Ö Spremljanje procesa uCcenja ^^^ otrok v vrtcu
O Alojz Širec
^ Predavatelj v Šoli za ravnatelje ^ alojz_sirec@t-2.net
C^	LuCka Babuder, Milena Brusnjak,
^^	Marta Drofenik in Ivana Leskovar
^	Ravnateljice v programu
^	Vodenje za uCenje
a
^ Uvodne misli
*	V projekt Vodenje za učenje so se leta 2008 prviC vkljuCile tudi rav-
H	nateljice vrtcev. Delo projektne skupine je dokazalo, da je tovrstno
C^	izobraževanje ravnateljev ustrezno in da je tak pristop potreben
^	tudi za ravnatelje in ravnateljice vrtcev.
^	Šola za ravnatelje si je že vrsto let prizadevala ne le animirati,
temvec tudi prakticno usposobiti ravnateljice in ravnatelje za njihovo temeljno opravilo, to je pedagoško vodenje. Udeleženci so se ^^	na razlicnih izobraževalnih oblikah (redni moduli, nadaljevalne
O	oblike izobraževanja, mentorske skupine ravnateljev, mreže itd.)
^^	že doslej kalili za to svojo pomembno nalogo. Pri pa tem je bilo ve-
^	dno nekaj težav, ker se pojma pedagoško vodenje ni dalo povsem
^^	enoznacno opredeliti. Predvsem gre za razlocevanje med pedago-
škim vodenjem in menedžerskimi opravili. Še vec, ne le da gre pri pedagoškem vodenju za dokaj nedefiniran pojem, v praksi je tudi dokaj izmuzljiv, saj je, kot ugotavlja Koren (2007), »v izobraževanju ... vse ve^ dejavnikov, ki spodbujajo podjetništvo« (str. 137). In posledica tega je, da številni ravnatelji ne skrbijo vec predvsem za spodbujanje ucinkovitega ucenja na eni in strokovnega razvoja strokovnih delavcev na drugi strani. Zato se v svetu in pri nas vse bolj vsiljuje misel, da je treba ravnatelje znova usmeriti v vseskozi edino ucinkovito poslanstvo - v skrb za uspešno in ucinkovito uce-nje. Prav zaradi tega raje kot o pedagoškem vodenju govorimo o ravnateljevem vodenju za ucenje.
Zamisel, ki se je porodila leto nazaj, nekoliko odstopa od dosedanjih v slovenski izobraževalni praksi. Gre za projekt, v katerem si manjša skupina ravnateljic in ravnateljev (z eno izmed skupin štirih ravnateljic vrtcev sem leta 2008 tudi sam sodelo-
voDENJE 2I2008: 37-53
val) eno leto organizirano izmenjuje svoje znanje in izkušnje v zvezi s pedagoškim vodenjem oziroma vodenjem za ucenje, kakršen je tudi naziv projekta. Pri tem ima Šola za ravnatelje zgolj vlogo pobudnika (razpiše projekt in doloCi koordinatorje), me-diatorja (poskuša vzpodbujati in vzdrževati strokovno razpravo) in usmerjevalca (usmerja razpravo in ravnateljevo dejavnost v temeljna podroCja ravnateljevega dela, katerih vloga je uCenje uCen-cev oziroma dijakov). Vsekakor pa ves Cas budno spremlja in ocenjuje oziroma vrednoti uCinke in v ta proces vpleta tudi sodelu-joCe. Tako ravnateljem in ravnateljicam nevsiljivo ponuja model možnega vodenja v njihovem pedagoškem kolektivu.
Leta 2008 so sodelujoCe ravnateljice vrtcev po skrbnem premisleku v svojih pedagoških kolektivih izbrale vrsto pomembnih nalog, katerih uresniCevanje bi lahko (po njihovem mnenju) pomagalo izboljševati proces in rezultate uCenja. Številne naloge so seveda zapisale v letne delovne naCrte. OdloCile pa so se tudi, da bodo eno izmed tako izpostavljenih nalog vse uvrstile v letne delovne naCrte za šolsko leto 2008/2009. Po tehtnem premisleku so izbrale nalogo Spremljanje procesa uCenja v vrtcu. Menile so nam-reC, da brez naCrtnega in poglobljenega spremljanja pedagoškega procesa (uCenja) ni mogoCe realno analizirati in vrednotiti dosežkov dela v vrtcu, oteženo pa je tudi naCrtovanje nadaljnjega razvoja izobraževalnih nalog in vzporedno s tem profesionalnega razvoja strokovnih delavcev.
Omeniti moramo še eno pomembno dejstvo, in sicer, da sodelujoCe ravnateljice niso obravnavale predpisanega kurikula za vrtce (kot so v delavnici januarskih nadaljevalnih modulov zmotno priCakovale (oCitale) posamezne ravnateljice), temveC so razpravljale o strategijah za njegovo uveljavljanje v procesu vodenja uCenja otrok v vrtcu in jih preizkušale, kar je neodtujljiva pravica ravnateljev.
Uccenje otrok v vrtcu
V projekt Vodenje za uCenje so se ravnateljice vkljuCile zaradi želje, da bi izboljšale kakovost vzgojno-izobraževalnega dela. S spremljanjem procesa uCenja v oddelkih vrtcev ugotavljajo, kakšni sta stopnja vkljuCenosti otrok v naCrtovanje in kakovost izvajanja kurikula za vrtce.
