4. številka. April — 1898. Letnik XXI. CERKVENI GLASBENIK. Organ Cecilijinega društva v Ijubljani. Izliaja po enkrat na mesec in velja za celo leto z muzikalno prilogo vred "2 gold., za ude Cecilijinega društva in za cerkve ljubljanske škofije 1 gold. 50 kr. Vredništvo in upravništvo je v Iiiši »Katoliškega društva rokodelskih pomočnikov". Komenskega (Poljske) ulice št. 10. Vzorna peta maša za rajnike. f naših krajih se opravlja mnogo „petih" t. j. slovesnih sv. maš za rajnike in gotovo je velike važnosti, da se pri njih petje ujema s cerkvenimi predpisi. „Cerkv. Glasb." je sicer že razpravljal ta predmet; ker pa marsikateri izmed gg. naročnikov te razprave nima, zato jim podamo tii o isti stvari priprost in praktičen članek. Vprašamo: Kako se pri nas spolnu-jejo cerkvene določbe pri slovesni maši za rajnike z ozirom na petje? — Slabo, prav slabo, moramo odgovoriti, ako hočemo odkritosrčni biti. Mašnik pri altarji se pač strogo drži pravil, katera njemu veljajo: nikdar ne poje kake oracije premalo ali preveč, ne izpreminja samovoljno besedi prefacije, ne izpušča ne najmanjšega delca iz lista ali evangelija; — k večemu, da včasih poje oracije v slovesnem tonu z modulacijami, mesto da bi rabil ferijalni ton s popolnim tonus rectus —; vest bi ga pekla, ako bi hotel zgolj iz trme ali pa tudi iz tehtnih vzrokov pri molitvah in obredih sv. maše kaj prenarediti ali izpustiti. In to po vsi pravici. Le na koru pa si orglavec in pevci dovoljujejo raznih svoboščin, katere jim gospod župnik mirno pripušča ne misleč, da je petje cel osku p en del svete daritve, ter da prav zato spada pod iste cerkvene zakone kot molitve mašnikove pri altarji. Pač se vidi, da se je stvar tti pa tam nekoliko na boljše obrnila; toda še veliko več se mora storiti. Samovolji treba duri z zapahom zapreti ter se zopet bolj ozirati na cerkvene predpise. Radi bi tu podali natančen in jasen navod, po katerem naj bi se tudi v najmanjši vaški cerkvi vršila slovesna sv. maša za rajnike; ali prav za prav bi radi čč. bralcem podali vzorec take maše, kakoršno smo nedavno culi v priprosti cerkvi na kmetih . . . Ura v zvoniku je odbila, mašnik gre natančno o pravem času iz žagrada k altarju. Stopa po stopnjicah, postavi kelih na altarno mizo in odpre mašno knjigo. Takoj se prične petje requiema; kajti ako hočeš o pravem času končati, moraš tudi o pravem času začeti. Na koru opazil sem le kakih 6-8 šolarjev, kateri so pa bili v petju dobro izurjeni. Po kratki kadenci eden izmed njih — imenujmo ga prvega pevca, pričnč z besedami Requiem aeternam (do dvojne črte) sam, drugi takoj zastavijo: dona eis do t. Prvi pevec poje psalmovo vrstico Te decet; vsi drugi prično pri exaudi orationem. Potem re-cituje solist Requiem aeternam počasi in z lepim poudarkom do orgle pa ga nežno spremljajo. Takoj potem prične zbor prvi Kijrie, solist recituje (smel bi bil tudi peti, da je bilo zadosti časa) druzega, zbor pa poje tretji Kyrie, solist prvi Christe, zbor drugi, solist tretji; zbor poje zopet prvi Kijrie, solist recituje drugi, vsi skup pa zadnji po lepi, žal da često opuščeni melodiji. Peli so se toraj po pravilu vsi 3 Kyrie, 3 Christe in 3 Kyrie. Mašnik je ravno svojo molitev končal, ne da bi bil kaj čakal in zato takoj zapoje Dominus vobiscum in potem sledečo oracijo recto tono, brez najmanjše melodije, tudi na konci ne — torej popolnem po predpisu. Po listu sem bil prav radoveden, kako da bode zdaj šlo: saj vsi dobro vemo, da se tu navadno kaj zelo krajša. Toda kmalu sem se pomiril. Takoj po listu začne mladi predpevec brez navadnega dolzega preludija z recitacijo graduala in Tractus-a Requiem aeternam in Absohe, nakar zbor brž zapoje prvo kitico Dies irae. Solist recituje (po izpuščenih kiticah 2.