717 2015 1.02 Pregledni znanstveni članek UDK 727:069(497.472) Prejeto: 17. 9. 2015 Verena Perko doc. ddr., muzejska svetnica, Gorenjski muzej Kranj, Tomšičeva ulica 42, SI–4000 Kranj Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani, Oddelek za arheologijo, Aškerčeva 2, SI–1000 Ljubljana E-pošta: verena.perko@siol.net Muzej Krasa: med željami, potrebami sodobne družbe, teorijo in prakso IZVLEČEK Prispevek obravnava muzej Krasa kot ustanovo, ki bi jo morali zasnovati v skladu z družbenimi potrebami in upoštevajoč sodobna heritološka spoznanja. Sodobni muzej je medij, njegova temeljna funkcija je komunikacija in ge- neriranje socialnih vezi. Posledično naloge muzeja niso več omejene na zbiranje, varovanje in raziskovanje muzejske zbirke, temveč se širijo na skrb za varovanje in ohranjanje dediščine v izvirnem okolju kot kvalitete življenja. Kras predstavlja eno najbolj prepoznavnih in hkrati tudi najbolj okoljevarstveno občutljivih in kulturnopolitično izpostav- ljenih pokrajin. Muzealizacija dediščine v tradicionalnem modelu muzeja pomeni trganje izbranih predmetov iz izvirnih kontekstov. Ti procesi v posameznih primerih posredno vodijo k nezaželenim učinkom v izvirnem okolju in lahko izzvenijo kot negativno sporočilo lokalni javnosti. Avtorica zato išče rešitev v modelu ekomuzeja. KLJUČNE BESEDE Kras, kraška dediščina, muzej, muzealizacija, varovanje in ohranjanje kraške dediščine, lokalna skupnost, participativno upravljanje, inkluzija, ekomuzej, virtualni muzej, kibernetični muzej ABSTRACT MUSEUM OF KRAS REGION AND CONTEMPORARY SOCIETY: BETWEEN DESIRES AND NEEDS, THEORY AND PRACTICE The article presents the Museum of Kras Region as an institution conceived in accordance with social needs and in consideration of the latest knowledge of heritage science. Contemporary museum is a medium whose fundamental task is communication and to generate social capital. Thus, the task of a museum is no longer merely to collect, protect and investigate museum collections, but to protect and conserve the heritage in its original environment as the quali - ty of life. The Karst is one of the most recognisable as well as environmentally most sensitive landscapes subject to the greatest cultural and political diversity. Musealisation of heritage within the traditional museum model implies extracting selected objects from their original contexts. In some cases, these processes may indirectly lead to unfavour- able consequences for the original environment and convey a negative message to the local community. The authoress therefore seeks a solution in the ecomuseum model. KEY WORDS Kras, karst heritage, museum, musealisation, protection and conservation of karst heritage, local community, participatory management, inclusion, eco-museum, virtual museum, cyber museum 718 verena perko: MuZej krasa: Med ŽeljaMi, potreBaMi sodoBne druŽBe, teorijo in prakso, 717–724 2015 Slovenski Kras predstavlja zaradi svojih naravnih in kulturnih značilnosti eno najbolj prepoznavnih in hkrati tudi najbolj okoljevarstveno občutljivih in kul- turnopolitično izpostavljenih pokrajin. Je geografska celota, presekana z državno, politično, etnično, jezi- kovno in kulturno ločnico.1 Je izrazito biodiverzitet- no okolje z bogato in prepleteno, multikulturno de- diščino.2 Njena vrednost je neprecenljivega pomena za lokalno identiteto, izobraževanje in trženje.3 Ven- dar Kras močno ogrožajo obsežne pozidave, turizem in industrija, a tudi neuspešno varovanje z enostran- skimi posegi, ki vse premalo upoštevajo potrebe so- dobne družbe in želje lokalnih skupnosti. Že dolga desetletja smo priča najrazličnejšim pobudam za zaščito Krasa pred uničujočimi posegi in ohranitev krhke kraške dediščine. Naj omenimo samo številne predloge za vpis na Unescov seznam ali pa danes že malce pozabljene poskuse, da bi zgra- dili muzej krasa na Planinskem polju, kasneje pa kar v deviškem naročju Rakovega Škocjana.4 Pri vseh teh prizadevanjih se je slej ko prej pokazalo, da nima- jo realne osnove. Medtem ko pobudniki Unescovih vpisov napačno predvidevajo, da bi že sama uvrstitev Krasa na Unescov seznam prinesla varovanje dedišči- ne, pa so raziskave javnosti pokazale, da tematskega muzeja s splošnim prikazom kraških geografskih in drugih naravoslovnih pojavov ljudje ne potrebujejo in si ga niti ne želijo. Potrebe lokalnih skupnosti in pričakovanja javnosti se nanašajo na celostno obrav- navo dediščine na Krasu, pri čemer želijo domačini tudi dejavno sodelovati.5 Zato je bilo že večkrat za- stavljeno vprašanje, ali bi nov muzej pripomogel k ohranjanju kraške dediščine, in če je odgovor pritr- dilen, kakšen naj bi ta muzej bil in kje naj bi ga po- stavili. Pri iskanju uresničljivega in učinkovitega na- čina ohranjanja dediščine, ki naj bi ustrezal potrebam sodobne družbe, je nujno treba upoštevati teoretične podlage, ki omogočajo razumeti družbeno vlogo kul- turne dediščine in muzejev kot dediščinske ustanove. Dediščina smo ljudje Odgovor na vprašanje, kaj je dediščina, ni niti malo enoznačen, kaj šele enostaven. Dediščino bi najlaže opredelili kot kompleksen družbeni proces in kot izrazito konfliktno področje, ker proces in- herentno vključuje številne deležnike. Za dediščino 1 Gams, Kras. 2 Perko, Muzeologija, str. 271–317 in tam citirana literatura. 