“S kakšnim namenom ste ustvarili program?” Zaviha si rokave navadne bele 
srajce, čeprav so že zavihani, in ne opazi, da mi je jasno, da si želi kupiti nekaj 
časa, zbrati misli. 
“Zdelo se mi je pomembno ohraniti zasebnost.”
“Se vam zdi, da ste namen dosegli?” Odviha si rokave in vprašam se, ali bo 
to počela ves preostanek intervjuja. 
“Vsaka stvar je lahko ščit ali orožje.” Pogleda me naravnost v oči in nisem 
pripravljen na to jasno modrino. 
“Če bi vedeli, kako daleč bo šlo … Bi naredili kaj drugače?” Ne odmakne pogle-
da, zdi se, da njene zgornje trepalnice nimajo potrebe po poljubljanju spodnjih. 
“Bi vi – glede česar koli v življenju?” Odmaknem pogled. “Sicer pa … smo 
samo na prehodni točki. Proces še ni zaustavljen … lahko da mi boste že čez nekaj 
mesecev spet ploskali … Vse je odvisno od konteksta.” 
Ugasnem magnetofon in jo še enkrat dobro pogledam. Vem, da ve, da ji ne-
kateri ploskajo ves čas. 
Če sem zaprla oči, se mi je še vedno vrtelo. Kaj vse sem počela prejšnjo noč, 
se nisem mogla spomniti. Morda se niti nisem želela spomniti. Vedela sem 
zgolj, da sem se počutila razlito čez ves prostor, čez vse ljudi, razlito kakor 
pijača, ki pljuskne čez gladke robove kozarca in se razlije na vse strani – po 
tleh, po čevljih, po stenah. Razlito, ne razbito. To je bilo dobro. Kajti včasih 
Tanja Špes
Maske
1547 Sodobnost 2020
Sodobna 
slovenska 
proza

sem se počutila kakor razbita steklenica. Z ostrimi robovi kosov sem se 
znala zapičiti v gladko kožo ljudi in jih raniti zelo globoko. Sicer ne tako 
globoko kot sebe, a vendar. Čakala sem ga, spet je bil pozen. Postopala 
sem po robu sivega, razpokanega asfalta in se izmikala temi. Vezalke na 
mojih spranih, strganih čevljih so bile odvezane in so z zamikom drsele za 
sprednjim delom gumijaste kapice. Popokala sem členke na rokah in v glavi 
zaslišala njegov znerviran glas: “To povzroča težave v sklepih,” kar me je 
nerviralo še bolj, ker je bil to eden izmed mitov, ki jih niso uspeli znan­ stveno dokazati. Hotela sem si prižgati vsaj še eno cigareto, ampak ko sem 
pogledala v škatlico, sem ugotovila, da sem že pokadila vse. Iz žepa sem 
izvlekla vžigalnik ter nekajkrat prižgala in ugasnila plamen, a sem se tudi 
tega hitro naveličala. S palci, zataknjenimi za naramnice starega nahrbtni­ ka, in med postopanjem sem razmišljala, da bi preprosto odšla. Na robovih 
svoje hladne kože sem začutila kapljico. Kapljo. Kapljanje. Spomnilo me 
je na tiste prhe po ljubljenju, ko lahko poslušaš, kako nastajajo čustva, in 
se zaveš, da jih ni mogoče sprati s curkom vode, mogoče jih je le potopiti 
s tokom misli. Vendar moje misli niso prihajale v toku, bolj so bile kot 
 črvi, vrtale so in delale luknje. Globoko sem izdihnila. Seveda nisem imela 
dežnika. Nikoli ne preverjam vremenske napovedi, ker se mi zdi preveč ne­ predvidljiv pojav. Hkrati tudi vem, da se, če bi jo poslušala, marsičesa ne bi 
lotila zaradi vremena. Najneumnejši izgovori so najprikladnejši. Zaradi lu­ ne sem nesramna, zaradi dežja tečna in zaradi sonca me boli glava. Včasih 
imam dobre, včasih slabe dneve, ne glede na vreme. Včasih ob poslušanju 
glasbe namesto takoj v službo zavijem v trgovino, se pretvarjam, da sem 
bolj samozavestna, kot sem v resnici, in se predolgo spogledujem z blagimi 
alkoholnimi pijačami v tridecilitrskih estetsko oblikovanih stekleničkah, 
napolnjenih z malce nenaravnimi odtenki zelene, rdeče in oranžne. Pred­ stavljam si, da se usedem na klopco v bližnjem parku, da imam ves čas na 
svetu samo zase, ampak vem tudi, da bi se hitro začela dolgočasiti in da je 
tako mikavna samo ideja. Veliko idej je mikavnih samo, dokler so v glavi. 
