
ALEŠ GABRIČ
SOCIALISTIČNA 
KULTURNA 
REVOLUCIJA
Slovenska kulturna politika
1953-1962
CANKARJEVA ZALOŽBA
CIP - Kataložni zapis o publikaciji
Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana
316.75(497.12)"1953/1962"
008(497.12)"1953-1962")
GABRIČ, Aleš
Socialistična kulturna revolucija : slovenska kulturna politika 
: 1953-1962 / Aleš Gabrič. - V Ljubljani: Cankarjeva založba, 1995
ISBN 86-361-0912-4
46535680
PREDGOVOR
Desetletje morda res ni dolgo zgodovinsko obdobje, 
je pa lahko za ljudi, družbo in njene ustanove burno in 
prelomno. Za petdeseta leta tega stoletja velja slednje 
prav za slovensko kulturo in kulturne ustanove. Leti 
1953 in 1962 sta v tem pogledu vidna mejnika. Začetek 
obdobja zaznamuje čas, ko so po VI. kongresu Partije no­
vembra 1952 v Zagrebu ukinili agitpropovski aparat in 
januarja 1953 sprejeli ustavni zakon, ki je odseval nove 
poglede v vladajoči stranki. Njegov konec pa pravzaprav 
pomeni že sprejetje osnutka ustave leta 1962, ki je bil 
kompromis med različnimi pogledi v jugoslovanskem 
političnem vrhu.
Prva ideološka odjuga je nastala po ukinitvi agitpro­
povskega aparata in se končala leta 1956, ko so ustanovili 
ideološko komisijo CK ZKS. Dotlej so imeli v oblikovanju 
kulturnopolitične linije prevlado ortodoksni ideologi 
(predvsem Boris Ziherl), ki so v enostranskih ideoloških 
ocenah zahtevali, naj umetniški in znanstveni izdelek 
temelji na ideologiji komunistov, dialektičnem materia­
lizmu. Vendar so imele tudi ideološko drugačne smeri 
(eksistencializem, abstraktno slikarstvo, jazz, v znanosti 
pozitivizem) po letu 1953 vse večjo možnost, da se poja­
vijo v javnosti. Uveljavljati se je začela mlajša generacija 
kulturnih ustvarjalcev, ki se je zbirala okrog novih lite­
rarnih revij.
Vodstvo ZKJ je po Dilasovem primeru ocenilo, da je 
ideološka odjuga prehuda in da nadzor komisij SZDL in 
organov družbenega upravljanja ne zadošča, in ustanovi­
lo zvezno in republiške ideološke komisije Partije. Za 
vodjo slovenske je bil imenovan Boris Ziherl. Partija je 
5
zaostrila odnos do novih pojavov v kulturi in do kritik na 
račun lastne ideologije ter močneje podprla »delavsko« 
kot protiutež »vrhunski« kulturi. Sledile so afere v letih 
1956 in 1957: odstranitev igre Jožeta Javorška iz reperto­
arja Drame SNG, ukinitev literarnih revij Bori in Beseda 
ter ukinitev treh gledališč - kranjskega, koprskega in 
ptujskega.
Hkrati so se v vodstvu ZKS uveljavljali novi pogledi 
političnih pragmatikov, predvsem Borisa Kraigherja in 
Staneta Kavčiča. Ti so menili, da sodobni umetniški toko­
vi ne ogrožajo političnega monopola oblasti, in s svojim 
vplivom izničili doktrino komunistov o ustrezni »delav­
ski« in »vrhunski«, »dekadentni« kulturi, ki da prinaša 
negativne idejne vplive buržoaznega Zahoda. Zagovor­
niki novih pogledov so bili pripravljeni prisluhniti kri­
tikam kulturniške opozicije, toda le dokler ni bil ogrožen 
osnovni interes ZK, oblast. Po polemiki Vidmar-Ziherl 
so začeli novi pogledi v slovenskem partijskem vrhu pre­
vladovati, kulturnopolitična moč Borisa Ziherla se je 
manjšala. Novi koncept je še bolj uveljavil mlajšo genera­
cijo, ki je smela predstaviti svoje dosežke, saj je imela v 
Kraigherju in Kavčiču občasno oslombo tudi v višjih 
slovenskih političnih krogih. Partija je »popravila« še 
prejšnje odklonilno stališče do novih umetniških tokov, 
do eksperimentalnega gledališča, abstraktnega slikarstva 
in jazza.
V istem času je vodstvo ZKS obračunalo s t. i. »kla­
sično« inteligenco, ki naj bi imela največjo oporo na Filo­
zofski fakulteti. Politični pragmatiki so bili predvsem 
ekonomski reformatorji in so v znanosti podpirali teh­
nično inteligenco in tehniške stroke nasproti humanistiki 
in družboslovju. V skladu s tem so poskušali nosilci pre­
vladujočih tehnokratskih pogledov v vodstvu ZKS spre­
meniti strukturo inteligence: pretežno »klasično« naj bi 
zamenjala tehnična, po marksistični ideologiji tesneje po­
vezana z delavstvom. Hkrati je skušala ZK zamenjati sta­
ro humanistično inteligenco z novo, vzgojeno v duhu 
marksističnih načel. Izhodiščem visokošolske reforme so 
zato na Univerzi nasprotovali, najglasnejši pa so bili na 
6
Filozofski fakulteti. Partija se je odločila, da bo obračuna­
la s kritiki njenih stališč; vse kulturnopolitične afere iz let 
1958 in 1959 so bile bolj ali manj povezane s Filozofsko 
fakulteto: ukinitev Revije 57, Slodnjakova afera, ustano­
vitev Inštituta za sociologijo in Inštituta za zgodovino de­
lavskega gibanja. Oblast je reformirala univerzitetni štu­
dij in na vse šole uvedla predmet Temelji družbene 
vzgoje.
Prehod v šestdeseta leta je prinesel dotlej največjo 
ideološko sprostitev. Spodbujali so jo zaostreni medna­
cionalni odnosi v Jugoslaviji. Slovenski partijski vrh s 
Kraigherjem na čelu je celo spodbujal kritike na račun 
slovenskih nasprotnikov. Poglavitno vprašanje je sicer 
bilo koncept gospodarskega razvoja in osnutek ustave, 
toda najglasneje je slovenska oblast nasprotovala centra­
lizmu v kulturi, saj je računala tudi na pomoč kulturniške 
opozicije. Vprašanja zveznih skladov za znanost in film 
ter slovenskih podnapisov v kinematografih so postala 
poligon, kjer se je ena stran bojevala za centralizacijo in 
kulturno unifikacijo, druga, slovenska, pa za federaliza­
cijo in uveljavljanje nacionalnega pogleda v kulturi. Na 
zunaj se je spor odražal v polemiki Pirjevec-Cosič, ki je 
javnosti uradno prvič pokazala, da si v Jugoslaviji na­
sprotujeta zelo različna pogleda o nadaljnjem skupnem 
življenju. Slovenski politični vrh je v tem sporu okrepil 
vlogo republiške vlade nasproti zvezni, izgubil pa je 
predsednika vlade, ki je bil premeščen v Beograd.
S tem se je končalo desetletno obdobje, ko je bil 
predsednik slovenske vlade Boris Kraigher.
Za spodbude in nasvete pri nastajanju dela se za­
hvaljujem mentorju prof. dr. Dušanu Nečaku, ki me je 
usmeril v raziskovanje slovenske kulturne politike. Tema 
je le del obširnejšega projekta proučevanja slovenske 
družbe po letu 1945, ki ga financira ministrstvo za zna­
nost in tehnologijo Republike Slovenije. Pri pisanju tega 
dela so mi pomagali tudi številni prijatelji in kolegi iz 
Inštituta za novejšo zgodovino, kjer sem zaposlen, in slo­
venskih arhivov in knjižnic, v katerih sem pregledoval 
gradivo. Zahvala velja tudi še živečim akterjem opisanih 
7
dogodkov, ki so bili pripravljeni odgovarjati na moja 
vprašanja; nekateri so mi celo pokazali dokumente iz 
svojih zasebnih »arhivov«. Vseh, ki bi se jim rad zahvalil, 
žal ne moram našteti, ker bi jih bilo preveč.
Ob koncu se moram zahvaliti še izdajatelju, Can­
karjevi založbi, ki se odloča izdajati tudi dela zgodovi­
narjev, ki sicer ne slovijo kot ekonomsko uspešne investi­
cije.
8
UVOD
Delo, ki ste ga vzeli v roke, je nekoliko prirejena 
doktorska disertacija Slovenska kulturna politika v času 
»socialistične demokracije« 1953-1962; zagovarjal sem jo 
februarja 1994 na oddelku za zgodovino Filozofske fakul­
tete Univerze v Ljubljani. V njej sem orisal odnos sloven­
ske oblasti do kulture od VI. kongresa ZKJ, ko se je sim­
bolično končalo obdobje najbolj grobega vmešavanja 
vodilne stranke, do osnutka nove ustave v letu 1962. Jo­
sip Broz je na VI. kongresu ZKJ označil delovanje jugo­
slovanskih komunistov kot boj za socialistično demokra­
cijo; s tem izrazom so nato zgodovinarji označevali 
desetletje med ustavnim zakonom leta 1953 in novo usta­
vo iz leta 1963.
Moj osnovni namen je bil orisati odnos oblasti do 
umetnosti in znanosti predvsem na tistih točkah, kjer so 
se kazale največje razlike pri obravnavanju vprašanj. »So­
govornica« političnim in oblastnim organom je bila v 
času absolutne oblasti ene stranke in ene ideologije kri­
tična inteligenca, ki je zasedla izpraznjeno mesto poli­
tične opozicije. Ta t. i. »kulturniška opozicija« je smela 
občasno povedati več kot navadni smrtniki. Bila je 
pobudnik sprememb in oblikovalec novih idej, ni jih pa 
mogla uresničevati. Nenadomestljiva, v svojo moč zave­
rovana oblast v gospodarstvu, politiki in kulturi ni zmo­
gla producirati toliko svežih idej, da bi zagotovila na­
daljnji razvoj političnega sistema in dvig kulturne ravni. 
Politični vrh je torej potreboval kulturniško opozicijo za 
porajanje novih zamisli, te pa je nato Partija z ustrezno 
ideološko dodelavo vzela za svoje.
9
Kulturna sfera dobi zato prav poseben pomen. Tu se 
niso vnemale idejne razprave o uspehih, neuspehih in 
razvojnih konceptih zgolj umetnosti in znanosti, ampak 
tudi o političnem sistemu, skratka o tistem, kar v plural­
nih sistemih poteka predvsem v medstrankarskih bojih 
in skupščini. Omejil sem se na posege vladajoče ideolo­
gije v kulturno sfero in odgovore kulturnikov na te po­
skuse.
Razvoj umetniških in znanstvenih ustanov, revialno 
in društveno življenje, vprašanja posameznih umetniških 
zvrsti, kulturo v sklopu nacionalnega vprašanja in druge 
raznovrstne probleme, ki jih obravnavam, so že obdelo­
vali strokovnjaki za literarno zgodovino (oz. zgodovino 
drugih umetniških panog), sociologijo kulture in druge 
družboslovne vede predvsem z vidika lastne stroke. 
Zgodovinar se tega loteva čisto drugače. Konkretne pro­
bleme sem skušal umestiti v čas in prostor. Bralec naj bi 
ob prebiranju tega dela spoznal, da slovenska in jugoslo­
vanska razvojna pot po 2. svetovni vojni le nista bili tako 
enoznačni, kot sta dandanes prikazani v marsikateri oce­
ni, ki je ne vodi želja po osvetlitvi naše polpreteklosti. 
Tudi v desetletju t. i. »socialistične demokracije« so bile 
ideološke plime in oseke.
Odgovorov na vprašanja, ki jih išče zgodovinar, ne 
najdemo zgolj v delu umetnikov in znanstvenikov ter v 
objavljenih govorih in publikacijah, temveč predvsem v 
arhivih političnih, oblastnih, kulturnih in društvenih or­
ganizacij. Največ gradiva o obravnavani tematiki hrani 
Arhiv Republike Slovenije v fondih oblastnih in poli­
tičnih organov: vlade, ministrstev za kulturo, znanost in 
šolstvo, centralnega komiteja ZKS, republiške konference 
SZDLS, Zveze kulturnih organizacij Slovenije. Manjše 
fonde hranijo še nekatere druge slovenske kulturne usta­
nove, npr. Arhivsko muzejska služba Univerze, Društvo 
slovenskih pisateljev in Slovenski gledališki in filmski 
muzej. Med objavljenimi viri je treba v prvi vrsti omeniti 
skupščinske zapisnike in kongresno gradivo ZK in 
SZDL. Spominski viri o petdesetih letih so še redki in - če 
jih primerjam z gradivom v arhivih - sila sporni. Pri pi­
10
sanju sem uporabljal še vse pomembnejše revije in časo­
pise tedanjega časa in ne preveč obsežno literaturo.
Poseben problem pri pisanju zgodovine sociali­
stičnega obdobja so uradna imena političnih, oblastnih in 
kulturnih ustanov. Da bi bili odnosi kar najbolj jasni, sem 
pogosto uporabil izraze, ki bodo bralcu bolj razumljivi. 
Predsednik sveta za kulturo in prosveto Ljudske repub­
like Slovenije je v današnjem pomenu minister za kultu­
ro. Tudi Boris Kraigher uradno ni bil predsednik vlade, 
temveč predsednik izvršnega sveta ljudske skupščine 
Ljudske republike Slovenije. In sekretar sveta Ljudske re­
publike Slovenije za kulturo in prosveto ni nihče drug 
kot (v današnjem pomenu) državni sekretar za kulturo; 
ker je bila Jugoslavija federalna, za to funkcijo uporab­
ljam izraz republiški sekretar.
Morda se bo bralcu ob koncu knjige zastavilo enako 
vprašanje kot avtorju, ko je dokončal delo - kako naprej? 
Naj se ustavimo na doseženi točki in poglabljamo 
vprašanja, nakazana v že napisanih delih, ali pa se temat­
sko premaknemo naprej v šestdeseta leta. Bolj logično bi 
bilo odpirati nova poglavja, a je to zelo težko. Arhivsko 
gradivo je vsaj za silo obdelano do konca opisanega ob­
dobja. Za nadaljnja leta pa so še velike praznine, ki jih bo 
težko zapolniti, dokler ne bomo Slovenci poskrbeli za 
gradivo, ki priča o naših prizadevanjih, uspehih in ne­
uspehih.
Kljub omenjenim težavam menim, da je treba raz­
iskovanje obravnavanih problemov časovno širiti, da bi 
lahko čim prej prišli do kolikor toliko solidnega pregleda 
življenja Slovencev v Jugoslaviji oz. do zgodovine Slo­
vencev 20. stoletja.

PARTIJSKI KULTURNI 
INTERREGNUM 
(1952-1955)

OD AGITPROPA CK KPS
DO IDEOLOŠKE KOMISIJE CK ZKS
Prehod iz štiridesetih let v petdeseta je prinesel v 
Jugoslaviji velike spremembe na vseh področjih, tudi na 
kulturnem.1 Novo kulturnopolitično usmeritev so začrta­
li na III. plenumu centralnega komiteja (CK) KPJ 29. in 
30. decembra 1949 v Beogradu, uradno potrdili pa na VI. 
kongresu KPJ/ZKJ v Zagrebu novembra 1952. Zapora na 
Vzhodu in odpiranje proti Zahodu sta vplivala na spre­
minjanje kulturniške scene v Jugoslaviji in še posebej v 
Sloveniji, ki je po zgodovinskem razvoju sodila v zahod­
ni kulturni svet. Za spremembe je bila najbolj dovzetna 
kritično misleča inteligenca, predvsem mlajša, ki je v 
družbeno življenje stopala po 2. svetovni vojni. Ker v Slo­
veniji ni bilo organizirane politične opozicije, je inteligen­
ca, vsaj v očeh Partije, vse bolj prevzemala vlogo opozi­
cije, ki s kritično distanco ocenjuje oblast in ji vedno 
pogosteje nasprotuje. To pa se v drugi polovici štiridese­
tih let ni dogajalo prav pogosto.
1 Gabrič, Slovenska agitpropovska, str. 639-651.
Podrobneje o ideoloških problemih na VI. kongresu 
ZKJ niso razpravljali. Za nadaljnji tek dogodkov je najpo­
membneje, da so delegati na osnovi Rankovičevega refe­
rata o organizacijskih vprašanjih sklenili, da morajo ločiti 
partijski in oblastni aparat. Na področju kulture je to po­
menilo ukinitev agitpropovskega aparata Partije po VI. 
kongresu novembra 1952, vendar se ZKJ s tem ni odrekla 
vlogi vrhovnega razsodnika v kulturi. Vodstvo je namreč 
začelo zagovarjati tezo, da je vse partijsko delo v bistvu 
agitpropovsko in da mora marksistično ideologijo širiti 
sleherni član ZK. Konec leta 1952 je tako Partija ostala 
15
brez posebne komisije za področje kulture, lastna stališča 
pa je skušala zagovarjati prek SZDL in z vzpostavitvijo 
novega sistema družbenega upravljanja v kulturi.
Ideološki nadzor je po ukinitvi agitpropa popustil in 
v revijah, gledališčih in na radiu je bilo vse več takšnih 
kulturnih stvaritev, ki so jih vodilni ideologi ocenjevali 
negativno in jih imenovali »dekadenca«. Vladajoča ZK je 
razmišljala, kako bi bolj neprisiljeno in iz ozadja vplivala 
na kulturno ustvarjanje. Spomin na »dobri stari agit­
prop« je bil še svež, idejna moč drugače mislečih pa po 
drugi strani vse večja. Vodstvo SZDLS je sicer imelo kul- 
turno-prosvetno komisijo, a o tem, da bi imela lasten 
koncept in vpliv na delo na terenu, ni moč govoriti.
Predsedstvo SZDLS je začelo močneje posegati v 
kulturniško sfero marca 1954, ko so po sklepu predsed­
stva SZDLJ reorganizirali komisijo. Dne 3. aprila 1954 so 
ustanovili komisijo za ideološko vzgojno delo predsed­
stva SZDLS. Vodil jo je Boris Ziherl, člani pa so bili vod­
stveni ljudje zvez kulturnih društev, Ljudske prosvete 
Slovenije in Zveze Svobod, uredniki revij in založb itd. 
Če primerjamo imena članov te komisije in nekdanjega 
agitpropa, opazimo, da gre največkrat za iste ljudi.2
Nekoliko manj velja to za istega dne imenovano ko­
misijo za tisk pri predsedstvu SZDLS, ki jo je vodil Fran­
ce Perovšek. Njena naloga je bila analizirati časopise in 
revije.3
Čeprav je ZKS s temi komisijami laže posegala v kul­
turo, so vodilni ideologi menili, da nimajo dovolj moči. 
Nekateri člani nekdanjega agitpropa so se zato večkrat 
nostalgično spominjali starih časov. Na II. plenumu CK 
ZKS, 17. marca 1955, je Miha Marinko sprožil vprašanje 
posebne komisije za ideološko delo. Pridružil se mu je 
Boris Ziherl z utemeljitvijo, da je »po likvidaciji starih agit­
propov (...) nastala vrzel, ki je ni mogoče zamašiti s povratkom 
na staro, je pa vendar vrzel«, da sicer pri SZDLS obstajata
2 ARS, RK SZDLS, š.26, Seja predsedstva SZDLS, 3.4.1954, str. 1-2.
3 Ibidem; ARS, RK SZDLS, f.38, Zapisnik 1. seje komisije za tisk pri 
predsedstvu SZDLS, 10.4.1954.
16
dve komisiji, »toda to je vendar komisija Socialistične zveze, 
ki kot taka ne more posebej komuniste mobilizirati za idejni 
boj«.4
4 ARS, CK ZKS lil, š. 7, Stenografski zapisnik II. plenarne seje CK ZKS, 
17. 3.1955, str.48-49.
5 ARS, CK ZKS III, š. 69, Zapisnik skupne seje organizacijskega sekre­
tariata CK ZKS in komisije za ideološko vzgojno delo predsedstva SZDLS, 
27.9.1955, str. 10-20.
6 ARS, CK ZKS III, š. 9, Zapisnik seje organizacijskega sekretariata CK 
ZKS, 31.1.1956, in š. 7, Zapisnik seje izvršnega komiteja CK ZKS, 
10.2.1956.
7 ARS, RK SZDLS, f. 20, Zapisnik seje komisije za ideološko vzgojno 
delo pri predsedstvu SZDLS, 20.6.1956, str. 1.
Spoznanje politikov, da je t. i. idejnopolitično iz­
obraževanje razbito med različne forume, med Svobode, 
politično šolo, sindikate, SZDL in druge ustanove, je bilo 
dodaten razlog za odločitev, da je potreben center, ki bi 
skrbel za koordinacijo. Boris Ziherl, Dušan Bole in France 
Perovšek so poudarili, naj bi nova komisija CK ZKS ne 
bila kopija agitpropa, toda nekatere ideje o njenih pristoj­
nostih in delu so precej spominjale na stari agitprop.5
Ideološko komisijo CK ZKS so ustanovili februarja 
1956, za vodjo pa imenovali Borisa Ziherla. Naloge komi­
sije so bile skrb za idejno delo med članstvom ZK, koor­
dinacija dela z drugimi političnimi organizacijami, delo 
republiških aktivov komunistov po strokah (pravnikov, 
zgodovinarjev, ekonomistov, prosvetnih delavcev itd.) in 
izdajanje marksistične literature. K sodelovanju z ideo­
loško komisijo naj bi pritegnili več mladih iz vrst univer­
zitetnih asistentov in mlajših profesorjev.6
Vodstvo komisije za ideološko vzgojno delo pred­
sedstva SZDLS je za Ziherlom prevzel Branko Babič. 
Poudaril je, da bosta obe komisiji »sodelovali in bosta mora­
li več problemov tudi skupno obravnavati«.7
Oblastni organi so imeli na oblikovanje kulturnopo­
litične linije manjši vpliv kot ustrezne komisije ZKS in 
SZDLS. Odbora za prosveto in kulturo skupščine in vla­
de ter skupščina in vlada so razpravljali o že oblikovanih 
idejah, jih pravno formulirali in dajali pripombe. Ideje pa 
so oblikovali v drugih forumih.
17
Za nadomestilo nekdanjim ministrstvom so za pod­
ročje prosvete in kulture z ustavnim zakonom o temeljih 
družbene in politične ureditve in o organih oblasti LRS 
februarja 1953 ustanovili svet za prosveto in kulturo LRS. 
Ta organ je sicer obstajal že od aprila 1951, a so mu z 
ustavnim zakonom zmanjšali pristojnosti. Svet je postal 
posvetovalno telo vlade, ki je imenovala predsednika in 
nedoločeno število članov, druge člane pa so delegirali 
društva in kulturne ustanove. Zakon je določal, da »up­
ravne zadeve opravlja svet v skladu s smernicami izvršnega 
sveta« in sme izdajati le priporočila, »obvezne odloke pa sa­
mo, če mu je dana ta pravica s posebnim zakonom«? Svet za 
kulturo in prosveto LRS je bil oblastni organ z relativno 
najmočnejšim zastopstvom kulturnikov, ki pa ni imel 
skorajda nikakršnih pristojnosti. Na sejah so se sicer 
večkrat razvile živahne razprave o zakonskih predlogih, 
toda pripombe sveta za prosveto in kulturo LRS so v 
končnih verzijah odlokov le redko upoštevali.
Predsednik sveta za prosveto in kulturo LRS je bil 
leta 1953 dr. Anton Melik, na mestu sekretarja pa je 30. ju­
nija 1953 Franca Kimovca zamenjal Vlado Vodopivec in 
ostal na tej funkciji do sprememb v strukturi državne 
uprave maja 1956. Po razširitvi sveta so 27. maja 1954 za 
predsednika imenovali dr. Dolfeta Vogelnika, ki pa se je 
tako kot pred njim Melik lahko podpisoval le na manj po­
membne odloke.9
8 UL LRS, IX, št. 3, 12.2.1953, str.50-51.
9 Sestave sveta glej: UL LRS, IX, št. 7, 19. 3.1953, str.86; UL LRS, XI, 
št. 21, 3.6.1954, str. 345.
18
DRUŽBENO UPRAVLJANJE
V KULTURNIH USTANOVAH
Poleg komisij, ki so nadzorovale kulturno sfero, je 
vodilna ideologija vplivala na delo v kulturnih ustano­
vah s sistemom družbenega upravljanja. Na zunaj naj bi 
dajal podobo demokratizacije po VI. kongresu ZKJ. Poli­
tiki so ga utemeljevali s pravicami delavskega razreda do 
odločanja o vseh družbenih vprašanjih, tudi kulturnih. 
Uvajanju delavskega samoupravljanja v proizvodnih 
obratih ni takoj sledilo ustrezno preoblikovanje vodenja 
v kulturnih ustanovah. Zakonodajno uvajanje družbene­
ga upravljanja je zamujalo in so ga uvedli najprej na 
osnovnih in srednjih, nato na visokih šolah in v nekaterih 
drugih kulturnih ustanovah.
Zakonske osnove za družbeno upravljanje v kulturi 
so sprejeli razmeroma pozno zato, ker oblast ni pristala 
na prenašanje prvin delavskega samoupravljanja v kul­
turne ustanove. S tem bi dobili člani kolektivov nadzor 
nad programsko politiko kulturnih ustanov. Oblast je 
zato zavrnila osnutke predpisov iz leta 1953, ki so jih 
predlagali sindikati kulturnih ustanov. Tudi s spremenje­
nimi osnutki z začetka leta 1954 svet za prosveto in kul­
turo LRS ni bil zadovoljen, ker je bil v kombinaciji 
družbenega upravljanja in samoupravljanja »še vedno 
poudarek na samoupravljanju«. Sekretar sveta Vlado Vodo­
pivec je konec leta 1954 nakazal, da je edina možnost 
uvedba družbenega upravljanja in da »organi družbenega 
upravljanja morejo in morajo kot pri vseh ostalih prosvetnih 
ustanovah držati v svojih rokah politiko ustanove«, med dru­
gim programsko politiko.10
10 Socialistična misel, II, 1954, št. 12, str.761-763.
19
Boris Ziherl je aprila 1954 dejal, da ZK in SZDL me­
nita, da je treba v kulturne ustanove uvesti družbeno 
upravljanje, da pa »smo naleteli na odpor med samimi člani 
teh kulturno-umetniških ustanov«, na odpor, ki se je kazal v 
nasprotovanju kolektivnemu upravljanju in v težnji po 
samoupravljanju. Obe zahtevi je Ziherl zavrnil in dejal, 
da je treba »delegirati v vodstvo teh ustanov ljudi, ki so kvali­
ficirani za to, javne delavce, ki imajo poleg kulturne razgleda­
nosti tudi neki družbeno politični smisel«. Pristojnosti je 
razčlenil takole: »Tak organ družbenega upravljanja bo imel 
poleg kontrole celotnega poslovanja ustanove tudi zadnjo bese­
do pri potrjevanju repertoarja in bo lahko kritično in 
izboljševalno posegal v posamezne pojave, ki bi se pokazali v 
teh ustanovah kot škodljivi.« Dodal je, da še ni določeno 
razmerje med člani kolektiva in delegiranimi zastop­
niki.11
V letih 1954-56 so po ločenih zakonskih predpisih že 
ustanovili številne upravne odbore (UO) kot organe 
družbenega upravljanja, vendar ti po mnenju partijskih 
ideologov še niso zadovoljivo opravljali svojih nalog. Že 
na prvih sejah nekaterih UO so se pokazala nesoglasja 
med zastopniki ustanove (t. i. notranji člani) in ljudmi, ki 
so jih delegirali drugi forumi (t. i. zunanji člani). Izbiro 
slednjih so nadzorovale ustrezne komisije CK ZKS in 
predsedstva SZDLS, kar pomeni, da so bili bolj kot po 
strokovnih izbrani po političnih merilih.
Tako so npr. v UO SNG v Ljubljani spomladi 1955 
nastala nesoglasja, ker so notranji člani zahtevali, naj več 
pristojnosti ostane avtonomnim organom SNG-ja; njihovi 
predlogi so bili zavrnjeni, ker so nasprotovali zakonskim 
aktom.12 Približno hkrati so v UO Radia Ljubljana pote­
kale razprave o svobodi novinarskega dela. V političnih 
krogih so zahteve novinarjev zavrnili, ker so menili, da 
»je marsikateri novinar vodil ne samostojno, temveč samo­
voljno politiko« in da »mora imeti vsaka redakcija neki osnov­
ni idejnopolitični koncept, ki predstavlja izhodišče za njihovo
11 ARS, CK ZKS lil, š. 27, Ziherl: Tiskovna konferenca, str. 5-7.
12 ARS, IS-KPK, f.2, dok.63/55.
20
delo«. To bi seveda moralo biti marksistično, a so ga poli­
tiki pri precejšnjem delu novinarjev pogrešali.13 Pri uni­
verzitetnem svetu so skušali zunanji člani doseči takšen 
sistem volitev profesorjev, ki bi omogočal, da bi ideo­
loško neustrezne odstranili z univerze in jih zamenjali s 
politično in strokovno zanesljivim kadrom.14
Na nesoglasja med notranjimi in zunanjimi člani 
UO, ki so nastala na prvih sejah spomladi 1955, je takoj 
reagiral slovenski politični vrh. Lev Modic je marca 1955 
opozoril, da bi se morale organizacije ZK in SZDL bolj 
zanimati za delo organov družbenega upravljanja in 
vplivati na njihove odločitve. Pri vprašanjih, kako uskla­
diti interes stroke s t. i. širšimi družbenimi interesi, so po 
Modičevem mnenju člani UO nastopali preveč s stališča 
stroke. Člani ZK in SZDL v UO bi morali poročati o 
svojem delu političnim organizacijam, češ da UO ne 
bodo mogli uspešno opraviti svojih nalog brez pomoči 
ZK in SZDL.15
Podobno so poudarjali na posvetovanju komunistov 
članov UO 2. junija 1955. France Perovšek je uvodoma 
opozoril, da UO »odgovarjajo za repertoar oziroma za pro­
gramsko politiko«, saj bi v nasprotnem le »od časa do časa 
prosjačil predvsem za materialna sredstva«. Kritiziral je sta­
lišče notranjih članov UO Radia, ker so »izjavljali, da so 
predvsem radijski ljudje in da gledajo na problem formiranja 
orkestra izključno s stališča koristi radia. Če bi tako mnenje 
prevladalo v tem upravnem odboru, bi z družbenih stališč ne 
opravljal svoje naloge in bi se podredil trenutnim interesom 
svoje ustanove, ki pa morebiti niso v skladu s celotnimi interesi 
družbe na področju kulture. V tem primeru bi upravni odbor 
ne odigral svoje vloge.«16
Komunisti člani UO kulturnih ustanov so poudarili 
odgovornost odborov pred družbo in soglašali, da UO ne 
smejo biti cenzurni centri in da je treba doseči koordina-
13 ARS, IS-KPK, f.2, dok.64/55.
14 ARS, IS-KPK, f.2, dok.41/55.
15 Ljudska pravica, XXI, št. 67, 20.3.1955, str. 5.
16 ARS, CK ZKS III, š.61, Stenografski zapisnik posvetovanja komuni­
stov o problemih in delu UO..., 2. 6.1955, str. 1-3.
21
Boris Ziherl je aprila 1954 dejal, da ZK in SZDL me­
nita, da je treba v kulturne ustanove uvesti družbeno 
upravljanje, da pa »smo naleteli na odpor med samimi člani 
teh kulturno-umetniških ustanov«, na odpor, ki se je kazal v 
nasprotovanju kolektivnemu upravljanju in v težnji po 
samoupravljanju. Obe zahtevi je Ziherl zavrnil in dejal, 
da je treba »delegirati v vodstvo teh ustanov ljudi, ki so kvali­
ficirani za to, javne delavce, ki imajo poleg kulturne razgleda­
nosti tudi neki družbeno politični smisel«. Pristojnosti je 
razčlenil takole: »Tak organ družbenega upravljanja bo imel 
poleg kontrole celotnega poslovanja ustanove tudi zadnjo bese­
do pri potrjevanju repertoarja in bo lahko kritično in 
izboljševalno posegal v posamezne pojave, ki bi se pokazali v 
teh ustanovah kot škodljivi.« Dodal je, da še ni določeno 
razmerje med člani kolektiva in delegiranimi zastop­
niki.11
V letih 1954-56 so po ločenih zakonskih predpisih že 
ustanovili številne upravne odbore (UO) kot organe 
družbenega upravljanja, vendar ti po mnenju partijskih 
ideologov še niso zadovoljivo opravljali svojih nalog. Že 
na prvih sejah nekaterih UO so se pokazala nesoglasja 
med zastopniki ustanove (t. i. notranji člani) in ljudmi, ki 
so jih delegirali drugi forumi (t. i. zunanji člani). Izbiro 
slednjih so nadzorovale ustrezne komisije CK ZKS in 
predsedstva SZDLS, kar pomeni, da so bili bolj kot po 
strokovnih izbrani po političnih merilih.
Tako so npr. v UO SNG v Ljubljani spomladi 1955 
nastala nesoglasja, ker so notranji člani zahtevali, naj več 
pristojnosti ostane avtonomnim organom SNG-ja; njihovi 
predlogi so bili zavrnjeni, ker so nasprotovali zakonskim 
aktom. Približno hkrati so v UO Radia Ljubljana pote­
kale razprave o svobodi novinarskega dela. V političnih 
krogih so zahteve novinarjev zavrnili, ker so menili, da 
»je marsikateri novinar vodil ne samostojno, temveč samo­
voljno politiko« in da »mora imeti vsaka redakcija neki osnov­
ni idejnopolitični koncept, ki predstavlja izhodišče za njihovo
11 ARS, CK ZKS III, š. 27, Ziherl: Tiskovna konferenca, str.5-7.
12 ARS, IS-KPK, f.2, dok.63/55.
20
delo«. To bi seveda moralo biti marksistično, a so ga poli­
tiki pri precejšnjem delu novinarjev pogrešali.13 Pri uni­
verzitetnem svetu so skušali zunanji člani doseči takšen 
sistem volitev profesorjev, ki bi omogočal, da bi ideo­
loško neustrezne odstranili z univerze in jih zamenjali s 
politično in strokovno zanesljivim kadrom.14
13 ARS, IS-KPK, f.2, dok.64/55.
14 ARS, IS-KPK, f.2, dok.41/55.
15 Ljudska pravica, XXI, št.67, 2Ü. 3.1955, str.5.
16 ARS, CK ZKS lil, š.61, Stenografski zapisnik posvetovanja komuni­
stovo problemih in delu UO..., 2.6.1955, str. 1-3.
Na nesoglasja med notranjimi in zunanjimi člani 
UO, ki so nastala na prvih sejah spomladi 1955, je takoj 
reagiral slovenski politični vrh. Lev Modic je marca 1955 
opozoril, da bi se morale organizacije ZK in SZDL bolj 
zanimati za delo organov družbenega upravljanja in 
vplivati na njihove odločitve. Pri vprašanjih, kako uskla­
diti interes stroke s t. i. širšimi družbenimi interesi, so po 
Modičevem mnenju člani UO nastopali preveč s stališča 
stroke. Člani ZK in SZDL v UO bi morali poročati o 
svojem delu političnim organizacijam, češ da UO ne 
bodo mogli uspešno opraviti svojih nalog brez pomoči 
ZK in SZDL.15
Podobno so poudarjali na posvetovanju komunistov 
članov UO 2. junija 1955. France Perovšek je uvodoma 
opozoril, da UO »odgovarjajo za repertoar oziroma za pro­
gramsko politiko«, saj bi v nasprotnem le »od časa do časa 
prosjačil predvsem za materialna sredstva«. Kritiziral je sta­
lišče notranjih članov UO Radia, ker so »izjavljali, da so 
predvsem radijski ljudje in da gledajo na problem formiranja 
orkestra izključno s stališča koristi radia. Če bi tako mnenje 
prevladalo v tem upravnem odboru, bi z družbenih stališč ne 
opravljal svoje naloge in bi se podredil trenutnim interesom 
svoje ustanove, ki pa morebiti niso v skladu s celotnimi interesi 
družbe na področju kulture. V tem primeru bi upravni odbor 
ne odigral svoje vloge.«њ
Komunisti člani UO kulturnih ustanov so poudarili 
odgovornost odborov pred družbo in soglašali, da UO ne 
smejo biti cenzurni centri in da je treba doseči koordina­
21
cijo v delu. Pokazale pa so se nejasnosti v pristojnostih 
delavskih svetov, UO in umetniških svetov.17
17 Ibidem.
18 UL LRS, XII, št.49, 8.12.1955, str.995-997.
Slovenska skupščina je 5. decembra 1955 končno 
sprejela odlok o vodstvu kulturno-prosvetnih, umet­
niških in znanstvenih zavodov; opazna je kar nekajletna 
zamuda v primerjavi z delavskim samoupravljanjem. 
Odlok je določal, da morajo imeti zavodi UO, ki ga ses­
tavljajo zastopniki kolektiva, člani, ki jih imenuje 
ustanovitelj, in predstojnik zavoda, ki ne sme biti pred­
sednik UO. Najpomembnejše določilo je bilo, »da osebje 
zavoda voli največ tretjino članov upravnega odbora«. Usta­
novitelj je lahko imenoval do dve tretjini članov UO, ob 
tem pa je imel pravico, da »lahko razpusti upravni odbor, če 
ta zanemarja svoje dolžnosti ali Če je njegovo delo v nasprotju 
z zakonom«. Poleg organizacijskih nalog je dobil UO pra­
vico, da »sprejema letni delovni načrt«, kar je v bistvu po­
menilo potrjevanje programske politike. Strokovni svet je 
imel bistveno manjše pristojnosti in je bil le posvetovalno 
telo, ki je bilo »lahko« ustanovljeno (ni bilo nujno!) in je 
dajalo predloge v potrditev UO.18
Pravni besednjak prikriva čeri, na katere so naleteli 
kulturni ustvarjalci v slovenskih umetniških in znanstve­
nih ustanovah. Ker je bila z zakonom ustanovljenim za­
vodom ustanovitelj slovenska skupščina, z odlokom pa 
vlada, sta ta oblastna organa dobila pravico na imeno­
vanje absolutne večine članstva UO in s tem možnost, 
da posredno vodita kulturne ustanove. Politiki so po­
udarjali, da morajo člane UO izbirati med zavednimi čla­
ni SZDL, ki bodo boj za socialistične družbene odnose 
prenesli tudi v kulturne ustanove. Zunanji člani so z dvo­
tretjinsko prevlado brez težav preglasovali člane kolekti­
va oz. strokovnjake, čeprav tega ne smemo enačiti.
Za predsednike in člane UO so izbrali pomembne 
partijske kulturne ideologe. Boris Ziherl je postal prvi 
predsednik univerzitetnega sveta, Lev Modic, France Pe- 
rovšek, Tone Fajfar in drugi so bili člani več UO. Člane 
22
UO so predlagale komisije CK ZKS in SZDLS, zato ne 
preseneča močna zastopanost članov obeh ideoloških ko­
misij in komisije za tisk v UO kulturnih ustanov.
Z uveljavitvijo sistema družbenega upravljanja v 
kulturnih ustanovah klasična cenzura ni bila več potreb­
na. UO so postali cenzor ideološko najbolj nezaželenih 
stvaritev, tako da teh sploh niso uvrstili na spored. Od­
ločanje v imenu in interesu širših družbenih potreb je tre­
ba ocenjevati s stališča, kdo je določal, kaj »širši družbeni 
interesi« so. To je bila vodilna idejna sila, ZK.
Kako je potekalo imenovanje UO, bom pokazal s 
konkretnim primerom. Predsedstvo SZDLS je začelo 21. 
oktobra 1954 razmišljati, koga imenovati v UO Radia 
Ljubljana.19 Teden dni kasneje, 28. oktobra 1954, so imena 
članov predlagali na seji komisije za tisk predsedstva 
SZDLS.  In 11. januarja 1955 je slovenska vlada izdala 
odločbo o imenovanju članov UO Radia Ljubljana.21
Do aprila 1956 so bili izvoljeni UO (z različnimi ime­
ni) Univerze, fakultet in umetniških akademij, Triglav fil­
ma, Radia Ljubljana, Slovenske filharmonije, gledališč, 
založb, Zavoda za spomeniško varstvo, republiških mu­
zejev in galerij ter Državnega arhiva Slovenije. V vseh so 
imeli zunanji člani številčno in s tem glasovalno premoč 
nad notranjimi člani, le da je bila ta ponekod izrazita, 
drugod simbolična. V univerzitetnem svetu je bilo npr. 
razmerje 16:8, v filmskem svetu Triglav filma 10:1, na 
Radiu 10:5, v Filharmoniji 8:5, v SNG Ljubljana 9:6, v 
SNG Maribor 10:5 itd. Nejasnosti pri razmejitvi pristoj­
nosti med organom družbenega upravljanja in avtonom­
nimi organi ustanove so se najbolj kazale v gledališčih, 
bile pa so tudi drugod.22
Zakonodaja, s katero so nameravali oblastniki pred­
vsem izničiti avtonomni položaj kulturnih ustanov, je
14 ARS, RK SZDLS, š. 26, Seja predsedstva SZDLS, 21. 10. 1954, 
str. 33-34.
20 ARS, RK SZDLS, f.38, Zapisnik 13. seje komisije za tisk pri predsed­
stvu SZDLS, 28.10.1954, str. 1-2.
21 UL LRS, XII, št. 1, 13.1.1955, str. 4.
22 ARS, IS-KPK, f. 11, dok. 100/56.
23
kljub temu prinesla pomembno pridobitev. Poleg novega 
sistema odločanja so oblastni organi vzpostavili natančen 
sistem financiranja, saj so določili ustanoviteljeve dolžno­
sti do ustanove. Prej enotnih meril ni bilo, tako da je nova 
zakonodaja ustvarila možnosti za finančno stabilnejše 
poslovanje kulturnih ustanov.
24
ZIHERLOV KONCEPT
KULTURNE POLITIKE
Prevlada vodilnih partijskih ideologov v oblastnih 
organih in UO je omogočala uveljavljanje kulturnopoli­
tičnih načel vladajoče stranke. Toda kakšna so bila ta 
načela? Na VI. kongresu KPJ/ZKJ novembra 1952 v Za­
grebu, tako kot na drugih tovrstnih kongresih, niso na­
tančneje določili kulturnopolitičnih izhodišč. Začrtali so 
okvirne smernice, ki naj bi bile osnova kongresom dru­
gih pristojnih organizacij. Josip Broz je v skladu z ideolo­
gijo ZKJ med kulturnimi vprašanji največ pozornosti na­
menil širjenju kulture med delavske sloje in opozoril, da 
je opozicija proti razširjanju marksističnih načel pred­
vsem med intelektualci. Poudaril je, da se ne smejo za­
vreči kulturne pridobitve preteklosti (kar je pod vplivom 
socrealizma zagovarjala kulturna politika v štiridesetih 
letih, op. p.) in dodal: »Nasprotno, mi nadaljujemo sociali­
stično kulturo prav na teh pozitivnih pridobitvah s tem, da jih 
plemenitimo z znanstvenimi pridobitvami marksizma s pod­
ročja družbenega razvoja. Zavreči moramo samo tisto, kar ne 
spada v novi družbeni sistem, kar je moralo umreti s starim 
družbenim sistemom, kar zavira nadaljnji razvoj.«23
Splošna načela VI. kongresa ZKJ so v Sloveniji preci­
zirali kongresi političnih in kulturniških organizacij. 
Najjasneje se je ideologija vladajoče stranke izražala v go­
vorih Borisa Ziherla. Njegove besede imajo posebno težo, 
saj je bil glavni slovenski partijski kulturni ideolog, zad­
nji načelnik agitpropa CK KPS, v letih 1954-1956 je vodil 
komisijo za ideološko vzgojno delo predsedstva SZDLS,
23 Borba komunistov Jugoslavije, str.91. 
25
po ustanovitvi ideološke komisije CK ZKS pa leta 1956 
postal njen prvi vodja.
Ideologi so v govorih ločevali delavsko in vrhunsko 
kulturo. Prva je bila tisto, za kar naj bi si prizadeval 
delavski razred z ZK na čelu, druga pa ostanek minule 
kapitalistične dobe, na katero naj bi čimprej pozabili. Bo­
ris Ziherl je avgusta 1952 dejal, da izraz »vrhunska« ne 
ustreza, kajti »če naj bo to res vrhunska, potem pod tem ime­
nom lahko razumemo socialistično proletarsko kulturo«. Na­
mesto »vrhunska« bi morali uporabljati izraz »,gosposka 
kultura' preživelih razredov«, ker se ta bori »za izolacijo 
kulturnih delavcev od ljudskih množic« in le »mi edini, socia­
listi, komunisti in marksisti se borimo za resnično vrhunsko 
kulturo«.24
24 ARS, ZKOS, f. 17, m.1, Stenografski zapisnik ustanovnega kongresa 
ZS, 23.8.1952, Popoldansko delo kongresa.
25 Tretji kongres ZKS, str. 269-270.
Ziherlovi uradni govori so predvsem povzdigovali 
delavsko kulturo, torej tisto, ki se je razvijala v delavskih 
prosvetnih in kulturnih društvih, temeljila pa je na mar­
ksističnih osnovah v interpretaciji ZKJ in na amaterstvu. 
Takšno je bilo tudi izhodišče razprav na III. kongresu 
ZKS od 18. do 20. maja 1954 v Ljubljani. V politično-orga- 
nizacijskem poročilu in v komisiji za ideološka vprašanja 
so govorili le o tistih kulturnih problemih, ki so se do­
tikali po ideologiji ZK vodilnega dejavnika v družbi, de­
lavstva. To so bila osnovno in srednje šolstvo, sredstva 
masovne komunikacije in amaterska društva. Ziherl je 
razpravo v ideološki komisiji končal takole: »Ves naš si­
stem šolstva in sredstva idejnega vplivanja, s katerimi razpola­
gamo, pa morajo biti zavestno usmerjena v to, da gradimo pro­
letarsko kulturo, ki po znanih Leninovih besedah ni nekaj 
odtrganega od dosedanje kulture, marveč prevzemanje in na­
daljnje razvijanje vseh njenih največjih pridobitev, ki jih je člo­
veški duh ustvaril v tisočletnem razvoju.« K temu je dodal v 
praksi »napačno« imenovano vrhunsko kulturo: »Tako je 
treba določiti pojem ,vrhunske kulture', kije v tem smislu isto­
veten s pojmom socialistične kulture.«25
26
ZK je torej tudi po ukinitvi agitpropa vztrajala pri 
ločevanju »delavske« in »vrhunske« (po Ziherlu »gospo­
ske«) kulture. Delavsko umetnost oz. kulturo je po poj­
movanju ZK ustvarjal delavski razred, nosilec revolucio­
narnega prevrata. Partija je podpirala tiste ustanove, ki 
so tudi na kulturniškem področju zagovarjale egalitar­
nost: osnovno in srednje strokovno šolstvo (ne pa gimna­
zije in univerze, kamor so se po ocenah partijskih ideolo­
gov vpisovali »malomeščanski elementi«) ter amaterska 
delavska kulturna društva z izobraževalnimi odseki, 
pevskimi zbori, gledališkimi in glasbenimi skupinami. V 
nasprotju s tem je vodilna ideologija ugotavljala prevla­
do t. i. dekadentnih usmeritev v centralnih ljubljanskih 
kulturnih ustanovah, v gledališču, filharmoniji, na Uni­
verzi in v delovanju nekaterih kulturnih ustvarjalcev. V 
izrazoslovju vodilnih partijskih kulturnih ideologov so 
nekatere smeri pomenile že kar sinonim vsega negativ­
nega in državni oblasti nasprotujočega.
Socialistični ideologiji nasprotne struje je Ziherl 
naštel že jeseni 1944. Kot izraz škodljive buržoazne ideo­
logije v filozofiji je omenil agnosticizem, empiriokritici- 
zem, novokantovstvo, v umetnosti pa impresionizem in 
ekspresionizem, ki se izraža tudi v kubizmu, futurizmu, 
konstruktivizmu, surrealizmu itd.26
Ker so se uradne partijske ocene, najbolj larpurlartiz- 
ma in impresionizma, po letu 1950 bistveno spremenile, 
si moramo ogledati predvsem Ziherlove ocene iz prve 
polovice petdesetih let.
V Naši sodobnosti je Boris Ziherl leta 1953 takole oz­
načil idejne nasprotnike: »Na vseh področjih se socialistična 
zamisel bije s protisocialistično zamislijo, z buržoaznim in 
drobnoburžoaznim individualizmom, z birokratsko samo- 
pašnostjo in omejenostjo, s partikularizmom, z nacionalizmom 
in z vsem ostalim, kar tvori idejno prtljago družbenih sil, ki 
hote ali nehote zadržujejo naš progresivni razvoj.«2' V istem
26 ARS, DE II, Partizanski arhiv, f. 666, m. 111/6, Boris Ziherl: Marksi- 
stično-leninistična teorija umetnosti.
27 Naša sodobnost, I, 1953, št.7-8, str.578.
27
letniku se je Ziherl v članku Eksistencializem in njegove 
družbene korenine opredelil proti eksistencializmu Jeana- 
Paula Sartra in njegovih predhodnikov, »krščanskih eksi­
stencialistov« Karla Jaspersa in Gabriela Marcela, »atei­
stičnega eksistencialista« Martina Heideggra, v tem kro­
gu omenil še Sörena Kierkegaarda ter pisca Alberta 
Camusa in Simone de Beauvoir, od Slovencev pa kot naj­
bližjega tej ideologiji Edvarda Kocbeka. Ziherlov sklep ni 
dopuščal dvoma o odnosu vladajoče ideologije do eksi­
stencializma: »V interesu dejanskega napredka naše družbene 
misli je potrebna načelna idejna borba proti eksistencializmu in 
njemu podobnim subjektivističnim in individualističnim poja­
vom v duhovnem življenju naših dni.«23
Leto kasneje je Ziherl zavrnil še Comtov pozitivizem 
in na njem temelječe znanstvene smeri in dela. V preda­
vanju na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani 5. apri­
la 1954 je o razmerju znanosti in svetovnega nazora me­
nil naslednje: »V interesu znanosti na sploh je, da se zveza in 
medsebojno učinkovanje posebnih družbenih ved in zgodovin­
skega materializma kar najbolj utrdita in poglobita.«29
2B Naša sodobnost, I, 1953, št. 1, str. 2-18, in št.2-3, str. 106-131.
29 Naša sodobnost, II, 1954, št. 4, str. 289-305.
30 ARS, CK ZKS III, š.27, Ziherl: Tiskovna konferenca, str. 14.
Dan kasneje, 6. aprila 1954, je Boris Ziherl na vpra­
šanje o odnosu do modernističnih smeri, v književnosti 
nadrealizma, v slikarstvu in kiparstvu abstraktne umet­
nosti in v glasbi atonalnosti, odgovoril, da ne bi smeli 
ničesar ukazovati ali administrativno posegati v ustvar­
janje, da pa je dolžnost komunistov spoznavati zvezo 
med človekom in naravo ter zavračati umetniške struje, 
ki tega ne počno: »Zares dekadentne so samo stvari, ki so po 
vsebini dekadentne, ki vsebujejo nekaj bolnega, patološkega, 
ljudomrzniškega, neko gnilobo, poveličevanje napol živalskih 
instinktov, ki jih skušajo nekateri prikazati kot osnovo vsega 
človeškega dogajanja. (...) Gre za vsebino, čeprav osebno sma­
tram, da pomeni pravzaprav tudi,modernistična' forma padec 
umetnosti.«30
28
Te in druge izjave kažejo, da je Ziherl ločeval »pozi­
tivno« in »negativno« v umetnosti in znanosti. Pozitivno, 
tisto, kar je oblast politično in finančno podpirala, je po­
menilo na marksističnih osnovah temelječe znanstveno 
delovanje in tista umetniška stremljenja, ki so opisovala 
človeka kot družbeno bitje, ki teži k boljšemu in lepšemu, 
seveda po pojmovanju ideologov ZK. Negativno, deka­
dentno, buržoazno, malomeščansko je bilo vse drugo, 
kar ni pomagalo ustvarjati »socialističnega« človeka. V fi­
lozofiji in znanosti na splošno so to bili individualistični, 
personalistični tokovi in dialektičnemu materializmu na­
sprotna idealistična izhodišča. V literaturi se je uradna 
kritika najpogosteje spravljala nad eksistencializem, v sli­
karstvu nad abstraktno umetnost, v glasbi pa nad jazz. 
Ziherl je stališča glede na politične razmere le malen­
kostno spreminjal, medtem ko so drugi partijski ideologi 
lastne poglede občutneje prilagajali dnevnopolitičnim 
potrebam.
Ziherlovim podobna stališča je zagovarjalo še nekaj 
partijskih ideologov. Najpomembnejši med temi je bil 
Lev Modic. Svoje poglede na vlogo inteligence v družbi 
je pojasnil aprila 1952 v Naših razgledih. Zavrnil je teze o 
avtonomnem delovanju inteligence v socialistični družbi: 
»Miselnost njenih zagovornikov je uperjena proti politizaciji 
znanosti in umetnosti in se sklicuje na tiste demokratične foru­
me, ki ne dopuščajo globljih sprememb pri obstoječih odnosih, 
zlasti ne pri odnosih med ročnim in duhovnim delom. Ta ten­
denca je po svoje značilen primer, kako se za meščansko demo­
kratično ideologijo in njenimi oblikami lahko skriva skrajna ne­
demokratičnost.« Modic je presodil, da je »v kulturnih in 
znanstvenih ustanovah (...) izraz pripadnosti sodobnemu raz­
voju nekam uradno dodan, skorajda tuj element, bolj naziv kot 
vsebina in metoda«. Kritiziral je več pojavov v intelektual­
nem delu, med drugim to, da se »v imenu kvalitete zanika 
primat idejne vsebine vsakega intelektualnega dela«.31
31 Naši razgledi, I, št. 3, 5.4.1952, str. 18-20.
Zadnja Modičeva trditev dokazuje, da je Partija 
kljub kulturnopolitičnim spremembam v začetku petde­
29
setih let še vedno ocenjevala delo kulturnikov predvsem 
ideološko, kakovost pa je bila zanjo manj pomembna kot 
zahtevana politična naravnanost. Resda ZKS ni več v sta­
rem stilu zahtevala, da mora kulturni delavec služiti re­
voluciji in novi oblasti, toda Modic je še vedno poudarjal, 
da je za kulturnega ustvarjalca bistveno pomemben nje­
gov odnos do revolucije in socializma, torej njegov sve­
tovni nazor.32
32 Naši razgledi, I, št.6, 1 7.5.1952, str. 19.
3iARS, CK ZKS III, š.61, Zapisnik razgovora o nekaterih kulturnih 
problemih v Ljubljani in Sloveniji, 1.3.1955, str. 1-2.
Med uveljavljenimi pisci se je v obrambi takšne lite­
rature, kot jo je zahteval Ziherl, najbolj angažiral Miško 
Kranjec. Pogosto je kritiziral predvsem mlajšo generacijo, 
češ da zavrača realizem in marksistične poglede na umet­
niško ustvarjanje. Socialistični realizem, je dejal, so 
»ustvarili Rusi za sebe« in ga je težko določiti. Če bi defini­
cijo prilagodili našim razmeram, »je bil pri nas edini socia­
listični realist Cankar«. Kranjec je menil, da bo še precej 
časa »trajal boj, preden bomo tudi na kulturnem področju 
izvojevali napredno mišljenje marksizma«.33
Zagovorniki Ziherlovega koncepta so zasedali vodil­
ne pozicije v zvezah amaterskih kulturnih društev. Pri 
Ljudski prosveti Slovenije je bil to podpredsednik Franc 
Kimovec, pri Zvezi Svobod pa predsednik Ivan Regent in 
(od leta 1954) tajnik Roman Albreht. Ziherl, Modic in 
Kranjec so kritizirali ideološke nasprotnike s filozofskih 
in z umetniških stališč, Regent in Albreht pa nekoliko 
drugače. V duhu ločevanja kulture in umetnosti sta vr­
hunsko kulturo ocenjevala negativno zato, ker ni poma­
gala pri vzpodbujanju svojega antipoda, amaterske de­
lavske kulture. Ta je bila po ideologiji Partije bistvo 
kulturnih prizadevanj delavskega razreda oz. njegove 
avantgarde, ZK.
Od starih agitpropovskih ocen se je med ideologi 
najbolj oddaljil bivši vodja agitpropa CK KPJ Milovan 
Dilas. Njegove teze v člankih v Borbi zadnje mesece leta 
1953 in njegov politični padec januarja 1954 so znani.
30
Poudarim naj le njegove poglede na kulturniško pod­
ročje, kot jih je v Sloveniji pojasnil 31. oktobra 1953 na po­
govoru z mariborskimi prosvetnimi delavci, kjer je bil 
navzoč tudi Boris Ziherl.
Razlike med bivšima vodjema jugoslovanskega in 
slovenskega agitpropa so se pokazale pri pojmovanju 
etike in estetike. Dilas je nasprotoval uporabi pridevnika 
marksistični, »ker ni marksistične etike, kakor ni marksistične 
fizike, kemije itd.«, in dodal: »Marksistične estetike ni in je 
nikdar ne bo. Druga stvar je vnašanje materializma v estetiko.« 
Pri vseh marksistih, je dejal, so etične in estetske prvine, 
ki jih je treba vnašati v sodobno življenje, izhodišča etike 
in estetike pa se ne dajo spreminjati kot npr. državni si­
stem: »Mene izraz ,marksistična estetika' ovira. Ta izraz pri- 
vsebuje (uvlači) neko politično borbo in postavlja na prvo me­
sto politiko, torej nad umetnost in nad umetniška dela, kot neko 
politično avtoriteto, ki naj odloči, ali je ta ali oni roman dober 
ali slab itd.«34
34 ARS, CK ZKS III, šЛ, Konferenca tov. Milovana Djilasa s prosvetni­
mi delavci v Mariboru, 31.10.1953, str. 8-9.
35 Ibidem, str. 11-12.
36 Ibidem, str. 12-13.
Dilas je navrgel še nekaj misli o dekadenci. Bil je pro­
ti prepovedim in za diskusijo o teh problemih: »V teh 
dekadentnih pojavih je dostikrat tudi nekaj pozitivnega. 
Osnovno je negativno, najdejo pa se tudi pozitivne stvari, reci­
mo način izražanja misli, neka nova uporaba jezika, dajanje 
drugačnega smisla besedam itd. (...) Pustiti je treba več ali 
manj vse, pač pa o vsem mnogo diskutirati.«35
Čeprav so se Dilasove teze razlikovale od večkrat 
izrečenih stališč Borisa Ziherla, jim ta ni nasprotoval, saj 
je bil Dilas po partijski hierarhiji še vedno nad njim. 
Ziherl je le ponovil kritike dekadence, pohvalil pa »zdra­
vo realistično gledanje« v umetnosti, npr. Voranca, Kranjca 
in Kosmača. Dodal je: »Kar se tiče marksistične estetike, pa 
mislim, da lahko govorimo o tem samo v tem smislu, da je to 
znanstveno. Stojim na stališču, da obstoja znanost estetike.«36
V diskusiji so se še vrnili k terminologiji oz. primer­
nosti izrazov »marksističen« in »marksizem«. Ziherl je
31
ponovil, da marksistična izhodišča še niso prodrla in da 
v kulturi še prevladujejo idejni nasprotniki: »Mi pa še ni­
smo uspeli prodreti v te konkretne znanosti in tudi tam voditi 
odločen boj.« Se jasneje kot v razpravah v Naši sodobnosti 
je povedal, da mora ideologija ZK postati temelj vsega 
znanstvenega in umetniškega dela.37
37 Ibidem, str. 17-18.
38 Vasilije Kalezič: Dilas. Miljenik i otpadnik komunizma. Beograd 
1988, str. 181-199.
39 ARS, CK ZKS III, š.2, Zapisnik seje izvršnega komiteja CK ZKS, 
8.1.1954.
'° ARS, RK SZDLS, š. 26, Seja predsedstva SZDLS, 13.1.1954, 
str. 27-30.
Nastop Milovana Dilasa ob koncu leta 1953 je po­
membnejši na političnem kot na kulturnopolitičnem pod­
ročju. S kritiko nove elite, z zahtevo po ustanovitvi socia­
listične stranke in nasprotovanjem privilegiranemu 
položaju vrhov Partije je podvomil v pravilnost temeljnih 
postavk državnega sistema. Zahteve po spremembah v 
kulturniški sferi so dovolj jasno razvidne iz razlag v Ma­
riboru. V nasprotju z Ziherlom je Dilas sodil, naj ZK ne 
vsiljuje ideologije od zgoraj, temveč naj jo zagovarja v 
odprtem boju z marksizmu nasprotnimi stališči. Name­
sto zahtev po primarnosti ideološko zaželene literature je 
omenil enakovredno konkuriranje različnih ideoloških in 
umetniških nazorov.
Dilasov padec na III. plenumu CK ZKJ 16. in 17. ja­
nuarja 1954 v Beogradu je v literaturi že opisan.38 V slo­
venskih političnih organizacijah so o Dilasovih člankih 
prvič spregovorili na seji izvršnega komiteja CK ZKS 8. 
januarja 1954. Miha Marinko je dejal, da »se je v zvezi z 
Dilasovimi Članki treba čimprej spopasti javno v tisku z njego­
vimi pogledi«.34 Na seji predsedstva SZDLS 13. januarja 
1954 je Marinko napovedal, da bodo na plenumu CK ZKJ 
Dilasa odstranili iz javnega življenja. Opozoril je, da mo­
rajo računati na različne odmeve na Dilasove članke in 
politični padec ter se pripraviti na ideološki boj. Dodal je, 
da je Boris Ziherl v ta namen že napisal članek.40 Dva dni 
kasneje, 15. januarja 1954, je Boris Kraigher ocenil, da je 
32
najmočnejša reakcija na Članke v Ljubljani, predvsem v 
krogu Naših razgledov.41
41 ARS, CK ZKS III, š.2, Zapisnik seje izvršnega komiteja CK ZKS, 
15.1.1954.
42 Ljudska pravica-Borba, XIX, št. 7, 10.1.1954, str. 2, in št. 9, 
12.1.1954, str. 2.
Prav omenjeni Ziherlov članek je pomenil nadaljeva­
nje razprav o Dilasovih stališčih za kulturniško področje. 
Objavljen je bil v dveh delih v glasilu ZKJ, neposredno po 
sporočilu izvršnega komiteja o sklicu plenuma CK ZKJ, na 
katerem naj bi obravnavali primer Milovana Dilasa. To je 
Ziherlovemu članku seveda dalo težo »uradnega« stališča. 
Razprava Naši družbeni cilji in vloga komunistov v boju 
za njihovo uresničenje je bila teoretična, praktičnih proble­
mov se po večini ni dotikala. Ziherl je zagovarjal nujnost 
poti v komunizem, nujnost kritike meščanskih ideologij in 
iz njih izvirajočih idej ter nujnost povezovanja in idejnega 
usmerjanja po ZKJ oz. organizacijah, ki temeljijo na njenih 
programskih izhodiščih (to pa so bile dejansko vse prizna­
ne). Nasprotoval je Dilasovemu stališču, da ne more nobe­
na skupina ali ustanova trditi, da je samo njeno stališče so­
cialistično, kar je pomenilo kritiko ideološkega monopola 
ZKJ. Za odgovor tej tezi je Ziherl razčlenil svoj pogled na 
»načelno socialistično« in »nenačelno malomeščansko kritiko«. 
Za slednjo je bilo v kulturi, po Ziherlu, značilno, da »kritiki 
te vrste istovetijo z birokratizmom sleherni boj proti malo­
meščanski idejni razbrzdanosti in vsakršnim prehodnim mod­
nim bedarijam«. Boriti se za takšno pojmovanje kritike je 
bila po Ziherlovem mnenju naloga komunistov po sklepih 
VI. kongresa ZKJ. Mimogrede je napadel še »antimarksi- 
ste« med jugoslovanskimi filozofi, ekonomisti, književni­
mi kritiki itd., ki niso dovolj dobro poznali marksizma, le­
ninizma in zgodovinskega materializma. Tem je sporočil: 
»Kar se pa tiče socialističnih zavednih sil' iz vrst tistih malo­
meščanskih intelektualcev, ki jim je v napoto sleherna zavedna 
družbena disciplina in ki vidijo v vsakem delu na podlagi enotne 
idejno-politične platforme ogrožanje svoje svobodne' osebnosti, 
teh seveda ne vabimo v svoje vrste. Bolje bo za stvar samo in 
zanje, če ostanejo zunaj.«42
33
Tako ostre ločnice je Ziherl le redko postavljal. V 
članku je naredil enačaj med ideologijo in posameznikom; 
tega je popolnoma podredil ideološkim izhodiščem orga­
nizacije, katere član je. Za kulturnega delavca je to ena­
čenje pomenilo, da je umetnik komunist najprej komunist 
in mora pri delu izhajati s stališč ZKJ. Ker je bila ta usmer­
jena proti »buržoazni dekadenci«, se kulturnik ne bi smel 
ukvarjati z eksistencializmom, abstraktno umetnostjo, jaz­
zom in drugimi protisocialističnimi strujami. Če bi že pisal 
o teh smereh, bi jih moral v skladu z dialektičnim materia­
lizmom ocenjevati negativno, ker ne pomagajo pri graditvi 
socializma.
V Ziherlovem članku je bilo, kot sem že omenil, precej 
teoretiziranja. Zato ga je zanimivo primerjati z nekaj mese­
cev starejšim člankom Nekaj opomb o naši kritiki, ki je na­
stal kot rezultat razprav na II. plenumu CK ZKJ o idejnem 
delu. V njem je Ziherl ocenjeval umetniško kritiko v Slove­
niji. Uvodoma je pojasnil, zakaj nasprotuje ločevanju 
družboslovne in estetske kritike, ali drugače rečeno, ute­
meljeval je upravičenost ideološke kritike umetnosti. 
Naštel je več primerov politično »nesprejemljive« kritike. 
Tarasa Kermaunerja je omenil zaradi trditve, da se kultura 
ne da enosmerno označevati za dobro in slabo, napredno 
in reakcionarno. Bojan Stih je naredil napako, ker se je zav­
zemal za dadaiste in kritiziral ždanovščino z »napačnih« 
izhodišč. Janko Kos je po Ziherlu grešil, ko ni negativno 
ocenil »dokaj brezpomembnih Ljubljanskih razglednic' Lojzeta 
Kovačiča«. Članek je Ziherl končal z ostro zahtevo, naj 
umetniška kritika temelji na marksističnih osnovah: »Samo 
kritiko v imenu bodočnosti, pa naj bo še tako brezobzirna, je moči 
imenovati napredno kritiko. In samo tako kritiko lahko zahteva­
mo od naših kulturnih delavcev, ki so privrženi stvari socializ­
ma, pa naj bodo marksisti ali nemarksisti.«43
43 Naša sodobnost, I, 1953, št. 7-8, str. 577-585.
Na III. plenumu CK ZKJ januarja 1954, ob razpravi o 
Dilasovem primeru, je Ziherlova stališča kritiziral Vladi­
mir Dedijer. Dejal je, da »je slišal mnoge pisce in kulturne 
delavce, ki se prijemajo za glavo in vprašujejo, kaj je to. (...) 
34
Zakaj naj bi se v literaturi ponovno predpisovalo 10 božjih za­
povedi, po katerih je treba določeno misliti in določeno občuti­
ti?« Če bi obveljala Ziherlova stališča, je nadaljeval De­
dijer, ne bi v Jugoslaviji nastajala nikakršna umetnost 
več: »Pred tem forumom lahko izjavim, da moje pero ne bi mo­
glo pisati niti ene besede s črnilom tov. Ziherla, čeprav bi jaz to 
hotel ali želel in uporno poskušal, vrste bi ostale prazne. Ce jaz 
ne pišem iz svojega srca, kot mislim in Čutim, marveč me stal­
no preganja misel, ali bo to temu ali onemu tovarišu v aparatu 
ali temu ali onemu kritiku všeč, ne bi bilo od mojega pisanja 
ničesar.«44
Ziherl je odgovoril Dedijerju in ponovil, da »ima 
vsako umetniško delo svoje družbene korenine, svojo družbeno 
vlogo in svoj družbeni učinek«. Dodal je, da so ga po objavi 
že omenjenega članka v Naši sodobnosti o kritiki »pristaši 
takšne literature« napadli z ždanovcem in da so imeli Dila- 
sovi članki »glavni odmev prav v krogih skrajnih individuali­
stov, ki beže pred vsako kritiko in ki smatrajo, da lahko brez 
idejnega odpora in nekontrolirano pišejo vse, kar jim pride na 
misel«.45
Po III. plenumu CK ZKJ večjih razprav v vrhovih 
slovenskih političnih organizacij ni bilo, kar pomeni, da 
se slovenskim oblastnikom ocene v Naših razgledih (in 
drugod) niso zdele močne in politično nevarne. Za kultu­
ro je Dilasov padec pomemben zato, ker so bile za nekaj 
časa poražene tudi njegove ideje o razbijanju partijskega 
ideološkega monopola v kulturi, enakopravnejšem uve­
ljavljanju marksistični filozofiji nasprotnih umetniških in 
znanstvenih tokov in nujnosti kritike, ki enakovredno 
upošteva umetniške in ideološke ocene. Te bistvene po­
stavke je Dilas omenil že v obširnem referatu na III. ple­
numu ČK KPJ decembra 1949, v začetku petdesetih let pa 
so omogočale preobrat kulturne politike in podiranje 
ozkih ideoloških barier. V nasprotju s tem pomeni III. 
plenum CK ZKJ januarja 1954 vsaj v Sloveniji uveljavitev 
Ziherlovega koncepta, ki ni dopuščal dvoma o tem, kaj je
44 Slovenski poročevalec, XV, št. 15, 19.1.1954, str.5.
45 Ibidem, str.2.
35
zaželeno in kaj odvečno. Glede na štirideseta leta se je 
spremenilo to, da za Ziherlovimi stališči ni več stal agit­
propovski aparat Partije, ki je imel popoln vpogled v kul­
turno delovanje in je lahko hitro posegel od zgoraj. Ziher­
lu nasprotna stališča so imela več možnosti za javno 
objavo, še posebej v revijah, na katere je Ziherl večkrat 
mislil, ko je obravnaval napake v kulturi.
Najbolj celovito je Ziherl razložil lastno vizijo kultur­
ne politike na tiskovni konferenci v Klubu poslancev 6. 
aprila 1954, torej že po padcu Milovana Dilasa. Ko je govo­
ril o založništvu in tisku, se je izrekel proti tiskanju literar­
ne plaže: »Sicer pa moram reci, da je te literature v Sloveniji v 
razmerju z drugimi republikami dosti manj. (...) Vendar pri nas 
niso začeli na debelo izdajati sodobno skrajno dekadentno litera­
turo, kakor je bilo ponekod drugod. (...) Vse to velja tudi za filme. 
Sploh je znano, da so kriteriji v Sloveniji dosti bolj strogi kot v 
drugih republikah, in po mojem je to tudi prav.« Pri omenjanju 
plaže je Ziherl naštel dela, ki ne delajo »nobene moralne ško­
de«, vendar niso pozitivna, npr. Vernove, Dumasove in 
Sienkiewiczeve romane. Opravičevanje z rezultati fi­
nančnega efekta je bilo po Ziherlovem mnenju nesmisel­
no, saj je bila moralna škoda prevelika. Prav tako izbirčni 
bi morali biti pri izbiri tujih filmov, zlasti ameriških in ru­
skih, ki so plaža in porajajo šovinistične ideje. Ziherl je do­
dal svojo stalno trditev, da glede tega potrebujemo »bolj 
nazorsko kritiko« in bi bilo treba npr. pri Straussovem 
Netopirju, ki ga je tedaj v Ljubljani uprizorilo celovško 
Mestno gledališče, poudariti nemške nacionalistične ten­
dence. Za tem je govoril še o družbenem upravljanju v 
kulturnih ustanovah. Povedal je, da založbe že imajo od 
ustanoviteljev imenovane UO in je tako CK ZKS imenoval 
UO Cankarjeve založbe, predsedstvo SZDLS pa UO Slo­
venskega knjižnega zavoda.46
46 ARS, CK ZKS lil, š.27, Ziherl: Tiskovna konferenca, str.1-7.
Ko je Ziherl govoril o umetnosti, je nasprotoval 
izrazu »vrhunska umetnost«, češ da »bi bilo bolje govoriti o 
gosposki umetnosti in umetnosti za ljudstvo«. Pograjal je mo­
dernistične smeri v književnosti, slikarstvu in glasbi. Da 
36
v javnosti ni bilo ostrejših kritik teh pojavov, je Ziherl 
pripisal preslabi kritiki, ta pa je bila taka zato, ker so kul­
turni delavci ločevali politiko in kulturo in kulturnega 
življenja niso ocenjevali politično. Ziherl je menil, da je 
napaka slovenskih kulturnih delavcev nepoznavanje 
marksizma. Tudi pri kritiziranju šovinizma je imel Ziherl 
svojsko mnenje.47 Večkrat je dejal, da se šovinizem rojeva 
zaradi napačnih informacij o dogajanjih v drugih repub­
likah. Menil je, da bi morala izmenjava kulturnih dobrin 
potekati predvsem v smeri Slovenija in drugi deli Jugo­
slavije in da pretirano poudarjanje slovenstva škoduje 
spoznavanju z drugimi jugoslovanskimi narodi.
Iz omenjenih Ziherlovih nastopov je moč izluščiti 
osnovne postavke kulturne politike. O kvaliteti umet­
niškega in znanstvenega dela so le redko razpravljali. Bi­
stvena je bila idejna in politična naravnanost kulturnega 
ustvarjanja. S tem se je jasno pokazalo prizadevanje Par­
tije, da mora tudi na kulturniški sceni glavno vlogo odi­
grati njena ideologija. Ziherlov kulturnopolitični koncept 
so zagovarjali na straneh revij, ki so jih urejali Ziherl in 
njegovi sodelavci. Ziherl je skupaj s Ferdom Kozakom 
urejal Našo sodobnost, ki je leta 1953 zamenjala socreali­
stično zasnovani Novi svet. Bolj poljudne članke je objav­
ljalo glasilo Prešernove družbe Obzornik, za katero so 
skrbeli Miško Kranjec, Tone Fajfar, Janko Liška in drugi. 
Socialistično misel, revijo Zveze Svobod, ki je izhajala v 
letih 1952-55, je urejal Ivan Regent. Tudi v kulturnih rub­
rikah časopisov se je bil boj za socialistično kulturo. To 
velja predvsem za glasili ZKS in slovenskih sindikatov, 
Ljudsko pravico in Delavsko enotnost. Toda revije in 
časopisi le niso bili tako enostransko ideološko usmerjeni 
kot v drugi polovici štiridesetih let.
Vodstvo ZKS je v prvi polovici petdesetih let podpi­
ralo izključno Ziherlov kulturnopolitični koncept. Dru­
gačna stališča, četudi so jih zagovarjali člani ZKS, v tem 
času niso dobila podpore v vrhovih slovenske Partije.
47 Ibidem, str.8-19.
37
KULTURNIŠKA OPOZICIJA
T. i. kulturniška opozicija ni bila nikakršna organizi­
rana politična opozicija. Take v Sloveniji ni bilo od prvih 
povojnih let, ko so Partiji nasprotne politične grupacije 
na različne načine, predvsem na skonstruiranih sodnih 
procesih, uničili ali izrinili iz javnega življenja. Kultur­
niška opozicija v začetku petdesetih let še ni napadala te­
meljev političnega sistema, nasprotovala je le partijske­
mu monopolu na idejnem in kulturnem področju.
Inteligenca iz katoliških vrst je imela zaradi svetov­
nonazorske usmeritve najmanj možnosti za javno udej­
stvovanje. V začetku petdesetih let se je pritisk nanjo še 
povečal zaradi zunanjepolitičnih razmer, ki so v končni 
fazi decembra 1952 pripeljale do prekinitve diplomatskih 
stikov Jugoslavije in Vatikana. Najizrazitejši spopad s ka­
toliško inteligenco leta 1952 je politična likvidacija Edvar­
da Kocbeka, zadnjega krščanskega socialista v vrhovih 
oblasti, ki je vztrajal pri stališčih krščanskih socialistov ob 
vstopu v OF. Ko so se odnosi med Jugoslavijo in Vatika­
nom zaostrili, sta tudi nehali izhajati glasili škofijskih or­
dinariatov, leta 1951 mariborski Verski list in leto kasneje 
ljubljansko Oznanilo. Leta 1952 je umrl Aleš Ušeničnik, 
predvojna avtoriteta v katoliških kulturnih krogih, ki je 
bil zaradi svoje nepopustljivosti med drugimi v sporu s 
Kocbekom. Ušeničnika so že leta 1948 izključili iz član­
stva SAZU, umrl pa je le nekaj mesecev pred tem, ko so 
Teološko fakulteto dokončno izključili iz ljubljanske Uni­
verze. Posamezniki iz vrst katoliške inteligence so že 
pred letom 1952 prepustili pomembna mesta ljudem, ki 
so oblastem bolj ustrezali. Celjski Družbi sv. Mohorja, 
glavni založnici del pisateljev iz katoliškega kulturnega 
38
kroga, je Partija konec leta 1952 sklenila škodovati s 
konkurenco v obliki Prešernove družbe, ki bi posnemala 
njen način dela in imela močno finančno in politično 
podporo.
Ko omenjamo katoliško usmerjeno slovensko inteli­
genco, ne smemo pozabiti na slovensko emigracijo, ki ji je 
oblast po letu 1945 onemogočala vpliv na razvoj v Sloveniji. 
Izmenjava knjig s tujino je potekala s posredovanjem cen­
tralne založbe v Beogradu, zakonski predpisi in oblastni or­
gani pa so poskrbeli, da v državo ni mogla legalno prihajati 
»škodljiva« literatura politično premaganih skupin.
Politično pomembnejša od katoliške je postala sku­
pina mlajših intelektualcev, ki je stopila v javnost po 2. 
svetovni vojni. To so bili Janko Kos, Peter Levec, Taras 
Kermauner, Primož Kozak, Luc Menaše in drugi. Zbirali 
so se ob revijah mlade generacije, te pa so nehale izhajati 
ena za drugo. Prva med njimi je bila Mladinska revija, ki 
naj bi po zamisli političnega vrha direktivno usmerjala 
prihodnje intelektualce v »pravo« smer. Toda po spre­
membah v začetku petdesetih let je revija izgubila osnov­
ni namen in jeseni 1951 jo je zamenjala ideološko precej 
drugače zasnovana Beseda.48
Koncept Besede iz septembra 1951 je nakazoval od­
mik od nalog Mladinske revije, čeprav sta urednika osta­
la Ivan Minatti in Mitja Mejak. Krog revije naj bi bili mla­
di, vendar brez formalnega programa: »Med sodelavci 
nove revije so in bodo razlike v nazorih. Konec koncev lahko 
zgolj iz takšnega kroga sodelavcev zraste plodna in zanimiva 
vsebina.« Uredništvo je napovedalo, da bo podpiralo 
esejistiko in kritiko, in dodalo, da se »s prispevki marsikate­
rega uglednega tujca« morda ne bo strinjalo, pa jih bo kljub 
temu objavilo. To za direktivne revije ni bilo v navadi. 
Svojim bodočim kritikom so svetovali, naj ne zamerijo ti­
stim sodbam, s katerimi se ne bodo strinjali, in »naj zaradi 
tega ne prelomi palice nad revijo ali celo nad generacijo«.44
48 O reviji Beseda glej: Kos, Nekrolog.
49 Beseda, I, 1951-52, št.1, str.1-2.
39
V skladu s takšnim konceptom revija nikakor ni bila 
ideološko enoznačna. V njej je bilo moč najti ocene, ki so 
nekoliko spominjale na marksističnim načelom ustrezno 
usmerjeno idejnost, objave del eksistencialistov, kritike 
starejših uveljavljenih kulturnikov in kritike napak v kul­
turnem povezovanju narodov in kultur Jugoslavije. O 
enotnejši usmeritvi ali širšem kulturnopolitičnem kon­
ceptu sodelavcev bi težko govorili. Pomen Besede je bil v 
tem, da je v kulturno življenje prinesla živahno polemizi­
ranje, ki ga v slovenskem revialnem življenju pred tem 
dobro desetletje ni bilo.
Uredništvo Besede je imelo širok krog sodelavcev iz 
mlajše generacije, toda zelo zgodaj si je nakopalo številne 
sovražnike iz vrst politikov, ki so skušali ovirati delo­
vanje s kritikami in pritiski. Uredništvo je tovrstne kritike 
razglašalo za podtikanje in se v začetku leta 1953 for­
malno izreklo »za socializem, za družbeno preobrazbo, za 
podporo Partiji, za vedno globljo in resničnejšo socialistično 
demokracijo«.
Iz kroga Besede sta se s svežimi pogledi na probleme 
literature, dramatike in odnosa do umetnosti vedno bolj 
uveljavljala Janko Kos in Taras Kermauner. Idejno in 
estetsko sta vrednotila umetniške stvaritve vedno z istih 
izhodišč. To pa je že bilo v nasprotju z uradno veljavnimi 
Ziherlovimi načeli, ki so umetniške struje apriorno delila 
na pozitivne in negativne. Za Ziherla je bilo ugotavljanje 
idejnosti bistvo kritike umetnosti, za mlajše esejiste in 
kritike pa le pomožno sredstvo pri ocenjevanju estetske 
vrednosti umetniškega dela.
V prvi polovici petdesetih let so bile kritike mlade 
generacije še izrazito literarnoteoretične, političnih pod­
tonov je bilo v njih bolj malo. Poleg Kosa in Kermaunerja 
je treba pri prevrednotenju pogledov omeniti še Dušana 
Pirjevca, ki je pogosto objavljal na straneh Besede. V pr­
vih povojnih letih je bil eden od vodilnih članov sloven­
skega agitpropa, potem ko je odsedel zaporno kazen, pa 
je temeljito spremenil svoje poglede.
50 Beseda, II, 1953, št. 1, str.1.
40
Še najbolj so se razlike med Ziherlovim konceptom 
in mišljenjem mlajše generacije pokazale jeseni 1953 v 
Kosovem članku Boris Ziherl in naša kritika. To je bil od­
govor na Ziherlov članek iz Naše sodobnosti Nekaj 
opomb o naši kritiki, ki ga je Ziherl napisal po razpravah 
na II. plenumu CK ZKJ in sem ga omenil ob Dilasovem 
padcu. Janko Kos ni soglašal z nekaterimi poudarki iz 
Ziherlovega članka. O razvoju povojne slovenske kritike 
je sodil, da je pot vodila v stagnacijo in nazadovanje: »Bo­
dimo dobrohotni in povejmo na kratko, da je bila povojna mark­
sistična dejavnost na literarnem področju brezpomembna in 
nezadostna.« O Ziherlovem napotku, naj kritiki upošte­
vajo Marxova in Engelsova dela, je dejal, »da je na literar- 
noestetsko delo obeh začetnikov marksizma treba vendarle gle­
dati s potrebno treznostjo«. Tudi kasnejši marksistični esteti 
so, kot začetnika marksizma, enostransko ocenjevali 
umetnost, zgolj s sociološkega vidika, pozabljali pa na 
umetniške prvine. Po Kosovem mnenju je Ziherl, ko je 
prevzel definicijo Plehanova o kritiki, le ponovil napako 
svojih predhodnikov. In zato tovrstni »marksistični literar­
ni kritiki« ni moč priznati naziva kritika. O konkretnih 
Ziherlovih kritikah piscev mlajše generacije je Kos zapi­
sal, da so nedorečene in da gre za prehitre in nepravilne 
zaključke.51
51 Beseda, II, 1953, št.9, str.515-526.
Pri Janku Kosu kulturnopolitični poudarki niso bili 
izraziti. Toda estetske ocene so se močno razlikovale od 
»uradnih«. Članek je bil prva neposredna in ostra kritika 
Borisa Ziherla in njegovega kulturnopolitičnega koncep­
ta. Kos je, tako kot mlajša generacija na splošno, zavračal 
pravico na monopol in enoznačnost v kulturi ter poli­
tično ocenjevanje kulturnih dobrin, torej ocenjevanje 
umetnosti z merili, ki so umetnosti tuja. Pri Kosu in dru­
gih esejistih mlajše generacije so bili še opazni vplivi pre­
vladujočih marksističnih in materialističnih usmeritev, ki 
pa so se precej razlikovali od pojmovanj partijskih ideo­
logov. To je dovolj jasno nakazal sam Boris Ziherl, ko je 
pisal o Kosovem svetovnem nazoru: »Toda njegovo pojmo­
41
vanje zgodovinskega materializma je nekoliko svojevrstno in se 
po mojem mnenju loči od tistega, kar pod zgodovinskim mate­
rializmom pojmujejo marksisti.«52
52 Naša sodobnost, II, 1954, št.4, str.365.
53 ARS, RK SZDLS, f.20, Zaznamek razgovora komisije za ideološko 
vzgojna vprašanja pri SZDLS, 11.5.1955.
Nekoliko starejši intelektualci, med njimi tisti iz vrst 
KPS in člani agitpropa, so dobili spomladi 1952 nov časo­
pis, štirinajstdnevnik za politična, gospodarska in kultur­
na vprašanja Naši razgledi. Uredništvo, glavni urednik je 
bil Vlado Vodopivec, je obravnavalo vse tekoče družbene 
probleme, in to s precejšnjo kritično distanco. Sodelavci 
revije so bili že uveljavljeni slovenski umetniki in znan­
stveniki. Čeprav so v Naših razgledih objavljali tudi par­
tijski ideologi, npr. Ziherl in Modic, so ti glavno oporo v 
boju za širjenje »socialistične« umetnosti le videli v Naši 
sodobnosti. Toda tudi v tej reviji je izšel marsikateri čla­
nek, ki se ni povsem skladal z vladajočo ideologijo.
Bolj sproščeno izdajanje periodičnega časopisja je 
bilo znamenje političnih sprememb v začetku petdesetih 
let in dopuščanja polemiziranja o družbenih vprašanjih, 
ki pa se ni smelo dotikati korenin družbenega sistema. 
Polemične razprave so se pomnožile po ukinitvi agitpro­
pa, ko novi adut oblasti, družbeno upravljanje, še ni bil 
dokončno oblikovan. Leta 1954 so bile politično proble­
matične literarne revije, izjema je bila Beseda, precej od­
daljene od ideološkega nadzora komisij predsedstva 
SZDLS v Ljubljani. Boris Ziherl je maja 1955 dejal, da so 
zato neljubljanske revije v emigrantskem tisku ocenjene 
pozitivno, o Sodobnosti in drugih centralnih revijah pa 
sodijo, da se zaradi vodstva marksistov ne morejo raz­
vijati. Politika lokalnih oblasti, da podpirajo takšne revije 
le zato, ker so domače, je bila za Ziherla napačna, prvi 
kriterij bi moral biti ideološka ustreznost.53
Zagovorniki Ziherlovega koncepta so takrat ostro 
kritizirali predvsem štiri literarne revije. Prva, mariborski 
Svit, je leta 1954 zaradi kritik in zmanjšanja subvencije že 
nehala izhajati. Beseda se je v letih 1952 in 1955 prebila 
42
skozi prvi krizni obdobji in se pripravljala na nove 
težave. Nova obzorja so napadali bolj zaradi literarnih 
kot esejističnih in literarnoteoretičnih prispevkov, saj je 
bil njihov krog sodelavcev v primerjavi z že omenjenima 
revijama generacijsko starejši. Četrta revija, Bori, je začela 
izhajati v Kopru. Leta 1954 sta izšla dva zbornika, leta 
1955 pa so Bori kot revija za književnost in kulturo posta­
li dvomesečnik. Ker so bili najmlajši, v tem času še niso 
prišli v konflikt z vladajočo kulturnopolitično linijo.
Najbolj so položaj kulture v družbi kritizirali pisa­
telji. Njihova dejavnost se je osvobajala organizacijskih 
oblik Društva slovenskih književnikov, saj večina mlajše 
generacije še ni bila sprejeta v članske vrste. Društvo je že 
od leta 1950 kritično analiziralo razmere v kulturi, ne­
strinjanje z uradno kulturno politiko pa večkrat tudi jav­
no izrazilo.54
54 Gabrič, Slovenska agitpropovska, str. 622-630.
55 Ibidem, str.629.
Po Kocbekovem političnem porazu leta 1952 je 
ostala poleg Ziherla na kulturnopolitični sceni še ena že 
uveljavljena osebnost. To je bil Josip Vidmar, do ustavnih 
sprememb leta 1953 predsednik zbora narodov skup­
ščine Jugoslavije, po spremembah pa v letih 1954-1958 
predsednik odbora za prosveto in kulturo slovenske 
skupščine. Leta 1952 je bil izbran za predsednika SAZU 
in Zveze književnikov Jugoslavije. Svoje kulturnopoli­
tične poglede je pojasnil že pred vojno, predvsem leta 
1932 v brošuri Kulturni problemi slovenstva. Potem ko se 
je v štiridesetih letih bolj ukvarjal s politiko, se je v 
začetku petdesetih spet močneje angažiral na kulturniški 
sceni kot priznana avtoriteta.
Da so Vidmarjeva izhodišča daleč od Ziherlovih, je 
slednji povedal na seji politbiroja CK KPS 20. decembra 
1951.5 Da pa se močno razlikujejo estetskoteoretična raz­
mišljanja Josipa Vidmarja in mlajše generacije, je pokaza­
la polemika v letih 1952-1954. Uvod vanjo je bil Kosova 
ocena Vidmarjevih zbranih kritik, objavljena jeseni 1952 
v Novem svetu, nadaljevanje pa članek Tarasa Kermau­
43
nerja O dveh prevladujočih tipih v sodobni slovenski kri­
tiki, objavljen leto kasneje v Besedi.56 Janko Kos je kritizi­
ral predvsem preveč poudarjene moralne kriterije v 
Vidmarjevih ocenah, Kermauner pa je menil, da je treba 
na novo opredeliti kriterije, ki bi ustrezali aktualni slo­
venski družbeni zavesti, češ da prave umetnostne kritike 
na Slovenskem ni že štirideset let; s to trditvijo je posred­
no izničil literarnokritična prizadevanja tako Josipa Vid­
marja kot slovenskih komunistov.
56 Novi svet, VII, 1952, št.7-8, str.721-733, in št.9, str.832-845; Be­
seda, II, 1953, št.6, str.330-340.
57 Naša sodobnost, I, 1953, št.7-8, str.702-705. Kermaunerjev odgo­
vor v: Naša sodobnost, I, 1953, št.9, str.854-864, in št. 10, str.953-955.
58 Beseda, III, 1954, št. 1, str.39-51.
Vidmar se je oglasil poleti 1953 v dvojni številki 
Naše sodobnosti in odgovarjal predvsem Kermaunerju.57 
Polemika o kriterijih, pomembnih za literarno kritiko, se 
je nadaljevala po predavanju Josipa Vidmarja v ljubljan­
skem Klubu kulturnih delavcev 19. januarja 1954, ko sta 
Kermauner in Kos v Besedi znova pojasnila, da ne so­
glašata z Vidmarjem.58
Josip Vidmar je svoj pogled na umetniško ustvarja­
nje najpreprosteje razložil na članskem sestanku Društva 
slovenskih književnikov 15. junija 1951; tudi to preda­
vanje je bilo tarča prej omenjene Ziherlove kritike. Vid­
mar je govoril o tendenci in umetnosti. Poudaril je, da ob­
staja tendenca v vsakem delu, da poleg pozitivne obstaja 
nevarnost negativne tendence, če človeka »odvrača od pra­
ve objektivnosti, od pravičnosti, ki jo zahtevamo od vsake lite­
rature in ki je manifestacija človeškega duha. Škodljivost ten­
dence je v neobjektivnosti proti osebam, ki jih avtor ustvarja. 
Eksistira velika množica del, kjer bralec opazi, da so osebe risa­
ne črno belo, pristransko.« Izrazito črno-belo slikanje je 
Vidmar našel pri Schillerju, Turgenjevu, Dostojevskem in 
Danteju. Za slednja je značilno, da so bile osebe tem bolj 
negativne, čim dlje od boga so bile. Nasprotno je Vidmar 
našel nepristransko literaturo, v kateri so junaki, npr. pri 
Stendhalu ali Gončarovu, združevali dobre in slabe stra­
ni. S kritiko tendenčnosti, ki jo je treba vleči za lase in 
44
bralcu s prstom kazati bodočo zgodovinsko rešitev 
družbenih konfliktov, je Vidmar posredno govoril o so­
cialističnem realizmu in idejnosti ter ju zavrnil kot preti­
rano tendenčni, saj pristajata na črno-belo slikanje. Vid­
mar je menil, da sta tendenca (seveda neprisiljena) in 
literarna umetnost združljivi, »da je tendenčna muzika 
izključena« in da je v slikarstvu »lahko tendenčna cela zvrst, 
to je satirično slikarstvo, karikatura«. Končal je z ocenami, ki 
so bile diametralno nasprotne stališčem partijskih ideolo­
gov: »Vendar, če pri teh slikah gledate na njihovo vrednost, 
boste opazili, da je ne določa tendenca, temveč slikarska kvalite­
ta. (...) Ceje v tendenčnem delu prisotna globoka umetnost, su­
gestivnost, prepričevalnost, je neko delo kljub tendenci lahko 
prava umetnina, lahko visoka, najvišja umetnina. (...) Tenden­
co označujemo kot faktor, ki je v literaturi nebistven, ki pa 
lahko stori literaturi dragoceno uslugo.«59
Vidmarjevi nastopi na kulturniški sceni so bili v pr­
vem povojnem obdobju, ko je bil še zelo aktiven v poli­
tiki, bolj redki. Omenjeno predavanje je bilo tako kot po­
lemika s Tarasom Kermaunerjem in z Jankom Kosom 
bolj estetsko teoretično kot pa kulturnopolitično. Vendar 
so bili podtoni pri Vidmarju izrazitejši kot pri Kermau­
nerju in Kosu, poleg tega pa ga je Partija zaradi njegove­
ga prestiža ocenjevala dosti resneje in bolj zadržano kot 
kakšne »pobaline« mlajše generacije.
Svoje kulturnopolitične poglede je Vidmar predsta­
vil v knjigi Meditacije iz leta 1954. V njej so bili pona­
tisnjeni eseji, kritike in polemike iz tridesetih let. Prevla­
dovali so polemični toni v imenu svobodne literarne 
ustvarjalnosti nasproti katoliški religiozno-ideološki lite­
rarni kritiki. Da velja zagovor načela svobode ustvarjal­
nosti nasproti vsem ideologijam, ki si skušajo podrediti 
umetniško ustvarjanje ali preveč nasilno vplivati nanj, je 
dodal v uvodu k delu, napisanem decembra 1953: »Toda 
analiza med čistim umetniškim medijem in nazorom je imela in 
ima namen opozoriti, da je v umetnosti sleherni nazor samo
59 A DSF? Članski sestanki 1950-1954, Josip Vidmar: O tendenci in 
umetnosti, 15.6.1951.
45
primes in daje tedaj samo v tem smislu mogoče govoriti o kato­
liških ali krščanskih ali marksističnih ali kakor koli po svetov­
nih nazorih opredeljenih umetninah in umetnikih.«60
60 Josip Vidmar: Meditacije, Ljubljana 1954, str.7-8.
61 Novi svet, VII, 1952, št.2, str.97-110; Slovenski poročevalec, XVI, 
št.32, 8.2.1955, str.4.
Vidna je razlika med Ziherlovimi in Vidmarjevimi po­
gledi, če primerjamo njuna govora61 na dan, ko Slovenci de­
lamo obračun preteklega leta v umetnosti; po 2. svetovni 
vojni so bile to akademije 7. februarja, na večer pred sloven­
skim kulturnim praznikom. Upoštevati je seveda treba, da 
sta govora nastala v bistveno različnih okoliščinah. Ziherlov 
je iz leta 1952, ko je bila ta proslava še zadnjič v času agitpro­
pa, ko je potekal obračun s Kocbekom in ko so politiki pre­
mišljevali, kaj z Besedo. Vidmarjev govor je iz leta 1955, ki je 
pomenilo konec let s slabotnejšim ideološkim nadzorom, 
kajti politiki so že razmišljali o nadomestku agitpropa, o 
prihodnji ideološki komisiji.
Prva pomembnejša razlika je v tem, da se je Vidmar 
v ocenjevanju kulture skliceval na največje slovenske kul­
turnike (Prešerna, Cankarja, Župančiča itd.), Ziherl pa 
poleg njih tudi na Marxa, Engelsa, Lenina in Lukacsa. 
Ziherl je omenjal Partijo in njeno delo, Vidmar je ni. 
Ziherl je govoril o jugoslovanski in ožji slovenski domo­
vini, Vidmar le o nacionalno slovenskem. Ziherl je po­
stavljal na prvo mesto družbo in družbene odnose, ki jih 
je ustvarila revolucija, pri Vidmarju je bila književnost 
soustvarjalka (ne pa podrejena višjim idealom) revolu­
cije, ki ustvarja človeka s človeško dušo. Ziherl je odločno 
nasprotoval določeni literaturi (eksistencializmu), Vid­
mar o smereh in tehniki skorajda ni govoril. Ziherl je na­
padal »vrhunsko« kulturo, medtem ko Vidmar ni ločeval 
dveh umetnosti ali kultur. Še bi lahko našteval razlike, 
vendar naj navedem le končni ugotovitvi, ki sami dovolj 
jasno kažeta različni pojmovanji odnosa med literaturo, 
stvarnostjo in človekom.
Ziherl je, potem ko je opredelil delavski razred kot 
nosilca prevrata, ki ga je začela Partija, sklenil takole: »Od 
46
slovenske književnosti ne terja (delavski razred, op. p.) 
ničesar drugega kakor resnico, resnico o sebi samem, o družbe­
ni stvarnosti, ki ga obdaja in v kateri ustvarja materialne te­
melje socialistične bodočnosti, resnico, ki spoznana kuje novega 
človeka.«62 V ospredju torej pri Ziherlu nekdo, tj. delavski 
razred oz. njegova avantgarda KP, nekaj zahteva in že s 
tem je nakazana podrejenost oblast-ideologija-posamez- 
nik. Pri tem sta bila ideologija in družbeni sistem v sin­
tagmah družbena stvarnost in socialistična bodočnost že 
določena, »novi človek« pa je bil zgolj uresničevalec že 
določenih ciljev,
62 Novi svet, VII, 1952, št.2, str. 110.
63 Slovenski poročevalec, XVI, št.32, 8.2.1955, str.4.
64 Ljubljanski dnevnik, V št.47, 25.2.1955; Socialistična misel, III, 
1955, št.6-7, str.253-259; Delavska enotnost, XIV od št. 10, 1 1.3.1955, do 
št. 12, 25.3.1955.
Vsega tega pri Vidmarju ni. Revolucija, ki jo je ome­
njal, je bila duhovna: »Skratka, literatura se mora ponovno 
počlovečiti, vrniti se mora k človeku, h globoko prebujenemu, 
zavednemu, razvitemu, v duhu časa osveščenemu in čutečemu 
človeku. Biti mora izraz takega človeka.«63rTudi on je določil, 
kakšen naj človek bo, toda ne v odnosu do sistema in 
ideologije, pač pa v podrejenosti do lastne vizije, s tem da 
se je zavedal, da različni ljudje duhovni svet različno 
sprejemajo in dojemajo.
Kako daleč so bila Vidmarjeva stališča od Ziherlove 
linije, povedo že reakcije na Vidmarjev govor. Da je 
zgrešen, da zavrača pomen socialne in narodne revolu­
cije, da se napredni pisci nikakor ne morejo strinjati z 
Vidmarjevimi stališči, so zapisali Miško Kranjec v Ljub­
ljanskem dnevniku, Jože Pahor v Socialistični misli in 
Roman Albreht v Delavski enotnosti.64
Vidmarjevim sorodna stališča je bilo slišati na izred­
nem plenumu Zveze književnikov Jugoslavije od 10. do 
13. novembra 1954 v Beogradu. Že od Krleževega refera­
ta na 3. kongresu književnikov oktobra 1952 v Ljubljani 
so bili književniki vse bolj kritični do stvarnosti. Njihov 
odnos je temeljil na marksističnih izhodiščih, a v nasprot­
ju z uradno kulturnopolitično linijo ni priznaval mono­
47
pola v kulturi, zagovarjal je pravico do izražanja mnenj 
tudi tistim, s katerimi se ni strinjal, in se zavzemal za 
diskusijo o vseh odprtih vprašanjih.
Uvodni referat O tendenci je prebral Miroslav Kr­
leža. Vztrajal je pri stališču iz leta 1952, torej proti enemu 
ali drugemu ekstremu, larpurlartizmu ali prisiljeni ten- 
denčnosti, za iskanje estetskih vrednot in umetniškega 
izraza v lastnem okolju. Ob poudarjenem nesoglašanju z 
modnimi novostmi z Zahoda se ni zavzel za to, da bi 
omejevali vpliv katerekoli struje.65 Drugi referat, o realiz­
mu in fantastiki, je imel Josip Vidmar. Zavrnil je tako po­
polno odrekanje realizma kot omalovaževanje na račun 
fantastike v literaturi. Skupaj bi morala najti v literarnem 
delupbliko sožitja.66
65 Izvanredni plenum Saveza književnika Jugoslavije, Beograd 1955, 
str. 11-27.
66 Ibidem, str.28-37.
67 Ibidem, referati in diskusija.
Številni referenti so nanizali vrsto estetskoteore- 
tičnih problemov. Prevladujoče stališče se je precej razli­
kovalo od Ziherlovih načel, a je bilo hkrati precej odda­
ljeno od pogledov mlajše generacije. Splošnega vtisa 
nista mogla bistveno spremeniti niti referata Ervina 
Šinka in Janka Kosa. Slednji je ponovil kritike na račun 
stanja v umetnosti, ki jih je v že omenjenem članku v Be­
sedi namenil Borisu Ziherlu. Razprave pa niso nikjer 
prešle v ostro nasprotovanje ter kritiko kulturne politike 
in trenutnih razmer v kulturi. Edini, ki je govoril bolj s 
kulturnopolitičnega stališča, je bil Boris Ziherl. Polemizi­
ral je s Šinkom in Kosom ter poudaril, da padajo iz skraj­
nosti pretiranega proletkultovstva v drugo skrajnost, v 
negiranje razredne borbe v sferi kulturne ustvarjalnosti. 
V obširnejši diskusiji je Krleža polemiziral tudi z lastnimi 
stališči (med vrsticami je nakazal, da mu je žal, da ni več 
nasprotovanja njegovim tezam, saj lahko vsak ocenjuje 
po svoje), med drugim pa je pohvalil revijo Beseda.67
Med skupinama, ki sta nasprotovali uradnemu kon­
ceptu kulturne politike (pri tem puščam katoliško in­
teligenco ob strani, saj ni imela velikega vpliva na javni 
48
sceni), torej med starejšo Vidmarjevo in mlajšo Besedino 
generacijo, je imel plenum ugodnejši odmev pri prvih. To 
je pokazala razprava med Primožem Kozakom in Josipom 
Vidmarjem leta 1955. Kozak je sredi leta v dveh nadalje­
vanjih v Besedi analiziral nekatere referate s plenuma. Ni 
povsem soglašal s Krležo, z Vidmarjem, pa še z Markom 
Rističem, Otom Bihalji-Merinom in Zoranom Mišičem, 
pohvalil pa je Ervina Sinka in Janka Kosa, torej tista, ki ju 
je kritiziral Ziherl. Kozak je menil, »da na plenumu ni bila 
izrečena beseda, ki bi jasno opredelila naravo današnje umetnosti 
in jasno začrtala smer, kije umetnik ne sme zgrešiti«.68
68 Beseda, IV 1955, št.3-4, str. 209-227, in št.5-6, str.330-346.
69 Naša sodobnost, III, 1955, št.7-8, str.748-753.
70 Beseda, IV, 1955, št.3-4, str. 174-187.
71 Naši razgledi, IV, št. 16, 27.8.1955, str. 398.
72 Naši razgledi, IV, št.15, 13.8.1955, str.378; Naša sodobnost, III, 
1955, št. 7-8, str.753-764.
Na kritiko je v Naši sodobnosti odgovoril Josip Vid­
mar. Ni soglašal z metodo in ugotovitvami Primoža Ko­
zaka, omenil pa je, da je tretjič naletel na težavo z mladim 
literarnokritičnim tonom.69 Prva sta bila v že omenjeni 
polemiki Kermauner in Kos.
Se bolj izrazito razhajanje med mlajšo in starejšo lite­
rarno generacijo se je pokazalo leta 1955, ko je Janko Kos 
v nasprotju s prevladujočim slavilnim ocenjevanjem de­
setletne povojne kulturne dejavnosti v Besedi zelo kri­
tično spregovoril o tem. Poudaril je, da si stojita nasproti 
nezadovoljstvo nad politično stvarnostjo, izvirajoče še iz 
predvojnih časov, in s tem povezano spoznanje o nujno­
sti nove družbene ureditve, ter na drugi strani iz stvarno­
sti izhajajoče nezadovoljstvo nad razmerami v družbi. 
Tega so se, po Kosovem mnenju, umetniki izogibali z za­
tekanjem k ideološkim obrazcem; pri tem je bil izrazit 
zlasti Miško Kranjec.70
Ob članku so reagirali kulturniki nekoliko starejše ge­
neracije. Matej Bor je v odgovoru zapisal, da pomeni Ko­
sov članek »negacijo, razvrednotenje slovenskega intelektualca, 
ki je utiral pot revoluciji«.71 Bojan Stih pa je napisal kar dve 
kritiki Kosovega članka, ki naj bi bil poln zmot in zablod.72
49
Kulturniška opozicija torej ni imela enotnih ideo­
loških, filozofskih ali političnih izhodišč, ni bila enako 
kritična in agresivna do stanja v družbi in ni imela enakih 
možnosti za izražanje lastnih idej in stališč. O odnosu 
kulturnikov do politične situacije je Boris Ziherl poročal 
na seji izvršnega komiteja centralnega komiteja ZKS 12. 
decembra 1954. Omenil je, da so med književniki tri izra­
zitejše tendnice:
» 1.) Naši, ki imajo pozitiven odnos do naše stvarnosti, ki 
ga politično branijo, ki skušajo v svoji literarni ustvarjalnosti 
manifestirati (Miško, Potrč in še nekaj novih imen), krog 
Sodobnosti.
2 .) Velik del indiferentnih, ki se izogiblje stvarnosti, se ne 
spušča v naše probleme. Psihologizirajo subjektivistično. Pre­
težni del književnikov ustvarja (npr. Kos), niso sovražni, stoje 
ob strani, so pač ljudje, ki jim je stvarnost tuja.
3 .) Grupa džilasovščine. Ce že ne nastopajo odkrito 
reakcionarno, nergajo. Govorimo lahko o reakcionarnih tenden­
cah.« Dilasovstvo je Ziherl imenoval zahteve, »da se litera­
ture naj ne ocenjujejo politično«. Pri tem je omenil mlajšo 
generacijo in dodal, da se s tem strinja tudi Vidmar, 
čeprav se »pozitivno (...) angažira v boju proti formalni deka­
denci«.73
73 ARS, CK ZKS III, š. 7, Seja izvršnega komiteja CK ZKS, 12.10.1954.
74 Ibidem.
Med revijami je Ziherl negativno označil mariborska 
Nova obzorja in Besedo. Naša sodobnost bi za odločnejši 
boj proti njima potrebovala širši krog sodelavcev, poma­
gati pa bi ji morala Socialistična misel. V razpravi so po­
udarili, da je treba nekaterim iz starejše generacije, sicer 
predanim tradiciji OF, npr. Ferdu in Jušu Kozaku ter Josi­
pu Vidmarju, povedati, da se ne strinjajo z njihovimi te­
zami. Partija bi morala še »razviti ideološko borbo med uni­
verzitetno mladino, sicer bo govorila o stanovanjskih težavah, 
limuzinah«. Obe kritizirani reviji sta dobili negativno oz­
nako: »Beseda je v rokah Djilasovcev, klerikalci se aktivizirajo 
preko Obzorij,«74 Besedo so tako ocenili zaradi tez o nepo­
litičnem in neideološkem ocenjevanju umetnosti, Nova 
50
obzorja pa zaradi objav del piscev iz katoliških vrst, ki v 
centralnih ljubljanskih revijah niso bila objavljena.
O neenotnosti v vrstah literatov je spregovoril marca 
1955 še Miško Kranjec. Manj je govoril o ideološki narav­
nanosti, več pa o generacijskih razlikah in kreativnosti: 
»Dobršen del starejših književnikov pri nas je pravzaprav že 
končal svoje delo (npr. Juš Kozak). Neke srednje generacije ni. 
(...) Lirika Koviča, Menarta, Zlobca tudi ni nikamor prišla. (...) 
Kar se tiče mlajše generacije, je torej po desetih letih žetev zelo 
slaba v prozi, v liriki pa ne doseza niti naše predvojne lirike.« O 
ideološkem boju vladajoče stranke v umetnosti je omenil, 
da »v našem društvu književnikov imamo 26 komunistov, toda 
to je 26 vrst komunizma«. Prevladovali naj bi dve skupini. 
Prva je bila Vidmarjeva, v njej so bili po Kranjčevem 
mnenju še Kumbatovič, Sega in Kozak. Vidmar je v os­
novni organizaciji ZK književnikov po diskusiji na temo, 
da je v upravi društva premalo komunistov, »šel nato na 
odborovo sejo in je sam sebe predlagal za člana odbora«. V dru­
gi skupini so bili tisti, ki so bili po stališčih sorodni Ziher­
lu, npr. Kranjec in Potrč, in »če ne bi Ziherl vedno prihajal 
na naše sestanke (osnovne organizacije ZK, op. p.), bi bilo 
ravnotežje zelo težko vzdržati«. V upravi društva pa je bilo 
po Kranjčevih besedah stanje tako: »Vidmar prihaja sedaj 
vedno na odborove seje in pazi, da ne bi mi tam česa ,zganjali'. 
V organizaciji je sedaj malo živahnejše postalo. Čuti pa se ma­
lomeščanska miselnost.«73
Kranjec je torej omenil nasprotovanje v samih par­
tijskih vrstah (Vidmarjev krog) in »malomeščansko« mi­
selnost v društvu; s tem je verjetno mislil na veliko števi­
lo mlajših v odboru društva. Gre za delitev ideoloških 
nasprotnikov na skupine, ki smo jih že spoznali pri 
Ziherlu in kot sem jih uvodoma razdelil.
