NarviMiga konstitncijskiga patenta od 15.$nšcal848, za RAJ Od prijatla kmetov. site, £ 'a 4 \ *■ % ‘ U 1 ® w jih veličastvo, Cesar Ferdinand I. so z narvikšim patentam od 15. Sušca 1848, ki je že na znan¬ je dan, iz od ljubezni unetniga serca očetovskiga, svojim zvestim narodam darove naklonili: Tiskarno svobodo! Narodno stražo! Konstitucio! Darove, ki očitno pričajo, de oče svoje otroke ljubijo in de jih mislijo dovolj stare. Kaj je zdaj nam zvestim otrokam storiti? Pred vsim se ozrimo gori k Njem u, vsigausmiljenimu gospodarju nad zvezdami, in zahvalimo se mu iz celiga serca za to, de je naše srečno cesarstvo po tako srečni poti obilni blagoslov ali shegen do¬ seglo, kteriga so si, kakor nam zgodbe sveta, kakor nam prigodki današnjih dni kažejo, vsi drugi naro¬ di, kakor njih prednji rodovi tako tudi današnji rod z potoki kervi in soiz kupiti mogli, in prosimo ga z vročo serčnostjo, de nam um in voljo dodeli, z edinostjo in ljubeznijo, s poterpežljivostjo in z zau¬ panjem, v pokoji in v miru delo končati, ki je tako srečno začeto. In potem obernimo svoje serca k Cesar j u. Oče Ferdinand! hočemo reči, ljubezni polni in pre- ljubeznivi Oče! Darove si nam dodelil, darove davno željene. Polne periša, vse si dal, z zaupanjem si dal! Tvoja zvesta Krajnska dežela je molčala, dokler si dal, — ne, de bi ne bila vošila, kar so drugi želeli, ne de bi se ne bila vredne mislila, darov, ki si jih dal, nikakor ne, tvoja Krajnska dežela je mol¬ čala in bi bila še dalje molčala, ker si ji bil milosti v gospod, prijazen oče, ker kar živiš, še s svojo voljo nikogar nisi razžalil, nobeniga lasa skrivil—molčala je, ker je v tebe zaupala, kakor ti v nas — ker je vedila, de storiš, kar je v srečo tvojih narodov, kadar pravi čas pride. Ta čas je prišel in na¬ sledek in tvoje serce sta dala našimu zaupanju plačilo, in naša goreča hvaležnost in solze veselja, ki te¬ bi tečejo, nej ti povejo, ali znamo tvoje darove po vrednosti ceniti in kako jih hočemo vživati, nej ti po¬ vejo, ali jih zaslužimo. Resde stojimo na stezi omikanja in spoznanja — ki poslednjič v nebesa pelje, pa ne vsi narodi na enaki višini — v posameznim narodu ne vsi ljudje na enaki stopnji, in tudi v naši deželi jih je veliko, ki imajo že danas žlahtne kamne tvojih milost, in njih cene ne spoznajo. Tem hočemo po bratovsko pomagati, jih podučiti. Bratje! — jim hočemo reči — Naš Cesar, ki ima že od nekadaj dober namen z nami, nam je dal nove naprave, ki nej našo srečo množijo. Dal nam je tiskarno svobodo! Sledni nas, ki je tako srečen kaj koristniga, kaj dobriga,— kaj Iepiga izmisliti, iznajditi, kar ljudi požlahtni, njih blagor pomnoži ali vednosti in umetnosti služi, sme brez de bi poprej privoljenja prosil, natisniti in na svitlobo dati, de vsim v dobro pride. Pa ljudje, ki hudo mislijo, bi vtegnili to svobodo napak obračati. — Vtegnil bi kdo natisniti dati, to ali uno zeliše je zoper to ali uno bolezin dobro — in zeliše bi bilo strupeno in vi bi se ga po- služili — in bi škodo terpeli — ali pa bi znal vašimu telesu kakor tudi vaši duši škodovati, in namesti vere, ki jo je Gospod Jezus učil, ktero je on in toliko svetnikov, toliko marternikov s svojo kervjo za¬ pečatil, litero ste od svojih staršev