ČASOPIS SLOVENCEV NA MADŽARSKEM
Monošter, 23. septembra 2004
Leto XIV, št. 19
NINDRIK-INDRIK NA VAŠKOM DNEVI V SAKALAUVCI STR. 4
JESEN V RITKAROVCI STR. 10
Obisk mag. Antona Ropa v Porabju
Prvi predsednik vlade samostojne Slovenije, ki je obiskal Porabje
»Ste prvi predsednik vlade samostojne Slovenije, ki je stopil na porabska tla,« je pozdravil premierja mag. Antona Ropa na gornjeseniškem mejnem prehodu 18. septembra Jože Hirnok, predsednik Zveze Slovencev na Madžarskem. Premier Anton Rop je Porabje obiskal na pobudo Zveze, pri pripravi obiskan je veliko pomagal Generalni konzulat R Slovenije v Monoštru.
Slovenski premier se je najprej ustavil na gornjeseniški osnovni šoli, kjer so ga pričakali predsednik Državne slovenske samouprave in gornjeseniški župan Martin Ropoš, ter predstavniki in učenci šole.
S predstavniki slovenske manjšine se je pogovarjal po kratkem ogledu Slovenskega kulturnega in informativnega centra v Monoštra, kjer ga je pozdravil tudi monoštrski župan Tibor Viniczay, ki se je premierju zahvalil za skrb Slovenije za tukaj živeče Slovence.
Predsednik Jože Hirnok je premiera Ropa seznanil z delovanjem slovenskega doma, ki ga popolnoma financira R Slovenija, vsekakor pa bi bilo Zaželjeno, da bi tudi Madžarska prispevala svoj delež za največjo kulturno hišo Slovencev na Madžarskem. Načrti 14-dnevnika Porabje, da bi postal tednik, so se izjalovili zaradi varčevalnih ukrepov madžarske vlade, je povedala urednica časopisa Marijana Sukič. Čeprav bi na
podlagi meddržavnega sporazuma o zaščiti manjšin morala časopis financirati Madžarska, zanj zagotovlja le 50 odstotkov sredstev, preostali denar pa prispeva Slovenija.
Radio Monošter še zmeraj nima zagotovljenega sistemskega financiranja, tako se dogaja, da dobijo prvo vsoto denarja le v dragi polovici leta, do takrat pa se morajo preživljati s pomočjo natečajev. Direktor in odgovorni urednik Radia Monošter Franček Mukič je povedal, da želijo širiti program (najmanj na tri ure dnevno) ter izboljšati njegovo slišnost. Pri reševanju tehničnih in administrativnih vprašanj se pa velikokrat zatakne, kar se lahko jemlje tudi kot namerno zavlačevenje.
Anton Rop je v kratki izjavi za tisk poveda: »Seveda si slovenska manjšina želi, da bi madžarska vlada zagotovila več sredstev za delovanje manjšine. Tudi o tem bova govorila z mandatarjem, gospodom Gyurcsanyom«. Svojo obljubo je premier Rop tudi držal, kajti madžarski mandatar je po pogovorih v Lendavi povedal, da se bo zavzemal za to, da bi se, če je to mogoče, povečala finančna podpora Porabskim Slovencem, »zlasti zato, ker visoko cenim slovensko manjšinsko politiko,« je povedal. To je izpostavil tudi ob otvoritvi lendavskega kulturnega doma in koncertne dvorane.
M. Sukič
Premier mag. Anton Rop na Gornjem Seniku s predstavniki šole in Državne slovenske samouprave.
Na pogovorih v Slovenskem kulturnem in informativnem centru v Monoštru. (Posnetka: Žiga Živulovič)
2
Lendava je praznovala
PRIDOBITVI ZA NARODNOSTNO KULTURO IN INFORMIRANJE
Redki, zelo redki so dnevi, ko se drug za drugim, v časovnem razponu nekaj ur, zgodita dva tako pomembna dogodka, kot se je dogajalo minulo soboto v Lendavi. Najprej so odprli nove prostore Studia madžarskih programov RTV Slovenija, nato pa gledališko in koncertno dvorano oziroma moderen
kulturni dom. Obeh otvoritev so se udeležili najvišji predstavniki Slovenije in Madžarske, med njimi premier Anton Rop, bodoči madžarski ministrski predsednik Ferenc Gyurcsany, ministra za kulturo in številni drugi ugledni gostje.
Načrte za lendavski kulturni dom je narisal ugledni madžarski arhitekt Imre Makovecz, temeljni kamen zanj pa so položili daljnega leta 1995. Zaradi zapletenosti gradnje je zelo hitro začelo zmanjkovati denarja, naložba je postajala iz leta v leto dražja in dosegla po uradnih podatkih 1,6 milijarde tolarjev. Nekaj denarja, okoli 8 odstotkov, je prispevala tudi Madžarska kot prispevek prekmurskim Madžarom, večino pa država Slovenija. Največja pridobitev je velika gledališka dvorana s 444 sedeži in velikim odrom, kar omogoča gostovanja in priprave
tudi zahtevnejših gledaliških in glasbenih projektov in koncertov. Že letos, z jesensko sezono, bodo na voljo slovenski, madžarski in otroški abonma v obeh jezikih. Abonmajski program so skupaj pripravili Zavod za kulturo madžarske narodnosti in Zveza kulturnih društev Lendava.
Po površini, ceni in izgledu mnogo skromnejši, po vsebini in pomenu pa najmanj enakega pomena, so novi prostori Pomurskega madžarskega radia, tudi na madžarskem znanega kot MMR - Muravideki Magyar Radio in narodnostnih televizijskih oddaj, za zdaj Mostovi - Hidak, ki se jim bodo pridružile tudi druge informativne oddaje za in o madžarski narodnosti v Sloveniji, s poudarkom na Prekmurju. »Madžarska narodna skupnost v Sloveniji je na področju informativne dejavnosti prišla do novega mejnika,« sta na lično vabilo napisala Aleks Štakul, generalni direktor RTV Slovenija, in dr. Albert Halasz, direktor RTV programov za madžarsko narodnostno skupnost v Lendavi. Oba programa, radijski in televizijski, že potekata oziroma ju pripravljajo v novih prostorih v Kranjčevi ulici 10 v Lendavi.
Direktor dr. Albert Halasz: »Pomurski madžarski radio - MMR dela že 45 let, televizijske oddaje Mostovi - Hidak 25 let. Ves ta čas niti radio niti televizija nista imela optimalnih pogojev za delo. Poslušalce imamo v štirih državah, gledalce pa po vsej Sloveniji in prepričan sem, da bomo v novih prostorih in z najmodernejšo tehniko pripravljali še boljše programe. Meje so odprte, smo v Evropski uniji, zato bomo segali še dalje in se posvečali novim, temam,
ki sejim doslej nismo, so pa pomembne za povezovanje narodnostne skupnosti s celotnega območja. Sodelujemo z zamejskimi radijskimi in TV studii, radio ima program, ki ga pripravljajo skupaj s kolegi od Romunije do Slovaške.«
Helena Zver, odgovorna urednica televizijskega programa, se v oceni pridružuje direktorju in pravi, da za zdaj programa ne bodo širili, ampak ostanejo pri štirih polurnih oddajah na teden, ob tem pa bodo posneli še kakšen dokumentarec kot doslej in se vključevali v aktualna politična dogajanja, kot so zdaj parlamentarne volitve v Sloveniji. »Zdaj imamo skoraj idealne pogoje za delo. Imamo moderno digitalno tehniko, kar zahteva nova
znanja med zaposlenimi. Doslej so bile ..finalizacije naših oddaj v Mariboru, poslej bomo morali vse narediti v Lendavi. Menim, da bo potrebnih kar nekaj mesecev zapriučitev na novo tehniko,« razmišlja. Helena Zver in dodaja, da bodo spremembe za zdaj manj opazili gledalci njihovih oddaj. Samostojni TV program imajo prekmurski Madžari dvanajsto leto, pripravlja pa ga devet stalno zaposlenih in toliko honorarnih sodelavcev.
Prekmurski madžarski radio oddaja dnevno 13 ur in petnajst minut programa, načrtujejo pa širitev za nekaj ur
tako, da bi začeli kot zdaj ob petih in petinštirideset minut zjutraj in podaljšali oddajanje do polnoči. Še naprej na samostojnih UKW frekvencah in srednjem valu, ki jim zagotavlja odlično slišnost na velikem prostoru Madžarske, Avstrije, Hrvaške in seveda Slovenije. Program pripravlja 14 redno zaposlenih, od tega 9 novinarjev in 12 zunanjih sodelavcev, tudi iz Madžarske. »Še bolj bomo vključevali v program dogajanje v sosednjih Železni in Žalski županiji. Naši tamkajšnji sodelavci bodo poročali o ljudeh in za ljudi, ki
nas poslušajo,« poudarja Jozsef Vegi, odgovorni urednik Pomurskega madžarskega radia v Lendavi.
Za prostore in opremo sta RTV Slovenija in Republika Slovenija (vsaka pol) prispevali blizu 600 milijonov tolarjev. Studio madžarskih programov Lendava sodi po organizacijski plati v regionalni RTV center Maribor, po vsebinski plati pa samostojno oblikuje in pripravlja radijski program v madžarskem jeziku in dvojezične televizijske oddaje.
eR
Načrte za lendavski kulturni dom, v katerem je velika gledališka dvorana s 444 sedeži; je narisal znani madžarski arhitekt Imre Makovecz. Zaradi zahtevnega projekta se je gradnja zavlekla v letošnje leto, temeljni kamen pa so položili daljnega leta 1995 in otvoritev napovedali čez dve leti, (Foto: eR)
Ka nam guči zemla?
V muzeji v Murski Soboti so oprli razstavo, na steroj so notpokazali, ka so sobočki arheologi s svojo prejdnjo Ireno Šavel skopali vö iz zemle na tistom mesti, gde je Zdaj že nouva autocesta. Gda so se njim pred trejmi lejtami začnili v zemlej kazati prvi falajčki, so eške nej vedli, ka de tou, ka najdejo, prava senzacija. Po nekaj dnevaj so vöskopali 170 žar (urna), stari prejk 5000 lejt. Žare so posoude, v stere so indasvejta lidge davali pepeu svoji mrtvecov in je zakopali v zemlou. Senzacija pa je v tejm, ka je tak velko groubišče iz tistoga staroga časa v Evropi eške niške nej najšo.
Razstava je trno lepou postavlena. Pajdaši novin Porabje, če te kaj ojdli po Soboti, poglednite si v Muzeji, kakše šege so meli lidge pri pokapanji daleč, daleč pred nami. Nede vam žau.	Miki Roš
(posnetek: J. Pojbič)
RADIO MONOŠTER UKV(FM) 106,6 MHz Od pondejlka do Sobote od 16. do 17. vöre, v nedelo
od 12. do 14. vöre.