V letih 1952-1955 ZKS ni imela posebne komisije za 
kulturo, vendar ideje, nasprotne Ziherlovim, niso dobile 
podpore v uradni kulturni politiki. Politična moč Borisa 
Ziherla in njegovih sodelavcev, Leva Modica, Miška 
51
75 ARS, CK ZKS III, š.61, Zapisnik razgovora o nekaterih kulturnih 
problemih v Ljubljani in Sloveniji, str.4 in 11-12.
Kranjca, Ivana Regenta, Romana Albrehta itd., je bila pre­
velika, da bi se lahko drugačne ideje, ocene in stališča 
uveljavila na kulturniški sceni.
Med kulturniško opozicijo bi lahko ločevali tri sme­
ri, ki so bile močne le po ustvarjalnem duhu, niso pa ime­
le nikakršne podpore politike. Katoliško misel oz. njene 
nosilce so oblasti izrazito odklanjale, ovirale so jo, kjer so 
le mogle, zato je bila njena vloga bistveno manjša kot 
pred desetletjem. Josipa Vidmarja (deloma velja to tudi 
za vodstvo društva književnikov) je oblast upoštevala 
kot človeka z velikim kulturnim in političnim ugledom. 
Čeprav uradno veljavni kulturnopolitični koncept Borisa 
Ziherla ni soglašal z njegovimi pogledi, se jih ni loteval z 
administrativnimi ukrepi. Mlajša generacija je bila na 
slabšem, saj še ne uveljavljeni ustvarjalci niso imeli ve­
likih možnosti, da bi izražali svoje ideje. Po plahem ne­
strinjanju s stanjem slovenske kulture v začetku petdese­
tih let, pa so v nekaj letih postali precej agresivnejši in so 
se v literaturi, esejistiki in kritični misli vse ostreje upirali 
uradno edino veljavni kulturnopolitični liniji, poosebljeni 
v misli in delu Borisa Ziherla.
52
POLITIČNO OPREDELJENA
VLOGA TISKA
Pisana beseda, novinarska in literarna, bi morala po 
miselnosti partijskih kulturnih ideologov služiti t. i. 
širšim družbenim interesom, kar je v danem trenutku po­
menilo pomagati pri krepitvi monopola ZK v državnem 
sistemu in v idejnem pogledu.
Na V. plenumu CK KPS februarja 1951 sta Kardelj in 
Ziherl večkrat slabo ocenila izdajateljsko politiko za­
ložniških hiš. Nekaterim piscem naj bi bilo omogočeno 
izdati vse, kar prinesejo, ne glede na kvaliteto. Kritizirala 
sta slovensko omejenost, uveljavljanje dekadence in po­
udarila, da so redaktorji zelo obremenjeni, saj si po eni 
strani prizadevajo za ustreznejšo usmeritev revij, po dru­
gi strani pa takšnih tekstov uredniki ne dobijo, ker, kot je 
omenil Kardelj, »prave partijske linije v slovenski kulturi ni. 
Mi pa moramo to pravo partijsko, linijo v kulturi postaviti na 
noge.« Dopolnil ga je Ziherl: »Če listamo naše revije in časo­
pise, je tematika v glavnem predvojna ali pa medvojna, medtem 
ko povojne problematike preobrazbe človeka v mestu, zlasti pa 
na kmetih, se pa ljudje boje kot hudič križa ali pa ostajajo popol­
noma na površini, tako da mora neki pisatelj, ki ni marksist, 
pač pa ima zdrav realističen duh, kakor je Finžgar, pokazati na 
to.« Če slovenski pisci ne bodo pisali boljših del, je dodal 
Ziherl, je bolje izdajati več prevodov.76
Po prekinitvi navezave na sovjetski kulturni model so 
začeli ideologi dvomiti, da sprejemanje resolucij o kultur­
nih vprašanjih kaj zaleže. Opozarjali so, da bi imeli kultur­
ni ustvarjalci preveč direktivno poseganje za ždanovščino.
76 ARS, CK ZKS III, š.1, Zapisnik V plenarnega zasedanja CK KPS, 
16.-17.2.1951, str.75-81.
53
Razprave in resolucije na kongresih političnih organizacij 
so se zato konkretnega umetniškega ustvarjanja dotikale 
bolj obrobno. V poročilu za III. kongres ZKS od 18. do 20. 
maja 1954 v Ljubljani je vodstvo slovenske Partije ocenilo, 
da »v našem tisku pogrešamo kritiko našega družbenega do­
gajanja z načelnega marksističnega stališča«, in priznalo, da 
izjemoma prihaja tudi do administrativnega poseganja, 
»in še tedaj so take posege izzvali večidel primeri očitnega zlo­
rabljanja umetnosti z namenom, ki je v popolnem navzkrižju s 
temeljnimi socialistični interesi naših delovnih ljudi«. Taki po­
javi naj bi bili med študenti, mlajšo generacijo in manjšim 
delom slovenskih izobražencev, ki so zagovarjali stališča 
Milovana Dilasa. CK ZKS je menil, da bi morali komunisti 
ostreje reagirati na take pojave z načelno kritiko in da ko­
munisti kulturni delavci »preveč pozabljajo, kaj je pravzaprav 
smisel njihovega bivanja v vrstah komunistov« 77
77 Tretji kongres ZKS, str. 58-61.
78 Ibidem, str. 144-145.
79 ARS, CK ZKS III, š.27, Zapisnik konference (...), 3.1.1952.
Miha Marinko je k temu dodal: »Pri nas izhaja cela vr­
sta znanstvenih literarnokritičnih in drugih revij in časopisov. 
Toda ugotoviti moramo, da na straneh vseh naštetih revij in 
časopisov sorazmerno malo pride do besede izobraženec-komu- 
nist, izobraženec-marksist.« Nadaljeval je, da »zategadelj 
odklanjamo vsak pojav dekadence v naših kulturno-umetniških 
ustanovah, pa naj bo ta pojav izviren ali uvožen«.78
Upoštevajoč pripombe, naj čim manj direktivno po­
segajo na kulturniško sceno, je ZKS veliko vlogo pri zati­
ranju »škodljivih« kulturnih vplivov pripisovala kritiki. 
Tok kritike so usmerjali tako, da so organizirali posvete z 
uredniki časopisov, uredniki kulturnih rubrik ali vsem 
novinarskim kadrom. Vzorec za posvete in način ob­
računavanja z nasprotniki je pokazala konferenca v orga­
nizaciji agitpropa CK KPS 3. januarja 1952 z glavnimi 
uredniki in uredniki kulturnih rubrik centralnih listov in 
radia. Na njej je načelnik slovenskega agitpropa Boris 
Ziherl nakazal, kam je treba usmeriti kritiko, in med dru­
gim omenil Kocbekov Strah in pogum.79 Konferenci so ja- 
54
nuarja in februarja sledili napadi na Kocbekovo knjigo in 
nato politični obračun s Kocbekom.
O problemih novinarskega kadra je Ziherl razlagal 
članom politbiroja CK KPS 26. septembra 1952: »Potrebno 
je, da se izboljša novinarski kader in stalnejše delo z novinarji, 
potrebno je tudi, da bi člani CK sami več pisali in reagirali na 
nekatere nezdrave pojave. Kaže se potreba po novem zakonu o 
tisku, ker je nekatere pojave potrebno tudi administrativno za­
tirati in povečati odgovornost novinarjey.«8ü Sredstva javne 
komunikacije so bila jeseni 1952 pogosta tema sej vodil­
nih političnih organov. Odločitve so bile predvsem sad 
zunanjepolitičnih razmer in zaostritve odnosov z Italijo 
in Vatikanom, sklepi glede slovenske kulture pa usmer­
jeni v to, da je treba inteligenci iz katoliških vrst omejiti 
možnosti za objavljanje.81
Po ukinitvi agitpropa je bilo podobnih intervencij 
manj. To so politiki hitro zaznali v pojavih »popolnega po­
puščanja odgovornosti našega kadra pred družbo«, kot je dejal 
Kraigher. Nedvoumno je poudaril vlogo novinarskega 
kadra: »Novinar je socialistični aktivist in če to ni, potem 
takega novinarja ne rabimo in naj gre raje v Ameriko. Če hoče 
biti novinar, mora biti socialistični aktivist in more potem pisa­
ti s čutom odgovornosti in tako, da to koristi razvijanju sociali­
stičnih sil, ne pa da daje s tem direktno podporo reakciji in 
klerikalizmu.«82 Edvard Kardelj pa je od novinarstva za­
hteval: »Tisk, radio itd. so dejansko borbeni instrumenti in je 
vse odvisno od tega, kdo jih uporablja. Zagotoviti moramo, da 
bodo ta sredstva služila graditvi socializma, torej tudi nalogam 
na področju ideološko-političnega dela.«83
Podobne zahteve je v Socialistični misli ponovil Ivan 
Regent: »Naloge našega tiska niso enake in tudi ne morejo biti 
ne enake ne podobne nalogam tiska v kapitalističnih deželah. 
Naloge našega tiska morajo biti v skladu z našimi skupnimi go-
80 ARS, CK ZKS III, š.2, Zapisnik seje politbiroja CK KPS, 26.9.1952.
81 ARS, CK ZKS lil, š.2, Zapisnik seje izvršnega komiteja CK ZKS, 
20.9.1952.
82 ARS, RK SZDLS, š. 19, Seja glavnega odbora SZDLS, 29.6.1953, 
str. 23.
83 Novinar, junij 1954, št. 2, str.4.
55
spodarskimi, političnimi, socialnimi in prosvetno kulturnimi 
nalogami. Naš tisk mora biti danes ves v službi procesa velike­
ga revolucionarnega preobraževanja naše stvarnosti v smeri 
komunizma. (...) To je pač komunistični tisk, ki mora pripra­
vljati naše državljane za socializem, ki jih mora vzgajati v 
duhu socializma.« Dokazovanje, da mora biti žurnalist 
»ljudski novinarski tribun«, je Regent končal takole: 
»Vprašanje sistema našega tiska ni vprašanje večje ali manjše 
samostojnosti, večje ali manjše svobode novinarjev, marveč je, 
ponovim, vprašanje sodobnih nalog našega tiska, ki morajo biti 
in ostati v skladu z nadaljnjim revolucionarnim preobra- 
ževanjem naše stvarnosti v komunizem.«84
Stiki političnih struktur z novinarji so se pomnožili 
po ustanovitvi komisije za tisk pri predsedstvu SZDLS. 
Komisija je pogosto razpravljala o reorganizaciji tiska in 
problemih Radia Ljubljana. Vprašanja so se vedno znova 
vračala na dnevni red sej pristojnih organov z enakimi 
pripombami in željami, kar dokazuje, da številne reorga­
nizacije niso dale pričakovanih rezultatov. V uvodu na 
skupnem sestanku komisij za tisk in ideološko delo 
SZDLS ter urednikov kulturnih rubrik časopisov 4. sep­
tembra 1954 je to poudaril Boris Ziherl: »Današnji razgo­
vor je posvečen temu, da se pogovorimo, kaj smo napravili za 
izboljšanje kulturnih rubrik od zadnjega razgovora. Mislim, da 
v tem času kakih posebnih rezultatov nismo dosegli.« Ziherl je 
naštel nekaj politično škodljivih kritik in urednikom na­
mignil: »Moje osebno mnenje je, da ne moremo nikomur bra­
niti, da piše v naše časopisje, ampak če je tisto, kar napiše, 
odkrito v nasprotju z vsem, kar mi hočemo, se pa po mojem 
kratko malo ne bi smelo tiskati.«85
Za Ziherlom je Lev Modic povedal, da je problem v 
tem, da je krog kritikov, ki bi pisali z »naprednega« vi­
dika, majhen in da morajo uredniki objavljati tekste pro­
blematičnih ljudi, kot so Vladimir Kralj, Herbert Grün, 
Cvetko Zagorski in Boris Grabnar. Ziherl je urednike
84 Socialistična misel, I, 1952-1953, št.7, str.439-444.
85 ARS, RK SZDLS, f. 38, Zapisnik skupnega sestanka (...), 4.10.1954, 
str. 1-8.
56
opozoril, da sami vedo, kateri pisec je sumljiv, in naj 
člankom teh piscev posvetijo več pozornosti kot običajno. 
Priznal je, da piscev, ki bi združevali vse tri zahtevane 
kvalitete, politično, estetsko in kritično, praktično ni.86
Kje dobiti primerne kadre, se je spraševal tudi Vlado 
Vodopivec. Z univerze in akademij še nekaj časa ne, je me­
nil in dodal, da bi lahko pri vsakem kritiku »ugotovili, da je v 
nekem oziru sumljiv«. Tako uredniku ostane le »imeti prazno 
stran ali pa objaviti nekaj, s čemer niso vsi zadovoljni«, kar se mu 
je zdelo bolj sprejemljivo. Lev Modic je povedal, da sta bila z 
Miškom Kranjcem pri iskanju sodelavcev za Ljudsko pravi­
co v zadregi, »ko sva iskala ljudi, ki bi se še hoteli aktivno tolči za 
marksizem«.87 Ziherl pa je menil, da to urednikov ne opra­
vičuje in mora urednik članek, ki mu manjka, napisati sam: 
»Kulturni uredniki bi morali biti bolj vidni. Za kulturne urednike 
smo postavili same komuniste. (...) Kulturne rubrike se formirajo 
čisto stihijsko. Ni kadrovske politike v formiranju kulturnih ru­
brik.« Modic je dodal: »Hoteli bi, da bi bile kulturne rubrike 
izraz borbe komunistov in marksistov v našem življenju.« A sta 
tako Ziherl kot Modic priznala, da ta želja ni in najbrž še 
nekaj časa ne bo uresničena.88To se je ob uvajanju družbene­
ga upravljanja najvidneje potrdilo na Radiu Ljubljana, saj je 
imel direktor France Perovšek največ pripomb na kulturno 
rubriko. To je bil seveda znak, naj v delo poseže UO: usta­
novil je poseben redakcijski svet, sestavljen »iz vrst naših raz- 
glednejših aktivistov«.89
Po načrtih ZK bi morala za »pravilno« ideološko 
usmerjenost kulturniškega ustvarjanja skrbeti kritika, ki 
bi z negativnimi stališči »potolkla« nezaželena dela in 
tako vplivala, da se kaj takega ne bi več pojavljalo v jav­
nosti. Toda kot smo videli po omenjenih ocenah, takšna 
politika ni dala pričakovanih rezultatov. Afera ob Koc­
bekovem primeru je pokazala, da je treba tovrstne akcije 
izpeljati čim tiše, saj so preobširne polemike preveč ško­
dovale ugledu Partije.
86 Ibidem, str.8-10.
87 Ibidem, str. 15-16.
88 Ibidem, str. 19-20.
89 ARS, IS-KPK, f.2, dok.64/55.
57
BESEDA IN DRUGO POLITIČNO
SUMLJIVO ČASOPISJE
Med revijami je bila v očeh kulturnih ideologov naj­
večji problem Beseda. Da so bile že zadnje številke njene 
predhodnice Mladinske revije ideološko oporečne, je po­
kazala 17. februarja 1951 razprava na V. plenumu CK 
KPS. Boris Ziherl je med slabo literaturo omenil Hiengo- 
vo prozo iz Mladinske revije (mislil je na Študije o nena­
vadnih značajih iz letnika 1950/51, op. p.) in s tem 
sprožil razpravo o Mladinski reviji. Marijan Brecelj je pri­
pomnil, da kljub številnim kritikam revije, »ki objavlja sla­
be in pohujšljive stvari«, avtorji dobivajo visoke honorarje 
in da se »te slabe stvari (...) plačujejo iz blagajne Fronte«. Za 
njim je Boris Kidrič nakazal, kako bi lahko stvar uredili: 
»Jaz bi jim vzel vse subvencije. Pred vojno ni nobena revija do­
bivala podpore.« Po razpravi, ali take stvari v resoluciji 
omenjati ali ne (Ziherl je npr. nasprotoval, ker bi po 
njegovem mnenju preveč direktivno posegali v kulturo), 
je Kidrič dodal: »To je popolna zupanščina, tista najbolj bolna 
zupanščina v človeku. To je, tovariši, dekadenca v klasičnem 
smislu besede, to je kompleten razvrat. Ne gre to dopuščati, da 
se študentovska mladina na tem kvari. To je treba v resoluciji 
omeniti.«90
V resoluciji Mladinske revije niso naravnost ime­
novali, njeno uredništvo pa so jasno opozorili, kako naj 
dela: »Kot glavni prevodnik idejnega vpliva buržoazne in ko- 
minformovske reakcije služi malomeščanska stihija s svojimi 
dekadentskimi nagnjenji k vsesplošni idejni zmedi, s svojim 
moralnim nihilizmom, z nacionalističnimi težnjami, s svojim
90 ARS, CK ZKS III, š.1, Zapisnik V plenarnega zasedanja CK KPS, 
16.-17.2.1951, str.81-82.
58
hotenim ali nehotenim izkrivljanjem bistva naše socialistične 
demokracije. V tej zvezi je treba posvetiti posebno pažnjo naši 
mladinski književnosti ter odločno zavrniti sleherni pojav mo­
ralnega razkroja in nevere v človeka, kolikor taka nastrojenja 
skušajo vanjo prodreti.«91
Uredniška politika Besede, ki je jeseni 1951 zamenja­
la Mladinsko revijo, se je še bolj oddaljila od želja uradne 
kulturne politike kot predhodnica. Do seje politbiroja 20. 
decembra 1951 in Ziherlovih intervencij januarja 1952 Be­
seda v javnih medijih ni dobila slabih ocen. Te so se za­
čele s serijo člankov Miška Kranjca z naslovom Kam pelje 
ta pot? v Ljubljanskem dnevniku v prvih dneh januarja 
1952. Objavljeni so bili v času, ko je Ziherl v pogovorih z 
uredniki časopisov, na članskem sestanku Društva slo­
venskih književnikov in seji agitpropa CK KPS ostro na­
padel Besedo.92
Miško Kranjec je v Ljubljanskem dnevniku zavrnil 
pozitivne ocene Besede, v katerih so kritiki precej operi­
rali z izrazoma iskrenost in pogum. To dvoje naj bi bilo 
značilno za mlado generacijo, ki brez predsodkov išče re­
snico v družbenih odnosih. Bralec je ob tem brez preve­
likega napora pomislil na Kocbekov Strah in pogum, iz 
česar se da sklepati, da so se politiki bali posredne pod­
pore Kocbeku. Kranjčeve razlage ždanovščine in fade- 
jevščine so bile zelo blizu Ziherlovim stališčem. Piscem, 
ki so v predanosti padli pod nivo umetniške ustvarjalno­
sti (t. i. kramparstvu in lopatarstvu), je dal prednost pred 
mlajšo generacijo okoli Besede. Končal je z namigo­
vanjem, da jim v boju za njihovo eksistenco ne more po­
magati niti Sartre in s tem še enkrat posredno pokazal na 
Kocbeka.93
Kranjčevim člankom je 12. januarja 1952 v Ljudski 
pravici nasprotoval Uroš Kraigher. Bolj kot ideje je kriti­
ziral »birokratska naziranja in metode« Miška Kranjca in 
odrekal pravico, »da bi si kdorkoli, pa čeprav Miško Kranjec,
91 Ibidem, str.92.
92 Gabrič, Slovenska agitpropovska, str.627-630.
93 Ljubljanski dnevnik, II, od št.2, 3.1.1952, do št.8, 10.1.1952.
59
lastil monopol ali patent na progresivnost v kulturi«. Krai­
gher je dejal, da mladi potrebujejo čas in iščejo nove 
oblike in vsebine, pri tem pa jim ne bo pomagala nika­
kršna deklarativnost.94
Kraigherjevim stališčem je dva tedna kasneje odgo­
varjal Boris Ziherl. Pritrdil je Kranjčevim mislim, v odgo­
voru Kraigherju pa ugovarjal pojmovanju »monopola v 
kulturi«. Z izrazi socialistična demokracija, delovni ljudje 
itd. je Ziherl nakazal, da pripada monopol tistim, ki so to 
družbo ustvarili takšno, kot je, torej KP. Za Besedo je 
omenil, da se ne zaveda svoje vloge v socialistični družbi, 
da se ne bori zanjo, da so v njej objavljena »najbolj deka- 
dentska, se pravi antisocialna, ljudomrzniška beletrija, najbolj 
odkrito reakcionarni stihi, eseji, glose in epigrami«. Dodal je: 
»O borbi za uveljavljanje marksistične misli, o resnični borbi 
za kvaliteto, v ,Besedi' ni prav nobenega sledu, in v tem pogle­
du ta revija pomeni korak nazaj celo v primeri z lanskim let­
nikom ,Mladinske revije'.« Ziherl je uredništvo Besede 
obtožil, da širi ideje razrednega sovražnika socializma, 
končal pa, da se mora tudi Beseda vključiti v napore za 
»novo« in »sodobno«; v njegovi interpretaciji je to bila 
graditev socialističnih družbenih, ekonomskih in kultur­
nih odnosov.95
Posredno je Ziherl Besedo (in Kocbeka) kritiziral 
tudi v že omenjenem govoru na slovesnosti ob sloven­
skem kulturnem prazniku 7. februarja 1952. Bolj nepo­
sredno pa je o Besedi govoril štiri dni kasneje, 11. fe­
bruarja, na pogovoru o problemih Univerze na CK KPS. 
Omenil je, da dobiva revija subvencije, da pa »gre tu za 
grupo ljudi, kije od političnega življenja popolnoma odtrgana« 
in ki slabi prizadevanja Partije na kulturnem področju. 
Naštel je več možnosti, kaj storiti z revijo: »Ali se pusti re­
vijo propasti tako, da se ji ne da več subvencije ali pa z admi­
nistrativnimi ukrepi onemogočiti sodelovanje belogardistov. 
Ali pa (...) da bi se ustvarilo namesto tega list, ki bi bil dejansko
94 Ljudska pravica, XIII, št.2, 12.1.1952, str.7.
95 Ljudska pravica, XIII, št. 4, 26.1.1952, str. 10.
60
ogledalo literarne tvornosti študentov višjih srednjih šol in 
univerze in ki bi ga imela Partija popolnoma v rokah.«96
96 ARS, CK ZKS III, š.26, Zapisnik seje o politični problematiki ljub­
ljanske univerze, 11.2.1952, str.3.
97 ARS, SPK LRS, f. 14, dok. 2119/19-52.
Našteti Ziherlovi predlogi so zanimivi zato, ker so 
bili praktičen napotek, po katerem se je ravnala Partija v 
vseh kriznih situacijah glede revialnega življenja; običaj­
no je kombinirala več možnosti. Tretji predlog, ustanovi­
tev nove revije z boljšim političnim nadzorom, je ure­
sničila jeseni 1952, ko so kot konkurenca Besedi začela 
izhajati Mlada pota. Ob ukinitvi Besede leta 1957 je šlo za 
kombinacijo prvega in drugega predloga, torej odvzem 
subvencije in administrativno prepoved. Prepoved Koc­
bekovega sodelovanja v revijah do začetka šestdesetih let 
je druga varianta. Ob ukinitvi Perspektiv so kombinirali 
prvo in tretjo možnost, odvzem subvencije in ustanovi­
tev konkurenčne revije Teorija in praksa.
Leta 1952 se odnos politike do Besede po Ziherlovi 
omembi, da bi lahko reviji vzeli subvencijo in jo s tem 
ukinili, ni več zaostroval. Preveč odklonilnih komen­
tarjev s terena ob politični likvidaciji Edvarda Kocbeka je 
po vsej verjetnosti vsaj začasno obvarovalo Besedo pred 
ostrejšim posegom, saj bi dve krizi v razmeroma kratkem 
času oblastem kvečjemu škodili.
Maja 1952 je komisija za subvencijo tiska pri svetu za 
prosveto in kulturo LRS ob pokritju dotedanje izgube Be­
sede pripisala: »Subvencioniranje novega letnika je odvisno 
od ocene političnih forumov.«97 Ker je revija še naprej izhaja­
la, splošna politična ocena očitno ni bila tako negativna 
kot Ziherlova. Ko pa so konec leta 1952 ukinili agitpro­
povski aparat, so lahko uredništva Besede in drugih revij 
zadihala malce bolj sproščeno.
Ob koncu leta 1952 je kritike na račun Besede v So­
cialistični misli napisal še »Nekdo«; tako se je podpisal 
predsednik Zveze Svobod in urednik Socialistične misli 
Ivan Regent. Članek je bil naperjen proti usmeritvi Bese­
de. S preprostim enačenjem vodilne vloge ZK in naporov 
61
narodov za socializem je dovolj jasno nakazal, v čem dela 
uredništvo Besede napako.98 Članek je nasprotna stran, 
torej mlajša literarna generacija, razglasila za neprimeren 
šele ob ukinitvi revije Svit leta 1954.
Drugi človek po moči v Zvezi Svobod, Roman Al­
breht, je ustvarjalne poskuse mlajše generacije odklonil v 
Delavski enotnosti. S podpisom Drejče je v ironičnem 
zapisu o »Besedarjih« zavrnil poezijo Ivana Minattija, Ja­
neza Menarta in Petra Levca. 0 Kritika je sprožila pole­
miko med Albrehtom in Petrom Levcem v Ljubljanskem 
dnevniku in Delavski enotnosti. V njej je Albreht zago­
varjal dokaj ortodoksno stališče, da je lahko resnično kul­
turno le tisto, kar izpoveduje čustvovanja večine delav­
skega razreda, to pa določa avantgarda delavskega 
razreda, ZK.
Poleg Besede in deloma Naših razgledov so bila 
ostrejših političnih kritik deležna mariborska Nova ob­
zorja. Partijski ideologi so večkrat trdili, da objavljajo vse, 
kar jim pride v roke, tudi tisto, kar so v centralnih ljub­
ljanskih revijah in založbah že zavrnili. Agitprop CK 
ZKS je na seji 25. novembra 1952 sklenil: »Revija Nova Ob­
zorja se ukine«, in dodal, da je treba »prediskutirati to tudi z 
MK Maribor«čm Ker je to bila zadnja seja slovenskega 
agitpropa, sklepa niso uresničili in so lahko Nova obzorja 
nemoteno izhajala naprej. Ukinitev revije so predlagali 
ob razpravah o boju proti katoliški inteligenci. Glavni 
udarci so bili pri tem namenjeni Družbi sv. Mohorja, 
drug tisk pa je bil vsaj začasno pod manjšim pritiskom.
Lev Modic je v Ljudski pravici 7. novembra 1954 
analiziral ves letnik Novih obzorij. Dobre ocene revije v 
medijih so bile zanj »dokaz žalostnega pojava, da ima zu­
nanja razgibanost višjo ceno kot tehtnost stališč in da je že kar 
navada, da imenujemo nenačelnost širino«. Da je bil najvid­
nejša pesniška osebnost revije Anton Vodnik, je bil za
98 Socialistična misel, I, 1952-53, št. 3, str.213.
99 Svit, II, 1954, Zadnja številka, glej članek Stanka Jarca.
100 Delavska enotnost, XII, št.14, 3.4.1953, str.6.
'°' ARS, CK ZKS III, š.27, Zapisnik seje komisije za agitacijo in propa­
gando pri CK ZKS, 25.11.1952.
62
Modica dokaz za naravnanost revije v ekspresionizem, 
torej »idejna in stilna preteklost!«. Pri kritiki proze je kot 
»pretiran primer modernega in modnega pisanja o ljudeh« naj­
slabše ocenil Andreja Hienga. V publicističnem delu, 
predvsem kritikah predstav, je pogrešal družbeno opre­
delitev pojavov, drugače rečeno, kritiko z dialektično- 
materialističnega idejnega stališča. V sklepu ni Modic 
priznal reviji skoraj nikakršnih kvalitet: »Revija ni živa, 
ker bi ji lahko to odliko priznali le, če bi se v njej spopadala 
različna mnenja in različna stremljenja. Tako pa je samo raz­
stava različnih sodb in celo različnih ideologij.«w2
Kritike v Mariboru niso sprejeli z odobravanjem. Še 
najmanj sodelavci Novih obzorij, pomembneje pa je, da je 
dobilo uredništvo zaslombo pri mariborskem partijskem 
vrhu, predvsem pri Vladu Majhnu. Ta je jasno povedal, 
da ne soglaša z Modičevo kritiko.103
102 Ljudska pravica, XX, št.266, 7.11.1954, str.5.
103 ARS, RK SZDLS, f. 20, Zaznamek razgovora komisije za ideološko 
vzgojna vprašanja, 11.5.1955.
104 ARS, CK ZKS III, š.2, Zapisnik seje izvršnega komiteja CK ZKS, 
15.1.1954, in Zapisnik seje org. sekretariata CK ZKS, 22.2.1954, str. 13.
105 ARS, RK SZDLS, f.38, Zapisnik 14. seje komisije za tisk pri SZDLS, 
30.10.1954, str. 10.
Obračunavanje v letih 1953 in 1954 ni bilo ostro, kajti 
ZKS po ukinitvi agitpropa ni imela aparata, ki bi ures­
ničeval njena stališča. Beseda kljub omenjenim kritikam 
ni bila več glavni idejni sovražnik in ob Dilasovem pri­
meru so bili v začetku leta 1954 negativnih kritik deležni 
Naši razgledi, konkretno Ljubo Bavcon in Uroš Kraigher. 
Vendar razen nekaj bežnih misli na sejah vodilnih poli­
tičnih organov ni bilo slišati ostrejših sodb.104 Tudi to je 
bilo kmalu pozabljeno. Ob analizi Naših razgledov v 
komisiji za tisk SZDLS oktobra 1954 je Boris Ziherl ured­
ništvu zameril le to, da se je spomnilo petdesetletnice roj­
stva Edvarda Kocbeka, »drugače pa res ne bi imel kakih po­
sebnih pripomb«105
V letih 1952-1955 so bila tarča ideoloških kritik še 
glasila srednješolcev in študentov, ki so po dobrem de­
setletju spet začela izhajati v večjem številu. Glavni kritik
63
mlajše generacije je bil Miško Kranjec, ocene pa je objav­
ljala Mladina. Marjan Kolar je v Naših razgledih omenil, 
da je Kranjec »več kot tri četrtine imen in revij (...) odpravil s 
pesimisti, individualisti in dekadenti«. Kranjec se je z men­
torskega stališča zavzemal za socialistično kulturo in ma­
terialistični pogled na svet. Kolar je kritiki Kranjčevih 
stališč dodal oceno: »S tega vidika si je končno težko pred­
stavljati, da bi obsodbe tov. Miška Kranjca konstruktivno vpli­
vale na mlado generacijo. Popolnoma razumljivo je, da o mno­
gih glasilih ni več slišati.«W6
Kolar je nakazal, da lahko kritika uglednega književ­
nika, kot je Kranjec, tako potare mlade še neizkušene lite­
rate, da opustijo misel na umetniško ustvarjanje. K usiha­
nju komaj rojenih revij so izdatno pripomogle še finančne 
težave. Najznačilnejši zgled učinka negativne kritike in 
drugih sočasnih kulturnopolitičnih potez (zmanjšanje 
subvencije) je bil mariborska revija za književnost in kul­
turo Svit. Izhajala je v letih 1952-1954, njeni sodelavci pa 
so bili iz srednješolske in študentske generacije.
Prvi ostrejši odmev na revijo je objavila Delavska 
enotnost po prvi številki Svita v letu 1954. Janže (psevdo­
nim Janeza Voljča) se je v delavsko-aktivističnem stilu, 
značilnem za Delavsko enotnost med urednikovanjem 
Romana Albrehta, spraševal, »kakšne pesmi tiskajo z delav­
skim denarjem« in ali je dovolj le dajati denar, ne pa tudi 
nadzirati, kaj revija objavlja. Nasprotoval je objavam 
»solzavih« pesmi (beri: lirična izpoved osebne utesnje­
nosti), kajti »naše sodobne revije bi vendarle morale biti res 
naše, razširjati naše delavske ideje, biti bi morale del našega 
življenja«. S pozivom tistim, »ki ste vložili svoj denar v to re­
vijo«, naj le preberejo Svit in se vprašajo, komu služi 
takšna poezija, kot jo revija objavlja, je Voljč namignil, da 
finančna pomoč in subvencije Svitu in podobnim revijam 
• * 107
niso upravičene.
1 0b Naši razgledi, II, št. 11, 6.6.1953, str. 11. Kolar je mislil na ocene 
Miška Kranjca v: Mladina, X, št. 9, 6.5.1952, str. 1 in 12, ter št. 10, 
21.5.1952, str. 12-13.
' °7 Delavska enotnost, XIII, št. 9, 26.2.1954, str. 7.
64
Po različnih odmevih o vrednosti lista je Miško 
Kranjec 19. novembra 1954 objavil »uradno« kritiko v 
Ljudski pravici. V uvodu je poudaril, da »članek ni napi­
san po nikakršni,direktivi', ni nikakršen napad, temveč enosta­
vno nekakšna konfrontacija z nekim drugim gledanjem in poj­
movanjem«. Obregnil se je ob članke Marjana Kolarja, 
Janeza Ovsca in N. C.-ja (kot se je podpisoval Stanko 
Jarc) v 6. številki drugega letnika Svita, še posebej ob 
Jarčevo trditev: »Danes je moderno tolmačiti umetnost s po­
močjo Marxa in Engelsa in aplicirati materialistične tendence 
na literaturo.« Nato je Kranjec kritiziral kritike marksizma 
in naštel celo vrsto citatov, ki so bili v nasprotju s »pravi­
lnim« pojmovanjem umetnosti. Svetoval je, naj tisti, ki 
jim marksizem ni po volji, nikar ne razpravljajo o njem: 
»Glede spotikanja ob marksizem pa samo tole: i liberalci i kle­
rikalci so ga že pred vojno pokopali, ko so dokazali njegovo 
znanstveno nevzdržnost. Liberalci in klerikalci so šli, zdi se pa, 
da še živijo njihovi otroci, ki že spet pokopavajo ta nesrečni 
marksizem.«™8
Kranjčeva intervencija ni bila naključna. To kaže po­
datek, da je svet za prosveto in kulturo LRS od obljub­
ljenih 100.000 nakazal reviji le 45.000 dinarjev, na ostanek 
pa je uredništvo čakalo zaman.109 Za Kranjčevo kritiko je 
izšla le še ena številka Svita. Namesto št. 7 drugega let­
nika je na simbolično pogrebni črni naslovnici pisalo Za­
dnja številka. Mišku Kranjcu sta odgovorila N. C., torej 
Stanko Jarc, in Marjan Kolar. Jarc je v ironičnem tonu 
okrcal Miška Kranjca, Borisa Ziherla, Leva Modica, Ro­
mana Albrehta, Ivana Regenta in njihove negativne oce­
ne »malomeščanov«, Lojzeta Kovačiča, Edvarda Koc­
beka, »bohemov«, eksistencialistov, »klerikalcev« itd. 
Največ besed pa je le namenil Kranjcu, ki da je »nadvišji, 
najnapredni pisatelj, ovenčan z namišljeno gloriolo nesmrtne 
slave«.™ Jarc je s kritiko kulturnih ideologov nedvoumno 
pokazal na tiste, ki so botrovali temu, da je njegov članek
108 Ljudska pravica, XX, št. 300, 19.12.1954, str. 6.
109 Svit, II, 1954, Zadnja številka, str.220.
110 Ibidem, str.208-212.
65
izšel v »zadnji številki«. Zadnji članek zadnje številke je 
bil Kolarjeva »Kozerija ob zadnji številki ,Svita'« in pole­
mika s Kranjčevo kritiko v Ljudski prosveti. Kolar je po­
vedal, da mladi ne sprejemajo absolutnih resnic, da bodo 
vedno razmišljujoči in polemični in da »marksizem ni ekso­
tična žival, ki bi znali z njo ravnati le redki posamezniki«
Kolarjevemu članku je sledil le urednikov pripis, da 
se »s to črno številko« poslavljajo, da so naredili, kar je bilo 
v njihovi moči, da pa je »na koncu koncev (...) zaman tudi 
dobra volja«.112
111 Ibidem, str.214-220.
112 Ibidem, str.220.
Prvič po letu 1945 (če ne upoštevamo šolskih glasil) 
je zaradi političnega pritiska nehala izhajati literarna re­
vija. Pri Svitu ni šlo za ostrejši poseg, značilen za kasnejše 
ukinjanje revij, torej za sodno zaplembo. Končno od­
ločitev o »samoukinitvi« so zaradi slabega finančnega 
stanja sprejeli člani uredništva Svita sami. Seveda pa je 
odvzem subvencije le najelegantnejša od tistih možnosti, 
ki jih je kot možen način obračuna z revijami omenil 
Ziherl. Zmanjšanje subvencije za polovico je onemo­
gočilo finančno šibki reviji nadaljnje izhajanje. Sodelavci 
so se naprej odpovedali honorarjem, tako da notranjih re­
zerv dejansko ni bilo. Če odmislimo članke v Zadnji šte­
vilki Svita, (samo)ukinitev revije ni odmevala širše. Poleg 
mladih piscev, ki so bili ob svoj list, je utrpel precejšnjo 
škodo še Miško Kranjec; v naslednjih letih pri mlajši ge­
neraciji ni dobival najboljših ocen.
Ob literarnih revijah se je kulturna politika v prvi 
polovici petdesetih let ukvarjala z »bulvarskim« tiskom 
za širše množice, ki se je po spremembah v začetku 
petdesetih let pomnožil. Humoristični list Pavliha je po­
stajal vse ostrejši do potez oblasti, pridružil pa se mu je še 
mariborski Toti list. Leta 1952 je začela izhajati v zahod­
njaškem bulvarskem stilu pisana Petkova panorama 
(PP). Oblastni organi so s temi časopisi dopuščali objav­
ljanje bolj kritičnih pogledov na vsakdanje življenje, a so 
skušali ost kritik odvrniti od lastnega delovanja. Izho­
66
dišče takšne politike je bilo, da je bolje, če se ljudje 
težavam smejejo in ob tem sproščajo notranjo energijo, 
kot pa da bi tarnali in protestirali.
Pomena teh časopisov seveda ne gre enačiti s kri­
tičnimi mislimi Besede, Naših razgledov, Svita, Naše so­
dobnosti, Novih obzorij in drugih. Priznati pa jim je tre­
ba, da so bistveno pripomogla k vnašanju drugačnih, 
ideološko manj obremenjenih pogledov na življenje ma­
lega človeka in so imela velik vpliv na oblikovanje javne­
ga mnenja, saj so izhajala v visokih nakladah; Pavliha do 
30.000, PP oz. naslednik TT do 80.000.
Med temi časopisi je bila najprej tarča kritik Petkova 
panorama, ki je s senzacionalistično in »zapadnjaško« za- 
snovanostjo kmalu dosegla največjo naklado. Po mnenju 
vodilnih politikov je PP objavljal preveč nekritičnih pre­
pisov poročil z Zahoda in delal s tem veliko politično 
škodo. Novembra 1952 je agitprop CK ZKS sklenil, da je 
treba PP »na primeren način likvidirati«.113 Sredi leta 1953 
so zato hoteli reviji vzeti papir, »pa je bila vrsta intervencij 
in žigosanje z birokrati. Sedaj je situacija taka, da bo izhajal 
,Petkov poročevalec' in ,PP' ne bo administrativno ukinjen.« 
Številne mladinske organizacije so sprejele resolucijo s 
kritikami PP-ja, češ da kvarno vpliva na mladino. Za re­
solucijo je tako glasoval tudi »neki dober mladinski akti­
vist«, ki je sicer izjavil, »da ,PP' sploh ne čita«.U4V akcijo 
proti PP so vključili predvsem odbore mladinske organi­
zacije. Njihovo glasilo Mladina je julija 1953 objavilo kri­
tiko PP-ja, ker v njem ni najti socialistične etike, nasprot­
no pa je bilo preveč slavospevov ZDA in Zahoda.113
Poleg pritiskov »javnosti« je skušala oblast doseči 
vsebinsko preusmeritev PP-ja s posredovanjem Novinar­
skega društva Slovenije. Tako je bila (julija 1953?) na 
diskusijskem večeru »sklenjena takšna reorganizacija v vod­
stvu ,PP', da bo listu zagotovljen napredni in socialistični
113 ARS, CK ZKS III, š.27, Zapisnik seje komisije za agitacijo in propa­
gando pri CK ZKS, 25.11.1952.
14 ARS, CK ZKS III, š.1, Zapisnik Vlil, razširjenega plenarnega zase­
danja CK ZKS, 20.-21.7.1953, str. 7, 14 in 44-45.
115 Mladina, XI, št.27, 14.7.1953, str.3.
67
značaj«. Uradno kritiko s političnega vrha je na račun 
PP-ja avgusta 1953 izrekel Vlado Vodopivec - kot je na­
vedel - zaradi 80.000 ljudi, ki ga ob petkih razgrabijo. Ni 
se strinjal s trditvami, da sta živahnost in visoka naklada 
uspeh: »Merilo za vrednost nekega časopisa je odnos do raznih 
političnih zamisli in mesto, ki ga v idejno politični borbi zavze­
ma; kriterij ocenjevanja je torej njegova idejna vsebina.« Po 
Vodopivčevem mnenju je uredništvo PP-ja povsem pre­
vzelo poglede zahodnih sovražnikov socializma in so 
bile kritike Sovjetske zveze in njenih satelitov posredno 
tudi kritike družbenega sistema v Jugoslaviji. Na koncu 
je pozval uredništvo PP-ja, naj preneha s takšno politiko 
ali pa: »Če mu to ni mogoče, potem smatram, da je vprašanje 
osebne poštenosti neposrednih sodelavcev in urednikov ,PP', 
da v imenu načel socialistične etike, ki jih proglašajo kot svoje, 
prenehajo z listom.«116
Kljub pritisku od zgoraj se zanimanje bralcev za sen­
zacionalistično pisanje ni zmanjšalo. Ko je urednik revije 
Igor Sentjurc jeseni 1953 zaradi kazenskega pregona po­
begnil v tujino, je skušala oblast to izkoristiti za temelji­
tejši poseg v uredniško politiko. Oktobra 1953 so revijo 
preimenovali v Tedensko tribuno (TT) in je dobila nove­
ga urednika. Vendar se njen koncept v naslednjih mese­
cih ni spreminjal po željah ideologov in ob koncu leta je 
imel TT tolikšno naklado kot centralna dnevnika Sloven­
ski poročevalec in Ljudska pravica skupaj.117
Za komisijo za tisk SZDLS je analizo TT-ja izdelal 
Milan Apih in jo predstavil na seji komisije 8. maja 1954. 
Kritiziral je senzacionalnost in amerikanizacijo lista, veli­
ko število člankov o kriminalu, prikazovanje Zahoda in 
ne Jugoslavije, dejstvo, da je bil članek o Titu na 3. in ne 
na 1. strani, apolitičnost in nesocialističnost, saj ni bilo na 
prvi pogled razvidno, da tiskajo TT v socialistični državi. 
Priznal je, da mora biti list zabaven, če hoče ohraniti nak­
lado 80.000 izvodov. Toda po Apihovem mnenju naklade
116 Naši razgledi, II, št. 16, 15.8.1953, str.7-8.
117 ARS, CK ZKS III, š.1, Zapisnik IX. plenarnega zasedanja CK ZKS, 
18.12.1953, str. 16.
68
ne sme zviševati po starem, temveč bolj v povezavi z do­
gajanji doma; torej, če je v TT prispevek o aluminiju, ga je 
treba povezati s Kidričevim, članek o ženskih najlonkah s 
Polzelo in antično mitologijo izkoristiti za protikatoliško 
akcijo. Člani komisije so našteli več člankov o dogajanjih 
po svetu, ki so bili posredna kritika dogodkov v Jugosla­
viji. Predsednik komisije France Perovšek jih je opozoril, 
da je obravnava časopisa v prvi vrsti namenjena novemu 
uredniku, da bo vedel, kako naj v bodoče zastavi delo 
uredništva. Za urednika je bil imenovan Branko Babič. 
Ta je na seji omenil, da se je že seznanil s sodelavci revije, 
opozoril pa je, da bi preostro poseganje v koncept lista 
znižalo naklado za nekaj 10.000, kar bi pomenilo fi­
nančno likvidacijo časopisa.118
Po zamenjavi uredništva in malenkostni prilagoditvi 
programa zahtevam vladajoče ideologije so kritike na 
račun TT-ja sredi leta 1954 utihnile. Februarja 1955 so v 
slovenskem političnem vodstvu ugotovili, da so bili 
ukrepi proti TT-ju uspešni. Po imenovanju Branka Babiča 
za urednika so bile odpravljene napake: »Pokazalo se je, da 
je bil tak način reagiranja pravilen, saj se vidi, da se da tudi 
preko lahkega čtiva širiti socialistični vpliv.«w
Podobnih kritik kot PP oz. TT so bili deležni še neka­
teri humoristični listi, predvsem Pavliha. V nasprotju s 
TT-jem, ki je z objavljanjem novic z Zahoda posredno 
opozarjal na napake doma, je Pavliha po mnenju ideolo­
gov občasno preveč direktno kritiziral domače razmere. 
Že to, da je komisija za tisk najprej analizirala prav Pav­
liho, pove, da mu je oblast namenila pomembno vlogo v 
sproščanju smeha na račun preprostih napak, da pa te 
napake niso bile vselej izbrane na pravem mestu. Toda že 
pred ustanovitvijo komisije za tisk so iz političnih krogov 
grajali Pavliho. Roman Albreht, tokrat podpisan kot An­
drej Trnovec, je julija 1953 zapisal, da iz Pavlihovih dov­
tipov »dihajo reakcionarne, naprednim delavcem skoz in skoz
118 ARS, RK SZDLS, f. 38, Stenografski zapisnik analize tednika »TT«, 
8.5.1954.
119 ARS, CK ZKS lil, š. 27, Poročilo o založniški dejavnosti, str. 2.
69
sovražne osti«, ob tem pa določil naloge političnega hu­
morja v socializmu: »S pikro satiro in neusmiljenim za­
smehovanjem napredni humoristi bičajo družbene ,vrline' za­
ostalega sveta, njihove poglede, pojme, nazore in navade.«120
120 Delavska enotnost, XII, št.27, 3.7.1953, str.6.
121 ARS, RK SZDLS, f.38, Zapisnik 2. seje Komisije za tisk pri SZDLS, 
20.4.1954, str. 1-8.
Za potrebe komisije za tisk SZDLS je Pavliho aprila 
1954 analiziral Rudi Janhuba. Opozoril je, da je časopis 
med dvema vrstama humorja, »klasičnim« in bolj propa- 
gandno-političnim, še preveč usmerjen k prvemu. Pav­
liha ni bil dovolj političen, saj ni kritiziral tistega, kar je 
v družbi propadalo, tj. ostankov starega družbenega si­
stema. Ker kritiziranje socialistične družbe ni bilo zažele­
no, so bili po Janhubovem mnenju neupravičeni dovtipi 
na račun uredb državnih organov, še posebej velika na­
paka pa je bila, da Pavliha ni vodil protikatoliške borbe. 
Pavliha je sicer po Janhubovem mnenju naredil v zad­
njem letu korak naprej, toda napak je bilo preveč in zato 
ni dosegel končnega cilja, to pa je bila »naloga našega poli­
tičnega humorja, da se bori proti kleni, mračnjaštvu, vatikan­
ski politiki, proti raznim negativnim zunanjim elementom«}21
V razpravi v komisiji za tisk je bilo čutiti dvoje težav. 
Prvič, kako osmešiti oblastem predane ljudi, ki so naredi­
li napako, da ne bo zamere, in drugič, kako iz slovenske­
ga prerasti v širši jugoslovanski okvir, da ne bo takoj 
obtožb zaradi nacionalizma. Da predvsem drugi cilj ni bil 
dosežen, kažejo dogodki poleti 1955, ko je Pavliha s kri­
tiko premajhnega »tempa« v gospodarstvu pokazal na 
zveznega ministra Svetozarja Vukmanoviča-Tempa in 
različen odnos do gospodarske reforme v Sloveniji in Sr­
biji. Zvezni javni tožilec je zaradi sramotenja javnega po­
litičnega delavca zahteval zaplembo številke in vložil 
tožbo proti urednikom Pavlihe, vendar jo je ljubljansko 
okrožno sodišče kot neutemeljeno zavrnilo. Ko so tožbo 
za kazenski pregon urednika Juleta Vrbiča umaknili, je 
bilo treba politično ukrepati, ker so iz drugih delov Jugo­
slavije slišali odmeve, da bi pri njih ljudje za takšne šale 
70
že sedeli za zapahi. Urednik in člani redakcijske komisije 
so se morali zagovarjati pred partijsko komisijo, kazno­
vani pa so bili s partijskim opominom.122 Kritike Sveto­
zarja Vukmanoviča so bile verjetno le slovenski odgovor 
na njegove kritike slovenskih podjetij123 in tu je treba tudi 
iskati vzroke za dokaj milo kazen. Uredništvo je imelo 
pri tem zaslombo v slovenskem partijskem vrhu, saj bi 
drugače zahtevi zveznega javnega tožilca sledila nepri­
merno višja kazen.
Kritike literarnih revij so ideologi obnovili v prvi po­
lovici leta 1955, verjetno kot psihično pripravo ljudi na 
sprejemanje zakona o založništvu. Kritike napak naj bi 
namreč dokazovale upravičenost tega zakona. Lev Mo­
dic je najprej februarja v pogovoru s kulturnim ured­
nikom ljubljanskega Radia le bežno negativno ocenil 
»nekaj mladih kritikov« in temu dodal neinformiranost 
teh kritikov, ki se kaže v Besedi.124 Maja 1955 pa je obšir­
neje spregovoril še o Naših razgledih. Zavrnil je odgovo­
re na ankete tega časopisa, v katerih so intelektualci za­
govarjali drugačne poglede kot oblast. Skliceval se je na 
anketo o šolskih vprašanjih in odgovor univerzitetnega 
profesorja dr. Andreja Zupančiča. Drugo kritiko je Modic 
izrekel na račun nasprotovanja družbenemu upravljanju 
v kulturi, saj je uredništvo Naših razgledov zagovarjalo 
stališče, da člani UO kulturnih inštitucij nimajo primer­
nih kvalifikacij, da bi razpravljali o najpomembnejšem 
vprašanju ustanove, programski politiki. Modic je zago­
varjal idejno enotnost socialistične družbe in dodal, da 
vidi časopis v tem le negativne točke: »Tu se z Našimi raz­
gledi razhajam.«
Modičevim ocenam je takoj odgovorila nasprotna 
stran. V Besedi jim je nasprotoval Lojze Smasek12*’(v isti
122 ARS, CK ZKS III, š.61, Zapisnik sestanka komisije, določene za 
proučitev načina pisanja humorističnega tednika »Pavlihe«, 28.7.1955.
123 Jože Prinčič: Slovenska industrija v jugoslovanskem primežu, Novo 
mesto 1992, str. 128.
124 Ljudska pravica, XXI, št.45, 22.2.1955, str.7.
125 Ljudska pravica, XXI, št. 115, 18.5.1955, str.6.
126 Beseda, IV, 1955, št.3-4, str.227-233.
71
številki je bila objavljena še Kosova ostra kritika Miška 
Kranjca). Uredništvo Naših razgledov je Modicu zameri­
lo pretirano poenostavljanje in shematizacijo v smislu 
dobro-slabo. Trdili so, da morajo objavljati različna gle­
dišča, pa četudi se sami morda z njimi ne strinjajo, saj 
menijo, da morajo slišati vse strani.12"
Besedi in Našim razgledom je Modic še enkrat odgo­
voril ob koncu julija 1955. Uredništvi sta se po njegovem 
mnenju bojevali za socializem iz napačnih izhodišč, kajti 
»če se tedaj borimo proti dogmatičnosti v socializmu s tem, da 
zanikavamo splošna socialistična načela, odpiramo samo pot 
malomeščanskemu revizionizmu«. Po kritikah na račun Be­
sede je uredništvu Naših razgledov med vrsticami dopo­
vedoval, da oblastnim interesom tako nasprotujočih 
člankov kot je bil prispevek Andreja Zupančiča, ne sme 
objavljati. V odgovoru se je Modic porogljivo poigraval z 
imeni obeh revij: »Torej velike besede in majhni razgledi, 
predvsem pa izredna samozavest, ki vsepovsod odkriva, da je 
brez duha in brez odgovorov.« Ali pa: »Torej besede brez raz­
gledov.«^ Naši razgledi so Modicu le še odgovorili, da na 
njegov način ne mislijo nadaljevati polemike.129
Pot za odpravo ideoloških in političnih spornosti pri 
tisku so politiki videli v uvajanju družbenega upravljanja 
v založniških in časopisnih podjetjih. Po splošnih predpi­
sih o vodstvu kulturnih ustanov je bil 9. marca 1955 v 
skupščini Jugoslavije sprejet temeljni zakon o založniških 
podjetjih in založniških zavodih. Predlagatelj zakona, 
odbor za prosveto zvezne vlade pod vodstvom Rodolju­
ba Čolakoviča, je za enega od vzrokov za sprejem zakona 
navedel porast »šund« literature in publikacij brez lite­
rarnih in znanstvenih vrednosti, zato pa s sumljivimi 
ideološkimi kvalitetami. Takšni antisocialistični tendenci 
se je lahko, po mnenju vlade, postavilo po robu le uva­
janje specifičnih oblik družbenega upravljanja. Z za­
konom so odpravili samoupravljanje, ki je veljalo za
127 Naši razgledi, IV, št. 13, 9.7.1955, str. 316-317.
128 Ljudska pravica, XXI, št. 176, 30.7.1955, str.6.
129 Naši razgledi, IV, št. 15, 13.8.1955, str.362. 
72
gospodarske organizacije, torej tudi za založniška podjet­
ja, zamenjalo pa ga je družbeno upravljanje.130
Založniško podjetje je lahko poleg državnih in 
družbenih forumov ustanovila skupina državljanov, a je 
imel republiški svet za prosveto in kulturo možnost vna­
prejšnje zavrnitve pravice delovanja. Poleg upravnih or­
ganov in delavskega sveta, ki so bili značilnost samo­
upravljanja, je moralo imeti podjetje založniški svet, ki ga 
je imenoval ustanovitelj in potrjeval republiški svet za 
prosveto in kulturo, to pa je bila značilnost družbenega 
upravljanja. Založniški svet je lahko zavrnil predloge de­
lavskega sveta. Pomembno je bilo še določilo o ustanovi­
tvi republiškega sklada za pospeševanje založništva. 
Vanj so plačevala založniška podjetja del prihodkov, 
sredstva sklada pa so se vračala podjetjem za izdajo po­
membnih umetniških in znanstvenih del.131
Založniška podjetja so se morala prilagoditi določbam 
zakona v šestih mesecih. Za večino podjetij to ni bilo težav­
no, saj so bili že prej njihovi ustanovitelji najvišji državni in 
politični organi. Člane založniških svetov za te založbe 
(Cankarjeva, Državna, Knjižni zavod itd.) je izbirala komi­
sija za tisk SZDLS. Problem pa je kmalu postal sklad LRS za 
pospeševanje založništva, saj so z njegovo ustanovitvijo 
največ izgubila tista založniška podjetja, ki so izdajala bele- 
trijo v visokih nakladah, jo hitro prodajala in ustvarjala fi­
nančne presežke. To velja predvsem za neljubljanske za­
ložbe, npr. koprsko Lipo, celjsko Mohorjevo, kasneje še 
murskosoboško Pomursko založbo. Sredstva sklada so bila 
povečini dodeljena za ideološko zaželeno literaturo, za ka­
tero je bilo že naprej jasno, da bo prinesla izgubo, npr. za 
marksistično literaturo v izdaji Cankarjeve založbe in večje 
projekte drugih centralnih založb (Prešernove, Državne). 
Sklad je bil torej izrazito finančno nestimulativen, saj je 
največ denarja namenil založbam, ki so že prej dobivale vi­
soke državne subvencije, jemal pa je tistim, ki so poslovale 
bistveno bolj samostojno.
130 SNS, knj. II, sv. 1, Beograd 1955, str. 141-143.
131 UL FLRJ, XI, št.11, 16.3.1955, str. 139-144.
73
Proti komu je bil naperjen, se je pokazalo kmalu po 
sprejemu zakona. Resda zakon ni govoril o revijah, a se je z 
določbami o ustanoviteljskih in izdajateljskih pravicah po­
sredno dotikal tudi teh. Vodilne revije so izdajale založniške 
hiše ali družbene organizacije (Našo sodobnost Državna za­
ložba, Socialistično misel Zveza Svobod, Nova obzorja Za­
ložba Obzorja itd.), le pri Besedi je bil izdajatelj konzorcij Be­
sede. Poleg subvencije sveta za prosveto in kulturo LRS in 
naročnine revija ni imela drugih prihodkov ali ugodnosti. 
Sedež uredništva je bil na upravi Slovenskega knjižnega za­
voda, ki je le vodil knjigovodske posle Besede, ni pa fi­
nančno sodeloval pri tiskanju revije. Subvencije republiške­
ga sveta so bile manjše od zaprošenih - toda to je veljalo za 
vse revije in v tem ni bila Beseda nikakršna izjema - iz­
plačane pa so bile običajno z večmesečnimi zamudami. 
Kljub večkratnim intervencijam uredništva Besede in 
Društva slovenskih književnikov reviji ni uspelo izdajati 
dvanajst številk na leto. Ostajala je pri desetih, pa še med 
temi je bilo po več dvojnih.132
Novi zakonski predpisi so spravili uredništvo v 
stisko, saj so subvencijo izplačevali s posredovanjem Slo­
venskega knjižnega zavoda, ki ni bil ustanovitelj ali 
izdajatelj revije. Urednik Besede Ciril Zlobec je zato za­
prosil Društvo slovenskih književnikov, naj prevzame 
formalno ustanoviteljstvo nad revijo: »Gospodarski organi 
so ugotovili, da smo ves čas živeli protipravno. Sedanji položaj: 
zanikati moramo, da smo sploh izhajali, ali pa priznati, da smo 
zagrešili gospodarski kriminal. Izhod: Najti moramo nekoga, ki 
nas ustanovi.«133 Društvo je odgovorilo, da bi pristalo na 
ustanoviteljstvo, če se uredništvo zaveže, da bo prevzelo 
vso materialno odgovornost.134 Revija in društvo, kot 
kaže, nista našla skupnega jezika, saj je bil še naprej za 
izdajatelja naveden konzorcij Besede. Vse upravne posle 
so prevzeli sodelavci revije, finančne težave pa skušali 
omiliti z ustanovitvijo tiskovnega sklada Besede. Kljub
132 ARS, SPK LRS, f.23, dok. 116/3-54, 116/18-54 in 116/109-54.
133 A DSF? Korespondenca 1955/1, Dopis Cirila Zlobca, 9.5.1955.
134 A DSf? Zapisniki 1954-1958, 6. odborova seja DSK, 11.5.1955. 
74
načrtom, da bi v letu 1956 končno izdali dvanajst številk, 
so spet ostali pri desetih in še te so izšle v šestih zvezkih 
(štiri dvojne številke). Tudi po višini avtorskega hono­
rarja je Beseda zaostajala za konkurentkami na literarni 
sceni.
Prilagajanje novim zakonskim določbam po spre­
jemu zakona o založništvu je pomenilo drugo krizno ob­
dobje za Besedo. S prevzemom vseh upravnih poslov in 
iskanjem dodatnega denarja se je Beseda ohranila pri 
življenju. Njen finančni položaj nikakor ni bil v soraz­
merju z ugledom, ki ga je imela na javni sceni. Avtorski 
honorarji so bili pod minimalno predpisanimi, Blasniko- 
va tiskarna pa ji je zaradi nerednega plačevanja uslug ob 
koncu leta 1956 odpovedala nadaljnje sodelovanje.136
135 ARS, SPK LRS, f.28, dok. 135-55; Kos, Nekrolog, str.42-45.
136 ARS, SPK LRS, f.40, dok.4/6-57.
137 ARS, RK SZDLS, f.46, Zapisnik seje komisije za tisk pri predsedstvu 
SZDLS, 19.11.1955.
Za konkurenco Besedi je začel politični vrh močneje 
podpirati drugi reviji, žurnalistično zasnovano Mladino 
in literarna Mlada pota, ki sta izhajali v nakladi prva do 
9000 in druga 6000 izvodov. Pripombam, da bosta s kri­
tiko Besede le delala reklamo reviji, ki ima 1000 izvodov 
in majhen krog bralcev, so politiki nasprotovali, zahte­
vajoč čim več ostrih besed o Besedi.137
Od revij in časopisov, ki so bili deležni negativnih 
političnih ocen do sprejetja zakona o založništvu, je bila 
po preoblikovanju po zakonu od ljubljanskih revij še 
vedno najbolj oporečna Beseda, kritike drugih revij pa so 
za nekaj časa utihnile. Ob analizi uspehov in neuspehov 
družbenega upravljanja v založništvu je Boris Ziherl ja­
nuarja 1956 poudaril, da založniški sveti še niso povsod 
zavzeli svojega mesta in da ponekod še obstajajo po novi 
zakonodaji nepotrebni redakcijski sveti, v katerih ni zu­
nanjih članov: »Zdaj nimamo več agitpropa, ki bi vse to delo 
koordiniral, zato pa je namen novega zakona, da iz vsake za­
ložbe raste pravi politični smisel. Zato ne bi smeli v založniških 
svetih gledati zgolj nadomestila za redakcijske svete.« Kot pro­
blem je Ziherl omenil predvsem neljubljanske založbe, 
75
kjer so tiskali tudi stvari, ki so jih v ljubljanskih založbah 
odklonili. Mislil je na mariborska Obzorja in koprsko Li­
po. Zato je komisija za ideološko delo predsedstva 
SZDLS sklenila, da je treba vzpostaviti koordinacijsko 
telo v okrilju Združenja časopisno-založniških podjetij 
Slovenije.138
Odnosi s podjetji, ki so bila zaradi oddaljenosti od 
centra pod slabotnejšim ideološkim nadzorom, so se za­
ostrili po ustanovitvi ideološke komisije CK ZKS. To 
velja tudi za Besedo. Ker formalni ustanovitelj ali izdaja­
telj ni bil nobena od družbenih, državnih ali založniških 
organizacij, v uredništvu Besede niso sedeli ljudje, ki bi 
bili po okusu kulturnim ideologom in bi si prizadevali 
vsebinsko preusmeriti revijo. Beseda je bila v očeh 
partijskih veljakov še naprej glavni ideološki nasprotnik, 
manjšanje njenega vpliva v javnosti pa ena od prioritet­
nih nalog kulturne politike.
Ha ARS, RK SZDLS, f.20, Zapisnik seje Komisije za ideološko delo 
predsedstva SZDLS, 31.1.1956, str.9-10 in 16-18.
76
MOHORJEVA IN PREŠERNOVA DRUŽBA
Leta 1952 je Družba sv. Mohorja, najstarejša sloven­
ska založba, praznovala stoletnico ustanovitve. Slovenski 
politični vrh je začel tedaj razmišljati, kako bi temeljito 
spremenili njen ideološki koncept. Vzrokov za to je bilo 
dovolj. Leta 1945 je slovenska oblast dopustila nadaljnje 
delovanje celjske Mohorjeve, kot edine založbe, ki ni bila 
v njenih rokah, zaradi pozicij in političnega vpliva 
Družbe sv. Mohorja na koroške Slovence.
Stanje se je spremenilo, ko je bila meja med Jugosla­
vijo in Avstrijo dokončno potrjena in je Koroška ostala v 
Avstriji. V političnih sporih med Slovenci onkraj meje so 
začeli različno ocenjevati vlogo celjske Družbe sv. 
Mohorja. Nasproti zagovornikom vsenarodnega pomena 
Mohorjeve v celjski družbi in vodstvu OF v Sloveniji in 
na Koroškem je del vodstva koroških Slovencev predla­
gal, naj obnovijo celovško Mohorjevo. Kljub protestom 
OF za Slovensko Koroško in iz Jugoslavije so v Celovcu 
ustanovili novo Družbo sv. Mohorja. Uradno je začela 
delovati decembra 1947 in je dobila v last nepremičnine 
Mohorjeve družbe na Koroškem.139
139 Dušan Nečak: Koroški Slovenci v drugi avstrijski republiki, Ljublja­
na 1985, str.56-57.
Celovška Mohorjeva družba je s koroškega pode­
želja vse bolj izpodrivala celjsko. Tej se je naklada 
zmanjšala tudi zavoljo pomanjkanja papirja v Jugoslaviji 
po informbirojevskem sporu. Postopno so izginili pogla­
vitni vzroki, ki so slovenskemu političnemu vrhu leta 
1945 narekovali strpen odnos do ideološkega nasprot­
nika. Se posebej se je to spremenilo leta 1952, ko so se 
77
do skrajnosti zaostrili odnosi med Vatikanom in Jugo­
slavijo/40
Družba sv. Mohorja je zapolnjevala pomembno 
praznino, ki je nastajala v enostranski izdajateljski poli­
tiki centralnih ljubljanskih založb, saj v teh pisci iz kato­
liških vrst skorajda niso našli založnika. Tudi Zbrana 
dela slovenskih pesnikov in pisateljev takrat še niso 
upoštevala piscev iz katoliških vrst. Družba sv. Mohorja 
je tako imela vlogo ideološke opozicijske založbe, ki je 
izdajala predvsem tista dela, ki po ideološkem konceptu 
niso sodila v programe centralnih založb. Najbolj naklad­
na dnevnika, Slovenski poročevalec in Ljudska pravica, 
sta dela Mohorjeve le redko predstavljala, revija Sloven­
ski knjižni trg (od leta 1953 dalje Knjiga), glasilo sloven­
skih založb, ki je seznanjala bralce in knjižničarje z novi­
mi izdajami, pa v petdesetih letih še ni propagirala 
novitet Mohorjeve. V prvih povojnih letih je Mohorjeva 
družba z več kot 70.000 člani in s toliko letnimi zbirkami 
obvladovala velik del slovenskega podeželja, čeprav v 
nasprotju z drugimi založbami ni dobivala državnih sub­
vencij. Najvidnejši člani v vodstvu Mohorjeve so bili dol­
goletni tajnik Fran Šaleški Finžgar, Prežihov Voranc, 
Stanko Cajnkar in drugi.
Do konca štiridesetih let se slovenski partijski vrh ni 
resneje obregoval ob Mohorjevo družbo, deloma tudi iz 
spoštovanja do Finžgarja. Precej strpni so bili s tiskarno 
Družbe sv. Mohorja, ki je niso podržavili že v prvem po­
vojnem letu kot večino drugih tiskarn, in dovolili so natis 
nekaterih del, nad katerimi del partijskega vrha ni bil 
ravno navdušen.141 Zaostrovati se je začelo v začetku pet­
desetih let, ko je v Mohorjevi dobival vse pomembnejšo 
vlogo dr. Stanko Cajnkar, ki je bil po mnenju slovenskega 
partijskega vrha v preveč prijateljskih odnosih z Edvar­
dom Kocbekom. Pripravi na obračun s Kocbekom in 
osemdesetletnici Frana Šaleškega Finžgarja februarja
140 ARS, RK SZDLS, š. 26, Stenografski zapiski seje predsedstva 
SZDLS, 13.5.1953, str.23-24.
141 ARS, CK ZKS III, š.2, Zapisnik seje CK, 15.12.1945, in Zapisnik 
seje CK KPS, 7.-8.6.1946.
78
1951, ko je ta prepustil tajniško mesto Cajnkarju, so sledi­
li premiki v ocenjevanju vloge Mohorjeve družbe. Na seji 
politbiroja CK KPS 12. oktobra 1951 so sklenili: »Posebej je 
treba proučiti vprašanje Mohorjeve družbe - vzeti kurz za 
likvidacijo.«'42
Kljub ugotovitvam oblasti, da Mohorjeva ni organi­
zirana po določbah veljavne zakonodaje, društvenega 
zakona iz leta 1945 in ustave iz leta 1946, da je od leta 
1945 pravzaprav ilegalna, so sklenili, da ji ne bodo krat- 
komalo prepovedali nadaljnjega delovanja. Na seji iz­
vršnega komiteja CK ZKS 20. novembra 1952 je Boris 
Kraigher predlagal, da je ne bi ukinili, temveč bi jo 
osvojili s »svojimi« ljudmi v odboru. Morali bi ji postaviti 
konkurenco v enako zasnovani Prešernovi družbi in one­
mogočati tisk Mohorjeve v celjski tiskarni. Ob splošni 
ugotovitvi, da v celotni založniški dejavnosti ni nobene 
zaostritve proti »klerikalcem«, so bili Kraigherjevi pred­
logi sprejeti.143
142 ARS, CK ZKS III, š. 2, Zapisnik seje politbiroja CK KPS, 12. 
10.1951.
143 ARS, CK ZKS III, š.2, Zapisnik seje izvršnega komiteja CK ZKS, 
20.11.1952.
Podrobnejše načrte so naredili pet dni kasneje na seji 
agitpropa CK ZKS. Ker Družba sv. Mohorja ni dobivala 
državnih subvencij, so bile prve odločitve usmerjene v 
izpodkopavanje njene materialne osnove. S preobliko­
vanjem tiskarne v podjetje mestnega ljudskega odbora 
Celje in pritiski na tiskarno naj bi se zmanjšala možnost 
za tiskanje del v izdaji Mohorjeve družbe. V začetku leta 
1953 naj bi vključili še javno kritiko v medijih, najprej v 
Novem svetu, »nakar bi se stvar prenesla na ostali tisk in 
preko organizacij v javnost«. Za izvedbo načrtov sta bila po 
partijski liniji odgovorna odbornika Mohorjeve Franc Ki­
movec in Miško Kranjec. Druga naloga je bila Mohorjevi 
konkurirati z ustanovitvijo Prešernove družbe, ki bi na­
stala z odcepitvijo Prešernove knjižnice od Slovenskega 
knjižnega zavoda. Prešernova družba bi tako kot Mo­
horjeva imela kolektivne in posamezne člane, čimprej bi 
se moral sestati iniciativni odbor, ki bi pripravil skup­
79
ščino, statut in izvedel ustanovitev. Člani vodstva nove 
družbe bi bili vodilni partijski ideologi.144
Propagandno pripravo sprememb je v Novem svetu 
začel Boris Ziherl. Med prevladujočimi pohvalnimi bese­
dami na račun Mohorjeve ob njeni stoletnici je le nakazal, 
da bi morala korigirati svoja izhodišča.145 Druge točke 
načrta je začela oblast uresničevati po prekinitvi diplo­
matskih stikov z Vatikanom decembra 1952.
Na slovenski kulturni praznik 8. februarja 1953 so v 
Ljubljani ustanovili Prešernovo družbo. Programske 
smernice je pojasnil Boris Ziherl. Koncept je bil odkrita 
kopija Mohorjeve: članstvo z določeno članarino, izdaja 
letnega programa za člane (koledar in štiri knjige ter re­
vija Obzornik), mreža za nabiranje članov itd. Predsed­
nik Prešernove družbe je postal Ziherl, podpredsednik 
Miško Kranjec, v glavni odbor pa so izvolili še tiste člane 
vodstva Mohorjeve, ki so izhajali iz kulturnopolitičnih 
vrst nove oblasti, npr. Franca Kimovca, Franceta Bevka 
in Bena Kotnika.146
Kljub enakemu konceptu so bile med družbama 
očitne razlike. Prva je bila v izdajateljskem programu. 
Mohorjeva je izdajala dela katoliških piscev, za Prešerno­
vo je Ziherl napovedal dela »naprednih« avtorjev. Druga 
razlika je bila v mreži članstva. Mohorjeva je že obstajala 
in se je naslanjala na cerkveno strukturo, bila je vtisnjena 
v zavest in tradicijo Slovencev. Mreža Prešernove je šele 
nastajala in se je opirala na organizacijsko strukturo 
SZDLS. Koncept pa je bil pri obeh enak in oblast je to na 
glas poudarjala, da bi sčasoma, če bi Mohorjeva nazado­
vala, razglasili Prešernovo za njeno uradno naslednico.
Po ustanovitvi Prešernove je oblastna struktura nov 
odnos do Mohorjeve zarisala na seji predsedstva SZDLS 13. 
maja 1953. Boris Kraigher je omenil, »da je seveda Mohorjeva 
družba sedaj nepotrebna« in da sta dve možnosti: »Če se ne 
bodo odnosi s cerkvijo spremenili, ali zrušiti, v nasprotnem prime-
144 ARS, CK ZKS III, š.27, Zapisnik seje komisije za agitacijo in propa­
gando pri CK ZKS, 25.11.1952.
,45 Novi svet, VII, 1952, št. 12, str. 1057-1060.
146 Slovenski poročevalec, XIV, št. 33, 9.2.1953, str. 1. 
80
ru pa spremeniti v Čisto versko založbo«, torej le za izdajo ver­
skega tiska in molitvenikov. Celjsko tiskarno bi morali obre­
meniti s čim več naročili in jih dobro plačati, da se ji ne bi 
več splačalo tiskati predvsem del Družbe sv. Mohorja, 
akcijo pa izvesti s celjsko SZDL in sindikati, »da to tiskarno 
dobimo politično v naše roke«. Kraigher je vnovič nasprotoval 
administrativni ukinitvi, »naj se Mohorjeva družba razvija 
kakorkoli se hoče«, s političnimi akcijami (pritisk na tiskamo) 
pa bi morali zmanjšati njen vpliv.147
Temu je ugovarjal Miha Marinko, češ da dela Mo­
horjeva v nasprotju z zakonom o društvih. Predlagal je, naj 
družba prijavi delovanje na podlagi obstoječe zakonodaje 
ali pa kot ilegalna ne sme obstajati. Franc Kimovec je kot 
odbornik Mohorjeve družbe pojasnil, da ta dosega uspehe 
zaradi izredne organiziranosti, na celjsko tiskarno pa vpliva 
tako, da bo npr. leta 1953 v zbirki izdala knjigo žene direk­
torja tiskarne, ki so ji že izplačali predujem. Na koncu so 
obveljali Kraigherjevi predlogi, da Družbe sv. Mohorja ne 
ukinejo, da maksimalno zaposlijo celjsko tiskarno, da »naši« 
odborniki brez hrupa izstopijo in da Mohorjevo čim bolj 
usmerjajo v tisk strogo verske literature.148
147 ARS, RK SZDLS, š. 26, Stenografski zapiski seje predsedstva 
SZDLS, 13.5.1953, str.23-25.
148 Ibidem, str. 26-28.
149 ARS, RK SZDLS, Seja glavnega odbora SZDLS, 5.11.1954, 
str. 21-22.
Že v naslednjih letih se je pokazalo, da se Mohorjeva 
družba ne bo dala premakniti zgolj s Prešernovo, Še 
posebej, ker ta ni imela stalne odjemniške mreže in dobre 
propagande. Od začetnih 50.000 naročnikov letne zbirke 
leta 1953 (približno enako v tem letu Mohorjeva) Prešer­
nova družba v nasprotju s pričakovanji politikov ni 
rastla, čeprav je ponujala letno zbirko izredno poceni. 
Mohorjeva družba je hkrati dvignila število članov na več 
kot 70.000. Krivdo je Tone Fajfar pripisal preslabemu 
propagandnemu delu SZDL na terenu, češ da je Mo­
horjeva »dosti slabša tako po kvaliteti kot po opremi, toda pro­
pagando zanjo imajo v rokah farovži, ki znajo priti med ljudi 
tako, kakor mi to ne znamo«.
81
Novo možnost za pritisk je dal zakon o založništvu, 
ko se je morala tudi Mohorjeva podrediti načelom družbe­
nega upravljanja v kulturi. V zakonskem roku je pred­
ložila osnutek pravil, ne pa tudi ustreznega predloga za 
založniški svet. Zato je celjska tiskarna konec novembra 
1955 v skladu z zakonom ustavila tiskanje del Mohorjeve. 
Po zakonu se je morala nato Družba sv. Mohorja preime­
novati v Založniško podjetje Mohorjeva družba, za prijavo 
pa je izkoristila zakonsko določilo, da lahko založbo usta­
novi skupina državljanov. Prvi med prijavitelji, nekdanji­
mi odborniki, je bil podpisan Finžgar, za njim pa med dru­
gimi dr. France Stele, dr. Franc Cukala, dr. Stanko Cajnkar, 
dr. Anton Trstenjak in dr. Janez Oražem. V prijavi so bili 
hkrati predlagani za člane založniškega sveta, kar pa je 
bilo v nasprotju z duhom zakona, saj založniški svet kot 
organ družbenega upravljanja ni mogel biti sestavljen 
zgolj iz »notranjih« članov. Mohorjeva družba je imela to­
rej v začetku decembra 1955 sestavljena ustrezna pravila, 
ne pa še takšnega predloga založniškega sveta, ki bi ga 
bila oblast pripravljena potrditi.150
Drug problem z Mohorjevo je nastal ob pripravi ko­
ledarja za leto 1956. V njem naj bi objavili tudi dvanajst 
pesmi Edvarda Kocbeka, a je direktor celjske tiskarne pi­
sal Mohorjevi družbi in zahteval, »da odstranite vse Koc­
bekove pesmi iz vsebine koledarja in jih nadomestite s pamet­
nejšimi zadevami, ki bodo v korist vašim naročnikom. Dokler 
tega ne storite, pa s tiskom teh pol koledarja ne bomo nadaljeva­
li.«151 V javnosti so se takoj razširile govorice, da je to sto­
ril zaradi intervencije od zgoraj, kar pa je bolj malo ver­
jetno. Tudi Kocbek ob reakciji na zavrnitev svojih pesmi 
ni namignil na »višje sile«, temveč je obtožil ravnatelja 
celjske tiskarne zaradi samovoljnega in nestrpnega rav­
nanja, saj je svoje stališče »vsilil kot nekakšno politično cen­
zurno sodbo«.152
150 ARS, RK SZDLS, š. 27, Seja predsedstva SZDLS, 12.1.1956, 
str.33-35; Smolik, Oris, str.21; Koledar Mohorjeve družbe za leto 1957, 
Celje 1956, str. 185-189.
151 ARS, RK SZDLS, Seja predsedstva SZDLS, 12.1.1956, str.35.
152 ARS, IS-KPK, f.20, dok.88/59.
82
Ustavitve tiska del Mohorjeve družbe, nasprotovanja 
potrditvi založniškega sveta v predloženi sestavi in zahteve 
po cenzuriranju Kocbekovih pesmi na nasprotni strani se­
veda niso mirno sprejeli. Del prijaviteljev je napisal spome­
nico (Cajnkar se, kot kaže, z njo ni strinjal, Finžgar jo je dobil 
le v podpis, pri formulaciji besedila pa ni sodeloval). V njej 
so trdili, da pri nas ni svobode tiska in možnosti za izpove­
dovanje svetovnonazorskega prepričanja. K Vladu Vodo­
pivcu je spomenico nesel dr. Anton Trstenjak, kasneje pa je 
interveniral dr. Stanko Cajnkar in poskušal stvari umiriti, 
preden bi dosegle vrelišče.153
153 ARS, RK SZDLS, š. 27, Seja predsedstva SZDLS, 12.1.1956, 
str. 34-39.
154 ARS, IS-KPK, f.10, dok.301/55.
Cajnkarja je 3. decembra 1955 sprejel Boris Koci­
jančič, predsednik vladne komisije za verska vprašanja. 
Pojasnil mu je že natančno oblikovana stališča slovenske­
ga vrha, predvsem Borisa Kraigherja. Poudaril je, naj si 
Mohorjeva kot nekdanji lastnik ne lasti nikakršnih pred­
pravic v tiskarni, da bo lahko koledar tiskan šele, ko ga 
bo odobril nov založniški svet, da bo moral iziti brez 
Kocbekovih pesmi in da bo moral novi založniški svet 
potrditi sekretar sveta za prosveto in kulturo LRS Vlado 
Vodopivec. Ob koncu je Kocijančič naravnost povedal, 
da tokrat ne bo možno obiti zakonskih določb, in Cajn- 
karju namignil, naj ostane pogovor »glede podrobnosti med 
nama, stališča pa seveda sporočite naprej ostalim in prav tako 
ponovno poudarjam, da je ta stališča treba brezpogojno upošte­
vati«. Svojemu nadrejenemu Borisu Kraigherju pa je Ko­
cijančič poročal, da se Cajnkar »ni po svoji navadi spuščal 
v daljše diskusije, ker je - po mojem stališču - uvidel, da mu 
sporočam že definitivna stališča, kar mu je bilo parkrat po­
udarjeno«}54
Mohorjeva je morala popustiti, saj oblast ni več do­
puščala z zakoni neusklajenega dela družbe. Vztrajanje 
na lastnih pozicijah bi za odbornike Mohorjeve pomenilo 
le likvidacijo družbe. Boris Kraigher je na seji predsed­
stva SZDLS 12. januarja 1956 takole formuliral stališče 
83
oblasti: »Ker Mohorjeve založbe prav nič ne rabimo, ampak 
jim gremo na roko s tem, da smo pripravljeni se nekako spo­
razumeti, v kolikor seveda Mohorjeva družba hoče dalje delova­
ti, v takem smislu, da bo njeno delovanje pač v-skladu z zako­
nom. V tem razgovoru (Kocijančič-Cajnkar, op. p.) smo jim 
dali razumeti, da bi eventualno dovolili fuzijo Mohorjeve 
družbe s Prešernovo družbo. Kako bodo sedaj na vse to reagira­
li, je vprašanje. Najbrže bo reakcija taka, da bodo v celoti pri­
stali na to, da se imenuje tak založniški svet, ki bo zagotovil, da 
ne bo več prikrita forma propagiranja cerkvene bratovščine.«155
Kraigherjeve napovedi so se povsem uresničile. Do 
konca februarja 1956 so potrdili pravila in založniški svet 
Mohorjeve družbe. Od enajstih članov so imeli večino 
zunanji, saj je bilo poleg petih katoličanov v njem šest ko­
munistov.1^6 Koledar za leto 1956 pa je izšel brez ne­
zaželenih Kocbekovih pesmi.157
Založniški svet Mohorjeve družbe se je prvič sestal 
24. marca 1956. Takrat »se je pred člane-komuniste postavilo 
več možnosti: pomagati MD pri izdajanju letnih knjig, ovirati 
delo MD in pripraviti postopno likvidacijo, katoliški versko- 
vzgojni program MD oslabiti in vnašati v mohorske publika­
cije tudi drugačno ideologijo, pripraviti pot za administrativno 
ukinitev MD.«158
Zunanji člani založniškega sveta so delali po smerni­
cah Borisa Kocijančiča. Mohorjeva družba se je usmerila v 
tisk pretežno literarnih del. Izdajala je izbrana dela nekate­
rih piscev iz katoliških vrst, npr. Frana Ksaverja Meška, 
Frana Šaleškega Finžgarja, v začetku šestdesetih še Ivana 
Preglja in Franca Detele. To je bil nekakšen dodatek uradni 
izdaji Zbranih del slovenskih pesnikov in pisateljev. Za­
ložniški svet pa je blokiral tiskanje nabožnih pesmi in na te-
155 ARS, RK SZDLS, š. 27, Seja predsedstva SZDLS, 12.1.1956, 
str. 38-39.
156 ARS, RK SZDLS, f. 111, Mohorjeva družba, str.1; Koledar 
Mohorjeve družbe za leto 1957, Celje 1956, str. 189.
157 Da nekaj ni bilo v redu pri tisku, je razvidno iz kazala na platnicah, 
saj pri pesmih ne upošteva zaporedja strani. Tako je jasno, katere tiskovne 
pole so natiskali pozneje.
150 ARS, RK SZDLS, f. 111, Mohorjeva družba, str. 1.
84
melju krščanskega nauka pisanih poljudnoznanstvenih del. 
Ob koncu petdesetih let je doseglo število članov (predna- 
ročnikov) številko okoli 80.000, v začetku šestdesetih pa je 
začelo tudi zaradi spremenjenega programa upadati.159
Prav takrat, torej po sprejemu zakona o založniških 
podjetjih in hudih pritiskih na Mohorjevo, je dosegla 
Prešernova kratkotrajen uspeh. Leta 1956 je število čla­
nov skoraj doseglo številko 80.000, absolutni rekord 
Prešernove (rekord Mohorjeve je bil ob koncu 1. svetov­
ne vojne okoli 90.000, op. p.), a je po zmanjšanju pritiskov 
na Mohorjevo padlo. Prešernova se je razširila na indu­
strijsko razvitih območjih z več urbanega prebivalstva 
(revirji, Celje, Maribor), kjer je prišla ena zbirka na tri do 
štiri družine, na jugu Slovenije pa je zbirko naročila 
vsaka deseta družina. Tone Fajfar je vodstvo SZDLS ob 
tem opozoril: »Že lani smo si zato napravili posebno primer­
jalno tabelo, ki kaže, da narašča število članov Mohorjeve 
družbe tam, kjer je Prešernova družba slaba. To navajam zato, 
ker menim, da so številke i Mohorjeve i Prešernove merilo moči 
naše dejavnosti in aktivnosti. Mislim, da se morajo tovariši 
nad tem zamisliti in nekaj napraviti, da se na tem konku­
renčnem področju, kjer se danes razvija svobodna tekma, izkaže 
moč Socialistične zveze in to predvsem na vasi.«}eo
Fajfarjeve trditve o »svobodni tekmi« po vsem napi­
sanem seveda ni moč sprejeti. Prešernova je imela tak 
program, kot ga je diktirala njena ustanoviteljica SZDLS, 
na program Mohorjeve pa so v nasprotju s težnjami usta­
noviteljev vplivali zunanji člani založniškega sveta s 
svojo glasovalno premočjo. Komisija za ideološko vzgoj­
no delo predsedstva SZDLS je redno spremljala delo in 
moč Mohorjeve in Prešernove. Analiza stanja v začetku 
leta 1958, ko je po zakonu potekel dvoletni mandat prvim 
založniškim svetom, je pokazala, da je Prešernova izgub­
ljala »svobodno tekmo« z okoli 55.000 proti 75.000 čla­
nom. Prav v vseh okrajih je imela Mohorjeva več na-
159 Ibidem, str. 1-4; Smolik, Oris, str. 20—21 in 29.
160 ARS, RK SZDLS, š. 19, Seja glavnega odbora SZDLS, 15.12.1955, 
razprava Toneta Fajfarja.
85
ročnikov, le da je bila ponekod ta prednost minimalna 
(okraji Ljubljana, Maribor, Koper), drugod pa precejšnja, 
največja v okrajih Novo mesto, Gorica in Celje. 1
Toda Mohorjeva družba ni bila več takšen problem 
kot včasih. Ker s spremenjenim programom ni bila več 
močna ideološka opozicija, tudi podatki o premoči nad 
Prešernovo pri vodilni partijski garnituri niso zbujali 
takšne pozornosti kot pred leti. Kljub temu so se ob šte­
vilkah o naročnikih zamislili. Razširjenost Mohorjeve 
družbe je oblastem povedala, na katerih področjih še ima 
močno vlogo katoliška cerkev in kje ljudje več berejo pi­
sce iz katoliških kot iz oblastem bolj sprejemljivih duhov­
nih krogov.
Stališče oblasti do Mohorjeve je upoštevalo jugoslo­
vanske notranje- in zunanjepolitične razmere. Pod temi 
vplivi se je tudi odnos do katoliške inteligence spremenil 
toliko, da so surove politične metode politiki zamenjali z 
bolj perfidnimi, ki so se na zunaj morda zdele demokra­
tične, v resnici pa so bile pritisk na inteligenco iz kato­
liških vrst, da se čim bolj prilagodi zahtevam vladajoče 
ideologije.
Poleg tega je Mohorjeva družba lep zgled, kako je 
sprejemanje nove zakonodaje poleg uradnih izjav o izpo­
polnitvi pravnega sistema pomenilo pritisk na ideološke 
nasprotnike. Ko so sprejeli zakona o založniških pod­
jetjih, sta najteže prijavila delovanje in izgubila največ sa­
mostojnosti dva, po mnenju ideologov, največja kulturna 
problema: revija Beseda in Mohorjeva družba.
Mohorjeva družba je bila še edina javna kulturniška 
ustanova, katere delo je slonelo na katoliški tradiciji. Za 
primerjavo: delovanje društvene Prosvetne zveze je bilo 
prepovedano že leta 1945, Teološka fakulteta pa po do­
končni izločitvi iz sestave Univerze leta 1952 ni več imela 
pravice do javnega delovanja. Posameznike so že prej od­
stranili z najpomembnejših mest ali funkcij: France Ko­
blar ni bil dolgo po koncu vojne predsednik Društva slo-
161 ARS, RK SZDLS, f. 111, Pregled članov Prešernove družbe in 
Mohorjeve družbe v letu 1958.
86
venskih književnikov, Aleša Ušeničnika so izbrisali iz 
članstva SAZU, Edvarda Kocbeka izrinili iz političnega 
življenja. Nekateri kulturniki so imeli zaradi neprikritega 
izpovedovanja krščanskega svetovnega nazora manjše 
možnosti za prikazovanje svojih stvaritev, npr. dramatik 
Ivan Mrak in njegova življenjska spremljevalka slikarka 
Karla Bulovec, pa plesalca Pia in Pino Mlakar. V začetku 
petdesetih let ustanovljeno Cirilmetodijsko društvo kato­
liških duhovnikov LRS je bilo bolj politično kot pa kul­
turno, a je tudi njegovo glasilo Nova pot sčasoma postalo 
pomembno ogledalo tvornosti inteligence iz katoliških 
vrst. Leta 1952 pa je bila Družba sv. Mohorja edina usta­
nova, pri kateri so se zbirali in javno izražali svoj svetov­
ni nazor krščanski intelektualci. Oblast jo je zato imela za 
najpomembnejšo opozicijsko ustanovo katoliške inteli­
gence.
87
RAZCVET ALI KRIZA
SLOVENSKEGA TEATRA?
Nikoli prej in nikoli kasneje ni bilo na Slovenskem 
toliko poklicnih in polpoklicnih gledališč, nikoli prej in 
kasneje nis(m)o Slovenci videli toliko predstav, ki si jih je 
ogledalo toliko obiskovalcev, kot v prvi polovici petdese­
tih let. Z osmih gledališč v letu 1946 se je to število v 
enem desetletju, do sezone 1955/56, dvignilo na dva­
najst. Deset let kasneje so ostala le štiri! Status poklicnih 
gledališč so imela v sezoni 1955/56 SNG Ljubljana in Ma­
ribor, Mestno gledališče in Eksperimentalno gledališče v 
Ljubljani, Mestno gledališče Celje, Gledališče Sloven­
skega Primorja v Kopru (nastalo oktobra 1954 z združit­
vijo poklicnega Gledališča za Slovensko Primorje iz Po­
stojne in polpoklicnega Ljudskega gledališča iz Kopra), 
Prešernovo gledališče v Kranju in Okrajno gledališče 
Ptuj. Polpoklicna gledališča so bila Goriško gledališče v 
Novi Gorici, Mestno gledališče na Jesenicah, ljubljansko 
Šentjakobsko gledališče in mariborski Operetni ansam­
bel. Po številu obiskovalcev je bila rekordna sezona 
1955/56, ko si je 1859 predstav (leto kasneje rekordnih 
1905) ogledalo 681.000 gledalcev. Manjša gledališča so 
precej gostovala v bližnji okolici, s tem pa širila gleda­
liška obzorja in aktivno pomagala pri razvoju amaterskih 
gledaliških skupin.162
162 Kultura, umetnost in informacije 1983/84, Rezultati raziskovanj, 
št. 381, Ljubljana 1986, str. 56; Prikazi in študije, lil, št. 5, maj 1957, 
str. 13-18.
Slovenska gledališka dejavnost ni bila omejena le na 
našteta gledališča, saj so delovale še številne amaterske 
skupine. Pri nekaterih večjih in uspešnejših se je s podpo­
ro lokalnih oblasti kazala težnja po profesionalizaciji.
88
Predvsem sta se skušali statusa amaterskega gledališča 
otresti novomeška in murskosoboška gledališka skupina, 
tako da bi tudi Dolenjska in Prekmurje dobila vsaj polpo- 
klicno gledališče.
Program gledališč je bil precej drugačen kot v drugi 
polovici štiridesetih let. Ruske socrealistične drame so 
odpisali, na sporedu so ostala le še dela Gorkega. Igrali 
so novejša dela iz zahodnega sveta, vendar po večini le 
tista s klasičnim gledališkim konceptom, ne pa še ekspe­
rimentalnih poskusov. Uspešnejše predstave - prevlado­
vale so komedije - so imele po več kot 25 repriz, ogledalo 
si jih je nad 10.000 obiskovalcev. Repertoar manjših po­
klicnih in polpoklicnih gledališč je bil soroden progra­
mom uspešnejših amaterskih gledaliških skupin. Največ 
so igrali slovenska dela iz klasičnega repertoarja (Cankar, 
Levstik, Golia, Kreftovi Celjski grofje, Žižkova Miklova 
Zala itd.). Bolj raznolik je bil program osrednjih gledališč, 
ki so lahko zaradi večjih prostorskih in igralskih možno­
sti posegala tudi po zahtevnejših delih.163
163 Glej: Repertoar slovenskih gledališč 1867-1967, Ljubljana 1967; 
Prikazi in študije, III, št.5, maj 1957, str. 17-20.
Vendar kvantiteta ni pomenila tudi kvalitete, saj se 
je marsikatero manjše gledališče otepalo s kadrovskimi 
problemi, osrednje ljubljansko gledališče pa je bilo tarča 
številnih kritik zaradi neustreznega programa.
Na svetu za prosveto in kulturo LRS je bil 30. maja 
1952 posvet o problematiki slovenskih gledališč. Na pod­
lagi poročil je Filip Kumbatovič sestavil elaborat o stanju 
poklicnih gledališč. Personalno vprašanje je bilo povsod 
zelo pereče. Zadovoljivo je bilo v ljubljanski in maribor­
ski Drami in Prešernovem gledališču v Kranju, drugod 
slabše, kritično pa v Celju. Akademija za igralsko umet­
nost bi zmogla ustreči kadrovskim potrebam gledališč 
šele v desetih letih. Tako kot igralcev je primanjkovalo 
režiserjev in drugega strokovnega osebja, a je bil tu večji 
problem v neustrezni razdelitvi med gledališči. Skrbi je 
zbujala oprema, saj so bila slovenska gledališča oprem­
ljena na stopnji, ki so jo dosegli boljši evropski teatri pred 
89
petdesetimi leti. Mlajša gledališča niso imela bogatejših 
fondov in so bile nekatere predstave zaradi nakupa no­
vih oblačil in opreme sorazmerno drage. Kumbatovič je 
sklepal, da se bodo morala manjša gledališča omejiti na 
t. i. »mali« repertoar in si bodo lahko privoščila le po eno 
»večjo« predstavo na leto. Stroške predstav bi lahko 
zmanjšala dobro urejena tehnična služba, to pa sta imeli 
le ljubljanska in mariborska Drama. Obisk prireditev je 
bil v primerjavi s tujino zadovoljiv in bi lahko še narastel 
v Ljubljani, Mariboru in Kranju, neugodne pa so bile na­
povedi za Celje in Postojno.164
164 Zgodovinski arhiv Ptuj, Fond Gledališča Ptuj, š.3, Filip Kumba­
tovič: Referat o stanju poklicnih gledališč v sezoni 1951/52.
165 SGFM, GO, m. 45/213,7, in 45/213,8; SGFM, GO, m. 22/28-I, 
Korespondenca 53 in 54.
Spremembe v repertoarju gledališč v začetku petde­
setih let so bile posledica zunanjepolitičnih sprememb, 
ko se je pozornost preselila z Vzhoda na Zahod. Hitremu 
političnemu premiku ni sledila ustrezna konceptualna 
sprememba gledališkega programa, brskanje po sodob­
nejši zahodni dramatiki pa je gledališčnikom in kultur­
nim ideologom postavilo številna vprašanja. Programski 
koncept je postal posebno aktualen ob uprizoritvi prvih 
predstav s sodobnega Zahoda v ljubljanski Drami. Kritik 
in polemik o njih ne smemo razumeti le kot problem te 
kulturne ustanove, pač pa vseh slovenskih gledališč.
Zaradi vse pogostejših negativnih ocen dela SNG je 
ravnatelj Drame Slavko Jan julija 1951 ponudil predsed­
niku UO Jušu Kozaku odstop. Kozak in minister za kul­
turo Boris Ziherl sta ga zavrnila. Kozak je za slabe ocene 
in dejansko neustrezni program bolj krivil dramaturga 
Bratka Krefta, toda leta 1951 še ni mislil na njegovo za­
menjavo, čeprav je menil, da jim manjka ravno dober 
dramaturg.1®
Kritike so letele na nedodelani in nesistematični pro­
gram, nastale pa so ob spreminjanju repertoarne politike 
v začetku petdesetih let. Razprave o sestavi programa 
ljubljanske Drame so se pričele ob uprizarjanju del eksi­
stencialistov. Ko so v gledališču spomladi 1951 sestavljali 
90
program za sezono 1951/52, so računali na uprizoritev 
del katerega od njih (izbirali so med Anouilhom, Sala- 
croujem in Sartrom), a so iz kabineta ministra Borisa 
Ziherla sporočili, da to ne bi bilo najbolj ustrezno. Že ju­
nija 1951 je bilo jasno, da bo program za leto 1951/52 
neustrezen, saj še vedno ni bil izdelan dokončen kon­
cept.166 Kot predzadnja med devetimi premierami je bila 
30. aprila 1952 konec koncev le uprizorjena Anouilhova 
komedija Povabilo v grad, napisana leta 1947. Kritika je 
novost sprejela z zanimanjem, ocenila, da je to uspešen in 
precej nenavaden gledališki eksperiment, a opozorila, da 
nam prikazuje tuj svet.
Anouilhovi igri so sledila druga dela. Kritika jim je 
pripisala, da prikazujejo Slovencem neznan duhovni svet 
in so zato za precejšen del publike nerazumljiva. Nekate­
rim drugim delom s sodobnega Zahoda, predvsem 
lažjim komedijam, pa je kritika očitala, da so bulvarska, 
da nič ne povedo in da s svojo nezahtevnostjo ne sodijo 
na oder najpomembnejših slovenskih gledališč.
Tovrstne kritike so se začele ob igri Garsona Kanina 
Čez noč rojena (premiera 16. novembra 1951). O njej je rav­
natelj SNG Slavko Jan že ob uvrstitvi na program zapisal, 
da je »lahka veseloigra, muha enodnevnica, ki verjetno res ne 
spada v naš repertoar«.167 V kritiki v Novem svetu se je Janko 
Kos dotaknil vsega repertoarja ljubljanske Drame, češ da 
»ni najboljši, ker je neprimeren in nesodoben«, in da sodobnost 
in aktualnost nista ekvivalenta: »Odgovornost za nesodobno 
sestavo repertoarja nosi seveda tisti, ki ga sestavlja. Ce jejo gle­
dališko vodstvo, potem so njemu namenjeni očitki. (...). Če se pa 
repertoar sestavlja oziroma usmerja z višjih instanc, potem velja 
vse, kar se pri nas z njim v zvezi napiše, seveda tem.« V Bese­
di je napisal Andrej Hieng kritično oceno z zgovornim na­
slovom Bulvarska roba v Narodnem gledališču.169
Najostrejši kritik neustreznih repertoarjev je postal 
mladi krog Besede. V tej reviji je Taras Kermauner objavil
166 SGFM, GO, m. 45/213,7.
167 Ibidem.
168 Novi svet, VII, 1952, št. 1, str. 91-96.
169 Beseda, I, 1951-52, št.5, str.236-237.
91
serijo člankov o gledališki krizi v letih 1951-1954. Že na­
slova člankov Gledališče v krizi in kriza v gledališču. 
Nadaljevanje ali epilog gledališke krize?170 kažeta, da je bil 
Kermauner nezadovoljen z ogledanim.
170 Beseda, II, 1953, št. 5, str. 306-311, in št. 10, str. 622-626.
171 Tribuna, III, št. 18, 25.12.1953, str.4.
172 Ljudska pravica-Borba, XIX, št. 158, 4.7.1954, str.6, in št. 159, 
5.7.1954, str.5.
173 ARS, CK ZKS III, š. 2, Zapisnik seje politbiroja CK KPS, 12.10.1951, in 
Zapisnik seje politbiroja CK KPS, 20.12.1951.
174 ARS, CK ZKS III, š.27, Ziherl: Tiskovna konferenca, str.2O.
Negativnim ocenam so se pridružili drugi mlajši kri­
tiki, npr. Vasja Predan in Primož Kozak. Slednji je ob 
neki predstavi za Tribuno napisal oceno s prav tako zelo 
zgovornim naslovom Kaj pa je spet to? V slovenski drami 
postajajo neresni.171
Člani umetniškega kolektiva so kritike zavrnili, češ 
da so neustrezne in zlonamerne. V umirjenem, zrelem 
tonu jim je julija 1954 odgovoril eden najuglednejših gle­
daliških kritikov Vladimir Kralj. Dejal je, da so slabe kri­
tike posledica neustreznega in mlačnega repertoarja, pre­
mier, ki niso navdušile, in dejstva, da osrednje gledališče 
ni tisto, kar bi moralo biti, namreč ogledalo življenja, 
stisk in težav človeka sedanjega časa.172
Precej drugače je gledališče ocenjevala uradna poli­
tika, ki je prisegala na ideološko ustreznost. Ziherl je že 
mesec potem, ko je zavrnil odstop Slavka Jana, spremenil 
svoje stališče in menil, da bi morali zamenjati nekatere 
vodstvene ljudi gledališč. Še posebej je nasprotoval spre­
menjeni programski politiki SNG in ljubljanskega Mest­
nega gledališča.173 Z mlajšimi kritiki je bil enih misli vsaj v 
tem, da je repertoar SNG slab. Kriza je nastala po njego­
vem mnenju zaradi enostranske usmeritve v slabši sodob­
ni repertoar in nesistematičnega pripravljanja letnih pro­
gramov. Pri tem seveda ni omenil, da je ta slaba navada 
nastala v času, ko je bil kulturni minister in je bil torej so­
odgovoren za nedodelane programe. Rešitev iz krize je 
videl v družbenem upravljanju, ki bi »sila blagodejno vpliva­
lo na repertoarno politiko«.
92
Gledališki kritiki in Ziherl so si bili edini, da je gle­
dališki repertoar slab. V tem, kaj je slabo, pa so se razli­
kovali. Mladi (Kermauner, Hieng, Predan, Kozak) so 
kritizirali bulvarska dela, neizpovedne enodnevnice in 
nesistematični spored, Ziherla pa to niti ni toliko motilo, 
saj ta dela vsaj niso ideološko in politično polemizirala o 
domači stvarnosti. Takih iger je bilo na naših odrih še 
zelo malo, vrata gledališča pa so bila do srede petdesetih 
let mlajši generaciji, ki je kritično spregovorila o so­
dobnih problemih doma, zaprta. Od še živečih domačih 
avtorjev so gledališča igrala dela srednje in starejše ge­
neracije, ki po večini niso govorila o problemih »da­
našnjega« časa. Nekaj takšnih del so prikazali le v Mest­
nem gledališču ljubljanskem. Drama Jožeta Javorška 
Odločitev je bila tematsko po volji partijskim ideologom, 
saj je kritizirala priključitev Trsta Italiji.
Polemike je sprožila druga igra v Mestnem gleda­
lišču o sodobnih domačih problemih. To je bila komedija 
Mire Miheličeve Zlati oktober, prvič uprizorjena 25. sep­
tembra 1954. Politiki že prej niso ravno hvalili Mihe­
ličeve, deloma zaradi njenega meščanskega porekla (v 
delih je tudi prikazovala ta svet), deloma zaradi drame 
Svet brez sovraštva iz leta 1945, ko je bila v nasprotju z 
idejami Partije o revolucionarnem boju v delu takrat še 
Mire Pucove opisana utopična vera v svet brez sovraštva.
Z Zlatim oktobrom se je Miheličeva poslovila od voj­
nih tem in spregovorila o sodobnosti. V lahkotno kome­
dijo brez posebne družbene kritike je vpletla nekaj dnev­
no aktualnih dovtipov in komedija je imela 40 ponovitev. 
V Besedi je Janko Kos ocenil, da je to »proizvod nekontroli­
rane obrtne spretnosti«, ki je blizu plaže, preplitek, duho­
vičenje pa je preveč banalno. V odobravanju publike je 
videl še en opomin »vodstvom naših gledališč in piscem gle­
daliških iger, naj se čim prej in čim bolje potrudijo, da bodo na 
slovenskih gledaliških deskah oživeli predvsem prizori in ljudje 
našega sodobnega, zanimivega in predvsem umetniško oživ­
ljenega življenja«}75
93
175 Beseda, III, 1954, št.6-7, str.421-426.
Čisto drugačno oceno je objavila Ljudska pravica-Bor- 
ba, saj je Boris Grabnar o igri napisal vse najboljše.176 Po na­
vedbah Borisa Ziherla so bile ocene pozitivne zato, ker »je 
bilo za to predstavo lansirano, da se tovariš Kraigher, ki je gledal 
premiero, z delom strinja in da ga odobrava«. Ziherl je dodal, da 
to ni res, »ker ima on isto mnenje o predstavi kot jaz«, torej 
odklonilno, da pa so bile govorice zadosti za pozitivne oce­
ne: »Moje mnenje je, da je to umetniško slaba stvar in da je tako 
napisana, da so se posameznim domislekom smejali v glavnem re­
akcionarji.«177 Po Ziherlovi intervenciji je izšlo nekaj slabih 
kritik, te pa so v Slovenskem poročevalcu, Naših razgledih 
in Pavlihi sprožile polemične odmeve. Na seji komisije za 
tisk SZDLS 7. decembra 1954 so dejali, da so bile polemike o 
Zlatem oktobru neustrezne.178
176 Ljudska pravica-Borba, XX, št.231, 27.9.1954, str.5.
177 ARS, RK SZDLS, f.38, Zapisnik skupnega sestanka komisije za tisk 
in komisije za ideološko delo pri GO SZDLS, 4.10.1954, str. 2.
178 ARS, RK SZDLS, f.38, Zapisnik 17. seje komisije za tisk pri SZDLS, 
7.12.1954, str.7-10.
Drama Zlati oktober in njene kritike niso tako po­
membne, da bi morali o njih razpredati. Pomembno je le 
to, da je že nekaj aktualnih dovtipov sprožilo takšno raz­
pravo. Samo po sebi se je postavilo vprašanje, kakšne 
šele bodo reakcije uradne politike, ko se bo mlajša gene­
racija bolj uveljavila in ko se bo njena družbena kritika 
prikazala na odrih slovenskih gledališč. Ziherlov kon­
cept, kako zagotoviti ustrezno programsko politiko (torej 
omejiti možnosti za prikazovanje družbenokritičnih del), 
je bil družbeno upravljanje, ki se je bistveno razlikovalo 
od zahtev gledališčnikov po samoupravljanju.
Ivan Jerman je že julija 1953 zavrnil družbeno uprav­
ljanje v gledališču, ker bi škodilo repertoarju in ker so v 
Beogradu videli, da »je tak način upravljanja popolnoma ne­
gativen«. Dodal je: »Proti družbenemu upravljanju niso samo 
vsi gledališki kolektivi, temveč tudi vse umetniške in kulturne 
ustanove. Odločno stališče proti njemu je zavzel tudi kongres 
sindikatov prosvetno-umetniških ustanov, ki je bil nedavno 
(aprila 1953, op. p.) v Sarajevu. Na tem kongresu je bilo so- 
glano osvojeno načelo samoupravljanja gledališč.« Po tem pre­
94
dlogu bi morali biti voljeni vsi člani umetniških svetov in 
UO, skupščino, ki bi volila in imela vse pristojnosti, pa bi 
sestavljal ves delovni kolektiv.1 79 Za to se je zavzelo tudi 
Društvo dramskih umetnikov Slovenije (oz. v njegovem 
imenu predsednik Lojze Drenovec).180 Državni sekretariat 
za notranje zadeve je zabeležil, da sta precej glasno za sa­
moupravljanje in proti družbenem upravljanju agitirala 
Ivan Lesar in Valens Vodušek, upravnik SNG Juš Kozak 
pa je celo sestavil svoj osnutek uredbe o samoupravlja­
nju v SNG. Ta osnutek so oblastne strukture gladko za­
vrnile.181
Vse to pa ni imelo nobenega učinka na odločitve kul­
turne politike, ki je samoupravljanju v kulturnih ustano­
vah nasprotovala. Osnutke uredb o družbenem uprav­
ljanju v gledališčih je slovenska vlada pripravila ob 
koncu leta 1954. Ker zvezna zakonodaja še ni bila spre­
jeta, je vlada 7. januarja 1955 sprejela le odločbo o Sloven­
skem narodnem gledališču kot finančno samostojnem za­
vodu. Nasproti trem voljenim notranjim članom in trem 
po funkciji je slovenska vlada imenovala devet članov 
»izmed umetnikov ter drugih kulturnih in javnih delavcev«.
Že na prvih sejah UO SNG Ljubljana se je pokazalo 
nasprotovanje med notranjimi in zunanjimi člani. Za pri­
hodnji repertoar je bil najpomembnejši sklep o razrešitvi 
dramaturga Bratka Krefta. Predsednik UO Juš Kozak je 
nato začel iskati kandidata za novega dramaturga.183
Do pomladi 1956 so sestavili UO tudi v drugih slo­
venskih gledališčih. Razen v ptujskem so imeli v vseh 
številčno premoč zunanji člani. Ob analizi dela je sloven­
ski oblastni vrh menil, da so UO gledališč »povečini svoje 
družbene dolžnosti pravilno sprejeli«, saj so se dotaknili tudi 
»pravilnejše« programske politike.184
179 Ljudska pravica-Borba, XVIII, št.170, 5.7.1953, str.9.
180 Slovenski poročevalec, XIV št. 204, 30.8.1953, str. 5.
‘181 ARS, IS-KPK, f.6, dok. 95/54.
182 ARS, IS-Zapisniki, Zapisnik 35. seje, 21.12.1954; UL LRS, XII, 
št. 1, 13.1.1955, str.3-4.
183 ARS, IS-KPK, f.2, dok.63/55.
184 ARS, IS-KPK, f. 11, dok. 100/56.
95
Različni komentarji igre Mire Miheličeve in naspro­
tovanje samoupravljanju v kulturnih ustanovah so do­
volj zgovorno povedali, da gledališče še ne bo na široko 
odprlo vrata delom, ki govorijo o vsakdanjih problemih 
ljudi iz ideološko »sumljivega« zornega kota. Mlajša ge­
neracija je zato začela razmišljati o manjših odrih, kjer bi 
lahko prikazovala svoja dela in tiste tuje avtorje, ki zaradi 
ideoloških ovir niso prišli na program največjih sloven­
skih gledališč.
96
PROBLEMI KINEMATOGRAFIJE
S sedmo umetnostjo se je v Jugoslaviji pred 2. sve­
tovno vojno ukvarjalo le nekaj posameznikov. Medtem 
ko je nova oblast po vojni prevzela druge kulturne usta­
nove takšne, kot so bile, je nastajajočo filmsko produkcijo 
oblikovala po povsem novih organizacijskih zasnovah. 
