Leto XXV.
Poštnina plačana v gotovini.
Lendava, 5. junija 1938.
Vredništvo v Lendavi hš. 67, uprava v Črensovcih, Slov. Krajina.
Letna naročnina v državi 30 Din., mesečno 2·50 Din., v inozemstvi 72 Din., mesečno 6 Din. z M. Listom letno 100 Din. Na sküpni naslov pri širitelaj v državi je letna naročnina 24 Din., mesečna 2 Din. — Plačati se mora naprej. Štev. položnice 11806. Rokopisi se ne vračajo. — Cena oglasov : Cela stran 800 Din., pol stran 400 Din. i tak niže poslano i med tekstom vsaka reč 2 D. mali oglasi do 10 reči 5 Din., viševsaka reč 1·50 Din,
I Düh boži je plavao nad vodami.
(Gen. 1.—2.1
Te reči čtemo v Pismi, štero nam je Bog poslao z nebes v Mojzešovoj prvoj knigi v 1. poglavji v 2. vrsti. Tak nam pravi ta vrsta, ka je zemla bila posta. Na njej gosta kmica i sami prepadi. Ar je pa Düh boži plavao nad vodinami, so se te lepo razdelile, püsta zemla je postala rodovitna i temo je zamenila sunčna i mesečna svetloba. Po božem Dühi je stvorjen red i mir, je prišlo živlenje, je prišla svetloba, ki kaže na varno pot. To troje nosi Düh boži na svet i to troje rodi v človečem srci,
V Svetom Pismi vodine pomenijo lüstvo. Zato je i Gospod Jezuš na zadnjoj večerji v vino püsto tüdi par kaplic vode i to tak spremeno s svojo božo krv, naj razglasi mrzlomi človečanstvi, da se po svojoj krvi šče ž njim zdrüžiti, je šče posvetiti.
Düh boži rodi red, živlenje i svetlobo. I ravno to troje menka človeštvi. Reda, mira nikdi. Človik je zdvojen, sam vu sebi, v sovraštvi do bližnjega, v punti z oblastjov. Potrebüje zato Düha božega, da te napravi red v njegovoj düši, da pomiri njegove strasti, ki burkajo mir sveta.
Düša denešnjega človečanstva v milijonaj kotrig je mrtva.
Ne oživla je lübezen do Boga zato so milijoni živi mrtveci, k na visine gledati ne morejo, nego se potaplajo v blati grehov. Brez lübezni nega živlenja. Düh boži je večna lübezen, ki zdrüžüje Očo i Sina v ednoj božoj naravi i brez štere lübezni níšče ne more postati dete bože i dedič večnoga živlenja. Živlenje düše Düh bož rodi, samo on more zdignoti pogled mrtvoga človeštva proti nebi kde lübezen kralüje.
Düh boži je vretina svetlobe. Kde nega svetlosti, tam si blodi. Svetlost kaže na istino, da si jo osvojimo, i kaže na krivico da se je ognemo. Ta svetlost menka človeštvi. Večina ga blodi večina ne pozna namena živlenja cila živlenja i še tista menšina ki pozna namen i cio živlenja ar nema svetlobe, ga ne dosegne potrebna njemi je svetloba božega Düha, ki kaže na pravo po i ki je zednim moč i hrana ni toj poti za dosego človečega na mena i cila.
Risaoski svetki naj nam prinesejo obilnost božega Düha da se napuni naša düša z velikim mirom, z velikov lübeznostjov i velikov svetlostjov.
Pridi, Düh boži !
Pismo banskoga svetnika
preč. g. Klekl Jožefa na gospoda bana, naj nujno pomaga od velikanske povodni prizadetoj Slovenskoj Krajini.
Gospod ban !
Maja 23. ponoči je že itak naraščena in bregove preštopivša Müra tak naglo vrgla v 70 km. dužini od Petanjec do Benice svojo kalno vodo na naše siromaško lüstvo, da s perom povzročene škode ne mogoče opisati.
Po tistoj nemimoj, nesreče punoj noči sem se po banovinskoj cesti pelao na sedež sreza v Lendavo v najvekšoj nevarnosti, ar skoro po meter globokoj vodi sam se tüdi mogo voziti. Na srezi sam oproso oblast, naj Vas taki obvesti o nesreči i zaprosi Vaše pomoči. A držim za dužnost, da Vas zdaj, kda že vode. kaplejo i kda se povzročene škode v goloj grozoti natenkoma gledajo, da Vas osebno s tem pismom zaprosim nujne pomoči.
Prebivalci, šterim so se hiže podrle ali podirajo, ali so tak poškodüvane, da potrebüjejo vekši popravek, naj dobijo posojila brezobrestno. Siromaki pa naj dobijo podporo, da si svoje siromaške kučice morejo v red postaviti. Dača naj se ne terja od ponesrečenih i naj banovina potom finančne direkcije ide prizadetim na pomoč, da pri prijavi parcel, šterih števila obvüpan narod ne ve, da pri tom oblast pride na lice mesta in spiše škodo gor i dožene tüdi sama oblast, kakše številke nosijo poškodüvane parcele.
Prek 60 let takše katastrofe
ne doživela Slovenska krajina. Nevola je grozna. Zavblo lanskih poplav narod nema živeža hiti za sebe, niti krme za živino. Posajen krompir s kukorcov vred je vničen. Semena ne, živeža ne. To so življenske potrebščine, to je prva sila, vse drügo je postransko v banovini. Zato nujno prosim potrebna živila za lüdi in potrebno krmo za živino, pa pridenem: semena za vse tiste, ki na teh rečeh zaradi siromaštva pomenjkanje trpijo.
Prosim pa g. bana, naj nujno priskoči na pomoč i naj pride tüdi sam v naše opüstošene kraje in vidi na lastne oči našo nesrečo. Prosim tüdi g. bana, naj opomina predsednike občin, da ne dovolavajo kvarlivih, plesnih veselic v toj velikoj nesreči, da doblen živež in krmo taki razdelijo in naj ne čakajo, da bi se to pokvarilo, pa naj do siromakov nosijo očinsko, vsmileno srce, da njihova lübezen konči düšo potolaži, kda se zadostna gmotna sredstva ne morejo dati na razpolago.
Vse podpore pa naj se delijo po že ustanovlenih prehranjevalnih odboraj.
Poznam radodarno i vsmileno srce g. bana, zato se vüpam, da se bo odprlo tüdi Slovenskoj krajini, ki jo je Pohodila težka nesreča povodni i v tom vüpanji, v lübezni do naših ponesrečencov beležim
KLEKL JOŽEF,
dühovnik, banski svetnik.
Razgled po katoličanskom sveti.
Sprejem kardinala Pacellija, papovoga legata v Pešti : Bio je nad vse veličasten. Stojezerna mladina ga pozdravlala z zastavicami v rokaj i nešteta vnožina naroda. V Pešti je vse bilo v cvetji, vse v zastavaj. V imeni vlade ga je pozdravo minister Kánya, v imeni države kralevski namestnik Horthy. Kardinal je stopo iz aotoja i ognjevito gučao od veličine krščanstva. Svoj govor je dokončao v madjarščini s sledečimi pozdravi :
„Éljen az Euchatfistikus Világkongreszus.“
Živeo eucharistični svetovni kongres !
Éljen Krisztus Király! - Ziveo Kristuš Krao !
Éljen Magyarország Nagyasszonya ! - Živela Zmožna Gospa Vogrske !
Éljen Szent István, apostoli király ! - Živel sv. Števan, apoštolski krao !
Éljen Magyarország ! - Živela Madjarska !
Govor je narod tak navdüšo, da bi prebio kordon i küšüvao kardinali roko, če ga policija ne bi močno držala.
Mešno vino na euch. kongresi. Vogrske državne i zasebne kletarne so dale 59 jezero litrov vina za svete meše, štero se je v ednom lagvi blagoslovilo pred začetkom kongresa.
„Naj žive Kristuš Krao, Vladar toga lepoga sveta kre Donave i vladar sveta !“ Te reči je spregovoro papov delegat, kardinal Pacelli, kda je stopo na Peštinska tla. Vredne reči namestnika sv. Oče. Na spravišči v Industrijskoj palači je pa govoro od Presv. Olt. Svestva, ki je vez edinosti.
Tržaški škofijski Sedež zaseden. Pred poldrügim letom se je odpovedao tržaške škofije dr. Fogar, pravičen, odločen, Pobožen višji pastir. Na njegovo mesto je sv. Stolica imenüvala škofa iz Reke, Fiume, mrs. Santina. Novi škof zna tüdi slovenski. Ve pa ma v svojoj škofiji dvestojezero vernikov slovenskoga i hrvatskoga maternoga jezika. Sv. Düh Bog naj ga krepi vu vodstvi teške tržaške škofije, štero so zavolo teških razmer mogli svoj čas zapüstiti dr. Karlin, naš pokojni višji pastir.
Procesija Najsvetejšega Oltarskoga Svestva na Donavi. — Prečiščavanje dece. — Sv. meša za grčko katoličane, naj se pravoslavni i luteranje zdrüžijo v Kristušovov cerkevjov. 27. maja ob 8 večer se je vršo v Budapešti eden od najbole svečanij prizorov eucharističnoga kongresa. To je bila nočna procesija z Najsvetejšim po Donavi. Po Donavi je vozilo 16 lepo okinčanih ladij, na tretjoj se je vozo papov poslanec kardinal Pacelli z Najsvetejšim. Med tem časom so vsi zvonovje po cerkvaj slovesno zvonili. Procesijo je gledalo okoli miljon vernikov, šterim je papov poslanec podelo blagoslov z Najsvetejšim. Drügi den, to je 28. maja je bilo zbrane iz vse Madžarske 130.000 dece, za štere je slüžo sv. mešo Pariški kardinal Verdier. Deca je mela v rokaj snopičke pozlačenih pšenih vlatih i vsaka vlat je pomenila edno dobro delo, štero je dete včinolo za uspeh kongresa. Po sküpnom sv. obhajili, štero je deci delilo 300 dühovnikov nad dve vöri, je deco pozvao na zajtrk mestni župan. Te den se tüdi slüžila meša po grčkom obredi, štero je slüžo iz Grčije atenski nadškof msgr. Kalavski. Ta sv. meša se je slüžila za zjedinjenje ločenih krščenikov, da bi se vsi nazaj povrnoli v krilo kat. cerkve, od štere so se odtrgali.
Govor papovoga poslanca na Trgi junakov o sodobnoj veri. V svojem velikom govori, s šterim se je začno kongres, je kardinal Pacelli omeno junaško zgodovino vogrskoga naroda, ki je bio branik krščanske vere proti napadom od vzhoda. Zahvalo se je tüdi regenti vogrskoga kralestva, dühovščini, vladi, kardinali primasi Serédyji, pripravlajnomi odbori i vsem, ki so pripomogli k toj velikoj slovestnosti, kak i vsem zbranim iz celoga sveta za obisk. Nato je povdaro, da se morajo okrepiti v lüdej osnovne verske istine zveličanja, posebno v denešnjih časaj brezvere. Zdaj, kda se zdigavle proti Križi temna fronta brezbožnikov, se moramo mi, okrepleni s sv. Hoštijov boriti proti njim. Kristuši so nasprotüvali i njemi še nasprotüjejo. Ali zmaga vsikdar Kristuš. — Kde je Herodeš, kde Pilat, kde Neron, Dioklecijan i drügi, ki so preganjali Cerkev? Premagani so, prah i pepeo so oni sami, ravno tak vse tisto, ka so kovali proti Kristušovoj Cerkvi, prah i pepeo vsa njihova moč i slava ! Ravno te neizprosen zakon bo vničo tüdi njihove vučence, zmagao bo pa Kristuš i tisti, ki ga nasledüjejo. Zato prosimo s toga mesta bože Srce, naj posveti v srca
onih, ki sedijo v kmici i senci smrti! — Pridi k nam Tvoje kralestvo ! Tak prosimo Kristuša mi, ki se zbiramo okoli stola Gospodovoga v dühi istine i lübezni. Kde nega toga düha, tam je pokvarjenost, tam vmira pobožnost, tam nega zveze med verov i ravnanjom. Zato pa držimo zvezo s Kristušom v svetom Olt Svestvi. Brezboštvo je prineslo splošno sovraštvo i nevole, ki tiskajo človeštvo, to pa zato, ar je brezverska modrost pretrgala odnošaje z večnim Očom vsega človeštva i spačila tüdi prave odnošaje med človeštvom. Zato to splošno sovraštvo i neprestani spori, zato živlenje brez veselja, sreče i mira. Krivico delajo zato tisti, ki slabijo odporne sile krščanske drüžbe i. jemlejo Cerkvi njene pravice i vzgojo mladine. — Nato je poslanec Spomno navzoče na sv. Očo Pija XI. i je pozvao, naj poslüšajo njegove navuke i se lübijo med sebov.— Da se bo popravo dnešnji slab položaj človeštva je potrebna predvsem prenovitev človečega düha. — Nato je poslanec otvoro kongres, ki se je začno te, kda na vzhodi i zahodi pokajo štüki i se grobi napunjavlejo z žrtvami bojne. Kardinal je zaklüčo svoj govor z rečmi : Naj pride k nam Jezušovo kralestvo: kralestvo istine, milosti i svetosti, pravice, lübezni i mira !
Horvatje na kongresi v Budapešti. Horvatov je dospelo v Budapešt okoli štirijezero. Vodila sta jih nadškof dr. Stepinac i dr. Srebrnič škof. Bivši Beogradski nadškof, Rodič, i več drügih hrvatskih škofov. Ar vsaki narod bio pozvani, da drži enkratek govor pred Jezušom na kongresi, so zmed Zastopanih 44 narodov tüdi Horvatje meli govor. Govorio je vsevučelišni profesor medicine na zagrebečkom vsevučilišči dr. Miloslavič. Njegov govor se je glasio: Vaša Èminenca, Odposlanec Sv. Oče! Slavleni Gospodje Kardinali! Prezvišeni Gospodje Nadškof i i Škofi ! Katoličanski bratje i sestre vsega sveta ! V tom slovesnom časi, kda katoličanski narodi vsega sveta, zbrani okoli Kristušovoga namestnika na zemli, z živov verov i gorečov lübeznostjov klečijo pred Najsvetejšim Oltarskim Svestvom, da se poklonijo svojemi Skritomi Bogi med nami, prikaže se na tom mednarodnom zbori tüdi Hrvatski narod. Hrvatski narod, ki je nazvan od Pape Leona X. antemurale christianitatis— predzidje krščanstva“, pozdravla te velepomembni svetovni eucharistični kongres iz beloga Zagreba, iz vseh mest i vesnic hrvatske domovine, iz dalnih delov i krajov sveta, gdekoli živejo Hrvatje. Nam Hrvatom je Olt. Svestvo vez lubezni, štero jedino more rešiti i preporoditi te svet. Prek Presv. Oltarskoga Svestva smo mi zdrüženi z vsemi narodi sveta v zadovolstvi i svedočanstvi proti vsakomi brezboštvi i. v lübezni, štera v Oltarskom Svestvi ma najmočnejši izraz, zidamo tüdi mi nove fundamente sloge, mirü i sreče med narodi sveta. Kak se je držao, tak se i dnesden drži krepko hrvatski narod stene sv. Petra i pred licom celoga sveta z Svetim zanosom i sinovskov vdanostjov pozdravla isv. Očo, Papa Pija XI. v osebi Njegovoga Odposlanca, Slavnoga Kardinala Pacellija. Živeo Kristuš Krao v Presvetom Oltarskom Svestvi! Živeo sveti Oča, Papa Pij XI !