Porabje, 23. septembra 2004
3
Spominska slovesnost ob 200-letnici smrti Mikloša Küzmiča
NEUMOREN OBLIKOVALEC SLOVENSKEGA JEZIKA
MED MURO IN RABO
Na Dolnjih Slavečih, v zaselku Kukojca, v neposredni bližini hiše, v kateri se je 15. septembra 1737 Mikloš Kuzmič rodil, so ob 200-letnici njegove smrti pripravili letos tretjo spominsko slovesnost. Prvi dve sta bili v Kančevcih oziroma v Iva-
novskem dolu, kjer je bil župnik kar 41 let, zaključna pa v rojstni vasi. Slamnate hiše, v kateri se je rodil, že dolgo ni več, velikemu sokrajanu v spomin je v oporoki namenil svojo rojstno hišo nekdanji pečarovski župnik Friderik Gumilar. Na tej hiši sta spominsko ploščo Miklo-šu Kuzmiču odkrila akademik dr. Anton Vratuša in župan občine Grad Daniel Kalamar, blagoslovil jo je škof dr. Jožef Smej. Avtor napisa - kronograma je škof Jožef Smej, napisano je: „Dolnji Slaveči so me rodili in čeprav sem rojen v hiši, s slamo kriti, sem luč v terni. ” Bogoslovne študije je Mikloš Kuzmič končal v
Gyoru, bil tri mesece kaplan v Gornji Lendavi, zdaj Grad na Goričkem, od leta 1763 do 1804 pa župnik pri Svetem Benediktu v Kančevcih, po ustanovitvi sombotelske škofije leta 1777 tudi dekan »slovenske okrogline” in šolski nadzornik.
Mikloš Kiizmič je za katoliške prekmurske Slovence bil enakega pomena kot Števan Küzmič za evangeličane. Njegov pomen ni samo v tem, da je v kratkem času priredil kar sedem najpotrebnejših knjig za tiste razmere in da so te knjige dolga desetletja uporabljali, kar ni bilo koristno le v verskem, temveč tudi v splošno kulturnem in narodnostnem pogledu, ocenjuje pokojni dr. Vilko Novak in dodaja, da je Mikloš Kuzmič pomemben tudi zato, ker so njegovemu zgledu sledili kmalu tudi drugi pisatelji: Jožef Košič, JožefBorovnjak ter daljša vrsta v drugi polo-
vici 19. in na začetku 20. stoletja. Vsem tem je - do Ivanocija in njegovih sodelavcev - bil Mikloš Kuzmič za vzgled in vzor ne samo za ljudsko izobrazbo, ampak tudi vzornik v tem, da je bilo treba za najsevernejši del slovenstva pisati v
njihovem jeziku in verovati v obstanek slovenstva med Muro in Rabo. Ob 200-letnici prve Küzmičeve in sploh prve prekmurske katoliške knjige je Jožef Smej napisal obsežen biografski roman o njem in ga naslovil Po sledovih
zlatega peresa.
Kot največji poznavalec življenja in dela je Mikloša Kuzmiča na slovesnosti na Dolnjih Slavečih, kjer se je zbralo v lepem nedeljskem popoldnevu izjemno veliko število obiskovalcev, predstavil mariborski pomožni škof dr. Jožef Smej. Povedal je, da sta starša že ob krstu pokazala, kako cenita slovenski jezik, ko sta župniku
Štefanu Mariču na vprašanje, kako je otroku ime, odgovorila: Mikloš.
Mikloš Kuzmič je spodbujal ljudi, naj spoštujejo poezijo, kot so tedaj spoštovali pesnike v velikih evropskih državah. Vizionarsko je napovedal, da bo njegova pokra-
jina nekoč vredna prav toliko kot druge v Evropi. Ravno tako Dolnjeslavečan, akademik dr. Anton Vratuša, je Mikloša Kuzmiča označil kot izjemnega narodnega buditelja ogrskih Slovencev in neumornega oblikovalca slovenskega jezika med Muro in Rabo. »Njegova beseda še zdaj Žlahtno zveni,” je povedal dr. Vratuša, ki se je sprva nameraval ukvarjati tudi s proučevanjem življenja in dela Mikloša Kuzmiča in drugih katoliških in evangeličanskih duhovnikov in pisateljev, »vendar so me dogodki preusmerili v svet. Menim pa, da bi bilo prav
raziskati, ali sta bila prvi protestantski pisatelj Štefan in prvi katoliški duhovnik in pisatelj Mikloš bratranca ali rojaka. Tega pro-
učevanja sem se lotil, vendar sem delo zaradi nepredvidenih okoliščin prekinil, ” je povedal akademik Anton Vratuša, ki je tudi poudaril, da je vedenje o obeh Kuzmičih vedno boljše in tako je prav, kajti sodita v skupno kulturno
dediščino. Jože Vugrinec iz Pokrajinske in študijske knjižnice je prebral, kaj je o Miklošu Küzmiču v zborniku Stopinje napisal dr. Vilko Novak, mag. Franc Küzmič pa je pripravil razstavo Küzmičevih del (1737 -1804). Slovesnost na Dolnjih Slavečih je pripravil pomurski cerkveni naddekanat - v njegovem imenu je udeležence pozdravil naddekan 6. naddekanata in župnik pri Svetem Juriju Martin Vöröš - v sodelovanju z goričkimi občinami. Župnik na Cankovi Andrej Zrim je v spomin predstavil Friderika Gumilarja in njegov kulturni dom. V približno 3 ure dolgem kulturnem programu, ki ga je povezovala Marjanca Ferko - Omahen, so peli številni pevski zbori in skupine iz Pomurja. eR
Slovesnosti ob 200-letnici smrti najpomembnejšega prekmurskega katoliškega pisatelja in duhovnika Mikloša Küzmiča so se poleg množice domačinov in okoličanov udeležili tudi cerkveni dostojanstveniki, kulturniki in tudi škof evangeličanske cerkve na Slovenskem, mag. Geza Erniša. (Foto: eR)
Na spominsko ploščo jo napisali (v prevodu): ,,Dolnji Slaveči so me rodili. Čeprav rojen v hiši, s slamo kriti, sem luč v temi." Avtor napisa - kronograma je najboljši poznavalec življenja in dela Milkoša Küzmiča, škof dr.
Jožef Smej, tudi pisec avtobiografskega romana Po
sledovih zlatega peresa, v katerem, poleg znanih osebnosti tedanjega časa, opisuje tudi številne goričke kraje, denimo Dolence, Peskovce, Križevce ... (Foto: eR)
Porabje, 23. septembra 2004
4
Nindrik-indrik na vaškom dnevi v Sakalauvci
Že smo dukši čas nika nej pisali od porabske gledališke držine Nindrik-indrik, stera de Ideta v oktobri svetila 10-letnico svojga dela. Do tejgamau smo leko z osem špili razveselili lidi pri Porabski Slovencaj na Vogrskom, gde so nas prejdnji vesi šegau meli pozvati. Nikdar ena špila nej vöostala v Slovenskoj vesi pa v Sakalovci, zatau se trno lepau za(h)valimo.
Začnili smo z najlažejšimi igrami, s komedijami, stere lüstvo ma najraj, ka ji je naleki razmeti, so puno hecnoga gonča, vej je pa smej fejs potrejben med vsakdanešnjimi življenskimi problemi. Pa smo se mi döjn tak odlaučili, ka mo sprobavali titi prauti bola težkim igram. Depa ne njamo ta komedije tü nej. Zatau mamo v zadnjoj sezoni 2003/2004 že dvaujo špilo, za dramo „Sto je bujo sausada”, za komedijo pa »Čistak normalen den”. Zadnjo špilo mata dva Nemeša s Sakalauvec, gda je pa potrejbno, nota skauči špilat sam režiser Miki Roš. Dva igralca si vsedeta v avto pa se brezi vsega postavila špilat gdekoli pa gdakoli. Že brezi glasa spravila lüstvo v smej, gda pa začnata mautiti kaulek žensk pa seksa, te je pa puno veseldja. Nej tak drüga igra, stera je žmetna drama, pa je dosta bola komplicirana. Nöjca človeka, steri si skaus igre mora premišlavati, ka se godi pa zakoj, sto zakoj je kriv, kakšne falinge ma, Sto trpi zatoga volo, kak žive v resnici držina, stera od
zvöjna nika lagvoga ne pokaže vö od sebe pa nekak od nji döjn buje sausada, steri je tü nej tak dober, kak se kaže. V drami špilamo vsi igralci, steri smo ranč tak amaterji, kak sterakoli porabska kulturna skupina. Vsi smo v slöjžbi, nisterni dela od zazranka do večera, nisterni v tri partiji v farbrike drügi je šofer, ptd. Toj pa taum mamo probleme pauleg toga. Pa nas nika döjn
žene k toma, ka naj prejk špile tü leko pokažamo svejti, kakšno lejpo materno rejč mamo v vsakšoj vesi. Vej smo pa porabska skupina ranč zatau, ka so igralci iz različni vasi, Gyöngyi Bajzek z Gorenjoga Senika, Laci Nemeš pa Pišta Nemeš sta iz Sakalauvec, Šandor Mesaroš pa tehnik Pišta Lovenjak sta iz Otkauvec, Tünde Dončec z Rábagyarmata (rojena v Otkovci) pa Klara Fodor z Varaša (rojena v Števanovci.). Znamanöja, ka smo radi vsakšomi, steri ma volo vcuj staupiti k nam, leko je tau tak mladi kak starejši.
Tau bi se tü leko pitalo, zakoj smo pa gledališka držina? Zatok, ka se od začetka mau včimo vküper držati, delati kak prava držina. Delamo eden za drügoga, radi smo vküper, dobro se porazmejmo, če je potrejbno, vöpomoremo eden drügoga, kak se tau šika v rednoj držini. Tau dobra leko svadočimo s prvim gesenskim nastopom v Sakalauvci. Predsednik slovenske samouprave v Saka-
lovci Laci Nemeš je za prvi večer vaškoga dneva pozvau števanovske gledališko skupino. Žau, dva dni pred tejm večerom so mogli nazaj prajti, ka njim je nika vcuj prišlo. Kak smo zvedli v srejdo, smo v tisto minuti vöopitali enoga drügoga, kak dela, kak je slobauden pa smo že v četrtek večer na nauvo začnili ponavlati, probati, ka smo buma od apriliša mau nej špilali tau igro. Šanjalivala sam Pišto Nemeš, steri se je zazranka rano pred slöjžbov mogo včiti igro, večer v pau ausmoj vöri je pa tak spadno nota na probo. V petek večer smo se pa z veseldjom-postavili gora za špilo v kulturnom daumi. Bili smo radi, veseli, ka je sakalauvsko lüstvo pá redno vküper prišlo. Ka je zame eške posaba veseldje, ka so v tau vesi furt kreda mlajši pa mladi. Pa ške kelko dosta! Zatau se nama je pa šikalo s predsednikom Lacijom Nemešom v svojorn pozdravi posaba za(h)valiti njim, ka so Prišli na slovenski program. Po pravici povejm, ka smo se malo bojali, ka de lüstvo bola težko razmelo našo špilo zatoga volo, ka je tau težka drama. Tau bi trbelo čüti pa videti, kak so bili vküper z nami v mišlenji tak mladi kak starejši. Gda je šlau za lagvo, za resnico, je takšna tiuča bila, ka bi ške müjo leko čüli se nositi po lufti. Depa gda se godilo malo bola veselo, so se že spistili v smej. Gledalci v dvorani od toga bola ne morejo pomagati tiste, steri so na odri. Človeka tašnoga reda nika stiskava, ka nej samo zašpilati, liki vse vödati od sebe, ka leko. V Sakalauvci smo s tejm vsi tak bili.
