Leto XLII. - Štev. 18 (2095) Čertek, 3. maja 1990 Posamezna številka 1000 lir List je nastal po združitvi goriškega tednika »Slovenski Primorec« in tržaškega »Teden«. Prva številka »Katol. glasa« je izšla 2. februarja 1949 TAXE PERQUE TASSA RISCOSSA GORIZIA ITALY SETTIMANALE • REDAZIONE E AMMINISTRAZIONE: RIVA PIAZ2UTTA, 18 34170 GORIZIA - TELEFONO 0481 - 533177 - DIRETTORE RESPONSABILE: MONS. MOČNIK FRANCESCO - REGISTR. TRIBUNALE Dl GORIZIA N. 5 DEL 28 - 01 - 1949 - SPEDIZIONE IN ABBONAMENTO POSTALE - GRUPPO 11/70% AUTORIZZAZIONE DIREZIONE PROVINCIALE P. T. Dl GORIZIA UREDNIŠTVO IN UPRAVA: Poduredništvo: Vicolo delle Rose, 7 Riva Piazzutta, 18 - 34170 GORIZIA - GORICA Tel. 0481 - 533177 - Telefax 533177 Poštni t/rn 11234499 - 34135 Trieste - Trst - Tel. 040 - 414646 Jugoslavija in Evropa Srečanje v Velehradu: bratski objem Janeza Pavla II. in kardinala Františka Tomašeka Sporočilo z Velehrada Janez Pavel II. je od vsega začetka, odkar je zasedel prestol sv. Petra kot prvi slovanski papež in kot papež, ki je »prišel od daleč«, imel v svojih mislih in še bolj v svojem srcu Evropo, celo Evropo od Atlantika do Urala. To svojo zamisel Evrope je nakazal že, ko je 31. decembra 1980 razglasil sveta brata Cirila in Metoda za sozavetnika Evrope. Pavel VI. je razglasil za zavetnika Evrope sv. Benedikta. Janez Pavel II. je videl, da Evropi nekaj manjka, da Evropa ni samo Benediktova, temveč tudi svetih bratov. Odtod njuna proglasitev za sozavetnika Evrope. Sam je to svoje dejanje takole pojasnil: »Namen (proglasitve svetih bratov za sozavetnika Evrope) je bil poživiti spomin, da bi pozornost kristjanov in vseh ljudi dobre volje, ki jim je pri srcu blaginja, sloga in enotnost Evrope, obrnil na vedno živo aktualnost odličnih likov Benedikta, Cirila in Metoda, ki so konkretni vzori in duhovna opora za kristjane našega časa in posebno še za narode evropske celine...« (Apostola Slovanov). Ob 1100-letnici smrti sv. Metoda je napisal okrožnico o tem svetniku, v kateri se na poseben način spominja apostolskega dela svetih bratov z oznanjevanjem evangelija slovanskim narodom. V tej encikliki je tudi zapisal: »Medtem ko je minilo enajst stoletij od njegove (Metodove) smrti, bi bil vsaj v duhu rad v Velehradu, kjer je Metod verjetno sklenil svoje apostolsko življenje.« SV. OCE V PRAGI Tisto leto bi sv. oče bil silno rad, ne samo v duhu, temveč tudi v resnici v Velehradu, toda tedanje boljšeiviške oblasti na Češkoslovaškem mu niso dovolile, da bi se osebno udeležil slavja v čast sv. Metodu v Velehradu. Ta želja se mu je uresničila v soboto 21. in v nedeljo 22. aprila. Na povabilo sedanjega predsednika države Vaclava Havela je mogel obiskati Prago, Velehrad in Bratislavo. Samo 36 ur je bival v tej deželi, toda njegov obisk je bil tako plodonosen, da bo njegov sad ostal v zgodovini Evrope. V Prago je prišel v soboto zjutraj. 2e na letališču ga je sprejela velika množica, še večja ga Je pričakala v Pragi; morda milijon ali še več ljudi je pozdravilo prvega slovanskega papeža, ki je prvič obiskal Prago. Papež je hotel dati zadoščenje zlasti trem osebnostim, ki so omogočile ta češkoslovaški preporod: kardinalu Františku Tomašeku, predsedniku Vaclavu Havelu ter Aleksandru Dubčku. Ganljivo je bilo srečanje s kardinalom: 91 let je star in onemogel, da so ga morali podpirati, toda junaški starček je kljuboval rdečemu nasilju in dočakal, da je njegova Cerkev izšla zmagovita iz katakomb. Vaclav Havel je z začudenjem omenil, kako je še pred nekaj meseci bil v zaporu, sedaj pa je na čelu svoje države. Aleksander Dubček je doživel vzpon ob »praški pomladi«, padec, ko so sovjetski težki tanki prišli v Prago, in sedaj nov vzpon, ko je bil izvoljen za predsednika parlamenta. Vse to so ti trije podoživljali ob svojem srečanju in pozdravih