Pogledi na uCenje najmlajših so se skozi zgodovino spreminjali, vse od dilem o tem, ali lahko v vrtcu govorimo o uCenju, do tega, da so bile dejavnosti strogo strukturirane. V Sloveniji zasledimo
prvi zapis o predšolskem varstvu leta 1756, ko sta Anna Maria Ma-gisshraut in njen sin v Mariboru v nekakšnem vrtcu ucila otroke mirno sedeti, spoznavati crke in moliti (Golob 2006). Prvi siste-maticni dokument pa je bil Vzgojni program za vzgojo in varstvo predšolskih otrok, ki je izšel 1979 (Zavod sR Slovenije za šolstvo 1979). Od mirnega sedenja do kurikula za vrtce se je pogled na to, kaj morajo vedeti in znati majhni otroci, zelo spremenil. Kurikul v naših javnih vrtcih predpisuje ucenje z igro in pridobivanjem lastnih izkušenj. Pomemben je proces, skozi katerega gre otrok, in ne trenutni koncni dosežek. V pomoc so nam najnovejša spoznanja o razvoju možganov, ki dokazujejo pomemben vpliv okolja na razvoj in ucenje najmlajših otrok. Nevrologi poudarjajo, da interakcija z okoljem ni le zanimiva poteza razvoja možganov, to je tudi nujna zahteva zanj ... Zgodnje izkušnje odlocilno vplivajo na možgansko arhitekturo ter na naravo in obseg zmožnosti odraslega. Neposredno vplivajo na »oživcenja« možganov (Shore 1997). Ne moremo mimo dejstva, da je vpliv vrtca pomembno odvisen od kakovosti predšolske institucije, predvsem pa od kakovostnega uresnicevanja kurikula.
Zdi se, da kakovost tako na miselni kot na izvedbeni ravni vstopa v vrtce skozi odprta vrata in postaja del notranjega razvoja vrtca (Marjanovic Umek, Fekonja in Bajc 2005).
Sprejetje nacionalnega Kurikuluma za vrtce (Bahovec in dr. 1999) je v vrtce vneslo ustvarjalni nemir, ki še vedno traja. Vrtci se vkljucujejo v razlicne raziskave in projekte, v okviru katerih z evalvacijo (notranjo in zunanjo) preucujejo kakovost v vrtcu.
Kakovost vrtca je najtesneje povezana z otrokovim razvojem in ucenjem. Opredelimo jo s strukturnimi (npr. razmerje odrasli - otroci v oddelku, velikost oddelka, izobrazba in usposobljenost vzgojiteljic) in procesnimi kazalci (npr. otrokove izkušnje in možnosti za ucenje, spodbujanje razlicnih dejavnosti pri otrocih, pogostost in vrste socialnih interakcij). Procesna raven vkljucuje kazalce, ki opisujejo nacrtovani in izvedbeni kurikul, torej vzgojni proces v najširšem pomenu (npr. dejavnosti na razlicnih podroc-jih kurikula, igro, socialne interakcije med otroki, med otroki in odraslimi). Kazalci na tej ravni opredeljujejo kljucne tocke, ki v procesu predšolske vzgoje vplivajo na kakovost dela v vrtcu in se zrcalijo v otrokovem socialnem in custvenem odzivanju, komunikaciji, vedenju, pridobivanju novih izkušenj in znanj (Marjanovic Umek in dr. 2002).
Raziskovalni rezultati (Hohmann in Weikart 2005) kažejo najboljšo oceno predšolskega kurikula, kadar otroci sodelujejo in se
dejavno uCijo v spodbudni skupnosti v igralnici in tako razvijajo obCutek iniciativnosti in prosocialne dispozicije, ki dobro vplivajo na nadaljnje ucenje in življenjske odlocitve.
Izvedbeni kurikulum je uspešen, kadar posveca pozornost otrokovim sposobnostim in zmožnostim ter otrokom daje moc, da namensko in ustvarjalno razvijajo svoje interese. V tem procesu otroci razvijajo zaupanje, iniciativnost, radovednost, iznajdljivost, samostojnost in odgovornost. Razvijajo miselne navade, ki jim bodo prišle prav v njihovem kasnejšem življenju (ne le v šoli).
Aktivno ucenje je podlaga za poln razvoj clovekovih sposobnosti. Ucenje je najucinkovitejše tam, kjer so zagotovljene razvojno primerne ucne situacije. Otroci se razvijajo po predvidljivem zaporedju, vendar posameznik že kmalu po rojstvu kaže enkratne znacilnosti in se ob vsakdanjih interakcijah oblikuje v enkratno osebnost. V razvoju otroka obstajajo obdobja, ko se je mogoce do-locenih stvari najbolje ali najudnkoviteje nauciti. Preizkušene so metode dela z najmlajšimi, ki so v dolocenih obdobjih primernejše od drugih.
Vzgojiteljica se v sistemu izobraževanja za poklic redko sreca z vedenjem o strategijah aktivnega ucenja. Zaradi tega je pomembno, da znotraj aktivov, ki povezujejo starostno enake oddelke, poteka prenos znanj dobre prakse in izobraževanja, ki razširja strokovne kompetence posameznice.