Realizacija jim občasno vzame čar. Tako kot na primer, kadar si na topel 
jesenski dan predstavljaš, da greš knjigo brat ven, na vrt, potem pa greš in 
je sonce premočno, pajkov je občutno preveč, pa še mušice se ti zapletajo 
v lase. Zato se po navadi s stekleničkami samo spogledujem in v službo 
pridem pravočasno. Mojo samozavest pogasijo pogledi sodelavcev. Kako 
že pravijo? Da se ljudje drugačnosti bojijo, ker jim je tuja? Pogledala sem 
okrog sebe. Netopirja sta se igrala pred svetlobo cestne svetilke … ali pa 
sta bila morda ptiča? Nisem vedela, nisem mogla razločiti, tako kot včasih 
nisem mogla vedeti in razločiti, kaj točno so strahovi, ki trkajo ob robove 
1548 Sodobnost 2020
Tanja Špes Maske

moje zavesti. Kakor koli, prečkala sem cesto in se premaknila pod streho 
zapuščene hiše, ki mi je bila najbližje. Naslonila sem se na luščečo se belo 
steno in razmišljala, ali je to pametno, saj sem nekako pričakovala, da 
bo bela barva na moji novi kavbojski jakni v slogu sedemdesetih pustila 
umazane odtise. Shladilo se je. Iz žepa sem potegnila telefon in kliknila 
na aplikacijo za iskanje stikov. Pogledala sem prvi petnajstsekundni video 
in se premaknila na naslednjega, še preden se je izteklo petnajst sekund. 
Ustvarjalnost nima meja in rada sem gledala tiste najbolj duhovite in uni­ katne, čeprav sem, iskreno, na koncu vedno izbrala tiste z najbolj privlačno 
masko. Znala sem biti zelo površinska.
“Najbrž najbolje od vseh poznate statistiko. V katerih situacijah ljudje največkrat 
nosijo maske?”
Z levo roko se boža po desnem zapestju, ki ga ošine tudi moja misel – kako se 
čuti njen dotik? Je toplejši od njenega pogleda? 
“V skupinah, jasno, kjer je družbeni pritisk večji.” 
Za trenutek se zdi, kot da bo dodala še nekaj, vendar me pogleda in molči.
Molčim tudi jaz. Nadaljuje.
“Kot veste, obstajajo situacije, v katerih so maske popolnoma onemogočene, 
na primer na zaposlitvenih razgovorih.”
Pošalim se, da bi lahko bile onemogočene tudi na intervjujih, a se ji ne zdi 
smešno. 
“Maske se najmanj uporabljajo v odnosih, kjer so prisotni varnost, zaupa-
nje, sprejemanje in neobsojanje. Največ jih uporabljajo tisti, ki jim je zelo mar 
za mnenja drugih. Statistično gledano spada največ uporabnikov v starostno 
skupino zgodnje odraslosti. Brez določene stopnje samozavedanja je uporaba 
programa nesmiselna, ne glede na starost.” 
“Koliko zaslužka vam prinese program?”
“Niti približno toliko kot zadovoljstva.” 
Postaja vidno zdolgočasena in sumim, da je prišla brez maske. Sprašujem se, 
ali jo spoštujem ravno zaradi tega dejstva.
Čip z mojimi maskami je ležal nekje na tleh v moji sobi in priznam, da 
sem se vsake toliko igrala s svetlo modro vrvico, na katero je bil pritrjen, 
in mislijo, da bi znova zagnala program. Morda bi lahko sprogramirala 
kakšno zares dobro masko. Za neznance, za ljudi, ki mi gredo na živce, za 
nove prijatelje, za sodelavce. Masko za zmenke sem že zdavnaj opustila. 
