Murska Sobota, 2. junija 1955 Leto VIL — Štev. 22. — Cena din 10.— To številko posvečamo Prlekiji — ob deseti obletnici osvoboditve in dvajsetletnici ljutomerskih dogodkov GLASILO SOCIALISTIČNE ZVEZE DELOVNEGA LJUDSTVA ZA OBMURJE Ob združitvi OZZ Ljutomer in M. Sobota V zadružništvu je osnova za napredek kmetijstva v Pomurju V soboto je bil v prostorih hotela »Zvezda« v M. Soboti letni zbor okrajnih zadružnih zvez Ljutomer in M. Sobota. Poleg 140 delegatov iz obeh okrajev so zboru prisostvovali tudi podpredsednik GZZ tov. Ingolič, predsednik OOSZDL tov. Miloš Ledinek in zastopniki množičnih organizacij. Po izčrpnih poročilih se je razvila živahna raz-prava o stanju kmetijskega zadružništva v Pomurju. Zadružniki so kljub dokaj kri- tični oceni, priznali- da so kmetijske zadruge v minulem letu dosegle nekatere vzpodbudne uspehe. To velja zlasti za tiste zadruge, ki so se med letom organizacijsko in gospodarsko okrepile. Uspehi so pred vsem v tem, da so poleg trgovine, ki je bila v prejšnjih letih glavna panoga njihove dejavnosti, usmerile svojo pozornost v gospodarske odseke. Uspehi privabljajo v zadruge nove in nove člane-kmetovalce, ki vedno bolj spoznavajo, da vodi le_ skozi zadruge najkrajša pot do uspeha. Razprava seje končala s plodnimi zaključki, ki bodo služili zadrugam kot. napotilo za nadaljnje delovanje. Zatem sta se oba zbora združila in si iz svoje srede izvolila enotno upravno vodstvo s sedežem v M. Soboti. V upravni odbor so bili izvoljeni sledeči tovariši: Koloman Kor- pič iz Čepinec, Štefan Antalič iz M. Sobote, Slavko Valenčič iz Lendave Evgen Borko iz Križevec. Marta Kikec iz M. Sobote, Karel Škerget iz Lipovec, Ernest Kerčmar iz M. Sobote, Anton Gutman iz Bogojine. Franc Železen od Grada, Koloman Vereš iz Prosenjakovec, Ivan Verbič iz Odranec, Anton Truden iz Ljutomera, Franc Skuhala iz Križevec, Oto Robinšek iz Radgone, Štefan Kavaš iz Lutverc, Anton Pintarič iz Spodnje Ščavnice in Jože Pe- terka iz Mote. Nadzorni odbor sestavljajo: Štefan Jambor, G. Petrovci, Janez Železen, M. Sobota, Ludvik Janža, Puconci, dr. Farkaš, Križevci in Franc Tarča, Bučkovci. Nadalje so bili zvoljeni kot delegati za letni zbor GZZ: ing. Levstik iz Ljubljane; Anton Truden iz Ljutomera, Koloman Korpič iz Čepinec, Franc Skuhala iz Križevec, Ernest Kerčmar iz M. Sobote, Slavko Valenčič iz Lendave in Jože Bratec iz M. So-bote. V splošnih kmetijskih zadrugah je 20.000 kmečkih gospodarstev V minulem letu je 79 kmetijskih zadrug v Pomurju ustvarilo okrog 45 milijonov dinarjev poslovnega dobička — od tega 31 milijonov dinarjev v soboškem okraju — kar nam dokazuje, da kmetijsko zadružništvo zavzema pomembno mesto v gospodarstvu Pomurja. Skupno so zadruge vključile nad 20.200 kmečkih gospodarstev. Zadružna trgovina je imela nad 1 milijardo dinarjev prometa, od česar odpade večji delež na odkup, kmetijskih pridelkov. V ljutomerskem okraju so kmetijske zadruge odkupile okrog 70% vseh prostih viškov od kmetovalcev, v soboškem okraju nekaj manj. Poleg trgovine uspešno delujejo v zadrugah številni gospodarski odseki, od katerih je treba posebej omeniti odseke za živino-rejo, ki jih je 79. S pomočjo dobro organizirane živinorejske službe so uvedli redno molzno kontrolo in selekcijo v 58 kmetijskih zadrugah. Po zadnjih podatkih redijo v obeh okrajih okrog 77.000 goved, 115.000 prašičev, 555.000 kom. perutnine in okrog 7500 konj. število konj se je v zadnjih treh letih precej zmanjšalo, na ta račun pa so samo v ljutomerskem okraju povečali število goved za 5000, svinj za 7000, perutnine za 25.000 kom. itd. Te številke dokazujejo, da stalež živine rase iz leta v leto. Žal pa o takšnem napredku ne moremo govoriti v poljedelstvu in travništvu. Pridelek krme je slab, saj doseže povprečno na 1 hektar le nekaj čez 20 mc sena. V normalnih letinah pridelajo. kmetje v Pomurju okrog 94.000 ton krme, živina pa med letom porabi 149.000 ton krme. Živinorejci morajo krmo kupovati ali pa jo pridelovati na njivah. Pogosti so primeri, da živino hranijo s slamo, zlasti v kritičnih zimskih in spomladanskih mesecih. V tem so tudi vzroki za sorazmerno slabo molznost krav, ki dajejo na leto povprečno le 1200 do 1400 kg mleka. ODLOČNO : ves odkup po zadrugah Kmetijske zadruge so s selekcijo in uveljavljanjem pravilnega krmljenja dosegle vzpodbudne uspehe. Preteklo leto so v ljutomerskem okraju zajeli v molzno kontrolo 1147 krav,822 molznic je doseglo letno povprečje 2529 kg mleka, 2 kravi nad 5000 kg, 6 krav do 4600 kg, 7 krav od 3800 do 4050 kg itd. Med letom so nabavili 40 plemenskih bikov in uredili 2 postaji za umetno osemenjevanje krav. V soboškem okraju so vpisali v rodovnik 1805 glav goved. Predlani je znašala povprečna molznost rodovniških krav 1978 kg mleka na glavo, lani pa že 2551 kg. Med letom so nabavili 105 plemenske bike, umetno oplodili okrog 5000 goved, sprejeli v rodovnik 200 svinj, razdelili nad 5000 valilnih jajc in 250 petelinov štajerske pasme. lz navedenih številk se da sklepati, da se kmetijske zadruge v Pomurju trudijo, da bi sčasoma zadostile potrebam Tovarne mlečnega prahu v M. Soboti. Pomembni uspehi so bili doseženi tudi pri obnovi sadovnjakov in vinogradov, v poljedelski proizvodnji in v. drugih gospodarskih panogah. V ljutomerskem okraju so v obdobju po zadnji vojni obnovili okrog 500 hektarov vinogradov. Če upoštevamo, da stane obnova 1 hektarja vinograda okrog 1 milijon 700 tisoč din, potem uvidimo, da so bili vloženi veliki napori za napredek kmetijstva. Obnova pa se še stopnjuje, saj bodo samo letos obnovili 86 ha vinogradov. Kakšne posledice bo imela obnova vinogradništva, kaže sledeči račun: sedaj pridelajo na desnem bregu Mure okrog 480 vagonov vinskega mošta, novi nasadi pa bodo dali okrog 1160 vagonov pridelka, ali z drugo besedo: vinogradniki bodo prejeli za vino letno 680 milijonov dinarjev več kot sedaj. Kapar je povzročil pomurskemu sadjarstvu neprecenljivo škodo. Samo v ljutomerskem okraju je bilo posekano čez 94.000 dreves. Sadjarji skrbno obnavljajo sadovnjake, saj so n. pr. na desnem bregu obnovili zadnja leta 51.500 sadnih dreves. V Prekmurju kažejo največ zanimanja za obnovo sadjarji na Goričkem. Samo v zadnjem času so obnovili nad 40 ha strnjenih nasadov. V zadnjih letih, zlasti pa še v minuli jeseni, je bilo Pomurje za številna podjetja in prekupčevalce »zlata jama«, iz katere so odnesli več sto milijonov dinarjev dobička. Kmetijske zadruge niso bile dovolj močne, kmetje pa premalo zavedni, da bi se tej, lahko bi rekli, nelojalni konkurenci uspešno zoperstavljali, kar velja zlasti za zadruge v Prekmurju. Letos je tudi te anarhije konec, ker so odkupe docela prevzele kmetijske zadruge. Tu in tam se sicer še pojavljajo prekupčevalci, s katerimi pa bo treba odločno opraviti. Na ta način si bodo lahko zadružniki v Pomurju prihranili ogromna sredstva, s katerimi si bodo pomagali pri pospeševanju kmetijske proizvodnje. Proti neomejenim gospodarjem , . . Zadružniki so na občnem' zboru ostro kritizirali posamezne zadruge in zadružna podjetja, ki so v svojem poslovanju izkazale izgubo in primanjkljaje. V soboškem okraju je bilo n. pr. v minulem letu ugotovljenih v zadrugah več primanjkljajev v znesku 7,079.829 din. Slabo poslujejo zlasti tiste zadruge, v katerih so poslovodje še vedno neomejeni gospodarji in kjer upravni odbori ne nadzirajo njihovega poslovanja. Vsekakor je zanimivo, da primanjkljaji obremenjujejo od 58 storilcev kar 58 poslovodij starih trgovcev. Temu vprašanju niso v Prekmurju posvetili dovolj pozornosti. Dogajajo se primeri, da upravni odbori iz malomarnosti ne izterjujejo dolgov, kot je to primer v Dobrovniku, pa čeprav so dolžniki premožni ljudje. Kritika je veljala tudi zadružnemu podjetju »Agromerkur« v M. Soboti. Podjetje je zaradi raznih nepravilnosti v minulem letu zašlo v izredno težak položaj. Ima velike obveznosti, poleg tega pa kmetje in kmetijske zadruge izgubljajo zaupanje V njega in svoje pridelke rajši prodajajo drugam. Krivdo za vse to je pripisali kolektivu in tudi okrajnemu zadružnemu zboru z upravnim odborom na čelu ki bi moral čez leto stalno kontrolirati poslovanje svojih podjetij. Zato je bil sklep zadružnikov, da mora dosedanji odbor razčistiti zadevo v omenjenem podjetju do 1. julija, docela upravičen. V nadaljnji razpravi je bilo govora o gradnji sladkorne tovarne y bližini M. Sobote. Za njo so že izdelani idejni načrti. Tovarno pa bodo gradili samo v primeru, če bodo kmetje v Pomurju pokazali dovolj zanimanja za pridelovanje sladkorne pese. Prvotni načrt, da bi gradili tovarno nekje pri Ormožu, so opustili iz enostavnega razloga, ker bo tovarna v Prekmurju lahko izkoriščala plin za kurjavo. Z ustanovitvijo zadružne hranilnice v M. Soboti se kmetijskim zadrugam odpirajo ugodne možnosti, da si utrdijo svojo kreditno službo. Kmetijske zadruge v Prekmurju so se takoj vključile, dočim na desnem bregu Mure ni takega odziva. Prav in lepo bi bilo, če bi se tudi te zadruge pridružile svojim sosedam v Prekmurju. V gornjem poročilu sem se omejil samo na nekatere bistvene probleme, ki so bili v ospredju na zboru. Vsekakor pa lahko trdimo, da .je sobotni zbor zadružnikov nov korak naprej k utrditvi kmetijskega zadružništva in k sodelovanju prebivalstva z obeh strani Mure. 24. junija občinski dan v Vinskih vrhovih Miklavž pri Ormožu — sedanje središče občine Vinski vrhovi — je že dolgo vrsto let. tudi kulturno in gospodarsko središče tega predela jeruzalemskih in ormoških goric. Čeprav od vinogradnikov, živečih na okoliških hribčkih, precej oddaljeni, vendar pa veselja in kulturnega razvedrila žejni vaščani so si postavili tudi velik zadružni dom. V njegovi dvorani je prostora za 600 ljudi. Letos bodo dobili iz kme- tijskega sklada še 500 tisočakov in si omislili čez 200 zaklopnih sedežev, kar se bo zelo prileglo njihovim zdelanim hrbtom. Seveda ni šlo vse gladko od rok: njihov skrivnosten dopisnik sedaj molči, ko sta IZUD in KZ uredila svoj spor zastran dvorane. Njo so kmetijci na letošnjem občnem zboru prepustili prosvetnemu društvu, ki je že dosedaj upravljalo kino. Spet nova pridobitev za te zakotne vasice! Večina naših ljudi z veseljem obiskuje tedenske predstave, saj so jim one tudi glavna zabava- in uteha po napornem delu. Na pobudo vodstev IZUD in KZ pa so začeli urejati fasado doma, ki naj bi dobil popolnoma drugačno zunanje lice že do 24. junija, ko bodo tudi pri Miklavžu lepo proslavili 10. obletnico življenja v svobodni domovini. Člani prosvetnega društva, pionirji in telovadci že pripravljajo kulturni program za ta domači praznik. PREKMURSKE NARODNE PESMI bo pel zbor soboškega KUD »Štefan Kovač« v petek, 5. junija ob 20.15 uri zvečer v oddaji Radia Ljubljana. Oddaja je povezana tudi s krajšim predavanjem D. Gruma o razvoju prekmurske narodne- pesmi. — Prisluhnite! Umetniška razstava v Ljutomeru V vrsti prireditev in slavnosti v počastitev 10-letnice osvoboditve in 20. obletnice ljutomerskih dogodkov bo tudi razstava umetniških slik akademskega slikarja in profesorja na ljutomerski gimnaziji tov. Ma-rjana Kozamernika. Razstava bo v prostorih dijaške-škega doma. Odprta bo od 4. do 12. junija. Ogledali si bomo lahko 20 razstavljenih slik mladega in obetajočega slikarja. Take razstave so redkost za naše kraje, zato je pričakovati, da tokrat obisk ne bo izostal. S. P. POMURCI! 26. junija vsi v M. Soboto, na veliko zborovanje Socialistične zveze! Ob velikem praznovanju desete obletnice osvoboditve in dvajsetletnice ljutomerskih dogodkov iskreno čestitamo delovnim ljudem Prlekije z željo, da bi tudi v bodoče dosegali še večje uspehe v skupnih naporih za dobrobit in -srečno prihodnost delovnih ljudi združenega Pomurja. Okrajni Ijudski odbor Okrajni odbor SZDL Okrajni komite ZKS Murska Sobota OD TEDNA DO TEDNA Beograjski razgovori med sovjetsko in jugoslovansko delegacijo so zadnje dni potisnili v ozadje vsa ostala pomembnejša dogajanja po svetu. O poteku razgovorov poročamo na drugem mestu, zato tu omenjamo samo oni del svetovnega. tiska, ki posebno poudarja velike koristi beograjskih razgovorov za pomiritev v Evropi in še posebej na Balkanu. Saj je ena izmed glavnih nalog sovjetske in jugoslovanske delegacije poiskali' pot, ki bi utrdila spet povsem normalne odnose z vzhodno Evropo. Trenutni svetovni položaj namreč kaže, da je pametneje in koristneje govoriti o pomiritvi, kakor umetno vzdrževati napetost na mejah. Pri vsem tem sta potrebni le dobra volja in odkrito-srčnost. Ni dvoma, da bodo beograjski razgovori ugodno rešili to nalogo. Zato bodo taliko pomenili dober kažipot tudi za bodoče odnose med obema svetovnima blokoma, med Vzhodom in Zahodom. Žalostna ugo-toviteo, da med deželami vzhodne in zahodne Evrope visi tudi še da-nes, deset let po končani vojni proti fašističnemu nasilju, »železna zavesa«, mora ganiti še tako blokovsko usmerjene politike in državnike. Prvi uspeh te zavesti — podpisovanje avstrijske mirovne pogodbe — ter najavljeni razgovori štirih ministrskih predsednikov v bližnji' prihodnosti — govori o tem, da so pogoji za širši sporazum že tu. Vendar se želje po pomiritvi kažejo tudi na drugih svetovnih območjih. Ni zgolj naključje, da se je te dni vrnil iz Pekinga izredni odposlanec indijskega vladnega predsednika Krišna Menon. S kitajskim premie-rom Ču En Lajem sta obravnavala svetovni položaj, posebno pa Še položaj na daljnem Vzhodu in v formoških vodah. V Pekingu in v ZDA so načelno pristali na postvetova-nja o Formozi, četudi imajo o njih najrazličnejša mišljenja. Kitajci sodijo, da se ZDA lahko razgovarjajo samo o ameriško-kitajskih odnosih, nikakor pa ne o čisto »kitajski notranji zadevi« — Formozi in Čang Kaj Šekovem režimu na njej. ZDA zavračajo take nazore. Popustile so toliko, da sedaj ne zahtevajo udeležbe Čang Kaj Šekovega predstavnika na taki konferenci. Na drugi strani pa poudarjajo, ki bi kitajsko-ameriški razgovori ne smeli seči »pregloboko v Čang Kaj Šekove interesne sfere. Pravijo, da je Menon v Pekingu predložil neke vrste kompromis: posvetovanja o Formozi, ki bi se jih po- (Nadaljevanje na 2. strani) Od tedna - do tedna (Nadaljevanje s 1. strani) leg Kitajske in ZDA udeležile še In dija, Burma ali še kak nevtralec. Te dežele bi predstavljale neke vrste diplomatske stike z obema prizadetima strankama in uživale sloves nepristranskih ocenjevalcev dejanskega stanja. Če k temu še dodamo, da se zavzemajo tudi za načela miroljubnega sožitja, ki jih o celoti sprejemamo tudi mi in se odločno borimo zanje, potem je razumljivo, da bi tudi ameriško-kitajska konferenca lahko požela uspeh. Treba je le verjeti v medsebojno dobro voljo in pokazati odprte karte, pa bo