—8., kar je dovoljeno) 9. kitico: Recordare, in zdaj se menjuje petje z recitacijo 10, 12, 14 kitice do konca. Devet kitic se je toraj izpustilo, 10 pa pelo oziroma recitovalo — in vendar se radi tega svet ni podrl! „To je pa mašo grozno podaljšalo!" morda porečeš. — Nikakor ne, dragi čitatelj; ker vsa sekvencija trajala je cele — 4 minute. Mašnik sam potrebuje, da jo od-moli vsaj dve minuti; torej je moral le 2 minuti čakati. Memogrede bodi omenjeno, da je bilo to edino mesto, ki je mašnika nekoliko zadrževalo. Po odpetem evangeliji in Dominus vobiscum je zapel mašnik Oremus, in po kratki modulaciji na orglah se je takoj začelo petje offertorium-a. Predpevec začne z Domine Jesu Christe (do dvojne črte, natanko po predpisu), zbor nadaljuje Rex gloriae itd. Točno in z lepim poudarkom in vendar ne naglo. Predpevec recituje zopet t IJostias et preces, zbor ponavlja Quam olim in glej! — ravnokar je tudi mašnik zmolil „tiho molitev" (secreta) da zamore brž intonovati prefacijo. Odgovori ali responsoria so dobra in brez upitja, ki se drugod često sliši. Po prefaciji intonoval je orglavec takoj Sanctus brez vsacega preludija, in sicer za en ton više od konečne note pri prefaciji, kar je popolnem prav; saj ste obe melodiji tesno zvezani ter tu istega tonovskega načina. Zbor poje prvi Sanctus, solist drugi, zbor zopet tretji do Sabaoth. Predpevec predava zopet sam Pleni sunt coeli, zbor pa pesem s Hosanna in excelsis zaključi. Orgle utihnejo, nastane pobožna tihota, ki je name boljši vtisek naredila, nego katerakoli „Iepa" poigra od Ilink-a ali kakega druzega skladatelja. Po povzdigovanji poje predpevec Benedictus, zbor pa nadaljuje s Hosanna in excelsis. Zopet orgle utihnejo, kar nikogar ne moti, marveč še po-božnejše se moli, kakor se vsaj meni dozdeva. (Sicer bi se smelo, ako čas pripušča, še peti O saJutaris, ali kaj sličnega o pres. Rešnjem Telesu.) Kmalu pride na vrsto Pater noster; potem Pax Domini, na kar po kakih 2—3 akordih z orglami zbor Agnus Dei prične; solist poje drugi, zbor s tretjim konča. Zdaj so orgle zopet molčale in videl sem, kako pobožno da so celo mali pevčki iz molitvenih knjižic molili. Ko se je strežnik z vrčičema od altarja vračal in je drugi mašno knjigo na listovo stran prenesel, začelo se je še le petje komunije Lux aeterna (te dve besedi je solist intonoval); zbor je nadaljeval do f. Solist je zopet pel Eequiem aeternam in zbor končal s Cum sanctis tuis. Ko pogledam k altarju, vidim, da je mašnik ravnokar isti tekst odmolil in se obrnil, da pozdravi z Dominus vobiscum. Čez nekoliko minut bilo je pete maše konec; trajala je 26 minut in bila liturgično popolna, natančno po cerkvenih določbah dovršena. Ostajala je še absolucija pri tuinbi ali mrtvaškem odru. Med tem, ko se je mašnik od altarja vračal, postavil se je tretji strežnik s križem za tumbo, na koru pa je predpevec začel z Libera me Domine. (Strog liturgist bi bil morda Libera še le takrat zapel, ko je mašnik k tumbi prišel.) Zbor je nadaljeval de morte aeterna etc. Med tem je mašnik prišel k mrtvaškemu odru in pel $ Tremens factus do — ventura ira\ isto tako V Dies illa in Eequiem aeternam, na kar je solist z Libera me Domine do V ponovil. Pevci so peli, menjaje se, še Kyrie, Christe in Kyrie, mašnik pa Pater noster itd.; Vsa slovesna črna maša je torej z vštetimi poslednjimi obredi trajala — 32 minut; in vendar ni bilo opaziti nikakoršne naglice, ne pri mašniku in ne pri