3 Sodobni turizem je ena pomembnejših in najhitreje razvi- jajočih se gospodarskih dejavnosti. Statistike omenjajo kar okoli sedem milijard popotnikov, ki pripomorejo skoraj k eni desetini svetovnega bruto domačega proizvoda. Obiskovanje kulturnih znamenitosti je postalo del kakovosti življenja in pomemben vidik izobraževanja ter preživljanja prostega časa. Nekoč značilno masovnost izpodriva zanimanje za regional- no obarvane kraje in njihovo dediščino (Perko, Archaeology). 4 Perko, Muzeologija, str. 255 in tam navedeni viri. 5 Prav tam, str. 301–317. so največkrat prepoznani redko ohranjeni ostanki iz preteklosti, ki so dokumentarne in/ali spominske vrednosti in so bili podediščeni zaradi svoje (tehno- loške) zastarelosti ter veljajo za dokument časa. Iz- jemno obsežna je dediščina, ki si je priborila status zaradi svoje estetske vrednosti, mnogokrat pa je ne- kaj razglašeno za dediščino zaradi asociativnosti ali povezave z določenimi osebami, pomembnimi do- godki in kraji.6 Z ozirom na znanstvene discipline in njihove vire preučevanja dediščino še vedno ločujemo na kultur- no in naravno, premično in nepremično, snovno in nesnovno.7 Hkrati je tako ločevanje resna ovira za njeno uspešno varovanje, saj je znano, da naravno okolje pogojuje način človekovega življenja, nare- kuje oblačilno in bivalno kulturo in močno obarva duhovnost in umetniško ustvarjanje. Obenem tudi človek nenehno prilagaja okolje svojim potrebam in ga izkorišča, uporablja za preživljanje, ga preučuje in posnema. Ni pretirana trditev, da bi tudi narave, take kot jo poznamo danes, ne bilo brez človeka. Kakršna- koli bi že bila, je brez človeka ne bi nihče raziskoval, se ji čudil in jo posnemal ter jo, žal, tudi brezobzirno uničeval. Ta spoznanja so pripeljala do holističnega dediščinskega koncepta, ki dediščino obravnava kot neločljivo celoto duhovnega, kulturnega in sonarav- nega človekovega delovanja v okolju. To je tudi vzrok, da sodobne razprave govorijo o dediščini celostno in le v specifičnih primerih eksplicitno navajajo posa- mezno zvrst z ozirom na znanstvene discipline. Še nedavno tega so dediščino poenostavljeno razlagali kot materialno ostalino preteklosti, katere vred nost je v njej sami. V zadnjih desetletjih prevla- duje konstruktivistični pogled, ki dediščino definira kot družbeni dogovor, konstrukt, pri katerem imajo odločilni pomen kriteriji in vrednote sodobne druž- be.8 Dediščina je torej tisto, kar neka družba prepo- zna kot vredno ohranjanja in varovanja za prihodnje rodove, pri čemer odločilno vplivajo zgodovinske, socialne in politične okoliščine.9 V nasprotju z nekdanjim pojmovanjem dedišči- ne, kjer je bila vsa pozornost namenjena materialnim ostalinam, se je pod globalnimi vplivi pozornost obr- nila v prid nesnovnemu dediščinskemu vidiku, k ideji o pomembnosti materialnih ostankov. Dediščina to- rej ni le nekaj, kar se je ohranilo iz preteklosti, tem- več je simbolni in ideološki konstrukt sedanjosti, ki vpliva na prihodnost. Kot dediščina obveljajo ostan- ki preteklosti, ki dobijo simboličen pomen zaradi izbora, organizacije in interpretacije, in posledično postanejo nosilci verskih, posvetnih, kolektivnih ali individualnih idej in vrednot. Proces »podediščinje- nja« ostalin je dejanje sedanjosti, ki poteka na podlagi 6 Ashworth, Howard, European Heritage, str. 21–22; Pleste- njak, Vpliv politike, str. 17. 7 ZVKDS-1 2008, 1. člen, 3. točka. 8 Ashworth et al., Pluralising past, str. 2. 9 Anico, Peralta, Heritage and Identity, str. 63. 