Nekaj črtic iz šolskega življenja v Kamniku v minolih stoletjih. d) Vzdrževanje šole. «) Uči telj st.vo. J|ot odškodnino za poučevanje so uživali v prejšnjem stoletji vsakratni učitelji beneficij sv. Trojice in sv. Lenarta. Stanovali so v hiši dotične bratovščine. V istem poslopji je bila tudi šola do ustanovitve trivijalne šole. Beneficij bratovščine sv. Trojice in sv. Lenarta je ustanovil Lenart Pečahar 1. 1458. Ker pa je bil beneficijat zavezan darovati veliko število maš, bila je bratovšfcina dolgo časa brez svojega duhovnika. Sčasoma so se dohodki bratovščine pomnožili. Nje dohodki so znašali dvesto goldinarjev. L. 1783. so izročili beneficij te bratovščine oo. frančiškanona, ker so se zavezuli poučevati v trivijalni šoli in jo presnovati v glavno šolo. Na glavni šoli so sčasoma poučevali 3—4 oo. frančiškaui. Kar je poprej užival jeden, uživali so sedaj 3 — 4. Kanmičanje so bili zaradi tega trdno prepričani, da so jim oo. frančiškani za poučevanje na glavni šoli neobhodno potrebni Zato so se pa tudi za nje pri vsaki priliki potegovali. Ko je cesar Jožef II. razpuščal samostane, prosili so, naj se frančiškanski samostan ne razpusti, ker potrebujejo františkane za poučevanje na glavni šoli. Cesarje njih prožnjo z razpisom z dne 2. vinotoka 1785. leta uslišal. Isto tako so se poteguili za nje v letu 1788. V tem letu je namreč pogorel župni dvorec, streha župnijske cerkve in veliki oltar in drugih 56 hiš na Šutni. Ljubljanski knezoškof je predlagal, naj se župnijska cerker in župni dvorec preselita v sainostansko cerkev in samostan. Toda Kamničanje so se temu upirali. Poudarjali so, da so jim oo. frančiškani neobhodno potrebni ter bili takoj pripravljeni tlako delati pri gradenji novega župnijskega dvorca in zvonika in popravljanji župnijske cerkve. Res so takoj pokrili župnijsko cerkev ter prenesli iz podružnice veliki oltar v njo. Kmalu so bila sezidana tudi župnijska poslopja — in oo. frančiškani so ostali v Kamniku. Tudi ko je 1. 1804. v groznem požaru, kateri je upelil 91 hiš v mestu, pogorel samostan, sezidali so ga takoj pobožni meščanje. Učitelj prvega razreda je bil ,,regens chori" JakobZupan. Taje irael do 1. 1770. prav dobre dohudke. Saj je dobival samo iz bolnišničnega zaklada na Ieto po 106 gld. 27 kr. Toda seasoma so mu skrčili dohodke. Od 1 1770. iz bolnišničnega zaklada ni nič več dobival, a tudi drugi dohodki so se mu zinanjšali. Zato so mu dali kot odškodnino za poučevanje dohodke župnijskega cerkovnika. Seveda je pa moral tudi to službo opravljati. ,,Industrijalne" učiteljice so imele prosto stanovanje in podporo bolnišničnega zaklada. Tako je dobivala Marija Ana Trlich 70 gld. na leto iz bolnišničnega zaklada. Nekatere učiteljice, kot Neža Mejač, so tudi skrbele za snago in kurjavo v šoli, zato so dobivale po 4 gld. 15 kr. na leto. Učiteljski pomočnik (n. pr. 1. 