Svetniki-ljubitelji in ljubljenci živalij
(Po Fr. Lindenu priobCuje Jos. Volc)
XXXV.
jv. Izidor (f 1170) je bil priprost kmet na Španjskem. Vzimskem času, ko je globok sneg pokrival zemljo, je nesel nekoč vrečo žita v malin. Kar zagleda tolpo lačnih ptičkov na drevesu. Hudo se mu zasmilijo uboge živalice in takoj odkoplje z rokami in nogami nekaj snega ter potrese precejsnjo merico žita iz vreče. Njegovi spremljevalci se mu smejejo, da tako neumno trati svoje žito. Toda Bog je pokazal, kako všeč mu je bilo to delo usmiljenja. Zakaj, ko je dobri Izidor prišel v malin, ni kar nič žita manjkalo v vreči in njegovo žito se je tako namlelo, da sta bili dve vreči polni moke.
XXXVI.
Sv. Godrik (-f-1170) je živel kot puščavnik v gozdu grofije Norfolške na Angleškem. 0 njem se pripoveduje ta-le ganljivi dogodek: Blizo celice sv. Godrika se je zbralo več lovcev na lov. Tu zasledijo prav posebno lepega j e 1 e n a ter ga preganjajo s psi. Med divjim kričanjem in lajanjem pribeži k celici sv. Godrika in se začne milo glasiti, kakor bi prosil vsprejetja. Godrik se usmili upehane in preplašene živali ter jo sprejme v svojo celico. Kmalu nato se približajo lovci; Godrik gre zopet ven, zapre vrata in jih pričakuje. Ko pa so psi zgrešili jelenovo sled, povrnili so se zopet k svojim gospodom. Le-ti pa še niso mirovali, marveč so si delali pot skozi goščavo, dokler niso prišli do svetnika, ki je stal pred vrati. Vprašajo ga za jelena.   Godrik noče
    152    
naravnost odgovoriti in, da bi se ne zlagal, reče: »Bog \6, kje je.« Lovcetn se je pa svetnik zdel kakor angelj, in spoštujoč njegovo svetost so se jeli opravičevati zarad svoje nadležnosti ter šli dalje. Jelen je pa do večera ostal v svetnikovi koči in je še v poznejših letih večkrat prišel k njemu, se vlegel k njegovim nogam, kakor da hoče vedno hvaležen ostati za nekdanjo dobroto. — Tudi se pripoveduje, da so zajci in druge zveri pribežale k sv. Godriku, če so jih lovci preganjali- Vselej jih je prijazno vsprejel in zopet izpustil, ko ni bilo več nevarnosti. Včasih so mu prileteli tudi ptidki v naročje, da bi se pogreli, če je bilo prav hudo mraz; čutili so nekakšno, da je dobri stari puščavnik usmiljen služabnik njihovega usmiljenega Stvarnika-
XXXVII.
Sv. Hugo (f 1199) je bil škof v Linkolnu na Angleškem. Tisti dan, ko je prišel v svojo škofijo, se je prikazal tuj, nenavadno velik labud in se je približal škofu s čudovito prijaznostjo. Jemal je jeclila iz njegove roke, deval vrat v široke rokave njegove obleke ter je hotel noč in dan bivati v obližju svetnikovem. Kadar je škof odpotoval, odletel je labud v bližnji ribnjak; pa kazal je vselej neko slutnjo, 5e se je sv. Hugo vračal. To je naznanjal vselej nekaj dnij naprej, ker se je vrnil v škofijsko palačo ter z Ietanjem in kri-čanjem kazal veliko vznemirjenost. Kako pa je bil vesel, ko je škof res došel! Le jedenkrat ni šel labud škofu naproti, ko se je domov vračal, marveč je kazal veliko užaljenost in se je odstranil s pobešeno glavo. Nihče si ni vedel pojasniti tolike spremembe. Kmalu potem pa umrje sv. Hugo in labuda ni nihče več videl.