719 verena perko: MuZej krasa: Med ŽeljaMi, potreBaMi sodoBne druŽBe, teorijo in prakso, 717–7242015 vrednot sodobnega časa in družbe, v kateri se proces odvija. Družbene in osebne vrednote pa se skozi čas in prostor spreminjajo in v skladu z njimi tudi tisto, kar je prepoznano kot dediščina.10 Posledično neka- tere »dediščine« v očeh družbe sčasoma zgubijo svoj status, drugim pa vrednost naraste ali pa so prepo- znane nove. Iz konstruktivističnega stališča in v skladu s holi- stičnim konceptom izhaja, da nobene dediščine, tudi če je z vidika znanosti še tako pomembna, ni mogoče uspešno varovati in ohranjati, če jo ljudje ne dojema- jo kot vrednoto svojega lastnega okolja.11 Muzej, srce skupnosti Najpomembnejše spremembe na področju de- diščinske teorije in prakse so nastale pod vplivom migracijskih, ekonomskih in tehnoloških vplivov. Razvoj informacijsko-komunikacijske tehnologije in splošna raba interneta sta omogočila dostopnost do množice podatkov, kar je pripeljalo do spremembe življenjskih navad in načina razmišljanja javnosti. Temu so sledile radikalne spremembe na področju muzejev in njihovega družbenega poslanstva. Javnost danes samoumevno pričakuje splošno dostopnost do muzejskega gradiva in do interpretiranih podatkov v zvezi z njim. Pričakuje tudi transparentnost dedi- ščinskih postopkov, splošno dostopnost do znanstve- nih izsledkov ter vključevanje v procese dediščinje- nja. Splošna raba računalnikov je v muzeje prinesla vsesplošno povezovanje raznorodnih podatkov, slike, zvoka, risbe, 3D zapisov, njihovo hitro in zanesljivejšo obdelavo in tekočo komuniciranje z javnostjo. To je omogočilo, da dediščino uživa veliko več ljudi, kot jih je kdaj koli zašlo v muzeje, marsikdo je tudi obiskal muzej zaradi internetnih ponudb. Muzej je postal 10 Prats, Heritage, str. 79; Plestenjak, Vpliv politike, str. 18. 11 Šola, Eseji, str. 200. medij. Njegova najpomembnejša funkcija je ustvar- janje in oblikovanje kulturnih informacij na podla- gi muzejskega in drugega dediščinskega gradiva in njihova komunikacija v okolju. Ena najpomembnej- ših nalog sodobnega muzeja je postalo ozaveščanje javnosti o pomenu varovanja in ohranjanja dedišči- ne v izvirnem okolju kot kvalitete življenja sodobne fragmentarizirane in razkoreninjene družbe.12 Druž- bene spremembe potekajo večplastno. Na področju dediščinjenja se zrcalijo kot naraščanje vloge civilne družbe in aktivno vključevanje javnosti v dediščinske procese, posebej lokalnih javnosti, s tem vzporedno pa potekajo tudi notranja prestrukturiranja dediščin- skih ustanov. Posebej aktualna je vloga javnosti pri interpretaciji dediščine, ker omogoča upoštevanje alternativnih pogledov in omogoča družbeno in pro- storsko implementacijo dediščinskih vsebin. Javnost ima odločilno vlogo pri nastajanju kolektivnega spo- mina. Sodobna družba pričakuje od muzejev, da prevze- majo družbeno aktivno vlogo, kajti muzeji postajajo kot mediji varuhi kolektivnega spomina, s tem pa tudi zaveznik in zagovornik javnosti. Inkluzija omo- goča javnosti, da postane aktivni opazovalec, kritik in oblikovalec dediščinskih, in posredno s tem, tudi družbenih procesov. Kompleksen družbeni proces je nekdanjega brezimnega in brezpravnega muzejskega obiskovalca, »potrošnika kulturnih dobrin«, spreme- nil v aktivnega deležnika in njegovo vlogo razširil na širše okolje izven muzejev.13 Javnosti so postale moč sodobnih muzejev. S po- močjo muzejskih dejavnosti, namenjenih ranljivim in slabo integriranim skupinam, se v okolju tkejo nove družbene in kulturne vezi, brišejo se etnične in so- cialne meje in sprožajo se nevidni procesi demokra- 12 Maroević, Towards, in tam citirana literatura; Šola, The Mu- seum Definition, in tam citirana literatura. 13 Davis, Ecomuseums, a Sence of Place, str. 37. Kal v bližini Volčjega gradu (foto: V. Benedik, arhiv Zavoda Krasen Kras). 720 verena perko: MuZej krasa: Med ŽeljaMi, potreBaMi sodoBne druŽBe, teorijo in prakso, 717–724 2015 tizacije.14 Vendar se te spremembe lahko zgodijo šele takrat, ko muzeji prenehajo biti elitistična, vase zapr- ta znanstvena ustanova in postavijo v središče svojega delovanja potrebe okolja.15 Naloge muzejev se spreminjajo v skladu s potre- bami sodobne družbe, muzeji pa se nanje odzivajo z veliko zamudo in neredko vztrajajo v svoji druž- beno pasivni vlogi, vse dokler jih zaostrene razmere ne prisilijo v spremembe. Zdi se, da se podobno do- gaja tudi pri nas. Vzroki za to so v tradicionalizmu in konservatizmu muzejskih služb, delno pa tudi v njihovi samozadostnosti kot posledici nepoznavanja sodobnih dediščinskih teorij in družbenih potreb okolja. Rezultat družbene neodzivnosti muzejev je neosveščena, amorfna javnost, masa, ki ne nudi od- pora surovemu prodoru kapitala in posledičnemu uničevanju dediščine v izvornem okolju.16 Z ozirom na to, da se od sodobnega muzeja pri- čakuje aktivno družbeno vlogo, kritično distanco do znanosti in družbenih dogajanj, je razumljivo, da nedemokratične družbe (ali demokratične na de- klarativni ravni) financirajo tradicionalno muzejsko doktrino. V resnici raje podpirajo neučinkovito in izjemno drago dediščinsko službo, kot da bi podprli koncepte odprte družbe, kjer muzeji opremljajo jav- nost s pomembnimi družbenimi in okoljskimi znanji ter pomenijo