zboru; marveč vse se je vršilo dostojno in veličastno. Da sem časti t emu g. župniku in njegovemu orglavcu-učitelju v priznanje krepko v roko segel ter jima iz srca čestital na njunem vzornem obnašanji, se samo ob sebi razumi. Žal mi je le, da njunih imen radi dane obljube ne smem povedati. Moja želja pa je le ta, da bi moža našla mnogo mnogo posnemovalcev v slavo in čast Božjo! Al. Cel. Črtica iz zgodovine cerkvene glasbe. Pevovodjem v poljubno uporabo. »razega bralca danes povabim, da blagovoli z mano vstopiti v tiho samostansko celico v Pomposi (pri Raveni), da si ogledava slavnega benediktinca Gvidona A reškega v njegovem za glasbo sploh in za cerkveno še posebej uspešnem delovanji. Kdo da je ta velemož, Ti ne bodem še le pravil; kot glasbeniku Ti mora biti znan enako, kakor n. pr. Rafael slikarju. In vendar bi ga rad nekoliko opisal iu kaj povedal o njem, česar še ne veš in kar utegneš morda še porabiti za svoj učiteljski posel. Dovoli, da začnem. Gvido je bil, kakor je iz njegovih spisov razvidno, mož zlasti praktičnega mišljenja in delovanja; za to mu je bil prirojen nenavaden talent podučevati. Mrzela mu je neokornost tedanjih pevskih učiteljev in pevcev, kateri so z neskončno velikim trudom jako malo dosegli in — to svojo nevoljo jim je dal tudi okusiti. In kakor je bilo že nekdaj na svetu običajno, so tudi ti genijalnemu mnihu v zlo šteli, da je bil duhovitejši od njih in da je to tudi brez strahu pokazal. Tako mu torej ni manjkalo sitnosti in celo preganjanja ne. Odtod tudi ogorčenost, katera bralca njegovih spisov takoj v oči zbode: vse gomazi napadov od strani in naravnost, le prevečkrat imajo obliko rezke polemike, — prikazen, ki jo baš tudi bralci današnjih časnikov še ne morejo smatrati za redko. Znano je, da je bila za časa Gvidona takratnim okoliščinam primerna glasbena izolika že precej razširjena. Glasbeni učitelji iz Italije, Francije in Nemčije so bili čislani in so jih iskali. Vendar pa so mnogi izmed njih morali biti pravi nevedneži, ker Gvido veliki večini naravnost očita, da še ne vedo temeljnega tona ločiti od kvinte. In vendar — kar se ni godilo le takrat — so se ti pevci močno postavljali in šopirili s svojim „znanjem". Naš mnih biča to slabost svojih sočasnih pevskih bratov v slavnoznani knjigi „Mikro-logus" (t. j. »Malenkosti") na originelen način tako-le: „Kadar dečki (piše) pridejo do tega, da berejo psalter, zamorejo brati tudi druge knjige; kmet razumi svoje delo glede obdelovanja njiv itd. tudi za vselej; in kdor je le eno samo trto obrezal, eno samo drevesce vsadil ali tudi le enega osla obto-voril, bode drugič delal ravno tako, ali pa še boljše. Le-ti naši občudovanja vredni pevski mojstri pa in njih učenci naj popevajo sto let dan za dnevom, in vendar ne bodo, brez prejšnjega poduka, niti najmanjše antifone izvedli; marveč z neprenehanim prepevanjem tratijo čas, ki bi zadostoval, da se med tem popolnem priuče vsih svetih in posvetnih knjig." „Kdor pa navzlic vsemu temu ni do tje dospel, da bi mogel kako novo pesem takoj živo in pravilno zapeti, kako predrzen je, če se imenuje glasbenik ali pevec?!" — Pri takih okoliščinah se ve da cerkveno petje ni moglo uspevati: BKadar se obhaja služba Božja (pravi Gvido), sliši se mnogokrat ne, kakor da Boga poveličujemo, marveč kakor da bi se bili med sabo skregali." — Kaj bi rekel stari mnih, ako bi prišel dandanes v kako našo cerkev poslušat pope vanje oficija o velikem tednu ali k biljam za rajnike, ali . . .? Priprosta ženica izrazila seje nekdaj proti pisatelju teh vrstic skoro z istimi besedami, kakor genijalni mnih iz