To je bil čas največje centralizacije. Vse v zvezi s filmom 
je bilo pod nadzorom komiteja za kinematografijo vlade 
FLRJ in njenega predsednika Aleksandra Vuča, večino 
denarja pa je porabil megalomanski projekt filmskega 
mesta Košutnjak. Sele v začetku petdesetih let sta se 
proizvodno podjetje Triglav film in distribucijski Razfilm 
osamosvojila od beograjske centrale, enotna pa je ostala 
cenzurna komisija v Beogradu, ki je odločala, katere tuje 
filme je dovoljeno vrteti v Sloveniji.
Drugi umetniki so bili zaradi kritik na račun pre­
močne centralizacije večkrat grajani v vrhu KPS. V na­
sprotju z njimi so imeli filmski delavci podporo sloven­
skega partijskega vrha, ki je menil, da je treba filme 
snemati v Sloveniji in ne v Košutnjaku, da morajo film­
skim podjetjem dodeliti več denarja, kajti »na široke 
množice ima film oec ideološko-kulturnega vpliva kot pa gleda­
lišča« in ker bi bil film, posnet v Košutnjaku, dražji. Ob 
tem so poudarjali, da bo film deficiten toliko časa, dokler 
ga ne bodo plasirali na tuje trge.185
Večji problemi kot z domačim filmom so bili v 
začetku petdesetih let z uvozom tujih filmov. Pristojnosti 
centralne cenzurne komisije so bile po mnenju sloven-
181 ARS, CK ZKS III, š.2, Zapisnik razširjene seje organizacijskega 
sekretariata pri CK KPS, 17.3.1952. Več o prvih povojnih letih glej v: Brenk, 
Slovenski film.
97
skih politikov prevelike, njena politika pa preveč široko­
grudna. Boris Ziherl je dejal, da je kriterij za izbiro filmov 
za predvajanje v Sloveniji ostrejši kot v drugih repu­
blikah, vendar je bilo določeno število lahkih filmov, t. i. 
»plaže«, v distribuciji pogoj za plasiranje domačih filmov 
na tuja filmska platna. Prvi slovenski film, ki je bil po 
Ziherlovem mnenju zadosti dober za predvajanje v tujini, 
je bil Vesna, »vse drugo pa je gledališče na platnu«}86
Vpliv slovenske kulturne politike na izbiro filmov v 
obtoku v Sloveniji se je v letih 1953 in 1954 zmanjšal. Do 
konca leta 1953 je imela vsaka republika svoj Razfilm. Nato 
so ta monopol razbili in se je lahko z distribucijo ukvarjalo 
več podjetij, poleg tega pa so lahko kupljeni film plasirala 
tudi zunaj meja svoje republike. To je v Slovenijo prineslo še 
več filmov, podnaslovljenih v srbohrvaščini. Boris Ziherl je 
slovensko vodstvo opozoril, da se bo z novim sistemom iz­
gubil ostrejši kriterij za izbiro, ki je veljal v Sloveniji. Omenil 
je, da je slovenski svet za prosveto in kulturo predlagal, naj 
bi ustanovili posebno slovensko cenzurno komisijo: »Ta 
predlog pravzaprav zanika zvezno uredbo in dejansko vzpostavlja 
nekdanje stanje.« Predsedstvo SZDLS ni bilo za tako ostro na­
sprotovanje zveznim uredbam in je predlagalo, da bi pro­
blem reševali s posebno komisijo ali z družbenim uprav­
ljanjem, najbolje pa s kombinacijo obeh.187
Politični vrh se je v boju proti uvozu neustreznih 
tujih filmov oprl na aktiv komunistov pri Razfilmu, ki je 
»odigral zelo važno vlogo v borbi proti komercialnim tenden­
cam v lastnem podjetju in tudi z nekaterimi drugimi tovrstni­
mi podjetji«}88 Slovenska komisija za pregled filmov je 
bila namreč pristojna le za izdajo dovoljenj za javno 
predvajanje v Sloveniji izdelanih filmov, to pa je bil so­
razmerno majhen del filmov v obtoku.189
180 ARS, CK ZKS III, š.27, Ziherl: Tiskovna konferenca, str.3-4.
187 ARS, RK SZDLS, š.26, Seja predsedstva SZDLS, 25.2.1954, 
str. 10-18.
188 ARS, CK ZKS III, š.62, O delu organizacij ZKS od marca 1954 do 
marca 1955, Organizacijsko poročilo SZDLS, str.4.
189 UL LRS, XI, št. 18, 13.5.1954, str.317; ARS, IS-Zapisniki, Zapisnik 
18. seje, 30.4.1954.
98
Filmska kritika je bila s »plažo« zelo ostra in je le 
redke filme sprejela z navdušenjem. To velja tudi za kri­
tiko iz vrst partijskih ideologov, le da teh filmi, ki vsaj 
niso škodovali, niso tako motili. Kritike Tarasa Kermau­
nerja ali Franceta Brenka so se torej omejevale na nizko 
umetniško raven, plehkost in neizpovednost,190 medtem 
ko je Miško Kranjec temu ideološko dodal zahtevo, da bi 
lahko »obrazložili tendence tega filma, pokazali na razlike med 
meščansko in našo miselnostjo.«191 Janez Voljč (Janže) je kri­
tikom, ki so v prvi vrsti pisali z vidika filmske umetnosti, 
a pozabljali na »naše ideale«, pojasnil: »Vendar moram po­
vedati, da bolj cenim nek film, ki je resnično naš, pa čeprav je 
umetniško slabši od filma, ki je poln meščanske miselnosti.«™2
Partijo so zanimali predvsem domači filmi, ki so go­
vorili o sodobnem slovenskem človeku. Film Vesna zanjo 
ni bil moteč, saj kot lahkotna komedija z vedro vsebino ni 
imel globljih izpovednih vrednosti. Da pa bi se izognila 
morebitnemu vnašanju drugačnih pogledov na svet, je 
sklenila tudi v slovensko proizvodno filmsko podjetje 
Triglav film uvesti sistem družbenega upravljanja. Pri 
tem je vlada posnemala sistem založniških svetov, ker 
Triglav film »po svoji vsebini dela ni proizvodno podjetje, am­
pak je podobno založniškim podjetjem«.193 Filmski svet so 
ustanovili 28. januarja 1955, vlada pa je 19. februarja 1955 
imenovala njegovih enajst članov.194
Filmski svet Triglav filma je na svoji prvi seji 4. mar­
ca 1955 govoril tudi o scenariju za filrn Krvava reka.195 
Scenarij in režija sta bila delo Františka Capa, ki je takrat 
že posnel prve kadre. Toda s scenarijem se vodstvo ZKS 
ni strinjalo in je po svojih ljudeh v filmskem svetu po­
skušalo doseči spremembo scenarija. Za vodilno ideolo-
190 Glej Brenkovo kritiko v Ljudski pravici 16.-18.2.1954 in Kermau- 
nerjeve v prvih mesecih leta 1954 v Naših razgledih.
191 Socialistična misel, II, 1954, št. 11, str.693.
192 Delavska enotnost, XIII, št. 12, 19.3.1954, str.7.
113 LS LRS, 3. sklic, knj.4, Ljubljana, 1955, str.228.
194 UL LRS, XII, št.5, 10.2.1955, str. 128-129, in št. 7, 24.2.1955, 
str. 183.
195 ARS, IS-KPK, f.7, dok.66/55.
99
gijo je bilo posebej moteče to, da se glavni junak v filmu, 
zdravnik dr. Koren, po umoru domobranca znajde v mo­
ralni dilemi, da je kot človek, ki se je zavezal reševati 
življenja, nekomu, pa čeprav sovražniku, življenje od­
vzel. V povojni slovenski umetniški ustvarjalnosti je mo­
ralna dilema dr. Korena še najbolj spominjala na raz­
mišljanja junakov Kocbekovih novel Strah in pogum. Že 
med snemanjem filma je France Vreg v Ljudski pravici 
15. marca 1955 zapisal, da je to pomemben psihološki 
film in da začetni posnetki obetajo dober film. V oceni je 
povedal, da je »na sugestijo umetniškega sveta in drama­
turškega oddelka (...) Cap sredino sklenil ,zakrpati' z novim 
psihološkim momentom«.196
To, da hočejo pristojni organi v scenariju spremeniti 
nekatere dele, je komisiji za tisk SZDLS sporočil član 
umetniškega sveta Triglav filma France Perovšek: »Ko so 
že videli, da je nastopila ZK proti,Krvavi reki' in ko je bilo tre­
ba stvar razčistiti, da s tem filmom ne bi dobili nove koc- 
bekovščine in ko je o tem že razpravljal umetniški svet Triglav 
filma, je bila takoj za tem objavljena v ,Ljudski pravici' naj­
ugodnejša kritika tega filma. Saj bo ta film lahko še zelo uspel, 
vendar samo, Če bodo popravili to, na kar smo opozorili.« Spre­
meniti bi morali predvsem dele, kjer je zdravnik raz­
mišljal, da je ubijalec. Perovšek je dejal, da je z njim »vodil 
bitko pri kritiki filma« Lev Modic. Milan Apih, tako kot 
Modic član filmskega sveta, je dodal, da so v filmskem 
svetu nekateri člani zahtevali, »da je treba znova pregledati 
in popraviti scenarij«. Vregovo kritiko je ocenil za »pravi 
slavospev filmu in zafrkavanje umetniškega sveta«}97
Filmski svet se je nato sestal 7. aprila 1955. Najglas­
nejši kritiki Čapovega scenarija so bili Lev Modic, France 
Perovšek, Milan Apih in Tone Fajfar. Iz scenarija so črtali 
tista mesta, kjer so bili partizani prikazani kot »zeleni ka­
der«, ki je držal le hribe, domobranci pa kot urejena 
vojska, ki je delovala tudi brez nemške komande. Zahte-
196 Ljudska pravica, XXI, št.63, 15.3.1955, str.5.
197 ARS, RK SZDLS, f.46, Zapisnik seje komisije za tisk SZDLS, 
26.3.1955, str.7-8 in str. 18-19.
100
vali so večjo »prisotnost« Nemcev, da bi bile bolj razvid­
ne razmere okupacije in da bi bili spopadi med partizani 
in Nemci, ne pa med partizani in domobranci, ki niso 
smeli biti prikazani kot samostojna vojaška formacija. 
Filmski svet je zahteval še zamenjavo imena »organiza­
cija« s Fronta, da bo jasno, da gre za OF, in nov naslov fil­
ma. Posebej pa so zahtevali črtanje zdravnikove moralne 
dileme, ker je umoril človeka. Nekatere že posnete prizo­
re, naj bi posneli znova, in to v »popravljeni« verziji.198
Ko je France Perovšek poročal o delu filmskega sve­
ta, je takole ocenil končni rezultat posegov: »Vendar sta 
bivši umetniški svet in sedanji filmski svet v svoji intervenciji 
v času snemanja ,Krvave reke' storila samo to, da je idejnopoli­
tična koncepcija filma dobila svojo pravo jasnost, kar pa v sne­
malni knjigi, po kateri je snemal Cap, ni bil slučaj.«199
Kritika je predrugačeno verzijo filma z imenom Tre­
nutki odločitve sprejela na splošno ugodno, a ocenila, da 
ji manjka bolj natančna psihološka karakterizacija posa­
meznih likov. V Naših razgledih je Bojan Stih zapisal, da 
se režiser predvsem v srednjem delu in na koncu filma ni 
dovolj posvetil junaku (in njegovemu nasprotniku).200 
Kritika je nekoliko neupravičeno letela na Františka 
Capa. Stih kot član filmskega sveta Triglav filma, četudi 
na sejah ni bil navzoč, bi moral vedeti, da so prav te dele 
»popravili«.
Dogodki ob filmu Trenutki odločitve (Krvava reka) 
so zanimivi zato, ker je bil to zgled pravilnega delovanja 
sistema družbenega upravljanja v kulturnih ustanovah. 
Organ družbenega upravljanja, ki so ga sestavljali po 
večini »zunanji« člani, je dosegel spremembo repertoarja 
(tu scenarija), še preden je umetniško delo prišlo v jav­
nost. Poznejša cenzura ni bila potrebna. Politiki so se 
izognili neprijetnim aferam in kritikam na svoj račun.
198 ARS, IS-KPK, f. 7, dok.66/55. Primerjaj: SCFM, FO, Inventarni šte­
vilki 1273 in 1296.
'"A RS, RK SZDLS, f.46, Stenografski zapisnik posvetovanja komu­
nistov o problemih in delu UO..., 2.6.1955, str. 18-19.
200 Naši razgledi, IV, št. 10, 28.5.1955, str.253.
101
TA VRAŽJI JAZZ
Odpor do modnih novosti z Zahoda so ideologi v 
glasbi usmerili v kritiko jazza. Sinkopirani ritem jim je 
simbolično pomenil neuravnovešenost, družbeno ne­
skladje in anarhijo. Glasba iz tujega okolja in miselnega 
sveta je bila idejno popolno nasprotje zahtevam po pre­
pevanju delavskih, revolucionarnih in partizanskih pe­
smi. Moteč je bil še »divjaški« ples na to glasbo. Kritike 
jazza s političnega vrha so bile prva leta po vojni hkrati 
kritike Bojana Adamiča, glasbenika, ki je po mnenju 
ideologov s svojo glasbo slabo vplival na moralo mladi­
ne.
Časi najbolj grobih metod zatiranja jazza so sicer z 
začetkom petdesetih let minili. Prvih povojnih let pa se 
Bojan Adamič spominja predvsem po političnih kritikah, 
ki jih je poslušal na CK KPJ, po miličnikih, ki so hodili po 
plesih in jih po potrebi prekinjali, in po časopisnih gonjah 
proti jazzu, ki ga ni mogel braniti, saj so uredniki njegove 
odgovore metali v koš. Proti jazzu je bila tudi večina pro­
fesorjev Akademije za glasbo. Bojan Adamič je bil v očeh 
partijskih ideologov črna ovca slovenske glasbe.201
Jazz in Adamič sta bila redno na dnevnem redu sej 
političnih organizacij, ko so razpravljali o kulturniških 
problemih, tudi v začetku petdesetih let. Toda takrat so 
se že slišali tudi drugačni glasovi. Februarja 1951 je Franc 
Kimovec na V. plenumu ČK KPS omenil, da k dezorien- 
taciji mladine dosti pripomorejo tudi plesni klubi, »saj 
profesionalni in polprofesionalni učitelji družabnih plesov 
uvajajo nekakšne ,folklorne plese', džesisti pa se trudijo, da bi
201 Večer, XXXIII, št.285, 10.12.1977, str.10; Delo, XXXIV, št.187, 
14.8.1992, str.24.
102
mladini čim bolj ubili vsak, smisel za melodiozno in resno gla­
sbo«.202 V slovenskem političnem vrhu je prehitrim in 
enostranskim ocenam najbolj nasprotoval Edvard Kar­
delj. Ne zaradi ljubezni do sodobnih umetniških smeri, 
pač pa iz golega političnega pragmatizma, da tistega, kar 
ljudje počno iz veselja in ni naravnost škodljivo, nima 
smisla prepovedovati, saj »ni ljudem prepovedano v socia­
lizmu smejati se, plesati, norce briti in neumnosti počenjati«. 
O glasbi je v tem duhu dodal: »V Ljubljani ste imeli edini 
zabavni orkester Adamičev, pa še tega ste razgnali. Mislim, da 
to ni prav. Ljudje ne morejo živeti samo od simfonij, ampak 
morajo imeti tudi neko glasbo, ob kateri se zabavajo.«203
202 ARS, CK ZKS III, š. 1, Zapisnik V plenarnega zasedanja CK KPS, 
16-17.2.1951, str.57.
203 Ibidem, str. 75-76.
204 ARS, ZKOS, f.17, m.1, Stenografski zapisnik ustanovnega kongresa 
ZS, 23.8.1952, nepaginirano.
Predvsem v organizacijah in komisijah, ki so jih vo­
dili Ziherlovi sodelavci, takšnih ocen, kot je bila Kar­
deljeva, niso sprejemali. Ob ustanovitvi Zveze Svobod 
23. avgusta 1952 je bilo slišati tudi mnenje, da je še precej 
takšne umetnosti, ki ne krepi delavske kulture: »Na pri­
mer Bojan Adamič je bil tudi partizan, toda v vsej tisti umet­
nosti je glavni pobornik ,jazza, ki je čisto nasproten našemu 
pojmovanju kulture in našemu čustvovanju in vleče najbolj 
primitivne folklorne oblike zamorskih plemen na dan.«204
V partijskem glasilu Ljudska pravica je na dan re­
publike 29. novembra 1951 »uradno« stališče pojasnil Bo­
ris Urbančič v članku Nekaj o jazzu in demokraciji. Nave­
del je podatek, da se je na anketo Radia 59,5 odstotka 
vprašanih izreklo za jazz in 32 odstotkov proti, največ 
navdušenja za jazz pa je med mladino. Urbančič je zapi­
sal, da se pri nas uveljavlja tista oblika jazza, ki sprošča 
najbolj divjaške, prostaške in primitivne reakcije mladi­
ne. Jazz je po tem mnenju prinašal negativne vplive, Ra­
dio pa jih je razširjal v »najbolj barbarski obliki«. Za Ur­
bančiča jazz ni bil glasba v umetniški obliki, temveč 
nadomestilo za glasbo, ki pri vsakem navdušencu za jazz 
uničuje smisel za pravo glasbeno umetnost. Da si v kapi­
103
talističnih državah ne belijo glave zaradi jazza, je bilo po 
Urbančičevem mnenju samoumevno, saj je razširjanje 
neznanja in dekadence v interesu vladajočega sloja. Pri 
nas, v socialistični družbi, pa bi morali zaradi brezidejno- 
sti jazza ravnati drugače. Po mnenju, da »ne spada niti v 
radio (...) niti kam drugam«, je Urbančič končal: »V borbi za 
kvaliteto in idejnost je glasbeno vodstvo našega Radia pokazalo 
premalo doslednosti. Njegova ,demokratična' odločitev, da te 
muzike ,ne bo mogoče vreči iz programa' samo zato, ker je ta 
glasbeni surogat nekaterim poslušalcem všeč, lahko zadovolji 
kvečjemu buržoaznega demokrata, za nas pa je to premalo 
demokracije, kajti tej demokratičnosti manjka bistveno - socia­
listična vsebina.«205
Urbančičev članek je sprožil polemiko za jazz ali 
proti njemu. Nekateri skladatelji resne glasbe so potegnili 
z Urbančičem. Matija Bravničar se je zavzel za bolj »slo­
vensko« lahko glasbo, za jazz v Sloveniji pa je dejal, da je 
le kopija »inozemskega jazza«, ki kvarno vpliva na mla­
dino, saj jo odtujuje pravim višjim glasbenim vredno­
tam.206 Tudi Karol Pahor je priznaval jazzu le pravico do 
obstoja v podzemskih labirintih nočnega življenja. Na­
sprotovati pa bi morali uvajanju jazza v kulturnoprosvet- 
ne ustanove in pri vzgajanju odraščajoče mladine. Pahor 
ni sprejel utemeljitve, da izhaja jazz iz črnskih obrednih 
pesmi, ki so ritmične in melodične. Pri jazzu je to po­
grešal. Jazzu v Sloveniji je priznal le, da »je ta glasba opra­
vila že dobršen del svojega vzgojno uničevalnega poslan­
stva«.207
Krog mladih in Bojan Adamič sta reagirala po svoje. 
Beseda je v odgovor Urbančiču objavila prispevek Vasje 
Ocvirka Demokratično razpravljanje o jazzu. Kampanje 
proti jazzu je imel za neupravičene, ker kritiki niso poznali 
izvora in pomena glasbe, o kateri so razpravljali. Kam­
panje so, je menil Ocvirk, klerikalizem, »a ne v škrlatni, 
temveč v rdeči obleki«, kajti z zavračanjem jazza ne bo mla-
205 Ljudska pravica, XII, št. 1 74, 29.11.1951, str. 10.
206 Slovenski poročevalec, XII, št. 304, 30.12.1951, str. 6.
207 Ljubljanski dnevnik, II, št.28, 2.2.1952, str.4. 
104
dina nič kaj drugačna, saj večina pravih ljubiteljev jazza 
spoštuje tudi simfonično glasbo. Nasprotoval je »ab­
surdnosti, do katerih je privedlo sodobno iskanje lahke glasbe«, 
in dodal, da sam raje posluša jazz v dobri izvedbi kot pa 
»Čajkovskega v izvedbi diletantov«, »Shakespeara v izvedbi Kul- 
turno-prosvetnega društva na Betajnovi« in »jazz v izvedbi raz­
nih orkestrov, ki nabijajo v naših nočnih lokalih«. Ob koncu je 
Ocvirk zapisal, da bo radio še naprej vrtel jazz, ker je treba 
lahko glasbo »iskati v dognanjih jazza, ne pa v mejah Straus­
sa«. To v Ljubljani že dela človek, ki je namesto pohvale 
dobil »le skromen naziv ,zapadnega usmerjenca'«.208
To je bil dirigent Zabavnega orkestra Bojan Adamič. 
Sredi marca 1952 se je tudi sam oglasil z razpravo v Slo­
venskem poročevalcu. Kritikom je zameril preveč po­
splošene in površne fraze o jazzu in dejal, da tako kot pri 
drugi umetnosti obstaja dobra in slaba izvedba jazza. 
Prvi v diskusiji je analiziral različne jazzovske stile (be­
bop, dixieland, swing, sweet music, progresivni jazz). 
Nasprotnikom je svetoval, naj navedejo konkretne pri­
mere dobre in slabe lahke glasbe, da si bodo vsaj na ja­
snem, o čem se pogovarjajo. Enako velja za ples. Adamič 
je končal, da avtorji lahke glasbe ne mislijo splezati na 
Parnas, temveč le dati delovnim ljudem nekaj novih po­
pevk, ki bi jih z veseljem poslušali.209
Svojima kritikoma Ocvirku in Adamiču je Boris Ur­
bančič odgovoril aprila 1952 v Ljubljanskem dnevniku v 
seriji člankov V čem je moč obrambe jazza. Očitke je po 
večini zavračal s stališča idejnosti, ki je »strašilo« za ljudi 
s takšno miselnostjo, kot jo ima Ocvirk. Okrcal je še Bese­
do, ker objavlja članke, v katerih ni sledu idejnosti. V od­
govoru Adamiču je Urbančič zapisal, da je želja, dati 
nove popevke, ki bi ustrezale potrebam delovnih ljudi, 
»žalitev na račun človeka« in da se izmika pravim proble­
mom. Urbančičev članek je bil precej ironičen, o samem 
problemu pa ni povedal kaj dosti. Za pomoč v kritiki
208 Beseda, I, 1951-52, št.5, str.222-224.
209 Slovenski poročevalec, XIII, št.62, 13.3.1952, str.6, in št.63, 14.3. 
1952, str.4.
105
jazza je uporabil tudi mnenja Gorkega in Marxa. Ob kon­
cu je navedel, da je bil »mestoma jedek in pavlihovski« zato, 
ker je bil to že Ocvirkov in Adamičev ton (kar ne drži, op. 
p.) in ker sta to človeka, ki se na problematiko zelo dobro 
spoznata, pa nista »po vsem tem, kar je diskusija že prinesla, 
priznala svoje zmote, če že nista mogla ovreči dejstev, ki govore 
proti njunemu stališču«. (Dejstev je bilo, kot je omenil Ada­
mič, bore malo, op. p.) Stališče do jazza je bilo za Borisa 
Urbančiča le »del širšega problema: našega odnosa do vplivov 
dehumanizirane buržoazne umetnosti«.™
S podobnimi stališči, kot je bilo Urbančičevo, se je 
kritiki Adamiča in »barbarskega dekadentnega raka, o kate­
rem govorimo«, na dan zmage 9. maja 1952 pridružil še 
Mitja Vošnjak.211
Čeprav je bilo v razpravi veliko govora o vplivih na 
mladino, se polemika ni razširila na mladinske revije. 
Vodstvo Ljudske mladine Slovenije je zato 14. aprila 1952 
poudarilo, da bi se morala s kritiko jazza diskusiji pri­
družiti revija Mladina.212 Vendar se je Mladina v raz­
pravo o vrednostih jazza vključila šele z enoletnim za­
ostankom, pa še takrat članek ni bil pisan po volji 
političnih in mladinskih funkcionarjev. Julija 1953 je 
namreč dr. Radoslav Hrovatin pojasnil izvor jazza od 
začetnega ragtima prek različnih oblik, kot so bile foks­
trot, blues, charleston itd. Sklenil je: »Prvotni jazz torej ni 
bil neka okostenela šablona, ampak je podajal pestro, nepresta­
no se razvijajoče doživljanje muzikantov. (...) Tako je jazz kre­
pil ustvarjalni polet sodobnega človeka, ki se je mogel primerno 
estetsko izživljati ob vrtoglavem razvoju sodobne tehnike, in­
dustrije in družbe.«™
Hrovatinov članek je bil prvi od naštetih objavljen 
po VI. kongresu ZKJ in ukinitvi agitpropa, ko so postaja­
le tudi kritike jazza vse manj ostre. Čas odpiranja kultur­
nih ustanov zabavnim usmeritvam (v kinematografiji 
Vesna, v gledališču Miheličeve Zlati oktober, ko je bil
210 Ljubljanski dnevnik, II, št.83, 7.4.1952 - št.86, 10.4.1952.
2 ,1 Slovenski poročevalec, XIII, št. 109, 9.5.1952, str.2.
212 ARS, DE II, LMS, f.72, Zapisnik seje biroja CK LMS, 14.4.1952.
213 Mladina, XI, št.26, 7.7.1953, str.2, in št.27, 14.7.1953, str.4.
106
Pavliha vse bolj pavlihovski itd.) je prinesel tudi dru­
gačne ocene jazza z najvišjih mest. Pod vplivom Karde­
ljevih stališč je bilo tako v poročilu na III. kongresu ZKS 
maja 1954 natančno zapisano: »Nesmiselno je biti načelno 
proti jazzu, ki lahko tudi s svojimi modernimi izraznimi sred­
stvi pozitivno vpliva na razpoloženje delovnega človeka, na 
njegovo vedrino. Jazza ne odklanjamo zato, ker je jazz, marveč 
odklanjamo samo tiste njegove nezdrave izrastke, ki nimajo več 
nobene zveze niti z glasbo niti s plesom.«2'4
Precej posplošeno stališče je treba osvetliti iz širšega 
zornega kota. Med tesnejšim navezovanjem Jugoslavije 
na Zahod v prvi polovici petdesetih let se je močno širil 
tudi zahodni, posebej ameriški kulturni vpliv. Najprej ga 
je hotela politika nasilno zatirati, ko pa je spoznala, da je 
to neuspešno in nesmiselno, je začela priznavati njegove 
zasluge in vrednote. Te je omejila na nekaj prvin. Pred­
vsem je poudarjala tehnične dosežke Zahoda, pri tem pa 
menila, da ti ne služijo osvobajanju delovnega človeka, 
temveč le bogatenju kapitalistov.
Shematizacija vodilne politične strukture je odsevala 
tudi v kulturni sferi. Uveljavljal se je nov pogled na lahko 
glasbo. Jazzovskim glasbenikom so začeli priznavati ve­
like tehnične sposobnosti in zasluge pri sproščanju de­
lovnih ljudi po napornem delavniku. Odrekali pa so jim 
kakršnekoli vzgojne in idejne prvine, ki naj bi prav tako 
bile del umetniške ustvarjalnosti.
214 Tretji kongres ZKS, str. 146.
107
LK IN PROTI ABSTRAKTNI UMETNOSTI
Druge zvrsti umetnosti so bile zaradi ožjega kroga 
publike in manjšega vpliva na javno mnenje pod manj­
šim pritiskom vladajoče ideologije kot revije, gledališče, 
film in glasba. V slikarstvu je bila ost ideoloških kritik 
uperjena predvsem proti abstraktnemu slikarstvu. Toda 
to so bile bolj obrobne opazke, kot pa celovite analize, kot 
so jih npr. izdelali v komisijah SZDLS za revije.
Slovenskih impresionistov in Mihe Maleša v začetku 
petdesetih let že niso več ocenjevali tako slabo kot prva 
leta po vojni. Med slovenskimi likovniki so bili pri obla­
steh najslabše zapisani Zoran Mušič, Karla Bulovec in Sta­
ne Kregar. Mušič zato, ker je med zapovedanim kulturnim 
molkom leta 1944 razstavljal v Trstu in Benetkah, bil sode­
lavec angleške obveščevalne službe in se po vojni kot 
uveljavljen umetnik na Zahodu - po podatkih slovenske 
policije - razglašal za »pregnanca iz Titove Jugoslavije«  
Njegova dela prvo desetletje po vojni niso bila na ogled v 
Ljubljani. Karla Bulovec je leta 1953 na novo stopila v kato­
liško konfesijo (izstopila 1922), kar so imele oblasti za pro­
vokacijo, pa tudi njen ciklus risb mrtvih mačk, prikazan na 
retrospektivni razstavi leta 1954, se ni vklapljal v ideološke 
sheme vladajoče ideologije in kritike niso bile ravno naju­
godnejše.216 Stane Kregar je bil po prepričanju partijskih 
ideologov največji »dekadent« med slikarji.217
2,5 ARS, IS-KPK, f. 12, dok. 172/56.
216 Več o Bulovčevi glej: Ivan Mrak-Taras Kermauner: Obločnica, ki se 
rojeva, Maribor 1987, str.87-89. Glej še kritiko Vojka Tkavca pod zgovor­
nim naslovom Ne verjamem v takšno umetnost: Ljudska pravica, XIX, 
št. 84, 10.4.1954, str. 7.
2,7 Glej npr. Ziherlov elaborat Marksistično-leninistična teorija umet­
nosti, ARS, DE II, Partizanski arhiv, (.666.
108
Zahodni likovni vplivi so prihajali v Slovenijo s po­
sredovanjem tržaških galerij. Trst in slovenski zamejski 
slikarji (npr. Avgust Černigoj in Lojze Spacal) so tako po­
stali kulturni posredniki med Slovenijo in Zahodom.
Prve polemične besede o sodobnih likovnih tokovih 
so se slišale ob razstavi moderne francoske umetnosti 
maja 1952 v Moderni galeriji. Kritiki so po večini oce­
njevali, da francoski slikarji prikazujejo nam tuj, neznan 
svet, ki ga naš človek težko razume. Rado Bordon in 
dr. Stane Mikuž nista podelila najboljših ocen. Luc Me- 
naše pa je zapisal, da so vzrok kritikam abstraktne umet­
nosti »le neprožnost in nedialekticnost mišljenja ter hkrati 
estetska konservativnost« in da si je lahko na razstavi po 
dolgem času razširil obzorje, razmišljal in tudi užival. 
Razstavi je zaželel »zelo veliko nasledstva« 
Razprava o teh vprašanjih se je nadaljevala ob razstavi 
Rika Debenjaka in Staneta Kregarja novembra in decembra 
1953 v Moderni galeriji. Ljerka Menaše je v oceni v Ljudski 
pravici-Borbi pohvalila razstavljena dela in zapisala, da je 
ocena, da je abstraktna umetnost »zgolj likovni izraz propada 
buržoaznokapitalističnega družbenega razreda« le preveč pre­
prosta in poenostavljena.219 Njen mož Luc Menaše pa je v 
Naših razgledih med vrsticami zapisal, da je moč zago­
varjati eno znanstveno strujo ali eno gospodarsko politiko, 
nikakor pa ne zgolj ene umetniške smeri.220
V Slovenskem poročevalcu je Josip Vidmar slabo 
ocenil Staneta Kregarja, češ da je v nekaj letih zamenjal 
več umetniških stilov, zaradi nerealistične osnove in 
»spričo globokega dvoma o možnostih prepričevalnega ab­
straktnega slikarstva«.221 Ziherl se je glede Kregarja strinjal 
z Vidmarjevo kritiko in dejal, da se pristaši abstraktne 
umetnosti preveč prilagajajo tujim miselnim in umet­
nostnim vplivom.222
218 Naši razgledi, I, št.7, 31.5.1952, str.22-23.
214 Ljudska pravica-Borba, XVIII, št.302, 6.12.1953, str.8.
220 Naši razgledi, II, št.24, 5.12.1954, str.21.
221 Slovenski poročevalec, XIV, št.293, 13.12.1953, str.4.
222 ARS, CK ZKS III, š.27, Ziherl: Tiskovna konferenca, str. 12-14.
109
V nasprotju s prej omenjenimi umetniškimi zvrstmi 
so se pri slikarstvu razhajala mnenja med kritiki samimi, 
kulturni ideologi pa v razprave niso aktivneje posegali. 
Med uveljavljenimi likovnimi kritiki partijskih ideologov 
niso preveč navduševale ocene Emilijana Cevca in Frana 
Sijanca, med mlajšimi pa predvsem Luca Menašeja.
Oktobra 1954 je Ziherl ugotovil, da se modernistični 
tokovi krepijo, da »ne gledamo na razstavah drugega, kakor 
zapadnjaške, primitivistične slike« in da pristaši teh tokov 
»duše vse okrog sebe«. S svojim vplivom in z zvezami v ko­
misiji za kulturne zveze v Beogradu so dosegli, da dosti 
razstavljajo in prodajajo. Pri tem je omenil Kregarja, Spa­
cala in Černigoja, češ: »Upravičeno se ostali umetniki pri­
tožujejo, posebno, ker so ti ljudje nam politično tuji. So v glav­
nem reakcionarji, klerikalci, medtem ko naši mlajši ljudje - 
komunisti - ne pridejo nikamor.« Ziherl je še okrcal tisk, ker 
so o Kregarju in drugih »reakcionarjih« objavljali pozitiv­
ne ocene in jim delali reklamo.223
Leto in pol kasneje je dejal, da bi se lahko »v likovni 
kritiki mogoče bolj razmahnili oziroma angažirali boljši, trez­
nejši in naprednejši ljudje«, ki bi zamenjali ideološko ne­
ustrezne kritike, »ne pa da se je danes široko razmahnil kleri­
kalec Cevc, ki nastopa kot Steletov naslednik«.224 O likovnem 
kritiku Novih obzorij Franu Šijancu pa je Lev Modic za­
pisal, da so njegova prizadevanja, utrditi položaj moder­
ne zahodne umetnosti na Slovenskem brezuspešna, ker 
opisujejo tuj in ne domač svet: »Moderna umetnost v 
oblikah, kot jih poznamo, in v argumentacijah njenih zagovor­
nikov ima že čisto značaj stanovske zaprtosti.«225
Likovnih kritik, pisanih po Ziherlovem konceptu 
kulturne politike, v medijih ni bilo. Na tem področju ni 
nastopal kakšen izrazitejši ideološki kritik, kot sta bila 
npr. za revije Lev Modic in Miško Kranjec.
223 ARS, RK SZDLS, f.38, Zapisnik skupnega sestanka komisije za tisk 
in komisije za ideološko delo SZDLS, 4.10.1954, str. 12.
224 ARS, RK SZDLS, f. 50, Zapisnik seje komisije za tisk pri predsedstvu 
SZDLS, 9.2.1956, str.25.
225 Ljudska pravica, XX, št.266, 7.11.1954, str.5.
110
AMATERSKA KULTURNA DRUŠTVA 
V LETIH 1952-1955
Pri obravnavi kulturnopolitičnih tokov pod prevla­
do Ziherlovega koncepta se ni moč izogniti množični 
amaterski kulturni ustvarjalnosti. V nasprotju z »vrhun­
sko« kulturo je imela vso podporo politike »delavska«, 
saj je marksistična ideologija razglašala delavstvo za vo­
dilni dejavnik družbe. Ziherlovi pogledi na kulturo so 
imeli od leta 1945 močan vpliv na razvoj množične ama­
terske kulturne dejavnosti. Z imenovanjem ideologov s 
podobno miselnostjo na vodstvena mesta v zvezah kul­
turnih društev pa je dobil Ziherlov koncept močnega za­
govornika v vodstvu delavskih kulturnih društev.
Po V. plenumu CK KPS 16. in 17. januarja 1951 so 
oblastniki razrahljali ozke ideološke zahteve glede pro­
gramov pevskih, gledaliških in drugih odsekov, ki so na­
stale v času, ko so popolnoma posnemali sovjetski vzor. 
Ocenjevanje programov pa je bilo še naprej podrejeno 
marksističnim načelom v interpretaciji vladajoče KP.226 
Kadar so v vodstvih političnih organizacij razpravljali o 
kulturnoprosvetnem delu, so največkrat obravnavali dva 
problema. Prvi je bil ideološka ustreznost programa 
društev. Drugo vprašanje je bilo, kako doseči dotok mla­
dih, politično zanesljivih kadrov v vodstva društev. Ti 
naj bi preusmerili programe v zaželeno smer, da ne bi 
bilo neljubih zapletov.
Za enostrankarsko in ideološko uniformirano 
usmerjenost vsega družbenega življenja je bilo precej ne­
navadno, da je bilo v letih 1952-1955 kulturnoprosvetno
226 Gabrič, Slovenska agitpropovska, str. 618-620.
111
delo organizirano dvotirno. Monopolni vlogi Ljudske 
prosvete Slovenije od leta 1945 se je leta 1952 pridružila 
Zveza delavsko prosvetnih društev Svobod, ki je zdru­
ževala največja društva. Kot kolektivni član se je vključila 
v Ljudsko prosveto Slovenije, a je delovala precej avto­
nomno.
V Ljudski prosveti Slovenije je bilo včlanjenih več 
kot 700 društev. Od začetka leta 1952 je izdajala štirinajst­
dnevnik Ljudska prosveta. Prejšnje glasilo Obzornik je 
postalo s tem letom bolj poljudnoznanstvena in literarna 
revija za širši krog bralcev; od leta 1953 je Obzornik 
izdajala Prešernova družba. Na II. kongresu Ljudske pro­
svete Slovenije januarja 1950 so za predsednika vnovič 
izvolili Prežihovega Voranca, po njegovi smrti mesec dni 
kasneje pa je predsedniško mesto zasedel dotedanji pod­
predsednik France Bevk. Oba sta bila na tem mestu bolj 
kulturniški okras, saj sta imela večjo besedo pri delu pod­
predsednik Franc Kimovec in tajnik Janko Liška, pre­
našalca idej agitpropa CK KPS v vrhovne organe Ljudske 
prosvete.
Zvezo delavsko prosvetnih društev Svobod so usta­
novili 23. avgusta 1952 v Trbovljah. Združila je okoli 120 
društev, po večini nekdanjih sindikalnih kulturno umet­
niških društev, ki so imela številno članstvo, bila delavna 
in prevladovala v industrijskih središčih. Za predsednika 
Zveze Svobod so izvolili Ivana Regenta. Zveza je izdajala 
glasilo Socialistična misel. Svobode naj bi bile bolj delav­
sko razredne, naslanjale so se na tradicijo predvojnih ko­
munističnih Svobod in Vzajemnosti. Razrednost se je ka­
zala že v tem, da so ustanovni kongres in vse kasnejše 
prestavili iz Unionske dvorane v Ljubljani, kjer je zboro­
vala Ljudska prosveta Slovenije, v industrijske kraje s šte­
vilnim delavstvom. Ustanovitev Zveze Svobod je bila 
rezultat akcije, ki jo je spodbudil VIL plenum CK KPS 
januarja 1952, preciziral pa njegov politbiro na seji 16. fe­
bruarja 1952.
227 Gabrič, Slovenska agitpropovska, str. 642-644; Ljudska prosveta, I, 
št. 16, 1.8.1952, str.4.
112
Poleg Ljudske prosvete in Zveze Svobod, ki sta delo­
vali v okviru OF in njene naslednice SZDL, v Sloveniji ni 
bilo drugih zvez amaterskih kulturnih društev. Predvoj­
no dejavnost je hotela nadaljevati tudi katoliška Prosvet­
na zveza, a so jo oblasti že leta 1945 prepovedale.228 Dia­
lektični materializem oz. marksizem je bil torej tisti 
temelj, na katerem je bilo dovoljeno legalno združevanje 
Slovencev v amaterska kulturna društva.
228 Gabrič, Slovenska agitpropovska, str. 518-520.
229 Ljudska prosveta, II, št. 15, 17.7.1953, str. 1-2.
Vsaj do začetka leta 1954 so v vodstvih organizacij 
spoznali, da povzroča organizacijska struktura (dvojno 
članstvo in vodstvo, dve direktivni reviji, »dvojno« 
plačevanje članarin) na terenu neljube odzive - zakaj vse 
dvojno, ponekod že kar organizacijsko zmedeno, ko pa 
so linija in pravila igre enaki za vse. Problemov niso 
kratkomalo razrešili s potezo z vrha, ker Partija po uki­
nitvi agitpropa ni imela komisije za kulturno problema­
tiko. Organizacijska zmeda pa nikakor ni učinkovala na 
dejavnost. Prav nasprotno, ta se je brez idejne kontrole 
razmahnila, včasih sicer v nezaželeni smeri.
Kulturnopolitična razmišljanja so bila po večini 
usmerjena v delo najmočnejših društev, Svobod. Njihov 
ideolog Ivan Regent je takole začrtal njihove naloge: »Vsa 
kulturno umetniška dejavnost naših Svobod je - ponavljam - 
ogromne važnosti. Pevski zbori, recitacije, dramatične predsta­
ve nimajo samo namena posredovati ljudem umetniški užitek, 
marveč tudi namen ljudi vzgajati. (...) Le to bi rekli, da se ne 
smemo ustaviti pri tej dejavnosti in se z njo zadovoljiti.« 
Naštel je najbolj učinkovite oblike dejavnosti, ki bi mora­
le biti jedro prosvetnega dela: predavanja, tečaji in izpo­
sojanje knjig. Opozoril je, da mora to delo potekati v so­
cialističnem duhu, ker so bile zastarele malomeščanske 
ideologije po njegovem mnenju dobre le še za v muzej.229
O podrejenosti amaterskih društev ideologiji naj­
bolje priča politično »neljub« dogodek, ki se je zgodil 19. 
julija 1953 ob odkritju Kidričevega spomenika v Rogaški 
Slatini. Tamkajšnji pevski zbor je »bil izrecno opozorjen, da 
113
naj ne daje takih pesmic na program, ampak naj zapojejo kako 
partizansko pesem«. »Odsvetovanih« pesmi niso navedli, 
verjetno pa je zbor pel slovenske narodne namesto revo­
lucionarnih in partizanskih. Vzrok za slabo izbiro so lo­
kalni partijski veljaki našli v tem, da zbora na prireditvi 
ni vodil oboleli dirigent, pač pa pomožni pevovodja, ki je 
bil organist v hrastniških cerkvah. Po tem so politiki skle­
pali, »da ni bilo vse to slučajno«.230
230 ARS, CK ZKS III, š. 1, Zapisnik IX. plenarnega zasedanja CK ZKS, 
18.12.1953, str.22-23.
231 ARS, Z KOS, f. 11, m. 13, Zapisnik seje predsedstva ZS, 29.10.1953.
232 ARS, CK ZKS III, š.1, Zapisnik IX. plenarnega zasedanja CK ZKS, 
18.12.1953, str.29.
233 ARS, CK ZKS III, š.2, Zapisnik seje izvršnega komiteja CK ZKS, 
2.3.1954, str.1-2.
Kljub pomanjkanju zborovodij je vodstvo Zveze 
Svobod oktobra 1953 zaradi te slabe politične izkušnje 
določilo, da morajo vse Svobode »narediti pregled, katera 
društva imajo pevovodje, ki so bili ali so še mežnarji ali organi­
sti. Z društvi se bo treba na primeren način pogovoriti, da taki 
ljudje ne bi več vodili naših pevskih zborov. Ce drugega pevo­
vodje nimajo, naj pevski zbor raje razpustijo. Isto velja za diri­
gente in režiserje.«231 To okrožnico so na terenu razumeli 
različno. Ponekod so razširili predpis na vse člane pev­
skih zborov in Svobod in začeli množično izključevati 
ljudi, ki so hodili k maši.232
O tem, da bi v vodstvih slovenskih političnih organi­
zacij že leta 1953 resneje analizirali prosvetno dejavnost, 
ni podatkov. S problemi, predvsem organizacijskimi, je 
člane izvršnega komiteja CK ZKS na seji 2. marca 1954 
seznanil predsednik Zveze Svobod Ivan Regent. Našte­
val je podatke, od slovenskega partijskega vrha pa 
pričakoval predloge, kako uresničiti osnovno nalogo: 
»Svoboda in društva Ljudske prosvete bi morala biti neke vrste 
predsoba ZK, organizacije, ki bi pripravljale naše ljudi in jih 
uvajale v socialistično miselnost. Njihova naloga je napraviti iz 
nekomun is tov kom unis te. «233
V diskusiji so pohvalili predvsem Svobode, sprošče­
nost v njih in usmeritev iz leta 1952, da dela ne dirigirajo 
114
v tolikšni meri kot v Ljudski prosveti. Izvršni komite ni 
sklenil nič dokončnega, Kraigher in Marinko pa sta ome­
nila, da se mora s tem problemom ukvarjati kulturno- 
prosvetna komisija SZDLS.234
Razpravam o kulturnoprosvetnem delu se niso mo­
gli izogniti niti na III. kongresu ZKS, ki je bil od 18. do 20. 
maja 1954 v Ljubljani. V uvodnem referatu je Miha Ma­
rinko slabo ocenil jazz, folkloro in pretirano naslanjanje 
na tradicijo, ker naj bi zaradi tega zaostajala rast delavske 
kulture. V komisiji za ideološko-politična vprašanja je 
Regent o Svobodah dejal, da so to delavska društva, ki so 
za komuniste bistvenega pomena.235
Predsedstvo SZDLS se je s kulturnoprosvetno pro­
blematiko ukvarjalo 27. maja 1954, tik pred II. kongresom 
Zveze Svobod. V uvodnih besedah je Boris Ziherl omenil, 
da so o tem govorili že na seji komisije za idejno vzgojno 
delo236 in ugotovili, da bi morali ustvariti vertikalno sa­
mostojno organizacijo Svobod, ker dvojna organiziranost 
(na vrhu samostojna, na terenu v okviru Ljudske prosve­
te) povzroča težave. V razpravi so jasno podprli politiko 
Zveze Svobod in kritizirali Ljudsko prosveto. Od nje Par­
tija ni dobila politično pričakovanih rezultatov, saj so na 
podeželju še prevladovali stari programi.237
II . kongres Zveze Svobod je bil 29. in 30. maja 1954 v 
Celju. Zveza je tedaj štela 131 društev z nekaj manj kot 
40.000 člani. Pohvalili so socialno strukturo članstva z 
več kot 60 odstotki delavcev in le slabo četrtino na­
meščencev ter moč članov ZK, saj jih je bilo sedmina 
članstva, in to predvsem na vodilnih mestih.238 Poudarili 
so, da se mora delo Svobod širiti tudi na podeželje, torej 
tja, kjer naj bi prevladovala Ljudska prosveta, da morajo
234 Ibidem, str. 2-6.
235 Tretji kongres ZKS, str. 146-147 in 211-217.
236 Zapisnik 1. seje komisije je iz 25. 5.1954 (ARS, RK SZDLS, f.20), a 
je zelo skop. Verjetno so na seji dali iztočnice, ki jih je Ziherl navedel na seji 
predsedstva.
237 ARS, RK SZDLS, š.26, Zapisnik seje predsedstva SZDLS, 27.5.1954.
238 ARS, ZKOS, f. 17, m. 2, Organizacijsko poročilo Zveze DPD Svo­
boda, in Pregled društev, članstva in odsekov.
115
pri delu upoštevati sklepe III. kongresa ZKS, zavzeli so 
se za širšo mrežo knjižnic, poudarili pomen Prešernove 
družbe za množično idejno delo in se izrekli proti profe­
sionalizmu v društveni dejavnosti. Za predsednika zveze 
so vnovič izvolili Regenta, novi tajnik pa je postal Roman 
Albreht.239
239 ARS, ZKOS, f. 12, m.2, Osnutek zapisnika II. kongresa Svobod, 
29.-30.5.1954 v Celju, in Poročila komisij.
240 ARS, ZKOS, f.5, m.4, Posvetovanje Ljudske prosvete, 8.5.1954, 
str.46 in 51.
Podpora oblastnikov politiki Svobod in dejstvo, da 
so na organizacijo kongresa Ljudske prosvete Slovenije 
kar nekako pozabili, sta napovedovala razvoj dogodkov. 
Spor, če ga je sploh možno tako imenovati, ni bil načelen. 
Redne letne okrajne ljudskoprosvetne skupščine so v le­
tih 1952-1954 po večini ugodno ocenjevale rezultate dela 
preteklih let. Sporne okoliščine so nastajale le zato, ker so 
večino dela opravili v Svobodah, ki jih je bilo za okoli 
šestino vseh društev, niso pa bile primerno zastopane v 
okrajnih skupščinah. Poleg tega so v vodstvu Zveze Svo­
bod predvsem pod vplivom predsednika Regenta zahte­
vali hitrejšo preusmeritev programa v dialektičnomate- 
rialističnem in marksističnem duhu, tisk, ki ga je vodila 
Ljudska prosveta Slovenije, pa tem zahtevam ni zado­
voljivo sledil. Na terenu so Svobode in prosvetna društva 
ponekod zgledno sodelovali, drugod pa ubrali vsak 
svojo pot in so se Svobode ubadale z »delavsko«, druga 
društva pa s »podeželsko« prosveto. Da so se politiki 
vedno bolj nagibali na stran Svobod, je treba deloma pri­
pisati tudi temu, da je bila politična teža Regenta, člana 
izvršnega komiteja CK ZKS, povsem nekaj drugega kot 
veljava čedalje manj aktivnega Bevka.
V vodstvih zvez ter v višjih političnih strukturah 
ideja enotne organizacije še ni dozorela, na nižjih mestih 
pa že. Prvič je naravnost vprašala vodilne, zakaj sta po­
trebni dve organizaciji, tajnica okrajnega odbora Ljudske 
prosvete Postojna Ema Hojkar na posvetovanju 8. maja 
1954. Predlagala je, naj bo prihodnji kongres Ljudske pro­
svete Slovenije in Zveze Svobod skupen.240
116
Vodstvi obeh organizacij sta se sestali 15. marca 
1955. Albreht in Regent sta naštela težave in predlagala 
več možnih rešitev: popolnoma ločeni organizaciji, 
združitev z načinom dela Svobod ali ostati pri starem. 
Navzoči so soglašali, da je statut Ljudske prosvete iz leta 
1950 preživet, ker nosi navlako administriranja, dirigi­
ranja in neupoštevanja pobud s terena. Njen kongres je 
bil zaenkrat le odložen, ne pa odpovedan. Kako bodo 
sprejeli dokončno odločitev, je povedal Regent: »Svoboda 
ni bila ustanovljena zaradi tega, ker si jo je želel Regent ali ker 
si jo je kdo želel imeti, temveč je Svoboda bila ustanovljena po 
sklepu našega politbiroja. (...) Ne gre za to, da bi diskutirali o 
tem, ali naj namesto ene zveze imamo dve ali več zvez in da naj 
Svoboda izostane iz teh zvez, gre za to, kako organizirati poleg 
Svobod še ostalo izobraževalno in prosvetno delo. O likvidaciji 
Svobod ne moremo sklepati mi, ampak more sklepati naš polit­
biro oziroma naš CK.«
Preden je izvršni komite CK ZKS o tem razpravljal, 
so na terenu sami naredili spremembe in s tem vplivali 
na kasnejše odločitve. Skupščina Ljudske prosvete okra­
jev Kranj in Radovljica je 20. marca 1955 sklenila, »naj 
nova zveza združuje vsa društva Gorenjske, brez ozira na to ali 
so ,Svobode' ali kulturno-umetniška društva. (...) Napačno bi 
bilo govoriti o neki ,svobodaški' in neki ,kudovski' kulturi, kajti 
vsa društva stremijo za istimi cilji in bo zanje najbolje, če se 
združijo v enotni organizaciji.«242 Še korak dlje so naredili v 
ljutomerskem okraju 26. marca 1955. Po združitvi so po­
slali izvršnemu odboru Ljudske prosvete Slovenije pripo­
ročilo, naj se »taka vzajemnost ustvari tudi med obema repu­
bliškima vodstvoma,^ naj se v republiškem merilu ustvari 
enotno vodstvo«.243 Še v nekaterih drugih okrajih so na 
občnih zborih pomladi 1955 ustanovili enotne zveze.
Izvršni komite CK ZKS je o nadaljnji usodi prosvet­
ne dejavnosti sklepal 15. aprila 1955. Stane Kavčič je po­
novil napake pri delu Ljudske prosvete in njeno formal-
241 ARS, ZKOS, f. 11, m. 13, Zapisnik seje predsedstva Zveze DPD 
Svoboda skupno s člani predsedstva LPS, 15.3.1955.
242 Ljudska prosveta, IV, št.7, 7.5.1955, str.4.
243 Ljudska prosveta, IV, št.8-9, 20.6.1955, str.1. 
117
no nadrejenost Svobodam. Omenil je, da so na terenu 
mnenja, da je dvotirnost nepotrebna in da zahtevajo 
enotno organizacijo. Predlagal je skupen kongres, izve­
den tako, da stari svobodaši ne bi imeli občutka, da se 
ukinja njihova zveza. Predvsem ne bi smeli odstopiti od 
načina dela Svobod, torej bi morali vztrajati pri tem, da bi 
bilo manj dirigiranja, okrožnic in manifestativnosti kot v 
Ljudski prosveti Slovenije in da bi čim bolj upoštevali po­
bude od spodaj.244
244 ARS, CK ZKS III, š.7, Zapisnik seje izvršnega komiteja CK ZKS, 
15.4.1955, str.1-3.
245 Ibidem, str. 3-6.
246 Ibidem, str.6-11.
Nato je Regent predlagal, kako naj bi potekala 
združitev, ne da bi kdo pomislil, da se ukinja ena ali dru­
ga organizacija. Na terenu bi ostalo po starem, torej enot­
no kot prej, okrajne odbore Ljudske prosvete bi po 
možnosti odpravili, če pa jih na terenu hočejo imeti, naj 
bodo brez profesionalnih kadrov in ne smejo diktirati 
dela v nasprotju s stališči Zveze, kot se je občasno dogaja­
lo. Na začetku bi se dejansko združili le vodstvi obeh 
organizacij, skupni predsednik pa bi bil Regent.245 S pred­
logi niso vsi soglašali. Marinko in Kraigher sta na­
sprotovala ideji le enega centra (torej ukinitvi okrajnih 
zvez), ker bi s tem ustvarili še večjo možnost za dirigi­
ranje. Kraigher je dodal, naj bo novi statut čim bolj ohla­
pen, da ne bodo zavrte ideje od spodaj, saj so Svobode 
dokaz, da so najboljši rezultati sad dela društev, ki so naj­
manj zavezana strogo začrtanim organizacijskim obli­
kam in smernicam. Sklenili so, da bodo postale Svobode 
glavni dejavnik v ljudskoprosvetnem delovanju, da bo 
kot skupno glasilo ostala Socialistična misel, le glede no­
vega imena se niso dokončno odločili. To in druge nejas­
nosti naj bi razčistili v vodstvih obeh zvez oziroma, kot je 
rekel Kavčič, »v najožjem krogu, da se razprava ne izcimi v 
očitanje, kdo je delal več napak«. Konkretne predloge je mo­
ralo potrditi predsedstvo SZDLS.246
Skupni iniciativni odbor za pripravo kongresa, se­
stavljen iz vodstvenih članov obeh organizacij, je spo­
118
mladi in poleti pripravil vse za izvedbo načrta. Po sklepu 
izvršnega komiteja CK ZKS 15. aprila 1955 je moralo 
rezultate in predloge pregledati predsedstvo SZDLS. To 
je storilo 8. septembra 1955. Člani predsedstva so se stri­
njali s Stanetom Kavčičem in z Borisom Kraigherjem, ki 
sta deloma v nasprotju z Regentovimi stališči predlagala, 
da je treba stremeti predvsem po enotnem vodstvu na 
vrhu, naj bo statut čim bolj ohlapen in naj bo že v imenu 
nove zveze jasno, da ne gre za ukinjanje teh ali onih, am­
pak za združevanje. Kraigher je predlagal možno novo 
ime Zveza Svobod in ljudsko-prosvetnih društev. Občin­
skih in okrajnih zvez ne bi smeli ukinjati, organizacijo 
dela pa bi morali bolj prepustiti v odločanje amaterskim 
kulturnim ustvarjalcem samim. Zmanjšati ali celo ukiniti 
pa bi morali profesionalni aparat.247
247 ARS, RK SZDLS, š.26, Seja predsedstva SZDLS, 8.9.1955, 
str. 20-44.
Ljudska prosveta Slovenije in Zveza Svobod sta v 
skladu s temi stališči sklicali izredni kongres prosvetnih 
društev Slovenije 22. in 23. oktobra 1955 na Jesenicah. 
Med pripravami in tudi kasneje so ga večkrat imenovali 
združitveni kongres. V bistvu je šlo za tretja in hkrati 
zadnja kongresa obeh organizacij. Vodstvene strukture 
so ga izvedle zaradi pritiska članstva in ga lahko štejemo 
za prvega, katerega odločitve so vsaj deloma izsilili ama­
terski prosvetni ustvarjalci sami in ni bil zgolj rezultat 
dela ozkega kroga vodilnih politikov. Ti so le prisluhnili 
predlogom s terena in jih politično in ideološko dodelali.
Kongres je bil deloven, kar je dotlej veljalo le za II. 
kongres Zveze Svobod, medtem ko sta bila kongresa 
Ljudske prosvete Slovenije (leta 1947 in 1950) izrazito 
manifestativna. Delegati so sprejeli pravila Zveze Svobod 
in prosvetnih društev Slovenije, kot se je imenovala nova 
organizacija. V 1. členu so poudarili kolektivno članstvo 
v SZDLS in delo v duhu njenih načel. Glede organizi­
ranja na terenu je statut prepustil pobudo prosvetnim 
ustvarjalcem samim. Najvišji organ Zveze je bil kongres, 
v vmesnem času ga je vodil svet Zveze, tekoče posle pa 
119
opravljalo predsedstvo sveta. Da je kongres resnično 
upošteval pobude s terena, se vidi v 15. členu pravil, ki je 
predvideval ustanavljanje začasnih ali stalnih sosvetov, 
npr. gledaliških ali pevskih. Ti so namreč pri nekaterih 
okrajnih zvezah delovali zelo uspešno že več let. Pravila 
so bila, upoštevaje predlog izvršnega komiteja CK ZKS, 
kratka in niso organizacijsko omejevala društev kot stari 
statut Ljudske prosvete Slovenije/48
Tudi izvoljeni 60-članski svet je bil lahko mnogo bolj 
učinkovit kot prejšnji, več kot 130-članski glavni odbor 
Ljudske prosvete Slovenije, ki je bil le redko sklepčen. Za 
predsednika 15-članskega predsedstva so izvolili Ivana 
Regenta, podpredsednika sta postala France Bevk in Pav­
le Kovač, tajnik pa Roman Albreht.249 Glavni mesti, pred­
sedniško in tajniško, sta torej zasedla vodilna človeka 
Zveze Svobod.
248 Izredni kongres prosvetnih društev Slovenije, Jesenice, 22.-23. ok­
tobra 1955, Ljubljana, 1955, str. 113-119.
249 Ibidem, str. 120-121.
Jeseniški kongres je na prosvetnem področju sklenil 
prvo povojno desetletje. Če bi moral poudariti, kaj je pri­
nesel novega, bi na prvo mesto brez dvoma postavil 
možnost za večjo organizacijsko sproščenost, neunifor- 
miranost in prilagajanje kulturne politike pobudam s te­
rena. Trganje tesnih ideoloških spon ni samodejno pome­
nilo živahnejše ustvarjalnosti. Na bolj sproščeno ozračje 
je morala prosvetna dejavnost počakati še nekaj let. Na 
Jesenicah pa so, kot se je pokazalo kasneje v sosvetih, 
ustvarili razmere tudi za vsebinske spremembe.
120
ZIHERLOVA NAČELA 
MED DVEMA OGNJEMA 
(1956-1961)

NOVI POGLEDI
V SLOVENSKEM POLITIČNEM VRHU
Sredi petdesetih let je začel del slovenskega par­
tijskega vrha zagovarjati stališča, ki so se precej razliko­
vala od Ziherlovih. Ni jih izoblikoval kakšen izrazitejši 
kulturni ideolog, temveč sta bila njihova glavna zagovor­
nika tedanji in kasnejši predsednik slovenskega izvršne­
ga sveta Boris Kraigher in Stane Kavčič. Na kulturniški 
sceni nista nastopala tako glasno kot Ziherl, Kranjec, Re­
gent ali Modic, sta pa vendarle v nekaj intervencijah iz­
pričala precej drugačne poglede od ideologov, ki so še 
imeli glavno besedo pri oblikovanju kulturne politike.
Nove poglede bi težko poimenovali z imenom ali 
njihovim nosilcem. Marsikatere značilnosti napovedujejo 
večjo ideološko in politično sproščenost, ki je na Sloven­
skem med vladavino komunistov v največji meri zažive­
la v drugi polovici šestdesetih let v partijskem »liberaliz­
mu«. Spremembe v drugi polovici petdesetih let bi lahko 
šteli za prve zametke »liberalizma«, ki je bil prekinjen po 
Kraigherjevem odhodu v Beograd leta 1962 in je ponov­
no zaživel med Kavčičevim predsednikovanjem.
V drugi polovici petdesetih let so torej v partijskem 
vrhu zagovarjali dvoje pogledov. Ziherlov koncept, ki 
smo ga že spoznali, se je uveljavljal s pomočjo političnih 
struktur, obeh komisij SZDLS, ideološke komisije CK 
ZKS, zvez amaterskih kulturnih društev in revij, ki so 
jih urejali Ziherlovi somišljeniki. V Društvu slovenskih 
književnikov se je njegov vpliv zmanjšal leta 1950, ko je 
predsednika Miška Kranjca zamenjal France Bevk.
V nasprotju s takšno politiko je skušal Boris Krai­
gher kot predsednik vlade uveljavljati drugačne poglede 
z oblastnimi strukturami. Med njegovo vlado so mesta 
123
predsednikov in sekretarjev republiških svetov za šol­
stvo, kulturo in prosveto ter znanost zasedli ljudje, ki 
niso bili najožji sodelavci komisij SZDLS in CK ZKS. To 
so bili dr. Joža Vilfan, Vlado Vodopivec, Boris Kocijančič, 
Vlado Majhen, Beno Zupančič itd.
Razmerje moči med političnimi in oblastnimi struk­
turami se je spreminjalo od leta 1956. Maja 1956 so razde­
lili svet za prosveto in kulturo LRS na svet za šolstvo in 
svet za kulturo in prosveto, člane novih svetov pa imeno­
vali 11. julija 1956.1 Predsednik sveta za kulturo in pro­
sveto je 23. maja 1956 postal Boris Kocijančič, predsednik 
sveta za šolstvo pa Milko Goršič; tega je 28. februarja 
1957 zamenjal Vlado Majhen. Kocijančič in Majhen sta 
ostala predsednika do ukinitve svetov letu 1962. Sekretar 
sveta za šolstvo je bil v letih 1956-62 Ludvik Gabrovšek. 
Vlado Vodopivec je ostal sekretar sveta za kulturo in pro­
sveto, pozneje pa so ga imenovali za skupnega sekretarja 
svetov za kulturo in prosveto ter za znanost. Decembra 
1957 so namreč znanstvene in visokošolske zadeve iz­
ločili iz resorja sveta za kulturo in prosveto, ustanovljen 
pa je bil svet za znanost LRS.2 Tega je do maja 1959 vodil 
Milko Goršič, nato pa dr. Joža Vilfan. Sekretarja Vlada 
Vodopivca je maja 1959 zamenjal Beno Zupančič.
1 UL LRS, XIII, št. 13, 3.5.1956, str. 121-123, in št. 23, 12.7.1956, 
str. 205.
2 UL LRS, XIV, št. 43, 5.12.1957, str. 721.
Predsedniki svetov so imeli po novih predpisih veli­
ko večjo moč kot prej Anton Melik in Dolfe Vogelnik. 
Opazno je, da so imena nova in da po večini niso iz vod­
stev komisij predsedstva SZDLS in CK ZKS. Proti koncu 
tega desetletja in v začetku naslednjega so »Kraigherjevi« 
ljudje zmanjšali vpliv »Ziherlovih« in jih zamenjali tudi 
na vodilnih političnih funkcijah.
Zapisal sem že, da se je Ziherlov kulturnopolitični 
koncept uveljavljal predvsem s političnim strukturami, 
Kraigherjev pa z oblastnimi. To se kaže že v organizi­
ranju novinarskih konferenc. Do konca leta 1957 je konfe­
rence, na katerih so vodilni politiki diktirali novinarjem 
124
stil in vsebino poročanja, običajno sklicevala komisija za 
tisk predsedstva SZDLS, nato pa urad za informacije pri 
slovenski vladi.3
3 ARS, RK SZDLS, f. 78, Zapisnik seje komisije za tisk pri predsedstvu 
SZDLS, 28.2.1958.
4 Oder 57, str. 81.
5 Ibidem, str. 101-102.
6 Ibidem, str. 55.
7 Svobodna misel, XXXI, št. 4, 26.2.1993, str. 11.
Bistvena razlika med Ziherlovimi in novimi pogledi 
je v tem, da Kraigher in sodelavci v javnosti niso nastopa­
li kot izraziti kulturni ideologi, temveč so uveljavljanje 
drugačnih pogledov prepuščali kulturnim delavcem sa­
mim. Dogajanje so spremljali iz ozadja, to pa je večkrat 
pomenilo tiho soglašanje s stališči kulturnikov.
Kraigherja si je mlajša generacija zapomnila po po­
sredni podpori njeni ustvarjalnosti. Taras Kermauner je v 
spominih na Oder 57 zapisal, da tega in drugih novih 
gledališč sploh ne bi bilo, če ne bi za tem stala Boris Krai­
gher in slovensko partijsko vodstvo: »Želelo si je dotoka 
novih idej, svežih sil, vendar v okviru danega od partije; želelo 
si je rahlih spodbud, ki bi jih dane strukture mogle vsrkati in s 
tem revitalizirati.«4 Zato jih je Kraigher poklical, »nas pova­
bil na večerjo in nam sporočil svoje pomisleke, zahteve, predlo­
ge. Ta način seveda ni bil demokratičen, bil pa je kraljevski. 
Kralj nas je obdaril z Odrom.Peter Božič je navedel, da si 
je Kraigher skupaj z Josipom Vidmarjem ogledal njegovo 
delo na Odru 57.6
Igor Torkar se je spominjal ustanovitve Perspektiv 
takole: »Boris Kraigher (je) nekoč povabil kakšnih dvajset naj­
uglednejših mlajših kulturnikov na slovesno kosilo in jim med 
drugim rekel tudi nekako takole: ,Mi smo v demokratični 
državi, imeti moramo opozicionalno revijo, tukaj imate revijo, 
torej pišite.' In začeli so seveda pisati.«7 Drago Sega je dejal, 
da je ustanovitvi Perspektiv poleg Kraigherja botroval 
Edvard Kardelj. To, pravi Šega, »vem zagotovo, ker sem bil 
tudi sam (kot glavni urednik Sodobnosti) med tistimi književ­
niki, ki jih je B. Kraigher v navzočnosti Kardelja, B. Ziherla, 
J. Vilfana in morda še koga seznanil s sklepom o ustanovitvi
125
Perspektiv in nam vsaj v eliptični obliki nakazal tudi razloge 
zanj«.0
Različna stališča politikov do umetnosti, konkretno 
do jazza, je opazil tudi Bojan Adamič. Ziherl je bil po nje­
govem mnenju precej izobražen človek, ki »je v sebi nosil 
ogromno stvari, s katerimi ni vedel kaj početi«. Odnos posa­
meznikov iz slovenskega političnega vrha do jazza je opi­
sal takole: »Boris Kidrič je bil v vsem mnogo bolj širok (kot 
Ziherl, op. p.). Njega to v bistvu ni dosti zanimalo. Nekajkrat 
sva se pogovarjala, toda on je rekel: To je tvoja stvar. Tudi Bo­
ris Kraigher je gledal na stvari mnogo bolj širokosrčno. Boris 
Ziherl pa ne.« Kardelja, po Adamičevem mnenju, »to tedaj 
ni zanimalo«.9
Boris Kraigher je nastopal precej iz ozadja, Stane 
Kavčič pa se je nekajkrat angažiral v javnosti. Njegov naj­
pomembnejši kulturnopolitični nastop v tem času je bil 
prikrita kritika Regentovih stališč v govoru na konferenci 
Svobod 7. septembra 1956. S tem govorom so se začeli 
uveljavljati drugačni pogledi v množični amaterski dru­
štveni dejavnosti. Kavčič ni zahteval amaterizma za 
vsako ceno in je v nasprotju s prosvetno dejavnostjo, ki jo 
je zagovarjal Regent, spodbujal razvoj živahnejših oblik 
dela.10
Ziherl je pri ocenjevanju dela kulturnih ustanov 
podpiral krepitev UO kot tistih organov družbenega 
upravljanja, s katerimi so komisije predsedstva SZDLS in 
CK ZKS uveljavljale svoja stališča. V nasprotju s tem je 
Kraigher junija 1955 poudaril, da mora dobiti več besede 
v delu kulturnih ustanov kolektiv, UO pa naj določa le 
okvirne smernice za delo ustanove. Sestajal naj bi se le 
nekajkrat na leto, medtem ko naj bi si vodstvo kulturne 
ustanove pridržalo pravice, ki jih je že imelo: »Zdi se mi 
pa, da se upravni odbor ne bi smel neposredno vtikati v tista 
vprašanja, o katerih so do formiranja upravnega odbora samo­
stojno odločali organi same ustanove, pač pa v glavnem v tiste
8 Inkret-Šega, Pet pisem, str. XXXVIII.
9 Delo, XXXIV, št. 187, 14.8.1992, str. 24.
10 ARS, ZKOS, f. 12, m.4, Zapisnik konference Svobod, 7.9.1956. 
126
funkcije, ki jih je imel v preteklosti državni aparat, Ministrstvo 
za prosveto in kulturo, torej tiste pozicije, ki so jih ti organi 
imeli zakonito in po predpisih, ne pa tiste, ki si jih je ta organ 
prilastil na osnovi prakse.« UO naj bi skrbeli za materialno 
osnovo, sistematizacijo delovnih mest, ne bi se pa vtikali 
v bistvo dela ustanov: »V tem pogledu bi morali pustiti tem 
institucijam veliko svobodo. Zdi se mi, da je tudi vprašanje re­
pertoarne politike v gledališču, pri filmu in radiu stvar, ki naj 
jo vodi sama ustanova, upravni odbor pa razpravlja samo o 
splošni črti in opozarja na javno mnenje. V glavnem pa naj o 
tem odločajo organi same ustanove.«n
Na že omenjenem posvetovanju komunistov, članov 
UO kulturnih ustanov, 2. junija 1955, na katerem je iz­
rekel te besede, so Kraigherjevo stališče podprli med po­
litiki Vlado Vodopivec in med kulturniki Juš Kozak in 
Bojan Stih; ta sta trdila, da laik težko odloča o pomemb­
nih umetniških vprašanjih. Milan Apih je dejal, da je to 
tehnokratsko naziranje, in izrazil bojazen, »da obstajajo 
tendence omejevanja upravnih odborov pri njihovem bedenju 
nad umetniškim programom in sploh umetniškim vodstvom 
ustanov«}2 Kraigher ni soglašal s tem in je poudaril, da bi 
ob popolni oblasti UO zvodenela odgovornost vodstve­
nih ljudi kulturnih ustanov. Vsak naj odgovarja za svoje 
delo, je trdil Kraigher, in če se bo direktor pregrešil proti 
družbenim načelom, ga bo treba zamenjati ali postaviti 
pred sodišče. Dodal je, da je težko biti direktor, če si pod 
pritiskom: »Sicer pa kar priznajmo! Tudi jaz ne bi hotel biti 
direktor, če bi imel kvalifikacijo za to, Če bi se mi upravni odbor 
toliko vtikal v konkretno delo kot se sedaj.«13
Posvetovanje je zanimivo že zato, ker je imel na njem 
Ziherl stransko vlogo in se je šele proti koncu vključil v 
razpravo. Kraigherjevim mislim ni odkrito nasprotoval. 
Rekel je le, da bi morali komunisti odigrati važno vlogo v 
UO, da bi obdržali »pravo« smer.14
" ARS, RK SZDLS, š.46, Stenografski zapiski posvetovanja komu­
nistovo problemih in delu UO (...), 2.6.1955, str. 5-7.
12 Ibidem, str. 29.
13 Ibidem, str. 37.
14 Ibidem; glej celotni zapisnik.
127
Naslednja pomembna vsebinska razlika je bila v odno­
su do dela amaterskih kulturnoprosvetnih društev. Med­
tem ko sta jih Ziherl in Regent razglašala za temelj delavske, 
socialistične kulture in v nasprotju s tem sodila, da v cen­
tralnih kulturnih ustanovah prevladuje »dekadenca«, pri 
zagovornikih novih pogledov tega ni bilo. Neomenjanje teh 
stališč in Kavčičevo nasprotovanje zahtevam o popolnem 
amaterizmu na konferenci Svobod sta vse bolj razbijali 
razlikovanje vrhunske in delavske umetnosti.
Razliko opazimo tudi v odnosu do tujih vplivov v 
kulturi. Pokazala se je ob neuspešnem poskusu, da bi v 
Ljubljani organizirali ameriško čitalnico. Vodstvo komisij 
političnih organizacij je v takšnih poskusih videlo tujo 
propagando. Pri tem je Ziherl omenil, da tuja propagan­
da ni presenetljiva, »če ti visoki funkcionarji Sveta za prosve­
to celo predlagajo ustanovitev ameriške čitalnice v Ljubljani«}5 
Mislil je na Vlada Vodopivca, ki je v Beogradu atašeju za 
kulturne stike ameriške ambasade obljubil, da bo o tej 
možnosti povprašal v Ljubljani. Po pogovorih v Ljublja­
ni, očitno tudi z Ziherlom, pa je atašeju sporočil, da za to 
ni možnosti »zaradi izredno težkih stanovanjskih prilik«}6 
Tuje propagande Ziherl s tem ni mogel zatreti, saj so 
brošure v Sloveniji razširjali s posredovanjem ameriške 
čitalnice v Zagrebu.
Ena pomembnejših razlik je bila še odnos do intelek­
tualcev, ki so bili od leta 1945 dalje sodno ali politično 
preganjani. Do srede petdesetih let so bile njihove 
možnosti za nastope v javnosti sila skromne, za časa dru­
ge Kraigherjeve vlade pa so se zaradi splošnih jugoslo­
vanskih trendov bistveno povečale.
Razlik med enim in drugim konceptom bi lahko 
našteli še več. Toda pomembnejše je vprašanje, kaj je 
razlike povzročalo. Boris Kraigher in Stane Kavčič sta 
bila bolj kot nosilca sprememb v kulturni politiki nosilca 
reformnih poskusov v gospodarstvu. Zavedala sta se, da 
128
15 ARS, RK SZDLS, š.46, Zapisnik skupne seje komisije za tisk in ko­
misije za ideološko vzgojno delo predsedstva SZDLS, 11.5.1955, str. 11.
16 ARS, SPK LRS, f.31, dok. 161/1-55.
lahko k uspešnejšemu uresničevanju gospodarske refor­
me pripomoreta le bolj strokovno usposobljen kader in 
upoštevanje pobud iz vrst inteligence. Povečanje deleža 
proračuna za kulturne ustanove je bilo le logično na­
daljevanje poskusov, da bi reformirali gospodarstvo. 
Poudariti pa je treba, da je bila podpora kulturnim usta­
novam dokaj enostranska, namenjena je bila predvsem 
tistim, ki so povratno spodbujali rast družbenega pri­
hodka. To so bili inštituti tehničnih strok, visoko in stro­
kovno šolstvo, manj pa umetniške ustanove, še najmanj 
pa humanistika in družboslovje.
Če sem do sedaj razlagal razlike med Ziherlovimi in 
(recimo pogojno po predsedniku vlade) Kraigherjevimi 
pogledi, moram omeniti, kje razlik ni bilo. Predvsem so 
vsi izhajali iz marksističnih temeljev in socialističnega 
družbenega sistema, čeprav so se interpretacije teh poj­
mov razlikovale. Tudi glede odnosa do inteligence iz ka­
toliškega svetovnonazorskega kroga razlik ni bilo; to 
smo videli že pri Mohorjevi družbi. Enotnost je veljala 
tudi pri stalnih poskusih, da bi centralizirali in poenotili 
»jugoslovansko« kulturo. V prvem povojnem desetletju 
kritike centra niso bile ostre, v drugi polovici petdesetih 
let pa so se krepile iz Ziherlovega in še bolj iz Kraigher­
jevega kroga.
Se v nečem sta si bila koncepta podobna. Oba sta do­
ločila meje dopustnosti, ki jih kulturniki niso smeli pre­
koračiti. Oba sta torej nastopala s pozicij vladajoče ideo­
logije in vladajoče politične garniture ter njunih potreb in 
zahtev. Kraigherjeve meje so bile širše od Ziherlovih, a še 
vedno meje. V nasprotju z drugimi politiki pa Kraigher 
ni prišel v odprt konflikt s kulturniki kot Ziherl veliko­
krat ali Stane Kavčič leta 1964 ob ukinitvi Perspektiv. Z 
veliko politično spretnostjo je konkretne akcije prepuščal 
v izpeljavo podrejenim v vladi. Ti so bili že zaradi svojih 
strokovnih sorodnosti za kulturnike sprejemljivejši sogo­
vorniki kot nekateri ideologi iz Ziherlovega kroga, ki so 
imeli veliko kulturnopolitično moč, pa nikakršnih kvali­
fikacij.
129
Razlike znotraj slovenskega partijskega vrha kljub 
obstoju dveh različnih pogledov na kulturno problema­
tiko niso bile ostre in niso vodile do izrazitih nasproto­
vanj kot npr, leta 1972 ob Kavčičevem odstopu. Zato ne 
smemo poenostavljeno trditi, da so bile kulturnopolitične 
afere sad notranjih nasprotij v vrhu ZKS. Na nekatere 
probleme sta Kraigher in Kavčič gledala dosti strpneje 
kot Ziherl. Njuna načelna zadržanost glede uporabe 
ostrejših ukrepov je trajala toliko časa, dokler niso bili 
prizadeti osnovni interesi Partije, tj. oblast, in dokler niso 
bili preveč glasno poudarjeni dvomi o njeni pravilni 
politiki.
Spremenjeno ozračje sredi petdesetih let so kulturni 
ustvarjalci razumeli drugače kot pragmatiki med politiki. 
Razmišljanja so šla dostikrat prek meje dopustnosti, ki jo 
je določila politika. Kritike so bile pogosto odgovor na 
močnejše uveljavljanje družbenega upravljanja v kulturi, 
ki se mu je priključil še komunalni sistem, oba pa sta na­
redila slovenski kulturi precej škode. Stališča politikov in 
kulturnikov si niso bila tako nasprotna kot pred leti, saj 
so bili oboji za večjo ideološko sproščenost, a so to 
različno pojmovali. To pa je pripeljalo do paradoksalne 
situacije, saj je bila druga polovica petdesetih let tako po 
eni strani čas, ko je pričela ZK rahljati ideološki oklep, po 
drugi strani pa čas najštevilnejših kulturnopolitičnih afer.
Vzrokov za ta paradoks je več. Prvi je ta, da je bilo 
stališče politike v začetku le načelno, vendar ideologom 
ni bilo povsem jasno, kako bo to videti v praksi. Drugi je, 
da so dajali pobude politični pragmatiki, med Slovenci 
Kardelj, Kraigher in Kavčič, na kulturnopolitično linijo 
pa so vplivali v ideologijo zaverovani Ziherl, Modic, Re­
gent in drugi. Tretji vzrok je vsejugoslovanski. Uradna 
zvezna stališča o poenotenju, ki bi prineslo pocenitev in 
manjšo porabo proračunskih sredstev, težnjah po sociali­
stičnem okviru kulture in komunalnem sistemu, so bila 
le zamaskirane težnje po centralizaciji in ustvarjanju 
enotne jugoslovanske kulture. Slovenski kulturni delavci 
so na te pojave reagirali hitreje in ostreje kot slovenska 
130
politika. So se pa oboji vsaj v tej točki na začetku šestde­
setih let znašli na isti valovni dolžini.
Čeprav sta imela Ziherl in Kraigher v nekaterih pri­
merih dokaj različne poglede, nista prišla v konflikt. Poli­
tično gledano bi lahko celo govorili, da je Kraigher potre­
boval Ziherla. Potreboval je nekoga, da je opravil 
»umazano delo«, nekoga, ki se je bil pripravljen ob aferah 
kot kulturni ideolog in zaverovan marksist spoprijeti s 
kulturniki. Tega Kraigherjevi ministri niso počeli.
Številne afere je sprožil ves slovenski partijski vrh z 
Borisom Kraigherjem vred. Razlika med političnim prag­
matikom in politično nespretnim naivnežem je v tem, da 
je Kraigher deloval v zakulisju in ni javno govoril o kul­
turnih problemih. Boris Ziherl pa je vodil ideološki in po­
litični boj proti kulturnikom in si v očeh slovenskih inte­
lektualcev prislužil številne črne pike.
131
UKINITEV REVIJ BORI IN BESEDA
Ob nekaj manjših aferah, npr. ob igri Mire Mihe­
ličeve, scenariju Krvave reke in reviji Svit, so resnejši 
konflikti na kulturnem področju nastali ob ukinitvi lite­
rarnih revij. Katere afere so bile pomembne, manj po­
membne in nepomembne, je težavno določiti, še posebej, 
ker se za njimi skrivajo usode ljudi; vsaj nekateri so imeli 
pozneje številne probleme. Pomembnost afer bom oce­
njeval predvsem z njihovim učinkom na javno mnenje, 
odmevnostjo med kulturniki in politiki ter z ocenami 
uradne slovenske politike, kako negativne politične od­
meve je afera povzročila.
Glede revialnega življenja sem že omenil, da so kritike 
letele predvsem na Besedo, Naše razglede in Nova obzorja. 
Toda prvi udarec, da so po sklepu političnih struktur ukinili 
revijo, ni bil namenjen nobeni od omenjenih revij. Pri Svitu 
je v končni fazi le šlo za nekakšno (samo)ukinitev pod težo 
slabih finančnih razmer, ki pa jih je seveda povzročila kul­
turnopolitična akcija. »Slovesa« prve s političnim sklepom 
ukinjene literarne revije so deležni Bori, ki so po dveh zbor­
nikih v letu 1954 leto kasneje izhajali kot dvomesečnik. »Re­
vija za književnost in kulturo« je izhajala v Kopru, ni pa bila 
ozko primorsko naravnana. Uredništvo je objavilo tudi več 
prispevkov piscev, ki jih je Partija ocenila negativno, npr. 
Daneta Zajca, Lojzeta Kovačiča, Lava Čermelja in Lojzeta 
Spacala.
Člani komisije za tisk SZDLS so že ob prvi številki 
marca 1955 premišljevali, da bi morali skupaj z ideološko 
komisijo obravnavati probleme nove revije,17 a se to leta 
17 ARS, RK SZDLS, f.46, Zapisnik seje komisije za tisk pri SZDLS, 
12.3.1955, str. 7.
132
1955 še ni zgodilo. Da ne bi bilo političnih zapletov, so 
imeli nekateri Člani uredništva Borov stik z okrajnim ko­
mitejem ZK Koper. Del uredniškega odbora je zagovarjal 
strpnejše stališče do oblasti; med temi člani je bil odgo­
vorni urednik Srečko Vilhar. Nekateri člani so bili agre­
sivnejši v kritiki razmer. Tako je Feruccio Jakomin v uvo­
dniku prve številke Borov posredno kritiziral kulturne 
ideologe: »Mi odklanjamo vsako še tako dobronamerno po­
moč, o kateri vnaprej vemo, da bi hromila našo samostojnost.« 
Ali: »Zastonj bi se spet trudili, če bi bilo rečeno, da se moramo 
brezpogojno zadovoljiti s tem, kar imamo, in če ne bi smeli 
spodbijati nazorov, ki so pomanjkljivi v odnosih do napredka in 
družbe.«™
Skupna seja obeh komisij SZDLS, na kateri so obrav­
navali Bore, je bila šele leto dni po prvem predlogu. Ude­
ležila sta se je tudi urednik revije Srečko Vilhar in pred­
sednik okrajnega komiteja ZK Koper Albert Jakopič. 
Analizo revije je sestavil Lev Modic. Presodil je, da so 
Bori izraz težnje razvijanja lokalnih središč v kulturne 
centre, kar je posledica decentralizacije uprave. Lepo li­
kovno opremo, kvaliteten papir in izplačevanje hono­
rarjev začetnikom po uredbi za literate je imel za razme­
tavanje denarja. Pomembnejše je bilo po Modičevem 
mnenju to, da revija ni imela dovolj dobrih sodelavcev. 
Razložil je, da v reviji »originalne in pomembne poezije ni«, 
tako je tudi s prozo, da pa je treba povsem drugače 
ocenjevati razprave in eseje. Medtem ko je pri poeziji in 
prozi pohvalil objavljanje še ne uveljavljenih mlajših pis­
cev, je Modic opozoril, da za razpravni del to ne velja. O 
eseju Mirka Vedrinjaka o Goethejevem Faustu (objavljen 
je bil v št. 5-6, str. 304-308) je dejal, da »po osvoboditvi ni­
sem pri nas bral še nobenega takega manifesta iracionalizma, ki 
hoče iz umetnostne sfere ustvariti novo religijo«. Modic je kri­
tiziral preveliko poudarjanje Nietzscheja in ga razglasil 
za poskus rehabilitacije tega filozofa, kar »je izrazito regre­
sivno in antimarksistično delovanje«. Koncept revije je bil po 
njegovem mnenju napačen, objavljanje splošnih ugotovi-
18 Bori, I, št. 1, februar 1955, str. 3.
133
tev o odnosu med kulturo in politiko pa je bilo posreden 
napad na »današnje stanje«. Modic je predlagal spre­
membo uredniške politike, zmanjšanje subvencije in par­
tijsko kazen za komuniste v uredniškem odboru.19
V razpravi po Modičevem uvodnem referatu so se 
pokazala različna stališča. Branko Babič je kot Primorec 
zagovarjal izhajanje Borov, Albert Jakopič pa je omenil, 
da so zaradi napak, ki jih je naštel Modic, na seji sekreta­
riata okrajnega komiteja ZK Koper že sklenili, da bodo 
revijo ukinili. Srečko Vilhar pri obrambi revije ni dobil 
prevelike podpore. Ideologi so dejali, da so Bori proizvod 
idejne nejasnosti, revija, ki ni potrebna in za katero sub­
vencija ni upravičena. Opazno je bilo stališče, da se s 
takšno revijo manjša zanimanje za centralne revije v 
Ljubljani (ki so bile pod ideološkim nadzorom centra) in 
da to velja tudi za mariborska Nova obzorja.20
Po Ziherlovem mnenju je storilo uredništvo Borov 
napako, ko »so prevzeli del bivših Svitovcev in sploh del 
avtorjev, katerih proizvode druge revije zaradi nizke kvalitete 
nerade jemljejo«. Znova je poudaril ideološke pregrehe Bo­
rov, Češ kaj učitelja v Brdih zanimajo Nietzsche, eksisten­
cialisti in Kafka. Zavzel se je za predlog (ki ga je pred tem 
omenil Vlado Vodopivec, le da ga je Ziherl po svoje pri­
redil), »naj bi bila to kulturna revija, ki bi dejansko predstav­
ljala izraz prizadevanj Zveze kulturnoprosvetnih društev na 
Koprskem in sploh na Primorskem, občasna priloga kakega 
primorskega časopisa«. Jakopiču je svetoval, da »kako admi­
nistrativno ukinjanje revije na podlagi sklepa komiteja ne bi 
bilo ravno najbolj simpatično«. Kimovec je dodal, da so 
začeli Bori izhajati prezgodaj, če pa bodo še izšli, naj 
bodo zbornik.21
Formalno je torej šlo za preoblikovanje revije, ven­
dar je to v takratnem političnem žargonu pomenilo uki­
nitev. Predlog, da bi namesto tega izhajala občasna pri­
loga Slovenskega Jadrana, se ni uresničil. Bori so ugledali
19 ARS, RK SZDLS, f.50, Zapisnik skupne seje komisije za tisk in komi­
sije za ideološka vprašanja pri predsedstvu SZDLS, 21.3.1956, str. 1-9.
20 Ibidem, str. 9-20.
21 Ibidem, str. 20-25.
134
luč sveta le še enkrat, leta 1957, ko so izšli kot zbornik za­
ložbe Lipa, a v zelo skromnem obsegu, bolj kot lokalno 
glasilo s povsem drugimi avtorji kot revija iz leta 1955.
Bore so ukinili zaradi ideoloških »napak«, ki so bile 
posledica oddaljenosti od ideološkega centra, tj. komisij 
predsedstva SZDLS. Nadzor zunaj Ljubljane je bil šib­
kejši kot pri centralnih revijah in tu je treba iskati vzrok, 
zakaj so ideologi pripisovali vroče teme izključno cen­
tralnim revijam. Drug poudarek ideologov je bil, da se s 
takšnimi revijami odteguje denar za kulturo od potreb 
delavstva. Zato je Ziherl govoril o amaterskih društvih v 
Zvezi kulturnoprosvetnih društev na Primorskem. Bore 
je bilo moč ukiniti tudi zato, ker jih niso podpirale lokal­
ne oblasti - te so celo prve predlagale ukinitev. V tem se 
vidi bistvena razlika od mariborskega partijskega vrha, 
ki je nasprotoval posegom proti Novim obzorjem, drugi 
tarči kulturnih ideologov.
Miselnost, da poraba denarja za takšne namene za­
vira delo amaterskih kulturnih društev in da je dovolj 
profesionalizem v centralnih kulturnih ustanovah, se je 
pokazala še leto dni kasneje ob ukinitvi kranjskega gle­
dališča. ZK se je pri tem sklicevala na pravice delavcev, 
ki od zaslužka odvajajo finančna sredstva tudi za kultur­
ne namene, pa se potem ta ne uporabljajo za potrebe de­
lavstva. To je bilo upravičevanje lastnih potez v imenu 
delavskega razreda. Ob ukinitvi Borov večjih odmevov v 
javnosti ni bilo, ob ukinitvi gledališč leto dni kasneje pa 
so nastale polemike.
Se pred ukinitvijo gledališč je izbruhnila druga večja 
afera v povojnem času; če jo merimo z odmevi v javnosti, 
je bila prva ob Kocbekovem Strahu in pogumu. Tokrat je 
bil udarec namenjen reviji, za katero je Ziherl že leta 1952 
predlagal ukinitev, torej Besedi. Afera je nastala po tretji 
številki v letu 1957, v kateri je bil objavljen drugi del ro­
mana Lojzeta Kovačiča Zlati poročnik. V njem je pisatelj 
opisal Jugoslovansko ljudsko armado in odnose v njej 
povsem drugače, kot so oblasti propagirale bratstvo in 
enotnost. To ni bila naslednica v vojni zmagovite vojske z 
urejenimi tovariškimi in nacionalnimi odnosi, bila je sku­
135
pina vojakov, ki mora preživeti čas vojaštva ne iz ljubez­
ni, ampak po določbah zakona, in kjer zmerljivke in šovi­
nistične zbadljivke niso ravno redek pojav.
Lojze Kovačič je s tem ponudil ideologom nov »do­
kaz«, da propagira antimarksizem in antisocializem ter 
seje nacionalno sovraštvo. Pri ideologih ni bil najbolje za­
pisan že od Ziherlovih kritik njegovih črtic Ljubljanske 
razglednice. H grdi podobi v javnosti si je Kovačič poma­
gal še sam, ko je v Prešernovem koledarju za leto 1956 in 
Tedenski tribuni 8. decembra 1955 pod svojim imenom 
objavil črtico Preganjana žival; ta je bila le prevod novele 
Johna Galsworthyja Pobesneli pes. Izposojo umetnine 
svetovno znanega pisatelja je razkril V-ir (Tit Vidmar, 
op.p.) v Ljudski pravici 14. decembra 1955.22 Govorice so 
škodovale tudi Društvu slovenskih književnikov in od­
bor društva je Kovačiča na predlog častnega razsodišča 
izključil iz članskih vrst.23
Zaradi Kovačičevega teksta Zlati poročnik je sodišče 
v začetku aprila 1957 zaplenilo tretjo številko Besede, 
čeprav je bil prvi del spornega romana objavljen že v šte­
vilki 1-2. Tretjo številko so zaradi teh težav natisnili le v 
dvajsetih izvodih.24 Uradno pojasnilo republiškega sekre­
tarja za kulturo Vlada Vodopivca 6. aprila 1957 je bilo, da 
je revija »poslovala v pravno neurejenih razmerah, ki niso bile 
v skladu z zakonom o založništvu«. Zaradi neodgovornosti 
so subvencijo prenesli na Prešernovo družbo; ta naj bi jo 
porabila za izdajanje (nove) revije, ki bi lahko sredstva 
dobivala le s posredovanjem založbe.25
O ideološki plati Vodopivec ni govoril. Orisana je v 
poročilu ideološke komisije CK ZKS iz maja 1957. Beseda 
je bila po navedbah v tem poročilu zaplenjena zato, »ker 
je na uvodnem mestu objavila odlomek iz novele mlajšega
22 Ljudska pravica, XXXI, št. 291, 14.12.1955, str. 5.
23 A DSF? Zapisniki 1956-1958, Poročilo UO na 11. občnem zboru 
DSK, 23.1.1956, in Izjava Lojzeta Kovačiča, 21.12.1956.
24 Kos, Nekrolog, str. 47.
25 Slovenski poročevalec, XVIII, št. 81, 7.4.1957, str. 2. Glej še: ARS, 
SPK LRS, f.45, dok.1132/1-57; A DSf? Korespondenca 1957-1, Dopis ured­
ništva Besede.
136
avtorja, ki na nek čuden in pamfleten način prikazuje stanje v 
JLA«. Literarni krog Besede so ocenili za »skupino mladih, 
idejno precej zmedenih malomeščanskih intelektualcev«, ki širi 
svojo miselnost in v ozadju miselnost svojih antimarksi- 
stičnih profesorjev v reviji in na odprtih tribunah. Skupi­
na je bila po mnenju pisca poročila ideološke komisije 
zelo raznorodna, od marksistično do religizno usmerje­
nih. Po sodni razpravi naj bi prišlo do razcepa med sode­
lavci revije.26
26 ARS, CK ZKS III, Š.76, Informacija, 20.5.1957.
27 ARS, RK SZDLS, f.50, Zapisnik seje komisije za tisk pri predsedstvu 
SZDLS, 9.11.1956, str. 10.
28 Ibidem, str. 5 in 10-11.
Boris Ziherl je ob aferi pohvalil nekatere časopise, 
predvsem Pavliho, da so se vsaj enkrat zganili in obsodili 
žalostne razmere v kulturi, ne da bi jih bilo treba k temu 
spodbujati.27 Njega in Modica pa je zelo motilo, da se tudi 
v kulturnih rubrikah osrednjih časopisov uveljavljajo pis­
ci mlade generacije. To sta imela za opuščanje marksi­
stične linije v žurnalistiki. Modic je poleg Besede slabo 
ocenil Nova obzorja, Ziherl pa Naše razglede. Za razpra­
vi Janka Kosa v Besedi in Bojana Štiha v Naših razgledih 
o liku in podobi slovenskega umetnika je dejal, da so 
ugotovitve napačne, saj »gredo ostentativno mimo najbolj 
važnega faktorja med inteligenco med obema vojnama, to je 
naše komunistične inteligence«. Kos in Štih sta grešila, ker 
nista omenjala Kardelja in Kidriča in ker sta govorila 
(predvsem Štih) o inteligenci, ki »se je borila proti totalita­
rizmu, pri čemer si lahko predstavljamo tudi boj proti Partiji, 
saj je pojem totalitarizma za te kroge zelo širok«.
Ziherl in Modic sta poudarila le tisto, kar nam pove 
že bežen pregled vsebine literarnih revij sredi petdesetih 
let. Moč Ziherlove linije je pešala. Modic se je s kritikami 
neprimernih pojavov v kulturi oglašal vse redkeje, Miško 
Kranjec se pod vtisom kritik stanovskih kolegov po aferi 
Svit in napadu na Vidmarjev članek ob Prešernovem 
prazniku leta 1955 ni več izpostavljal v javnosti z napadi 
na »dekadenco«, Ziherlove intervencije pa tudi niso zale­
gle ob vse bolj napadalnem nastopu in ostrih kritikah 
137
mlade generacije. Besedo so torej ukinili v času, ko je bila 
uradna linija v močni defenzivi in ko dotedanji prijemi v 
obliki politično-ideološke kritike z vrha niso več prinašali 
takšnih rezultatov, kot je bila (samo)ukinitev Svita. Če je 
hotela politika kaj doseči, je morala posegati po admini­
strativnih ukrepih.
Ti pa niso prinesli ugodnih rezultatov. V prvi polo­
vici maja so med Prešernovo družbo in besedovci stekli 
pogovori. Prešernova je po izjavi Borisa Ziherla postavila 
za pogoj tak uredniški odbor, »ki bo jamčil, da se podobne 
stvari ne bodo več ponavljale; zato dosedanja urednika ne mo­
reta biti člana nove redakcije«.29
29 ARS, CK ZKS III, š. 7, Zapisnik seje izvršnega komiteja CK ZKS, 
14.5.1957, str. 7.
30 Režek, O Reviji 57, str. 7-8.
31 Vodopivec-Pivec, O študentskem organiziranju, str. 177.
Približno takrat se je Veno Taufer, urednik literarne 
priloge Tribune, dogovarjal s predsednikom univerzitet­
nega odbora Zveze študentov Jugoslavije v Ljubljani Ja­
nezom Vrhuncem, da bi ta izdajal novo revijo. Vrhunc, ki 
je bil tudi sekretar univerzitetnega komiteja ZK, je dobil 
»soglasje« Borisa Ziherla. Tako je Beseda nemudoma do­
bila naslednico, Revijo 57.30 Univerzitetnemu odboru 
Zveze študentov je dal politični vrh nalogo, da skrbi za 
novo revijo. Toda Vrhunc se je zavedal problemov in 
majhnega vpliva na študentske vrste. Ko so nastale 
težave tudi z Revijo 57, je dejal, da »je takoj vedel, da je to 
težka stvar, ki je sam komite ne bo mogel rešiti«.31
Končni rezultat pogovorov je bil, da je izdajateljstvo 
Revije 57 prevzel univerzitetni odbor Zveze študentov 
Jugoslavije v Ljubljani, urednika sta postala Veno Taufer 
in Vital Klabus, Kos in Zlobec pa nista bila člana ured­
niškega odbora.
Ukinitev Besede so kulturniki soglasno odklonili. 
Tudi osnovna organizacija ZK književnikov je sklenila, 
da se sicer s pisanjem Lojzeta Kovačiča ne strinja, od­
klanjajo pa sleherno solidarnost s kakršnimikoli admini­
strativnimi ukrepi. Ziherl je bil tarča ostrih kritik mladih 
na četrtkovih kulturnih razgovorih v Viteški dvorani
138
Križank 11. aprila 1957, ko je moral odgovarjati na ano­
nimna vprašanja. Ta so se po večini oddaljila od teme 
Ziherlovega predavanja o nosilcih modernega in so se 
dotikala predvsem aktualnih kulturnopolitičnih proble­
mov oz. ukinitve Besede.32
Ukinitev Besede je bila prvi večji sodni poseg v kultur­
niško delovanje po 2. svetovni vojni; pri Kocbeku, Svitu in 
Borih tega ni bilo. Že ta podatek pove, da se je kulturniška 
opozicija okrepila, saj ni več popuščala političnim pri­
tiskom. Prizadeti so kritizirali predvsem Ziherla, ki sicer ni 
bil pobudnik ukinitve, je pa bil eden njenih glavnih zago­
vornikov. Afera je še najbolj škodovala njemu samemu, saj 
se je njegova kulturnopolitična vloga ob njej in sočasnih do­
godkih v kulturni sferi (polemika Vidmar-Ziherl, ukinitev 
gledališč) manjšala; ni več našel somišljenikov, ki bi glasneje 
zagovarjali »uradna« stališča.
Besedo je kmalu zamenjala nova revija z enakim 
konceptom, tiskom in opremo, tako da so jo v partijskem 
vrhu pogosto imenovali kar Nova Beseda. Za edini ugo­
den kulturnopolitični rezultat afere bi lahko šteli dejstvo, 
da je nehala izhajati revija brez izdajatelja, s katerim bi 
oblast pritiskala na uredništvo. To mesto je v Reviji 57 za­
sedla Žveza študentov Jugoslavije. Za uredništvo nove 
revije to ni pomenilo političnega podrejanja, temveč 
iskanje kritja, ki je omogočalo hitro zamenjavo stare z 
novo revijo. Univerzitetni komite ZK, ki je stal za univer­
zitetnim odborom Zveze Študentov v Ljubljani, je kmalu 
spoznal, da na Revijo 57 nima vpliva. »Nova Beseda« je 
nadaljevala delo stare tako rekoč v nespremenjeni obliki, 
razlika je bila le na mestih urednikov. Toda Kos in Zlobec 
sta bila še vedno sodelavca revije. Ukinitev Besede obla­
stem tako razen politične afere in neugodnih komen­
tarjev s terena ni prinesla ničesar.
32 ARS, CK ZKS III, š.7, Zapisnik seje izvršnega komiteja CK ZKS, 
14.5.1957, str. 7-8; ARS, CK ZKS lil, š.76, Informacija, 20.5.1959.
139
UKINJANJE PROFESIONALNIH 
GLEDALIŠČ
Številčnost profesionalnih gledališč, kot smo lahko 
spoznali, ni bila sorazmerna s pričakovano kvaliteto. Kri­
tike kulturnikov in tudi politikov so zahtevale iskanje 
poti naprej. Mnenja, kako to doseči, so se močno razliko­
vala. Pobudnik novosti je bil Lojze Filipič. Kot umetniški 
vodja celjskega gledališča je maja 1955 pripravil prvi slo­
venski gledališki festival, kjer so se javno predstavili tudi 
mlajši dramatiki.
Že leto poprej je v osebnih pogovorih predsednik 
UO Drame SNG v Ljubljani Juš Kozak Filipiču namignil, 
da bi ga rad videl na mestu dramaturga ljubljanske Dra­
me. Ko je Bratko Kreft odstopil, je Kozak aprila 1955 pisal 
Filipiču, naj se javi na razpis, ker je prepričan o njegovih 
sposobnostih in zaupa njegovemu načinu dela: »Nikoli si 
nisem mogel predstavljati, da bi kdo razen Vas prevzel to me­
sto. Gre namreč zato, g. Filipič, da je naša Drama na tem, da 
pride in zaveje vanjo čisto nov duh. Ansambel je zbegan zaradi 
raznovrstnih vzrokov, ki jih jasno vidim, a jim ne vem leka, če 
ne bo nova mentaliteta, nov elan, nova vera, nove smeri zdra­
milo sedanjo Dramo.«33
Filipič je maja 1955 odgovoril Kozaku, da sprejema 
ponujeno mesto. Hkrati je predložil osnutek repertoarne­
ga načrta za sezono 1955/56. Klasiki je dodal veliko so­
dobnih del in predlagal, naj se na program uvrstijo tudi 
slovenske novitete. Vzporedno s programom naj bi se v 
novi sezoni publika seznanila z eksperimentalnimi deli 
sodobne dramatike.34
33 SCFM, CO, m. 112/452, Korespondenca 99.
34 SCFM, GO, m. 23/32, Korespondenca 5.
140
V prvem letu z novim dramaturgom je ljubljanska 
Drama razpisala natečaj za slovenske novitete. Na njem 
so anonimno sodelovali številni mladi dramatiki. Na­
grajena dela so v sezoni 1955/56 uvrstili v program Dra­
me SNG. Velik del sodelujočih dramatikov je bil iz kroga 
revije Beseda in njene naslednice Revije 57.
Sredi petdesetih let so ustanavljali tudi nova gleda­
lišča. Prvo je bilo Eksperimentalno gledališče, ki je imelo 
prvo premiero 19. junija 1955. Na leto je pripravilo eno ali 
dve predstavi v režiji Balbine Baranovič. Poleti 1957 se je 
rodil Oder 57 (prva premiera 1. julija 1957), ki je imel kas­
neje največji vpliv na preoblikovanje slovenskega gleda­
liškega dogajanja. Gledališče Ad hoc pod vodstvom Dra­
ge Ahačič je imelo premierno predstavo 21. januarja 1958. 
Skupno vsem trem je bilo, da so v njih nastopali poklicni 
igralci ljubljanskih gledališč, da je bil program precej 
drugačen kot v največjih slovenskih gledališčih, kjer je 
lahko sistem družbenega upravljanja blokiral uvrstitev 
nezaželenih del na spored, in da so imeli predstave po 
večini v Viteški dvorani Križank. Ta je tudi s četrtkovimi 
kulturnimi večeri leta 1957 postajala center za uveljav­
ljanje novih kulturnih idej.
Uradna politika je novosti ocenjevala različno. Tihi 
Kraigherjevi podpori novim poskusom je nasprotovala 
ideološka komisija CK ZKS pod vodstvom Borisa Zi­
herla. Kraigher se je politično spretno izmikal oprede­
ljevanju za eno ali drugo opcijo in si ni nakopal so­
vražnikov.
Člani ideološke komisije CK ZKS novosti niso odo­
bravali. Anonimni natečaj SNG so imeli za neprimerno 
metodo, saj so bila lahko nagrajena in na spored 
uvrščena dela za oblast spornih piscev Jožeta Javorška, 
Igorja Torkarja in Dominika Smoleta.35
35 ARS, RK SZDLS, f.50, Zapisnik seje komisije za tisk SZDLS, 
9.2.1956, str. 10.
Odnos do nove programske usmeritve se je pokazal 
kaj kmalu, in to ob farsi Jožeta Javorška Povečevalno 
steklo. Avtor se je sicer tematsko vrnil v preteklost, a so 
141
bile »za starinskim videzom prikrite bolj ali manj jasne aluzije 
na sodobne domače razmere«.36 Kritiko za Ljudsko pravico 
je napisal Vasja Predan, a so jo objavili šele osmi dan po 
premieri, ki je bila 16. marca 1956. Glavni urednik je 
namreč zahteval, naj Predan doda kritiki omembo, da gre 
za politično alegorijo, s katero avtor z lažmi napada kul­
turnopolitične avtoritete.37 Ker Predan tega ni storil, je 
Ljudska pravica 27. marca objavila Pismo uredništvu 
Leva Modica z ostro politično kritiko Javorška in Preda­
na (in drugih kritikov), da natančno vedo, kaj delo hoče, 
pa tega nihče odkrito ne pove. Ob tem je Modic namignil 
na slabo delo organov družbenega upravljanja, ki so 
takšno delo sploh uvrstili na program.38 V Slovenskem 
poročevalcu pa je Sergej Vošnjak Javorškovo farso izkori­
stil kot povod za napad na kritike, ki umetnost ocenjujejo 
iz umetniških in ne iz političnih izhodišč.39
Različni odmevi v javnosti so sprožili reakcijo tako 
politike kot vodstva gledališča. Vodilni ljudje gledališča so 
bili na pogovorih pri Borisu Kocijančiču, vendar interven­
cije z višjega mesta ni bilo in je moral UO sam skleniti, kaj 
bo z nadaljnjim uprizarjanjem drame. Na seji UO SNG 26. 
marca 1956 je bilo slišati različna mnenja o umetniški vred­
nosti farse in njenem političnem značaju, upoštevajoč od­
mev v javnosti pa je z večino glasov sklenil, da bodo dra­
mo nehali igrati. Odločitev je glede na sestavo UO s 
prevlado kulturnikov precej presenetljiva, verjetno pa jo je 
izsililo mnenje oblasti, s katerim se je vodstvo gledališča 
seznanilo v pogovorih s Kocijančičem. Sklep so sprejeli po 
šesti predstavi Javorškovega dela.40
Paradoks sistema družbenega upravljanja je bil, da 
so isti organi najprej Javorškovo delo nagradili, nato pa 
ga razglasili za neprimerno. V nekaj dneh so Javoršku
36 Slovenska književnost 1945 do 1965, 2. knjiga, Ljubljana, 1967, 
str. 144.
37 Delo, XXXII, št. 166, 19.7.1990, str. 6.
38 Ljudska pravica, XXII, št. 73, 27.3.1956, str. 4.
39 Slovenski poročevalec, XVII, št. 83, 8.4.1956, str. 6.
40 Naši razgledi, V št. 7, 7.4.1956, str. 178, in št. 8, 21.4.1956, str. 
203; ARS, RK SZDLS, š. 27, Seja predsedstva SZDLS, 5.4.1956, str. 39-41. 
142
uredništva revij vrnila vse prispevke, njegovih obramb 
pa niso hotela objaviti. V Naših razgledih je UO zaradi 
sklepa o izločitvi dela iz repertoarja javno kritiziral Vla­
dimir Bartol.41 Jože Javoršek pa je poslal protestno pismo 
predsedniku vlade. Borisa Kraigherja je prepričeval,<da v 
Povečevalnem steklu ne napada oblasti, in se podobno 
kot Bartol spraševal, zakaj so imeli vodstveniki Drame ob 
nagrajevanju takrat še anonimnega avtorja povsem dru­
gačne poglede na delo kot sedaj, ko ga črtajo iz reperto­
arja. Javoršek je dodal, da »gre za nepremišljene kulturno 
politične poteze«, med katere sodi tudi tista, da se mu one­
mogoči obramba v javnosti.42
41 Naši razgledi, V, št. 7, 7.4.1956, str. 178.
42 ARS, IS-KPK, f. 11, dok.92/56.
43 ARS, RK SZDLS, š.27, Seja predsedstva SZDLS, 5.4.1956, str. 
35-42.