Najprej. Potem sem počasi dezaktivirala tudi vse ostale. Od tega je minilo 
kar nekaj časa in še vedno se nisem počutila dobro – med drugimi. Niso 
1549 Sodobnost 2020
Maske Tanja Špes

mi dobro deli, ker so vsi gledali samo maske, in ne dobrih del, ki si jih 
opravljal. Sama sebi sem bila dokaj okej. Sprejemala sem se in se trudila, 
da bi se obdala z ljudmi, ki bi me sprejeli, ne da bi se morala pretvarjati, da 
sem drugačna, samo da bi jim bolj ustrezala. Ko se je nasproti mene ustavil 
avto, sem dvignila pogled z ekrana. Če bi se srečala midva – brez obrazov 
in telesa – bi se sploh prepoznala? Šipa se je spustila. Njega nisem spoznala 
prek aplikacije. Na ulici je tekel za mano, ker me je videl in sem mu bila 
všeč. Lažem. Dekletom, kot sem jaz, se to ne dogaja. Njegova maska je bila 
všeč meni in njemu je bila všeč moja. Odkar sem jo snela, imam občutek, 
da se ob meni počuti malce nelagodno. Telefon sem pospravila v žep. 
“Ravnokar sem se odpravljala.” Zasmejal se je. 
“Vidim, kako zelo, ja.” Z glavo je pomignil na sovoznikov sedež. Počasi 
sem obšla avto in prisedla. 
“Imaš kakšno cigareto?” Pokazal je na predal. Vzela sem jo iz škatlice in 
si jo prižgala. Ob izdihu sem zaprla oči in se naslonila nazaj. Speljal je. Ni 
mi bilo pomembno, kam greva, vse dokler sva se premikala. 
“Sem mislila, da boš tokrat prišel brez maske.” Pripela sem si varnostni 
pas, ker je bilo tukaj očitno nevarno biti, kdor v resnici si. Levo roko je 
naslonil na šipo. 
“Te moti, da nisem?” je rekel nekam v cesto pred sabo. 
“Ja, moti me, da po toliko srečanjih še vedno nosiš prekleto masko,” 
sem jezno rekla. 
Mirno me je zbodel: “Se ti zdi, da si ti na kakršen koli način boljša od 
drugih, ker ne nosiš nobene?” 
“Bolj normalna že! V čem je trik?!” Njegova umirjenost je zgolj podžigala 
mojo jezo in tudi čakanje je načelo moje živce. 
“Kaj si pa tako napeta danes?” je naveličano vprašal. 
Kontrasti. Najbolj so me begali ljudje, ki so se vedli nekonsistentno. 
Ljudje, ki sem jih srečevala v različnih kontekstih in ki jim ena maska ni 
bila nikoli dovolj, saj je bilo izbire preveč. 
“Je to tvoj pravi ton?” sem mu vrnila zajedljivo. Dodal je plin in pospešil, 
da so lučke spackane drsele mimo naju. Vozil je občutno prehitro. Če bi se 
pred nama pojavile nepredvidljivosti, ne bi zvozila. Ni me motilo, ni me bi­ lo strah, nasprotno, pomirjalo me je. Na neki čudni ravni sem mu zaupala, 
zaupala sem v njegove sposobnosti, naivno sem verjela, da se nama ne bo 
nič zgodilo. Nič takega, kar se ni zgodilo že drugim. Potem ko je upočasnil, 
je avto usmeril na izvoz in zapeljal na majhno makadamsko parkirišče, ki 
so ga omejevala koruzna polja. 
“A kadar se dobiš s katero drugo, nosiš isto masko ali jih imaš več?” 
1550 Sodobnost 2020
Tanja Špes Maske

Mirno je začel: “Trik je v tem …” 
Prekinila sem ga: “Samo tako me zanima, iz radovednosti.” Grdo me je 
pogledal. “Pač tako … če jo moraš dolgo iskati – to masko, da zaradi tega 
vedno zamujaš ali kaj …” 
Povzdignil je glas. “Trik je v tem, da ne razumem, zakaj te maska moti. 
Dobro se imaš, ali se nimaš?! Zakaj je potem pomembno?” 
Morda res ni bilo pomembno, ampak meni se je zdelo pomembno. Ceni­ la sem pristnost in iskrenost. Trudila sem se, da ne bi iskala razpok v dru­ gih in da se ne bi obračala po vetru. Trmasto sem gledala v črnino predse. 
“Jo sploh kdaj, pri kom odložiš? Si privoščiš to svobodo, da si, kdor si? 
Si privoščiš to ranljivost, da nekomu ne boš všeč, si privoščiš negotovost, 
da te bo kdo zavrnil? Ne vidiš, da se ropaš spektra izkustev, da plavaš na 
neki lažni podobi, ki sploh ni ti?!” 
Mislim, da sem kričala, a se ne spomnim prav dobro, ker me močna 
čustva vedno odnesejo malenkost predaleč, da bi realnost zaznavala objek­ tivno. Brez vstavljenega čipa svojega vedenja tudi kasneje nisem mogla 
analizirati. Ustavil se je. 