pompožkega samostana. Treba je bilo boljšega, hitreje in gotovejše do svrhe vodečega poduka. Gvido si ga je izvolil za nalogo svojega življenja: »Pot modrijanov ni moja pot (piše); jaz se brigam le za to, kar more cerkvi koristiti in našim dečkom (pevskim učencem) dalje pomagati." Začel je, kakor znano, s pomočjo svojega črtanega sistema dečke učiti glasbe, in posrečilo se mu je, je s svojim praktičnim učbenim načinom tako daleč dovesti, da so čez mesec dni neznane jim pesmi takoj točno peli v veliko začudenje vseh poslušalcev, pa tudi v jezo in zavist „pevskih mojstrov" in celo samostanskih svojih tovarišev, katerim je bil njegov antifonar baje jako nevarna novotarija. (Kdo bi pri besedah »nevarna novo-tarija" ne mislil tudi na slične dogodke naših dni in na iste izraze »skrbnih prijateljev cerkvene glasbe"?) Sicer je Gvido naravnost rekel, da se malo briga za svoje nasprotnike; a le-ti so toliko časa zoper njega hujskali in ro-vali, da je Gvido moral svoj samostan zapustiti. — Čudna previdnost Božja! Prav njegovo prognanstvo je imelo dobri učinek, da Gvidonova učiteljska spretnost ni ostala v samostanu zaprta in le uanj omejena. Postal je mož naroda; in zato mu je glas naroda do današnjega dne vse mogoče časti ska-zoval: „ Gvido je," kakor učenjak A. W. Ambros o njem piše, „edini ljudstvu priljubljen glasbenik zgodnjega srednjega veka." Učene razprave, ki jih je večinoma v latinščini pisal ter s čebelno marljivostjo v tihi celici zbiral, so potovale iz pisateljeve celice v samostansko knjižnico, ali k večemu v knjižnico še kakega druzega samostana, kjer jih dandanes pridni raziskovalci iščejo, in ako jim je sreča mila, tudi radostno na dan in med svet spravljajo. — A Gvido je učil svoje učence v materinščini to, kar so lahko razumevali in kar so mogli rabiti. Vežbal jim je glasbeni posluh, učil je po gotovih znakih razločevati, kolik korak je do poltona in kolik do celega tona. Pisal je pesmi s tako notacijo, katera ni zahtevala, kot prej, od učenčevega spomina nezmernih stvari, marveč se je dala lahko brati brez posebnih vaj. Ko je Gvido kmalu po svojem neprostovoljnem odhodu iz samostana v tedajšnjem škofu Teobaldu Areškem našel pokrovitelja in dobrotnika, hodil je brez prestanka po svoji poti, da doseže cilj, ki si ga je bil postavil. Tolažila ga je misel, da bode mogel kdaj s sv. Pavlom reči: „Bil sem dober bojr dovršil svoj tek, ohranil vero, in tako mi je prihranjena krona pravičnosti." Toda glej! Konečno so vendar tudi za-nj prišli „kakor brodarju po mnogih nevihtah zaželjeni jasni dnevi in srečna vožnja.' Glas o sijajnem uspehu njegove pevske šole prišel je do poglavarja krščanstva, papeža Janeza XIX. (1024—1033), kateri je pregnanega mniha s stolnim proštom areškim Petrom vred sprejel ter s pevanjem male antifone po Gvidonovem načinu „sam poskusil, kar drugim skoro ni hotel verjeti." — Tako se je toraj izkazala Gvi-donova zasluga v takih okoliščinah, da ugodnejše niso mogle biti. Žal, da ni mogel prenašati rimskega obnebja; bilo je ravno ob vročem poletnem času, precej nevarno je zbolel in moral Rim zapustiti, a pred odhodom papežu obljubiti, da se bode o zimi povrnil in rimsko duhovščino v cerkveni glasbi temeljito podučeval. Od poglavarja sv. cerkve toliko častno sprejet, mislil je Gvido, da je zdaj za-nj prišel čas predstaviti se opatu svojega samostana v Pomposi in ni ga varala njegova nada. Opat si ogleda Gvidonov antifonar s slično pazljivostjo, kot prej papež in, kakor Gvido odkritosrčno pripoveduje, bil je tudi hitro prepričan o njegovi izvrstnosti in kesal se je, da je preveč