moč rešiti tudi to, za bodočnost daljnega Vzhoda in vsega sveta tako pomembno vprašanje. Z namenom, da pomaga pri vsej zadevi, se je te dni napotil v Kitajsko tudi indonezijski ministrski predsednik. Na drugi strani poročajo, da bo Krišna Menon prihodnje dni obiskal London in Wa-shington in seznanil tamkajšnji vladi s kitajskim stališčem. Zelo verjetno je, pravijo zahodni diplomati, da bo Kitajska prav kmalu izpustila ujete ameriške letalce iz zaporov in s tem pokazala dobro voljo za sporazum z ZDA. Pomemben dogodek za Evropo in za svetovni položaj so pomenile britanske parlamentarne volitve. Resnica je, da se vodilni britanski stranki — laburistična in konservativna — ne razlikujeta kdo ve kako v zunanje političnih vprašanjih. Saj velja tudi za britanski otok v praksi načelo o dvostrankarski politiki. Kljub temu so na Zahodu in Vzhodu mnogo govorili o tem. ali si bodo konservativci po treh letih vladavine lahko spet priborili pravico, da ostanejo na krmilu. Ta želja se jim je v celoti izpolnila. Ni samo dovolj, da so na volitvah zmagali. Dobili so skoraj milijon glasov več kakor laburisti, v parlamentu pa imajo močno večino 59 poslancev. Laburistična opozicija se potemtakem sploh rte bo več čutila v oni meri, kakor doslej. Najbrž bodo obveljale trditve, da so laburisti izgubili svoj vpliv med volivci zaradi notranjih trenj (aferi Bevan). Na drugi strani pa je tudi res, med volivci niso umeli nastopiti s konkretnejšim, borbenejšim volilnim programom, ki bi pritegnil širše množice. Tako je lepo število Angležev, ki sicer podpirajo laburistična načela, na dan volitev raje ostalo doma. Do novih volitev čez tri leta bodo to napako morali popraviti. Izjave strankinih prvakov takoj po končanih volitvah kažejo, da se te resnice zavedajo. Ob zaključku naj še omenimo, da sta francoska in tuniška vlada pod pisali sporazum o tuniški avtonomiji, ki bo olajšala stanje v tej severnoafriški deželi. Brez dvoma pa bo sporazum tudi ugodno vplival na podobne razmere v Maroku in Alži-ru. Tudi tu se Francozi spričo vse močnejšega nacionalističnega giba-nja ne bodo mogli več opirati samo na formacije vojakov, stražnikov in orožnikov. BEOGRAJSKI razgovori Prejšnji četrtek popoldne je prispela v jugoslovansko glavno mesto sovjetska delegacija, ki jo sestavljajo člani prezidija Vrhovnega sovjeta in prvi sekretar CK Komunistične partije SZ Hruščev kot vodja delegacije, ministrski predsednik Bulga-nin, prvi namestnik ministr. predsednika in minister za trgovino Mi-kojan ter še trije člani. V času, ko to poročamo, je delegacija imela z najvišjimi jugoslovanskimi predstavniki že več sestankov, na katerih so skupno obravnavali vprašanja, katerih rešitev bi pospešila normalizacijo medsebojnih odnosov ter splošen položaj v svetu. Obe vladi sta že pred prihodom sovjetskih gostov v Beograd sporočili, da bosta o razgovorih in sklepih izdali skupno deklaracijo, iz katere bo razvidno, da sta' se posvetovali in pogajali na načelih miroljubnega sožitja. Zato o posameznih sestankih sedaj tudi ni širših uradnih poročil. Beograjski komentatorji zatrjujejo, da je bila dosedanja zamenjava mnenj o bodočih sovjetsko-jugoslovanskih odnosih in splošnem svetovnem položaju koristna, četudi so se pojavile nekatere razlike. V osnovnih točkah, na katerih bodo pozneje sestavili skupno deklaracijo o tesnejšem sodelovanju med obema državama v prihodnje, pa so mnenja v glavnem enotna. Sodijo, da bodo lahko služile tudi za vzgled drugim državam. Pozdravna izjava vodje sovjetske delegacije Hruščeva kaže, da je sovjetska vlada zares pripravljena se pogajati z jugoslovanskimi predstavniki na podlagi načel o enakoprav- nosti, medsebojnem spoštovanju, nc-vmešavanju v notranje zadeve, medsebojnem zaupanju itd. Značilno je pri tem, da je novo sovjetsko vodstvo po Stalinovi smrti proučilo vse gradivo sramotnega napada na jugoslovanske državne in partijske voditelje l. 1948 ter prišlo do spoznanja. da gre za podlo prokokacijo. »Iskreno nam je žal tega, kar se je pripetilo,« je izjavil Hruščev ob prihodu v Beograd. Odločno zavračamo vse. kar se je nakopičilo v tem obdobju. Na naši strani prištevamo sem brez vsakršnega dvoma provoka-torsko vlogo, ki so jo v odnosih med Jugoslavijo in ZSSR odigrali sedaj razkrinkani sovražniki ljudstva Beri ja, Abakumov in drugi. Temeljito smo proučili gradivo, na katerem so temeljile take obtožbe in obrekovanja. ki so jih tisti čas naperili proti voditeljem Jugoslavije. Dejstva govore, da so to gradivo sfabricirali ljudski sovražniki, preziranja vredni agenti imperializma, ki so se s prevaro vrinili v vrste naše partije«. Ni sedaj čas. da bi obujali spomine na I. 1948 in na obrekovanja in vsestransko gonjo vzhodnih držav proti nam v letih po resoluciji. Toda že dejstvo, da je sovjetsko vodstvo spregovorilo o teh dogodkih in sicer v mili obliki, toda vendarle priznalo storjeno krivico, opozarja na resnično dobro voljo in odkritosrčne namene. Vodja sovjetske delegacije je v pozdravnem govoru omenil tudi miroljubno sožitje kot osnovno gibalo sovjetske zunanje politike. Na načelih miroljubnega sožitja naj temelje tudi bodoči sovjetsko-jugo-slovanski odnosi. Za tako politiko se naša država zavzema v odnosih do vseh držav sveta. Pri tem je ne motijo še take družbene, državne ali gospodarske razlike. Besede Hruščeva kažejo, da je sovjetska vlada v zunanji politiki krenila po tej poti. Dejanja zadnjih mesecev pa dokazujejo, da je temu res tako. Brez temeljitega popuščanja Moskve ne bi mogli podpisati avstrijske mirovne pogodbe. Sovjetska vlada je pred dnevi ugodno odgovo- rila na povabilo treh zahodnih sil, naj se v bližnji bodočnosti sestanejo štirje ministrski predsedniki in se poleg nemškega vprašanja, tega nesrečnega kamna politične spotike v Evropi, pomenijo še o ostalih evropskih in svetovnih vprašanjih. Vprašanje razorožitve bo pri tem odigralo pomembno vlogo. Uspeh beograjskih razgovorov bo velikega pomena za pomiritev sveta. S tem pa bo socialistična Jugoslavija dosegla novo in pomembno zmago, zmago enaki v 1. 1945. Jugoslovanska načelna politika, politika miroljubnega sporazumevanja na podlagi enakopravnosti, bo znova trium-firala in s tem pospešila razvoj socializma v svetu, a prav posebej pa še v državah, ki so na to pot že krenile. V Ljutomeru imajo obetajoč glasbeni naraščaj V počastitev rojstnega dne maršala Tita so pionirji ljutomerske nižje gimnazije in učenci glasbene šole priredili 24. maja glasbeno-recitacij-ski večer, v Domu kulture. Pionirski pevski zbor nižje gimnazije je pod vodstvom tov. Zacher-love zapel, najprej več partizanskih, narodnih in umetnih pesmi, zatem pa so nastopili posamezni recitatorji in skupina harmonikarjev. Mladinska godba na pihala glasbene šole je pod vodstvom tov. Kristla zaigrala venček narodnih, umetnih in partizanskih pesmi, mladinski godalni orkester pa je pod taktirko tov. Loparnika izvedel več skladb. Na kraju večera je pionirski pevski zbor zapel še dve pesmi ob spremljavi mladinskega orkestra. Program je bil zelo pester. Poslušalci so bili z njim nadvse zadovoljni. zato so tudi s pogostim ploskanjem dajali priznanje izvajalcem, kakor tudi onim. ki vodijo in usmerjajo mlade kolektive glasbenikov in pevcev. Tokrat pa smo se lahko tudi prepričali, da sta mladinska godba na pihala in orkester zelo napredovala v zadnjem šolskem letu. V D S sprejema sovjetske vladne delegacije na beograjskem letališču. Na sliki: maršal Tito v družbi z vodjem delegacije g. Nikito Hru-ščevim. RAZPIS Delavcem in delavkam v industriji in kmetijstvu aktivnim političnim delavcem, ki si žele razširiti svoje politično znanje, sporočam«, da se bo novi tečaj Politične šole pri CK ZKS začel 1. septembra 1955 in bo trajal 5 mesecev Prijave z osebnimi podatki, s podatki o dokončanih šolah in tečajih, o stažu in funkcijah v političnih organizacijah, o osnovnem poklicu, zaposlitvi in višini mesečnih prejemkov pošljite do 20. junija t. l. upravi Politične šole pri CK ZKS, Ljubljana, Parmova 37, II. trakt, telefon 23-981, int. 206, hkrati pa tudi svojemu okrajnemu komiteju ZKS. Podrobnejše informacije dobite v upravi Politične šole ali pri komiteja ZKS svojega okraja. Pionirski festival v Gornji Radgoni Predzadnjo nedeljo so se zbrali skoraj vsi pionirji iz ljutomerskega okraja v Gornji Radgoni. Bilo jih je nad 1700. Tudi naši najmlajši so hoteli praznovati kar najbolj svečano 10-letnico svobode, zato so priredili v počastitev tega dne festival, to je nekaka revija pevskih zborov in folklornih skupin. Predpoldan sc je pomikala po mestu veličastna povorka, na čelu katere so nosili pionirji veliko sliko našega Maršalu ob plapolanju 30 pionirskih zastav. Toliko pionirjev Radgona še ni videla, saj jih ni bilo skoraj nič manj kot dva tisoč, saj niso prišli v Radgono samo pevci, pač pa skoraj vse šole s pevci in nepcvci. Na okrašenem odru za Domom kulture je pozdravil po povorki pionirje predsednik občine tov. Strajnšak, tov. Vcršič, predsednik okrajnega odbora Društva prijateljev mladine, in tov. Pavlica, poslanec za radgonski predel ljutomerskega okraja. Popoldne ob 14. uri pa se je pričela revijo pionirskih pevskih zborov. Težko bi bilo reči, kateri bi najbolj ugajal. Seveda je treba tu ločiti zbore iz osnovnih šol, kajti pcvci-pionirji so po takih šolah najmlajši, njihova zmogljivost je temu primerna. Od osemletk in nižjih gimnazij so zahteve seveda večje. V kolikor je presoja pravilna, so najboljše zapeli iz kategorije osnovnih šol zbori iz Radinec, Ivunj-kovcc, Radgone in še od drugod. Od nižjih gimnazij oziroma osemletk je prednjačil 150 pevcev močan pevski zbor ljutomerske gimnazije pod vodstvom tov. Zacherlove. Odličen je tudi zbor gimnazije iz Kostanja, ki ga vodi tovarišica z/ veliko vnemo. Morda bi bilo prav, če bi bil tempo njenega Triglava malo hitrejši. Zelo dobro so zapeli majhni pevci iz Kapele, njihova pevovod-kinja je kaj spretna v interpretaciji. Od gimnazij so zapeli zbori še iz Apač, Vidma in Radgone, ki so tudi storili vse, da bi festival uspel kar najbolj. Seveda so si za to proslavo prizadevali vsi pionirski zbori, zato bi bilo treba oceniti tudi prizadevanje, ne pa samo uspehe. Organizacija festivala je malo šepala. Je pa ob takih prilikah vedno kaj težav, ki pa jih ni treba zameriti. Ob koncu festivula so nastopili združeni zbori in zapeli ob ljutomerski godbi štiri borbene pesmi, ki so zvenele kaj veličastno. rko KONCERT ljutomerskih pevskih zborov V okviru proslave 10. -obletnice osvoboditve sta moški in ženski pevski zbor ljutomerskega DPD Svoboda priredila zadnji četrtek svoj koncert v domačem Domu kulture Najprej sta zbora nastopila posamič. Pevci so zapeli pod vodstvom tov. Otona Žunca trinajst, ženski pevski zbor pa pod vodstvom tov. Minke Zacherlove štirinajst narodnih in umetnih pesmi. Spored koncerta je bil pester in je popolnoma zadovoljil poslušalce, ki so nastopajoče pozdravljali s ploskanjem in jim tako dajali zasluženo priznanje. Ob zaključku pa sta nastopila oba zbora skupaj s solisti. Ob spremljavi domačega orkestra so zapeli venček narodnih pesmi V jutranji zarji«. Pevska zbora se tudi pridno pripravljata na centralno proslavo 10. obletnice osvoboditve, ki bo v nedeljo in na kateri bodo nastopili pevski zbori iz vsega ljutomerskega okraja. Še posebno priznanje pa je treba dati moškemu pevskemu zboru, kr je imel letos že štiri koncerte in je hkrati nastopil tudi na mnogih proslavah, ki so bile na območju okraja prirejene v počastitev letošnjega velikega praznika. VD Radgonski pionirji pri tovarišu Titu Mladinski pevski zbor nižje gimnazije v Gornji Radgoni, ki poje v radgonski Svobodi, je pretekli teden obiskal Beograd. V mladih pevcih je tlela že dolgo želja, da bi videli našo prestolnico, naš junaški Beograd, prav posebno pa ljubljenega tovariša Tita. Ko so dobili končno sporočilo iz maršalata, da bo tov. Tito sprejel mladinski zbor dan pred svojim rojstnim dnem, ni bilo veselja in sreče ne konca ne kraja. Pionirji so se odpravili na pot že 23. maja. kajti pot je dolga in utrudljiva in pred tovarišem Titom je treba zapeti sveže in hrabro. Še pred odhodom so se poslovili od pevcev starši in prijatelji pionirjev, tov. predsednik občinskega odbora SZDL tov. Štercer pa je pionirje pozdravil in jim izročil vroče pozdrave za Maršala v imenu obmejne Gornje Radgone. Ves dan in celo noč so se vozili pionirji in šele zjutraj prispeli v Beograd, kjer jih je že čakal nasmejanih lic tov. Kreft, zvezni poslanec za ljutomerski okraj. Čakal jih je tudi velik avtobus, jih odpeljal v neko šolo. kjer so se umili. preoblekli in hajd na Dedinje, kjer so čakali na sprejem svojega najboljšega učitelja. Seveda so bili pionirji nestrpni; da bi jih potolažili, so jim stregli z malinovcem, oranžado, limonado in slaščicami. Končno pa so sprejeli vest, da se bo treba odpraviti v nekaj sto metrov oddaljeni Beli dvor. Šepetajoče so stopali pionirji po poti. ob kateri so rasle čudovite rože ali pa grmi, polni majskega cvetja. In že so stopili po stopnicah o pripravljeno dvorano. Še nekaj hipov, zdaj se odpro vrata in: »Dobar dan, deco!« pozdravi Radgončane in druge mlade goste nasmejanih lic tovariš Tito. Po dvorani so se začuli klici in ploskanje, tovariš Tito pa je veselo odzdravijal svojim majhnim prijateljem. Ko so pionirji po pozdravnih nagovorih pionirke Tramškove. Golarja Manka in Bračkove Olge ter tovarišev še od drugod predali tov. Maršalu darila za njegov rojstni dan in prelepe šopke, jih je pozdravil s krajšim nagovorom tov. Tito. Pionirji so slišali o neveseli mladosti tov. Tita, saj bi lahko tovariš Maršal na prste preštel dneve, ki so bili sončni in veseli, kot so sedaj vsi dnevi naše mladine polni sonca in radosti. Kmalu nato je povabil tov. predsednik svoje goste na zakusko, ki je bila polna dobrot: tort, keksov, pomaranč, banan, bonbonov in vsega, svega. Ves čas pa je tov. Tito kramljal s pionirji, se z njimi šalil in se podpisoval najbolj podjetnim. Ko se je bližala ura konca sprejema, so zapeli radgonski pionirji tovarišu Maršalu za rojstni dan tri pesmi. Vendar mu ni bilo dovolj in je dejal: »Ajde, dajte još jednu !« Kakšna čast za radgonske pionirje! In zopet so zo peli pionirji, tovariš Maršal pa je vneto ploskal s pripombami: »Bravo, bravo!