s papežem. Havel je dejal: »Ne vem, kaj je čudež, toda sedaj se dogaja čudež, čudež, da v deželo, ki ji je vladala ideologija sovraštva, prihaja poslanec miru. Popoldne je papež maševal v katedrali sv. Vida, kamor so imeli dostop predvsem duhovniki, redovniki in redovnice, skupaj kakih osem tisoč oseb, saj jih več ne more v cerkev. Tukaj je sv. oče na poseben način pohvalil junaštvo kardinala in škofov ter seveda duhovnikov in redovnikov, ki v letih preizkušnje niso klonili, marveč ostali zvesti Kristusovi Cerkvi in rimskemu papežu za ceno premnogih žrtev in trpljenja. SPOROČILO IZ VELEHRADA Iz Prage je sv. oče s helikopterjem odletel v Velehrad na Moravskem. Ni mogel mimo tega kraja, saj je moravski knez Rastislav poslal poslance v Solun, da dobi od tam učiteljev evangelija. V Velehradu je bila stolnica sv. Metoda, tu je ta apostol Slovanov najbrž pokopan. In prav v Velehradu je papežev obisk dosegel višek, ko je sv. oče javno napovedal izredno sinodo evropskih škofov od Atlantika do Urala, da »premislijo zgodovinsko razsežnost teh časov za Evropo in Cerkev.« Naslednje dni so iz Vatikana dali vedeti, da se je o tej izredni sinodi evropskih škofov že nekaj časa razmišljalo, javnosti pa jo je posredoval Janez Pavel II. prav ob svojem obisku na Češkoslovaškem. Sinoda naj bi bila proti koncu prihodnjega leta. Udeležila pa naj bi se je zastopstva vseh škofovskih konferenc v Evropi, tako na zahodu kot na vzhodu. Svoj obisk je papež sklenil v Bratislavi, glavnem mestu Slovaške. Tudi tukaj se je srečal z državnimi in cerkvenimi oblastmi, pričakala pa ga je morda še večja množica kot v Pragi. »SE BOM PRIŠEL« Še isti večer, v nedeljo, se je papež z letalom vrnil v Rim. Tu ga je na letališču pozdravil tudi predsednik italijanske republike Cossiga, kar ni običajno, toda prišel je, da pozdravi »romarja miru« . Novo jasno ozračje, ki se je razprostrlo nad češkoslovaško republiko se odraža tudi v tem, da so znova obnovljeni redni diplomatski odnosi in da so sedaj vse škofije zasedene z rednimi škofi, ki jih je menda enajst, dočim so bili prej samo trije. Med rednimi so tudi nekateri, ki so bili prej po zaporih ali so živeli v tajnosti kot npr. škof Korec. Ob slovesu je papež dejal, da Je šlo samo za kratek obisk in da bo še prišel za več dni. Pred dnevi je predsedstvo Jugoslavije sporočilo, da bo predsednik Janez Dmofv-šek 8. maja v Strasbourgu uradno obiskal Evropski svat in tam govoril pred njegovo parlamentarno skupščino. To je gotovo pomembno srečanje najvišjega predstavnika Jugoslavije na evropski ravni. Prav nedavno se je Drnovšek tudi mudil na olbisku pri raznih državah EGS, posebej v Španiji in na Portugalskem. V Madridu se je srečal s kraljem Juanom Carlosom in premieram Gonzalesom, ki sta oba podprla pričakovanja SFRJ na evropski ravni. Prav tako v Lizboni, kjer ga je sprejel portugalski predsednik Soares in tudi pokazal veliko zanimanje za (jugoslovanske reforme, damdkratizacijo ter interes za Evropo. Vse to nudi priložnost za določena razmišljanja o sedanjem »evropskem trenutku« v Jugoslaviji. Znano je, da je beograjska vlada že letošnjo zimo uradno vložila v Strasbourgu prošnjo za vstop v Evropski sivet. Ta organizem s sedežem v alzaški prestolnici danes povezuje 23 evropskih držav s parlamentarno demokracijo. Ima s volj o parlamentarno skupščino (ki je ni zamenjati z Evropskim parlamentom istotam) in druge izvršne organe, posebej glavno tajništvo. Vstop Jugoslavije v to pomembno telo bi gotovo bil velikega pomena in prvi korak na poti v Evropsko gospodarsko skupnost dvanajsterice, ki je prav zadnjo soboto na vrhunskem sestanku v Dublinu postavila osnove za skorajšnjo politično združitev Evrope. Pri vsem tem je igrala oz. igra svojo veliko vlogo sedanja demokratizacija v SFRJ. Nedavne volitve v Sloveniji