Kurikulum za vrtce prvic opredeljuje vlogo odraslih, ki v širšem pomenu podpirajo razvoj in katerih prvi cilj je spodbujanje aktivnega ucenja. Odrasli so pozorni na to, kaj se otroci naucijo in kako se naucijo, ter otrokom dajejo moc, da sami vodijo svoje ucenje. Pri uresnicevanju te naloge ni dovolj, da so strokovne delavke dejavne, ampak naj tudi opazujejo in razmišljajo. Odrasli opazujejo in stopajo v interakcijo z otroki, da bi odkrili, kako vsak posameznik razume, razmišlja in sklepa. Prizadevajo si prepoznati interese in sposobnosti posameznega otroka ter mu ponuditi primerno spodbudo.
V procesu ucenja si otroci pridobivajo (kroskurikularne) kompetence:
•	intelektualne: uporaba informacij, reševanje problemov, ustvarjalnost . . .
•	metodološke: usvojijo in uporabljajo ucinkovite delovne metode;
•	osebnostne in socialne: gradijo svojo lastno in neponovljivo identiteto, znajo sodelovati z drugimi...
• komunikacijske: razumejo sporoCila in jih znajo posredovati drugim, razvijejo temeljne komunikacijske vešcine.
Odrasli v vrtcu s svojim vedenjem v celoti delujejo spodbudno in pomirjajoce. Vljudnost in spoštovanje v njihovi komunikaciji in vedenju sta za otroke zgled (Bahovec in dr. 1999). Taka vloga odraslega je kompleksna in se razvija postopoma.
Spremljanje procesa ucenja v vsakodnevnem nacrtovanem in izvedbenem kurikulu pa daje vpogled v vzgojiteljidno oziroma vzgojiteljevo delovanje in ponuja možnost za podporo njenemu oziroma njegovemu profesionalnemu razvoju.
Kaj pa strokovni delavci in delavke v vrtcih menijo o svojem poslanstvu in nalogah vrtca?
Ena izmed definicij ucenja je, da je ucenje kvalitativno spreminjanje obstojecih pojmov in pogledov. Je proces postopnega ustvarjanja smisla, globljega razumevanja, ustvarjanja pomena in novih povezav. To pomeni, da znamo vec, da gledamo na stvari drugace in da se ob tem tudi sami celovito spreminjamo.
Razvoj vrtcev v državah z razvitim in kakovostnim sistemom predšolske vzgoje gre po mnenju dr. Ljubice Marjanovic Umek v smer notranjega razvoja in še zlasti v smer zagotavljanja možnosti za razvoj in učenje otrok, ki prihajajo iz drugojezicnega ali manj spodbudnega kulturnega in socialnega okolja, predvsem v obdobju zgodnjega otroštva. To zahteva kakovostne programe predšolske vzgoje, ki naj bi jih izvajali dobro usposobljeni strokovni delavci.
Obe postavki se nam zdita pomembni tako pri zavedanju o tem, zakaj je ucenje pomembno, kot pri spremljanju procesa ucenja. Skriti kurikulum ponuja vrsto vzgojnih dejavnikov, ki so se izkazali za bistveno bolj udnkovite kot nacrtovana ucna snov, dolo-cena z uradnim kurikulom. Najpomembnejša vzgojna dejavnika, ki ju uvršcamo v skriti kurikulum, sta tako osebnost strokovnega delavca (naša vzgoja je bila drugacna od vzgoje otrok v današnjem casu) kot »vrtCevska« skupnost (dejavniki, s katerimi oblikujemo pravila za življenje v vrtcu).
V projektu Vodenje za učenje je bil naš namen raziskati, kako zagotavljamo pogoje za uspešno ucenje v vrtcu. Poleg našega videnja nas je zanimalo, kako o tem razmišljajo strokovni delavci in delavke. Vprašanja, ki smo jih oblikovali v projektni skupini in za katera menimo, da je o njih potrebno nenehno razmišljati, smo v obliki ankete zastavili tudi njim.
Pomembno se nam zdi, da bi strokovni delavci in delavke jasno vedeli, kaj naj otrok zna, ko bo zapustil vrtec. Prav tako je pomembno razmišljanje strokovnih delavcev, kaj lahko oni sami naredijo, da bi otroci dosegli ta znanja, spretnosti, sposobnosti, vrednote ..., in kakšno pomoC priCakujejo od ravnatelja/-ice. To so bila tri kljucna vprašanja, ki smo jih v obliki anketnega vprašalnika zastavili strokovnim delavkam in delavcem v naših vrtcih.
(Če strnemo njihova razmišljanja, strokovni delavci opozarjajo na:
•	pomembnost razvijanja vrednot, ki se izražajo v kulturi vedenja in spoštovanja (solidarnost in tolerantnost, prijateljstvo, ljubezen, strpnost, cut za pomoc socloveku, sprejemanje drugacnosti oziroma razlicnosti (medkulturnost), spoštovanje pravil in dogovorov, sposobnost zdravega nadna življenja, odnos do lastnine, empatija);
•	trajnost in uporabnost znanja in procesov, ki bi to zagotavljali;
•	doseganje temeljnih znanj, razvijanje ustvarjalnega, kritic-nega in funkcionalnega mišljenja, povezovanje in uporabo prakticnih znanj in izkušenj, razvijanje komunikacijskih spretnosti;
•	razvijanje in spodbujanje ustvarjalnosti;
•	razvijanje pozitivne samopodobe;
•	razvijanje dinamicnih lastnosti, kot so podjetnost, ustvarjalnost, iniciativnost, samozavest, odgovorno odlocanje, zmožnost sodelovanja v timih, zmožnost samostojnega razreševanja konfliktov itd.