prepoznavno kohezivno silo. Z vzdrževanjem dediščinskih služb, ki ne ustre- zajo potrebam sodobne družbe, temveč vztrajajo v elitistični drži psevdoznanstvenih, govermentalnih ustanov, so doseženi mnogi stranski učinki. Na eni strani javnost doživlja nemoč strokovnih dediščin- skih služb, kar površno prenaša na dojemanje dedi- ščine kot odvečen strošek in nesmiselno družbeno breme. Taka družba doživlja dediščino odtujeno in sovražno, jo zanemarja in se ne zoperstavlja njene- mu pospešenemu uničevanju. Stroka in javnost se doživljata kot nasprotnika, namesto da bi postala zaveznika v družbenih procesih, ki omogočajo de- diščini prevzemati vlogo temeljnega narodovega du- hovnega, identitetnega, socialnega, gospodarskega in razvojnega kapitala. Teoretiki s področja dediščine opozarjajo, da so taki pojavi ne le kratkovidni in nerazumni, temveč predvsem družbeno rušilni.17 Kot odgovor na podob- ne turbulentne razmere in neodzivnost tradicional- nih muzejev na družbene potrebe so se že v sedem- desetih letih prejšnjega stoletja pojavili ekomuzeji. Zelo kmalu so bili prepoznani kot učinkovita oblika varovanja dediščine v izvornem okolju. Model se je razširil po vsem svetu.18 14 Alexander, Museums, str. 221. 15 Sandell, Museums; Šola, Eseji, str. 200, sl. 7; Šola, The Mu- seum Definition, in tam citirana literatura. 16 Perko, Muzeologija, str. 215–219. 17 Šola, Eseji. 18 Davis, Ecomuseums and sustainability, in tam navedeni viri. Slovenci slabo poznamo ekomuzeje.19 Vzroki ležijo v pomanjkljivem teoretičnem znanju kot posledici za- nemarjanja sistematičnega institucionalnega muzeo- loškega izobraževanja. Zaradi predpone eko jih zmot- no razumemo kot ustanove, ki so namenjene ekologiji in ohranjanju okolja. Ekomuzej je model holistično zasnovane dediščinske ustanove. Najlažje bi ga ozna- čili kot interpretacijo prostora. Delovanje ekomuzeja običajno ni omejeno na neko določeno stavbo ali celo na sam muzej. Je integralna celota mnogih dediščin- skih točk, razpršenih v skupnem prostoru, ki ga do- ločajo način življenja tamkajšnjih skupnosti, njihova kultura ali tradicija. Ekomuzej se ne omejuje na ma- terialno kulturo, vključuje navade, izročilo, družbene strukture in vezi, znanja in tehnologije, ki jih pozna- jo in/ali so jih je nekoč uporabljali ljudje iz okoliške skup nosti. Enako pomembna sta geologija in ekolo- gija, kajti koncept ekomuzeja je zasnovan na celoti narave in pokrajine s prebivalstvom. Meje ekomuzeja in resničnega sveta so prepletene in zabrisane.20 Po utemeljitelju H. Varinu določajo ekomu- zej štiri osnovne značilnosti.21 Je zbirka podatkov o okolju, vključuje izročilo in ga širi na vsa dediščin- ska področja, služi sedanji in prihodnji družbi za čim kakovostnejše ohranjanje lokalne in regionalne identitete. Je buden in kritičen opazovalec kulturnih, naravnih, družbenopolitičnih, gospodarskih in dru- gih sprememb, ki jih prinaša moderni razvoj. Eko- muzej družbi (lokalni skupnosti) pomaga premoščati spremembe in preprečuje katastrofalne posledice. Omogoča preživetje ne le posameznih fenomenov ali ločenih dediščinskih entitet, temveč celotnih kul- turnih kontekstov. Skrbi za ohranjanje tradicionalnih običajev ter temeljnih vrednot v izvorni skupnosti. Ekomuzej je žarišče skupnosti, vzpodbuja dialo- škost in aktivira delovanje skupnosti s kreativnimi dejavnostmi. Ljudi v skupnostih usposablja, da se na spremembe odzovejo pravočasno, na svojo pobudo in na sebi lasten način, ki upošteva življenjske in moral- ne standarde skupnosti.22 Ekomuzej oblikuje in izvaja prireditve, ki omogo- čajo skupnosti prepoznavati in pokazati njene lastne kulturne, okoljske, gospodarske in druge vrednote ter na njih utemeljevati njen lasten razvoj. Ekomuzeji služijo v prvi vrsti lokalni skupnosti, da se ob de- javni udeležbi pri procesih dediščinjenja zave svojih kapacitet in dediščinskega kapitala z namenom, da prepozna svoje lastne zmogljivosti in vrednote ter iz- oblikuje lastno vizijo razvoja.23 19 Ko sem v skupini strokovnjakov na Ministrstvu za kulturo predlagala ekomuzej kot obliko uspešne zaščite piranske in strunjanske solinarske dediščine, je ministrica predlog odloč- no prečrtala, četudi ni še nikoli imela priložnosti seznaniti se z bistvom ekomuzeja. 20 Davis, Ecomuseums. 21 Varine, Rethinking; Šola, Eseji, str. 113; Mensch, Annotating. 22 Varin, Rethinking, str. 35. 23 Perko, Muzeologija, str. 263. 