Slovenci na kongresi v Budapešti. Prišlo jih je okoli 400. V imeni slovenskoga naroda je pozdravo kongres Dr. Korošec Viktor, vseučilišni profesor z Ljubljane. Njegov govor objavimo, kda ga do rok dobimo. Naše lepe narodne noše so zbüjale v Pešti posebno pazko. Ro-
2
N O V I N E
5. junija 1938.
mare Slovenske so vodili naš lavantinski prezvišeni g. knezoškof, dr. Tomažič. Z slovenskimi romari so bili tüdi dr. Ujičič, beogradski nadškof, bivši profesor ljubljanskoga vsevučilišča.
Največ Čehoslovakov na kongresi. Na posredüvanje pariškoga nadškofa i kardinala Verdiera je Češka odprla svoje meje i je 12 jezero lüdi priromalo iz Češke na kongres v Budapešt pod vodstvom praškoga nadškofa. Največ je bilo Slovakov.
16 kardinalov na kongresi. Na kongres v Budapešt je priromalo 16 kardinalov i okoli 150 püšpekov. Teliko cerkvenih dostojanstvenikov ešče nieden euharistični kongres ne vido. Duhovnikov je bilo 5000 i v 92 cerkvaj so mešüvali.
Jezero belih golobov so püstili v Pešti v zrak po tistom, kak se je sv. Oče okrožnica preštela, naj ti golobje glasijo mir, ki ga naznanja pod belim krühom prebivajoči Jezuš. 
Stojezero moškov pri prečiščavanji. Pri polnočnici na kongresi je bilo stojezero moškov preciščenih. Pri zadnjoj sv. meši v nedelo, štero so slüžili svetoga Oče namestnik, kardinal Pacelli, pa nad milijon lüdi se je prečistilo. Pri svetoj meši je spevao pesmarski zbor 1700 pesmarov.
Govor svetoga Oče. Kristušov namestnik so ob pol edenajsetih spregovorili po radioi i pozdravili eucharistični kongres v Budapešti. Njihov glas se je treseo od genjenosti, bio je glas jočečega i od sveta se poslavlajočega oče, ki obima v lübezni vso svojo dečico. Vsebina govora je bila sledeča: Bio sem pred leti v Budapešti i ešče zdaj mi stojijo pred dušov podobe iz toga lepoga mesta. Vidim svetoga Stevana podobo na ribniškoj trdnjavi. Te sv. Štefan je ešče vaš krao, on prosi za vas v nebesaj i podpira vas v vaših težavaj. Njegov svetniki sin sv. Milko (linie) naj bo mladini patron, po njegovom zgledi naj se ta ravna. Duh svetoga Ladislava i sv. Euzabete naj vas napunjava. Blagoslavlam v prvoj vrsti dečico Madjarske. Naj zraste na veselje Jezuši v Oltarskom Svestvi. Blagoslavlam dühovščino i vogrski narod. Bog naj vodi ravnitela Vogrske i celo vlado. Zahvalim se za topli sprejem, šteroga je deležen postao moj odposlanec, kardinal Pacelli. Zahvalim se odbori za trüde i vsem romarom iz celoga sveta za obisk. Vse naj blagoslovi Oča, Sin i sveti Duh. Bog. Amen.
Novi düh v kat. Austriji. Dozdaj so s Salzburgi včile deco samo č. sestre, zdaj se pa organizira odgoja samo po narounosocialističnom recepti brez sester. V Linzi so strankino knižnico prenesli v katoličansko seminišče. — Razpüščena je v Beči osrednja organizacija kat. akcije. Mesto kat. sester ščejo vzgojo mladine prevzeti narodnosocialistične sestre, zvane „žute sestre“. V te namen je že postavlena od vlade Lina Huber, ka zbije redovnicam z rok vzgojo mladine i ta pride v roke narodnosocialističnoj stranki, štera je protikatoličanska i protiverska. Vlada je prepovedala izdavanje katoličanskoga lista: „Trierischer Volksfreunda“.To je bio eden najstarejših katoličanskih listov v Nemčiji.
Kat. drüštvo Istine. Na Angleškom je doma i ma štirinajset jezer kotrig. Drüštvo je letos že izdalo poldrügi milijon verskih snopičov i nad 22 jezero katoličanskih knig. Drüštvo ostro nastopa, naj se nebi vršo v Londoni brezbožniški kongres. Slobodnomiselci so ga šteli obdržati, a to drüštvo z cele moči dela za to, da ga prepreči, kak so ga preprečili belgijski katoličanci. To pa zato, ar v slobodnomiselce so skriti samo komunistični brezbožniki.
Nedela
risalska.
Evangelij (Sv. Janoša 14.) Tisti čas pravo je Jezuš vučenikom svojim : Či što lübi mene, rejč mojo bode zdržavao ; i Oča moj de lübo njega, i k njemi pridemo, i stanje si pri njem napravimo. Ki ne lübi mene, moje rejči ne zdržava. I rejč, štero ste čüli, nej je moja, nego onoga, ki je mene poslao, Oče. Eta sam pravo vam, pri vas bodoči. Oveseliteo pa Düh sveti, koga pošle Oča vu mojem imeni, on vas bode včio vsa i prinašao de vam na pamet vsa, šterakoli sam vam pravo. Mer vam ostavlam, mer moj dam vam; nej, liki svet dava, jas vam dam. Naj se ne burka srce vaše, niti se ne boji. Čüli ste, ka sam jas vam pravo: odhajam, i pridem k vam. Da bi lübili mene, radüvali bi se zaistino, ka idem k Oči: ar je Oča vekši od mene. I zdaj sam vam povedao prvle, liki bode, naj, gda včinjeno bode, verjete. Že ne bom dosta gučao z vami, ar je prišo poglavnik etoga svejta i vu meni nikaj nema. Nego naj spozna svet, ka lübim Očo, i kak je meni zapovedao Oča, tak činim.
Sin boži se je prikazao na zemli očividno, v človečoj podobi, pa je živo več let med lüdmi. Zato ga dobro poznamo. Sveti Düh pa se je samo dvakrat prikazao v podobi. Pri Jezušovom krsti v podobi goloba, na risaosko nedelo nad apostoli v podobi ognjenih jezikov. Njegovo delovanje med nami je skrito, tiho, skrivnostno. Zato ga malo poznamo, malo cenimo. Odzdaj naprej več ne sme tak biti, ar je delovanje Sv. Düha nad nami v našoj düši neizmerno veliko i važno. Poglejmo.
Ka dela Sv. Düh? Najbole bomo to razmili, če vzememo Primero v naravi. Ka dela sunce? Sunce davle zemli živlenje. Vse živlenje na zemli Prihaja od sunca. Mislimo si kakši den meseca januara. Nebo sivo, oblačno. Sneg leži vse poprek, pod nogami škriple. V naravi nikšega živlenja, vse je mrtvo i mrzlo. Zakaj? Sunce menka. Redko se pokaže, i če se, nema moči. Poglejmo pa zdaj ! Vse je lepo zeleno, vse v cvetji. Što je to naredo ? Sunce i samo sunce.
Ka sunce v naravi, to dela v nadnaravnom živlenji ali v düšah Sv. Duh. Narava ma svoje živlenje, telo ma svoje živlenje, düša ma tüdi svoje živlenje. Na tom nadnaravnom živlenji düš opravla svoje veliko delo Sv. Düh. Vlevle nam milost božo. Da, milost božo! Milost boža je živlenje, je sreča i bogastvo naše düše. Ka je sunčna svetloba i toplota za zemlo, pa šče več je milost boža za düšo. Jezuš nam je milost zaslüžo, Sv. Duh jo pa deli. Pri sv. krsti, pri fermi, pri spovedi, pri vseh svestvaj. — Sveti Düh je tisti, ki nam milost deli. Sv. Düh včini, da postanemo deca boža, prijatelje boži, lüblenci boži, svetišča Sv. Düha, svetišča celoga presvetoga Trojstva.
Oh, če bi mi mogli razmeti, kak lepa je düša v milosti božoj! Kak žuboreče, kak živo i različno je živlenje v njoj! Kak na najlepšem ogradi, šteroga obdelavle sam Sv. Düh.
S sedmerimi svojimi darovi jo je obdaro i z lepimi jakostmi okinčao. Lepo je zdaj poleti v naravi. Toda vsa ta naravna lepota se ne da primerjati z lepotov düše v milosti božoj. Düša je tak lepa, da se Bog v njo zalübi i da sam pride v njo stanüvat: „Če me što lübi, bo mojo reč spunjavao; i moj Oča ga bo lübo i bova k njemi prišla i pri njem prebivala“.
Tak te: Bog Oča i Bog Sin prideta k človeki, ki lübi Boga, i pri njem pa v njem stanüjeta. Gde sta Oča i Sin, tam je vsikdar tüdi Sv. Düh. Zato piše sv. Paveo : „Ne vete vi, ka ste svetišče bože i da boži Düh v vas prebiva ?“ (1. Kor. 3, 16).
Človek krščanski, ki si v milosti božoj, ti niti ne veš, kak srečen si ! Bog sam v tebi prebiva. Svetoga Düha svetišče si. O kak lepa je naša vera, ki nam prinaša takše darove : Boga samoga v naša srca, Düha božega.
Delo Rafaelove drüžbe za Slov. krajino.
Kak potrebna je bila ta drüžba za Slov. krajino i njene izseljence, dokazüje njeno obširno delo. Med drügim naj omenimo samo vnoge prošnje, štere prihajajo vodstvi drüžbe, da poišče toga i toga izseljenca, ki se ne javi svojim domačim. Kral. banskoj upravi v Ljubljano je poslala polo s podatki za izseljenca v Canadi, da ga poiščejo. Potem prihajajo drüžbi prošnje, naj posredüje potom našega poslanstva za delavca, šteroga izkoriščajo, ali so njemi stavili plačo. Drüžba posredüje, piše na banovino, na poslanstvo, našemi izseljenskomi dühovniki, da pomaga našim lüdem, da tej pridejo do svojih pravic. Delavci iz Nemčije prosijo pojasnila, kelko mark smejo pošilati v domovino. Drüžba pozvedi i objavi v Novinaj,
da smejo pošilati mesečno 40 mark i pojasni, kakše listine morajo meti delavci, da lehko telko pošilajo. Iz tüjine se javi drüžbi delavec, ki se je ponesrečo, preteklo je od tistoga časa že leto dni, odškodnine pa ešče ne dobo. I drüžba posredüje za njega. Takših i spodobne prošnje prihajajo den za dnevom, da pri tom niti ne omenimo vnogih naročitev ne naših, nego drügih slovenskih listov, knig, čiseo itd., štere drüžba naroči na prošnjo delavcov. Letos samo važnih prošenj smo rešili dozdaj že prek sto. Prosimo prav lepo vse : izseljenci i njihovi domači, postanite člani drüžbe, da z malenkostnov članarinov pomagate sami sebi i vnogim našim, ki trpijo v tüjini za svoj vsakdenešnji krüh.
Vojne dobave Francije Rdečoj Španiji.
Znani zvünešnji politični sodelavec pariškoga lista „Figaro“, grof d’Ormesson, pozivle v edsvojem članki francosko vlado, naj v istini izvaja načela „nevmešavanja“. Francija je najmre v preminočnosti dosta pogrešila i tüdi zdaj se ne drži „načela nevmešavanja“, štero je proglasila. Dovolila je pošilanje pro-
stovolcov v Španijo, štero so prek Francije pošilale Rdečoj Španiji marksistične stranke raznih držav. Pa tüdi prevoz vojnoga materijala je dovolila. D’ Ormesson pozivle, naj bo konec tomi deli, ar je to ne samo lažlivi položaj, nego tüdi najvekša nečlovekolübnost, ar se s tem samo podugšavle prelevanje krvi.
100 letnica kralevske garde.
Kralevska garda je te dni proslavila 100 letnico svoje ustanovitve. Pri toj priliki sta
Nj. Vel. krao Peter II. i Nj. kral. Vis. knez namestnik Pavel častitala gardnim častnikom.
Pariški kardinal, Verdier, na poti na eucharistični kongres, še stavi v Ljubljani.
Pomagajte siromaškim poplavlancom.
Prosimo vse tiste, ki morejo i ki neso trpeli od povodni, naj pomagajo sirmaškomi narodi, ki je trpo od nje. Dajte njim krmo, dajte njim živež. Mesto plesnih veselic i drügih nepotrebnih reči Pomagajte svojemi bližnjemi. Zdaj je prilika, da se pokaže istinska lübezen do bližnjega. Če se pošle dar našemi uredništvi, mi ga drage vole damo dale, kama je namenjen. Glavno je, da se pomaga siromakom, da se pomaga siromaškoj deci, štera lačna breči v mokrih podirajočih se hišaj. Pomagajmo vsi, ki moremo, poplavlancom našim.
Najvekši prijateo naših izseljencov 60 letnik.
Prečastiti gosp. Zakrajšek Kazimir, župnik župnije sv. Cirila i Metoda v Ljubljani, slavijo zdaj šestdesetletnico svojega rojstva. Oni so prvi organizirali naše izseljece i njim držali na stotine dühovnih vaj. V vsakom pogledi so njim šli na roko. Tüdi naše Slovenske krajine izseljenci so najšli v njih velikoga pomočnika i očo dühovnoga. Bog njim naj povrne vse trüde, štere so doprinesli za časno i večno srečo izseljencov. Na duga leta !
Naš vojni minister
v Türčiji. Marič general, naš vojni minister je obiskao türsko državo i je bio vsepovsedi toplo sprejeti.
Kaj gledate v nebo...
Apostoli na gori stojijo, apostoli v nebo strmijo ...
„Možje Galilejci“, vi čolnarji in ribarji, ki pred viharjem na morju niste zbežali, ampak le trepetali ; vi, ki težko verjamete v kaj takega, česar ne vidite, kaj v nebo strmite ?
Mi, možje, Ga še vedno gledamo, kako nas blagoslavlja, tako neskončno je lep, da je sij njegove lepote še vedno v naših očeh in ga nobena svetlost tega sveta ne bo zameglila. — To je odsev Tistega, ki biva v nedostopni luči. Mi Ga še vedno gledamo, oblak, ki ga je skril je le prozorna zavesa, ki nam pomaga, da lažje gleda naše majhno oko v to oceansko svetlobo ...
Pravo Sonce se je dvignilo v poldan in ne bo nikdar zatonilo, tu bo večni poldan !
Aleluja, aleluja, hvalimo Gospoda našega, Presvetlega ; hvalimo Ga za sonce, ki je odtenek Njegove svetlosti ; hvalimo Ga za nočne luči, ki so kakor naša nema hvalnica Njemu, hvalnica lune, skrivnostne lepe Matere Device Marije, in zvezd — vseh božjih svetnikov in svetnic...
Naša srca so kakor utripajoče zvezdice, ki Njemu v čast gorijo in ne morejo izreči zadostne hvaležnosti...
Kaj sliši vaše uho, vi tenkoslušni mornarji?
Slišimo glas mogočne trobente, slišimo kakor šumenje mnogih voda, kakor bučanje prihajajočega grama, kakor da je ravnokar blisnilo ...
Slišimo skrivnostni glas, ki nam govori: „Tako bo prišel !“
Ne z zlato krono na glavi, ne s težkim žezlom v rokah in ne v diamantnem plašču.
Tako bo prišel, kakor je odšel, v svoji mogočni preprosti, ki s samim pogledom nasprotnika vniči.
*
Ali slišite vi, skrivnostni možje, kdaj bo prišel ?
Ne slišimo, ne vprašamo, mi Ga vedno gledamo; danes in jutri in vekomaj, zdaj in vekomaj. Amen, aleluja.
Ni nam dano znati tisti skrivnostni čas, ko bo prišel opolnoči, kakor tat
Izpraševali smo Ga, pa nam nihotel povedati, zdaj več ne izprašujemo, On vedno pred nami živi, On nam vedno govori, večne so Njegove Besede !