Tudi v razmišljanjih o tem, kaj same naredijo za to, da bi otroci pridobili predvidena znanja, sposobnosti in izkušnje, so vzgojiteljice samozavestne in opozarjajo na celo vrsto svojih dejanj z raz-licnih podrocij, kot na primer:
•	na kognitivnem področju: z izkušenjskim ucenjem v spodbudnem ucnem okolju, s spodbujanjem samostojnega mišljenja, z aktivnim ucenjem, z omogocanjem aktivne vloge v vsem, kar delajo, z eksperimentalnim delom, s samostojnim raziskovanjem pojavov in problemov itd.;
•	na gibalnem področju: s skrbjo za redno gibanje, tudi v naravi;
•	na socialno-Custvenem področju: z osebnim zgledom, z navajanjem otrok na pravila lepega vedenja in na korektne med-
sebojne odnose, z dejavnostmi, ki jim omogoCajo razvijati njihovo pozitivno samopodobo, z razvijanjem delovnih navad, s preprečevanjem nasilja itd.;
•	sodelovanje s starši oziroma z družino: z vključevanjem staršev v dejavnosti, s sprotnim obveščanjem, z ustvarjanjem zaupanja med starši, otroki in vrtcem itd.;
•	skrb za lastno profesionalno rast: s sprotnim spremljanjem novosti v strokovni in pedagoški literaturi, z izobraževanjem, s sprotno analizo svojega dela (tudi z vodenjem portfelja) itd.
Ko vzgojiteljice razmišljajo o potencialni pomoči ravnateljice pri njihovih prizadevanjih, opozarjajo predvsem na:
•	omogocanje in ustvarjanje izobraževalnih priložnosti za delavke;
•	kriticno, a korektno spodbujanje in pohvalo;
•	zaupanje v sodelavce, empatijo ravnateljice do vloge vzgojiteljice;
•	ustvarjalno vodenje strokovnih organov;
•	nove zamisli o projektih, ki naj jih izpeljejo v vrtcu;
•	možnost pogovorov, spremljanje dela in svetovanje;
•	razvijanje hospitacijske dejavnosti;
•	ustvarjanje pogojev za uspešno delo, ki negujejo kompe-tenco, samospoštovanje in ustvarjalnost;
•	skrb za ustvarjanje ustrezne delovne klime in odnosov;
•	dober stik z okoljem itd.
Ravnateljice so rezultate in ugotovitve iz anket uporabile za predstavitve na strokovnih organih (aktivi, vzgojiteljski zbor), predstavile so jih staršem in po potrebi tudi v obcinskih svetih ali njihovih organih. Vsekakor pa so posamezne zamisli dobra podlaga za razvijanje strokovnih pogovorov na strokovnih organih vrtcev.
Kako ravnateljice zagotavljajo pogoje za uspešno uCCenje otrok v vrtcu?
Eno od srecanj projektne skupine je bilo v glavnem usmerjeno v pretres prizadevanj ravnateljic za ustvarjanje pogojev za uspešno ucenje v vrtcu. Ravnateljice so se v pogovoru ozrle na pogoje, ki jih ustvarjajo v svojem okolju, da bi bilo ucenje otrok kar se da uspešno in ucinkovito. Pri tem so se nekatere vec ustavljale ob
dejavnostih, kot so na primer nabava pripomockov, dopolnjevanje opreme, estetsko urejanje prostorov in okolja itd., spet druge, ki so najverjetneje že ustvarile primerne zunanje delovne razmere, so se osredotocile na podrocja, ki se nanašajo neposredno na vodenje za ucenje. V nadaljevanju bomo nanizali nekaj njihovih pomembnih dejavnosti in razmislekov.
Udeleženke so v pogovoru opozorile predvsem na naslednje oblike, s pomocjo katerih zagotavljajo uspešno ucenje in za katere se kot ravnateljice zavzemajo:
•	skrb za materialne temelje ucenja;
•	skrb za kadrovsko rast (strokovne kompetence vzgojiteljic in vzgojiteljev) s poudarkom na usmerjanju kolektiva k skupnim vrednotam in strategiji vrtca;
•	posamezni kolektivi se že v pomladanskih mesecih pripravljajo (dogovori v vzgojiteljskem zboru) na zahteve, ki jih bo prineslo novo šolsko leto;
•	ustvarjanje pogojev (pozitivne klime), da strokovni delavci oziroma delavke prepoznavajo, kaj je (in kaj ni) uspešno ucenje;
•	racionalna organizacija dela na šoli/v vrtcu, ki omogoca ucinkovito ucenje otrok: racionalno nadomešcanje, spremljanje uresnicevanja dolocenega pedagoškega dela itd.;
•	zagotavljanje »pedagoškega miru« strokovnim delavcem tako, da jih ne obremenjujejo po nepotrebnem (kolikor je to seveda v ravnateljevi domeni);
•	usmerjanje strokovnih delavk in delavcev v sodobnejši (bolj oseben) pristop s strokovnimi pogovori (vendar potrebne spremembe poskušajo premišljeno dozirati, da ne bi dosegli ucinka domin);
•	s konkretnimi prijemi: razvijanje zdrave delovne klime, tolerantnosti in medkulturnega sožitja, kar je pogoj za uspešno delo, spremljanje diferenciacije in individualizacije pedagoškega dela, kolegialne hospitacije itd.