721 verena perko: MuZej krasa: Med ŽeljaMi, potreBaMi sodoBne druŽBe, teorijo in prakso, 717–7242015 Prednost ekomuzeja je v njegovi konstruktivni vlogi, ki jo ima za skupnost kot nosilno silo pripa- dajoče dediščine.24 Notranja moč ekomuzeja leži v predvidevanju družbenih sprememb ter odzivanju nanje s spremenjeno strategijo delovanja skupnosti, kar je bistvena lastnost kibernetike in zaradi česar ga T. Šola imenuje kibernetični muzej.25 Ekomuzej je uspešen model oživljanja predelov, kjer so se mladi ljudje že dalj časa odseljevali in so domačini izgubljali upanje v prihodnost. Model ni obvezujoč, ima pa daljnosežen vpliv na kvaliteto ži- vljenja neke skupnosti in posledično omogoča uspe- šno, celostno varovanje in ohranjanje dediščine v iz- virnem okolju. Na Krasu je krasno, nikoli prezgodaj, nikoli prekasno (Marko Kravos) Matični Kras in Notranjska premoreta več pre- poznavnih dediščinskih jeder in elitno znanstveno ustanovo Inštitut za raziskovanje krasa v Postojni.26 Prvo večje dediščinsko središče je Park Škocjan- ske jame pri Divači, ki je od leta 1986 na Unescovem seznamu svetovne naravne dediščine, od leta 1999 je uvrščen tudi med mokrišča svetovnega pomena. Park organizira številne prireditve in razstave s pretežno naravoslovnimi in na kraške teme ubranimi vsebi- nami, vključuje naravoslovno in etnografsko zbirko, zbirko mineralov, rastlinstva in živalstva ter arheo- loško razstavo. Povezan je tudi z Vremsko dolino in tamkajšnjo bogato dediščino mlinov in žag. Drugo središče z velikim dediščinskim potencia- lom je Kobilarna Lipica s Černigojevo galerijo in 24 Varine (http://www.interactions-online.com/ (dostop 1. 2. 2009). 25 Šola, Eseji, str. 161. 26 Perko, Muzeologija, str. 286. Muzejem lipicanca Lipikum, z jamo Vilenico in Di- vaško jamo v bližini ter Muzejem slovenskih film- skih igralcev v Divači. Le nekaj kilometrov stran je v Lokvi nastala zasebna vojaška zbirka, vas pa slovi po izjemni srednjeveški arhitekturi in sušilnici pršuta. V bližini je speljana naravoslovno-zgodovinska učna pot v Hrpeljah ter Ludvikova učna pot med Sežano in Lipico. Sežana ima prelep botanični vrt z zbirko kraških starin, pa rojstno hiša Srečka Kosovela in ne- daleč stran pesnikovo spominsko sobo v Tomaju. V vasi Pliskovica skupnost že deluje po načelih ekomu- zeja. Skrbi za ohranjanje navad, tradicije in tamkaj- šnje arhitekturne in prostorske dediščine. Tretje močno dediščinsko središče je Štanjel z impozantno lego na griču in edinstveno arhitektu- ro s kraško muzejsko hišo in stalno zbirko slik in grafik Lojzeta Spacala. Štanjel in Kobdilj postavlja dediščina arhitekta in urbanista Maksa Fabianija na zemljevid svetovne dediščine. Štanjel gosti tudi pri- znano mednarodno likovno delavnico ESPRIMA, v bližini leži brestoviška Grofova jama, v Volčjem gra- du je slovita prazgodovinska naselbina Debela griža, v Kobjeglavi ogleda vredna pršutarna, v neposredni okolici ležijo vasi Avber, Kobjeglava, Sveto, Voglje in Vrhovlje, ki so po ohranjeni ruralni zasnovi, arhitek- turnih in kulturnih spomenikih ter še živem izročilu prave zakladnice kraške dediščine. Četrto središče je Pivka z vojaškim muzejem in parkom ter pokrajino, posejano s strateškimi toč- kami, bunkerji in podzemnimi zaklonišči iz druge svetovne vojne ter s poznejšimi vojaškimi sistemi jugoslovanske vojske. Na Premu je Kettejeva spo- minska soba, v bližini so Novakova kmetija z zbirko etnografskih starin, Hodnikov mlin, v Harijah zbirka nekdanje pošte. V okolici s številnimi kraškimi pojavi ležita Petelinjsko in Palško jezero, kjer skuša zaživeti ekomuzej. Peto središče predstavlja Postojna s tamkajšnjim Še danes mogočni ostanki suhozidnega nasipa na Debeli griži, ki je nekoč varoval prazgodovinsko naselje nad Volčjim gradom (foto: V. Benedik, arhiv Zavoda Krasen Kras). 722 verena perko: MuZej krasa: Med ŽeljaMi, potreBaMi sodoBne druŽBe, teorijo in prakso, 717–724 2015 Inštitutom za raziskovanje krasa in znamenito Po- stojnsko jamo. Inštitut, ustanovljen leta 1947 pri Slovenski akademiji znanosti in umetnosti, je izda- jatelj ugledne znanstvene revije Acta carsologica in je že zelo dolgo v svetu poznan po elitnih znanstvenih prireditvah in poletnih krasoslovskih šolah. Inštitut je partner številnih uglednih izobraževalnih in raz- iskovalnih ustanov po svetu. Postojnska jama z 20 kilometrskim sistemom podzemnih rovov je skupaj z vivarijem in muzejsko zbirko najpomembnejša kraška turistična znamenitost. Postojno bogati No- tranjski muzej s kraško zbirko, v bližini je Predjamski grad z izjemnim okoljem z Betalovim spodmolom in manj znano, čarobno Planinsko jamo. Zaradi izjemnih, svetovno znanih naravnih kra- ških znamenitosti sodijo h kraškim dediščinskim sre- diščem tudi Cerknica in Planina s presihajočima je- zeroma, požiralniki in slikovito kulturno krajino ter z vso ostalo dediščino, kot je npr. cerkniški karneval.27 Že kratek, površinski prikaz dediščinskih kapaci- tet Krasa pokaže, da že deluje sedem prepoznavnih središč, ki bolj ali