44 Oder 57, str. 26.
45 Kos, Resnica o Odru 57, str. 818.
Istega dne kot je Javoršek poslal pismo, 5. aprila 
1956, je o Povečevalnem steklu na seji predsedstva 
SZDLS spregovoril Josip Vidmar. Soglašal je, da je farsa 
slaba, češ: »Ce bi bil še jaz dramaturg Slovenskega narodnega 
gledališča, tega dela ne bi uprizoril. Toda na to delo ne moremo 
gledati z možgani Leva Modica, kar je samovoljna interpreta­
cija. (...) Na tak način si upam dokazovati, da je bil Hamlet ko­
laboracionist itd.« Brecljevim, Marinkovim in Kavčičevim 
očitkom, da zagovarja političnega sovražnika, je Vidmar 
odgovoril, da Javoršek ni sovražnik in da ne govori o 
njem, temveč o posegih od zgoraj v sfero kulture, kar je 
na tak način neprimerno.43
Javoršek je tri desetletja kasneje zapisal, da je Fili­
pičev drzni poskus v sezoni 1955/56 »ostal samoenkraten 
poskus, ki ga ni bilo moč ponoviti. Ljubljanska Drama je bila 
obsojena na kreftovski akademizem«.44 Janko Kos pa je sodil, 
da si žirija, ki je spremenila stališče, »ni prislužila posebnih 
časti« in da je Lojze Filipič »pretrpel najbrž poklicen po­
raz«.45
Poskus, da bi uveljavili novo slovensko dramatiko 
na osrednjem odru, je bil za nedoločen čas odložen. Zato 
143
je začela mlajša generacija iskati možnosti za uprizoritve 
na novih malih odrih, a so tudi tu nastajali zapleti. Iz 
ideološke komisije CK ZKS so intervenirali predvsem 
proti Javoršku in njegovi igri Veselje do življenja (sezona 
1958/59). Zahteve, naj predstavo črtajo iz repertoarja, so 
se časovno ujemale z ukinitvijo Revije 57 in s preiskava­
mi proti sodelavcem Odra 57.
Nasproti zahtevam kulturnikov, predvsem mlajše 
generacije, je iskala kulturna politika vzrok krize v gleda­
liščih na povsem drugih koncih. V skladu s svojim ideo­
loškim konceptom se je posvetila uveljavljanju družbene­
ga upravljanja in deamaterizaciji gledališč, ki bi te 
ustanove približali vodilnemu dejavniku družbe, delav­
skemu razredu.
V partijskem vrhu so večkrat ocenili, da številna po­
klicna in polpoklicna gledališča porabijo veliko finančnih 
sredstev, omejenost na publiko v večjih krajih pa zavira 
stik širših množic z gledališko dejavnostjo. Večjo poli­
tično vlogo so imeli amaterski odri, od profesionalnih pa 
bi poleg ljubljanskega in mariborskega SNG ohranili le 
kakšno gledališče, ki bi ga spremenili v potujoče in bi na­
stopalo po različnih mestih. Ziherl in Regent sta pri tem 
poudarjala predvsem vlogo amaterizma v kulturi, Krai­
gher pa se je kot gospodarstvenik predvsem spraševal o 
upravičenosti visokih izdatkov.47 Med teorijo in prakso 
pa je bila velika razlika, saj so s terena odklanjali gosto­
vanja centralnih gledališč, češ da jim zadostujejo amater­
ski odri Svobod.
Politiki so uveljavljali svoja stališča postopno, saj so 
se zavedali, da bo na vsak njihov korak sledil oster odgo­
vor z nasprotne strani. Že uvedba družbenega uprav­
ljanja v gledališčih je naletela na dve večji težavi. Prva je 
bila razmejitev pristojnosti med UO in umetniškim 
svetom, saj so si UO po mnenju gledaliških kolektivov
46 Oder 57, str. 36 in 104.
47 Glej npr.: ARS, RK SZDLS, f.46, Zapisnik posvetovanja (...), 2.6. 
1955, str. 9.
48 ARS, RK SZDLS, f.20, Zapisnik seje komisije za ideološko vzgojno 
delo pri predsedstvu SZDLS, 8.10.1956, str. 2-3.
144
prisvajali pristojnosti umetniškega sveta. Druga je bila 
vprašanje pristojnosti direktorja, ki »odgovarja za vse delo 
gledališča, nima pa pravice o ničemer odločati«. Če je že o 
čem odločil na hitro sam, ker ni bilo časa za sklicanje UO, 
je večkrat slišal očitke, da krši načela družbenega uprav­
ljanja.49
49 ARS, SPK LRS, f. 37, dok. 1354/19-56.
50 ARS, SPK LRS, f.38, dok. 148/1-56, 166/1-56 in 182/3-56.
51 ARS, IS-Zapisniki, Zapisnik 58. seje, 7.10.1955, Zapisnik 62. seje, 
23.12.1955, in Zapisnik 63. seje, 6.1.1956.
Na osnutek zveznega zakona o gledališčih, ki je bil v 
pripravi, so imeli gledališčniki precej tehtnih pripomb, a 
se v osnovi niso izrekli proti njemu. Pohvalili so načelo 
enotnih kriterijev za vsa gledališča v državi. Da bi sprem­
ljali delo slovenskih gledališč in ugotovili njihove zmož­
nosti, so leta 1955 pri svetu za prosveto in kulturo LRS 
ustanovili inšpekcijsko skupino pod vodstvom rektorja 
Akademije za igralsko umetnost dr. Franceta Koblarja/’ 
Gledališčniki so v pripravi nove zakonodaje videli pred­
vsem možnost za večjo koordinacijo dela med gledališči 
in bolj urejeno poslovanje. Kaj bo to prineslo v praksi, so 
spoznali šele postopoma in se nato kritično opredelili do 
zahtev kulturne politike.
Prvi korak, ki je že sprožil zelo različne odmeve, je 
bil prenos SNG na ljubljanski okraj. Sodil je k novi usme­
ritvi decentralizacije uprave, ki jo je oblast razumela tudi 
tako, da je hotela prenesti pristojnosti ustanoviteljstva 
centralnih kulturnih ustanov (muzejev, SNG, Slovenske 
filharmonije, Koncertne poslovalnice in Moderne gale­
rije) na okrajni ljudski odbor Ljubljana.51 Prvi takšen po­
skus je bil iz leta 1954, a v Sloveniji ni dobil podpore. 
Drugič so prenos predlagali ob koncu leta 1955, ko so so­
rodne poteze drugih republiških vlad v Jugoslaviji že 
pokazale precej pomanjkljivosti.
Prenosu SNG in Slovenske filharmonije na okrajni 
ljudski odbor Ljubljana so nasprotovali z različnih strani. 
Manj pomembno je bilo ekonomsko vprašanje, ki ga je 
postavljal okraj, saj mu je slovenska vlada zagotovila, da 
bo poskrbela za sredstva. Proti prenosu so bili v SNG in 
145
njegova delegacija z Jušem Kozakom na čelu je to pove­
dala na sprejemu pri Borisu Kocijančiču, proti so bili na 
Akademiji za igralsko umetnost in v SAZU, proti je bil 
Josip Vidmar. Kulturniki so trdili, da morajo s stališča na­
rodne kulture osrednje reprezentančne nacionalne usta­
nove ostati zunaj okrajnih okvirov in morajo imeti vse­
slovenski značaj. Dvomili so, da je vodstvo nekega okraja 
sposobno doumeti nacionalne kulturne potrebe, sloven­
ski vladi pa so dali vedeti, da predlog v parlamentu ne 
bo dobil soglasne podpore. Predsednik vlade Boris Krai­
gher je na seji predsedstva SZDLS 16. februarja 1956 po­
vedal, da »bo v zvezi s tem nastala javna diskusija in da bo 
stvar postala neke vrste politični problem« in da je jasno, da 
»bo mobiliziran v zvezi s tem precej močan krog kulturnih de­
lavcev in ta naš sklep se bo tolmačil kot nekulturen in kot pro- 
tikulturniški«. Člani predsedstva so sklenili, naj bo sklep v 
skupščini sprejet, četudi z nekaj glasovi proti, pri tem pa 
je Marinko dejal, da je vse skupaj »čisto puhla nacionali­
stična histerija«.52
Slovenski politični vrh se ob tem primeru še ni po­
stavil (ali pa se morda še ni zavedal težav s tem v zvezi?) 
proti uvajanju komunalnega sistema v kulturi. Prvi so to 
kritizirali kulturniki, slovenski partijski vrh pa se jim je 
pridružil šele ob koncu petdesetih let.
Predloga odlokov o prenosu SNG in Filharmonije na 
okraj Ljubljana sta šla v skupščinsko proceduro. Sloven­
ska vlada je pod težo kritik kulturnikov popustila vsaj to­
liko, da je dodala določbi, po katerih je moral okrajni 
ljudski odbor za kakršnekoli spremembe dobiti soglasje 
sveta za prosveto in kulturo LRS. Tako sta obe inštituciji 
le ohranili nekoliko višji položaj. V skupščinskem odboru 
za prosveto in kulturo je 28. februarja 1956 Vidmar spet 
nasprotoval predlogoma in navajal tehtne kulturne 
razloge. Pridružil se mu je dr. Heli Modic s trditvami o 
reprezentativnem pomenu SNG in Filharmonije. Na na­
daljevanju seje 3. marca .1956 sta proti obema predlogo-
52 ARS, RK SZDLS, š.27, Seja predsedstva SZDLS, 16.2.1956, str. 
15-25.
146
ma glasovala Heli Modic in Ferdo Kozak, proti predlogu 
o prenosu SNG še Janko Alfred, Vidmar pa je bil takrat v 
Beogradu.53 Tudi ob glasovanju v skupščini 6. marca so 
bili trije glasovi proti; ker v zapisniku ni imen, ni jasno, 
ali so bila ista, a je to zelo verjetno.54
Odloka sama po sebi nista bila odločilnega pomena 
za nadaljnji razvoj slovenske kulture, razprave o njiju pa 
so pokazale, da kulturniki nasprotujejo posegom, ki 
zmanjšujejo njihovo vlogo, še posebej, če gre za osrednje 
kulturne ustanove.
Se istega meseca, 27. marca 1956, je zvezna skup­
ščina sprejela splošni zakon o gledališčih. Zakon ni bi­
stveno posegel v gledališča, uveljavil pa je poenoteno de­
lovanje in razširil določbe družbenega upravljanja na vsa 
gledališča. V Sloveniji je to veljalo od sprejetja odloka o 
vodstvu kulturnih ustanov decembra 1955. Zahteve po 
do dvotretjinski zastopanosti »zunanjih« članov v gleda­
liškem svetu torej za Slovenijo niso bile novost. Se je pa 
ob sprejemanju zveznega zakona pojavil enak problem 
kot v Sloveniji ob prenosu SNG na ljubljanski okraj. V pr­
votnem osnutku ni bil nikjer omenjen republiški svet za 
prosveto in kulturo, tako da med dejavnostmi ni bila na­
vedena skrb za razvoj nacionalne kulture. Sele po pri­
pombah odbora za prosveto zvezne ljudske skupščine 
(od Slovencev sta bila predstavnika v njem predsednik 
odbora Boris Ziherl in član Josip Vidmar), so vnesli 37. 
člen. Ta je vsaj omenil republiški svet za prosveto in kul­
turo in napredek kulture, a ga je spet omejil regionalno 
republiško in ne nacionalno: »Republiški svet za prosveto in 
kulturo ima splošno nadzorstvo nad izvajanjem zakona o gle­
dališčih, skrbi za razvoj gledališč in obravnava vprašanja, ki so 
skupnega pomena za napredek gledališč in gledališke umetnosti 
v ljudski republiki.«55
53 ARS, LS LRS, f.38, Stenografski zapisnik 12. seje, 28.2.1956, str. 
40-65, in Stenografski zapisnik 13. seje, 3.3.1958, str. 4.
54 LS LRS, 3. sklic, knj.6, Ljubljana 1956, str. 32-33.
55 SNS, knj. Ill, sv. 1, Beograd 1956, str. 235-236; UL FLRJ, XII, št. 16, 
11.4.1956, str. 245-247.
147
Slovenski gledališčniki zveznemu zakonu niso ugo­
varjali, saj so si želeli bolj urejenih razmer. Hudi prepiri 
pa so se vneli ob pripravi republiškega zakona, ki naj bi 
po določbah zveznega zakona bolj nadrobno opredelil 
pravice in dolžnosti zainteresiranih strani.
Slovenski svet za prosveto in kulturo je 25. junija 
1956 sklical konferenco slovenskih gledališč. Na njej so se 
začeli dogovarjati o izdelavi enotnih kriterijev za izdela­
vo statutov gledališč. Oktobra 1956 se je prvič sestala ko­
misija za izdelavo osnutka republiškega zakona o gleda­
liščih. Prva faza priprav na sprejem je bila končana do 26. 
aprila 1957, ko so se vnovič zbrali predstavniki sloven­
skih gledališč.56 V tem delu so bili aktivni gledališčniki, 
svoje ugotovitve in izhodišča pa so utemeljevali z rezul­
tati popisa gledališč in poročil gledališke inšpekcije, ki se 
je seznanila z zmogljivostmi in umetniškimi dosežki po­
sameznih gledališč.
56 ARS, SRK LRS, f.38, dok. 166/1-56; f.39, dok.949-56, in f.44, 
dok. 754/1-57.
57 ARS, SPK LRS, f.38, dok. 182/2-56.
Mnenje inšpekcije po koncu sezone 1955/56 je bilo, da 
ima mariborsko gledališče težave zaradi prehitrih menjav 
igralcev in režiserjev, zato je treba doseči neko stalnost. 
Sporna so bila seveda manjša gledališča. Zadovoljivo oce­
no sta glede igralcev dobili celjsko in kranjsko, slabše pa je 
bilo na Ptuju in še posebej v Kopru. Koblar je zapisal, da so 
se ob razpravi o zveznem zakonu »ugotovile nekatere po­
manjkljivosti, ki jih bo republiški gledališki zakon moral preciz­
neje določiti, tako funkcijo umetniškega vodstva, kaj so poklicna 
in polpoklicna gledališča, sistem honoriranja itd. Tudi sklepi 
prve in druge gledališke konference naj bi se uporabili v repu­
bliškem zakonu.« Predstavniki gledališč so predlagali, da 
naj bi ohranili obstoječa gledališča, da zaenkrat še ne bi 
ustanavljali novih in da bi moral pri določanju pro­
gramskih smernic odločati predvsem umetniški vidik, ne 
pa težnja po profitnosti z igranjem lahkih del in operet.57
Precej drugačne glasove je bilo moč slišati iz vrst 
partijskih ideologov. Z ustanovitvijo amaterskega Delav­
148
skega gledališča v Ljubljani in s podporo politiki dru­
štvene zveze pod vodstvom Ivana Regenta so se zavzeli 
za načela, ki so nasprotovala težnjam gledališčnikov. Ker 
so podpirali amaterizem, so vzrok za neuspehe Delav­
skega gledališča pripisovali prevelikemu številu profe­
sionalnih gledališč, k temu pa dodali, da takšna kulturna 
politika denarja za kulturo, ki ga od plač dajejo delavci, 
ne namenja za kulturni dvig delavstva.
Ob pripravi republiškega gledališkega zakona so 
tako hkrati odločali o razvojni usmeritvi slovenskih gle­
dališč. Afera, ki se je razvila ob ukinitvi gledališč jeseni 
1957, je le posledica in nadaljevanje prepirov med gleda­
liščniki in politiki ob pripravi republiškega zakona.
Prvotni osnutek zakona o poklicnih gledališčih v 
Sloveniji, ki ga je komisija s prevlado gledališčnikov 
sprejela 12. novembra 1956, je bil na seji sveta za kulturo 
in prosveto LRS 28. novembra sicer sprejet, vladi pa 
predložen »z nekaterimi spremembami in alternativnimi pre­
dlogi«^ Vlada je 17. maja 1957 osnutek zakona dodatno 
spremenila in zahtevala, da je treba dodati merila kot po­
goj za ustanovitev poklicnih gledališč?9 S tem dodatkom 
je zakonski osnutek že ločeval primerna in neprimerna 
poklicna gledališča s težnjo, da bi postala manjša gleda­
lišča spet amaterska. Z dopolnili vlade so zakonski osnu­
tek poslali slovenski skupščini v nadaljnji postopek.
V razpravi v odboru za prosveto in kulturo so izrekli 
pripombe na račun stanja v gledališčih. Heli Modic je 
dejal, »da se tudi po sprejemu tega zakona ne bo nie bistveno 
spremenilo«, da bodo še naprej problemi. Ferdo Kozak je 
dodal, da se »je ta zmeda začela s tem momentom, ko so po­
stala gledališča okrajna, in bo še nadalje trajala, dokler jih bomo 
tako tretirali. (...) Druga stvar pa je v tem, da bi morali našo 
nacionalno kulturo, ki bi jo naj uveljavljala gledališča, uvelja­
viti na drug način, kajti tako kot smo začeli sedaj, stvar ne 
bomo mogli rešiti.« Kako naj bi to bilo, Kozak ni povedal 
149
58 Objave, Vlil, št. 1, 31.1.1957, str. 3.
59 ARS, IS-Zapisniki, Zapisnik 100. seje, 17.5.1957, in Zapisnik 101. 
seje, 31.5.1957.
naravnost, očitno pa se ni strinjal s tem, da zakon ne do­
loča dolžnosti in skrbi države za nacionalne kulturne 
inštitucije. Predstavnik vlade Milko Goršič je pojasnil, da 
veljajo določila le za poklicna gledališča, da bo izdan še 
zakon o amaterskih in da bodo polpoklicna gledališča 
odpadla. Dejal je, da je pri izdelavi osnutka zakona »na­
stala dilema, ali bi bilo boljše dati nekemu forumu v kompeten­
co, da določi, kaj oziroma katero je lahko profesionalno gleda­
lišče, ali pa je boljše s pomočjo predpisov postaviti pogoje, ki jih 
morajo profesionalna gledališča izpolnjevati«.60 Za prvi način 
so se ogrevali gledališčniki, »neki forum« pa je bil po tej 
verziji Koblarjeva gledališka inšpekcija. Vlada je zago­
varjala drugo stališče.
60 ARS, LS LRS, f.38, Stenografski zapisnik 18. seje, 21.6.1957, str. 
6-23.
61 Ibidem, str. 31.
62 LS LRS, 3. sklic, knj.9, Ljubljana 1957, str. 25.
Josipa Vidmarja na seji skupščinskega odbora ni bi­
lo, Ferdo Kozak pa je pred glasovanjem, verjetno prote­
stno, zapustil sejo. Predlog so nato soglasno sprejeli.61 To 
velja tudi za sejo republiškega zbora slovenske skupščine 
28. junija 1957, na kateri ni nihče razpravljal o zakonskem 
osnutku. Ko je Milko Goršič predstavil zakon, je precej 
natančneje nakazal, proti katerim gledališčem je narav­
nan: »Zakonski osnutek obravnava le poklicna gledališča in 
zahteva, da sprejme ljudska skupščina kasneje tudi zakon o 
amaterskih gledališčih, ki naj podpre amatersko dejavnost na 
področju gledališke kulture in odpravi tako imenovana pol 
amaterska gledališča, ki imajo na eni strani pretenzije, da po­
stanejo profesionalna gledališča, otežkočajo pa amatersko udej­
stvovanje ljubiteljev gledališke umetnosti.«62
Te zahteve so bile v zakonu določene z navedbami 
minimalnega števila umetniškega osebja za status profe­
sionalnih gledališč; to velja tudi za Opero, le da je v njej 
učinkovalo stimulativno, saj je zavrlo beg glasbenikov iz 
slabše plačane Opere v bolje plačani orkester Radia Ljub­
ljana. Po načelih družbenega upravljanja je dobil glavno 
besedo v vodstvu gledališki svet z dvotretjinsko zastopa­
nostjo državljanov, ki jih je imenoval ustanovitelj. Vloga 
150
republiškega sveta za kulturo in prosveto pri nadaljnjem 
razvoju gledališč in obravnavi problemov je bila le 
omenjena, več pozornosti pa so namenili vlogi okrajnih 
svetov; s tem so zmanjšali možnost za (legalen) enoten 
nastop kulturnih delavcev. Gledališča so se morala prila­
goditi zakonu do 1. januarja 1958, tista, »ki ne izpolnjujejo 
pogojev, ki so predpisani s tem zakonom, in do 1. januarja 1958 
ne prilagodijo svoje organizacije in dela določbam tega zakona, 
prenehajo obstajati kot poklicna gledališča, lahko pa nadaljujejo 
s svojim delom kot amaterska gledališča.«63
V status amaterskih gledališč so z ukinitvijo polpo- 
klicnih takoj prešla ljubljansko Šentjakobsko, jeseniško 
Mestno, Goriško gledališče in mala gledališča, tj. Eksperi­
mentalno in Oder 57. Na tehtnici so ostala manjša profe­
sionalna gledališča, celjsko, kranjsko, ptujsko in koprsko. 
Preden orišem njihovo usodo, je treba pojasniti dve dej­
stvi, da bomo razumeli zaporedje oblastnih postopkov. 
Prvič - zvezni organi so skušali s prenašanjem kulturnih 
inštitucij na regionalne nivoje razbijati nacionalne oz. po 
njihovo republiške meje in s tem ustvariti razmere za rast 
enotne jugoslovanske kulture. In drugič - določba, da se 
postavijo najprej pogoji, ki jih mora profesionalno gleda­
lišče izpolnjevati, je ustrezalo oblastnikom, ki so si lahko 
izmislili za nekatera gledališča neuresničljive zahteve. 
Težnja gledališčnikov, da bi za odločanje, katero gleda­
lišče je lahko profesionalno, pooblastili kakšen forum, je 
bolj upoštevala umetniška merila in tedanje realne raz­
mere. Za nadaljnje razumevanje, zakaj je nastala največja 
afera ob ukinitvi kranjskega Prešernovega gledališča, je 
treba poznati stališče foruma, ki bi imel moč odločanja, 
če bi sprejeli stališče gledališčnikov. To je bila gledališka 
inšpekcija pod vodstvom dr. Franceta Koblarja.
Če izvzamemo ljubljansko in mariborsko SNG ter 
ljubljansko Mestno gledališče, ki niso bila sporna, sta po 
mnenju inšpekcijskih skupin iz leta 1956 vsem pogojem 
ustrezali celjsko in povečini tudi kranjsko gledališče, ko­
prsko in ptujsko pa ne. Za kranjsko Prešernovo gleda-
63 UL LRS, XIV, št. 23, 5.7.1957, str. 352-357. 
151
lišče je komisija v sestavi France Koblar, Drago Šega in 
Fran Albreht ocenila, da bo lahko dvignilo umetniško ra­
ven. Najbolj sporno je bilo koprsko Gledališče Sloven­
skega Primorja, o katerem je komisija v sestavi France 
Koblar, Fran Albreht in Ivan Jerman menila, da »v sestavi 
sedanjega igralskega zbora nima zadostnih pogojev za boljši 
umetniški napredek«. Za to gledališče je bilo že po poročilu 
iz aprila 1957 bolj ali manj jasno, da ne bo nikakor moglo 
ostati profesionalno. O ptujskem Okrajnem gledališču pa 
se (po znanih dokumentih) gledališka inšpekcija ni do­
ločneje izrekla.64
Tudi v največjih gledališčih je povzročil zakon nekaj 
začetnih preglavic,65 toda pozornost se je usmerila na 
manjša gledališča, predvsem kranjsko. Po sprejetju repu­
bliškega zakona so že julija 1957 na sejah kranjskih poli­
tičnih organizacij razpravljali o možnosti, da bi ukinili 
profesionalno gledališče, dediščino pa prenesli na ama­
tersko društvo Svoboda-Center Kranj. Proti temu se je 30. 
julija postavil svet za prosveto in kulturo okraja Kranj in 
2. avgusta še gledališki svet Prešernovega gledališča; 
slednji je zaprosil za pomoč republiški svet za prosveto 
in kulturo.66
Glas Gorenjske je 2. avgusta 1957 je objavil poročilo 
o delu Prešernovega gledališča v sezoni 1956/57 z našte­
vanjem spodbudnih rezultatov in upanjem vodstva in 
ansambla gledališča, da »nam bo ob podpori naše oblasti in 
naših obiskovalcev uspelo, da bo prihodnja sezona zabeležila 
nove uspehe«.67 Toda istega dne je razširjeni plenum 
občinskega odbora SZDL in občinskega sindikalnega 
sveta po referatu predsednika občinskega odbora SZDL 
Martina Koširja o kulturnoprosvetnih vprašanjih sklenil, 
da bi bilo treba misliti o ukinitvi Prešernovega gledališča 
in podpreti razvoj delavskoprosvetnih društev Svobod iz
64 ARS, SPK LRS, f. 38, dok. 182/2-56, in 182/3-56; f. 44, dok. 
711-57.
65 O ljubljanskem SNG glej; ARS, SPK LRS, f.45, dok. 1342/1-57.
66 ARS, SPK LRS, f.45, dok. 1234/1-57.
67 Glas Gorenjske, X, št. 59, 2.8.1957, str. 5.
152
vse Gorenjske, ki bi jih z imetjem ukinjenega gledališča 
koordinirala Svoboda-Center Kranj.68
Gledališče v Kranju je sčasoma postalo ne le go­
renjski, temveč širši slovenski problem. Obsežno dogna­
no stališče za nadaljnji obstoj gledališča je z učinkovitim 
pobijanjem nasprotnih argumentov na straneh Glasu Go­
renjske pojasnil Miloš Mikeln in dodal, da enako mislita 
gledališki svet in svet za kulturo in prosveto okraja 
Kranj.69
Stališče kranjskih političnih organizacij je uredništvo 
Glasa Gorenjske objavilo na prvi stani časopisa, Mikel­
nov članek, razbit na dva dela, pa na peti in zadnji strani. 
Prešernovo gledališče so podprli tako gledališki kolegi, 
npr. ravnatelj Drame SNG v Ljubljani Slavko Jan, kot ti­
sti, ki naj bi jim po uradni verziji škodovalo, tj. amaterska 
društva/0
Okrajni ljudski odbor Kranj je dobil številna pro­
testna pisma zaradi nameravane ukinitve gledališča. 
Akademija za igralsko umetnost v Ljubljani, prvi se je 
podpisal rektor France Koblar, je izjavila, da ne smemo 
odpravljati gledališč, nasprotno, moramo jih izpopol­
njevati. Savez dramskih umetnika Jugoslavije je med 
drugim opozoril, da podobne poteze nekaj let prej v 
Srbiji niso dale dobrih rezultatov.71 V dopisu Društva slo­
venskih književnikov sta predsednik Mile Klopčič in taj­
nik Mitja Mejak naštela vrsto dobrih rezultatov kranj­
skega gledališča in svetovala, naj okrajni ljudski odbor 
skrbi za njegovo nadaljnje uspešno delovanje/2
Prve javne kritike poskusov kulturne politike zunaj 
Gorenjske so objavili Naši razgledi. Predvsem pismo 
Herberta Grüna je bilo kritika politike, v imenu katere so 
predlagali ukinitev, torej predvsem kritika Borisa Ziherla 
in Ivana Regenta brez navedbe njunih imen.73
68 Glas Gorenjske, X, št. 60, 5.8.1957, str. 1.
69 Glas Gorenjske, X, št. 61, 9.8.1957, str. 5 in 8.
70 Glas Gorenjske, X, št. 63, 16.8.1957, str. 5.
71 ARS, IS-KPK, f. 17, dok. 164/57.
72 A DSP Korespondenca 1957/1, Dopis OLO Kranj, 14.9.1957.
73 Naši razgledi, VI, št. 15, 10.8.1957, str. 355 in 357-358.
153
Afere ob nameravanih ukinitvah gledališč so že bile 
na vidiku, zato so o tem razpravljali na najvišjem poli­
tičnem mestu, izvršnem komiteju CK ZKS. To je bilo 20. 
septembra 1957, ko so že dobili stališča koprskih in mari­
borskih lokalnih oblasti. Te so zagovarjale obstoj gleda­
lišč na Ptuju in v Kopru, »čeprav ne odgovarjata določbam 
zakona, da pa ju je treba zaradi tega okrepiti«; kranjsko, kot 
smo videli, podpore lokalnih oblasti ni imelo od vsega 
začetka. Razprava je že potekala pod vplivom protestov 
iz kulturniških krogov proti nameravani reorganizaciji 
kranjskega gledališča v oder društva Svoboda. Kljub 
temu so se odločili za okrepitev amaterske dejavnosti in 
sklenili, da bodo poklicna gledališča ostala le v Ljubljani, 
Mariboru in Celju,74 s tem pa so že zapečatili usodo 
kranjskega, ptujskega in koprskega gledališča.
Gledališki umetniki so mislili povsem drugače. Iste­
ga dne, 20. septembra, je prišla na pomoč kranjskemu 
gledališču inšpekcijska komisija v sestavi France Koblar, 
Filip Kumbatovič in Fran Albreht, si ogledala premiero 
Shakespearovega Romea in Julije in napisala odlično oce­
no: »Celotna uprizoritev presega splošno raven gledališč izven 
glavnih kulturnih centrov v FLRJ. Zato bi bila odprava take 
ustanove kjerkoli v državi ne le prenagljen in neupravičen 
ukrep okrajne oblasti. (...) Ukinitev takšne ustanove pomeni ne 
samo korak nazaj v neorganizirano diletantstvo, ki nikakor ne 
bi bil v prid razvoju amaterskih prizadevanj v okviru Ijudsko- 
prosvetnih društev, pač pa bi izzvala splošen zastoj kulturnih 
prizadevanj v kranjskem okraju.« Koblar je en izvod po­
ročila poslal upravi Prešernovega gledališča, naj ga upo­
rabi na seji okrajnega ljudskega odbora Kranj 23. septem­
bra 1957, ko bodo odločali o usodi gledališča.75
Za to sejo sta bila pripravljena dva obsežna predlo­
ga. Predlog okrajnega odbora SZDL in občinskih sindika­
tov je bil razširjen predlog s plenuma 2. avgusta 1957 za 
preosnovo in spremembo statusa Prešernovega gleda-
/ и ARS, CK ZKS III, š.7, Zapisnik seje izvršnega komiteja CK ZKS, 
20.9.1957, str. 10.
75 ARS, SPK LRS, f.43, dok.331/6-57.
154
lišča. Temu nasproten je bil predlog sveta za prosveto in 
kulturo okrajnega ljudskega odbora Kranj, ki se je sklice­
val na umetniške, reprezentančne in kulturne vidike, za 
argumente pa je uporabil dosegljiva mnenja vodilnih slo­
venskih gledališčnikov in gledališke inšpekcije. Na seji 
sta se v razpravo vključila Roman Albreht in Boris Ziherl, 
predlog o preoblikovanju, torej ukinitvi poklicnega Pre­
šernovega gledališča pa so sprejeli z nekaj vzdržanimi in 
glasovi proti/6
Glavna podpora stališčem za ukinitev je bila govor 
Borisa Ziherla. Menil je, da »je bilo dosti govorjenega in pi­
sanega in marsikaj je bilo pri tem umetno napihnjeno« in da bi 
namesto o ukinitvi razpravljali o preosnovi »v gledališče 
take vrste, ki bo lahko širše odprlo vrata našim amaterskim ka­
drom«. Ponovil je že znana stališča, da preveliko število 
profesionalnih gledališč zavira amatersko dejavnost v 
množičnih kulturnoprosvetnih organizacijah, da gleda­
lišča v manjših krajih »posamezne grupe« izrabljajo v 
svoje eksperimentalne namene, potem ko v Ljubljani niso 
uspeli. Na gledaliških deskah, je dejal Ziherl, so se »vodili 
boji med silami progresa, napredka in silami reakcije«, zaradi 
nekaterih ljudi pa se na posameznih odrih niso več 
uveljavljali razredno borbeni vidiki (kar je za odre Svo­
bod pod Regentovim vodstvom deloma še veljalo, op. p.). 
Posledica je bila odtujenost delavskih množic od gleda­
liške umetnosti. Zato je predlagal: »Treba je izhajati od 
načelne usmerjenosti naše socialistične kulturne politike. Kul­
turne ustanove so (...) tovarne človeka, tovarne za oblikovanje 
Človeka in njegove duše.« Ziherl je kritiziral nekatere gleda­
liščnike, omenil, da sta poleg kranjskega v krizi gledališči 
na Ptuju in v Kopru, in dodal, da mora Akademija za 
igralsko umetnost posvetiti več pozornosti amaterski 
gledališki dejavnosti;77 tako je le ponovil sklep seje 
izvršnega komiteja CK ZKS 20. septembra 1957. Pri tem 
gre vsekakor za popolnoma izkrivljene poglede oblastne 
76 Glas Gorenjske, X, št. 74, 23.9.1957, str. 1 in 3-4, in št. 75, 
27.9.1957, str. 1.
77 ARS, CK ZKS, Osebna zbirka Boris Ziherl, Govor tov. Ziherla Borisa 
na skupni seji obeh zborov OLO Kranj, 23.9.1957.
155
kulturne politike, saj ni logično, da bi na visoki stopnji 
nekoga izšolali le zato, da bi bil kasneje popoldanski 
amater.
Zaradi tega nastopa je dobil Ziherl žig glavnega 
»grobarja« Prešernovega gledališča. Njegov govor na seji 
okrajnega ljudskega odbora Kranj, ki ni bil ravno na viso­
ki kulturni in politični ravni, so namreč objavili v Glasu 
Gorenjske.78 Prav takih ocen iz vrst kulturnikov je bil 
Ziherl deležen ob ukinitvi drugih dveh gledališč.
Če primerjamo Koblarjeva in Ziherlova stališča, vidi­
mo, da je Koblar poznal probleme Prešernovega gleda­
lišča, jih kritično ocenil in napisal strokovno gledališko 
oceno. Ziherl specifike kranjskega gledališča ni poznal, le 
z ideološkim izrazoslovjem je zagovarjal socialistično kul­
turno politiko, idejnost in razredni boj na gledaliških 
odrih. Šlo je za diametralno nasprotni stališči, za Kob­
larjevo (oz. stališče gledališke stroke in kulture na splošno) 
strokovno in Ziherlovo (oz. nekega koncepta kulturne po­
litike) politično.
Med kulturniki se je sprožil plaz obtožb in kritik na 
račun okrajnih in republiških oblasti. Člani gledališke 
inšpekcije so nemudoma odstopili, gledališki svet Prešer­
novega gledališča je kot organ družbenega upravljanja 
protestiral, ker je vse potekalo brez njegove privolitve, 
člani kolektiva gledališča pa so poslali, sklicujoč se na 
mnenje gledališke inšpekcije, protest predsedniku repub­
like Josipu Brozu. Pripisali so, da lahko podrobnosti izve 
od Josipa Vidmarja in Mileta Klopčiča, ki sta torej tudi 
morala biti seznanjena z vsebino protesta.79 Kritike obla­
sti in podpora Kranjčanom so prihajale iz drugih sloven­
skih gledališč, kranjski srednješolci so demonstrirali na 
gimnaziji in vajeniški šoli ter v internatu, sestavljene so 
bile številne resolucije, med ljudmi so se širile govorice, 
da je CK likvidiral gledališče. Po informacijah, ki so jih 
dobivali na CK ZKS, se je močno angažiral Josip Vidmar, 
od igralcev pa je ostro napadel oblast ugledni Stane Se-
78 Clas Gorenjske, X, št. 77, 4.10.1957, str. 2 in 9.
79 ARS, SRK LRS, f.45, dok. 1234/2-57.
156
ver, ki je imel močan vpliv na slovenske gledališčnike in 
publiko.80
Proti ukinitvi gledališča se je izrekel visok oblastni 
organ, svet za kulturo in prosveto Slovenije. Na seji 27. 
septembra 1957 sta načela to vprašanje Slavko Jan v ime­
nu Združenja dramskih umetnikov in Mile Klopčič v 
imenu Društva slovenskih književnikov. Vladnega pred­
stavnik Milka Goršiča je na seji podprl le en član sveta, 
Vinko Trinkaus, član vodstva Zveze Svobod in prosvet­
nih društev. Ob kritiziranju odločitve okrajnega ljudske­
ga odbora Kranj so člani republiškega sveta za prosveto 
in kulturo izrazili zaskrbljenost zaradi takšne politike in 
možnega širjenja tovrstnih potez. Protestirali so, ker se ni 
o zadevi nihče posvetoval z njimi in ker so zadeve tekle 
prehitro, še preden bi lahko po določbah zakona (rok 1. 
januar 1958!) postavili temelje novi organizaciji gleda­
liškega življenja v Kranju. V resoluciji so izrazili »svojo 
skrb glede nadaljnjega nivoja in razvoja poklicnega in amater­
skega gledališkega življenja v Kranju in na Gorenjskem sploh« 
in »svojo zaskrbljenost, da utegne ta primer vplivati tudi na 
kulturno-umetniško politiko drugod«.81
Uredništvo Revije 57 je odločitev kranjskih oblasti iz­
rabilo za kritiko uradnega koncepta kulturne politike, ne da 
bi omenjalo Borisa Ziherla. Zapisalo je, da je ločevanje ama­
terske ljudske in larpurlartistične visoke kulture nepravilno. 
Pisec je končal: »Z ukinitvijo Prešernovega gledališča je 
ustvarjen nevaren precedens, ki lahko v znamenju ,kulture za 
ljudstvo' vodi do težjih posegov v naš duhovni razvoj.«82
Redkokatera odločitev kulturne politike je dvignila 
toliko prahu in politični organi so morali hitro reagirati,
80 Glej razprave na sejah ideološke komisije CK ZKS 26.9.1957 (ARS, 
CK ZKS III, š.76), predsedstva SZDLS 3.10.1957 (ARS, RK SZDLS, š.27) in 
predsedstva ZSPDS 5.10.1957 (ARS, ZKOS, f. 13, m.1), na posvetovanju z 
organizacijskimi sekretarji OK ZK 28.9.1957 (ARS, CK ZKS III, š.61) in v 
pogovoru s sekretarjema OO ZK v Drami in Mestnem gledališču v Ljubljani 
21.10.1957 (ARS, CK ZKS III, š.60).
81 Objave, Vlil, št. 6, 15.10.1957, str. 75. Glej tudi: ARS, IS-KPK, 
f. 17, dok.164/57; Slovenski poročevalec, XVIII, št. 228, 28.9.1957, str. 2.
82 Revija 57, I, št. 3-4, str. 161-162.
157
da bi ustavili plaz obtožb na svoj račun. Na sejah na CK 
ZKS so med enako mislečimi zagovarjali stališča, da gre 
za odločitev oblasti v Kranju in ne CK (kar ni res, saj smo 
videli, da so sklep o ukinitvi gledališč sprejeli na seji 
izvršnega komiteja CK ZKS 20. septembra 1957, op. p.), 
da bo najlaže prenesti izgubo koprskega gledališča, ker 
bo praznino zapolnilo SNG iz Trsta z gostovanji po Go­
riškem in Primorskem, in da bodo ustanovili potujoče 
gledališče za nastope v krajih, oddaljenih od Ljubljane, 
Maribora in Celja.83
83 ARS, CK ZKS III, š. 76, Zapisnik seje ideološke komisije, 26.9.1957, 
str. 8-10; ARS, CK ZKS III, š.61, Zapisnik posvetovanja z organizacijskimi 
sekretarji okrajnih komitejev in predsedniki ideoloških komisij, 28.9.1957, 
str. 30-34.
84 ARS, RK SZDLS, š.27, Seja predsedstva SZDLS, 3.10.1957, str. 
34-44.
Precej bolj vroče je bilo na seji predsedstva SZDLS 
3. oktobra 1957. Pod točko razno je Josip Vidmar načel 
hkrati vprašanje ukinitve gledališča in logike, po kateri je 
bilo ukinjeno. Utemeljitvam, da gre za sklep kranjskih 
oblasti, je nasprotoval, češ »da je to prišlo iz Kranja, je vse 
skupaj lari-fari«, ni pa naravnost rekel, da gre za odločitev 
CK, temveč le, da »tako ljudje pravijo (...) da je taka direktiva 
bila dana«. Predlogu o potujočem gledališču je nasproto­
val, ker da je to še dražje kot profesionalno. Ziherl je za 
nasprotni argument navedel nizko kvaliteto manjših gle­
dališč (kar pa za kranjsko, če se spomnimo ocen gleda­
liške inšpekcije, ni bilo res, op.p.). Stališču Borisa Krai­
gherja, da »mi ne dirigiramo kidture«, je Vidmar ugovarjal 
z besedami: »Dirigirate pa nekatere stvari iz javnega 
življenja, ki ljudi zadevajo.« Regentovi trditvi, da je v ozad­
ju kulturniških kritik podcenjevanje amaterskih odrov 
Svobod, je Vidmar odgovoril, da to ni res, »govoriti o tem, 
da more ,Svoboda' nadomestiti resnični teater, je pa druga 
stvar«.84
Dan kasneje, 4. oktobra 1957, so na seji slovenske 
vlade razpravljali o resoluciji sveta za kulturo in prosveto 
LRS, ki je bil upravno podrejen vladi. Ugotovili so, da je 
okrajni ljudski odbor Kranj pravilno ravnal po zakonu o 
158
poklicnih gledališčih (kar ni res, saj niso upoštevali za­
konsko določenega roka za ureditev poslovanja, op. p.), 
da pa »kažejo izglasovana resolucija, utemeljitve in odstop 
inšpektorske grupe za poklicna gledališča, da nekateri člani sve­
ta za kulturo in prosveto LRS niso razumeli duha zakona« in 
da poseg republiškega sveta »kaže nerazumevanje do komu­
nalnega sistema in ker prihajajo z njim do izraza centralistična 
stremljenja«. Predsedniku sveta Borisu Kocijančiču so na­
ložili, naj s stališčem vlade seznani republiški svet za kul­
turo in prosveto; to je storil 19. oktobra 1957.85 V kritiki 
vlade so se znova pokazale čeri komunalnega sistema v 
kulturi, saj visok republiški oblastni organ za področje 
kulture ni imel pristojnosti niti razpravljati o takšnih 
ukrepih, kot je ukinitev gledališča.
85 ARS, IS-Zapisniki, Zapisnik 110. seje, 4.10.1957, in Zapisnik 113. 
seje, 14.11.1957; Glas Gorenjske, X, št. 79, 11.10.1957, str. 1.
86 ARS, ZKOS, f. 13, m.1, Zapisnik V. seje predsedstva ZSPDS, 
16.9.1957, str. 14.
87 ARS, ZKOS, f. 16, m.9, Zapisnik IV seje repertoarne komisije, 
27.9.1957.
Kritike javnosti so bile napačne le v eni točki, nepo­
srednem vpletanju vodstva Zveze Svobod in prosvetnih 
društev Slovenije v dogajanje. Da ni tako, je predsednik 
zveze Ivan Regent jasno povedal 16. septembra 1957 na 
seji predsedstva Zveze.86 To je bilo res, saj na sejah o tem 
problemu niso razpravljali. Dodati pa je treba, da je bila 
logika likvidacije Prešernovega gledališča v soglasju s 
politiko organizacije, ki ji je predsedoval Regent. Lojze 
Filipič je 27. septembra sicer skušal spraviti problem na 
dnevni red seje gledališkega sosveta Zveze Svobod in 
prosvetnih društev.87 Vprašanje pa so uvrstili le na dnev­
ni red seje predsedstva, v katerem so, v nasprotju z gle­
dališkim sosvetom z večino kulturnikov, prevladovali 
politiki.
V uvodu seje predsedstva Zveze Svobod in prosvet­
nih društev Slovenije 5. oktobra 1957 je Stane Kavčič 
predlagal, naj ne govorijo o ukinitvi, temveč o reorgani­
zaciji gledališča. Seja je bila že v znamenju predloga Iva­
na Regenta, izrečenega 26. septembra, da bi tudi »v Kopru
159
in Ptuju rešili situacijo tako, kot so to naredili v Kranju«.88 
Predsedstvo je podprlo reorganizacijo kranjskega gleda­
lišča. Da se pripravlja podobna preosnova tudi že v kopr­
skem gledališču, je na seji predsedstva Zveze 5. oktobra 
poročal koprski predstavnik v vodstvu zveze Ivan Mau­
ser. Enoglasje je zmotil le France Bevk, češ da so izvedli 
likvidacijo Prešernovega gledališča na neprimeren način 
in da ukinitev Gledališča Slovenskega Primorja ne bo 
»naredila dobrega odmeva v celem Slovenskem Primorju«. Iz 
razprav je bilo tudi jasno, da afera zelo škodi amaterskim 
odrom Svobod in da bo reorganizacija problematična. 
Odzivi s terena so segali od odklanjanja kranjskih kultur­
nih delavcev, da bi sodelovali s Svobodo, do komenti­
ranja: »Bomo videli, katera k.... bo šla k njim igrat.«89
88 ARS, ZKOS, f. 13, m.2, Stenografski zapisnik posvetovanja (...), 
26.9.1957, str. 2.
89 ARS, ZKOS, f. 13, m.1, Stenografski zapisnik seje predsedstva 
ZSPDS, 5.10.1957.
90 ARS, CK ZKS III, š.60, Informacija o razgovoru s sekretarjema OO 
ZK v Drami in Mestnem gledališču v Ljubljani, 21.10.1957.
Ob premoči politike se je začelo razburjenje sredi okto­
bra 1957 polegati. Edini odziv, ki so ga na CK ZKS še 
omenjali, je bil dejavnost Josipa Vidmarja, ki naj bi skušal 
»združiti okoli sebe tako imenovani ,Kocbekov krog', krog ,dila- 
sovcev' in krog okrog Vidmarja«, cilj tega združevanja pa naj bi 
bil tudi rehabilitacija Edvarda Kocbeka: »Aktivnost Josipa 
Vidmarja narašča z večanjem občutka pri njem, da se ga počasi 
odriva od vodstva in odločanja v političnem in kulturnem 
življenju. (...) tov. Vidmar (je) sprejemal v zvezi z reorganizacijo 
gledališča v Kranju razne ljudi (celo iz Kopra) in da je ob tej priliki 
obsojal ta ukrep z ugotovitvijo, da on tega ni mogel preprečiti.«90
Navedbam v viru ni možno povsem verjeti. S »Koc­
bekovim krogom« je oblast označevala krog revije Ciril- 
metodijskega društva Nova pot, z »dilasovci« mlado gene­
racijo okoli Revije 57, Odra 57 in še koga, z »Vidmarjevim 
krogom« pa del pisateljev srednje generacije. Če nič dru­
gega, nam podatek o »združevanju« pove vsaj to, da 
hkratne kritike na računa Borisa Ziherla iz različnih kro­
gov kulturniške opozicije niso bila naključne.
160
Ko je afera okoli kranjskega gledališča že presegla 
vrhunec, so ukinili še drugi manjši gledališči. Večjih za­
ostritev ni bilo več, saj sta obe strani že povedali svoje, 
poleg tega pa koprsko in ptujsko gledališče nista imeli 
takšnega kritja v ocenah (takrat že nekdanje) gledališke 
inšpekcije. Gledališče Slovenskega Primorja in Okrajno 
gledališče Ptuj sta na začetku sicer imeli podporo lokal­
nih vodstev, a sta jo ob aferi izgubili.
Najprej je prišlo na vrsto Gledališče Slovenskega Pri­
morja. Predsednik UO Svetozar Polič je sredi julija 1957 
izjavil, da računa, da bo zadostilo pogojem zakona o po­
klicnih gledališčih.91 Predsednik okrajnega komiteja ZK 
Koper Albert Jakopič pa je v začetku oktobra 1957 jasno 
povedal, da je njihovo gledališče že več let v krizi in da 
ga le s finančnimi spodbudami umetno držijo pri življe­
nju. Na račun tega se pri koprski Svobodi ni razvila gle­
dališka dejavnost. Gostovanja tržaškega SNG naj bi pri­
nesla denarni prihranek in večjo kvaliteto na koprskem 
odru.92
91 Slovenski Jadran, VI, št. 29, 19.7.1957, str. 5.
92 ARS, RK SZDLS, š.27, Seja predsedstva SZDLS, 3.10.1957, str. 
35-36.
93 Slovenski Jadran, VI, št. 43, 25.10.1957, str. 5 in 8; Uradni vestnik 
okraja Koper, II, št. 41, 25.10.1957, str. 291.
94 Gledališki list GSP v Kopru, IV 1957-8, št. 2, str. 11-14.
Na seji okrajnega ljudskega odbora Koper 17. okto­
bra 1957 so sprejeli sklep o reorganizaciji gledališkega 
profesionalizma, ki je dejansko pomenil ukinitev Gleda­
lišča Slovenskega Primorja z 31. decembrom 1957.93 Gle­
dališki kolektiv se s tem ni strinjal in je v izjavi o sklepu 
okrajnih oblasti navedel, da je po sprejemu zakona »vod­
stvo gledališča sklenilo vrsto pogodb in izpopolnilo umetniški 
kader in strokovno umetniško vodstvo tako, da je zagotovljena 
kvaliteta in rast ustanovi in tudi v tem pogledu ni vzroka za 
ukinitev gledališča«.94 Jeseni 1957 je gledališče po dveh 
premierah nehalo delovati.
Tretje profesionalno gledališče, ki ni ustrezalo zako­
nu o poklicnih gledališčih, je nadaljevalo delo do konca 
sezone 1957/58. Okrajno gledališče Ptuj je v tej sezoni 
161
predstavilo devet del, ni pa več izdajalo gledaliških li­
stov. Okrajni ljudski odbor Maribor je 25. marca 1958 
izdal odločbo o ukinitvi poklicnega gledališča na Ptuju. 
Zadnjo premiero so odigrali 31. maja 1958.95
Za Okrajno gledališče Ptuj velja vsaj, da so upošteva­
li zakonski rok 1. januar 1958 in da formalno ni bilo 
ukinjeno prej. Za kranjsko in koprsko ne velja niti to. 
Kljub uradnim oznakam o preosnovanju gledališč in 
spodbudam amaterskim odrom Svobod je šlo dejansko 
za ukinitev treh poklicnih gledališč, ustrezne zamenjave 
zanje pa ni bilo. S stališča oblasti ukinitev ni bila zgolj po­
sledica enostranske odločitve, čeprav so kulturniki vso 
krivdo pripisovali Borisu Ziherlu.
Zagovorniki drugačnih stališč v slovenskem par­
tijskem vrhu so ukinjanje gledališč podprli iz drugačnih 
vzrokov, ne toliko iz ideoloških kot Ziherl. Povedal sem 
že, da sta bila Boris Kraigher in Stane Kavčič predvsem 
ekonomska politika in sta tako ocenjevala tudi kultur­
niško področje. To pa je, še posebej za majhne narode, 
kot smo Slovenci, lahko zelo boleče, saj se za nobeno 
večjo kulturno ustanovo računi ne izidejo. Zmanjševanje 
izdatkov za kulturo je med vzroki večkrat navajal tudi 
Ziherl, ki pa bi mu le težko pripisali avtorstvo te teze.
Stane Kavčič je ob preosnovi kranjskega gledališča v 
drugačno vrsto ustanove prvič omenil menežerstvo v 
kulturi. Pri ustanovah, kot je bilo ukinjeno Prešernovo 
gledališče, bi morali imeti odsek, ki bi se ukvarjal zgolj s 
posredovanjem gostovanj kulturnih ustanov, od diletant­
skih do vrhunskih, zunaj kulturnih središč; posredno so 
te teze pomenile kritiko monopolizma Svobod in njiho­
vega ideologa Ivana Regenta. Po Kavčičevem mnenju bi 
moral imeti tak oddelek od dva do tri sposobne ljudi, ki 
bi sporočali želje s terena višjim organom: »In na osnovi 
tega, bi potem kot rečeno sposobni menažerji zbirali potrebe od 
spodaj, kakor tudi nudili tisto, kar imajo na razpolago, tako da 
bi nekako skušali vskladiti interes s skupinami, ki so priprav-
95 Nada Jurkovič-Peter Malec: Ptujsko gledališče. 5. ptujski zbornik, 
Ptuj 1985, str. 175-176.
162
Ijene gostovati.« Brez sposobnih menežerjev, je menil 
Kavčič, bo le težko realizirati in koordinirati gostovanja 
na različnih koncih Slovenije. V nasprotju z Ziherlovim 
predvsem ideološkim stališčem, je poudaril, da je to 
vprašanje »idejno in organizacijsko«.
Po Kavčičevem mnenju bi torej morali imeti namesto 
Prešernovega gledališča v Kranju sposobno vodstvo, ki 
bi v navezi z menežerji pripeljalo na gledališki oder ama­
terske skupine, gledališča iz Ljubljane in drugih mest, pa 
filharmonični ali radijski orkester itd. Načrt pa ni zaživel, 
ker je bil preobsežen glede na zmožnosti osrednjih slo­
venskih kulturnih ustanov in ker bi bilo to še dražje kot 
vzdrževanje nekaj majhnih gledališč. Poleg tega so imele 
Kavčičeve zamisli o menežerstvu v slovenskem par­
tijskem vrhu še precej nasprotnikov.
Po prvi sezoni po preosnovi kranjskega gledališča 
sta P. K. in V. T. (verjetno Primož Kozak in Veno Taufer) 
primerjala načrt okvirnega repertoarja Prešernovega gle­
dališča za sezono 1957/58, ki ga publika zaradi ukinitve 
ni videla, in precej skromnejši seznam prireditev na odru 
kranjskega gledališča. Članek Post festum, tiskan v ru­
briki z ironičnim naslovom Iz Sentflorjana, sta končala 
takole: »Kranjsko gledališče je danes daleč od tega, da bi posre­
dovalo ljudstvu kulturne dobrine na smiseln način in nobene 
perspektive nima, da bi pomagalo zdravim silam, ki so vdane 
gledališki kulturi. Kako naj torej razvija socialistično kulturno 
revolucijo.« Kritike pa bralci niso mogli prebrati, ker je 
bila pripravljena za natis v zadnji, zaplenjeni številki Re­
vije 57.^
Sistem, ki naj bi po načrtih nadomestil ukinjena gle­
dališča, ni zaživel. Od udarca si je slovenska gledališka 
umetnost kvantitativno opomogla šele sredi sedemdese­
tih let. Kulturni ideologi so kmalu spoznali, da so bile 
njihove napovedi nerealne. Sčasoma je tudi Ziherl spre­
menil mnenje. Zadnji direktor Okrajnega gledališča Ptuj
96 ARS, ZKOS, f. 13, m. 1, Stenografski zapisnik seje predsedstva 
ZSPDS, 5.10.1957, str. 35.
97 ARS, CK ZKS III, š. 1 2, Revija 57, str. 299-300.
163
Jože Gregorc se je spomnil dogodka, ko mu je Ziherl dve 
leti po ukinitvi ob srečanju rekel: »Tisto z ukinjenim gleda­
liščem je bilo premalo premišljeno.«98 Za kranjsko, ptujsko in 
koprsko gledališče je bila to kaj slaba tolažba.
98 Jože Gregorc: Kulturno življenje tik pred II. svetovno vojno in prva 
leta po njej v Ptuju. 5. ptujski zbornik, Ptuj, 1985, str. 171.
164
ORTODOKSNOST NA PREIZKUŠNJI
Vodilnega partijskega kulturnega ideologa Borisa 
Ziherla je kulturniška opozicija sredi petdesetih let vse 
večkrat napadala. Včasih je šlo za neposredno kritiko 
njegovih stališč, včasih pa za posredno, izraženo v na­
sprotovanju kulturnopolitičnim načelom, katerih nosilec 
je bil.
Ziherl je bil kot predsednik ideološke komisije CK 
ZKS udeležen pri vseh aferah v kulturi. Ne bi mu mogli 
pripisati vloge glavnega kreatorja idej, a se je zelo izpo­
stavljal in bil angažiran pri izvedbi sklepov CK ZKS, tako 
da se je pojavljal kot glavni zagovornik uradne kulturne 
politike. Boris Kraigher je iz zakulisja prav tako vplival 
na razplet številnih afer, a je hkrati spodbujal stališča, ki 
so nasprotovala Ziherlovemu kulturnopolitičnemu kon­
ceptu. Čeprav ob poznavanju arhivskih virov njegove 
vloge v aferah ni moč zanikati, je bil v javnih nastopih 
politično zelo spreten in ni prihajal v odprte konflikte s 
kulturniki.
Vsa teža kritik kulturniške opozicije je tako padla na 
ramena človeka, ki je bil po partijski strukturi odgovoren 
za kulturno področje. To pa je bil predsednik ideološke 
komisije CK ZKS. Kritike Borisa Ziherla so, dolgoročno 
gledano, pomagale pri uveljavljanju drugačnih (»liberal­
nejših«) pogledov v ZKS o kulturni problematiki.
Kritike Ziherla niso bile novost, so se pa v kratkem 
obdobju, v letih 1956 in 1957, tako zgostile, da so bistveno 
pripomogle k naglemu zmanjševanju njegove moči. Da je 
Ziherlova načela spodbijal že Janko Kos leta 1953 in na 
začetku leta 1954 še Vladimir Dedijer ob Dilasovem prime­
ru, sem že omenil. V času, ko je potekala najbolj znana po­
165
lemika med Josipom Vidmarjem in Borisom Ziherlom, je 
slednji polemiziral tudi z Jankom Kosom, marca 1956 še z 
Oskarjem Davičom na 6. plenumu CK ZKJ, aprila 1956 v 
Naših razgledih z Lucom Menašejem, nekaj kasneje v 
Delu z Markom Rističem, bil je v stalnem sporu z mlajšo 
slovensko literarno generacijo in še bi lahko naštevali."
V ozračju splošnega nasprotovanja Ziherlovim sta­
liščem za polemiko Vidmar-Ziherl ni moč poenostav­
ljeno trditi, da je zamajala verodostojnost Ziherlovih ocen 
in da pomeni konec nekega obdobja v slovenski kulturni 
politiki. Vidmar sploh ni bil edini odkrit Ziherlov na­
sprotnik, kritikam se je priključil dokaj pozno. Resda je 
leta 1951 v Društvu slovenskih književnikov in leta 1954 
v Meditacijah nakazal stališča, ki jih je Ziherl ocenil za 
neprimerna, a do konfrontacije med njima še ni prišlo. Jo­
sip Vidmar je z ostro kritiko Ziherla le končal obračun z 
njim, ki so ga začeli drugi. Zaradi Vidmarjevega ugleda v 
javnosti je polemika Vidmar-Ziherl bolj odmevala kot 
druge z Ziherlom. Sodeč po Kavčičevih spominih je imel 
Vidmar v njej tiho podporo zagovornikov drugačnih sta­
lišč v slovenskem partijskem vrhu.100
99 Ziherlove obrambe so zbrane v: Boris Ziherl: Književnost in 
družba, Ljubljana, 1957. Glej še: Pekovič, Ni rat ni mir.
100 Stane Kavčič: Dnevnik in spomini (1972-1987), Ljubljana 1988, 
str. 265.
101 Glej tudi: Slovenska književnost 1945-1965, 2. knj., Ljubljana 
1967, str. 288-294; Rupel, Slovenski intelektualci, str. 81-97; Pekovič, 
Ni rat ni mir, str. 249-254.
102 Naša sodobnost, IV, 1956, št. 4, str. 289-298.
Polemika med Vidmarjem in Ziherlom101 se je začela z 
Vidmarjevim esejem Iz dnevnika, objavljenim v aprilski 
številki Naše sodobnosti leta 1956. Vidmar je ponovil že 
znane teze o vlogi svetovnega nazora v literaturi. Tokrat 
jih je ilustriral z Leninovo oceno Leva Tolstoja, češ da je 
Lenin zelo cenil Tolstoja kot umetnika, čeprav ga je tako 
kot drugi marksisti prišteval k politično reakcionarnim lju­
dem. S tem je Vidmar dokazoval, da je za visoko umet­
niško delo bistvena umetniška sposobnost, ne pa svetovni 
nazor. Ta ne more pomagati v umetniškem delovanju.102
166
Ziherlu je bil članek povod, da se je širše razpisal o 
vsem Vidmarjevem opusu in vprašanjih svetovnega na­
zora in umetnosti nasploh. Vidmarju je odgovoril v 
obširnem eseju Umetnost in miselnost, ki je izšel v petih 
nadaljevanjih v Naši sodobnosti v drugi polovici leta 
1956 in bil še istega leta ponatisnjen kot separat. Ziherl je 
pojasnjeval svoje razumevanje Lenina, Tolstoja, Plehano- 
va in drugih iz literarnoestetskega zornega kota, v na­
sprotju s prejšnjimi članki, kjer je prevladoval politični 
vidik. Vnovič je poudaril, da so med njegovimi in Vid­
marjevimi pojmovanji velike razlike. Tokrat je to storil na 
bistveno višji ravni kot v polemikah pred leti, saj je ideo­
loško izrazoslovje precej omejil na račun strokovnih ocen 
in argumentiranega dokazovanja. Ocene o dekadentstvu, 
abstraktni umetnosti, »plaži« in jazzu, pa poleg Vidmarja 
v kritikah Ervina Sinka in Janka Kosa so bile bolj na teo­
retični ravni, ni pa več kot pred leti omenjal, da je treba 
take pojave v slovenskem kulturnem prostoru nujno 
omejevati. Ziherl je imel tri glavne zadržke do Vid­
marjevih umetniških načel. Predvsem ni sprejemal teze o 
človekovi »apriorni naravi« in je dajal več veljave zavest­
nemu udejstvovanju osebnosti kot družbenega bitja. Pri 
vprašanju svetovnega nazora in njegovega pomena v 
umetniškem delovanju je Vidmarjevemu enačenju vlog 
vseh svetovnih nazorov nasprotoval z utemeljevanjem 
prednosti racionalnega, materialističnega, dialektičnega 
in izvedel sklep, da Vidmarjevo pojmovanje umetnosti 
kot izražanje umetnikove narave ni napačno, pač pa je 
enostransko in vodi k subjektivističnim sklepom.103
V Umetnosti in miselnosti je opazen Ziherlov razvoj 
iz predvsem kulturnega ideologa v resnega proučevalca 
filozofskih, socioloških in političnih vprašanj. Tistega, s 
čimer se ni strinjal, ni več ocenjeval za napačno in so­
vražno, ampak je prvič dopustil možnost različnih po­
gledov na probleme. Te spremembe so bile verjetno po­
sledica Ziherlovega študija, saj je iz opomb in navedb 
razvidno, da je začel poleg marksističnih intenzivneje
103 Boris Ziherl: Umetnost in miselnost, Ljubljana 1956. 
167
proučevati nemarksistične mislece. Kljub temu je zago­
varjal stare teze, le da jih je skušal utemeljevati bolj stro­
kovno argumentirano kot pred leti. Ugovore Josipu Vid­
marju, da so vsi svetovni nazori enakovredni, je končal z 
utemeljitvijo, zakaj je tako na široko dokazoval pravil­
nost svojih postavk: »Slo mi je samo za to, da dokažem, kako 
marksizem kot dialektično materialistični nazor v umetnosti ne 
more biti nevažen ali pa samo toliko važen kakor vsi drugi na­
zori. Hkrati mi je šlo za resnico, ki jo je spoznala že klasična 
estetika in v kateri vidi marksizem izraz neogibne logike 
življenja. Ta resnica je v tem, da umetnik ni brezstrasten opa­
zovalec tragedij in dram, ki jim je priča, marveč predvsem člo­
vek svojega časa, obdarjen s posebnimi vrojenimi in pridob­
ljenimi darovi in sposobnostmi.«104
Polemika med Vidmarjem in Ziherlom se je nato v 
Naši sodobnosti vlekla dobro leto dni. V junijski številki 
leta 1957 je Vidmar v članku Nazorski nesporazumi 
očital Ziherlu nejasnost, nerazumevanje Leninovih sta­
lišč, ideološko pristranost in dejstvo, da je ocenjeval Tol­
stoja predvsem po tem, kako je bil koristen proletarski re­
voluciji.105
Ziherl je odgovoril prav tako ostro v članku Nespo­
razumi in navzkrižja, pri tem pa zagrešil eno od tistih na­
pak, ki mu jih je očital sogovornik. Vidmar je namreč kot 
literarni kritik pisal o Tolstoju predvsem iz literarnega 
zornega kota, Ziherl pa z vidika Tolstojeve kritike te­
danjih družbenih razmer. Ziherlov odgovor je bil torej 
strokovno korak nazaj od dela Umetnost in miselnost, saj 
je kritika družbe in družbenega spet prevladala nad 
literarnimi ocenami. Vnovič je manj argumentirano 
zatrjeval, da pri umetniku ceni predvsem to, koliko ve 
sodobnemu človeku povedati »o njegovem dejanju in ne­
hanju, s tem pa kajpak tudi o prijateljih in sovražnikih nje­
govega napredovanja k humanističnemu cilju, ki ga je prak­
tično moči doseči samo z bojem za socializem«}06
104 Ibidem, str. 84.
105 Naša sodobnost, V, 1957, št. 6, str. 494-504.
106 Naša sodobnost, V 1957, št. 8-9, str. 773-782.
168
Josip Vidmar je v zadnjih treh številkah Naše sodob­
nosti leta 1957 obširneje analiziral Ziherlove kritike. 
Nekoliko dlje se je zadržal pri tendenci v umetnosti in še 
enkrat poudaril razlike v pojmovanju med njim in Ziher­
lom. Zanj (za Vidmarja) je tendenca lahko ali pa ni na­
vzoča, ne sme pa s svojo pretencioznostjo slabiti umet­
niških vrednot, Ziherl pa (po Vidmarju) zahteva prav 
določeno tendenco. Vidmar je ugovarjal zahtevam, da 
mora umetnost odražati zgodovinski čas, v katerem na­
staja, saj ljudje ne živijo le kot kreatorji zgodovinskih do­
godkov, temveč kot čisto individualne osebnosti.107
Na koncu je Vidmar zapisal: »Če naj tedaj opredelim 
Ziherlovo estetsko miselnost zgodovinsko, moram reči, da to si­
cer ni groba ždanovščina, da pa tudi ni pojmovanje, ki bi se bilo 
otreslo vseh značilnosti uradne estetike Stalinovega časa. V bi­
stvu je to dokaj preprosta, družbeno politično utilitaristična te­
orija, ki je samo nekoliko manj odločna in ki v nekaterih 
zaključkih ostaja na pol pota, ker je groba politična utilitarnost 
dandanes vendarle že toliko diskreditirana, da je resen človek 
ne more več razglašati brez zadrege.«
Vprašanje je, ali bi bil lahko tako oster napad na vid­
nega politika objavljen v eni osrednjih kulturnih revij, če 
ne bi imela takšna stališča v ozadju politične podpore. Se 
za dosti milejše kritike so se morali kulturniki politično 
zagovarjati.
Vidmarju je Ziherl odgovoril še v februarski in 
marčni številki Naše sodobnosti leta 1958. S tem je bila 
polemika vsaj med njima končana.109 Razprave v Slove­
niji pa so se nadaljevale in s prevodom v srbohrvaščino 
dobile jugoslovansko razsežnost. Če k temu dodamo, da 
je v moskovski reviji Novij mir na Vidmarjeva stališča 
reagiral tudi Lukacsev sodelavec Mihail Lifšic, so pole­
mike o teh vprašanjih prebile tudi jugoslovansko raven.
107 Naša sodobnost, V, 1957, št. 10, str. 915-924, št. 11, str. 1019 do 
1029, in št. 12, str. 1103-1112.
108 Ibidem, str. 1109.
109 Naša sodobnost, VI, 1958, št. 2, str. 142-155, in št. 3, str. 
241-256.
169
V polemiki Vidmar-Ziherl se je slednji spopadel s 
stališči uglednega kritika nekoliko starejše generacije. 
Hkrati pa je bil deležen ostrih kritik mlajše generacije, 
najbolj v aferi ob ukinitvi Besede. Precej odmeven je bil 
Ziherlov nastop na četrtkovih kulturnih večerih v 
Križankah.
Šlo je za novost pomladi 1957, ki naj bi zbližala kul­
turne ustvarjalce s publiko in spodbujala polemične raz­
prave. Zametki idej o odprtih tribunah so bili že iz leta 
1956, a so jih takrat pojmovali še dokaj ozko ideološko. 
Bolj konkretne zamisli je predlagal Boris Ziherl po vzoru 
zagrebških književnih petkov, le da naj bi bila tribuna v 
Ljubljani bolj delavska in manj intelektualna.110 Med kul­
turniki je dal, po besedah Jožeta Hudečka, pobudo za 
svobodne diskusijske večere Franček Bohanec, ki je tudi 
predlagal, da bi jih vodil Jože Hudeček. Tega so februarja 
1957 poslali v Zagreb, da bi si nabral izkušnje in videl, 
kako bi morali potekati tovrstni pogovori. Ljubljanski 
četrtkovi kulturni pogovori so bili v viteški dvorani 
Križank. Poslušalci so na lističih anonimno postavljali 
vprašanja. Lističe so zbirali uslužbenci Delavske knjižni­
ce ali pa je posameznik prinesel Hudečku po več vpra­
šanj skupaj, tako da ni bilo jasno, kdo je kaj vprašal.111 
Prvi v seriji četrtkovih kulturnih večerov je bil 4. aprila 
1957 pogovor z Matejem Borom, sledili pa so mu v teden­
skih presledkih Boris Ziherl, Juš Kozak in Josip Vidmar. 
Največ pozornosti sta zbudila pogovora z Ziherlom in 
Vidmarjem.
110 ARS, CK ZKS lil, š.76, Zapisnik seje ideološke komisije CK ZKS, 
8.3.1957, str. 13.
111 Ustna izjava Jožeta Hudečka piscu, 26.7.1994. Za pogovor in ko­
pije dokumentov se g. Hudečku lepo zahvaljujem.
Ziherl je 11. aprila v predavanju odgovarjal na dile­
mo, kaj je moderno in kdo je dejanski nosilec modernega. 
Eno proti drugemu je postavil dve pojmovanji, po njego­
vem »pravilno« objektivno in »napačno« subjektivno. 
Izredno ideološko obarvano predavanje je po svoji nava­
di končal z dokazovanjem, da lahko štejemo za moder­
nega samo tistega umetnika, ki se povezuje z delavskim 
170
razredom.112 Toda četrtkov kulturni večer z Borisom 
Ziherlom je potekal ravno med afero zaradi ukinitve Be­
sede. Vprašanja po predavanju so se po večini oddaljila 
od teme pogovora in poskušala na dnevni red uvrstiti 
Besedo. Ideološka komisija CK ZKS je trdila, da so bila 
vprašanja postavljena na način, ki je »zapustil običajne 
meje pristojnosti in neke demokratične diskusije; bil je očitno 
politično provokativen, pobalinski in nepristojen«. Diskusija 
se je v naslednjih dneh prenesla med študentsko mladi­
no. Kritizirali so še Hudečka, ker ni enostavno izločil 
provokativnih vprašanj.113 Hudeček pravi, da so mu za­
merili tudi to, da se je ob prebiranju takšnih vprašanj na­
smihal. V nasprotju s kasnejšimi Ziherlovimi navedbami 
pa trdi, da spornih vprašanj niso postavljali besedovci, ki 
so sicer bili po večini zbrani v dvorani. 114
112 Ljudska pravica, XXIII, št. 87, 13.4.1957, str. 5.
113 ARS, CK ZKS III, š.76, Informacija, 20.5.1957, str. 1-2.
114 Ustna izjava Jožeta Hudečka piscu, 26.7.1994.
115 ARS, CK ZKS lil, š.7, Zapisnik seje izvršnega komiteja CK ZKS, 
14.5.1957, str. 8.
Večer z Vidmarjem dva tedna kasneje je minil v raz­
pravi o odnosu med umetnostjo in družbo. Po Ziherlovi 
izjavi je Vidmarjev referat »izzvenel, daje bila politika vedno 
nasprotna umetnosti, zlasti pa da je vsak mlad politični režim 
nestrpen in umetnosti sovražen, ker jo hoče podrediti intere­
som svojega lastnega utrjevanja. Navajal je nekaj nesmiselnih 
primerov, ko je naš družbeni sistem predstavljal kot mlado po­
litično grupacijo in ga kot takega primerjal z Bleiweisovim 
režimom leta 1848.«
Zaradi nepričakovanih dogodkov so že dogovorjeni 
predavatelji odpovedali sodelovanje in četrtkovih kultur­
nih večerov po Vidmarjevem predavanju začasno ni bilo 
več. Časopisi so podrobneje poročali samo o Ziherlovem 
predavanju, pa še pri tem niso omenili vroče razprave. 
Ljudska pravica je poročala, da je morda »res potek dose­
danjih razgovorov koga od napovedanih oplašil, ker so dobivali 
tudi razna neumestna vprašanja ali pa so ta vprašanja segala 
izven okvira njihovih tem«, toda to ne bi smel biti vzrok za 
prekinitev četrtkovih večerov. Vinko Trinkaus je v imenu 
171
organizatorja večerov. Delavske knjižnice, potrdil, »da so 
jih že napovedani predavatelji za sedaj pustili na cedilu«, da 
pa bodo jeseni pogovore nadaljevali.116 Ravnatelj Delav­
ske knjižnice Avgust Vižintin pa se je po Vidmarjevem 
večeru Jožetu Hudečku zahvalil za sodelovanje.117
Politični rezultati četrtkovih kulturnih večerov so 
bili v popolnem nasprotju z Ziherlovimi pričakovanji. 
Zaradi »neuspeha« je Ziherl po prvih štirih nastopih 14. 
maja 1957 poročal o tej zadevi izvršnemu komiteju CK 
ZKS. Predlagal je, da zaradi prvih neuspehov kulturnih 
večerov ne bi smeli ukiniti, morali pa bi jim dati bolj 
okvir delavskega razreda in jih prestaviti iz viteške dvo­
rane Križank, »kjer je že ozračje tako, da stvari izzvenevajo v 
ozko-intelektualnem smislu«, v drugo okolje, kjer se 
združuje delavstvo. Izvršni komite je deloma v nasprotju 
z Ziherlovim predlogom sklenil, da administrativni 
ukrepi ne bi bili na mestu, »pač pa je treba organizirati 
dohod članov ,Svobod' itd. na te večere, da se tako zagotovi po­
zitivnejši način razpravljanja«.118
Bojazen pred slabimi rezultati so kulturni ideologi 
pokazali le na zaprtih sejah. V uradnem poročilu so trdi­
li, da »je bila idejna šibkost nasprotnikov tako očitna in poli­
tično provokacijski značaj njihovih vprašanj tako očiten, da jim 
je publika glasno nasprotovala in jih izsmejala«dw Kako daleč 
je bilo to od resnice, pove že podatek, da so se jeseni na 
CK ZKS spraševali, ali je vredno večere nadaljevati.120
Cisto drugače so sprejeli četrtkove večere kulturniki. 
Leopold Stanek je v Naših razgledih zapisal, da se je or­
ganizator pravilno odločil za anonimno zastavljanje 
vprašanj, saj so se oglasili tudi tisti, ki so običajno tiho. Za
116 Ljudska pravica, XXXIII, št 108, 9.5.1957, str. 6.
Ustna izjava Jožeta Hudečka piscu, 26.7.1994.
118 ARS, CK ZKS, š. 7, Zapisnik seje izvršnega komiteja CK ZKS, 14. 5. 
1957, str. 8-9.
119 ARS, CK ZKS III, š. 76, Nekaj podatkov o razvoju političnih proble­
mov na kulturnem področju v Sloveniji, str. 9-10.
120 ARS, CK ZKS III, š.9, Zapisnik seje organizacijskega sekretariata CK 
ZKS, 11.9.1957, str. 20; ARS, ZKOS, f.13, m.10, Poročita Delavske knjižni­
ce v Ljubljani za leto 1957, str. 8-9.
172
viteško dvorano Križank je menil, da bi težko našli pri­
mernejše mesto za tovrstne pogovore.121 Jože Hudeček 
pravi, da so bili četrtkovi kulturni pogovori spomladi 
1957 za njegov krog prvi kazalec sproščenejšega duha, 
saj si le leto poprej niso mogli odprtih tribun niti pred­
stavljati. Ukinitev večerov jih zatorej ni pustila nepri­
zadetih.122
Sami ideji odprtih tribun se na ideološki komisiji CK 
ZKS sicer niso odpovedali, a so razmišljali o nekoliko 
drugačnih oblikah.123 Kljub poročanju v medijih so bile 
nove oblike manj odmevne. Začetnih četrtkovih kultur­
nih večerov v Križankah, kjer so se kresala mnenja, niso 
mogli enakovredno zamenjati.124
Zaradi dogodkov v letu 1957 se je Ziherlova kultur­
nopolitična moč zmanjšala. To pa je pomenilo širjenje 
manevrskega prostora za kulturnike. Proces, ki je trajal 
vse od začetkov petdesetih let, je dosegel vrhunec v 
začetku šestdesetih, po polemiki Pirjevec-Cosič in Krai­
gherjevi premestitvi v Beograd pa so kulturne ustvarjalce 
nekaj let stiskali.
Pomembnejša posledica »poraza« Ziherlovih idej 
leta 1957 je ta, da so polemike spodkopale eno osnovnih 
tez njegovega koncepta, tezo o dvojnosti umetnosti in 
kulture. Delitve na delavsko in vrhunsko kulturo po teh 
dogodkih niso več pogosto omenjali. Če še najdemo kas­
nejše navedbe »delavske kulture«, je to kultura za de­
lavce, ne pa antipod »vrhunski«, »intelektualni« kulturi.
121 Naši razgledi, VI, št. 13, 6.7.1957, str. 312.
122 Ustna izjava Jožeta Hudečka piscu, 26.7.1994.
123 ARS, CK ZKS III, š. 76, Zapisnik seje ideološke komisije CK ZKS, 
15.10.1958, str. 3-4.
124 Glej: ARS, CK ZKS III, š.68, Informacije, št. 97, 16.12.1959, str. 5. 
Poročila Delavske knjižnice po letu 1957 ne omenjajo več četrkovih kultur­
nih večerov.
173
STROKOVNA OCENA:
MORALNOPOLITIČNO NEPRIMEREN
Popuščanje ideoloških spon je posledično pomagalo 
pri prevrednotenju pogledov na delo kulturnih ustvarjal­
cev. Ob izrazito političnem ocenjevanju prvih povojnih 
let se je vse bolj uveljavljalo strokovno. V partijskem vrhu 
je začela prevladovati logika: ne moremo od vsakega člo­
veka zahtevati, da je popolnoma »naš«, ni pa mu treba 
onemogočati udejstvovanja, če ni izrazit politični in ideo­
loški nasprotnik. S tem seveda niso bili mišljeni tisti, ki bi 
jih morali kratkomalo izbrisati iz zgodovinskega spo­
mina.
Za kulturne delavce, ki niso bili močneje angažirani 
na javni sceni, so se možnosti za boljšo zaposlitev in s tem 
izboljšanje socialnega statusa povečale sredi petdesetih let. 
Omenil bom le nekaj primerov, in to iz različnih vej poli­
tičnih »sovražnikov«; za sovražnike jih je štela ZK, kako 
pa so sami opredeljevali svojo vlogo, je drugo vprašanje.
Odnos do predvojnega člana Slovenske ljudske 
stranke in človeka, ki je maja 1945 odšel na Koroško, si 
oglejmo ob primeru dr. Kajetana Gantarja, profesorja 
slovenščine in francoščine. Iz tujine se je kmalu vrnil, 
vendar so bile vse do leta 1954 njegove prošnje za delo v 
prosvetni stroki zavrnjene, »ker dr. Kajetan Gantar nima 
neogibno potrebnih moralno političnih kvalifikacij za delo z 
mladino«. Po pritožbi predsedniku FLRJ Josipu Brozu in 
intervencijah višjih organov so mu oktobra 1954 le dode­
lili profesorsko službo.123
Prva večja skupina intelektualcev, ki so se morali po 
vojni sodno zagovarjati, so bili obsojenci pred sodišči na­
174
125 ARS, SPK LRS, f.34, dok.3559-55.
rodne časti. Tudi teh se je dolgo držala etiketa politično 
sumljivih. To kažejo težave, ki jih je imel gledališčnik 
Edvard Gregorin s prevedbo v višji plačilni razred v letih 
1956 in 1957.126 Da tudi bivši informbirojevci niso bili v 
enakopravnem položaju z navadnimi smrtniki, pričata 
nasprotovanje zaposlitvi pravnika Mirka Goršeta kot 
advokata127 ali pa zavrnitev prošnje za štipendijo Ilije Ju­
rančiča.128 Kakšne težave ima lahko uveljavljen poet pri 
objavi svojih del, če se ne skladajo z vladajočo ideologijo, 
je skusil Alojz Gradnik.129 Za Izidorja Cankarja pa je npr. 
Boris Kraigher menil, da »ni tudi nobene posebne notranje 
politične potrebe« za odobritev štipendije za študijsko po­
tovanje v Pariz.130 Našteli bi lahko še veliko podobnih 
mnenj iz političnih vrst o kulturnikih. Naj omenim le še 
tisto o Zoranu Mušiču, ki na številna vprašanja, ali bi bil 
ob morebitni vrnitvi v domovino deležen političnih re­
presalij, ni dobil odgovora. To pa je pomenilo, da so bile 
na Zahodu enemu najbolj uveljavljenih slovenskih umet­
nikov poti domov zaprte zaradi utemeljenega strahu.131
126 ARS, SPK LRS, f.43, dok.470-57.
'27ARS, CK ZKS III, š.8, Priloga k seji izvršnega komiteja CK ZKS, 
13.6.1958: Položaj bivših IB-ovaca u NRS.
128 ARS, SPK LRS, f.35, dok.31/131-56.
129 Aleš Gabrič: Alojz Gradnik in povojna slovenska oblast. Primorska 
srečanja, 1994, št. 155, str. 119-124.
30 ARS, IS-KPK, f.1, dok.47/53.
131 ARS, IS-KPK, f. 12, dok. 1 72/56.
132 ARS, RK SZDLS, f.38, Zapisnik 2. seje komisije za tisk pri predsed­
stvu SZDLS, 20.4.1954, str. 7.
Prav tako je imela politična teža vlogo pri podelje­
vanju nagrad. Dodelitev Prešernove nagrade za leto 1954 
skladatelju Antonu Lajovicu zgolj po strokovnih merilih 
je v političnih krogih povzročila val negodovanja. To so 
skušale oblastne strukture izkoristiti za pritisk na komi­
sijo za podelitev Prešernovih nagrad, v kateri so bili le 
kulturniki, politične organizacije pa na izbiro niso imele 
neposrednega vpliva. Mileta Klopčič so npr. kot člana 
komisije kritizirali, ker ni v njej nastopal predvsem kot 
komunist in ni glasoval proti predlogu, naj dodelijo na­
grado Antonu Lajovicu.
175
Lajovic je bil primeren povod za kritike, ker se je 
med zapovedanim kulturnim molkom udeležil več pro­
slav, na katerih sta bila tudi visoki komisar Ljubljanske 
pokrajine Emilio Grazioli in škof Gregorij Rožman. Leta 
1954 je bil ton razprav ob podelitvi nagrad izrazito poli­
tičen. V Slovenskem poročevalcu je Zorka Peršič 14. 
februarja zapisala, da to leto nagrade niso potrdile prvot­
nega namena človečnosti, narodne zavesti in demokra­
tičnosti.133 Tri dni kasneje je glas »s terena« podprl 
Peršičevo, češ da kdor je bil znan »kot uslužen prijatelj 
Graziolija in škofa Rožmana (...) ni vreden javne nagrade, in še 
Prešernove« .134
133 Slovenski poročevalec, XV št. 37, 14.2.1954, str. 4.
134 Slovenski poročevalec, XV, št. 40, 17.2.1954, str. 4.
135 Delavska enotnost, XIII, št. 9, 26.2.1954, str. 1 in 3.
136 LS LRS, 3. sklic, knj.4, Ljubljana 1955, str. 205-208.
V Delavski enotnosti se je razpisal France Boštjančič. 
V skladu z »delavsko« usmerjenostjo časopisa je vzklik­
nil, da se delavci iz vseh krajev Slovenije, ki se odpove­
dujejo boljšemu kosu kruha, da bi napredovala kultura, 
sprašujejo, kako je mogoče tako razdeljevati Prešernove 
nagrade. Po Boštjančičevem mnenju človek, ki je sode­
loval s predstavniki fašističnega Rima, ne glede na umet­
niške dosežke ne bi smel dobiti Prešernove nagrade.135
Oblast je kritizirala predvsem način podeljevanja in 
sestavo komisije, ki je odločala o nagradah. Pred nasled­
njim kulturnim praznikom so izdali zakon o podeljeva­
nju Prešernovih nagrad z utemeljitvijo slovenske vlade, 
»da ne bi pri podeljevanju nagrad prišlo do nekaterih nevšečno­
sti, ki so se zgodile v preteklosti«. Po spremembah ni več do­
končne sodbe o nagradah dajala komisija, temveč svet za 
prosveto in kulturo Slovenije, na katerega je oblast z de­
legiranimi člani laže vplivala.136
S tistimi, ki so med NOB ali po njej Partiji veliko po­
menili, a niso bili ideološko »pravilno« usmerjeni, je rav­
nala ZK bolj tolerantno. Smeli so javno delovati, le obrav­
navanje vročih tem ni bilo priporočljivo. To smo videli že 
pri Franu Šaleškem Finžgarju. Drug tak primer so bili 
znanstveniki, ki so bili aktivni v boju za meje, npr. Lojze 
176
Ude in Fran Zwitter, saj kritik s te strani vodilna politična 
garnitura ni imela za sovražne. Ko so na seji izvršnega 
komiteja CK ZKS 13. junija 1958 obravnavali delovanje 
organizacije TIGR, so npr. izrecno poudarili, da je treba 
zaslišati nekatere njene člane, da pa se iz ukrepov izvza­
me dr. Lavo Čermelj.137
137 ARS, CK ZKS III, š.8, Zapisnik seje izvršnega komiteja CK ZKS, 
13.6.1958, str. 18.
138 ARS, RK SZDLS, f. 111, Mohorjeva družba, str. 2.
139 ARS, RK SZDLS, f. 20, Zapisnik seje komisije za ideološko delo pri 
predsedstvu SZDLS, 31.1.1956, str. 17-18.
Za večino politično sumljivih velja, da so bili brez 
političnih ambicij. Njihovo delovanje je imelo omejeno 
podporo strokovnih kolegov, glede vpliva na javnost pa 
so bili odvisni od mnenja višjih političnih organov. Za 
Kocbeka sem že povedal, da Mohorjeva družba ni izdala 
njegovih pesmi; to so oblasti odobravale. Njegove raz­
prave so v reviji Nova pot izhajale podpisane s kraticami. 
Ni pa še smel izdajati leposlovja. Prav nasprotno je 
Finžgar smel izdajati leposlovna dela in spomine, za­
ložniški svet Mohorjeve družbe pa je leta 1956 onemo­
gočil »njegov načrt, da bi napisal poljudno naravoslovno knji­
go o tem, ,kako se je naša zemlja razvijala in razvila, seveda s 
katoliškega stališča«.138 Iz političnih razlogov ni smel leta 
1956 iziti še prevod Čermeljeve knjige Slovenci in Hrvati 
pod Italijo med obema vojnama, ker »je knjiga enostranska 
in da v njej ni prikazano delo komunistov, ki so v tisti dobi na 
Primorskem zelo veliko delali in tudi dosti pretrpeli«. Lev Mo­
dic je dejal, da je to »izrazito nacionalistično pisana knji­
ga«.139 K temu naj dodam, da niso hoteli tiskati Kocbeko­
ve knjige, kasnejše Listine. O tem bom še govoril. Za 
Čermeljevo in Kocbekovo delo je skupno to, da sta bili 
izdani desetletje kasneje, med Kavčičevim predsedniko­
vanjem. Po ostrih političnih kritikah anket z mnenji 
znanstvenikov o zakonskih osnutkih, ki so se dotikali 
šolske reforme in znanosti, se tudi znanstveniki (Fran 
Zwitter, Andrej Zupančič) niso več tako pogosto oglašali 
na straneh Naših razgledov.
177
Sistem družbenega upravljanja je dal nekaj za ZK 
dobrih rezultatov. Ker so lahko založniški sveti blokirali 
nezaželene knjige že v prvi fazi priprave (Finžgar, Čer­
melj, Kocbek), ni prihajalo do neprijetnih afer z različni­
mi komentarji, ki ZK niso bile pogodu. Takšna politika je 
bila možna zaradi prevlade komunistov v delovanju za­
ložb. Kulturni ustvarjalci s takšnim stanjem niso bili za­
dovoljni in so skušali svoja dela na vsak način predstaviti 
javnosti. Ker jim to ni uspevalo v osrednjih kulturnih 
ustanovah in založbah, so iskali možnost zunaj slovenske 
kulturne prestolnice. Reakcijo kulturnikov, recimo ji kar 
beg iz Ljubljane, so partijski ideologi izrazito slabo oceni­
li, saj so imeli na lokalnih nivojih manj vpliva kot v cen­
tru. Spopadali so se z mnenji lokalnih veljakov, ki so 
včasih v želji po uveljavitvi svojega predela podpirali 
kulturni razvoj. Pri tem pa so, ne zavedajoč se problemov 
visoke politike, dali možnosti kulturniški opoziciji, da se 
uveljavi bolj, kot so to v vodstvu ZKS želeli.
Od založb sta se sredi petdesetih let vse bolj uveljav­
ljali Založba Obzorja v Mariboru in Lipa v Kopru. Ziherl 
je kritiziral Obzorja, češ da pogosto izdajajo dela, ki so 
bila v Ljubljani zavrnjena. S koordinacijo dela med za­
ložbami bi morali ustvariti položaj, ko bi zavrnitev v eni 
založbi že pomenila, da delo ni primerno za izdajo. Pose­
bej bi morali to poudariti v pogovorih z založniškimi sve­
ti Obzorij in Lipe. Kako jezen je bil Ziherl na Obzorja, 
kaže že njegov komentar, da se tam »grupirajo brodolomci 
iz klerikalnega tabora, razni zmešani intelektualci, bivši komu­
nisti in razočaranci«}40 To, da so pri Lipi zavrnili Čermelja, 
so v ideološki komisiji predsedstva SZDLS odobravali, ni 
pa jim bilo všeč, da so leta 1956 izdali Slodnjakovo 
Neiztrohnjeno srce. Franc Kimovec je Koprčane opomnil, 
da »ni prav, če koprska založba ponatiskuje stvari, ki so nekje 
že propadle« č4}
140 ARS, RK SZDLS, f. 20, Zapisnik seje komisije za ideološko delo pri 
predsedstvu SZDLS, 31.1.1956, str. 16-21.
141 ARS, RK SZDLS, Zapisnik skupne seje komisije za tisk in komisije 
za ideološka vprašanja pri predsedstvu SZDLS, 21.3.1 956, str. 25.
178
Vloga Obzorij in Lipe je najbolje orisana v elaboratu 
Nekateri problemi založništva iz marca 1959: »Lipa in Ob­
zorja sta večkrat dobivali značaj nekake založbe ljubljanske kul­
turne emigracije, ali pa so jim ta značaj hoteli vsiliti nekateri ne­
priznani slovenski kulturni delavci. To mnenje dokazujejo izjave 
in objavljena poročila nekaterih sodelavcev Besede in Revije 57, 
da imajo Obzorja širši kriterij kot ljubljanske založbe in da 
izdajajo zato bolj pogumno dela domačih avtorjev.« Iz mlajše li­
terarne generacije sta v drugi polovici petdesetih let prvo 
samostojno objavo pri Obzorjih dočakala Saša Vuga in 
Smiljan Rozman, izdali pa so še prozna dela sodelavcev 
Odra 57 Dominika Smoleta in Jožeta Javorška. Od del, ki 
so jih ljubljanske založbe že zavrnile, je Lipa leta 1955 iz­
dala poezijo Rada Bordona in »ponatisnila kar dva romana o 
Prešernu, Slodnjakovega in Vaštetove, ki pač niso tako pomemb­
ni deli izpred vojne dobe«. Z Obzorji in Lipo je sodelovalo še 
dosti kulturnikov, ki se jih je držal pečat politično sumljive 
osebe (Grün, Grabnar, Torkar, Sijanec).142
142 ARS, RK SZDLS, f. 111, Nekateri problemi založništva, marec 1959, 
str. 3-4.
143 Ibidem, str. 5-6.
Pomembnost posameznih založb v očeh politike se 
vidi tudi v porazdelitvi sredstev sklada LRS za pospe­
ševanje založništva. Omenil sem že, da je bil sklad izrazi­
to ekonomsko nestimulativen in je škodoval podjet­
nejšim manjšim založbam. Če so razumljive najvišje po­
stavke (podatki so za leto 1957) za Državno založbo Slo­
venije (okoli 28 milijonov dinarjev) in Mladinsko knjigo 
(23 milijonov), saj je šlo za učbenike, Zbrana dela sloven­
skih pesnikov in pisateljev ali podobne večje projekte, je 
opazno neskladje med drugimi založbami. Čankarjeva 
založba je bila z okoli 7,5 milijona dinarjev v privilegira­
nem položaju proti Obzorjem z 1,5 ali Lipi z 1,2 milijona 
dinarjev, Mohorjeva pa tako ali tako ni bila omenjena. 
Podpora nekaterim založbam se pokaže še bolj, če pri­
merjamo te številke z vplačili v sklad. Po nepopolnih po­
datkih za leto 1958 je dobil sklad od Lipe 4,5, od Obzorij 
10,6 in od Cankarjeve 7,5 milijona dinarjev.143
179
Gledališčniki so si z ustanovitvijo manjših odrov ustva­
rili možnost za prikazovanje iger, ki niso prišle na program 
osrednjega slovenskega gledališča. Toda tudi pri njih se je 
dogajalo, da so igro preselili iz Ljubljane. Budnemu očesu 
Partije se ni izognilo dejstvo, da je na premiero komedije 
Jožeta Javorška Manevri (napisal jo je na pobudo vodstva 
Zveze Svobod in prosvetnih društev)144 prišla za kraj pred­
stave neobičajna publika. Igro je naštudirala dramska 
družina Kulturno umetniškega društva Lašče, okrajni ko­
mite ZKS Ljubljana pa je poročal: »Premiere seje udeležilo pre­
cej Javorškovih prijateljev in somišljenikov iz Ljubljane (Josip 
Vidmar, Vladimir Bartol, Jože Babič, Samo Hubad itd.) in bivši 
sodelavci,Revije 57'. Ti so sprejeli delo z navdušenjem, medtem ko 
ga domačini niso razumeli. Tudi nadaljnji dve predstavi Ma­
nevrov' so obiskali gostje iz Ljubljane.«145
Drugi odgovor umetnikov na politiko družbenega 
upravljanja v kulturi je bil poskus, da bi izdajali dela v 
samozaložbi. Veno Taufer, Dane Zajc in Jože Snoj so po­
nudili svoje pesniške zbirke v objavo Cankarjevi založbi. 
Vse tri je založniški svet zavrnil, na to pa je, po ustnem 
pojasnilu Bena Zupančiča Venu Tauferju, v prvi vrsti 
vplival Boris Ziherl. Dane Zajc se je nato dogovarjal še z 
založbo Lipa, a je tudi ta pogodbo po podpisu enostran­
sko razdrla.146 V dogovoru z vodstvom Revije 57 so se vsi 
trije pesniki odločili za izdajo v samozaložbi. Zajčeva 
zbirka Požgana trava je izšla poleti 1958, Tauferjeve Svin­
čene zvezde pa zadnji trenutek ob koncu leta 1958, ko so 
se že vrstile aretacije in zasliševanja sodelavcev Revije 57. 
Snojeva zbirka ni izšla, saj je Kočevska tiskarna avtorju 
vrnila že sprejeti tipkopis dela.147
To seveda ni bilo naključje, saj je bila Zajčeva Požga­
na trava povod, da je oblastni vrh določil svoje načelno
144 Oder 57, str. 36.
145 ARS, CK ZKS III, š.68, Informacije, št. 89, 30.10.1959, str. 5.
146 Revija 57, II, 1958, št. 1-2, priloga po zadnji strani, in št. 3-4, 
predzadnja stran platnic; Nova revija, III, 1984, št. 26-27, str. 3012; Ustna 
izjava Vena Tauferja piscu, 7.4.1994. Za pogovor se g. Tauferju lepo zahva­
ljujem.
147 Več o samozaložbi glej: Gabrič, Zajčeva požgana trava. 
180
stališče do problema samozaložbe. Boris Kocijančič je 
svojemu nadrejenemu Borisu Kraigherju 15. novembra 
1958 - torej ko je bila Snojeva zbirka v pripravi - poročal: 
»Ker samozaložniki ne dobe nobenih subvencij s strani Sklada 
za založniško dejavnost, je edini možni način omejevanja sa- 
mozaložništva izvedba akcije preko tiskarn, ki bi naj ne prevze­
male v tisk takih del.« In pri pesniški zbirki Jožeta Snoja 
Mlin stooki se je pokazala uspešnost takšne politike.149
Najbolj burno so razpravljali o Zajčevi zbirki, toda 
najostrejši odgovor mlajše generacije ni prišel na svetlo, 
saj je bil članek Jožeta Pučnika pripravljen za zaplenjeno 
številko Revije 57. Za javnost je edino veljavno uradno 
stališče formuliral Lev Modic, ki je kot član založniškega 
sveta Cankarjeve založbe tudi sam vplival na to, da niso 
hoteli natisniti pesniških zbirk treh mlajših pesnikov. 
Modic je izjavil: »Ne zaradi abstraktnega in ne zaradi osebne­
ga pesimizma. Slo je za Zajcev odnos, ki ga je pokazal v eni ali 
dveh pesmih, za povsem konkreten odnos do narodnoosvobodil­
nega boja, ki mu je le jalova setev.« Citiral je sporno pesem 
Jalova setev in dodal, da je to »povsem konkretna negacija 
naše narodnoosvobodilne borbe, kar še poudarja s konkretnim 
poudarkom misli na brata, ki je padel kot aktivist OF«. Da je 
ob pomoči prijateljev in Revije 57 Zajc izdal zbirko v sa­
mozaložbi in da je nihče ni zaplenil ali napadel avtorja, je 
Modic štel za več kot toleranten odnos.150
Političnih kritik so bili deležni še številni slovenski 
kulturni ustvarjalci. V vodstvu političnih organizacij so 
se zavedali, da ne morejo pričakovati kdove kakšne pod­
pore umetniških in znanstvenih ustanov in da postavitev 
komunistov na vsa vodilna mesta v kulturi še ne zago­
tavlja pravilne usmerjenosti kulturnih ustanov, saj so bile 
že med komunisti samimi velike idejne razlike. Ideološka 
komisija CK ZKS je leta 1957 priznala, da so precej sami 
krivi za takšno stanje. V prvih povojnih letih so namreč
148 ARS, IS-KPK, f. 19, dok. 260/58.
149 Nova revija, III, 1984, št. 26-27, str. 3012; Ustna izjava Vena Tau­
ferja piscu, 7.4.1994.
1,0 ARS, CK ZKS III, š.77, Posvetovanje o kulturnih problemih, 
11.11.1959, razprava Leva Modica.
181
komunisti skrbeli predvsem za organizacijsko delo, stro­
kovno se pa niso izpopolnjevali, temveč so to počeli le 
»politično neaktivni omahljivci ali celo nasprotniki«. Da bi se 
jih odkrižali s pomembnih mest v upravi, »smo tudi na­
sprotnike z operativnih in vzgojnih mest prestavili v kulturne 
in znanstvene ustanove, zlasti muzeje, knjižnice, Univerzo in 
AZU«. Po spremembah v začetku petdesetih let, ko se je 
začela uveljavljati strokovnost, so apolitični strokovnjaki 
prevzeli vodstvena mesta. To si je ideološka komisija CK 
ZKS razlagala takole: »Teorije o apolitičnosti kulture, o ira- 
cionalizmu, subjektivizmu in brezidejnosti umetnosti so imele 
določen politični namen in praktični rezultat: izločiti vpliv 
marksizma in komunistov.« Pri vprašanju, kako izboljšati 
stanje in povečati vpliv ZK na kulturna dogajanja, so v 
poročilu omenili dve možnosti. Prva so bili partijski akti­
vi po strokah in druga organi družbenega upravljanja. K 
tema bi morali dodati tretjo, ki je poročilo ne omenja.151 
To je bila zamenjava starejših kulturnikov s sebi na­
klonjenimi mlajšimi kadri, kar bi dosegli z ustrezno šti­
pendijsko politiko.
Razmišljanja vodstva ZKS, kako prevzeti vodstvo 
kulturnih ustanov, je treba uvrstiti v širši kontekst. V prvih 
povojnih letih se je Partija ukvarjala predvsem s prevze­
mom oblasti na političnem in gospodarskem področju. Iz 
teh sfer je izrivala vse močne politične nasprotnike. Ker so 
bili to intelektualci, so jih z dekreti postavili na nominalno 
pomembna mesta s solidno plačo, kjer pa niso mogli 
močneje vplivati na javno življenje. Največ jih je bilo zapo­
slenih na znanstvenem in umetniškem področju, kar se je 
dalo tudi upravičiti, nekaj v upravi in diplomaciji, del na­
sprotnikov pa so upokojili. Intelektualci, ki se jih je Partija 
tako odkrižala, so izhajali iz različnih političnih krogov: od 
pomembnih predvojnih komunistov, ki niso sodili v Tito­
vo garnituro (Prežihov Voranc, Dragotin Gustinčič), prek 
pomembnih sodelavcev OF (Edvard Kocbek, deloma to 
velja tudi za Josipa Vidmarja ter Juša in Ferda Kozaka), do
151 ARS, CK ZKS III, š. 76, Nekaj podatkov o razvoju političnih proble­
mov na kulturnem področju v Sloveniji.
182
katoliške inteligence (France Koblar, Aleš Ušeničnik, An­
drej Gosar). Ko si je Partija že ustvarila politični in gospo­
darski monopol, prvega v Sloveniji kmalu po vojni, v Ju­
goslaviji pa z nekajletno zamudo, in drugega po 
nacionalizacijah, je bila poglavitni še nerešen problem kul­
tura. Zakonodajno so jo začeli urejati nekaj let za politično 
in gospodarsko sfero. Zato je razumljivo veliko število 
pravnih aktov o umetnosti in znanosti v sredini in drugi 
polovici petdesetih let.
Intelektualci so bili prva povojna leta za Partijo pred­
vsem moteč dejavnik v politiki in gospodarstvu, sredi pet­
desetih let pa tudi v kulturi. Da ne bo nesporazuma: vpliv 
agitpropa na odločanje o delu kulturnih ustanov je bil v le­
tih 1945-1952 zelo velik, toda Partija sama se je odpoveda­
la preveliki direktivnosti in grobim nastopom; kulturnike 
si je poskušala podrediti s pravnimi akti.
Vlogo organov družbenega upravljanja smo že spo­
znali. Naj dodam le to, da so bili zaradi ozkega kroga 
kulturnikov, ki je odobraval trenutno stanje, nekateri 
preobremenjeni s funkcijami, saj so bili hkrati člani več 
UO ali vodstev ustanov in društev. To je seveda onemo­
gočalo resnejše angažiranje na vseh funkcijah.
V analizi družbenega upravljanja v kulturno umet­
niških ustanovah ideološke komisije CK ZKS iz začetka 
leta 1957 je poudarjeno, da sta v povprečju dve tretjini za­
stopnikov v organih družbenega upravljanja med člani 
ZK, »kar je povsem dovolj, da se rešujejo vprašanja v napred­
nem duhu«. Problem so bile ustanove, kjer so bila neso­
glasja med UO in umetniškim svetom in zato rezultati za 
ideologe niso bili najboljši. Povezava med UO in poli­
tičnimi organizacijami je bila preslaba in »sploh ni v nava­
di, da bi Člani ZK ali SZDL poročali svoji organizaciji o svojem 
delu v organih družbenega upravljanja ali pa bi te organizacije 
to od njih zahtevale«. S tem pa je bil vpliv vladajoče ideolo­
gije na programsko politiko kulturnih ustanov manjši, 
kot bi v sistemu družbenega upravljanja lahko bil.152
152 ARS, CK ZKS III, š.76, Zapisnik seje ideološke komisije CK ZKS, 
22.1.1957, str. 1-7.
183
Druga možnost za vpliv ZK na kulturno so bili aktivi 
komunistov po strokah. Ustanovili so jih v letih 1956 in 1957 
po ustanovitvi ideološke komisije CK ZKS. Predvsem Boris 
Ziherl jim je pripisoval veliko vlogo pri vnašanju mar­
ksističnih načel v znanstveno delo. Obstajali so aktivi 
komunistov filozofov in sociologov, aktiv univerzitetnih 
profesorjev, aktiv novinarjev, aktiv pedagogov in aktiv zgo­
dovinarjev. Štejemo jih lahko za tipičen proizvod Ziherlove­
ga koncepta kulturne politike. Ko je ta izgubil moč, so neha­
li delovati. Seje aktivov so sklicevali ob perečih političnih ali 
zakonodajnih problemih stroke, npr. pedagogov o vpra­
šanjih šolske reforme, filozofov in sociologov ob ustanovitvi 
katedre za sociologijo, novinarjev o vlogi novinarstva, zgo­
dovinarjev o proučevanju zgodovine NOB in ob Slodnjako- 
vem primeru. Na sejah so aktivi komunistov določali, kate­
ra stališča bodo enotno zagovarjali v javnosti ali na sejah 
organov družbenega upravljanja.
Tretji način za svojo krepitev je videla oblast v pravil­
ni štipendijski politiki. Dolgoročno gledano naj bi Partiji 
naklonjeni kadri zamenjali starejše, nezanesljive kadre. 
Svet za kulturo in prosveto LRS je zato julija 1956 pripo­
ročil, da je treba pri izbiri štipendistov »dajati več poudarka 
njihovim moralno političnim kvalitetam«.153 Mnenje o tem so 
morale dajati politične organizacije in Zveza študentov Ju­
goslavije, rešitev prošnje za štipendijo pa je bila v mno- 
gočem odvisna od tega mnenja.
153 ARS, SPK LRS, f.38, dok. 269/3-56.
Odnos jugoslovanskega partijskega vrha do kulturnih 
ustvarjalcev, predvsem bivših zapornikov, se je v letih 
1957 in 1958 precej spremenil. V nasprotju s staro politiko, 
ko so javno udejstvovanje vseh »sumljivih« kulturnikov 
omejevali, so skušali po novem ločiti izrazite od manj izra­
zitih nasprotnikov, ki niso izražali političnih zahtev. 
Akcijo za vračanje bivših nasprotnikov v javno življenje je 
partijski in oblastni vrh izkoriščal v propagandne namene 
za dokaz, da je družba vse bolj demokratična.
184
ODNOS DO INTELIGENCE 
IZ KATOLIŠKEGA KROGA
Najizrazitejši je bil premik oblasti pri ocenjevanju 
vloge inteligence iz katoliških krogov. Slovenski politični 
vrh je sodil, da so s Cirilmetodijskim društvom dosegli 
solidne rezultate, da jim je uspelo potisniti duhovščino v 
cerkev in jo izriniti iz političnega življenja. Opozicijska 
vloga celjske Mohorjeve družbe se je po sprejetju zakona 
o založništvu precej zmanjšala. Na seji izvršnega komi­
teja CK ZKS 29. oktobra 1956 so se zato dogovorili, da bi 
lahko pri nekaterih vprašanjih popustili in omilili stališča 
do verskega tiska, spomeniškega varstva cerkvenih po­
slopij itd.: »Toda izvesti je treba tako, da bo jasno, da ne gre za 
nikakršen preokret v naši obči liniji glede položaja cerkve.«154
154 ARS, CK ZKS III, š. 7, Zapisnik seje izvršnega komiteja CK ZKS, 
29.10.1956, str. 1.
155 ARS, CK ZKS III, š.27, Problematika založništva in knjigotrštva pri 
Državni založbi Slovenije, 13.10.1951.
Odnos do delovanja katoliške inteligence se ni spre­
menil čez noč. Stopnja popuščanja je bila odvisna od več 
dejavnikov. Eden najpomembnejših je bil šolska reforma. 
Cim več novih oblik v šolstvu so uvedli, tem milejši je bil 
odnos do cerkvenih struktur, saj je bil njihov vpliv na vz­
gojo vse manjši. Nasprotno so učinkovale nekatere afere, 
ki si jih je oblast razlagala kot poskus krepitve katoliške­
ga idejnega vpliva. Prav tako so popuščanje zavirala ne­
soglasja znotraj slovenskega in jugoslovanskega poli­
tičnega vrha.
Spreminjanje stališč se najbolj kaže v odnosu oblasti 
do Edvarda Kocbeka. Po njegovem delu Strah in pogum 
je bila za leto 1952 načrtovana še izdaja partizanskega 
dnevnika.155 Zaradi afere ob Strahu in pogumu in Koc­
185
bekovega političnega poraza to delo ni izšlo. Kocbek se je 
takrat prvič dogovarjal za izdajo kasnejše Listine.156
Nekaj let po prisilnem odhodu iz političnega življenja 
je Kocbek objavil le nekaj literarnih prispevkov, sredi petde­
setih let pa so v glasilu Cirilmetodijskega društva Nova pot 
pod kraticami izšla tudi že njegova filozofska razmišljanja o 
vlogi katoličana v sodobnem svetu.
Leta 1955 je Kocbek po informacijah, da bi ga radi 
oblastniki rehabilitirali kot književnika in ne kot politika, 
ponudil v objavo dve deli, Založbi Obzorja pesniško 
zbirko Prevod iz groze, z Državno založbo Slovenije pa 
se je vnovič dogovarjal o natisu kasnejše Listine. A sta 
bili obe zavrnjeni.157 V Mohorjevem koledarju za leto 
1956 niso objavili njegovih pesmi. Pobuda za to, kot kaže, 
ni prišla neposredno iz slovenskega partijskega vrha, se 
pa je ta z njo strinjal. Boris Kraigher je povedal, da je proti 
objavi Kocbekovih pesmi, ker bi bile tiskane v izrazito 
cerkveni publikaciji s povsem določeno svetovnonazor­
sko usmerjenostjo in grupacijo. Motilo ga je združevanje 
sil na marksizmu nasprotnih političnih in filozofskih 
izhodiščih. Zatem je omenil: »Vem pa, da je Kocbek poslal 
tudi mariborskim Obzorjem zbirko svojih pesmi, ki pa jim je 
dal tak moto, da če bi jaz imel kaj besede pri tem, bi rekel, da 
tega ne bom tiskal. V tem motu pravi, da se je prevaral in je 
svoje utrujeno srce pustil na robu.« Kocbekova tendenca je 
bila, je nadaljeval Kraigher, prikazati, da so se krščanski 
socialisti v NOB borili za boga. Stane Kavčič je dodal, »da 
ob tej zbirki dobiš skratka vtis, zlasti, če tega ne veš, da je to 
žalostinka vsem belogardistom, ki so padli v Suhi krajini«}58
Kraigher in Kavčič sta torej dobro poznala delo, ki 
ga je Kocbek predložil Obzorjem. Založniški svet ga je 
aprila 1956 zavrnil, Kocbek pa je kasneje izvedel, da so na 
to vplivali forumi zunaj založniškega sveta.159 Ker so 
takrat še veljala ostra politična stališča proti katoličanom,
156 ARS, CK ZKS, o. z. 274, Edvard Kocbek, š.24/2.
157 Inkret, Kocbekova vrnitev, str. 1205.
158 ARS, RK SZDLS, š.27, Seja predsedstva SZDLS, 12.1.1956, str. 
39-40.
159 Inkret, Kocbekova vrnitev, str. 1205.
186
širših razprav o tem, ali knjigo izdati ali ne, ni bilo. Dru­
gače pa je bilo, ko je Kocbek prvič poskusil kaj objaviti po 
začetku postopnega popuščanja katoliški inteligenci.