dobili — namesti te svete vere bi vam znal krivo vero oznanovati. De se to ne more zgoditi, nam bo Cesar, — to je obljubil — še postavo dal, po kteri bodo hudobneži pokorjeni, kteri bi se tiskarne svobode poslužiti hotli, v škodo naše vere, našiga zaderžanja, naše časti ali našiga zdravja, kteri bi nas zapeljati hotli k nezvestobi v naših dolžnostih do Boga, do našiga Cesarja, do naših gosposk, do naših bližnjih, mi sami pa hočemo, predin jih postava doide, take zapeljivce zaničevati in se jih ogibati. Tako ljubi bratje, morate tiskarno svobodo razumeti. Naš Cesar nam dovoli narodno stražo! Po naših dozdanjih postavah je bila skerb za red in pokoj znotrej, in varovanje naše lastnine samo le ali vojšakam ali pa ljudem izročena, ki so bili za tb po¬ stavljeni in najeti, postavim, v mestih policajam, na deželi beričem i. t. d., in še le v poslednjih letih, ker so se hudi ljudje silno pomnožili in malo beričev več ni izdalo, last in premoženje dobrih varovati, so v vsih narbolj nevarnih krajih dežele varstno stražo (Žcndarmario) napravili, ktera je, desiravno ni velika, vunder zlo pomagala red in pokoj v deželi storiti. Pa beriči, varstna straža, so bili le v malokterim kraji dežele postavljeni, in tavženti krajev in posamesnih hiš so bili brez varstva, in ubogi kmet dostikrat ni imel serčnosti, se hudim braniti , ker se je njih maševanja bal. Tudi je imel malokdo na kmetih orožje, ker je prepovedano orožje imeti, zakaj orožja se znamo k dobriinu in k hudimu poslužiti. Sej veste, koliko koristniga pametni z ojstrim nožem narediti zna; dobi nej pa otrok, nespametni, nore ali hudobnež ojster nož v roko — koliko škode zna z njim sebi in svojim bližnjim storiti. Kako bo vse to prihodnje usnovano, se še ne ve, pa vi na deželi zamorete veliko k ohranjenju reda in pokoja pripomoči, ako bi se nevarnost kazala. To zamorete pa vselej večdel v miru doseči, storite namreč tako le: Združite se prijazno v vsaki soseski vi pametni, pošteni možje, ki kaj pre¬ morete in svoje premoženje ohraniti hočete. Ako so pošteni možje v soseski, ki nič ne premo¬ rejo, cesarski in grašinski služabniki, učeniki, zdravniki ali pa tudi dobri in pametni hlapci, kterim zamorete poroki biti, de samo kar je dobro želijo, jih tudi med se vzamite in recite, mi smo možje, v ktere Cesar zaupa, pokoj in red ohraniti in če je sila, Cesarja in postavo branili! Kako bodete pa to začeli? Narpervo z dobrim izgledam! Bodite dobri kristjani, spolnujte svoje dolžnosti do Boga, svoj blagoslov ali žegen vam bo dodelil. Bodite zvesti Cesarju in njegovim postavam, tudi če ne umite, zakaj so takošne, kakoršne so. Slednji vas ve, kaj je ura — kaj je njeni namen, pa če se steče, ali prehitro ali prepozno gre, je ne morete sami popraviti, vso bi spridili, urarju jo morate dati. — Urar naše deželne ure, ako hoče prav iti, je naš Cesar, in ker je naše cesarstvo silno veliko, blizo šterdeset milionov koleščkov, to je podložnih ima, potrebuje Cesar pomagačev, ki mu pomagajo; od teh bom pozneje govoril. Zato imajte zaupanje v postave in spolnujte jih natanjko! Ljubite se edin druziga, ljubite tudi svojiga bližnjiga, svoje soseske, pomagajte si eden dru- gimu, kjer je sila, storite drugim, kar želite, de