1787. Janez Kehl) ni imel drugih dohodkov kot ukovino in prosto stanovanje. Ukovina je znašala od vsacega otroka 10 kr. vsak mesec, pri uerednih roditeljih se je pa ta vsota vzvišala na 20 kr. /?) Drugi stroški. Za vzdrževanje šole so morali skrbeti šolski patron, mesto, občine v okolici, katere so bile samo pol ure od mesta oddaljene in graščine: Zaperce, Križ, Perovo itd. Akoravno mestu ni bilo treba skrbeti za plačo učiteljev, vender ji je šola provzročila prav veliko stroškov. Koliko so izdali za šolo šolski patron, okoličansko občine in graščine, to nam ni znano. V letih 1790, 1791. in 1792. je imelo mesto sledeče stroške: 1. Za popravila šolskega poslopja in šolskih sob so plačali raznim rokodelcem 59 gld. 411/. ki\, a ostali jim še dolžni 90 gld. 49 kr. 2. Za razne tiskovine, knjige, kredo, gobe itd. so plačali 80 gld 51 kr., a ostali dolžni še 68 gld. 8 kr. 3. Za kurjavo so izdali 147 gld. 55 ki\, a ostali dolžni 31 gld. 45 kr. Skupaj so torej izdali 247 gld. 47:/2 kr., a ostali dolžni 185 gld. 22 kr. ali skupni troški v treh letih so znašali 473 gld. 91/- kr. (Tako namroč stoji v porocilu krajnega šolskega nadzornika Ignacija Pečnika. akoravno se vse ne ujema, ako se se natančneje pregleda). Ker mestno svetovalstvo ni hotelo obrtnikov za popravila šolskega poslopja in šolskih sob plačevati, pritožili so se ti večkrat na deželno oblastvo. Da je pa bilo mestno svetovalstvo v plačevanji prav zanikarno, razvidno je iz tega, da ni hotelo plačati učiteljici Neži Mejač za trud, katerega je imela za oskrbovanje snage in kurjave skozi štiri leta obljubljenih ji 4 gld. 15 kr. Neža Mejač se je zaman večkrat pritožila. Zaradi tega je službo popustila ter odšla iz Kamnika. Visoka je posebno druga vsotu. Za. tiskovine itd. izdati na leto povprečno 50 gld. je gotovo še za sedanje čase precejšnja vsota, kaj šele za tedanje čase. Tiskovine pa so bile v tedanjih časih dražje kot dandanes in tudi potrebe so bile v tem oziru večje. Skrbeti so morale šole za knjige ubogih učencev, naročevati tiskane učne rede, vabila k očitnim skušnjam, letna poroeila itd. Zaradi tega je prejšnje zanimanje za šolo pojemalo in število sovražnikov šole narastalo. Tretja vsota, namreč troški za kurjavo, zdi se nam pa pretirana. Mesto je imelo že takrat mestne gozde. Vsaka biša je dobila brezpla no določeno ^tevilo sežnjev drv. Plačevali so se samo troški skupnega izvažanja. Tudi šolsko poslopje je dobivalo določeno število sežnjev drv. Ker pa je bila .mestna vojašnica" ali šolsko poslopje inestna hiša, prodalo je mesto ta drva šoli ter jih zato prav visoko cenilo, da so šolski patron, graščine in občine v okolici morali več plačevati. L. Stiasnj' — Kainnik. Knjiga Slovenska XIX. veku. K r e s. Leposloven in znanstven list. Sodelovanjem prof. dr. Greg. Kreka in župn. Dav. Trstenjaka uredoval dr. Jakob Sket. V Celovci. Tisk. in zal. tiskarna družbe sv. Moborja. Letnik I. 1881 ima Trstenjakovih spisov na pr.: Zgodovinske črtice o nekdanji provinciji Windischgraz str. 63 — 670 in II. L. str. 54 — 596. — Kakšna je bila lavantinska škofija pred 100 leti? Slovenske gomile. Zupan-Župan. Janž. Peter Muhič. Prošnja do slovenskih pisateljev, naj bi opisovali tudi učenjake rojake, kteri so pisarili v la- tinskem ali nemškem jeziku. — L. II. 1882: Das Bisthum und die Dioec. Lavant v. I. Orožen. IV. Dec. Tiiffer. - L. III. 1883: Gaspar Rojko. Slovenske besede v koroškej