“Trik je v tem … Trik je v tem … Trik je v tem  …” 
Hreščanje je prekinil ženski glas: “Napaka v sistemu. Prosim, počakajte 
trenutek.” 
“Znano je, da nekatere posodobitve ne delujejo, kot bi morale …”
Prekine me. “Vedno so možne izboljšave, vse napake skušamo odstraniti kar-
seda hitro in učinkovito.”
“Pa te ‘napake’, kot jih imenujete – nimajo vpliva na človekovo privzeto 
stanje?”
“Na vsako masko morate gledati zgolj kot na sloj. Tako kot v photoshopu 
recimo – vse, kar počnete na svojem layerju, je zgolj na tistem layerju. Ko se 
prekrijejo, imajo drugačen končni učinek, a v svoji osnovi ne vplivajo drug na 
drugega. Ko jih odstranite, je izvirnik še vedno tam – popolnoma nedotaknjen.”
“Spomin ne more ostati nedotaknjen.” Skušam jo zamajati, a je ne morem 
premakniti niti za milimeter. 
“Spomini se skozi čas nenehno spreminjajo, nenehno so podvrženi pristra-
nostim, ne vem točno, kam ste merili z vprašanjem.”
“Ljudje najbrž hlepijo po vseh različicah, kdo bi lahko bili.”
“Virtualna realnost, serije, filmi, knjige, pornografija, drugi … V čem je 
razlika? Morda kdo dobi navdih, da se zares spremeni v najboljšo verzijo sebe.”
“Pred kratkim ste oznanili, da uporabnikom omogočate nekatere dodatne 
funkcije, na primer analizo preteklega vedenja …”
1551 Sodobnost 2020
Maske Tanja Špes

“Seveda. Samorefleksija se nam zdi ključnega pomena.” 
Odločil sem se, da jo izzovem. “Takšno analiziranje lahko vodi v ruminacijo …”
Odločno je pokazala, da ji moje izjave niso nikakršen izziv. “Tudi pitje vode 
nam lahko v prekomernih količinah škodi.”
Glavo sem spustila med dlani, in preden bi lahko začela iskati njegov 
gumb za ponastavitev ali sredstvo, s katerim bi lahko ubila hrošča, se je 
zdramil, me prijel za brado in moj obraz obrnil k svojemu. Nisem ga želela 
pogledati, ker nisem imela česa videti. Vztrajal je, dokler nisem svojih oči 
premaknila na njegove, njegov palec zažrt v mojo kožo. 
“Trik je v tem, da mi ob tebi ne bi bilo prijetno brez maske.” 
Zmrazilo me je. Dolgo sem razmišljala, kaj bi rekla. Če bi bila bolj 
oprijem ljiva, bi lahko tišino obrisala z vetrobranskega stekla. 
“Ampak saj sploh nisi poskusil.” 
“Pač vem …” 
“Dobro veš, da ti občutki niso povezani z mano, ampak s tabo in tvojimi 
negotovostmi! Verjetno bi te čisto lepo sprejela, pa si sam delaš v glavi 
scenarije, da te ne bi, ker se sam obsojaš bolj, kot bi te lahko katera koli 
druga oseba!” se je usulo iz mene. Plaz čustev, plaz besed. 
“Če ne nosiš maske, še ne pomeni, da si pristna in iskrena!” 
Besede je iznenada frcnil vame, kakor drobne kamenčke, in zadeli so 
mesta, kjer je najbolj bolelo. Peklo, če sem natančna. Če nekdo vate frcne 
kamen, vedno peče. Želela sem vreči te kamenčke stran, ven iz avta, na 
makadam zunaj. Ugasnil je motor. V trenutku afekta sem skorajda planila 
k njegovemu vratu in na hrbtni strani poiskala čip in zdrsala po njem, da 
bi videla, kako se njegova govor in vedenje glede na različne maske spre­
minjata. Potem pa sem pomislila, da nima smisla gledati tega, vseh teh 
plasti, ki si jih človek nadene, ker želi ugajati, pripadati, biti sprejet, ljubljen 
in objet v navdušenje. Moja duša se je dušila v tej poplavi nepristnosti. 
Dlani sem stisnila med kolena in si nohte zarila globoko v kožo. 
“Ampak če tako zelo ceniš iskrenost, ti bom pa iskreno povedal. Si pač 
oseba, ob kateri samo ubijam čas.” 