Toma smo posaba bili radi, ka je slovenska samouprava na konci špila vse lidi pozvala na kupico vina. Pa so lidge lepau baugali, smo malo časa vsi leko vküper ostanili, vsakši je emo prajti kaj komi, pogučavali smo se od bujtoga sausada, niške nej emo Silo domau. Zatau trbej tau dobro šego gora držati, ka si bar
etakšnoga reda vauščimo čas zasé, za eden drügoga. Vküper smo ženske, moški, mladi, mlajši, starejši, tajinci pa domanji. Pa naj niške ne brodi, ka tau za posanca vina volo, tau je samo nazlük, ka lidi leko vküper držimo.
Eške gnauk se lepau zahvalimo Vsejm, posaba članom slovenske pa lokalne samouprave, steri so nas lepau gora prijali pa en lejpi večer z nami preživali.
Klara Fodor
Vaški dan v Sakalovcih
Letošnji vaški dan so priredili v soboto, 4. septembra, začel pa se je že v petek zvečer s kulturnim programom. V kulturnem domu je nastopila gledališka skupina Nindrik-indrik. Predstavili so dramo z naslovom Kdo je ubil soseda? Po predstavi je bil majhen sprejem za igralce in gledalce, kjer smo se še dolgo pogovarjali.
V soboto se je prireditev začela ob eni uri s predajo nove športne slačilnice, katere sta se udeležila tudi Zsolt Nemeth, poslanec državnega zbora, in dr. Zoltan Varga, direktor Športne uprave Železne županije. Po slavnostnih govorih je dr. Varga izročil priznanja nekaterim nogometašem in trenerjem. Nato je župnik Ferenc Merkli blagoslovil obnovljeno stavbo. Popoldne so se odvijale nogometne tekme, organizatorji so mislili tudi na otroke z napihljivimi igrali. Pripravili so tudi okusen golaž za vse udeležence.
Vaški dan se je zaključil s plesom na prostem.
Nikoletta Vajda (posnetka: L. Nemeš)
Staro šolo z eno učilnico so obnovili in ji poiskali novo funkcijo.
Nove športne slačilnice bodo najbolj veseli člani nogometne ekipe, prav bi prišla tudi ob vaških dnevih in drugih prireditvah.
Porabje, 23. Septembra 2004
5
Veseli folklorni večer v Bogojini
Kulturno-umetniško društvo v Bogojini v občini Moravske Toplice je organiziralo letos že XVI. Košičeve dneve. Predsednik drüštva je gospaud Matjaž Cerovšek, s sterim smo v par lejtaj trdi maust zozidati med Bogojino pa Slovensko zvezo v Porabji. Matjaž, kak vaški predsednik (mali „župan”) v Bogojini, nam je v kratkom časi pri tejm tü na
pomauč bijo, ka smo v Bogojini dobroga partnerja najšli za števanovske ves za sodelovanje. Števanovčani pa Bogojinčani so se v enom leti tak dobro spadašivali, telko vse vküper naprajli, ka ji za pravo peldo leko postavimo. Na letošnje Košičeve dneve so ranč zatoga volo pá pozvali števanovske ženske spejvat, stere s svojo mentorico Marijo Rituper že tak dejo k njim kak k dobrim sausedom. S tejm, ka smo od Slovenske zveze že Večkrat pozvali bogojinsko folklorne skupino za drüge organizacije tü, kak povejmo za Kulturni center v Monoštri, so leko spoznali nemške ljudske pevke z Ráhafüzesa, stere so na letošnje svetke tü pozvali.
V letošnjom kulturnom programi Košičevi dnevov je KUD pripravilo mednarodni folklorni večer. Pozvane so bile skupine s tri rosagov, zvöjn Slovenije z Vogrskoga pa s Hrvaškoga. Organizatori programa so srečno vöodebrali skupine, s sterimi so pester, dober program leko vöpostavili za ves. Z Goričkoga so nas v dobro volo spravili Gorički lajkoši, prejk More iz Sv. Jurija ob Ščavnici ljudske pevke, stere so ške kratko igro zašpilale, tamburaške s Črenšnjevcev, mladi tamburaši pa pevke iz Sračinec s Krepkoga, števanovske pa nemške pevke iz Porabja. Bile so
vse skupine srečne, posaba dvej porabske, ka so velki plosk dobile od publike, nemške pevke so pa ške gor mogle spejvati. Ne smejm sé spozabiti od domanji pevcev, steri so štirge pa spejvajo štiriglasno, delajo drügo leto sami brezi mertorja. Za spejvale se največkrat dobijo v kakšnoj vinskoj klejti, vinskoj zamenici pri kakšni kupici vina, stero njim
gvüšno asni kak zdravilo, vrastvo. Vej sam pa od Matjaža Cerovška zvejdla, ka so letos bili izbrani na Pomurski reviji ljudskih pevcev za najbaugšo skupino pa so šli dale v Ruše, gde so bili fejs pohvalni, ka spejvlajo kak orglice. V Bogojini so prej srečni lidge, ka majo dvauje orglice, te orglice, stere spejvlajo, pa nauve orgle v cerkvi, ka do od Zdaj po nauvom donele.
Name je program s tejm tü zadaubo, ka se je nika nej vlejko z guči, s predstavitvijo skupin pa njinoga programa. Vse informacije smo dobili napisano v roke, etak smo se v paudrügi vöri vcejlak leko dali prejk samo igranji pa popejvanji. Na, vmes nas je pa starejši možak, kak napovedovalec s svojimi kratkimi hecnimi, žmanimi gu-
či, poseba v smej spravlo, steri vsakšo leto tak bobnjari, ka čüdo, ka ške „žive” tisti boben. Možakar se je naleki štimo na odri, steroga so ženske lepau gor okinčale z djesenskimi pauvi. Lesena küsa (na kolej, nej pa drüga) se je tak li vedrila na nauvom odri z žontimi tikvi, črnim grauzdjom, zrejlimi sončevnicami, traglačom pa s püto za grauzdje, na stere so z drügoga kraja odra nevoškeno nastrgavale zelene kukarce z bildjom, kapüsta.... Tau si je prej vözmislila sekcija za ročne spretnosti. En tau žensk KUD-a se spravla s tejm, ka pripravlajo dar za den žena, čestitke za nauvo leto gda pa ne delajo, te si pa prej morajo broditi, ka do za drgauč pripravile. Velka dvorana je prazno tü lepau kazala, gda go je pa napunilo kaulek dvejstau domanji lidi, je pa vöocvela kak ograd v sprtolejti. V Bogojini žive kaulek šeststau lidi. Prejdnji vesi pa organizatorji programov so srečni, ka njim lüstvo v tašnom velkom števili odi na programe. Na letošnji Košičevi dnevaj je vinogradniški program gora ziskalo kaulek stau dvajsti lüdi, tau so bili zvekšoma vinogradniki pa kmetje (pavri). Mlajši, mladi pa športniki so pa redno vörukivali na pohod (pejški so šli) na dugšo paut. Etak je cejla ves vödjala zasé pa je tau pri drügi programaj ranč tak. Lidge so vrli, držijo sé časa, nej-
majo šegau zamiditi, briga ji Vsefale, ne vnauže se njim vöstaupiti z rama ške v deževnom vrejmeni tü nej, ka so svedočili na folkornom večeri tü. Te pa nej čüda, če KUD pod vodstvom Matjaža cejlo leto na tejm dela, naj vse leko včini, pripravi za svojo ves.
Klara Fodor
Vasi Števanovci in Bogojina že več lejt sodelujeta. Na Košičeve dneve so pozvali števanovske ljudke pevke.
Letos so prvič nastopile v Bogojini nemške pevke iz Rábafuzesa, stere so Bogojinčani spoznali v Monoštri na eni prireditvi.
Likovno-literarni večer na slovenskem veleposlaništvu v Budimpešti
V četrtek, 16. septembra, ob 18. uri so na Veleposlaništvi R Slovenije v  Budimpešti odprli razstavo del Cvetke Hojnik, ki so jo obogatili z literarnim večerom pesnice Judit Csuka-Zagorec.
Cvetka Hojnik je svoja dela predstavila na več kot 30 samostojnih, 19 mednarodnih selekcioniranih in 10 skupinskih razstavah v Sloveniji, Hrvaški, Madžarski, Avstriji, Franciji, na Nizozemskem, Ameriki in v Veliki Britaniji. Je članica društva likovnih umetnikov Avstrije. V določenem obdobju se je avtorica lotevala likovnih del nenavadno velikih površin, kar kaže na njen slikarski pogum in suverenost skozi nebrzdano ekspresijo v barvitosti, v idejnem zamahu in širokopoteznosti.
Pričujoča razstavljena dela pa se zdijo odmaknjena od predhodnih velikih likovno-tekstilnih formacij in prehajajo ponovno na področje klasičnih medijev. Počasi se v dela vrinja lirska osebno izpovedna tematika, ki tu in tam dobi tudi prizvok dramatičnosti.
Judit Csuka-Zagorec ustvarja v madžarskem jeziku, ki se blešči od svetlobe diamantov, prinešenih na površje. Njene vrednote so univerzalne. Je občutljiva in oprezna, zanima jo tisto, kar je za besedo »neizrekljivo«. Drobne, na videz nepomembne življenjske situacije zna predstaviti v monumentalne. Iskrena je in odprta, njen glas je glas izobraženke, ki spregovori z maksimalno odličnostjo v interferenci sfer, kot so čistost preprostih zavezancev puritanstvu, njen boj je kaotičen, brutalen svet s sprevrženimi vrednotami, obsojen na smrt, ter prikazni tega sveta. Ona je iz Prekmura, razplamtela vibracija harfi-nega napeva, zveneča na več ravneh.
Izdala je več pesniških zbirk in monografijo slikarja Zoltana Gaborja, dela: Viharverten, pesniška zbirka (1997), V ognjenem kresu, izbor pesmi v slovenščini (2001), Izgnana iz raja, pesniška zbirka (2003), Slepci na zemljevidu, izbor pesmi v slovenščini (2003), Portret akademskega slikarja Gdbora Zoltana (2002), Ilustratorji madžarskih knjižnih izdaj (2003).