« Čas je tekel, treba se je bilo posloviti. Pred slovesom se je tov. Tito še slikal s svojimi mladimi tovariši. Vsi pionirji so se prerivali v njegovo bližino, tovariš predsednik pa je zbral okrog sebe najmanjše. In potem je med vzkliki pionirjev odšel tov. Tito. Deca so še dolgo časa zrla v vrata, skozi katera je odšel ljubljeni Maršal. In še so jim zvenele v ušesih besede, s katerimi je nagovoril pionirje, v mislih so spremljali njegovo mladost, na vse dni, ki so bili brez sonca. Toda radgonske pionir je - pevce so čakale popoldan zopet nove naloge. Ob 16. uri so morali sodelovati na svečani proslavi v čast rojstnega dne Maršala. V Kolarčevi univerzi so zapeli tri pesmi, ki pa jih je bilo premalo za Beograjčane. Treba je bilo dodati še eno, toliko je bilo ploskanja in vzklikov. Več ni bilo časa. kajti ob 18. uri jih je čakal že koncert v Domu Božidarja Adžije. V Kolarčevi univerzi so peli pionirji v druščini najboljšega pionirskega zbora iz Beograda, ki je dobil na nedavnem tekmovanju 250.000 din za prvo nagrado. No, pri vsem tem pa Radgončani niso bili v zadregi in so krepko odpeli vse pesmi, čeprav jim je legala že utrujenost na oči zaradi neprespane in naporne nočne vožnje. V dvorani kulturnega doma je čakalo pevce že kakih 600 poslušalcev. Med navzočimi je bila tudi žena pokojnega tov. Kidriča, tov. Zdenka Kidrič z deco. tov. Vilfanova, žena glavnega sekretarja tov. Tita, tov. Kardelj Pepca in še več uglednih beograjskih osebnosti. Toda v dvorano so prihajali še vedno novi obiskovalci, kar je pionirje navdušilo. Ob tem pa so razmišljali na skoraj prazne ali slabo zasedene dvorane ob svojih koncertih doma in blizu doma. Čeprav zelo utrujeni so zapeli mladi pevci vse pesmi do kraja, v znak priznanja so dobili celo vrečo bonbonov, pevovodja pa velikansko košaro cvetja. Prihodnji dan so bili povabljeni pionirji o beograjski radio, ki je posnel njihove slovenske pesmi, predvsem narodne, na trak in iih, po petju bogato pogostil. Popoldne istega dne pa so šli Radgončani na stadion Partizana, kjer so bili na sprejemu Titove štafete. Kaj takega pa radgonski pionirji še niso videli. Nad 60.000 Beograjčanov je bilo prisotnih na svečanosti, ki so trajale skoraj do noči. Zadnji dan obiska je bil posvečen Avali, ko so se pionirji z borbeno pesmijo poklonili Neznanemu junaku, ki je simbol vseh jugoslovanskih junakov, ki so dali življenje za svobodo v prvi in drugi svetovni vojni. Tu so videli tudi venec Haile Selasija, vence Argentincev, Peruancev, Fincev itd. Seveda so obiskali pionirji tudi muzej na Kalimegdanu in pa, kdo bi zameril, še zoološki vrt, kjer so videli mlade leve, povodnega konja, ki tako na široko zazija, da je, človeka kar groza, tjulenje in mnogo, mnogo drugih živali. In težkih src so se morali Radgončani posloviti iz Beograda. Radgonski pionirji doma najbrž še do danes niso povedali vsega, kar so doživeli lepega in veličastnega na svoji poti po Beogradu. Morda še vedno stiskajo k sebi neodprto veliko bonboniero, ki jo je dobil vsak pionir kot osebni dar ljubljenega Tita. In še dolgo, dolgo se bodo spominjali, koliko bratske ljubezni so bili deležni v prestolnici, saj so je sprejemali toliko, da so jo komaj sproti spravljali v svoja mlada srčeca. —rke Obiščite I. POMURSKI T E D E M OD 25. JUNIJA DO 10. JULIJA 1955 25°|0 popust na železnici 9 OBMURSKI TEDNIK, 2. junija Komu služi zimsko kopališče M. Soboti ? Morda bi me ob tem vprašanju začudeno pogledali in mi odgovorili: »Delovnemu človeku vendar, delavcem, nameščencem in drugim, ki si ne morejo privoščiti takega razkošja, da bi imeli na svojem stanovanju kopalnico! « Da, tako bi se moral pravilno glasiti odgovor, kajti temu namenu naj bi služilo tudi »zimsko kopališče«, če ga že smemo tako imenovati. Pa je res tako? Na to vprašanje bi nam lahko kaj hitro odgovoril marsikateri, ki je že tolikokrat šel zastonj v to kopališče, seveda z najboljšim namenom, da se bo pošteno umil in tako zadostil osnovni higienski potrebi. Ko pa je prišel tja. je moral z žalostjo in jezo ugotoviti, da je zaprto, pa se sprijazniti z dejstvom, da bo moral ostati umazan, ker si v umivalni skledi na svojem stanovanju pač ne more umiti celega telesa. Razumemo, da prihaja talna voda v kopališče in da zaradi tega ni moglo redno obratovati vsako soboto, ne moremo pa razumeti, zakaj odgovorni činitelji niso uredili odtočnih kanalov ali poskrbeli vsaj za eno črpalko, s katero bi spravili vodo iz kopališča in zagotovili normalno obratovanje tako potrebne ustanove v M. Soboti. Večkrat sem že prišel v kopališče in sem samo lahko prebral napis: »Zaradi talne vode zaprto!«. Pa je že ne kako šlo, saj si se lahko okopal drugič, ko talne vode ni bilo več. Odgovorne činitelje pa javno vprašam, zakaj je bilo kopališče zaprto 21. in 28. maja, ko talne vode ni bilo? Ko sem prišel 28. maja v kopališče, sem videl samo dve uslužbenki »Zdravstvenega doma«, ki sta se bili pravkar okopali, meni pa sta dejali, da je kopališče prevzela mestna občina in ga tudi že zaprla. Ali morda odgovorni činitelji menijo, da je že dovolj toplo, da se lahko gre človek kopat v Muro ali v letno kopališče, ki pa je še zaprto? Če res tako mislijo, potem jim svetujem, naj — seveda v kolikor nimajo kopalnic na svojih stanovanjih — to sami poizkusijo in se prepričajo, ali je obratovanje »zimskega kopališča« v Grajski ulici potrebno — ne samo v zimskem in spomladanskem času, marveč tudi poleti. Tudi v letnem kopališču se človek ne more pošteno umiti, preprosto zaradi tega, ker ne more uporabljati mila. Kam pa bi prišli, če bi vsak uporabljal milo! Potem bi bil bazen letnega kopališča poln milnice, ne pa več čiste vode, v kateri se človek v vročih po- letnih mesecih osveži in nabere novih moči za delo. Tako smo vsi, ki nimamo možnosti, da bi se umili v kopalnicah na svojih stanovanjih, prisiljeni čakati na poletje in vročino, ko bomo lahko šli k Muri in se tam pošteno umili. Mnogo nas je takih, vendar o nas nihče ne vodi računa, po vsem tem pa tudi ne o higieni delovnega človeka. Mnogo smo že govorili o napredku M. Sobote, vedno pa pozabljamo, da tako potrebna ustanova ne obratuje normalno in da bi bilo treba nekaj ukreniti za njeno modernizacijo. Ce pa že to ni mogoče, potem ji je treba vsaj omogočiti redno obratovanje v vseh letnih časih, kar bi brez dvoma pozdravilo mnogo Sobočanov, ki jim je ljubo zdravje pri srcu, pa se nimajo kje kopati. M. S. Korovčani za 10. obletnico osvoboditve Tudi v Korovcih ne moremo mimo našega skupnega praznika. Naši ljudje so prispevali precejšen delež k temu, da je bil okupator naposled izgnan iz naše dežele: vas leži vzdolž avstrijske meje in je bila vedno izpostavljena sovražniku, ki je čepel v betonskih utrdbah in neusmiljeno tolkel po naših hišah. Štirinajst dni je bila pri nas fronta. Vas je bila razdejana in požgana. Kljub neprijetnostim pa nismo obupali. Osvoboditeljem smo kopali jarke in jim tudi pomagali napadati fašiste, katerim je prav tod pošla zadnja sapa. Po vojni smo našli razdejana polja, raz-orane ceste, porušene mostove. Človek skoraj ni mogel stopiti na cesto ali njivo. Zavihali smo rokave, pljunili v roke in zasuli strelske jarke in pripravili zemljo do tega, da je spet lahko dajala pridelke. Tisoč in tisoč udarniških ur beleži naša desetletna kronika. Popravili smo ceste, postavili mostove, si leta 1946 zgradili kulturni in gasilski dom s svojimi sredstvi. V njem se prav radi shajamo, saj je tudi pravo središče. SZDL nam je prinesla tudi enotnost, tako da smo se lahko med prvimi odločili za elektrifikacijo. Za desetletnico osvoboditve bomo elektriko zagotovo privabili v svoj kraj. To sožitje pa si tudi ne pustimo skaliti, čeprav so posamezniki to skušali doseči prva leta po osvoboditvi. Naposled je le zmagala resnica, ki je namreč v tem, da ogromna večina vaščanov ljubi slovensko domovino. Prav tako smo pripravljeni, da z našimi graničarji preprečimo nakane vsakogar, ki bi kakorkoli hotel izzivati na naših mejah. Tu stojimo kot en mož, enotni in složni graditelji in čuvarji svobode. Ob letošnji proslavi se hočemo oddolžiti vsem tistim, ki so nam kakorkoli pomagali v prizadevanjih za napredek vasi. V prvi vrsti pa onim, ki so za našo svobodo morali umreti. O programu morda drugič, kajti v mnogočem smo še odvisni od desovcev, ki z delom nekam zavlačujejo, češ da je težko dobiti material na tržišču. Slavili pa bomo šele takrat, ko bomo lahko prvič prižgali električne žarnice. G. A. Učinkovito sredstvo v borbi proti peronospori Najbolj učinkovito sredstvo v borbi proti peronospori se je izka-zala zmes raztopine modre galice in apna. Zadostuje 1 °/o do največ 2 °/o-na raztopina (na 100 litrov vode 1 do 2 kg modre galice), kateri dodamo na vsak kilogram do 1 ½ kilograma gašenega apna. Za natančno določevanje potrebne množine apna uporabljamo beli fenolf-talinov papir. Ko dodamo galici dovolj apna, postane papir močno rdeč, če ga pomočimo v raztopino. Zaradi boljše lepljivosti modre galice na listju in grozdju je priporočljivo pri mešanju vlivati modro galico v razredčeno apno. S škropljenjem z modro galico ne moremo bolezni uničiti, temveč samo preprečimo nastop bolezni, kajti kakor hitro so povzročitelji bolezni že v notranjosti lista in jagodah, jim ne moremo več do žiga. Zato je treba škropiti prej, preden- se bolezen pojavi. Prvič škropimo pred cvetenjem, ko so mladike dolge kakih 25 cm — proti koncu maja — z l°/o-no razto- pino modre galice; drugič kakih 10 do 12 dni po prvem škropljenju z 1½ %-no raztopino, tretjič z enako raztopino kake 3 tedne po drugem in četrtič po potrebi zopet kake 3 tedne po tretjem škropljenju. Poškropiti moramo listje ne le od zgornje, temveč tudi od spodnje strani in tudi grozdje. Ing. L. J. Dokležovski učitelji imajo uspehe Da ni to iz teme privlečeno za lase, je pokazala tudi nedavna konferenca, ko so učitelji dali obračun svojega dela pred šolskim vodstvom. Upraviteljica Ladislava Že-buvec redno nadzira delo učiteljev in je z njimi tudi zadovoljna. Včasih morda koga zaboli kakšna kritika, vendar pa je tudi taka beseda potrebna, saj se lahko le tako izpopolnjujemo in odpravljamo napake. Tega pa se naši učitelji prav dobro zavedajo. Da dosegajo lepe uspehe v svojih razredih, bodo prav gotovo pokazali tudi učni uspehi ob zaključku šolskega leta, saj se nadejajo, da bo padlo le malo učencev. Mnogo so storili za njihovo izobrazbo in vzgojo, čeprav jih je na šoli še vedno premalo. Razen tega so učitelji delavni tudi izven šole: v pionirski organizaciji, KUD, SZDL itd. Tudi tam imajo uspehe. Sodijo pa tudi v vrste širiteljev našega tiska. Prve dni maja so priredili izlete v Opatijo, Reko, Postojno in Ptuj. Bilo je zelo lepo in otroci doživetega ne morejo pozabiti. Spričo svojega vestnega delovanja so zelo priljubljeni pri ljudeh. J Razstava otroških slik v Ljutomeru Zveza prijateljev mladine bo priredila v Ljutomeru razstavo otroških risb. To je potujočo razstava, ki je vzbujala po vseh večjih slovenskih mestih mnogo zanimanja med starši in mladino, posebno pa še med prosvetnimi delavci. Razstava bo v Ljutomeru odprta 5. junija, ko bo tam velika proslava desetletnice osvoboditve. lz Ljutomera bo 11. junija prenesena v M. Soboto. V dneh razstave bo imel tov. Maks Kavčič, profesor risanja na učiteljišču v Mariboru predavanje o risanju v osnovni šoli in nižji gimnaziji. Za predavanje vlada med prosvetnimi delavci že sedaj veliko zanimanje. VM Kje so storilci? V noči od 18. na 19. maj je bilo vlomljeno v poslovalnico Kmetijske zadruge v Orehovcih pri Radgoni. Storilci so s trdim predmetom vlomili skozi vrata in vdrli v trgovino. Odnesli so nekaj tekstilnega blaga, glavnikov, nožev, rezilcev za britje in drugih predmetov v vrednosti 60.000 din. Dosedaj še niso znani. Preiskovalni organi poizvedujejo za njimi. VD Gorelo je Dne 21. maja ob 10. uri zvečer je pri kmetu Jožefu Škrilcu nenadoma začelo goreti. V kratkem času je zgorelo celo gospodarsko poslopje. Ogenj je bil verjetno podtaknjen. Škodo cenijo na 250.000 dinarjev. Življenje je rešil Soboška bolnišnica še nima transfuzijske postaje, kjer bi imela kri vseh skupin stalno na zalogi. Postajo pa sedaj gradijo. Kako nujno potrebna je takšna postaja, nam kaže tudi sledeči primer: v nevarnosti je bilo življenje porodnice, ki jo je rešilo nesebično človekoljubje delavca Antona Ritlopa iz Kopališke ulice. Vodstvo porodniškega oddelka je nestrpno iskalo krvodajalca skupine B, kajti le hiter prenos krvi lahko reši življenje porodnice. Med uslužbenci v bolnišnici ga z isto skupino niso mogli najti. Spomnili so se na Ritlopa, ki je pred enim letom izjavil, da ga le naj pokličejo, če bo treba. Iskali so ga na stanovanju, a ga ni bilo doma. Ko pa se je vrnil in mu je hčerkica povedala, kaj želijo v bolnišnici, je nemudoma odhitel tja in dal svojo kri. Porodnica se je že med prenosom počutila kot prerojena in se je njeno stanje vidno izboljševalo. Ko so Ritlopu ponudili nagrado, jo je gladko odklonil s pripombo, da je vesel, če lahko pomaga in da je tudi v naprej na razpolago, kadarkoli ga bodo potrebovali. VELIKA POLANA 18. maja zjutraj sta od spomenika žrtev NOB krenili dve krajevni štafeti proti Turnišču. Pionirska štafeta je tekla v smeri Vel. Polana— Gomilice, mladinska pa v smeri Ma la Polana, Brezovica, Nedelica. Pri mladinski štafeti so sodelovali gasilci. Pionirska štafeta je tekla v trojki in je predajala štafetno palico z glasnim geslom: Pozdravite Tita! Preden je štafeta odhitela, je bila pred spomenikom žrtev NOB kratka svečanost. Predsednik vaškega odbora SZDL je kratko orisal lik maršala Tita kot borca za pravice delovnega ljudstva, za svobodo, za enakopravnost med narodi in mirno sožitje vsega človeštva. Nato je načelnik pionirjev prebral pozdravno resolucijo, za njim pa sekretar ZK pozdravno pismo SZDL. Na znak gasilske sirene so prvi nosilci, posuti s cvetjem in zelenjem, krenili na pot. 18. maja smo pokopali Matijo Litropa iz Velike Polane, očeta bivšega predsednika OLO Lendava. Prizadeti družini izreka SZDL iskreno sožalje. Še enkrat: Ne potvarjajmo zgodovinskih dejstev! Tovariš Andrej Cigit mlajši je reagiral na moj članek, ki je bil objavljen v Obmurskem tedniku pod gornjim naslovom. Trdi, da so moje navedbe v članku neresnične. Povedati moram, da je bil članek namenjen SZDL v Bratoncih kot primer, da zgodovinskih dejstev ne moremo in tudi ne smemo spreminjati, pa naj resnica bode kogarkoli. V članku torej ne gre za neke osebnost, zato se tov. Andrej Cigit mlajši pač ne more čutiti prizadetega. Socialistični zvezi v Bratoncih pa sem pripravljen — kadar bi to zahtevala — dokazati, da so navedbe v članku resnične, ker se zavedam, kakšno odgovornost prevzamem s tem, če napišem članek za našo javnost. Štefan Sreš Nesreče in nezgode Ključavničarski vajenec Franc Rauter iz Veržeja je pomagal prenašati klavir, ki je padel na njega in mu težje poškodoval obraz in ustnice. Triletni Ciril Grah iz Vidonec je nase prevrnil vreli močnik in dobil opekline na obeh nogah. Pri nogometu si je hudo poškodoval