manj uspešno opravljajo naloge zbi- ranja, preučevanja, varovanja in predstavljanja kraške naravne in kulturne dediščine. Iz analize stanja sta razvidna slab tržni nastop in dokajšnja neučinkovi- tost dediščinskih ustanov (z izjemo Parka Škocjanske jame in Postojnske jame), kar povzroča med domači- ni nezadovoljstvo in slabi regionalno identiteto. Slaba povezanost ustanov z lokalnimi skupnostmi povzro- ča odtujevanje dediščine domačinom. Izključevanje javnosti iz heritoloških procesov onemogoča pretoke znanj, vodi k enostranski interpretaciji, kar spremlja ugašanje kolektivnega spomina in krnjenje kulturne identitete. Posredno se kažejo posledice v pomanj- kanju čuta pripadnosti, zanemarjanju in brezbrižnem uničevanju dediščine v izvirnem okolju. »Umiranje« izvirnih dediščinskih kontekstov pa običajno pos- premlja kontradiktorno eksponentno naraščanje že- lja po ustanavljanju muzejev.28 Teoretično védenje kaže, da z ustanovitvijo mu- zeja s še tako sodobno zgradbo in opremo ni moč za- vreti uničevanja izjemno krhke, raznolike in razprše- ne kraške dediščine v izvornem okolju. Nasprotno, če bi muzejsko stavbo poleg vsega zgradili v nedotak- njeni naravi, kot je bila to želja snovalcev kraškega muzeja v Rakovem Škocjanu, bi s posegom na za- ščiteno območje muzej dajal skrajno negativen dedi- ščinski zgled.29 Vprašljiva bi bila tudi oprema novega muzeja z eksponati. Ponje bi predvidoma morali v izvirno (naravno ali kulturno) okolje in, se razume, z dejanjem bi osiromašili ali celo uničili primarne de- diščinske kontekste. Tudi to bi bilo zelo močno nega- tivno simbolno sporočilo muzeja javnosti. Drugi, zelo tehtni pomislek se odpira ob gradnji 27 Perko, Muzeologija, str. 286–294 in tam navedeni viri. 28 Merriman, Public Archaeology; Šola, Eseji. 29 Perko, Muzeologija, str. 295. muzeja za potrebe turizma glede vključevanja lokal- nih skupnosti in domače javnosti. Javna razprava ob razgrnitvi projekta Evropski muzej krasa in izvedena raziskava javnosti sta vsaj delno razkrila pričakova- nja lokalnih javnosti.30 Pokazalo se je, da domačini od muzeja pričakujejo interdisciplinarnost in kom- pleksnost prikaza Krasa in ne zgolj kraških geograf- skih značilnosti. Hkrati tudi upravičeno pričakujejo, da bo ustanova aktivno vključevala lokalne skupno- sti v interpretacijo kraške dediščine in se povezovala s tamkajšnjimi izobraževalnimi in kulturnimi usta- novami. Vprašalnik je pokazal, da si javnost želi muzej Krasa, ki bi prikazoval življenje človeka v naravnih, kulturnih in zgodovinskih kontekstih, in ne ustano- ve, namenjene splošnemu prikazu kraških geoloških in geografskih značilnosti. Te lahko prikazuje kateri- koli muzej na koščku sveta s kraškimi značilnostmi. Muzej Krasa naj bi med drugim upošteval tudi kon- vivalna in alternativna znanja ter ljudska védenja.31 Temeljil naj bi na osebnih zgodbah. Muzej naj bi združeval celoten Kras ne glede na državne, etnič- ne, jezikovne in kulturne meje. Večina vprašanih je zavrnila novogradnjo muzejske stavbe in predlagala adaptacijo stare ter priporočila rabo sodobne infor- 30 Prav tam, str. 301–317 in tam navedena literatura. 31 Perko, Muzeji, in tam navedena literatura. Netresk je bil nekoč nepogrešljiv na kraških dvoriščih in suhozidih, saj naj bi odvračal udar strele. Uporabljali so ga tudi v ljudskem zdravilstvu za zdravljenje ušesnih vnetij in trdovratnih bolečin (foto: V. Benedik, arhiv Zavoda Krasen Kras). 723 verena perko: MuZej krasa: Med ŽeljaMi, potreBaMi sodoBne druŽBe, teorijo in prakso, 717–7242015 macijsko-komunikacijske tehnologije pri večstranski muzejski interpretaciji in prezentaciji Krasa.32 Zaključek: še en muzej, kakršnega si niste želeli? Na podlagi raziskav je postalo jasno, da je treba iskati rešitev za novi muzej Krasa med oblikami so- dobnih muzejev, ki temeljijo na inkluziji, pospešujejo participativnost in se aktualno odzivajo na družbe- ne spremembe. Na podlagi teoretičnih spoznanj bi zahtevam kraške dediščine, potrebam javnosti – in ne navsezadnje ekonomskim danostim kriznih časov najbolj ustrezal model ekomuzeja. Zasnovan je na partnerstvu z lokalnim prebivalstvom in je koncep- tualno naravnan v spremljanje družbenih in okolj- skih sprememb ter se na njih sprotno odziva. Eko- muzej je unikatna, holistično zasnovana dediščinska ustanova, ki varuje dediščino v izvornem področju z namenom omogočiti razvoj na podlagi tradicional- nih vrednot in znanj lokalnega prebivalstva, ne da bi pri tem ogrožali naravno okolje.33 Je zelo razširjena oblika muzejev v svetu in kot kažejo terenske razi- skave, tudi na Krasu po podobnih principih že deluje nekaj skupnosti, npr. v vasi Pliskovica in na območju Petelinjskih jezer.34 V primeru Krasa