Eratek kapitel o ljudski omiki. Ljudje, ki se — ali po pravici ali ne, nočemo preiskovati — k ^omikanim" stejejo in bi toraj za omiko ljudstva kaj storiti morali, vendar nič ne storijo, ampak vedno le tožijo, da je ljudstvo premalo omikano. Taki glasovi se čujejo cel6 v naaem štajerskem dež. zboru ter se nemški gospodje, če ktera naredba nema pravega vspeba, izgovarjajo ali pa tolažijo s tem, da bo že šlo, ako se romika" med ljudstvom bolj razširi. Kakor se pa dela pri nas, se omika ne m o r e širiti, ampak se naravnoč — v čudni zaslepljenosti — le overa. Skoro vse, kar pri uas (in enaka je tudi po Koroškem, in več nianj povsod) z Ijudstvom zapoveduje in ga vlada, drži se nemščine ter iuisli, da obstaja omika za slovensko ljudstvo v tem, ako ga z nemškimi pismi in nagovori obdelujejo, v nemške telege vprezajo. To je obžalovanja vredna zaslepljenost! Po veein svetu velja kot nepobitna resnica, po ktevej se povsod ravna, da je materni jezik neogibljiv pripomoček vsakej oiniki. Tega se drže tudi naši najbolj zagrizeni nasprotniki, če gre za omiko njib lastnib otiok. Vprašajte Brandstiitterja, Fajrerja, Karnerija i. t. d. (Wretzl-na in Seidlna ne imenujemo, ker nemata otrok), — vprašajte te velikonemce: v kterem jeziku da so se njih otroci n. pr. francoščine učili. V nobenem drugem, kakor v maternem, nemškem jeziku, in vsak teh previdnih očetov bi bil učitelju francoščine vrata pokazal, ko bi bil hotel v kterem tujem, n. pr. slovenskem jeziku njih deco fiancoačine učiti. V dejanju in kadar gre za njib lastne koristi, se toraj ti ljudje pravega ravnila držijo; kadar pa nastane vpiašanje, kako da bi se naj slovenski otroci podučevali, takrat pa brž pravo ravnilo pregriznejo iu pravijo: Slovenci se morajo — v tujščini podnčevati! Pa danaa ne govorimo o solab, arapak imamo v mislih druge oblastnije, ki bi lahko muogo storile za Ijudsko omiko, ko bi narodne pravice Slovencev bolj spoštovale. Izvedenec iz Celjske okolice nam ravno piše, da je c. k. finančno ravnateljstvo v Gradci že 1. 1870 po zaukazu finančnega rainisterstva od dne 13. dec. 1869 štev. 35.028 dačne knižice dalo tudi v slovenskem jeziku tiskati. A vendar c. k. davkarije na slov. Štajerskem menda povsodi slovenskim kmetom le nemške kiiižice dajejo, in kdor — kakor pred nekaj časom v Mariboru — sloveuskib terja, vzbudi pri uradniku še nevoljo! Tako ravnanje je samovoljuo, in če se skoro navedeni minist. zaukaz ne bo zviseval, povemo svojim bralcem imena vseh dotičnib davkarij. — Okrajne gosposke dopisujo — menda s prav redkirai izjemkami — podložnim uiadom in osebam vse nemško ter puste srenjske urade v nemščini, dostikrat taki, da človeka vjeda, če ta ,,amtstel" bere, dopisovati in vradovati. — Če je kakega poduka ljudstvu treba, n. pr. ob času kuge, gred6 zopet le nemški spisi in nemški dež. zdiavniki med ljudstvo. — Slovenke srenjske postave zastonj iščes po srenjskih uradih. Pri vojaščini mučijo nemški častaiki uboge slov. novince z nerazumljivo nemščino, dasi brani vojaška registratm-a ukazov, po kterib bi moiali oficirji naših polkov d o b r o slovenski znati in v slov. jeziku novince vojne službe učiti, kar bi za vojaško bribtnost neizmerno važno bilo. Za knižico: nBojna služba", izdanej po g. nadlajtnantu And. Komelu, se oficirji in vojaki pii nas še ne zmenijo. Poštni uradi še nam te malenkosti ne privoačijo, da bi v smislu postave listine v naših krajib tudi slovensko besedo imele ter prodajajo skoro same netnške. Če se slovensko ime kraja na zavitku bere, se drzne nemčurska dušica v sveti jezi slovensko, domače ime prekrižati in nemško zapisovati, ali se pa listu s slov. krajnim imenom nesreča pripeti, da se po cele mesece potika po svetu, kakor se je nedavno zgodilo listu, ki je z napisom poslednje pošte nMozirje" v Nabrezini bil na pošto dan, z Nabrezine pa mimo Celja in Maribora ael do sv. Marjete na Pesnici, kder je še le Slovenec poštarju oči odprl zastran rMozirja" — v turškem cesarstvu — seveda! 0 slovenskih advokatih in notarjih še ne govorimo, k<*r so se z večine cel6 sprijaznili z nemakutarskimi uradi in nočejo žive duae več nadlegovati z narodnimi teijatvami. Po naših mislih bi cesarske oblastnije naravnoč dolžne bile, s slovenskimi strankami v narodnem jeziku občevati. Kdo bi dvomil nad tem, da slovensko nradovanje ljudsko omiko v mnogem oziru pospešuje. Zrno k zrnu pogoča, kamea h kamna palača — veli jugoslovanski prigovor. To pa tudi zastran ljudske omike velja. Po nemščini se slov. Ijudstvo nikdar omikalo ne bo, marveč v omiki zaostaja, in kakor žalostne skušnje kažejo, če dalje bolj svoj slovenski, p ošteni značaj zgublja. Po slovenskem uradovanji bi ljudstvo začelo postave, državne naprave spoznavati, bi se mu razširil obseg misli, bi se vedno bolj zavedalo svojih pravic in dolžnosti, dobro po vrednosti cenilo, napake pa skusalo odpraviti. — Ce pa z Ijudstvom v tujem, ogromni večini nerazumljivem jeziku občujete, ostane ljudstvo v javnib zadevah več manj n evedno, in pritožbe, da menjka ljudske omike, zvračajo se na tiste nazaj, ki bi po svoji dolžnosti morali euakopravnost svobodnih državljanov spostovati, njih izobraženje pospeševati. Ljudstvo, čigar jezik se v javnosti ne spoštuje, je blapčevsko ljudstvo, ki bi moralo veliko manj davkov plačevati kakor svobodni državljani. Enaka bremana pa terjajo tudi — med izobraženimi ljudmi — enakib pravic!