*
Kaj gleda moje oko? Vrsta apostolov z gore odhaja. — A to ni počasna hoja utrujenega hribolazca, to je tek hudoumika, ki se je rodil v največji višini, to je plaz, ki bo vse zakril. — Kaj
gledam v njihovih očeh; to je vedno ista svetlost, neugasljiva, to so baklje, ki bodo zanetile svetovni požar. — Ne vidim več majhne vrste apostolov, vidim morje, vidim neskončni ocean blagovestnikov, ki se razlivajo z gore Cerkve na vse štiri vetrove in kraje sveta. — V vseh mavričnih barvah se zgrinjajo in razhajajo z neporušne skale, ki je Njegova Cerkev.
Kdo je ta skrivnostni silnik, ki je ta čudež naredil? To je Njegov Duh, to je Ogenj, jezikasti plamen, ki ga ni mogoče ugasiti, ki neslišno, nenadno prihaja in v hipu odhaja, če ga sprejeti nočeš . . .
Ni vas zapustil sirot, poslal nam je drugega Tolažnika, ki nam vedno na uho šepeta Njegove Besede, Njegove večno sladke Besede . . .
„O Kralj slave, Gospod vseh jakosti in moči, ki si kot največji zmagavec v nebesa stopil, še nam pošlji svojega Duha, vsem v obilni meri, nam vodjem množice, Tvoje svete Družine Cerkve in množici sami, ki je z nami vred kot sveto ljudtsvo sprejelo kraljevo duhovstvo. —
Pridi v tisti elementarni sili, kakor si v prvo Cerkev prišel, v tisti Moči, ki se ji nič ne more ustavljati. — Tako prosimo, tako bodi; Amen, aleluja ! Camplin.
5. junija 1938.
NOVINE
3
„Oče luči, ki od Tebe pride vsak dober dar...“
Té odlomek iz pisma apoštola Jakoba i iz Molitve za Slomškovo beatifikacijo sem premišlavao tisti tjeden pred nedelov, na štero je bio v Maribori slovesno blagoslovleni vogelni kamen za novo bogoslovje. Skleno sem, da tüdi mi izseljenci po vsemogočnom Bogi, ki je Düh, pošlemo svoje molitve na tisti prostor, naj bo rojstni kraj tüdi novih izseljenskih dühovnikov, naših posvečevalcov ... V petek zadvečera sem prvikrat küpo takzvani „billet circulaire“, ki se ga dobi za krožna potüvanja i je točno polovična vožnja ; v mojem slüčaji je to bilo za nekaj več kak 500 km.
Sezna, da sem parkrat morao presedati, pa s potrebnov napetostjov sledio postajam. — Že je šlo na večer, gda sem se bližao cili, 14 km od morja; zato sem meo srečo viditi zahod sunca, šteroga lepoto je težko opisati, takše čüdovito spreminjajoče se lahno rdečkaste svetle farbe.
Že v mraki so me pozdravili sunčno svetli obrazi naših izseljencov. Morali smo stopiti za hip v gostilno na edno kupico nej vina, liki limonade. Povedali smo si par pozdravnih reči, nato pa hajd k vérti vrloga Franca Sobočan i njegove žene, ki mi je že telkokrat pisao, naj pridem, pa sem komaj po večih mesecih mogeo spuniti njegovo želo. Nej čüda, da smo si kesno prek pounoči pripovedavali svoje vesele i težke zadeve.
Nešterni so prišli že te večer, drügi pa zajtra 21. maja v Ourville, da vam tüdi ovadim od toga sestanka. G. plebanoš i dekan so nam radi dali cerkev na razpolago, samo ka so tisti čas njüva šolska deca, ki so jih pripravlali za drügi den na slovesno sveto prečiščavanje, morala edno vöro meti odmor odzvüna cerkve; mislim, da so nej bila čemerna. — Bilo nas je 55 Slovencov, Hrvatov i še dve Polakinji. Meša je bila popevana z oboje strani.
Predgao sem njim od Marije, ki nas je v bolečinaj poleg križa rodila; svojega Sina je pa brez bolečin porodila : pač zato, ka je On brez sence nepopunosti, mi smo pa grešniki, ki zavolo obilnosti svojih grehov ne vüpamo pred lice presvetoga Boga. Te nas pa ona vodi kak najbogša Mati. V tom je razlog za posebno češčenje Matere Žalostne ; iz toga vzroka jo je gvüšno tüdi škof Slomšek tak jako častio. — Naj bi škof Anton Martin tüdi nam sproso kak svetnik dar te pobožnosti, smo pri večernicaj izrecno molili za njegovo beatifikacijo.
G. plebanoš so se nato lepo zahvalili našim izseljencom v cerkvi za lepo pobožnost, meni so pa v zakristiji še posebi povedali, da so oni v Franciji nekda tüdi meli tak veličastno spevanje cele cerkve, zdaj pa nemrejo niti dosegnoti, da bi bar večina prihajala v cerkev, kaj še da bi prihajajoči meli vsi molitvenike, kak so jih naši izseljenci meli. Gda smo se pred Cerkvov zbirali za fotografiranje, smo znova vidili, kak so deca lepo dva pa dva med molitvov rožnoga venca prihajali nazaj v cerkev na navuk.
V gostilni, gde smo meli sküpni obed, sem meo neke vrste predavanje o vseh zadevah, ki jih izseljenci morajo znati: poslüšali so z najvekšim zanimanjom. Ar je bilo vmes dosta Polančarov, sem prečteo „ustanovno listino za novo župnijo presv. Srca Jezušovoga v Polani ; najbole zanimive so jim bile farne meje: Ledava, travniki „Stare“, potok „Libenica“, potočka pri „Ložiči“, tretji potok „Pri gredaj“,
strüga „Staroga Črnca“, „Vučje jame“, potočka „Popovnjek“ i „Babiščica“. Na podlagi not iz kalendara Srca Jezušovoga smo spevali naše krasne narodne pesmi. Med razgovori od osebe do osebe mi je najbole v spomini ostala izjava ednoga, šteromi se e v sne prikazao pokojni prijateo, pa njemi povedao, kak se njemi sveča na benzin prevrgla pa je zgoro...
Proti Rouen-i z autobusom sem se pelao v drüžbi večih izseljencov, ki so mi naprej razlagali svoje nevole. Auto je meo lefekt i tak sem lejko začno „Aperi...“ za soboto: nej sem več vido naravne i umetne lepote, poslüšao sem apoštola, s svetlim vüpanjom v srci : „Razjokajte se idaj, bogatini. Vaše zlato i srebro je zarjavelo — i bo razjedlo vaše meso kak ogenj. Glejte, plačilo, ki ste ga odtrgali delavcom, kriči ! Potrpite tak, bratje, — kajti Gospodov prihod je blizi. Trpi i što med vami? naj moli. Je što dobre vole? Naj spevle hvalnice. Je što med vami bolan ? Naj pozove dühovnike cerkve.“
V Rouen-i, gde sem morao prenočiti, so me nemo pozdravile velke prekoceanske ladje i mogočni žerjavi (za zdigavanje bremen).
Točno ob 8 vöri zajtra sem 22. maja prišao s prvov sküpinov v Pont Audemer. Častitlivi gospod „archiprétre“ so moje „papire“ najšli vredi i sem včasi lejko začno spovedavati ; pa je bilo tüdi potrebno, ka jih je bilo prek 70. Malo pred podnevom smo začnoli s sv. mešov, zato sem govor odložo na odvečerek, po litanijah. Najprle so gori imenüvani gospod kanonik povedali, kakša vzpodbüda je bila tüdi za njih, gda so naši izseljenci i to celo več moškov kak žensk, že popodnevi pristopali h Gospodovomi stoli ; kak krasne so naše pesmi, ki jih toti ne razmijo, a te melodija i prednašanje je nekaj globoko v srce segajočega ; da nam drage vole vsikdar dajo prostor na razpolago. Na njüvo prošnjo sem nagovor ,poslovenčo, i se njim najlepše zahvalo za vse.
Nato sem sam v „čistoj slovenščini“ razlagao odlomek in Gospodovoga poslovnoga govora, ki ga čtemo v celom vüzemskom časi. Ka se pravi prositi v Njegovom imeni od „Oče svetlosti, od šteroga pride vsakši dober dar...“ Kak bi Jezuš sam, ki je 30 let opravlao vsakdene-
šnja dela, molo na mojem mesti, kak Marija. Oča naš, ne samo pravičen Sodnik; vse je pravo nezaslüženo darilo, ka dobimo od Njega. Z molitvov naša düša k Njemi diha, da sprejme potrebni zrak, Düha Njegovoga. Gda nemate časa za duge molitve, te bar male litanije ne vseh, nego nešternih svetnikov opravite, vaših posebnih priprošnikov : presv. Trojstvo, sv. Drüžino, angela čuvara, krstnoga pa férmanskoga patrona premišleno pozdravite, par hipov. Tak je tüdi püšpek Slomšek delao, gda je sestavo svojo večerno pa jütrašnjo molitev, ki jo bomo nakonci molili, da bi naskori dosegno čast oltara i nam po našem vekšem zatekanji za njegovo priprošnjo tüdi več milosti izproso. On, ki je naše krvi i zato še posebi odpreto srce ma za nas; ki je nej dugo od našega časa živo i že slüto naše süne i lepe težave, zato de nas tem bole podpirao, da srečno pridemo tüdi v njegovo drüžbo.
Prenočosem pri ednoj našoj izseljenskoj drüžini, šteroj je gospodar zavüpao srednje posestvo na lepom breščeki v popuno oskrbo, ka sami tam vertivajo. Izredno prijeten mi je bio te oddih, bom njim vedno zahvalen, samo to njim zamerim, da so mi preprečili jütrašnji sprehod par km do postaje, naročivši auto-taksi za mene ; sezna, da je to bilo včinjeno v najvekšoj lübezni, vej mi je moški pravo, da je tak veseli, kak da bi ga lastivni oča obiskali i bi do zadnje minote obisk rad podugšao. Jaz sem te dopodnek šteo viditi še morje, zato sem z vlakom šo v nekaj prek 20 km oddaljeni Honfleur. Samo nesem meo sreče, zaman sem več vör gledao z visikoga brega v smer morja: zvün močne megle i medlovnih obrisov nešternih ladij i železnih stolpov sem nikaj nej vido. Kak „najust“ se je začnolo svetliti ravno, gda sem morao oditi i na vlaki mi je močno sunce večkrat siloma odprlo trüdne oči. Morje skritoga notrašnjega bogastva naših izseljencov sem pa le vido tüdi te dni.	Camplin.
Japonska ma novo vlado.
Japonska je dobila novo vlado zavolo toga, ka na Kitajskom ne šlo vse tak naprej, kak so vojaški krogi računali. Zdaj ma skoro čista vojaško vlado. Nevarnost boja je zato tem vekša.
Slovenski krščanski delavec.
Naše Novine so od svojega nastanka vedno bile glasnik istine, pravice i preganjale krivico. Zato smo tüdi delavci meli v Novinah svojega zagovornika, svoje glasilo. Da bi pa naši delavci i vsi tisti, ki se zanimajo za delavske potrebe i delavske zahteve i žele, lehko še več dosegnoli po svojem glasili, smo dobili v Novinah svoje posebno mesto. Delavci smo za to naklonjenost Novinam iskreno hvaležni.
V pravoj organizaciji dosegnemo svoje zahteve!
Če se posameznomi delavci godi krivica, si navadno ne more inači pomagati, kak da ide pred sodišče. Istina je, pri sodišči najde tüdi delavec svojo pravico. Toda za vsakšo krivico nemre iti pred sodnika. Delavec navadno tüdi ne Vajen takših stvari. Če je pa delavec organiziran, se potegne za njegove pravice organizacija. Njemi je potrebno krivico samo vodstvi organizacije povedati. Tam to ležej včini, ar je Vodstvo delavske organizacije y delavski rokaj. Organizacija pa zna najti pota i potrebno vrediti, navadno tüdi brez sodišča. Kakpa mora biti organizacija poštena i sposobna za takše delo. Ona mora biti vajena toga dela pa meti tüdi moč, da pravične zahteve dosegne. Tak-
ša dobra i poštena organizacija je Zveza zdrüženih delavcev, ki ma svoje člane tüdi v Slovenskoj krajini.
Ta organizacija (Zveza združenih delavcev ali kratko ZPD) je nastala pred dobrima dvema letoma i je dnes razširjena po celoj Sloveniji. Ona zbira slovenske krščanske delavce iz vseh vrst dela. V njej so lehko organizirani vsi tisti delavci, ki so podvrženi bolezenskomi in nezgodnomi zavarovanji (Okrožni urad za zavarovanje delavcov). To so pa skoro vsi delavci, samo poledelski ne. Poledelski delavci so pa v Slovenskoj krajini organizirani v svojoj posebnoj organizaciji v »Zvezi poljedelskih delavcev“ (kratko ŽPD). Obe organizaciji sta v bratstvi med sebov povezanivi i edna drügoj pomaga dosegati uspehe pri delovanji. Sedež zveze poledelskih delavcov je v Soboti, Zveza združenih delavcev je pa v Ljubljani i ma podrüžnice (organizacije) po celoj Sloveniji.
Zveza poledelskih delavcov je pri nas za poledelske delavce jedina organiracija. Za drüge delavce se pa ponüjajo različne organizacije. Delavec iz Slovenske krajine pa pristopi samo k Zvezi združenlh delavcev. To pa iz teh zrokov: Zveza združenih delavcev stoji popolnoma na krščanskih načelih. Njeni načini dela za delavce so takši, da majo istinsko prave uspehe. Dozdaj je že pokazala, da zna delavcom zaistino najbole pomagati. Ona ma tüdi močne prijatele v vseh drügih slovenskih katoličanskih organizacijah. Svoje prijatele ma v zdajšnjoj vladi, zato lehko dostakrat pomaga svojemi članstvi tüdi z njihovov podporov.
Zato pa zovemo vse naše Slovenske delavce v to organizacijo. Pišite lehko v toj zadevi sami naravnost na Zvezo združenlh delavcev v Ljubljani, Čopova ulica 1 (Delavska zbornica). Pojasnila bo rado davalo tüdi uredništvo naših Novin.
Delavske novice.
Odposlanec sv. Oče. kardinal Pacelli, stopi v Budapešti na tla i nagovori zbrani narod.
Delavci v Mestinji štrajkajo. V Mestinji na Štajerskom
Dopis iz Witternesse
(Pas de Calais).
Tako lepe poroke že davno ni bilo v župniji, je rekel stari francoski župnik, ko sta dne 21. maja sklenila v Witternesse Zakrament hižnega zakona Ivan in Katarina Kolenko, oba iz Črensovske fare. Mladoporočenca kakor tudi svatje so prejeli sv. zakramente, da so vsi lepi na duši in telesu v veselju praznovali to slovesnost. Pri sv. maši so lepo prepevali Slovenske pesmi in pri večernicah popoldne s petimi litanijami in blagoslovom počastili majniško Kraljico.
Na svatbi je vladalo pravo slovensko veselje. Veselih pesmi ni bilo ne konca ne kraja. Pozabili smo za nekaj časa, da smo na tujem. Pozabili pa nismo na ljubo Slov. krajino, zato smo napravili zbirko za dom sv. Frančiška. Zbrali smo 135 fr. in sicer so darovali: Novoporočenca Ivan in Katarina Kolenko 10 fr.Izidor in Magda Kolenko 10 fr, Martin in Bara Spiclin 10 fr, Ana Hozjan 5 fr, Rozika Gabor 5 fr, z Dolnje Bistrice Marton Terezija 5 fr, Janez Kolenko 5 fr, Ftičar Mankica 5 fr, Kristina Hozjan 5
fr, s Trnja Verona Horvat 5 fr, Vaza Krstič in Janič Rade vsak po 5 fr, dva francoska gospodarja Barrois in Brodel po 5 fr, neimenovani 50 fr. — Pozdravljamo g. Klekla in vse domače. Svota 135 fr, za Dom sv. Frančiška je bila poslana na naslov Preč. g. Klekla po banki Baruch v Parizu.	s pozdravom
Val. Zupančič, župnik. (Bog povrni ! Vrednik.)