in na Hrvaškem so'dokazale, da gre predvsem v teh dveh najbolj razvitih jugoslovanskih republikah za resen in korenit preobrat v političnem in družbenem življenju. Bolj zapleten je seveda položaj zlasti v Srbiji, kjer Miloševičeva roka še vedno preprečuje kake bistvene spremembe v srbski enopartijski politiki. Morda bo kaj boljše v Makedoniji in v Bosni-Hercego-vini, vendar ni še stvarnih preobratov. Ni tudi vedno zanesljivo in gotovo stališče Jugoslovanske ljudske armade do vprašanja demokratizacije in avtonomije republik. Gotovo pa je, da je današnji proces demokratizacije ter evropeizacije .v Jugoslaviji dokončen in brez prave alternative. Balkanizacija, ki so jo in jo še podpirajo sedanja vladajoča vodstva južnih republik, je zlasti za Slovenijo in Hrva- Kot je bilo najavljeno, se je to zborovanje začelo v soboto, 28. aprila popoldne v ‘Kongresni dvorani v Gradežu in se potem nadaljevalo deloma tam, deloma v oglejski baziliki. Zastopnikov vseh 15 škofij Treh Be-nečij je bilo 825 poleg vseh Škofov, ki so zborovanje spremljali in pri njem sodelovali. V poročilu v prihodnji številki bomo omenili tudi sodelovanje zastopnikov slovenskih delegatov in slovenskih škofov metropolita L. Šuštarja in koprskega škofa M. Piriha. Slovesni zaključek je bil v torek, 1. maja popoldne v oglejski baziliki, polni delegatov in drugih vernikov. Najprej je spregovoril beneški patriarh Marco Ce in po začetni molitvi pozdravil oblasti, ki iso prišle iz Treh Benečij. Nato so spregovorili predsedniki dežel Furlanije-Julijske krajine, Benečije in Tridentinske-Jiužne Tirolske. Vsak je orisal posebnosti svoje pokrajine. Naš je omenil prisotnost Slovencev, tirolski pa bivanje Nemcev in Ladincev. Vsak je tudi omenil posebno vlogo, ki jo ima njegova dežela za sosednje prebivalce onstran meje in ško že svetlobna leta daleč. Zlasti novo slovensko politično vodstvo bo šlo po tej moderni in preudarni poti naprej. Verjetno tudi hrvaški politični dejavniki enako. Težko je sicer predvideti, kako bo dejansko šla Jugoslavija v uradno Evropo. Vsekakor bo šla po stopinjah, saj za dvanajsterico (EGS) vstop ni za nikogar lahek — ‘tudi ‘Španija in Portugalska, ki ste bili pred leti zadnji sprejeti, sta morali dolgo časa čakati. Važno pa je, da so prvi koraki že na pohodu in da se je v samih političnih vodstvih (Ljubljane, delno pa tudi Beograda ustvarila potrebna zavest za to načelno preobrazbo jugoslovanske zunanje politike. Pred leti je belgijski zgodovinar H. Pirenne pisal o dvojni Evropi: Evropi Karla Velikega in Evropi Mohameda. Danes bi itu rekli severna in srednja Evropa ter sredozemska, južna Evropa — pa morda še balkanska. Kam kaže pot Jugoslavije? Upajmo, da bo prav po zaslugi Slovenije in Hrvaške prevladala Karlova Evropa, ki je končno ustvarila v zadnjem tisočletju bogato kulturo in civilizacijo, v kateri živimo. Spectator SSk se predstavlja na letošnjih upravnih volitvah z zavestjo, da bo upravičeno tudi tokrat zastopala slovensko manjšino v Italiji kot edina slovenska stranka. Že samo to dejstvo ter delo, ki spremlja vsakokrat predstavitev liste same, tj. izbira kandidatov (ki so vsi Slovenci) bodisi za občinski svet bodisi za rajonske svete; volilna propaganda in z njo povezani stroški, vse to je za SSk močno breme, a obenem zavesten trud v prepričanju, da se mora slovenski narod povsod uveljavljati, tudi na političnem področju: če pa bi se SSk ne predstavila na volitvah, bi morali Slovenci glasovati samo za vsedržavne stranke, ki so polne obljub, a naše glasove pojmujejo le kot številke za dosego svojih, po navadi Slovencem nič kaj naklonjenih ciljev. Slovenci v SSk smo prepričani, da si moramo pravice in predstavništvo zagotoviti sami, ostale stranke pa naj Slovence podpirajo zaradi svoje demokratič- obratno, ter ‘poudaril