Prav tako pomembno podrocje ravnateljeve vloge pri ucenju otrok pa mora biti namenjeno evalvaciji dogajanja v vrtcu. Nanjo je treba pomisliti že med letnim nacrtovanjem.
Evalvacijski proces, ki ga vodi ravnatelj/-ica, ponavadi poteka v štirih fazah:
•	faza priprave: pride do odlocitev o tem, kaj in kako je potrebno evalvirati;
•	faza ocenjevanja: ravnatelj/-ica pripravi potrebno vsebino in gradivo za ocenjevanje uspešnosti ucenja otrok ter izbere ocenjevalne instrumente in jih predstavi strokovnim delavkam in delavcem;
•	faza evalvacije: ravnatelj/-ica pojasni zbrane rezultate ocenjevanja in presodi o tem, kakšen je bil napredek pri ucenju otrok, o cemer obvesti vzgojiteljski zbor in starše;
•	faza refleksije: ravnatelju/-ici ponudi informacijo o uspešnosti predhodnih faz in mu/ji daje podlago za odlocitve o potrebnih spremembah pri ucenju in evalvaciji.
Oblikovanje podroCCij in postopek uvajanja sprememb v vrtcu
Namen anketiranja sodelavk in sodelavcev je bil tudi ta, da bi ravnateljice pridobile morebitne pobude za spremembe, ki bi jih vnesli v letne delovne nacrte, in hkrati podporo pedagoškega zbora pri realizaciji novosti.
Udeleženke projekta so se na podlagi razmisleka po daljši razpravi odlocile za skupno temo, ki bi jo (poleg svojih, že predvidenih) nacrtovali za prihodnje šolsko leto. Odlocale so se na podlagi nekaj kriterijev:
•	tema mora biti aktualna,
•	povezana naj bo z ucenjem,
•	spremljanje realizacije lahko ponudi prve rezultate že med šolskim letom.
Po tehtnem premisleku so izbrale tematiko, ki so jo strnile pod imenom: Spremljanje procesa ucenja otrok v vrtcu.
Vsem sodelujocim se je zdelo posebej pomembno, da pripravijo postopek oziroma model, ki bi ga lahko koristno uporabili tudi v drugih primerih uvajanja novosti. Zato je projektna skupina oblikovala naslednji postopek:
1. Utemeljitev naloge. Tako ravnateljice kot tudi strokovne delavke (rezultati ankete) vrtcev opozarjajo na pomen ucenja otrok že v najzgodnejših obdobjih bivanja v vrtcu. Prepricane so, da ucenje v predšolskem obdobju pomeni trdno osnovo za poznejša stališca do šole in do vzgojno-izobraževalnega procesa. Da pa bi to dosegli, morajo biti otroci tudi sami vpleteni v proces ucenja. Le tako pridobijo izkušnje, na podlagi katerih se dokopljejo do lastnih zmožnosti in sposobnosti, ki jih razvijajo.
Predvidena skupna naloga zahteva, da v sodelujoCih vrtcih na podlagi kurikula opredelijo cilje in vsebine uCenja otrok, njihovo vkljuCenost (od naCrtovanja do izvedbe) in naCine spremljanja uCinkov.
Prav spremljanje procesa uCenja se je zdelo sodelujoCim ravnateljicam osrednje vprašanje, vredno njihovega angažiranja v prihodnjem šolskem letu.
2.	Cilji projekta Spremljanje procesa učenja v vrtcu. SodelujoCe v projektu so opredelile nekaj naslednjih najpomembnejših ciljev, ki naj bi jih dosegli skupaj:
•	Ustvarjanje pogojev, v katerih otroci razvijajo sposobnost sprejemanja odgovornosti za svoja dejanja in sposobnosti individualnega ter skupinskega uCenja.
•	Spodbujanje in upoštevanje kompetentnosti otrok na vseh ravneh - od naCrtovanja do priprave uCnega okolja in do izvedbe.
•	Razviti sposobnost otrokove lastne udeležbe pri konstruiranju novih znanj, vešCin ...
•	Raziskati stališCa strokovnih delavcev do spremljanja procesa uCenja v vrtcu.
•	Razviti uporabne naCine in instrumentarije za spremljanje uCenja otrok v vrtcu.
•	Pripraviti priporoCila za prakso (kdaj, kje, kaj, kdo, zakaj, kako ... spremljati proces uCenja v vrtcu).
•	Pripraviti priporoCila za prakso v zvezi s strategijami smiselnega uCenja otrok v vrtcu in z vkljuCevanjem rezultatov opazovanja v naCrtovanje.
3.	Izvajalci. Projektna skupina ravnateljic je opredelila morebitne izvajalce skupne naloge, in sicer so to:
•	strokovne delavke oziroma delavci,
•	posebna projektna skupina, ki naj usmerja in nadzira potek projekta,
•	svetovalne delavke in delavci (Ce so v vrtcu),
•	ravnateljica.