Čas ni bil namenjen ubijanju, ampak temu, da ga čim bolje živimo. Ni­ sem ga želela ubijati, zato res nisem razumela. 
“No, samo da sva si na jasnem – ne želim biti oseba, s katero ubijaš čas.” 
“Sprejmem tvojo odločitev,” je mehanično dejal. 
Tako, dal mi je to iskrenost, ki sem jo hotela, in njena realizacija ji je 
vzela nekaj čara. Želela sem stran, kakor želim stran vedno, ko se mi zdi, 
da je srce samo navadna črpalka, ki črpa kri. 
1552 Sodobnost 2020
Tanja Špes Maske

“Črpalka,” sem se spomnila in mu ukazala s popolnoma nevtralnim 
glasom. Vsa pričakovanja noči, ki bi dala zadovoljstvo najinima telesoma 
in mojemu lačnemu srcu, so se razblinila. Še nekaj časa je neuspešno iskal 
moj pogled, nato pa znova vžgal motor, zapeljal vzvratno in se vključil 
v promet. Ne da bi zares poslušal vsebino na radiu, je nenehno menjeval 
postaje in spraševala sem se, ali zato, ker v avtomatiku pogreša prestave. 
Odnehal je šele, ko sem odločno pritisnila gumb za izklop. 
“Oprosti, ne slišim dobro.” Ker ne poslušaš. “Ko sem bil majhen, je blizu 
mene odjeknil strel. Preblizu.” A vseeno dovolj daleč. 
Bencinska črpalka se je skušala bohotiti v umazano rumeni barvi, ven­ dar ji ni najbolje uspevalo. Odšla sem v notranjost in poiskala avtomat za 
kavo. Nisem se mogla spomniti, kakšno pije. Jo sploh pije? Zadnjič, zjutraj, 
pri meni, sem mu jo skuhala, a ne vem, ali jo je spil ali zlil v odtok. Ni me 
vprašal za sladkor ali mleko, ni komentiral, ali je vodena ali močna, ampak 
saj se nisem mogla zaplesti z nekom, ki ne pije kave, ali pač? Prodajalec 
za pultom z masko ustrežljivosti me je z zanimanjem preučeval. Prepri­ čana sem bila, da bi bila razočarana, ko bi jo snel. Če bi jo snel. Nekaterih 
je preveč strah samih sebe, da bi se lahko kadar koli v življenju pokazali 
s pravim obrazom. Morda bi ga do takrat, ko bi jo snel, že dovolj vzljubila 
in se navadila na njegovo prisotnost. 
“Nekateri vam očitajo, da program ne bi smel biti v rokah vsakega posameznika …”
“Bi vi želeli, da vašo masko programira nekdo drug?”
Pomislim, da bi bilo to včasih res lažje. 
Posmehne se mi. “V programu ni nobenih karakteristik, ki bi lahko škodile, 
še vedno je varnost na prvem mestu.”
“Kako lahko to trdite z gotovostjo? Nekatere karakteristike so same zase sicer 
res nedolžne, kombinacije pa so lahko izjemno nevarne …”
“Program je pod nadzorom. Smo profesionalci. Vemo, kako daleč lahko 
gremo.” 
Pogled ji na uro uhaja bolj pogosto, kot bi si želel kdor koli med pogovorom. 
Ne želim, da odide, dokler ne dobim dovolj materiala za svoj projekt.
“Kaj pa odvisnost? Eden izmed resničnostnih šovov je nekaj tednov nazaj izpo-
stavil to tematiko … Mnogi izmed udeležencev poročajo, da se z maskami počutijo 
varno, imajo občutek nadzora nad okoljem, svojih mask ne bi želeli nikoli več 
sneti … Gledalci šova lahko na lastne oči spremljajo, s kakšnimi frustracijami 
se soočajo udeleženci …”
Zaheheta se. “Z maskami ali za maskami?” Smeh nadomesti resnobnost. “Se 
vam ne zdi, da se v resničnostne šove prijavlja specifična skupina ljudi? Čustvena 
1553 Sodobnost 2020
Maske Tanja Špes

nestabilnost bi našla pot, da se zakrinka v vsakem primeru, saj vam je jasno, da 
Maske niso edine maske, ki obstajajo?”
Stisnem ustnice. Če je njena drobna postava dajala vtis, da jo bom lahko 
postavil v podrejeni položaj, sem se krepko zmotil. Sicer pa … nihče nedolžen se 
ne bi spomnil takšnega veletrika. 