nujnost spoštovanja človekovih pravic za vse. Nato je imel poslovilni govor kardinal Ce kot predsednik konference škofov Treh Benečij. Poudaril je, da moramo slediti smernicam, ki so se ali se bodo izoblikovale iz tega Zborovanja, škof iz Padove je nato prebral sporočilo Zborovanja vsem vernikom beneških ‘škofij. Goriški nadškof Bom marco pa je poklonil vsem delegatom lončeno svetilko, ki so jih vsi prižgali posredno ali neposredno pri velikonočni sveči in izpovedali vero po starem oglejskem obrazcu. Ob sklepu so pozdravili vso cerkev: v italijanščini patriarh Ce, v nemščini škof Eger iz Brixna, v slovenščini škof Bello-mi iz Trsta in v furlanSčini pomožni škof Brolo iz Vidma. Tako se je res slovesno zaključilo to prvo Zborovanje Treh Benečij, iki so ga po Gradežu, zlasti okrog bazilike, oznanjali lepaki v italijanščini, nemščini in slovenščini. Zborovanje je z našimi 11 delegati in obema slovenskima škofoma pokazalo vsem navzočim, da na tem ozemlju živimo tudi mi Slovenci kot polnopravni člani Cerkve. Slovenska vlada Novoizvoljena slovenska skupščina oz. parlament se bo sestala po prvomajskih praznikih. Ti so letos dolgi od 27. do 2. maja. 27. aprila so obhajali praznik ustanovitve OF. Nekateri (22 % vprašanih) so pa že izrazili mnenje, naj se praznik OF ne Obhaja več. Ljudstvo se namreč vedno bolj zaveda, da je bila Osvobodilna fronta le krinka, da se je partija mogla polastiti oblasti, da je z OF partija izigrala vse svoje zaveznike in da je bil »osvobodilni boj« le velika utvara, ki jo je slovensko ljudstvo plačalo s 45-letno diktaturo in vsem ostalim hudim. Pojavljajo se prva ugibanja o novi slovenski vladi. Predsedovati bi ji moral Lojze (Peterle kot predsednik stranke v DBMOS-u, ki je prejela največ glasov. Predsednik skupščine pa naj bi bil dr. France Bučar. (Ministrske stolčke si bodo razdelili zastopniku strank, ki sestavljajo DEMOS. Ta si prizadeva, da bi v vlado pritegnil tuli liberalno stranko (ZSMS). Če se to uresniči, bodo v opoziciji le komunisti ali Stranka demokratične prenove kot se sedaj imenujejo. ne prepričanosti, če je kaj imajo. Goriški občani slovenske narodttosti moramo izvoliti svoje ljudi, ki se bodo borili za pravice Slovencev; in to že s svojo prisotnostjo, ki že sama po sebi močno preseda desničarskim skrajnežem v občinskem svetu. Slovenci moramo tudi v glasovih prekositi nam nasprotne stranke, da bo naš glas močnejši od njihovega. SSk se bo torej borila za to, da bo zanjo glasovalo čimveč Slovencev, kar bo omogočilo krepko predstavništvo slovenskih občanov v goriški občinski upravi. Doslej je SSk sodelovala v večinski upra- vi občine in tam zasedata vidna mesta. Tako je tudi pripomogla, da zunanji videz goriške občine izgleda bolj slovenski. Pripomogla je, da se je v našem mestu ustvarilo strpnejše ozračje med tu živečima narodoma, s pozitivnimi odmevi tudi onkraj državne meje. Prav ta prisotnost je tudi bistveno pripomogla k uspehom, ki jih beleži SSk za slovensko manjšino v Gorici: finansiranje in gradnja slovenskega šolskega centra v Gorici je konkreten primer uspelega sodelovanja v občinski in drugih upravah. Dejstvo je, da bi iz vrst opozicije česa takega nikoli ne dosegli. V prihodnje bo SSk še iskala možnosti za sodelovanje v večinskih koalicijah z odgovornimi funkcijami, vendar to ne za vsako ceno, pač pa v skladu s programi, ki bodo izšli iz posvetovanj med strankami. Slednji bodo morali na vsak način vsebovati konkretne obveze glede naše narodnostne skupnosti. Litva vedno bolj osamljena Litva, ki je razglasila svojo neodvisnost od Sovjetske zveze, je vedno bolj osamljena v vseh ozirih: gospodarsko, ker jti je SZ odrezala dobavo elektrike, bencina, zemeljskega plina in premoga ter drugih proizvodov. Litve ne podpirajo več tudi ZDA, Francija, Nemčija, Vel. Britanija. Izražajo