4.	Strategije za izvedbo naloge in roki (akcijski nacrt). Ravnateljice so se dogovorile za Casovno razporeditev nalog. Na podlagi naslednjega okvirnega razporeda nalog so posamezni vrtci oblikovali svoje akcijske naCrte, doloCili odgovorne nosilce in opredelili naCine spremljanja in evalvacije.
a)	Avgust 2008
•	Predstavitev teme vodenja za ucenje Spremljanje procesa uCenja pri otrocih vzgojiteljskemu zboru in cilje lete.
•	Strokovni delavci se odlocijo, kateri oddelki bodo vklju-ceni v projekt.
•	Oblikujejo projektni tim.
•	Projektni tim pripravi akcijski nacrt in smernice za potek naloge.
b)	September 2008
•	Projektni tim pridobi, pregleda in preuci ustrezno literaturo s podrocja ucenja otrok in spremljanja ucinkov le-tega, predvidi (po potrebi) morebitno predavanje za vzgojiteljski zbor (in predavatelja) in pripravi osnutek akcijskega nacrta.
•	Projektni tim predstavi akcijski nacrt projekta na aktivih oziroma na konferenci vzgojiteljskega zbora, ki ga potrdi.
•	Projektni tim predstavi projekt (raziskavo) na roditeljskih sestankih.
•	Izvedba ankete za starše; njen namen je ugotoviti, kaj si želijo in kakšna so njihova pricakovanja v procesu ucenja otrok.
•	Potrditev projekta v okviru letnega delovnega nacrta.
c)	Oktober 2008
•	Definiranje in razclenitev pomembnih dejavnikov v procesu ucenja otrok in smernic za spremljanje ucenja.
•	Izobraževanje strokovnih delavcev v zvezi z izbrano temo.
•	Priprava instrumentarijev za spremljanje procesa ucenja.
d)	November 2008
•	Izvajanje projekta.
e)	December 2008
•	Prvo spremljanje realizacije akcijskega nacrta.
f)	Januar 2009
•	Drugo spremljanje realizacije akcijskega nacrta.
•	Projektni tim pripravi drugi (temeljitejši) pregled rezultatov projekta do konca decembra 2008. Rezultate obravnavajo aktivi (vzgojiteljski zbor).
•	Ravnateljica predstavi prve rezultate projekta na svetu staršev, strokovne delavke pa na roditeljskih sestankih.
•	Ravnateljica pošlje prve ugotovitve spremljanja koordinatorju projekta.
g)	April 2009
•	Tretje spremljanje realizacije akcijskega nacrta.
h)	Maj in junij 2009
•	Projektni tim pripravi sklepno porocilo. Ravnateljica ga predstavi na konferenci vzgojiteljskega zbora, na svetu staršev, na roditeljskih sestankih.
•	Projektni tim na podlagi rezultatov projekta pripravi smernice za nadaljnje pedagoško delo, ki vkljucuje tudi ucenje otrok in spremljanje; nacrt obravnava in potrdi vzgojiteljski zbor.
Kako naj vzgojiteljice spremljajo uCCenje otrok v vrtcu?
Kakovost vrtca je najtesneje povezana z otrokovim razvojem in ucenjem. Opredelimo jo s strukturnimi (npr. razmerje odrasli -otroci v oddelku, velikost oddelka, izobrazba in usposobljenost vzgojiteljic) in procesnimi kazalci (npr. otrokove izkušnje in možnosti za ucenje, spodbujanje razlicnih dejavnosti pri otrocih, pogostost in vrste socialnih interakcij).
Izvedbeni kurikul je uspešen, kadar posveca pozornost otrokovim sposobnostim in zmožnostim ter otrokom daje moc, da namensko in ustvarjalno razvijajo svoje interese. V tem procesu otroci razvijajo zaupanje, iniciativnost, radovednost, iznajdljivost, samostojnost in odgovornost. Razvijajo miselne navade, ki jim bodo prišle prav v njihovem kasnejšem življenju.
Vzgojiteljica in pomocnica vzgojiteljice pri nacrtovanju dela v oddelku predvidita, kako bodo otroci aktivno sodelovali pri oblikovanju skupnosti (dogovori, skrb drug za drugega, sodelovanje pri oblikovanju pravil skupnega bivanja in delovanja oddelka ...), pri urejanju ucnega okolja, pri nacrtovanju, izvedbi in evalvaciji; predvidita tudi, kakšne so možnosti za spremljanje lastnega napredka.
Aktivno ucenje je tisto ucenje, ki otroka celostno, miselno in custveno aktivira, je zanj osebno pomembno in vpeto v resnicne
življenjske okolišcine. Nacelo aktivnega ucenja v predšolskem obdobju pa temelji na spoznanju, da je otrok dejaven v procesu pridobivanja in konstruiranja znanja. V ta namen si strokovni delavki v oddelku pomagata z nekaterimi vodili in vprašanji:
1.	Načrtovanje
•	Kaj otroci na dolocenem podrocju že vedo?
•	Kaj želim, da se otroci naucijo, pridobijo, usvojijo na dolocenem podrocju? V cem je to ucenje za skupino ali posameznika smiselno?
•	Katere dejavnosti s tega podrocja otroci zmorejo v tolikšni meri, da jih miselno aktivirajo - so zanje miselni izziv?