Pretehtala sem ponudbo kave in izbrala navadno črno ter jo zavarovala 
s pokrovčkom. Zlezla sem nazaj v avto. V tišini je v nekem svojem ritmu 
odsotno tapkal po volanu. 
“A imaš obe zase?” se je nasmehnil. 
“Ne, samo čakam, da se ohladita na pravo temperaturo.” 
“Optimalna temperatura za pitje kave ne obstaja, ti neumnica!” 
Njegova zbadljivka me zaradi podtona nežnosti ni zbodla, kot bi me, če 
bi jo zgolj prebrala. 
“Gledališče?” 
Prikimala sem. Zapeljal je na rob pločnika in odleglo mi je, da v bližini ni 
bilo nobenega pešca. Če bi bil, bi zdaj zagotovo preklinjal brezobzirne voz­
nike in umazano vodo, v katero so mu padli vsi načrti za preostanek noči, 
saj mu ne bi preostalo drugega, kakor da gre nazaj domov in se preobleče. 
“Hvala za kavo,” je mehko rekel, čeprav se je sploh ni dotaknil. Ni si 
opekel jezika, tako kot si ga je skoraj vsakič, ko se je dotaknil mene. Morda 
se bo peljal naprej, v drug objem, in bo temu ponudil mojo kavo, si pridobil 
dodatne točke priljubljenosti, ki mu bodo odprle vrata do ljubljenja. V grlu 
sem začutila slabost. Ta beseda je bila prelepa za to, kar je počel on. On se 
ni ljubil. Ni se mi več ljubilo ukvarjati z njim. Vedela sem, zakaj mi je bila 
njegova maska tako všeč. Ob njej je prišla ven neka boljša verzija mene, 
dajal mi je motivacijo, da sem se lotila stvari, ki se jih drugače sploh ne bi, 
dajal mi je navdih, tudi za to, da si ustvarim iluzijo, da sem dovolj posebna, 
da bo ob meni snel masko in pokazal svoj pravi obraz. 
“Malenkost,” sem rekla, si vzela še eno cigareto in zaprla vrata, ki so na 
mojih dlaneh pustila moker odtis. Verjetno bodo kasneje podobno mokre, 
ko jih bom odmaknila od obraza. Kasneje. 
Zlati strop bogate dvorane je pačil moj odsev, medtem ko so ga pre­ številna ogledala množila. Če bi drug drugemu nastavljali ogledala v bolj 
pomembnih situacijah kakor za nanašanje in popravljanje ličil, kako bi se 
videli? 
Odprla sem vrata v eno od manjših dvoran, ne da bi zares pogledala, 
katero predstavo igrajo. Nikoli nisem. Ni mi bilo mar; tudi tukaj je bila 
vse samo igra. Ob tej uri je bilo gledalcev malo. Mimo tesno objetega para 
1554 Sodobnost 2020
Tanja Špes Maske

v parterju sem odšla v eno izmed zadnjih vrst in se s koleni, prižetimi k 
prsim, ulegla na dva mehka, v rdeč žamet oblazinjena stola. Drame drugih, 
ki so se odvijale v ozadju, ne da bi jih prav zares zaznavala, so me pomirjale. 
Toplota prostora in zadušena svetloba sta me zibali v prijetno sanjarjenje. 
Na koncu vedno ostaneš sam. Na koncu se zaveš, da moraš navdih najti 
v sebi, ker če ga najdeš v drugem, bo vse skupaj izginilo skupaj z njim, 
z njegovo masko, neznano kam, v drug objem. Polglasno sem izdihnila. 
Včasih se tvoje življenje prav zares ne zdi tvoje.
“Zahvaljujem se vam, da ste si vzeli čas.”
Prikima in ukrivi ustnice, kot da ne ve več prav dobro, kako se nasmehniti. 
Pogleda v svojo dlan, kot da se želi rokovati z mano, a jo nekaj zadržuje. Oblije me 
z modrino. “Nobenega senzacionalističnega naslova, prav? Sporazum pravi …”
Praviloma ne prekinjam sogovornikov, vendar me njen ton pripravi k temu, 
da prekršim bonton, še več, zdi se mi popolnoma prav, da to naredim.
“Dobro poznam sporazum, hvala za opomnik. Vaše zastopnike smo že obve-
stili, ampak v vednost tudi vam – hkrati s tem intervjujem bomo objavili še nekaj 
pripovedi uporabnikov … In brez skrbi, naslov prispevka bo povsem običajen. 
Maske.”
1555 Sodobnost 2020
Maske Tanja Špes