svoje simpatije, toda priporočajo ji, naj vsaj začasno odloži svojo odcepitev od SZ. Zahodne velesile svetujejo Litvi takšno zadržanje, ker se bojijo, da bi odcepitev Litve omajala položaj Gorbačova in s tem tudi razvoj perestrojke in njegove politike razoroževanja. Pri tem stopajo interesi Litve na stranski tir. Tako je: Valesiile gledajo predvsem na svoje interese. Načelni program Slovenske skupnosti za goriške občinske volitve Slovesni zaključek Zborovanja Treh Benečij Leize Peterle - M ze niš Ust V (prejšnjem tednu je bil *v naših krajih na obisku voditelj slovenskih krščanskih demokratov Lojze Peterle. V zadnjih časih se njegovo ime vse pogosteje pojavlja v silovenskih sredstvih javnega obveščanja, kar mu je bil poverjen mandat za sestavo nove slovenske vlade. Ta nova funkcija mu nalaga vrsto dožnosti, vendar je našel čas za obisk v zamejstvu kot gost Slovenske skupnosti (SSk). Obiskal pa je tudi deželno vodstvo Krščanske demokracije, s katero imajo slovenski krščanski demokrati najboljše stike. Ob tem obisku smo se z njim razgovorili o raznih perečih vprašanjih. Tvoji obiski v zamejstvu so nam bili v veselje v prejšnjih letih, ko nisi imel raznih funkcij kot sedaj. S kakšnimi občutki prihajaš danes med nas? V zamejstvo sem začel zahajati že pred mnogimi deti; še lansko poletje sem- s kolesom krožil po vaših krajih, po Benečiji in po Kanalski dolini. Na Primorskem in na Koroškem poznam zelo veliko ljudi, zato prihajam med vas kot med prijatelje. Sicer pa mi niso všeč izrazi kot matična domovina in manjšina; mislim, da je naša domovina tostran in onstran meje, kjerkoli so doma naši ljudje. Tudi beseda manjšina ima negativen prizvok, zaito raje rabim izraz narodna skupnost. Menim, da imajo ljudje, ki živijo na robu narodnega ozemlja posebno občutljivost in zmožnost, da vidijo probleme s posebnega zornega kota. Zato so stiki z varni zeio koristni za nas, ki živimo v središču. Videti si utrujen; te je zdelala volilna kampanja in skrbi, ki so bile povezane s temi volitvami, ki smo jim tudi mi v zamejstvu sledili z velikim zanimanjem? Volilni boj je bil res težak in vsa opozicija si je morala v kratkem času organizirati volilno strukturo. Komunisti pa so imeli ves državni aparat in skoraj ves tisk na svoji strani. Krščanski demokrati sploh nismo imeli strankinega sedeža; sedež je moralo postati moje stanovanje. Vendar smo zmagali in imamo veliko zadoščenje. Zgleda, da bomo imeli svojega žiupana v Ljubljani, v Kočevju, v Novi Gorici; morda bomo imeli tudi predsednika vlade. Pri nas v Sloveniji je zdaj tako, da se eni Se niso prav zavedeli, da so izgubili, mi pa še ne verjamemo, da smo zmagali. V kratkem se mislimo združiti s Slovensko kmečko zvezo, da bomo tako postali najmočnejša stranka v naši republiki. S kakšnim programom pripravlja Slovenska krščanska demokracija novo vlado? Seveda ni mogoče v par stavkih prikazati vsega programa naše stranke, zato se bom omejil na nekatere aspekte. Hočemo, da se uveljavi slovenska politična in ekonomska suverenost; da se prekinejo pretirani prispevki za jug in za vojsko. Želimo si tržno gospodarstvo in evropsko strukturo cen, da ne bodo naši 'ljudje hodili kupovat hrano v tujino. Zelo nam je pri srcu svetost življenja in družine. V volilni kampanji smo samo mi postavljali te in podobne moralne probleme. Bodočnost slovenskega naroda je v zdravi družini, zaito ji mislimo posvetiti vso pozornost. Glede zamejskih Slovencev 'bi radi ustanovili posebno Ministrstvo za Slovence zunaj Slovenije, zato da bodo vaši problemi obravnavani na ravni vlade in da ne bodo odvisni samo od dobre volje posameznikov ali strank. Minister bi bil 'lahko človek iz zamejstva ali zdomstva. Tudi v odnosih z italijanskimi strankami, zlasti s Krščansko demokracijo bomo