desno koleno 20-letni Leo Brglez trgovski vajenec pri Potrošniku v M. Soboti. Pes je ugriznil v roko in trebuh osemletnega Stefana Kavaša iz Ižakovec. V jarek ob poti je padla 50-letna Marija Brunec iz Dokležovja in si težje poškodovala ramo. Ko so pri Štefanu Bencaku v Bodoncih pekli kruh, je zaradi močnega ognja začela goreti hiša. Pri gašenju in reševanju pa je gospodar dobil hude opekline po obrazu in obeh rokah. Vsi se zdravijo v soboški bolnišnici. Obešenec v Pertoči Pri nas se je 28. maja obesil v svoji sobi dobro znan in med vaščani priljubljen Jožef Kosednar, 55-letni mali kmet. Kaj ga je k temu privedlo, zaenkrat še ni dognano. Pokojni je bil večkrat duševno bo-lan. F. D Ljutomerski učitelji so zborovali Pred nekaj dnevi so se zopet zbrali prosvetni delavci iz ljutomerskega okoliša — tokrat v Železnih dverih, kamor so na zadnje zborovanje v letošnjem šolskem letu povabili tudi goste iz sosednjega društva v M. Soboti. Zborovanja sta se udeležila še predsednik OLO tov. Verdev in sekretar OO SZDL tov. Gričar. Dopoldne je imel tov. Baukart zanimivo predavanje o čistosti slovenskega jezika. O delu kongresa Zveze prosvetnih delavcev FLRJ je poročal tov. Belec. Pogovoroli so se tudi o poučnem izletu, ki ga nameravajo prirediti v bližnjih dneh; podali se bodo na dolgo pot in spoznavali našo domovino. Videti Sarajevo, Dubrovnik, Split in Reko z vsemi kulturnimi in zgodovinskimi znamenitostmi — to pa ni več mala stvar! Popoldne pa so si učitelji v družabnem razpoloženju izmenjali misli in se pogovorili o delu v bodočem šolskem letu. Delovni kolektiv v Železnih dverih jih je prav toplo sprejel, škoda le, da je bilo slabo vreme. (nb) ZAHVALA Vsem, ki ste sočustvovali z nami ob smrti Lazar Marjete in jo spremljali na zadnji poti, predvsem pa kolektivu Tovarne perila v M. Soboti in osebju soboške bolnišnice, duhovščini, prijateljem in znancem za poklonjene vence in cvetje — se prisrčno zahvaljujemo. M. Sobota, 1. junija 1955. Sestri Katica in Rozalija, brat France, svak Štefan, nečak Štefan in ostalo sorodstvo. OKRAJNA GASILSKA ZVEZA V M. SOBOTI obvešča: I. Pomurski teden. V okviru proslave »Pomurje 10 let v svobodi«,- ki bo združena s I. Pomurskim tednom v M. Soboti od 25. VI. do 10. VII. t. 1., bo gasilstvo okraja M. Sobota ob zaključku dne 10. julija izvedlo velik gasilski nastop s pestrim programom. Isti dan nas bodo obiskali predstavniki avstrijskega gasilstva in naše manjšine v Avstriji. Vabimo vsa poveljstva, da vežbajo članstvo za nastop z vajami s sekiricami. Udeležba na štajerskem gasilskem festivalu. Ker še nismo prejeli, odgovora od direkcije JDŽ, bomo dostavili podrobna navodila glede udeležbe sektorskim poveljnikom. Sektorske vaje. Letošnje prve sektorske' vaje bodo v nedeljo dne 12. junija v sektorju Puconci v društvu Polana. lz pisarne OGZ PRODAMO različno pohištvo: mize, stole, stelaže in tudi elektromotor. Predmete si lahko ogledate v poslovalnici Mestni bife na Titovi cesti, Trgovsko podjetje Koloniale«, Murska Sobota. RAZPIS Upravni odbor Kmetijskega go-darstva Rakičan, pošta Murska Sobota, razpisuje na podlagi čl. 20 tč. a pravil podjetja mesto upravnika uprave delovišča Grad. Pogoji: Končana srednja kmetijska šola in triletna praksa v drevesničarstvu ali 2-letna nižja kmetijska sadjarska šola s 5-letno prakso v drevesničarski proizvodnji. Istočasno potrebuje podjetje blagajničarko za samostojno vodstvo blagajniških in administrativnih poslov. Pogoji: srednja ekonomska šola s perfektnim znanjem strojepisja. Samsko stanovanje zajamčeno. V obeh primerih je vložiti lastnoročno pisane prošnje najkasneje do 15. junija 1955 na gornji naslov. Nastop službe s 1. julijem 1955: plača po tarifnem pravilniku. Tedenski koledar Nedelja, 5. junija — Ferdinand Ponedeljek, 6. junija — Zdenk« Torek, 7. junija — Zorica Sreda, 8. junija — Medard Četrtek, 9. junija — Primož Petek, 10. junija — Marjeta Sobota, 11. junija — Srečko Gibanje sonca: 11. junija vzhaja ob 4,II in zahaja ob 19,52. Dolžina dneva: 15 ur in 41 minut. Lunine spremembe: 13. junija ob 13. uri 57 minut zadnji krajec. KINO LENDAVA. — Od 3. do 5. junija angleški film »Vlomilec« — od 7. do 8. junija ameriški film »Glejtička«. KRIŽEVCI PRI LJUTOMERU. — 8. junija argentinski film »Motne vode teko«.. RADGONA. — 4. in 5. junija francoski barvni film »Alarm na jugu« — 8. in 9. junija francoski film »Plačilo za strah«, RADENCI. — 5. in 6. junija ameriški film »Stalag 17« (Taborišče 17) — 9. junija mehiški film »Maclovia«. ČEPINCI. — 5. junija ameriški film »Tajni tovor« — 12. junija ameriški film »Človek divjega zapada«. »PARK« M. SOBOTA. Od 3. do 5. junija avstrijski film »Dva v avtu« — od 7. do 9. junija angleški film »Tihotapci«. VELIKA POLANA. — 5. junija ameriški film »Postaja Union« — 12. junija italijanski film »Nočni taksi«. GRAD. — 5. junija avstrijski film »Irena v zadregi«. — 12. junija angleški film »Begunec«. SEJMI Gornja Radgona v torek, 7. junija živinski sejem. Kostanj v torek, 7. junija živinski sejem. Ljutomer v soboto, 11. junija splošni sejem. Beltinci v sredo, 8. junija svinjski sejem. Cankova v ponedeljek, 6. junija živinski sejem. Dobrovnik v ponedeljek, 6. junija živinski sejem. Gor. Petrovci v sredo, 8. junija kramarski sejem. Križevci v soboto, 4. junija živinski in kramarski sejem. Lendava v torek, 7. junija živinski sejem. Prosenjakovci v ponedeljek, 6. junija živinski sejem. Puconci v sred«, 8. junija živinski sejem. Puževci v torek, 7. junija živinski sejem. Šalovci v nedeljo, 5. junija živinski in kramarski sejem. Turnišče v torek, 7. junija živinski sejem, v četrtek, 9. junija svinjski sejem. MALI OGLASI HIŠO S STAVBIŠCEM, 1 ha obdelovalne zemlje in ½ ha gozda prodam na javni razprodaji v nedeljo, 5. junija 1955. — Vinko Buzeta, Krog št. 107, BENCINSKI MOTOR 7 Ks, dobro ohranjen — prodam. Cena po dogovoru. Ozmec, Sitarovci, pošta Bučkovci. SKEDENJ, dolžine 15 m, v dobrem stanju — prodam. Vugrin Štefan, Križevci pri Ljutomeru, hšt. 64. DVOKOLO, moško z novim pom. nemškim motorjem — tudi motor posebej — prodam. — Janez Balek, Bakovska 15. M. Sobota. BREJO KRAVO, dobro mlekarico, tudi za vprego, prodam. — Vprašati: Jožef Legen, Bunčani, pošta Veržej. POSESTVO — 6 ha zemlje, hiša in gospodarsko poslopje, sadovnjak, vinograd, njive, travnik in gozd — zaokroženo v enem kompleksu in 5 minut odalje-no od državne ceste — prodam. — Simon in Marija Šantl, Godemarci 34, p. Bučkovci pri Ljutomeru. DROBILEC — šrotar na ročni in motorni pogon za mletje žita vseh vrst — prodam. — Flisar, Markiševci št. 7. MLATILNICO znamke »Magyarallom«, 72 cm, širok na late, prodam: Huber, Gornji Slaveči št. 89. POSESTVO v bližini Maribora, sestoječe se iz vinograda, njive, sadovnjaka in travnika v skupni izmeri 2 ha, prodam. Pesnica 43, p. Šmarjeta ob Pesnici. KOŠNJO sena prodam. — VSA STROJEPISNA DELA — prepisovanje sprejemam na svojem domu. — Josip Majerič; M. Sobota, Gregorčičeva 34. ESPERANTO SE LAHKO NAUČITE z dopisnim tečajem. Prvo lekcijo pošlje proti predložitvi 50 din Zveza esperantistov Slovenije, Ljubljana, Miklošičeva c. 7. VREMENSKA NAPOVED za čas od 3. do 13. junija: Nekako od 3. do 6. junija deževje, v nadaljnjem poteku v splošnem lepo vreme, le s pogostimi krajevnimi nevihtami. POZOR! POZOR! Trgovsko podjetje „B RANA″ v prisilni likvidaciji bo v prihodnjih dneh razprodajalo sledeče blago po znižanih cenah: VEJALNIKE »ZENICA«, GLADKE VALJKE »TUZLA«, ŽVEPLALNIKE »VIHOR« ITD. Zadružna posestva, kmetijske zadruge in kmetovalci: pohitite z nakupom! Ne zamudite ugodne prilike! Cene blaga so znižane do 80 % »BRAN A« trgovina s poljedelskimi stroji v likvidaciji MURSKA SOBOTA OBMURSKI TEDNIK, 2.junija 1955 3 Mladinec, razmisli tudi o tem KO BOŠ IZBIRAL SVOJ ŽIVLJENJSKI POKLIC Konec šolskega leta se naglo bliža — in z njim tudi veselje poletnih počitnic. Z bližajočim se veseljem pa vstaja tudi zaskrbljenost dijakov v četrtem ali osmem razredu, še bolj pa njih staršev. Prvi so pred odločitvijo: kam zdaj? Nedvomno je med dijaki teh razredov mnogo takih, ki se še niso odločili za svoj življenjski poklic. To tudi ni tako enostavno, saj je za vsakega mladeniča to ena njegovih najvažnejših življenjskih odločitev. Zato tudi mlad človek v teh letih pričakuje pomoč, pameten nasvet starejših. Ta pa mu je ne sme odreči. Naša domovina nudi vsakomur vrsto možnosti za izobrazbo, za pridobivanje znanja, koristnih naukov, ki so tako potrebni za življenjski obstoj. Vsakdo se jih lahko posluži. samo če hoče. Smel pogled na svet. pripravljenost spoprijeti se z vsemi težavami — to pa je najlepša oddolžitev skupnosti, ki mlademu človeku odpira vrata na tako pot. O naši Armadi gotovo nekaj ve vsak naš mladinec. Dejstvo pa je. da vedo mladi .ljudje dokaj manj. kaj nudijo mlademu človeku naše vojne šole in akademije JLA. In prav o slednjem nekoliko besed. Oficirski in podoficirski poklic v JLA je treba ocenjevati z vidikov. kako ocenjuje svojo armado ljudstvo. In dejstvo je. da v nobeni državi na svetu ni take enotnosti med ljudstvom in armado kot prav pri nas v novi Jugoslaviji. Delovni ljudje vidijo v naši Armadi poroštvo za mirno in nemoteno izgradnjo socialistične domovine, saj je JLA to dokazala v neštetih primerih v letih po osvoboditvi, da ne omenjam še posebej njenih zaslug med zadnjo vojno. Od tod torej zaupanje delovnih ljudi v Armado in od tod resniea. da pomeni biti starešina v JLA le največjo čast in ponos. Naše vojne akademije so znanstvene ustanove, ki nudijo najvišja vojaška znanja. Prilagojene so naši družbeni ureditvi in značaju naše Armade. Zategadelj gojenci vojaških šol in akademij ne študirajo samo vojaške strokovne predmete, temveč še niz drugih, iz katerih si pridobivajo številna družbena znanja. To jim omogoči poleg vsestranskega obvladanja vojaških pojavov tudi razumevanje družbenih. Zaradi takega načina šolanja pridejo iz vojaških šol in akademij mladi oficirji s širokim vojaškim in splošnim kulturnim obzorjem, da so tako kos vsem zadanim nalogam. Poleg poučevanja predmetov družbeno političnih ved zavzema posebno mesto spoznavanje važnih političnih problemov. Vsak mesec enkrat obiščejo gojence naši vodilni državni in politični voditelji in jim pojasnjujejo važna vprašanja iz naše notranje in zunanje politike. Ob tem spoznavajo gojenci tudi zgodovino naše Partije, njeno prehojeno pot in uspehe od začetkov do zadnjih dejanj. Poučevanje predmetov splošne izobrazbe zajema tudi tuje jezike (po izbiri angleščino, francoščino, nemščino ali ruski jezik)., dalje matematiko. opisno geometrijo, pedagogik«? s psihologijo, pravno službo. vojaški zemljepis in zgodovino. S študiranjem teh predmetov si gojenci razširijo v srednjih šolah pridobljeno splošno znanje. V vojaških šolah in akademijah pa je živo tudi kulturno izobraževanje. Tako imajo gojenci redna predavanja o književnosti, umetnosti. glasbi itd. Za razvedrilo so v učnih zavodih kinodvorane, gojenci kolektivno obiskujejo tudi gledališke predstave, muzeje, športne prireditve. Vsak gojenec lahko razvija v zavodu svoja osebna nagnjenja, za kar delujejo na akademiji razne sekcije, tako n. pr. slikarska, glasbena. literarna, zborna, fotoamaterska. Vsako vodi ustrezno izobražen predavatelj. Razen navedenih redno deluje tudi padalski tečaj in tečaj modernih iger. Vsak gojenec ima možnost sodelovati v katerikoli obstoječih sekcij. Tudi pridobivanju tehničnega znanja polagajo veliko skrb. Kot obvezen predmet poučujejo motoristiko. na koncu šolanja polagajo gojenci šoferski izpit. Temu namenu služijo tudi. obiski razni n indu- strijskih obratov in ustreznih letalskih ter pomorskih enot. Šolanje je brezplačno, enako oskrba, ki je na visoki ravni, združena z brezplačnim zdravljenjem. Gojencem pripada letno 30 dni dopusta. poleg 10 dni oddiha po vsakem končanem semestru, za kar dobe gojenci brezplačno vojaško voz- no karto in podobno. V zimskem času gredo gojenci na deset do petnajstdnevno učenje smučanja, v izrednih primerih pa dobijo še 7 dni dopusta, ki se ne vračuna v rednega. V času šolanja napredujejo gojenci po pravilih vojaških šol. Po končanem šolanju dobijo čin aktivnega podporočnika, gojenci podoficirskih šol pa čin vodnika. Nadaljnje delo in prizadevanje pa daje slehernemu možnost napredovanja v najkrajšem času — t. j. že v šestih letih do čina kapetana. Od tu seveda tudi dalje, tudi naprej v šole taktike, v višje vojaške akademije. a po tej tudi v bojno šolo. Tako se pridobivajo naj višje vojaške vede in s tem tudi možnosti ravnanja z večjimi enotami JLA. Podobno velja tudi za podoficirje. po lastnih prizadevanjih si pridobe tudi podoficirji pravico do izpita in napredujejo v čin podporočnika. Po končanem šolanju imajo gojenci odličnjaki pravico, v mejah možnosti seveda, izbrati sami garnizijo, v kateri žele službovati. Za časa šolanja veljajo za gojence obstoječa pravila in predpisi, po katerih se ravna življenje v akademijah in vojaških šolah v splošnem. Treba se je marljivo učiti in se truditi za obvladanje gradiva. ki je predvideno po učnih načrtih. Gojencem je zajamčena dobra hrana, štirje obroki dnevno, njih kalorična vrednost pa je 4300 do 5000 kalorij. Obednice in družabni prostori so ustrezno in higiensko urejeni, usluge osebja v teh prostorih pa enake podobnim v boljših hotelih mest. Za higieno teh. prostorov razpolagajo akademije s posebnim osebjem, za osebno pa dobi vsak gojence potrebne predmete. Za čas šolanja je gojencem zajamčena naslednja oprema: delovna obleka, podoficirska obleka, svečana obleka za izhod v mesto (letna in zimska), škornji, nizki čevlji, srajce, nogavice, rokavice itd. De- lovno in vsakdanjo obleko menjajo gojenci vsako leto za novo. Svečana obleka pa ostane po konča-: nem šolanju last gojenca. Za športno življenje dobe gojenci kompletno opremo za lahkoatle-tiko in smučanje. Doslužena opre-ma se vsakikrat zamenja za novo. Razumljivo je. da so bivališča gojencev, tako učilnice kakor spalnice in podobni prostori vsi kulturno . urejeni, gojenci imajo na razpolago brivnice, pralnice, likalnice in podobne. Skratka: skrb za udobnost in red je popolna. Kljub vsej oskrbi dobivajo gojenci tudi denarne prejemke, mesečno od 800 do 1200 dinarjev, odvisno od čina. Ob napredovanju v čin podporočnika dobe gojenci 157 tisoč dinarjev v obliki kreditnega.. pisma, in sicer za nabavo osebne opreme. Prva mesečna plača podporočnika znaša z dodatkom za obleko 16.200 dinarjev. Skoraj isti pogoji življenja in dela so tudi v podoficirskih šolah z nekoliko manjšimi prejemki po končanem šolanju. Prva plača vodnika znaša 10.400 dinarjev, k mesečni plači pa dobiva vsak podoficir še 1200 din za svečano obleko. Letno