bi vam storili. Ako imate ljudi v soseski, ki po hudih p <5 ti h hodijo, jim prijazno prigovarjajte, podučite jih, pa pazite tudi nadnje, in če hočejo krivico delati, jim branite to. Bodite trezni, bodite delavni, bodite varčni, s tem bodete tudi premožni. V nebesih bodo vse čiste duše v obličji božjim v večnim miru, v srečni ljubezni in edi¬ nosti srečne, tako srečo si zamorete že na zemlji pripraviti, če se po mojim svetu ravnate. To je mirna pot, po kteri se pokoj in red v deželi ohrani, tako ste mirna straža naroda, njegov izgleu, njegova zvezda, ki ga h sreči pelje, kakor zvezda, ki je svete tri kralje h Kristusovim jaslicam peljala, potem bodete podpora, ponos (Stolz) domovine, tako bodete kristjani po Jezusovim uku. Primeriti se zna pa tudi, de hudobne, garjeve ovce čede s silo na prekucijo ali na vaše pre¬ moženje strežejo. V tacih okoljnostih storite, kar ste že večkrat storili, kadar so hotii vaše cerkve oro¬ pati; postavite’ se sili s veči silo v bran, z od Boga pob la go slavljen o ali že gnano silo pra¬ vice zoper silo 'hudobnih, ki mora omagati. Storite med sabo soseskno stražo! Zavoljo tega izvolite nar umniši izmed vas vodnike, in tem bodite pokorni, sicer bo vse narobe med vami kakor pri babilonskim turnu, in vodniki! bodite zopet pokorni komisijskim gosposka m, in kjer so te predalječ od vas, županam in velikim županam, ker je njim zdaj kakor poprej vod¬ stvo vsili naprav za varnost od Cesarja izročeno! V tacih okoljnostih — pa le v tacih okoljnostih se morate z orožjem previditi, kakor morete; pa tudi v tacih okoljnostih se zanese Cesar na vas, de se orožja ne bodete nap a k p o služi li. Bodite tudi s hudobnimi ljudmi previdni in usmiljeni! Tudi hudobnež je človek. Življenje je Bog človeku dal, in le on ali postava mu ga sme vzeti; prelita kri vpije v nebesa! in „Ne vbijaj!“ za¬ pove božja zapoved! Prizadenite si tadaj, hudobneže, ki vam silo žugajo, vjeti in gosposki v pokorenje ali štrafanje izročiti. Hudobnež se zna še poboljšati — in naša sveta vera nas uči, kakošno veselje ima Bog nad zopet najdeno dušo; spomnite se le povesti od zgubljeniga sina. Tudi med sabo ne terpite več sirovosti dalje? po kteri je pri preperih ali v pijanosti na Krajnskim že toliko ljudi svoje življenje zgubilo, toliko kervi prelite bilo. Boka deželske pravice doseže vbijavca, ali ga pa rani; s časno kaznijo ali štratingo pauna še ni izbrisana, ki hudodelnika po srn er ti čaka. Kako bo narodna straža prihodnje osnovana, nam bo Cesar postavo dal. Za zdaj bo ta osnova narodne straže, ki je z vednostjo gosposke tam, kjer je je bilo treba, napravljena bila, dovolj, de se v deželi omajani red in pokoj zopet verne. Zakaj je pa red v deželi v nevarnosti? Povedati vam hočem: Ko je Bog Adama in Evo vstvaril in jima Raj dal, de bi v njem srečno živela, je prišla kača med nju in ju je zapeljala; iz Baja sta bila izgnana in zavoljo tega smo tudi mi, nja otroci, Raj zgubili. Take kače iz Raja se plazijo zopet med nami, spodjedajo mir in edinost, spodkopavajo 1 ju— bezin in pravico. Take strupene kače, s kterimi pekel vaše duše dobiti želi, so podpihovavci na¬ rodov, ki se zdaj v toliko kteri h podobah med nami plazijo, v suknjah dolgih in kratkih, škricji