List 6. Politiški oddelek. Boj za pravico. (Rodoljubom na uvaženje.) Ime grofa Badenija zapisano bo v zgodovini avstrijskih Slovanov brez dvojbe z zlatimi črkami; kajti on je z glasovitimi jezikovnimi naredbami prvi razrušil umetni jez, ki je toliko časa oviral uresničenje v državnih osnovnih postavah zajamčene nam ravnopravnosti, ter tako nemškemu gospodstsu ne samo na Češkem, ampak z ozirom na posledice tudi pri nas zadal rano, od katere bo taisto težko okrevalo. Po tem silovitem, a zasluženom udarcu začeli so Nemci kakor besni divjati; no, učinek tega divjanja je bil precej drugačen, kakor so pričakovali. Med drugim menili so Slovane ostrašiti, pa so jim le vcepili doslej nepoznano samozavest in odločnost, ki rasete od dne do dne, pa tudi ti likanj pogrešano in potrebno zlogo, spoznavšim, da se sedaj bije odločilen boj za enakopravnost ali gospodstvo Nemcev, kar je v končnih posledicah za Slovane isto kakor: za bitje ali nebitje. Smešno je, ako si Nemci domišljujejo ter skušajo v tem prepričati tudi vlade, da je odvisno zgolj od njih zadovoljstva in milosti, ali se naj v državni zbor povrne stari mir in red. VJada je o tem — in sicer po pravici — druzega mnenja: spoznala je, da se uresničenje ravnopravnosti, ne da več ustaviti in da bi, ugodivša nemški zahtevi, prišla le „iz &cylle v charybdo" ali bolje rečeno: iz dežja pod kap; poslednje zlasti zato, ker bi si s tem nakopala zavest, da postopa krivično in nepostavno. Iz-prevideli pa so menda tudi iz velikonemškega ropotanja meredajni najviši krogi, kam privede Avstrijo nadaljna krivičnost preti Slovanom ter negovauje prusko-mislečih Nemcev. Oboje je najbrž sedanjo vlado napotilo, da se je glede češkega vprašanja postavila na strogo postavno in ob enem strogo pravično, t. j. niti povsem Badenijevo, pa tudi ne povsem nemško stališče. Čehi so izprva sogkšali z Badenijevimi naredbami, češ, tako in nič drugače se ima nmeti izraz „landestiblicha v § 19. drž. osn. post. Nemci pa trdijo, da je ta izraz istoveten z „bezirks(iblich". No, kdor sodi povsem nepristransko, priznati mora, da se absolutna resnica v tem slučaju ne da dognati in da je eno menenje takisto opravičeno kakor drugo. Resnica in pravica ste torej, kakor pravimo, v sredi. Tega prepričanja je. kakor rečeno, tudi sedanja vlada, ki je zategadelj obljubila, Badenijeve (seveda „bona fide" izdane) naredbe v kratkem izpremeniti v omenjenem zmislu. Značilno pa je sedaj za pravico-ljubnost Čehov a krivičnost Nemcev, da so prvi, četudi težkega srca vender radovoljno odjenjali od prvotnih svojih zahtev ter se udali pravični, a vsled tega tudi, kakor napovedano, »nepremakljivi" vladni razsodbi, dočlra Nemci tirajo svojo nestrpnost in trdovratnost naprej. Zakaj? Doslej vedno božani in glajeni ne morejo resno verjeti, da se sedaj vender enkrat plete zanje že davno zaslužena šiba. No, posledice svojega ravnanja naj si potem le samim sebi pripišejo; kajti ako bo vlada končno morala postopati proti njim se silo, lahko si umije roke rekoč: Tako zahteva pravica! Še v lepši luči se nam pokaže krivičnost Nemcev, ako si ogledamo drugo njih zahteva: vse jezikovne „na-radbe" se naj odpravijo ter vsa jezikovna vprašanja rešijo s pomočjo posebne državno postave, katera se mora sprejeti z dvetretjinsko večino! Zakaj ne enoglasno? Ko bi bili Nemci zares pravični ter bi jim smeli Slovani zaupati, mi bi se taki zahtevi gotovo ne ustavljali. Toda oni nečejo o resnični in dejanski ravnopravnosti ničesar