•	Kako bom doloceno dejavnost ponudila otrokom: psihološka priprava (vkljucitev otroka v nacrtovanje dejavnosti, priprava sredstev, oblika, metoda, ohranjanje interesa otrok z dodatnimi miselnimi izzivi, nalogami, dejavnosti za nadarjene otroke in za otroke, ki ne dosegajo minimalnih standardov ...)?
2.	Evalvacija
•	S kolegico v tandemu pripravita refleksijo ter jo zapišeta (moje in tvoje videnje: ali sva bili uspešni pri pridobivanju znanja otrok, skupine, usvajanju zastavljenih ciljev, uporabljenih metod, tehnik, ali sva dejavnost naravnali dovolj problemsko, da je otroke miselno aktivirala, ali bi v prihodnje lahko kaj spremenili, s cim in kako bi lahko to znanje nadgradili...).
•	Kako in kje bodo lahko otroci pridobljeno znanje uporabili v drugih situacijah - v cem bo otrokovo znanje bogatejše (samoevalvacija)?
•	Pomembne iztocnice za naprej zabeležita.
3.	Zapisovanje in instrumentarij projekta. Da bi ugotovitve lahko koristno uporabili, je pomembno, ce vzgojiteljici nekaj le-teh v preprosti obliki tudi zapišeta. Pri tem jima spet lahko pomagajo vprašanja, kot na primer:
•	Kaj so se otroci naucili?
•	Ali so bili miselno aktivni, so imeli dovolj miselnih izzivov?
•	Kako in kje jim bo to znanje koristilo?
•	Kako, kje, kdaj bodo lahko to znanje nadgradili?
•	Kako bom dosežke vpletla v naslednje nacrtovanje (nadgradnja)?
•	Kako sem upoštevala individualne razlike otrok v skupini?
•	Ali sem spodbujala ucenje v interakciji med otroki in kako?
•	Ali sem otrokom omogocila doseganje in doživljanje uspeha in kako?
•	Ali sem otrokom zagotovila dovolj casa, ustrezen prostor in dovolj priložnosti, vzpodbud za ucenje?
4. Namen zapisov. Namen teh zapisov je boljša evalvacija in interpretacija rezultatov spremljanja aktivnega ucenja v vrtcu. Pomembni so tudi za nadaljnje nacrtovanje - nadgradnjo, za pogovorne ure s straši, za poglobljene strokovne razprave (timi, aktivi, vzgojiteljski zbor, svetovalna služba, ravnateljica ...).
Kako naj ravnateljica (ravnatelj) spremlja in evalvira uCCenje otrok?
O namenu spremljanja in vrednotenja pedagoškega dela v casu projekta so se sodelujoci pogovarjali na strokovnih organih vrtca. Strokovne delavke oziroma delavce, vkljucene v projekt, so ravnateljice seznanile z nacinom spremljanja. Skupaj so se pogovorili o instrumentariju, ki so ga ravnateljice oblikovale že na srecanju projektne skupine. Po porocanju kolegic je vsebina sprožila razmišljanja, ki se pred tem niso pojavljala. Potrdilo se je, da mora biti spremljanje nacrtno, premišljeno, omogocati mora pretok informacij, ki so nujne za razumevanje subjektivnih in objektivnih okolišcin poteka ucenja v oddelku in v vrtcu.
Vzgojiteljice oziroma vzgojitelji so se seznanili tudi z nacinom spremljanja in se dogovorili, kako bodo izmenjavali povratne informacije ter kako bodo potekali pogovori. Pred spremljanjem mora vzgojitelj/-ica namrec vedeti, kaj se od njega/nje pricakuje, zato je potreben ustrezen instrumentarij.
Primer instrumentarija, uporabljenega v praksi
Instrumentarij predstavlja nabor vprašanj, s katerimi si pomaga ravnatelj/-ica pri spremljanju ucenja otrok v vrtcu:
1. Ali je bila obravnavana tema za doloceno skupino otrok primerna? Ali so bili predvideni cilji glede na temo ustrezni? Ali je bilo povsem jasno, kako namerava vzgojiteljica vrednotiti, cesa so se otroci naucili (gre za globalno oceno)?
2.	Kdo je dal pobudo za nacrtovanje (preverjamo nacrtovanje)?
3.	Koliko so lahko otroci prispevali svoj delež?
4.	Kako je potekala komunikacija odraslih z otroki?
5.	Kako je okolje spodbujalo ucenje (sredstva, koticki itd.)?
6.	Kaj so delali otroci in kako so se odzivale strokovne delavke oz. delavci?
7.	Kako so se otroci odzivali na vrstnike?
8.	Koliko je bilo mogoce opaziti sodelovalno ucenje?
9.	Kaj sta poceli strokovni delavki (usklajenost tandema, nacrt-nost delovanja idr.)? Ali sta vzgojiteljici pri delu pokazali navdušenje? Ali sta pokazali navdušenje ob temi, ki so jo obravnavali? Ali so njuni odzivi otroke spodbujali k ucenju? Kako? Kako ucinkovito sta odgovarjali na vprašanja otrok?