Ena izmed mnogih.
Naenkrat je nevidno pristopila, sredi mnogega dela odločno zaprla vse papirje in name zazrla : „Pozdravljen, dober večer !“ — Začudeno sem jo gledal. Ona pa je z lahkotno kretnjo odložila plašč, se udobno vsedla na pomujeni stol, sklenilq roke in znova gledala, tako skrivnostna v rjavkasti bluzi . . .“
„Jeli, da ni greh, če plešem ? — Tako sem se izpremenila, ne razumem samo sebe prav nič več. — Na dom sem pozabila, domačim ne odgovarjam, samo strmim v svojo ne. pričakovano spremembo“. — „Kaj naj vendar storim : On bi hotel ves čas pri meni ostati in delati, karkoli bi želela, pa
sem vendar jaz dekla in on gospodar !“
»In kako lepo ženo ima, a težko bolno jetično: piše ji vsak dan; če ga pa zove na telefon, noče iti, ampak pošlje hčerko Anico. Anica vedno pravi: Jeli ata, ko mama umrje, bo Marija moja mama !“ — „Če me ni doma, še on odide zdoma. Gre v gostilno in se tam opijani. Pa se nič ne huduje nad materjo, ko ga grozovito vzmerja in mu postelj razdene: če jo ona pozabi razdreti, jo sam razdere in pravi, da ji je prihranil delo . . . Ničesar noče od mene, prav ničesar, samo poboža me včasih. — In pravi, da me niti pogledal ne bi, če bi bila jaz drugačna, če bi ponočevala, ali bi sploh količkaj slabega zvedel o meni . . . Zakaj vendar ne najde koga drugega, ampak mene, ki sem še otrok in tudi lepa nisem . . . Sicer pa je lepo, kakor se komu zdi . . .“
„Cele noči prejokam in spati ne morem in jesti ne, cele dni... Povej mi, kaj naj vendar storim ?“
„Ostani, če ni nevarnosti za te, da (smrtno zagrešiš. Ob tej skrivnosti sam Bog stoji.—Morda ti daje nalogo, da si mu svetla vodnica. — Imaš privlačno
moč in jo boš imela, dokler ostaneš nedolžna.“
„Pa mi take misli silijo v glavo, pa jih stalno odganjam“. „Potem dobro delo vršiš, ker se za čistost boriš !“
In še vprašanja in odgovori in vedno večja svetlost v srcih. Ura pa gre v Polnoč, da jo komaj opaziva. — To jo predokus blažene večnosti . . .
Zakaj mi je stisnila roko in se čudila, da je tak mrzla ?
Zakaj ponavlja, da ona vendar drugega ljubi, a njegovega imena noče izdati?
V družbi da se nesrečno počuti, posebno med tovarišicacami, ker nobena noče z njo govoriti... „So pač nevoščljiva...“ „Se bom morala poboljšati, seveda“. —
Ali res že odhaja ? Saj je bite menda samo par minut ! O ne, polne tri ure so pretekle !
Čuden veliki petek: tri ure so se v minute spremenile . . .
Saj jo moram spremljati in ji vse potanko razložiti. Je res kakor nebogljen otrok. —
Kaj da mi pogled še vedno uhaja v smer, kamor je odšla ? In spomin je čudovito svež, kot bi se ravnokar godilo... Camplin.
4
N O V I N E
5. junija 1938.
je tovarna šoštarskih kopit, v šteroj je zaposlenih 65 delavcov. Ti delavci so bili jako slabo plačani. Tüdi se njim neso izplačüvale zakonite nadvüre (če se dela prek vüre). Vsi so se organizirali v Zvezi združenih delavcov i dosegli, da jim je tovarna vse te zaostanke morala plačati. V zadnjem časi je pa štela tovarna nagajati organizaciji i odpüščati delavce. Organizacija je vse včinila, da bi se spor mirno rešo. Ar mirno ne šlo, so delavci začeli 17. maja štrajkati. Štrajk šče trpi. Posredüvala je že oblast i je vüpanje, da bo naskori končan i da bo delavstvo zmagalo. Cela Slovenija drži z delavci.
Na Jesenicah so velike tovarne za železo. Več jezer delavcov je tam zaposlenih. Zveza
združenih delavcev ma na Jesenicah močno organizacijo, ki se potegüje za svoje člane i jim pomaga.
V Celji v podjetji Stermecki je najmočnejša organizacija za delavce naša Zveza združenih delavcev. Meseca aprila je dvakrat posredüvala za delavstvo i obakrat dosegla zbolšanje za delavce.
Dne 8. maja je bio občni zbor Zveze združenih delavcev v Ljubljani. Na občni zbor je poposko svojega zastopnika tüdi ljubljanski škof dr. Rožman, ar sam ni mogeo priti zavolo firmanske poti. Na občnom zbori je govorio minister dr. Krek i oblübo pomoč vlade delavstvi. V glavni odbor je bio zvoljen tüdi en član iz naše Slov. krajine.
MISIJONSKA POROČILA
KOPANJE.
Té naslov lehko damo tomi poročili.
To poročilo, predragi čitatelje, Vam dokaže, koliko jih je v Indiji, ki se nevedoč nahajajo na pragi istine.
Poslüšajte sledeči razgovor méd nekim katoličanskim misijonarom i nekim romarom ali popotnikom H ndu.
Katoličanski misijonar je neko lepo jütro v Comorini, kda je občüdüvao naravo i morje, zapazo moža, ki je že tretjič korakao iz vode na obalo, da bi ga topli sunčni traki posüšili. Ar je pa šteo govoriti ž njim, se njemi je približao i njemi pravi: „Lepi den je dnes. Šonnyasi !“ „Krasen den je za romara, mi odgovori prijateo ; toda jaz nesem Sannyasi, jaz sem prosti i ponizen romar.“ „Si obiskao vnogo krajov, jeli ?“ ga pita misijonar. »Sedem let je ka sem zapüsto Ta njore, svoje rojstno mesto, i od tistoga časa sem obiskao Benares, Puri, Triuphati i Rameswaram. Večina svojega potüvanja sem prehodo peški, samo ob priliki mi je kakša lübezniva ino vlüdna oseba küpila vozno karto, da sem se vozo nekoliko po vlaki. Medtem, ar se Bog povsod nahaja, mi ne bilo potrebno prehoditi dugih cest, da bi ga častio. V istini sem iskao vode, ki bi me očistila, najmre nameravam reči ono vodo, ki očisti ne samo
Shillong, Indija, 29. aprila 1938.
telo, nego tüdi düšo. Sem se že okopao v reki „Gange“, v Rameswarami i dnes mam priliko, da se skoplem v Comorini.“ Medtem, ka je tak gučao, je zvedavo strmeo v misijonarov obraz i končno ga pita: „Mogoče vi, kristjani mislite, da je to neka nespametnost i praznoverstvo, ka pravite?“ „Ne, ne, njemi zavrne misijonar, mi verjemo v vodo, ki očisti düšo. Mi imenüjemo to Gnanasnana ali krst, obred, po šterom se človeška düša očisti od vseh svojih grehov i človek sam je povzdignjen za sina božega.“ „I zakaj se ne kopleš v toj vodi ?“ njemi Stavla pitanje romar. „Vsaka voda v vsakoj okolščini ne očisti düše. Bog hoče, da bi se krstni obred vršo v posebnoj okoliščini, najmre, da bi se poslüžavali določenih reči i s posebnim namenom, samo te dobi te obred svestveni učinek. Z drügimi rečmi, Bog je povzdigno te obred, to verno kopanje v nadnaravno stanje, po šterom düša zadobi posebne milosti i krščena oseba je prišteta med one, ki so drügič rojeni, odnosno med prerojene.“
„Prerojeni ! Verno kopanje ! Kak vi znate, da je Bog včio te lepe stvari, te istine ?“ — Bog nam je vse te istine nazvesto, kda je prišeo na te svet i je postao človek, da bi nam pokazao pot k zveličanji, k odpüščanji grehov.“ „Te pa vi verjete v neki „Avatar“, nazveščenje ?“
»Da, prav pravite, mi verjemo v „Avatar“, nazveščenje, nego ne v tom pomeni, da je njegovo človeče telo bilo samo navidezno. Bog je zdrüžo v osebi človeče telo i düšo i tak je postao človek, pravi človek, pa vendar je ostao popolnoma v svojem božanstvi. Ime njemi je Jezuš Kristuš.“
Romar dale ugovarja. „Če je zadostüvalo, da je prišeo z nebes, zakaj pa se je toliko ponižao ?“ — „Pripoznamo, da Bog bi lehko rešo svet brez včlovečenja, vendar pa je tak lübo človečanstvo, da je vzeo naše človeče telo, ar Bog je Lübezen.“
„Kak je tolažilno, kak je prijetno !“ je zatrdjavao romar, zapro oči, prekrižao roki pa se je potopio v se za par trenutkov. Nenadoma pogleda misijonara i njemi pravi: „Kam bi mogo jaz iti, da bi lehko prejeo te Guanasnana ali krst? I bi ga morao večkrat ponavlati na leto ?“ - „Ti ne trebe iti v Indijski ocean, ne v Gange, nego ga lehko sprejmeš kjekoli na sveti. Če ščeš lehko vstopiš v reko i prosiš, da te katoličanski dühovnik okrsti. Te obred, ednok zvršen, ne potrebüje več, da bi bio ponovlen, za vse živlenje zadostüje.“
Romar se je znova potopo v se pa zatoplen premišlavao, potem pa pridene : „Jaz sem jako navdüšen za vodo, ki vzeme vse oblike na sebe i v šteroj se zrcalijo vse podobe. Voda se da
pofarbati z vsake vrste farbov : ona je premična, tekoča, skladna, selivka i spremenliva. Voda očisti naša tela, voda nam žejo pogaša i sploh nam je za vsako potrebo. Tüdi te, kda se spremeni v pare, kak lepe se prikažejo megle i v kakši hasek so nam, kda se zgostijo pa ide obilen dež. Od Badrinatha sem meo navadno hoditi na vrhe bregov i sem zameknjen občüdüvao vrhe Hymalaye, ki so vsi pokriti s snegom. O Bog, kak si dober! Sam slišao od svojega staroga oče, da je na tom sveti sedem vrst vode i vse to različno vodovje se izliva v Comorin. To je vzrok, zakaj sem dnes prišeo sem, da se skoplem sedemkrat. Dnes zajtra sem se že šestkrat skopao i za nekaj časa se bom sedmič. Ali tüdi vi kristjani verjete, da je sedem stüdencev vode?“
»Da, odgovori misijonar, sedem vretin žive vode je, ki hranijo pa krepijo človečanstvo."
„Mislim si, da vi govorite V prilikah, ar imenüjete sedem vretin žive vode.“ — „Z vretinami žive vode nameravam praviti Včlovečene „Milosti“. Bog je posveto sedem obredov za Svestva. S pomočjov teh obredov Bog deli svoje dare človeštvi. Z prejemanjom teh milosti je človek tesnej zdrüžen z Bogom.“ Ta reč je jako zanimiva i vredna je, da jo slišim i spoznam.
„Kakšega mišlenja ste pa Vi?“ „Med nama je toti nekaj različ-
nih točk, á mislim, da bo bolše, če začneva razpravlati tiste točke, v šterih se sporazumiva. S pomočjov svojega razuma ste ví posküsili zadovoliti naravne žele i hrepenenja vaše düše. Katoličanstvo je vera za človeštvo. Ta se zanima za človeče potrebčine i z nebes zadobi tiste pripomočke, ki je razum ne more dati. Nego med nama ne bi smelo biti neskladnih točk. Vi ste že prece visoko dospeli s svojov zgradbov. Katoličanstvo dopolnjava zgradbe i postavla nadstropja. Katoličanska vera je dopunitev razuma“.
»Jaz razumim vse to, a hoteo bi znati, ali ste ví istoga mišlenja kak našiva velikiva modreca, Romanuja i Sankara. Glejte, Sankri se je z samim razumom i brez vsake pomoči, posrčeilo meti jasen pojem o Bogi, v istom Bogi, šteroga Vi i jaz častimo ; Ramanuji pa s svojim navukom od Bhakti-Marghe (lübezen, goreča vera) razpravla razmerje, ki obstoji med stvarmi i Stvoritelom. Oba sta položila dobre i trdne podlage. I jaz sem prepričan, da tüdi Katoličanstvo mora biti zgrajeno na takše podlage. Koliko lepoga sem dnes čüo! Moram dobro premisliti i pretehtati vse, ka ste mi povedali“. Nato se pokloni i še pridene: „Ne smem pozabiti na svoje sedmo kopanje morji. Bog. Vas blagoslovi !“ Glejte, dragi čtevci, konec zanimivoga dogovora! To ne, redka
Pripravlalni odbor za prireeitev eucharističnoga kongresa v Bndapešti. Na sredi primas Vogrske, kardinal Serédy, na njegovoj desnici jezuit Bangha, na levici pa bivši minister Huszár.
Zver Ivan, akademik.
Mojemi oči za
spomin...
Sedaj, ko cvetejo rože Marijine, sedaj, ko se širom zemlje raduje oko nad božjo modrostjo in lepoto, sedaj, moj dobri oča, počivate Vi že v temnem, hladnem grobu ... Vi, moj oča ... Neizmerno ljubljeni, neizrečno objokovani. Poslej se ne bova nikdar več na zemlji skupaj veselila, ne bova mogla biti nikdar več srečna drug ob drugem. Oče, kaj si zares ne bova nikdar več dajala poguma in vere v lepše življenje ? Joj, moj oča... moj oča...
Jaz pa bi tako rad nekoč delil z Vami plodove svojega truda, rad bi Vam še doprinašal dokaze svoje ljubezni. Saj Vam še ničesar za Vaše dobrote in Vašo ljubezen nisem povrnil. Moj Bog, ali so se Vaše dobrotljive oči, predragi moj oča, zares zasanjale v smrtni sen? Tiste lepe, sive oči, ki so zmeraj le mir in srečo rosile ? Da, zares so se zastrmele v večno pomlad, kajti čutim, kako brezmejmo sem zdaj sam, sam brez dediča ljubezni...
Oča moj. To Vaše truda-polno življenje, oslajeno le po božji ljubezni, me peče v srce. Vaša prevelika ljubezen do nas, Vaših otrok, Vam je šibila in upogibala telo. Pila Vam je kri in zorela preranemu grobu. Saj
bi bilo dovolj, da bi Vas lahko le za očeta zmeraj klicali. Pa naše življenje ne bi bilo več ječa in naši trudi za Vas le ukaz ljubečih src.
Oča... oča ... Nič več ne dehtijo iz podoken razcvele rože tako prijetno kot so nekoč. Tiste bele, od Vaše ljubezni božane, so otožne klonile glavé. Morda pa bodo zopet na Vašem grobu tako opojno zadehtele. Tam, kjer spite Vi spanje pravičnoga. Ponesel Vam jih bom, moj dobri oča, na Vaše tiho domovanje. Vem, da bom pomirjen za hip, ker bova zopet v tihi molitvi združena, oča in sin . . .
Vaš grob, oča, bo odslej moja romarska pot. On bo zanesljivi krmar v razburkanem valovju mojega življenja . . .
Oča moj zlati . . . Dosti Vam dolgujem. Sam od vseh največ. Niste se ustrašili niti mraza, niti dežja, tistih dolgih šest let mojega šolanja v Soboti. Ob zori, ko sem jaz še mirno počival, ste skoro pet urno pot zlahka prehodili iz prevelike ljubezni do mene. Obloženi z dobrotami, ste se mi zmeraj prismehljali naproti. Vprašani po utrujenosti, ste le ljubeče božali moja lica. Vem, oča, da more biti zdaj le Bog edini plačnik za to Vašo brezmejno ljubezen. On, ki je Dobrota in Usmilenje. Ker je taka Njegova postava, da prihaja vse iz nebitja v bitje in zopet iz bitja v nebitje, vdano zaupam Vanj. Sicer
bi se za Vas, oča, zdaj gigantsko boril zoper nasilnost smrti.