Za svoje delo je prejela več nagrad in priznanj, med drugim tudi zlato plaketo na Državnem in mednarodnem pesniškem natečaju ob 200-letnici rojstva Mihalya Vörösmartyja za pesem Za čudežnim jelenom (Budimpešta 2001).
Med drugim trenutno pripravlja doktorsko nalogo z naslovom: Zgodovina izdajanja madžarskih knjig, madžarske publicistike in knjižničarstva v Prekmuru od 1945 do 20004.
Porabje, 23. Septembra 2004
6
VOLITVE SE BLIŽAJO
Na letošnjih parlamentarnih volitvah, ki bodo 3. oktobra, bo nastopilo 23 kandidatnih list. 17 kandidatnih list so vložile politične stranke, tri liste so nestrankarske, za glasove volivcev pa se bodo potegovali še trije neodvisni kandidati. Za 90 poslanskih sedežev v državnem zboru se poteguje skupno kar 1131 kandidatov, od tega je en kandidat italijanske narodne skupnosti in pet kandidatov madžarske narodne skupnosti. Pripadniki teh dveh avtohtonih narodnih skupnosti v Sloveniji volijo v državni zbor po enega poslanca. Med kandidati je četrtina (25,4 odstotka) žensk.
DRNOVŠEK IN FISCHER IZPOSTAVILA NAPREDEK GLEDE MANJŠINE
Avstrijski in slovenski predsednik Heinz Fischer in Janez Drnovšek sta izpostavila napredek, ki sta ga Avstrija in Slovenija v zadnjih letih dosegli na področju vprašanja slovenske manjšine v Avstriji. Kot je po pogovorih na Brdu pri Kranju menil Fischer, gre predvsem na področju medijev za "napredek, ki ga ne smemo podcenjevati". Sogovornika sta omenila tudi povečanje zanimanja za učenje slovenščine v Avstriji, pri čemer je Drnovšek poudaril, da se po vstopu Slovenije v EU povečuje tudi število Avstrijcev, ki se želijo učiti slovenskega jezika.
VAJGL V BEOGRADU
Vodja slovenske diplomacije Ivo Vajgl se je na povabilo zunanjega ministra Srbije in Črne gore Vuka Draškoviča mudil na uradnem obisku v Beogradu. Po pogovorih s kolegom iz SČG je Vajgl poudaril, da je prišel na svoj prvi obisk v Beograd v trenutku, ko je postalo očitno, da je najboljša diplomacija tista, ki koristi neposrednim interesom prebivalcev Slovenije in Srbije in Črne gore. Zato je bil precejšen del pogovorov z gostiteljem posvečen evropski perspektivi SČG in vprašanjem, kako lahko Slovenija kot članica EU pomaga SČG pri uresničevanju tega strateškega cilja.
Tiha jesen...
Pomaleg se zelene farbe na ridjave preobračajo, jesenski vöter nas po obrazi bauža, tüj pa tam na nas sili, ka si oblečemo kakše pulovere, rekline. Starejši, šteri smo po vasnicaj gor rasli, tak čütimo, ka nam nika fejst fali. Etakšoga ipa je inda vse živo bilau. Po potaj so s kravami, s konjami vozili domau vse, ka so pripauvali. Po mezevaj, po sonžetaj je velko delo stalo. Lüdje, kak mravle, so si domau »nosili« vse dobrote, za stere so trdo delali cejlo leto. Vejmo, ka so pri nas v Porabji zemle nej tak rodovite kak po nistarni krajinaj. Depa gnauksvejta so itak vsakšo grüdo obdelali, prisiljeni so bili, pa so veselje tü meli v tejm.
Na gnes je po naši vasnicaj velka tihoča. Tüj pa tam če vidiš lidi, ki delajo na njivaj, na sonžetaj. Tau se tü zgodi z nami, ka je ranč ne vidimo, zatok ka je vse nut zaraščeno.
Etognauk sam se vzela pa sam se prauto Gorenjomi Seniki pelala. Od dolenjeseniškega centra tak 4 kilometre je eške itak Dolenji Senik. Tak v 15 hišaj živejo tam na pristavi lüdje. Njij, sploj pa na pravom tali lejpe njive pa sonžeti kauleg vzemajo. Te njive so lepau obdelane, lejpi pauv vidiš na njij, ka je gnesden že nej vsepovsedik tak. Pa kak se mimo pelam, zaglednam, ka krmo naklajajo. Istina, nej so krave ali konji prežani pred kaule, liki traktor. Pri drugi hišaj Vidim, ka fejst tikvi domau spravlajo, je vöpucajo. Pa te sam se malo Stavila.
Vertinja Cilika Lazar dá domau voziti süjo autavo. Ona etak pravi: »Vse menjaje takši lüdi, ki obdelajo cejlo zemlau, ka go majo. Velka Škoda je tau, depa nauvi cajti so, gda
mladina že ne vidi v tejm svojo živlenje. Kak do pa te nase vasnice, naša pokrajina vögledala, tau nej vedeti. Krmo največkrat, če go pokosijo, tazažgejo. Nejmajo krave ali takšo živino, ka bi krmo polagali, tau za nastalo svinjam skrijejo domau.«
Üšla sam tadale pa sam se pri ednoj hiši Stavila, gde sam vidla, ka so mati tikvi vöčistili. Pri tauj hiši samo dva živeta, mati Mici Bajzek pa sin Laci Bajzek. Malo sam si pripovejdala z Lacinom, kak je vse tau leko do tejga mau prišlo. »Nikša čüda je tau nej, če smo do tejga mau prišli,« pravi. »Na gnes etakše male gazdije nej vrejdno gor držati. Krave Za-
man držiš, mlejko ne moreš odati. Tüj je divjačina, ka sploj dosti kvara dela, geste tak, ka vse zaniči. Zemla je tü nej najbaukši če škeš pauvati, moraš umetna gnojila tü privoščiti zemlej. V 80. lejtaj so pri vsakšoj hiši bile 3-4 krave, tistoga ipa so podporo davali za tau, če je stoj kravo emo pa je leko mlejko odau, leko je živino tü za lejpe pejnaze odao. Istina, ka so Zdaj podporo nazaj prinesli, samo ka je Zdaj tüj pri nas tau že kesnau. Največ lüdi več edne krave ne drži.«
• Tak vejm, ka vüva z materjov ešče mata kravo, obdelata eden tau vaše zemle, leko eške gazdüjeta. Kak je tau pri drügi hišaj?
»Že sam pravo, nej je vrejdno se ne vejm kak navelki spravlati s tejm. Tau je samo pri tisti hišaj eške tak, gde starejši živejo, so malo eške pri mauči pa te mlade zatok nagučijo, naj se malo spravlajo s pavarskim delom. Tej starejši lüdje brez toga ne morejo živeti, če rejsan ne morejo več
tak delati kak gnauksvejta. Tak ka gde starci eške živejo, tam se je eške nej vse vtrgnilo. Mladi pa več tau nedo delali tak, kak so njigvi predniki tau delali.
Tau je tü istina, ka zatok na svoj tau dosta vse pripauvamo, ka nam nej trbej küpiti. Povejmo mlejko, Zvün toga svinje leko krmimo, ka mamo pripauvano kukarco, pšenico, krumpline. Depa tau je tak, ka če bi mati nej napona doma bila, ge bi tau sam nej mogo, pa ranč nej sto delati«.
• Ka misliš dobro de tau tak, ka nas gaušča nut zaraste, vse de bole zapüščeno? Je kakšna pomauč?
»Vse se je obrnaulo. Nistarni cajti so bili, gda so lüdje od gaušče vkraj gemali za orat grünt ali sonžete, Zdaj pa
gaušče raste na oranoj zemlej. Tau se vidi, ka tak nede dobro.
Tau je tü gvüšno, ka ta mladina več na tau staro šegau nigdar ne staupi. Depa potrejbno de nika staupiti. Država de si tü mogla premišlavati, kakoli ka tau brez nas tü nede šlau.«
Irena Barber
Lazarovi senau naklajajo.
Bajzekova mati tikvi pucajo.
No pa takšo?
Etognauk sam doma po pauti üšla, gda sam se srečala z vzgojiteljicov našoga vrtca. »Če je mogauče, prinesi fotoaparat pa napravi en tjejp od edne »Čüde«, ka je narava stvaurila,« mi je prajla.
Sploj me je brigalo, ka je tau pa sam včasin v vrtec üšla. Varuška pa njena držina so krumpline kopali pa so edne čüdne krumpline tö najšli. Tej krumplinge tak vögledajo kak male rece, če edno za drugov postavijo, te pa maširajo. Edno lejpo srce so tü najšli. Mlajši v vrtci je vsigdar gledat odijo, je vred postavlajo, kak do baukše stale, maširale.
Narava je rejsan prilična!	I.B.
Porabje, 23. Septembra 2004
7
Kmečki turizem v Porabji!?
Pri nas se od tauga samo guči, na Goričkom pa se že dela. Ka je tau? Tau je turizem na vesi. Puno natečajov je vöspisano, steri tau podpirajo, depa pri nas v Porabji itak nega turistične kmetije. Na Goričkom pa skur nega taše vesi, gde bi toga nej bilau. Leta 2000 so vödali eno publikacijo z naslovom »Vinska turistična cesta Goričko«. V tej izdaji so tisti, steri se na Goričkom s turizmom spravlajo. Povezani so pa vküp v vinske ceste. Na tej cestaj najdemo turistične kmetije, vinotoče, vinske kleti in gostilne tö. Njina želja je bila, da bi vinograde in vinske kleti razkrili domačim in tihinskim obiskovalcom. Med tejmi turističnimi kmetijami edno vejn vsakši Porabski Slovenec pozna. Tau je turistična kmetija Smodiš, stera že več
lejt dobre stike ma s porabskimi organizacijami in samoupravami.
• Kak se je tau začnilo? pitam gazdo Vlada Smodiša.
»Tau se je že vejn sedem lejt nazaj začelo.
Državna slovenska samouprava je mejla eden projekt, gde so intenzivne jablane sadili po porabskij vasnicaj. Kak sadjar sam v tejm pomago, pa še pomagam gnesden tistim, steri majo sadovnjake. Nega tašoga kedna, ka bi nej prišo prejk v Pora-
bje. Leko povejm, ka z vsakšo porabsko vasnicov mam stike. Pa še s tistimi
slovenskimi samoupravami tudi, stere so po velkij varašaj na Madžarskom.«
• Kakšni stiki so tau?
»Na leto več prireditev mamo, kama porabske kulturne skupine tö povabimo na
nastop. Dostakrat pridejo skupine poglednit turistično kmetijo, sadjarstvo, žganjekuho ali pa samo na edno kosilo, če škejo pokusiti prekmursko hrano. Večkrat prosijo na prireditve porabske organizacije sadne krhlje (kloce), sadje, bučno olje, ka od nas küpijo. Od
leta do leta več gostov mamo z Madžarske pa iz Porabje Največ stikov pa s tistimi mam, steri sadovnjake majo v Porabji. Tiste večkrat poglednam pa jim tanače davam. Tej stiki so že nej tak uradni bole prijatelski.« • Par rejči bi nam pravo od Turistične kmetije Smodiš.