in kmetje, in vsakterih farb. Ropar slopi z orožjem v roki na noge, spoznati gazamorem, se mu braniti; le posa- mesne, pomalim jih napada. Podpihovavec je stokrat nevarniši, tavžentkrat hujši — nje¬ govo orožje je strupeni jezik; ne vidi se, ne stopi enako roparju sovražno, s silo, zoper posamesne na noge; nikdar ne, potuhnjenic vas hoče prepričati, de je vaš prijatel, in vam zna, ako se nanj zanesete, tako škodovati, de mislite celo dolžni biti, mu hvalo skazati; ne iše posamesnih, vse vas hoče zape¬ ljati. In kaj hoče z vami? Vaši denarji, grenki pot vašiga truda, mora v njegovo mošnjo, in vaša duša pa tistimu v roko priti, ki ga je poslal — hudiču. Taki šuntarji, taki zapeljivci, taki izverženci pekla lazijo med nami; v mestu šuntajo mest- njana zoper kmeta^ na deželi šuntajo kmeta zoper mestnjana, zoper Cesarja, zoper deželno in zoper gruntno gosposko. Vse hočejo v sovražnike eden druziga preoberniti, ko po uku Jezusovim, po želji našiga dobriga Cesarja in v našo časno srečo in v zveličanje naših duš vsi v bratovski ljubezni eno serce in ena duša biti imajo, zakaj sej smo eden drugima potrebni. Kmet obdeljuje polje, in kar pridela, prinese nam mestnjanam in mi se s tem živimo in mu damo za to denarjev, pripravo, orodje in mnogotere reči, kteri h potrebuje in ki na njegovim polji ne rastejo, ki jih naš rokodclc dela in ki jih naš kupec iz nar daljnejših krajev sveta pripeljati da, de za- moremo svoje potrebe in želje potolažiti — eden brez druziga ne moremo biti, prijatli mo¬ ramo biti, nej nosi eden kratko drugi pa dolgo suknjo, to nič ne de. Kadar naše časno življenje, ki je tako kratko, neha, in mi v drugo življenje stopimo, nas Bog ne bo po dolgih ali kratkih suknjah vprašal, ki smo jih tukaj nosili, na naše serca bo gledal, in ktere bo nar čistejši spoznal, kteri bodo nar menj z grehi omadeževani, tisti bodo nar bližeje njega stali. Zapeljivci vas dostikrat zoper vladarstvo, zoper cesarske gosposke in zoper cesarske služabnike šuntajo. Vladarstvo ,je takrat srečno, kadar je dežela srečna, kadar so prebivavci srečni, de so pa prebivavci take dežele srečni, je treba dobrih postav in de se te spplnujejo. De na to čujejo, so cesarske gosposke, kresije, komisije i. t. d., in cesarski služabniki! Sej nimajo nikakoršniga dobička iz vaše nesreče in želijo le vašo srečo! Ako se dva izmed vas za kaj preperata in gosposka razsodi, ima eden prav, eden pa ne! in postava, ne pa volja cesarskiga služabnika razsodi. Ako eden terdi, kaka reč je bela, 0 drugi pa obstane, de je čer n a, zamore samo kak nore terjati, de bi sodnik obema prav dal. Kdor tadaj pravdo zgubi, se mora pokojno podati. Zapeljivci, ki nimajo nikakoršne pravice, vaši besedniki biti in vas k krivičnim pravdam in tožbam zapeljujejo, nimajo prav nič usmiljenja z vami, delajo le to, de vas za svojo prazno pomoč, ki vam čelo nič ne pomaga, za vaše denarje, za plačilo vašiga dela goljufajo. Prijatel, ki vam te besede piše, ima veliko z vašimi rečmi opraviti, zagotovi vam, de je bilo že nešteto veliko kmetov pri njem, ga po ti ali uni prošnji (supliki) poprašati, za ktere izdelanje so ka- kimu takirnu goljufu ljudstva dvajset in še več goldinarjev plačati mogli, in ki se do današnjiga