Vašo poslednjo karto, ki jo je ljubeče pisala Vaša okorna roka, bom hrami za večen spomin. Kot majniške cvetke bleste v njej besede, da ni niti dneva, niti svetka, da Vaše srce ne bi za par hipov poromalo k meni in poslalo občnem k Bogu prošnjo za mojo srečo.
Oča, sladko — grenko bo poslej zame Vaše ime. Zavest Vašega nedostatka bo prebridka kaplja v lepoti in svetlobi spominov. Pa sem in bom v svoji onemoglosti vendar ponosen na to, da ste Vi — moj oča . . .
Počivajte mirno, oča dragi. Moja negotova pot je zdaj svetla in ravna, vsa prerojena v Vašem odrešenju. Moje rane izžgane, od Vaše očetovske ljubezni. Vem, da je ta topli žarek, ki je posijal v temino mojih dni, zopet biser iz zakladnice Vaše ljubezni. Vaša svetniška smrt, smehljaj sreče na Vaših ustnih, so moja neprecenljiva dediščina. Sedaj bom bolj kot kdaj izpolnjeval Vašo očetovsko oporoko, ko ste mi dejali: bodi dober in vedno le Bogu zaupaj svoje bolečine. Tam pod milim nebom, sredi prostranega polja, v lepi mesečni noči ste mi jo zapisali v srce, ko ste me Sprevajali v tujino.
Molite, oča moj, pri Bogu, da bom ostal zmeraj Vaš vreden sin . . .
Biseri iz pisem Camplin-u,
Izseljenskemu duhovniku v Franciji.
Mogoče se boste čudili, ko boste dobili to pismo. Ker se že bližajo velikonočni časi, zato ne morem dalje odlašati... hočem obhajati veseli dan Vstajenja Kristusa Kralja. Če pa človek nima mirne vesti, ne sliši pravega veselja. Zato Vas pa prav iz srca prosim, če niste preveč zaposleni z delom, da bi prišla katerikoli večer do nedelje in opravila sv. spoved. Želim pa, da bi mi takoj odpisali. Iskreno se Vam zahvaljujem že naprej. S cvetljicami naj bo posuta Vaša pot, nebes Kraljica naj vodi Vas povsod. Marija Magdič.
Ne zamerite, da kljub Vašemu mnogemu in napornemu delu silim k Vam. Na fotografijah spredaj se lepo Vidite, samo tisti reveži tam zadaj : se jim vidi samo klobuk ali šop las. Nad Vašim pismom se nisem nič jezila; samo nad tem bi se skoraj, da ni bilo več besed v njem. — Ali še imate kaj dela? — Dela Vam gotovo ne manjka. — Prosim, ne zamerite, če Vas nadlegujem s tem; to pa radi tega, ker imam časa dovolj. — Naša prednica bo prišla od morja domov in bo kaj drugače z menoj naredila, da ne bom vedno v civilu. Imam tudi nekaj težjih zadev, pa upam, da pravica zmaga in z Božjo in Marijino pomočjo
bo šlo vse gladko
300 Presvetemu Srcu Jezusovemu Vas priporoča in Kraljici majniški in prav iskreno pozdravlja Vaša Anica Farkaš.
Či de mogoče, da te šli z menov, odgovor de že prekesno dati: prosim ji lepo, naj pridejo samo na gare de Nord, tam Vas počakamo. Bežan Rudolf.
Vu začetki najnoga maloga pisma Vas najprle prav srčno dava pozdraviti. Gizlka in Jožef.
Dovoljujem si, da Vam napišem par vrstic, s katerimi ne mislim, da se bomo pobliže spoznali, pač pa bi rad govoril z Vami. Jaz, Matija Frumen, izseljenec v Franciji, domačin iz Otovec (Goričko) Vam naznanjam, da se bom v nedeljo... mudil v Parizu. In želim tudi opraviti sv. spoved... in bom morebiti še koga drugega vzel s sabo.
Prečastiti naš dragi rojak, tak nakratko njim razložim od mojega dela, ka sem njim že pravo, gda smo bili vküper. Štefan Ferenčak.
Puno jestem zahvalna g. Dr. Ivan-u Camplin-u za dobrotu, koju mi je skazao ... poslaču moje želje, da što ljepše sprovodi presveto Uskrsnuče Gospodovo, sve dobro, a osobito dobro zdravje da Vam dobri Jezus dá. — Uz pozdrav Katica Glumac.
Velečasni, ja sam došla, da
5. junija 1938.
NOVINE
5
ftica, takših je še več, ki so istoga mišlenja, istih misli, nego za nje ešče ne prišla vüra, da se odločijo za katoličanstvo.
Pomagajte še Vi siromaškim düšam, ki so žejne istine, s svojimi molitvami ! Podpirajte tüdi misijonare, da bodo kimprle i kimveč teh düš pripelali v Gospodovo ovčarnico, — Bog bo
rosio na Vas i Vašo drüžino obilen blagoslov, če na te ali na šterikoli način te sodelüvali z misijonari pri spreobrnitvi poganskoga naroda, posebno te lepe i obširne Indije.
Vsikdar se Vam toplo priporoča v molitvi Vaš vdani v Presv. Srci Jezušovom — Cigan Ivan, sal. misijonar.
Skupno pismo
španskih škofov škofom vsega sveta zaradi vojne v Španiji.
Prevrat je bil „divjaški“ spričo dejstva, da je uničti delo stoletne omike. Uničil je na tisoče umetnin, med njimi del svetovnega slovesa. Izropal ali požgal je arhive in tako onemogočil zgodovinsko raziskavanje in dokazovanje iz dejstev pravnega in družabnega reda s pomočjo listin. Na stotine slik je razrezanih, kipov poškodovanih, stavbnih čudes za zmeraj razdejanih. Reči moremo, da so v pokrajinah, kjer so gospodovali komunisti, bili v nekaj tednih bedasto uničeni zakladi umetnosti, predvsem verski, ki so se nakopičili v sto in stoletjih. Dinamit je izvršil svoje razdiralno delo prav do Barajevega Loka v Tarragoni, rimskega spomenika, ki je videl dvajset stoletij. Topoglavo so izropali slavne umetnostne zbirke v toledski stolnici, v lirijski palači, v pradojskem muzeju. Številne knjižnice so izginile. Nobena vojna, noben divjaški vpad, noben družabni pretres ni v nobenem stoletju povzročil v Španiji razdejanja, ki bi bilo podobno sedanjemu, zakaj za tega so se strnili činitelji, kakršnih nikdar ni bilo na razpolago : premišljena organizacija v službi strahotnega uničevalnega namena, ki je proti vsemu, kar je božjega, zbrala vsa novodobna sredstva za naglost in rušenje, dosegljiva vsaki zločinski roki.
(Dalje)
DENARNI ZAVODI v MURSKI SOBOTI poslujejo za stranke od 1. junija pa do 15. septembra 1938 le od 8 do 12.30 ure. Popoldne so blagajne zaprte.
Kreditna banka Kmečka posojilnica d. d.	r. z. z n. z.
Prekmurska banka d. d.
Občinska hranilnica.
Pripravite se na mednarodni mladinki tabor !
V dneh od 26. do 29. junija letošnjega leta bo v Ljubljani velik mednarodni mladinski tabor. Najvišje pokroviteljstvo nad tem taborom je prevzelo Njegovo Veličanstvo kralj Peter II. Ob tej priliki se bo zbrala v Ljubljani elita katoliške mladine z vsega sveta. Prijavljenih je doslej devet tujih narodov. Tako bodo na primer že sami Čehoslovaki poslali na tabor nad 3000 udeležencev, Francozi nad 500, pa tudi drugi narodi ne bodo zaostali. Velikih tekmovanj se bodo udeležili naši najboljši telovadci, ki se bodo poskušali v ostri konkurenci s tujimi zastopniki čimbolj častno odrezati. Zveza fantovskih odsekov in dekliški krožki že zdaj pripravljajo vse potrebno, tako da bo slednji udeleženec za časa svojega bivanja v Ljubljani lahko povsem zadovoljen. — Prenočnina bo minimalna, saj bodo siromašnejši udeleženci lahko prenočevali celo za 3 Din., prehrana bo prav tako majhna : shajalo se bo že s 7 Din. Tako, da udeležencu za najpotrebnejše stvari ne bo dnevno treba porabiti skoraj več kot kovača. S tem je dana možnost, da se bodo udeležili tega veličastnega tabora lahko vsi katoliški Slovenci. — Saj pa je tudi prav, da se na naši največji zadnjeletni prireditvi udeležimo manifestacije v številu, ki bo vsemu svetu dokazalo, da smo Slovenci narod, v katerem ogromna večina čuti katoliško in katoliško hoče v svojem dejanju in nehanju. — Na tabor bodo vozili posebni vlaki; voznina bo močno znižana, tako da tudi udeleženci iz najoddaljenejših krajev Slovenije ne bodo imeli velikih stroškov. Prijavljajte se že zdaj na ta veliki praznik katoliške mladine !
GLASI
IZ SLOVENSKE KRAJINE.
Navuk za tretji red je na Risaoski pondelek po večernici v Črensovcih.
Veliki tretjeredniški tabor bo pri Sv. Trojici v Slov. goricaj od 9 do 12 junija. Vsaki den dve predgi. Prva zajtra pol šestih, drüga večer ob 7. V nedelo, 12. sküpno sv. obhajilo, sv. meša i po njej spravišče na prostom. Nazadnje papov blagoslov. Tretjeredniki, ki morete, vdeležite se toga tabora, bar v soboto večer pridite ta, da ste v nedelo pri sv. obhajili i na spravišči.
Na Slomšekovo blagoslov je v Maribori sodarüvali naši izseljenci v Ourville 21. maja 92, v Pont-Audemer 22. maja 161.65 frankov = 329 Din. 50 par to odposlano po čeki Novin na knezoškofijski ordinariat v Maribor.
Lendava. Vmro je v čakovskoj bolnici Neubauer Eugen, sin g. Neubauer Jožefa, knigovodje pri Lendavskoj Hranilnici. V nedelo so ga zakopali z velikov vdeležbov v Lendavi. Naše sožalje g. žalostnomi oči, našemi naročniki.
Prosečkaves. Maja 26. na den Kristušovoga vnebovzetja se se je preselo iz te suzne doline v veselo večno domovino goreči tretjerednik i podpornik vsega dobroga dela Fujs Jürij, logarov. Vsi so ga zvali za Gjurka i z tov kratkov rečjov so dosta, jako dosta, cele gore dobroga povedali od pokojnoga. Živo je 62 leti i je 32 let je bio sin sv. Frančiška Asiškoga v tretjem redi. S svojov ženov sta v miri i pobožno živela, svoj teški beteg, jetrni rak je junaško prenašao i z smehom na vüstaj je šo z toga sveta po plačilo. Čeravno je delaven den bio sprevod, je vendar velika vnožina naroda prišla vküp z domače i gračke fare, celo še bratje evangeličanci so v gostih redaj obdali njegovo trügo.Pokojni, čeravno je meo evangeličance za sosede, so ga tej jako radi meli, ar je bio mirnoga značaja človek, ki ne trpo preklinja i božnih gučov, zato ga vse postüvali. Radi so se včili od pokojnoga tüdi gospodarstva, štero je vzgledno meo vrejeno. Genlive žalostinke njemi je spevao pri pokopi g. Černi Viktor, mačkovski šolski upraviteo. Stalnomi naročniki naših listov naj Marija, mati milosti, odpre večno nebo, njegove domače pa potolaži.
Sreski odbor društva Rdečega križa v M. Soboti je razdelilo znesek 5000 dinarov med siromake občine Bakovci, Satahovci, Murski Črnci, Gradišče, Tišina, Tropovci i Petanci, ki so bili najbole prizadeti pri poplavi. Sreski odbor Rdečega križa v M. Soboti je bio prvi, ki nüdi penezno pomoč ponesrečencom.
Velika tombola Olepševalnoga drüštva v Soboti. V nedelo dne 3. julija 1938 priredi Olepševalno i Tujsko prometno drüštvo v Soboti veliko javno tombolo, štere čisti dobiček je namenjen olepšavi kraja. Glavni dobitek na tomboli bode 1 osebni automobil tvrdke Oppel za 4 osebe. Automobil bode dobavo zastopnik tvrdke Oppel iz Maribora i je popolnoma novi. Cena automobila je 30.000 din. Zvün toga so še glavni dobitki 3 biciklini, 1 kompletna spalnica i še več drügih lepih dobitkov. Vsakomi je gotovo še v spomini lanskoletošnja tombola. Letošnja pa bode prekašala vse dozdajšnje tembole i je za to tombolo že zanimanje po vsej Sloveniji. Naprošajo se vsa drüštva, da te den ne prirejajo nikših drügih prireditev pa tak pomagajo pri dobrodelnom nameni.
Rdeči Križ nam je dužen pomagati. Mi mamo pri nas po šolaj Pomladke Rdečega križa
Mamo večkrat nabiranje na Rdeči križ. Mamo podrüžnice Rdečega križa. Pač Rdeči križ ma od nas dosta haska. Mi smo zdaj v velikoj nevoli zavolo povodni. Prosimo zato z vsov gorečnostjov naše podrüžnice, naša Pomladska drüštva, naj se pobrigajo pri Oblastvi Rdečega križa v Ljubljani za primerno podporo na hasek našim siromaškim poplavlencom. Svoj čas je bila povoden na Kranjskom i Rdeči križ je poplavlancom skočo na pomoč z velikimi svotami. Naj isto včini zdaj pri nas, ga prosimo.
Na olepšanje lendavske cerkve so darüvali: Kramar Jožef 1 dolar, Kovač Jožef 2 dolara. Prav prisrčen Bog plačaj ! — Bakan Štefan, župnik.
Te smo pa li prav meli. V „M. Krajini“ priznava Odbor JUU, da g. „Gumilar podal psiho Prekmurca iz svojega gledanja in opazovanja.“ Točno. Vsaki pa najprle sebe gleda i po sebi sodi. Iz vučitelskih krogov se nam je poročalo, da so gospodje vučitelje iz Preka zamerili oceno našega človeka i povdarjali, da bi je naš narod nabio, če bi tak gučali od njega, kak je gučao g. Gumilar. Povdarimo ešče ednok, da samo voditelje düš morejo pravilno opisati düšo našega človeka. I ta je tak plemenita, da zaslüži vso priznanje, graje pa samo izjemoma.
Na podporo Novin je darüvala Dolnjelendavska hranilnica 100 Din., Režonja Anton iz Trnja, v Nemčiji 5 Din. Bog povrni.
Sr. Bistrica. V tork noč so oropali biliardno blagajno v Sabolovoj gostilni na Srednjoj Bistrici. Tak se guči, ka je prek jezero dinarov bilo v blagajni. To je malo Verjetno, trdijo drügi. Krivec dozdaj ne najden.
Moški kamgarni
po Din 70·— Crep-de-Chine
po Din 18·— V veliki izbiri Vam nudi
Ferdo Horvat
Bogojina
Razsvetlen križ pri procesiji na Donavi ob eucharističnom kongresi v Budapešti
bi se ispovedala, ali Vi niste bili tu. — Molim Vas, kada bi mogla doči. — Sa poštovanjem.— Adresa moja Julika Sršan.
Želim Vam polno milosti in Božjega blagoslova od Križanega Jezuša. Veronika Klemenčič.