To je bilo sredi leta 1958, ko je Državni založbi Slove­
nije ponudil drugi del Tovarišije z naslovom Listina. Leto 
dni kasneje je zapisal: »Listino je lani Državna založba izrecno 
naročila preko tov. Cirila Vidmarja.«160 Kocbek se je torej leta 
1958 že tretjič dogovarjal, da bi Državna založba objavila Li­
stino. Tokrat ji je že tudi predložil tipkopis dela. Založniški 
svet sam se ni mogel odločiti, ali naj knjigo tiska ali ne; na­
sprotoval je predvsem njegov predsednik Lado Kozak. Čez 
poletje so mencali s končnim odgovorom,161 ker pa je bilo le 
treba ukrepati, je Vida Tomšič o problemu 5. septembra 
1958 obvestila člane izvršnega komiteja CK ZKS. Pojasnila 
je, da »o tem ne more odločati samo založniški svet, ker bodo 
odklonitvi knjige sledile politične ocene«. Pravno je bila ta izjava 
hudo sporna, saj je nasprotovala določbam o založništvu. 
Toda to ni takrat nikogar vznemirjalo. Tomšičeva je nato 
naštela več spornih točk v Kocbekovem delu in dodala, da 
podnaslov Znamenja pomeni simboličen prikaz birokrati­
zacije revolucije kot v ZSSR. Poleg tega je Kocbek po njenem 
mnenju delal iz belogardistov mučenike, spodbijal smisel­
nost vključevanja Slovenije v Jugoslavijo in na široko 
razvijal »slovensko nacionalistično stališče«, precej je kritiziral 
Kidriča in govoril, da sta marksizem in materializem amo­
ralna. Vida Tomšič je predlagala, naj knjige ne natiskajo, da 
pa je to treba utemeljiti, ker »so nekateri tovariši, zlasti tov. Jo­
sip Vidmar, mnenja, da je knjiga ,Znamenja v redu, da je literar­
no odlično napisana in da jo je treba tiskati«. Dodala je, da je 
Kocbek knjigo že dal v branje širšemu krogu intelektualcev 
in ti so jo ugodno sprejeli. Kardelj ji je v pogovoru rekel, da 
nima smisla tiskati Kocbekovega dela.162
160 ARS, IS-KPK, f.20, dok. 88/59.
161 Inkret, Kocbekova vrnitev, str. 1206-1207.
162 ARS, CK ZKS III, š.8, Zapisnik seje izvršnega komiteja CK ZKS, 
5.9.1958, str. 19-22.
Kako ravnati v takšnih primerih, je predlagal Boris 
Kraigher. Knjige naj ne bi tiskali, o njej ne bi razpravljali in 
če bi izšla v Trstu - ta možnost je po mnenju partijskega 
187
vrha bila - bi morali o tem v tisku čim manj pisati. Ured­
ništvo Nove poti bi še opozorili^ »da bomo list ukinili, če bo še 
dalje objavljal Kocbekove članke«. Člani izvršnega komiteja CK 
ZKS so soglašali, naj Državni založbi priporočijo, da odklo­
ni Kocbekovo knjigo, češ da je nezanimiva, da se bodo o 
tem pomenili privatno z Vidmarjem, ki je širil propagando 
za knjigo, in stvari ne bodo obravnavali na seji predsedstva 
SZDLS. Sklenili so še, da bodo urednika Nove poti Stanka 
Cajnkarja opozorili zaradi objavljanja Kocbekovih člankov. 
Glede možnosti, da bi knjiga izšla Trstu, je Mitja Ribičič pri­
pomnil, da naši državljani lahko tiskajo dela v tujini, »če pa 
hočejo knjigo uvoziti v našo državo, morajo imeti uvozno do­
voljenje, katerega pa jim lahko odrečemo«}63
Delo so zavrnili bolj zaradi stališč, ki jih je Kocbek 
obravnaval, kot pa Kocbeka samega. Seveda je vprašanje, 
kako to dvoje ločevati. Predvsem Kardelj in Kraigher sta 
načeloma pristajala na Kocbekovo vrnitev v javnost, a sta 
želela, da bi objavljal le literarna dela brez političnih stališč. 
To je bilo dejansko nemogoče, Kocbek pa tudi ni bil pri­
pravljen spreminjati svojih prepričanj po željah oblastnikov. 
Kardeljeva in Kraigherjeva načelna pripravljenost, da bi mu 
pomagala, je bila torej eno, realnost pa nekaj povsem druge­
ga. Vzrok tako napačnim ocenam lahko deloma iščemo v 
tem, da sta Kardelj in Kraigher podprla Kocbeka, še preden 
sta se seznanila z vsebino knjige. Josip Vidmar je bil pri 
vsem skupaj posrednik, dejanskega vpliva na odločitev pa 
ni imel.164
163 Ibidem, str. 22-25.
164 Glej razprave na seji izvršnega komiteja, 5.9.1958; Inkret, Koc­
bekova vrnitev, str. 1206-1207; ARS, IS-KPK, f.20, dok.88/59.
165 Inkret, Kocbekova vrnitev, str. 1207.
V naslednjih mesecih so bile izpolnjene vse točke, 
določene na seji izvršnega komiteja CK ZKS 5. septembra 
1958. Založniški svet Državne založbe Slovenije se je 
»odločil«, da knjige ne bo tiskal, na reakcije v Trstu in 
protest Alojza Rebule slovenski tisk ni odgovoril in mini­
ster za kulturo Boris Kocijančič je uredniku Nove poti 
Stanku Cajnkarju odsvetoval nadaljnje objavljanje Koc­
bekovih prispevkov.165
188
»Odločitev« založniškega sveta Državne založbe Slo­
venije je Kocbeku po telefonu sporočil Ciril Vidmar. Kocbek 
mu je 16. decembra 1958 poslal pismo, v katerem je kritiziral 
delo založniškega sveta in njegovih cenzorjev ter dodal, da 
si je zaslužil vsaj dopis z obrazložitvijo, da delo ne more iz­
iti. Uradno zavrnitev je dobil šele 23. januarja 1959. Mesec in 
pol kasneje, 13. marca 1959, je Kocbek pisal Borisu Krai­
gherju, mu v zelo prijaznem in prijateljskem tonu opisal 
svoje videnje dogodkov po svojem odhodu v prisilni molk 
in povedal, da bi rad v miru ustvarjal.166
166 ARS, IS-KRK, f.20, dok.88/59.
Kocbekovo vračanje v javnost ni bilo odvisno zgolj 
od volje posameznikov v slovenskem partijskem vrhu, 
saj so morali ti računati tudi z reakcijami bolj ortodok­
snih v slovenskem in jugoslovanskem vrhu. Večkrat se je 
v zvezi s Kocbekovimi pogledi govorilo o nacionalnem in 
nacionalističnem, saj so bile politikom znane njegove kri­
tike na račun različnosti kultur v Jugoslaviji in.slabšega 
položaja slovenske kulture. Zato je treba pri Kocbekovi 
dokončni vrnitvi v javnost v letih 1960 in 1961 upoštevati 
tudi mednacionalne odnose. Da naj bi najprej objavili pe­
smi, sta nakazala Kardelj in Kraigher že leta 1958. To se je 
zgodilo z nekajletnim zaostankom tudi zato, ker so se po­
lemike o nacionalnem vprašanju začele leta 1958 po VIL 
kongresu ZKJ, slovenski partijski vrh pa se je močneje 
odzval proti centralističnim težnjam po letu 1959. Pri tem 
je spodbujal kulturnike, ki so na glas poudarjali nacional­
no slovensko in katerih stališča so bila širše znana.
Opozoriti je treba še na dve stvari. Kocbekovemu 
vračanju v javnost je pripomogel mladi ustvarjalni krog, ki 
je bil v agresivnosti vedno korak pred starejšo generacijo. 
Res pa je, da je pobudo od urednikov Perspektiv Domi­
nika Smoleta in Tarasa Kermaunerja prevzel, ob podpori 
politikov, starejši ustvarjalni krog. Kocbek je začel leta 
1961 objavljati v Naši sodobnosti in takoj zatem še v Per­
spektivah, v Mohorjevem koledarju 1962 so izšle pesmi, ki 
so jih izločili iz koledarja za leto 1956, Slovenska matica pa 
je leta 1963 izdala pesniško zbirko Groza, ki jo je leta 1956 
189
zavrnil založniški svet Obzorij. Vse skupaj je potekalo z 
vedenjem in odobravanjem oblasti, pri čemer je imel vidno 
vlogo republiški sekretar za kulturo in prosveto Beno Zu­
pančič, ki je bil za kulturnike zelo ustrezen sogovornik.167
Med Kocbekovim vračanjem v kulturno življenje so 
po pričevanju urednika Naše sodobnosti Draga Šege raz­
pravljali tudi o predlogu, da bi objavili Balantičeva dela. 
To se gotovo ni dogajalo brez vednosti oblasti, saj je bil 
član uredništva tudi Beno Zupančič.168
Kocbek nikakor ni edini zgled za to, kako je začela 
oblast v času druge Kraigherjeve vlade popuščati pritisk 
nad inteligenco iz katoliškega kroga. Partija je pri tem zelo 
pazila, da so se stvari reševale ločeno in da se kulturniška 
opozicija med ideološkim sproščanjem ne bi povezovala v 
večje skupine. V strahu pred tem so politične strukture 
večkrat videle nevarnost tudi tam, kjer je ni bilo.
Prav taki zadržki kot za Kocbeka, naj piše leposlovje in 
ne česa drugega, so veljali za Finžgarja. Kot sem že omenil, 
je leta 1956 založniški svet Mohorjeve družbe blokiral izdajo 
poljudnoznanstvene knjige o razvoju zemlje, pisane v kato­
liškem duhu, Finžgarja pa so pomirili tako, da so izdali 
njegove spomine.16' Vendar so se politiki zaradi svetovno­
nazorske usmeritve obregovali tudi ob njegova literarna de­
la. Na najvišjih mestih so sklenili, naj se časopisi ne zmenijo 
zanje ali pa naj jih zgolj bežno omenijo in naj jim ne delajo 
reklame. Kraigherje ob tem septembra 1958 poudaril: »Tudi 
pri Finžgarju moramo nekoliko upoštevati politični moment, ker je 
med vojno podpiral OF. Zato ga ne bi smeli politično, marveč 
samo literarno ošvrkniti.«170
Pri razpravah o katoliški inteligenci so se politiki 
vedno vračali k problemu Cirilmetodijskega društva in 
Mohorjeve družbe. Ukinitve družbe niso več omenjali,
167 Inkret, Kocbekova vrnitev, str. 1212-1216; Inkret-Šega, Pet pisem, 
str. XXXIV-XXXIX; France Bernik: Edvard Kocbek v začetku šestdesetih let, 
Glasnik Slovenske matice, XVI, 1992, št. 1-2, str. 9-12.
160 Inkret-Šega, Pet pisem, str. XXXVIII.
169 ARS, RK SZDLS, f. 111, Mohorjeva družba, str. 2.
1/0 ARS, CK ZKS III, š.8, Zapisnik seje izvršnega komiteja CK ZKS, 
5.9.1958, str. 23-25.
190
saj zaradi glasovalne premoči, ki jo je imela oblast, to ni 
bilo treba. Mnenja med člani sveta so se dostikrat raz­
hajala in sta morali obe strani malce popuščati. Oblastna 
zato, da niso izbruhnile odmevnejše afere, katoliška pa 
zato, da ni spravljala v nevarnost obstoja družbe.
Ob delu Antona Trstenjaka Človek v ravnotežju sta 
se oba dela založniškega sveta jeseni 1956 prvič spopad­
la. »Komunističnemu« ni uspelo preprečiti izida knjige, 
temveč so ga le zavlekli za eno leto. Drugo večje naspro­
tovanje med člani založniškega sveta je nastalo ob pri­
pravi Koledarja za leto 1960. Tokrat je popustil »kato­
liški« del in so v koledar uvrstili članke o obletnicah KPJ 
in Cirilmetodijskega društva, ki jih je hotel urednik dr. 
Stanko Cajnkar izločiti. Članom močnejšega dela za­
ložniškega sveta sta Janez Vipotnik in Boris Kocijančič 
naročila, da ne smejo popuščati, katoliška stran pa ni ho­
tela ogroziti obstoja Mohorjeve družbe.171
171 ARS, RK SZDLS, f. 111, Mohorjeva družba, str. 2-4.
172 ARS, IS-KPK, f.20, dok. 127/59.
Pogovor o tem med Borisom Kocijančičem in Stan­
kom Cajnkarjem 6. julija 1959 je potekal v povsem dru­
gačnem ozračju kot tisti pred tremi leti, ko je visela usoda 
Mohorjeve družbe na nitki. Kocijančič je Cajnkarja pre­
pričeval, da so stališča založniškega sveta Mohorjeve 
družbe pač njihova lastna in da slovenska oblast ne zago­
varja nasilnega včlanjevanja duhovnikov v Cirilmeto- 
dijsko društvo. Ne eno ne drugo seveda ni bilo čista resni­
ca. Po drugi strani je Cajnkar »preslišal« pripombo na 
račun avtorjev zunaj Cirilmetodijskega društva, ki so obja­
vljali v Novi poti (pripomba je letela na »neorganizirane« 
duhovnike in deloma tudi na Kocbeka, op.p.), Koci­
jančičevim pomislekom o delu ordinariatov pa se je ele­
gantno izognil, ker »je seveda duhovnik in kot tak podvržen 
cerkveni disciplini«. Kocijančič je Kraigherju sporočil, da so 
pogovori v takšnem tonu zelo primerni za sodelovanje za 
obe strani, saj »je tovariški način razgovora pač najboljši«}72
Postopno popuščanje napetosti med državo in cer­
kvijo se je nadaljevalo v naslednjih letih. Boris Kocijančič,
191
predsednik vladne komisije za verska vprašanja, je v po­
govorih s škofi in predstavniki Cirilmetodijskega društva 
uveljavljal »tovariški način razgovora«, nasprotna stran 
pa ni po nepotrebnem zapletala stvari.173
173 ARS, IS-KPK, f.25, dok.64/61.
174 ARS, RK SZDLS, š.28, Seja predsedstva SZDLS, 22.10.1959, str. 
19-34.
175 ARS, IS-KPK, f.23, dok.85/60.
176 ARS, RK SZDLS, š.28, Seja predsedstva SZDLS, 4.11.1960, str. 
10-13.
Nasprotnica Mohorjeve, torej Prešernova družba, je v 
drugi polovici petdesetih let dosegala slabše rezultate od 
pričakovanih. Primerjav med Mohorjevo in Prešernovo 
oblastniki niso več delali toliko kot dotlej. Boris Kraigher je 
oktobra 1959 ocenil, da bistvo Prešernove družbe ni več v 
tem, da paralizira Mohorjevo. Ta naj se razvija po svoje v 
kmečkih predelih, Prešernova pa naj se usmeri na indu­
strijska središča. Dodal je, da je pri Mohorjevi družbi interes 
med članstvom takoj padel, ko je bil »Mohorjev koledar pod 
našim pritiskom izdan v manj katoliški obliki«. Ker je oblast že 
imela druge vzvode za pritisk na Mohorjevo, Prešernova v 
dotedanji obliki ni bila več potrebna in Kraigher je tudi 
zanjo predlagal prehod na ekonomske račune.174
Popustljivejši odnos do katoliške cerkve je Boris Krai­
gher pokazal tudi pri razpravi o odpiranju novih verskih 
šol v Sloveniji. Prošnjam mariborske in ljubljanske škofije, 
da se jim dovoli ustanovitev srednje verske šole, sicer niso 
bili pripravljeni prisluhniti vsi v slovenskem političnem 
vrhu. Izrecno jim je nasprotoval Mitja Ribičič in je predla­
gal celo ukinitev semenišča v Vipavi.175 Toda Kraigher je 
4. novembra 1960 namignil, da bi se lahko dotlej edinemu, 
vipavskemu, pridružilo še kakšno semenišče. To je izrekel 
v času, ko je šolska reforma že utemeljila nova socialistična 
načela v šolstvu. Moč, ki jo je s tem dobila marksistična 
ideologija, je po Kraigherjevem mnenju dovoljevala kon­
cesije cerkvi.176
Časa največje napetosti med državo in cerkvijo je 
bilo tako v začetku šestdesetih let konec. To je občutila 
tudi inteligenca iz katoliškega duhovnega kroga.
192
SPREMINJANJE POGLEDOV 
NA SODOBNO UMETNOST
Zahteve po drugačnem vrednotenju umetnosti je v 
jugoslovanskem partijskem vrhu sprožil Edvard Kardelj 
v govoru na III. kongresu ZK Srbije 28. aprila 1954. Govo­
ril je o kulturnem razvedrilu, o delu, za katero so bila od­
govorna delavska kulturna in prosvetna društva. Grajal 
je pretirano enostransko prevlado ideološkega ocenje­
vanja. Komunisti bi se morali boriti, je poudaril Kardelj, 
ne proti umetniškim smerem kot takim, ampak proti ti­
stim tendencam, ki skozi umetnost tihotapijo protisocia­
listične težnje. Zgrešeno je, je dodal, načelno biti proti 
jazzu, lahki literaturi in stripom. Namesto zatiranja teh 
pojavov bi morali ponuditi kaj novega, boljšega, kar bi 
bilo hkrati idejno in umetniško.177
177 Ljudska pravica-Borba, XIX, št. 105, 4.5.1954, str. 2-5.
Kardeljevi napotki so veljali predvsem za množične 
organizacije, v Sloveniji za Zvezo Svobod in prosvetnih 
društev (oz. takrat še njene predhodnice). Uveljavljanje 
takšnih načel je v slovenski umetnosti zastajalo tudi zara­
di moči Ziherlovega koncepta kulturne politike, v kate­
rem je ideologija kljub političnemu popuščanju še vedno 
zasedala prvo mesto.
»Uradni« pogled se je začel v Sloveniji spreminjati s 
približno dveletno zamudo. Se v poročilu ideološke ko­
misije CK ZKS Nekaj podatkov o razvoju političnih pro­
blemov na kulturnem področju v Sloveniji iz leta 1957 
zlahka prepoznamo duh Ziherlovega koncepta, dru­
gačnih pogledov pa ni veliko. Pisec poročila je priznal, da 
je moč marksistične ideologije majhna, da so zato morali 
posegati po administrativnih metodah (omenja Javorško- 
193
vo Povečevalno steklo in zaplembo Besede) in da je opaz­
na izrazita premoč ideoloških nasprotnikov v kulturni 
sferi. Naštetih je bilo več dokazov o uveljavljanju »nepo­
litičnega« kadra in tez o nepolitičnem in neideološkem 
ocenjevanju umetnosti. V glasbi naj bi to bilo poročilo taj­
nika Društva slovenskih skladateljev Radovana Gobca za 
leto 1953, v katerem je trdil, da je bilo v prvih povojnih le­
tih upravičeno postavljati na strokovna mesta predane 
ljudi, zdaj pa to ne drži več in jih je treba zamenjati s stro­
kovnjaki. V književnosti so bili dokaz za apolitičnost 
reakcije na Ziherlovo kritiko Kovačičevih Ljubljanskih 
razglednic in Slodnjakov predgovor oxfordski izdaji 
Prešernovih poezij iz leta 1954. Pisec elaborata je iz tega 
izluščil: »Ne gre torej za nobeno jasno protisocialistično poli­
tično manifestacijo, vsaj ne v javnosti, močno pa je že uspelo 
zbiranje sil za ,obrambo' tega področja pred vsakim posegom 
socialističnih sil in za stalno opozicijo marksistični ideologiji. 
Sem sodi tudi odpor velike večine univerzitetnih učiteljev pred 
družbenim upravljanjem, gledaliških delavcev, ki so zahtevali 
samoupravljanje in ne družbeno upravljanje itd.«178
Ob koncu poročila je pisec ugotovil, da se »neodvi­
snost kulturnih delavcev od privatnih kapitalistov (...) v našem 
družbenem redu ne izraža z zamenjavo v odvisnosti od posa­
meznikov v gospodarskem ali državnem aparatu, ampak z 
družbenimi organi, kjer kulturni delavci sami aktivno razprav­
ljajo in odločajo«. K temu je seveda treba dodati zahteve 
politikov, da morajo biti člani UO izbrani v ustreznih ko­
misijah CK ZKS in predsedstva SZDLS, in potemtakem je 
nova odvisnost jasno razvidna. Avtor elaborata je menil, 
da prevajanje klasikov marksizma v slovenščino ne dose­
ga zadovoljivega nivoja in da v kulturnih in drugih ru­
brikah časopisov še vedno prevladujejo nekomunisti.179
Takšne teze so, četudi Kraigher in Kavčič nista so­
glašala z njimi, imele v strukturah, ki so določale »urad­
no linijo«, do polemike Vidmar-Ziherl popolno prevla-
178 ARS, CK ZKS III, š.76, Nekaj podatkov o razvoju političnih proble­
mov na kulturnem področju v Sloveniji, str. 1-9.
179 Ibidem, str. 12-13.
194
do. Ta polemika, kot sem že omenil, ni bila začetek, 
ampak vrhunec nasprotovanja kulturniške opozicije 
Ziherlu, je pa koristila tisti smeri v slovenskem par­
tijskem vrhu, ki si je želela umirjenejših odnosov z inte­
lektualci. Premiki v »uradnem« ocenjevanju problemov v 
umetnosti so se začeli po tej polemiki, ki je pokazala, da 
izražanje drugačnih pogledov ne vodi več v odkrit boj z 
vladajočo ideologijo.
Kritike kulturnikov, znane že od začetka petdesetih 
let naprej, se pragmatičnemu delu slovenskega partijske­
ga vrha niso zdele politično škodljive, polemika Vid- 
mar-Ziherl pa mu je bila le dodatna spodbuda, da je od­
ločneje zagovarjal svoja stališča. Rezultat razprav, 
deloma že po Kardeljevem referatu aprila 1954, močneje 
pa po letu 1957, so vidnejši premiki vladajoče ideologije v 
vrednotenju nekaterih umetniških oblik, ki so jih dotlej 
zavračali. V prvi vrsti to velja za eksperimentalno gleda­
lišče, jazz in abstraktno umetnost.
Novosti v gledališču so se uveljavljale na novih ma­
lih odrih. Najpomembnejši od teh je bil Oder 57. Uradno 
je šlo za gledališko skupino Kulturno umetniškega 
društva Anton Tomaž Linhart, ki je moralo biti ustanov­
ljeno po določbah tedanje zakonodaje, če je hotela skupi­
na javno nastopati. To, da je bil Oder 57 organiziran po 
društveni zakonodaji in ne po tisti o gledališčih, mu je 
celo pomagalo, saj mu ni bilo treba prijavljati organa 
družbenega upravljanja, ki bi ga moral potrditi pristojni 
svet za kulturo in prosveto. Formalno je sodil Oder 57 v 
okvir Zveze Svobod in prosvetnih društev Slovenije, ka­
mor so sprejemali samo moralno in politično neoporečne 
člane. Morda ni odveč pripomniti, da so bila pravila 
Odra 57 oz. KUD Anton Tomaž Linhart potrjena pol leta 
zatem, ko je Stane Kavčič skritiziral Regentovo politiko 
vodenja Zveze Svobod. To je bilo leta 1957, ko je vodstvo 
te organizacije zapustil Roman Albreht, odhod pa je na­
povedal še Ivan Regent.
Koncept in program Odra 57 sta se močno razlikova­
la od naj večjih slovenskih gledališč. Uprizarjali so igre ti­
stih slovenskih dramatikov, ki jim je bila pot na oder 
195
SNG zaprta, npr. Daneta Zajca, Jožeta Javorška, Primoža 
Kozaka, Petra Božiča, Vitomila Zupana, Dominika Smo­
leta in Marjana Rožanca. Poleg teh so igrali dve deli 
Eugena Ionesca, po mnenju partijskih ideologov enega ti­
stih dramatikov, katerih dela so izpričevala antisociali- 
zem in antihumanizem. Člani Odra 57 so v spominih 
poudarili vlogo Borisa Kraigherja pri nastanku in obstoju 
gledališča, medtem ko Borisa Ziherla niso omenjali. Za­
sledimo ga posredno, saj ideološka komisija CK ZKS, ka­
tere načelnik je bil, ni imela tako dobrih odnosov z 
Odrom 57 kot Kraigher.180
180 Več glej v: Oder 57; Kos, Resnica o Odru 57.
181 Oder 57, glej prispevek Tarasa Kermaunerja.
182 ARS, IS-KPK, f.21, dok. 158/59.
Do konca desetletja sta bila gonilni sili Odra 57 
Janko Kos in Primož Kozak. Oder je v razmerju z Revijo 
57 deloval sorazmerno avtonomno (s Perspektivami je bil 
kasneje bistveno bolj povezan) in to ga je tudi obvarovalo 
pred posledicami pogroma proti tej reviji. Taras Kermau­
ner omenja, da jih je tedaj Kraigher opomnil, naj mislijo 
na mejo, prek katere ne smejo, če nočejo izzvati hujših 
posledic.181 »Uradna« politična ocena Odra 57 je bila, da 
je to nehomogeno združenje s sicer dobro prvotno zami­
slijo, da pa so ga »privzeli drugi, ki so iz najrazličnejših nagi­
bov komorni oder izmaličili, hoteč si ustvariti postojanko, ki bi 
služila Čisto določenim ambicijam in namenom predvsem ljudi 
iz vodstva bivše Revije 57«.182 Do začetka šestdesetih let 
hujših političnih kritik na račun Odra 57 ni bilo. Njegovo 
drugačnost in potencirano kritičnost so »kaznovali« ka­
sneje, ko Kraigherja ni bilo več v Ljubljani.
Toda takrat so ideje nove slovenske dramatike že 
zaživele v SNG v Ljubljani. S sezono 1961/62 je namreč 
ravnatelj Drame postal Bojan Štih, ki je skupaj z dramatur­
gom Lojzetom Filipičem nadaljeval tam, kjer so slednjega 
pet let prej ustavili. V začetku šestdesetih let so začeli na 
deskah osrednjega slovenskega gledališča uprizarjati dela, 
ki so imela krstne predstavitve pri Odru 57, npr. Dominika 
Smoleta Antigono inTrimoža Kozaka Afero.
196
Tudi pri jazzu so politiki v tem času obrnili ploščo. 
Zaradi novega odnosa do zabavnega življenja sredi leta 
1956 je bil, po besedah Staneta Kavčiča oktobra tega leta, 
intervju z Bojanom Adamičem že na novi liniji in pome­
ni, »da se tem ljudem vendarle da v našem življenju ustre­
zajoče mesto. Nadalje je bilo govora tudi o tem, da je treba 
razpisati konkurse za lahko glasbo in za podobne stvari, gre 
skratka za to, da se te panoge razvijejo.« Nekoliko drugačno 
stališče je ohranil Ziherl: »Človek pravzaprav nima ničesar 
proti jazzu samemu in tisto, kar je najbolj nekulturnega, so 
pravzaprav besedila k raznim popevkam. Jazz sam na sebi je 
pravzaprav le moderen način muziciranja.«™3
Omenjeni intervju z Adamičem je bil objavljen 10. 
oktobra 1956 v Borbi. Adamič je dejal, da ni lahke in re­
sne glasbe, temveč le dobra in slaba. Priznal je, da je velik 
del jazzovskih ansamblov v kavarnah in lokalih na nizki 
kakovostni ravni, toda le po tem ne smemo soditi vsega 
jazza. Ta bi moral dobiti svoje mesto v družbi, saj ima 
stalen krog publike in zato ni razloga, da bi tu kaj na silo 
spreminjali. Tako kot za druge umetnike bi morali poskr­
beti za avtorske pravice skladateljev jazza.184
183 ARS, RK SZDLS, š.27, Stenografski zapiski seje predsedstva 
SZDLS, 11.10.1956, str. 7-9.
184 Borba, XXI, št. 269, 10.10.1956, str. 4.
185 ARS, ZKOS, f. 13, m. 10, Poročilo Delavske knjižnice v Ljubljani za 
leto 1957, str. 8-9; Ljudska pravica, XXIII, št. 249, 22.10.1957, str. 5.
V Sloveniji je Adamič leta 1957 svoje znane poglede 
večkrat ponovil. Jeseni je bil gost četrtkovih kulturnih 
večerov v Križankah, nato pa je odgovarjal novinarju 
Ljudske pravice pred kongresom Zveze skladateljev Ju­
goslavije.185
Nasprotniki jazza med delom kulturnopolitičnega 
kadra in skladatelji resne glasbe niso utihnili, vendar niso 
imeli več tako močne podpore politike kot v začetku 
petdesetih let. V Sloveniji se je novi pogled uveljavljal v 
društveni organizaciji, Zvezi Svobod in prosvetnih 
društev Slovenije, dokončno pa so ga potrdili na seji nje­
nega glasbenega sosveta 6. oktobra 1959 v Iškem Vint­
garju. Takrat je lahko Bojan Adamič po dolgih letih pove­
197
dal svoje stališče, ne da bi bil deležen najmanjše kritike. 
Referat o zabavni glasbi in glasbenih skupinah je začel s 
pojasnilom, ki bi ga politiki še nekaj let prej odločno za­
vrnili, namreč da je »pristaš abstraktne umetnosti«, nato pa 
je govoril o razvoju jazza in povedal, da zaostajamo v 
razvoju lahke sodobne glasbe: »Eden izmed vzrokov, da je 
jazz pri nas še na nizki ravni, je to, kar smo uganjali do inform- 
biroja, da je bila namreč vsaka stvar, ki je dišala po jazz-u ame­
rikanizacija'. Če je kdo zaigral sinkope, so ze rekli, da je to člo­
vek, ki gleda na Ameriko.« Adamič je nadaljeval, da 
moramo v našo sodobno glasbo, torej tudi jazz, uvajati 
čim več folklornih elementov. Končal je z mislijo, da je 
jazz »danes edina revolucionarna glasba«, saj je izenačil glas­
bila in so se v simfoničnih orkestrih privilegiranim go­
dalom pridružili rog, trobenta, pozavna, saksofon in 
tolkala.
V slikarstvu je drugačne poglede še vedno najglas­
neje zagovarjal Luc Menaše. Prva resnejša polemika se je 
razvila ob njegovi kritiki razstave Zveze likovnih umet­
nikov Jugoslavije v Moderni galeriji februarja in marca 
1956, objavljeni v Naših razgledih, ko je spregovoril tudi 
o pomanjkanju likovnih publikacij. Pohvalil je zadnje 
delo Ota Bihaljija, ker je bilo napisano v »borbenem odnosu 
do slehernega poskusa uniformirane umetnosti, v njegovem 
boju s pamfletom, ki meče blato na vsak svobodnejši umetnost­
ni nastop«, pograjal pa kritiko razstave Zveze likovnih 
umetnikov Jugoslavije v Slovenskem poročevalcu, češ da 
bi bila pogodu tudi propagatorjem nemške kulture iz 
zadnjih predvojnih let.187
V naslednji številki Naših razgledov je Dore Kle­
menčič pozval Menašeja, naj brez namigovanj pove, kaj 
misli. Menaše je kritiziral uniformnost, Klemenčič pa ga 
je, zavestno ali ne, narobe razumel in mu je razlagal, da 
so se borili proti nacističnim pogledom, ne pa za njihov 
nadaljnji obstoj.188
186 ARS, ZKOS, f. 24, m. 10, Zapisnik o razširjeni seji sosveta za glasbe­
no dejavnost pri ZSPDS, 6.10.1959, str. 13-19.
187 Naši razgledi, V, št. 5, 10.3.1956, str. 117-118.
188 Naši razgledi, V, št. 6, 24.3.1956, str. 154.
198
Menaše je odgovoril v članku Resnica, laž in nespo­
razumi. Najprej je okrcal Klemenčiča, da je ravnal »kot 
politično pravilno opredeljen človek ,bona fide'«, nato pa na­
padel »vulgarizatorje marksizma, ki trdijo, da je vsa zahodno­
evropska umetnost od vključno impresionizma dalje ali pa vsaj 
po impresionizmu zgolj odsev propadajočega kapitalizma, da 
ne pomeni nič drugega kot likovno vzporednico raznih reakcio­
narnih ideologij«. Navedel je še kritiko nemške uradne 
kulturne politike iz leta 1938 na račun znanih slikarjev, ki 
je vsebinsko zelo spominjala na uradno stališče slovenske 
kulturne politike. Pod vplivom takšne politike, je dodal 
Menaše, razvoj slovenske likovne umetnosti zaostaja. 
Ideologom je sporočil: »Nekatere naše svetovnonazorsko na­
predne ali vsaj politično pravilno opredeljene ljudi skrbi, da po­
meni vdor tako imenovane abstraktne umetnosti, surrealizma 
in neštetih drugih slogov dvajsetega stoletja spretno zamaski­
rano invazijo škodljivih vplivov kapitalističnega Zahoda. Z 
vsem dosedanjim sem skušal dokazati, da je njihova skrb 
odveč.« Menašejev članek je bil kritika Klemenčiča, stališč 
vladajoče ideologije, poenostavljenih trditev umetnikov 
in politikov. Članek je končal z besedami Ervina Sinka z 
že omenjenega izrednega plenuma Zveze književnikov 
Jugoslavije, ki je bil že prej deležen Ziherlove kritične 
opazke. Čitat je bil kritika osnovnih postavk Ziherlovega 
koncepta, delitve umetnosti na dva dela in ideologizacije: 
»Umetnost ,za množice' ni umetnost. Umetnost je ena sama. 
Parola ,umetnost za množice' je prav tako diskriminacija 
množice kot umetnosti.«™9
Menašejev članek je izšel v času, ko pozicije Borisa 
Ziherla še niso bile omajane. Zato reakcije niso bile pre­
senetljive. Klemenčič je spet odgovoril kot prvič. Z na­
migovanji in podtikanji je dodobra spremenil Mena- 
šejeve misli in dokazoval: »S hoteno površnim primerjanjem 
hoče vsakršno realistično orientacijo v umetnosti oceniti za na­
cistično.« Klemenčič je navedel še nekaj takih trditev o 
Menašeju, ki jih v Menašejevih člankih iščemo zaman. 
Predvsem je med njegovo primerjavo kritik v času na-
189 Naši razgledi, V, št. 7, 7.4.1956, str. 174-176. 
199
cizma in socializma postavil enačaj: Menaše skuša doka­
zati, da so zagovorniki realizma hkrati zagovorniki na­
cizma.190
Polemika je prešla okvir debate med likovniki, ko se 
je oglasil še Ziherl. Ta je za »moderno umetnost« trdil, da 
širi nevero v družbeni napredek, da nosi reakcionaren 
ideološki naboj, nato pa je zavrnil številne Menašejeve tr­
ditve. Bolj kot za polemiko je šlo za ideološki obračun 
»proti vnašanju idejnega kaosa in reakcionarne navlake v vrste 
tistih, ki se prostovoljno združujejo na temeljih marksizma«. Z 
omembo, da tega ne razumejo celo komunisti, je Me- 
našeja opozoril, naj premisli, kaj je njegova naloga, ker je 
član ZK.191
V Slovenskem poročevalcu se je kritikam Menašeja 
pridružil še Sergej Vošnjak. Podobno kot Klemenčič in 
Ziherl je trdil, da Menaše obtožuje Klemenčiča kot člo­
veka z nacistično miselnostjo v kulturi in da po tej logiki 
ni več daleč, ko bo kdo »spomenike naše NOB označil za na­
cistično usmerjene«. Vošnjak je kot glavni in odgovorni 
urednik Slovenskega poročevalca dodal napotek za pra­
vilno usmerjanje novinarjev: pogoj je, »da ta razprava 
izhaja iz naprednih pozicij«.
V vseh treh ideoloških kritikah najdemo sorodnost. 
Klemenčič, Ziherl in Vošnjak so Menašejeva stališča 
potvarjali, saj so trdili, da razglaša Menaše realizem za 
smer z nacistično miselnostjo. Vse tri kritike so bile 
objavljene tako rekoč hkrati. To priča, da ni šlo za na­
ključje, temveč za načrtno kritiziranje »protimarksi- 
stičnih« stališč.193
Naslednja polemika o modernih tokovih v likovni 
umetnosti je nastala že po polemiki Vidmar-Ziherl, od 
pravkar omenjene pa se razlikuje po tem, da je potekala 
med likovnimi kritiki samimi in v njej ni bilo ideoloških 
podtikanj. Slo je za izmenjavo pogledov na straneh Mla-
190 Naši razgledi, V št. 8, 21.4.1956, str. 202-203.
191 Ibidem, str. 202-204.
192 Slovenski poročevalec, XVII, št. 93, 20.4.1956, str. 4.
193 ARS, CK ZKS III, š.77, Problemi za diskusijo o delu z inteligenco, 
str. 7.
200
dih poti in Naših razgledov leta 1959 med Stanetom 
Mikužem kot nasprotnikom in Alenko Gerlovič kot za­
govornico abstraktnega slikarstva in še isto leto za 
različne odmeve na III. grafični bienale, ko je Mikuž av­
gusta v Delu vnovič zavrnil abstraktno slikarstvo. Kul­
turni ideologi se v razpravo niso vključili neposredno, le 
Miško Kranjec je dal s kritiko abstraktnega slikarstva na 
IV. kongresu ZKS junija 1959 vedeti, da vladajoča ideolo­
gija še vedno ne prenaša mirno vse večjega uveljavljanja 
nerealističnih smeri.194
194 Ibidem.
195 Naši razgledi, Vlil, št. 4, 28.2.1959, str. 86-87.
196 ARS, CK ZKS III, š. 77, Problemi za diskusijo o delu z inteligenco, 
str. 7; Univerza v Ljubljani, Druga knjiga 1956-1966, Ljubljana 1969, 
str. 42; Pogovor pisca z dr. Lucom Menašejem, 2.3.1994. Za pogovor in 
kopije dokumentov se g. Menašeju iskreno zahvaljujem
Luc Menaše se ni direktno vključil v polemiko, v pri­
ložnostni oceni o surrealizmu februarja 1959 v Naših raz­
gledih pa je zapisal, da »tisti, ki z veliko gorečnostjo trebijo 
ljulko z našega pšeničnega polja, tako radi očitajo, da posnema­
mo tuje vzore - v zmotni veri, da smo druge ,-izme, med katere 
si drznemo štetiseveda tudi realizem in vse politične izme, 
izdelali doma, v Škofji Loki ali Bizoviku«
Ljudje, ki so se na to vsaj malo spoznali, so vedeli, da 
meri Menaše na Ziherla, ki je bil iz Škofje Loke, in Staneta 
Mikuža, ki je živel v Bizoviku. Zaradi kritike je bil Me­
naše na sestanku partijske celice Filozofske fakultete 
izključen iz ZK. Dekan fakultete je bil takrat brat Staneta 
Mikuža Metod, Luc Menaše pa je bil v postopku za izvo­
litev v naziv docenta. Verjetno ne naključno je Menaše po 
sporih in izključitvi iz ZK čakal na izvolitev več kot dve 
leti in pol.196
Uradna kulturna politika je začela drugače ocenjeva­
ti še nekaj problemov. Poleg omiljenih stališč do eksperi­
mentalnega gledališča, jazza in abstraktnega slikarstva se 
moramo spomniti sprememb, ki sem jih že opisal in so 
se dogajale hkrati. To so pogovori, da se smejo v javnost 
vrniti Edvard Kocbek in kulturniki z zaporniško pre­
teklostjo (npr. Dušan Pirjevec, Igor Torkar in še kdo), in 
201
ocena, da Mohorjeva družba ni več tako politično in 
ideološko nevarna kot pred leti. Mnenje bolj pragma­
tičnega dela slovenskega partijskega vrha, da je treba 
dopuščati vse, kar neposredno ne ogroža monopola ZKS, 
je čedalje bolj postajalo splošna in uradna ocena sloven­
skih oblastnikov.
202
MNOŽIČNA KULTURNA DEJAVNOST 
MED PROSVETO IN ZABAVO
Zeleno luč za iskanje živahnejših, ideološko manj 
obremenjenih in privlačnejših oblik kulturnega udejstvo­
vanja je moč videti že v govoru Edvarda Kardelja na III. 
kongresu ZK Srbije 28. aprila 1954. Kardelj se je ozrl na 
agitpropovsko preteklost in zavrnil revolucionarni pri­
tisk na vsak antisocialistični pojav. Pri tem je omenil, da 
so se v zadnjih letih aktivirale »negativne« tendence, kar 
pa ni dovolj velik razlog za zapiranje vrat pred svetom. 
Boj proti takim pojavom naj bi potekal izključno na idej­
nem področju, s solidnimi analizami in širjenjem nove 
socialistične morale, nikakor pa ne z administrativnimi 
ukrepi. Kardelj je dejal, da so napadi na detektivske ro­
mane, stripe in jazz škodljivi in nekulturni, ker ljudje pač 
potrebujejo kulturno zabavo: »Zdi pa se mi, da je glavno, da 
je zabava zdrava, človeško Čista, na elementarni kulturni ravni, 
to pa sta lahko tudi jazz glasba in pustolovski romani.« Nalo­
ga vodilne idejne sile v boju proti dekadenci, ki je ni 
enačil s posameznimi umetnostnimi smermi, bi bila dati 
zabavnim oblikam novo vsebino, temelječo na lastni 
ideologiji.197
Kardelj je s temi besedami odvzel Partiji v času agit­
propovske kulturne politike nedotakljivo pravico do pre­
soje o ustreznosti ali neustreznosti javne predstavitve 
kulturnih del, branil pa je pravico, da lahko ZK kot vo­
dilna idejna sila o vsakem delu pove na lastni ideologiji 
temelječa stališča. Misli so sorodne tistim, ki jih je izrekel 
na VII. plenumu CK KPS januarja 1952. Razlika je v tem,
147 Ljudska pravica-Borba, XIX, št. 105, 4.5.1954, str. 2-5. 
203
da je šlo leta 1952 le za mimogrede izrečeno misel, v letu 
1954 pa že za zametek novega koncepta.
Po Kardeljevem govoru je preteklo še dosti časa, pre­
den so postale zabavne prvine enakopraven del kultur­
nega in prosvetnega delovanja društev. Eden temeljnih 
vzrokov je, da akcij na terenu niso izvajali pragmatiki 
Kardeljevega kova, temveč v ideologijo bolj zaverovani 
ljudje, med njimi predsednik Zveze Svobod Ivan Regent. 
V Socialistični misli je izšlo več teoretičnih člankov o 
vprašanjih kulture na splošno, umetnosti in prosvete, le 
težko pa bi v njih našli pohvale zahodnih umetniških 
smeri, nad katerimi so se takrat navduševali tudi po­
vprečni Slovenci.
Med drugimi je Socialistična misel ponatisnila pre­
davanje Borisa Ziherla na ljubljanskem Radiu 17. oktobra 
1954, ko je govoril o novi sezoni 1954/55. Zabavnega mo­
menta, ki ga je poudaril Kardelj, pri Ziherlu ni, zato pa je 
veliko Ziherlu svojskih ideoloških etiket: kritiziral je sta­
ro, po politični orientaciji klerikalno in liberalno, sodob­
no družbeno dogajanje pa je razglasil za posledico socia­
listične revolucije, ki da je v pogledu kulture »izrazita 
kulturna revolucija«. Za programske smernice je Ziherl 
začrtal le množično prosvetno delo na dolge roke, česa 
drugega, npr. zabave, pa ni omenil.198
198 Socialistična misel, II, 1954, št. 10, str. 593-597.
199 Slovenska glasbena revija, III, št. 1-2, januar 1 955, str. 10-11.
V revijah je bilo moč zaslediti tudi precej drugačne 
ocene. Za zgled naj omenim članek Marijana Rusa iz ja­
nuarja 1955 v bran komedijanstva, »ki je v zadnjih časih do­
bilo nek ironičen in zasmehljiv pomen in prizvok, in to popol­
noma neopravičeno«. V nasprotju z »uradno« veljavnim 
stališčem je Rus hvalil komedijante, ki jim ne manjka 
»širine, naravnega talenta in umetniškega ognja«}99
Drug vzrok za zamudo pri uvajanju zabavnega 
življenja v društva so bili organizacijski problemi. Kot 
smo že videli, sta se Ljudska prosveta Slovenije in Zveza 
Svobod v letih 1954 in 1955 ubadali skorajda samo z reor­
ganizacijo, vsebinska vprašanja pa sta potisnili na stran- 
204
ski tir. To se je pokazalo tudi v programskih zamislih 
Ivana Regenta na združitvenem kongresu oktobra 1955 
na Jesenicah, ko ni v obširnem poročilu ponudil ničesar 
novega.
Vendar so morali tudi v vodstvih društvenih zvez 
misliti na to, da bodo šli v korak s časom. Pa ne zato, ker 
je to rekel Kardelj, temveč zato, ker so se mladi Slovenci 
množično udeleževali zabav, kjer niso plesali le klasičnih 
in latinskoameriških plesov, ker so polnili kinodvorane 
ob predstavah Tarzanov, Plesa na vodi, kavbojk in krimi­
nalk, ker so svoje radijske sprejemnike naravnavali na 
programe, ki so vrteli jazz. In če je hotela Ljudska prosve­
ta Slovenije (kasneje Zveza Svobod in prosvetnih društev 
Slovenije) ohraniti monopol na zapolnjevanje kulturi na­
menjenega prostega časa Slovencev, je morala slediti 
spremembam, ki jih je zahtevalo njeno članstvo.
Kardeljev govor pred združitvenim kongresom ni 
imel v takrat še dveh organizacijah tako rekoč nobenega 
odziva. Po sklepih jeseniškega kongresa je bila prva na­
loga novega predsedstva Zveze Svobod in prosvetnih 
društev Slovenije, da imenuje strokovne sosvete pri zve­
zi. Predsedstvo se je odločilo za sosvete za izobraževalno 
in vzgojno, gledališko in glasbeno dejavnost. Sestava ko­
misije, ki naj bi predlagala ljudi za sosvete, ni obetala 
programske preusmeritve, saj so bili v njej Ivan Regent, 
Roman Albreht in Lev Modic.200 Spremembe pa je omo­
gočal novi statut. Sosvetom pri zvezi in okrajnih skup­
ščinah, ki so ponekod v nasprotju s statutom obstajali že 
pred jeseniškim kongresom, je zagotavljal večjo samo­
stojnost pri delu. Zato so imele direktive najožjega vod­
stva, torej Regenta in Albrehta, vse manjšo veljavo.
Predsedstvo zveze je konec leta 1955 in v začetku 
leta 1956 opravilo nujne administrativne formalnosti v 
zvezi z združitvijo. Namesto dveh društvenih revij je 
začelo izhajati novo glasilo Sodobna pota, ki pa ga ni 
urejal Ivan Regent.
200 ARS, ZKOS, f. 11, m. 14, Zapisnik 1. seje predsedstva sveta ZSPDS, 
4.11.1955, in Zapisnik 2. seje, 9.11.1955.
205
Elaborat s Kardeljevim mislim sorodnimi idejami o 
kulturno-zabavnem življenju je sredi leta 1956 izdelala 
ideološka komisija SZDL Jugoslavije. Ugotovila je, da je 
med t. i. vrhunsko kulturo na eni strani in t. i. ljudsko na 
drugi globok prepad in da so prišli v situacijo, ko »kakšen 
kulturni ustvarjalec, ki vsaj malo brani svoj ugled, ne sme niti 
pomisliti na to, da bi skomponiral popularno pesem ali napisal 
kak skeč«, ker bi ljudje menili, da »ta umetnik znižuje svojo 
kulturno raven«. Tako pa pišejo zabavna dela nekvalifici­
rani in umetniško šibki ljudje. Družba je premalo naredi­
la za to, da bi postali popularni tudi umetniki, ki se 
ukvarjajo z lažjimi žanri. Zato bi morali organizirati pro­
menadne koncerte z lažjim programom po parkih, opre­
miti izletniške točke z zabaviščnimi objekti, urediti ka­
varne, restavracije s plesišči in lokale v stilu, ki bi 
omogočal nastope umetnikov, dati pobudo za ustanav­
ljanje večjega števila manjših ansamblov, potujočih gle­
dališč in cirkusov z zabavnim programom, kulturne do­
move pa naj bi razvijali ne le v prosvetna, temveč tudi v 
zabavna središča.201
201 ARS, CK ZKS lil, š. 76, Neki problemi u oblastima kulture i prosve­
te, str. 4-5.
202 ARS, CK ZKS III, š.76, Pripombe tov. Žige-Kimovca Franca k pro­
blemom kulturno-zabavnega življenja.
V Sloveniji vsega elaborata niso sprejeli brez za­
držkov. Franc Kimovec je 24. junija 1956 zapisal, da bi 
morali iz želje po dobičku organizirane plesne prireditve 
kritično obravnavati, ker plesni učitelji »za ceno original­
nosti uvajajo razno ,folkloro' in neestetske plese divjega zapa- 
da«. Predlagal je, da bi o tej problematiki v Sloveniji raz­
pravljali na širši konferenci Zveze Svobod in prosvetnih 
društev Slovenije, »ki bi določene slabosti jasno odklonila in 
dala celotnemu prizadevanju za kultiviranje zabave pomemb­
nejše mesto v naših naporih za rast socialističnih odnosov med 
ljudmi«.202
Predlagana konferenca Svobod je bila 7. septembra 
1956, glavno besedo na njej pa je imel član predsedstva 
zveze Stane Kavčič. Referat o problemih kulturnozabav- 
nega življenja je začel z ugotovitvijo, da se je treba o tej 
206
problematiki pomeniti, »ker so v prenekaterih društvih pre­
vladala po mojem mnenju nekatera stremljenja in cilji, ki so 
nekako bi rekel sama sebi namen, katerih namen naj bi bil gojiti 
tako ali drugačno dejavnost po zamisli ozke ali pa maloštevilne 
grupe ljudi, neodvisno in izolirano od konkretnih prilik, 
zahtev, zelja in razvoja delavcev, ki tam žive, in ostalih delov­
nih ljudi, ki se tam nahajajo«. Medtem ko sta bili vprašanji 
formiranja družbene zavesti delovnega človeka in aktiv­
nost političnih in množičnih organizacij solidno rešeni, 
pa je po Kavčiču še vedno prevladovalo nepravilno gle­
danje na kulturnozabavno dejavnost. Opozoril je, da se 
človekov svetovni nazor ne formira zgolj na sestankih in 
predavanjih, temveč nanj vplivajo še številni drugi dejav­
niki. Zato ne sme biti cilj kulturnega delovanja le težnja, 
»ali bomo neko pesem bolj ali manj umetniško kvalitetno zapeli 
(...) ali določeno dramo z večjo ali manjšo umetniško kvaliteto 
igrali. (...) Zdi se mi važno, da se mnogo bolj gleda na to, ali 
bodo naši delavci v celoti civilizacijsko in kulturno na višji 
stopnji ali ne bodo.« S tem problemom se društva prak­
tično niso ukvarjala in bi se zato morala orientirati nepo­
sredno k potrebam, željam in sposobnostim delovnega 
človeka. Kavčič je rekel, da je ob pregledovanju poročil s 
terena spoznal, da je umetniški program društev dober 
in da je narejeno veliko delo pri izboljšavi repertoarja ter 
da to praktično ni več problem. Dodal je, da se stvari v 
Sloveniji bliskovito spreminjajo, saj lahko vsak pride do 
več časopisov, revij in knjig, si ogleda veliko filmov in 
posluša na radiu različno glasbo. Zato se kulturne potre­
be, ki so zadovoljevale Slovence pred leti, sedaj »zado­
voljujejo tako rekoč mimogrede« in se okus in potrebe spre­
minjajo. Stokanje, da posamezne sekcije v društvih ne 
uspevajo, je bilo po Kavčičevem mnenju odvečno, saj je 
bil to le rezultat spremenjenih kulturnih potreb. Po 
pomisleku, da mogoče res stvari ocenjuje preveč kritično, 
je Kavčič dodal: »Osnovna naloga kulturno zabavnega udej­
stvovanja bi morala biti pripraviti nekoliko prijetnih, zabavnih 
in vzgojnih ur in prostorov za našega delovnega človeka! Zado­
voljiti nekoliko njegovih duhovnih potreb, ki jih ne more zado­
voljiti niti na delovnem mestu, niti v kinu, niti v gledališču!
207
Vnesti v njegovo življenje nekoliko zabave in razvedrila ter 
sproščenosti! Za tako orientacijo pa je celotno vzdušje, zlasti v 
nekaterih naših društvih, še mnogo preveč rokodelsko dile­
tantsko.«203
203 ARS, ZKOS, f. 12, m.4, Zapisnik konference Svobod, 7.9.1956, str. 
1-12.
204 Ibidem, str. 12-19.
205 Ibidem, str. 27.
Potem ko je Kavčič določil osnovni cilj, je nakazal 
nekaj otipljivih možnosti za popestritev dela v društvih. 
Grajal je neko Svobodo, ki je imela poskus delavcev, da 
bi si v društvu uredili balinišče, za sumljiv ideološki spo­
drsljaj. Kritike so bili deležni tudi marksistični krožki, ki 
so bili organizirani na predvojni način, preveč šablonske 
organizacijske oblike, kar je veljalo zlasti za izobraževal­
ni sektor, in »nepravilen in sektaški odnos do zabave kot take 
sploh«. Če si delavci želijo izlete, zabavne in humoristične 
večere, jih mora Svoboda organizirati in je zato treba »na­
praviti iz Svobod sodobne delavske klube«. Ta klub pa mora 
omogočati različne dejavnosti; naj kdo poje, drugi igra 
harmoniko, tretji šahira ali bere knjigo.204
Kavčičev referat je bil pomembna novost v povoj­
nem društvenem življenju v Sloveniji. Zato ni čudno, da 
je zbudil živahno diskusijo. Prosvetni aktivisti so vsi po 
vrsti pozdravili Kavčičeve besede in omenjali nove 
možnosti za udejstvovanje, kot so izleti, športne igre, 
filmske predstave itd. Zanimiva pa je izjava Janeza Koc­
murja, ki deloma tudi pojasnjuje zastoj pri uvajanju zaba­
ve v društva: »Pred dvemi leti, ko smo imeli konferenco pro­
svetnih društev v dvorani slovenske filharmonije, sem hotel te 
stvari načeti, ne tako popolno kakor je v referatu povedal tova­
riš Kavčič, vendar je takrat predsednik (Regent?, op. p.) rekel, 
da ni časa, da bi o tem razpravljali. Tovariš Kavčič je, zdi se mi, 
izbral pravi čas.«205
Posebej pomembno je oceniti nastope pomembnejših 
kulturnopolitičnih delavcev na konferenci. Kavčičevo sta­
lišče smo že dodobra spoznali. Posredno je kritiziral Regen­
ta, nosilca stališč o primarnosti ideoloških tečajev in zahtev 
po izkoreninjenju dekadentnih kulturnih usmeritev iz dela 
208
društev. Regent na konferenci ni imel pomembnejše vloge, 
kar je bilo v nasprotju z dotedanjo prakso. To si je možno 
razlagati kot tiho nesoglašanje v splošnem odobravanju 
Kavčičevih stališč. Nekoliko anahronistično so zvenele tudi 
besede Borisa Ziherla. V nasprotju s Kavčičevo jasnostjo in 
preprosto izrečeno vizijo je Ziherl kritiziral birokratizem, 
poudarjal potrebo po stikih delavskega razreda Jugoslavije, 
polnil stavke z ideološkim izrazoslovjem in citiral Lenina. 
Njegovo teoretiziranje je bilo živo nasprotje v konkretne pri­
mere naravnane tematike delovne konference. Nekje vmes 
je bil Janko Liška. Dobro je poznal situacijo na terenu, za­
vedal se je problemov, a je bil skeptičen do napovedanih 
sprememb v dejavnosti društev.
Konferenca 7. septembra 1956 je položila temelje za 
preusmeritev društev v bolj zabavno dejavnost po željah 
ljudi, temu pa so v najožjem vodstvu Zveze Svobod in pro­
svetnih društev Slovenije nasprotovali. Kavčič in njemu po­
dobni pragmatiki med politiki so ponudili ljudem tisto, kar 
so iskali, a so s tem zadeli ob vodstvo kulturnoprosvetne or­
ganizacije, ki je izhajala iz povsem drugačnih izhodišč. Tam 
je prevladovala jasna ideološka linija, ki se ni spreminjala s 
časom in prostorom in se je že izživela.
Po tej konferenci se je v Sloveniji zvrstilo več posveto­
vanj o kulturno-zabavnem življenju. Pred temi je bila v 
Beogradu seja organizacijskega sekretariata SZDLJ, o kate­
ri je 11. oktobra 1956 poročal Stane Kavčič. (Datuma seje ni 
omenil, očitno pa je bila med konferenco Svobod 7. sep­
tembra in poročilom z dne 11. oktobra; op.p.). Po njegovih 
besedah so v Beogradu ugotovili, da je zabavno življenje 
prepuščeno stihijskemu razvoju, da poteka brez udeležbe 
SZDL in temelji na škodljivem tradicionalizmu. Zato po­
znajo v tujini Jugoslavijo »le bodisi po hipermodernih stvarit­
vah ali pa po kolih in narodnih nošah iz prejšnjega stoletja, kot 
preostanek balkanske zaostalosti«. Poudarili so, da so potreb­
ni boljše kavarne, plesišča, varieteji, cirkusi in podobne 
privlačne zadeve, kjer bi se lahko ljudje družili.206
20b ARS, RK SZDLS, š. 27, Stenografski zapiski seje predsedstva 
SZDLS, 11.10.1956, str. 1-4.
209
Da bo treba nova kulturnopolitična izhodišča do­
delati, je pokazala že seja komisije za ideološko vzgojno 
delo predsedstva SZDLS 8. oktobra 1956. Nekateri člani s 
predsednikom Dušanom Bravničarjem na čelu niso po­
kazali dovolj razumevanja za nove zahteve, vendar so 
soglašali z ugotovitvami SZDLJ. Za nadaljnji razvoj do­
godkov je pomembno, da so sklenili organizirati posve­
tovanja z umetniki in predstavniki družbenih organiza­
cij.207 Tri dni kasneje, 11. oktobra, so o teh problemih 
razpravljali še na predsedstvu SZDLS. Kavčič je poročal 
o seji v Beogradu in o posvetu Svobod ter dodal, da že 
tečejo priprave za organizacijo posveta s kulturniki.208 
Povsem razvidna je bila razlika med »staro« in »novo« li­
nijo. Kavčičeve in Regentove ideje so si nasprotovale. 
Zato se je tu neposredno angažirala komisija za ideo­
loško vzgojno delo SZDLS in mimo vodstva Zveze Svo­
bod in prosvetnih društev organizirala posvete s tistimi, 
ki bi lahko pomagali pri uveljavljanju novega koncepta 
kulturne politike.
207 ARS, RK SZDLS, f.20, Zapisnik seje komisije za ideološko vzgojno 
delo pri predsedstvu SZDLS, 8.10.1956.
208 ARS, RK SZDLS, š.27, Stenografski zapiski seje predsedstva 
SZDLS, 11.10.1956, str. 1-12.
209 ARS, RK SZDLS, f.20, Zapisnik posvetovanja o kulturno zabavnem 
življenju, 5.11.1956; nepaginirano.
Posvetovanje o kulturnozabavnem življenju je bilo 5. 
novembra 1956. Že seznam navzočih, poleg članov pred­
sedstva in ideološke komisije SZDLS so bili tam Branko 
Rudolf, Bojan Adamič, Jože Tiran, Filipp Kumbatovič, 
Fran Milčinski, Radovan Gobec, Bojan Štih in drugi, 
pove, da se je odločanje o razvoju množičnega amater­
skega kulturnega ustvarjanja precej spremenilo. Dušan 
Bravničar je povabljencem predstavil stališča SZDL iz 
Kavčičevega referata in povedal, da društvena dejavnost 
ne zadostuje več za vso raznolikost in da v društvih pre­
vladujeta »pretiravanje v folklori, konservativnost v progra­
mih«. To pa je ob vse bolj raznovrstni ponudbi filma in 
okoli 150.000 radijskih sprejemnikih v Sloveniji zmanj­
šalo zanimanje za društvene prireditve.209
210
Po Bravničarjevem uvodu so dobili besedo umet­
niki. Niso si bili v vsem edini, enotno pa so dokazovali, 
da je bil v preteklem desetletju zabavni žanr podcenjevan 
in omalovaževan. Kot je namignil Jože Tiran, je bilo dej­
stvo, da je do takšnega posveta prišlo, pripisati temu, »da 
se je nekje stališče bistveno preokrenilo«. Bojan Adamič je 
omenil, da so po avdiciji pevcev za lažji žanr najboljše 
»napotili v šolo, a so se vrnili, ker se je izkazalo, da na naši šoli 
ni nikogar, ki bi se ukvarjal s tem, ali pa nihče tega ne zna«. 
Pridružil se mu je Filip Kumbatovič, češ da se na Akade­
miji za igralsko umetnost učijo le smrtno resnih stvari, 
»do blesteče igrane bulvarske komedije pa je precej daleč, ker 
moraš tudi za to zelo veliko znati«. K vsem pripombam je 
Adamič dodal, da »bi morali pri nas ta lahki žanr ne samo 
dovoljevati, ampak tudi na neki način podpreti«. Pripomnil je, 
da so skoraj vse kritike vesternov negativne, »čeprav je 
vprašanje, če je res tako slab«, in omenil konkreten primer v 
glasbeni kritiki: »Zlata Gašperšičeva, ki je bila kot radijska 
pevka mnogo bolj popularna kot pa je sedaj kot operna pevka, 
vendar je za njenim hrbtom padlo nekaj hudih žalitev, da je 
morala opustiti sodelovanje v radiu.« Več zgledov, kako 
podcenjujejo sodobne smeri, je naštel Bojan Stih. Menil je, 
da bi morali tudi revije, kot je TT, podpirati, ker je nje­
gova naklada dokaz, da ljudem ugaja. Kulturniki so trdi­
li, da mora kritika presojati resno delo prav tako kot lažji 
žanr. Vse skupaj je zaokrožil Fran Milčinski z besedami, 
da je »dober cirkus pač dober cirkus, slab Shakespeare pa je le 
slab Shakespeare«.™
S političnega vidika je treba pri uveljavljanju novih 
smeri poudariti, da je dejavnost SZDL tako prehitela di­
rektive ZK le redko. Seveda ni šlo za nikakršno konkuri­
ranje, temveč za preprosto dejstvo, da se je ideološka ko­
misija CK ZKS sredi leta 1956 še formirala. Vendar je 
treba dodati, da je bilo Kavčiču ideje laže uresničiti v ko­
misiji za ideološko vzgojno delo predsedstva SZDLS kot 
pa v istovrstni komisiji CK ZKS, ki jo je vodil Boris Zi­
herl. Poleg tega se zdi bolj demokratično, če misli, s kate-
210 Ibidem.
211
rimi oblastnik soglaša, namesto njega izrečejo uveljav­
ljeni kulturniki.
Vodstvo Zveze Svobod in prosvetnih društev Slove­
nije, predvsem Regent in Albreht, je nasprotovalo števil­
nim predlaganim novostim. Posebej za pobude sosvetov 
se je v letih 1956 in 1957 vse pogosteje delalo gluho. Med 
člani predsedstva se je nujnosti sprememb najbolj zavedal 
Stane Kavčič; opozoril je, da amaterska kultura v vodstvu 
nič več ne potrebuje ljudi, ki ne delajo na kulturniškem po­
dročju (torej politikov, op.p.), in da je treba iniciativo pre­
puščati terenu. Zveza je bila v zagati, kako ubraniti ama­
terstvo pred poskusi delnega profesionalizma (tudi v 
zvezi z ukinitvijo kranjskega gledališča) in kako zdržati v 
konkurenci novih medijev. Ob prihodu »mehanizirane 
kulture«, kot so radio, film in televizijo pogosto zaničljivo 
imenovali, v skoraj vsak slovenski dom je zanimanje ljudi 
za društveno dejavnost pešalo. Statistični kazalci so od se­
zone 1956/57 naprej opozarjali na padanje tradicionalnega 
amaterskega kulturnega udejstvovanja.
V ozadju dogajanja je treba videti tudi politični boj 
med nosilci dveh usmeritev. Staro, večkrat poimenovano 
prosvetliteljsko, je zagovarjal Ivan Regent, deloma tudi 
Roman Albreht, ki pa je realneje ocenjeval moč novih 
kulturnih pridobitev. Drugo, sodobnejšo, v političnem 
pogledu bolj pragmatično smer je v Sloveniji razložil in 
zagovarjal Stane Kavčič. Druga pot se je uveljavila na 
kongresu Zveze januarja 1958 v Mariboru, izid pa je bilo 
možno napovedati že leta 1957. Najprej je Roman Al­
breht odstopil s tajniškega mesta Zveze Svobod in pro­
svetnih društev Slovenije, ker je postal tajnik slovenskih 
sindikatov.211 Regent pa je sredi leta omenil,^ da »želi 
odložiti predsedniške dolžnosti na mlajša ramena. Zeli se po­
svetiti pisanju spominov, predvsem pa se mora podvreči zdrav­
ljenju vida, ker mu grozi nevarnost oslepitve.«212 Med kon­
gresom je že ležal v bolnici.
211 ARS, ZKOS, f. 13, m.1, Zapisnik I. seje predsedstva sveta ZSPDS, 
5.2.1957.
2,2 ARS, ZKOS, f. 13, m.1, Zapisnik IV. seje predsedstva sveta ZSPDS, 
31.5.1957.
212
Drugi kongres Zveze Svobod in prosvetnih društev 
Slovenije je bil 25. in 26. januarja 1958 v Mariboru. Govo­
rili so predvsem o izobraževanju odraslih, glavni referat 
pa je imel Kraigherjev minister za šolstvo Vlado Majhen. 
Pojasnjeval je stališča zvezne komisije za reformo šolstva, 
ki so se precej razlikovala od Regentovih.213
Tudi v drugih referatih so podpirali nove kulturno­
politične poglede vodstva slovenske Partije. Celo Lev 
Modic se je zavzel za spremembe in ob kritiziranju stare 
usmeritve »pozabil«, da so »stare« direktive prihajale 
prav iz krogov, kjer je bil sam zelo aktiven. Društvom je 
svetoval, naj se v boju za zgraditev socialistične družbe 
usmerijo v široko družbeno delovanje, naj gojijo vse kul­
turne vrednote, ki delovnemu človeku poglabljajo zavest 
o smiselnosti njegovih naporov, naj umetnostno dejav­
nost usmerjajo v etično vsebino umetnosti in pravilno 
razumevanje največjih umetniških del, naj pri tem 
upoštevajo kulturni pomen filma in radia ter tesneje so­
delujejo s poklicnimi kulturnimi ustanovami. Končal je z 
besedami, naj »premagajo mišljenje o posebni kulturi ljudske 
prosvete in s smislom za duhovne potrebe delovnega človeka 
sodelujejo pri graditvi naše enotne kulture«.2™
Novost sta bili Modičeva teza o kulturnem pomenu 
filma in radia, ki sta prej veljala za konkurenta Ijudsko- 
prosvetnemu delovanju, in zahteva po enotni kulturi. 
Geslo o delavski kulturi (kot nasprotju malomeščanskim 
tendencam v osrednjih slovenskih kulturnih inštitucijah) 
se je umikalo spoznanju, da je kultura in umetnost vse, 
kar je izvedeno na ustrezni umetniški višini, ne glede na 
to, kdo je izvajalec.
Na mariborskem kongresu so bili referati bistveno 
manj direktivni kot na prejšnjih, mnogo novih predlogov 
pa so dale razprave v komisijah. Poročila komisij so pod­
prla referate in naštela priporočila za nadaljnje delo. Ko­
misija za izobraževanje se je zavzela za različne vrste iz­
obraževanja, komisija za materialni položaj za gradnjo
213 Sodobna pota, III, 1958, št. 3, str. 97-104.
214 Ibidem, str. 112.
213
domov skladno z gradnjo novih stanovanjskih naselij. 
Komisija za amatersko dejavnost je zahtevala, naj se 
društvo razvije iz vsote sekcij in družin (rezultat kultur­
ne politike v letih 1947-1950, op. p.) v organsko celoto, 
naj se odpre za zunanje vplive in združuje čim več ljudi: 
»Takšna usmeritev prosvetnih društev bo utrdila zavest o enot­
nosti naše kulture in o njenem pomenu za poglabljanje sociali­
stičnih odnosov; je tudi temelj za trajno povezanost prosvetnih 
društev z drugimi sodobnimi oblikami za množično kulturo, 
kot so radio, film, in za plodno sodelovanje prosvetnih društev 
s poklicnimi kulturnimi ustanovami.«215
V novem vodstvu so za predsednika zveze izvolili 
ministra za šolstvo Vlada Majhna, tajnik pa je ostal Vinko 
Trinkaus,216 ki je bil na tem mestu od maja 1957.
215 Ibidem, str. 140-144.
216 Ibidem, str. 160.
214
V SPROŠČENA ŠESTDESETA
Po mariborskem kongresu Zveze Svobod in prosvet­
nih društev Slovenije se je močno spremenila vloga kul- 
turnoprosvetnih društev. Iz ozkega kroga članov skupin 
in odsekov so se začela društva odpirati. Klubski prostori 
so bili namenjeni tudi drugim, ne le članom društev, 
razlika med članom in nečlanom je postala nepomembna 
malenkost.
Ker so dobili več besede kulturniki, se je delo 
društev popestrilo. Ideološkega balasta je bilo manj. Do­
ber film z Zahoda, jazz in sorodne glasbene smeri ter mo­
derna umetnost niso bili več dekadentni izrastki meščan­
ske družbe, ki delavskemu razredu zamegljujejo realen 
pogled na razrednega sovražnika, meščanstvo. Program­
ska vsebina je bila omejena le s tem, da ni smela narav­
nost nasprotovati ciljem socialistične družbe, kar pa je 
bila zelo ohlapna razlaga. Veselice, Avsenike in poceni 
zabavništvo so še vedno kritizirali, niso pa^ več zago­
varjali administrativnih posegov proti njim. Čedalje bolj 
je prevladovalo stališče, da je treba ljudem nekaj ponuditi 
v zameno, če jih hočejo odtegniti »škodljivim« vplivom 
»plaže«.
Glasbeni in gledališki sosvet Zveze Svobod in pro­
svetnih društev Slovenije sta se po mariborskem kongre­
su zelo angažirala v pripravi rednih letnih slovenskih 
srečanj umetniških skupin. Leta 1958 so se začele revije 
dramskih skupin, pevskih zborov in godb, leta 1959 se 
jim je pridružila revija mladinskih pevskih zborov, leta 
1961 reviji zabavnih skupin in mladinskih dramskih 
sekcij. Dodati je treba še vrsto občinskih in okrajnih (ka­
sneje medobčinskih) revij. Tekmovalni duh so potisnili v 
215
ozadje. Izbirali so le najboljšega za slovenskega predstav­
nika na zvezni ravni ali mednarodnem festivalu, točko­
vanj kot na republiških revijah v letih 1947-1950 pa ni 
bilo. Pogovori strokovnih sodelavcev z amaterskimi kul­
turnimi ustvarjalci po prireditvah so potekali v spro­
ščenem ozračju, amaterji pa so poudarjali, da jim stro­
kovna analiza njihovega dela daje bistveno več kot po 
starem organizirani tečaji z veliko predavanj in manj 
praktičnega dela.
Že v pripravah na mariborski kongres so 14. januarja 
1958 na seji predsedstva Zveze Svobod in prosvetnih 
društev Slovenije naročili, naj v poročilih ne ločujejo »de­
lavske« in »vrhunske« ter amaterske in profesionalne 
kulture, kajti kultura je le ena.21/ Enotnost so zlasti pogo­
sto poudarjali na republiških letnih revijah umetniških 
skupin, ki so jih sosveti pripravili skorajda brez sodelo­
vanja predsedstva zveze. Medtem ko so na kongresih 
zveze amaterskih društev politiki še povedali kakšno 
mnenje, jih na strokovnih revijah in posvetih ni bilo več 
slišati. Amaterizem in amaterska kultura nista več imela 
naloge, da širita ideologijo, kot sta jim pred leti zabičeva- 
la Regent in Ziherl. Po besedah Vinka Trinkausa je bilo 
razumeti amaterizem »predvsem kot željo po kulturnem 
razvedrilu, po posredovanju umetniških del tudi širšemu krogu 
občinstva«.
Teze o enotnosti kulture so se posebej pokazale ob 
poskusu, da bi spremenili statut Prešernovega sklada. 
Predsedstvo Zveze Svobod in prosvetnih društev Slove­
nije je namreč kandidiralo dirigenta trboveljske godbe 
Antona Hudarina za Prešernovo nagrado za leto 1959.219 
Predsednik UO Prešernovega sklada Tone Fajfar je pred­
lagal, naj bi dopolnili statut tako, da bi določilom, za kaj 
se podeljuje nagrada, dodali besede »ter za izredne uspehe 
v ljudsko-prosvetnem delu«. To naj bi bilo potrebno tudi za- 
217 ARS, ZKOS, f.20, Zapisnik o seji predsedstva ZSPDS, 14.1.1958.
218 ARS, ZKOS, f.30, m.2, Zapisnik o razširjeni seji sveta ZSPDS, 
14.3.1960, str. 10.
219 ARS, ZKOS, f.20, in.4, Zapisnik o redni seji sosveta za glasbeno 
dejavnost pri svetu, 27.11.1958.
216
to, da »bi se lahko podeljevalo Prešernove nagrade tudi drugim 
zaslužnim delavcem na področju ljudske prosvete, ker bi bilo 
sicer to pri strogem ocenjevanju samega umetniškega uspeha 
zelo težko«.220
Slovenska vlada je Fajfarjev predlog zavrnila. Po 
njenem mnenju je pomenil podcenjevanje Ijudskopro- 
svetnega dela, češ da to ne more roditi uspehov. Hkrati 
bi zmanjšali pomen Prešernove nagrade, ki je bila na­
menjena le najboljšim umetniškim dosežkom. Vlada je 
priporočila, naj gre kandidatura po redni poti in »da se­
danje besedilo ni ovira, da bi se Hudarinu kot dirigentu trbo­
veljske godbe na pihala, ki je v letih 1957 in 1958 dosegla 
enkrat prvo jugoslovansko nagrado in enkrat prvo nagrado na 
mednarodnem tekmovanju, ne mogla podeliti Prešernova na- 
grada«.22}
Kandidatura po redni poti je Antona Hudarina 
dejansko pripeljala med Prešernove nagrajence leta 1959. 
Prvič se je zgodilo, da je dobil to visoko priznanje član 
amaterskega kulturnega društva. Kulturna politika je s 
tem simbolično pokazala, da ne razlikuje več »delavske« 
in »vrhunske« umetnosti oz. kulture.
Kot pomembno novost je treba omeniti drugačno 
ocenjevanje amaterizma. Vztrajanja pri amaterski osnovi 
za vsako ceno, ki ga je najglasneje zagovarjal Regent, je 
bilo konec. Stališče kulturnikov v sosvetih, da lahko višjo 
kakovost prinesejo le honorarni sodelavci, je postalo po 
mariborskem kongresu programsko izhodišče Zveze 
Svobod in prosvetnih društev Slovenije.
Da so spremembe v skladu z novimi kulturnopoli­
tičnimi zahtevami, je v Delu oktobra 1959 razložil nihče 
drug kot Lev Modic. Poudaril je enotnost umetnosti in 
kulture, povezovanje amaterskih in profesionalnih kul­
turnih ustanov, pohvalil zabavni program filma, radia in 
televizije, se zavzel za vesele večere, družabni ples in za­
bavne orkestre, o delni profesionalizaciji društev pa je 
dejal, da to »ni načelno vprašanje«, torej da temu nihče ne
220 ARS, IS-Zapisniki, Zapisnik 21. seje, 26.1.1959.
221 Ibidem.
217
nasprotuje. Kulturnikom v sosvetih je nasprotoval le gle­
de želja po samostojnih zvezah: pevski, gledališki, tam- 
buraški, godbeni in drugih. Povezovanje se mu je zdelo 
koristno, vendar je dodal, da je v Zvezi Svobod in pro­
svetnih društev dovolj prostora za vse in da bi prevelika 
razdrobljenost škodovala kulturnemu napredku.222
Politika je spremembe potrdila na seji komisije za 
idejno vzgojno delo predsedstva SZDLS 11. januarja 
1960. V nasprotju s staro prakso, ko je tako visok organ 
ob razpravi začrtal pot za naprej, je komisija tokrat raz­
pravljala o že oblikovanih stališčih. Vredno je omeniti 
Vižintinovo pripombo, na kakšen odziv naletijo novosti: 
»V Kopru smo na tečajih za predstavnike Svobod in prosvetnih 
društev predvajali funkcionarjem na magnetofonskem traku 
zabavno glasbo. Vsi so bili odločno proti, da se taka stvar uvede 
v društva. Ko pa smo jih na koncu vprašali, če jim je osebno 
bilo všeč, smo dobili pritrdilen odgovor.«223
To, da so dali besedo tudi drugim forumom in neha­
li poudarjati monopol društvene zveze na prosvetnem 
področju, je ugodno učinkovalo na delo. Ljudem je bila 
prepuščena izbira, kaj hočejo, društva pa bi morala to 
pripraviti. Ob prihodu televizije in majhnem številu 
TV-sprejemnikov, so se začela društva ubadati z usta­
navljanjem TV-klubov.
Kako se vloga osrednjih organov manjša, se je videlo 
tudi v odnosu do društvene revije Sodobna pota. Tej je 
naklada leto za letom padala in pri nekaj deset tisoč čla­
nih društev so sredi leta 1958 natisnili le še okoli 2600 
izvodov. Na anketo o konceptu revije je dobilo ured­
ništvo le 70 odgovorov. Pokazali so, da revije v takšni 
obliki ljudje ne potrebujejo. Kot mesečnik je objavljala 
stare »novice«, kot priročnik ni bila potrebna, ker so iz­
dajali tematske brošure. Trinkaus je ugotovil: »Revije s 
politično tendenco, kot je bila zamišljena, pa si naši bralci ne 
želijo.« Predsedstvo je zaenkrat še nasprotovalo ukinitvi
222 Delo, I, št. 174, 24.10.1959, str. 5.
223 ARS, RK SZDLS, f. 111, Zapisnik seje komisije za idejno vzgojno 
delo pri predsedstvu GO SZDLS, 11.1.1960, str. 1-12. 
218
revije,224 a je to vprašanje, posebej ker je bila revija ob vse 
manjši nakladi čedalje večje finančno breme, ostalo stal­
nica razprav v vodstvu zveze.
224 ARS, ZKOS, f. 19, m.1, Stenografski zapisnik 3. seje predsedstva 
ZSPDS, 12.6.1958, str. 1-23.
225 ARS, ZKOS, f. 19, m.1, Zapisnik o seji predsedstva ZSPDS, 30. 
12.1959, str. 23-26.
225 ARS, ZKOS, f. 38, m.1, Zapisnik o seji predsedstva ZSPDS, 30. 
3.1961, str. 27-29.
Ob koncu leta 1959 je Vlado Majhen že omenil more­
bitno postopno likvidacijo revije ali pa fuzijo s kakšno 
drugo revijo; mislil je na Obzornik, ki je bil do leta 1951 
glasilo Ljudske prosvete Slovenije.223 Posebna komisija 
predsedstva zveze je v začetku leta 1961 pregledala delo­
vanje Sodobnih potov. V imenu komisije je Vinko 
Trinkaus marca 1961 predlagal ukinitev revije, ker kon­
ceptualno v direktivnem smislu ni bila več potrebna.226
Kot zadnja številka revije Sodobna pota je v začetku 
leta 1961 izšel zvezek 9-10 za leto 1960. V njem so objavili 
tudi gradivo III. kongresa Zveze Svobod in prosvetnih 
društev Slovenije, ki je bil 21. in 22. decembra 1960 v Lju­
bljani. Predsednik Vlado Majhen je v obširnem referatu 
Glavna gibala procesa preobrazbe v delu govoril o spre­
membah, ki so nastale po mariborskem kongresu. Pove­
dal je, »da so se vodstva naših društev v vsem obdobju po ma­
riborskem kongresu nenehno pomlajevala, zato tudi niso 
izostali uspehi«, da se je več kulturnikov vključilo v delo 
društev in »se je začela spreminjati izobrazbena struktura 
vodstvenih sil v društvih« (beri: strokovnjaki namesto poli­
tikov), da se program prilagaja sodobnim zahtevam, da 
»niti ni bilo direktiv, ki bi jih društva morala izpolnjevati«. 
Naštel je še druge novosti, med njimi republiške revije, 
dotok mladine in večjo vlogo občinskih zvez. V referatu 
ni omenil delavske in vrhunske kulture, dekadence, ško­
dljivosti nekaterih umetniških zvrsti in podobne ideo­
loške navlake. Citiranje Kardelja, Ziherla in programa 
ZKJ je izzvenelo bolj v neobvezen dodatek. Majhen od 
društev ni zahteval, naj pomagajo pri graditvi socializ­
ma, temveč je za osnovno nalogo določil približevanje 
219
kulture ljudstvu, »za kar jim bosta socialistična skupnost in 
naše ljudstvo nadvse hvaležna«.227
227 Sodobna pota, V, 1960, Št. 9-10, str. 369-379. Arhivsko gradivo 
kongresa je v: ARS, ZKOS, f.31 in 32.
228 Sodobna pota, V, 1960, št. 9-10, str. 380-390.
Tudi tajnik Vinko Trinkaus je v poročilu omenil 
spremembe po mariborskem kongresu in jih primerjal z 
delovanjem v času pred njim. Stara izhodišča je večkrat 
zavrnil, razliko med starim in novim pojmovanjem pa 
ponazoril z glasbeno dejavnostjo: »Pevski zbor naj ne bo 
samo reproduktivno telo, ampak tudi skupina ljubiteljev glasbe, 
ki bo sama organizirala za lastno vzgojo bogatejše glasbeno 
življenje, hkrati pa posredovala glasbo kot pevski zbor in tudi s 
sodobnimi tehničnimi pripomočki, kot so radio, magnetofon, 
električni gramofon.« Poleg čvrstih organizacijskih oblik, 
npr. dramskih skupin in pevskih zborov, bi morali »težiti 
še k pol organiziranim, ali bolj - k sproščenim oblikam, kot so 
gledanje in razgovori o filmu, televiziji, dramski predstavi, 
razgovori o glasbi ali katerem koli problemu, ki zanima ljudi. 
Naposled je treba ljudem omogočiti Čisto preprosto sestajanje, 
urediti jim je treba prostor za razgovor, za partijo šaha ali taro­
ka, kjer je le mogoče, je potrebno zbirati revije in časnike.« Ob 
uspehih pri širjenju dejavnosti je Trinkaus omenil kvali­
tetni dvig umetniških predstav, Prešernovo nagrado An­
tonu Hudarinu in nagrade društev v jugoslovanskem in 
mednarodnem merilu. Trditve, da je amaterizem v krizi, 
je zavrnil z množičnimi revijami, predvsem revijo mla­
dinskih pevskih zborov v Celju, ki je zagotavljala po­
mlajevanje društvenih vrst.228
Na tem kongresu so razpravljali precej drugače kot 
na prejšnjih. Ni bilo direktivnih referatov, razprav o 
njihovih zahtevah, sprejemanja poročil in resolucij. Iz­
menjavali so si izkušnje, predloge in pripombe, vsi go­
vorniki pa so podprli usmeritev po mariborskem kongre­
su. Ljubljanski kongres Zveze Svobod in prosvetnih 
društev Slovenije leta 1960 moramo šteti predvsem za 
potrditev in nadaljnje uveljavljanje izhodišč maribor­
skega iz leta 1958. Kongres kot direktivni organ, ki v 
220
skladu s političnimi potrebami oblikuje smernice za ama­
tersko kulturno področje, je imel vse manjšo vlogo. To 
pove tudi primerjava števila kongresov v petdesetih in 
šestdesetih letih. V petdesetih jih je bilo, začenši s kon­
gresom Ljudske prosvete Slovenije leta 1950 do ljubljan­
skega kongresa 1960, kar sedem. Naslednje desetletje, v 
času sproščenega »liberalizma«, sta bila le dva.
Leti 1961 in 1962 pomenita nadaljnje uveljavljanje 
sprememb, začetih konec petdesetih let. Za amatersko 
kulturno ustvarjalnost in zapolnjevanje prostega časa 
Slovencev je prišel čas, ki mu običajno rečemo sproščena 
šestdeseta.
221
ZATON ZIHERLOVEGA
KULTURNOPOLITIČNEGA KONCEPTA
Kot smo videli so uradno kulturnopolitično linijo, ki 
jo je poosebljal Boris Ziherl, v drugi polovici petdesetih 
let velikokrat postavili pod drobnogled tako slovenski 
intelektualci kot bolj pragmatični del slovenskega par­
tijskega vrha. Slednji se je večkrat zatekal »po pomoč« in 
se »skrival« za stališči slovenskih kulturnikov, ki so bili v 
konfliktih z Ziherlom in njegovimi sodelavci.
Linija v kulturi se je spreminjala tudi zaradi jugoslo­
vanskih političnih in gospodarskih razmer. Po normali­
zaciji odnosov s Sovjetsko zvezo in z drugimi vzhodno­
evropskimi državami politični vrh v Jugoslaviji ni več 
tako ostro nastopal proti notranji opoziciji, ki jo je običaj­
no videl v vrstah intelektualcev. Ob misli na gospodar­
sko reformo, torej večjem upoštevanju ekonomskih meril 
nasproti planskemu gospodarstvu, se je zavedel, da je 
nujno pridobiti strokovnjake, predvsem tehnično inteli­
genco, za sodelovanje. Oba pojava, manjša politična na­
petost in večja vloga strokovnosti, sta dala inteligenci 
možnost za širše udejstvovanje.
V tem procesu je Ziherlov koncept izgubljal moč v 
slovenski kulturni politiki. Da so bile skladne in zgo­
ščene kritike, namenjene Borisu Ziherlu, v kratkem času 
zgolj naključje, je težavno verjeti, čeprav v pregledanih 
virih ni dokaza, da bi šlo za organizirano akcijo. Kritike 
so lahko koristile tistim, ki so na kulturnopolitičnih me­
stih zamenjali zagovornike Ziherlove linije. To pa so bili 
po večini sodelavci predsednika vlade Borisa Kraigherja.
Vse večje razhajanje načel in stvarnosti se je pokaza­
lo v letih 1956 in 1957, ko sta se močno angažirali obe 
strani, kulturnopolitična in kulturniška. Delo prve oz­
222
načujejo številne afere, od prepovedi Kocbekovih pesmi 
in Javorškove farse do ukinjanja revij in gledališč. Kultur­
niška stran je bila zelo enotna v kritikah Ziherla in njego­
vega koncepta; drugačnih pogledov v ZKS, Kraigherja in 
Kavčiča, ni napadala, čeprav je bil tudi ta del partijskega 
vodstva vpleten v afere. Polemike med Ziherlom in 
nasprotniki so dosegle vrhunec v kritikah Josipa Vid­
marja. Temu moramo dodati Ziherlovo soočenje z mlajšo 
generacijo na četrtkovem kulturnem večeru in vse 
manjšo podporo Ziherlu v revijah. V Naši sodobnosti je 
bilo to jeseni 1955, ko je Ziherla in Kozaka na mestu ured­
nika zamenjal Drago Sega. Miško Kranjec se je v drugi 
polovici petdesetih let spet bolj posvetil pisateljevanju, 
Lev Modic se je prilagodil novi liniji, Ivan Regent in Ro­
man Albreht sta se poslovila od visokih kulturnopoli­
tičnih mest. Ziherl je tako izgubil večino najbolj vnetih 
zagovornikov svojega koncepta. Pa tudi ta se je že začel 
rušiti. Najprej se je sesul mit o obstoju dveh kultur, de­
lavske in dekadentne, somrak drugih Ziherlovih načel pa 
se je že bližal.
Vez med kulturniki in Borisom Kraigherjem, zago­
vornikom novih pogledov v slovenskem partijskem 
vrhu, je bil republiški sekretar za kulturo in za znanost 
Beno Zupančič. Kraigherja je pogosto opozarjal, da mo­
rajo biti pri spreminjanju politike previdni in taktni, ker 
bodo stari partijci užaljeni in je možno pričakovati, da se 
bodo upirali. Predvsem se je zapletlo pri književnikih, ki 
so bili vedno najglasnejši znanilci prihajajočih spre­
memb.
Beno Zupančič je 10. januarja 1960 poročal Krai­
gherju, da je že treba misliti, kako izpeljati spremembe na 
naslednjem občnem zboru društva književnikov. Ob tem 
je dodal, da je imel pred kratkim sestanek z mladimi, ki je 
dobro uspel, da pa »so nekatere povzetke s sestanka prenašali 
okoli v zanimivo sprevrženih oblikah«. Zupančičevo naklo­
njenost so si mlajši literati očitno razlagali kot tiho poli­
tično podporo svojim pogledom. Vsebina neformalnega 
pogovora pa je prišla na ušesa tudi drugim. Zupančič jih
223
je moral miriti, češ »da to ni bil nikak atentat na društvo ali 
na posameznike iz srednje ali starejše generacije«.229
229 ARS, IS-KPK, f.22, dok.53/60.
230 ARS, IS-KPK, f.23, dok.79/60.
231 Ibidem.
232 Ibidem.
Pomemben korak k razbijanju Ziherlovih pogledov 
je bil dokončni prevzem Naše sodobnosti, saj je za Dra­
gom Šego v drugi polovici petdesetih let še stal trinajst- 
članski uredniški odbor, v katerem so bili poleg Ziherla 
nekateri pisci starejše generacije. Kraigher je ob koncu 
leta 1960 naročil Zupančiču, naj mu sporoči, kakšno je 
stanje v reviji, in predlaga reorganizacijo. Zupančič je 2. 
decembra 1960 predlagal možnost, da bi zmanjšali ured­
ništvo na okvirno pet članov.230
Uredniški odbor Naše sodobnosti je januarja 1961 
sklical širši sestanek sodelavcev, spremembe, ki jih je v 
ozadju potrjeval Kraigher, pa so sestavili Beno Zupančič, 
Drago Šega in Dušan Pirjevec. Pripravili so predlog pet­
članskega odbora; poleg njih bi bila člana Bojan Štih in 
Marjan Brezovar. Zupančič je Kraigherja opozoril, da 
bodo nekateri ob predlogu užaljeni, ker bi lahko »smatrali 
to reorganizacijo za kakšno politično operacijo«. Med temi je 
omenil Mateja Bora, Ivana Potrča in Filipa Kalana, po­
seben problem pa se mu je zdel Boris Ziherl: »Pri vsem 
tem je še vprašanje, ali bi se ne smatralo to, da v novem odboru 
ne bo (po tem predlogu) tov. Ziherla, kot kakšen političen 
ukrep.«231
Kraigherja to očitno ni motilo. Januarja 1961, ko je 
potekal širši sestanek, je bil v Naši sodobnosti naveden 
uredniški odbor brez imen, v februarski številki pa so že 
objavili imena tiste peterice, ki jo je Zupančič predlagal 
Kraigherju in ga ob tem vprašal: »Prosim Te, da bi mi - če 
imaš kakšne pomisleke, nasvete ali predloge - to sporočil, ker se 
bomo potem tudi pomenili z vsakim posebej od dosedanjih čla­
nov odbora.«232
Zupančičeva napoved je bila pravilna, na užaljene 
odmeve ni bilo treba dolgo čakati. Ivan Potrč je na plenu­
mu CK ZKS 24. aprila 1961 ob kritiki »takozvanih umet­
224
niških del«, ki grdo pačijo podobo naše revolucije, dodal, 
da ne ve, »če je prav, da je naša centralna literarna revija tako 
zožila redakcijski krog«, saj »imajo danes nekateri književniki, 
tudi mlajši, občutek, da so brez revije«. Če se ne bi stvari pri 
Naši sodobnosti uredile, bi morali začeti izdajati novo re­
vijo, ki bi družila pisatelje, ki hočejo aktivno sodelovati 
pri socialistični graditvi, je predlagal Potrč.233
Boris Kraigher mu je osebno povedal, da se z njim ne 
strinja. Potrč mu je dva dni po plenumu odpisal, da nje­
gov predlog izvira iz dejstva, »da so kmalu zatem, ko je to­
variš Sega zožil redakcijski krog pri Naši sodobnosti, začeli 
naši pisatelji, ne le eden, govoriti: ,No, zdaj pa nimamo več re­
vij el' ali ,Nimamo revije!'«. Ob tem je potarnal, da imajo pri 
Naši sodobnosti in na splošno v kulturnem življenju vse 
večji vpliv bivši besedovci.234 Kako nerealno, če že ne nai­
vno so nekateri ocenjevali kulturne razmere, je vidno v 
tem, da so se pritoževali prav Borisu Kraigherju, ob tem 
pa niti slutili niso, da je ta ali dajal pobude ali pa prista­
nek k pobudam drugih. Za Ziherla nisem našel podat­
kov, da bi javno izrazil pomisleke ob zamenjavi ured­
niškega odbora Naše sodobnosti. Dejstvo pa je, da ni bil v 
zadnjih dveh letnikih Naše sodobnosti, leta 1961 in 1962, 
objavljen niti en članek Borisa Ziherla, človeka, ki je leta 
1953 v uvodnem članku Eksistencializem in njegove 
družbene korenine pravzaprav začrtal programsko 
usmeritev revije.
Leto 1960 je za slovensko kulturo, poleg Kraigher­
jeve odločitve o zamenjavi uredništva Naše sodobnosti, 
prineslo drugo pomembno novost, ki je bila v popolnem 
nasprotju z Ziherlovimi stališči. Ob Kraigherjevi podpori 
je začela izhajati revija Perspektive. Na začetku sta jo 
urejala Janko Kos in Dominik Smole. Že v prvih številkah 
so Perspektive prinesle svež veter v slovensko sociologijo 
in filozofijo z objavami prispevkov o mladem Marxu, 
Heideggru ipd. Ni šlo sicer za prve omembe tovrstnih fi-
233 ARS, CK ZKS III, š. 13, Zapisnik III. plenarne seje CK ZKS, 
24.4.1961, str. 111-112, in Predlogi III. plenuma CK ZKS.
234 ARS, IS-KPK, f.25, dok. 116/61.
225
lozofskih izhodišč na Slovenskem, toda načrtno in zgo­
ščeno objavljanje del je odpiralo poglede, čisto drugačne 
od Ziherlovih.
Različna filozofska in sociološka stališča so se spo­
padla na IV. sestanku filozofov in sociologov Jugoslavije, 
ki je bil od 10. do 12. novembra 1960 na Bledu. Že pred 
srečanjem je ideološka komisija CK ZKJ analizirala neka­
tere referate in postala pozorna zlasti na prispevek za­
grebškega filozofa dr. Milana Kangrge. Ziherl je zanj de­
jal, da »vsi, ki smo ta referat prebrali, smo se strinjali v oceni, 
da nima prav nič več skupnega z marksizmom«. Podobno 
kritičen je bil Ziherl do poslanega prispevka Gaja Pe- 
trovica.
Pričakovati je bilo torej živahno debato med »pravi­
mi« in »nepravimi« marksisti. V sekciji sociologov je po­
tekalo vse po načrtu ideološke komisije CK ZKJ, saj je 
predsedujoči dr. Jože Goričar prekinil edini poskus, da bi 
se slišala drugačna stališča. Žagrebčan dr. Rudi Supek 
naj bi ob tem, po Ziherlovem poročilu, »Goričarja in mene 
zmerjal s stalinisti in provincialnimi kreteni«,236
235 ARS, IS-KPK, f.23, dok. 137/60.
236 Ibidem.
237 Ibidem.
Dosti ostreje so razpravljali v sekciji filozofov, saj so 
imeli Kangrgovi somišljeniki premoč; med temi so bili 
perspektivaša Veljko Rus in Taras Kermauner, pa tudi 
dr. Mihajlo Markovič, ki je kritiziral teorijo odraza, ne­
kakšno filozofsko utelešenje socialističnega realizma. 
Predsedujoči, zagrebški filozof dr. Vladimir Filipovič, pa 
je prekinil diskutanta Božidarja Debenjaka, ki je zago­
varjal »pravi« marksizem.237
Tudi nadaljevanje ni potekalo povsem po načrtih 
ideološke komisije CK ZKJ. Sociologi so izvolili za svo­
jega predsednika kandidata, ki ga je podpirala ideološka 
komisija, ne pa tudi filozofi, saj ni bil izvoljen človek, »ki 
tudi sicer velja za dosti doslednejšega marksista« kot izvoljeni 
Mihajlo Markovič. Ziherla je zlasti motilo dvoje. Prvič to, 
da so delo zagrebških filozofov, ki so zagovarjali nova 
226
izhodišča, odobravali navzoči člani ideološke komisije 
CK ZK Hrvaške. Za Slovence je pomembnejša druga Zi­
herlova pripomba. Kraigherjev minister za znanost Joža 
Vilfan se je na sprejemu postavil na stran kritikov teorije 
odraza in je Mihajla Markoviča opozoril, »da v svojem za­
vračanju kategorije odraza ni bil dovolj dosleden in da je treba 
to kategorijo sploh izločiti iz filozofije«. Po Ziherlovem 
mnenju je prav Vilfanova kritika pripomogla k temu, da 
za predsednika filozofov ni bil izvoljen kandidat ideo­
loške komisije.238
238 Ibidem.
239 Naši razgledi, X, št. 2, 28.1.1961, str. 29; Naši razgledi, X, št. 4, 
25.2.1961, str. 78-79, in št. 5, 11.3.1961, str. 102-104.
240 Repe, Obračun s Perspektivami, str. 19-20.
241 ARS, CK ZKS III, š. 141, O nekim pojavama u oblasti filozofije i 
estetike.
Glede teorije odraza sta se v Sloveniji izoblikovali 
dve skupini. Med njenimi branitelji sta bila poleg Borisa 
Ziherla Boris Majer in Božidar Debenjak. Slednja sta po 
obračunu s skupino Revije 57 dobila zaposlitev na Filo­
zofski fakulteti. Po blejskem srečanju sta svoje poglede 
na dogodke pojasnila v Naših razgledih.239 Na drugi stra­
ni so bili perspektivaši, kar je bilo jasno razvidno iz več 
člankov v četrti številki Perspektiv.
Iz kulturnopolitičnega zornega kota je bolj pomemb­
no to, da se je uradna politika že z Vilfanovim nastopom 
postavila na stran perspektivašev. Tudi Boris Kraigher je 
ob prvi ideološki oceni Perspektiv marca 1962 izjavil, da 
ni z njimi čisto nič narobe.240 Omeniti je še treba, da je 
ideološka komisija CK ZKJ že ob pripravah na blejsko 
srečanje ocenjevala stvari strpneje kot Ziherl. Kritizirala 
je ne samo novosti, temveč tudi teorijo odraza: »Teorija 
odraza je dejansko teorija socialističnega realizma; hkrati je 
teorija ,arhaičnega' realizma; je po svoje plitka, siromašna in 
ostaja na površju človeške in življenjske problematike; je 
enostranska, ker upošteva le nekatere elemente estetskih fe­
nomenov, predvsem sociološkega, drugih elementov pa ne 
241 
priznava.«
227
Takšne ocene so pomenile izpodkopavanje temeljev, 
na katerih je slonel Ziherlov kulturnopolitični koncept. 
Ob začetku leta 1961 je tako Ziherl ostal pri zagovarjanju 
svojih stališč bolj ali manj osamljen, ostal je brez revije, 
ki jo je ustanovil in soustvarjal, in ostal je brez pred leti 
edino veljavne kulturnopolitične linije, saj se ji je odpo­
vedala tudi njegova stranka.
To, da je Borisa Ziherla na mestu predsednika ideo­
loške komisije CK ZKS aprila 1961 zamenjal Janez Vipot­
nik, je le logična posledica dogodkov prejšnjih let.
228
OBRAČUN S HUMANISTIKO 
IN DRUŽBOSLOVJEM 
(1958-1959)

ZNANSTVENE USTANOVE
V PRVEM POVOJNEM DESETLETJU
Znanstvene ustanove so bile od leta 1945 pod stal­
nim političnim nadzorom in pritiskom agitpropa CK 
KPS, ki je skušal ideologijo svoje stranke vsiliti za izho­
dišče raziskovanja v vseh znanstvenih strokah.
Zaradi ideološke neustreznosti so bili iz vrst akade­
mikov izbrisani nekateri znanstveniki, že leta 1945 dr. 
Rihard Zupančič in dr. Franc Veber, leta 1948 pa še dr. 
Leonid Pitamic in dr. Aleš Ušeničnik. Nasproti idejnim 
tokovom z Zahoda se je Akademija znanosti in umetnosti 
(AZU; od 1948 Slovenska, torej SAZU) vse bolj povezo­
vala z znanstveniki iz politično prijateljskih držav vzho­
dne Evrope. Da morata marksizem in dialektični mate­
rializem postati gonilni sili znanstvenega raziskovanja, 
so simbolično pokazale izvolitve vodilnih politikov in 
ideologov, Josipa Broza, Edvarda Kardelja, Borisa Ki­
driča in Borisa Ziherla, v vrste slovenske akademije. V le­
tih 1952-1976 je bil predsednik SAZU Josip Vidmar. Vsaj 
na začetku njegovega predsednikovanja je živela Akade­
mija v nasprotju z Univerzo precej vase zaprto življenje, 
saj o njej v vrhovih slovenskih političnih organizacij niso 
kaj dosti razpravljali.
Tudi univerzitetni profesorji in študentje so se mo­
rali zaradi političnih »napak« posloviti od univerze. 
Največja vala izključevanj sta bila v prvem povojnem štu­
dijskem letu in prvi polovici leta 1949 zaradi informbi- 
rojevskega spora. Vpliv ideologije se je čutil še v vsi­
ljevanju poučevanja marksizma pod različnimi imeni in 
izločitvi Teološke fakultete iz sklopa Univerze, pravno- 
formalno leta 1946 in dokončno leta 1952. Univerza je po 
vojni prestala več organizacijskih sprememb, ki pa niso 
231
dolgoročno rešile problema. V prvi polovici petdesetih 
let, v študijskih letih od 1950/51 do 1953/54, so obstajale 
v Ljubljani tri visokošolske organizacije: Univerza, Teh­
niška visoka šola in Medicinska visoka šola; vodili so jih 
trije rektorji. Združevanje po strokovni sorodnosti in no­
tranjo homogenost so univerzitetni profesorji zelo lepo 
sprejeli. Toda zadovoljstvo je hitro minilo, saj je načrtova­
na šolska reforma postavila visokošolske ustanove v pre­
cej neprijeten položaj.1
Slovenska matica, najstarfejša delujoča slovenska 
znanstvena ustanova, je prva leta po 2. svetovni vojni 
skorajda zamrla. Spet je zaživela v prvi polovici petdese­
tih let, predvsem po zaslugi Antona Melika, ki je bil njen 
predsednik od leta 1950 do svoje smrti leta 1966. Matica 
se je v prvih letih Melikovega predsednikovanja izdaja­
teljsko osamosvojila od Državne založbe Slovenije, si 
razširila mrežo naročnikov in začela izdajati temeljna 
dela slovenske humanistike. Ob njeni devetdesetletnici 
leta 1956 so bile težave prvega povojnega desetletja že 
• 2
mimo.
Od obeh osrednjih znanstvenih ustanov, akademije 
in univerze, je bila slednja pod neprimerno večjim pri­
tiskom. Kot ustanova s pedagoškimi nalogami je lahko 
po mnenju oblasti naredila veliko več politične škode kot 
pa bolj vase zaprta akademija.
Josip Broz je na VI. kongresu ZKJ novembra 1952 
takole označil glavne idejne nasprotnike: »Na univerzah in 
institutih pa tudi v srednjih in nižjih šolah je še dokajšnje 
število ljudi s starim pojmovanjem, ki več škodujejo, kakor 
koristijo, ker mislijo, da je pouk nekaj, kar je izven naše sociali­
stične graditve. Ponekod, kot n. pr. na univerzah, se posame­
zni profesorji močno upirajo novim socialističnim, oziroma 
marksističnim pojmovanjem v pouku. Skušajo še nadalje vriva­
ti stare pojme in tako ovirajo pravilni razvoj naše socialistične 
kulture.«3
1 Več o tem glej: Grafenauer, Življenje univerze; Gabrič, Reforma vi­
sokega šolstva.
2 Bernik, Anton Melik; Bernik, Sto let.
3 Borba komunistov Jugoslavije, str. 91.
232
Na Univerzi je Partija bolj kot na starejši profesorski 
kader pritiskala na mlajšega, na asistente in študente, ki 
naj bi zamenjali starejše intelektualce. Politbiro CK KPS je 
na seji 23. aprila 1952 menil, da bi morali čim več starejših 
profesorjev upokojiti, posebej pa paziti na izbor asistentov. 
Z otroškimi dokladami, štipendijami, možnostjo cenejše 
prehrane v študentskih menzah in drugimi materialnimi 
stimulacijami naj bi regulirali ustrezen izbor študentov in 
asistentov. Politično ustreznost študentov so ocenjevali po 
udeležbi na demonstracijah zaradi Trsta, ki sta jih organi­
zirala univerzitetni odbor Zveze študentov in univerzitet­
ni komite ZK. Ocene o udeležbi študentov in njihovi poli­
tični aktivnosti so bile vsaj zadovoljive. Tega pa ne bi 
mogli reči za profesorje, saj so na politbiroju ugotavljali: 
»Nihče ni hotel govoriti na demonstracijah.«4
Na Univerzo je KP/ZK pritiskala s pomočjo študent­
ske organizacije. Ideološko in politično različno usmer­
jeni predvojni akademski klubi po vojni niso smeli obno­
viti delovanja, dovoljene so bile le organizacije, ki jih je 
ustanovila vladajoča stranka. Leta 1951 je bila ustanov­
ljena Zveza študentov Jugoslavije kot enotna študentska 
organizacija za vso državo. V univerzitetnem odboru 
zveze v Ljubljani so večkrat nastala nesoglasja med zago­
vorniki podrejenosti univerzitetnemu komiteju ZK in ti­
stimi, ki so trdili, da se mora Zveza študentov ubadati s 
konkretnimi vprašanji študentskega življenja. Toda vsaj 
do konca petdesetih let je bila Zveza študentov bolj ali 
manj poslušen izvrševalec sklepov, sprejetih v višjih poli­
tičnih strukturah.5
Splošni kulturnopolitični članki, ki bi celovito opre­
deljevali zahteve vladajoče stranke do znanosti in znan­
stvenih ustanov, v prvem povojnem desetletju niso bili 
objavljeni v slovenskih časnikih. To priča, da komuni­
stični ideologi še niso izdelali lastne vizije razvoja znan­
stvenih ustanov v socialistični družbi. Proti katerim ideo­
logijam je bila usmerjena ideologija ZK, smo spoznali že
4 ARS, CK ZKS III, š. 2, Zapisnik seje politbiroja CK KPS, 23. 4. 1952.
5 Vodopivec-Pivec, O študentskem organiziranju, str. 1 69-178.
233
v orisu kulturnopolitičnih pogledov Borisa Ziherla, ko se 
je v svojem nastopnem predavanju na Filozofski fakulteti 
zavzel za poglobitev povezav med družboslovjem in hi­
storičnim materializmom.6
Partijski ideologi so razmišljali o formiranju novega 
sloja duševnih delavcev, kot je to imenoval Ivan Regent. 
Predvsem bi morali spraviti na visoke šole več delavskih 
otrok in vzgojiti intelektualce novega tipa, temelječega ne 
toliko na umskem kot na kombinaciji umskega in fizične­
ga dela. Temelj vzgoje bodočega intelektualca bi torej 
morala biti tehnična vzgoja. Regent je menil, da »ogromna 
količina tradicionalnih intelektualcev, ki izhaja iz porekla 
konservativnih birokratskih skupin, mora nujno usmerjati 
ideologijo našega ljudstva v idealistične vode«, toda kljub raz­
ličnim zadržkom »moramo prekvasiti sloj ali sloje intelek­
tualcev z intelektualci delavskega porekla«.7
6 Naša sodobnost, II, 1954, št. 4, str. 289-305.
7 Socialistična misel, III, 1955, št. 6-7, str. 249-253.
234
»KLASIČNA« IN TEHNIČNA 
INTELIGENCA
Ločevanje inteligence na »klasično« in tehnično8 ni 
bilo nikakršna slovenska posebnost, ampak splošna jugo­
slovanska značilnost, poznamo pa ga tudi iz drugih so­
cialističnih držav. V Sloveniji je zahteve glede vprašanja, 
kateri del inteligence naj bi vzgajali v šolah, na kratko 
pojasnil Edvard Kardelj na IX. plenumu CK ZKS, 5. de­
cembra 1958: »Naša orientacija bi morala biti na to, da bi ime­
li vedno manj inteligence, ki prihaja iz klasičnih šol, in vedno 
več take inteligence, ki raste iz prakse, iz tovarn, ali pa vsaj pa­
ralelno s praktičnim delom pridobiva svoje širše znanje in kva- 
lifikacije.«9
Kar zadeva znanstvene ustanove in visokošolski štu­
dij, je to pomenilo odkrito podporo tehniškim znanostim 
in napoved zaostrenega odnosa proti humanistiki in 
družboslovju. Primat tehniških strok je bil viden že v 
tem, da so bili po združitvi Univerze ter Tehniške in Me­
dicinske visoke šole v študijskem letu 1954/55 rektorji iz 
vrst humanističnih strok bolj izjema kot pravilo.
Ob IX. plenumu CK ZKS 5. decembra 1958 je bila že 
v teku reforma visokega šolstva, ZKS pa je pričela še
3 Pojasniti je treba pojma »klasična« in tehnična inteligenca, kot so ju 
uporabljali partijski ideologi. Čeprav je ločevanje podobno bolj znani delitvi 
na humanistično in tehnično (tehnološko), ni povsem identično z njo. S poj­
mom »klasična« inteligenca so v vodstvu Partije razumeli področje čiste 
znanosti, torej tudi tisti del tehnične inteligence, ki se je na inštitutih 
ukvarjal zgolj s teoretičnimi problemi. Nasprotno so k tehnični inteligenci 
šteli tudi zdravnike, pedagoge, psihiatre, sociologe in druge, ki so bili zapo­
sleni v tovarnah in po mnenju ideologov bolj povezani z delavstvom, vodil­
nim dejavnikom v družbi.
9 ARS, CK ZKS III, š. 7, Stenografski zapisnik IX. plenarne seje CK ZKS, 
5. 12. 1958, str. 63.
235
nove kulturnopolitične akcije. Vse so bile tako ali dru­
gače povezane s Filozofsko fakulteto oz. s poskusom, da 
bi spremenili strukturo inteligence iz pretežno »klasične« 
v pretežno tehnično. Temu cilju je bila podrejena že orga­
nizacija ustreznih služb (pravne, socialne, ekonomske, 
zdravstvene itd.) v podjetjih ob koncu petdesetih let, uki­
nili pa so tudi zasebno zdravstveno prakso.