poslušal Gvidonove nasprotnike. Opat mu nujno prigovarja, naj se povrne v samostan, češ da „akoravno mu utegnejo ponujati kako škofijo, je za-nj vendar primernejši samostan, zlasti pompožki, kjer zamore edino le za svojo umetnost živeti itd." Gvidonu, ki vse to piše svojemu prijatelju samostanskemu sobratu, ni bilo treba v to prigovarjati. Iz pokorščine do svejega opata sklene „zopet kot mnih z mnihi skup živeti ter s svojim trudom samostanu čast delati." Povrne se tedaj v Pomposo, kjer je svoje življenje v neskaljenem miru končal. Ocena nekaterih skladb našega g. Ant. Foerster-ja. Menda ni na celi slovenski zemlji mesta in vasi, v koji bi ne bilo znano ime našega skladatelja Ant. Foersterja. Svetovno znani dr. Haberl se je pri neki priliki o stolnem glasbovodji v Ljubljani izrazil sledeče: „Der Domchorregens in Laibach ist ein recht fleissiger und geschickter Componist. Er versteht fur die jetzige Weltperiode mit seiner Kirchenmusik sehr gute Dienste zu leisten." « Dalje ime našega mojstra dobro poznajo: P. U. Kornmtiller, P. Piel, J. G. Mayer, Heinze, M. Haller in drugi glasbeni umetniki sedanjega časa. Toda pri tej priliki ni moj namen o g. A. Foerster-ju druzega omenjati, kakor o tukaj navedenih njegovih glasbenih umotvorih. Ako hočemo vedeti, kako mora cerkveni skladatelj s sveto glasbo razne praznike celega leta poveličevati, moramo v roke vzeti g. A. Foerster-ja „Regina coeli", ker tej skladbi je on dal takega duha, da ko sem jo slišal popevati v Reznu, se mi je zdelo, kakor da bi stal v Jeruzalemu, začasa Kristusovega vstajenja. Kdor še te skladbe ne pozna, naj jo v roke vzame, ker ni težka za predavati in napravi vtis na pobožnega poslušalca. V njej je treba pogledati le basovski tema v tretjem delu pri prvem Alleluja, ki je tako fino izražen, kakor v nobeni drugi Regina coeli, čeravno jih pozna pisatelj kakih petnajst. Dalje je missa in h. sanctae Caeciliae, od imenovanega zlagatelja, ena najprvih latinskih maš, s kojo si je prava cerkvena glasba po naših krajih napravila trden temelj (fundament) za sedanji in prihodnji čas. V Cecilijenem katalogu (Vereins-Katalog) piše. B. Kothe: „Die Stimmfuhrung ist leicht fliessend, naturlich und geschickt, der Gesammteindruck ein freundlicher und an-standiger." Ravno teh misli bil je znani reformator dr. Fr. Witt. Menim, da več o tej skladbi ni treba govoriti, ker priča temu je „Cerkveni Glasbenik", zato naj bi se ga vsi čč. gg. duhovniki in orglavci pridno posluževali. Na tem mestu naj opomnim vse cerkveue glasbovodje, da naj za Glorio te maše ne jemljejo prehitrega tempo; pri začetku Agnus-a naj pevci dobro pazijo na D-mol, ne pa D-dur. Lansko poletje je izdal gori imenovani skladatelj novi „Te Deum super cantum popularem IV. voc. inaequal. aut 1 voce c. org." za kojega si je vzel glasbeno misel iz slovenske cesarske himne ter jo je tako umetno izvršil, daje poslušalec le očaran, ako sliši med posameznimi stavki tako veličastni Falsi-bordoni z dur- in mol-trizvoki brez posebne kromatike. Melodijo iz slovenske ali nemške cesarske pesmi ni lahko porabiti za latinski „Te Deum", kajti za preustrojenje lepo tekočega ritmusa treba je strokovnjaške roke ali umetnika, kakor je naš glasbeni mojster Anton Foerster. Ta 58. op. je jako pripraven bodi si za dobro ali manj izvežbane pevce, kakor tudi organiste, koji nimajo posebne hitrosti v svojih prstih; zato se ne more nihče več izgovarjati,. da je treba zaradi tega slovenski „Te Deum" popevati, ker je latinski pretežak. Pri drugi izdaji imenovane skladbe naj bi se po mojem mnenji nekako tako-le glasilo : $m f r