dobe podoficirji brezplačno eno delovno zimsko in letno uniformo, plašč, ustrezno perilo in čevlje. V želji, pojasniti nekatera najosnovnejša načela življenja in delil v naših vojaških šolah in akademi-jah sem napisal ta prispevek, da bi tako poleg razpisanih »Natečajev« delovni mladinci našega Pomurja in tudi njin starši lažje spoznali možnosti, ki jih te šole nudijo gojencem, kar naj jim obenem pomaga pri izbiri poklica. Naša Ar-mada jih pričakuje in tudi potrebuje. Major JLA Šidjanin Mita Velik in presrečen dogodek za gojence — obisk pri vrhovnem komandantu maršalu Titu Širite in čitajte OBMURSKI TEDNIK STANOVANJE, STANOVANJE J Da — stanovanje, to je uganka, ki med-da ne bo nikoli razvozljana. Kjerkoli se pojavila beseda, povsod se za njo zvrste kreganje, godrnjanje, preklinjanje, sovraštvo. nagajanje. Špekulacija in še kaj. Morda ni mesta ali vasi. kjer ne bi poznali stanovanjske stiske. Številne družine se gnetejo v eni sobici, ki jim hkrati služi tudi kot kuhinja in shramba. Vlažna in nehigienska stanovanja so kaj cesto vzrok resnim obolenjem, najpogosteje tuberkulozi. Še in še bi lahko naštevali posledice, ki so rezultat pomanjkanja stanovanj, toda mi si rajši oglejmo, kako se je tega gordijskega vozla lotila naša ljudska oblast. Najbolje bo, če začnem z letom 1945. Porušeni domovi ... O številu ne bomo govorili, toda . . . malo jih ni bilo! Prav tako ne bo odveč, če vsaj malo pomislimo tudi na tiste družine, ki so se vračale iz gozdov. internacije in zaporov, pa so našle svoj domek v pepelu. Da — to niso bili redki pojavi! Začeti je bilo treba obnavljati. S pomočjo obnovitvenih zadrug so zrasli skoraj vsi požgani in porušeni .domovi spet nazaj v prijetno in domače zatočišče. Da bi obstoječe stanovanjske in poslovne prostore pravilno izkoriščali, je bil leta 1946 sprejet Zakon o stanovanjskih in poslovnih prostorih. Zakon med drugim določa, da z vsemi stanovanjskimi in poslovnimi prostori razpolagajo samo ljudski odbori — seveda po svojih stanovanjskih komisijah, katerih delovanje nam je več ali manj že poznano, saj nas je mnogo, ki smo že imeli z njo opravka. Delo teh komisij pa bi bilo zelo olajšano, če bi imeli ljudje malo več socialnega čuta. Tako pa moramo žal še vedno ugotavljati, da se kljub veliki stanovanjski stiski šopirijo ne- katere družine v večsobnih stanovanjih. Kljub temu. dn navedeni zakon dovoljuje utesnitev lastnikov stanovanj, pa komisija z izvršilnimi organi vred le nima prave moči. da bi mogla kaj takega urediti. Prav nerazumevanje posameznikov je glavni vzrok za oceno ljudi, ki jih je usoda zanesla v krog stanovanjske komisije. Njeni člani so ponavadi ocenjeni za najslabše ljudi na tem svetu. Za take jih imajo oni. ki se morajo malce utesniti, da napravijo prostor za tiste, strehe nad sabo potrebne zemljane, ki imajo skrajno slabo stanovanje ali pa ga sploh nimajo. Vsi vemo. do stanovanjska komisija nima stanovanj v žepu. pa tudi teh. kolikor jih je na razpolago, je še zdaleč premalo, da bi lahko zadostili vsem potrebam. Zato je bilo treba iskati izhod nekje drugje. Leta 1951 je bila objavljena Uredba o zidanju stanovanjskih hiš delavcev in uslužbencev. Z njo je država zagotovila zelo ugodne pogoje glede stavbnega zemljišča, kredita in gradbenega materiala. Delavcem in uslužbencem, ki nimajo svojega sveta za zidanje hiše, lahko okrajni ali občinski ljudski odbor dodeli potrebno zemljišče iz sklada splošnega ljudskega premoženja. Graditelj si sicer ne pridobi lastninskih pravic do izročene mu zemlje, marveč ima na njej samo pravico do brezplačnega uživanja za nedoločen čas. Tisti, ki zidajo hiše po določbah tega zakona, ne plačajo nobenih taks. ne prometnega davka od proizvedenega in porabljenega materiala, ki ga sami vložijo v stavbo. Od tako sezidanih hiš ni treba 50 let plačati nobene dohodnine, razen tega pa je z uredbo tudi določeno, da je takim investitorjem moč dodeliti tudi dolgoročno posojilo. le pa smo že pri dolgoročnih kreditih., potem še skušajmo dognati, kaj pravijo o tem najnovejši predpisi. Z zveznim družbenim načrtom za leto 1955 je določeno, da morajo republike, okrajni in občinski ljudski odbori ustanoviti tudi posebne sklade za kreditiranje gradenj, stanovanjskih hiš. V te sklade morajo vlagati najmanj 3 od-stotke vseh dohodkov, ki jih imajo v proračunskem letu. Zvezni izvršni svet je predkratkim izdal tudi odlok o načinu plače-, vanja in uporabe sredstev tega sklada. Med drugim je določeno, da so kreditni skladi namenjeni izključno za gradnjo stanovanjskih hiš. Sklad upravlja poseben upravni odbor, ki ga imenuje okrajni ljudski odbor, imenovanje pa mora potrditi še Izvršni svet. Dolgoročno posojilo iz tega sklada lahko dobi vsak državljan in tudi gospodarske organizacije, ki s kreditom lahko same zidajo stanovanjske hiše ali pa ga dajejo kot posojilo svojim delavcem in uslužbencem. Najdaljši odplačilni rok za posojilo je 50 let. najmanjša obrestna mera pa 1 odstotek na leto. Naši oblastveni organi nas potemtakem sami vzpodbujajo, naj si gradimo svoj domek. Pridni državljani so to ugodnost prav razumeli. Dokaz tej trditvi je vedno večje število delavskih hišic, ki rasejo najbolj industrijskih in gospodarskih središčih. Drugi pa. ki si kljub ugodnim pogojem ne mo-: rejo sami postaviti hiše. z velikimi nadami in upi zrejo v nove stanovanjske bloke in zgradbe, ki jih gradijo ljudski odbori in gospodarske organizacije. Nadejajo se, da bodo slej ko prej le dobili prepotrebno stanovanje. Kljub vsemu pa lahko še vedno smelo trdimo, da je stanovanjski problem vendarle uganka, ki je še dolgo ne bomo mogli rešiti. ' Šolanje je zahtevno, toda tudi za družbo in razvedrilo se najde čas Obmurski tednik — glasilo SZDL za Pomurje. Urejuje uredniški odbor. — Odgovorni urednik Jože V i 1 d. — Uredništvo in. uprava M. Sobota. Trubarjev drevored 2/II. — Čekovni račun pri podružnici NB FLRJ v M. Soboti štev. 641-T-500.-Telefon 138. — Tisk Obmurske tiskarne v M. Soboti. —Naročnina: četrtletna 100 din. polletna 200 din.- celoletna 400 din. — Izhaja vsak četrtek. — Poštnina plačana v gotovini. 4 OBMURSKI TEDNIK 2. junija 1955 Gojenci Akademije pri pouku SVOBODNA PRLEKIJA 10 LET V NASI DRUŽBENI SKUPNOSTI „OBMURSKI TEDNIK“ Murska Sobota, 2. junija 1955 Štev. 22 Leto VII. Stara Jugoslavija je bila ječa narodov. Stalni nacionalni spori med posameznimi jugoslovanskimi narodi — netila jih je beograjska čaršija s pomočjo protiljudskih režimov — težko socialno stanje delavcev, viničarjev in drugih malih slojev, napol fevdalni sistem v gospodarstvu, korupcija v državnem aparatu in vojski in vpliv fašističnih sil na takratne državne krmarje — vse to je moralo nujno pripeljati državo na rob propada in končno leta 1941 tudi do hitrega zloma. Stara jugoslovanska vojska je kapitulirala v dvanajstih dneh. To je bila logična posledica 23-letne politike takratnih oblastnikov. Naši narodi pa so bili pripravljeni braniti svojo domovino pred fašističnimi barbari, a tega ob napovedi vojne niso mogli storiti, ker je državno vodstvo pobegnilo v inozemstvo, mnogo oficirjev je zapustilo vojsko na bojiščih, narodi so ostali brez vodstva in vojska brez organizacije. Sele sedaj in pozneje v narodnoosvobodilnem boju je bilo tudi poslednjemu slepcu razumljivo, da mora narod sam vzeti usodo v svoje roke in postaviti državo na drugačne temelje, če se hoče izkopati iz spon zaostalosti in se izogniti zopetnim nacionalnim katastrofam tipa 1941. Prav takšen razvoj dogodkov je predvidevala Komunistična partija Jugoslavije, ko je v starih jugoslovanskih razmerah in profašističnem terorju navkljub opozarjala naše narode na posledice strankarske in za državo pogubonosne politike. Proti tej politiki se je tudi z vsemi sredstvi borila, ne glede na to, da je v tem boju morala dati velike žrtve. Lajšala je našemu ljudstvu trpljenje v njegovem vsakodnevnem boju za življenje in obstoj in mu vlivala vero v bodočnost. Razen tega je pripravljala naše narode za obrambo domovine in kasnejši osvobodilni boj. V takem vzdušju in okviru je tudi osnovna partijska organizacija v Ptuju skupaj s pokojnim narodnim herojem prof. Kerenčičem, drugimi komunisti in naprednimi ljudmi organizirala leta 1935 delavsko-viničarski shod v Ljutomeru. Dosleden svojim reakcionarnim težnjam in hotenjem je takratni režim zborovanje prepovedal in ga hotel razgnati. Žandarji so streljali na zborovalce in na ljutomerskih ulicah je prišlo do krvoprelitja. Ob tem dogodku je z besom navdan režim pokazal svojo šibkost in sovraštvo do vsega naprednega, do vsega tistega, kar je bilo v resnici narodno. Shod pa je ostal v spominu ljudi, dosegel je svoj namen in bil glasnik predvečerja revolucionarnih dni. Ljutomerski dogodki so eden mnogih važnih členov v verigi revolucionarnega vrenja delovnih množic v stari Jugoslaviji; oni so bili pravo opozorilo, da tudi na tem koščku slovenske zemlje živi ljud- stvo, ki se zaveda svoje narodnosti in poslanstva, takrat nezadovoljno ljudstvo, ki je moralo družno z ostalimi jugoslovanskimi narodi prenašati vse tegobe bede in trpljenja, kar še posebej velja za takratni sloj izkoriščanih viničarjev. Leta 1941, ob fašističnem napadu na Jugoslavijo, je naše ljudstvo imelo samo še Komunistično partijo, ki je izšla iz njega, trdno stala na njegovi strani, bila čista kot sonce, bila organizirana in pripravljena na boj in vsenarodni odpor proti fašističnim okupatorjem in domačim izdajalcem. Komunistična partija Jugoslavije je stopila na čelo jugoslovanskih narodov v neizprosen, a veličasten boj — v boj za življenje ali smrt. Naši narodi pa so imeli v tem boju tudi edini izhod, če so hoteli ostati pri življenju; sicer bi morali s prekrižanimi rokami zdrkniti v fašistično žrelo, od koder ne bi bilo več poti nazaj v življenje, nazaj na rodno grudo. Boj je bil težak in neizprosen, saj je terjal 1,685.000 človeških življenj. Popolnoma ali delno je ostalo nesposobnih za delo 425.000, v sovražna ujetniška taborišča je bilo odvedenih 175.000, interniranih 320.000, odpeljanih na prisilno delo 270.000, s silo preseljenih 530.000 in prisilno mobiliziranih v okupatorske ali kvizlinške vojske 320.000 Jugoslovanov. Skupaj je bilo potemtakem mrtvih in preganjanih 3,700.000 ljudi ali 23 odstotkov od skupnega števila vseh jugoslov. državljanov. Zaradi divjanja okupatorjev in domačih pomagačev so jugoslovanski narodi utrpeli ogromno materialno škodo. Uničenih in poškodovanih je bilo čez 500.000 hiš in tako je ostalo brez strehe 3,300.000 prebivalcev. Razdejanih je bilo 389.000 kmečkih gospodarstev, uničenih 6861 km železnic, 68.000 km cest, 3573 mostov in mnogo druge ljudske imovine. Po vojni se nam je z velikimi napori in samoodpovedmi posrečilo, da smo domala vse porušeno obnovili, razen tega pa še postavili mnogo novih objektov in naprav. Od nekdaj izredno zaostale kmetijske dežele se vse bolj približujemo napredni industrijsko-kmetijski državi. Naša pot vodi v svetlo prihodnost Plačali smo velik davek za našo svobodo, zato smo dolžni svobodno domovino čuvati kot zenico svojega očesa. Tako veliko plačilo pa smo morali odriniti za našo svobodo, če smo se hoteli izogniti popolnemu iztrebljenju in uničenju, če smo hoteli braniti čast in ponos naših narodov in njihove zgodovine, če smo hoteli resnično svobodo in novo družbeno ureditev. V tem neenakem boju smo zmagali. Zmagali zato, ker smo se borili za pravično stvar, za življenje ne samo proti tujim zavojevalcem, marveč tudi proti domačim izdajalcem in vsemu tistemu, kar je bilo v stari Jugoslaviji gnilo in trhlo. Naše delovno ljudstvo, na katerega plečih se je rodil ta boj, je za ceno svojih velikanskih žrtev terjalo tudi novo družbeno ureditev, novo Jugoslavijo, ki se je porajala v domovinski vojni. Zmagati je bilo moč samo zato, ker je imel osvobodilni boj narodnostni in socialni značaj. Jugoslovanski narodi se niso bili pripravljeni tolči za tako svobodo, ki so jo imeli v nekdanji kraljevini. Spričo tega je NOB morala imeti v svojem programu tudi socialistično revolucijo, seveda v specifičnih pogojih osvobodilne misije. Ljudstvo naših krajev v tem boju ni stalo ob strani. Aktivno se je vključilo vanj. Res je sicer, da ni bilo tod odredov in višje organiziranih vojaških enot; toda tega ni krivo tu živeče ljudstvo, kajti upoštevati je treba, da ravninsko področje brez hribov in gozdov ni bilo primerno za pohode večjih partizanskih enot. Ljudje iz naših krajev so odhajali v partizanske edi-nice drugam, oni pa, ki so ostali, so se doma na svoj način upirali okupatorju in pomagali partizanskemu gibanju, predvsem z zatočišči za borce in aktiviste, hrano in drugimi materialnimi sredstvi. Zelo redke so v Prlekiji hiše, ki niso na kakršenkoli način prispevale svojega de- leža za svobodo. Na svoj prispevek v narodnoosvobodilnem boju so prebivalci ljutomerskega okraja zares lahko ponosni. Leta 1945 se je v deželo naselila težko pričakovana in drago plačana svoboda. Ko je Hitlerjeva Nemčija kapitulirala in je fašistična vojska na vseh frontah položila orožje, so na naših alpskih tleh in na Koroškem še vedno trajali srditi boji. Za nas se je vojna končala komaj s 15. majem. Tako so jugoslovanski narodi prvi v Evropi pričeli boj proti fašistični pošasti in ga tudi poslednji končali. Po osvoboditvi je bila pred nami razbita, okrvavljena in porušena domovina. Boj se je pri nas nadaljeval, toda ne več z orožjem, marveč s krampi in lopatami, s stroji in mislimi — vse za izoblikovanje nove družbe, ki se je rodila v osvobodilnem boju, za gospodarsko obnovo dežele in vsestranski napredek države. Ujeti in pregnani so bili domači izdajalci in priskledniki okupatorja z Dražo Mihajlovičem na čelu, razni križarji in njim podobni izrodki. Za njimi je leta 1948 sledila zloglasna resolucija Informbiroja. Svobodna Jugoslavija je bila spet v resni nevarnosti. Malo pozneje so Italijani z orožjem hoteli odvzeti bivšo cono A Tržaškega svobodnega ozemlja, kar pa se jim spričo naše enotnosti ni posrečilo. Nakane naših sovražnikov je preprečila enotnost vseh naših narodov in njihova neomajna volja, da branijo svojo zemljo, preprečilo jih je naše sposobno državno vodstvo na čelu s tov. Titom in njegovimi sodelavci, ki so bili vedno na strani ljudstva, pa čeprav so se nad njim zgrnili najbolj črni oblaki. Zaradi odločnosti Jugoslavije, da za vsako ceno brani svojo samostojnost in svobodo, kar je pokazala tudi z drznimi dejanji, zaradi našega aktivnega boja za mir v svetu, za enakopravne odnose med narodi in državami in zaradi prisotnosti resničnih socialističnih odnosov v domači hiši smo lahko premagali vse blokade in ovire, ki so nam jih postavljali na pot