zahtevali, da je vedno prisoten predstavnik Slovenske Skupnosti. Kaj misliš o narodni spravi? DEMOS in mi smo ponudili narodno spravo. Menim, da se narodna sprava ne more urediti z odlokom, niti s kakšno slovesno mašo, ampak da mora nastati najprej v srcih vseh Slovencev. Seveda bo treba veliko zadev s tem v zvezi uredita: neznana grobišča, pravica do mrliških listov, popravilo učbenikov itd. Narodna sprava je počasen proces. Mi ne mislimo nikogar sodno preganjati zaradi medvojnih in povojnih zadev. Kdor je zagrešil gospodarski kriminal, bo sojen po poteh normalnega sodstva. Tudi vračanje posesti, ki so bile po vojni zasežene, bo zahtevalo veliko premisleka in uravnovešenosti. Vsekakor gre ta proces zelo hitro naprej: v Ljubljani izhajajo vse mogoče publikacije, prihodnji teden bo v Ljubljani predaval prof. Tolstoj iz Londona, ki je posvetil veliko študija zadevi vrnjenih domobrancev. * * * Razgovor bi lahko še trajal, saj bi nama vprašanj ne zmanjkalo. Naš gost pa je moral naprej, drugim obveznostim naproti. Mislim, da mu vsi verni ljudje pri nas voščimo veliko sreče pri odgovorni nalogi in da bo s skupnimi močmi mogoče, da se Slovenija prikaže pred svetom kot umirjen in odgovoren narod. Zapisal Bernard Špacapan Slovenska Cerkev V slovenski javnosti je slišati glasove o »revanšizmu«, tj. o maščevanju nad nasprotniki. Revanšizem pa je pravo nasprotje spravi in pomiritvi. Zato je nadškof A. (Šuštar na veliki četrtek znova spregovoril. Potem ko je ponovil besede nadškofa Pogačnika iz leta 1977, je nadaljeval: »Tudi v svojem imenu in v imenu slovenskih škofov danes ponovno poudarjam, da kot kristjani zavračamo vsako misel na maščevanje, da vsem iskreno odpuščamo, da priznavamo svoj delež krivde, lin prosim odpuščanja vse, ki se jim j« zgodila krivica in so doživeli preganjanja, trpljenje ali celo smrt, čeprav so bili nedolžni. Ni druge poti v prihodnost kot sprava z mrtvimi in sprava med živimi, Odpuščanje, preseganje hude preteklosti in nov začetek. To pa je možno le, če so za to pripravljeni vsi brez izjeme, če vsi želimo 'iskreno popraviti krivice, kolikor je le mogoče, če prenehamo z obsojanjem drugače mislečih in sprejemamo drug drugega v medsebojnem spoštovanju, priznanju različnosti in utrjevanju medsebojnega zaupanja« {Družina). Cerkev prosi za odpuščanje. Kaj pa Partija? Kaj pa borci? Toda tu je še druga stran: bivši domobranci in boroi zoper komunizem. Od njih strani ni bilo še brati besedo »sprava«. Potrebno je, da eni in drugi pokopajo bojno sekiro in si prijateljsko stisnejo roko. Naj ne eni ne drugi mislijo, da so ravno nedolžni. Že leta 1946 je pok. msgr. M. Brumat v Slovenskem Primorcu zapisal: »Grešilo se je zunaj in znotraj obzidja.« Oprostili Azema Vllasija Sodišče v Kosovski Mitroviči je zaključilo sojenje proti Vilasiju in drugim 14 obtožencem. Vse so oprostili in še isti dan (25. aprila) izpustili iz zapora, češ da niso zakrivili nič protiustavnega. In vendar je Miloševič javno obsodil Vllasija in tovariše na nekem mitingu. Prav zaradi tega je VHasi prišel v zapor in presedel v njem 14 mesecev. Sedaj pa popolna oprostitev! Politične razmere so se namreč v tem času spremenile. V Sloveniji in na Hrvaškem so bile svobodne volitve, partija je bila poražena. Ameriški senat je obtožil Srbijo in s tem Miloševiča, da kršijo človekove pravice na Kosovu. Kaj drugega je ostalo Miloševiču, kot da »opere obraz« in oprosti Vllasija? Ostane pa, da obsodba v ameriškem senatu in oprostitev Vllasija pomeni izgubljeno 'bitjo za sedanje srbsko vodstvo in za Miloševiča posebej. Predsednik Drnovšek o papeževem obisku v Jugoslaviji »Ni ovire za papežev obisk v Jugoslaviji.