Posredna podpora tehniškim strokam je bila vidna 
že v financiranju znanosti. Prehod iz administrativno do­
ločenega proračunskega dotiranja v delno dotiranje 
projektov so izvedli v petletnem obdobju 1957-1961, ko 
so se v primerjavi med sistemoma pokazale napake obeh. 
Največ razprav je nastalo ob sprejemanju proračunov. 
Slovenska vlada se je prilagajala novi usmeritvi jugoslo­
vanskega vrha, ki je leta 1956 končno opustil plan prve 
petletke in začel z letom 1957 spreminjati fiskalno in eko­
nomsko politiko. Za znanost je to pomenilo opuščanje 
proračunsko določenih deležev in zahtevo, naj si del 
prihodkov pridobi sama s ponujanjem storitev gospodar­
stvu. V skladu s takšno politiko se je delež negospodar­
skih investicij v letih 1955-1957 zmanjšal skoraj za polo­
vico (indeks 1955 = 100,1957 = 58). V kulturni sferi se je to 
pokazalo predvsem v znanosti, medtem ko pri šolstvu in 
prosveti padca ni bilo.10
V slovenskem političnem vrhu so ta načela podprli 
tisti politiki, ki jih je najbolj zanimalo gospodarstvo in so 
za ekonomsko reformo potrebovali čim več visoko kvali­
ficiranega tehniškega kadra. To sta bila predvsem Boris 
Kraigher in Stane Kavčič. Intenzivneje so začeli o tej pro­
blematiki v oblastnih organih razpravljati leta 1957 ob 
spremembah finančnega sistema in pripravah na ustano­
vitev sveta za znanost LRS.
Slovenska vlada je obravnavala problematiko znan­
stvenih ustanov na seji 15. februarja 1957. Sredstva za 
znanost so sklenili usmeriti predvsem v tiste raziskave, 
ki so bile pomembne za gospodarstvo. Za finančne pre-
2-6.
236
10 ARS, LS LRS, f. 38, Stenografski zapisnik 17. seje, 24. 1. 1957, str. 
sežke znanstvenih zavodov je bilo določeno, da jih lahko 
pustijo tistim inštitutom, ki so jih ustvarili z naročili, od­
vzamejo pa tistim, ki so jih dosegli s previsoko dotacijo.11
Prav o položaju in vlogi znanosti in znanstvenih 
ustanov ter pristojnostih bodočega sveta za znanost LRS 
so največ spraševali na novinarski konferenci treh članov 
slovenske vlade, podpredsednika Staneta Kavčiča ter 
predsednika in sekretarja sveta za kulturo in prosveto 
LRS Borisa Kocijančiča in Vlada Vodopivca. Poleg njih je 
novinarjem odgovarjal Boris Ziherl.12 Člani vlade so go­
vorili le o tistih znanstvenih ustanovah, ki so bile poveza­
ne z gospodarstvom in so lahko koristile ekonomskemu 
razvoju Slovenije. Čeprav so svoje ugotovitve ustrezno 
argumentirali, so vse prevečkrat omenjali finančne pro­
bleme. To pa v znanosti pomeni, da najprej zmanjka de­
narja za neprofitne temeljne znanstvene projekte. Izrecno 
sicer niso povedali, da bodo obravnavali znanstvene 
inštitute ločeno, je pa zahteva po enakem materialnem 
statusu za vse znanstvene zavode, ki se je pokazala na 
novinarski konferenci in kasneje v delu oblastnih orga­
nov, le pomenila podporo eni vrsti inštitutov. Inštituti 
tehniških strok so lahko namreč poleg proračunskih 
sredstev računali na naročila gospodarstva, tako da je bil 
denarni priliv večji kot za humanistične in družboslovne 
ustanove, ki jim je bil proračunsko odmerjen delež sko­
rajda edini vir.
Najglasnejša kritika takšne politike v oblastnih foru­
mih sta bila Josip Vidmar in Anton Melik, tedanja pred­
sednika SAZU in Slovenske matice. Ob obravnavi nove 
finančne politike je Vidmar 24. januarja 1957 na seji 
skupščinskega odbora za prosveto in kulturo dejal, da 
pomeni takšna politika prenašanje idej zveznih inštitucij, 
ki so nastale na osnovi izkušenj v južnih jugoslovanskih 
republikah, v Slovenijo, kamor te tendence ne sodijo. 
Tako neskladnega razvoja osnovnih prosvetnih potreb in
11 ARS, IS-Zapisniki, Zapisnik 93. seje, 15. 2.1957.
12 ARS, RK SZDLS, f. 62, Zapisnik novinarske konference, 21. 11. 
1957.
237
vrhunskih kulturnih inštitucij (ki je rabil zveznim orga­
nom za opravičilo, da so slednjim manjšale proračunski 
delež), kot ga je bilo moč zaslediti v Makedoniji, Bosni in 
Hercegovini in Srbiji, po Vidmarjevem mnenju v Slove­
niji ni bilo. Vidmar je kritiziral tudi znižanje dotacij inšti­
tutom. Če naj bi se prilagajali usmeritvam, značilnim za 
Evropo, bi morali hkrati z znižanjem uzakoniti obvezno 
kolavdaciio, tako da bi lahko ustanove prišle do dodatnih 
sredstev.
Anton Melik je Vidmarjevim kritikam dodal, da se 
»rentabilnost« inštitutov ne sme pojmovati togo, saj se 
vsaka nova raziskava začne teoretično in eksperimental­
no, kar absolutno ni rentabilno, in šele uspešnost prvega 
dela pomeni možnost za nadaljnje izkoriščanje raziskave. 
To je ponovil v razpravi o subvencioniranju knjig, pro­
blemu, ki ga je razumel kot razpravo o slovenski knjigi. 
Ker je bila pismenost v Sloveniji najvišja v Jugoslaviji, trg 
pa najmanjši, je bilo subvencioniranje nujno, princip rent­
abilnosti pa sekundaren. Vse drugo je po Melikovem 
mnenju vodilo v kulturno nazadovanje.14
Podobno je bilo v razpravah o tisku in tiskarnah. Ljudje 
iz krogov blizu oblastnega vrha so kritizirali subvencio­
niranje. Melik in Vidmar sta ob tem opozarjala, da tisk 
znanstvenih del potrebuje subvencije, in to hitro, ker raz­
iskave slovenskih znanstvenikov izgubljajo vrednost, če 
rezultati niso objavljeni. Vidmar je opozoril, da »neka razpra­
va na primer prof. Peterlina pri nas na akademiji ni mogla biti 
objavljena ob času, ampak je bila dve leti kasneje, ter je znanstveni 
primat padel zaradi tega, ker je med tem časom v Ameriki nekdo 
priobčil razpravo, kije pokazala iste znanstvene rezultate«. Poleg 
tega so zastarele tiskarne odklanjale tisk zahtevnejših znan­
stvenih del (slavistika, matematika, fizika, kemija itd.), stro­
kovne knjižnice pa so zaradi tega ostajale brez tuje znan­
stvene literature, ki so jo dobivale z izmenjavo.1,1
13 ARS, LS LRS, f. 38, Stenografski zapisnik 17. seje, 24. 1. 1957, str. 
6-11.
14 Ibidem, str. 11-13 in 35-36.
15 ARS, LS LRS, f. 38, Stenografski zapisnik 16. seje, 21. 6. 1956, str. 
18-19 in 23-26.
238
Vidmar in Melik sta imela pripombe tudi ob ustano­
vitvi sveta za znanost LRS. Kritizirala sta predlagano 
sestavo, po kateri so društva, republiške zbornice, SAZU 
in Univerza delegirali člane tako, da so imele tehniške 
stroke veliko neposredno delegiranih članov, humanisti 
pa nobenega; koliko jih bo, je bilo odvisno od odločitve 
znanstvenih ustanov. Melik je naravnost povedal, da 
sestava ustreza ekonomistom in ne humanistom, saj 
društva zgodovinarjev, geografov, arheologov itd. ne 
delegirajo članov v svet za znanost.16
16 ARS, LS LRS, f. 38, Stenografski zapisnik 20. seje, 20. 11. 1957, str. 
6-9; UL LRS, XIV, št. 43, 5. 12. 1957, str. 721-722.
17 UL LRS, XIV št. 47, 30. 12. 1957, str. 757-758.
Ko je bila 28. decembra 1957 sestava sveta za znanost 
LRS potrjena, so v njem absolutno prevladovali zastop­
niki tehniških strok. Od 38 članov sta bila le dva (Jože 
Goričar in Fran Zwitter) taka, ki sta pred združitvijo treh 
ljubljanskih visokošolskih združenj predavala na Univer­
zi. Prevladovale so tiste znanstvene stroke, ki so bile ne­
posredno povezane z gospodarstvom.17
Vrednotenje kulturnega področja z merili rentabil­
nosti ni nikakršna novost obdobja po 2. svetovni vojni, so 
pa o njem ob spremembi finančne politike leta 1957 po­
tekale živahne razprave. Dodatno je na financiranje kul­
turnih ustanov vplivalo uvajanje komunalnega sistema. 
Prvemu pojavu, vrednotenju kulture z merili ekono­
mičnosti, lahko damo dvojni predznak, pozitivni za or­
ganizacijsko izboljšanje in združevanje sorodnih inštitu­
tov v močnejša jedra, negativni pa zaradi enostranske 
podpore nekaterim znanstvenim panogam. Komunalni 
sistem je učinkoval zgolj negativno, ker je drobil že tako 
skromna sredstva.
Ekonomskim vzrokom je treba dodati še pomemb­
nejšega, ideološkega. Najceloviteje je bil orisan konec leta 
1959 v elaboratu ideološke komisije CK ZKS Problemi za 
diskusijo o delu z inteligenco. Elaborat se je začel z ugo­
tovitvijo, da »problema inteligence, njene usmerjenosti in dela 
z njo, niso doslej kompleksno obravnavali niti CK ZKS in 
239
njegovi organi, niti okrajni komiteji ZKS«. O tehnični inteli­
genci je bilo rečeno, da je tesno povezana z delavstvom in 
da novi sistem organiziranja služb v podjetjih močneje 
povezuje z delavstvom tudi ekonomiste, zdravnike, 
pravnike, psihologe in druge. Takoj zatem je avtor kriti­
ziral »klasično« inteligenco, ki naj bi bila nasprotje teh­
nični: »Posledica je ustvarjanje pregraje med obema plastema 
inteligence, ko vsaka podcenjuje duhovno življenje druge pla­
sti, kar povzroča zoževanje duhovne rasti obeh, vodi prve v 
,kulturno cehovstvo', druge pa v tehnokratizem.«™
Pri tehnični in prosvetni inteligenci (osnovnošolski 
in srednješolski učitelji) avtor elaborata ni našel večjih 
napak. Različnim stališčem je pripisal strokovni značaj, 
ne pa opredeljevanje za socializem ali proti njemu. Po­
vsem drugače je govoril o »klasični« inteligenci: »Inteli­
genca, ki se ukvarja z znanstvenimi problemi, ni toliko močna 
po številu kot po koncentraciji na posameznih zavodih (na uni­
verzi je npr. nad 700 univerzitetnih učiteljev, med njimi 160 
članov ZK. Poseben problem je neenakomerna razvrstitev čla­
nov ZK, ki jih je najmanj na družbeno vzgojno važnih fakulte­
tah, npr. na filozofski)«, kjer je bil rezultat tega »pretežno 
pozitivistična usmerjenost naše zgodovinske znanosti, slaba 
zasedba na slavistiki, pretežno katoliška in predvsem nerazvita 
stolica za etnografijo«. Za pisca elaborata je bila reforma vi­
sokošolskega študija zato nujno potrebna, čeprav je med 
univerzitetnimi profesorji naletela na precejšen odpor; to 
velja tudi za spremembe v organiziranosti inštitutov. Ja­
sno je povedal, da pomeni glavnino drugače mislečih 
»klasična« inteligenca, umetniki, umetniški kritiki, uni­
verzitetni profesorji družboslovne in humanistične us­
meritve, znanstveniki iz čisto znanstvenih inštitucij itd.19
18 ARS, CK ZKS III, š. 77, Problemi za diskusijo o delu z inteligenco, 
str. 1-2.
19 Ibidem, str. 3-6.
Elaborat je nastal med uveljavljanjem visokošolske 
reforme. Že podatek, da je bila z imenom navedena le Fi­
lozofska fakulteta, pove, da so bili oblastniki do nje pose­
bej kritični. Sodili so, da ima Revija 57 najmočnejšo oporo 
240
na Filozofski fakulteti in da se fakultetno vodstvo ne 
strinja z vsemi načeli visokošolske reforme; zato junija 
1958 niso hoteli potrditi predloga fakultetnega statuta. 
Temu lahko dodamo afero Slodnjak, ki je prav tako po­
tekala na relaciji oblast-univerzitetni profesor s Filozof­
ske fakultete. Tak odnos do humanistike in družboslovja 
je v letih 1958 in 1959 pripeljal do ostrih obračunov s kri­
tičnim delom »klasične« inteligence (ukinitev Revije 57, 
afera Slodnjak, omejevanje samostojnosti fakultet) in na 
drugi strani do poskusov, da bi zamenjali tedanjo z novo 
»klasično« inteligenco, katere delo bi temeljilo na marksi­
stičnih načelih. Zato so ustanovili Inštitut za sociologijo 
in Inštitut za zgodovino delavskega gibanja kot konku­
renco humanistiki na Filozofski fakulteti, oblast pa je 
zahtevala, naj se podeljujejo štipendije tudi za humani­
stiko, kar je bilo prej izjemno.
Potrditev, da ni šlo za naključja, temveč za koordini­
rano akcijo, najdemo na koncu omenjenega elaborata, ki 
je iz časa, ko so bile afere že mimo. Pisec je ugotovil, da 
ukrepi niso bili preostri in so bili povsem na mestu: »Pro­
blem tedaj ni v tem, da bi se komunisti na tem področju za 
svoje družbene smotre angažirali preveč, ampak so se zanje za­
vzeli kvečjemu premalo, zlasti za javno diskusijo, formuliranje 
svojih načelnih stališč in druge oblike vplivanja. Prav zato so 
posamezni nujni oblastveni in politični ukrepi dobivali pretira­
ne dimenzije.«20
Da je tako celovit referat nastal leta 1959, ni nikakr­
šno presenečenje, saj so slovenski komunisti šele takrat 
celoviteje oblikovali odnos do znanosti, inteligence in 
največjih slovenskih znanstvenih ustanov. Podobnih raz­
prav kot te, ki so jih spodbudile priprave na IV. kongres 
ZKS junija 1959, prej ni bilo. Dotlej je bilo jasno izobliko­
vano le stališče o izenačevanju fizičnega in umskega de­
la, ki ga je 6. julija 1959 v predavanju preciziral slovenski 
minister za znanost dr. Joža Vilfan.21
20 Ibidem, str. 9.
21 Sodobna pedagogika, X, 1959, št. 9-10, str. 257-272.
241
Največ razprav v letih 1958 in 1959 je bilo name­
njenih problemom visokega šolstva, saj je bila visokošol­
ska reforma na vrhuncu. Proti kateremu delu inteligence 
je bila usmerjena, je 11. julija 1959 dokaj jasno razložil dr. 
Jože Goričar: »V zvezi z zahtevo po sodobno razgledanih stro­
kovnjakih se zadnji čas čujejo upravičene kritike, da se humani­
stične fakultete vse premalo ukvarjajo z novimi pojavi v svetu, 
z mednarodnim delavskim gibanjem, z elementi socializma, ki 
pronicajo skozi razpoke stare družbe.«22
Se natančneje je o univerzi in visokošolski reformi tri 
mesece kasneje, pred dnevom republike, zapisal Janez 
Vipotnik. Poudaril je, da se bile vse do pred kratkim 
»subjektivne sile na univerzi dokaj pasivne«, da pa so v pro­
cesu reforme že prešli v obdobje, »v katerem so subjektivne 
sile razvile svojo aktivnost na enotni platformi: reforma študija 
je osnova za rast socialistične inteligence. Dosledna stremljenja 
za uveljavitev socialistične kulturne politike so paralizirala 
škodljive vplive in mobilizirala ne le profesorje, marveč tudi 
študente.«23 »Dosledna stremljenja« so pomenila ukinitev 
Revije 57, afero Slodnjak itd., »paralizirani škodljivi vpli­
vi« pa po teh aferah odpuščene univerzitetne predava­
telje.
Janez Vipotnik je najverjetneje tudi avtor elaborata o 
SAZU iz oktobra 1959. Po kritikah na račun nemarksistič- 
nih principov, podvajanju dela na univerzitetnih in aka­
demskih inštitutih, zaposlovanju politično spornih posa­
meznikov ipd. je tam zapisano, »da predstavlja danes 
SAZU trojni problem: politični, moralni in znanstveni - ven­
dar pa je treba ta problem reševati v okviru in z ozirom na vse 
druge naše znanstvene institucije, zlasti z ozirom na Univer­
zo«. Reševanje vprašanja bi morali podvreči družbeni 
kontroli, saj bi tako »odpadel velik del moralnih in večina po­
litičnih vprašanj«. Pri tem bi morali paziti na humanistiko, 
še posebej na literarne znanosti.24
22 Naši razgledi, Vlil, št. 13, 11. 7. 1959, str. 308-309.
23 Naši razgledi, Vlil, št. 22, 28. 11. 1959, str. 51 3.
24 ARS, IS-KPK, f. 20, dok. 111/59.
242
Leta 1959 so večkrat poudarili še eno misel - da je 
treba dokončno izbrisati iz besednjaka sledove »starega« 
pojmovanja svobode znanstvenega raziskovanja. Janez 
Stanovnik je menil, da so marksistična načela pogoj za 
znanstveno delovanje, vse drugo pa naj bi bilo neznan­
stveno: »Polemična diskreditacija neznanstvenega in nemark- 
sističnega šuŠmarstva šele lahko omogoči resnično svobodo 
znanstvenega raziskovanja. (...) Aktivizacija marksističnih 
znanstvenikov v boju za socialistična znanstvena načela je zato 
predpogoj resnično svobodnega razvoja znanstvene misli.«25 
Stanovnik ni bil edini, ki je med marksizem in znanost 
preprosto postavil enačaj. Veliko tovrstnih primerjav naj­
demo predvsem v zvezi z visokošolsko reformo.
Nekoliko svetlejša prihodnost kot Univerzi in Aka­
demiji se je ob koncu petdesetih let nasmihala le Sloven­
ski matici, saj Beno Zupančič v oceni njenega dela ni upo­
rabljal nikakršnih političnih diskvalifikacij ali predlagal 
omejevanja njenega vpliva. Prav nasprotno - Borisu 
Kraigherju je 5. oktobra 1959 predlagal, da bi morali Ma­
tici izdatneje finančno pomagati in že misliti na dostojno 
proslavitev stoletnice njenega obstoja v letu 1964.26
Od kod izvira tako različno oblastno ocenjevanje 
tehnične in »klasične« inteligence, pojasnjujejo besede 
Borisa Kraigherja o Antonu Slodnjaku: »Na univerzi imaš 
lahko ordinarija za matematiko in fiziko, ki nima pojma o 
družbenih in političnih problemih. To je sicer slabo, vendar se 
da to prenesti, Če je dober matematik oziroma dober fizik. Ce ga 
imaš pa na tako izrazitem in občutljivem mestu kot je zgodovi­
na slovenske literature in Če ima takšen smisel za bistvene in 
življenjske probleme slovenskega naroda, je pa to naša lastna 
sramota.«27
Konkretna imena in primere so ideologi izgovarjali 
le na zaprtih sejah višjih oblastnih in političnih organov. 
V javnosti so bile izjave precej bolj zamegljene, osnovni
25 Naši razgledi, Vlil, št. 15, 8. 8. 1959, str. 351.
26 ARS, IS-KPK, f. 20, dok. 114/59.
27 ARS, RK SZDLS, š. 28, Seja predsedstva SZDLS, 29. 1. 1959, str. 53. 
243
ton, podpora tehnični inteligenci pa je bil močno po­
udarjen.
Najboljši zgled za to je koreferat Borisa Ziherla na IV. 
kongresu ZKS 23. junija 1959 z naslovom Komunisti v boju 
za socialistično kulturno politiko. Neprepričljivo in slabo 
argumentirano naštevanje »reakcionarnih teorij«, da so 
delavski otroci in ženska mladina intelektualno manjvred­
ni, je Ziherlu rabilo za opravičevanje politike partijskega 
vrha, pa čeprav je šlo za očitno spreminjanje kritik iz inte­
lektualnih krogov oz. za podtikanje. Pohvalno je govoril o 
strokovnem šolstvu, politehničnem povezovanju vzgoje in 
dela, tehnični inteligenci in inteligenci v državno organizi­
ranih službah (zdravstvo, socialno skrbstvo). Za kritiko ni 
bilo tako jasno razvidno, komu je namenjena: »Na drugi 
strani pa se preko vsake mere in brez vsake potrebe polnijo neka­
tere kulturne ustanove, v katerih se službe zategadelj nujno iz- 
preminjajo v sinekure. Odveč bi bilo poudarjati, da so prav take 
službe najpripravnejše izhodišče za demoralizacijo intelektualnih 
kadrov in s tem širjenje raznih antisocialističnih idejnih vplivov 
v njihovih vrstah.« (Kritike antisocializma so bile v tem času 
namenjene predvsem Reviji 57, Edvardu Kocbeku, An­
tonu Slodnjaku in še nekaterim umetnikom in univerzitet­
nim profesorjem, op. p.) Ziherl je zahteval zamenjavo te 
inteligence, kar bi lahko dosegli tako, »da vzgoje kadra ne 
naslanjamo več samo na šole, marveč ga v vedno večji meri dvi­
gamo neposredno iz delavskih vrst, iz tovarn, iz delovne prakse, 
in ga preko ustreznih ustanov srednjega in višjega šolskega in 
izvenšolskega izobraževanja dovajamo na ključne pozicije v 
našem gospodarstvu, kakor tudi v političnem in nasploh družbe­
nem življenju. Samo na ta način bomo dobili zares novo, sociali­
stično inteligenco, zakoreninjeno v delovnih množicah in pred­
vsem v delavskem razredu, iz katerega in s katerim bo rasla ter se 
z njim zrasla v nov tip neposrednega proizvajalca.«28
28 Četrti kongres ZKS, str. 183-184.
Bolj naravnost kot na kongresu s široko odmevno­
stjo je Ziherl spregovoril na manj opaznem posvetovanju 
o kulturnih problemih 11. novembra 1959, torej že po 
obračunu s »klasično« inteligenco. Poudaril je velik po­
244
men družbenega upravljanja v kulturi, ki omogoča ko­
munistom vplivati na sprejemanje pomembnih odločitev 
za kulturni razvoj in dodal, da je drugo vprašanje, o kate­
rem so že govorili na IV. kongresu ZKS, vprašanje odno­
sa do inteligence. Tokrat Ziherla ni bilo treba brati med 
vrsticami. Šolska reforma in spremembe v znanosti so 
»pritegnili pozornost in široko odobravanje tehnične inteligen­
ce«. Ta krog se povečuje, saj so na fakultetah povečali 
vpis predvsem na tehniških usmeritvah. Tehnična inteli­
genca je po Ziherlovem mnenju »tisti sloj, ki se danes naj­
bolj približuje delavskemu razredu«.29
29 ARS, CK ZKS III, š. 77, Posvetovanje o kulturnih problemih, 11. 11. 
1959, str. 1-4.
30 Ibidem, str. 4-5.
Povsem drugačen ton je Ziherl izbral za »klasično« 
inteligenco. Zavrnil je dotedanje poglede in ocenjevanje, 
kdo sodi v sloj inteligence, saj pri tem tehnična ni bila v 
ospredju, v mnogih kulturnih ustanovah pa še vedno 
»smatrajo inteligenco (za) nekaj, kar je bilo v Stritarjevih 
časih, ko so pretežni del inteligence sestavljali profesorji, pisa­
telji, pesniki, advokati in te vrste inteligenca«. Za humani­
stično inteligenco je Ziherl dejal, da se razvija enostran­
sko, saj »ne vidi vseh tistih procesov, ki se pri nas odvijajo« in 
»ne vidi spremenjene vloge, ki jo ima inteligenca pri nas v tem 
socialističnem gibanju, ne vidi procesa vedno večjega pri­
bliževanja naše inteligence delavskemu razredu«?0
Ziherlove kritike so bile namenjene »klasični« inte­
ligenci, predvsem univerzitetnim profesorjem. Boj za 
šolanje nove, socialistične inteligence se je od leta 1959 
usmeril predvsem v iskanje naslednikov tedanjih univer­
zitetnih profesorjev. Oblast je skušala doseči svoje z 
razpisi štipendij in novih delovnih mest ter nižanjem 
zahtev za predavateljski kader. Kmalu se je pokazalo, da 
so te poteze nezadostne, saj niso imele stvarne podlage.
Izbiro novega univerzitetnega kadra je koordinirala 
kadrovska komisija CK ZKS. Že po letu dni, pred štu­
dijskim letom 1960/61, je priznala, da so rezultati slabši 
od pričakovanih. V analizi o kadrovski problematiki na 
245
Univerzi so navedli velik »vpliv nekaterih učiteljev, ki imajo 
v svoji stroki in idejnih pogledih zastarela, konzervativna sta­
lišča, ki včasih celo nasprotujejo naši ideologiji«. Kritizirala je 
komuniste - profesorje, ki so se premalo trudili, da bi 
bilo med asistenti več članov ZK. Če pa so ob podpori or­
ganov družbenega upravljanja le spravili na fakulteto za­
govornike marksističnih načel, so jih profesorji ovirali pri 
delu. Po večini so si asistente še vedno izbirali profesorji 
sami, vpliv ZK je bil pri tem premajhen in »zaradi tega 
imamo na univerzi primere, da so na nekaterih katedrah in od­
sekih mesta zasedena z mlajšimi ljudmi, ki so včasih idejno in 
tudi strokovno apolitični in predstavljajo največjo oviro za 
kakršnekoli napredne spremembe v dosedanjem študiju«. Tudi 
reelekcija ni prinesla pričakovanih rezultatov, saj naspro­
ti neustreznim kadrom niso izbrali kandidata, ki bi ga 
imenovali za asistenta.31
31 ARS, CK ZKS III, š. 92, Informacije, št. 123, str. 1-4.
Pomanjkanje asistentov je ZK razlagala kot rezultat 
neustrezne kadrovske politike, čeprav je treba dodati še 
en, nič manj pomemben vzrok. Preobsežni razpisi so 
zahtevali kader, ki ga v Sloveniji sploh ni bilo. Sto uni­
verzitetnih asistentov se pač ne da zaposliti čez noč kot 
sto delavcev v novi tovarni. Tega pa se kadrovska komi­
sija CK ZKS ni zavedala ali ni hotela priznati. Realno 
možnost so ponujale šele manjše zahteve za zasedbo me­
sta predavatelja po določbah novih zakonov.
Najbolj je asistentov primanjkovalo na tehniških 
fakultetah, ekonomiji in medicini. Glavni vzrok je bila 
razlika v plači med gospodarstvom in univerzo, ki je 
odvrnila dosti možnih kandidatov. Drugi vzrok je bil 
sklep univerzitetnega sveta, naj volijo za delo na univerzi 
kandidate, ki imajo za sabo vsaj dve leti prakse. Ko pa so 
si ljudje v gospodarski organizaciji ali državni službi že 
našli ustrezno mesto in si po možnosti zagotovili soliden 
socialni položaj, jih je bilo težko prepričati, naj to pustijo 
in prevzamejo slabo plačano mesto univerzitetnega asi­
stenta. Kako se so vodilne strukture uštele, je pokazal od­
ziv na razpis za asistentska mesta v študijskem letu 
246
1960/61: za 154 razpisanih mest so fakultetne uprave do­
bile 38 prošenj.32
Če je bilo na tehniških fakultetah premalo asistentov 
zaradi denarja, pa si je oblast kar zatiskala oči pred 
vprašanjem, zakaj je tako majhen odziv tudi za humani­
stične in družboslovne vede, kjer je bila možnost za zapo­
slitev manjša. Resda so v političnih strukturah tudi tu 
iskali vzroke v denarnih vprašanjih in pomanjkanju šti­
pendij. Je pa bila na seji komisije za idejno vzgojno delo 
SZDLS 11. aprila 1961 izrečena misel, ki veliko pove o 
odzivu študentov na različno obravnavanje tehnične in 
»klasične« inteligence: »Posamezni študenti se sicer zelo za­
nimajo za družbeno ekonomska vprašanja, vendar pa tudi oni 
želijo biti predvsem fiziki, matematiki ipd. - ker tu pač ni mo­
goče ničesar zagrešiti.«33
Prav na tej seji so znova poudarili, katere smeri 
šolajo najbolj »sumljiv« kader: »Katedra 'za filozofijo na 
ljubljanski univerzi vzgaja slabe kadre, ne sicer strokovno, pač 
pa idejno politično, ker se ti študentje rekrutirajo največ iz ma­
lomeščanskih krogov, ki nimajo dovolj vezi z našo družbeno 
stvarnostjo. Iz teh kadrov se rekrutira v glavnem tudi asi­
stentski kader. (...) Podobno je tudi na katedri za zgodovino.«34 
Seveda je treba k temu dodati katedro za slavistiko, ki na 
tem mestu ni bila posebej omenjena, ker je po aferah v 
letu 1959, s katerimi se bomo še seznanili (Revija 57, 
Slodnjak), vsaj za nekaj časa izgubila sloves močne opo­
zicije.
32 Ibidem, str. 4-8.
33 ARS, RK SZDLS, f. 129, Zapisnik seje komisije za politično in idejno 
vzgojno delo pri glavnem odboru SZDLS, 11. 4. 1961, str. 18.
34 Ibidem, str. 17.
247
NASKOK NA UNIVERZO
Širše razprave o problematiki znanstvenih ustanov 
so se pričele ob pripravah zakonskih osnutkov o univer­
zah in znanstvenoraziskovalnem delu sredi petdesetih 
let. Glavnina sprememb se je dotikala problemov univerz 
kot inštitucij, ki vzgajajo intelektualni kader. Spremembe 
so nastale med veliko šolsko reformo v letih od 1953 do 
1962. Zvezna komisija za reformo šolstva, ustanovljena 
1953, v predlogih ni obravnavala visokega šolstva; z za­
mudo, šele leta 1957, so ustanovili posebno skupno ko­
misijo zvezne vlade in zvezne skupščine. Vodil jo je Krste 
Crvenkovski.35
35 Več o tej problematiki glej: Gabrič, Reforma visokega šolstva; Gra­
fenauer, Življenje univerze.
36 SNS, knj. 3, sv. 3, Beograd 1954, str. 663-672.
Prvi zvezni zakon o univerzah je bil sprejet 12. junija 
1954. Rodoljub Čolakovič je pri tem poudaril, da je 
prvenstvena naloga univerz, kljub njihovemu znanstve­
nemu delu, izobraževanje visoko kvalificiranih kadrov. 
Največ pozornosti je posvetil novosti, ki jo je prinesel 
zakon, družbenemu upravljanju. Dejal je, da je to nujno 
potrebno, še posebej pri reševanju osrednjega kulturnega 
problema časa, šolske reforme. Glede pristojnosti novih 
organov, univerzitetnih in fakultetnih svetov, je omenil, 
da je težišče dela na fakulteti, univerza pa je le koordina­
tor. Ostro, vendar ne posebej prepričljivo je nasprotoval 
v letih pred sprejemom zakona izraženim mislim, da bo 
zakon kršil avtonomijo univerze.36
Zakon je prinesel precejšnje spremembe v življenje 
in delo univerz. Glavno besedo so dobili univerzitetni in 
fakultetni sveti, v katerih so bili predstavniki fakultet in 
248
oblastnih struktur. Število slednjih je določala republiška 
skupščina, tako da je bilo omogočeno preglasovanje uni­
verzitetnih predstavnikov. Rektorji in dekani so postali 
bolj predstavniško telo; volili so jih sveti, ni pa jih bilo 
treba več potrjevati. Za docente in izredne profesorje so 
uvedli obvezno reelekcijo, predpisi o kvalifikacijah pro­
fesorjev pa so bili kompromisni in poenoteni za vso Jugo­
slavijo. Na ljubljanski univerzi sta bila pred letom 1954 
pogoja za univerzitetnega profesorja doktorat in habilita­
cija, zakon pa je v korist novoustanovljenih visokošolskih 
organizacij predpisal samo eno ali drugo.37
37 UL FLRJ, X, št. 27, 30. 6. 1954, str. 445-450; Grafenauer, Življenje 
univerze, str. 144-147.
38 Naši razgledi, III, št. 7, 3. 4. 1954, str. 516.
39 Slovenski poročevalec, XV, št. 40, 17. 2. 1954, str. 4, in št. 53, 5. 3. 
1954, str. 4; Naši razgledi, III, št. 2, 23. 1. 1954, in št. 4, 20. 2. 1954.
Svoje poglede o osnutku zakona je aprila 1954 poja­
snil rektor Univerze dr. Fran Zwitter. Kritiziral je pred­
vsem določbe o univerzitetnem svetu. Omenil je, da ima­
ta rektor kot »nekak sekretar ali referent« in univerzitetna 
uprava premalo kompetenc proti univerzitetnemu svetu, 
ki se bo zaradi številnosti zunanjih članov le stežka sestal 
v popolni sestavi. Nekoliko manj je bil Zwitter oster do 
zahtev po reelekciji, bolj pa do omiljenja določb o diserta­
ciji, ki bi »mogle imeti za posledico občutno znižanje ravni 
doktorata«. Ob koncu je dodal, da je položaj univerz v Ju­
goslaviji zelo različen in mora zakon »ustvariti okvir, ki naj 
zadovolji težnje vseh, seveda kolikor so te težnje res utemeljene 
in opravičene«.38
Ob sprejemanju zakona so se razhajala mnenja glede 
vsebine univerzitetnega študija. Trditvam o predvsem 
pedagoških funkcijah dela na fakultetah (prihajale so 
predvsem iz političnih krogov) so odločno nasprotovali 
zagovorniki znanstvenega dela, češ da ima študij vse­
kakor tudi pedagoški značaj, da pa je ravno znanstveni 
značaj tisto, kar jih loči od srednjih šol.39
Slovenska vlada je z odlokom 25. septembra 1954 
združila Univerzo, Tehniško visoko šolo in Medicinsko 
visoko šolo v enotno Univerzo s petimi fakultetami, 
249
čeprav »se veliko članov profesorskega zbora ne strinja s se­
danjo združitvijo vec fakultet v večje enote«. Vse tehniške 
fakultete so bile združene v Tehniško fakulteto, Prirodo- 
slovno-matematična in Filozofska v Prirodoslovno-mate- 
matično-filozofsko fakulteto, Pravna in Ekonomska pa v 
Pravno-ekonomsko fakulteto. Priprava republiškega za­
kona in statutov fakultet je zastala in se je »začasno« ob­
dobje raztegnilo na tri leta. Na sejah upravnih organov v 
letih 1955 in 1956 se je pokazalo, da so naj večje ovire za­
hteve po manjših in bolj homogenih fakultetah.40
40 Rektorjevo poročilo, 1954-55, str. 1-5; Rektorjevo poročilo, 
1955-56, str. 2-3 in 87-89.
41 Naši razgledi, lil, št. 20, 23. 10. 1954. str. 9-10.
42 Naši razgledi, III, št. 22, 20. 11. 1954, str. 7-8.
43 Naši razgledi, IV, št. 6, 19. 3. 1955, str. 126-127.
44 Tribuna, V, št. 7, 2. 4. 1955, str. 1-2.
Dr. Jože Goričar je nakazal probleme ob združeva­
nju Pravne in Ekonomske fakultete. To je bilo glede po­
trebnega kadra sicer dobrodošlo, a je ostalo odprtih pre­
več vprašanj in takšna rešitev po njegovem mnenju ni 
bila najbolj ustrezna.41 Enako kritičen je bil do združenja 
Prirodoslovno-matematične in Filozofske fakultete dr. 
Svetozar Ilešič. Opozoril je, da združevanje zaradi dvo- 
predmetnih povezav za srednješolske učitelje kaj lahko 
pripelje do kampanjskega dela po vzorcu Višje peda­
goške šole in da nikakor ni namen fakultet le ustvarjati 
profesorski kader za v šole.42
Ostrejši je bil dr. Božo Škerlj. Marca 1955 je v Naših 
razgledih zapisal, da je združenje Prirodoslovno-mate­
matične in Filozofske fakultete znak nezrele presoje in da 
s tem trpi ugled univerze, katere struktura se vsako leto 
spreminja.43 Sorodnih misli so bili tudi univerzitetni pro­
fesorji, ki so odgovarjali na anketo Tribune. Ta je bila 
aprila 1955 objavljena pod zgovornim naslovom Uprav­
na združitev fakultet ne prinaša koristi, ampak težave.44
Bistvena novost, ki jo je prinesel zvezni zakon, je bila 
izvolitev univerzitetnega in fakultetnih svetov. Mesta 
predsednikov so z eno samo izjemo zasedli »zunanji« 
člani. Da bodo sveti tudi politično-ideološki organi, je po­
250
kazala že izvolitev Borisa Ziherla za prvega predsednika 
univerzitetnega sveta. Ziherl je o problemih univerze 
(družbenem upravljanju, združevanju fakultet, kadrov­
skih vprašanjih) poročal na seji izvršnega komiteja CK 
ZKS 25. novembra 1955. Ugotovil je, da »je od okrog 600 
predavateljev 140 članov ZK, toda njihovega vpliva ni čutiti 
dovolj«. Boris Kraigher je dodal, »da se nam na nekaterih 
fakultetah utrjuje sovražni kader (npr. filozofska fakulteta)«. 
Izvršni svet je sklenil, da je treba pripraviti novo imeno­
vanje svetov z več zunanjimi člani in tako okrepiti po­
ložaj Partije na univerzi.45
45 ARS, CK ZKS III, š. 7, Seja izvršnega komiteja CK ZKS, 25. 11. 1955, 
str. 1-2.
46 LS LRS, 3. sklic, knj. 6, Ljubljana 1956, str. 33-34 in 277-281; ARS, 
CK ZKS III, š. 62, Poročilo CK ZKS o družbenem upravljanju, marec 1956; 
ARS, IS-KPK, f. 2, dok. 41/55, in f. 11, dok. 30/56.
Predloge za nova imenovanja so sestavili v Krai­
gherjevem kabinetu. Slovenska skupščina jih je uzakonila 
6. marca 1956, ko je sprejela sklep o povečanju števila zu­
nanjih članov v univerzitetnem in fakultetnih svetih in 
izvolila nove člane svetov. Med zunanjimi člani ni bilo 
več nobenega univerzitetnega profesorja (v letih 1954 do 
1956 štirje), poleg njih pa so zamenjali tiste, ki se niso 
redno udeleževali sej. S tem naj bi bila, po mnenju 
organizacijskega sekretariata CK ZKS, zagotovljena pre­
moč zunanjih članov.46
Okrepljeno število zunanjih članov v svetih je bilo 
pogoj za sprejem republiškega zakona o univerzi in vseh 
nadaljnjih pravnih aktov po volji vladajoče stranke. Tak­
tiko za uveljavljanje kulturnopolitičnih zahtev do Uni­
verze v Ljubljani je partijski vrh določil na seji izvršnega 
komiteja CK ZKS 14. maja 1957. Uvodoma je probleme 
naštel Boris Kraigher. Glede reelekcije je dejal, da je na­
pravila »določen preplah na univerzi«, da »je prišlo pod re­
elekcijo na vsej univerzi okrog 18 asistentov«, da »pretežni del 
teh ljudi predstavlja aktivne sovražnike socializma«, da pa »bo 
zadevne ukrepe težko izvesti zaradi številnih intervencij itd. v 
njihovo korist«. O številu fakultet je povedal, da so po pri­
tožbah študentov in profesorjev pristali na razbitje Priro­
251
doslovno-matematično-filozofske in Pravno-ekonomske 
v po dve in Tehniške v tri fakultete. Dodal je, da takšna 
rešitev še ne zadovoljuje nasprotne strani: »S politično 
akcijo pa bo treba zagotoviti izpolnitev tega predloga, ker dru­
gače (...) ne bo mogoče priti do pametne rešitve tega vpra­
šanja.« Po reorganizaciji univerze naj bi na novo formirali 
znanstvene zavode, tako da bi težišče dela na fakultetah 
prenesli na pedagoški študij, na inštitutih pa na znan­
stveno delo. Kraigher je pripomnil: »Taka rešitev obeh 
vprašanj (reorganizacije fakultet in znanstveno-raziskovalnih 
institutov) bo naletela na precejšen odpor. Nujno bomo morali 
zagotoviti predhodno enotnost političnega vodstva, da ne bi na­
stopili problemi, ki bi nam onemogočili preiti na tretjo nalogo, 
tj. na resno borbo za skrajšanje študija na univerzi, na reduci­
ranje študijskih načrtov, na osvobajanje učnih programov vse­
ga balasta, da bo tudi povprečni študent lahko končal študij v 
predvidenem roku.« Kraigher je opozoril, da je univerzitet­
ni svet predlagal precej daljše študijske roke (4-6 let), da 
pa smejo pristati le na štiri in na medicini na pet let: »V 
zvezi s tem pa nas čaka precejšnja borba z organi na univerzi, 
borba proti raznim intervencijam tudi iz drugih republik. To 
bo v nekem smislu politična akcija, ker se bomo s tem nekako 
vmešali v avtonomijo univerze - tu pa so ljudje zelo občutljivi. 
Vendar ne smemo dopustiti, da se ta vprašanja formalno demo­
kratično rešujejo samo na univerzi, ker potem ne bomo dosegli 
niti reelekcije, niti ne reorganizacije fakultet, niti skrajšanja 
študija.«*7
Omenjeno taktiko je za izvršnim komitejem CK ZKS 
6. aprila 1957 potrdilo predsedstvo SZDLS.48 Kraigherjev 
načrt je bil razdeljen na dva dela. Prvi, za katerega je bilo 
moč pričakovati, da bo potekal brez resnejših težav, je bil 
sprejem zakonodaje v skupščini. Drugi del je bil sprejem 
univerzitetnega in fakultetnih statutov; tu je bilo zaradi 
razmerja sil v svetih pričakovati ostrejši odpor. Politična 
akcija, kot jo je omenil Kraigher, je pomenila poenotenje 
47 ARS, CK ZKS III, š. 7, Zapisnik seje izvršnega komiteja CK ZKS, 14. 
5. 1957, str. 1-4.
48 ARS, RK SZDLS, š. 27, Seja predsedstva SZDLS, 6. 6. 1957, str. 
1-32.
252
stališč zunanjih članov svetov, ki jih je volila skupščina, 
saj je bilo moč s temi glasovi preglasovati člane iz profe­
sorskih vrst.
Cilj reforme je bil skrajšati študij, da bi gospodarstvo 
hitreje prišlo do diplomiranih kadrov. Sredi petdesetih 
let je bila povprečna študijska doba od petih let na filo­
zofski do devetih na strojni fakulteti, doba od absolvi- 
ranja do diplome pa med enim in pol in tremi leti. Več 
kot polovica študentov študija ni končala, pred 28. letom 
starosti pa jih je diplomiralo malo.49
49 Prikazi in študije, II, št. 6, junija 1956, str. 1-11.
50 UL LRS, XIV, št. 23, 5. 7. 1957, str. 337-352.
51 Naši razgledi, V, št. 22, 24. 11. 1956, str. 518-519.
52 Tribuna, VI, št. 3,18. 2. 1956, str. 1-2, in VI, št. 4, 7. 3. 1956, str. 1-2.
Zakon o Univerzi v Ljubljani so v slovenski skup­
ščini sprejeli 28. junija 1957. Študij so omejili na največ 
osem semestrov, le na medicini na deset. Za določanje 
izjem je bila pristojna republiška skupščina. Univerzitet­
ni profesor je moral imeti doktorat »ali pa popolno fakultet­
no izobrazbo in sprejeto habilitacijsko delo«. Iz zveznega 
zakona je bilo prepisano tudi določilo o reelekciji za do­
cente in izredne profesorje.50
Značilnosti osnutka zakona je v Naših razgledih no­
vembra 1956 razložil dr. Gorazd Kušej. Ob primerjavi so 
jasno vidne razlike med osnutkom zakona (pisanega bolj 
po željah Univerze) in zakonom. Omenim naj le bistveni 
razliki, ki sta bili v nasprotju z določili splošnega zakona. 
Osnutek je predvideval daljše študijske roke »po sedanjem 
stanju«, za profesorje pa je zahteval doktorat in (ne ali, 
op. p.) habilitacijo.51
Univerzitetni profesorji so imeli še veliko pripomb 
na osnutek zakona. Z uvedbo podiplomskega študija so 
se načeloma strinjali. Nasprotovali pa so predlogu, da bi 
bil zaradi tega skrajšan redni študij, saj podiplomski štu­
dij ni bil obvezen, pogoj zanj pa bi moral biti obvladanje 
vseh teoretičnih predmetov.52
Po sprejetju se kritika ni polegla. Ljubo Bavcon je v 
Naših razgledih zapisal, da pomeni zakon precejšen uda­
rec za Univerzo in je fakultete postavil pred velike prob­
253
leme. Fakultetni sveti bodo morali »poiskati kompromis 
kompromisov«, če bodo hoteli ustreči zahtevam zakona. 
Ni se strinjal tudi s preveč poudarjenimi pedagoškimi in 
premalo poudarjenimi znanstvenimi prvinami študij­
skega dela.53
53 Naši razgledi, VI, št. 24, 28. 12. 1957, str. 600.
54 Naši razgledi, VII, št. 3, 8. 2. 1958, str. 62-63.
55 Slovenski poročevalec, XVIII, št. 295, 17. 12. 1957, str. 5; št. 301, 
24. 12. 1957, str. 5; št. 303, 27. 12. 1957, str. 5.
56 Objave, IX, 1. 3. 1958, str. 5-6; LS LRS, 3. sklic, knj. 10, Ljubljana 
1958, str. 21-24 in 306-309; ARS, LS LRS, f. 38, Zapisnik 20. seje, 20. 11. 
1957.
Bavconovi kritiki se je februarja 1958 pridružil dr. 
Gorazd Kušej: »Vse reformiranje doslednejšega študija zato 
nikjer ne prerašča po postavni zapovedi izsiljenega količinskega 
reduciranja doslednejše snovi v kakovostno spremembo. (...) 
Sleherni poseg v že ustaljena družbena razmerja (...) krije 
namreč v sebi nekaj tveganja, zakaj nikdar ni mogoče s popolno 
zanesljivostjo predvideti vseh njegovih posledic.«34
Nasproti kritičnim tonom je Slovenski poročevalec 
objavil serijo prispevkov Borisa Lipužiča, ki je nova 
načela študijskega dela zagovarjal z novimi družbenimi 
potrebami. Zavzel se je za čim hitrejši sprejem statutov, 
za ugovore univerzitetnih profesorjev zahtevam zakona 
pa je zapisal, da niso povsem upravičene. Strinjal se je z 
zahtevo po ustreznejši štipendijski politiki in hitrejšem 
reševanju materialnih razmer študentov, ker bi štiriletna 
študijska doba brez tega ostala neuresničljivi sen.55
Po večkratnih napovedih so na pobudo sveta za kul­
turo in prosveto LRS 26. novembra 1957 ustanovili svet 
za znanost LRS. Že na prvi seji 3. januarja 1958 je obrav­
naval osnutek zakona o znanstvenih zavodih.56
Tudi določila tega zakona so bila povod za nesoglasje 
med znanostjo in politiko. Rektor dr. Anton Kuhelj je že v 
poročilu za leto 1955/56 zapisal, da je lahko predlog zako­
na po mnenju uprave ljubljanske univerze »samo podlaga za 
nadaljnje delo in potrebuje nekaj korenitih sprememb«. Pouda­
ril je: »Posebno kritično se mi zdi v tem pogledu stališče pred- 
načrta do univerz in fakultet, ki se nikjer ne omenjajo kot znan­
254
stvene organizacije, temveč naj bi po tem osnutku nastopili samo 
posamezni inštituti iz njihovega sklopa kot samostojne znanstve­
ne ustanove. (...) Kljub temu, da imajo univerza in fakultete tudi 
pomembne pedagoške naloge, se da pri sedanjem stanju znanosti 
pac z vso upravičenostjo trditi, da je uspešno vzgajanje najvišje 
kvalificiranih strokovnjakov na univerzah in fakultetah mogoče 
le tedaj, če gojijo le-te v veliki meri tudi znanstveno delo.«57 Kri­
tike je ponovil še Kuhljev naslednik na rektorskem mestu 
dr. Božidar Lavrič.58
57 Rektorjevo poročilo, 1955-56, str. 4-7.
50 Rektorjevo poročilo, 1956-57, str. 8-9.
59 UL LRS, XV, št. 3, 23. 1. 1958, str. 46-53; LS LRS, f. 38, Zapisnik 21. 
seje, 11. 1. 1958, str. 23-29; Objave, IX, št. 1, 1. 3. 1958, str. 6.
60 SNS, knj. I, sv. 2, Beograd 1958, str. 212-215; UL FLRJ, XIV, št. 26, 
2. 7. 1958, str. 691.
Toda 16. januarja 1958 sprejeti zakon o znanstvenih 
zavodih je imel povsem drugačna izhodišča. Uvedel je 
družbeno upravljanje po vseh znanstvenih zavodih. 
Ustanoviteljske pravice so se lahko združevale in so se za 
nekatere zavode razširile tudi na izvršni svet LRS. Repu­
bliški zakon sploh ni omenjal zahtev po izobrazbi, saj je 
to sodilo v pristojnost zvezne zakonodaje.59
S sprejetjem temeljne republiške zakonodaje so opra­
vili prvi del nalog iz Kraigherjevega referata na seji izvrš­
nega komiteja CK ZKS maja 1957. V tem času je skupna 
komisija zvezne vlade in zvezne skupščine pripravila 
izhodišča visokošolske reforme. Dan po izglasovanju 
splošnega zakona o šolstvu, 26. junija 1958, so sprejeli še 
priporočilo o ustvarjanju nadaljnjih pogojev za redno iz­
obraževanje visoko kvalificiranih strokovnjakov na fakul­
tetah. Krste Crvenkovski je naštel tele zahteve: skrajšanje 
študijske dobe, zmanjšanje študijskih programov, mož­
nost za izdajanje različnih vrst diplom (to v bistvu pomeni 
stopenjski študij, op. p.), podaljšanje študijskega leta itd.60
Po zahtevah novih predpisov so vodstveni organi 
univerze in fakultet v prvi polovici leta 1958 sestavljali 
univerzitetni in fakultetne statute, za katere je Kraigher 
napovedal, da bodo vzbudili močan odpor univerzitet­
nih profesorjev. Res se je zapletlo in to pri statutih Filo-
255
zofske in tehniških fakultet. Na sejah univerzitetnega 
sveta 7. maja in 5. junija 1958 so se notranji in zunanji čla­
ni močno sprli. Vodstvo Filozofske fakultete ni upošteva­
lo zahtev zunanjih članov in ni popravilo statuta po izre­
čenih pripombah, predstavniki tehniških fakultet pa so, 
potem ko so zunanji člani s preglasovanjem uveljavili po­
litično voljo, demonstrativno zapustili sejo.61
Ob takšnih konfliktih je kmalu reagiral izvršni komite 
CK ZKS. Na seji 13. junija 1958 je Kraigher poročal o zaple­
tih, ker fakultete niso upoštevale zahtev po skrajšanju štu­
dija. Z besedami, da »tudi nekateri profesorji in zunanji člani 
fakultetnih svetov niso popolnoma prepričani, da je zahteva po 
skrajšanju študija pravilna«, je opozoril, da politična akcija ne 
teče po načrtu. Predlagal je, naj skupščina Slovenije predlo­
ge, ki ne bodo upoštevali njihovih zahtev, zavrne in v reso­
luciji postavi jasne zahteve. Po teh predlogih je izvršni ko­
mite sklenil: »Izkoristiti je treba avtoriteto ljudske skupščine za 
odločno zavrnitev statuta vsem fakultetam, ki niso predvidele 
skrajšanja študija in njegove prilagoditve našim potrebam. Glavno 
besedo v tej razpravi v skupščini bi imel tov. France Perovšek kot 
predsednik univerzitetnega sveta.«62
Seja izvršnega komiteja je bila v času, ko je odbor za 
prosveto in kulturo republiške skupščine, ki ga je prav 
tako vodil France Perovšek, obravnaval statute univerze 
in fakultet. Univerzitetni je bil 9. junija 1958 brez večjih 
problemov sprejet, saj je prepuščal več pristojnosti fakul­
tetam. Univerzitetnim profesorjem pa je le uspelo spravi­
ti v statut možnost, da se študijska doba podaljša za en 
semester (t. i. absolventski staž), ki nima študijskega pro­
grama in je namenjen le za opravljanje izpitov in diplo­
me.63 Slovenska skupščina je 30. junija 1958 to sprejela 
kot dopolnitev zakona o Univerzi v Ljubljani.64
61 AMSU, Zapisniki, knj. 13, Zapisnik 18. redne seje univerzitetnega sve­
ta, 7. 5. 1958, in Zapisnik 20. redne seje uniniverzitelnega sveta, 5. 6. 1958.
62 ARS, CK ZKS III, š. 8, Zapisnik seje izvršnega komiteja CK ZKS, 13. 
6. 1958, str. 18-19.
63 LS LRS, f. 46, Zapisnik 2. seje, 9. 6. 1958; Rektorjevo poročilo, 
1957-58, str. 7-8.
64 UL LRS, XV, št. 22, 10. 7. 1958, str. 256.
256
Zapletlo pa se je pri nekaterih fakultetnih statutih. 
Statut Filozofske fakultete je slovenska vlada 13. junija 
zavrnila, ker je nasprotoval enopredmetnim skupinam, 
ki ne bi ustrezale potrebam po pedagoškem kadru za 
srednje šole. Poleg tega so oblasti nasprotovale zahtevi, 
da mora imeti profesor Filozofske fakultete doktorat in 
habilitacijsko delo, ker je bil zvezni zakon milejši. Končni 
filter za statute je bil skupščinski odbor za prosveto in 
kulturo. Na seji 17. junija sta statut Filozofske fakultete 
kritizirala Vlado Majhen in France Perovšek, najodloč­
neje pa ga je zagovarjal dr. Fran Zwitter. Odbor statuta ni 
potrdil in je zahteval od fakultetnega sveta spremembe 
po izrečenih pripombah.63 Pod pritiski so bili vsi statuti 
prilagojeni zahtevi vlade, da je treba skrajšati študij.
Na pripombe avtonomnih univerzitetnih organov je 
v skupščini 30. junija 1958 ob potrditvi statutov odgovo­
ril France Perovšek. Omenil je, da »predvojno pojmovanje 
tako imenovane avtonomije' univerz nima namreč z našo 
stvarnostjo nobene zveze«, da so na univerzi neupravičeno 
izražali dvom, da bo novi študijski režim prenaporen, da 
je neupravičen tudi strah pred preslabo predizobrazbo iz 
srednjih (predvsem strokovnih) šol, da so neupravičene 
pretirane zahteve po specialnih znanjih, ker je to stvar 
podiplomskega študija, ki ga je treba močneje razvijati, 
da morajo biti pogoji za diplomsko nalogo nižji. Ob kon­
cu je dodal, da bodo morale fakultete na osnovi statutov 
do prihodnjega študijskega leta, tj. 1959/60, pripraviti 
nove učne načrte.66
65 ARS, IS-Zapisniki, Zapisnik 7. seje, 13. 6. 1958; ARS, LS LRS, f. 46, 
Nadaljevanje 2. seje, 17. 6. 1958.
66 LS LRS, 4. sklic, knj. 1, Ljubljana 1958, str. 33-42.
Zakonodajno delo je močno odmevalo v javnih me­
dijih. Glasove za spremembe je v Sloveniji objavljal - 
poleg direktivnih člankov v Komunistu - predvsem Slo­
venski poročevalec, nasprotne zahteve pa je bilo moč 
prebrati v Naših razgledih in Tribuni.
Spremembe pred študijskim letom 1958/59 je oblast 
skrbno pripravila. Se pet let prej, pred izvolitvijo prvih 
257
univerzitetnih in fakultetnih svetov, bi bile spremembe, 
ki bi jim nasprotoval večji del profesorskega zbora, de­
jansko neizvedljive. Toda to še ni bil konec, saj so zvezno 
priporočilo in statuti šele omogočili vpeljavo vsebinskih 
sprememb v učne programe. Bistvene spremembe bi mo­
rale biti skrajšanje časa od vpisa do diplome, kar je bilo 
zapisano že v statutih s podaljšanjem šolskega leta, in da 
bi študentom, ki niso bili redno vpisani, vzeli pravico do 
zdravstvenega varstva, materialnih sredstev, odloga slu­
ženja vojske itd. Druga zahteva je bila uvedba stopenj­
skega študija, saj je zvezna vlada izračunala, da potrebuje 
Jugoslavija več diplomantov višje kot pa visoke stopnje. 
Tretja zahteva (in hkrati temelj prvih dveh) je bila krčenje 
učnih načrtov.
Glavni zagovornik teh novosti med univerzitetnimi 
profesorji je bil dr. Dolfe Vogelnik, v letih 1958-1961 rek­
tor univerze. V intervjuju v Slovenskem poročevalcu ok­
tobra 1958 se je zavzel za vse spremembe, ki so jih pred­
lagali v političnih krogih.67 Vogelnikova prizadevanja je 
Boris Kraigher oktobra 1959 ocenil takole: »Pri postavitvi 
Vogelnika za rektorja Univerze smo imeli pomisleke, sedaj pa 
vidimo, da smo mu s tem dali moc in da je najboljši aktivist na 
Univerzi.«68
67 Slovenski poročevalec, XIX, št. 253, 26. 10. 1958, str. 6.
68 ARS, CK ZKS III, š. 14, Zapisnik seje izvršnega komiteja CK ZKS, 30. 
10. 1959, str. 7.
Na spremembe visokošolskega študija so vplivale 
tudi na novo ustanovljene višje šole. Že 20. oktobra 1957 
je svet za šolstvo LRS ob obravnavi predloga sistema izo­
braževanja in vzgoje v FLRJ nasprotoval zahtevam komi­
sije za reformo šolstva po višjih strokovnih šolah. Boljša 
se mu je zdela zahtevnejša srednja strokovna šola z več 
teoretičnega pouka. Kader, ki bi ga po predlogu komisije 
dobili iz teh šol, naj bi v Sloveniji že imeli, izšolal pa se je 
v zahtevnejših srednjih šolah: »Prav zaradi tega se mora re­
forma šolstva naslanjati na stvarne potrebe našega gospodar­
stva, ne pa ustvarjati fiktivne potrebe po takšnem kadru in s 
tem seveda tudi posebnem šolstvu.« Drug problem, ki je ob 
258
tem nastal, je bil mesto teh šol, saj prestop na nesto- 
penjsko fakulteto ni bil mogoč (od tod je tudi izhajala 
zahteva oblasti po uvedbi stopenjskega študija, op. p.). 
Na seji se je slišalo mnenje, da bodo »s temi šolami (...) 
počasi razbili celoten šolski sistem«.69
Višje strokovne šole niso sodile v tedanji sistem štu­
dija. Na fakultetah so v prvih letnikih poudarjali teore­
tične predmete, praktična uporaba pridobljenega znanja 
pa je sledila v višjih letnikih. Nasproti temu so na višjih 
šolah poudarjali praktična znanja. Absolventi teh šol 
tako ne bi imeli zadovoljivega teoretičnega znanja, ki je 
bilo pogoj za prestop v višje letnike fakultet. Te so zato 
nasprotovale spremembam, ki bi omogočale višjim 
šolam vključevanje v redni fakultetni študij, saj bi to po­
menilo inverzijo učnih programov, tj. prenos praktičnih 
predmetov v začetne in teoretičnih v končne semestre 
študija.70
Skupna komisija zvezne vlade in zvezne skupščine, 
odgovorna za izdelavo predloga reforme visokošolskega 
študija, je končala delo do srede leta 1959. Po priporočilu 
zvezne skupščine (iz junija 1958) je izdelala še predlog za 
reorganizacijo univerz, visokih in višjih šol v FLRJ. Junija 
oz. septembra 1959 sta ga obravnavala in odobrila odbo­
ra za prosveto zvezne vlade in zvezne skupščine.71
Rezultate dela komisije in s tem načrt visokošolske 
reforme je v skupščini Jugoslavije 16. oktobra 1959 pred­
stavil Krste Crvenkovski. Predlagal je: združevanje so­
rodnih predmetov, krčenje učne snovi, večanje praktične­
ga dela pouka na račun teoretičnega, delno specializacijo 
v višjih semestrih in zaostren kriterij za vpis v naslednji 
letnik (da bo študent prisiljen redno študirati, sicer bo ob 
status in s tem povezane materialne ugodnosti, op. p.). 
Pridobivanje teoretičnega znanja naj bi bilo prihranjeno 
za podiplomski študij. Fakultete bi morale organizirati 
stopenjski študij, tako da bi prva stopnja ustrezala ravni
69 Objave, IX, št. 1, 1. 3. 1958, str. 3-4; Prosvetni delavec, VII, št. 18, 
11. 11. 1957, str. 1.
70 Grafenauer, Življenje univerze, str. 148-149.
71 SNS, knj. II, sv. 4, Beograd 1959, str. 806-807. 
259
višjih šol, tretja stopnja, magisterij, pa bi postala redno 
delo fakultet. Načrtovane spremembe so, po Crvenkov- 
skem, zahtevale inverzijo študija in prenos praktičnih 
predmetov v prva dva letnika. Višje šole naj bi torej 
vključili v visokošolski sistem, ne pa tudi neposredno v 
univerze. Cilj sprememb je bil povečati število diploman­
tov v Jugoslaviji s približno 10.000 na 40.000 na leto.72
72 SNS, knj. II, sv. 4, Beograd 1959, str. 806-816.
73 ARS, LS LRS, f. 46, Zapisnik 11. seje, 20. 11. 1959, str. 33-44.
74 UL LRS, XVI, št. 37, 26. 11. 1959, str. 425.
Omenjene zahteve so bile v Sloveniji s statuti deloma 
že upoštevane v študijskem letu 1958/59, večje spremem­
be pa so nastale v naslednjih letih. Posebna komisija 
odbora za prosveto in kulturo slovenske skupščine je po 
predlogih iz referata Crvenkovskega sestavila pripo­
ročilo in ga 20. novembra 1959 predstavila članom odbo­
ra. Na seji sta bila tudi predsednik univerzitetnega sveta 
Jože Pernuš in rektor dr. Dolfe Vogelnik. Kot drugi člani 
odbora nista imela načelnih pripomb, čeprav sta vedela, 
da zahtevam nasprotuje večji del profesorjev.73
Priporočilo o nadaljnji reformi visokošolskega štu­
dija na fakultetah Univerze v Ljubljani je v 1. točki na­
vedlo, naj Univerza in fakultete »nadaljujejo pričeto delo na 
nadaljnji preobrazbi visokošolskega študija tako, da bomo dobili 
vedno več strokovnjakov, diferenciranih po stopnji strokovno­
sti, po strokovni usmeritvi in specializaciji«, v 2. točki pa je 
bila zapisana zahteva fakultetam, »naj svoje učne načrte 
preuredijo tako, da se bodo strokovni predmeti začeli predavati 
že od I. letnika dalje in da bo mogoče, po potrebah prakse, v 
skrajšanem času v obliki prvostopnega študija vzgojiti strokov­
njake z višjo strokovno kvalifikacijo«. Sledili sta zahtevi po 
uvedbi podiplomskega študija in usmeritvi študija, »ka­
kor to narekujejo potrebe gospodarstva in javnih služb«.74
S tem sta bili »uzakonjeni« zahtevi po inverziji štu­
dija in stopenjskem študiju, hkrati pa se je pokazalo, da 
nameravajo uvrstiti na novo ustanovljene višje šole v vi­
sokošolski sistem. Takšna razmišljanja na univerzi niso 
dobila podpore (izjema je bil rektor), vendar univerzitet­
260
ni svet zaradi premoči zunanjih članov ni mogel naspro­
tovati zahtevam politikov. Načela visokošolske reforme 
so imela mnogo pomanjkljivosti. Inverzija in stopenjski 
študij sta predvsem na tehniki omogočala izdati diplomo 
višje stopnje študentu, ki sploh ni poslušal vseh teore­
tičnih predmetov. Prestop absolventov manj zahtevnih 
višjih šol v 3. letnik fakultet je pomenil korak nazaj v 
kakovosti dela, saj so za višje šole veljala lažja študijska 
določila. Tudi kulturnopolitične zahteve po večjem števi­
lu diplomantov so bile sporne. Politiki so le določili (pre­
tirano!) številko, niso pa se vprašali, ali bo (hiper)pro- 
dukcija diplomantov dejansko ustrezno usposobljena 
glede na raven izdane diplome.
V študijskih letih 1958/59 in 1959/60 so nove kultur­
nopolitične zahteve deloma že upoštevali učni načrti 
nekaterih fakultet. Specializacijo in podiplomski študij so 
uvedle predvsem tehniške fakultete. S šolskim letom 
1959/60 je začel veljati nov, manj zahteven način vpiso­
vanja novincev, toda večina prijavljenih po novih pogojih 
ni bila sposobna opraviti sprejemnih izpitov. Kljub 
temu je delež vpisanih študentov s srednjo strokovno 
izobrazbo, ki je sredi petdesetih let nihal med 15 in 20 
odstotki, narastel na prek četrtino vpisanih v 1. letnik, 
temu ustrezno pa se je znižal delež gimnazijcev: z več kot 
treh četrtin na približno 65 odstotkov.76
Izrazita novost reforme je bila, da so ustanavljali 
višješolske organizacije zunaj Ljubljane. Že februarja 
1956 je Boris Kraigher omenil, da bo razvoj kulturnih 
ustanov pripeljal »tudi do univerze v Mariboru«?' Ko so 2. 
julija 1959 ustanovili Višjo komercialno Šolo, v zakonu še 
ni bil naveden njen sedež, čeprav je bilo po razpravah ob 
pripravi zakona jasno, da bo to najverjetneje Maribor.78
75 AM S U, Zapisniki, knj. 15, Zapisnik 8. redne seje univerzitetne 
uprave, 14. 9. 1959.
76 Prikazi in študije, V, št. 8, avgusta 1959, str. 4-5.
77 ARS, RK SZDLS, š. 27, Seja predsedstva SZDLS, 16. 2. 1956, str. 22.
78 UL LRS, XVI, št. 22, 16. 7. 1959, str. 213-214; LS LRS, 4. sklic, knj. 
3, Ljubljana 1959, str. 22-23 in 253-257; ARS, IS-Zapisniki, Zapisnik 32. 
seje, 19. 6. 1959.
261
Zato pa je bila lokacija novih višjih šol toliko bolj 
poudarjena novembra 1959 ob sprejemanju zakona o 
Višji tehnični šoli v Mariboru. Na seji vlade so 16. novem­
bra poudarili, da »bo treba šolo čimprej pretvoriti v visoko 
šolo ali fakulteto«, da mora biti študij organiziran tako, da 
bi lahko absolventi nadaljevali študij na fakulteti, da se 
naj učni načrti prilagodijo nivoju znanja študentov. Gle­
de odnosa do fakultet v Ljubljani je bilo možno razbrati, 
da bo spodbujanje razvoja višjih šol močan pritisk za 
uvedbo stopenjskega študija (in s tem inverzije). Svetu za 
šolstvo LRS so naročili, naj začne takoj pripravljati zakon 
o ustanovitvi tehnične fakultete v Mariboru, pri tem pa 
so posebej poudarili, »da bi fakulteta v Mariboru ne bila v 
sklopu ljubljanske univerze, temveč da bi bila zametek nove 
univerze v Mariboru«.79
79 ARS, IS-Zapisniki, Zapisnik 42. seje, 16. 11. 1959.
V ozadju uradnih razlag so bili posredni pritiski na 
Univerzo v Ljubljani. Priznanje višješolske stopnje šolam 
z mnogo lažjimi in ožjimi učnimi načrti, s preslabim pro­
fesorskim kadrom in precejšnjim deležem študentov, 
vpisanih po novih predpisih (torej brez gimnazije ali 
srednje strokovne šole), je narekovalo ustreznim fakulte­
tam v Ljubljani, naj prilagodijo načrte in sistem dela no- 
vim zahtevam, saj sta postali diplomi, kljub večji zahtev­
nosti v prvih dveh letnikih fakultet, enakovredni. Za 
študente so spremembe pomenile lažjo pot do diplome 
prve stopnje, za univerzitetne profesorje razvrednotenje 
njihovega dela, za slovensko znanost pa težave in nič kaj 
svetlo prihodnost.
Univerzitetni in fakultetni organi so do konca štu­
dijskega leta 1959/60 pripravljali nove učne načrte. Tudi pri 
tem je stroka nasprotovala politiki. Slednja se je zavzemala 
za povsem novo vsebino študijskega dela z več prakse in 
manj teorije (predvsem na tehniških fakultetah), medtem ko 
so prvotni predlogi univerzitetnih organov predvideli le 
malenkostno reformiranje. Pretiranim spremembam so se 
upirali pri študiju gradbeništva in gozdarstva, za medicino 
(brez stomatologije) pa se je že pokazalo, da sprememb ne 
262
bo. Stroka se je sklicevala tudi na to, da je predznanje vpisa­
nih v prvi letnik po novih vpisnih pogojih različno in vsi 
niso sposobni dokončati višjestopenjskega študija v dveh le­
tih. Na skupščinskem odboru za prosveto in kulturo, ki je 
nadzoroval potek reforme visokega šolstva, so zato celo 
razmišljali o dveh vzporednih smereh, eni za maturante 
gimnazij in eni za maturante srednjih strokovnih šol. Ne­
enotnost med političnimi in univerzitetnimi organi se je po­
kazala še pri obravnavanju ozkih teoretičnih predmetov. 
Medtem ko so univerzitetni profesorji trdili, da je teorija po­
trebna, so politiki razmišljali, da bi lahko vsaj del teh pred­
metov preselili na tretjo stopnjo.80
80 ARS, LS LRS, f. 46, Zapisnik 13. seje, 27. 4. 1960, str. 2-8; LS LRS, 
4. sklic, knj. 6, Ljubljana 1960, str. 11-17.
81 Ibidem, str. 13.
82 ARS, IS-Zapisniki, Zapisnik 56. seje, 13. 6. 1960.
Mariborske višje šole so politiki izrabljali za sredstvo 
pritiska na fakultete v Ljubljani. Nekateri njihovi predlo­
gi so močno nasprotovali naravi visokošolskega študija, 
npr. s črtanjem nekaterih teoretičnih predmetov ali s tem, 
da bi se lahko na višje šole vpisovali le ljudje z nekajletno 
prakso (torej da bi to bile le šole za izredni, ne pa tudi za 
redni študij). Tone Kropušek je dejal, da »je ustanovitev 
višjih šol v Mariboru dala konkretne in pozitivne rezultate, ki 
kažejo na to, da bodo te šole pozitivno vplivale na etapni fakul­
tetni študij, na študijske programe, na metode poučevanja, na 
povezavo s prakso itd.«81 Iz tega pa je izhajala ugotovitev, 
da je le tri leta star zakon o Univerzi v Ljubljani zastarel 
in ga bo treba dodobra spremeniti.
Zakonodajno stvari niso izpeljali po načrtih do 
začetka študijskega leta 1960/61, saj so v republiški vladi 
počakali na sprejem novega zveznega zakona in šele nato 
pripravili ustrezen slovenski zakon.82
Zakon o spremembah in dopolnitvah splošnega 
zakona o univerzah so izglasovali 3. junija 1960. Fakulte­
te so postale v razmerju z univerzo bolj samostojne. Krog 
možnih ustanoviteljev so razširili na okraje, občine, to­
varne itd. Uzakonili so stopenjski študij v treh ciklusih in 
organiziranje študija ob delu. Najbolj je resnemu štu­
263
dijskemu delu škodovalo znižanje zahtev za univerzi­
tetne profesorje, saj pogoj ni bil več doktorat, pač pa viso­
ka izobrazba in ustrezne delovne izkušnje. Vpeljali so 
nova naziva predavatelj in višji predavatelj, po rangu iz­
enačena z docenti in izrednimi profesorji.83
83 UL FLRJ, XVI, št. 23, 8. 6. 1960, str. 471-476; SNS, knj. Ill, sv. 2, 
Beograd 1960, str. 368-369.
84 ARS, IS-Zapisniki, Zapisnik 59. seje, 20. 7. 1960; AMSU, Zapisniki, 
knj. 16, glej seje od marca do junija 1960.
85 ARS, CK ZKS III, š. 92, Informacije št. 115, 30. 5. 1960, str. 7.
Zahteve za profesorje so znižali zaradi dveh vzro­
kov. Že omenjeno širjenje visokošolskih ustanov v Jugo­
slaviji v dotedanjih in novih univerzitetnih središčih je 
zahtevalo vedno več novega kadra. Takšnega z ustrezno 
izobrazbo po starih predpisih pa kratkomalo ni bilo. 
Drugi razlog je bil ideološki. Šlo je za poskus, da bi 
povečali število Partiji naklonjenih ljudi v vrstah univer­
zitetnih profesorjev, enem od stebrov opozicije.
Na republiški ravni so bile spremembe najprej zapi­
sane v odločbah o spremembah in dopolnitvah statutov 
fakultet. Slovenska vlada jih je potrdila 20. julija 1960, 
čeprav se z vsemi ni strinjala. Z odločbami je večina fa­
kultet sprejela zahteve po stopenjskem študiju in uvedla 
več študijskih usmeritev.84
Kot dve leti prej so organizirali premišljeno politično 
akcijo. V poročilu okrajnega komiteja ZK Ljubljana iz 
maja 1960 beremo: »Pri sestavi učnih načrtov za reformo štu­
dija na univerzi so prišla do izraza nekatera subjektivna sta­
lišča, ki izvirajo iz konzervativne miselnosti, malomeščanske 
kolegialnosti in oportunizma profesorjev. Slične stvari je bilo 
mogoče pri tem opaziti tudi pri nekaterih zunanjih članih 
fakultetnih svetov. (...) Da bi bil zagotovljen enoten nastop v 
tej akciji, je okrajni komite ZK skupno z univerzitetnim komi­
tejem organiziral široko akcijo. Cilj razgovora s komunisti je ta, 
da bi sveti in fakultetne uprave pripravile vse potrebno za 
uvedbo prve stopnje v novem šolskem letu na večini fakultet.«85
Poleti 1960 so v Mariboru ustanovili še tri višje šole 
(agronomsko, stomatološko, pravno) in v Piranu Višjo po­
morsko šolo. Ustanovitev mariborskih je šolski minister 
264
Vlado Majhen utemeljeval s potrebami gospodarstva in po­
manjkanjem kadrov. Poudaril je, da ni nujno, da imajo enak 
program kot prva stopnja ljubljanskih fakultet, da pa mora 
biti prestop iz višjih šol na drugo stopnjo fakultet nemoten, 
pri čemer bo seveda potreben še kakšen diferencialni izpit.86
Pred začetkom šolskega leta 1959/60 je Vladimir 
Bračič, sekretar komisije za organizacijo višjih šol v Mari­
boru, ocenil perspektive razvoja. Omenil je, da so progra­
mi usklajeni s fakultetnimi v Ljubljani in da bodo imeli di­
plomanti mariborskih višjih šol možnost za nadaljnje 
šolanje v Ljubljani. Preraščanje višjih šol v fakultete je 
Bračič napovedal v treh do petih letih.87 Predavatelji na 
mariborskih višjih šolah so izkoristili podporo gospodar­
stva in slovenske vlade, načrtno zastavili delo in dol­
goročno že trasirali pot drugi slovenski univerzi.88
Slovensko različico novega zakona o univerzah so 
sprejeli pol leta po dopolnitvah zveznega zakona. Tokrat ni 
šlo le za univerzo v Ljubljani, temveč je zakon prvič določal 
položaj vseh visokošolskih organizacij, tudi umetniških 
akademij in višjih šol. Glede nekaterih točk, povezovanja in 
verifikacije visokošolskih ustanov ali potrjevanja statutov, je 
bil zakon zelo ohlapen, kot nalašč za še ne dokončno obliko­
vane višje šole. Zato so imeli pomisleke o zakonu na ljub­
ljanski univerzi. Za višje šole pa je minister za znanost dr. 
Joža Vilfan omenil, da jih sploh niso povprašali za mnenje, 
ker je »težnja višjih šol, da bi bile asimilirane v sistemu višjega 
šolstva in zato ni verjetno, da bi bili od strani višjih šol kakšni ugo­
vori proti konceptu zakona«.89
Predstavniki mariborskih višjih šol so pozdravili za­
kon, ki jim je odprl vrata v sistem visokega šolstva. Spo­
mladi 1961 so skupaj z okrajnim ljudskim odborom Maribor 
predlagali slovenski vladi ustanovitev Združenja visokošol-
86 LS LRS, 4. sklic, knj. 6, Ljubljana 1960, str. 27-29; glej še: UL LRS, 
XVII, št. 23, 27. 7. 1960, str. 243-254; Združenje visokošolskih zavodov v 
Mariboru 1961-1975, Maribor 1975, str. 8-11.
87 Delo, II, št. 226, 19. 8. 1960, str. 5.
88 20 let visokega šolstva, združenega v Univerzo v Mariboru, Maribor 
1979, str. 90-94 in 99-103.
89 ARS, IS-Zapisniki, Zapisnik 66. seje, 25. 11. 1960. 
265
skih zavodov v Mariboru. Zakon o tem je bil sprejet 23. 
maja 1961. Združil je tedanjih pet višjih šol z okoli 3000 štu­
denti, od teh le nekaj nad 800 redno vpisanimi. Ustanovna 
skupščina združenja je bila 9. decembra 1961, že takrat pa je 
bilo jasno, da je to predhodnica druge slovenske univerze/0
Fakultete ljubljanske univerze so medtem pripravile 
nove statute po zakonu o visokem šolstvu. Slovenska vla­
da je 19. julija 1961 pohvalila fakultetne in univerzitetne 
organe za dobro pripravljene statute in takšnih problemov 
kot pred leti ni bilo. Slovenski politiki so nekoliko popusti­
li pri pomenu univerze, saj so jih znanstveniki prepričali, 
da je le nekaj več kot prostovoljno združenje: »Kljub samo­
stojnosti fakultet je dobro obdržati formalno tradicijo, da Univer­
za kot taka nekaj predstavlja in je zato prav, da diplome podpi­
sujeta rektor in dekan.« Na seji izvršnega sveta LRS so brez 
pripomb potrdili statute fakultet in imenovali nove zu­
nanje člane fakultetnih svetov.91
Ker je postala po novem zakonu temelj visokošolske 
organiziranosti fakulteta, je bil statut Univerze potrjen 
šele štiri mesece kasneje, na seji vlade 25. novembra 1961. 
Takrat so imenovali tudi nove zunanje člane univerzi­
tetnega sveta.92 Statute slovenskih višjih šol so potrdili v 
prvih mesecih leta 1962.93
S tem je bila reforma visokega šolstva zaokrožena. 
Čeprav bi razširitev mreže višjih šol in trasiranje poti drugi 
slovenski univerzi lahko imeli za korak naprej, so oblastniki 
pri tem tako popuščali višjim šolam (znižanje zahtev za pe­
dagoški kader, neizdelane določbe o verifikaciji, podcenje­
vanje teoretičnega pouka, preveč posplošena razlaga usta­
noviteljstva), da je to že škodovalo resnemu študijskemu 
delu.
Teza, da je reforma izraz potreb gospodarstva, se je 
začela podirati že leta 1962, ko so prvi diplomanti končali
90 ARS, IS-Zapisniki, Zapisnik 71. seje, 14. 3. 1961, in Zapisnik 73. 
seje, 25. 4. 1961; LS LRS, 4. sklic, knj. 8, Ljubljana 1961, str. 521-523.
91 ARS, IS-Zapisniki, Zapisnik 79. seje, 19. 7. 1961.
92 ARS, IS-Zapisniki, Zapisnik 83. seje, 25. 11. 1961.
93 ARS, IS-Zapisniki, Zapisnik 87. seje, 26. 1. 1962, Zapisnik 88. seje, 
17. 2. 1962, in Zapisnik 94. seje, 23. 4. 1962.
266
prvo stopnjo študija. Rektor dr. Makso Šnuderl je izjavil, 
da bo večina študentov nadaljevala študij in da sta »meta­
lurgija in kemična industrija odgovorili, da sploh ne potre­
bujeta študentov, ki so končali prvo stopnjo«. Gospodarske 
organizacije so se slabo odzvale prošnjam Univerze, naj 
sporočijo potrebe po kadrih.94 Tudi od drugod so javljali, 
da diplomantov prve stopnje na potrebujejo.95 Mnenja 
»terena« so se torej precej razlikovala od izračunov jugo­
slovanske vlade o potrebah po višje kvalificiranih kadrih.
Da visokošolska reforma ni temeljila na željah go­
spodarstva in znanosti, so pokazali tudi rezultati nekaj 
naslednjih let. V rektorjevem poročilu za leto 1964/65 je 
dipl. inž. Albert Struna že nakazal, da bodo na nekaterih 
smereh odpravili prvo stopnjo. Znova se je odprlo »vpra­
šanje odnosov do višjih šol s priznanjem, da so vsekakor potreb­
ne ustanove, toda s posebnimi nalogami, ki niso istovetne s 
fakultetami«. Slišala so se mnenja, da naj bi vse viso­
košolske organizacije, tudi mariborske, povezali v enot­
no slovensko univerzo. Zaostrilo se je stališče do spre­
jemnih izpitov, obravnavanja fakultet kot predvsem 
pedagoških ustanov itd.96
V šestdesetih letih so tudi politiki kritizirali in zatem 
odpravili mnoge »pridobitve« visokošolske reforme. Za 
spremembe so se tokrat zavzemali v Ljubljani, v Maribo­
ru pa so bili proti, ker bi večje zahteve pomenile izločitev 
višjih šol iz visokošolskega sistema, to pa bi lahko zaprlo 
pot k načrtovani univerzi.97
94 Delo, IV, št. 65, 7. 3. 1962, str. 6.
95 Delo, IV, št. 100, 11. 4. 1962, str. 6; Vodopivec-Pivec, O študent­
skem organiziranju, str. 178-179.
96 Rektorjevo poročilo, 1964-1965, str. I-XII.
97 Grafenauer, Življenje univerze, str. 155-157; Univerza v Ljubljani 
ob tridesetletnici osvoboditve 1945-1975, Ljubljana 1975, str. 65-66 in 70; 
20 let visokega šolstva, združenega v Univerzo v Mariboru, Maribor 1979, 
str. 92-94 in 101-103.
267
REVIJA 57
Ukinjeno Besedo je kmalu zamenjala Revija 57.98 
Razlika med njima je bila v sestavi uredništva, saj sta po­
stala urednika Veno Taufer in Vital Klabus, medtem ko 
Ciril Zlobec in Janko Kos na zahtevo univerzitetnega od­
bora Zveze študentov Jugoslavije v Ljubljani nista smela 
biti člana uredništva.
Zaradi izkušnje z Besedo so v CK ZKS budno sprem­
ljali vse poteze uredništva nove revije. Že prva številka je 
prišla na dnevni red seje izvršnega komiteja CK ZKS kot 
točka: Revija 1957 oz. Nova Beseda. Na seji 20. septembra 
1957 so po razpravi sklenili, da »proti reviji ni treba nasto­
piti z administrativnimi ukrepi, pač pa je potrebno več delati s 
komunisti, ki vodijo oz. sodelujejo v reviji, da se v politični bor­
bi znotraj sodelavcev revije same razčistijo posamezna vpra­
šanja«. Ža naslednjo številko naj bi napisali nekaj član­
kov, »da bi se stvari postavilo na pravo mesto«.99
Ta dokaj zmerni ton se je začel kmalu spreminjati, 
deloma zaradi člankov iz revije, deloma zaradi širšega 
dogajanja. Že v prvem zvezku revije je bil objavljen čla­
nek Tarasa Kermaunerja Razmišljanje o upornih genera­
cijah in povojnem rodu. Avtor je trdil, da se je predvojna 
revolucionarna generacija (v petdesetih letih je to že bila 
»srednja« generacija) izgubila v lagodnem življenju, da 
generacij več ne ločujejo nazori, temveč interesi. Nosilec 
borbenosti je sedaj »mlada« generacija, ki mora voditi boj 
za kulturni razvoj. Pri tem pa mora paziti, da ne bi pono­
vila napake predhodne generacije (ki je bila pred vojno
98 Več v: Režek, O Reviji 57.
99 ARS, CK ZKS III, š. 7, Zapisnik seje izvršnega komiteja CK ZKS, 20. 
9. 1957, str. 11.
268
revolucionarna, po vojni pa se ni več borila za svoje pred­
vojne cilje) in začela med ljudmi, razredi, sloji in genera­
cijami graditi meje, namesto da bi jih podirala.100
100 Revija 57, I, 1957, št. 1-2, str. 6-20.
101 ARS, CK ZKS III, š. 76, Zapisnik seje ideološke komisije CK ZKS, 
26. 9. 1957, str. 9-10.
102 ARS, DE II, LMS, f.78, VI. kongres LMS, 13.-14. 9. 1957, Celje, 
diskusija: Vlado Kavčič.
Stališče oblasti do Revije 57 se je spreminjalo sklad­
no s politiko do intelektualcev. Napisane ali zgolj iz­
rečene kritike aktualnih političnih in kulturnih dogodkov 
(trboveljskega štrajka, priprav na kongres ZKJ, ukinitve 
gledališč) so partijski veljaki občutili kot krhanje lastnega 
monopola. Na eni strani so posameznikom zaradi lojal­
nega odnosa do oblasti zbrisali črno piko, po drugi strani 
pa je ZK zaostrila odnos do manjšega kroga inteligence. 
Z diferenciacijo med intelektualci je skušala oblast ločiti 
najbolj kritičen del inteligence od širšega zaledja.
Vpliv mlade kritične inteligence na vso mlado gene­
racijo bi morala zmanjševati Mlada pota, ki so imela 
nekajkrat višjo naklado kot Beseda ali Revija 57. Ker pa 
temu ni bila kos že v letih, ko je izhajala Beseda, so iskali 
ideologi še druge poti. Boris Ziherl je 26. septembra 1957 
predlagal, da bi morali Revijo 57 zavzeti z novimi ljudmi, 
ki naj jih pošlje mladina: »Gre za to, da se začne boj znotraj. 
Tako bo postala brez osnove njihova glavna teorija generacij. 
(...) V tistem trenutku, ko bo padla po njih mladina sama, bo 
takoj konec problema dveh generacij. Ta boj bo potem na istem 
nivoju.« Ziherl je pri tem računal na Ljudsko mladino Slo­
venije, ki je imela dva tedna prej kongres v Celju. Tam je 
dobil občutek, da je njegov predlog realen.101
Na VI. kongresu Ljudske mladine Slovenije 13. in 14. 
septembra 1957 je o prvi številki Revije 57 spregovoril 
Vladimir Kavčič. Ni v celoti soglašal s Kermaunerjevim 
člankom o generacijah, je pa našel zanj kritične in pohval­
ne pripombe. Dejal je, da ima krog Revije 57 svoje pogle­
de, s katerimi se ali pa se ne strinja(jo), in da je treba v ne­
prestanem boju in kritikah doseči skupen jezik ali 
diferenciacijo, nikomur pa se ne smejo »zamašiti« usta.102
269
Poskusi, da bi zavzeli Revijo 57 s člani uredništva iz 
vrst univerzitetnega komiteja ZK, so bili zaman. Komite 
razen očitkov in dolgoveznih razpravljanj ni bil sposoben 
ponuditi česa boljšega, bolj svežega in za mlajšo genera­
cijo zanimivejšega. Vodstvi Zveze študentov in univerzi­
tetnega komiteja sta delovali dokaj nesamostojno, saj sta 
sklepe zavestno podrejali višjim partijskim organom in 
za lastne predloge iskali soglasje partijskih ideologov.103
103 Režek, O Reviji 57, str. 16.
Že naslednji zvezek Revije 57, št. 3-4, je pokazal ne­
uspešnost te taktike. Pučnikov članek Družba in država, 
ostra kritika ukinitve kranjskega gledališča na uvodni 
strani in drugi kritični toni so bili še korak naprej v opo­
zicijski drži. Ce so bile misli v Besedi še skrite v podtone, 
so predvsem članki Jožeta Pučnika neposredno kritizirali 
nekatere pojave v družbi in so bili razumljivi tudi manj 
zahtevnim bralcem. Revija 57 si je v javnosti, zlasti med 
študentsko mladino, kmalu pridobila velik ugled.
Prva daljša razprava o idejnih problemih v zvezi z 
Revijo 57 se je razvila na seji ideološke komisije CK ZKS 
26. novembra 1957 ob vprašanju o ideološkem vplivanju 
na mlado inteligenco. Član ČK Ljudske mladine Slo­
venije Vinko Trček je v uvodnem referatu naštel negativ­
ne rezultate ankete o zanimanju mladine za družbene 
probleme. Podatki so bili za ideologe porazni. Mladino 
so bolj zanimali njeno življenje, odnos med spoloma, film 
in šport kot pa deklarirana politična problematika. 
Zunanjepolitični problemi so bili statistično po zani­
manju mladine na 9. mestu, notranjepolitični na 15. in 
najvišji ideal oblastnikov, marksistična filozofija, šele na 
25. mestu. Med vzroki za tako stanje je Trček omenil 
Revijo 57, ki »je v nečem značilna za slabosti zavestnih sil pri 
delu na univerzi«. Pri delu revije se je angažirala »ma­
lomeščanska« in »katoliška« inteligenca, v literarnem 
krožku na slavistiki pa so večkrat kritizirali marksistična 
izhodišča. Trček je sicer dodal, da gre za »otroško bolezen 
idejnega zorenja« in bi bilo treba mladi generaciji po­
magati, da »svoj boj izbojuje na naših pozicijah«d04
270
Iz Trčkovega referata je razvidno, da je Revija 57 
močno vplivala na študentsko mladino na Filozofski fa­
kulteti, ni pa imela podpore pri vodstvih mladinskih po­
litičnih organizacij. CK Ljudske mladine Slovenije in uni­
verzitetni odbor Zveze študentov Jugoslavije v Ljubljani 
sta še vedno zagovarjala idejno pomoč mladi generaciji 
in mentorstvo starejše generacije. To se je prva leta po 
vojni poznalo v predhodnici Besede Mladinski reviji, v 
drugi polovici petdesetih let pa v Mladih potih, ki so 
imela vso podporo mladinskega političnega vodstva.
Za Trčkom so spregovorili Boris Ziherl in drugi par­
tijski ideologi. Revije 57 še niso načelno odklonili, v raz­
pravi pa so se čutile dileme srede petdesetih let, ko se je 
kulturna politika nagibala od zahtev po idejnosti do po­
puščanja zabavnim oblikam kulture in zahodnim vpli­
vom. Sodelavce Revije 57 so ocenili za tisti del mlade ge­
neracije, ki se še ni znašel v družbi, ki ga begajo in ki 
nekritično ocenjuje dosežke zahodne družbe. V nasprotju 
s tem so pohvalili krog Mladih potov, ki je bil po mnenju 
partijskih ideologov že ustrezno svetovnonazorsko na­
ravnan.105
Posebno nevarna se je Ziherlu zdela prevlada kroga 
Revije 57 na humanističnih in družboslovnih smereh na 
univerzi. Če bi se na humanistiko vpisalo več »pravilno« 
usmerjenih študentov, bi lahko mladina sama vodila boj 
proti stališčem Revije 57. Ziherl je nakazal, kako naj bi 
zmanjšali vpliv revije, toda načrt ni bil nikoli uresničen, 
ne v zvezi z Revijo 57, ne s katero drugo revijo mlade ge­
neracije: »Z administrativnimi ukrepi ne bomo ničesar do­
segli, kvečjemu jih bomo še bolj strnili. Uspeh lahko dosežemo 
samo tako, da aktiviziramo vse, kar je v mladini zdravega, da 
pokažemo, kako je vse to gnilo, da v bistvu ničesar ne pomeni. 
Zelo važno je, Če mladina sama iz svojih organizacij prispeva k 
temu. «106
104 ARS, CK ZKS III, š. 76, Zapisnik seje ideološke komisije CK ZKS, 
26. 11. 1957, str. 1-12.
105 Ibidem, str. 12-25.
106 Ibidem, str. 28-31.
271
Revija 57 ni bila edini ideološki nasprotnik oblasti, 
toda pri drugih so oblasti s celicami političnih organizacij 
(ZK, SZDL, sindikati) in sistemom družbenega uprav­
ljanja vsaj lahko posegle v dogajanja. Za Revijo 57 to ni 
veljalo, saj je po mnenju oblastnikov Janez Vrhunc, pred­
stavnik izdajatelja, univerzitetnega odbora Zveze štu­
dentov Jugoslavije v Ljubljani, v uredništvu preslabo blo­
kiral neustrezno dejavnost. Poleg tega so članki Jožeta 
Pučnika premaknili ost kritike z idejnega monopola Par­
tije na ves družbeni in državni sistem. Take poudarke 
zasledimo še pri nekaterih drugih sodelavcih Revije 57. 
Deklarirani partijski kolektivizem je zamenjalo raz­
mišljanje o posamezniku, njegovi sposobnosti, vlogi, po­
menu in možnosti, da spreminja svet, ne pa o posamez­
niku, ki je podrejen družbi. Krog Revije 57 je začel v 
bistvu razvijati idejni sistem, ki je bil v popolnem na­
sprotju s programom ZKJ, sprejetim na VII. kongresu 
ZKJ aprila 1958 v Ljubljani.
Kako oblast zgublja potrpljenje z Revijo 57 se je po­
kazalo ob koncu prvega letnika. Februarja 1958 je univer­
zitetni komite ZK odstavil Janeza Vrhunca zaradi presla­
bega cenzorstva, marca 1958 pa so na njegovo mesto 
postavili Rada Jana, sekretarja osnovne organizacije ZK 
na Filozofski fakulteti. Vrhunca so zaradi suma, da je bil 
v preveč prijateljskih odnosih z revijaši, in dilasovskih 
tendenc 7. aprila 1958 izključili iz ZK.107
Na ukinitev revije je poleg osnovnega ideološkega 
vzroka vplivalo to, da si je ZK v letih 1958 in 1959 na vse 
načine prizadevala zagotoviti marksistični ideologiji pri­
mat tudi v humanistiki. Hotela je izločiti tiste idejne na­
sprotnike, ki so imeli prevelik vpliv na mlado humani­
stično inteligenco. Ofenziva zaradi lastne idejne in 
znanstvene šibkosti ni mogla uspeti, če ni posegla po 
drugačnih sredstvih. Slo je za odkrit boj Partije (ne par­
tijske ali marksistične inteligence!) proti »nemarksi- 
stičnim« mislecem in njihovemu položaju v kulturi.
107 Režek, O Reviji 57, str. 24-25.
272
Prvič so možnost da bodo Revijo 57 ukinili, nakazali 
septembra 1958. Sklad za pospeševanje založništva pri 
svetu za kulturo in prosveto LRS je predlagal, da bi tej in 
še nekaj revijam vzeli subvencijo. UO sklada, v njegovem 
imenu je bil predlagatelj Mitja Mejak, je to upravičeval 
predvsem s težavnim finančnim položajem sklada. Svet 
za kulturo in prosveto LRS je Mejakov predlog po burni 
razpravi zavrnil, sprejel pa je predlog Borisa Kocijančiča, 
da Revijo 57 subvencionirajo do konca leta, da pa bodo 
morali vzeti »kriterije, ki so vodili komisijo, ki je dala predlog 
za ukinitev, resno v premislek tako revija kot Zveza študentov« 
in da Revija 57 »za v bodoče leto ne more računati več s sub­
vencijo, Če bi te ideje, o katerih revija razpravlja, prišle v preve­
lik razkorak z našo kulturno politiko«}06
Tudi v razpravi na skupni seji CK Ljudske mladine 
Slovenije in univerzitetnega odbora Zveze študentov v 
Ljubljani 4. oktobra 1958 so ugotovili, da Revija 57 ne išče 
problemov na pravi strani. Namesto z najbolj aktualnim 
problemom študentske generacije, novim načinom študija 
na univerzi, Revija 57 kot glasilo Zveze študentov ljubljan­
ske univerze »prerašča univerzo z obravnavanjem aktualne pro­
blematike«. Vodstvi mladinskih organizacij je motilo, da Re­
vija 57 ne objavlja člankov o visokošolski reformi oz. ne 
podpira zahtev kulturne politike.109 Vodstvo univerzitetne­
ga odbora Zveze študentov je razpravljalo o Reviji 57, ko so 
že pripravljali njeno likvidacijo. Na to pa Zveza študentov 
Jugoslavije, izdajatelj revije, ni imela vpliva. Pravzaprav 
univerzitetni odbor zveze v Ljubljani ni imel dosti skupne­
ga niti z ustanovitvijo niti z izhajanjem niti z ukinitvijo re­
vije, katere izdajatelj je uradno bil. Bolj ali manj poslušno je 
izvajal politične smernice, ki so jih oblikovali drugje.
108 Režek, O Reviji 57, str. 27-31.
109 ARS, DE II, LMS, f. 83, Zapisnik seje predsedstva CK LMS in uni­
verzitetnega odbora ZŠJ, 4. 10. 1958.
Se istega meseca, kot je bila omenjena seja univerzitet­
nega odbora Zveze študentov, torej oktobra 1958, je začela 
oblast akcijo proti Reviji 57. Povod je bila št. 5-6 drugega 
letnika, v kateri je bilo objavljenih več ostrih kritik družbe.
273
Začelo se je že z uvodnikom uredništva, ki je govoril o seji 
sveta za kulturo in prosveto LRS in predlogih, da bi Reviji 
57 ukinili subvencijo. Ocena romana Miška Kranjca Mace­
sni nad dolino izpod peresa Marjana Krambergerja je bila 
posredno kritika (soc)realizma, izrečena na primeru 
Kranjca, ki mu mlajša literarna generacija ni mogla odpu­
stiti uničujočih kritik njenih prvih poskusov. Na koncu sta 
bili objavljeni že omenjeni kritiki ob obletnici ukinitve 
kranjskega Prešernovega gledališča in odločitve založb, da 
zaradi »idejnih stališč« ne bodo tiskale pesniške zbirke Da­
neta Zajca.
V tej številki naj bi izšel tudi članek Jožeta Pučnika z 
naslovom Naša družbena stvarnost in naše iluzije. Avtor 
je v njem razvijal teze iz svojih prejšnjih člankov o dvojno­
sti v družbi, torej o abstraktnih načelih v nasprotju z dejan­
skim stanjem. Toda Rado Jan se je za vodilne slovenske 
komuniste bolj izkazal kot pred njim Janez Vrhunc; iz vse­
bine je izločil sporni Pučnikov članek, še preden so poslali 
revijo v tiskarno. To je storil potem, ko mu je Boris Ziherl v 
pogovoru svetoval, naj uporabi pravico veta, ki jo ima kot 
predstavnik izdajatelja v uredniškem odboru.111
110 ARS, CK ZKS III, š. 12, Revija 57, št. 5-6.
111 ARS, RK SZDLS, š. 27, 6. 11. 1958, str. 47-48.
112 A DSf? Korespondenca 1958/11, Dopis uredništva Revije 57, 2. 11. 
1958; Režek, O Reviji 57, str. 37-38.
Obračun z Revijo 57 se je začel oktobra 1958, ko je 
notranja uprava predlagala okrožnemu javnemu tožilcu 
zaplembo št. 5-6. Dne 31. oktobra 1958 so v Kočevju v 
tiskarni zaplenili številko, ki je bila pripravljena za natis. 
Istega dne so aretirali Jožeta Pučnika. Poleg njega so za­
slišali nekaj članov uredniškega odbora in jim grozili s 
sodnim postopkom, pri odgovornem uredniku Vitalu 
Klabusu pa je tajništvo za notranje zadeve v Ljubljani 
opravilo preiskavo in zaplenilo arhiv Revije 57. Urednika 
Taufer in Klabus sta poslala pritožbo tajništvu za no­
tranje zadeve in okrajnemu odboru SZDL Ljubljana, češ 
da so bili že ukrepi proti Besedi zgrešeni in da bi morali 
za reševanje konfliktov iskati druge, ne administrativne 
ukrepe državnega aparata.112
274
Urednikoma je Janez Vipotnik predlagal, naj umak­
neta sporna članka. Ker tega nista storila, je okrožno so­
dišče v Ljubljani ugodilo zahtevi javnega tožilca in potr­
dilo zaplembo Revije 57.113
113 ARS, RK SZDLS, š. 27, Seja predsedstva SZDLS, 6. 11. 1958, str. 
40-42.
114 Ibidem, str. 40-56.
Kaj bo z revijo, je razpravljalo predsedstvo SZDLS 6. 
novembra 1958. Vipotnik je poročal o pogovoru s Tau­
ferjem in Klabusom in o »čudnih« stališčih mlade genera­
cije ter se zavzel za politično akcijo proti Reviji 57. Člani 
predsedstva so predlagali, da bi reviji odvzeli subvencijo, 
in to s podobno argumentacijo, ki smo jo spoznali že pri 
ukinjanju profesionalnih gledališč: delavci od plač iz­
ločajo denar za takšne revije, od njih pa nimajo ničesar. 
Ziherl je za krog Revije 57 izrekel prav tako obtožbo kot 
svojčas za Besedo, da je »dilasovska«, torej da zagovarja 
tezo, naj se kultura in druga družbena področja vredno­
tijo z njim lastnimi kriteriji, ne pa politično, in da se mo­
rajo objavljati vsa stališča. Dodal je, da je bil univerzitetni 
odbor Zveze Študentov v Ljubljani kot izdajatelj precej 
nesamostojen in je preveč popuščal redakciji revije. Za 
usode ljudi so bili pomembni še očitki, kako da so lahko 
sodelavci Revije 57 asistentje na univerzi (to je letelo na 
asistente oddelka za filozofijo Filozofske fakultete Veljka 
Rusa, Tarasa Kermaunerja in Jožeta Pučnika, op. p.). Uki­
nitve Revije 57 še niso potrdili, rekli pa so, da bodo sub­
vencijo zamrznili do konca leta. Večina, izjema je bil 
Josip Vidmar, se je nagibala k ukinitvi revije, tudi z argu­
mentom, da vendarle obstaja še ena mladinska revija, 
Mlada pota.114
Kako se bo zaostrilo stališče do Revije 57, je ZKS 
nakazala na IX. plenumu 5. decembra 1958. Prva točka 
dnevnega reda so bili idejnopolitični problemi v ZKS. 
Uvodničar Boris Ziherl je naštel idejne nasprotnike, kato­
liško inteligenco in krog Revije 57, brez omembe imena 
pa tudi Oder 57. Sklicujoč se na Program ZKJ, je napove­
dal »boj proti malomeščanskemu anarho-individualizmu in 
275
buržoaznim idejnim vplivom nasploh« ter dejal, da bo imel 
pri tem veliko vlogo Inštitut za sociologijo. Ziherlov refe­
rat je bil shematski in površen, ni pa puščal dvoma, 
komu so opozorila namenjena. To so bili v prvi vrsti 
Edvard Kocbek, revija Cirilmetodijskega društva Nova 
pot, Revija 57 in Oder 57.115
Podrobneje je o Reviji 57 vnovič govoril Janez Vipot­
nik. Rekel je, da se za visokoletečimi besedami »resnično 
skriva dejanska zmedenost in revščina«, greh sodelavcev re­
vije pa je, da skušajo ob zadnjih dogodkih »obravnavati 
družbene probleme iz pozicij nerazredno orientiranih intelek­
tualcev«. Problem Revije 57 je povezal z »neustreznim« si­
stemom vzgoje na univerzi, ki ga je treba spremeniti. Re­
vija je bila po Vipotnikovem mnenju preveč »asistentska« 
in premalo »študentska«, njen krog pa je poleg ideo­
loških naredil veliko političnih napak: »Skupina okrog re­
vije ima nedvomno negativen odnos do naše družbene stvarno­
sti. Skupina je prirejala svoje izrazito literarne večere in jim 
skušala dajati tudi svoje politično obeležje. Zanimivo je, da je 
hotela skupina po trboveljskem štrajku tamkaj imeti svoj lite­
rarni večer, kjer so se hoteli na politični način solidarizirati s 
pojavi v Trbovljah. (...) Skušali so vplivati tudi na četrtkove li­
terarne večere, povezani so z Odrom 57 in s posameznimi sta­
rejšimi kulturnimi delavci.« Pri naštevanju glavnih napak 
revije je bil Vipotnik površen, vse skupaj pa je sodilo k 
dokazovanju (ki ga je začel Ziherl na seji predsedstva 
SZDLS 6. novembra 1958), da revija nima zaledja in bral­
cev med mlado generacijo. S tem je povezal problem 
mlade marksistične inteligence in napovedal, da bo treba 
krog Revije 57 na Univerzi z ustrezno kadrovsko politiko 
zamenjati z drugimi ljudmi.116
Naslednjega dne, 6. decembra 1958, so o Reviji 57 
govorili še na letni konferenci univerzitetnega komiteja 
ZK. Kritiko je začel Rado Jan, svoje pa je dodal gost na 
konferenci Janez Vipotnik. Jan je poudaril, da potrebujejo
1 ,5 ARS, CK ZKS III, š. 7, Stenografski zapisnik IX. plenarne seje CK 
ZKS, 5. 12. 1958, str. 1-13.
116 Ibidem, str. 32-38.
276
novo glasilo, zato da bi »animirali vsak dan sproti 1000 gla­
vo množico študentov ljubljanske univerze z ideali, za katere se 
borimo in jih seznanjali s problemi, ki se postavljajo na pot, in s 
tem dokazali, da je teorija o generacijah, ki jo postavljajo pri­
padniki določenega kroga, da je ta teorija lažna«. Vipotnik pa 
je opozoril, da so zaradi nepremišljene kadrovske poli­
tike postali asistentje na univerzi »napačni« ljudje.117
117 Režek, O Reviji 57, str. 48-49.
1,8 ARS, CK ZKS lil, š. 76, Zapisnik sestanka, 30. 12. 1958; Režek, O 
Reviji 57, str. 49-50.
Boris Ziherl je decembra 1958 še nekajkrat javno spre­
govoril o Reviji 57. Na posvetu v organizaciji ideološke 
komisije CK ZKS 30. decembra 1958 je poleg obtožb na 
kratko razložil program »preoblikovanja« inteligence iz 
pretežno »klasične« v pretežno tehnično in zamenjave ob­
stoječe humanistične inteligence. To le potrjuje že ome­
njeno tezo, da je bil konec Revije 57 povezan z odnosom 
oblasti do inteligence na splošno. Ob bok Reviji 57 je Ziherl 
postavil Novo pot, s tem da je prvo razglasil za »dila- 
sovsko-liberalno«, drugo pa za »krščansko personali­
stično«. Kritiziral je »abstraktni humanizem«, ki je bil po 
njegovem mnenju le krinka antihumanizma in anarhizma. 
Dodal je, da je v Sloveniji preveč klasičnih srednjih šol (tj. 
gimnazij) in premalo strokovnih in da je treba stremeti k 
spodbujanju tehnične inteligence, humanistične pa je bilo 
po njegovem mnenju v Sloveniji preveč. Ta je zasedala me­
sta na »humanitarnih ustanovah«, kjer se kadri »oblikujejo 
neodvisno od potreb našega družbenega življenja, rezultat pa je 
demoralizacija, iskanje prostorčka pod soncem navadno tukaj v 
Ljubljani, okrog raznih kulturnih zatišij«. Na univerzo bi mo­
rali pripeljati čim več marksistične inteligence.118
Vse te kritike so dejansko pomenile potrditev pred­
loga o ukinitvi Revije 57, o katerem so razpravljali mesec 
prej na seji predsedstva SZDLS.
Dogodki ob Reviji 57 so zelo odmevali v pogovorih 
na cesti in za zaprtimi vrati, ne pa tudi v javnih občilih. 
Sodelavec revije Miklavž Prosenc je poslal uredništvu 
slovenske izdaje Komunista odprto pismo z odgovorom 
277
na Ziherlove in Vipotnikove obtožbe na IX. plenumu. V 
duhu spornih člankov iz revije je opisal dva obraza zako­
nitosti, prvega, intimno, na družbeno dolžnost vezano 
pravico, in drugega, birokratsko, samo sebi zadostno 
oblast. Namignil je, da sta Ziherl in Vipotnikov prispe­
vek poskus, da bi upravičili lov na čarovnice, ki ga izvaja 
notranja uprava.119 Prosenčevega pisma niso objavili.
O usodi Revije 57 in njenih sodelavcev so od konca 
leta 1958 odločali v drugih državnih organih in ne v ti­
stih, ki so bili odgovorni za kulturno področje. Obtožnica 
je poleg Jožeta Pučnika bremenila Jožeta Močnika, v 
preiskovalnem postopku pa so bili še nekateri člani ured­
ništva, katerih »obtožba je odvisna od zadržanja v samem 
teku preiskave«. Obtožnica ni omenjala Revije 57 ali nje­
nega idejnega pogleda, temveč je govorila o organizi­
ranju ilegalne protidržavne organizacije in združevanju 
»zoper ljudstvo in državo«.121
S potekom preiskave je slovenski partijski vrh 22. ja­
nuarja 1959 seznanil Mitja Ribičič. Sklep, da je treba »po 
partijski liniji zaostriti vprašanje prodora malomeščanske mi­
selnosti v sodni aparat in pravne kadre«,122 namiguje na to, 
da so imeli nekateri pravniki pripombe na vodenje po­
stopka. Pritiski notranje uprave niso zlomili večine re- 
vijašev, posebej samozavesten pa je bil po poročilu upra­
ve državne varnosti Veljko Rus. Skupaj s Pučnikom je bil 
tudi izključen iz ZK. Precej pozornosti je notranja uprava 
v poročilu namenila težnji revijašev, da bi ustanovili 
lastno Založbo 1551, in predlogom, da bi razširili ured­
niški odbor z »negativnimi elementi«, kot sta bila Lojze 
Kovačič in Janko Kos.123
1,9 ARS, CK ZKS III, š. 68, Informacije, št. 34, 10. 1. 1959, str. 1.
120 ARS, RK SZDLS, š. 28, Seja predsedstva SZDLS, 29. 1. 1959, str. 
49-51. Zaslišani so bili še: Veljko Rus, janko Kos, Primož Kozak, Taras Ker­
mauner, Vital Klabus in Veno Taufer (ARS, CK ZKS III, š. 12, Naši nadaljnji 
ukrepi in rezultati preiskave proti skupini »Revije 57«).