nemščini. Desch. Veprija vas. Slovanski ostanki v dolini Anniviers na Švicarskem. Dr. Štefan Kočevar (Narek). Župnik Jožef HaJnik (Nekrolog). — L. IV. 1884: Alois Perger. Lazenje. Slov. narodni običaj. Ime Vraz. Plaumorati. Juta. Slovenske besede v tirolskej nemščini. Zvezda (Pesem). Odprto pismo prijatelju starinoslovcu v Ljubljani. Kako se je prav za prav pisal Thomas de Cilia (Prelokar)? — L. V. 1885: Sventipolk. Želar. Solva. Turje. Petovio. Watschger. Venta. Noriški Tauriski niso bili Kelti. — L. VI. 1886. Poučen in znanstven list: Nestorjevi Vlalii. Zgodovina fara ljubljanske škofije IV. Ocena. črtice iz ethno- in topografije nekdanjega Norika in Panonije (str. 154—331). Posebej je v tej dobi dal na svetlo: 6. Weriand de Graz. Zgodovinskorodoslovna razprava. Spisal Davorin Trstenjak. V Celovci 1884. 8. 72. Čestitka Savinjskega Sokola svojemu slavnemu udu . . čast. kanoniku, dekanu na Laškeni g. Antonu Žuži o priliki Njegove dijamantne sv. maše 8. okt. 1882 — je pesem, katero je zložil Davorin Trstenjak v Zgodnji Danici (str. 334). — Poslednja knjižica njegova pa je: 7. Pannonica. Spomeniški listiSvojim prijateljem ostavil Davorin Trstenjak. Založba pisateljeva. Natis. tiskar. družbe sv. Moh. v Celovcu 1887. 8. 31. Vseb i n a : Etnografske razmere v nekdanji Panoniji od pradobe do rimskega gospodstva. II. Camum (Kamon) ime za pivo pri starih Panonih. III. Panonskonoriška boginja Adsalluta. Predgovor pa slove: nLeta 1837. sem začel slovenski pisati, torej je preteklo 50 let mojega literarnega delovanja. Jaz sein pisatelj malega naroda, torej se ne morem ponašati s stoterimi knjigami, kakor Krasze\vski, dasiravno nisem bil manj delaven in nisem manj ljubil svojega naroda. Poskusil sem se kot pesnik, novelist in humorist; kot mytho- filo- in arheolog, spisal sem zgodovinske razprave, natisnene v naših slovenskih, tudi v nekterih nemških časnikih, mnogo mojih spisov je našlo priznanje, marsikteri članki so že zastareli, ker znanosti napredujejo. — Errando didici. Kot sedemdesetleten starec ne bodem več mogel krepko peresa voditi, naj me nadomestujejo mlajše moči in v ljubezni popravljajo, kjer sein se jaz zmotil. Gradiva jim zapuščam obilo. Bog varuj slovenski narod!" Stari trg pri Slov. Gradcu, 1. avgusta 1887. Pisatelj. Poslal je bil ta spomenik i meni; a pisal mi je zadnjikrat še lani, kjer pravi na pr.: ,,Tožili ste nekdaj, da ste na srcu bolani, prijatelj, tudi moje telegrafuje, — in ne morern več pridigovati, ko malo bolj glasno govorim, mi srce bije in se vznemiri, kakor mlado žrebe Zraven sem zelo nervozen, in ne morem nič več spisovati ... V Ljubljani imate zopet mal ropot — dobri si bodite, a baš to je naša nesreča, da urednikom slovenskih listov manjkuje zmernosti .. Slovenci — smo mal narodič z velikimi strastmi itd." — Sodbe o spisih Trstenjakovih so različne. Kakor Miklošič (Slav. Bibliothek II. 1858 cf. Slov. Glasnik I. str. 157), tako se tudi Jagic na pr. čudi veliki njegovi u6enosti, marljivosti, izvedenosti v mnogih literaturah, a zlasti v jezikoslovnem raziskavanju mu nikakor ne pritrjuje, češ: turpiter atrum desinit in piscem mulier formosa superne (cf. Archiv I. str. 515. 