dneva niso gosposki v roko prišle. Tako vašimu zaupanji osle kažejo! Imate kako potrebo, ober- nite se ko j h gosposkam, ki so v vaše varovanje postavljene. Zapeljivci vas šuntajo zoper vašo gruntno gosposko? Ali veste kako so se gruntne gosposke in podložniki začeli? Povedati vam hočem, poprej pa vas hočem nekaj prašati : Mislite si kmeta s prav velikim gruntam, s tolikim poljem, de ga sam ni v stanu v si ga obde¬ lovali; kaj bo le storil zdaj? Tisto polje, kteriga ne more sam obdelovati, bo predal ali pa v najem (štant} dal. Ako kupci pridejo, ki ga hočejo kupiti, pa malo ali pa celo nič denarjev nimajo, kaj je zdaj storiti? Bogati kmet pozna nektere kupcov poštene ljudi’, otroke imajo in jih ne morejo preživiti, ker so revni. Bogati kmet gre tadaj k revnimu: Dam ti toliko polja, po ti in ti ceni, in ker nimaš dosti ali pa celo nič denarjev, mi plačati, in ker tudi vsakoletnih obrest (interesov} od kupniga denarja, ki si mi ga dolžan, lahko plačati ne moreš, mi daj vsako leto tako dolgo, de si enkrat kaj opomoreš, del svojiga pridelka, drugo pa delaj nekaj časa v letu meni — in oba v to dovoljita, oba sta dovoljna in to terpi veliko let. v Če bi zdaj revni kmet, komur je bogati v sili pomagal, ali najemnik (štantman) rekel: „lmain sicer svet od tebe, plačal ti ga še n is im, ali dolžan sim ti še pogodbe spolniti, pa nič več ti nečem odrajtovati in delati in ti tudi kupniga dolga ne plačati,“ povejte mi pošteno, ali bi bilo to prav? Vaše serce vam gotovo reče, de ne! Glejte, tako so se grašinske gosposke in podložniki začeli. Pred časi so bili vsi grunlje last¬ nina grajšin. Nekaj njih so svojim hlapcam ali ptujim ljudem prodali in s tistimi, ki niso imeli denarjev, kupno število plačati, so namesti tega desetine, tlake in druge davke pogodili, in eni so ostali grajšaki, drugi so pa postali njih podložniki. Takratni grajšaki in takratni podložniki so že davno mertvi, pa njih pravice in dolžnosti so se na njih naslednike in mlajši zaerbale. Tudi so imeli nekdaj podložniki svojim gruntnim gosposkam veliko več odrajtovati, kakor imajo zdaj. Veliko jih še med vami živi, kteri so odpustek peliga dela doživeli, kteriga poprej ni bilo. Če vas tadaj kak zapeljivec zoper vašo gruntno gosposko šunta in prepričati hoče, de za- morete z srovo silo pravico ovreči, in se še za tak svet od vas plačati pusti, ali vas ne goljufa? Ali verjame kak pameten, de bo postava kdaj pravico imenovala to, kar je nepravica? Recite tistim, ki bi bili slabi dovolj, se morebiti k sili zapeljati pustiti, recite jim: Ali ne veste, de naše vladarstvo sile ne terpi, de pri nas samo pravica, postava govori, de je naše vladarstvo močno do¬ volj postavi s silo veljavnost dati, de ima z armado zapovedati, de, če je 50 mož premalo, jih sto, tavžent, desettavžent, in še več dati zamore in jih tudi dalo bo, postavi pokoršino pri¬ siliti, recite jim, de silno zoperstavljenje naravnost v ječo, in še clo na kol pelje, povejte jim, de vsak, ki ptujo last poškodje, vse poverniti mora, de se v eni uri tolika škoda narediti zamore, ki veliko vas in vaših naslednikov ob dom in hišo prinesti, na beraško palico pripraviti zamore, povejte jim, de, če očitne pisma, gruntne bukve, urbarje