« Tako je rekel predsednik predsedstva Jugoslavije Janez Drnovšek v daljšem razgovoru za list »Svobodna Dalmacija«. Obisk si želijo katoličani, a so mu naklonjeni celo muslimani. Hebrejski izziv božjemu grobu Zgodilo se je, kar se še ni zgodilo: v petek 27. aprila so za en dan zaprli in zaklenili vrata v baziliki božjega groba v Jeruzalemu, Kristusovega rojstva v Betlehemu in Marijinega oznanjenja v Nazaretu. Zaklenili so te kristjanom najbolj svete -liturgične prostore krščanski, katoliški, grškopravoslavni in armenski patriarhi iz protesta, ker so izraelski koloni zasedli palačo igriskopravoslavnega patriarha v Jeruzalemu. Gre za stavbo nasproti baziliki božjega groba. 150 izraelskih doseljencev-tfanatikov se je vselilo v to palačo in je nočejo zapustiti, četudi jim je izraelski sodnik to ukazal, ker Izraelci nimajo pravice do krajev okoli božjega groba. Ti so po mednarodnih dogovorih pravica kristjanov. Toda tako .je: fanatični Izraelci ne poznajo pravic drugih. Pa naj človek ima simpatije do Izraelcev, ko se obnašajo kot nacisti? Marija, ti pomagaj nam! Pa je spet tukaj lepi mesec maj. Ne težko pričakovan samo zaradi ljubezni in lepega vremena, temveč tudi zavoljo šmar-nične pobožnosti, ki je znana in razširjena predvsem po Sloveniji. Kam bi slovenski narod že pripeljali vsi križi, ki so mu bili naloženi (in so mu še), če se ne bi zatekal in priporočal nebeški Materi? Ki je priprošnjica in posrednica pri svojem Sinu, našem Odrešeniku. Ki je skupaj z Njim naša prava pot, resnica in življenje. Se ji zato nismo dolžni zahvaliti vsaj Z majniško pobožnostjo in ne vedno samo prositi, ko nam ne gre vse po načrtih? Ne bi bili končno pripravljeni 31 dni — če imamo seveda možnost — poslušati šmarnično branje, odgovarjati pri litanijah in moliti rožni venec? Toliko lepih vzdevkov je Mariji naklonjenih litanijah — smo že kdaj pomislili na njihov pomen, na njihovo resničnost? Osebno bi se izmed njih odločila za tri, ki se mi zde najbližji človeškim potrebam in težnjam. ZDRAVJE BOLNIKOV. Resnica je, da človek — star ali mlad — šele v bolezenskem stanju uvidi in spozna potrebo po božji bližini in posredovanju oz. pomoči. Kdo bi mislil na Marijo, ko mu gre dobro in je srce polno sreče? Saj ona bo že počakala, da se je spomnimo ali sploh pozdravimo. Ko pa vzdihujemo pod težo telesnih in duševnih bolečin nam mnogokrat uide vzdih: Marija, pomagaj! Je' to pošteno? Je to vredno našega dostojanstva in krščanskega preprišanja? PRIBEŽALIŠČE GREŠNIKOV. Delikatna stvar v današnjem času, ko greha sploh več ni. In vendar: ko in če začutimo težo vesti in ko nam ta ne da več miru, se ponižni in majhni sklonimo pred njenim oltarjem, pred njenim kipom ali sliko in zdi se nam, da v njenih milih očeh zasledimo usmiljenje, razumevanje in zagotovilo, da bo posredovala pri nebeškem Očetu. Kje je še kdo, ki bi tako skrito in potrpežljivo čakal na nas, ki bi nas vzel pod svoj plašč in potolažil? Se zavedamo milosti, ki nam je dana, če v Njo zaupamo? TOLAŽNICA ŽALOSTNIH. Kako hitro znamo biti žalostni in potrti, če nas doleti nesreča, če nas kdo užali ali če izgubimo drago osebo ali stvar! Nihče — vsaj tako se nam takrat zdi — nam ne more pomagati, nihče nas ne razume, ne vidi naše stiske in nikogar ni, ki bi nas resnično potolažil. Pa iz lastne izkušnje vem, da Ona zna posušiti solze, da zna vrniti vedrino na obraz, da zmore iz žalosti narediti veselje ali pa vsaj zadovoljstvo. Kje je še kdo, ki mu je dana takšna moč? Smemo zato dopustiti, da kraljuje v mnogih oltarjih samo kot »lutka«, da romarske cerkve slovijo po njenih kipih samo zaradi umetniške lepote in turisti hodijo mimo njih kot ovce brez pastirja? Da ji nosimo rože in prižigamo svečke, ker je ravno takšna navada in vsi tako delajo? Se ne bi končno zevedeli pravega pomena češčenja Matere božje in ji tudi v našem vsakdanjem življenju namenili prostor, ki ji pripada? Lepi mesec maj! Vse drhti, vse brsti, vse