604. III. 728. V. 495. VII. 670). Sicer pa je dokaj iskreno opisan na pr. v ,,Slovenskem Narodu" 1. 1878 št. 258 259. Spisal Fr. Levec; cf. Zvon 1890 str. 166-174. Knjiž. zgod. Slov. Štajerja. V Gradcu 1883 str. 128—131. Sp. Iv. Macun. Davorin Trstenjak, slovenski pisatelj. 0 petdesetletnici njegovega književnega delovanja. Spisal Andrej Fekonja. V Ljubljani. Izdal in založil Anton Trstenjak. Nat. Kleinmayr in Bamberg. 1887. 8. str. 31 itd. — «@> Andrej Pirnat r. 17. nov. 1817 v Loki pri Mengišu; po ljudskih šolah dovršil nižjo. gimnazijo v Karlovcu, višjo v Ljubljani 1. 1842, c. kr. rudarsko akademijo v Ščavnici 1. 1847. Potem je služboval v razuih rudokopih po Slovenskem, povsod v svojem krogu budeč narodno zavest, vstanovnik Celjske čitalnice, Slov. Matice in drugih slovenskih društev. Umrl 23. dec. 188H v Ormožu (Friedau) na Štajarskem. Podpiral je rad slovensko slovstvo, ter dopisoval slovenskim časnikora. Tako se nahaja na pr. v Novicah 1. 1844 št. 8 pesem ,,Njega dni", v kateri (A. P.) starčik pod zeleno lipo gleda prosto ljudstvo, fantiče in fante, deklice in dekline, korenjake, možake in njih sopruge, pa zdihuje, češ: nSpačen kot sadajni — vender ni bil svet nekdajni . . Njega dni so časi bili! — Pač ko bi se povernili!" — ,,Kmetovavec" je pesem, katero je A. Pirnat, slišatelj rudoslovja ,,iz Štavnice (Šemnic)na Ogerskim" poslal Novicam 1. 1845 št 4. Po prigovoru: Človek naj živi za delo in dela za življenje — dela in terpi kmetič v svojem stanu vesel ter ne menja ne z bogatim kupcem, ne s premožnim rudarjem, kajti rDovoljnost vir je sreče prave, — ki nam življenje osladi." — V št. 24 pa je sloveča pesem ,,Kje dom je moj?", katero je po- slovenil A. Pirnat svobodno poleg českega v sedmih kiticah, kateiih prva se ondi glasi tako - le: Kje dom je moj? Sava teče po ravninah, Drava dere po pečinah; Glej, povsod spomladni cvčt, Zemeljski raj na pogled. In to je slovenska zemlja, Na Slovenskim dom je moj! itd. Kadar je 1. 1848 cesar Ferdinand s cesarico nanagloma pobegnil z Dunaja, poslali so mu Kranjski deželni stanovi in Ljubljansko mesto v imenu cele dežele pismo nepremakljive zvestobe. Prav to opeva A. Pirnat ,,Presvitliniu našimu Cesarju milimu očetu Ferdinandu Pervimu" (Novic. 1848 št. 21) v 15 razstavkih . . ,,Kar Habsburški predderlovi — Si pravično pridobili, — To inogočni njih sinovi — So z ljubeznijo ohranili" . . V tej ljubezni obeta hvaležni Slovenec, da zvesto braniti hoče carja iu domovino itd. -- Tako se preslavlja o prvi svečanosti Celjske čitavnice — o njenem rojstnem dnevu — vrli odbornik A. Pirnat, ki nam je poslovenil krasno česko pesem _Kje doin je moj" (Novic. 1862 str. 69). Ukazi in odredbe šolskih oblastev. VI. Gojitev cerkvene glasbe. Po ustanovnem štatutu za učiteljišča od dne 31. malega srpana 1886. 