i. t. d. pokončajo, kakor seje, žali Bog! že zgodilo, si sami sebi nar bolj škodjejo, ker tako priče svojiga posestva in svojih pravic pokončajo, tako de, če jih kdo od hiše in doma spodi, svojih pravic iz teh očitnih bukev nič več spričati ne morejo; de, kadar novince v soldate pobirajo, se nobeden vas skazati nemore, de je gruntar, de so intabulirane pisma vaših žen, vaših otrok vse v nevarnosti, de če vam denarja pomanjkati začne, noben podložnik, čigar pričevavne bukve so pokončane, ne bo norcov dobil, ki mu denarje posodijo. Kdo drugi tedej , kakor podložniki zgube, s pokončanjem očitnih pisem — in, de bi tako ne bilo, dolžni in nedolžni! O kmetje! Kdor vam svčtje, ne od steze pravičnosti in reda odstopiti, ta le je vaš pravi prijatel; kdor vam pa hudo svetje, kdor vas zoper dolžnosti dobriga kristjana, zvestiga podložni¬ ka šunta, mu nič ne verjamite, ga ne ubogajte, tega izročite gosposki v obsojenje in pokaranje, knialo se bote prepričali, ali siin vam prav svetoval. Vi pa grajšaki in grajšinski služabniki, bodite dobrotljivi do zvestiga pokojniga podložnika, bodite mu dobri in pripomožni, kadar v revšino zabrede in če hoče od dolžnost, ki ga tarejo, ker jih je s posestvam vred od svojih sprednjikov prevzel, se odkupiti, ravnajte lepo z njim in olajšajte mu, kolikor morete, pogodbe, in vi grajšaki, čujte nad svojimi služabniki, dostikrat so, brez vaše vednosti, ti terdi z podložnikam in krivi, de vas ta ne ljubi. Cesar nam da Ivostitucio domovine! Konstitucia se pravi: osnova dežele. Do zdaj je Cesar sam vse postave dajal. Cesarske dežele so prevelike, de bi človek, in sej je Cesar tudi človek, vse milione podložnih, njih želje in potre¬ be, in kar je vsaki njegovih dežel potrebno, poznati mogel, treba mu je tedej, kakor sim vas že gori opomnil, pomagačev, in ti so bili pri njem na Dunaji in zavoljo tega niso mogli natanjko vediti, česar je v vsaki deželi treba. Zdaj je pa naš Cesar, de bi potrebe vsih posamesnih dežel natajnko spoznal, zapovedal, de imajo iz vsih dežel možje na Dunaj priti, ki dežele, in kar te potrebujejo in česar vsaki stan, in tudi vaš v vsaki deželi, potrebuje, natajnko poznajo. Ti možje, ki nej se bodo v deželi sami izvolili, imajo namen prihodnjič Cesarju pomagati, postave dajati, davke določili, vsako leto v vašim imenu rajtati, koli¬ ko dežela nese in koliko stroškov ima, in kar 'bodo Cesar in ti možje sklenili, bo prihodnje postava. Mis¬ lite si tadaj lahko, de bodo ti vse dobre postave dali. De bodo pa te nove postave dane, veljajo naše zdanje postave in dozdanji davki; tako je Ce¬ sar zapovedal in tako mora biti, čene bi zdaj nobene postave ne imeli in nihče nas bi ne bil svojiga življenja in svoje vlasti gotov, če bi vsak delal, kar bi hotel. To, moji ljubi prijatli na deželi, to je volja našiga iniloslliviga Cesarja, ktero nam je po paten¬ tu od 15. Sušca 1848. oznanil. Bodite pokorni Bogu, Cesarju, postavi, potem bote vredni dobrot, ki vam jih bodo nove na¬ prave prinesle, in ktere bote gotovo kmalo spoznali, če jih ravno še danes še menj umite, kakor mestnjani. Tode zavoljo tega si ne smete preveč upanja delati, ki ne more spolnjeno biti. Desiravno bo narodna straža v posebnih prigodkih red in pokoj ohraniti