vedeti in slišati, ampak kvasijo vedno o nemški večvrednosti, nemških predpravicah, nemškem državnem jeziku, o čemer vsem pa v sedanjih državnih osnovnih postavah ni najti ne duha ne sluha. „Vsi narodi države so ra-vnopravni", edino to pravilo je v jezikovnem oziru veljavno in nobeno drugo. A taisto je Nemcem trn v peti, katerega se mislijo iznebiti na omenjeni preprosti način. Kajti njih zahteva ne pomeni nič druzega kakor ravno-pravnost, o kateri govori § 19., se mora v državnem 52 zboru tako rekoč še enkrat sprejeti in potrditi; ako se to ne zgodi — in da se ne zgodi, je vnaprej gotovo — potem se taista ne sme izvesti, ampak mora ostati zgolj — na papirju! Za kakšne bedake nas pač morajo Nemci imeti, ako menijo, da se jim bomo Slovani vsedli na take limanice! Kadar gre torej za pravice Slovanov, morala bi se njim ugodne postave po mnenju naših Nemcev dvakrat in morebiti še večkrat potrditi, vsakokrat z dvetretjinsko večino, dočim si na drugi strani, kakor je to razvidno iz raznih njih izjav, domišljajo, da za „postavno" varstvo njih predpravic, zlasti nemščine kot državnega jezika, zadošča že navadna državnozborska večina. Zato pa se jim mora glasno in razločno zatrobiti na ušesa, da se Slovani ob svoje pravice ne damo pripraviti ter da nikdar ne bomo priznali dotične „postave", ako bi se taista morebiti kedaj sklenila brez našega privoljenja. Pred-pravice nemškega jezika, in naj si bodo kakoršne koli — ne izvzemši niti onih zgolj „provizoričnih" katere smo doslej zaradi državne potrebe molče pripuščali — nasprotujejo § 19. drž. osn. post. in se morejo zategadelj „postavno" zavarovati edino le s pomočjo dvetretjinske večine. To naj si naši »prijatelji" enkrat za vselej zapomnijo! Nemška ošabnost, gospodstvaželjnost, pohlepnost in krivičnost pritirati mora nas Slovane končno do tega, da bomo tudi mi pc stali nasproti svojim zatiralcem skrajno brezozirni. Kar se n. pr. tiče tolikanj poudarjanega »državnega jezika", ne tajimo, da nam je taisti potreben, dasi ne v toliki meri, kakor bi to radi videli Nemci, kateri edini bi imeli do tega dobiček. Pa tudi drugače se zelo motijo, ako menijo, da mora ta jezik biti vse-kako — nemški. Iz stališča stroge ravnopravnosti in zlasti strogega narodnega varstva, kar nam je oboje v drž. osn. postavah zajamčeno, mora se celo ta jezik zma-trati kot v ta namen popolnem nepripraven. V resnici umesten bi bil po našem mnenju le povsem nevtralen jezik, kateri v Avstriji ni zastopan po nobenem narodu, ki pa je ob enem svetoven in »kulturen". Tak jezik je — francozki. Naj se nam ne ugovarja, da je znanje tega ezika pri nas premalo razširjeno. Kako neki se je med jnami razširila nemščina, kakor po šolah! Sicer pa za sedaj nikakor ne zahtevamo, da se naj francoščine proglasi za državni jezik. Kar bi pa morali zahtevati složno, odločno in neupogljivo, je to, da se nam za vedne žalitve glede „ manj vrednosti" naših jezikov in narodov da primerno zadoščenje s tem, da se francoščina uvede v vse avstrijske srednje šole kot obvezen učni predmet, v viših razredih pa tudi v prospeh temeljitega priučenja taisti deloma kot učni jezik, in sicer 1 ot predmet po gimnazijah namesto malokoristne grščine, tcda že od prvega razreda počenši. To bi bil vsekako najboljši odgovor na „ večvrednost" oholih naših sosedov ter resno in stalno svarilo zanje, naj nas ne dražijo dalje, kajti tudi glaso-vita slovanska, posebej še slovenska potrpežljivost ima — svoje meje! V. Korotan.