»Deset hektarov trajnih nasadov jablan, breskev, nektarin, višenj in vinske trte zaznamuje življenje družine Smodiš. V turistični kmetiji poleg suhomesnih izdelkov in bograča nudimo domačo prekmursko hrano. Za goste mamo na razpolago dva apartmaja z osmimi ležišči. Poleg vina sort chardonnay, laški in renski rizling je mogoče pokusiti tüdi več kak dvajset različnih sadnih žganj. Mamo lastno sušilnico za süjo sadje in hladilnico, zato se pri nas leko küpi tüdi sadje. Sezonsko sadje si leko obiskovalci po želji tudi sami poberejo.«
Od turistični kmetij, kak sam dja na Goričkom vido, lepše gratajo vasi. Travniki
so pokošeni, zemle so obdelane, ka nej samo lejpo, liki hasek spravi. Za nas bi tau tü nej bilau lagvo, če poglednemo, ka so vasi not zaraštjene ali tau, ka fabrike edna za drügo notrazapirajo.
K. Holec
Vlado Smodiš v svojom sadovnjaki.
Na srečanji Porabskih Slovencev so Slovenci iz cejloga rosaga poglednili turistično kmetijo Smodiš tö.
Madžarski
predsednik na obisku v Srbiji in Črni Gori
Predsednik R Madžarske Ferenc Madl je prejšnji teden obiskal Srbijo in Črno goro. Na tridnevnem obisku se je sestal s predsednikom Srbije in Črne gore Svetozarjem Marovičem, s predsednikom Srbije Borisom Tadičem ter premierjem Vojislavom Koštunico. Osrednja tema pogovorov so bili napadi na vojvodinske Madžare. Dogajanje v Vojvodini je povzročilo precej napetosti v madžarsko-srbskih odnosih, od obiska madžarskega predsednika obe strani pričakujeta normaliziranje odnosov. Predsednik Srbije in Črne gore je poudaril, da za incidenti ne stojijo ne državna politika ne državne inštitucije, Ferenc Madl je napetost v Vojvodini razlagal s težkim gospodarskim položajem ter prihodom beguncev na to območje. Srbski predsednik Boris Tadič je izjavil, da je uresničevanje manjšinskih pravic v civiliziranih družbah osnovna zadeva, zato bo zahteval čimhitrejšo policijsko preiskavo omenjenih napadov. Madžarski predsednik je izrazil upanje, daje protimadžarsko vzdušje v Vojvodini le prehodni pojav, obenem je ponudil pomoč Madžarske pri prizadevanjih Srbije za članstvo v evropsko-atlantskih integracijah.
Referendum o dvojnem
državljanstvu
Madžarski parlament je na zasedanju 13. septembra enoglasno odločil o tem, naj se razpiše referendum o dvojnem državljanstvu. Pobudo za referendum je dala Svetovna zveza Madžarov. Na referendumu se bo odgovarjalo na vprašanje, ali naj zamejski Madžari in Madžari po svetu dobijo madžarsko državljanstvo z naturalizacijo. Pri pridobitvi državljanstva se mora dokazati madžarsko poreklo ali s t i. madžarsko izkaznico ali na druge načine, ki jih bo določal zakon o dvojnem državljanstvu. Datum referenduma bo razpisal predsednik države Ferenc Madl.
Slika ne laža
Kak je inda bilou lepou
Varaš Sobota se je v zadnji petdeseti lejtaj vcejlak vömejno. Vsepoprejk so ga zozidali, prejk makadama potegnili asfalt, stare rame so vömenili nouvi pa vekši, kak se pravi, staro se je meknilo nouvomi. Dapa med prejdnjimi v Soboti so trno čedni lidge. Začali so broditi, kak bi bilou lepou, če bi v Varaši ostanilo eške kaj indašnjoga. In so napravili! Srejdi Sobote, v njenom centri, že skur deset lejt leko človek vidi velki falat Varaša, na ste-
rom je nej nika zozidano, na sterom nega falajčka asfalta. Tou so si velke glave tak zbrodile, ka naj tou tak ostane. Vsi tisti, ka na tom mesti parkirajo svoje avtone, naj vidijo, kak je tou inda bilou, v tisti časaj, gda je Sobota bila eške brezi asfalta. Trno čedno so si brodili! Rejsan lepou vövidi, kak je inda bilou lepou! Trno romantično, nej? Vej pa slika dun ne laža.
Miki Roš
Porabje, 23. Septembra 2004
8
Gyöngyös je med Rabo in Duno
Če dobro premislimo, Slovenci na Madžarskom živijo pri vodaj. Največ v vesnicaj pri Rabi. V Rabo teče Gyöngyös, gde so Sombotelski Slovenci. Raba teče v Duno, pri šteroj živijo Slovenci v Mosonmagyaróvári in Budimpešti.
V 60. in 70. lejtaj 20. stoletja je dosta mladi lüdi moglo iskati delo Zvün Porabja. Tak so ništerni ojdli delat na maro-fe v Hegyeshalom in Mosonmagyaróvár.
Tak so brodili, ka samo na dva ali tri mejseca ostanejo. Malo kukarce pa semen do domau pelali, ka malo penaz dobijo. Depa s tistoga je ništernim tresti lejt gratalo.
„ Tistoga ipa na marofi smo vsikdar vküp bili. Po tistom pa eden tü ta odišo, eden
tam ta. Vsikši si drügo maštrijo spravo. Te smo vrazno odišli, pa dugo lejt bilau, ka smo nika nej vküpprišli. Dostakrat sam ge tau pojbom gučo tü, ka podje tau tak nej dobro gé, ka se ranč ne poklonimo enma drugma! Mejsece dugo se nika ne srečamo, eno nauto ne spejvamo
slovenski, ne gučimo slovenski! Pa tak smo té vküpspraviti samouprava,”  je pripovejdo predsednik Laci Brašič, šteri je 11. septe-
mbra pripelo „delegacijo” Slovencov iz Mosonmagyaróvára in Hegveshaloma v Somboteu.
Blüzi rojstnoga dneva Avgusta Pavla (28. avgust) je vsi-
kšo leto državno srečanje Porabskih Slovencev. Za toga volo vsikšoma, šteri pride v Somboteu, pripovejdamo o živlenji in deli Avgusta Pavla. Tak smo si tau soboto poglednili Pavlov kip pred Muzejem Savaria in smo gorpoiskali njegvi grob v salezijanski cerkvi. V kripti te cerkve so óvárski Slo-
venci položili venec na grob Avgusta Pavla in so vužgali svejčo eške Jánoši Brenneri in držini Vukan, šteri tö tü počivajo. Patron salezijanske cerve je sv. Kvirin, šteroma so ob 1700. oblejtnici smtri postavili spomenik pri potoki Perint. Kak je mrau mantrniške smrti, pa je dojnamalano v püšpekovoj cerkvi. Cerkev je že lepau obnovlena, več samo v kupoli falijo freske. V püšpekovom muzeji so si Slovenci iz Óvára leko poglednili lejpe zlate kelije in mešne gvante.
Drügi Sombotelski svetnik sv. Martin pa se je naraudo v tom Varaši. Zatok smo gorpoiskali cerkev, štera je zozidana na tistom kraji, gde je stala rojstna iža sv. Martina. Gospaud župnik Géza Aigner vsikder z veseldjem nutpokaže cerkev Slovencem. Po nauvom v vinskom klejti ponidi gostom »svetoga Martina vino” tö. Zadvečarka so óvárski Slovenci eške poglednili iže v Skanzeni. V Slovenskoj iži so nji čakali člani sombotelskoga drüštva. Pevski zbor ji je pozdravo s porabskimi pesmi, po tistom smo pa vsi vküper spejvali. Slovenska pesem se je daleč čüla po brgaj Olada. Ranč tak, kak pred 30-imi lejtami v Porabji.
11. september je v zgodovini človeška s Črno tinto nutspisani. Na spomin nedužni lidi, šteri so 2001. leta v New Yorki mrli, smo vužgali svejčo in eno minuto tjüma bili. Depa stra(h) pred terorizmom ne smej naše živlenje na nikoj djati. Moremo se padašivati, spoznati eden drügoga in poštüvati kulturo svojega naroda in kulturo drügi narodov. Zatok so potrejbna takša srečanja med Slovenci in srečanja različni narodov. Za pomauč, štero smo dobili za srečanje óvárski in Sombotelski Slovencov, se za(h)valimo Urada za Slovence v zamejstvu in po svetu in Zvezi Slovencev na Madžarskem.
Marija Kozar
S püšpekom Szilyjem
Óvárski in Sombotelski Slovenci pred slovensko ižo
Z avtobusom iz Monoštra v Mursko Soboto
Med leti 1986-87 je tedensko enkrat vozil avtobus med Monoštrom in Mursko Soboto. Promet je potekal preko mejnega prehoda Hodoš-Bajansenye. Druge možnosti takrat ni bilo, saj je bilo Porabje takrat še hermetično zaprto. Slovenci v Porabju so si od leta 1992, ko je bil odprt meddržavni mejni prehod Gornji Senik-Martinje, prizadevali za ponovno uvedbo avtobusnega prometa in to preko novega mejnega prehoda. Pred dvema letoma sta vzpostavili stike podjetji Vasi Volan iz Szombathelya in Avtobusni promet iz Murske Sobote. Po pridobitvi vseh dovoljenj, ki so potrebna za mednarodne redne vožnje, je 6. septembra prvič peljal avtobus madžarskega podjetja Vasi Volan v Mursko Soboto. Prvi potniki so bili predstavniki slovenske manjšine na Madžarskem.
Na avtobusni postaji v Monoštru je generalni direktor podjetja Vasi Volan Andor Toth pozdravil prve potnike nove avtobusne proge. V svojem nagovoru je izpostavil pomen nove povezave, ki naj bi prispevala k boljšemu sodelovanju in omogočila, da se sorodniki, živeči na obeh straneh meje, lažje srečujejo. Računajo pa tudi na turiste, ki si želijo spoznati del Prekmurja ob slovensko-madžarski meji. Dolgoročni cilj podjetja je, da bi na tej relaciji uvedli dnevni promet. Redni avtobusni promet bo potekal za sedaj enkrat tedensko, in sicer ob ponedeljkih.
Potniki in predstavniki podjetja Vasi Volan so se v Murski Soboti sestali z direktorjem Avtobusnega prometa Murska Sobota ing. Jožefom Verenom, ki je čestital madžarskim kolegom za uspešen začetek, ter jih je informiral o tem, da bodo najkasneje do konca oktobra tudi oni uvedli redno avtobusno povezavo med Mursko Soboto in Monoštrom, ki pa bo peljala preko mejnega prehoda Čepinci-Verica. Za uspešno delovanje pa je potrebno, da tudi v bodoče sodelujejo, tako glede izmenjave izkušenj kot tudi pri vnosu novih atraktivnih točk, predvsem v smislu turistične ponudbe in promocije celotne regije.