pomagala, bo v na¬ vadnih časih svoje lastne opravila opravljati mogla, sej vsi živimo od dela svojih rok. Zato in se unanjim sovražnikam braniti, potrebuje dežela zmirej Soldatov; gosposk, ki pravico govore, ki za mir in pokoj ču- jejo, bo vedno treba, ceste bodo mogle vedno v dobrim stanu ohranjene biti, šol nam je tudi zmiraj tre¬ ba, sicer nam rastejo naši otroci v nevednosti, za odzravljenje bolnikov se mora tudi skerbeti, z eno besedo, vse dobro ostane, pa vse to velja denarje in ti denarji se morajo pri davkih dobiti, in dobri in pamet¬ ni možje iz dežel, ki bodo Cesarju na strani sedeli, zamorejo samo zato skerbeti, de se nič denarjev nemarno ne potrati. Zato ne verjemite zapeljivcam ali bedakam, ki vam pravijo, de prihodnje nobeniga davka več ne bo; ampak zaupajte v Cesarja, kteriga nam je Bog postavil, in v 'postave, ki jih bo dal. In zdaj, moji ljubi prijatli, vzamem slovo od vas z povestjo, ki vam bo gotovo ravno take bole¬ čine delala, kakor meni. Pred nekim čašam so imeli neki kmetje nesrečo, v ognji vse svoje blago zgubiti. Grejo k svojimu daljnimu grajšinskimu gospodu in mu tožijo svojo revšino. Grajšinski Gospod jim iz svojiga gojz- dovja da ves les zastonj, kar so ga za svoje pohištva potrebovali. Dal bi vam tudi rad kerme za vašo živino, — je rekel — pa letaš je sam nimam dosti; dam vam tedej rajši denarjev, in dal jim je veliko; zakaj bogat je in dober, dal jim je več, kakor vsi njih grajšinski davki od veliko let skup znesejo. Pi-ed nekimi dnevi pridejo ponoči roparji v grad tega grajšaka in kradli in jemali, in razbijali in požgali so vse, in požgali so očitne pisma, tako de zdaj vsi podložniki te grajšine svojih pravic nič več iz teh bukev ne morejo skazati. Ti roparji niso bili ptuji, ne siromaški, de bi jih bila lakot v obupanje gnala, nak, ampak samo podložniki gospoda, s kterimi gotovo dobro ravna, zakaj štejejo se med nar premožnejši kmete v deželi. Pridejo pa tudi, ki so pred kratkim pogoreli, in darove prejeli urno, in kaj mislite, čemu? Mislite morde, de šb prišli, de bi bili gospodu in grajšaku svojo hvaležnost skazali, de bi bili njegovo premoženje varovali? Nikakorne! prišli so ropat, razbijat, prišli so požigat! Pes, ako le koliko po človeško z njim ravnate, vam je hvaležen, varje vas in vašo hišo! Divja zvir v gojzdu divja od lakote gnana. — Ali niso ti nehvaležneži veliko slabši kakor divje zverine, ki od ljudi nikakoršnih dobrot ne prejmejo, ali niso menj vredni kakor pes, ki nima pameti in je vunder hvaležen? Ali ni sramota nam, de so ti hudodelci naši rojaki. Sodba se je koj koj začela, kmalo bodo dolžni v rokah pravice, in če bodo primorani, kakor je po postavi, celo škodo poverniti, bodo po prestani štrafingi na beniški palici spoznali, kako zlo so grešili, de so se dali od šuntarjev naroda zapeljati, in le pomilovati je, de bodo tudi njih nedolžni otročiči zavo¬ ljo hudobnih očetov terpeti mogli. Vi pa pošteni možje iz sosesk, ki so se tako zlo pregrešile, vi, kterih pravice so v nevarnosti, pomagajte sodni gosposki vse dolžne, posebno pa tiste, ki so bili začetniki, pravici v roko dati — po¬ smehovali bi se vam, ako bi vi tepeni in oškodovani bili, oni pa ne! Natisnil Jožef Blaznih v Ljubljani.