero so vključeni gospodarstvo, socialne razmere, prosveta. kultura, znanost, sploh vse družbeno in osebno življenje. Toda gospodarstvo ostaja hrbtenica tega kompleksnega procesa. In glede poti. po katerih naj se razvija gospodarstvo velikih azijskih držav, med njimi zlasti Indije, Pakistana in Indonezije, se alternative po tamkajšnjih pojmovanjih razpenjajo ne med sovjetskim in ameriškim zgledom, pač pa med kitajskim in japonskim. V očeh tistih, ki so nekje vmes«, ima sleherni teh dveh zgledov nekaj bistvenih prednosti in nekaj bistvenih pomanjkljivosti. Kitajska je privlačna kot simbol radikalnih, naglih in razmeroma preprostih rešitev: ni pa privlačna zaradi totalnega podrejanja sredstev cilju. Japonska je spet privlačna zato. ker se je kot prva azijska država brez posebno krčevitih pretresov in navzlic pomanjkanju temeljnih naravnih virov uvrstila med visoko razvite industrializirane države: ni pa privlačna zato. ker je prvotna akumulacija kapitala tam potekala še \ času. ko je bilo to mogoče izpeljati \ izrazito kapitalističnih družbenih okvirih, medtem ko so danes take možnosti za nerazvito državo že skoraj povsem zaprte. Tako se seveda glasijo ocene na prvem, najbolj površnem nivoju. Na drugem, malce globljem, stopajo v igro vse zapletene družbene karakterisiike vsake države, ki si prizadeva, da bi se razvijala čim hitreje. Kdor bi hotel vsaj za silo razčleniti skupne poteze gibanj in stališč, ki se porajajo ob teh problemih, bi se moral ustaviti ob sleherni teh držav posebej. Toda za Azijo kot celoto ali vsaj za njen južni in jugovzhodni del je značilno. da teh skupnih pote/, še ni našla. Verjetno se to ni zgodilo predvsem zaradi dvojega: najprej zaradi osredotočenosti na notranja vprašanja, kar je kajpak razumljivo, potem pa tudi zato. ker so države tega območja tako zapletene vsaka v svoj interesni krog. da kratko in malo težko najdejo skupna izhodišča. Spričo tega se azijske razprave o razvoju sučejo Da tistem ekonomsko tehničnem nivoju, na kakršnega postavljajo te reči tudi širša mednarodna srečanja te vrste, zlasti tista v Organizaciji združenih narodov in v Ekonomski komisiji za Azijo in Daljni vzhod — ECAFE. Toda tudi na tem nivoju je za južno in jugovzhodno Azijo v celoviti podobi odnosov med razvitimi in nerazvitimi malo rožnatih obetov. Povprečni narodni dohodek na prebivalca znaša na območju ECAFE malce nad 100 dolarjev na prebivalca. Pridelek hrane na prebivalca se v obdobju 1958—bi sploh ni povečal. Industrija napreduje malce hitreje. Spremlja jo sorazmerno velik vdor tujega kapitala, zlasti tistega iz zahodnih držav. To samo po sebi ni nesreča: mnogo azijskih držav, med njimi tudi take. ki se trdno oklepajo politične neodvisnosti, ga vabijo in spodbujajo, dokler ostaja v vnaprej določenih okvirih«. Te okvire je vsaj glede obsega tuje udeležbe razmeroma lahko braniti; tudi politično neodvisnost je razmeroma lahko branili, saj mora biti država-lastnica tujega kapitala ali že sila nerodna 768 ali pa \ ostrem konfliktu z državo-odjemalko, da nastopi z neposredno povezavo in političnimi pogoji. Pač pa je mnogo teže braniti svojo razvojno strategijo pred dolgoročnimi učinki udeležbe tujega kapitala. Ti delujejo včasili po zelo ovinkastih in še zdaleč ne samo gospodarskih poteh. Zalo skuša večina azijskih držav, ki iščejo tujo investicijsko udeležbo, čimbolj tli\erzificirali njene vire in se tako posredno izogniti enostranskemu vplivu. Toda tudi možnosti za to so precej omejene: socialistične države s Sovjetsko zvezo vred nimajo zadostnih količin kapitala, da bi lahko nastopale kot učinkovita gospodarska protiteža zahodnim državam. To so v grobem tiste azijske teme. ki bi jim kazalo posvetiti več pozornosti kot zgolj površne informacije. _ . _ , . Dušan D o I i n a r 769