264
NEKAJ  BESED  O DVEH  PREVODIH IZ  MAKEDONSKE  KNJIŽEVNOSTI
Zdi se, da se skoraj vetino v tistih mračnih in usodnih trenutkih narodne zgodovine, ko se zaostri vprašanje nacionalnega obstoja na »biti« ali sne biti« ali ko se zgosti socialno zlo do hipertrofirane oblike, razraste poezija v nadosebne, družbene premere. Seveda; zares velika in dragocena poezija ohrani žar intimnega ognja in je vedno izraz osebnosti, le da je ta ekstra-vertirana, us.meTJena predvsem navzven, v stvarni predmetni svet; kolikor je poet še zazrt v ožji osebnostni svet, je vendarle tudi v njegovih naj.snb-tilnejših stihih čutiti družbeno mero.
Celotna zgodovina makedonske vezane besede potrjuje gornjo misel: malokatera poezija se je razvijala v tako krutih pogojih, v tako nenehnem krvavem znamenju vseh mogočih agresij in eiksploatacij in v malokateri se je individualna pesnikova usoda tako organsko zrasla z narodno bolečino. Od bratov Miladinov pa do Kacina, Markovskega, Nedelkovskega in Bogoev-skega je makedonska umetna pesem (poleg narodne) v bogatih individualnih tonih živela in izpovedovala usodo svojega naroda kot živ zasmeh kategoričnim trditvam, da makedonskega naroda sploh ni. Med narodnoosvobodilno borbo je makedonska poezija — narodna in umetna — znova vziplapolala v širokih dimenzijah, po vojni pa je tudi ona prišla v zagato: posledica programatičnih
zahtev o družbeno mobilizacijskem učinku so bili pogosto neiskreni toni, ki so izzvenevali  v prazne deklarativne tirade.
Spričo tega je razumljiv malce paradoksalen razvoj mladega makedonskega poeta Ace Šopova, ki je iz ozke, dnevne opredeljenosti preskočil v pravo antipodno nasprotje: v časovno indeterminiranost, in iz široko zasnovanih epskih pesnitev prešel v lirično domeno: v intimno izpoved- Energičen prelom s preteklostjo predstavlja zbirka »Z?;"/ *e s tišino«,^ ki nam jo je v prevodu poustvaril Ivan Minatti (prijetna in posebne hvale vredna novost založniške prakse, ki doelej ni izdajala v prevodih mladih, nadarjenih poetov). Pesnikov svet se je zdaj sila skrčil: snovno jedro skoraj vseh pesmi je pesnikova nesrečna ljubezenska, točneje življenjska usoda. Povratek k človeku in k drobnim vrednotam, ki jih utegne prevelik hrup zabrisati, je dragocen, četudi ne mislim, da je ta razvoj absolutno najboljši; ljubši mi je — če naj uporabim primero — Matej Bor s širokim motivnim razponom od veličastnega ciklusa »Šel je popotnik skozi dvajseti vek« do intimno ubranih samogo-vorov kot včasih malce enolični in utrujajoči klici na pomagaj nekaterih trubadurjev. Pa vendar: širina motivne klaviature ni bila še nikoli bistven in zanesljiv predznak kvalitete; važnejše je, do kakšnih razsežnosti se raz-maikne osnovno motivno žarišče in kako ga ume poet poglobiti.
Poezija Ace Sopova je izrazito izpovednega značaja; v nji razkriva pesnik z iskrenostjo in odkritosrčnostjo, vendar s taktom pravega lirika svoj čustveni svet. Osnovno razpoloženjsko izhodišče, ki ga bogato in domiselno variira, je osamelost, ubitost in nalomljenost lastnega življenja, ki jo le redko presvetli rahlo, neopredeljeno upanje. Le-to dominantno občutje struji in valovi tudi iz liričnega podteksta tistih stihov, v katerih se pesnikov svet malce razširi in v katerih je njegova usoda pomaknjena v drugi plan. Poezija Šopova je izpoved človeka, ki se zavoljo nemirne krvi ne znajde v življenju in si poruši vse, celo družinsko srečo, ima pa močan samokritičen občutek. Tako njegove tavajoče stopinje v svet vedno spremlja grenkoba in vsak zgrešeni korak poglobi ta njegov boleči resentiment. Večina pesmi je zelo pretresljivih (»Galebu, ki mi kroži nad glavo«. Sanje, ki ne bodo umrle«); v njih je zvrhana individualna življenjska intenziteta, ki daje stihom čustveno globino.