121 Režek, O Reviji 57, str. 38-42.
122 ARS, CK ZKS III, š. 8, Zapisnik seje izvršni komite CK ZKS, 22. 1. 
1959, str. 22.
123 ARS, CK ZKS III, š.12, Naši nadaljnji ukrepi in rezultati preiskave 
proti skupini »Revije 57«, 13.11.1958.
278
Javno tožilstvo v Ljubljani je v začetku marca 1959 
vložilo obtožnico pri okrožnem sodišču, sodna obravna­
va proti Jožetu Pučniku in Jožetu Močniku pa je bila 30. 
marca. Pučnika so obsodili na devet let strogega zapora. 
Sodni proces so spremljale politične strukture. Okrajni 
komite ZK Ljubljana je poročal, da so med obravnavo in 
po njej nekateri sodelavci Revije 57, tudi člani ZK, blatili 
preiskovalne organe in sodni postopek, po procesu pa 
Pučniku čestitali zaradi dobrega zadržanja. Okrajni ko­
mite je obljubil, da jih bodo partijsko kaznovali. Sredi 
aprila 1959 so zato iz ZK izključili Primoža Kozaka, Bre­
do Vrhove, Marijo Pegan in Jožeta Hudečka.124
Afera z Revijo 57 je bila končana, ne pa pozabljena. 
Ideologi so jo še nekajkrat omenili in poudarili, da so rav­
nali prav. Ziherl je o tem poročal 8. junija 1959 v Beo­
gradu na seji zvezne ideološke komisije in označil krog 
Revije 57 za »skupino z določeno sovražno politično plat­
formo«)25 Literarni večer sodelavcev ukinjene revije apri­
la 1960 v Tolminu pa so partijske strukture ocenile za po­
skus oživljanja revije.126
Ukinitev Revije 57, sodni proces proti Jožetu Puč­
niku in politične kritike sodelavcev revije so se časovno 
skladali z drugimi akcijami kulturne politike, naperjeni­
mi proti »klasični« inteligenci. Zato Revija 57 ni tako hi­
tro dobila naslednice, kot je sama nasledila Besedo, saj so 
začele Perspektive izhajati šele čez dobro leto in pol. 
Medtem je visokošolska reforma izpolnila precej zahtev 
političnih struktur in ustanovili so Inštitut za sociologijo, 
kjer naj bi se rekrutirala marksistična družboslovna inte­
ligenca.
Revija 57 je v letu in pol obstoja izhajala v še skrom­
nejšem obsegu kot pred njo Beseda. Kljub številnim 
prošnjam na naslov sveta za kulturo in prosveto LRS in 
sklada za pospeševanje založništva ji niso povišali začet-
124 ARS, CK ZKS III, š. 68, Informacije, št. 49, 11. 3. 1959, str. 6, št. 57, 
9. 4. 1959, str. 10, in št. 59, 18. 4. 1959, str. 4; Lorenci, Jože Pučnik, str. 
68-74.
125 ARS, CK ZKS III, š. 77, Neke pojave medu književnicima, str. 3.
126 ARS, CK ZKS III, š. 92, Informacije, št. 114, 22. 4. 1960, str. 2.
279
ne postavke. Avtorski honorarji so bili na spodnji meji 
predpisanega.127
Po zasnovi in v ostrini kritike je bila Revija 57 svež 
pojav v slovenskem kulturnem prostoru. Šla je korak dlje 
od drugih ukinjenih revij mlajše generacije (Svit, Bori, Be­
seda), saj se kritika ni več omejevala na kulturo in kultur­
no politiko. Predvsem Jože Pučnik je v člankih kritiziral 
državo in družbo, ne pa le njenega dela, tj. duhovne nad­
gradnje. Kritike so sicer še pristajale na socialistični kon­
cept, vendar so ga sodelavci Revije 57 razumeli precej 
drugače kot oblastna struktura in se je moč vprašati, ali 
so sploh govorili o isti stvari.
127 ARS, SPK LRS, f. 40, dok. 4/6-57, 4/105-57, 4/116-57, 4/143-57 
in 4/204-57.
280
ne postavke. Avtorski honorarji so bili na spodnji meji 
predpisanega.127
Po zasnovi in v ostrini kritike je bila^ Revija 57 svež 
pojav v slovenskem kulturnem prostoru. Šla je korak dlje 
od drugih ukinjenih revij mlajše generacije (Svit, Bori, Be­
seda), saj se kritika ni več omejevala na kulturo in kultur­
no politiko. Predvsem Jože Pučnik je v člankih kritiziral 
državo in družbo, ne pa le njenega dela, tj. duhovne nad­
gradnje. Kritike so sicer še pristajale na socialistični kon­
cept, vendar so ga sodelavci Revije 57 razumeli precej 
drugače kot oblastna struktura in se je moč vprašati, ali 
so sploh govorili o isti stvari.
127 ARS, SPK LRS, f. 40, dok. 4/6-57, 4/105-57, 4/116-57, 4/143-57 
in 4/204-57.
280
AFERA SLODNJAK
Do literarnega zgodovinarja Antona Slodnjaka so 
bili komunistični ideologi skeptični že od njegove kritike 
4. dela Zgodovine slovenskega slovstva dr. Franceta Ki­
driča v Sodobnosti leta 1936. Od takrat so zagovarjanje 
drugačnih tez od tistih, na katere so pristajali marksisti in 
so izhajale iz dognanj znanstvenikov iz predvojnega libe­
ralnega tabora Franceta Kidriča in Ivana Prijatelja, šteli 
za polemiziranje z marksizmom.
To je nekaj mesecev pred izidom sporne Slodnjakove 
knjige dovolj natančno orisal Boris Ziherl v članku O vlo­
gi svetovnega nazora v znanosti in umetnosti: »Mnogo je 
k temu prispevala literarna zgodovina, kjer smo tudi med pred- 
marksističnimi zgodovinarji imeli dokaj napredno misleče lju­
di, pristaše pozitivističnega nazora, kot sta bila profesorja Ivan 
Prijatelj in France Kidrič. Kot pozitivista sta literarno zgodovi­
no zmeraj povezovala z drugimi področji družbenega življenja 
našega ljudstva. Tako sta nam tudi za novejšo zgodovino zbra­
la ogromno gradiva, ki je danes za slehernega marksističnega 
raziskovalca zelo dragoceno in na katerega se v svojem delu 
precej naslanja tudi tov. Kardelj.«1™
Slodnjak je sodil v drugo skupino znanstvenikov, 
med tiste, za katere je Ziherl sodil, da imajo »konserva­
tivni« svetovni nazor in zaradi tega »ne morejo nuditi 
dragocenih izsledkov«.129 Že pred izidom sporne knjige so 
Slodnjaka pogosto omenjali ob naštevanju ideoloških na­
sprotnikov marksistične misli. Za njegov članek o moder­
ni v aprilski številki Socialistične misli leta 1955 je Boris 
Kraigher dejal, da z objavo takih člankov revija izgublja
12a Sodobna pedagogika, IX, 1958, št. 8, str. 221.
129 Ibidem.
281
delavski značaj in da ni prav, da Slodnjak in podobni po­
stajajo ideologi Socialistične misli.130 Slodnjak od takrat 
v tej reviji in njeni naslednici Sodobni poti ni mogel več 
sodelovati.
130 ARS, RK SZDLS, š. 26, Seja predsedstva SZDLS, 8. 9. 1955, str. 
43-44.
131 ARS, RK SZDLS, f. 50, Zapisnik skupne seje komisije za tisk in ko­
misije za ideološka vprašanja pri predsedstvu SZDLS, 21. 3. 1956, str. 25; 
glej še: ARS, CK ZKS III, š. 77, Nekateri problemi založništva, str. 4.
132 ARS, CK ZKS III, š. 76, Nekaj podatkov o razvoju političnih proble­
mov na kulturnem področju v Sloveniji, str. 9.
Leto kasneje je založba Lipa ponatisnila njegov ro­
man o Prešernu Neiztrohnjeno srce. Prvič je bil izšel leta 
1938, dve leti po kritiki Kidričevega dela, in v njem je 
Slodnjak Prešernov čas in vlogo predstavil drugače kot 
France Kidrič. Zaradi ponatisa je dobila Lipa črno piko, 
Franc Kimovec pa je ob tem izjavil, da sumi, »če bi jo hote­
la izdati katerakoli druga založba«, in da bodo dobili ljudje 
ob branju tega dela slabo sliko o Prešernu.131
Uredniki založb so sicer vedeli, da tiskanje Slodnja- 
kovih del ni najbolj priporočljivo. Zato je Slodnjak mar­
sikaj objavil v tujini, ideologi pa so to pozorno prebirali.
V njegovem predgovoru k angleški izdaji Prešerno­
vih poezij, izšle so v Oxfordu leta 1954, je ideološka ko­
misija CK ZKS odkrila previdno tendenco apolitičnosti: 
»Pred prvo svetovno vojno omenja vse slov, politične stranke, 
izogne pa se vsem političnim silam med dvema vojnama in med 
narodnoosvobodilno vojno, za sedanjo pot,narodnega ozdrav­
ljenja' pa vidi samo eno smer,,obdržati tesne stike s kulturnimi 
vrednotami zapada'.« Ob naštevanju podobnih napak kul­
turnikov je nepodpisani avtor elaborata sklenil, da ne gre 
za jasno protisocialistično akcijo, da pa se kulturniki 
močno angažirajo proti vsakim posegom socialističnih sil 
in so močna opozicija marksistični ideologiji.132
Za antologijo slovenske lirike v angleščini The Par­
nassus of a Small Nation, ki je izšla v začetku leta 1958 in 
jo je uredil Anton Slodnjak, je Branko Rudolf menil, da je 
»krščanskosocialnemu krogu (Anton Vodnik in Edvard 
Kocbek, op. p.) dan vendarle premočan poudarek - onstran 
282
njegovih čisto pesniških zaslužen]«}33 Objava treh Kocbeko­
vih pesmi leta 1958 pač še ni bila povsem običajna.
Slodnjak je bil torej pri partijskim ideologih nepri­
ljubljen že dolgo pred tem, ko je pozno jeseni 1958 v Ber­
linu izšla Geschichte der slowenischen Literatur. Kritizi­
rali so ga predvsem zaradi ideološke zasnovanosti del, 
ocen, ki so temeljile na »napačnem« svetovnonazorskem 
pogledu, pretiranega poudarjanja potrebe po navezo­
vanju kulturnih stikov z Zahodom ipd. Ocene so se giba­
le od »neškodljivo apolitično« do »izrazito antimarksi- 
stično«. Slodnjakov »greh« ob Zgodovini slovenskega 
slovstva je bil že v tem, da jo je objavil v tujini in partijski 
vrh z njeno vsebino pred izdajo ni bil seznanjen, tako da 
ni mogel reagirati, kot bi lahko doma, v sistemu družbe­
nega upravljanja v kulturi.
Bolj kot ob Slodnjakove znanstvene objave so se 
oblastniki obregovali ob njegovo dejavnost na fakulteti. 
Predsednik fakultetnega sveta Filozofske fakultete Franc 
Kimovec je kritiziral njegovo izbiro asistentov, natanč­
neje Franceta Bernika, češ da to ni človek, »ki bi imel 
kakršnekoli sposobnosti, da postane znanstveni delavec na pod­
ročju slavistike«. Poleg tega je Slodnjak preslišal vse kri­
tike in predloge fakultetnega sveta, in to prav v času, ko 
je bila visokošolska reforma na vrhuncu. Vodilni politiki 
so kritizirali Slodnjakov prestižni položaj na fakulteti, ki 
ni dopuščal, da bi marksistična ideologija prevladala v 
znanosti, in njegovo neprikrito antimarksistično stališče, 
ki naj bi se pokazalo ob izbiri asistentov in dekana. Boris 
Kraigher je namreč izjavil, da je Slodnjak ob kandidaturi 
Metoda Mikuža za dekana izjavil, da »menda vendar ne 
bomo dovolili, da bi dekan bil komunist«}34
Da oblastniki ne mislijo preveč popuščati Slodnjaku, 
so dali vedeti že leto pred izdajo knjige, leta 1957. Perso­
nalna komisija Filozofske fakultete pri reelekciji aprila 
1957 ni potrdila njegovega asistenta Franceta Bernika. S
133 Naša sodobnost, VI, 1958, št. 7, str. 657-660.
134 ARS, CK ZKS III, š. 28, Seja predsedstva SZDLS, 29. 1. 1959, str. 
54-57.
283
predsednikom fakultetnega sveta Francom Kimovcem je 
imel Bernik na CK-ju dolg pogovor, ki pa ni zalegel. Tudi 
pritožbi na univerzitetni svet maja 1957 niso ugodili. Ber­
nik je ostal brez službe, Slodnjak brez asistenta.135
135 Pogovor z dr. Francetom Bernikom, 22.2.1994. Dr. Francetu Ber­
niku se zahvaljujem tudi za kopije dokumentov, ki pojasnjujejo ta zaplet.
136 Slovenski poročevalec, XX, št. 5, 9. 1. 1959, str. 4.
V letih 1958, ko je omenjena knjiga izšla, in 1959, ko 
so obračunali s Slodnjakom, je šolska reforma močneje 
segla tudi na Univerzo. Slodnjakov ugled in vloga na Fi­
lozofski fakulteti, v kateri so videli ideologi eno glavnih 
trdnjav opozicije, sta oteževala ukrepe in poseganje v 
avtonomijo univerze. Oblast je imela pri obračunu s 
Slodnjakom več ciljev: iz vzgojnega dela s študenti naj bi 
odstranili izrazitega nemarksista in s fakultete izrazitega 
nasprotnika družbenega upravljanja in visokošolske re­
forme, hkrati pa bi zastrašili druge profesorje, ki so 
odkrito zavračali spremembe na Univerzi.
Prvo oceno Slodnjake ve zgodovine v Sloveniji je 9. 
januarja 1959 objavil Slovenski poročevalec. Na vidnem 
mestu je bil natisnjen pravi slavospev Božidarja Borka, 
češ da je to »najpomembnejši dogodek, v naši slavistiki leta 
1958«. Metodološko in strokovno ni imel Borko nika­
kršnih pripomb, o ideoloških vprašanjih pa sploh ni pi­
sal. Končal je z besedami, da je treba Slodnjakovemu 
delu »priznati značaj enega največjih prispevkov k uveljav­
ljanju slovenske kulture v mednarodnem svetu«.136
Uradno stališče do Slodnjakove knjige je bilo precej 
drugačno, določili pa so ga člani predsedstva SZDLS na 
seji 29. januarja 1959. Janez Vipotnik je ugotovil, da je 
delo »kulturno-političen in tudi znanstveni škandal«, češ da 
je »celotna vsebina knjige politično precej odmaknjena od da­
našnjega Časa, zlasti pa od naprednih pogledov, za katere se bo­
rimo v znanosti«. Naštel je nekaj mest iz knjige, ki naj bi to 
potrjevala. Do tako »napačnih« ocen je Slodnjak po Vi­
potnikovem mnenju prišel zato, ker se je preveč opiral na 
Kosa, Grafenauerja, Grudna, Mala in Lončarja, »niti z be­
sedo pa ne omenja Speransa«. Slodnjakova napaka je bila 
284
tudi v tem, da je zavrnil marksistično razlago Cankar­
jevega Hlapca Jerneja. Vipotnik je kritiziral Borkovo 
pohvalno oceno in dodal, da »se pripravlja ocena v Ljudski 
pravici, seveda nekoliko drugačna«. Predlagal je, naj fakul­
tetni svet kaj stori v obrambo socialistične družbe in na­
stopi proti Slodnjaku.137
137 ARS, RK SZDLS, š. 28, Seja predsedstva SZDLS, 29. 1. 1959, str. 
46-49.
138 Ibidem, str. 51.
139 Ibidem, str. 54-58.
Na seji se je razvila živahna razprava, kaj s Slodnja­
kom. Branil ga je Josip Vidmar, češ da je zaletav, da ni so­
vražno razpoložen in da boljšega strokovnjaka od njega 
ne bodo dobili. Nasprotno je Janez Vipotnik predlagal: 
»Če ga primemo kot primer, boš videl, kako bo to na univerzi 
pomagalo. Sedaj so vsi prepričani, da lahko delajo, kar hočejo, 
in to tudi delajo.«'38
Po predlogih predsednika fakultetnega sveta Franca 
Kimovca so člani z izjemo Vidmarja soglašali, da bodo 
podprli fakultetni svet, ki naj si prizadeva odstraniti 
Slodnjaka s službenega mesta. Kimovec je še obljubil, da 
bodo Slodnjakove asistente »pri prvi reelekciji pospravili«. 
Vida Tomšič je izjavila, da »je tudi za nas to slaba legitima­
cija, če ga pustimo na takem mestu« in da je treba uredniku 
Slovenskega poročevalca Rudiju Janhubi povedati, da ne 
sme več objavljati Borkovih kritik. Vipotnik je še pove­
dal, da bosta objavljeni od Borkove povsem drugače na­
pisani kritiki Jožeta Kastelica v Ljudski pravici in Dušana 
Pirjevca v Naših razgledih.139
Slodnjakova usoda je bila zapečatena že na tej seji 
predsedstva SZDLS. Sklepe je bilo treba le še uresničiti, 
po možnosti čim bolj elegantno. Slodnjakova afera ima 
veliko skupnega s Kocbekovo sedem let prej. Oba so 
oblastniki močno kritizirali že pred aferama, oba so imeli 
za močna stebra opozicije, obakrat je bila knjiga, ki po 
idejni plati ni sodila v tedanjo založniško politiko, le 
opravičilo in povod, ne pa vzrok. Oba sta pred politično 
gonjo dobivala samo dobre strokovne ocene, slabe pa so 
bile objavljene po sejah, na katerih so sklenili, da ju bodo
285
upokojili. In obakrat odmevi v javnosti niso bili kaj prida 
ugodni za tiste, ki so obračun začeli in izvajali.
Dva dni po seji predsedstva SZDLS, 31. januarja 
1959, je izšla prva slaba ocena Slodnjakove knjige. Dr. 
Jože Kastelic je povzel očitke, ki jih je na seji naštel Janez 
Vipotnik. To dokazuje, da je bil Vipotnik naprej sezna­
njen z vsebino ocene. Že omenjenim napakam je Kastelic 
dodal primerjanje Balantiča in Kajuha. Končal je takole: 
»Hoteč ohraniti navidezno nepristranost v ideologiji zahaja v 
idejni in estetski subjektivizem. To pa je pač najhujša napaka, 
ki jo je mogel pomemben slovstveni zgodovinar zagrešiti. «140
140 Ljudska pravica, XXV, št. 23, 31. 1. 1959, str. 6-7. Za Slodnjakov 
odgovor kritiki, povratno oceno Jožeta Kastelica in epigram Mateja Bora 
Antonu Zlodnjaku glej: Ljudska pravica, XXV, št. 29, 7. 2. 1959, str. 6.
141 ARS, CK ZKS III, š. 68, Informacije, št. 41, 11. 2. 1959, str. 2-4.
142 Slovenski poročevalec, XX, št. 53, 6. 3. 1959, str. 4.
Dne 3. februarja je bila seja aktiva komunistov zgo­
dovinarjev pri ideološki komisiji CK ZKS. Na njej je Slod- 
njakovo delo ocenil Dušan Pirjevec. Iz skopega zapisnika 
niso razvidne kakšne novosti, temveč le sodbe, da gre za 
avtorjevo mentaliteto, znano od kritike Franceta Kidriča 
leta 1936, da pomeni knjiga polemiko z marksizmom in 
izraža politične tendence. Morda bolj kot to je zanimivo 
stališče aktiva komunistov zgodovinarjev, da morajo 
aktivneje delovati v znanstvenih društvih in skrbeti za 
vzgojo podmladka za univerzo. To potrjuje, da so skušali 
z obračunom s Slodnjakom povečati vpliv marksistov na 
Univerzi.141
Mesec kasneje, 6. marca 1959, je Slovenski poročeva­
lec objavil celostransko oceno Vasilija Melika. Večji del 
kritike je bil namenjen Slodnjakovemu napačnemu oce­
njevanju zgodovinskih dogodkov, manj pa literarnim 
ocenam. Končna Melikova sodba je bila v duhu članka 
Velik korak nazaj: »S svojo sintezo med metodo zgodovine 
duha in sociološko metodo je zašel Slodnjak na žalost daleč 
stran od prave znanosti. Zašel je v metafiziko, v nemogoče raz­
lage literarnega in nacionalnega razvoja.« 142
S tem še zdaleč ni bilo konec odmevov na Slodnja- 
kovo delo. Za oblastnike pa je bilo bolj pomembno to, 
286
kako Slodnjaka odstraniti z Univerze. Tudi po zakono­
daji, ki je vpeljala družbeno upravljanje, fakultetni svet ni 
mogel sam odločati o personalnih spremembah, če ni do­
bil predloga fakultetne uprave. Tega ni bilo moč pričako­
vati. Za povrh je bil Slodnjak že dolgo redni profesor in 
zanj niso veljali predpisi o reelekciji.
Na seji univerzitetnega sveta 12. marca 1959 je pred­
sednik tega organa Jože Pernuš predlagal, naj vso stvar 
razišče vodstvo Filozofske fakultete in o postopkih po­
roča univerzitetnemu svetu.143 V naslednjih dneh so se s 
Slodnjakom v ostrem tonu pogovarjali Franc Kimovec, 
Boris Ziherl in Metod Mikuž, ki naj bi bili (kot piše Bogo 
Grafenauer - »po lastni izbiri in brez pooblastila obeh teles«) 
predstavniki fakultetne uprave in fakultetnega sveta.144 
Slodnjaka je omenjena trojica prisilila, da je napisal 
prošnjo za upokojitev. Na seji univerzitetnega sveta 11. 
aprila 1959 je rektor dr. Dolfe Vogelnik poročal, da je ko­
misija opozorila Slodnjaka na »znanstveno-strokovno ne- 
vzdržljivost vrste osnovnih postavk iz njegovega dela in moral­
no politično škodo, ki jo knjiga, izdana v tujini, lahko povzroči 
ugledu univerze«. Vogelnik je dodal, da je Slodnjak »na 
podlagi temeljitega razgovora« zaprosil za upokojitev.145
Slodnjakova prošnja za upokojitev in kritike njego­
vega dela so na fakulteti močno odmevale. Študentje in 
profesorji so negodovali ob takšnem postopku. Najdlje je 
šel del študentov slavistike 4. letnika, ki je pripravljal re­
solucijo fakultetni upravi in slovenski vladi. Resolucijo 
naj bi sprejeli na sestanku kluba slavistov. Sestanka 21. 
marca 1959 se je po podatkih CK ZKS udeležilo kar okoli 
120 študentov, na njem pa so se »pristaši« in »kritiki« 
Slodnjakovega dela ostro sporekli.145
Sestanek je vodil predsednik kluba France Novak. 
Uvodoma je povedal, da ni dobil na obisku pri dekanu Me-
143 AMSU, Zapisniki, knj. 13, Zapisnik 25. redne seje univerzitetnega 
sveta, 12. 3. 1959.
144 Grafenauer, Nekaj opomb, str. 26-28.
145 AMSU, Zapisniki, knj. 13, Zapisnik 26. redne seje univerzitetnega 
sveta, 11. 4. 1959.
146 ARS, CK ZKS lil, š. 68, Informacije, št. 55, 27. 3. 1959, str. 6. 
287
todu Mikužu nikakršnega pojasnila, kaj bo s Slodnjakom. 
Zatem so se oglasili kritiki. Marjan Britovšek je razložil, da 
se je na že omenjenem pogovoru trojke s Slodnjakom slednji 
»vedel neakademsko« in da so mu svetovali, naj zaprosi za 
upokojitev. Za njim je Dušan Pirjevec dejal, da pomeni knji­
ga »degradacijo slov, znanosti, ki stajo v zač. stol, postavila Kidrič 
in Prijatelj«. Napakam, ki sem jih že omenil, je dodal »ignori­
ranje NOB«. O problematičnosti Slodnjakovega dela so po- 
tem razpravljali Stane Markič, Boris Paternu in še kdo. Štu­
dentje so se po začetnem molku odkrito postavili Slodnjaku 
v bran. Množično so pozdravili zlasti besede Janeza Staniča, 
Neže Kološo vski (tj. Neže Maurer) in Miklavža Prosenca.147
147 Zapisnik sestanka kluba slavistov, 21. 3. 1959. Izvirnik hrani dr. Stanko 
Šimenc. Za kopijo dokumenta in pogovor se dr. Šimencu lepo zahvaljujem.
148 Grafenauer, Nekaj opomb, str. 27-28.
149 Šimenc, Več kot učitelj; Avtorjev pogovor s Stankom Šimencem, 
26. 7. 1994; Pogovor z Jožetom Pogačnikom, Nova revija, XIII, 1994, št. 
141-142, str. 91-92.
150 Naši razgledi, Vlil, št. 6, 28. 3. 1959, str. 134-135; št. 7, 11. 4. 
1959, str. 166-167; št. 8, 25. 4. 1959, str. 187-188; št. 9, 16. 5. 1959, str. 
217-219; št. 10, 30. 5. 1959, str. 240-242; št. 11, 13. 6. 1959, str. 264-266; 
št. 12, 27. 6. 1959, str. 288-290.
Šele 29. aprila 1959 sta Metod Mikuž in Franc Kimo­
vec tudi uradno obvestila fakultetni svet Filozofske fa­
kultete o Slodnjakov! prošnji za upokojitev.148 Nekaj me­
secev kasneje, čisto po Kimovčevih napovedih, pri 
reelekciji ni bil izvoljen v naziv asistenta še Stefan Barba­
rič. Kot dve leti poprej France Bernik je moral zapustiti 
univerzo.
Po neuradnih kanalih sta še dva absolventa izvedela, 
da nima smisla zaprositi za asistenturo, o kateri sta se do­
govarjala s profesorji, saj ne bosta potrjena. To sta bila 
Jože Pogačnik in Stanko Šimenc. Slednji je bil z nekaj dru­
gimi slavisti tudi zaslišan na policiji, 27. marca 1959 pa je 
dobil odločbo, s katero so mu odpovedali službo demon­
stratorja.149
Ob koncu afere je bila v Naših razgledih v nadaljeva­
njih od konca marca do konca junija 1959 objavljena ob­
sežna ocena Dušana Pirjevca.1511 Na začetku je kritik po­
udaril, da gre za delo, ki ni avtorjeva privatna zadeva in le 
288
vsakodneven kulturni pojav, temveč posebna priložnost, o 
kateri je treba temeljito spregovoriti. Naštel je veliko Slod- 
njakovih spornih trditev in jih spodbijal z obilico literature 
in citatov. Pirjevec je ob kritiki pravzaprav vzpostavljal 
nov, celovit literarnozgodovinski koncept, opirajoč se 
seveda na Ivana Prijatelja in Franceta Kidriča. Pri tem je 
pomembno ugotoviti, da ni mahal z ideološkim izrazo­
slovjem, poudaril pa je nekatere podatkovne napake pri 
Slodnjaku (to zasledimo že v Melikovi oceni). Sklep dolge 
ocene je povsem stvaren: »Ze zaradi tega je razumljivo, da se 
ob njej (Slodnjakov! knjigi, op. p.) samo po sebi zastavlja 
vprašanje, kakšno naj bo sodobno raziskovanje literarne umetno­
sti in zgodovine književnosti, zastavlja se torej vprašanje o bo­
dočnosti osrednje vede naše slavistike. Pričujoča kritika je nasta­
la iz prepričanja, da sodobni raziskovalec ne more niti po poteh, 
po katerih se je odpravil Slodnjak, niti po stezah, kjer se trudi 
večina naše oficialne literarne zgodovine. «151
151 Naši razgledi, Vlil, št. 12, 27. 6. 1959, str. 290.
152 ARS, Privata A. Slodnjak, š. 33, Kritike moje knjige.
153 ARS, Privata A. Slodnjak, š. 34, Dopis Instituta Russkoj literaturi, 
12. 2. 1959.
154 ARS, Privata A. Slodnjak, š. 35, Pismo A. Rebule, 27. 6. 1959.
Cisto drugače je menila tujina, saj so v nemško in an­
gleško govorečem svetu izšle pohvalne ocene Slodnjako- 
vega dela.152 Z Inštituta ruske literature na Akademiji 
znanosti ZSSR so poslali Slodnjaku kar osebno zahvalo, 
ker je »za nas ta knjiga zelo pomembna, saj prva daje celovito 
predstavo o razvoju slovenske literature«.
Slodnjak je dobil v zanj bolečem času več pisem 
prijateljev, ki so ga spodbujali, naj ga dogodki ne potrejo 
in naj še naprej bogati slovensko literarno zgodovino­
pisje. Naj navedem le spodbudne misli, ki mu jih je z 
Opčin pri Trstu namenil Alojz Rebula: »Verjemite, gospod 
profesor, da sem takrat trpel z Vami. In kar oddahnil sem se, ko 
sem izvedel, da se Vi niste dali potreti, da moško delate in snu­
jete naprej. Hvala Vam za dragoceno izkustvo, ki priča, da se 
vitalnost slovenske kulture ni omejila na volitve Društva slo­
venskih književnikov, na jalove plahte Sodobnosti in na ekshi­
bicije kameleonov.«'54
289
Slodnjak je bil med afero star šestdeset let in ob slo­
vesu, 13. junija 1959, bi moral v redakciji Jožeta Po­
gačnika pri Založbi Obzorja iziti izbor njegovih člankov. 
Pogačnik je dobil dve obvestili. Najprej mu je Anton In­
golič sporočil, da je založniški svet knjigo sprejel, marca 
1959 pa mu je urednik založbe Jože Košar pisal, da je to 
leto iz »finančnih razlogov« ne morejo natisniti. Knjiga je 
izšla šele leta 1966.155
Okoliščine, ki so pripeljale do afere, sem že opisal. 
Ob Slodnjaku sta morala fakulteto zapustiti asistenta, ki 
sta mu bila, po mnenju partijskih ideologov, v ocenjeva­
nju preteklosti preveč podobna. Oblastniki so računali, 
da bo kadrovska zamenjava le pripomogla k »pravil­
nejšemu« pojmovanju slovenske preteklosti.
Za razvoj humanistike in znanosti v celoti je imela 
Slodnjakova afera boleče posledice. S kritiko tiskanja del 
v tujini in povezovanja slovenskega kulturnega prostora 
z Zahodom je bila slovenska humanistika obsojena na za­
prtost in sodelovanje le bolj z drugimi narodi v Jugosla­
viji. V ta prostor pa, kot sta poudarila Anton Slodnjak in 
v kritiki Božidar Borko, Slovenija kulturnozgodovinsko 
ni sodila.
V slovenskem političnem vrhu je dobil obračun s 
Slodnjakom vso podporo. V javnosti jo je spet slabo od­
nesel Ziherl, saj je osebno »prepričeval« Slodnjaka, naj 
napiše prošnjo za upokojitev. Afera je bila nov dokaz, da 
Ziherlova načela za kulturnike niso sprejemljiva.
155 ARS, Privata A. Slodnjak, š. 34, Pismo J. Pogačnika, 13. 3. 1959; 
Šimenc, Več kot učitelj.
290
USMERJENA PRETEKLOST
Ustanovitev dveh znanstvenih inštitutov za humani­
stiko in družboslovje prav v letu 1959 ni zgolj rezultat 
zaostrenega odnosa oblasti do »klasične« inteligence, 
temveč tudi logična strnitev večletnih prizadevanj ideo­
logov, da bi humanistično in družboslovno raziskovanje 
usmerili v pravo, marksistično smer. Tretji vzrok je bil 
bolj prozaičen. Partija se je na VI. kongresu leta 1952 pre­
imenovala iz KPJ v ZKJ in se po VII. kongresu leta 1958 
formalno odrekla poziciji vladajoče stranke. Prenašanje 
centrov moči na oblastne organe že od leta 1952 je v prak­
si pomenilo, da je v političnih strukturah preveč zaposle­
nih. Svojim predanim kadrom je morala ZK najti službe v 
državnih ustanovah. Na Inštitutu za sociologijo in Inšti­
tutu za zgodovino delavskega gibanja so tako ob ustano­
vitvi zaposlili precej ljudi, ki so prej delali v strukturah 
ZK in SZDL, zgodovinskem oddelku in arhivu CK ZKS, 
politični knjižnici SZDLS in obeh ideoloških komisijah.
Poleg splošnih so imeli ideologi z vsakim inštitutom 
posebne namene. Inštitut za sociologijo je nastal zaradi 
šolske reforme, katere bistvena naloga je bila okrepiti 
pouk marksizma od najnižje do najvišje stopnje šolanja. 
Za to si je Partija prizadevala že od leta 1945, vendar prva 
leta po vojni ni mogla nastopiti ostreje. Med pripravami 
na šolsko reformo sredi petdesetih let so v političnem 
vodstvu spoznali, da je s poučevanjem marksizma mar­
sikaj narobe. Na nekaterih šolah ga sploh ni bilo, nekje ga 
je bilo malo, kjer so ga že imeli, pa ga je obdelovala vsaka 
šola po svoje in pod različnimi imeni: osnove družbenih 
ved, uvod v družbene vede, sociologija ali zgodovinski 
materializem. S šolsko reformo pa so vpeljali na vse šole 
291
predmet sociologija (beri: marksizem) z enotnim učnim 
programom. Zato so potrebovali učni kader. Tega na sta­
rih fakultetah ni bilo, še najmanj pa so ga lahko pričako­
vali od »sumljive« Filozofske fakultete.156
156 Primerjaj elaborata ideološke komisije CK ZKJ iz leta 1956: Neki 
problemi iz oblasti društvenih nauka in Problem nastave predmeta »Osnovi 
društvenih nauka«, oboje v: ARS, CK ZKS III, š. 76.
157 ARS, RK SZDLS, f. 20, Predlog za ustanovitev sveta za politično 
zgodovinski institut Slovenije pri predsedstvu SZDLS, april 1954; ARS, RK 
SZDLS, š. 26, Seja predsedstva SZDLS, 17. 6. 1954, str. 36-38.
158 ARS, RK SZDLS, f. 20, Zapisnik seje komisije za ideološko delo pri 
predsedstvu SZDLS, 31. 1. 1956, str. 18.
Že spomladi 1954 so na CK ZKS in predsedstvu 
SZDLS sklenili, da je treba v perspektivi misliti na inšti­
tut za novejšo politično zgodovino.157 Inštitut za zgodo­
vino delavskega gibanja je izhajal iz tradicije partizanske­
ga Znanstvenega inštituta. Ustanovili so ga zato, da bi 
povečali vpliv marksistične ideologije v raziskovanju 
bližnje preteklosti, ki je bila po mnenju ideologov »nepra­
vilno« obravnavana. Inštitut za narodnostna vprašanja, 
specializirano ustanovo za proučevanje novejše dobe, so 
po ureditvi mejnih vprašanj spremenili v univerzitetni 
inštitut. Njegove sodelavce so pogosto kritizirali, češ da 
premalo poudarjajo vlogo komunistov v novejšem ob­
dobju. Januarja 1956 je Boris Ziherl takole ocenil znan­
stvenike na inštitutu: »Čermelja ne moremo jemati kot eks­
perta za primorska vprašanja kot ne Udeta in Felaherja za 
koroško vprašanje, ko Ude prav v kočljivih vprašanjih posega v 
našo socialistično politiko in jo pači.«i5S
Svoj pogled na bližnjo preteklost je vladajoča ideolo­
gija oblikovala v aktivu jugoslovanskih komunistov zgo­
dovinarjev pri ideološki komisiji CK ZKJ. Na seji v 
začetku leta 1956 so povedali, kakšno naj bi bilo ustrezno 
obravnavanje zgodovine. Novejšo dobo je bilo treba raz­
iskovati zato, da bi »pravilno« razumeli NOB. Preveč naj 
bi bilo starejše zgodovine, ki ni imela nobene zveze s so­
dobnostjo in je po nepotrebnem podaljševala študij na 
univerzi. Člani aktiva so poudarili, da pri zgodovini 
umetnosti dostikrat prevladujejo idealistična izhodišča, 
292
ni pa poudarjeno za »pravilno« razumevanje obdobja 
nujno povezovanje s političnim in ekonomskim raz­
vojem. Pri predavanjih o NOB je bilo preveč naštevanja 
datumov in ofenziv, bila so preveč apolitična, od vseh 
univerz v Jugoslaviji jih je imela tedaj le ljubljanska, pre­
več je bil poudarjen vojaški vidik.159
159 ARS, CK ZKS III, š. 76, Izvod iz zapisnika sastanka aktiva komuni- 
sta-istoričara, 1. 2.1956.
160 ARS, CK ZKS III, š. 8, Zapisnik seje izvršnega komiteja CK ZKS, 13. 
6. 1958, str. 10-18.
161 Ziherl, O vlogi znanstvenega nazora, str. 221.
Najbolj znan (ne pa edini) zgled ideološko usmer­
jenega zgodovinopisja je bil odnos do TIGR, slovenske 
protifašistične organizacije na Primorskem pod Italijo 
med vojnama. Ko je Ziherl kritiziral Čermelja, je imel v 
mislih predvsem njegovo pisanje o TIGR in njenem vod­
stvu. Slovensko partijsko vodstvo je sklenilo, da je treba 
pristojnim za delo (zgodovinski oddelek CK ZKS in zbi­
ranje spominov po Zvezi borcev NOV) »pojasniti vlogo or­
ganizacije TIGR na Primorskem«. Ta ni bila takšna, kot jo je 
v svojih delih prikazoval Čermelj, temveč bi moralo biti 
zapisano, da je imela KP glavno vlogo, TIGR pa obrobno. 
Ivan Regent je izjavil, da je bila to nacionalističnošovini- 
stična organizacija, Boris Ziherl pa, da je bilo vodstvo 
tako kot pri Orjuni reakcionarno.1“
Kakšno zgodovinopisje potrebuje vodilna ideologija, 
je Zihel začrtal v članku O vlogi svetovnega nazora v 
znanosti in umetnosti. Poudaril je, da so za raziskovanje 
novejše dobe »zainteresiram predvsem zgodovinarji marksi­
sti, zgodovinarji, ki pripadajo naprednim družbenim silam«, 
saj se ne boje prikazovati družbene spopade 19. in 20. sto­
letja in odkrivati nove arhive. V nasprotju s tem je Ziherl 
sodil, da »so za zgodovino srednjega veka zavzeti predvsem 
znanstveniki konservativne miselnosti tudi še zato, ker je zgo­
dovina srednjega veka zgodovina dobe, v kateri je neomajno 
vladal religiozni nazor, ker so problemi te dobe povezani s 
Cerkvijo in njeno ideologijo«
Prav zato je bil potreben inštitut, na katerem bi 
proučevali predvsem vlogo delavstva, odkar se je začelo 
293
politično organizirati. Na oddelku za zgodovino Filozof­
ske fakultete in na SAZU temu niso posvečali posebne 
pozornosti. Tak inštitut bi moral po zamisli ideologov 
odpraviti bistveni napaki v tedanji historiografiji: pretira­
no poudarjanje starejših obdobjih in »izkrivljena« stališča 
o bližnji preteklosti, ki so jih zagovarjali Lavo Čermelj, 
Lojze Ude in Edvard Kocbek. »Pravilno« pojmovanje je 
pomenilo poudarjanje, da je Partija od svoje ustanovitve 
naprej edini nosilec napredka na vseh področjih, drugim 
političnim silam pa je treba pripisovati manjšo, obrobno 
in »reakcionarno« vlogo. Terminologija je bila bolj ali 
manj že določena v spisih in govorih vodilnih ideologov.
Širše iskanje novega, ideološko trdnega humani­
stičnega in družboslovnega kadra se je začelo med pri­
pravami na šolsko reformo, sredi leta 1956. Kadrovska 
komisija CK ZKS, ki je vodila to akcijo, je v navodilih 
podrejenim organom zapisala: »Problem naraščaja za hu­
manistično smer študija, zlasti družbenih ved, je torej izredno 
pereč. Poleg nenehne, dolgoročne mentorske skrbi za mlad, 
zdrav naraščaj po vseh naših šolah, zlasti po šolah huma­
nistične smeri, da bi tako postopno prišli do pomladitve profe­
sorskega kadra na univerzi in srednji šoli, so potrebni tudi še 
ukrepi, da bi vsaj sproti v Čim večji meri zadoščali vsem 
najnujnejšim potrebam po tem naraščaju.« Zato bi morali 
okraji štipendirati tudi kader za humanistiko in družbo­
slovje, prednost pa dajati maturantom iz vrst »partijcev in 
najboljših, aktivnih, zdravo orientiranih mladincev«, ki bi se 
bili pripravljeni usmeriti v študij predvsem na bodoči ka­
tedri za sociologijo na Filozofski fakulteti.162
162 ARS, CK ZKS III, š. 60, Okrožnica CK ZKS, št. 837/1, 19. 6. 1956.
Takšno politiko je ZKS korigirala ob koncu leta 1958, 
ko se je utrdilo prepričanje, da je Filozofska fakulteta 
opozicija, in je hotela svoj »zdravi« kader obvarovati 
pred vplivom politično in ideološko neustreznih profe­
sorjev. Sklepa o ustanovitvi obeh inštitutov, za sociolo­
gijo in zgodovino delavskega gibanja, so v slovenskem 
partijskem vrhu sprejeli skorajda hkrati. Po vsem pove­
danem ne preseneča ugotovitev, da je bilo to ravno ob 
294
ukinjanju Revije 57, aferi Slodnjak in drugih pritiskih na 
Filozofsko fakulteto.
Boris Ziherl je 5. februarja 1959 ob naštevanju zadnjih 
dogodkov v kulturi napovedal, kakšno vlogo so namenili 
novima inštitutoma: »Zbrati moramo osnovni kader, ki bo dal 
garancijo za dosledno marksistično politiko v tem (sociološkem, 
op. p.) inštitutu, zlasti v zvezi z vsemi pojavi, ki so danes na 
univerzi odraz aktivizacije antisocialističnih idejnih sil. (...) 
Tukaj gre za aktivizacijo kocbekovščine in slučaj Revije 57, Slod­
njaka in celo vrsto podobnih pojavov, ki nas opozarjajo, da mora­
mo preiti v idejno kontraofenzivo, da pri tem predvsem jasno 
opredelimo svoje stališče in ne dopustimo nobenih nihanj in 
omahovanj.« Dodal je, da je naloga novih znanstvenih inšti­
tutov analiziranje problemov z marksističnega vidika in 
da morajo iti marksisti v močno idejno ofenzivo proti na­
sprotnikom, ki so najmočnejši na Filozofski fakulteti.163
163 ARS, CK ZKS III, š. 77, Zapisnik seje ideološke komisije CK ZKS, 5. 
2. 1959.
164 ARS, CK ZKS III, š. 9, Prilogi k zapisniku seje organizacijsko-poli- 
tičnega sekretariata CK ZKS, 19. 12. 1958: Priprave za ustanovitev Inštituta 
za proučevanje delavskega gibanja na Slovenskem, 18. 12. 1958, in Ute­
meljitev za ustanovitev (...), 16. 6. 1958.
Prvi osnutek uredbe za ustanovitev Inštituta za zgo­
dovino delavskega gibanja iz sredine leta 1958 je še 
omenjal dve imeni, Inštitut za novejšo politično zgodovi­
no ali Inštitut za zgodovino delavskega gibanja in KP. Že 
predlog in osnutek uredbe sta z navajanjem delovnega 
področja »predpisala«, kako naj bo usmerjeno delo in 
kakšna naj bo terminologija (delavsko gibanje, KP, ljud­
ska revolucija, socialistična graditev). Ker so še omaho­
vali, ali naj v program uvrstijo raziskovanje meščanskih 
strank in gospodarskega razvoja na Slovenskem v zad­
njem stoletju, so predlagali alternativno ime Inštitut za 
novejšo politično zgodovino. V nadaljnjih pripravah za 
ustanovitev inštituta je partijski vrh poudaril, da morajo 
ustanoviti še zgodovinsko komisijo CK ZKS, ki bi vodila 
delo inštituta in aktiva komunistov zgodovinarjev, zra­
ven pa skrbela za idejno ustrezno usmeritev pouka zgo­
dovine v vsem šolskem procesu.164
295
Sklep o ustanovitvi Inštituta za zgodovino delavske­
ga gibanja so sprejeli na seji organizacijsko-političnega 
sekretariata CK ZKS 19. decembra 1958. Dogovorili so se, 
da bodo material posredovali vladi v nadaljnji zakono­
dajni postopek, Dušan Bravničar pa bo postal prvi direk­
tor inštituta in bo hkrati tudi član bodoče zgodovinske 
komisije CK ZKS, ki naj bi jo vodil Boris Ziherl.165
Mesec dni kasneje, 22. januarja 1959, je izvršni komi­
te CK ZKS sprejel še sklep o ustanovitvi Inštituta za so­
ciologijo. Ziherl je utemeljeval, da je inštitut potreben za­
radi pomanjkanja marksizma na fakultetah, in dodal, da 
mora biti organ družbenega upravljanja sestavljen iz čla­
nov ideološke komisije CK ZKS, »na katero bo Inštitut po 
svojem delu tudi neposredno vezan«. Za prvega direktorja so 
teden kasneje določili prav Ziherla. 165
Priprave na ustanovitev obeh inštitutov so potekale 
izključno v partijskih krogih, predvsem v ideološki ko­
misiji CK ZKS. Slovenski vladi so poslali zelo natančne 
predloge. Pri kadrih za inštituta so bolj kot strokovno 
usposobljenost upoštevali politično zanesljivost. Že kar 
preveč poudarjeno ideološko ocenjevanje v predlogih pa 
so v nadaljnjem zakonodajnem postopku pod vplivom 
pragmatikov v partijskem vrhu malce omilili.
Edvard Kardelj je januarja 1959 opozoril slovenski 
partijski vrh, naj Inštituta za sociologijo ne povezujejo, 
vsaj tako glasno ne, s partijsko politično šolo, temveč naj 
bo samostojna znanstvena ustanova. Pri takih pa ne 
smejo govoriti o potrebah in željah vladajoče stranke.167 
Podobno je junija 1959 govoril Boris Kraigher, ko so ob­
ravnavali predlog resolucije, ki naj bi jo sprejeli na 
bližnjem IV. kongresu ZKS. Opozoril je, da so v predlogu 
resolucije preveč natančno določene naloge Inštituta za
165 ARS, CK ZKS III, š. 9, Zapisnik seje organizacijsko-političnega 
sekretariata CK ZKS, 19. 12. 1958, str. 1-2.
166 ARS, CK ZKS III, š. 8, Zapisnik seje izvršnega komiteja CK ZKS, 22. 
1. 1959, str. 15-22, in Zapisnik seje izvršnega komiteja CK ZKS, 30. 1. 1959, 
str. 17.
167 ARS, CK ZKS III, š. 8, Zapisnik seje izvršnega komiteja CK ZKS, 30. 
1. 1959, str. 17.
296
sociologijo in Inštituta za zgodovino delavskega gibanja, 
ki sta prvi univerzitetna in drugi samostojna znanstvena 
ustanova, ne pa partijski organizaciji: »V resoluciji je treba 
postaviti naloge kot take in samo mimogrede, kot primer, nave­
sti, da lahko k izvajanju teh nalog bistveno pripomorejo ti insti­
tuti - iz tega pa sledi osnovna skrb za razvijanje teh institutov. 
Nikakor ne smemo v resoluciji navajati oziroma diktirati 
značaj in formo posameznim institutom.«168
Kraigherjeve napotke so pri nadaljnjem formuliranju 
resolucije dosledno upoštevali, tako da je bila v njej na 
prvem mestu skrb pri »vzgoji naših marksističnih zgodovi­
narjev, ekonomistov, sociologov, psihologov, pedagogov«. Šele 
potem je pisalo, naj to nalogo med drugimi opravljata 
tudi Inštitut za sociologijo in Inštitut za zgodovino delav­
skega gibanja, »ki naj obenem z zgodovinsko komisijo pri CK 
ZKS izpolnita občutno vrzel v dosedanjem pouku zgodovine in 
uveljavita delavsko gibanje, njegov razvoj in njegove dosedanje 
rezultate kot glavni problem novejše zgodovine, tako svetovne 
kakor tudi naše domače«}69
Inštitut za zgodovino delavskega gibanja je bil for­
malno ustanovljen z uredbo slovenske vlade 10. julija 
1959. Kdo bo odločal o njegovem delu, je pokazala že se­
stava sveta inštituta: po štiri člane so delegirali vlada, CK 
ZKS in inštitut, dva univerzitetni svet in po enega glavni 
odbor Zveze borcev NOV in republiški sindikati.170 Pri 
naštevanju nalog so v skladu z imenom inštituta izpustili 
obravnavanje meščanstva, meščanskih političnih strank 
in gospodarskega razvoja na Slovenskem v zadnjem sto­
letju, ki so jih ideologi očitno šteli za manj pomembne 
probleme.
Predlog za ustanovitev Inštituta za sociologijo in 
osnutek pravil inštituta so 17. februarja 1958 sestavili v 
aktivu komunistov filozofov in sociologov pri ideološki 
komisiji CK ZKS in ga marca 1958 poslali oblastnim orga-
168 ARS, CK ZKS III, š. 8, Zapisnik seje izvršnega komiteja CK ZKS, 18. 
6. 1959, str. 8.
169 Četrti kongres ZKS, str. 243.
170 UL LRS, XVI, št. 23, 23. 7. 1959, str. 217-218; ARS, IS-Zapisniki, 
Zapisnik 34. seje, 10. 7. 1959.
297
nom v nadaljnji postopek. Prvi med podpisniki predloga 
je bil Boris Ziherl, po ustanovitvi tudi prvi direktor inšti­
tuta.171 Kot univerzitetna ustanova je bil inštitut na pa­
pirju ustanovljen junija 1958, pravo podobo pa je dobil 
11. aprila 1959, ko je univerzitetni svet sprejel statutarno 
odločbo o Inštitutu za sociologijo.172 Novembra 1962 so 
ga preimenovali v Inštitut za sociologijo in filozofijo pri 
univerzi v Ljubljani. Njegova glavna naloga je bila vzgoja 
kadra za poučevanje sociologije na fakultetah, kader za 
osnovne in srednje šole pa naj bi izšolali na drugih usta­
novah. V študijskem letu 1960/61 so na Filozofski fakul­
teti ustanovili poseben oddelek za sociologijo. Nastal je z 
razcepitvijo oddelka za filozofijo in sociologijo, ki je v tej 
obliki obstajal od prihoda Borisa Ziherla za predavatelja 
na Filozofsko fakulteto v letu 1952/53.173
171 ARS, CK ZKS III, š. 12, Predlog, da se ustanovi pri Univerzi v Ljub­
ljani Inštitut za sociologijo.
172 AMSU, Zapisniki, knj. 13, Zapisnik 21. redne seje univerzitetnega sve­
ta, 26. 6.1958, in Zapisnik 26. redne seje univerzitetnega sveta, 11. 4.1959.
173 Zbornik Filozofske fakultete v Ljubljani 1919-1989, str. 31-33; 
Petdeset let slovenske univerze v Ljubljani 1919-1969, Ljubljana 1969, str. 
203-205.
174 ARS, IS-Zapisniki, Zapisnik 24. seje, 18. 3. 1959.
Večina profesorjev na teh ustanovah sprva ni imela 
habilitacije, sistem poučevanja sociologije pa še ni bil do­
končno oblikovan. Vendar to vodilnih političnih struktur 
ni motilo. Zanje je bilo pomembno, da so s sociologijo 
vrinili v študij čim več marksizma. Dolgoročno gledano 
je to pomenilo, da bo obravnavanje družbe v (socia­
listični) sedanjosti postopoma izrinjalo spoznavanje 
družbe v preteklosti.
Ob ustanavljanju inštitutov so opravili še nekaj ka­
drovskih sprememb. Med drugimi so prav takrat raz­
rešili dolžnosti v. d; ravnatelja Inštituta za narodnostna 
vprašanja dr. Lava Čermelja.174
Na prvi seji izvršnega komiteja CK ZKS po IV. kongre­
su 2. julija 1959 so potrdili novo sestavo aparata CK ZKS. Ta 
je imel zdaj tudi zgodovinsko komisijo in Center za marksi­
stično izobraževanje kadrov. V prvi zgodovinarjev skorajda 
298
ni bilo, pomemben član pa je bil predvideni direktor Inštitu­
ta za zgodovino delavskega gibanja Dušan Bravničar. Cen­
ter za marksistično izobraževanje kadrov naj bi nadziral 
pouk družbenih ved v šolah, na Inštitutu za sociologijo in 
oddelku za sociologijo Filozofske fakultete.175
175 ARS, CK ZKS III, š. 14, Zapisnik seje izvršnega komiteja CK ZKS, 2. 
7. 1959.
176 ARS, IS-KPK, f. 20, dok. 117/59.
177 ARS, CK ZKS III, š. 9, Zapisnik seje organizacijsko-političnega 
sekretariata CK ZKS, 9. 11. 1959, str. 10-11.
Priprave za ustanovitev obeh inštitutov so končali 
jeseni 1959. Navzven sta se zdela inštituta samostojni 
znanstveni ustanovi, iz ozadja pa je delo nadziral aparat 
CK ZKS. Ta je že kmalu spoznal, da so bila njegova 
pričakovanja prevelika in da uveljavitev marksistične 
ideologije v znanosti ne bo lahka.
Direktor Inštituta za zgodovino delavskega gibanja 
Dušan Bravničar je novembra 1959 poročal predsedniku 
vlade Borisu Kraigherju, da so pri dokončnem oblikovanju 
inštituta naleteli na organizacijske, finančne in prostorske 
težave, za ideologe pa so bili še hujši problemi s kadri. 
Bravničar je namreč ugotavljal, da imajo ob upoštevanju 
zakona o znanstvenih zavodih »samo dvoje mladih, na uni­
verzi diplomiranih zgodovinarjev, vsi drugi so diplomanti dru­
gih fakultet ali samo Višje pedagoške šole ali pa samo starejši 
partijski in partizanski kadri brez formalne najvišje izobrazbe«. 
Poudaril je, da nimajo zgodovinarjev marksistov kje dobi­
ti, kajti »stanje naše univerze ali Akademije znanosti in umetno­
sti je zaenkrat tako (Kos, Grafenauer, Zwitter, Mikuž), da se 
lahko na enega ali drugega od teh navedenih znanstvenih delav­
cev delno strokovno opremo, marksistov med njimi pa ni«}76
O Inštitutu za sociologijo je Boris Ziherl v začetku 
študijskega leta 1959/60 poročal, da je bil vpis pod 
pričakovanji in da celo niso razdelili vseh predvidenih 
štipendij. Tako naj bi bilo zato, ker so »se pri tem držali 
univerzitetnih pogojev, ki so dokaj togi in bi jih bilo treba 
zrahljati«. Lev Modic je dodal, da bi morali znižati zahte­
ve tudi za predavatelje, saj so univerzitetne prezahtev- 
177 
ne.
299
Še v študijskem letu 1960/61 nekaj fakultet, pred­
vsem tehniške, ni imelo predavateljev za predmet Uvod 
v družbene vede. Inštitut naj bi jih dobil iz partijske poli­
tične šole, tako da je Ziherl upal, da bodo v naslednjem 
študijskem letu predavanja na vseh fakultetah. Vsaj os­
novni kader naj bi imeli čez štiri leta, ko naj bi doštudira­
la prva generacija študentov na katedri za sociologijo.178
Center za marksistično izobraževanje kadrov je 
poleg Inštituta za sociologijo že začel načrtovati ustano­
vitev visoke šole za politične vede. Po besedah vodje 
centra Franceta Perovška to - tako kot Inštitut za sociolo­
gijo - ne bi smela biti neke vrste partijska šola, ampak 
javna, čeprav bi bila namenjena predvsem šolanju par­
tijskih aktivistov in družbenopolitičnih delavcev.179 Na­
čelnik kadrovske komisije CK ZKS Niko Šilih je v razpra­
vi o pomenu in značaju družboslovja dodal, da »postane 
družbeno politična vzgoja sestavni del univerze in bi morali 
sprejeti tak zaključek, da kdor pri nas pedagoško dela in to 
kjerkoli in formira^kader za našo socialistično družbo, se mora 
te dolžnosti zavedati in bi morali od njega zahtevati poleg stro­
kovnosti tudi gotovo lastno orientiranost in znanje.« Dodal je: 
»Mislim, da bi morali čim širšemu krogu omogočiti, da se vpi­
suje in da študira na taki fakulteti in prav ta politična fakulteta 
bi morala z novimi oblikami lomiti univerzitetno prakso, ki je 
velikokrat okostenela.«18°
Prevlado ideološkega nad strokovnim so spet po­
udarili, ko je Center za marksistično izobraževanje ka­
drov seznanil partijska vodstva s pripravami na ustano­
vitev Visoke šole za politične vede: »Čeprav bo šola javna, 
bo vendar to v bistvu kadrovska šola. Njeni slušatelji bodo iz 
vrst družbeno-političnih delavcev, ki so se že doslej uveljavili 
na raznih področjih družbeno-političnih dejavnosti.«m
178 AMSU, Zapisniki, knj. 16, Zapisnik 9. redne seje univerzitetnega 
sveta, 22. 12. 1960, str. 8-10.
179 ARS, CK ZKS III, š. 141, Zapisnik seje kadrovske komisije CK ZKS 
in CMIK, 18. 1. 1960, str. 1-2.
180 Ibidem, str. 18.
181 ARS, CK ZKS III, š. 141, Okrožnica CMIK, 5. 12. 1960.
300
Pri ustanavljanju Visoke šole za politične vede so na­
stali prav taki problemi kot pri Inštitutu za sociologijo in 
Inštitutu za zgodovino delavskega gibanja. Na eni strani 
je bil strokovno usposobljen, a po večini visokošolski re­
formi nenaklonjeni krog univerzitetnih profesorjev in so­
delavcev Akademije, na drugi strani partijsko podpirani, 
politično zanesljivi kader, večinoma brez strokovnih kva­
lifikacij ali sposobnosti. Nižje zahteve za vpis študentov 
in naslovov univerzitetnega profesorja ter inverzija štu­
dija so bile sicer splošno jugoslovanske tendence, izobli­
kovane v zveznih organih v Beogradu, a jih je slovenski 
partijski vrh na vso moč zagovarjal. Če bi upoštevali 
predpise pred visokošolsko reformo, ko še ni bilo univer­
zitetnega sveta z dvotretjinsko večino zunanjih članov, bi 
bila ustanovitev Inštituta za sociologijo, Inštituta za zgo­
dovino delavskega gibanja in Visoke šole za politične 
vede precej bolj zapletena.
Ustanavljanje novih humanističnih in družboslovnih 
ustanov bi lahko v drugačnih razmerah pomenilo pope­
stritev. Toda zahteve po ideološki uniformnosti so to 
možnost bistveno zmanjšale. Ustanovitev novih znan­
stvenih ustanov z natančno določeno ideološko zasnovo 
je treba postaviti v okvir sočasnih aktivnosti kulturne po­
litike, ki si je ob koncu petdesetih let predvsem prizade­
vala izpeljati šolsko reformo, zato da bi uveljavila svoj 
pogled na svet.
V šolskem letu 1959/60 je bil za vse šole na novo 
predpisan predmet temeljev družbene vzgoje, vendar ga 
ponekod zaradi pomanjkanja kadra še niso uvrstili na ur­
nik. Učitelji so se šolali na Inštitutu za sociologijo, od­
delku za sociologijo Filozofske fakultete in Visoki šoli za 
politične vede. Predmet naj bi z novim konceptom, pove­
zavo humanističnih in družboslovnih znanosti, učencem, 
dijakom in študentom »pravilno« pojasnil odnose v so­
cialistični družbi. V analizi Centra za marksistično izo­
braževanje kadrov lahko preberemo, »da na mnogih šolah 
smatrajo družboslovne predmete kot manj važen dodatek k 
strokovnim in jih formalno izvajajo kot zahtevo političnih čini- 
teljev« in da je pouk premalo aktualiziran. To so v centru 
301
razumeli tako, da bi pri filozofiji poudarjali marksizem, 
ne pa starejših filozofskih sistemov, pri zgodovini pa no­
vejšo zgodovino z zgodovino NOB. Slabo stanje v 
družboslovnih predmetih so pripisovali neustrezni ka­
drovski zasedbi na šolah in dotedanjemu načinu viso­
košolskega študija, ki »ni formiral strokovnih kadrov, ki bi 
ustrezali novemu načinu in vsebini družboslovnega pouka«}82 
Drugače rečeno: Filozofska fakulteta (zgodovina, literar­
na zgodovina, umetnostna zgodovina, filozofija) je delala 
marsikaj narobe. Nasproti zgodovini so zato postavili 
splošne družboslovne predmete (temelji družbene uredi­
tve, sociologija) in jim dali v urniku na šolah vsaj enako 
vlogo, absolventom teh študijskih smeri pa so priznali 
enako izobrazbo ob lažjem študiju.
Pogled na svet, ki so si ga učenci, dijaki in študentje 
dotlej oblikovali predvsem pri zgodovini (v zahtevnejših 
šolah še pri slovenščini, filozofiji, zgodovini umetnosti 
itd.), naj bi nadomestil pogled na svet, ki bi ga nudil 
splošen družboslovni predmet. Ta pa se je omejil zgolj na 
površen in enostranski pregled zadnjega stoletja. Učitelji 
tega predmeta so študirali na ustanovah, ki jih je vodil 
aparat CK ZKS. Historični duh je pričel zapuščati šolske 
klopi in ob vsaki novi reformi šolstva ga je bilo manj.
182 ARS, CK ZKS III, š. 92, Informacije, št. 113, 15. 4. 1960, str. 1-3.
302
SLOVENSTVO
IN JUGOSLOVANSKI 
KULTURNI UNITARIZEM 
(1958-1962)

NACIONALNO VPRAŠANJE
V JUGOSLAVIJI
DO SREDE PETDESETIH LET
Nacionalno vprašanje je bilo prva leta po 2. svetovni 
vojni potisnjeno v ozadje. Revolucija naj bi ga rešila en­
krat za vselej in o tem se na javnih mestih ni govorilo. 
Centralizirano odločanje je zaviralo kakršnokoli poudar­
janje notranjih razlik v Jugoslaviji. V duhu delavskega in- 
ternacionalizma se je smelo govoriti le o socialistični kul­
turi. To je kot osnovno nalogo kulturne politike ZKJ na 
začetku obdobja, ki nas zanima, na VI. kongresu Partije 
novembra 1952 v Zagrebu začrtal Josip Broz.1
Seveda je že zagovarjanje ene kulture, socialistične, 
zanikalo drugačnost predvsem v sedanjosti. Prve javne 
kritike takšne politike so slovenski kulturni ustvarjalci 
izrekli v začetku petdesetih let. To so takrat v sloven­
skem partijskem vodstvu še imeli za slovenske šovini­
stične izpade.2 Tudi ukinitev zbora narodov jugoslovan­
ske skupščine leta 1953 je sprejela slovenska politika brez 
ugovorov, čeprav so se s tem zmanjšale pravice naroda 
kot konstitutivnega elementa države.
Zvezni oblastni in politični organi so pričeli sredi 
petdesetih let vse glasneje poudarjati, da mora biti jugo­
slovanski kulturni razvoj enoten. Pri tem so povsem za­
nemarjali različno zgodovinsko preteklost, materialno 
osnovo kulture ter doseženo civilizacijsko in kulturno 
stopnjo. Vse pogosteje so pred izraze kultura, umetnost, 
znanost in književnost postavljali pridevnik jugoslovan­
ski in s tem posredno govorili o jugoslovanskem narodu, 
ki da je nosilec nacionalne kulture. Hkrati so načrtno
1 Borba komunistov jugoslavije, str.90-91.
2 Gabrič, Slovenska agitpropovska, str.613-614 in 622-625. 
305
zmanjševali pomen republiških meja - zvezni organi o 
nacionalnih mejah sploh niso govorili. Če je izraz repu­
bliške meje še nekoliko ustrezal za mešano srbsko-hr- 
vaško govorno območje, pa nikakor ni veljal za Slovenijo 
in Makedonijo, kjer so se (če ne upoštevamo manjšin) re­
publiške meje ujemale z nacionalno mejo proti srbsko-hr- 
vaško govorečim narodom.
Posamični poskusi, da bi kulture v Jugoslaviji unifi- 
cirali, so bili že pred sredino petdesetih let. Organizirana 
in celovita akcija pa je povezana z ustanovitvijo ideo­
loške komisije ČK ZKJ, s pospešenim izdajanjem zako­
nov o kulturnem področju in z uvedbo komunalnega 
sistema leta 1955. Izvedbo načrtov so omogočale spre­
membe gospodarskega sistema, saj je začel naraščati de­
lež proračuna za kulturne potrebe.
Sredi petdesetih let so sprejeli veliko zakonov o 
umetnosti, znanosti in široki kulturni dejavnosti. Dotlej 
so se kulturne ustanove razvijale po potrebah in možno­
stih republik, nova zvezna zakonodaja pa je predpisala 
enaka pravila igre za vse. V nekaterih primerih ne gre le 
za prilagajanje konceptov lastnim idejnim izhodiščem, 
ampak sploh za prve zakone za to področje.
Zvezna vlada je za leto 1954 poročala, da so se 
vprašanja prosvete in kulture »prebila skoraj v prvi plan 
našega družbenega in političnega življenja« in da se »za pre­
teklo leto (1954, op. p.) lahko reče, da pomeni začetek del z 
enotnim in sistematičnim pravnim reguliranjem osnovnih šol­
skih ustanov in prosvetno-kulturnih dejavnosti«.3 Predsednik 
odbora za prosveto in kulturo zvezne vlade Rodoljub 
Čolakovič je maja 1956 opozoril, da morajo republike 
upoštevati zvezno zakonodajo in naj številne predpise 
zamenjajo republiški zakoni za posamezna vprašanja, te­
melječi na zahtevah zvezne zakonodaje.4
3 SNS, knj.ll, sv. 1, Beograd 1955, str.67.
4 SNS, knj.lll, sv.2, Beograd 1956, str.375.
Komunalni sistem je koristil zagovornikom enotne 
kulture v Jugoslaviji s tem, da je namesto nacionalnega 
uveljavljal teritorialno obravnavanje kulturnih vprašanj.
306
Vpeljan je bil septembra 1955, njegov zunanji izraz pa je 
bilo združevanje oz. ukinjanje občin in okrajev. Pred­
vsem občine so se krepile na račun republiških, ne pa 
tudi federalnih pristojnosti. Komune so oblikovale lastne 
investicijske sklade in dobile denar, ki sta ga prej uprav­
ljali republika in deloma federacija. Center formalnega 
odločanja je postajal občina.3 Vladajoča stranka si je vpliv 
na odločitve zagotavljala s političnim discipliniranjem 
občinskih funkcionarjev na podlagi pripadnosti ZK. To je 
bilo precej lažje, kot pa obvladovati vodje teritorialno 
večjih (torej republiških) enot, za katerimi je bilo širše 
zaledje.
Prva napaka, ki se je pokazala na kulturnem pod­
ročju ob uvajanju komunalnega sistema, je bila finančna. 
Občine so dobile večji del proračunskih sredstev, ker pa 
so bile majhne, niso mogle močneje finančno podpirati 
razvoja kulture. Denar so namenjale tistim dejavnostim, 
ki so jim bile najbliže: kinematografom, knjižnicam, ama­
terskim kulturnim društvom. S tem pa so ogrozile večje 
kulturne ustanove, tudi tiste nacionalnega pomena, ki so 
bile v pristojnosti nižjih teritorialnih enot. Največje kul­
turne ustanove so sicer imele posebne proračunske po­
stavke (npr. SAZU, Univerza, sklad LRS za pospeševanje 
založništva), toda na račun prerazporeditve in odtoka 
sredstev v občine je bil republiški proračun realno 
manjši. V letih 1955-1961 se je udeležba republike v pro­
računskih sredstvih zmanjšala s 36 na 33 in okrajev (sem 
so npr. sodila gledališča) z 48 na 21 odstotkov, udeležba 
občin pa se je zvišala s 16 na 46 odstotkov.6
Ljudski odbori nižjih teritorialnih enot so se ubadali 
z delitvijo razdrobljenih sredstev, ne pa s konkretno kul­
turno problematiko. Večina komun ni imela ustreznega 
kadra, ki bi lahko krepil kulturno dejavnost. Kulturniki 
so zahtevali, naj oblast predpiše višino deleža proračun­
skih sredstev, obvezno namenjenega kulturnim potre-
5 Bilandžič, Zgodovina SFRJ, str.218-221.
6 ARS, RK SZDLS, f. 1 29, Priloga k seji 5.2.1962: Razvoj kulturnega 
življenja v komuni, str. 1-3.
307
bam. S tem so nasprotovali težnjam, da bi bil razvoj kul­
turnih ustanov odvisen od volje lokalnih veljakov in 
njihove dovzetnosti za kulturo. Oblastni vrh si je težnje 
po enotnem predpisu za vso državo, v nasprotju z intere­
si kulturnikov, razlagal kot nesprejemljivo poseganje v 
komunalni sistem in pristojnosti občine/
Prenašanje moči na okrajne in občinske ravni je po­
menilo prepustiti odločitve ljudem, ki v kulturi niso bili 
najbolje podkovani ali pa so smernice precej dobro razu­
meli, a jih niso znali skriti v zamegljene besedne zveze 
kot vodilni partijski kulturni ideologi. Takšno netaktno 
odkritost kaže poročilo občinskega odbora SZDL Kranj: 
»Naloge na področju kulturno prosvetne dejavnosti ne izhajajo 
iz neke vzvišene, same na sebi temelječe humanosti in želje po 
večji pr osvetljenosti in višji kulturni stopnji prebivalstva, 
temveč v končnem rezultatu iz spoznanja, da to pomeni višjo 
proizvodno sposobnost in tudi večjo ekonomsko sposobnost in 
moč celotnega naroda in države.«8
7 Glej: ARS, RK SZDLS, f. 129, Zapisnik seje komisije za politično in 
idejno vzgojno delo pri glavnem odboru SZDLS, 30.10.1961.
8 Ibidem, str.2-3.
Poleg finančnih problemov je kulturnim ustvarjal­
cem posredno grozila druga velika nevarnost. Pri pre­
našanju pristojnosti na občine ali okraje so bili pomemb­
nejši kulturniki izločeni iz razpravljanja o delu lastnih 
ustanov. Za člane UO ustanovitelji niso imenovali vidnih 
slovenskih kulturnikov, temveč širši javnosti neznane 
ljudi. Ti so, če so hoteli ali ne, morali odločati o razvoju 
kulturnih ustanov. Nekoliko manj to velja le za Ljubljano 
in Maribor, kjer je bilo skoncentriranih največ kulturnih 
ustanov in ustvarjalcev. Kako pa je to vplivalo na druge 
predele Slovenije, kažejo že omenjene pripombe sloven­
ske vlade, ko je svet za kulturo in prosveto LRS reagiral 
na ukinitev Prešernovega gledališča. Vlada je to ocenila 
za kršenje zakona in poseganje v upravne pristojnosti 
okraja in občine Kranj.
S težavami, ki jih je kulturi povzročil komunalni si­
stem, se je kmalu seznanil slovenski partijski vrh. Ideo­
308
loška komisija CK ZKS je sredi leta 1959 ugotovila, da 
ljudski odbori marsikje ne upoštevajo potreb in želja kul­
turnih ustanov, da pri politiki financiranja prevladujejo 
tehnokratski kriteriji, ki jih podpira tehnična inteligenca, 
da dušijo pobude kulturnih delavcev, institucij in organi­
zacij, »kar se izrazito pozna v nekaterih okrajnih in občinskih 
središčih v precej zatohlem ali celo zatrtem kulturnem in celo 
družabnem življenju«.9
9 ARS, CK ZKS III, š.77, Novi status kulturnih institucij.
10 ARS, LS LRS, f. 38, Zapisnik 12. seje, 28.2.1956, str. 41.
Kulturniki so ugovarjali komunalnemu sistemu, ker 
se je izgubljal reprezentančni in nacionalni pomen osred­
njih kulturnih ustanov in ker so dobili oblast v roke 
ljudje, ki so bili strokovno neusposobljeni za odločanje o 
pomembnih kulturnih vprašanjih. Naj to ponazorim z 
besedami Josipa Vidmarja. Ko je nasprotoval prenosu 
ljubljanskega SNG na okrajno raven, je razlagal, da je v 
preteklosti SNG kot nacionalna in reprezentančna usta­
nova že določala tudi smer razvoja slovenskega jezika: 
»Vendar pa se mi zdi, da bomo v nekaterih vprašanjih prišli v 
zadrego, ker tisti faktor, kateremu bo gledališče podrejeno, ne 
bo mogel dajati odločitve o vprašanjih, ki se nanašajo na celo­
kupni slovenski narod kot je na primer vprašanje jezika. (...) 
Odločitve o tem na primer ne more dati okrajni ljudski odbor, 
ampak samo svet za prosveto in kulturo republike.«w
Zvezni organi so hoteli z vpeljavo komunalnega sis­
tema uveljaviti teritorialno pristojnost za kulturne usta­
nove. Slovenija tako ne bi mogla nastopiti v obrambo 
svojih zahtev na kulturnem področju, saj ne bi šlo za 
skupne interese, temveč za posamične interese občin ali 
okrajev. Kako Slovenija ni mogla braniti svoje kulture, pa 
so kazali številni primeri.
Na prvem mestu je treba omeniti podrejen položaj slo­
venščine. Slovenci je niso mogli uporabljati v vojski, redko 
na jugoslovanskih diplomatskih predstavništvih v tujini, 
slovenski politiki pa so tudi v zveznih državnih organih 
večinoma govorili srbsko-hrvaško. Naša mesta so bila ob­
lepljena s plakati za filme in reklamnimi plakati, ki veliko­
309
krat niso bili natisnjeni v slovenskem jeziku. Vseh kritik 
centra na račun slovenščine ni moč pripisati le poskusom 
unifikacije, temveč moramo pri tem upoštevati tudi povsem 
preprosto dejstvo, nepoznavanje slovenskega jezika.
Zvezni ideološki komisiji sta spodbujali srečanja 
umetniških ustanov in ustvarjalcev iz vse Jugoslavije. Ta 
so zaživela sredi petdesetih let: leta 1954 so v Pulju orga­
nizirali prvi jugoslovanski festival igranega filma, leto 
kasneje so Dubrovniške igre razširili iz lokalne prireditve 
v vsejugoslovansko, leta 1956 pa je bilo v Novem Sadu 
prvo srečanje gledališč iz vse Jugoslavije na prireditvi 
Sterijino pozorje. Prav o slednjem so v elaboratu ideo­
loške komisije SZDLJ marca 1959 posebej poudarili, da je 
»jedinstveni jugoslovenski nacionalni dramski festival« in po­
meni »odredenu opštejugoslovensku pozorišnu i kulturnu ma­
nifestacija«.u V elaboratu je bil še nekajkrat uporabljen 
izraz jugoslovanski, npr. »savremena jugoslovenska dram­
ska dela« ali pa »arhiv savremene jugoslovenske dramatur­
gije«)2 Ob koncu desetletja so se tem festivalom pri­
družila srečanja amaterskih kulturnih skupin, glasbenih 
v Ohridu, gledaliških na Hvaru in folklornih v Kopru.
Slovenski kulturni ustvarjalci so imeli težave tudi z 
nakupom materiala iz tujine in navezavo kulturnih 
stikov s tujino, saj je bilo vse centralizirano v Beogradu. 
Knjige so lahko po uradnem deviznem tečaju kupovali le 
pri Jugoslovenski knjigi, papir pa pri Centropromu. Če 
so te stvari naročali sami naravnost iz tujine, so morali 
plačati nekajkrat višjo ceno za devize po realnem tečaju.13 
Kdor je poskusil sam navezati kulturne stike, je dobil 
črno piko pri monopolni komisiji za kulturne zveze z 
inozemstvom pri zvezni vladi.14
11 ARS, RK SZDLS, f.98, Jugoslovenske pozorišne igre »Sterijino po­
zorje«, Novi Sad, 1.3.1959, str.7-8.
12 Ibidem, str. 17-18.
13 Glej: ARS, RK SZDLS, f.62, Zapisnik seje komisije za tisk pri pred­
sedstvu SZDLS, 11.1.1957.
14 Glej: ARS, SPK LRS, f.35, dok.37/1-56, ali f.39, dok.757-56.
Med umetniškimi zvrstmi so bili najmočnejši posku­
si centralizacije pri filmski umetnosti, povezani pa so bili 
310
z grandomanijo Košutnjaka in s problemom, kako to za 
jugoslovanske potrebe predimenzionirano filmsko mesto 
produkcijsko čim bolje izrabiti. Zvezni organi so se zato 
zavzemali za združitev vseh sredstev za filmsko proiz­
vodnjo v Jugoslaviji.15
Tudi zvezna cenzurna komisija za film in ustanovi­
tev zveznega filmskega sveta sta bili očitni težnji centra. 
Poseben problem je bil distribucija filmov. Po novi razde­
litvi pristojnosti med filmskimi podjetji v prvi polovici 
petdesetih let so lahko v Sloveniji predvajala filme tudi 
neslovenska podjetja in delež srbsko-hrvaško podnaslov- 
Ijenih filmov v Sloveniji se je povečal. Dodatne težave so 
bile z ozkotračnim filmom za vzgojne potrebe, ki ga je v 
Sloveniji izdeloval Zavod za šolski in poučni film. V 
začetku leta 1955 so na konferenci v Beogradu predlagali 
prenos vse dejavnosti na zvezni center in ta je v nasled­
njih dveh letih pokazal, da s to idejo resno računa.16
V javnem informiranju so si prizadevali zagotoviti 
privilegiran položaj Borbi in Politiki, hkrati, marca 1955, 
pa so slovenski predstavniki omenjali, da ne morejo pro­
dajati slovenskih listov v tistih delih Hrvaške, kjer živi 
veliko Slovencev.17 Ideološka komisija CK ZKJ je pohvali­
la skupni radijski program in predlagala, naj bi ga bilo 
čim več, pri tem pa se posebnosti slovenskega jezika ni 
dotaknila. Poudarila je, da »veliko programsko neodvisnih 
postaj ne zagotavlja kvalitetnega in poceni programa«}8
Tudi ob pripravah na vzpostavitev televizijskih po­
staj v Jugoslaviji so iz Združenja jugoslovanske radiodi­
fuzije prihajali unitaristični predlogi. Nacionalne radijske 
in bodoče televizijske postaje naj bi združili v enoten ju­
goslovanski program v srbsko-hrvaškem jeziku. Toda
15 Glej: ARS, RKSZDLS, š.27, Seja predsedstva SZDLS, 12.1.1956, str. 3.
16 Glej: ARS, RK SZDLS, f.20, Zapisnik seje komisije za ideološko 
vzgojno delo, 4.2.1955, str. 1-3, in Zapisnik (...) 27.11.1956; ARS, SPK 
LRS, f.38, dok.65/1-56, in f.46, dok. 1518-57.
17 ARS, RK SZDLS, f.46, Zapisnik seje komisije za tisk pri SZDLS, 
4.3.1955, str.20-23.
18 ARS, CK ZKS III, š.76, Razvitak i problemi kulturno-masovne delat- 
nosti, str. 3.
311
predstavniki ljubljanskega radia pod vodstvom direk­
torja Franceta Perovška so odgovorili, da bi z omejitvijo 
nacionalnih programov le na štiri ure na dan, ki so jo 
predlagali v Beogradu, Slovenci dobili le tisto, kar so jim 
dovolili že Nemci med vojno. Na sejah UO združenja sre­
di petdesetih let so bili v nasprotovanju unitaristom Slo­
venci osamljeni, saj se jim niso pridružili niti Makedonci, 
zagrebški direktor pa se ni udeleževal sej.19
19 Perovšek, Radio Ljubljana, str. 16-17.
20 ARS, IS-KPK, f.6, dok.80/54.
21 ARS, CK ZKS III, š.76, Ideološka komisija SKJ, 8.5.56, str.4.
V znanosti so začeli enotnost »jugoslovanske« kul­
ture poudarjati po ustanovitvi meduniverzitetne konfe­
rence. Prva je bila 13. in 14. februarja 1954 v Beogradu, 
15. februarja pa je predstavnike univerz sprejel Edvard 
Kardelj. Pozdravil je idejo meduniverzitetne konference, 
ki naj bi poskrbela za koordinirano reševanje problemov, 
doseganje enotnih meril med republikami in pripravo 
akcij vsejugoslovanskega značaja. 0
V prvih letih je bila konferenca neformalno posveto­
valno telo, ki se je sestajalo enkrat na leto in razpravljalo 
predvsem o vprašanjih šolske reforme. Ideološka komi­
sija CK ZKJ pa je menila, da bi morala biti konferenca 
stalno telo, sestavljeno iz delegatov organov družbenega 
upravljanja. Njena vloga bi bila zgladiti razlike med 
načini študija, da bi bil možen prost prepis z ene na dru­
go univerzo, poskrbeti bi morala za enotne učbenike in 
uskladiti statute fakultet in univerz.21
Pri znanstvenih projektih so dobili politično podpo­
ro centra tisti, ki so »dokazovali« skupno zgodovinsko 
usodo narodov Jugoslavije. Junija 1956 so se na seji akti­
va komunistov zgodovinarjev pri zvezni partijski ideo­
loški komisiji dogovarjali o skupnem jugoslovanskem 
zgodovinskem časopisu, v katerem bi bili objavljeni 
članki iz novejše zgodovine s poudarjenimi skupnimi 
jugoslovanskimi potezami. Komunisti zgodovinarji so še 
predlagali, da bi bilo koristno ustanoviti jugoslovanski 
center za zgodovinske raziskave. Povezal naj bi vse usta­
312
nove, ki so se ukvarjale z novejšo zgodovino, in poskrbel 
za ustrezno idejno vodstvo.22
»Jugoslovanska« zgodovina ne bi bila ravno odsev 
slovenske preteklosti. To je pokazal že prvi pregled raz­
voja NOB v Sloveniji, ki ga je na Vojno-istorijskem inšti­
tutu napisal Franček Komel-Franta. Da je delo kvečjemu 
osnutek, se je, po besedah Frančka Sajeta, Komel zavedal. 
Zato je predlagal, da »ga je treba poslati v Slovenijo nekate­
rim ljudem, ki se bavijo z NOB, da to dopolnijo, vendar re­
dakcija Vojno-istorijskega instituta ni smatrala tega za potreb­
no, ampak je Franti delo svojevoljno popravila po nekih 
splošnih šablonah. Ko pa jim je on dokazoval, da v Sloveniji ni 
bilo tako, so mu odgovorili, da je pač moralo tako biti. Franta je 
zelo skeptičen o vrednosti te zgodovine.«23
Podobna stališča o skupni preteklosti narodov Ju­
goslavije so se pokazala v pogovorih zastopnikov vseh 
republik o retrospektivni bibliografiji 8. februarja 1955 
v Beogradu. Rodoljub Čolakovič je poudaril, da je skup­
na jugoslovanska bibliografija potrebna. Zato je bil 
razočaran nad izjavami zagovornikov nacionalnih biblio­
grafij. Tako kot predstavniki Bosne in Hecegovine, Srbije 
in Črne gore se je izrekel za teritorialni princip. Temu je 
izrazito nasprotoval hrvaški predstavnik Matko Ronjič, 
češ da je bistven nacionalni vidik. Slovenski predstavnik 
Primož Ramovš se je izmikal dokončnemu odgovoru z 
izgovorom, da bi o tem za slovenske razmere znal več 
povedati Janez Logar, ki pa ga na seji ni bilo. Iz Ra­
movševih besed pa je bila jasno razvidna podpora nacio­
nalnemu in ne teritorialnemu principu.24
Dva velika jugoslovanska znanstvena projekta sta 
bila resda sad iste politike, a sta ohranila precej strokov­
ne avtonomnosti, kar se kaže že v naslovih Zgodovina 
narodov Jugoslavije in Enciklopedija Jugoslavije. V na­
sprotju s tem je Čolakovič na posvetu o retrospektivni bi-
n ARS, CK ZKS III, š.76, Izvod iz zapisnika sastanka aktiva komunista- 
istoričara, 1.6.1956.
23 ARS, CK ZKS III, š.60, Zapisnik sestanka aktiva komunistov zgodo­
vinarjev, 1.2.1956, str.7.
24 ARS, SPK LRS, f.31, dok. 375/4-55.
313
bliografiji uporabil izraz jugoslovanska enciklopedija. Pri 
prvi so bili do časa, ki ga je zajela, obravnavani narodi Ju­
goslavije ločeno, ko pa je nastal problem s povezovanjem 
jugoslovanskih narodov v zadnjih dveh stoletjih, so se 
pokazale konceptualne razlike med zgodovinarji raz­
ličnih narodnosti. Nad Enciklopedijo Jugoslavije je bedel 
glavni urednik Miroslav Krleža, ki je bolj kot sodbe ideo­
logov spoštoval stroko in je lahko zaradi dobrih odnosov 
z oblastjo uveljavil lastne poglede.
Za povezovanje amaterskih kulturnih in prosvetnih 
društev je bil odgovoren Svet kulturnoprosvetnih zvez 
Jugoslavije. V nasprotju z doslej omenjenimi povezoval­
nimi telesi je pobuda za ustanovitev takšnega sveta prišla 
iz Slovenije in Hrvaške. Smernice za delo je na ustanovni 
konferenci 6. novembra 1954 v Zagrebu predstavil Ivan 
Regent. Svet je označil za koordinacijsko telo, ki naj bi 
pomagalo pri izmenjavi izkušenj med republikami. Že na 
seji si predstavniki različnih republik niso samo pritrje­
vali. Predvsem nerazviti (Makedonija, Črna gora) so za­
govarjali večjo vlogo centra, ker so pričakovali od sveta 
finančno pomoč. Integralistične težnje so se pokazale v 
besedah črnogorskega predstavnika Puniše Peroviča, da 
mora biti glavna naloga sveta »poenotenje in intenziviranje 
jugoslovanske kulture«, in predlogu bosanskih predstav­
nikov, naj bo ime sveta »Jugoslovanski koordinacijski kul- 
turno-prosvetni odbor«. Ne gre prezreti še pripombe Josipa 
Cazija: »V Sloveniji na primer ne poznajo cirilice, vidimo, da 
je tovariš Regent težko govoril hrvaško. Torej v tem smislu bi 
moral delati ta odbor.«2? Toda prvi dve leti je Svet kulturno­
prosvetnih zvez Jugoslavije deloval pod predsedstvom 
Ivana Regenta v smeri, ki so jo predlagali slovenski in hr­
vaški zastopniki, torej kot koordinativno telo brez lastne­
ga koncepta.
Do srede leta 1956 so bile reakcije iz Slovenije na po­
skuse, da bi v Jugoslaviji poenotili kulturo, le redke. Po­
udariti je treba, da slovenski kulturni in javni delavci v
25 ARS, ZKOS, f.10, m.2, Stenografski zapisnik sa konferencije za osni- 
vanje Viječa kulturno-prosvjetnih saveza Jugoslavije, Zagreb, 6.11.1954. 
314
nasprotju z nekaterimi drugimi v Jugoslaviji niso upo­
rabljali izraza »jugoslovanski« in da so v razpravah o 
kulturi govorili o nacionalnih in ne o republiških (terito­
rialnih) mejah.
Množičnejšo reakcijo slovenskih kulturnikov so 
sprožile razprave na posvetu, ki ga je 18. maja 1953 pri­
pravila SZDL Srbije. Na njem so se znani srbski filmski in 
javni delavci zavzeli za koncentracijo jugoslovanske film­
ske proizvodnje, glavno besedo pa je imel član umet­
niškega sveta Avala filma Dobrica Čosič.26
26 Brenk, Slovenski film, str. 181-182.
27 Ljudska pravica-Borba, XVIII, št. 142, 3.6.1953, str.6.
28 Ljudska pravica-Borba, XVIII, št. 140, 1.6.1953, str.9; št.147, 
9.6.1953, str.6; št.148, 10.6.1953, str.5; št. 149, 11.6.1953, str.5.
29 Ljudska pravica-Borba, XVIII, 9.6.1953, str.6; ARS, RK SZDLS, 
f.32, Zapisnik posvetovanja komisije za ideološko vzgojno delo pri predsed­
stvu SZDLS, 22.3.1957, str. 19-20.
Stališče SZDL Srbije je dobilo vsaj delno podporo 
manj razvitih (Makedonije oz. Vardar filma), ki so ra­
čunali na finančno pomoč.27 Mnenje slovenskih kultur­
nikov je bilo enotno odklonilno. Ernest Adamič, France 
Štiglic, Filip Kumbatovič, Brane Tuma in drugi so složno 
ugotavljali, da lahko uresničitev takšnih idej uniči slo­
venski film in da naj Košutnjak rešujejo tisti, ki so si ga iz­
mislili.28 Poleg tega so nekateri omenili, da imajo srbska 
podjetja tako in tako koristi od upravnih sprememb po 
decentralizaciji podjetij, saj je Avala film prevzel sredstva, 
ki so jih v času popolne centralizacije priskrbeli zveznemu 
podjetju.29
Prvi dokument z jasno izraženo zahtevo po enotni 
jugoslovanski kulturi, ki sem ga našel v arhivih, je elabo­
rat o kulturnoumetniškem položaju pri nas, sestavljen 
novembra 1955 v Beogradu; podpisana sta Dobrica Cosič 
in Bojan Stupica. V elaboratu je rečeno, da je kulturni 
razvoj v zadnjem desetletju »avtentična socialistična kul­
turna revolucija«, da pa so v njem nekatere pomanjkljivo­
sti, ki bi jih morali upoštevati pri načrtovanju kulturne 
politike. Cosič in Stupica sta menila, da se umetniške 
ustanove zapirajo v »republiške nacionalne okvire«, po dru­
315
gi strani pa nastaja prepad med republiškimi centri in 
provinco. Predlagala sta: »Brisati nacionalne in geografske 
meje z združevanjem ljudi in sredstev na konceptu sociali­
stičnega jugoslovanstva.« Med predlogi je naštetih še več 
akcij splošnojugoslovanskega pomena, na koncu pa je 
obljubljeno: »Ne bomo začeli z nobeno dejavnostjo brez so­
glasja in aktivne volje CK.«30
30 ARS, IS-KPK, f. 10, dok. 291/55.
31 ARS, CK ZKS III, š. 2, Zapisnik razširjene seje organizacijskega 
sekretariata pri CK KPS, 17.3.1952.
32 ARS, RK SZDLS, š.19, Seja predsedstva SZDLS, 8.7.1953, str.26, in 
Seja predsedstva SZDLS, 8.7.1954, str. 1-9.
Slovenski politični vrh se do srede leta 1956 ni resneje 
ukvarjal z nacionalnimi odnosi in s pomenom nacionalnih 
kulturnih ustanov. Odločneje je nastopil le dvakrat. Najprej 
na posvetu organizacijskega sekretariata CK KPS 17. marca 
1952 v obrambo slovenskega filma. Tudi nekateri Slovenci, 
v tem primeru Rudi Janhuba, so zagovarjali obstoj le cen­
tralnega filmskega ateljeja, ker »je za današnje prilike narav­
nost luksus, da ima vsahi republika svoje filmsko podjetje«. 
Janhuba je še predlagal, da bi imeli v Jugoslaviji zaradi 
finančnih vzrokov le po eno umetniško akademijo posa­
mezne zvrsti, Slovenci pa bi zaradi tradicije ohanili svojo 
gledališko akademijo. Takšnemu mnenju sta odločno na­
sprotovala Stane Kavčič in Lidija Šentjurc. Prvi je dejal, da ni 
garancij, da bo film kaj cenejši, če bomo imeli le en studio, 
Sentjurčeva pa je dodala, da bo po tej logiki kdo postavil 
pod vprašaj še obstoj univerz po vseh republikah.31
Drugo vprašanje, ki so ga načeli v slovenskem poli­
tičnem vrhu, je bilo uporaba slovenskega jezika v jugo­
slovanskih diplomatskih predstavništvih v državah, kjer 
je živelo veliko Slovencev. Po poročilu in mnenju Sloven­
ske izseljenske matice je SZDLS sredi leta 1953 od zvezne 
vlade zahtevala, naj se Slovencem omogoči uporaba ma­
ternega jezika in da mora biti v državnih predstavništvih 
v Nemčiji, Franciji, Belgiji, Nizozemski in Argentini na­
meščen vsaj po en uradnik slovenske narodnosti.32
Slovenski kulturniki so poudarjali nacionalne kul­
turne interese. To stališče so večkrat obravnavali na sejah 
316
predsedstva SZDLS. Josip Vidmar je tam ugovarjal 
splošnim ocenam o slovenskem nacionalizmu in šoviniz­
mu in dokazoval, da je razlika med nacionalnim in na­
cionalističnim. Boj za slovensko kulturo je nacionalno 
vprašanje, je trdil Vidmar. Ob podatku, da je dobilo 
znanstveno društvo Bosne in Hercegovine za nekatere 
namene desetkrat več denarja kot SAZU, je sklenil: »Če to 
ugotovimo in se s tem ne strinjamo, potem to ni ne nacionali­
stično ali šovinistično, ampak popolnoma jasen račun, da te 
stvari ne morejo biti v redu.«33
O mednacionalnih odnosih v Jugoslaviji so se do sre­
de petdesetih let pogovarjali ob obravnavi gospodarske 
problematike in zavračanju govoric o zapostavljenosti 
Slovenije ob vsakokratnem sprejemanju proračuna, ko so 
skušali zvezni organi z vlaganji v manj razvite republike 
zgladiti razlike v državi. Slovenski politični vrh je, tako 
kot jugoslovanski, v tem času kritike v Sloveniji še raz­
glašal za nacionalistične. To dokazuje že omenjeni pri­
mer Pavlihe, ki je kritiziral prepočasen tempo v gospo­
darstvu oz. Svetozarja Vukmanoviča-Tempa. Uredniki so 
dobili avgusta 1955 partijski opomin, ker so »včasih pre­
malo občutljivi za vso pestrost posebnega razvoja in mentalite­
te v ostalih predelih Jugoslavije«.34
Vendar so se vodilni Slovenci zavedali, da je pro­
blem čedalje hujši. To kažejo besede Borisa Kraigherja, 
izrečene 14. januarja 1955: »Razprave, ki gredo s stališča za­
postavljenosti republike, ne mislim, da jih je treba zaradi 
nekakšne discipline zatirati, ampak mislim, da jih je treba po­
staviti drugače in to že zaradi tega, ker že dalj časa ugotavlja­
mo, da imamo od tega politično in ekonomsko škodo. (...) Zave­
dati se je treba, da je naš plan dosežen v težki in ostri bitki z 
birokratskimi, centralističnimi in administrativnimi tendenca­
mi, ki so še tudi v Beogradu. Take diskusije pa te tendence samo 
še oživljajo.«35
33 ARS, RK SZDLS, š. 19, Seja predsedstva SZDLS, 9.6.1953, 
str. 15-16.
34 ARS, CK ZKS III, š. 61, Poročilo komisije za slučaj »Pavlihe«, 
29.7.1955.
35 ARS, RK SZDLS, š. 19, Seja predsedstva SZDLS, 14.1.1955, str. 34.
317
NA POTI K ENOTNI
»JUGOSLOVANSKI« KULTURI
Za začetek široke akcije v smeri kulturne unifikacije 
Jugoslavije bi lahko šteli sejo ideološke komisije CK ZKJ 
8. in 9. maja 1956 in referat Petra Stamboliča o problemih 
nadaljnje krepitve enotnosti narodov Jugoslavije. Stam­
bolič je pohvalil težnje h kulturnemu zbliževanju naro­
dov v Jugoslaviji ter kritike poskusov regionalizma in re­
publiške zaprtosti. Za povezovanje, je dejal, so si že 
prizadevali književniki z almanahom Zveze književni­
kov Jugoslavije, tudi likovniki so se začeli bolj zbliževati. 
V nasprotju s temi je kritiziral gledališča, češ da se 
omejujejo na pisce svoje narodnosti. Dodal je že staro te­
zo, da je filmskih podjetij preveč. Vsaj delno je priznal 
specifiko Slovenije in Makedonije pri problemih za­
ložniške dejavnosti. Za to je predlagal orientacijo na tri 
jezikovna območja, torej koordinirano za Srbijo, Hr­
vaško, Bosno in Hercegovino in Črno goro.36
Po tej seji so se pomnožile razprave o povezovanju 
na kulturnem področju v Jugoslaviji. Ideološka komisija 
CK ZKJ je izdelala več elaboratov s predlogi.
Prvi je bil elaborat o problemih na področju kulture 
in prosvete iz decembra 1956 ali januarja 1957. V njem je 
avtor navedel, da so potrebna nova posvetovalna telesa, 
ki bi vodila enotno kulturno politiko v vsej državi. Zato 
je komisija za ideološko vzgojno delo SZDLJ predlagala 
ustanovitev zveznih organov družbenega upravljanja za 
založništvo in film, razmišljali so o stalni konferenci re­
publiških svetov za kulturo in prosveto in stalni konfe-
36 ARS, CK ZKS III, š.76, Zapisnik seje ideološke komisije CK ZKJ, 
8.-9.5.1956, str.6.
318
renči univerz. Za Svet kulturnoprosvetnih zvez Jugo­
slavije je ideološka komisija CK ZKJ predlagala, naj se 
njegova centralna funkcija poveča, in opozorila, da ima 
Slovenija o tem drugačno stališče kot druge republike. O 
stalnem problemu, filmski produkciji, so rekli, da se 
zaenkrat še ne sme administrativno zmanjševati število 
podjetij. Avtor elaborata je razmišljal še o čim močnejši 
povezavi radijskih in kasneje televizijskih postaj.37
37 ARS, CK ZKS III, š. 76, Neki problemi u oblasti kulture i prosvete.
38 ARS, CK ZKS III, š. 76, Razvitak i problemi kulturno-masovne 
delatnosti.
39 ARS, CK ZKS III, š.76, O problemima umetnosti.
Junija 1957 je poslala ideološka komisija CK ZKJ re­
publiškim komisijam še elaborata o problemih množične 
kulturne dejavnosti in umetnosti. V elaboratu Razvitak i 
problemi kulturno-masovne delatnosti je avtor ugotovil, 
da so narodne kulture običajno omejene navznoter in so 
nevarne za duhovno in politično enotnost jugoslovanske 
mnogonacionalne družbene skupnosti, da bi večja enot­
nost pomenila prihranek sredstev, da kulturnemu primi­
tivizmu pomagata narodni romantizem in malome- 
ščanščina, to pa sta antisocialistična ideološka tokova, in 
da se množična kulturnoprosvetna dejavnost zapira v 
republiške okvire, ker Svetu kulturnoprosvetnih zvez Ju­
goslavije še ni uspelo vzpostaviti pravega stika med re­
publikami. Enotni pogledi in enotna usmeritev bi lahko 
bistveno pripomogli k napredku kulturnoprosvetne de­
javnosti.
Pisec elaborata O problemima umetnosti se je zavzel 
predvsem za socialistično kulturo, ki da omogoča razvoj 
mladih kultur (makedonske) in kultur narodnih manjšin 
(madžarske, albanske, turške, italijanske). Pisec se je skli­
ceval na ideologijo, kritiziral pretirano poudarjanje tradi­
cije in prilagajanje tujim idejnim tokovom, o nacionalnem 
pa, kljub temi o umetnosti, ni dosti razmišljal.39
Poskusi poenotenja kultur v Jugoslaviji se niso ome­
jevali zgolj na pisanje elaboratov, ampak so jim sledila 
dejanja. Zvezi književnikov Jugoslavije so leta 1956 odo­
brili dotacijo za organizacijo medrepubliških književnih 
319
večerov in krožna potovanja književnikov. Ta dejavnost 
naj bi po mnenju zveznega društva »doprinesla k zbli­
ževanju naših, nacionalnih literatur in bi bila koristna za 
ustvarjanje nekega enotnega jugoslovanskega kriterija v naši 
književnosti«.40
40 A DSI> Korespondenca 1956/11, Dopis Zveze književnikov Jugosla­
vije, 11.12.1956.
41 ARS, IS-KPK, f.13, dok. 194/56.
42 ARS, RK SZDLS, (.32, Zapisnik posvetovanja komisije za ideološko 
vzgojno delo pri predsedstvu SZDLS, 22.3.1957, str.3.
43 Ibidem, str. 13.
Vodstvo Zveze književnikov Jugoslavije je že pred 
tem, junija 1956, predlagalo, da bi bilo koristno o teh 
stvareh spregovoriti na diskusijskem plenumu s temo 
književnost in družba danes. Na njem naj bi govorili 
predvsem o problemu enotnosti in univerzalnosti v jugo­
slovanski književnosti: »Tema, ki bi morala obravnavati pro­
blem, koliko je v naši literaturi notranje jugoslovanskega, na­
cionalno jugoslovanske enotnosti in koliko je naša literatura, ki 
omogoča in ohranja svoje specifične nacionalne oblike, jugoslo­
vansko univerzalna.« Seznam referentov, je menilo vod­
stvo zveze, ne bi smel biti sestavljen tako kot za disku­
sijski plenum novembra 1954, torej »na nekem republiškem 
ključu«.41
Dne 8. februarja 1957 so na seji predstavnikov film­
skih podjetij iz vse države pri Rodoljubu Čolakoviču 
vnovič predlagali združevanje vseh filmski produkciji 
namenjenih sredstev v Jugoslaviji. Predlog je imel zago­
vornika v zveznem Združenju filmskih proizvajalcev, ki 
je podpiralo nadaljnji razvoj Košutnjaka. Bojan Štih je že 
prej na seji filmskega sveta Triglav filma izjavil, da je 
»proti, da pošlje svojega zastopnika na posvetovanje pri tova­
rišu Čolakoviču«.43 To je prva javna izjava o bojkotu stališč 
zveznih organov, ki sem jo našel v pregledanem gradivu.
Elaborat Neki osnovni problemi kinematografije so 
sestavili v Colakovičevem kabinetu, upoštevali pa so pri­
pombe z omenjene seje in zagovarjali politiko investi­
ranja glede na splošnojugoslovanske potrebe in racional­
nega izkoriščanja zmogljivosti. To je sicer pomenilo 
320
podporo Beogradu in Košutnjaku, toda zaradi zahtev 
manjših centrov in pripomb komisije za idejno vzgojno 
delo SZDLJ v elaboratu niso predlagali ukinitve oz. 
združevanja manjših, tehnično šibko razvitih filmskih 
središč.44
44 ARS, IS-KPK, f. 17, dok. 138/57.
45 ARS, ZKOS, f. 12, m.9, Zapisnik sa sednice Veča kulturno-prosvet- 
nih saveza u Jugoslaviji, 5.6.1956.
46 ARS, ZKOS, f. 16, m. 1, Dopis Veča kulturno-prosvetnih saveza u Ju­
goslaviji, 3.12.1956.
47 ARS, CK ZKS III, š.76, Zaključci sa sednice sekretarijata ideološke 
komisije CK SKJ, 17.5.1956, str.2, in Kratak pregled rada sekretarijata (...), 
10.7.1957, str.3.
Najbolj se je pritisku centra prilagodil Svet kul- 
turnoprosvetnih zvez Jugoslavije. Na seji 5. junija 1956 je 
tajnik Ašer Deleon predlagal razširitev sveta in okrepitev 
njegove vloge. Tudi zaradi mnenja predsednika Ivana 
Regenta in drugih slovenskih predstavnikov v svetu, 
Franceta Boštjančiča in Janka Liške, se to še ni zgodilo.45 
Podrobnejše teze o reorganizaciji so bile sestavljene jeseni 
leta 1956, dobile pa so podporo vseh drugih jugoslovan­
skih republik, še posebej nerazvitih. Po reorganizaciji naj 
bi občasna srečanja nadomestili s povečanim profesional­
nim aparatom in z redno skupščino, namesto izmenjave 
izkušenj bi naredili lasten koncept, zaradi sprememb 
dela pa bi bilo potrebno tudi preimenovanje.46
Spremembe v dejavnosti oz. večjo pristojnost cen­
tralnega sveta na račun republiških zvez kulturnih in 
prosvetnih društev so določali neposredno v komisiji za 
idejno vzgojno delo zveznega odbora SZDLJ ob sodelo­
vanju ideološke komisije CK ZKJ.47
Se najmanj so na sejah zveznih ideoloških komisij 
razpravljali o poenotenju šolstva, saj so že od leta 1953 
potekale priprave na šolsko reformo. Ta je pomenila prav 
poenotenje šolskih sistemov v Jugoslaviji in zbližanje 
učnih načrtov.
Nekatere ideje so presegale zbliževanje šolskih siste­
mov in so pomenile poskus popolne unifikacije. Na se­
stanku predstavnikov republiških zavodov za šolstvo 
321
septembra 1956 v Beogradu (Slovenijo je zastopala Draga 
Humek) so na primer razpravljali o predlogu, da bi uki­
nili republiške zavode in ohranili le zveznega.48
48 ARS, CK ZKS III, š.6O, Stenografski zapisnik sestanka aktiva komu- 
nistov-pedagogov pri CK ZKS, 7.1.1957, str. 2.
49 ARS, ZKOS, f. 20, Stenografski zapisnik sa savetovanja u Zagrebu, 
10.3.1958.
Omenil sem že, da so hoteli ukiniti republiške zavo­
de za poučne filme. Potem ko je ta predlog propadel, je 
nastal problem s povezovanjem tovrstnih zavodov v 
začetku leta 1958, ob načrtovani ustanovitvi zveznega za­
voda za izobraževanje odraslih. Da je tak zavod potre­
ben, so soglašali predstavniki vseh republik, le da so mu 
pripisovali različne kompetence. Hrvaški in slovenski so 
menili, naj začne na skromnih temeljih in da je bistvo ko­
ordinacija različnih ustanov in dejavnosti v Jugoslaviji.49
Na splošno je na načrtovano šolsko reformo v Slove­
niji letelo veliko ostrih kritik, najpogosteje zaradi ustvar­
janja neke imaginarne jugoslovanske enotnosti. Ta bi re­
publikam z boljšim izhodiščnim položajem, predvsem 
Sloveniji, škodovala, saj bi se morale prilagajati manj 
razvitim. Hudo sporna je bila za Slovence zahteva po 
enotnem prosvetnem svetu Jugoslavije, ki bi določal šol­
ski proces v vseh delih države ali vsaj vplival nanj.
Najprej so se po običaju proti poskusom poenotenja 
oglasili kulturniki, kasneje pa so se jim pridružili slovenski 
politiki, čeprav sprva le na zaprtih sejah svojih organov. 
Kritike kulturnih ustvarjalcev so se v začetku omejevale na 
nasprotovanje nekaterim zakonskim osnutkom. Prvi 
ostrejši odgovor zunaj tega konteksta je bil reakcija na pre­
dlog o enotnem jugoslovanskem kriteriju v književnosti, ki 
ga je omenilo zvezno društvo književnikov, javnosti pa ga 
je v beograjskem Delu predstavil in utemeljeval Zoran 
Mišič.
Oktobrski številki Naše sodobnosti leta 1956 je urednik 
revije Drago Sega na koncu dodal svojo gloso »Kriterij« in 
resničnost. Zapisal je, da gre za že obrabljene teze 
postšestojanuarskih režimov o »integraciji jugoslovanske knji­
ževnosti« in »končnem jugoslovanskem integralu«, na katere ne 
322
bi bilo treba odgovarjati, če ne bi podobnih slišali še od dru­
gih ljudi. Z naštevanjem teh, omenil je izjavo Oskarja Da- 
viča na kongresu jugoslovanskih pisateljev v Ohridu in na­
sploh dejavnost zveznih društev pisateljev in likovnikov, je 
nakazal, da so kritike Mišiča namenjene tudi njim. Šega je 
napadel predvsem teritorialno vrednotenje kulture v Miši- 
čevih izrazih o »republiškem partikularizmu«, »ozkorepubliških 
pojmovanjih« ipd. in dodal, da je Mišičev enotni jugoslovan­
ski kriterij enako regionalen in zato nesmiseln, ker »s svojim 
pridevkom ,enotni' suponira obstoj različnih, heterogenih regio­
nalnih kriterijev, ki prav tako ne obstoje in ne morejo obstojati«. V 
analizi Mišičevega članka je navedel: »V Jugoslaviji zanj take 
družbeno zgodovinsko nastale formacije, kot je slovenska, hrvaška, 
srbska ali makedonska kultura sploh ne obstoje. V sestavku (...) se 
mu ne zdi niti enkrat potrebno omeniti, da je Jugoslavija večna- 
rodna država, kaj šele, da bi enega samega med temi narodi imeno­
val z njegovim lastnim imenom. (...) Tudi o kakem slovenskem ali 
makedonskem jeziku mu ni nič znanega; na enem samem mestu 
omenja, pod^ poglavjem ,enotni književni jezik', srbohrvaščino.« 
Za tem je Šega dodal, da so slovenska, hrvaška, srbska in 
makedonska kultura, kot vse druge po svetu, nacionalne.50
50 Naša sodobnost, IV, 1956, št. 10, str.957-960.
51 Naši razgledi, VI, št.2, 26.1.1957, str.41.
Mišiča je v Naših razgledih januarja 1957 ošvrknil še 
sed; to kratico je uporabljal Bojan Štih. V kritiki katastro­
falno slabega prevoda publikacije Zveze borcev NOV Ju­
goslavije v članku z zgovornim naslovom Neopravičljivo 
se je Štih spraševal, ali je slaba slovenščina (če bi tisti 
jezik sploh smeli tako imenovati) posledica podcenje­
vanja enega izmed enakopravnih jugoslovanskih naro­
dov »ali pa je morda slovenščina v tem koledarju tudi že posle­
dica tistega obče jugoslovanskega kriterija, ki ga propagira v 
beograjskih revijah književnik Zoran Mišič, ki z omalo­
važevanjem govori o pokrajinskih dialektih v Jugoslaviji«.51
Podobne očitke kot Šega in Štih Mišiču je namenil 
Matej Bor februarja 1958 v Naši sodobnosti Miodragu 
Protiču za članek Sadašnji trenutak jugoslovenske knji­
ževnosti: »Jugoslovanska literatura ni organska celota, temveč 
323
jo sestavljajo različne nacionalne literature, ki so nastale in ra­
sle pod posebnimi zgodovinskimi pogoji, na osnovi lastnih kul­
turnih tradicij, v območju lastnega knjižnega jezika in po lastni 
notranji zakonitosti, kar vse velja še danes.« Bor je sklepal, da 
Protič očitno ne pozna slovenskega jezika, temveč le tiste 
slovenske pisce, katerih dela so prevedena v srbohr­
vaščino, in zato ni pristojen za ocenjevanje slovenske lite­
rature.52
52 Naša sodobnost, VI, 1958, št. 2, str. 140-141.
53 Naša sodobnost, IV, 1956, št. 12, str. 1145-1150. Glej še: Naši raz­
gledi, VI, št.9, 11.5.1957, str.215.