zunanji sovražniki. Naš ugled v svetu je silno porasel. V zgodovini še ni primera, da bi bil tako upoštevan glas razmeroma tako male države, kot je prav Jugoslavija. To so zares veliki rezultati našega boja — tako v vojni kakor po njej — bratstva in enotnosti naših narodov, združenih v Socialistično zvezo delovnih ljudi. V desetletni povojni dobi smo se morali boriti na široki fronti proti domačim in zunanjim sovražnikom, hkrati pa neutrudno graditi in izpopolnjevati socialistični sistem in naše gospodarstvo, se boriti za vsestranski napredek dežele, zavedajoč se, da brez takih rezultatov tudi ne more biti naših uspehov na zuna-nje-političnem področju. Tujci — tako prijatelji kakor sovražniki — nas namreč cenijo po tem, kako delamo doma, in šele potem upoštevajo tisto, kar govorimo in ukrepamo v zunanji politiki. V okviru splošnega jugoslovanskega razvoja je napredovalo tudi gospodarstvo v ljutomerskem okraju. Takoj po vojni smo začeli smelo uresničevati program uspešno zaključenega osvobodilnega boja. Najprej je bilo zaplenjeno premoženje sovražnikom in domačim izdajalcem, ki so se zavestno bojevali na strani okupatorja. Tako je bilo izročeno v sklad splošnega ljudskega premoženja 7820 ha zemlje. Zatem sta bila izdana dva zakona; zakon o agrarni reformi in zakon o kolonih in viničarjih. Socialni položaj viničarjev in bajtarjev se je tako bistveno izboljšal. Kasneje je bil izdan še zakon o kmetijskem zemljiškem skladu in zakon o odpravi viničarskih in njim podobnih razmerij. Viničarskim odnosom je bil napravljen kraj. Sedaj je 49.5 odst. vinogradov v okraju last družbe. V Apaški kotlini je bila zemlja do- BOGOMIR VERDEV, predsednik OLO Ljutomer deljena kolonistom, v hribovitih predelih pa agrarnim interesentom. Bivši viničarji so si ustanovili državna posestva in vinogradniške zadruge, ki so zdaj že razvita gospodarstva z organi delavskega upravljanja. Viničar je 'gospodar svoje zemlje in usode, saj obdeluje vinograde in docela koristi tudi rezultate svojega dela. Poleg tega dobivajo viničarji otroške doklade in so tudi socialno zavarovani, skratka; rešeni so skrbi za jutrišnji dan in svojo starost. Lepo število viničarjev dobiva tudi pokojnine. Naši delovni kmetje so v večini povezani s kmetijskimi zadrugami, kajti prav skozi te organizacije vodi pot do večjih pridelovalnih uspehov in boljšega življenja vobče. Z določenim 10-hektarskim maksimumom obdelovalne zemlje so izginili iz naših vasi tudi vaški mogotci, v prvotnem pomenu besede. Z rastjo mehanizacije in davkom na tujo delovno silo bo sčasoma moralo na podeželju docela prenehati tudi izkoriščanje človeka po človeku, kajti sedaj še vedno poznamo hlapce, dekle, pastirje..., ki jih gospodarji še niso socialno zavarovali. Kajpak moramo težiti za tem, da bo kmet sam z družino obdeloval svoje posestvo, pri tem pa mu pomagati, da si bo lahko omislil mehanizacijska sredstva in izvajal na svoji zemlji agrotehnične ukrepe; posredno pomoč bomo dali kmetom tudi tedaj, če bomo utrjevali kmetijske zadruge in jih usmerjali tako, da bodo kar najbolj služile članom in njihovemu prizadevanju za napredek v kmetijski proizvodnji. Regresi in krediti za kmetijstvo, davek na čisti hektarski donos, davčne oprostitve za obnovo gozdov, pravilno sorazmerje v cenah med industrijskimi proizvodi in kmetijskimi pridelki, oprostitev davka na dediščine in darila, naš splošen gospodarski in družbeni razvoj — vse to vodi kmetijstvo na nova pota, na višjo stopnico napredka in splošnega blagostanja na podeželju. Želimo si bogatega kmeta, kajti le on bo lahko dober odjemalec industrijskih proizvodov, da bo tudi sam lažje živel. Marsikaj je odvisno tudi od kmetov samih, predvsem pa od tega, koliko svojih pridelkov bodo pošiljali na trg. Oni naj bi kupovali take stroje, ki jih bodo lahko uporabjali samo za obdelovanje svojih posestev. Večjih strojev, predvsem težjih traktorjev, naj ne bi imeli, kajti v nasprotnem primeru se bo lahko pripetilo, da bodo z njihovo pomočjo znova izkoriščali svojo okolico, spravljali v odvisnost manjše vrstnike in se tako prelevili v vaške parazite nove vrste. Večje stroje naj imajo samo kmetijske zadruge kot njihove organizacije. Z njimi naj pomagajo svojim članom pri tistih opravilih, ki terjajo njihovo uporabo. Delavsko in družbeno upravljanje, ki je temelj naše politične ureditve, je za tujce najbolj zanimiv pojav, za nas na tisto, kar nas usmerja k resničnemu socialističnemu razvoju. Delavsko upravljanje je kljub svojim slabostim na zmagovitem pohodu. Proizvajalcem daje pravico do soodločanja v gospodarstvu, proizvodnji in pri delitvi viškov vrednosti njihovega dela. Delovno ljudstvo je vedno bolj kovač svoje sreče. Od nas samih pa je v marsičem odvisen napredek, kajti več ko bomo napravili, več bomo tudi imeli — tako posameznik kot družba. V tridesetih letih pred koncem zadnje vojne se Prlekija razen v kmetijstvu ni prav nič pomaknila naprej. Zelo malo je bilo storjenega na komunalnem področju, pri gradnji stanovanj in v drugih gospodarskih panogah. Šele po osvoboditvi je napočil boljši čas. Okrajni ljudski odbor je skupaj z osnovnimi ljudskimi odbori in družbenimi organizacijami pomaknil to dejavnost z mrtve točke in v ta namen porabil znatna sredstva. V zadnjih letih se je bistveno spremenilo lice Ljutomera in Gor. Radgone, pa tudi vasi dobivajo postopoma vse bolj prikupno obličje. Največ so k temu prispevali novi zadružni domovi in elektrika, ki je v marsičem spremenila način življenja in mišljenja podeželskih ljudi. Zdaj pa še nekaj v številkah! V gospodarstvo je bilo v ljutomerskem okraju vloženih po osvoboditvi 826,510.000 din investicijskih sredstev. Od tega odpade na industrijo 135 milijonov, na kmetijstvo 515 milijonov, na gradbeništvo nekaj čez 2 milijona, na promet 4 milijone, na trgovino s kmetijskimi zadrugami vred 58 milijonov, na obrt 105 milijonov in na ostale gospodarske panoge nekaj čez 8 milijonov dinarjev. ■ Za izboljšanje družbenega standarda je bilo izdano okrog 267 milijonov dinarjev. V zadnjih desetih letih znašajo investicije potemtakem 1 milijardo in 93 milijonov din. Za investicije smo uporabljali zvezna, republiška in krajevna sredstva (med slednje so všteta tudi sredstva domačih gospodarskih organizacij). Od zveze smo dobili nekaj čez 286 milijonov, od republike okrog 448 milijonov, porabili pa smo tudi nekaj čez 359 milijonov svojih sredstev. (Nadaljevanje na 2. strani) (Nadaljevanje s 1. strani) V gornje vsote pa niso všteta sredstva, porabljena za elektrifikacijo, ki je v prvi fazi domala zaključena in znaša vrednost opravljenega dela okrog 332 milijonov dinarjev. Okrog 90 odst. od tega so prispevali sami prebivalci z delom, materialom in denarnimi sredstvi, ostalo pa odpade na pomoč OLO in investicijske kredite, ki so jih graditelji najeli pri Narodni banki. Ce k temu prištejemo še vrednost, ki je bila prispevana za gradnjo zadružnih domov, potem pridemo do zaključka, da znaša vrednost vseh investicijskih gradenj okrog 1 in pol milijarde dinarjev. Razen tega je prebivalstvo v zadnjih letih vložilo precej svojih sredstev v nove stanovanjske zgradbe. Vrednost v ta namen porabljenih sredstev cenimo čez 450 milijonov dinarjev. Proračunska sredstva ljudskih odborov so v zadnjih desetih letih znašala čez 925 milijonov din. Proračunskih sredstev je bilo investiranih okrog 63 milijonov dinarjev; na gospodarske investicije odpade okrog 50 odst., na prosveto in kulturo 35 odst. in na ostale investicije okrog 15 odst. Že iz povedanega je moč zaključiti, da se je gospodarstvo v okraju močno razvilo, predvsem zaradi tega, ker smo se v glavnem opirali na svoje možnosti. Z desetletnim povojnim razvojem smo vsekakor lahko zadovoljni. V prihodnosti pa se bomo morali še bolj opirati na svoje moči in možnosti v okviru nastajajoče Pomurske skupnosti komun. In prav v bodočih večjih občinah vidimo nove in nove možnosti za napredek predvsem zaradi tega, ker bo njihov družbeni mehanizem pritegnil k sodelovanju velik krog državljanov. Tako bo med našim ljudstvom sproščenih še več koristnih pobud in prav to nam vliva upanje v zanesljiv uspeh. Bogomir Verdev NARODNO OSVOBODILNI BOJ 1941 Ves čas stare Avstrije in tudi predaprilske Jugoslavije je bilo področje sedanjega ljutomerskega okraja pod neposrednim in stalnim pritiskom germanskega »Drang nach Osten«. Ta pritisk je po letu 1933, ko si je v Nemčiji prilastil oblast nacizem, še bolj pa po letu 1938, ko je bila Nemčiji priključena tudi Avstrija, še stopnjeval in so ga spremljale neprimerno bolj rafinirane metode. Dobro izšolana peta kolona, ki je imela dokaj močno oporo v nemški manjšini Apaške kotline, mogočen in materialno dobro založen propagandni aparat, zavzemanje pozicij z zemljiško-last-ninskimi odnosi in spretno posredovana propaganda po sezonskih delavcih — vse to so bile najvažnejše in hkrati najbolj nevarne oblike sistematičnega prodiranja nacizma proti jugovzhodu. Temu slabo ali nič prikritemu delovanju sovražnika se tedanji pri ljudstvu slabo zapisani režimi niso uprli, temveč so ga celo neposredno podpirali v tej ali drugačni obliki, ali pa ga velikodušno in molče dopuščali. Živelj v tej krajih je bil izrazito kmečki brez diferencirane razredne zavesti, po različno pobarvanih političnih strankah namenoma zavajan, zagrenjen zaradi premnogih neizpolnjenih obljub in večnega izigravanja njegovih pravic po tedanjih oblastnikih, brezdušno izkoriščan in gospodarsko vtesnjen v polfevdalne ali druge izkoriščevalske spone. Izrazitega proletariata z vsaj skromno tradicijo ali izkušnjami sploh ni bilo, medtem ko se je kmečki polprole-tarat boril v glavnem na primitiven in neorganiziran način le individualno za svoj ekonomski obstoj. Tudi cerkvena oligarhija, čvrsto zasidrana na svojih dobro utrjenih pozicijah, se je s parolo »dajte bogu kar je božjega in cesarju kar je cesarjevega« uporno in z vsemi sredstvi borila proti vsakemu naprednemu gibanju. Kot vsi tedanji režimi se je posebno odločno zoperstavljala tako imenovani »rdeči nevarnosti«. Takšno je bilo stanje, ko se je v usodni prvi polovici aprila 1941 slabo organizirana in opremljena jugoslovanska vojska, ki je razen tega bila še močno okužena s peto kolono, razsula pod prvimi udarci sodobno opremljenega in dobro organiziranega nacističnega vojaškega stroja. Nacisti so izvedli napad na Gor. Radgono 6. aprila 1941 ob 4. uri in 45 minut čez oba mostova, ki sta bila sicer minirana, vendar nista odletela v zrak po zaslugi gornje-radgonskih petokolonašev s Clotbar Bouwierom na čelu. Koliko je pri tem napadu sodelovala peta kolona, nam najbolj jasno ilustrira dejstvo, da so nacisti v času, ko se je napad začel čez mostove, branjene po peščici graničarjev, že zasedli železniško postajo, a še pred tem so se manjše nemške vojaške patrulje potikale po okolici Gornje Radgo- ne. Večji del jugoslovanskih oficirjev so nemške čete zajele v posteljah, kjer so mirno počivali po prekrokani noči. Gornjo Radgono je nemška vojska zasedla v pičlih dveh urah, nato pa se je kot povodenj razlila proti jugovzhodu. V Ljutomer so vdrle prve nemške čete brez vsakega odpora 7. aprila 1941 predpoldne. Kulturbundovci in nemškutarji so se takoj javno legitimirali z izobešanjem nacističnih zastav. Takoj po vojaški okupaciji je začela delovati civilna uprava s svojstveno brutalnostjo. Vrstile so se aretacije in množična izseljevanja vsega narodno zavednega in napredno usmerjenega življa na Hrvaško in v Srbijo. Spričo tega, ker je okupator razgnal jugoslovansko vojsko, vojake in oficirje pa odgnal v ujetništvo, ker je izselil vse narodno misleče in napredne prebivalce in ker so preostali prebivalci pričakovali v koncu stare Jugoslavije vsaj nek zasilen in začasen izhod iz tedanjega nevzdržnega ekonomskega in politično-režimskega stanja in si tako zamišljali neko boljšo perspektivo za bodočnost, so nacistični veljaki bili prepričani, da so dani vsi potrebni pogoji za sistematično germanizacijo tega ozemlja. Da hi dosegli ta smoter, so se posluževali nemogočih in izmišljenih zgodovinskih potvarjanj in to podkrepili z izboljšanjem gospodarskih razmer. Trenutna negotovost, ki so jo pri ljudeh povzročale bliskovite in napihnjeno prikazovane zmage nacistične vojske na vseh frontah, famozni pakt o nenapadanju med Nemčijo in Sovjetsko zvezo, pobeg jugoslovanske vlade s kraljem na čelu v inozemstvo, razne spretno podtaknjene vesti o položaju v mednarodni areni, z mogočnim propagandnim aparatom trobentan mit o nepremagljivosti tretjega Reicha, strah pred izselitvijo in aretacijo, se je še močno stopnjevala in zato na prvi pogled dajala videz pohlevnosti in popolne duhovne kapitula- cije ljudstva. Brez dvoma je ta zunanji videz trenutnega položaja bil za okupatorja vzpodbujajoč in odločilen činitelj pri izpolnjevanju Hitlerjevega naloga »Napravite mi Spodnjo Štajersko zopet nemško!