1., št. 6031 je gojitev cerkvenega petja posebno predpisana. Gojencem, ki so v glasbi bolj izvežbani, je tudi dovoljeno, da po možnosti pri cerkveni glasbi praktično sodelujejo. To določilo gotovo meri na to, da se cerkvena glasba po dobro izvežbanih učiteljih izboljša. In kdo je v to svrho osobito na deželi v prvi vrsti sposoben? Učitelj. Že pri vstopu v učiteljišče se od kandidata zahtevajo muzikalne zmožnosti in znanosti. Po svoji splošni in glasbeni izobraženosti je po večini le on zmožen, po pravem umetnostnem ukusu gojiti in voditi cerkveno glasbo. Voditelju cerkvene glasbe ne zadostuje, da inia več ali manj ročnosti v orgljanji, on mora to, kar uči in igra, tudi občutiti in umeti in s tem v ljudstvu in pri pevcih pravi ukus vzbujati in gojiti. Da pri nas in tudi drugod v tej stroki ni vse tako, kakor bi moralo biti, svedoči nam nastopni razpis vis. naučnega ministerstva, katerega določila našemu učiteljstvu v svrho izboljšanja cerkvene glasbe toplo priporočamo. Ta razpis se glasi: Z. 466. L. Sch. R. Der Herr Minister fiir Cultus und Unterricht hat mit dem hohen Erlasse vora 20. Februar 1890 Z. 3406 nachstehendes eroffnet: Meine Aufmeiksamkeit ist neuerlicb wieder auf den wenig erfreulichen Zustand gelenkt vvorden, in welchem sich die Kircbenmusik sowohl in den Stadten, als insbesondere auf dem Lande derzeit befindet. Wenngleich die sich hiebei geltend machenden mannigfachen Ubelstande und Missbraucbe zum grossen Theile auf eiue Verflachung des Geschmackes, auf die oft ungeniigende Vorbereitung der Autfiihrungen, auf das Vordrangen des Dilettantisnius bei den letzteren, ganz besonders aber auf das Missverhaltnis zvvischen den zur Autfuhrung gevvahlten orchestralen Werken und den Kraften der Ausfiihrenden, also auf TJmstande zuriickzufubren sind, welcbe sich dem directen Einflusse der staatlichen Behorden entziehen, so ist der staatlichen Unterrichtsvenvaltung doch Gelegenheit geboten, durch den. Gesangsunterricht an den Schulen und insbesondere durch die Ausbildung der Lehramtscandidaten an den Lehrerbildungsanstalten, sowie durch die Einflussnahme auf die im praktischen Schuldienste befiudlichen Personen, auf eine rationelle Pflege der Kirchennmsik hinzuvvirken. Mit Riicksicht auf den veredelnden Einfluss den eine sorgfaltig gepflegte Kirchenmusik auf zahlreiche Kreise der Bevolkerung ausiibt, auf die Bestimmung der Volksschuk. und die aus einer eifrigen Pflege der Kirchenniusik von Seite der Volksschullehrer sich ergebende forderliche Itiickwirkung auf Schule und Lebrer erscheint es als eine wesentliche Pflicht der scbon im praktischen Schuldienste befindlichen Volksschullehrer, namentlih auf dem Lande, die Pflege guter Kirchenmusik sicli ernstlich angelegen sein zu lassen. Dem k. k. (Stadtschulrathe) Bezirksschulrathe wird daher auf Grund der eingangsenvahnten Ministerial-Eroffnung unter Bezugnalnue auf den hohen Ministerial-Erlass vom 12. Mai 1877 Z. 16.885 de 1876 (Samralung der Gesetze und Verordnungen ftir das Volksschulvvesein nachdrlicklichst empfohlen, der ernstlichen Pflege guter Kirchenmusik von Seite der Volksschullebrer seine Aufnierksamkeit zuzuwenden und durch die k. k. Bezirksscbulinspectoren in ilirem Verkehre mit denselben in der angedeuteten Ricbtung wirken zu wollen. K. k. Landesschulrath. Laibach am 24. Marz 1890. Ftir den k. k. Landesprasidenten: A. Schemerl. An alle k. k. Bezirksschulrathe in Krain und den k. k. Stadtschulrath in Laibach