Vüpam, da Vas bo moje pismo že opet v Parizi najšlo. Na drügo stran moj list obrnem i se z lübim Jezušom k Vam povrnem. Dam Vam znati, da so nama Novine že poslali i Mar. liste vse štiri. Strašno lepo čtenje je, celo še v Novinaj i najbolj od Vas g. Camplin-a. Kda berem te vrstice, da celo zajočem, tak lepe romane izbirate. Na slednjoj strani toga lista Vas pozdravlam vu imeni Marije, Kralice majniške, naše lübe Matere, naj nas vzeme pod svoj plašč, da jo bomo častili i slavili z molitvijov i pesmami, kak jo bodo slavili naši prelübi domači, kak je bila naša navadna pesem: že prišla je spomlad veséla, cvetlica v cvet je razcvetela, ki vsak jo ljubi, rad ima: prelepa bela šmarnica. — Kak teško je ednomi pri srci, naj vse to pomisli. — Naj bo: če nam bo lübi Bog pomago, te drügi maj mo jo že tüdi mij slavili v našoj lüboj domovini. Želem Vam srečne pouti te celi majnik, mislim, da ne te dosta v Parizi, pišite nama, kda te. — Prav lepo Vas pozdravive Lina ino Tonika (Žilavec).
Stari Bežan.
Tiha, mema noč je ležala nad Gradom. Lüdje so ravnozdaj končali svoj prvi sen, stegnoli se na svojih ležiščih, malomarno zazehali, obrnoli se na drügo stran i se palik spokojno predali V naroče zibajočega sna. Niednoga znaka živlenja ešče ne bilo opaziti na vesnici. Niti rani i mühasti kokoteki, šteri tak radi kvarijo jütrašnji mir i spanje manjakom i pospancom, neso zakukurikali svoje büdnice v kürnjekaj.
Samo na vzhodnoj strani nebe se je porajala svetla ponjava. Mlada rana zarja je naznanjala. da se je zemla obrnola na drügo novo stran i nagnola kazalec na vöri od edne do dve novoga dneva. Pred tem novim porajanjom pa je bežao stari bledi mesec. Čemerno je pogledavao nazaj, sipao na vstajajočo zarjo hüde strele, pune blede nevoščenosti i mrmrao : „Zakaj me gonite z (mojega) nočnoga kralestva?“ Gda je vido, da se nišče ne zmeni za njegove proteste, je iz čemerov pokazao nazaj dve kustivi figi i se zapreto: „Samo čakajte, pridem jaz že palik do svojega prestola na zvezdnatom nebi ešče z vekšov slavov, močjov i sijajom“.
Zdelo se je, da se nišče od zemlanov ni zmeno za to novo
poraranje živlenja tam daleč na vzhodnom nebi. Kajti na vsoj zemli je počivao še temni plašč noči. Vendar ne bilo tak. Tam v Bežanovoj grabi je bilo nači.
Stari Bežan se je ob eni po ponoči naednok prebüdo iz kratkoga, ali trdoga sna. Stegno je svoje žilave roke na levo i desno, da je v čontaj pokalo. Nato si je zmeno oči, vrgeo na sebe znak svetoga križa, brcno postelno odejo, skočo na noge. Posveta nikdar ne prižigao. V tej dugih letaj živlenja se je že tak privado, da je že znao po „štimi“ vse opraviti brez posveta. Čemi posvet v teh sükešnjih časaj?
Hitro si je obleko stare zdelane hlače, štere so šle že skoz neštetij operacij. Predpasao se je nato z sivkastim predpasnikom i vrgeo na glavo neko pokrivalo, štero pa je bilo bole spodobno ptičjemi raztrganomi gnezdi, kak pa pravoj kapi. Poleti se nikdar ne obüvao, zvün, če je šo v cerkev.
V toj uniformi je stari Bežan dobo svojo staro formo. Takšoga ga poznavajo sosedje i veščarje. Če se je preoblekeo v kakši drügi gvant, je zgübo svojo privlačnost i lüdje so pravili: „Ah, to je ne več stari Bežan“. Toga se je dobro zavedao, i se zato verno držao svoje dugoletne vaje.
Gda je napravo svojo to-
aleto, je tari Bežan stopo k okni, da vidi, če je ne prespao svoje rane vöre, v šterij je navadno vstajao. Na vöro na steni je nigdar ne gledao. V njeno stalnost je ne meo zavüpanja. Parkrat ga je v živlenji grdo zapelala i od onoga časa nema več poštüvanja do nje. I se rajši drži prirode, štera njemi je bole verna i gvüšna. Stopo je tak k okni i pogledno proti vzhodi.
Njegove žive oči so hitro zračunale položaj, kajti naskori se je začno česati za vüjami i govoriti sam sebom : „Gran ga dao, dnes sem pa malo preveč potegno. To moram zdaj notri prinesti“.
I je že zgino iz hiže. Za sebom, je močno zaluputno vrata, tak, da se je celi hram za njim stroso. Gori na podi v seni je spao domači pastir. Od močnoga ropota, potresa, se je naglo prebüdo i se v prvom hipi močno prestrašo, Naskori je prišeo k sebi, spoznao je, dá domači vert po svojoj staroj navadi treska z dverami. Zavalo se je zato mirno nazaj v seno i zamrmrao v sebi: „Stari, samo treskajte, ve je ešče nej čas za na pole gnati“.
Medtem pa je že stari Bežan z motikov i krampom na rami bežao vö po bregi. Toda hitro se je vstavo, vrgeo orodje na zemlo i se spüsto nazaj proti hiži. Stopo je v shrambo, vzeo veliki pet-literski glaž i dvakrat
pošteno potegno. To je bio njegov tak prilübleni rani zajtrk: dva štamplna šnopsa na tešče. Tak se je že navado na to, da brez toga ne bi mogeo delati celi den.
Okrepčani „z ranim zajtrkom“ se je stari Bežan palik zakado na breg. Pot je bila vozka i strma i ešče popolnoma v temi. Toda to njega ne zaviralo. Že nad trideset let hodi tak rano gor i dol po tom bregi, pa njegova noga že dobro pozna vsaki laket zemle. V par minutaj je bio že na mesti i pri svojih tak prilüblenih goricaj. Brez dugoga premišlavanja je stari zasado globoko v zemlo svoj kramp i začno delati. Sühi brodec se je iskrio pri močnom telebanji, se odbijao i vreščao skoro glasno okoli kopača. Okoli i okoli je bilo ešče vse mirno i tiho. V te rani mir je pa vednakomerno odmevao samo glas težkoga krampa, šteroga je stari Bežan nesmileno obračao i delao globoke zaseke v to nevolno zemlo...
Skoro nad dve vöri je tam gori na bregi krepko kopao stari Bežan brez prestanka. Tak se je poglobo v svoje delo, da sploj ne opazo, da se je Vzhodna zarja, štero je vgojdno opazüvao, prek bregov bližala tüdi Bežanovoj grabi. Doli v dolini so že kukurikali kokoteki, ali on to ne čüo. Pomali se je nočna tema začnola
6
NOVINE
5. junija 1938.
Za farni dom pri Sv. Sebeščani so darüvali iz Nemčije in Francije: Bencak Štefan, 100, Žökš Štefan, 100, Žökš Ivan, 100, Celec Roza, 70. Marija, 50, Karel, 50, Agneška, 70, Franc, 60, Zelko Mihal i žena, 100, Grof Jožef, 50, Zelko Marija Šerugova, 50, Pintarič Marija in sestra, 75, Neimenovan evangeličan 25 Din. Bog vam plačaj ! Molimo za te dobrotnike ! Dale drügič.
V. Polana. Pri nas se močno širi kmetska zveza, posebno med mladinov. Mladina pristopa v velikom števili i se je že tüdi navčila himno kmečke zveze i jo zna spevati. Našega g. župnika je občinski odbor Zvolo za častnoga člana občine. Čestitamo.
Beltinci. Veliko spravišče za mladino JRZ i za stranko celo JRZ se vrši 19, junija v Beltincih. Vse pristaše vabimo na našo sküpno manifestacijo.
Srednja Bistrica. V lepom Marijinom meseci se je pogosci oglašao v našoj vesi zvonček smrti. Tak je zajokao tüdi 27. maja i nam je naznano, da nas je zapüstila v najlepšoj ženskoj dobi v 26. leti starosti Balažic, rojena Kolarič Matilda. Čeravno je vse včinila, da se reši morilke jetike, ne se je mogla obraniti. Zakopali smo jo 28. maja z velikov vdeležbov. Zapüšča moža i četvero mladoletne dece. Naj njej dober Bog plača križ, šteroga je mirno nosila, njegove domače pa potolaži. Molimo za njeno düšo. — Prijatelica Antolinova.
Dar za naše poplavlence. Na posredüvanje narodnoga poslanca g. dr. Klar Franca je prvi skočo na pomoč našim poplavlencom minister notrašnjih zadev dr. Korošec Anton i je poklono tem najnesrečnejšim desetjezer dinarov podpore.
Kukorice nega. Svoj čas so nam Medjimurci ponüdili kukorico, da jo pripelajo v Črensovce za 120 Din. meter. Mi smo to objavili v Novinah i ponüdnika pozvali, naj nam jo spravi. Glasa pa ne nikšega. Gotovo zato, ar se je med tem časom kukorica podražila.	
Slüžbo je dobo žunič Ignac, bivši občinski sluga v Črensovcih, na okrožnom sodišči v Soboti kak zvaničnik slüžiteo z 660 Din., mesečnov plačov. Vreden i potreben je bio te slüžbe. Veselimo se i njemi čestitamo.
Prošnja do Vidončarov. Naznanjam vam veliko radost, dragi izseljenci iz gračke fare, posebno iz vesi Vidonec. Julija 10. bo prikazao naš rojak, č. g. Kerec Vili, svojo prvo sv. mešo pri Gradi, v starodavnoj Marijinoj cerkvi. Vsi ga poznamo, da je siromaškoga roda. Bog si odebira sluge največkrat iz prostih kmečkih domov, tüdi tak siromaških, kak je Krecov dom v Vidoncih. Da si bo mogeo novomešnik najpotrebnejše reči küpiti za svojo prvo štacijo, kama ga pošlejo njegov Višji pastir, prosim podpisani naše izseljence i drüge Vidončare pa vse gračke farnike, ki kaj premorejo, naj mi pošlejo kak dar za novomešnika. Dober Jezuš bo že poplačao vsaki najmenši dar. Dare sprejema Gumilar Aleksander, Vidonci hš. 2. pošta G. Lendava.
List za narodno Rusijo. V Zagrebi je začeo izhajati list pod naslovom: „Za nacionalno Rusijo.“ List izdava Drüštvo prijatelov nacionalne Rusije. Namen lista je pobijati komunistične navuke. Maja je izišla letošnja 8. številka, list izhaja od lani naprej. Člani plačajo za list letno 60 Din z članarinov vred, pomagači 25 Din. Naroči se v Zagrebi, Žerjavičeva ulica 4.
Odgovor na zahvalo. Kerec Mihael iz Sobote je prav neprimerno zahvalo dao v Novine, da je v popunoma pravičnoj pravdi zmagao i da tožiteo mora plačati okoli 8600 Din stroškov. Tožiteo na to odgovarja, da se je ta pravda samo zato tak zasüknola, kak se je, zato ka so edni svedocje tak izpovedali, drügi pa popunoma inači. Svedocje, če so nej istine gučali, bodo že sami za svoje djanje odgovarjali. Stroškov pa niti en štrti del telko nega, kak Kerec privoščo tožiteli.
Materinski den v Žižkih. Na Zastoplenje, 26. maja so priredile č. sestre z bogatim i pestrim sporedom lepi materinski den v šoli, štero je do zadnjega kotička napunilo občinstvo. Dosta trüda so mele z decov, a te še je izplačao po uspelom nastopi malih. Po pozdravi je Kolo z pozdravom mater bilo srčkano. Se lepša je bila pesem : Mati ti najljubše bilje. Koštricova 5 letna Marička je prav kuražno kazala trgovko, od štere pa neso štele ženske nikaj küpiti, zato se je odločila, ka bunto zapre. Ponvar je vrgo na to ponev staroj ma-
teri pod noge rekši : te si pa baba kühaj v lüknjastoj rajngli, če neščeš plačati tri dinare za krpanje. Krasne so bile večglasne pesmi mešanoga dečinskoga zbora : Planince, — Mati potico pečejo — i Žabe. Globoko izdelano je bilo predavanje č. sestre Celine Raduhove od vzgoje mater, štera, če je dobra, največ hasni deteti. Največ pa škodi domača slaba vzgoja. Rajalni nastop z pesmijov: Ljubi maj, krasen maj, se je posrečo. Genliv je bio prizor, kda je sirota zvala iz groba svojo pokojno mater. Tridejansko igro: K mamici, je deca dobro igrala. Zmagala je lübezen proti nakanom hüdih dühov. „Matere božje ključ“ pa ne spada na oder, še menje ne je za deco. V koliko je istina, da je Marija Mati smilenosti, v toliko je tüdi istina, da sv. Peter nema pravice soditi, kakša je štera düša, i štera slüži očiščilišče i štera ne. Njegova Vloga je že očiščenim düšam odpirati nebeska vrata. Pa njemi v vüsta davati reč: Šmentano, je tüdi nedopüstno. Deca ne more Kristuša i Marije v nebeskoj slavi zapasti, starejši pa neso vredni toga. Ta igrica v koliko ma najbolši namen, ne zbüja v človeki tistih najresnejših mislih, ki se porodijo v düši, če resno misli na sodbo i božo pravičnost Pri drügoj priliki naj se v drügoj obliki naprejda, predelano, da bogoslovna verska vsebina ne bo nikaj trpela. Zvün te male falinge pa je cela prireditev nadvse uspela i č. sestram moremo samo čestitati.
Risaoske pozdrav pošilajo sobočkoj, törjanskoj, sv. lenartskoj, cankovskoj i jelenskoj fari pa vsem svojim domačim: Segeri Mihal, Ema, Karol, Glažar Marija, Horvat Janoš, Benko Franc, Hari Marija, Hauser Karolina, Čiček Martin, Horvat Bara, Samt Josefa, vsi iz Leistena v Nemčiji.
Dari naših v Franciji : Pücko Augustin iz Bratonec v Fére Champenoise 5 frankov na beltinsko i 5 frankov na črensovsko cerkev. Ivan Prša z Male Polane i žena Ana z Filovec za zdravje i srečo njüvih domačih na Frančiškov dom 20 fr. Naši izseljenci v Fére Champenoise na sirotišnico v Törnišči 30·40 fr, na novo bogoslovje v Maribori 60 fr. Penez po čeki Novin odposlali v Türnišče i Maribor, ovoga pa po roki izročili.
 Kovačovci Treziki z Črensovec v spomin ! Kda se je po našij ravninaj pokazala spomlad, kda so naši travniki začnoli zeleneti, kda so po našij logaj zacvele prve rožice, si nas zapüstila Ti, ki smo te vsi tak lübili. — S sklonjenov glavov i z zaprtimi vüstnicami sam zadržavam skuze. Ne samo skuze, tüdi srce, ki se je poslavlalo od Tebe, kda sam zvedila, da že počivleš v mrzloj gomili. — Predraga Trezika! Ali si pomislila, kakšo žalost si napravila svojim staršom? Ali si pomislila, kak je tüdi nas dekle vse zadela Tvoja bridka zgüba ? Ne, ne tožim več. Gospod živlenja i smrti Te je sprijao med angele, kak svojo izvoljenko, prle kak je zapihao prek Tebe strupeni veter toga sveta, presado Te je ta, kde lilije ne povehnejo... — Kak težko sam čakala, gda pa pridevi vküp. Pa boža vola je bila inačiša. Šče izda so mi v spomini reči, štere si mi zavüpala, kda sam se poslavlala od Tebe : „Ti boš Šla v svet, Bog zna ali se bovi kda vidle. Sama znaš, kak je z menov. Rada bi šče živela, ali Če bo Bog zahtevao moje živlenje, naj se zgodi po njegovoj svetoj voli“. — I kak tolažliva so bila Tvoja pisma, štera si mi pisala v tüjino! Kak si me znala potolažiti i mi davati pogum za nadalno živlenje. Kak mi je zdaj težko, kda se zmislim, da si trpela tüdi Ti, i v svojem trplenji ne si pozabila na mene i mojo zapüščenost. — Tvoja dobrom i plemenitost Tvojega srca, odsev čiste angelske düše, se je vsakomi priküpo. Kak lepa je bila Tvoja smrt ! Postala si hči sv. Frančiška Asiškoga, darüvala si svoje mlado živlenje za vse mladenke, da bi ostale Čiste, trezne i Jezušove, na to pa sladko i mirno zaspala v Gospodi. — Predraga ! Spomni se na nas, kda boš z nebeskimi angeli spevala tisto Tebi tak drago pesem „Tudi jaz sem rožica, v božji Vrtec vsajena“, štere pesmi vsebino si na sebi tak lepo spunila. Da, lepo razcvetena rožica si bila i nebeski vrtnar te je vtrgno i presado iz te doline skuz v svoj nebeski vrt. Jezuš naj Ti bo bogat plačnik za vse Tvoje trüde i vso Tvojo lübezen do mene. Prišeo bo den, kda znova pridevi vküp, i te za večno. Do tečas pa počivaj sladko i mirno v domačoj zemli. — Ritlop Treza iz Črensovec, v Franciji.