Posebno mesto zavzemajo v poeziji Ace Sopova pejsaži; le-ti so včasih res zgolj fine, impresivno risane mojstrovine, večkrat pa jim je namenjena globlja funkcija: ob stiku z naravo, ob doživljanju njenih lepot se pesnik presvetli in nasrka novih moči (»Pojdi«, »Kadar ti je težko«, »O. kakšna radost«). Zanimivo: le narava, čista in prelepa, notranje prežari poeta in mu da novih življenjskih impulzov.
Prevajalec Ivan Minatti je poslovenil verze z ustvarjalnim navdihom; pesmi so zvečine kakor v oblikovalnem zagonu scela prelite. Minatti se ni striktno držal besedi, čeprav si tudi ni dovolil prevelikih svoboščin, ampak 'je 6 tenkim posluhom vijel svojevrstno mehko in nežno dikcijo Šopova in njegovo toplo notranjo melodiko. Zdi se, da je ponekod prevod celo toplejši in nežnejši od originala. Le redkokdaj zastane prevajalcu kak stih, naj navedem en primer (»Ne ljubi me«, druga kitica): Toda — zakaj me spet in spet žalost muči, / zakaj spet in spet mi obraz mrači? namesto naravnejših
* Aco Šopov, Zlij «e s tišino. Prevedel Ivan Minatti. Državna založba Slovenije. Ljubljana 195?.
265
in gladko tekočih verzov. O, zohto me pritiska pak taga j i zošto se stemni mojot lik?
Knjigi je dodan sintetičen pregled makedonske književnosti s posebnim pogledom na Aca Šopova izpod peresa dr. Frana Petreta.
Se en prevod iz makedonsike književnosti smo dobili: široko zasnovani [ronian ^Vas za sedmimi jeseni^,^ ki ga je napisal Slavko Janevski, znan tudi kot poet. »Vas za sedmimi jeseni« je izrazit kolektivni roman: v ospredju pisateljeve pozornosti je domala vsa vas Jasenska, pogled pa mu sega tudi prek njenih meja v sosedno srenjo. Široka kompozicija preseneča, ker makedonsko pripovedništvo spričo neugodnih razmer nima prave tradicije; pisatelj je v pripovedni epiki zaoral v ledino in potegnil pionirsko brazdo.
V romanu prikazuje Janevski socializacijo vasi v prvih povojnih letih, ko smo skušali z naglimi, energičnimi koraki preosnovati individualno gospo-darvstvo v višji tip — v zadružno obliko obdelave. Pisatelj se je resno trudil, da bi ne zapadel v ceneno agitacijsko prizadevnost, zato skuša oživiti like v enkratne individualnosti z lastnim dejanjem in nehanjem. Vendar se navzlic temu pogosto čuti, da so ljudje razvrščeni zgolj po družbenih kategorijah. Mimo tega, da je delo včasih malce razdrobljeno ia sem pa tja slabo pregledno, je prav ta shematičnost njegova osnovna napaka.
Moti tudi, da je pisatelj domala vse zaviralne momente zgostil in naprtil vaški reakciji, ni pa zmogel prikazati notranjega refleksa, ki ga je v samih kmetih izzval poseg mlade družbe v njihovo patriarhalno življenje.
Slavko Janevski pa je ustvaril z izklesanimi potezami nekaj odličnih likov; predvsem mislim tragično postavo Apostola, tega družbeno neprebu-jenega, čustveno impulzivnega in v osnovi dobrega človeka, ki ga izrabi reakcija za umazane račune. Le-ta je najbolj izkristaliziran lik, grajen v zelo širokih premerih. Dobro sta orisana tudi Boris in Kostandinka, med katera tako usodno poseže Apostol, dalje ljubezen med llijo in Borjanko in nekateri množični prizori.
Še neka kvaliteta dviga ceno temu pripovednemu delu: izredno lepi opisi narave. V teh dosega Janevski plastiko, vredno največjih pripovednih mojstrov-
Knjigo je v lepem in skrbnem jeziku poslovenil Fran Petre.
Marjan   Brezovar
266