Za konec pa še enkrat najvažnejše informacije: avtobus odpelje iz Monoštra vsak ponedeljek ob 8.00 uri, cena povratne vozovnice je 990 forintov.
Andreja Kovač
Berite  Porabje
Porabje, 23. Septembra 2004
9
Nauvi cajti, nauve probleme...
Večkrat z velko nostalgijov gučimo od tisti cajtov, gda eške nej bilau motorizacije, nej bilau asfaltirani potij, nej elektrike pa vejga Baug, ka vse, ka se nam na gnes tak normalno vidi. Tak šegau mamo povedati, ka je te nikši mir biu, kakoli ka je v največ mestaj srmastvo tü bilau. Cajti so šli naprej pa se je pomaleg začno svejt pri nas tü razvijati. Vasnice so elektriko dobile, začnili so poti asfaltirati. Pa je tau zatok nej brez aldüvanja bilau. Lüdje so tü mogli aldüvati. Pejnaze, delo... Po vasnicaj je tau najvekša »zgüba« bila, če je komi zemlau, rodno zemlau trbelo za kaj takšega prejk püstiti. Tau se pa leko razmej. Vej pa tistoga ipa so lüdje najbole samo ji zemle živeli, vsakši pedenj so obdelali. Če bi na
gnes samo na polonja tak bilau, bi naše Vasnice lepše vövidle.
Cajti so šli naprej, pa kakšikoli lagvi cajti so prišli, zatok se je po vasnicaj tüj pri nas tü vsigdar nika godilo. Mislimo si samo na autobusni promet, na baukše poti, mislimo na tau, kelko lejpi ramov se je zozidalo, mislimo na tau, ka je že rejdko, gde bi nej bilau televizije, pralnoga mašina pa dosta drugi mašinov. Prva liki bi se nakak v me smeo, tau je tü istina, ka je srmastvo eške tüj pa tam tü navzauče. V največ mestaj je že vodovod, kakoli ka gestejo takši tali v nistarni vasnicaj, gde eške v stüdancaj nega vode. Depa tau se tü pripravlajo rejšiti.
Vse je relativno. Od zahodni rosagov mi dosta slabše
Živemo, depa tau zatok tü ne smejmo povedati, ka se država, rosag ne razvija. Gde že majo vodovod, tam buma je po nauvi zakonaj potrejbno kanalizacijo za odpadne vode (szennyvízcsatomát) vözozidati. Samo ka je k tomi potrejbno dosta pejnaz vküp pobrati pa lüdi nagučati za tau.
Stoj bi Zdaj leko pravo - pa dosta lüdi etakšo mnenje ma - ka smo do tejga mau brez kanalizacije bili pa te po tejn toga Zakoj bi nej leko? Samo ka tačas, ka smo nej zadobili bole moderne cajte, smo nej meli te nauve - Večkrat nevarne - šegé, tačas je vse ovak bilau. Mislite si, kak Zdaj posaudo pa gvant peremo, s čim se kaupamo, s čim pucamo v rami. Vse te kemične stvari nutstečejo v našo zemlo, v naše
vode, pomaleg pa lepau znauva spigemo ali pogejmo. Pa te pravimo, ka je svejt obetežao, nega več človeka, ki bi nej kakšo kügo noso v sebi.
Prišli smo do toga, ka pri nas tü delajo kanalizacijo, ka je nej malo delo. Naleki je povejmo kaj takšega vözozidati, gde je ravnina. Žmetno je pa tau vözidati po naši brgaj pa dolaj. Začnejo kopati, kopali, se mantrajo, nindrik njim voda gor pride, indrik je napauti tau ali tisto. Depa oni naprej majo spisano linijo, pa ka je napauti, tisto se mora »mekniti«. Večkrat strašna rabuka nastano Eden sausad drugoga krivi, tej šteri pa delajo tau »linijo«, morajo vejga Baug, ka vse čüti. Vsakši pa zna, ka če de za toga volo kvar emo, me kvar vöplačajo. Samo ka
smo nikši takši, ka bi radi sodobno živeli, depa za tau naj nej trbej nika zatrpeti. Pa brez toga buma nika nede.
Depa zatok dostavse ne razmejm. Vidim, ka ne obdelane zemle, vidim, ka jeseni je pod djablani doj spadjeni sad, Vidim vse kaj takšega, ka bi, če bi tau naši starci vidli, se v grobaj obračali. Depa če stoj itak vcuj segne k tome, ka je mojo, te je vrajži svet.
Tak mislim, ka zatok tau vse skauz spravimo, sploj pa te, če notprividimo, ka se kanalizacija dela za nas. Malo več potrplivosti, malo več uvidenja je potrejbno. Šteri za tau delajo, samo svojo slüžbo opravlajo. Svojo slüžbo za nas.
Irena Barber
Minoula so štiri lejta od leta 2000, gda smo v Sloveniji doubili nouvi parlament. Smo zvolili lidi, za stere smo si brodili, kak si z njimi tak ali ovak vöpomoremo. Dapa že za tri ali štiri mejsece smo gor prišli, ka je nej nika boukše in nej lepše. Eške üše, tej slejdnji so ške vekšo skrb meli za sebe, za svoje žepke, liki za lidi. Dapa svejt se vrti naprej in mi vsi vred z pun, samo tou je nej nika nouvoga, ka se nam Zdaj godi. Godi pa se nam gnako, ka smo že doživeli pred štirimi lejtami, pa pred osmimi, pa pred dvanajstimi... ftečavajo nam nebesa na zemli!
Ednim, ka že lejta pa lejta sedijo v parlamenti, se od straja, ka tam več nedo mogli za velke pejneze zejvati pa se pretegavati, že vleče lače nut v rit. Lampe so se njim tak raznok potegnile, ka bi njim vejn prišle kouli cejle glave, če bi nej vüj meli. Tak nam zdaj nasmejani
vse gor do vüj obečavajo, ka vse do naredli za svoje lidi, če mo je tisto prvo nedelo v oktoubri zvolili. Gledam te možakare, kakša ženska se tö najde, pa si brodim, odkec nagnouk v njihovi gučaj telko poštenja pa čedni rejči. Boug moj, si brodim, kelko dobri pa čedni lidi odi po toj našoj maloj Sloveniji. Pa si brodim dale, lepou de živeti, če do takši lidge meli naš kormanj v svoji rokaj. Po tistom pa se strejznim, kak če bi me stoj s topačo včesno po glavej!
Vej so pa takšo gučali že pred štirimi lejtami pa se je nika od tistoga nej spunilo. Bogati so gratali eške bole bogati; tisti z malo pejnezami nemajo več skur nika pejnez; mlajši po zgotovleni šouli eške žmetneje dobijo slüžbo; ženska si ranč ne smej zbroditi, ka kusta ostale; porcije so vekše vsikši mejsec; voda de pomalek dragša od vina; političari leko lažajo brezi straja, ka
končajo na biroviji; delo je čidale menje vrejdno, sumarija se plača z zlatom; kriminal se je potegno skur v vsikši ram; poštenje je nej nika vrejdno...
Uni pa nam obečavajo, kak če bi se gnes naroudili!
Za tistimi »starimi« iz parlamenta dejejo pod nous pejneze tistim nouvim, ka bi se radi nut potegnili. Na, lepou vas prosim, vej si pa ne brodijo od pejnez pa od politične mouči. Uni bi radi v toj maloj Sloveniji red naredli, radi bi napravili takšo Slovenijo, ka bi bilou v njoj vsikšomi lepou živeti. Bar tak nam obečavajo Zdaj, gda nas z lampami do vüj nagučavajo, naj tisto prvo nedelo v oktobri nji izvolimo. Z njimi za kormanjom več nede siromaštva; mlajši do si leko slüžbe prebirali, telko nouvi slüžb mo ji meli nagnouk; ženske več nedo trepetele za slüžbe, če kuste ostanejo; porcije do nižiše, ka se tam v Lublani tej nouvi prejdnji
več nedo telko pejneze tarazmetavali; Žitek de skur zašenki; če prejdjen političar kaj tazamaksa, de brž leto v vouzo; delo de se spoštüvalo in plačüvalo; kriminal de se tak dole stavo, ka boš leko puno bukso na poštiji tanjau, pa jo zazrankoma najdeš na istom mesti z vsemi pejnezami; od poštenja mo gratali skur sveti lidge...
Vej pa gnako gučijo kak tisti »stari« iz parlamenta! Rejsan, če vse tou vküper ličimo, ka nam lobočejo po teveni pa po radijoni pa nut v novinaj, se leko samo pitam, zakoj se obečanja nigdar ne spunijo, če si vsi gnako brodijo in gnako gučijo? Moja tašča Regina, trno čedna ženska, dneve pa dneve ne more vkraj od tevena, tak rada poslüša obečavanja z lejve in desne, od spodkar pa od vreka. Tej guči trno dobro dejejo njenim vüjami
-Lüba moja tašča, - sam več nej mogo strpeti, ka sam jo
gledo, kak njim vörvle. - Vej pa samo obečavlejo vsepoprejk. Obečavlejo, naredijo pa malo ali sploj nika. Eden trno včeni možakar je pravo, ka političara ne
smejmo ceniti po njegvom guči, liki po tistom, ka je naredo, - sam njoj tak naraji tumačo.
- Vse tou ge eške kak dobro vejm pa razmejm, - me je ranč nej poglednila, liki je eške tadale gledala nut v televizijo. - Dapa lepou nji je poslüšati bar te cejli mejsec ta do prve nedele v oktobri. Rejsan nji je lepou poslušati pa senjariti od vsega toga, ka nam malajo na oči pa vüje. Po tistom več nede lejpe pripovejsti,
liki tadale vse po starom. Na tou sam njoj nika nej mogo povedati. Zato je ta moja tašča Regina, trno čedna ženska, nej takša, kak vövidi ali pa kakšo vam jo ge malam na oči pa nut v vüje.
Miki
Porabje, 23. Septembra 2004
10
Jesen v Ritkarovci
Eden najlepši letni čas je jesen. Največ farb v naravi Zdaj leko vidi, gda listje zač-
ne dola padati z drejv. Zrejlijo djabke, grüške, grauzdje pa tak diši, ka je vse puni fčel. Sonce več tö ne sije tak krepko kak juliuša, augustuša, zato se pa tašoga reda najbaukše šetati v naravi. Tak sam prišo dja tö v Ritkarovec, k Trajbarnoma Djaužina. Stojim na ogradi pa gledam kaulakvrat. Tak lejpo pokrajine človek samo na razglednicaj leko vidi. Eden velki ograd notra v gauštja z dvömi rami nasrejdik. Kaulak rama drejvdja, stera so puna sadja. V travi pa rauže cvetejo. Človek tak čüti, kak če bi v pravlici bijo. Kaulivrat gledam, dapa človeka ne Vidim. Ranč tak kak v pravlici, gde je vsakši zaspo. Edna stara kanta je goraobejšena na edno süjo djablan pa kak veter fudi, tista stardjüča. »Tau so tö nej Zdaj goraobejsili,« si mislim. »Dapa zaka pa sto go je goraobejso,« si zmišlavam, gda še gnauk samo edna dvera odprejo na hiši. Trajbarni Djauži staupi vö na nji.