Na podporo naših listov sta poslale Sestri Horvat Marika i Trezika z Lipovec v Franciji 12.50 Din. Bog plačaj.
Spomladanski velesejem v Ljubljani od 4. do 13. junija bo že 43. razstavna prireditev v Ljubljani. To pomeni 18 let razstavnotehničnega dela v službi gospodarskega in kulturnega napredka našega naroda. Splošni del velesejma bo obsegal vse panoge industrijske in obrtniške proizvodnje. Pohištvo bo tvorilo posebno razstavo. Te razstave so že tako ukoreninjene, da jih pozna cela Jugoslavija. Iz vseh predeov prihajajo kupci, da tukaj na podlagi razstavljenih garnitur (zbirajo in naročajo po svojem okusu in premoženjskih razmerah. Razstava avtomobilov, avtobusov, in motornih koles bo zelo bogata: Zastopane bodo skoro vse svetovne marke in bo razstava obsegala nad 1.500 m2 razstavnega prostora. Še pred leti smo bili navezani na uvoz tekstilij. Sedaj že naše tvornice krijejo domačo potrebo in je luksus, če se kdor še oblači v inozemsko blago. Na letošnjem velesejmu v Ljubljani bo naša tekstilna industrija pokazala, kako visoko se je že razvila. Vsakdo se bo mogel prepričati, da njeni izdelki kakovostno povsem dosegajo inozemsko, so pa bolj poceni in dajo zaslužka našemu delavcu. Skoro prav Vsakdo pri nas se zanima za reševanje našega cestnega vprašanja. Na letošnjem velesejmu bo Društvo za ceste s svojo razstavo „Cesta“ pokazalo, kako daleč smo že v tem perečem vprašanju in kako bo z gradnjami naših cest. Zveza gospodinj v Ljubljani bo podala letos žensko domačo obrt. Ljubljanska tobačna tovarna pa ureja razstavo tobačnih izdelkov. Od tujih držav bo v zaokroženi celoti zastopana Francija z razstavo knjig, kozmetike in bižuterije. Vsak naj uredi svoje poslovno potovanje v Ljubljano tako, da bo to potovanje zvezal z ogledom velesejma, saj bo mogel že na velesejmu samem rešiti velik del svojih poslovnih zadev, kot je nakup blaga, oddaja naročil itd. Na železnici ima Vsakdo brezplačen povratek, če si pri odhodu na odhodni postaji poleg cele vozne karte nabavi še rumeno železniško izkaznico za din 2·— in si preskrbi potrdilo o obisku velesejma, ki ga bo dobil na velesejemski blagajni. Potovanje v Ljubljano od 30. maja do 13. junija, povratek od 4, do 18. junija.
Iščemo sotrüdnika,
ki bi v svojoj okolici samostalno vodo skladišče ednoga imenitnoga potrošnoga blaga. Za dozdajšnje prebivanje (varoš ali veš) i starost se ne pita. Postranski zaslüžek ! Delo je prijetno, vugodno, pod vodstvom Centrale. Mesečni zaslüžek včasi ali za par mesecov par jezer dinarov. Javite se pod broj „3000“ na
INTERREKLAM D. D. ZAGREB
Masarykova 28.
Poštenega dečka
16—18 let starega, kateri govori slovensko i perfektno madjarsko sprejme graščina v bližini Maribora kot slugo. — Osebno se je javiti pri UPRAVI VELEPOSESTVA BELTINCI
porazgüblati i skrivati v lesi, potokaj i skrivališčih. V Bežanovo grabo je vse bole silo beli den. Tü pa tam se je iz rorov na hišaj prikazao beli dim. Tam doli pa se je že v jasnih obrisaj pokazüvao vrh türma gračke cerkve. Toda vsega toga stari Bežan ne opazo. On je bio ves zamišlen v zemlo, v svojo zemlo, štero je tak strašno lübo . . .
Te pa se je zgodilo nekaj, ka je vendar zbüdilo staroga. V lini gračkoga türma se je zgeno velki zvon. Zazvonilo je jütrnico. Njegove nežne pesme so se razlevale na vse strani. Veličanstveni zvoki so se zagnali tüdi v Bežanovo grabo, plavali kak beli golobi nad novim živlenjom i pozivali lüdi k jütrašnjoj molitvi. Z vsov silov so treščili k bregi, na šterom je kopao stari Bežan i se na njem razbili z velkim odmevom. To je staroga zravnalo v jami: „Gran ga dao, pa je že telko vöra ?“ Püsto je z rok kramp, vrgo na zemlo šapko i sklopo roke k molitvi. Zmolo je angelski ozdrav, nato pa dodao še en „Oča naš“ za boži blagoslov njegovoj zemli i deli. Nato je globoko potegno sapo i močno zavriskao doli v dolino. Njegov krepki vrisk se je razneso po Bežanovoj grabi i se zgübo tam nindri pri Belom križi. Lüdje, šteri so ravnozdaj zapüščali svoje postele i se opravlali na jütrašnje opravke, so čüli te
Znani glas i si med sebov pogovarjali : „Eh, stari Bežan se že vrača z svojega jütrašnjoga dela“.
Zato de trbelo že na pole gnati, kosit, orat, okapat iti itd. Stari Bežan je vöra za Bežanovo grabo . . .
Takši je stari Bežan. Prava gorička, trda korenika. Pravijo njemi „stari“, čeravno ešče mlajše zgleda od treseti let staroga moža. Te pridevek so njemu prišili samo za razliko od sinov. Ovak je močen, repeči dečko. Pa tüdi svoje šege. Gda drügi spijo, te on dela, gda drügi delajo, te on hodi okoli po vesnicaj na oglevanje, kriči, krega se, smeje, špota, leče i razmetavle, kak da bi ovse zgrizle. Gda je pa dobre vole, te se po Bežanovoj grabi širi veseli smeh i mladensko juhvkanje. Pri Bežani najdete vse: radost i žalost, veselje i trplenje, smeh i joč, mir i kreganje, delo i počitek — vse se to vrti v naglom diri brez pogleda ne na desno, ne levo. To, ka človeka privlači, pa je Bežanova gostolübnost. V njegovoj hiži najde svoje poštenje stari ali mladi, bogat ali siromak, gospod ali paver. Medtem, ka marliva Bežanova tetica dvori dobrodošlim gostom, pa gosti majo priliko poslüšati predgo i litanije, štere skoro vsakšemi gosti drži stari Bežan. Tüdi jaz sem meo večkrat to srečo. Nekoga dne sem prišeo k njemi i
najšo staroga prav židane vole. Najprle sva si prijela, šteri je močnejši. Nato sva napravila premirje, sedla k jüžini, namočilo grlo ešče z domačim Bežanovim vinom, nato pa se ešče naprej hecala. — Naednok se je stari Bežan nečesa spomno, skočo z mesta, kak da bi ga buha vjela i mi zabrüso v obraz: „Friško se najej i napij, nato pa idi, da te več ne vidim“.
Što ne pozna staroga Bežana, bi mislo, da je on to zaistino v oči metao. Jaz pa sem Poznao njegove žilice i strüne, pa sem njemi zabrüso nazaj: „Čakajte, jaz Vas pa v Novine denem“. Pa mi je včasi pripravleno nazaj potočo: „Deni, naj svet čte od staroga Bežana, ve de moj pojeb v Franciji tüdi čteo“.
Gnes sam zvršo oblübo i pretnjo, dano staromi Bežani i ga zmazo v Novine.
Vüpam se pa, da to nede ohladilo najnoga prijatelstva, nego ešče poglobilo, ka bova oba po priliki pošteno poslavlala.
Grački Vili.
Kosci.
Kosci so se ustavili v Jelšju ob mogočnem brestu in počakali Miho, ki je hodil počasi po stezi ob Ledavi. Nikamor se mu ni mudilo. Divji golob je krulil v brestovi duplini in ose so se podile nad brestom.
Miha je smehljaje pristopil k Petru in mu šepnil: „Tako je s človekom, če se zagleda v dekle.“
Peter se je oprl na koso in globoko pogledal Mihu v oči : „Opazil sem. Hm, z menoj je ista.“
„Tebe pa vleče Iika. Njen oče se je že hvalil s teboj.“
„Gornjec?“
„Kdo pa, če ne Gornjec? O tem govori že cela vas.“
„Kaaaj?“ — je začudeno vprašal Peter in se ozrl, če ga ni slišal Kata ali ostala dva.
Miha se je veselo zasmejal in zabrusil koso. Isto sta storila Ivan in Andrej. Samo Peter je stal negibno in neprestano gledal Miho.
Miha se je še enkrat ozrl proti Petru. Ko se Peter ni zganil, se je pripognil in zarezal s koso, da je zazvenela. Ivan in Andrej sta storila isto.
Tedaj se je Peter zganil. Žvenket kos in šumenje trave ga zbudilo iz trenutne zamišljenosti. Zabrusil je koso in nato zarezal v travo ter hitel za tovariši, ki so bili že precej daleč. Kosil je hitro, da se mu je čudila Kata in Miha, ki se je večkrat ozrl nazaj. Pot mu je lil s čela cukoma, toda toga ni motilo. Polagoma je dohiteval tovariše. Ko so prišli do jelš ob Ledavi, je kosil že z njimi enakomerno in vezano.
Dosti je bilo krtin in večkrat so morali brusiti kose. Tudi
trava je bila bolj redka, da so bile plasti tanke. Kata jim je z lahkoto sledila.
Ko je zatulil mlin ob meji, je bil tudi ta travnik pokošen. Bil je le osemplastni, zato je šlo hitro izpod rok, četudi so bile krtine goste.
Krenili so še na Gat. Še zmeraj je bila rosa. Dolnji mlin je mlel in Nedličanci so kaj radi mleli tu krušno. Sredi jegnjedov je stal mlin in sredi vrb. Počasi se se vrtelo mlinsko kolo in nihalo. Med hrastjem blizu mlina je prepeval kos in senica mu je delala druščino. Grlica je grulila veselo.
Šli so med jelšami na Gat. Senožet je ležala ob Ledavi in lepa trava se je bohotila ob kolniku. Na dolnjem koncu je bila dnika in v njej samo šerjé. Bilo je senožeti za šest plasti.
Miha je hodil s Kato in s Petrom. Ko so prispeli na Gat, je Peter pokazal na star štor nekaj korakov vstran od Ledave: „Pravijo, da se hodi na štor gret bela kača. Vogrin iz Radmožanec se je nekoč vračal s sejma domov in jo je videl. Baje nosi na glavi krono iz samega zlata.“
„Kata je radovedno poslušala. Te pravljice še d slišala, zato je padla Petru v besedo : „In kaj se je zgodilo z Vogrinom ?“
Odkar je videl belo kačo, se mu je bogastvo večalo. De-
29. junija 1938.
NOVINE
7
narja je imel, da ni vedel kam z njim. Toda vojna ga je vzela in ves denar. Z njim je šla tudi sreča od hiše.“
Ustavili so se na senožeti. Rosa je počasi zginevala. Sonce je bilo vedno močnejše. Ker ni bilo krtin in trava gosta in drobna, je šlo naglo. Najprej so pokosili breg, nato še dniko. Šerje je bilo redko in kose so ga rezale kakor za stavo.
Okrog enajstih je bil travnik pokošen.
Tedaj je Kata stekla po jerbas. Vzela je steklenico s pijačo in jo namočila v vodo v Ledavi, da se je ohladila. Fantje so sedli pod grm in nagibali steklenico. Žejni so bili in trudni že. Veseli so bili pa vendar. Pokosili so tri travnike in to je bilo za danes dovolj.
„Če bi bil Gornjec doma, bi nas še v gostilno peljal. Niti verjel nam ne bi, da smo pokosili toliko. Iika nas bo vesela,“ je govoril Miha in se dobrodušno oziral na Kato, ki je sedela poleg njega na bregu Ledave.
Čez čas so vstali in se vračali domov.
Ledava je bila polna vode. Počasi in skoro leno je tekla proti Režonjevemu in Solarovemu mlinu blizu Črnega loga. Tam blizu so se belile nedliške hiše. Ob hrastovem gozdiču se je belil turniški zvonik.
Miha in Kata sta hodila skupaj. Zavesa med njima se je razgrnila in postala sta si tako domača, kakor bi bila že znanca dolga leta. Nič tujega ni bilo več med njima. Življenje ju je objelo z vsem nedolžnim veseljem. Kata se je zadovoljno smejala, ko ji je Miha pripovedoval vojaške zgodbe. Poslušala ga je kakor otrok. Izpolnila se ji je že dolgo gojena želja. Življenje je klilo pred njo z vsem bogastvom.
Šli so čez brv ob Tivadarjevem mlinu in po pešpoti ob Ledavi so krenili na kolnik ob nedliški meji.
Peter je šel z Ivanom in Andrejem.
Doma jih je sprejela Ilka zelo veselo. Čakala jih je že. Bila je že nekoliko nestrpna. Stopila je k Petru in mu pogledal v oči: „Dolgo ste kosili, Peter.“
Peter jo je resno pogledal: Še hitro smo končali. Pokosili smo vse tri travnike. Najhujši je bil v Jelšju.“
„Mislila sem, da bi na Gati pokosili zvečer.“
„Čemu bi odlašali? Vreme je lepo. Danes se bo sušilo kakor bi ga na peči sušili. Danes in jutri ne bo dežja. Lahko bo spraviti seno domov.“
Stopili so v sobo. Kmalu se je kadilo kosilo na mizi. Še Ilka je prisedla in njene oči so pokojno počivale na Petra. Iz njih
je žarelo življenje. Kraj nje je sedel Peter ves razgret v lica, živih oči in skuštranih las. Bil je možat. Kadarkoli ga je videla takega, ji je prijal.
Pokosili so. Ivan in Andrej sta odšla. Miha je stopil h Kati v kuhinjo in v sobi sta ostala Ilka in Peter.
Peter se je primaknil k Ilki in ji pogledal v žive oči :
„Danes sem zvedel, da je tvoj oče govoril na vasi o meni. Vedel bi rad, zakaj je govoril oče o tebi in meni in se hvalil z menoj? In ti mi še nisi nikdar povedala ničesar. Nekaj skrivaš pred menoj. Ilka, povej mi to !“
lika se je glasno zasmejala in nato skozi smeh potiho govorila : „Lahko bi opazil že sam. Čudim se, da še nisi opazil, kar bi že zdavnaj lahko“.
Peter jo je pogledal z velikimi očmi in lahka rdečica mu je silila na lica:
„Torej bo le res, kar sem sanjal že nekaj let?“
„Tako je. Kar si sanjal, je bila resnica in rada bi te videla kmalu pri nas“.
Petru so usta šla v smehljaj, oči je zapičil v Ilkine in izvilo se mu je iz prsi: „Ilka! Torej boš moja ?“
Tedaj so se zaslišali koraki v podstenju, odprle so se vežne duri in nekdo je stopil v kuhinjo.