in tamkajšnje raznovrstne kul- turne in izjemno krhke naravne dediščine ne bi mo- gla opraviti svojega poslanstva ena sama ustanova, temveč več lokalno zasnovanih ekomuzejev, ki bi po- vezali že delujoče kulturne ustanove v trdno in učin- kovito dediščinsko mrežo s povezavami tudi onkraj mej. In čisto na koncu še vprašanje, kdaj bo napočil čas za pravi slovenski ekomuzej? Dokler dediščinski strokovnjaki, arheologi, zgodovinarji, umetnostni zgodovinarji, etnologi, geografi in drugi strokovnjaki s področij primarnih muzejskih strok ne bodo osvo- jili holističnega koncepta in razumeli družbene vloge dediščine in muzejev, ni pravega upanja za ekomuzej. Dobili pa bomo še marsikatero zbirko ali celo usta- novo, posvečeno Krasu in kraškim pojavom, za katero pa je zelo malo verjetno, da bi med svoje naloge pri- števala ohranjanje kraške dediščine v izvirnem okolju in se posvečala potrebam tamkajšnjih lokalnih sku- pnosti. Tradicionalni muzeji so pač zavezani ustaljeni dediščinski doktrini in prejkone ostajajo zvesti dik- tatu znanstvenih paradigem. Domnevamo lahko, da bo še naprej njihova glavna skrb posvečena zbirkam in znanstvenim raziskavam. Razstave bodo še naprej prikazovale predvsem znanstvena spoznanja in bodo ostale zveste znanstveno interpretirani podobi prete- klosti. S slednjim načeloma ni nič narobe, narobe pa je, če muzej kot temeljna dediščinska ustanova igno- 32 Perko, Muzeologija, str. 301–317. 33 Davis, Ecomuseums, a Sence of Place; Šola, Eseji, str. 155–166; Davis, Ecomuseums and sustainability. 34 Perko, Muzeologija, str. 290. rira potrebe sodobne družbe. Da o lokalnih skup - nostih niti ne govorimo. Na ta način bodo drastič- na uničevanja dediščine v izvirnih okoljih, izginjanja tradicije, ekonomske in identitetne potrebe lokalnih javnosti, vprašanja demokratizacije in druge novota- rije še naprej ostajale pred muzejskimi epistemolo- škimi vrati. Z ozirom na to, da je naša država voljna podpirati muzeje, ki se niso sposobni odzivati na pro- bleme sodobne družbe in se tudi muzealci kaj malo zmenijo za širše družbene naloge okolja, bi se bilo dobro vprašati, komu to stanje najbolj ustreza. LITERATURA Alexander, P. Edward: Museums in Motion. An Intro- duction to the History and Functions of Museums. London, New Delhi: Walnut Creek, 1996. Anico, Marta in Elsa Peralta (ur.): Heritage and Iden- tity. Engagement and Demission in the Contempo- rary World. London, New York: Routledge, Taylor & Francis Group, 2009. Ashworth, John G. in Peter Howard: European Heri- tage Planning and Management. Exeter: Portland, 1999. Ashworth, John G. in Brian Graham in John E. Tunbridge: Pluralising pasts. Heritage, identity and place in multicultural societies. London, Ann Ar- bor: Pluto Press, 2007. Davis, Peter: Ecomuseums, a Sence of Place. London, New York: Leicester University Press, 1999. Davis, Peter: Ecomuseums and sustainability in Italy, Japan and China. Concept adaptation through implementation. Museum Revolutions: How Museums Change and are Changed (ur. S. Knell, S. MacLeod, Sh. Watson). London, New York: Routledge, 2007, str. 198–214. Gams, Ivan: Kras v Sloveniji v prostoru in času. Ljub- ljana: ZRC SAZU, 2003. Maroević, Ivo: Towards the New Definition of Mu- seum. What is a museum? (ur. A. Davis, F. Mai- resse in A. Desvallées). München: Verlag Dr. C. Mueller-Straten, 2010, str. 140–149. Mensch, Peter: Annotating the environment. Heri- tage and new technologies. Nordisk Museologi, 2, 2005, str. 17–27. Merriman, Nick: Involving the Public in Museum Archaeology. Public Archaeology (ur. N. Merri- man). London, New York: Routledge, 2004, str. 85–108. Perko, Verena: Muzeologija in arheologija za javnost: muzej Krasa. Ljubljana: Kinetik, zavod za razvija- nje vizualne kulture, 2014. Perko, Verena: Muzeji, skrita moč življenjskega uče- nja. Zbornik za spodbujanje demokratičnega eman- cipiranega dialoga med ponudniki kulturnih dobrin in obiskovalci (ur. Tereza Axman, Katarina Majer- hold in Štěpán Axman). 1. izdaja. Maribor [i. e.] 724 verena perko: MuZej krasa: Med ŽeljaMi, potreBaMi sodoBne druŽBe, teorijo in prakso, 717–724 2015 Ljubljana: Društvo ŠKUC, Galerija Škuc, 2014, str. 126–139. Perko, Verena: Archaeology and Tourism: Friends or Enemies? Zbornik M. Buzov, Prilozi Instituta za arheologiju u Zagrebu (v tisku). Plestenjak, Ana: Vpliv politike na oblikovanje arheo- loške dediščine: primer prezentacij arheološke dedi- ščine v Ljubljani (doktorska disertacija). Ljublja- na: Univerza v Ljubljani, 2013. Prats, Lorenz: Heritage according to scale. Heri- tage and Identity. Engagement and Demission in the Contemporary World (ur. Marta Anico in Elsa Peralta). London, New York: Routledge, Taylor & Francis Group, 2009, str. 76–90. Sandell, Richard: Museums, Society, Inequality. Abing- don, New York: Routledge, 2002. Šola, Tomislav: Eseji o muzejima i njihovoj teoriji. Prema kibernetičkom muzeju. Zagreb: Hrvatski nacionalni komitet ICOM, 2003. Šola, Tomislav: The Museum Definition: Question- ing the Scope and Motives. What is a museum? (ur. A. Davis, F. Mairesse in A. Desvallées). Mün- chen: Verlag Dr. C. Mueller-Straten, 2010, str. 106–112. Varin, Hugh de: Rethinking the museum concept. Økomuseumsboka – identitet, økologi, deltakelse (ur. John Aage in Marc Maure). Tromsø: Norsk ICOM, 1988, str. 33–40. S U M M A R Y Museum of Kras Region and contemporary society: between desires and needs, theory and practice The article deals with the theoretical approach to seeking the most suitable form of a Museum of Kras Region as an institution responsible for conserving the sensitive and extremely diverse Karst heritage. The contemporary museum model should take ac- count of the needs of contemporary society and be developed through active collaboration between lo- cal communities. Modern heritage science is based on the holistic concept of heritage, participatory heritage management and inclusive interpretation or presentation method. The holistic concept addresses heritage as a whole of natural and cultural, tangible and intangible herit- age and recognises it as the basic spiritual, social, de- velopmental, economic and social capital. These also serve as the platform for European recommenda- tions and international charters and agreements, the majority of which are also signed by Republic of Slo- venia. The most crucial factor in the contemporary concept of heritage is the public. Particular attention during heritage processes is devoted to local com- munities. Contemporary museums have not only a considerable social but also therapeutic potential for local communities. In contemporary museology, mu- seum is defined as a medium and its fundamental task is communication and to generate social capi- tal. Thus, the task of a museum is no longer merely to collect, protect and research museum collections, but also to protect and conserve the heritage in its original environment as the quality of life. Contem- porary museums serve an integrating agens within local communities and facilitate democratisation by actualising participation of local community in heri- tage processes and playing an active role within so- ciety. However, the fact remains that the activities of traditional museum models hardly reaches beyond the walls of museum buildings, which is especially true for a majority of Slovenian museums. The Karst is one of the most recognisable as well as environmentally most sensitive landscapes subject to the greatest cultural and political diversity. It justi- fiably raises the question as to which museum model can meet the expectations of the public and simulta- neously comply with modern approaches of heritage science and conditions to protect the extremely com- plex and sensitive karst heritage. The Karst landscape boasts of high biodiversity and rich cultural heri- tage, which is seriously threatened with construction works, tourism and industry, as well as with failing conservation attempts based on one-sided decisions that only rarely heed the needs of local communities. The authoress draws on the general belief that a holistic approach to conserving heritage cannot be efficiently implemented with the traditional museum model. The musealisation of heritage means extract- ing it from its original cultural context and in some cases a traditional museum may achieve a directly opposite effect to that envisaged on its establish- ment. According to the authoress, the solution is in the ecomuseum model, which emerged during the 1970s in response to the needs of contemporary so- ciety. Eco-museum is a unique, holistically designed institution responsible for conserving heritage in the original environment and with the inclusion of local community thorough their way of life. It is an agree- ment reached by a local community with a view to preserving the traditional values and natural environ- ment, without thwarting development and research and without preventing communities from enjoying heritage and benefiting from heritage products. Eco- museums are spread across the world and, as field research shows, similar principles are also gaining ground among communities in the Karst. The article presents the benefits that such a heritage model may bring by means of the holistic approach to protect- ing, conserving and marketing the Karst heritage in the original environment as a quality of life.