Franjo Čiček: Prigode palčka bobka Sredi širnega gozda je stala pod bil naredil iz materine šivanke. mogočnim hrastom velika in lepa Sploh je bil Bobek živ nepridiprav goba mušnica. V njej si je uredil v gozdu. lično stanovanje starodavni in ple- Očka gospod Skakalec ga je ticer meniti rod palčkov Skakalčkou. Pri včasih malo našeškal, toda ker je vežnih vratih je bil pritrjen zuon- imel protin in naduho, se je sam ček, da je lahko pismonoša po- bolj izmučil in Bobek jo je ucvrl iz zvonil in oddal pošto, ne da bi mo- mušnice na prosto in se od veselja til očeta Skakalca, ki je rad pole- postavljal na glavo, Toda nesreča žaval. V klobuku mušnice so bile nikoli ne počiva in tako se je zgo- napravljene mične sobice z okenci, dilo nekega dne, ko je Bobek zopet raz katera so viseli pristni kranjski ušel očetovi brezovki in se od raz- klinčki. Da so zavarovanl tudi od posajenosti valjal po cesti, da je zgoraj, je dal gospod Skakalec na- prišel mimo kmet Hacifl. Zagledal praviti strelovod. To je bila po- je palčka v prahu in vzkliknil: končna igla, ki je sppfjemala strele »Ha, ta mi bo še prav prišel.« nase. ;y.' Preden se je Bobek zavedel, ktt- Lepo in snažno je bilo pri domu ko in kaj, je že tičal v kmetovem Skakalčkovih. Le ena skrb in nad- žepu. Strašno je bilo Bobku žal, da loga jih je tlaoila. Imeli so namrjsč ni ubogal očeta in da je pobegnil sinčka edinčka Bobka, ki je pre- od doma — ali po toči zvoniti je taknil vse kote in prebrskal vse prepozno. Stiskalo ga je v žepu, da luknje. Potikal se je okrog po šumi bi se bil kmalu zadušil. in nagajal zdaj mravljam zdaj Ko je prišel Hacifl domov, je čmrljem. Gospod Skakalec je najel postavil palčka na mizo in otroci za Bobka murna, ki ga je učil go- so kar zijali od veselja, Bobek se slanja. Toda Bobek je svojega uči~ je držal nekaj časa kakor kisla telja večkrat pri potiku ščipal v ' kumara ali bunke v hrbet in glavo nogo, da je ta nemilo kričal. Telo- so ga kmalu spravile na drugo plat. vadbe ga je ucila kobilica, katero Pa je pričel skakati in telocaditi je kaj rad vlačtl za mustače. po mizi, da so se mu vsi čudili. La- " Kadar je šel gospod Skakalec na čen in utrujen je kmalu zaspal. Da obisk, je dal zapreči v kočijo dve ne bi pobegnil, ga je Hacifl zaprl v miški in vsekdar je hotel biti Bobek miznico. To je Bobku kaj prav za voznika, da je lahko vlačil miški prišlo. Lotil se je kruha in v kotu za rep. lz krii pikapolonice si je je celo iztaknil klobaso. Pa_ je je- napravil Bobek klobtik in se pro- del in jedel, toliko da ga ni raztie- glasil za škavta vsega gpzda, ler slo. Nato jezaspal in je špal in bi skavtskih postau se ni držal. Mi- *e spal danes, da ga ni kmet na vse škam je skakal na hrbet in jih uči/ zgodaj sunil med rebra in se zadrl: dirkati Čez ovire. S fičafajčm je- »Zahlapča boš služil. Danec gre- streljal borpvnice in jagode, hrošče mo orat. Pa boš gonil vole. Hajdi, pa je napadal s sulico, ki si jo je mrcina lenuharska!« Je korakal Bobek poleg volov, ali pol ure je rabil, da je pretekel pot, ki so jo na.pra.vili voli z nekaj ko-raki. Pa ga je Hacifl pobral in ga vtaknil levemu volu v uho. Je Bo-bek v volovskem ušesu gonil in ko- Frnikula je opazil palčkov padec in ga hotel pobrati. Toda Bobek je smuknil v prvo mišjo luknjo in po-kazal gospodu Frnikuli figo. »Takole. Zdaj sem pa ob njega in denar,« tarna gospod Frnikula mandiral in so voli lepo stopali in zavijali. Pa pride mimo trgovec gospod Frnikula iz mesta. Ustavi se in se čudi, kako da voli tako lepo orjejo brez gonjača. »O, gospod. Imam gonjača, imam. Pa še izvrstnega,« pravi Hadfl in pokaže Frnikuli palčka v ušesu. »Ta bi še meni dobro stužil,« si misli gospod Frnikula in začne ba-rantati za Bobka. Hacifl je bil lako-men denarja, pa je prodal palčka. »Bom že našel še drugega,« si je mislil, potegnil Bobka iz ušesa in ga dal trgovcu. Gospod Frnikula je vtaknil palčka v žep, kjer je imel uro, in jo mahnil nazaj proti mestu. Strašno se je čudil Bobek uri, ki je razbijala poleg njega. •»To je gotovo tovarna za topove,«. si je mislil. »Le kaj da jo ima pri-peto na verigi? Saj mu ne bo ušla.« Je pričel Bobek plezati po verižici, da vidi, kod ga Frnikula nosi. Pa ni dolgo užival lepega razgleda. Kajti se je spomnil gospod Frni-kula, da bi pogledal, koliko je ura. In je potegnil za verižico. Lop, je ušla verižica Bobku iz rok in je telebnil naravnost u travo. Gospod in ga išče po travi. Bobek ga je skriimj opazoval iz mišje luknje in govoril sam pri sebi: »Le išči me. Ne grem nazaj v to-varno. Saj bi še oglušil!« Gospod Frnikula je prebrskal vso travo in tlačil prst v vsako luk-njo, toda o palčku ni bilo ne duha ne sluha. Je nekaj zarentačil in-od jeze pljunil, pa je šel dalje ... »Tako. Kam pa sedaj?« si misli Bobek in prileze iz mišje luknje. »Da bi vedel, kje je moj domte Ta-ko se maščuje. Zemljepisja, ki ga je pouievala mravlja Slokoskoka, se ni maral učiti. Zdaj pa vohaj, kod in kam? Milo se mu je storilo pri srcu in pričel je jokati. Vse bi popravil in poboljšal bi se, samo da pride do očetove hiše. In je na-pravil Bobek trden sklep, da bo poslej dober palček. Nič več ne bo nagajal očetu ne učiteljem. Tudi ne bo streljal jagod in borovnic ali mučil livalc. Vsem Ijudem in M-valim bo dober, kakor je to stara navada palčkov. Da bi le prišel domov! K prvi hiši pojde služit in bo pridno delal in ubogal, samo da mu pokažejo pot domov ... (Dalje prihodnjič)