Ilka se je umaknila od Petra in plašno zavpila: „Jezusi Oče so doma !“
Brž je krenila iz sobe v kuhinjo in ko je zapazila očeta, mu je dejala :
„Imela sem kosce. Za mlinom, v Jelšju in na Gati je trava pokošena“.
Gornjec je začudeno pogledal Ilko :
„Koliko koscev si pa imela ?“
„Štiri“.
„In so pokosili v treh mestih ?“
„Da oče, v treh“.
»Gotovo je bil Peter zraven".
»Bil in sedaj je v sobi".
Gornjec je stal in stopil v sobo. Peter je sedel pri mizi in gledal skozi okno. Rože na oknih so prijetno dišale in skozi nje je silijo sonce. Ko je zapazil Gornjeca, je vstal in voščil : „Dober dan !“
Gornjec je obstal pred pečjo in smehljaje ogovoril Petra : „Vendar sem te enkrat dobil! Miha mi je dejal, da si se zelo razburil ker sem se hvalil s teboj. Sicer sem bil vinjen, vendar sem pa le govoril resnico. Moreš tajiti ?“
»Ne morem. Govorili ste resnico".
„Torej bi hotel mi biti zet ?“
Tedaj je prišla Ilka in pogledala očeta, nato Petra. Razu-
mela je takoj vse, naglo stopite k omari in jo odprte. Peter pa je stopil h Gornjecu in mu segel v roko: „Torej velja! Brez starešin vas prosim za roko Ilkino“.
Gornjec je potrepljal zeta po rami in zvedavo pogledal Ilko, ki se je tedaj naglo obrnila in dodala: „To bi se že lahko zdavnaj zgodilo !“
Tedaj je Gornjec stopil k durim in zavpil : „Kata! Kod hodiš? Pridi takoj !“
Kata je naglo priletela z dvorišča in spraševanje z očmi obstala pred gospodarjem.
„Podvizaj se v klet punca ! Prinesi vina in mesa, nato stopi k Petrovim in pozovi očeta in mater! Obhajali bomo zaroko !“
Kata je še trenotek stala in zrla začudeno zdaj Ilko, zdaj Petra. Nato se je naglo obrnila, stekla za skednjem k Petrovim in vsa zasopla povabila Petrove h Gornječevim.
Ko so popoldne hitela dekleta na travnike grabljat seno, so se glasno smejale in živahno govorile. Pripovedovale so po vasi ljudem, kaj se je na vasi zgodilo.
Kmalu je zvedela za novico cela vas in vsi so privoščili Petru srečo.
(Konec.)
Ka novoga po sveti.
„Najsrečnejši den mojega živlenja“. Kak je bio streljeni španski škof v Barbastri. Med številnimi mantrniki v Španiji je tüdi škof v Barbastri, ki so ga rdeči strelili. V tom mesti je ostalo od 7000 prebivalcov živih samo par jezer, vsi drügi so žrtve svojega verskoga ali narodnoga prepričanja. Med prvimi so rdeči zgrabili škofa i njegove dühovnike. Zaprli so je v samostan, šteroga so spremenili v vozo i je 7 dni düševno i telovno mantrali. Nato so prišli po škofa i ga odpelali na »sprehod", kak so pravili. Škof, ki je znao, ka to pomeni, je spregovoro: „Vsemogočega Boga prosimo, da reši Španijo. Za mene je pa to najsrečnejši den v živlenji“. Prle, kak so ga strelili, je šteo spregovoriti, pa je njegov glas zadüšila mednarodna himna. V njegovoj celici pa so najšli v zid naškrabane reči: „Odpüščamo vsem sovražnikom. Krv mantrnije seme novih krščenikov“.
Peščeni viher je zasipao v Indiji več vesi. V Indiji je bio te dni veliki peščeni viher, ka takšega Indija ne pozna. Nešterne hiže je viher odneso. Veter je noso s sebov velike vnožine pesike i ga je na mestaj nanoso na železniške proge telko, da so vlaki obstali. Viher je cele vesi s pesikom zasipao, tak da je pokrajina spodobna velkoj peščenoj püščavi i iz pesika gledajo samo strehe nesrečnih hiž. Lüdje, ki ne so navajeni na kaj takšega, so legli nakla i mislili, da se tak rešijo. Te nesrčnike je pesik žive zakopao. Kda je viher prehenjao, so začnoli rešavati. Kakših 20 lüdi je najšlo smrt v peščenoj povodni. Velko škodo je napravo tüdi na polaj i pri živini.
100 lüdi zgorelo v hoteli. V mesti Atlanta v amerikanskoj znanoj državi Georgija je nastao v velikom hoteli požar. Ar je začnolo goreti na več krajaj hotela naednok, policija misli, da so meli požigalci načrt hotel zažgati i da jij je bilo več. Na kraj nesreče so prišli gasilci i sküšali rešiti lüdi. Bilo je pa nemogoče, ar je bio ves hotel v ednom plameni. Sküšali so pogasiti požar, pa brez uspeha, zgoro je skoro z vsemi lüdmi, ki so bili notri. Nešterni bi se šče lehko rešili, a so posteli ščista zmešani, kda so vidli, ka vse okoli gori, poskakali so iz visikij nadstropij dol na vulico i se tak
bujli. Kda so požar pogasili, so najšli 30 zgorenih tel, šterih pa ne bilo mogoče poznati. Mislijo, da je v hoteli zgorelo do 100 lüdi.
Clevelandske slavnosti. Naši rojaki so meli v Clevelandi velike slovesnosti, na štere so se že dugo pripravlali. Otvorili so najmre svoj kulturni vrt, v šterom bodo meli spomenike naših pisatelov, pesnikov i drüge naše kulturne spomenike. Iz poročil raznih ameriških listov, ki so že pred otvoritvijov obširno poročali o pripravah, si lehko predstavlamom kak se je vse izvršilo. List „Ameriška Domovina“ pravi, da so bila razposlana vabila najvišjim ameriškim predstavnikom. Prvi se je oglaso jugoslovanski poslanik v Washingtoni dr. Konstantin Fotič, ki je obečao, da se bo nahajo med svojimi rojaki i pozdravo ljubljanskoga župana dr. Adlešiča. Mrs. Eleanor Roosevelt, žena predsednika Zedinjenih držav je poslala prijazno pismo. Tüdi sam predsednik Zedinjenih držav Franklin Roosevelt jim je lastnoročno pisao. Za sprejem dr. Adlešiča so se v Clevelandi jako pripravlali. V Newyorki so osnovali poseben odbor, ki bo sprijeo dr. Adlešiča i njegovo soprogo. Na čeli toga odbora je dr. Božidar Stojanovič, generalni konzul Jugoslavije. Iz Clevelanda pa bo šla gostoma nasproti posebne delegacija. — Telko iz poročil o pripravah na to slavnost.
Svedočanstvo sovjetsko-ruske kulture. Leningrajski list „Smena“, je objavo podatke od najnovejših preganjanj dühovnikov i škofov pravoslavne cerkve. Med temi so: metropolota Vedenski i Geronti, nadškofi Tuberozov, Vojarski i Plotnikov, vsi iz Leningrada ; i vekše število dühovnikov, Obtožili so je, da so osnovali „protirevolucijarno organizacijo“. Za posebne hüdobije pa jim štejo, da so hodili z verniki na izlete i da so krasili božična dreva. Več generalov je bilo imenüvanih v „Vrhovni svet Sovjetske Unije“, bili so „nedoteklivi“, ka pa ne nasprotüvale, da jih ne bi tajno s sveta spravili. — V glavnom mesti sovjetske republike Tadžikistan je bio „veliki proces proti zapüščenoj deci“, ki so bite sojena zavolo kraje, pijanstva i drügih prestopkov. Zdaj so to mladoletno deco obsodili na 4 do 8 let prisilnoga dela.
Odhajajoč od doma.
Bilo je 23. aprila t. l. gda smo se ob pou tretjoj vöri popoudnevi pakivali v vagone na postaji v Soboti.
Gledajoči tužne obraze tistih, šteri so ostali na kolodvori i nemilo gledali ništerni svoje stariše, drügi zakonske tovariše i tretji svoje brate, sestre ali iz rodbine, šteri idejo v Francijo, da zaslüžijo franke za boukšo bodočnost, so se mi skoro zaskuzile oči v koti zadnjega vagona. Edino dobro je bilo, da od moji domačih nikoga nej tam bilo, ar nevem kak bi skrio svojo žalost. Gda sam šou iz domače hiže, so se zaskuzile oči tistoj, štera mi je dala živlenje. Tüdi pri vsej drügih, šterim sem povedao z Bogom, sem vido, da me ne gledajo z veselim obrazom. Vsem pa, od šteri sam se želeo posloviti, niti nej sam bio mogoči dati roko v slovo, ar bi žalost vekša bila.
Ob tretjoj vöri je zafüčkalo i mi smo Soboto zapüstili. V zadnji pozdrav so nam mahali z rokami i tü pa tam je šteri zdigno beli robček. Po par minotaj Sobote več nejsmo vidili. V Beltincaj so nas tüdi ništerni pozdravili. Nej smo se dugo müdili i že je pa zafüčkalo i naš vlak šo naprej. Iz večih vagonov so se čüle lepe Slovenske pesmi v slovo Slov. krajini. Prek Müre smo se pelali pa je vnogi zakričao : „Z Bogom naš slovenski raj.“ Ja tak je, skoron raj je naša Slov. krajina, pa vseglij vsi sili-
mo od nje koštavat krüj, šteroga nam reže trda roka mačehe.
Že na poti se sprevidi, da Vnogi ide v tüjino samo zavolo boušega živlenja i telovnoga poželenja. Ništernim bi stokrat bouše bilou, či se ne bi gibali od doma, ar so že na poti v pohüjšanje drügim, ka pa ešče, gda na mesto pridejo. V radostnoj hitrosti nas je vlekla ta Čarna pošast naprej. Do nemškoga Pasaya smo nej presedali, tam smo se v drüge vagone premestili, pa smo šli naprej proti cili. Do francuskoga Tula smo se srečno pripelali vsi navküp. V Tuli so nas več začnoli ločiti i pošilati na vse kraje Francije. Naša Partija se je pelala skoz Pariz i 27. aprila smo prišli na naše mesto, gde mo davali svoje mlade moči za blaženost tüjine, sebi mo pa nakapali betege za starejša leta, či se nam je Bog da včakati.
Doma ostavlamo več zadosta zmantrane stariše i mlade, štere ešče ne sprejmejo za delo v tüjini. Če si dobro zmislimo i premislimo to izseljavanje, dobimo rezultat, ka de vnogi žalüvao zato, ka ide od doma.
Tüjina plača našo moč, da njoj spravlamo bogastvo, doma pa naše njive pomali ne bo mogoči nišče prav v redi meti, ar delavske moči odhajajo, ostavlamo pa samo že itak zmantrane stariše na domi. Vnogo zakonov se tüdi v žalost spravi zavolo ločitve. — Pomenje od doma, pa bo več mera i blagoslova.
Izseljenec.
Jugoslovansko-češkoslovaska liga v M. Soboti ustanovljena.
V M. Soboti se je 7. maja t. l. ustanovilo društvo za spoznavajo in prijatelsko sodelovanje s Češkoslovaško. Utanovitvi sta prisostvovala konzul češkoslovaške države v Ljubljani ing. Stanislav Minovsky in predsednik vseh lig (društev) v Sloveniji dr. Egon Staré. Za predsednika sobočke lige je bil Izvoljen profesor J. Liška, za podpredsednika sodni predstojnik dr. Sl. Šumenjak, za tajnika profesor V. Smolej, za blagajnika trgovec Fr. Čőr; za odbornike: gimn. ravnatelja žena ga. Zobec, šef davkarije Germovšek, trgovec Evg. Kardoš, učitelj Kramberger, vodja elektrarne Sl. Nišelvielr in profesor Vilko Novak ; za namest-
nika: šol. nadzornik J. Velnar in prof. Vl. Czurda; za revizorja : gimnazijski ravnatelj ing. Ivo Zobec in šol. upravitelj Fr. Gabrijelčič. Sobočka liga ima člane tudi v Lendavi, v Ljutomeru, v G. Radgoni in v Radencih in se lahko v njo vpišejo vsi prijatelji Češkoslovaške iz vsega Prekmurja in ljutomerskega okraja. Zdaj, ko pravijo, da Češkoslovaško uniči Hitler, je tako društvo, kakor je liga, zares potrebno ; potrebno predvsem zato, da poskrbi, da se našim ljudem pove in se jim razloži, da je Češkoslovaška ena izmed najbolj urejenih držav, na kateri se bodo njeni sovražniki polom ili zobe.
CENE.
Živina: jünci din 4.60 do 5.50, krave din 2.50 do 4.90, biki din 3.50 do 4·50, telice din 4 do 5, teoci din 6.50 do 7, prašiči din 7.50 do 8, plemenske svinje din 7.50 do 8.25, za 1 kg žive teže. Konji po din 900 do 5000 po kakovosti, žrebeta po din 1000 do 2000, mladi prašički 6 do 12 tednov po din 90 do 150 glava.
Mlevski izdelki: mela št.
0	1 kg din 4 do 4.20, št. 2 din 3 80 do 4. št. 4 din 3.60 do 3.80, št. 5 din 3.40 do 3.60, kaša din 2·95, ječmenka din 3.50, otrobi din 1·45 do 1.75, kukorčna mela din 1.80 do 2, zdrob din 2.15 do 2.20, pšenični zdrob din 4 do 4.40, hajdinska mela din 3.90 do 5, ržena mela din 3.25 do 3.60 za 1 kg.
Sadje: jaboka I. vrste din 12, II. vrste din 6, ӀӀӀ. vrste din 4 do 5 za
1	kg, sühe slive din 10 do 12, črešnje din 26 do 30, sühe grüške din 6 do 8, orehi din 10, lüščeni orehi din 32 do 36 za 1 kg.
Špecerijsko blago : kava 1 kg din 54 do 76 po kakovosti, pražena kava din 86 do 100 po kakovosti, kristalni sladkor din 14.50, sladkor v kockah din 16, kavna priprimes din 17, riž I. vrste din 18, IӀ. vrste od 8 dale, nastolno olje din 18 do 24, jedilno olje din 15 do 18, vinski kis din 3, morska sol din 2.75, kamena sol din 4, čaren prpeo din 10, Paprika din 16, petrolej din 7.50, testenine din 7 do 17 po kakovosti, čaj 1 kg din 100 do 160, rozine din 10 do 16.
Penezi: Ameriški dolar 47·25 Din., kanadski dolar 47 Din., švicarski frank 10·85 Din., angleški fünt 235 Din., francuski frank 1·30 Din., italijanska lira 2·30 Din., Češka krona 1·45 Din.
Jabolčnica. 
dobi garantirano čista prvovrstna jabolčnica od 50 litrov naprej pri Veleposestvu Hartner
v Gornji Lendavi.
Stavbeni les, žagan,
suhi za rušte, čakature i drugo  prodajo
JOSIP MURSA na KRAPJI.
BANKA BARUCH
ӀӀ, Rue Auber Paris 9 °
Odpremlja denar v Jugoslavijo najhitreje in po najboljšem dnevnem kurzu. Vrši vse bančne posle najkulantneje. — Poštni uradi v Belgiji, Franciji, Holandiji in Luksenburgu Sprejemajo plačila za naše čekovne račune: Belgija : št. 3064-64, Bruxelles ; Holandija: Štev. 1458-66 Ned. Dienst; Francija: Štev. 1117-94, Paris; Luksenburg: št. 5967, Luxemburg.
Na zahtevo pošljemo brezplačno naše čekovne nakaznice.
Vino in jabolčnik
dobite vsako množini pri
FRANC SENČAR Mala Nedelja — Ljutomer.