10.	Kaj si je otrok ob dejavnosti razvijal in kaj se je ob tem ucil?
11.	Kako bi bilo še mogoce spodbuditi in razširiti otrokovo ucenje?
12.	Kako so otroci sami ocenili svoj proces ucenja?
Pri spremljanju so ravnateljice uporabile zapiske opažanj, video posnetke, izdelke otrok, njihove komentarje, pedagoško dokumentacijo vzgojiteljic oziroma vzgojiteljev. Pomemben je še pogovor po opravljenem opazovanju in interpretacija opazovanega, kar pomaga pri prepoznavanju dobrih rešitev in odpravljanju na-pacnega ravnanja.
Prve ugotovitve spremljanja
Predstavljamo prve ugotovitve, ki so jih na podlagi sodelovanja v projektu Vodenje za učenje zaznali ravnateljice, strokovne delavke in starši. Navedene so spremembe in pridobitve vseh udeležencev v projektu.
Ravnateljice navajajo:
•	Zaposlene bolj ozavešcamo o pomenu vseživljenjskega ucenja.
•	Uresnicujemo osrednjo nalogo ravnateljice, saj prispevamo k ucenju otrok.
•	Strokovne delavke ozavešcamo in jim ponujamo podporo, da se bolj sistematicno lotijo nacrtovanja, izvedbe in evalvacije dejavnosti, katerih namen je podpreti otrokov razvoj.
•	Poišcemo in predlagamo teoreticne osnove za poglobljen procesni pristop - ustrezno literaturo, izobraževanje itd.
•	Opazujemo in spremljamo delo vzgojiteljic, ki je bolj usmerjeno v proces ucenja otrok.
•	Strokovnim delavkam pomagamo pri uvidu v njihovo delo.
•	Vecji pomen namenjamo ucenju v vrtcu na vseh ravneh: pri otrocih, zaposlenih v vrtcu (strokovnem in tehnicnem kadru), pri sebi.
•	Vecji poudarek namenjamo refleksiji in evalvaciji dela - ucenja in nadgradnji le-tega.
•	Dobili smo širši pogled na ucenje v vrtcu.
•	Vsi, ki sodelujemo v projektu, smo bolj ozavešceni, bolj se zavedamo poslanstva našega dela.
•	Ucenje v vrtcu vidimo »na vsakem koraku« (pred projektom nismo toliko razmišljali o tem).
•	Potrdilo se je, da je spremembe treba uvajati postopno.
Strokovne delavke opažajo, da:
•	bolj izhajajo iz prepricanja, da so vse vzgojne vsebine ucenje, vendar je treba poseben poudarek nameniti nacrtovanju, procesu in evalvaciji z vidika ucenja otroka;
•	vecji poudarek namenjajo strategijam aktivnega ucenja;
•	podpirajo in razvijajo sodelovalno ucenje;
•	otrokom dajejo možnost izbire in tako krepijo njihovo samostojnost in odgovornost;
•	starše nacrtno spodbudijo k sodelovanju.
Tudi pri otrocih je mogoce opaziti naslednje:
•	S sodelovanjem pri nacrtovanju, izvedbi in evalvaciji pridobivajo obcutek pripadnosti, odgovornosti in obcutek, da jim strokovna delavka zaupa in jih spoštuje.
•	Z oblikovanjem portfelja dobijo vpogled v svoje dosežke in so zadovoljni ob svojem napredku.
•	Sodelovalno ucenje jim daje obcutek moci in zavedanje, da znajo in zmorejo.
•	So dejavnejši, njihove ideje in pobude so slišane, zapisane.
Starši zaznavajo, da:
•	imajo možnost izraziti svoja pricakovanja;
•	so dobili boljši vpogled v dogajanje v oddelku z vidika otrokovega napredka;
•	prek otrokovega portfelja so sprotno obvešceni o njegovem napredku, delovanju v skupnosti;
•	na delavnicah prek izkustvenega ucenja dobivajo vpogled v proces ucenja otrok.
Predlogi:
•	Instrumentarije, ki so bili izdelani za potrebe tega projekta, bodo v vrtcih dopolnjevali in prilagajali posameznim nalogam.
•	Ugotovitve skupine strokovnih delavk bodo vrtci prek aktivov s primeri dobre prakse prenesli na celoten kolektiv.
Literatura
Bahovec, E. D., S. Kranjc, I. Cvetko, L. Marjanovih Umek in M. Videmšek. 1999. Kurikulum za vrtce: predšolska vzgoja v vrtcih. Ljubljana: Ministrstvo za šolstvo in šport in Zavod rs za šolstvo. Golob, T. 2006. Geo, oktober: 51.
Hohmann, M., in P. D. Weikart. 2005. Vzgoja in ucenje predšolskih otrok. Ljubljana: Dzs.
Koren, A. 2007. Ravnateljevanje: vprašanja o vodenju šol brez enostavnih odgovorov. Ljubljana: Šola za ravnatelje; Koper: Fakulteta za management.
Marjanovih Umek, L., U. Fekonja, T. Kav^i^ in A. Podlesek. 2002.
Kakovost v vrtcih. Ljubljana: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete. Marjanovih Umek, L., U. Fekonja in K. Bajc. 2005. Pogled v vrtec.
Ljubljana: Državni izpitni center. Shore, R. 1997. Rethinking the brain: new insights into early development.
New York: Families and Work Institute. Zavod SR Slovenije za šolstvo. 1979. Vzgojni program za vzgojo in varstvo predšolskih otrok. Ljubljana: Zavod sr Slovenije za šolstvo.