»Ka kaj nauvoga?« pita včasin.
• Par lejt nazaj sam že odo
tü pa te se mije tak povidla ta pokrajina, ka sam si mi-
slo, ešče gnauk vas poglednam.
»Tauma že djeste par lejt,« pravijo pa staplajo proti meni.
• Ka kaj nauvoga tü, gde ešče ftič ne odi?
pitam.
»Tü se dosta vse ne spreminjava. Edno leto je tašo kak drügo.«
•	Pa elektriko že mate? Zato ka ste še te dosta žaurgali za
volo tauga. »Nejmam pa itak mam.«
•	Kak vragi je tau?
»Tau je tak, ka sam küpo eden agregator.«
• Ka žene agregator? »Eden mali motor na benzin. Telko elektrike napravi, ka leko svejti pa taše menše električne motore tö požene.«
• Ka baude s tejmi dizelmotori, ka so tü vanej na dvauri?
»Nika, naj ostanejo. Zato ka žago pa tašo žmetnejšo kaj s tejmi ženem. Tej so že svojo vözaslüžo. Te vekši je več lejt gnau tisti mašin, ka
mlati,« kažejo v kaut.
• Tisti menši ešče dela? »Zaka bi nej delo. Tisti z ben-
zinom dé. Notravlejém benzin pa že klepa kak edna vöra. Nej ti trbej tisti mašin, s sterim so prvin mlatili?«
•	Ka mo dja z njim delo, gledo mo ga cejli den?
»Nej, tak bi ga vöpostavo za gled. Tau je nej tisti velki mašin, liki tisti srejdnji.«
•	Meni bi na traktor gumi trbelo.
»Tisto tö mam, poj za menov v škedjen.« Najprvin sam mislo, ka se nauri redijo, dapa nej. Rejsan so meli gumine, dapa nej tista numera, ka bi mena trbelo.
»Te küpi traktor, tam venej na dvauri stoji.«
• Če bi nej emo traktor, te bi nej pito gumine tö nej, se smejem.
»Tau istino, dapa te’š dva emo. Tauga meni nej trbej, zato ka s tejm bi ešče krav-
dja kaule nej mogo domau potegniti. Vret bi ga ešče leko vzejo, dapa dja se s tejm več neškem spravlati. Mam eden drügi traktor.«
• Kak so tej maurdri boričtja es prišli, ka so tü kaulak rama? Pa tam spodkar sam tö vido.
»Tak ka sam je posado pred dvajstimi lejti. Te borič raste najbola brž, že za ružanice
leko vöodabare.«
• Ograd je puno rauž, tak kak če bije stoj posado.
»Vrag je sadijo, rastejo té same tö. Odvisno je od vrejmeni tö. Djeste Íeto, gda je vse nabito, djeste pa gda ranč ne vidi edno nej.«
• Kakšna jesen baude zdaj, ka je puno te rauž?
»Dobra, topla. Zato ka sam vido na akaciji rauže. Pa starejše lüstvo tau pravi, če jeseni akac cvete, te duga jesen bauda.
Dja bi ešče rad pripovejdo s teov, zato ka tak rejdko odi tü pri meni stoj, dapa Zdaj nejmam časa.«
• Zaka, kama dete?
»Na pokapanje moram titi. Tau se tak šika, če stoj z vesi mrdje, te so vaščani zato vsi tam,« pravijo Djauži pa brž staplajo gora po stombaj.
K. Holec
K Trajbarnomi Djaužini rejdko pride
sto na gledanje.
Iža na srejdi gauštja kak v pravlici
Ta kanta že gvüšno dugo visi na drejvi.
Če jeseni rauže cvetejo, de duga, topla jesen.
Porabje, 23. Septembra 2004
11
Mlašeči guči pri Malom potoki
Mala ves se zača tam, gde nut v njoupriteče Mali potok. Že od negda so se tam špilali mali lidge iz Male vesi. Na, tam so se lejta pa lejta špilali mlajši iz Male vesi. Eške gnesdenje tak. Té Mali potok, vse tiste drejve kouli njega, raki in ribe v njem so čüle čüda mlašečoga pogučavanja in tou eške itak poslüšajo.
Plebanošove lače
V vodaj Maloga potoka so se nut potülili indašnji časi pa mlašeči guči starišov in stari starišov od gnešnji mlajšov. Med tejmi mlajšami so včasi poglednili vö iz vode, se razlijali med njimi. Tou so bili takši dnevi, gda so si brodili na stare čase, gda so pri potoki gor rasli edni drugi mlajši. Tak je med nji prišlo tisto tö, kak je bilou s plebagnošovimi lačami.
-Moj dejdek je nej biu kcuj pri tistom, dapa čüu je tou od svoje mame. Ge pa sam tou zvedla od svoje mame, ka je istina bila, - je šuktivala, kak če bi stra mejla, ka jo ger poslüša gnešnji plebanoš.
- Ge vejm, ka je istina bila, Vej je pa moj dejdek kcuj biu, - se je na glas razkoračo  Feri, ka so njemi mujs mogli vörvati. - Tisti plebanoš, od šteroga je guč,je prišo v našo Malo ves tistoga leta, gda se je naroudo moj dejdek. Nej biu stari pa nej mladi,
pa nej velki in nej mali, nej debeli in nej süji. Biu je takši vcejlak normalen človek. Lidge so ga brž za svojoga vzeli, tak se njim je povido. Zavolo toga tö, ka je trno lepou spejvo. Samo moje bilou, ka so brž vpamet vzeli. Tou je nej bila nikša baja, dapa bole njegva šega. Gda se je kaj doj svado ali je biu čemeren, je vsigdar vedo povedati: Kristušove lače! Pri veronavuki je miriu lagve mlajše etak: Kristušove lače, enjajte se koriti med seuv! Tiste moške, ka so v soboto preveč spili, je v nedelo po meši na red gemau: Kristušove lače, včera ste pa v krčmej pejneze ta zapravlali! Na, takšo
šego je emo tisti plebanoš. -Zato so ga pa mlajši začali zvati Kristušove lače, - je svojo rejč kcuj djala mala Rožika, ka do drugi čüli, kelko una vej od toga.
- Istino maš! Gda so se kaj naganjali po poštiji ali eti pri potoki, so pasko meli, naj nji plebanoš ne vidi. Če je steri skričo: Kristušove lače idejo! so se brž potülili za kikle ali pa med drevdje in grmovdje. Kcuj k tomi pa ji je trno migalo, zakoj tou guči, tou, Kristušove lače. Leko, ka so tou kakše takše načišne lače? Kristuš na ednom kejpeci nema lač, tak ka je tou neka drugoga. Ka pa če so Kristušove lače za istino plebanošove lače? Tou slejdnjeje najbole gvüšno, je povedo moj dejdek. Dapa kakše so sploj te Kristušove, se pravi plebanošove lače, vej je pa ne moremo videti?Ja, v tistom časi je plebanoš biu vsigdar oblečem samo v plebanošov gvant. Niške je nej vido, ka ma spodkar gor oblečem. Vej bi tisti mlajšipa moj dejdek tö nigdar nej vedli. Zgoudilo pa sé je tou tak, ka je v trno vroučom dnevi šou plebanoš od ednoga mrtveca nazaj do farofa. Ranč je šou prejk toga mousta. Dugo je že odo, po plečajje že cejli moker biu, doj po čeli ga je polejvo švic. Moj dejdek je skričo: Kristušove lače! in mlajši so se brž potülili pri potoki. Dapa plebanoša je voda kcuj vlejkli ka se malo oladi v njoj. Pogledno je vse kouli, ninje nikoga nej bilou. Dole si je potegno cipele in štrunfle. Kak njemi je dobro djalo! Eške bole je pogledno kouli sebe, biu je čistak sam. Za tisto zdaj že posenjeno drejvo sije lače dole potegno, čaren gvant gor zdigno in stoupo v vo-
dou. Voda njemi je segala više od kolen. Odo je gor pa doj po potoki in se ladiu. Zdaj so mlajši leko poglednili, kak vövidlo Kristušove lače. Naskrivoma so se privlejkli kcuj k grmi, kama je plebanoš gor obeso lače. Najprva so je gledali, nika so nej takšoga vidli. Vzeli so plebanošove lače v roke, nika takšoga nejnormalnoga so nej vpamet vzeli. Pa bi je plebanoš tö nej vpamet vzeu, če bi najmenjši med njimi nej na glas povedo: Vej so pa tou nej nikše Kristušove lače! Ranč takše si vsikši den na sebe vleče moj Oča. In so se poglednili iz oči v oči s plebanošom. Nej trbej dvakrat povedati, kak so se razbezali. Kak če bi srejdi nji Perün včesno, so leteli vsikši na svoj kraj. Plebanoš seje brž obleko in s smejom odišo domou.
- Ja, ranč tak je bilou, - je kumala mala Rožika.
-Ja, samo bilou je eške nika drugo. Po tistom dnevi je plebanoš enjo gučati, ka Kristušove lače. Že na drugi den je pri veronavuki pogledno po mlajšaj pa po mojom dejdeki tö. Sejdli so pa trepetali kak žujca na sunci. Čakali so, ka de se cejli čas koriu z njimi pa ka steri dobi z botom po riti. Nika od toga je nej bilou. Samo se je nasmejau pa pravo: plebanošove lače, mlajši! Vej ste pa vejn nej tak zabite ka ste si brodili, kaje Kristuš na vsej kejpaj pa na križi brezi lač zatok, ka sam njemi ge vkradno lače, ka? Zdaj so si mlajši odejnili. Plebanoš pa je od tistoga mau dale gučo: plebanošove lače, moški! Že ste pa bili v krčmej!?
Miki Roš
Kralj Matjaž in bič, iz katerega je pognala roža
Nekoč, v starih časih, so kralje volili tako, da so krono vrgli visoko pod nebo in komur je padla na glavo, je postal kralj. Krona je imela tako čarobno moč, da je poletela in se spustila na glavo tistemu, ki jo je bil najbolj vreden. Nekega dne so na Budimu zazvonili zvonovi: izbirali bodo kralja. Princi, grofje in vsi drugi naduti gospodje so se drenjali, da bi bili na pravem mestu, ko bodo zalučali krono. Matjaž je bil takrat siromašen hlapec. Že od zore je s svojim gospodarjem oral na njivi. Prišel je sluga in prinesel zajtrk. Sedli so k jedi. Matjaž je obrnil plug in jedli so kar na njem. Gospodar reče:
»No, sin moj, danes bodo izbrali kralja. Le kdo bo kralj?« »Ko prideta domov, bosta že lahko izvedela,« je pridal sluga. »Iz tega ne bo nič, če mene ne bo tam,« je tiho menil Matjaž. »Kako? Si kaj izvohal s svojim dolgim nosom? No, kdo bo kralj?« se je norčeval sluga.