54 ARS, ZKOS, f. 16, Dopis Veča kulturno-prosvetnih saveza u Jugosla­
viji, 3.12.1956.
55 ARS, ZKOS, f.20, m. 12, Skupština Kulturno-prosvetnog veča Jugo­
slavije, 15.-16.6.1957, in Stenografske beleške sednice Sekretarijata (...), 
15.10.1958, str. 14.
Slovenski kulturniki so kritizirali tudi uporabo sr­
bohrvaščine v kinematografih. Decembra 1956 je objavil 
zahtevo po slovenskih podnapisih Beno Zupančič. Zavr­
nil je ekonomski račun, po katerem se podjetjem ne 
splača žrtvovati nekaj tisočakov za to, da bi ugodila na­
cionalnim pravicam Slovencev.53
Najbolj po načrtih centra je potekala centralizacija v 
množični amaterski kulturi, saj ni imela Slovenija tu niti 
podpore Hrvaške. Tako so predlogom, da je treba okrepi­
ti Svet kulturnoprosvetnih zvez Jugoslavije, od decembra 
1956 nasprotovali le slovenski predstavniki.54 Prevladalo 
pa je večinsko mnenje v državi. Na skupščini 15. in 16. ju­
nija 1957 so svet preimenovali v Kulturnoprosvetni svet 
Jugoslavije in povečali njegov profesionalni aparat. Da 
naj bi bila njegova vloga centralna in ne koordinativna, 
pa je nakazal sekretariat za finance zvezne vlade, ko ga je 
uvrstil v prvi rang družbenih organizacij in mu namenil 
velike vsote denarja.55
V Sloveniji so na to ostro reagirali. Na seji predsed­
stva Zveze Svobod in prosvetnih društev Slovenije 21. 
novembra 1957 v Iškem Vintgarju so razpravljali, ali je 
nadaljnje sodelovanje v jugoslovanskem okviru smotrno. 
Ivan Regent in Roman Albreht sta zavrnila kritike iz Beo­
324
grada na račun šovinizma, lokalizma in nacionalizma 
češ da so številne pripombe Slovencev upravičene. Po­
udarila sta, da potrebujemo slovenske prevode zveznih 
časopisov, slovenske plakate in podnapise za filme, kriti­
zirala sta objave v cirilici v Sloveniji in nerazumevanje 
drugih, da bi radi Slovenci tudi v zveznih organih govo­
rili slovensko. Regent je predlagal, naj bi bili slovenski 
podnapisi pogoj, da se lahko filmi vrtijo v Sloveniji. 
Rekel je, da na plenum sveta v Beogradu ne bo šel, ker 
mu oporekajo govorjenje v slovenščini, in dodal, naj 
bodo seje sekretariata zveznega sveta bolj poredko, če 
hočejo, da bodo sodelovali tudi Slovenci. Ob vprašanju, 
kako doseči, da ne bodo vseh slovenskih stališč kratko- 
malo preglasovali, je Regent predlagal: »Nesrečno iniciati­
vo za veče sem dal jaz. Zato dajem še drugo iniciativo. Če veče 
ne bi moglo biti drugo kakor konzultativni organ, mi izstopi­
mo.« Albreht je dodal: »Sem za to, da se tam javno skregamo 
ter da se publicira naše stališče, da so za nas glede praktičnih 
vprašanj obvezne samo odločitve našega organa.«56
Slovenski predstavniki se po preglasovanju stališč 
Zveze Svobod in prosvetnih društev Slovenije nekaj let 
po večini niso več udeleževali sej Kulturnoprosvetnega 
sveta Jugoslavije v Beogradu. Občasno je le še Vinko 
Trinkaus obveščal vodstvo zveze o tem, kaj se dogaja v 
Beogradu, vendar se za to niso kaj prida menili.
Združevalne tendence so se kazale tudi pri po­
vezovanju jugoslovanskih univerz. Meduniverzitetno 
konferenco naj bi po predlogu Krsta Crvenkovskega 
preoblikovali v stalno konferenco z imenom Skupnost ju­
goslovanskih univerz in lastnim statutom. O osnutku sta­
tuta so razpravljali v zadnjih mesecih leta 1956, sprejeli pa 
so ga na meduniverzitetni konferenci 15. januarja 1957 v 
Skopju. Univerzitetni svet ljubljanske univerze je bil proti 
določbam, da sme skupnost izdajati direktive (pristajal je 
le na priporočila), in zamisli medfakultetnih konferenc, ki
56 ARS, ZKOS, f. 13, m.1, Zapisnik seje predsedstva ZSPDS, 
21.11.1957, str. 1-8. Potrebo po podnaslavljanju filmov v slovenščini je Re­
gent omenil tudi na seji glavnega odbora SZDLS, 21.5.1957 (ARS, RK 
SZDLS, š.19, Seja glavnega odbora SZDLS, 21.5.1957, str.71). 
325
bi razbijale univerzo kot celoto. Predlagal je še, naj Skup­
nost jugoslovanskih univerz nima stalnega sedeža (torej 
Beograda, op. p.), temveč naj bo sedež vsakokrat na rekto­
ratu tiste univerze, od koder je predsedujoči skupnosti. 
Statut je bil sprejet z nekaterimi predlaganimi pripom­
bami,57 toda težnje, da bi razbili celovitost univerz in pove­
zali visoke šole na jugoslovanski ravni niso zamrle. Ljub­
ljanska univerza jih je znova zavrnila maja 1958, ko je 
hotela Skupnost jugoslovanskih univerz z novimi predpisi 
okrepiti svoj položaj. Ob tem je uprava ljubljanske univer­
ze poudarila, da zanjo ne pride v poštev nič drugega kot 
to, da bi bila skupnost koordinacijsko telo.58
Slovenski politični vrh je začel o problemih zaradi 
centralizacije kulturne sfere resneje razmišljati, ko so iz 
Beograda poslali elaborate ideološke komisije CK ZKJ. 
Do teh so bili v slovenski ideološki komisiji zelo skep­
tični. Najprej so na seji 22. januarja 1957 zavrnili predlog 
o zveznih organih družbenega upravljanja. Se najmanj bi 
bili ti organi zaradi slovenskega jezika potrebni za za­
ložništvo. Če bi že imeli zvezna telesa, bi lahko po 
mnenju slovenskih ideologov obstajala le pri centralizi­
ranih dejavnostih, kot sta bila radio in film, pa še v tem 
primeru so pristajali le na funkcijo koordinacije.39
Zvezni organi niso popustili. Poleti 1957 so pripravi­
li predloga uredb za v elaboratu zvezne ideološke komi­
sije omenjena sveta pri zvezni vladi, za film in radiodifu­
zijo. Generalni direktor Triglav filma Brane Tuma je 18. 
septembra 1957 o predlagani uredbi o filmskem svetu na­
pisal, da so formulacije nejasne in pomanjkljive, da »se 
prav lahko uveljavijo tudi težnje po centralizaciji« in da svet 
ne sme biti direktivni organ, kot predvideva osnutek.60
57 AMSU, Zapisniki, knj. 13, Zapisnik 9. redne seje univerzitetnega sveta, 
16.1.1957, str.7, in Zapisnik 10. redne seje univerzitetnega sveta, 25. in 
30.3.1957, str.7.
58 AMSU, Zapisniki, knj.14, Zapisnik 23. redne seje univerzitetne 
uprave, 10.5.1958, str.7-8.
59 ARS, CK ZKS III, š. 76, Zapisnik seje ideološke komisije CK ZKS, 
22.1.1957, str.6-7 in 13-15.
60 ARS, SRK LRS, f.45, dok. 1421/1-57.
326
K osnutku uredbe o svetu za radiodifuzijo in televizijo je 
imel podobne pripombe direktor Radia Ljubljana France 
Perovšek. Zapisal je, da gre za poskus poenotenja ra­
dijskega programa za vsa oddajna središča in širjenje pri­
stojnosti zvezne vlade na račun republiških. O rentabil­
nosti, s katero so zvezni organi pogosto upravičevali 
svoja stališča, je menil, da »bi bilo mogoče obsoditi kot nera­
cionalno tudi obstoj republik, njihovih ljudskih skusčin in 
Izvršnih svetov«. Končal je z besedami, »da je predloženi 
osnutek v sedanji obliki popolnoma neuporaben celo kot izho­
dišče za razpravljanje«.61
61 ARS, SPK LRS, f.45, dok. 1441/1-57.
62 ARS, CK ZKS III, š. 76, Zapisnik seje ideološke komisije CK ZKS, 
25.6.1957.
O poskusih centralizacije so v slovenskem partij­
skem vrhu razpravljali še na seji ideološke komisije CK 
ZKS 25. junija 1957, ko so obravnavali druge elaborate 
zvezne ideološke komisije. Boris Ziherl in Jože Goričar 
sta kritizirala filmske plakate in podnaslove. Lev Modic 
pa je dejal, da so zahteve po enotnem radijskem progra­
mu nesmiselne. Eno je izmenjava dobrih oddaj, drugo pa 
enoten program, je poudaril Modic, ki je bil v mislih tudi 
že na bližnjem VIL kongresu ZKJ: »Uveljaviti nekatere po­
dobne programske smernice kot neko smer na kongresu ZKJ, pa 
se mi zdi slabo.« Perovšek je glede radia povedal, da je 
možno govoriti o izmenjavi glasbenih oddaj, problema­
tične pa so enotne govorne oddaje. Prenašanje izkušenj iz 
enonacionalnih držav v Jugoslavijo ni možno, je menil 
Perovšek in dodal, da zagovor slovenskega programa ni 
nacionalistična koncepcija. Močno je nacionalni moment 
poudaril Modic: »Nima smisla govoriti o enotni socialistični 
kulturi, če ne bomo dopustili, da se vsaka nacionalna kultura 
razvija po svoje. Socialistična kultura je baza za našo kulturo, 
ne pa neka jugoslovanska kultura.« Sklenil je, da pomeni 
pretirano poudarjanje jugoslovanstva negacijo nacional­
nih razlik, ki obstajajo. 2
Slovenski partijski vrh se je torej leta 1957 že izrekel 
proti poskusom centralizacije, vendar se jih pred VIL 
327
kongresom ZKJ ni upal odločno napasti ali celo obsoditi. 
Razprave o mednacionalnih odnosih so potekale za zapr­
timi vrati, za uradno stališče ZKS pa je še vedno veljalo, 
da gre po večini za slovenske šovinistične pojave, ki jih je 
treba zatirati.63
Od kod ta bojazen, je težavno soditi. Predvsem Boris 
Kraigher je bil vse kaj drugega kot neodločen politik. Slo­
vensko vodstvo je po vsej verjetnosti čakalo, kako bosta 
reagirali predvsem Makedonija in Hrvaška.
Na VII. kongresu ZKJ naj bi tako center kot re­
publike jasno povedali vsak svoje. Že ob pripravi gradiva 
za poročila na kongresu je postalo jasno, da bodo ena 
vročih tem razprav mednacionalni odnosi v Jugoslaviji 
oz. regionalno in nacionalno načelo pri obravnavanju 
kulture.
63 ARS, CK ZKS III, š. 7, Zapisnik seje izvršnega komiteja CK ZKS, 
27.9.1957, str.8, in Stenografski zapisnik VII. plenarne seje CK ZKS, 
24.-25.1.1958, str.93.
328
VII. KONGRES ZKJ IN NACIONALNO 
VPRAŠANJE
Slovenski partijski vrh javnosti pred kongresom ni 
nakazal, kakšna stališča o mednacionalnih odnosih bo 
zagovarjal. V nasprotju s tem je Dobrica Čosič le tri dni 
pred začetkom kongresa nakazal mnenje nasprotne stra­
ni. V intervjuju, objavljenem 19. aprila 1958 v Ljudski 
pravici, je izjavil: »Kajti mnogi naši sodobni teksti so pre­
pojeni z nacionalno eksaltacijo in to v toliki meri, da lahko že 
govorimo o novi obliki nacionalne romantike in romantičnega 
nacionalizma. Tako stališče in čustvovanja pa niso nikoli čisto 
brez šovinistične primesi, ne glede na to, če se mi tega zave­
damo ali ne.« Namesto nacionalne je Čosič predlagal 
internacionalistično koncepcijo, po običaju zagovornikov 
jugoslovanstva pa ni pozabil kritizirati »republiške terito- 
rialnosti naše književnosti«.64
Čosič je našel kritje za svoja stališča v meglenih fra­
zah nedorečenega programa ZKJ, ki naj bi bil sprejet na 
kongresu. Socialistični internacionalizem in nacionalna 
zavest, prežeta z internacionalizmom, je pisalo v progra­
mu, »nista ločena pojava, ampak dve plati enotnega procesa«. 
V Jugoslaviji ne obstaja nacionalno vprašanje kot pro­
blem nacionalnega hegemonizma in zatiranja narodov. 
Komunisti bi se morali po črki programa bojevati proti 
negativnim pojavom v nacionalnih odnosih, kot so nacio­
nalizem, partikularizem in centralizem, ter za utrjevanje 
duha socialističnega internacionalizma.65 Smernice so 
bile tako splošne, da so dopuščale številne razlage.
64 Ljudska pravica, XXIV, št.92, 19.4.1958, str.6.
65 Sedmi kongres Zveze komunistov Jugoslavije, Ljubljana 1958, 
str.433-436.
329
Na VIL kongresu ZKJ, ki je bil od 22. do 26. aprila 
1958 v Ljubljani, je na plenarni seji 24. aprila nacionalne 
odnose načel Boris Kraigher. Poudaril je, da je Jugoslavija 
že prerasla v enoten socialistični organizem, v okviru ka­
terega se razvija posebna oblika jugoslovanskega sociali­
stičnega patriotizma, ta pojav pa »nima ničesar skupnega s 
tendencami o ustvarjanju nekega enotnega jugoslovanskega 
naroda«. Jugoslovanski socialistični patriotizem temelji na 
popolni enakopravnosti vseh jugoslovanskih narodov in 
narodnih manjšin, obstajajo pa tudi nove oblike za obrav­
navanje nacionalnega vprašanja: »Gre predvsem za biro­
kratske centralistične težnje tako v okviru posameznih republik 
kakor v okviru federacije. Te birokratsko-centralistične težnje 
včasih iščejo zase opravičilo v raznih ali nacionalističnih ali 
unitarističnih argumentih.« Kraigherje dodal, da se bodo ti 
problemi vedno znova pojavljali, dokler bodo med pre­
deli države tako velike gospodarske razlike.66 Enako­
vredno je sicer ocenil obe nevarnosti, nacionalistično in 
unitaristično, novost tega nastopa pa je bila že v tem, da 
je visok slovenski funkcionar javno nasprotoval integra­
cijskim težnjam na jugoslovanski ravni.
V delu komisij je bilo moč slišati tudi povsem drugačna 
stališča. Dosti so razpravljali o uvajanju komunalnega siste­
ma, ki naj bi vplival tudi na razvoj kulture. Cedo Kapor si je 
ta sistem predstavljal kot zamenjavo za tedanjo (republiško, 
op. p.) teritorialno razdelitev, tako da bi se Jugoslavija spre­
menila v skupnost komun. Za negativne in času neprimer­
ne je označil ostanke republiške razdvojenosti, težnjo po re­
publiški avtarkiji, ki povzroča težave, npr. v šolstvu z 
različnimi učnimi programi, učbeniki in stopnjami šol. Te 
probleme je težko reševati, je dejal, »zaradi nekih starih, umet­
nih, preživetih meja«. Poudaril je, da s tem ne misli negirati 
nacionalnih pravic in zavesti in da lahko v prihodnji organi­
zaciji države obstaja tudi neki organ federacije, ki bi se for­
miral po nacionalnem ključu.67 V tem je jasno razviden po­
skus majorizacije Srbov kot večinskega naroda v Jugoslaviji,
66 VII. kongres SKJ, Stenografske beleške, Beograd 1958, str.459-465. 
67 Ibidem, str.565-568.
330
saj Kapor ni omenil teritorialne razdelitve po nacionalnem 
ključu.
O komunalnem sistemu so v komisiji za notranjepo­
litična in gospodarska vprašanja razpravljali še številni 
drugi delegati, vendar ni šel nobeden tako daleč kot Ka­
por, ki je s povezovanjem komunalnega sistema z repu­
bliškimi mejami napeljal na razmišljanje o ukinitvi repu­
blik. Če bi razprave o komunalnem sistemu »prevedli« v 
kulturno problematiko, je to pomenilo podporo terito­
rialnemu nasproti nacionalnemu obravnavanju kulturnih 
vprašanj in zagovarjanje unitarnega jugoslovanstva.
Ta koncept je podprl tudi Nijaz Dizdarevič. Izhajal je iz 
izkušenj v Bosni in Hercegovini, kjer so v šolah uporabljali 
učne programe in učbenike iz Srbije, Hrvaške in Bosne in 
Hercegovine, učiteljski kader pa je bil šolan v treh repub­
likah. Ker so še vedno razlike, je poudaril, bi se morali 
komunisti bojevati za enoten pravopis za srbsko-hrvaško 
govorno območje. Toda Dizdarevič je izkušnje Bosne in 
Hercegovine projiciral tudi širše in predlagal: »Boj za še višjo 
stopnjo enotnosti ne pomeni negacije narodnih pravic, ki so v naši 
teoriji in praksi dosežene, toda nikakršna umetna ovira se ne sme 
postavljati na pot razvoja v Jugoslaviji k postopnemu stapljanju 
narodov. Toda mislim, da takšne umetne bariere obstajajo in da 
mi, komunisti, nismo bili vedno dovolj aktivni in iniciativni, da bi 
se bojevali za njihovo odstranjevanje.«68
Takšnim težnjam je najprej ugovarjala makedonska 
delegatka Ljiljana Čalovska. V ocenjevanju teh odnosov 
kot medrepubliških in ne mednacionalnih, je dejala, se 
skriva nevarnost nepravilnega razlikovanja teženj za kul­
turnim zbliževanjem od birokratsko-centralističnih in 
unitarističnih tendenc, ki le škodujejo razvijanju kultur­
nih stikov. Čalovska je dodala, da je sodelovanje Srbije in 
Bosne, kjer gre za enotno jezikovno območje, nekaj po­
vsem drugega kot sodelovanje Srbije in Makedonije.69
Od slovenskih delegatov se je za nacionalni princip 
zavzel Ivan Potrč. Jugoslavija je federativna tvorba ena-
68 Ibidem, str.559-601.
69 Ibidem, str.617-619. 
331
kopravnih narodov, je poudaril, posamezne kritike fol- 
klorizma, provincializma in lokalizma pa niso upra­
vičene in izhajajo iz hegemonističnih teženj. Socialistična 
skupnost se lahko nemoteno razvija le ob spoštovanju sa­
mostojnega kulturnega razvoja vseh narodov.70
70 Ibidem, str.791-793.
71 Pešič, Jugoslavenstvo, str. 99-111.
V poročilih komisij, resoluciji in novinarskem po­
ročanju s kongresa nesoglasje v mednacionalnih odnosih 
in vprašanje teritorialnega ali nacionalnega obravnavanja 
kulture nista bili omenjeni. Vsi so se zavzeli le za krepi­
tev komunalnega sistema. Toda na VII. kongresu ZKJ se 
je prvič po 2. svetovni vojni začelo javno razpravljati o 
nacionalnem vprašanju v Jugoslaviji. Po kongresu so po­
stale tovrstne razprave popolnoma »legalne« v nasprotju 
s prejšnjimi leti, ko je ZKJ zagovarjala stališče, da je bilo 
nacionalno vprašanje v Jugoslaviji z letom 1945 rešeno 
enkrat za vselej in ga ni več. Ta sprostitev je kmalu po­
vzročila politične prepire po vsej državi.71
Na vprašanje, ali je zvezna oblast resno računala s tem, 
da naj bi komunalni sistem v perspektivi ukinil republike, 
ni mogoče odgovoriti brez vpogleda v arhivske dokumente 
jugoslovanskih zveznih organov. Kapor in Dizdarevič sta 
na VII. kongresu ZKJ pokazala, da zagovorniki takšne 
rešitve nacionalnega (oz. teritorialnega) vprašanja obstajajo.
Novo teritorialno razdelitev Jugoslavije, kar za kultur­
no sfero pomeni zmanjševanje vloge naroda kot nosilca na­
rodne kulture, so podprli predvsem v Srbiji in Bosni in Her­
cegovini. Hrvati na VII. kongresu ZKJ niso reagirali na to, a 
so nesoglašanje pokazali že v letih po uvajanju komunal­
nega sistema. Najhuje so novosti kritizirali v Sloveniji in 
Makedoniji, kjer ni mogel veljati noben argument o 
prihranku denarja, poenostavitvi poslovanja in enotnem 
določanju programskih smernic za delo v kulturi. Če bi Slo­
venci in Makedonci pristali na takšno reševanje nacional­
nega vprašanja v Jugoslaviji, bi se odpovedali svojemu 
jeziku.
332
NASPROTOVANJE JUGOSLOVANSKIM
INTEGRACIJSKIM PROCESOM
V KULTURI
Po VII. kongresu ZKJ je začel slovenski politični vrh 
odločneje nasprotovati dolgoročni politiki poenotenja 
kultur v Jugoslaviji, ki jo je do srede leta 1958 toleriral. Ta 
sprememba se ni izrazila v javnih nastopih politikov ali v 
zapisanih programskih smernicah, temveč v podpori sta­
liščem slovenskih kulturnikov. Kritike jugoslovanstva v 
kulturi so bile v Sloveniji vse pogostejše.
Konec leta 1958 so slovenski politiki podprli težnjo 
RTV Ljubljana po lastnem programu. Direktor RTV Fran­
ce Perovšek je zapisal, da jih je na obisku v Ljubljani 
Edvard Kardelj »v celoti podprl« in jim svetoval, »naj se v 
okviru dejavnosti obeh medijev še odločneje upiramo unitariz­
mu in pazimo, da se TV ne bi zgodilo tisto, kar je medtem že 
spodletelo na področju radia, namreč, da bi njegovim informa­
cijam, kulturni dejavnosti, vzgoji in izobraževanju ter zabav­
nemu programu nadeli prisilni jopič centralizma in tudi tako 
spodkopavali identiteto narodov Jugoslavije.«72
72 Perovšek, Radio Ljubljana, str. 17.
73 ARS, CK ZKS III, š.8, Zapisnik seje izvršnega komiteja CK ZKS, 
17.2.1959.
O pol leta starem zveznem zakonu o šolstvu so sprego­
vorili na seji izvršnega komiteja CK ZKS 17. februarja 1959. 
Boris Kraigher je dejal, da šolska reforma ni dovolj pre­
mišljena in da je problematično zagovarjanje enotnosti 
šolstva za vso Jugoslavijo. Ponovil je že nekaj let stare kri­
tike slovenskih znanstvenikov na račun šolske reforme in 
nakazal, da Slovenija ne pristaja več na poenotenje in ne bo 
upoštevala vseh določb zveznega zakona. To stališče73 je 
333
javnosti v milejši obliki predstavil šolski minister Vlado 
Majhen mesec kasneje na plenumu glavnega odbora 
SZDLS.74
74 ARS, RK SZDLS, š.19, Seja glavnega odbora SZDLS, 13.-14.3.1959, 
str. 1-13.
75 ARS, CK ZKS III, š.69, Zaključci izvršnog komiteta CK ZKJ o pitanji- 
ma nacionalnih manjina, 2. 3. 1959; ARS, CK ZKS III, š.8, Zapisnik seje 
izvršnega komiteja CK ZKS, 5.3.1959, str. 1-10; Stevan Bezdanov: Vzgoja 
in izobraževanje v dokumentih KPJ in ZKJ, Ljubljana 1981, str. 111-112.
76 Bilandžič, Zgodovina SFRJ, str.252.
Ostrejšega in odkritega nasprotovanja težnjam cen­
tra v letih 1958 in 1959 še ni bilo, saj sta imeli takrat pred­
nost drugi kulturnopolitični nalogi. Prva je bila že opisa­
na akcija proti »klasični« inteligenci, druga pa priprava 
poročil o obdobju po uvedbi komunalnega sistema in 
načrtov za leta 1961-1965. Prav ob izdelavi poročil se je 
slovenska oblast soočila z vsemi težavami, ki sta jih v 
kulturi povzročala komunalni sistem in teritorialno 
načelo. Nasprotovanje poenotenju kultur v Jugoslaviji je 
povezano z načrtovanjem razvoja v obdobju 1961-1965. 
Spori pa so v bistvu nastali zaradi različnih stališč o eko­
nomski problematiki in neuspešnih poskusov, da bi re­
formirali gospodarstvo.
Toda leto 1959 je le prineslo bistveno novost. Marca 
so se o mednacionalnih odnosih dvakrat pogovarjali na 
CK ZKJ. Glavna tema je bila diskusija o pritožbah alban­
skega prebivalstva na Kosovu, vendar so na sklic seje 
precej vplivale tudi zahteve slovenskega vodstva, pred­
vsem tista, naj dovolijo republiški zakon o manjšinskem 
šolstvu. Izdaja tega zakona se je zaradi pritiskov zveze 
(za njimi so bila predvsem srbska stališča) zavlekel za več 
let. Slovencem so poleg Albancev izdatno pomagali 
Makedonci s kritiko, da zvezni sekretariat za zunanje za­
deve nepravilno obravnava njihovo manjšino v Grčiji in 
Bolgariji.75
Posebej na seji izvršnega komiteja CK ZKJ 24. marca 
1959 so se odkrito pokazala nasprotja med stališči repu­
blik.76 Slovenski partijski vrh se torej prvemu sistema- 
tičnejšemu poskusu poenotenja kultur v Jugoslaviji po 2. 
334
svetovni vojni ni uprl vse dotlej, dokler ga niso s kritiko 
zveznih organov podprli predstavniki nekaterih drugih 
republik. Pri različnih ocenah slovenskih in jugoslovan­
skih oblastnikov je bil eden bistvenih argumentov slo­
venske strani, da je treba zaradi drugačnega jezika in 
različne zgodovinske preteklosti probleme ocenjevati z 
različnih zornih kotov.
V slovenskem partijskem vrhu so o tem največkrat 
govorili ob pripravah na sprejetje perspektivnega razvoja 
FLRJ za obdobje od 1961 do 1965. Predloge zveznih orga­
nov o pomoči nerazvitim, rasti produktivnosti, gospodar­
skih skladih in drugem je izvršni komite CK ZKS obravna­
val 1. aprila 1960. Večino predlogov je zavrnil in se zavzel 
za večje upoštevanje ekonomskih kriterijev.77 Precej burno 
so o gospodarskem sistemu razpravljali tudi na posveto­
vanju Društva ekonomistov v Beogradu 10. in 11. novem­
bra 1960. Predstavniki slovenskega društva so se potego­
vali za večje upoštevanje ekonomskih meril, toda razprave 
o bogatih in revnih so poleg gospodarskih odprle tudi 
druga vprašanja/8
Predlagani načrt gospodarskega razvoja Jugoslavije 
za obdobje 1961—1965 so slovenski gospodarstveniki v 
celoti odbili. Zavod za gospodarsko planiranje LRS je v 
istem mesecu, ko so se ekonomisti prepirali v Beogradu, 
sestavil 26 strani pripomb h gospodarskemu načrtu.79 
Pripombe Zavoda - in slovenski politični vrh ni dal ve­
deti, da se z njimi ne strinja - so bile nekaj povsem druge­
ga kot načrtovanje v stilu planskega socialističnega go­
spodarstva.
Nasprotja med zveznimi in slovenskimi organi so se 
pokazala po večini v letih 1960 in 1961. V kulturni sferi, 
ki nas zanima, so se od slovenskih oblastnikov najbolj an­
gažirali predsednik sveta za znanost LRS dr. Joža Vilfan, 
predsednik sveta za kulturo in prosveto Boris Kocijančič
77 ARS, CK ZKS III, š. 15, Zapisnik redne seje izvršnega komiteja CK 
ZKS, 1.4.1960, s prilogami.
78 ARS, IS-KPK, f.25, dok.87/61.
79 ARS, IS-KPK, f. 23, dok. 69/60.
335
in republiški sekretar za kulturo, prosveto in znanost 
Beno Zupančič.
Vilfan si je predvsem prizadeval doseči decentraliza­
cijo zveznega sklada za znanost. Ko je junija 1960 kritizi­
ral elaborat zveznega sveta za znanost o temeljnih pro­
blemih znanstvenoraziskovalnega dela na področju 
družbenih ved, je povedal, da je srbohrvaščina le eden od 
enakopravnih jezikov: »Mnenja smo, da izdajanje slovarjev 
posameznih nacionalnih jezikov ne spada v pristojnost Zvezne­
ga sveta za znanost. Če pa se v tem primeru odločimo za zvez­
no pristojnost, potem je treba dati v program izdajo slovarjev 
za vse nacionalne jezike, ne pa samo za srbsko-hrvatski jezik.«00
Zvezni svet je leta 1961 znova predlagal ustanovitev 
zveznih znanstvenih inštitutov in kritiziral ustanavljanje 
raziskovalnih zavodov po »administrativno-teritorialnih« 
načelih. Svet za znanost LRS je 13. oktobra 1961 reagiral do­
sti ostreje kot leto prej: »Svet meni, da je znanost, ki je občečlo­
veška, integralni del vsake nacionalne kulture, ta pa je potencialno 
totalna, in če po eni strani ni mogoče, da bi ji vnaprej odrekali pra­
vico do kakršne koli dejavnosti ali do katere koli vede, tako tudi ni 
mogoče, da bi za znanstveno delo uveljavljali samo jugoslovanske 
kriterije in ravni, pri tem pa pozabljali, da je občečloveška, da nas 
ravno pri angažiranju in uveljavljanju na mednarodnem torišču 
čakajo pomembne naloge.« Na zvezni svet so naslovili več 
zahtev: izdaja naj le priporočila in ne predpisuje obveznosti; 
iz zveznega sklada naj se financirajo le naloge, ki so nujne za 
federacijo, »nikakor pa ne sodi v njegovo dejavnost na primer 
finansiranje fundamentalnih raziskovanj, tako imenovanih ^vez­
nih' inštitutov (ki so po dosedanjih izkušnjah zvezni samo po virih 
finansiranja)«; leta 1962 naj zvezni sklad neha financirati vso 
drugo dejavnost (kadrovsko politiko, opremo za študij, 
znanstvene časopise) in v prihodnjih letih le do konca 
izpelje že začete projekte.81
Kmalu potem je dr. Joža Vilfan sestavil načrt Raz­
iskovalno delo, posebej njegovo financiranje. Na vidnem
80 ARS, SRK LRS, f. 51, dok. 167/1-60.
81 Objave, XIII, št. 1, februarja 1962, str.6. Glej še: ARS, IS-KPK, f.23, 
dok. 88/60.
336
mestu ga je 3. decembra 1961 objavilo ljubljansko Delo. 
Vilfan je poudaril, da je znanost sestavni del nacionalne 
kulture in da to ne velja le za tiste znanosti, ki se ukvarjajo 
z nacionalno kulturo (pri tem je mislil na jezik, zgodovino, 
etnologijo itd.), temveč za vse. V načrtu ni zanikal, da sta 
zvezni svet za znanost in zvezni sklad potrebna, vendar se 
je zavzel za bistveno zmanjšanje njunih pristojnosti.02
Republiški sekretar Beno Zupančič je prvič javno 
nakazal nasprotovanje zveznim organom v posredni kri­
tiki komunalnega sistema in drobljenja sredstev. Junija 
1960 je dejal, da je finančni sistem za kulturniško pod­
ročje v letih 1957-1960 napačen. Nadaljeval je, da so med 
okraji velike razlike po načinu porabe sredstev, da so 
sredstva premajhna, da bodo za naslednje petletno ob­
dobje sredstva za znanost izločena iz skupnih postavk za 
kulturo in da je treba spodbuditi financiranje znanosti.83
82 Delo, III, št.33O, 3.12.1961, str.6.
83 ARS, RK SZDLS, f.111, Zapisnik posvetovanja, 11.6.1960, str. 1-7.
84 Objave, X, št.3, 1.11.1959, str.6.
85 ARS, IS-Odbor za prosveto, (.8, Zaključci sa sednice odbora za 
prosveto in kulturo ZIS, 9.7.1959.
Posebej aktiven je bil Zupančič v zahtevah po slo­
venskih filmskih podnapisih in plakatih. To je bilo že več 
let predmet spora z distribucijskimi podjetji iz drugih re­
publik, ki so imela kritje v zvezni zakonodaji. Zaradi ko­
mercialnih vzrokov in podpore enotnemu jugoslovan­
skemu gospodarskemu prostoru Slovenija s pravnimi 
akti ni mogla posredovati proti uporabi neslovenskega 
jezika v javnosti.
Svet za kulturo in prosveto LRS je 27. junija 1959 ape­
liral na vse pristojne organe v državi, zlasti Združenje re­
produktivne kinematografije FLRJ, naj pozovejo vsa pod­
jetja k izvajanju priporočil o podnapisih in reklamah v 
slovenskem jeziku, Trgovinski zbornici LRS pa je pripo­
ročil, naj podjetja v njeni sestavi »zahtevajo in kupujejo kopije 
filmov le s slovenskimi napisi in uporabljajo reklamni material 
samo v slovenskem jeziku«.84 Odbor za prosveto in kulturo 
zvezne vlade je na te pobude reagiral le s tem, da je pripo­
ročil podjetjem, naj upoštevajo zahteve Slovencev.85 Ni pa 
337
pomislil na spremembo zakonskih predpisov ali zagrozil s 
sankcijami.
Ker mediji očitno niso dovolj kritizirali uporabe ne­
slovenskega jezika v javnosti, je Beno Zupančič maja 1961 
jasno povedal, da slovenska oblast ne vztraja več pri starih 
stališčih o slovenskem nacionalizmu in šovinizmu: »Pri 
vsej tej diskusiji bi omenil, da so člani Sveta za kulturo postavili 
vprašanje, kot da se nekateri faktorji bojijo načeti to vprašanje 
zaradi bojazni, da bi bili šovinisti. Tu gre za osnovno ustavno 
pravico. (...) Pri slovenski filmski mreži ne more biti izgovora, da 
ne bi mogli biti filmi opremljeni s slovenskim besedilom. O tem 
vas informiram zato, da te stvari z vso ostrino postavljate na 
dnevni red.« Po seji skupščinskega odbora za prosveto in 
kulturo 15. maja 1961, na kateri je Zupančič izrekel ta po­
ziv, je France Perovšek novinarjem naročil, »naj omenijo, da 
se je razpravljalo o tem vprašanju na našem odboru in kakšno je 
bilo stališče odbora«.86 Odtlej je bilo tovrstnih kritik seveda 
vse več, svet za prosveto in kulturo LRS pa je od vseh pri­
stojnih zahteval, naj opremijo filme v obtoku s slovenskimi 
podnapisi in reklamnimi plakati.87
Ker apeli niso kaj prida zalegli, je nastopil republiški 
svet nekoliko ostreje. V zagrebškem Telegramu je bilo 3. 
novembra 1961 objavljeno odprto pismo Bena Zupančiča 
filmskim distributerjem, v katerem je zahteval odgovor, 
zakaj slovenskim gledalcem kratijo narodne in ustavne 
pravice. Štiri dni zatem, 7. novembra, je Zupančič na seji 
sveta za kulturo in prosveto LRS predlagal spremembo 
dotedanje taktike kritik in apeliranja in se zavzel za 
odločnejše korake. Za njim je predsednik sveta Boris Ko­
cijančič jasno povedal, da gre tokrat zares in ne zgolj za 
razburkanje javnosti in da bo treba, če ne bo šlo drugače, 
začeti zapirati kinodvorane, v katerih ne bodo upoštevali 
priporočil o uporabi slovenskega jezika.88
Kakšen je bil končni rezultat akcije, po pregledanem 
gradivu ni moč natančno ugotoviti. Nekateri podatki po-
80 ARS, LS LRS, f.54, Zapisnik 22. seje, 15.5.1961, str.34-35.
87 Objave, XIII, št. 1, februarja 1962, str. 5.
88 Delo, lil, št.322, 24.11.1961, str.6; Naši razgledi, X, št.22, 18. 11. 
1961, str. 519-520.
338
vedo, da je bil prej opremljen s slovenskimi podnapisi 
približno vsak četrti film, potem pa več kot polovica fil­
mov v obtoku. Akcijo so najbolj podprli ljubljanski kine­
matografi, ki niso hoteli za leto 1962 podpisati nobene 
pogodbe brez zagotovila, da bodo v filmih slovenska be­
sedila. Najslabše je bilo v krajih, kjer so bile kinodvorane 
v lasti domov Jugoslovanske ljudske armade.89
89 Naši razgledi, X, št. 22, 18.11.1961, str. 519; ARS, LS LRS, f.54, Za­
pisnik 22. seje, 15.5.1961, str.34; LS LRS, 4. sklic, knj.10, Ljubljana 1962, 
str. 410.
90 Objave, XIII, št. 1, februarja 1962, str.6.
91 ARS, LS LRS, f.46, Stenografski zapisnik popoldanskega nada­
ljevanja 12. seje, 23.2.1960, str. 10-12.
Ob koncu leta 1961 je svet za kulturo in prosveto 
LRS, upoštevaje predlog sveta za znanost o decentraliza­
ciji zveznega sklada za znanost, predlagal zveznim orga­
nom še decentralizacijo zveznega filmskega sklada in 
ustanovitev republiških filmskih skladov.90
Slovenci so močno kritizirali tudi prodajo otroških 
slikanic in mladinske literature, ki so bile tiskane v dru­
gih republikah in v katerih je bil slovenski jezik zelo slab. 
Jože Potrč je februarja 1960 predstavnike slovenske vlade 
naravnost vprašal, kako bi bilo možno prepovedati pro­
dajo takih del v Sloveniji. Beno Zupančič mu je odgovo­
ril, da zakonske možnosti za prepoved ni; edina možnost 
je, da javni tožilec prepove nadaljnje prodajanje publika­
cij, za katere meni, da za mladino niso primerne.91
Tudi zahtevam zveznih organov po enotnem jugo­
slovanskem radijskem in televizijskem programu je slo­
venska oblast vse glasneje nasprotovala. Namesto »jugo­
slovanski« so predlagali izraz »skupni program«, pa še 
tega bi moralo biti čim manj. To stališče je oblikovala ko­
misija za založniško dejavnost in tisk glavnega odbora 
SZDLS maja 1961. Na seji zveznega odbora SZDLJ19. ju­
nija 1961 so slovenski predstavniki poudarili, da je televi­
zija nacionalna in kulturna potreba in jo je treba razvijati 
v skladu s stališči in z možnostimi posameznih republik. 
Osnova bi morali biti nacionalni programi, izmenjava 
oddaj med postajami pa bi morala temeljiti na dogovoru 
339
med postajami kot samostojnimi institucijami, torej brez 
vrhovnega zveznega organa.92
Podobno stališče je začelo slovensko vodstvo v 
začetku leta 1961 zagovarjati tudi pri sodelovanju med 
jugoslovanskim časopisjem. Odnos med Delom in Borbo 
naj bi urejala pogodba o izmenjavi novic in člankov, tako 
da bi tudi Slovenija z Borbo širila svoja stališča v druge 
republike, kot so jih te v Sloveniji.93 Po takšni pogodbi bi 
lahko Delo kot centralni slovenski dnevnik zahtevalo re­
cipročno objavo svojih člankov v Borbi.
Kakšne težave dela širjenje »skupnih« novic, so po­
kazale Filmske novosti. Po mnenju sveta za kulturo in 
prosveto LRS je uredništvo novic pri Zvezda filmu v Beo­
gradu pomanjkljivo poročalo o pomembnih dogodkih v 
Sloveniji, s tem pa filmsko javnost v Jugoslaviji enostran­
sko informiralo.94 Filmske novosti so v Beogradu pri­
pravljali le v srbohrvaščini, češ da bi sinhronizacija v 
druge jezike pripravo zelo podražila.
V začetku leta 1960 se je slovenska oblast lotila še 
povezovanja kulturnih ustanov s tujino in poslovanja s 
posredovanjem Beograda. Tokrat je kritizirala center 
nekoliko bolj zadržano, saj se je bala, da bi preveč nekon­
trolirano poslovanje privedlo do povezovanja slovenskih 
kulturnikov s politično emigracijo. Zvezni organi naj bi 
ohranili nekatere pristojnosti, toda le koordinativne, ak­
cije pa bi smele neposredno izpeljati slovenske kulturne 
ustanove. Na ideološki komisiji CK ZKS so razmišljali, 
da bi vlogo posrednice pri izmenjavi knjig s tujino za­
upali Slovenski matici. Tudi v radiodifuziji bi lahko bili 
zvezni organi samo posredniki, vsebinsko stran sodelo­
vanja pa bi morala za slovenske potrebe prevzeti RTV 
Ljubljana.95
92 ARS, RK SZDLS, f. 126, Zapisnik seje komisije za založniško dejav­
nost in tisk pri glavnem odboru SZDLS, 19.5.1961, s prilogami.
93 ARS, RK SZDLS, f. 126, Zapisnik seje komisije za založniško dejav­
nost in tisk pri glavnem odboru SZDLS, 10.2.1961, str.3-4.
94 Objave, XI, št.1, 31.3.1960, str.4.
95 ARS, CK ZKS III, š. 141, Zapisnik sestanka ideološke komisije CK 
ZKS, 8.3.1960, str. 11-13.
340
Predloge za poenotenje množične kulture je v Slove­
niji obravnavala komisija za idejno vzgojno delo SZDLS, 
ki jo je v začetku šestdesetih let vodila Marija Vilfan. Sre­
di leta 1960 so v komisiji razpravljali o zvezni akciji Me­
sec knjige. Potekala je vsako leto oktobra v Srbiji, na Hr­
vaškem in v Bosni in Hercegovini, na konferenci v 
organizaciji ideološke komisije SZDLJ 14. junija 1960 v 
Beogradu pa so sklenili, da jo morajo razširiti na vso 
državo. Vendar slovenski »zastopnik na tej konferenci še ni 
glasoval za to, da se tej jugoslovanski akciji pridruži tudi naša 
republika«.96
96 ARS, RK SZDLS, f.98, Akcija »Mesec knjige«.
97 ARS, RK SZDLS, f. 111, Zapisnik seje komisije za idejno-vzgojno 
delo glavnega odbora SZDLS, 5.7.1960, str.6-14.
98 ARS, RK SZDLS, f.111, Marija Vilfan: Dodatna informacija, 7.7.1960.
Člani komisije za idejno vzgojno delo SZDLS so 5. 
julija 1960 odločali, ali naj se Slovenija pridruži akciji. 
Uvodoma je Avgust Vižintin poudaril, da imamo v Slo­
veniji Prešernov teden in da je za slovenske razmere 
februar ugodnejši termin kot oktober. Marija Vilfan je od­
govorila, da moramo v Sloveniji »napraviti lasten program 
zanjo (akcijo, op. p.) in ne sprejeti mehanično vseh parol, iz­
danih v jugoslovanskem merilu, ker je v Sloveniji problematika 
drugačna kot v drugih republikah«. Omenila je, da se tudi 
republiški sekretar za kulturo Beno Zupančič ne strinja s 
takšno akcijo. Na specifično slovenske razmere so opo­
zarjali še nekateri člani komisije. Več jih je menilo, da v 
Sloveniji razmere ne dovoljujejo zgolj manifestativnih 
akcij, temveč stalno sistematično delo. Po razpravi so 
sklenili, da Slovenija v akciji ne bo sodelovala in bo s tem 
seznanila glavni odbor SZDLS, Marija Vilfan pa bo to sta­
lišče pojasnila zvezni komisiji.97 Že dva dni kasneje je Vil­
fanova iz Beograda poročala, »da je bilo na zadnjem se­
stanku sklenjeno, da vsaka republika lahko priredi mesec, kadar 
želi. S tem odpadejo vsi problemi.«93
Spremenil se je tudi odnos slovenskega vrha do Kul- 
turnoprosvetnega sveta Jugoslavije, še posebej ko je ta v 
predlogu delovnega načrta pred sezono 1960/61 posku­
šal okrepiti svojo vlogo. Predlagal je nov način delegi­
341
ranja članov in povezavo posameznih zvrsti dejavnosti v 
jugoslovanske organizacije."
Od slovenskih članov sveta je vodstvo SZDLS že prej 
zahtevalo, naj začnejo spet hoditi na seje in se bojujejo za to, 
da se bo politika sveta spremenila. Vodstvo Zveze Svobod 
in prosvetnih društev Slovenije je zato po seji 14. oktobra 
1960, ko je obravnavalo delovni načrt sveta in zavrnilo za­
hteve po enotnih jugoslovanskih zvezah ter namesto repre­
zentančnega predlagalo delegiranje po delovnem principu, 
s svojim stališčem seznanilo Marijo Vilfan.100 Ta ga je 17. ok­
tobra 1960 zagovarjala na seji komisije za idejno vzgojno 
delo zveznega odbora SZDLJ, ki je vodila delo Kulturno- 
prosvetnega sveta Jugoslavije. Vilfanova je nasprotovala 
centralizaciji, podprli pa so jo nekateri drugi razpravljavci, 
ki so kritizirali predlagani program sveta, češ da poskuša iz 
povezovalnega organa narediti vrhovno ustanovo za kul­
turno sfero v Jugoslaviji. V sklepni besedi na posvetu v Beo­
gradu je Milentije Popovič (po besedah Marije Vilfan) dejal, 
»da ga je sicer presenetila diskusija v zvezi z značajem Veča, da pa 
je dobro, da so tovariši dali svoje pripombe, ker nekateri predlogi 
res kažejo tendenco institucionaliziranja«. Člani zvezne komi­
sije so sklenili, naj svet ne ustvarja vertikalno povezanih or­
ganov, naj posamezne zvrsti koordinirajo delo na ravni fe­
deracije, če si to želijo, ne sme pa svet institucionalizirati 
povezav v jugoslovanske organizacije.101
Problem za slovenske kulturne ustanove v zamej­
stvu je bil stalno zniževanje dotacij za dejavnost manjšine 
v Italiji. Slovenska oblast je bila prisiljena omejevati sub­
vencioniranje slovenskega tiska v Trstu, leta 1961 pa je 
prišla »v Ljubljano vrsta delegacij, ki zahtevajo, da podvzame- 
mo potrebne korake in preprečimo zapiranje slovenskega gleda­
lišča v Trstu ter vrste dijaških domov«. Boris Kraigher je po­
vedal: »Mi bi lahko te stvari obravnavali kot republika, če bi
"ARS, ZKOS, f.29, m.1, št.744, Informacija o radu i problemima 
Kulturno-prosvetnog veča Jugoslavije, 7.10.1960.
100 ARS, ZKOS, f.29, m.1, št.744.
101 Ibidem. Glej še: ARS, RK SZDLS, f.111, Zapisnik 1. seje komisije za 
politično in idejno vzgojno delo pri glavnem odboru SZDLS, 19.10.1960, 
str. 10.
342
razpolagali z lastnimi deviznimi sredstvi, dokler pa smo vezani 
na sredstva iz zveznega proračuna, tega ne moremo.«102
V začetku šestdesetih let so se kazali različni pogledi na 
odnose v Jugoslaviji tudi v izdajanju republiških zakonov. 
Poudariti je treba dvoje. Prvič, ustanovili ali preoblikovali 
so več republiških skladov (za pospeševanje kulturnih de­
javnosti, filmsko dejavnost, raziskovalno dejavnost, šol­
stvo), vanje pa se je stekalo nekaj sredstev, ki so bila prej pri­
hranjena za zvezne sklade. Drugič, z večletnimi zaostanki 
so izdali zakonske akte, ki jih prej niso mogli, ker so ti 
upoštevali slovenske specifičnosti (in s tem posredno na­
sprotovali ustvarjanju »jugoslovanskega povprečja«). Gre 
predvsem za zakona o knjižnicah in manjšinskem šolstvu.
Slovensko politično vodstvo v letih 1960-1962 ne bi 
moglo tako odločno nasprotovati zveznim političnim in 
oblastnim organom, če ne bi imelo podpore v nekaterih 
drugih republikah. Predvsem Makedonci so bili že dlje 
časa skeptični do politike zveznih organov glede na­
cionalnih odnosov, zaostrili so se albansko-srbski odnosi 
na Kosovu in tudi Hrvati so bili proti krepitvi zveznih 
organov.
Se preden je izbruhnila polemika Pirjevec-Cosič, sta 
bila širši slovenski javnosti dobro znana dva koncepta o 
nadaljnjem razvoju Jugoslavije. Pri tem so se prepletale 
gospodarske in kulturne težave. Zvezni organi so tudi na 
kulturnem področju običajno opravičevali svoja stališča z 
razlogi kot sta ekonomičnejša razporeditev sredstev in 
poenostavljeno poslovanje. V gospodarstvu naj bi po nji­
hovem mnenju prevladal skupni jugoslovanski trg. To pa 
so zvezni funkcionarji s Titom na čelu preprosto prenesli 
v zahtevo po ustvarjanju enotne socialistične kulture v 
Jugoslaviji. Dejansko tudi ti niso izrecno poudarjali poj­
mov »jugoslovanski narod« in »jugoslovanska kultura«, 
vendar se je za nejasnimi frazami skrivala težnja, da bi in­
tegrirali nacionalne kulture na višji socialistični stopnji,
102 ARS, CK ZKS III, Stenografski zapisnik seje izvršnega komiteja CK 
ZKS, 11.10.1961, str. 36-39.
343
ki bi ustvarila razmere za nastanek jugoslovanske sociali­
stične kulture.
Slovensko vodstvo se je vsaj v zahtevah po enotnem 
gospodarskem prostoru strinjalo z jugoslovanskim, ven­
dar je imelo tudi pri gospodarski reformi močne pomi­
sleke proti krepitvi centra. Ta se je kazala v poskusih dik­
tiranja zveznih skladov in porabi sredstev federacije za 
gradnjo objektov v Beogradu, ki so bili za Slovenijo brez 
pomena. Na kulturnem področju pa ni bilo med zvezni­
mi in slovenskimi organi niti minimalnega soglasja.
344
POLEMIKA PIRJEVEC-ČOSIČ 
IN RAZČIŠČEVANJE
MEDNACIONALNIH ODNOSOV
Polemika med Dušanom Pirjevcem in Dobrico Čo- 
sičem v Naši sodobnosti pomeni vrhunec nasprotovanj 
med dvema pogledoma na nacionalno vprašanje in dve­
ma konceptoma o nadaljnjem razvoju Jugoslavije. Sprožil 
jo je Pirjevec marca 1961 na račun intervjuja Dobriče 
Cosiča za zagrebški Telegram 20. januarja 1961, razprave 
pa so se vlekle do srede leta 1962. Slo je pravzaprav za 
polemiko med slovenskim in srbskim (posredno jugoslo­
vanskim) vodstvom, saj so za Cosičem stali visoki krogi v 
Beogradu, v Pirjevčevih člankih pa so bila na glas iz­
rečena stališča slovenskega vodstva. V razpravo o nacio­
nalnem vprašanju so se vključili drugi srbski in slovenski 
kulturniki. V beograjskih revijah Delo in Književne no vi­
ne so zagovarjali integralistične teze o stapljanju v enotno 
socialistično kulturo, v odmevih v Sloveniji pa močnejšo 
federalizacijo v ekonomiji, kar bi posredno spodbudilo 
razvoj slovenske nacionalne kulture.103
Cosiča naj bi pri polemiziranju spodbujali Jovan Ve- 
selinov, Aleksandar Rankovič in Josip Broz.104 Vlogo slo­
venskega političnega vrha razlaga Dimitrij Rupel takole: 
»Nekateri Pirjevčevi sodobniki pa vedo povedati, da so bile na 
Pirjevčevem tekstu Kraigherjeve korekture.«105 V nasprotju s 
tem tedanji urednik Naše sodobnosti Drago Sega trdi, da 
je do polemike »prišlo po avtonomni odločitvi uredniškega
103 Več o polemiki glej: Repe, Obračun s Perspektivami, str. 13-16; 
Pekovič, Ni rat ni mir, str.300-303; Rupel, Slovenski intelektualci, str. 
98-116.
104 Povzeto po: Repe, Obračun s Perspektivami, str. 14-15.
105 Rupel, Slovenski intelektualci, str. 103.
345
kolegija, ne pa po kakih navodilih od zgoraj, kot bi to rad videl 
Dobrica Cosič«}06
Arhivski dokumenti govorijo drugače. Sega je 3. ok­
tobra 1961 sporočil Kraigherju, da je dobil Cosičev odgo­
vor na Pirjevčevo gloso o nacionalnem vprašanju. Ker je 
bil ta po Segovem mnenju napisan tako, »da nujno terja 
odgovora«, bi bil to začetek polemike o vroči in aktualni 
temi. Zato je urednik Naše sodobnosti Kraigherju pojas­
nil stališče uredniškega odbora: »Mi smo v načelu priprav­
ljeni Cosičev Članek objaviti in tudi odgovoriti nanj, zavedamo 
pa se, da bo ta polemika imela ne samo različen, ampak tudi 
zelo oster odmev po vsej Jugoslaviji - in morda ne samo po Ju­
goslaviji -, zato bi radi, prej ko karkoli ukrenemo, vprašali Tebe 
kot odgovornega političnega človeka za mnenje, ali je v dani 
situaciji sploh politično oportuno objavljati to polemiko 
ali ne.«W7
Boris Kraigher je že naslednji dan, 4. oktobra 1961, 
sprejel Draga Šego in se z njim osebno pogovoril.108 
Kakšno je Kraigherjevo stališče, se je pokazalo v decem­
brski številki Naše sodobnosti, ko sta bila hkrati objav­
ljena Cosičev članek in Pirjevčev odgovor. Vse skupaj je 
začinila zelo ironično napisana glosa na račun distribu­
terjev srbsko-hrvaško podnaslovljenih filmov iz drugih 
jugoslovanskih republik.
106 Inkret-Šega, Pet pisem, str.XXXVIII.
107 ARS, IS-KPK, f. 25, dok. 1 75/61.
108 Ibidem.
Zaostreni mednacionalni odnosi, polemika med Pir­
jevcem in Cosičem in vpletenost političnih krogov v 
Ljubljani in Beogradu so pripeljali jugoslovansko vod­
stvo do sklepa, da je takšno razpravljanje politično škod­
ljivo in ga je treba zaustaviti. Po nadaljevanju polemike 
Pirjevec-Čosič je ob koncu leta 1962 in v začetku 1963 z 
več govori v dogajanje posegel sam Josip Broz. Poudaril 
je zahtevo po skupni socialistični kulturi, ki mora biti ju­
goslovanska. Integracija je nujnost, je zatrjeval, ne pome­
ni pa zanikanja nacionalnih pravic, kajti socialistična kul­
tura ne more biti le stvar posamezne republike ali 
346
naroda, ker bi to pomenilo separatizem, ki bi imel težje 
posledice.109
Besede Josipa Broza so bile bistveno bližje trditvam 
Dobriče Čosiča kot Dušana Pirjevca. Če bi k temu dodali 
premestitev Borisa Kraigherja sredi leta 1962 v Beograd, 
politično negotovo prihodnost Edvarda Kardelja in kri­
tike vodstvu slovenske Partije, ki se je moralo aprila 1962 
zagovarjati v Beogradu, bi lahko sklepali, da je bila slo­
venska stran v tem sporu hudo poražena.110
Ta preprosti sklep ne drži. Če se hočemo o tem pre­
pričati, je treba povezati zaostrene mednacionalne od­
nose in polemiko med Pirjevcem in Čosičem z nekim 
drugim vprašanjem iz tega obdobja. Gre za pristojnosti 
federacije, republik in občin v novem upravnem sistemu. 
Ofenziva centralističnih sil se je začela prav med pripra­
vami na sprejem nove ustave Jugoslavije. Zagovorniki 
jugoslovanskega integralizma so skušali s širitvijo mane­
vrskega prostora spraviti v osnutek ustave čim več last­
nih stališč: centralistično odločanje, krepitev državnega 
aparata in krepitev zveznih skladov za gospodarske in 
negospodarske panoge, uveljavitev Jugoslavije ne kot 
zveze narodov, temveč kot zveze komun, torej nadome­
stitev republike z manjšimi teritorialnimi enotami.
Če te zahteve prenesemo na kulturno problematiko, 
so si prizadevali za enotno socialistično kulturo v mejah 
Jugoslavije, enotne zvezne sklade (filmski, znanstveni, 
založniški itd.), v šolstvu enotne učne programe in učbe­
nike, ki bi upoštevali razlike le pri t. i. nacionalni skupini 
predmetov (materni jezik, zgodovina, geografija), uve­
ljavljanje večinskega jezika po vsej državi, ohranitev 
vloge centra pri izmenjavi kulturnih stikov s tujino in 
privilegij centralne založbe pri nakupu tuje literature. Za­
govor takšnih stališč je bil star že desetletja: meje znotraj 
Jugoslavije so umetne, poenostavitev delovanja in vo­
denje z enega mesta pomeni manjše stroške, Jugoslavija
109 Repe, Obračun s Perspektivami, str. 15 in 24-30; Pekovič, Ni rat ni 
mir, str.303-305.
110 Več o dogodkih v letu 1962 glej: Repe, Utrinki. 
347
je konec koncev enoten, zaključen gospodarski in kultur­
ni prostor.
Slovenski politični vrh je imel povsem drugačne ideje. 
Namesto krepitve centra je zagovarjal krepitev federalnih 
enot, v kulturi uveljavitev (oz. ohranitev) nacionalnega vi­
dika, decentralizacijo zveznih skladov in manjše pristojno­
sti zveznih organov, uveljavitev (oz. ohranitev) povezave 
komune z republiškim središčem namesto podrejenosti 
zveznemu centru, v gospodarstvu pa večjo vlogo eko­
nomskih zakonitosti namesto planskega določanja.
V polemiki med Dušanom Pirjevcem in Dobrico 
Cosičem sta bila malce drugače predstavljena oba kon­
cepta, federalistični in centralistični. Slovensko vodstvo 
si je hotelo pridobiti podporo v javnosti. Zato so bili Pir­
jevčevi in Cosičevi članki decembra 1961 ponatisnjeni v 
Delu, dnevniku z največjo naklado v Sloveniji. To se je 
zgodilo prav takrat, ko sta začela minister Joža Vilfan in 
republiški sekretar Beno Zupančič vsak na svojem pod­
ročju odkrito kritizirati predloge in stališča zveznih orga­
nov za znanost in kulturo, slovenski predstavniki v jugo­
slovanski skupščini pa so nasprotovali predlaganemu 
proračunu za leto 1962. Predsednik in podpredsednik 
slovenske vlade Boris Kraigher in Stane Kavčič sta bila 
glede možnosti, da bi premagali centralistično koncep­
cijo, na prelomu let 1961 in 1962 precej optimistična.111
Da je slovenska oblast v celoti podpirala Pirjevčeva sta­
lišča, pove tudi tole: zunaj polemike je bil na dan republike, 
29. novembra 1961, v osrednjem slovenskem časopisu Delu, 
glasilu SZDLS, objavljen Pirjevčev članek O nekaterih so­
dobnih nacionalnih zadevah. V njem avtor ni omenjal imen 
(torej Cosiča), ves tekst pa je zvenel kot opozorilo, do kod 
segajo skrajne meje popuščanja. Ob koncu članka je pisalo: 
»Vendar pa se mora pri tem (zagovornik centralizma in inte- 
gralizma, op. p.) varovati, da stvari ne zameša in da tako pod 
geslom boja proti staremu ne začne ovirati konstruktivnega 
reševanja novih, specifično naših vprašanj.«112
111 Repe, Utrinki, str. 1500-1503.
112 Delo, lil, št.327, 29.11.1961, str.6.
348
S političnim besednjakom bi lahko rekli, da je začel slo­
venski politični vrh ob koncu leta 1961 populistično akcijo 
za nabiranje točk. Ustvarjanje naklonjenega javnega mnenja 
proti stališčem zveznih oblasti je bilo nov pojav v poli­
tičnem razvoju po 2. svetovni vojni (nekaj let kasneje je to 
ponovil Stane Kavčič ob cestni aferi). Pomembne odločitve 
so namreč običajno sprejemali za zaprtimi vrati, javnosti pa 
so postregli le s končnimi rezultati, na katere ni mogla vpli­
vati in ki ji niso povedali ničesar o resničnih konfliktih.
Tako med VII. kongresom ZKJ v Delu zaman iščemo 
smisel besed Ceda Kaporja in Nijaza Dizdareviča, zago­
vornikov enotne kulture v Jugoslaviji. Iz člankov Dušana 
Pirjevca in Dobriče Čosiča je širša slovenska (in jugoslo­
vanska) javnost prvič »uradno« izvedela, da so v Jugosla­
viji nasprotja o političnem, gospodarskem in kulturnem 
razvoju.
Polemika med Pirjevcem in Čosičem dobi v takšni 
luči pomen odkritega zagovarjanja dveh konceptov o na­
daljnjem razvoju Jugoslavije, konceptov, ki sta se bojevala 
za prevlado v novi ustavi. S slovenskim konceptom (oz. 
Pirjevčevimi stališči) so se po mnenju slovenskega vrha 
strinjali tudi Hrvati,113 Slovenci pa so zaradi zagovarjanja 
nacionalnega vidika pri manjšinskem šolstvu, Filmskih 
novostih, uporabi več jezikov v državnih uradih itd. lahko 
računali tudi na podporo Makedoncev in Albancev.
113 Repe, Obračun s Perspektivami, str. 15.
Na akcijo slovenskega političnega vrha ob koncu 
leta 1961 so v Beogradu odgovorili na skupnem sestanku 
komisije za ideološko delo CK ZKJ in predsednikov re­
publiških komisij 26. decembra 1961. Uvodničar Petar 
Stambolič je v referatu O nekaterih pojavih nacionalizma 
poudaril: »Na področju kulture postaja diskusija o nacional­
nem vprašanju vse bolj burna in legalizirana.« Pri tem je mi­
slil na različna stališča o enotnih učbenikih ter iskanju 
skupnih jugoslovanskih potez v zgodovini, književnosti 
in na likovnih razstavah, nov dokaz za to pa je bila pole­
mika Pirjevec-Cosič: »Ta polemika je prišla v naelektrizirano 
ozračje, tako da njena objava v dnevnem tisku ni prispevala k
349
reševanju vprašanja, ampak se lahko z njo odprejo vrata tudi 
nekvalificiranim diskusijam.« Nacionalne odnose je Stam­
bolič povezal z osnutkom nove ustave.114
114 ARS, CK ZKS III, š. 15, Priloga k seji izvršnega komiteja CK ZKS, 
19.1.1962, O nekaterih pojavih nacionalizma.
115 Ibidem.
116 ARS, CK ZKS III, š.15, Stenografski zapisnik seje izvršnega komiteja 
CK ZKS, 19.1.1962, str. 10.
V razpravi je Vukašin Mičunovič o polemiki Pirje- 
vec-Cosič, ponatisnjeni v Borbi, dejal, da »so mišljenja 
posameznih članov CK ZKJ o umestnosti objavljanja te pole­
mike v dnevnem tisku različna«. Makedonec Krste Crven- 
kovski je kritiziral deformacijo idej o jugoslovanstvu »pri 
nekaterih visokih vojaških kadrih in med nekaterimi pisci 
šolskih učbenikov«. Slovenske poglede je zagovarjal pred­
sednik ideološke komisije CK ZKS Janez Vipotnik. Zavr­
nil je kritike slovenskega nasprotovanja gospodarskemu 
načrtu, ker se mu ni zdelo »tragično glasovati proti planu v 
skupščini«. Oporekal je Mičunovičevemu stališču (»podna- 
slavljanje slovenskih filmov bi se moralo reševati praktično, ne 
pa po politični poti«), češ: »Podnaslavljanje filmov v Sloveniji 
se je mesece in mesece praktično reševalo brez rezultatov. Zato 
je moralo priti do političnih posegov.«115
Slovenski politični vrh je o vročih nacionalnih pro­
blemih razpravljal na seji izvršnega komiteja CK ZKS 
19. januarja 1962. Vipotnik je na začetku obnovil potek 
seje v Beogradu. Dejal je, da Borbo zaradi Pirjevčevih in 
Cosičevih člankov kar razgrabijo in da se v polemiko 
vključujejo novi ljudje. V Sloveniji je bil to krog mladih 
okoli Perspektiv, ki so zagovarjali bolj ofenziven nastop 
proti Beogradu. Vipotnik je dodal: »Najbolj opazne so te 
oblike (nacionalnih konfliktov, op. p.) na področju, kjer gre 
za delitev sredstev za znanstveno delo, film, kulturno dejav­
nost in podobno. Tu se kažejo močne težnje po centraliziranju 
privilegiranih zveznih institucij in dodatnem podpiranju ne­
razvitih republik. Iz tega rastejo teorije, da so republike samo 
teritorialne enote, zanikajo se nacionalne kulture in podobno. 
(...) Pri tem se kaže, da gre za tiho nenačelno, vendar spontano 
jugoslovanizacijo v pogledu jezika.«116
350
Člani izvršnega komiteja CK ZKS so naštevali nacio­
nalistične in šovinistične izpade vseh narodov, pri tem 
pa so poudarjali tisto, kar so kulturniki trdili že desetletje 
- v Sloveniji večinoma ne gre za nacionalizem, temveč za 
zahteve po uveljavljanju legitimnih nacionalnih pravic. 
Poleg tega so te zahteve, v nasprotju z zahtevami neka­
terih drugih republik, ostajale znotraj socialističnega si­
stema. Kot slovenske nacionalistične izpade pa so npr. 
omenili neustrezen odnos do študentov iz južnih repu­
blik in Čermeljevo knjigo Ob tržaškem procesu 1941 
(izšla je pri Mladinski knjigi leta 1962). Avtor namreč ni 
zadosti omenjal vloge komunistov v protifašističnem od­
poru, poudarjal pa je TIGR, ki je že dobila »uradno« oz­
nako nacionalistične organizacije.117
117 Ibidem, glej ves zapisnik.
118 ARS, IS-KPK, f.26, dok. 30/62, Zapis o seji odbora za prosveto in 
kulturo ZIS, 1.2.1962.
Kljub primarnosti gospodarskih vprašanj je bil na 
zunaj najbolj viden spopad med stališči zveze in Slove­
nije na kulturnem področju. Koordinirani slovenski 
nastop novembra in decembra 1961 in razprava sloven­
skega predstavnika na omenjeni seji v Beogradu nista do­
puščala nobenega dvoma, da je za Pirjevčevimi stališči 
slovenski partijski vrh. Rezultati slovenskega nasproto­
vanja zvezi so se pokazali leta 1962.
Na seji odbora za prosveto in kulturo zvezne vlade 
1. februarja 1962 v Beogradu je Boris Kocijančič zagovarjal 
znana slovenska stališča. Seje se nista udeležila predstav­
nika Srbije in Črne gore, večina pa se je izrekla za decentrali­
zacijo centralnega filmskega sklada in zavrnila osnutek no­
vega zveznega zakona o filmu. Ta stališča je podprl tudi 
predstavnik vlade, Makedonec Krste Crvenkovski. Na Ko­
cijančičevo pobudo je odbor zavrnil še finančne argumente 
predstavnikov Filmskih novosti. Sklenil je, da morajo novi­
ce sinhronizirati v slovenščino in makedonščino ter bolj 
upoštevati dogodke po republikah.118
Nasprotovanja med Beogradom in Ljubljano so se 
čutila tudi drugje (slovenska stališča o samostojnejšem 
351
urejanju glasila ZKJ Komunist bi npr. lahko razumeli kot 
zahtevo po federalizaciji Partije). Jugoslovanski vrh je re­
agiral na tridnevni seji izvršnega komiteja CK ZKJ od 14. 
do 16. marca 1962. Josip Broz se je sicer bolj nagibal k 
centralističnim idejam, toda tako njegove besede kot 
sklepi niso mogli zadovoljiti ne enih ne drugih. Na sejah 
republiških izvršnih komitejev, ki so sledile seji zvez­
nega, se je izkazalo, da še vedno vsak zagovarja svoje in 
da enotnosti v ZKJ ni.119
Za Slovenijo je bilo pomembno predvsem to, da je 9. 
junija 1962 Boris Kraigher prepustil mesto predsednika 
slovenske vlade Viktorju Avblju, saj je bil premeščen v 
Beograd. Kljub temu navideznemu porazu je slovenske­
mu vrhu uspelo ohraniti status quo in v nekaterih prime­
rih celo več od tega. Zagovarjanje nacionalnih pravic je 
dobilo legitimiteto, decentralizirani so bili nekateri zvez­
ni skladi, republiške pristojnosti pa v osnutku nove usta­
ve FLRJ niso izgubile toliko na račun občin, kot bi si to 
želeli najbolj goreči zagovorniki komunalnega sistema, 
saj je glavni kreator ustave le ostal Edvard Kardelj.
Spremembe, ki jih je dosegel slovenski oblastni vrh, 
pokaže že bežna primerjava letnih poročil izvršnega sve­
ta LRS. Omenil bom le tista primera, kjer so bila naspro­
tovanja med zveznimi in republiškimi organi najbolj vid­
na, torej v odnosu do zveznih skladov za znanost in film. 
V poročilu za leto 1961 je slovenska vlada navedla, da »se 
je zavzel za postopno zmanjšanje zveznega sklada (za zna­
nost, op. p.), hkrati pa za naraščanje sredstev predvsem iz go­
spodarstva in v sedanji dobi za povečanje republiških skladov«. 
O filmski problematiki je vlada poročala, da je svet za 
kulturo in prosveto LRS »zavzel stališče, ki ga je posredoval 
odboru za prosveto in kulturo ZIS, da bi bilo potrebno pred­
vsem decentralizirati centralni filmski fond, se pravi, ustanovi­
ti republiške sklade za pospeševanje filmske proizvodnje« }20
Poročilo za leto 1962 je že razložilo novi sistem fi­
nanciranja raziskovalnega dela s pripombo, da poteka za
119 Repe, Utrinki, str. 1503-1508.
120 LS LRS, 4. sklic, knj. 10, Ljubljana 1962, str.401 in 410. 
352
sedaj tako financiranje le v Sloveniji, zvezni sklad pa v 
poročilu sploh ni bil omenjen. O republiškem skladu za 
pospeševanje filmske proizvodnje je izvršni svet Slove­
nije naravnost povedal, da sta bila z njegovo ustanovit­
vijo »realizirana pobuda in priporočilo sveta iz prejšnjega leta, 
da je treba tako iz načelnih kot praktičnih razlogov centralni 
filmski sklad decentralizirati«
Poleg tega je slovenskemu vrhu na kulturnem pod­
ročju uspelo povečati število slovensko podnaslovljenih 
filmov (čeprav ne tako, da bi bili vsi zadovoljni) in zago­
toviti RTV Ljubljana avtonomen položaj, Kulturnopro- 
svetni svet Jugoslavije pa se je moral odpovedati načrtom 
o preoblikovanju amaterskih društev v jugoslovanske 
zveze.
Vsaj začasna prevlada nacionalnega nad teritorialnim 
načelom se je pokazala tudi v kritiki integralistov in zago­
vornikov enotnega jugoslovanskega naroda na naslednjem, 
VIII. kongresu ZKJ decembra 1964 v Beogradu.122
Z razpravami o konceptu nove ustave Jugoslavije, ki 
so kljub velikemu pomenu za nadaljnji politični in gospo­
darski razvoj potekale pretežno na idejnem področju, se je 
končalo desetletno predsednikovanje Borisa Kraigherja v 
Sloveniji, obdobje »socialistične demokracije« med ustav­
nim zakonom iz leta 1953 in osnutkom ustave iz leta 1962.
Končalo se je na način, ki je bil novost v slovenskem 
razvoju po 2. svetovni vojni. Slovenski politiki in kultur­
niki so skupaj stopili v bran nacionalnih interesov in sku­
paj zavrli poskuse centralistov. Tako skladnega nastopa 
politike in kulture slovenski povojni razvoj prej ni po­
znal.
121 LS LRS, 4. sklic, knj.13, Ljubljana 1963, str.215-216 in 237.
122 Pešič, Jugoslavenstvo, str. 105-106; Bilandžič, Zgodovina SFRJ, 
str. 292-294.
353

VIRI IN LITERATURA
ARHIVSKI VIRI
A DSP - Arhiv Društva slovenskih pisateljev
AMSU- Arhivsko muzejska služba Univerze
ARS - Arhiv Republike Slovenije
DE II - Dislocirana enota II
- CK ZKS III - Fond centralnega komiteja Zveze komunistov Slove­
nije III
- IS-KPK - Fond izvršnega sveta - kabinet predsednika Kraigherja
— IS - odbor za prosveto - odbor za prosveto izvršnega sveta LS LRS
- IS-Zapisniki - Zapisniki sej izvršnega sveta LS LRS
- LMS - Fond Ljudske mladine Slovenije
- Privata Anton Slodnjak
- RK SZDLS - Fond republiške konference Socialistične zveze de­
lovnega ljudstva Slovenije
- SPK LRS - Fond sveta za prosveto in kulturo Ljudske republike 
Slovenije
- ZKOS - Fond Zveze kulturnih organizacij Slovenije
SGFM - Slovenski gledališki in filmski muzej
- PO - Filmski oddelek
- GO - Gledališki oddelek
TISKANI VIRI
Borba komunistov Jugoslavije - Borba komunistov Jugoslavije za sociali­
stično demokracijo. VI. kongres Komunistične partije Jugoslavije 
(Zveze komunistov Jugoslavije), Ljubljana 1952.
Četrti kongres ZKS - Četrti kongres Zveze komunistov Slovenije, Ljub­
ljana 1959.
Človek, delo, kultura (dokumenti o kulturi), Ljubljana 1976.
Izredni kongres prosvetnih društev Slovenije, Ljubljana 1955.
Izvanredni plenum Saveza književnika Jugoslavije, Beograd 1955.
LS LRS - Stenografski zapiski ljudske skupščine Ljudske republike 
Slovenije, tretji in četrti sklic, Ljubljana 1953-1963.
355
Objave - Objave sveta za prosveto in kulturo LRS (in naslednikov), 
Ljubljana 1954-1962.
Rektorjevo poročilo - Rektorjevo poročilo o delu Univerze v Ljubljani v 
študijskem letu... (leta 1954/55 do 1961/62).
VII kongres Saveza komunista Jugoslavije, Ljubljana 22-26 aprila 1958, 
Stenografske beleške, Beograd 1958.
Sedmi kongres Zveze komunistov Jugoslavije, Ljubljana 1958.
SNS - Savezna narodna skupština, stenografske beleške, tretji in četrti 
sklic, Beograd 1954-1963.
Tretji kongres ZKS - Tretji kongres Zveze komunistov Slovenije, Ljublja­
na 1954.
UL FLRJ - Uradni list Federativne ljudske republike Jugoslavije, Beo­
grad 1953-1963.
UL LRS - Uradni list Ljudske republike Slovenije, Ljubljana 1953-1963.
REVIJE IN ČASOPISI
Beseda,1951-1957.
Bori, 1954-1955.
Delavska enotnost, 1952-1962
Delo, 1959-1962
Ljudska pravica, 1952-1959.
Ljudska prosveta 1952-1955.
Naša sodobnost, 1953-1962.
Naši razgledi, 1952-1962.
Novi svet, 1952.
Prikazi in študije, 1955-1962.
Revija 57,1957-1958.
Slovenski poročevalec, 1952-1959.
Socialistična misel, 1952-1955.
Sodobna pota, 1956-1960.
Sodobna pedagogika, 1953-1962.
Svit, 1952-1954.
LITERATURA
Bekič, Darko: Jugoslavija u hladnom ratu, Zagreb 1988.
Bernik, Anton Melik - Bernik, France: Anton Melik kot predsednik Slo­
venske matice. Glasnik Slovenske matice, XIII, 1989, št. 2, str. 55-59.
Bernik, France: Edvard Kocbek v začetku šestdesetih let. Glasnik Slo­
venske matice, XIV, 1992, št. 1-2, str. 9-12.
Bernik, Sto let - Bernik, France: Sto let kulturnega poslanstva. Slovenska 
matica 1864-1964, Ljubljana 1964, str. 11-32.
Bezdanov, Stevan: Vzgoja in izobraževanje v dokumentih KPJ in ZKJ, 
Ljubljana 1981.
356
Bezdanov, Stevan: Vzgoja in izobraževanje v misli in delu Edvarda Kar­
delja, Ljubljana 1982.
Bilandžič, Zgodovina FLRJ - Bilandžič, Dušan: Zgodovina Socialistične 
federativne republike Jugoslavije, Ljubljana 1980.
Brenk, Slovenski film - Brenk, France: Slovenski film, Ljubljana 1980.
Brenner, Hildegard: Kulturna politika nacionalsocializma, Zagreb 
1992.
Broz, Josip-Tito: Govori u jugoslavenskim akademijama, Zagreb 1977.
Dedijer, Vladimir: Veliki buntovnik Milovan Dilas, Beograd 1991.
Dimič, Ljubodrag: Agitprop kultura. Agitpropovska faza kulturne poli­
tike u Srbiji 1945-1952, Beograd 1988.
20 let visokega šolstva, združenega v Univerzo v Mariboru, Maribor 
1979.
Eseji o kulturi, Ljubljana 1981.
Filipič, Lojze: Gledališče, kultura, družba, Knjižnica MGL 75, Ljubljana 
1978.
Filmografija slovenskih celovečernih filmov 1931-1993, Ljubljana 1994.
Gabrič, Aleš: Alojz Gradnik in povojna oblast. Primorska srečanja, 1994, 
št. 155, str. 119-124.
Gabrič, Aleš: Polemika o slovenskih impresionistih v letu 1949. Nova 
revija, XI, 1992, št. 126-127, str. 1217-1226.
Gabrič, Reforma visokega šolstva - Gabrič, Aleš: Reforma visokega šolstva 
1954-1961 ali kako uničiti ljubljansko Univerzo. Nova revija, XIII, 
1994, št. 149, str. 105-120.
Gabrič, Slovenska agitpropovska - Gabrič, Aleš: Slovenska agitpropovska 
kulturna politika 1945-1952. Borec, XLIII, št. 7-9, Ljubljana 1991.
Gabrič, Aleš: Temeljne značilnosti šolske reforme 1953-1962. Šolska 
kronika, 27,1994, str. 79-89.
Gabrič, Zajčeva Požgana trava - Gabrič, Aleš: Zajčeva Požgana trava v 
očeh partijskih ideologov. Nova revija, XIII, 1994, št. 147-148, str. 
162-169.
Gorki, Maksim: O literaturi, Ljubljana 1952.
Grafenauer, Nekaj opomb - Grafenauer, Bogo: Nekaj opomb k »Zadnjem 
srečanju« s Tarasom Kermaunerjem. Glasnik Slovenske matice, XIV, 
1991, št. 1-2, str. 21-33.
Grafenauer, Bogo: Ob pisanju o slovenskem zgodovinopisju. Zgodo­
vinski časopis, 47,1993, št. 1, str. 117-129.
Grafenauer, Življenje univerze - Grafenauer, Bogo: Življenje univerze od 
1945 do 1969. Petdeset let slovenske univerze v Ljubljani 1919-1969, 
Ljubljana 1969, str. 143-168.
Grbac, Željko: Kultura na društvenoj pozornici, Rijeka 1987.
Gregor Strniša, Zbirka Interpretacije 2, Ljubljana 1993.
Gregorc, Jože: Kulturno življenje tik pred II. svetovno vojno in prva leta 
po njej v Ptuju. 5. ptujski zbornik, Ptuj 1985.
Ilič, Miloš: Sociologija kulture i umetnosti, Beograd 1987.
Inkret, Kocbekova vrnitev - Inkret, Andrej: 1961 - Kocbekova vrnitev v 
javnost. Nova revija, XI, 1992, št. 126-127, str. 1198-1216.
357
Inkret-Sega, Pet pisem - Inkret, Andrej-Šega, Drago: Pet pisem. Ampak, 
priloga Nove revije, XI, 1992, št. 117-118, str. XXXIV-XXXIX.
Jurkovič, Nada-Malec, Peter: Ptujsko gledališče. 5. ptujski zbornik, Ptuj 
1985, str. 175-179.
Kalezič, Vasilije: Dilas. Miljenik i otpadnik komunizma. Beograd 1988.
Kavčič, Stane: Dnevnik in spomini 1972-1987, uredila Igor Bavčar in Ja­
nez Janša, Ljubljana 1988.
Kermauner, Taras: Iz zgodovine slovenske kulturne revialistike. Nova 
revija, V, 1986, št. 48/49, str. 627-638, št. 50/51, str. 1010-1018, in 
št. 52/53, str. 1338-1344.
Kocbek, Edvard: Dnevnik 1951-1952, uredil Dimitrij Rupel, Ljubljana 
1987.
Kocbek, Edvard: Poezija, kultura, politika, Ljubljana 1988.
Kocbek, Edvard: Svoboda in nujnost, Celje 1989.
Kos, Nekrolog - Kos, Janko: Nekrolog za Besedo. Perspektive, II, 
1961/62, št. 11, str. 36-47.
Kos, Resnica o Odru 57 - Kos, Janko: Resnica o Odru 57. Sodobnost, 
XXXVI, 1988, št. 8-9, str. 815-831, in št. 10, str. 938-951.
Košir, Niko: Srečanja s sodobniki, Ljubljana 1989.
Kultura, umetnost in informacije 1983/84, Ljubljana 1986.
Lasič, Stanko: Krleža. Kronologija života i rada, Zagreb 1982.
Lasič, Stanko: Krležologija ili povijest kritičke misli o Miroslavu Krleži. 
Knjiga četvrta: Stvaranje kulta: 1945-1963, Zagreb 1993.
Lifšic, Mihail: Problemi umetnosti in filozofije, Ljubljana 1961.
Lorenci, Jože Pučnik - Lorenci, Janko: Jože Pučnik, Ljubljana 1990.
Lukäcs, Georg: Razprave in eseji o realizmu, Ljubljana 1952.
Marjan, Rožanc, Zbirka Interpretacije 1, Ljubljana 1991.
Marušič, Branko: O TIGR-u in tigrovcih po drugi svetovni vojni. Pri­
morska srečanja, 1991, št. 127, str. 948-949.
Menaše, Ljerka in Luc: Med ljudmi in spomeniki, 1. in 2. knjiga, Trst 
1982 in 1984.
Mikuž, Metod: Svet po vojni 1945-1957, Ljubljana 1983.
Mikuž, Metod: Svet po vojni 1958-1963, Ljubljana 1984.
Mrak, Ivan-Kermauner, Taras: Obločnica, ki se rojeva, Zbirka Zna­
menja 93, Maribor 1987.
Naša pota v kulturo svobodnega človeka. Iz zgodovine delavskih in na­
rodnoobrambnih izobraževalnih in kulturnih organizacij 1867-1977, 
Ljubljana 1978.
Naši uspehi na šolskem, znanstvenem in kulturno-prosvetnem pod­
ročju, Ljubljana 1958.
Nečak, Dušan: Koroški Slovenci v drugi avstrijski republiki 
(1945-1976), Ljubljana 1985.
Oder 57 - Oder 57. Knjižnica MGL 103, uredila Žarko Petan in Tone 
Partljič, Ljubljana 1988.
Pekovič, Ni rat ni mir - Pekovič, Ratko: Ni rat ni mir. Panorama književ­
nih polemika 1945-1965, Beograd 1986.
358
Perovšek, Radio Ljubljana - Perovšek, France: Radio Ljubljana in rojstvo 
slovenske televizije. Televizija prihaja, Ljubljana 1993, str. 13-20.
Petdeset let slovenske univerze v Ljubljani 1919-1969, Ljubljana 1969.
Pešič, Jugoslovenstvo - Pešič, Desanka: »Jugoslovenstvo« u kongresnim 
dokumentima KPJ/SKJ. Jugoslovenski istorijski časopis, XXII, 1987, 
št. 3, str. 99-111.
Pogovor z Jožetom Pogačnikom. Nova revija, XIII, 1994, št. 141-142, str. 
91-107.
Povojna zgodovina na Slovenskem, zbornik referatov, Slovenj Gradec, 
1992.
Pirjevec, Dušan: O nekaterih sodobnih vprašanjih slovenske literarne 
zgodovine. Jezik in slovstvo, VI, 1960/1961, št. 1, str. 1-5.
Prawer, S. S.: Karl Marx in svetovna literatura, Ljubljana 1981.
Prijedlog sistema obrezovanja i odgoja u Federativnoj narodnoj repu­
blic! Jugoslaviji, Beograd 1957.
Prinčič, Jože: Slovenska industrija v jugoslovanskem primežu. Kapital­
na, ključna kapitalna in temeljna investicijska izgradnja v Sloveniji 
1945-1956, Novo mesto 1992.
Prnjat, Branko: Kulturna politika, Beograd 1979.
Pučnik, Jože: Članki in spomini 1957-1985, Zbirka Znamenja 87, Mari­
bor 1986.
Repe, Božo: »Liberalizem« v Sloveniji, Ljubljana 1992.
Repe, Obračun s Perspektivami - Repe, Božo: Obračun s Perspektivami. 
Borec, XLLIV, št. 9-19, Ljubljana 1990.
Repe, Utrinki - Repe, Božo: Utrinki iz bližnjega leta 1962. Teorija in prak­
sa, 26,1989, št. 11-12, str. 1498-1511, in 27,1990, št. 1-2, str. 224-231.
Repetoar slovenskih gledališč 1867-1967, Ljubljana 1967.
Režek, O Reviji 57 - Režek, Mateja: O Reviji 57. Diplomska naloga na Fi­
lozofski fakulteti, Ljubljana 1994.
Robinson, Gertrude Joch: Tito's Maverick Media, Chicago 1977.
Rupel, Dimitrij: Literarna sociologija, Ljubljana 1982.
Rupel, Slovenski intelektualci - Rupel, Dimitrij: Slovenski intelektualci.
Od vojaške do civilne družbe, Ljubljana 1989.
Rus, Vojan: Kultura, politika in morala, Maribor 1969.
Sadoul, Georges: Zgodovina filma (predgovor in poglavje o Jugoslaviji 
napisal France Brenk), Ljubljana 1960.
Simoniti, Vasko: O slovenskem zgodovinopisju 1945-1990 ali kako je na 
zgodovinopisje vplivalo staranje oblasti. Zgodovinski časopis, 46, 
1992, št. 3, str. 387-394.
Slovenska književnost 1945-1965, Ljubljana 1967.
Slovenska likovna umetnost 1945-1978, Ljubljana 1979.
Slovenska matica 1864-1964, Ljubljana 1964.
Smolik, Oris - Smolik, Marijan: Oris zgodovine Mohorjeve družbe, Celje 
1992.
Spomenica saveta akademija nauka i umetnosti SFRJ 1948-1978, Skopje 
1979.
Supek, Ivan: Krivovjernik na Ijevici, Zagreb 1992.
359
Stipetič, Zorica: Komunistički pokret i inteligencija, Zagreb 1980.
Šali, Franc: Kulturna pot ZK Slovenije, Ljubljana 1987.
Šimenc, Več kot učitelj - Šimenc, Stanko: Več kot učitelj. Naši razgledi, 
XXXVIII, št. 12, 23. 6.1989, str. 359.
Televizija prihaja, spominski zbornik, Ljubljana 1993.
Univerza v Ljubljani, prva in druga knjiga, Ljubljana 1957 in 1969.
Univerza v Ljubljani ob tridesetletnici osvoboditve 1945-1975, Ljublja­
na 1975.
Vidmar, Josip: Improvizacije, Ljubljana 1985.
Vidmar, Josip: Obrazi, Ljubljana 1985.
Vidmar, Josip: Misli, Ljubljana 1964.
Vidmar, Josip: Slovensko pismo, Trst-Celovec 1985.
Vitomil Zupan, Zbirka Interpretacije 3, Ljubljana 1993.
Vodopivec-Pivec, O študentskem organiziranju - Vodopivec, Peter-Pivec, 
Franci: O študentskem organiziranju po drugi svetovni vojni. Petde­
set let slovenske univerze v Ljubljani 1919-1969, Ljubljana 1969, str. 
169-192.
Vodušek Starič, Jera: Prevzem oblasti 1944-1946, Ljubljana 1992.
Vodušek Starič, Jerca: Začetki samoupravljanja v Sloveniji 1949-1953, 
Maribor 1983.
Zbornik ob tridesetletnici študija sociologije na Filozofski fakulteti, 
Ljubljana 1991.
Zbornik Filozofske fakultete v Ljubljani 1919-1989, Ljubljana 1989.
Združenje visokošolskih zavodov v Mariboru 1961-1975, Maribor 1975.
Ziherl, Boris: Književnost in družba, Ljubljana 1957.
Ziherl, Boris: O humanizmu in socializmu, Ljubljana 1965.
Ziherl, O vlogi znanstvenega nazora - Ziherl, Boris: O vlogi svetovnega 
nazora v znanosti in umetnosti. Sodobna pedagogika, IX, 1958, št. 8, 
str. 219-226.
Ziherl, Boris: Umetnost in miselnost, Ljubljana 1956.
Ziherl, Boris: Zbrana dela, peta knjiga, Ljubljana 1989.
Zupančič, Beno: Kultura včeraj in danes, Ljubljana 1979.
Živo gledališče. Pogledi na slovensko gledališče v letih 1945-1970, 
Knjižnica MGL 63-65, Ljubljana 1975.
360
KRATICE
AIU 
CK 
CMIK 
dok. 
DPD 
DSK 
f.
GSP 
IZDG 
JLA 
krij.
KPS (J) 
KUD 
LMS 
LRS 
LS
m. 
NOB 
RTV 
SAZU 
SJU 
SNG 
sv.
SZDLS (J) 
š.
Akademija za igralsko umetnost 
centralni komite
Center za marksistično izobraževanje kadrov 
dokument
delavsko prosvetno društvo
Društvo slovenskih književnikov
fascikel
Gledališče Slovenskega Primorja
Inštitut za zgodovino delavskega gibanja
Jugoslovanska ljudska armada 
knjiga
Komunistična partija Slovenije (Jugoslavije) 
kulturno umetniško društvo
Ljudska mladina Slovenija
Ljudska republika Slovenija 
ljudska skupščina 
mapa 
narodnoosvobodilni boj 
radio-televizija
Slovenska akademija znanosti in umetnosti
Skupnost jugoslovanskih univerz
Slovensko narodno gledališče 
sveska
Socialistična zveza delovnega ljudstva Slovenije (Jugoslavije) 
škatla
UO 
UK 
ZIS 
ZKS (J) 
ZLS 
ZLUJ 
ZS 
ZSPDS 
ZŠJ
upravni odbor 
univerzitetni komite
Zvezni izvršni svet
Zveza komunistov Slovenije (Jugoslavije) 
zvezna ljudska skupščina
Zveza likovnih umetnikov Jugoslavije
Zveza Svobod
Zveza Svobod in prosvetnih društev Slovenije
Zveza študentov Jugoslavije
361

IMENSKO KAZALO
A
Adamič, Bojan 102-106,126,197 do 
198, 210-211
Adamič, Ernest 315
Ahačič, Draga 141
Albreht, Fran 152,154
Albreht, Roman 30,47,52,62,64 do 
65,69,116-117,120,155,195,205, 
212, 223, 324-325
Alfred, Janko 147
Anouilh, Jean 91
Apih, Milan 68,100,127
Avbelj, Viktor 352
Bordon, Rado 109,179
Borko, Božidar 284-285, 290
Boštjančič, France 176, 321
Božič, Peter 125,196
Bračič,Vladimir 265
Bravničar, Dušan 210-211, 296, 299
Bravničar, Matija 104
Brecelj, Marijan 58,143
Brenk, France 97, 99, 315
Brezovar, Marjan 224
Britovšek, Marjan 288
Broz, Josip 9, 25, 68, 108, 156, 174,
231-232, 305, 343, 345-347, 352
Bulovec, Karla 87,108
B
Babič, Branko 17, 69,134
Babič, Jože 180
Balantič, France 190, 286
Baranovič, Balbina 141
Barbarič, Štefan 288
Bartol, Vladimir 143,180
Bavcon, Ljubo 63, 253-254
Bernik, France 190, 232, 283-284, 
288
Bevk, France 80,112, 116, 120, 123, 
160
Bezdanov, Stevan 334
Bihalji-Merin, Oto 49,198
Bilandžič, Dušan 307, 334, 353
Bleiweis, Janez 171
Bohanec, Franček 170
Bole, Dušan 17
Bor, Matej 49,170, 224, 286, 323 do 
324
C
Cajnkar, Stanko 78-79, 82-84, 188, 
191
Camus, Albert 28
Cankar, Ivan 30, 46, 89, 285
Cankar, Izidor 175
Cazi, Josip 314
Cevc, Emilijan 110
Comte, Auguste 28
Crvenkovski, Krste 248, 255,259 do 
260,325, 350-351
Cukala, Franc 82
č
Čajkovski, Peter Iljič 105
Čalovska, Ljiljana 331
Čap, František 99-101
363
Čermelj, Lavo 132,177-178, 292 do 
v 294, 298, 351
Černigoj, Avgust 109-110
Čolakovič, Rodoljub 72, 248, 306, 
' 313,320
Čosič, Branko 7
Čosič, Dobrica 173, 315, 329, 343, 
345-350
D
Dante, Alighieri 44
Davičo, Oskar 166,323
de Beauvoir, Simone 28
Debenjak, Božidar 226-227
Debenjak, Riko 109
Dedijer, Vladimir 34-35,165
Deleon, Ašer 321
Detela, Franc 84
Dizdarevič, Nijaz 331-332, 349
Dostojevski, Fjodor Mihajlovič 44
Drenovec, Lojze 95
Dumas, Alexandre 36
D
Dilas, Milovan 5, 30-36, 41, 54, 63, 
165
E
Engels, Friedrich 41, 46, 65
F
Fajfar, Tone 22, 37, 81, 85, 100, 216 
do 217
Felaher, Julij 292
Filipič, Lojze 140,143,159,196
Filipovič, Vladimir 226
Finžgar, Fran Šaleški 53, 78, 82-84, 
176-178,190
G
Gabrič, Aleš 15, 43, 59, 111-113,.
175,180, 232,248,305
Gabrovšek, Ludvik 124
Galsworthy, John 136
Gantar, Kajetan 174
Gašperšič, Zlata 211
Gerlovič, Alenka 201
Gobec, Radovan 194, 210
Goethe, Wolfgang 133
Golia, Pavel 89
Gončarov, Ivan Aleksandrovič 44
Goričar, Jože 226, 239, 242,250, 327
Gorki, Maksim 89,106
Gorše, Mirko 175
Goršič, Milko 124,150,157
Gosar, Andrej 183
Grabnar, Boris 56, 94,179
Gradnik, Alojz 175
Grafenauer, Bogo 232, 248-249,
259, 267, 284, 287-288, 299
Grazioli, Emilio 176
Gregorc, Jože 164
Gregorin, Edvard 175
Gruden, Josip 284
Grün, Herbert 56,153, 179
Gustinčič, Dragotin 182
H
Heidegger, Martin 28, 225
Hieng, Andrej 58, 63, 91, 93
Hoj kar, Ema 116
Hrovatin, Radoslav 106
Hubad, Samo 180
Hudarin, Anton 216-217, 220
Hudeček, Jože 170-173, 279
Humek, Draga 322
I
Ilešič, Svetozar 250
Ingolič, Anton 290
Inkret, Andrej 126, 186-188, 190,
346
Ionesco, Eugene 196
364
J
Jakomin, Feruccio 133
Jakopič, Albert 133-134,161
Jan, Rado 272, 274, 276
Jan, Slavko 90-92,153,157
Janhuba, Rudi 70, 285, 316
Jarc, Stanko 62, 65
Jaspers, Karl 28
Javoršek, Jože 6, 93, 141-144, 179 
do 180,193,196, 223
Jerman, Ivan 94,152
Jurančič, Ilija 175
Jurkovič, Nada 162
K
Kafka, Franz 134
Kajuh, Destovnik Karel 286
Kalan, Filip
glej Kumbatovič, Filip
Kalezič, Vasilije 32
Kangrga, Milan 226
Kanin, Garson 91
Kapor, Čedo 330-332, 349
Kardelj, Edvard 53, 55, 103, 107, 
125-126, 130, 137, 187-189, 193, 
203-205, 219, 231, 235, 281, 284, 
296,312, 333, 347,352
Kastelic, Jože 285-286
Kavčič, Stane 6, 117-119, 123, 126, 
128-130, 143, 159, 162-163, 166, 
177, 186, 194-195, 197, 206-212, 
223,236-237, 316, 348-349
Kavčič, Vladimir 269
Kermauner, Taras 34,39-40,43-45, 
49, 91-93, 99, 108, 125, 189, 196, 
226,268-269, 275, 278
Kidrič, Boris 58, 113,126,137, 187, 
231
Kidrič, France 281-282, 286, 288 do 
289
Kierkegaard, Sören 28
Kimovec, Franc 18, 30, 79-81, 102, 
112, 134, 178, 206, 282-285, 287 
do 288
Klabus, Vital 138, 268, 274-275, 278
Klemenčič, Dore 198-200
Klopčič, Mile 153,156-157,175
Koblar, France 86,145,148, 150 do 
154,156,183
Kocbek, Edvard 28,38,43,46,54 do 
55, 57, 59-61, 63, 65, 78, 82-84, 
87, 100, 139, 160, 177-178, 182, 
185-191, 201, 244, 276, 282-283, 
294
Kocijančič, Boris 83-84, 124, 142, 
146, 159, 181, 188, 191, 237, 273, 
335,338, 351
Kocmur, Janez 208
Kolar, Marjan 64-66
Komel, Franček-Franta 313
Kos, Janko 34, 39-41, 43-45, 48-50, 
75, 91, 93,136-139,143,165-167, 
196, 225, 268, 278
Kos, Milko 284, 299
Kosmač, Ciril 31
Košar, Jože 290
Košir, Martin 152
Kotnik, Beno 80
Kovač, Pavle 120
Kovačič, Lojze 34, 65,132,135-136, 
138,194, 278
Kovič, Kajetan 51
Kozak, Ferdo 37,50-51,147,149 do 
150,182, 223
Kozak, Juš 50-51, 90, 95, 127, 140, 
146,170,182
Kozak, Lado 187
Kozak, Primož 39, 49, 92-93, 163, 
196, 278-279
Kraigher, Boris 6-7, 11, 32, 55, 79 
do 81, 83-84, 94, 115, 118-119, 
123-131, 141, 143-144, 146, 158, 
162, 165, 173, 175, 181, 186-192, 
194, 196, 213, 222-225, 227, 236, 
243, 251-252, 255-256, 258, 261, 
281, 283, 296-297, 299, 317, 328, 
330,333, 342, 345-348, 352-353
Kraigher, Uroš 59-60, 63
Kralj, Vladimir 56,92
Kramberger, Marjan 274
Kranjec, Miško 30-31,37,47,49-52, 
57, 59-60, 64-66, 72, 79-80, 99, 
110,123,137, 201,223, 274
Kreft, Bratko 89-90, 95, 140
365
Kregar, Stane 108-110
Krleža, Miroslav 47-49, 314
Kropušek, Tone 263
Kuhelj, Anton 254-255
Kumbatovič, Filip 51, 89-90, 154, 
210-211,224,315
Kušej, Gorazd 253-254
L
Lajovic, Anton 175-176
Lavrič, Božidar 255
Lenin, Vladimir Iljič 26, 46, 166 do 
168, 209
Lesar, Ivan 95
Levec, Peter 39, 62
Levstik, Fran 89
Lifšic, Mihail 169
Lipužič, Boris 254
Liska, Janko 37,112, 209,321
Logar, Janez 313
Lončar, Dragotin 284
Lorenci, Janko 279
Lukäcs, Georg 46,169
M
Majer, Boris 227
Majhen, Vlado 63, 124, 213-214,
219, 257, 265, 334
Mal, Josip 284
Malec, Peter 162
Males, Miha 108
Marcel, Gabriel 28
Marinko, Miha 16, 32, 54, 81, 115, 
118,143,146
Markič, Stane 288
Markovič, Mihajlo 226-227
Marx, Karl 41, 46, 65,106, 225
Maurer, Neža 288
Mauser, Ivan 160
Mejak, Mitja 39,153, 273
Melik, Anton 18,124, 232, 237-239
Melik, Vasilij 286, 289
Menart, Janez 51, 62
Menaše, Ljerka 109
Menaše, Luc 39, 109-110, 166, 198
do 201
Meško, Fran Ksaver 84
Mičunovič, Vukašin 350
Mihelič, Mira 93, 96,106,132
Mikeln, Miloš 153
Mikuž, Metod 201, 283, 287-288, 
299
Mikuž, Stane 109, 201
Milčinski, Fran 210-211
Minatti, Ivan 39, 62
Mišič, Zoran 49,322-323
Mlakar, Pia 87
Mlakar, Pino 87
Močnik, Jože 278-279
Modic, Heli 146-147, 149
Modic, Lev 21-22, 29-30, 42, 51, 56 
do 57, 62-63, 65, 71-72, 100, 110, 
123, 130, 133-134, 137, 142-143, 
177, 181, 205, 213, 217, 223, 299, 
327
Mrak, Ivan 87,108
Mušič, Zoran 108,175
N
Nečak, Dušan 7, 77
Nietzsche, Friedrich 133-134
Novak, France 287
O
Ocvirk, Vasja 104-106
Oražem, Janez 82
Ovsec, Janez 65
P
Pahor, Jože 47
Pahor, Karol 104
Paternu, Boris 288
Pegan, Marija 279
Pekovič, Ratko 166, 345, 347
Pernuš, Jože 260, 287
Perovič, Puniša 314
Perovšek, France 16-17, 21-22, 57, 
69, 100-101, 256-257, 300, 312, 
327, 333,338
Peršič, Zorka 176
Pešič, Desanka 332, 353
366
Peterlin, Anton 238
Petrovič, Gajo 226
Pirjevec, Dušan 7,40,173, 201, 224, 
285-286, 288-289, 343, 345-351
Pitamic, Leonid 231
Pivec, Franci 138, 233, 267
Plehanov, Georgij Valentinovič 41, 
167
Pogačnik, Jože 288, 290
Polič, Svetozar 161
Popovič, Milentije 342
Potrč, Ivan 50-51, 224-225, 331
Potrč, Jože 339
Predan, Vasja 92-93,142
Pregelj, Ivan 84
Prešeren, France 46,179, 282
Prijatelj, Ivan 281, 288-289
Prinčič, Jože 71
Prosenc, Miklavž 277, 288
Protič, Miodrag 323-324
Pučnik, Jože 181,270, 272,274-275, 
278-280
R
Ramovš, Primož 313
Rankovič, Aleksandar 15,345
Rebula, Alojz 188, 289
Regent, Ivan 30, 37, 52, 55-56, 61, 
65, 112-120, 123, 126, 128, 130, 
144, 149, 153, 155, 158-159, 162, 
195, 204-205, 208-210, 212-213, 
216-217, 223, 234, 293, 314, 321, 
324-325
Repe, Božo 227, 345,347-349,352
Režek, Mateja 138, 268,270,272 do 
274, 277-278
Ribičič, Mitja 188,192, 278
Ristič, Marko 49,166
Ronjič, Matko 313
Rozman, Smiljan 179
Rožanc, Marjan 196
Rožman, Gregorij 176
Rudolf, Branko 210, 282
Rupel, Dimitrij 166, 345
Rus, Marijan 204
Rus, Veljko 226, 275, 278
S
Saje, Franček 313
Salacrou, Armand 91
Sartre, Jean-Paul 28, 59, 91
Schiller, Friedrich 44
Sever, Stane 156
Shakespeare, William 105,154, 211
Sienkiewicz, Henryk 36
Slodnjak, Anton 7, 178-179, 184,
194,241-244, 247, 281-290, 295
Smasek, Lojze 71
Smole, Dominik 141, 179, 189,196, 
225
Smolik, Marijan 82, 85
Snoj, Jože 180-181
Spacal, Lojze 109-110,132
Sperans 284
glej tudi Kardelj, Edvard 
Stambolič, Petar 318, 349-350
Stanek, Leopold 172
Stanič, Janez 288
Stanovnik, Janez 243
Stele, France 82,110
Stendhal 44
Strauss, Johann 36,105
Stritar, Josip 245
Struna, Albert 267
Stupica, Bojan 315
Supek, Rudi 226
š
Šega, Drago 51, 125-126, 152, 190, 
v 223-225, 322-323, 345-346
Šentjurc, Igor 68
Šentjurc, Lidija 316
Šijanec, Fran 110,179
Šilih, Niko 300
Šimenc, Stanko 288, 290
Šinko, Ervin 48-49,167,199
Škerlj, Božo 250
Šnuderl, Makso 267
Štiglic, France 315
Štih, Bojan 34, 49, 101, 127, 137, 
196,210-211,224, 320, 323
367
т
Taufer, Veno 138, 163, 180-181, 
268, 274-275, 278
Tiran, Jože 210-211
Tito
glej Broz, Josip
Tkavc, Vojko 108
Tolstoj, Lev Nikolajevič 166-168
Tomšič, Vida 187, 285
Torkar, Igor 125,141,179, 201
Trček, Vinko 270-271
Trinkaus, Vinko 157, 171, 214, 216, 
218-220, 325
Trstenjak, Anton 82-83,191
Tuma, Brane 315, 326
Turgenjev, Ivan Sergejevič 44
u
Ude, Lojze 177, 292, 294
Urbančič, Boris 103-106
Ušeničnik, Aleš 38, 87,183, 231
V
Vašte, lika 179
Veber, Franc 231
Vedrinjak, Mirko 133
Verne, Jules 36
Veselinov, Jovan 345
Vidmar, Ciril 187,189
Vidmar, Josip 6, 43-52, 109, 125, 
137, 139, 143, 146-147, 150, 156, 
158, 160, 166-172, 180, 182, 187 
do 188, 194-195, 200, 223, 231, 
237-239, 275, 285, 309, 317
Vidmar, Tit 136
Vilfan, Joža 124-125, 227, 241, 265, 
335-337,348
Vilfan, Marija 341-342
Vilhar, Srečko 133-134
Vipotnik, Janez 191, 228, 242, 275 
do 278, 284-286, 350
Vižintin, Avgust 172, 218, 341
Vodnik, Anton 62, 282
Vodopivec, Peter 138, 233, 267
Vodopivec, Vlado 18-19,42,57,68,
83,124,127-128,134,136, 237
Vodušek, Valens 95
Vogelnik, Dolfe 18, 124, 258, 260, 
287
Voljč, Janez 64, 99
Voranc, Prežihov 31, 78,112,182
Vošnjak, Mitja 106
Vošnjak, Sergej 142, 200
Vrbič, Jule 70
Vreg, France 100
Vrhove, Breda 279
Vrhunc, Janez 138, 272, 274
Vučo, Aleksandar 97
Vuga, Saša 179
Vukmanovič, Svetozar-Tempo 70 
do 71,317
Z
Zagorski, Cvetko 56
Zajc, Dane 132,180-181,196, 274
Ziherl, Boris 5-6, 16-17, 20, 22, 25 
do 37, 40-44, 46-61, 63, 65-66, 
75, 80, 90-94, 98, 103, 108-111, 
115, 123-131, 134-139, 141, 144, 
147, 153, 155-158, 160, 162-173, 
178, 180, 184, 193-197, 199-201, 
204, 209, 211, 216, 219, 222-228, 
231, 234, 237, 244-245, 251, 269, 
271, 274-279, 281, 287, 290, 292 
do 293, 295-296, 298-300, 327
Zlobec, Ciril 51, 74,138-139, 268
Zupan, Vitomil 196
Zupančič, Beno 124, 180, 190, 223 
do 224, 243, 324, 336-339, 341, 
348
Zupančič, Rihard 231
Zwitter, Fran 177,239, 249,257,299
ž
Žižek, Fran 89
Župančič, Andrej 71-72,177
Župančič, Oton 46
368
KAZALO
1
PREDGOVOR 5
UVOD 9
PARTIJSKI KULTURNI INTERREGNUM (1952-1955) 13
Od agitpropa CK KPS do ideološke komisije 
CK ZKS 15
Družbeno upravljanje v kulturnih ustanovah 19
Ziherlov koncept kulturne politike 25
Kulturniška opozicija 38
Politično opredeljena vloga tiska 53
Beseda in drugo politično sumljivo časopisje 58
Mohorjeva in Prešernova družba 77
Razcvet ali kriza slovenskega teatra? 88
Problemi kinematografije 97
Ta vražji jazz 102
Za in proti abstraktni umetnosti 108
Amaterska kulturna društva v letih 1952-1955 111
ZIHERLOVA NAČELA
MED DVEMA OGNJEMA (1956-1961) 121
Novi pogledi v slovenskem političnem vrhu 123
Ukinitev revij Bori in Beseda 132
Ukinjanje profesionalnih gledališč 140
Ortodoksnost na preizkušnji 165
Strokovna ocena: moralnopolitično neprimeren 174
Odnos do inteligence iz katoliškega kroga 185
Spreminjanje pogledov na sodobno umetnost 193
369
Množična kulturna dejavnost med prosveto 
in zabavo 203
V sproščena šestdeseta 215
Zaton Ziherlovega kulturnopolitičnega koncepta 222
OBRAČUN S HUMANISTIKO IN DRUŽBOSLOVJEM 
(1958-1959) 229
Znanstvene ustanove v prvem povojnem 
desetletju 231
»Klasična« in tehnična inteligenca 235
Naskok na Univerzo 248
Revija 57 268
Afera Slodnjak 281
Usmerjena preteklost 291
SLOVENSTVO IN JUGOSLOVANSKI KULTURNI
UNITARIZEM (1958-1962) 303
Nacionalno vprašanje v Jugoslaviji
do srede petdesetih let 305
Na poti k enotni »jugoslovanski« kulturi 318
VIL kongres ZKJ in nacionalno vprašanje 329
Nasprotovanje jugoslovanskim integracijskim procesom 
v kulturi 333
Polemika Pirjevec-Cosič in razčiščevanje 
mednacionalnih odnosov 345
VIRI IN LITERATURA 355
KRATICE 361
IMENSKO KAZALO 363
ALEŠ GABRIČ
SOCIALISTIČNA KULTURNA REVOLUCIJA
Slovenska kulturna politika 1953-1962
Urednik
ZDRAVKO DUŠA
Opremila
MOJCA DARIŠ
Izdala
CANKARJEVA ZALOŽBA
V LJUBLJANI
Za založbo
JOŽE KORINŠEK
Natisnila
TISKARNA LJUDSKE PRAVICE
Ljubljana 1995
Po mnenju Ministrstva za kulturo Republike Slovenije, št. 415-172/93, 
z dne 11. 03. 1994, se od te knjige plačuje 5% davek (po 13. t. tar. št. 3 
Zakona o prometnem davku).