«. Ta nalog so začeli izvajati z vso brezobzirnostjo. Odprava slovenskega jezika v šolali in uradih in kot občevalnega jezika sploh, nameščanje nemškega učiteljstva, organiziranje tečajev za nemščino, klasificiranje in sistematična kontrola prebivalcev v Heimatbundu, Hitlerjugendu, Bund deutscher Mädel in Wehrmannschaftu, pa poseben zakon o utrjevanju nemštva — vse to so bile začetne oblike totalne germanizacije slovenskega prebivalstva v ten krajih. Toda: kot pri vseh narodih Jugoslavije, tako so tudi v Prlekiji kljub izseljevanju, aretacijam in morečemu okupatorjevemu terorju še ostale zdrave in napredne sile. ki so takoj uvidele vso nevarnost položaja in se zavedale smrtne nevarnosti za slovenski narod. Četudi so bile te sile šibke, neorganizirane in razkropljene, saj so jih sprva največkrat predstavljali le posamezniki, so se ne oziraje na vladajoči teror in metode okupatorja začele zbirati in organizirati. Prvi zametki narodnoosvobodil-nega gibanja — bazirali so še na povsem nacionalni osnovi in še niso imeli nobenih določenih smotrov in programov — so bili v Gornji Radgoni že maja 1941. Jože Holc in Ivan Hojs, ki sta pred tem že v Ljubljani delovala v naprednih študentskih organizacijah in imela vsaj skromne izkušnje in neko napredno politično razgledanost, sta za upor pridobila mladince Milana Klemenčiča, Bojana Gorenca, Alojza Vrečo in Franca Pintariča; pozneje so se jim pridružili še Oto Jemc, dr. Čremošnik, Anica Reve-lante in Zvonko Klemenčič. V začetku se je delovanje tega gibanja omejevalo zgolj na sestanke; v glavnem so razpravljali o trenutnem položaju in delovnih oblikah. Konkretno delo pa je bilo v iskanju zvez s Prekmurjem, zbiranju denarja in vojaškega materiala ter posredovanju najnovejših radijskih poročil Angležem, Francozom in Avstralcem, ki so bili kot nemški vojni ujetniki v Gornji Radgoni. Avgusta 1941 je dal Štefan Kuhar prve direktive in splošna navodila za delo. V prvi polovici avgusta pa je že bil na Murski regulaciji v Gornji Radgoni ustanovni sestanek OF. Navzoči so bili: Štefan Kuhar. Jože Holc, Ivan Hojs, Oto Jemc in Zora Kovačec. Proučili so program OF in razmere, ki so bile značilne za osvobodilno gibanje v drugih krajih Slovenije. Temu sestanku je sledilo več drugih v okolici Gornje Radgone. Septembra 1941 je bil sestanek na Kapeli, kjer so bili prisotni: Rado Iršič, Jože Kerenčič, Jože Holc, Oto Jemc, Franc Kurbus, Tonček Strajnšak, Franc Štajnbauer, Maks Korošec in Ferdo Magdič. Kmalu zatem so začeli dobivati tudi ilegalno li- teraturo, in propagandne letake. Podobno kot v Gornji Radgoni se je tudi v drugih krajin tega področja prebujala ljudska zavest in oblikovali so se prvi obrisi osvobodilnega gibanja. Na Kapeli so bili člani osvobodilnega aktiva Joško Talanyi, Tonček Strajnšak, Franc Štajnbauer in Ivan Zadravec. V Turjancih so bili v njem Janko Jurkovič, Ciril Gro sičar. Milan Štrajhar in Alojz Horvat. V Veržeju je bil prvi sestanek osvobodilnega aktiva koncem meseca junija 1941 pod vodstvom Štefana Kuharja. Prisotni so bili še Rok Biba, Čiril Miki, Ciril Špindler, Miloš Vuk, Franc Knez in Franc Šonaja. V Ljutomeru sta postavila prve temelje osvobodilnega gibanja Jože Kerenčič in Štefan Kuhar. V okolici Ljutomera je takoj po okupaciji začel organizirati osvobodilno gibanje Jakob Babič. Prvi sestanek v Cezanjevcih je bil 18. maja 1941 v prisotnosti Janka Slaviča, Alojza Dunaja in Rudolfa Štegmilerja. Z Nado Rajhovo je Kuhar sklical sestanek na Moti pri Ljutomeru. Pri Kostanju je Vinko Megla, član MK SKOJ za Zagreb, organiziral osvobodilno gibanje že maja 1941. V prvem aktivu so bili: Gu-stek Megla, Rudi Megla, Branko Boksa in Milena Bokša. Razen naštetih so bili formiram leta 1941 osvobodilni aktivi še v Mali Nedelji, pri Sv. Duhu (Stara gora), v Žihlavi, Bolehnečicah, Ivanjcih, Ščavnici, na Kogu in Vinskih vrhovih. V teh aktivih je bila številčno najbolj močno zastopana mladina. Še pred koncem leta 1941 je v vseh aktivih bil osvojen program OF, osvobodilno gibanje je bilo vse bolj množično in je s polno pravico dobilo ime: narodnoosvobodilno gibanje. NAŠ PRVI ODPOR Ponedeljek, 28. aprila 1941. Dan se bliža sončnemu zatonu. Na nežna vrata potrka kopito okupatorjeve puške tako surovo in presunljivo, da človeku zastane srce. To trkanje smo poznali že od 15. aprila, ko so aretirali in zaprli o telovadnico meščanske šole ose napredne može in žene Ljutomera. Še ni minilo teden dni, odkar nas je Gestapo izpustil iz zapora, in že se je znova ponovil žalosten sprevod. Najbolj značilno je bilo, da nas nista aretirala morda le dva črnohlačnika. Bilo jih je kar sedem — kakor da hočejo aretirati največje zločince! in osi so nepretrgano imeli uperjene pihalnike o nas. Seveda ni med njimi manjkalo domačih izdajalcev. Zopet so nas gonili o meščansko šolo, tokrat o razrede. Da bo drugače, kot je bilo pri prvem zapiranju, se nam je zdelo. Doma so nam blagohotno naklonili pet minut časa, da smo si lahko nabrali nekaj perila v majhen kovček ali culico. Tudi celih pet sto dinarjev smo smeli vzeti s seboj. Nekaj aretiranih je že bilo o razredu, druge pa so jim priključevali posamič ali o skupinah. Posameznike so klicali v pisarnico in, ko so se iz nje vračali, smo zvedeli, da gestapovci izsiljujejo podpise na že pripravljeni tiskovini. S podpisom izaviš, da prostovoljno zapuščaš področje tretjega rajha, da se za vedno odpoveš pravici staroselca in domačina in da prostovoljno podariš ose svoje imetje nemški državi. Hitro sem začel prepričevati navzoče sotrpine in jih pridobivati za to, da bi se uprli podpisu omenjene listine. Manj pogumni pa naj bi prečrtali vsaj besedo »prostovoljno«. Ko smo se eden za drugim vračali iz pisarnice, nas je bilo šest, ki smo kljub osem grožnjam okupatorjevih oprod ostali trdni, se uprli podpisu in tako zagrešili »neodpustljiv zločin« Gestapovci so besneli in niso vedeli, kako bi nas, upornike, kaznovali. Odgnali so nas iz razreda in v šolskem hodniku postavili ob steno. lz sosednjega Sokolskega doma, v katerem je bilo nastanjeno okupatorjevo vojaštvo, so poklicali vojake, ki so pred nami polnili težke puške in jih držali naperjene v nas. Gestapovski komandant nam je oznanil, da bomo v petih minutah streljani, če ne bomo podpisali listine. Med nami in ob svojem možu je stala tudi mlada žena z otrokom o naročju. Naravno je, da je o nekaj minutah klonila in zaradi življenja otroka družno z možem podpisala listino. V vrsti ob steni smo stali Ljutomerčani: Andrej Korošak, dr. Ciril Porekar, Mirko Šumak in Lojze Zavratnik. Po petih minutah je prišla črna gestapovska zver in me kot prvega vprašala: »Ti svinja, ali boš podpisal listino?« Kratek »ne« je bil moj odgovor. Pritegnili so mi tudi ostali uporniki. »Še pet minut šanse vam dam« se je penil razjarjeni trinog. Po naslednjih petih minutah nam je še enkrat povedal, da bomo streljani, če takoj ne podpišemo. »Ne podpišemo, streljajte« je bil naš trdovraten odgovor. Nato so nas še bolj besni nagnali o drugi kot hodnika. Tam smo morali mirno stati in gledati, kako so nalagali napredne ljudi iz Ljutomera in okolice na tovorne avtomobile, da so jih lahko še tisto noč izselili na Hrvaško. Tudi po dolgih urah težavnega mirnega stanja nas niso ustrelili. Zaprli so nas v en razred, o katerem smo čakali na odredbe, ki naj bi jih poslali iz Berlina. To so nam rekli. Tam pa jim verjetno mi črvi nismo bili zanimivi. Vseh štirinajst dni, dokler nas niso odpeljali v taborišče Maribor — Meljska vojašnica, so nam kot smrti zapisanim priznavali različne izjeme. Smeli smo celo uživati alkoholne pijače, kolikor smo si jih pač hoteli nabaviti. Izseljeni smo bili o Srbijo. S tovarišem Korošakom sva se udeležila narodnoosvobodilnega boja. Zadnjič sem ga videl nekje na sremski fronti 1944. leta. Po osvoboditvi je kmalu- umrl o Mariboru. Ostala dva »upornika« še sedaj živita o Ljutomeru. Te zgodovinske vrstice sem napisal zato, da bi tudi mlajši rod vedel, s kako nasilnimi metodami so skušali fašistični zločinci ustrahovati in ukloniti slovensko ljudstvo. Dr. med. Ciril Porekar, nosilec Partizanske spomenice 1941. lz krvi prvih žrtev se je širil upor OF je začela z organiziranim delom med ljudstvom, ki je s pomočjo aktivistov in literature spoznavalo njen program in se vanjo vključevalo. Očitne so mu bile prve akcije in tudi prvi borci so odhajali v POS na Pohorje. Poprejšnja apatičnost in negotovost ljudstva sta izginjali, ljudje so vedno bolj čutili, da je med njimi neka sila, neka organizacija, ki jih ni prepustila okupatorju na milost in nemilost. Posebno mogočno so med ljudstvom odmevali prvi uspehi partizanskih odredov v borbi proti okupatorju na Dolenjskem in v drugih predelih Slovenije. Njim so tudi v teh krajih sledile akcije: v Ljutomeru sta zgorela dva vagona slame za vojaštvo, krajevne napisne table v nemščini so bile čez noč prebarvane, često so bile na več krajih prerezane telefonske žice, pojavljali so se letaki z gesli proti okupatorju in med ljudstvom je začela krožiti ilegalna literatura OF. Na terenu so opazno delovali aktivisti, ki so vzpodbujali in dramili narodno zavest. Dokaj mogočen razmah narodnoosvobodilnega gibanja, ki je vedno pridobivalo v množičnosti in širini med prebujajočimi se ljudmi, ta upor, ki je postopoma prehajal v množično vstajo, tudi okupatorju ni ostal prikrit. Osovraženi tujec je s pomočjo svojih tipalk vedno bolj čutil, da se ljudske sile prebujajo in organizirajo. Reagiral je takoj in z vso brutalnostjo. Teror se je še povečal in v akcijo so stopili tudi domači izdajalci. Bivši mornariški podoficir Kikec, ki se je kot gestapovski agent vrinil v vrste OF in se udeleževal sestankov, je zadal prvi težak udarec narodnoosvobodilnemu gibanju v teh krajih. Izdal je več aktivistov in sodelavcev OF, ki so bili takoj aretirani: 15. oktobra 1941 Ivan Hojs in Franc Kurbus iz Gornje Radgone, Jože Dibelčar in Olga Novak iz Radenec, Jakob Babič in Lizika Babič s Cvena, Nada Rajh z Mote, Irma Kuharič in Jože Antolič iz Ljutomera. V Gornji Radgoni so bili zaradi izdaje gestapovske agentke Grete Ranzinger aretirani: 15. oktobra 1941 Oto Jemc, 18. oktobra 1941 Zora Kovačec, Jože Holc in Anica Jemc. Kmalu zatem je bil prav tako zaradi izdaje v Pesnici pri Mariboru aretiran Jože Kerenčič; Tudi prva kri za svobodo je bila prelita. 16. oktobra 1941 je bil v Ljutomeru ustreljen Jakob Babič, 15. novembra 1941 sta bila ustreljena v Mariboru Štefan Kuhar in Jakob Vreča, 27. novembra 1941 v Mariboru Jože Kerenčič in marca 1942 Oto Jemc. 26. januarja je padel v borbi z orožniki pri Kostanju Vinko Megla. Prvi udarec in stopnjevani teror okupatorja sta sicer za nekaj časa ohromila razmah narodnoosvobodilnega gibanja, nista pa ga mogla zaustaviti. Pretrgane so bile zveze, trenutno najboljši kader je bil zaprt v ječah in taboriščih ali postreljen in organizacije OF so več ali manj razpadle, toda osvobodilna ideja je živela v srcih ljudi. Že v drugi polovici leta 1942 so se začeli konsolidirati OF odbori, katerih delovanje je pod prvimi udarci zamrlo. Formirali pa so tudi nove vrstnike in organizacije SKOJ. Proti koncu leta 1942 je na tem področju ustanavljal organizacije OF in jih krepil tov. Nemec Ivan-Vojko, ki je s svojo izkušenostjo pri političnem delu zelo veliko pripomogel k temu, da so bile odpravljene začetne slabosti v organizaciji OF. Leta 1943 je ustanovil prvi odbor OF za okrožje Ljutomer - Radgona. V njem so bili: Lojze Zadravec, Janko Jurkovič, Slavko Čeh, Anton Strajnšak, Rudi Seršen in Dušan Špindler. Začeli so tudi organizirano zbirati borce, ki jih je redno vodil v POS na Pohorje tov. Ivanjšič Slavko - Boris. Zaradi strahovitega okupatorjevega terorja so se morali mnogi aktivisti umakniti v tajna bivališča, odkoder so neumorno pridobivali nove somišljenike in nadaljevali s političnim delom. Tudi na zunaj je bila OF vedno bolj viden in močan činitelj, ki je okupatorju zadajal vse večje udarce in mu povzročal velike težave. Na terenu so delovale manjše skupine aktivistov v ilegali — oboroženih borcev, ki so prirejali pogoste sestanke in množične mitinge. Pa tudi njihova prisotnost sama je mnogim ovaduhom in izdajalcem, kljub številnim gestapovskim in orožniškim postojankam in zasedam, kljub poznejšemu bestialnemu Poslopje nekdanje Murske regulacije o Gornji Radgoni. — V tej zgradbi je bil ustanovni sestanek OF za radgonsko področje, potem pa je bila najvažnejša postojanka Pokrajinskega komiteja KP Slovenije za ljutomersko - radgonsko okrožje. — V njej so se često sestajali vidni voditelji upora, prvoborci in aktivisti. 2 OBMURSKI TEDNIK, 2. junija 1945 divjanju vlasovcev znatno krepila uporniškega duha, širila ljudem politično obzorje in oživila težnje narodnoosvobodilnega gibanja med ljudstvom. Upoštevanja vredno dejstvo, da je področje sedanjega ljutomerskega okraja izrazito ravninsko ali blago gričevnato brez večjih gozdov in da so tu delovale številne, sicer razkropljene, toda med seboj povezane skupine borcev in aktivistov, dovolj jasno dokazuje, da je narodnoosvobodilno gibanje imelo veliko in vsestransko zaslombo med tukajšnjim prebivalstvom. V PRLEKIJI Za ves razvoj narodnoosvobodilnega gibanja na prleških tleh je značilno, da se je gibanje v precejšnji meri razvilo, četudi je bilo odtrgano od središča NOB, s katerim so bile zveze zelo neredne in često prekinjene, da sploh ni bilo izkušenega kadra in so bile vrste tistih, ki so sicer tod delovali, zaradi izdaj in aretacij zelo redke in maloštevilne. Tudi veliko pomanjkanje orožja in municije je dokaj vplivalo na razvoj osvobodilnega gibanja. Posebno pa je bilo čutiti pomanjkanje potrebne literature in propagandnega materiala. Kljub navedenim pomanjkljivostim in slabostim pa so leta 1943 bili na tem ozemlju že dokaj številni in organizacijsko krepki odbori OF in organizacije SKOJ. Organizacija se je še okrepila, ko je po kurirjih bila organizirana stalna zveza s Pokrajinskim in Glavnim odborom OF ter z Oblastnim komitejem KPS. Prav tako je dobro delovala stalna kurirska zveza z osvobodilnimi gibanji v sosednjih predelih, predvsem s Prekmurjem in Pohorjem. Prlekija - prizorišče vedno večjih bojev Tako se je osvobodilno gibanje, organizirano in vodeno po OF kljub neustreznemu terenu, slabi oborožitvi in nekaterim organizacijskim in kadrovskim slabostim pričelo polagoma razvijati v pravi oboroženi upor. Ko je meseca septembra 1943 obiskal Ljutomer gauleiter Steindl, so domači partizani pod vodstvom Staneta Červiča - Bojana in Slavka Ivanjšič - Borisa sklenili, da ga bodo v gozdu pri Žihlavi likvidirali. Ta akcija pa ni bila izvedena, ker je nekdo odnesel zakopani mitraljez. 25. decembra 1943 je prišlo do borbe z nemškimi orožniki pri Čer-vičevih v Podgradju. V spopadu je bil en orožnik ubit, eden pa ranjen. Od partizanov je bil laže ranjen Bojan. 4. aprila 1944 sta pri Ribičevem mlinu v Cezanjevcih partizana Daniel Hojs-Ljubo in Franc BelšakMaks v borbi ubila vodjo ljutomerskih gestapovcev Reibenschuha in še štiri gestapovce. Padel je tudi Franc Belšak-Maks. Sledile so represalije. Da bi ustrahoval prebivalstvo, je okupator 26. aprila 1944 pri Ribičevem mlinu v Cezanjevcih ustrelil 25 talcev. Med njimi je bilo 12 domačinov. 5. aprila 1944 so gestapovci in orožniki obkolili izdan bunker na Mekotnjaku. V neenaki borbi je padel en borec, tri pa so ujeli. Avgusta 1944 je bil izveden napad na orožniško postajo v Apačah. Tam so imeli Nemci 150 pušk, ki bi bile za partizane zares dragocen plen. V tej akciji so sodelovali tudi profesor Fašalek, Atena Letonja in Jovo Jurkovič. Zaradi preslabe oborožitve in pomanjkanja municije pa so se morali partizani umakniti pred številnim in dobro oboroženim sovražnikom. Septembra 1944 je skupina borcev sklenila, da bo likvidirala znanega kulturbundovca in ljutomerskega župana Herndla, ko se bo pripeljal v svoj vinograd v Hermance. Borci so postavili zasedo, na katero je županov avtomobil tudi trčil. Borci so napadli, toda Herndla ni bilo v avtomobilu, Razorožili in slekli so šoferja in zažgali avtomobil. Na streljanje alarmirani graničarji so brž pritekli h gorečemu avtomobilu. Partizani so jih takoj napadli. Jožef Pučko - Janez je bil v tej borbi laže ranjen. 