»Kralj bo tisti, ki bo danes jedel z železne mize,« je odvrnil Matjaž.
»Da ne boš morda ti? No, ne šali se otrok! Ti boš kralj takrat, ko bo iz ročaja tvojega biča pognala roža,« se je zasmejal gospodar.
»Boste že še verjeli, gospodar!« je rekel Matjaž in zasadil svoj bič vrh brazde. Meni nič, tebi nič je odšel na Budim.
Tam so gospodje že na veliko metali krono. Krožila je visoko gori pod oblaki, nikomur še ni hotela spustiti na glavo. Ko pa je prišel Matjaž, se je kar naenkrat začela lepo spuščati. Ubogi Matjaž se je velikega blišča tako prestrašil, da je od strahu začel na vso moč opletati z rokami. Tako je udaril po križu na vrhu krone, da se je ta nagnil - od takrat stoji postrani. Krona pa se je spustila na Matjaževo glavo. Ljudstvo in vojaki so začeli vklikati:
»Živel Kralj Matjaž! Živel Kralj Matjaž!«
Gospodje pa so se razburili:
»Kako? To ni mogoče! Kakopak! Le tega je še treba, da bi bil kralj nek siromak in niče!«
Še dvakrat so vrgli krono v zrak, a vedno znova se je spustila na Matjaževo glavo. Zdaj že tudi gospodje niso več vedeli, kaj jim je početi. Matjaža so pospremili v palačo in se mu pokorili.
Gospodar je medtem spet začel orati. Ko je potegnil brazdo do konca in se obrnil, je videl, da je Matjažev bič vzbrstel. Stopil je bliže: celo list je bil na njem. Ko je prišel čisto blizu, je na vrhu biča cvetela prelepa roža.
»Kakšen čudež!« se je začudil. Pri priči je pustil plug na njivi in tudi on odhitel na Budim. Ko je prišel tja, je na prestolu sedel njegov hlapec. Gospodarje pred njim padel na kolena: »Vaše Veličanstvo kralj, oprostite mi, da sem se Vam smejal,« je milo prosil.
»Vstanite, gospodar, saj ni nič narobe. Pa vendar, kako ste tako hitro zvedeli, da sem postal kralj?«
»Zvedel sem, ko je iz ročaja biča, ki ste ga zasadili vrh brazde, pognala roža.«
(Madžarske pravljice o kralju Matjažu - prevod: Gabriella Gaal)
Porabje, 23. Septembra 2004
PREDSTAVITEV NAJNOVEJŠE ŠTEVILKE REVIJE SLOVENIJA.SVET
V septembrski, dvojni številki revije za Slovence po svetu Slovenija.svet je največ pozornosti posvečene poletnemu, izrazito izseljensko obarvanemu dogajanju v Sloveniji. Slovenci z vseh vetrov, ki so se zbrali na tradicionalnem vseslovenskem srečanju v državnem zboru, so letos pozvali odgovorne, naj že vendar sprejmejo področni krovni zakon in tako zapolnijo pravno praznino na tem področju. Skrb za Slovence v zamejstvu in po svetu je sicer vgrajena v mnoge zakone, manjka pa krovni zakon, v katerem bi bil jasno določen tudi status Slovencev brez državljanstva.
Sicer pa posveča slovenska država kar pomembno skrb povezovanju z rojaki po svetu, tudi na področju poslovnih stikov. Prav letos je namreč Ministrstvo za regionalni razvoj skupaj z Gospodarsko zbornico Slovenije pripravilo prvo poslovno srečanje Slovencev iz sveta. Bolj kot samo srečanje pa je bila pri tem pomembna zamisel o medsebojnem poslovnem po-
vezovanju, ustvarjanju baze podatkov in pretoku informacij, saj postaja Slovenija zanimiv poslovni partner, slovenski poslovneži v svetu pa pomemben povezovalni člen naše države s tujino.
Letos mineva 50 let od ustanovitve Slovenske kulturne akcije iz Buenos Airesa, osrednje kulturne organizacije slovenske politične emigracije v Argentini. Ob tej priložnosti je v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani nastala jubilejna razstava, v reviji pa se objavlja kratek pregled dela te, za slovenstvo v Argentini ključne ustanove, ter stikov, ki jih je imela z matično domovino.
Med osebnostmi iz sveta, ki si zaslužijo posebno pozor-
nost, sta tokrat predstavljena slikarka nemirnega duha Irena Hribar iz Kanade, ter Victor Ruffy, švicarski politik s koreninami na Ptuju, ki se rad ponaša s svojim poznavanjem Slovenije. Septembrska številka Slovenije.svet prinaša še zapise z obiska istrskih Pup in ragaconov v Kanadi, s skoraj pravega izseljenskega piknika avstralskih balinarjev v Brkinih, pa o mladih z vseh vetrov, ki so odkrivali Slovenijo v različnih poletnih taborih. Za mlade bo zagotovo posebno zanimiv tudi članek o poletnih festivalih, ki so kot nalašč za sklepanje novih prijateljstev. Sicer pa prinaša tudi tokratna številka revije Slovenija.svet še vse polno aktualnih informacij in zanimivega branja, od šolskega dogajanja v Porabju, jezikovnega kotička, novih publikacij, morskega in gorskega utrinka pa vse do zabavnega kotička in križanke.
Vse, ki bi se želeli naročiti na revijo in jo prejemati po pošti, vabimo, da pokličete na Slovensko izseljensko matico, tel. +386-1-2410 284, ali pa se nanjo naročite pisno na naslov, Uredništvo	revije
Slovenija.svet, Cankarjeva 1, SI-1000 Ljubljana.
Takšo tü geste
Karči je etognauk v ednoj krčmej proso edno porcijo pečenoga mesa. Gda je plačüvo, ka je zo pa spijo, etak pravi kölnari: »No, v svojom žitki sam že baukšo pečenko tü djo.« Kölnar pa zdaj etak pravi: »Tüj pri nas? Tau nej mogauče.«
Alkohol prej škaudi
Bio je gnauk eden minister, steri je sploj žmetno trpo tau, če je stoj alkohol pijo. Etak je pa odo po rosagi pa je predavanja držo prauto alko-
holi. V ednoj fabriki so glasili, ka so pri njij dosta naprajli za tau, naj lüdje ne pidjejo. Minister je sploj rad bio pa je eden den s televizijov tavö üšo v tau fabriko pa je pred ednim modernim mašinom stano, gde je eden srednji lejt moški delo. Minister ma etak pravi: »Vidim, ka je tau nej léko delo.« Of pa pravi, ka rejsan nej.
Minister pa zdaj etak guči: »Mislim, ka bi vas mautilo, če bi povejmo, pau deci palinke doj pognali.«
Of pa pravi, ka bi ga nej mautilo. Minister pa tadala etak: »Pa če bi, povejmo, trikrat pau deci spili?«
Of pa: »Te bi me tü nej mautilo.« Minister  zdaj etak pravi. »No, pa če bi, povejmo, pau litra v sé
zakürili, te bi vas tü nej mautilo?«
Of pa etak: »Pa ne vidite, ka me ne mau ti?«
Koma ga pa trbej?
Starejši Janči v živalskom vrti (állatkert) dela. Nevola je samo tau, ka strašno rad pidjé. Etognauk zazrankoma rano, gda je prišo v slüžbo, je že pijan bio kak čep. Šef ga je pa že čako pa etak kričo nad njim: »Ti, pijana svinja. Tau je že dosta. Včara večer si oprejto njau dvere na kolonji leva (oroszlán).« Janči pa zdaj etak pravi: »No pa te? Sto de pa gnesden leva kradno?«
I.B.
Novo v turistični ponudbi ob meji
SKRITE POTI POMURJA IN ŽELEZNE ŽUPANIJE
Skrite poti Pomurja in Železne županije so naslovili čezmejni projekt, ki so ga pripravili v soboškem Avtobusnem prometu oziroma njegovi turistični agenciji Klas. K sodelovanju so pri-
tegnili Srednjo šolo za gostinstvo in turizem v Radencih, računalniško podjetje Creativ Novi mediji in Zvezo Slovencev na Madžarskem. Projekt je bil delno sofinanciran s sredstvi iz Evropske unije, iz programa Phare, celotna ponudba pa je na voljo na
www.secret.roads.com.
Gita Sever, ki vodi turistično agencijo Klas, je na novinarski konferenci na Cankovi predstavila rezultate enoletnega dela. Poleg spletne strani so to lično pripravljeni prospekti v slovenskem, madžarskem, nemškem in angleškem jeziku; zelo aktivni so bili tudi na terenu, saj so obiskali prek sto ponudnikov. Cilji projekta so strnjeni v tri točke, in sicer v povezovanje sedanje turistične ponudbe med Pomurjem in Železno županijo; razvoju turizem po željah posameznikov in usposabljanju ponudnikov turističnih storitev.
Direktor Avtobusnega prometa Jože Veren v projektu vidi tudi možnost za splošni razvoj v tem prostoru, ki je po članstvu v Evropski uniji postal odprt, je pa gospodarsko manj razvit. K boljši povezanosti bosta prispevali tudi novi avtobusni povezavi. Sombotelski avtobus že vozi med Porabjem in Prekmurjem oziroma Mursko Soboto, še letos pa bo
uvedena povezava iz Murske Sobote v Monošter prek prehoda Čepinci-Verica.
Za Jožeta Hirnöka, predsednika Zveze Slovencev je sodelovanje pomembno tudi zato, ker Porabski Slovenci
nimajo svoje turistične agencije. V pomoč jim bo turistična agencija Klas, ki je nosilka projekta Skrite poti Pomurja in Železne županije. Čeprav je zadnja leta kar nekaj pomembnih novosti v Porabju, so na področju turizma še številne neizkoriščene možnosti in priložnosti, predvsem za vse več zainteresiranih obiskovalcev za sproščen počitek v neokrnjeni naravi in miru.
eR
ČASOPIS SLOVENCEV NA MADŽARSKEM
Izhaja vsak drugi četrtek
Glavna in odgovorna urednica Marijana Sukič
Naslov uredništva: H-9970 Monošter, Gardonyi G. ul. 1, p.p. 77,
tel.: 94/380-767 e-mail:
porabje@mail.datanet.hu ISSN 1218-7062.
Tisk:
SOBOŠKA TISKARNA SOLIDARNOST D.D. Arhitekta Novaka 4 9000 Murska Sobota Slovenija
Časopis izhaja z denarno pomočjo Urada RS za Slovence v zamejstvu in po svetu ter Javnega sklada za narodne in etnične manjšine na Madžarskem. .