diši. Naj bi ob misli Nanjo vzdrhtelo tudi naše po ljubezni in sreči koprneče srce, v katerega je po Njenem zgledu položenega veliko dobrega in razumevajočega. Postanimo ji podobni, pa čeprav moramo začeti Z majhnimi in nevidnimi koraki. Saj nas bo Ona spremljala, varovala in kazala pravo pot. Bodi nam pozdravljena! R. B. DUHOVNA MISEL ZA NEDELJO DOBREGA PASTIRJA »... jazsem vrata k ovcam« (Jn. 10, 7). Po krstu smo kristjani najtesneje povezani z Jezusom; postali smo del črede Dobrega Pastirja; njegovi bratje in sestre, božji otroci in Očetovi dediči — pozna nas vsakega posebej, kliče nas po imenu, hrani nas z bogastvom svoje besede in darovi Svetega Duha, oživlja nas s svojo milostjo, stopa pred nami, da nam pokaže pot in varuje pred nevarnostmi, pred »tatovi, roparji in volkoli« (prim. Jn 10, 8-12). Čudovita je evangeljska podoba Dobrega Pastirja, njegove brezmejne ljubezni in skrbi do zaupane črede — Jezusa in ljudi, ki so povabljeni, da sprejmejo odrešenje. Zato opozorilo pred nepravimi pastirji, ki imajo namen »krasti ,klati in uničevati« (prim. Jn 10, 10) čredo. Kdo so ti pastirji? To so vsi tisti, ki nas hočejo ločiti od Jezusa; odvrniti od prave vere in nauka Cerkve; od poti, ki vodi v življenje. K nam prihajajo potuhnjeno, z lažjo, uporabljajo sladke besede in se delajo »prijatelje« — podobni so kači, ki se je v zemeljskem raju približala Adamu in Evi. Kaj je potrebno, da ne postanemo žrtev Zapeljivca, nam svetuje apostol Peter, ko nam daje za zgled Jezusa, ki je edini Dobri Pastir: »...on, ki ni storil greha, in v njegovih ustih ni bilo zvijače. Ko so ga sramotili, ni vračal sramotenja, ko je trpel, ni grozil, ampak je vse prepuščal njemu, ki sodi pravično« (1 Pt 2, 22-23). Vse to, da bi mi »hodili po njegovih stopinjah« (1 Pt 2, 21). MILAN NEMAC Škof dr. Janez Jenko - 80-letnik V soboto, 5. maja bo dovršil 80 let upokojeni koprski škof dr. Janez Jenko. Škof Jenko (je sin Sorškega polja, tistega polja, ki .ga je opeval naš pesnik istega priimka Simon iz Praš. Rodil se je v vasi Jama, župnija Mavfčiče, na desnem bregu Save kot deseti Otrok in prvi sin malemu kmetu Francu in Marijani Oblak. Ljudsko šolo je dovršil v Mavčičah in na Bledu. Leta 1921 je prišel v gimnazijo v Škofove zavode, ki jo je zaključil leta 1929. Bil je vseskozi odličnjak. Po maturi je stopil v ljubljansko semenišče in bil 8. jul. 1934 posvečen in bil od srede atvgusta do novembra kaplan v Kostanjevici ob Krki. Škof G. Rožman je nadarjenega duhovnika prestavil za prefekta v Zavod sv. Stanislava v Šentvidu nad Ljubljano, da je tam lahko nadaljeval s Študijem. Marca 1939 je promoviral za doktorja teologije. Leto kasneje je na prošnjo beograjskega nadškofa Ujčiča odšel v Beograd, kjer je bil profesor iveroilka, dokler ni bil leta 1946 zaradi spremenjenih političnih razmer odpuščen. Septembra 1946 je sprejel urejevanje »Blagovesti«, ki je bil dolga leta edini katoliški verski list za vse srbsko-hrvaško področje. Urednik je ostal do niaja 1964 s presledkom 9 mesecev, ko je bil leta 1949 najprej tri mesece zaprt in potem izgnan v rodno Jamo zavoljo »sovražne politične dejavnosti«, ko je že bil generalni provikar. Nadškof Ujčič ga je 1. januarja 1956 imenoval za generalnega vikarja, kar je Ostal tudi pod nadškofom Bukatkom. V času nemške okupacije je veliko dobrega napravil za izseljene slovanske intelektualce. Novo obdobje dr. Jenka se je začelo z 20. aprilom 1964, ko iga je Sv. sedež imenoval za apostolskega upravitelja gori-škega dela nadškofije, ki je pripadel republiki Sloveniji. 17. julija istega leta je dobil v upravljanje tudi župnije tržaško-koprske in rešike škofije, ki so pripadle Sloveniji. Hkrati je bil imenovan za naslovnega škofa akufidskega, 1. septembra 1964 je prevzel upravo in 6. septembra je bil posvečen v škofa