1. novembra 1944 je bila pri Ribičevem mlinu v Cezanjevcih komemoracija na grobu 26. aprila 1944 ustreljenih talcev. Postavili so zasede na vseh dohodih k mlinu, mladinke so okrasile grob in zažgale svečke, medtem ko je določena skupina borcev napadla mlin. Nemški komisar je takoj odgovoril z divjim streljanjem. Napadalna skupina je vdrla v mlin in ga razorožila. Nato je bila med petjem partizanskih pesmi izstreljena častna salva, Jan Ros pa je imel krajši nagrobni govor. Po končani komemoraciji, kateri so poleg nemškega komisarja prisostvovali tudi vsi delavci iz mlina in več domačinov, so partizani naročili nemškemu komisarju, da mora takoj zapustiti kraj in da v bodoče v zaplenjenem Ribičevem mlinu ne sme biti nobenega komisarja. S tem, da ni okupator poslal več nobenega komisarja, je priznal svojo nemoč. Razumljivo je, da je ta akcija imela velik političen odmev v bližnji in daljni okolici. 8. decembra 1944 so partizani bili boj z vlasovci pri Lipovcu v Podgradju. V tej borbi sta padla partizan Alojz Vrbnjak in gospodar Ignac Lipovec. Partizan Dušan je bil težko ranjen in so ga gestapovci napol mrtvega odpeljali v ormoško bolnišnico, v kateri je čez nekaj ur umrl, ne da bi izdal svoje ime. 31. decembra 1944 je skupina borcev — med njimi so bili tudi Stane Simonič, Jože Perger, Janez Viher, Radek Kukovec in Džuro — likvidirala pri Svetinjah gestapovca Hallerja, ki je bil znan priganjač mobilizirancev za nemško vojsko in Wehrmannschaft. Da bi maščevali smrt padlega gestapovca in zastrašili ljudstvo, so Nemci januarja 1945 v Ivanjkovcih ustrelili 19 talcev. Januarja 1945 je skupina borcev padla v zasedo vlasovcev na Kamenščaku. Ponoči in v visokem snegu so partizani v izredno neugodnem položaju sprejeli borbo in se prebijali iz zasede. Težko ranjen je obležal v snegu mladinski sekretar Miro Križanič. Zjutraj ga je borečenega se s smrtjo našla neka domačinka s Kamenščaka in ga takoj prijavila gestapu v Ljutomeru. Odpeljali so ga v ljutomerske zapore, zasilno obvezali, nato pa nekaj dni mučili in zasliševali. Ker ni ničesar izdal, so ga naložili na voz in ga odpeljali proti Stročji vasi. Med potjo so ga ustrelili. Izdajalka je pozneje dobila zasluženo kazen. 5. januarja 1945 so vlasovci obkolili Prelogovo hišo na Grlavi, kjer je bila že od jeseni leta 1942 stalna partizanska postojanka in kjer so se prav takrat mudili štirje partizani. Vnela se je huda borba med partizani, katerim se je pridružil še gospodar Prelog, gestapovci in vlasovci, katerih je bilo okoli 150. V borbi, ki je trajala skoraj dve uri, je padel Prelog, partizana Turka-Aleksa pa so ranjenega ujeli. Vlasovci so potem polili hišo z bencinom in jo zažgali, pri čemer je eksplodirala municija, ki je bila skrita v seniku. V plamenu so našli smrt partizani Nande Magdič - Nabor, Janez Viher- Oskar in Jurij Dobrotinšek - Džuro in Prelogova mati, ki je bolna ležala v postelji. Vlasovci in gestapovci so na vozovih odpeljali okrog 40 mrtvih in ranjenih. 3. februarja 1945 je skupina šestih partizanov imela težko borbo z vlasovci pri Žalikovih v Logarovcih. V skupini, ki jo je vodil Rado Pušenjak, so bili tudi Bernard -Aljaž, Stane Simonič, Vida, Joško Berden in Ciril Jureš-Maks. Na drugi strani je bilo 80 vlasovcev. V borbi je padel Aljaž, težko ranjena pa so vlasovci ujeli Vido in Jureša. Skozi obroč sta se prebila le Rado in iz sedmih ran krvaveč Simonič. Vlasovci so ustrelili tudi Ža- Narodni heroj Vinko Megla lika in njegovo ženo. Jureša so gestapovci drugi dan obesili na Glavnem trgu v Ljutomeru, kjer je tako visel ves dan, Vido pa so 2. aprila 1945 v skupini 21 talcev ustrelili ob Muri pri Moti. V tej borbi so imeli vlasovci velike žrtve, ubit je bil tudi njihov komandant hauptman Schidlowsky. Številni grobovi znanih in neznanih borcev NOB neme priče velikih dejanj za domovino Naštetih je le nekaj borb, ki so jih imeli partizani z okupatorjem na tem področju. Bilo pa je še nešteto manjših spopadov, napadov na orožniške postojanke in sabotažnih akcij. OF je imela svoje ljudi povsod in vsepovsod je bilo čutiti delovanje OF: v uradih in podjetjih, na občinah, v raznih okupatorskih organizacijah... Tod so naši ljudje na svoj način in po svojih močeh spodkopavali okupatorsko gospodarstvo in povzročali zmedo v njegovem organizacijskem aparatu. Kdo bi, danes mogel ugotoviti, koliko sto in sto živilskih kart, nakaznic za tekstil in obutev in tobačnih kart, koliko lažnih osebnih izkaznic in dovoljenj za vožnjo z železnico je iz okupatorskih pisarn z originalnimi ali ponarejenimi podpisi in pečati po skrivnih kanalih našlo pot do javk, odtod pa v roke partizanom. Vse to je borcem za svobodo v veliki meri olajšalo življenje in delovanje. Posebej je treba poudariti vlogo, ki sta jo v narodnoosvobodilnem gibanju na ozemlju sedanjega ljutomerskega okraja v veliki večini odigrala naš delavec in kmet. Borne, s slamo krite hišice so neštetokrat nudile toplo in varno zavetje prezeblim borcem; pri vseh hišah, razen malih izjem, so partizani dobili okrepčilo. Mnogokrat je bil to le košček črnega kruha, kozarec mleka ali jabolčnika, kar pa je lačnemu partizanu vendarle utešilo glad in žejo, razen tega pa mu še okrepilo zavest, da se bori za pravično stvar in da je vse pošteno ljudstvo na njegovi strani. Brezštevilna in nikjer zapisana so junaška dejanja teh ljudi, ki so skoraj neopazno dajali svoj delež za svobodo. Premnogi partizani se radi spominjajo, kaj so jim bili v onih težkih časih ti mali izrazi prijateljstva in ljubezni in tudi najmanjša pomoč iz bratske roke. Ljudje so kljub nevarnosti, da jim bo vsak grižljaj, ponuden partizanu, ali najmanjši košček strehe, pod katero je počival partizan, lahko prinesel taborišče smrti ali smrt samo. Kljub vsemu pretečemu so po svojih močeh podpirali narodnoosvobodilno gibanje. Mnogi so ravno zaradi tega padli kot talci ali pa se je njihovo življenje končalo v taborišču. Narodnoosvobodilno gibanje v sedanjem ljutomerskem okraju se je iz skromnih začetkov v letu 1941 razvijalo in raslo pod vodstvom OF v širok in dobro organiziran ljudski upor, zato pa tudi zavzelo svojo častno mesto v zgodovini NOB slovenskega naroda. Ljudstvo tega predela je dalo svoj delež in plačalo krvni davek za končno svobodo. Tudi tukaj so posejani številni grobovi znanih in neznanih borcev, ki niso dočakali svobode, za katero so se borili in zanjo tudi žrtvovali največ, kar človek sploh more dati — svoja življenja. Ernest Markuš Narodni heroj Jože Kerenčič Stefan Kuhar - Bojan je deloval o ljutomersko - radgonskem okrožju in vzdrževal zvezo med Okrožnim komitejem o Prekmurju in Oblastnim komitejem o Mariboru. Jabolko ne more zoreti, če ni sonca . . . Spomini bežijo, se zgubljajo in spet vstajajo — vendar ne več v svoji prvotni popolnosti. Mar bi lahko našli človeka, ki bi jih zvrstil tako skrbno v celoto, da bi nam pisan mozaik pokazal pravo podobo doživetega in preživetega — zbral v kup te drobne, a vendar dragocene kamenčke, ki jih potiskajo življenjski tokovi na obrežja vsakdanjosti, kjer pod vplivi neizbežnih zemeljskih razmer ginevajo in tonejo v nehanje. Pričujoča — pa vesela ali žalostna stvarnost jih potiska v ozadje, dokler ne zginejo za nedosegljiva obzorja, kamor zahaja sonce. Le kakšen žarek se še prikrade nazaj o svet sedanjosti in rahlo poboža tiste, ki so dali vsebino njegovemu jedru. O, spomini, kam bežite, kam se nam odmikate, da ne moremo nikdar prav spoznati svojega obraza o zrcalu življenja !.. In vendar se povrnimo za dvajset let nazaj... Pripoveduje Amalija, žena tapetnika — tam od Stročje vasi ! Na oblasti so bili ljudje — pravili so jim preprosto nacionalci — ki niso prav vodili državnega krmila. Vedno so imeli poln koš obljub, a ljudstvo je pogrešalo njihovih dejanj. Praznili so državne blagajne in polnili svoje žepe. Delavci in viničarji so se kopali o mlaki bede in pomanjkanja, davile so jih socialne krivice, kmetu so zavijali vrat z davčnim vijakom... Sicer pa: kaj bi mnogo govoričili, ko pa lahko ose to povemo s par besedami: naše ljudstvo je bilo grdo prevarano, zelo razočarano in sila nezadovoljno. Nemirna reka pa se ni dala utesniti v sotesko brezpravja. Včasih komaj slišno, a drugič glasneje so pljusknili njeni valovi čez bregove in zamolklo butnili ob stene krivice, tako da se je vsa stresla od strahu pred tlečim gnevom. Stresla — ne pa tudi podrla, kajti moči ljudskih valov so bile takrat še premalo ubrane in strnjene o eno samo nepremagljivo celoto. Kolikokrat se je srečala... z Viktorjem Kukovcem, njegovim sinom Sašem, Jožetom Kerenčičem in drugimi. Srečanja in pogovori pa niso imeli samo prijateljske note, nekaj več je bilo o njih, nekaj, kar je pritajeno klilo o srcih tisočev brezpravnih ljudi tistega časa, a še ni bilo godno, da bi se pognalo na plan in v krvi svoje biti prineslo lepšo dobo. Bila so to srečanja prvih glasnikov sveta brez izkoriščevalcev dvajsetega stoletja, borcev za pravico, kruh in ose tisto, kar sodi v dostojno življenje človeka. Dasi je vsakdanje življenje močno odmaknilo Amalijo od tistih časov in o njih porojenih dogodkov, pa se ji še vedno zdi, da ostajajo pred njo žive in revolucionarnih obetov polne besede, ki jih je takrat izrekel Ivan Kreft na nekem sestanku pri Vidmu: »Naš boj je naperjen proti kapitalistom in režimskim prisklednikom ... Malega človeka hočemo zaščititi in mu pomagati, da si bo postlal posteljo tako, da bo o bodočnosti na njej kar najbolje počival.. .« A potlej? Amalija je bila stanovitna in je držala besedo. Večkrat se je zgodilo, da je pristopila k temu ali onemu in mu s svojimi odločnimi besedami prebudila vero v bodočnost, ki si jo lahko priborimo samo z bojem. Delila je letake in jih lepila na ograje — tudi tiste letake, s katerimi so vabili Prleke na viničarsko - delavski shod v Ljutomer. Njene poti so vodile od doma Kukovčevih. . . Oblast ji je grozila, žandarji so jo zasliševali... Vse po tistem, že ustaljenem kopitu: »Hočete ,prekobicniti' državo? Nikar, nikar... saj dobro vemo, da delate proti njej!« Pa se je o njen dom kakor mora prikradla žalostna vest: tega so zaprli in ga mučijo, on je moral pobegniti, proti tistemu so razpisali tiralico... Sama znana imena ljudi, ki jih ni poznala samo po obrazu, marveč tudi po dejanjih! Eno leto po delavsko-viničarskem zborovanju. Na ljutomerskem pokopališču se je zbralo petdeset ljudi s slovensko zastavo, cvetjem in venci. Med njimi srečamo tudi Amalijo. Prinesla je venec na grob sodelavca Mavriča, človeka s kogovskih gričev — padlega za človeka, za ljudi. Omahnil je pred letom, zadet od krogle žandarja. Ljudje so se zgrnili okrog njegovega poslednjega hrama, solze so polzele po obrazih, a v njihova srca se je naselilo veliko spoznanje, da žrtev ni bila zaman poklonjena. In spet je Amalija slišala Kerenčičeve bodrilne besede: »Prelil je fant svojo kri za boljše življenje — našo bodočnost...« Spet ničvredna pred očmi žandarjev — samo zato, ker je obiskala mrtvega tovariša. Zasliševanja, stari očitki! Vojna je zrahljala trdno sklenjene vezi. Vendar ne popolnoma. Jože Kerenčič se je še oglašal — potrkal na vrata tudi sredi temne noči. Amalija mu je vedno odprla in ga z odprtimi rokami sprejela pod svoj krov. Kolikokrat se je pri njej odpočil, nasitil, preoblekel... kolikokrat mu je dala na pot tuji denar — marke in pönge! Prihajali so prekmurski študentje in preganjani ljudje, iskali pri njej zatočišče in ga tudi dobili. Še posebno tiste dni, ko so Madžari umorili Štefana Cvetka. Nekaj dni pred svojo smrtjo jo je Kerenčič znova obiskal. Amalija ga je posvarila, ko se je pri njej preoblekel in se odpravljal na pot, naj bo bolj previden, sicer se mu bo še kaj pripetilo. Na Jožetovem obrazu se je poigral rahel smehljaj, ki se je kmalu zgubil o resnem izrazu in še bolj odločnih besedah: »Ne odneham, pa četudi padem... Saj bodo prišli za menoj drugi. Za svobodo in domovino ni težko umreti.« Tak je bil naš Jože! Amalijine besede so vedno bolj skope. Nič laskanja in samohvale ni v njih. Skromna ženica, ki se ji zdi tisto, kar je preživela, samo po sebi umevno in njej pripadajoče. A vendar jo je preživeto vedno spremljalo skozi čase črne okupacije. Nemci so ji očitali preteklost, možu so odvzeli obrt in še marsikaj britkega je morala prestati. Usoda njene družine je bila vedno na kocki. Prav nič nenavadnega ni o tem, če se Amalija sedaj iskreno veseli, da je brstje, ki ga je pomagala negovati, bujno pognalo in obrodilo sad, ki že lepo zori in pridobiva na svoji žlahtnosti. Ko se je ob slovesu še enkrat spomnila na Kerenčiča, Kukovca in druge glasnike lepega in plemenitega, je z nekim posebnim zanosom vzkliknila: »Jabolko ne more zoreti, če ni sonca ...« In med stotisoči preprostih ljudi, ki so ji prinesli sonce in življenjsko energijo, je tudi ona — skromna ženica iz zelene prleške krajine. Slavko Klinar LJUTOMERSKI DOGODKI 1. SEPTEMBRA 1935 Ko je 13. aprila 1935. leta prišel v Ljubljano Ljotič, da bi imel zborovanje v veliki dvorani Uniona, je sprožila skupina »Ljudske pravice« skupno akcijo proti temu zborovanju, a brez uspeha. Verjetno mnogim iz zavezniških skupin še ni bilo jasno, kako nevaren je bil fašizem. Čeprav so ljotičevci računali samo z opozicijo komunistov, so mobilizirali 150 plačanih rediteljev, ki so jih imeli za zadostno jamstvo, da bo zborovanje nemoteno potekalo. Razen tega so računali tudi s policijo in civilnimi agenti, ki so dobro poznali komuniste in bi jim morali preprečiti vstop. Vsi varnostni ukrepi niso nič pomagali. Ko je začel Ljotič govoriti, je bil spuščen z galerije »Hakenkreuz« z napisom: »Heil Hitler — Heil Ljotič«. Splošen smeh v dvorani. Ljotičevci so takoj pohiteli proti mestu, od koder je bil spuščen »Hakenkreuz« v dvorano, toda ni se jim takoj posrečilo, da bi prodrli do zavarovanega mesta in ga sneli. Končno je to uspelo policijskim agentom. Ker je bil v bližini sodelavec »Ljudske pravice«, so ga takoj aretirali. Potem je prišlo do prerivanja in tepeža. Od demonstrantov je bil težje ranjen neki starec, ki so ga Ljotičevci ranili v glavo. Največji uspeh je bil dosežen s tem, da ni mogel Ljotič — tedaj glavni agent nemškega fašizma v Jugoslaviji — kljub vsem varnostnim ukrepom svojega štaba v Sloveniji in ukrepom ljubljanske policije nemoteno propagirati ideologije svojih imperialističnih gospodarjev. Režim je izvajal take provokatorske ukrepe za zaščito Ljotiča zaradi prejšnjih zborovanj. Posebno zaradi zborovanja v Ljubljani, ki ga je sklical sodelavec »Ljudske pravice« tovariš dr. Vilfan prve dni aprila 1935. leta. Zborovanju je prisostvovalo nekaj tisoč ljudi, ki so z navdušenjem. kakršnega do tedaj ni nihče videl, spremljali govore komunističnih govornikov. Ko je policija prvič hotela razgnati zborovanje, je množica, zbrana na stopnišču in no ulici, pritisnila strnjeno na izhod male unionske dvorane, tako da ni mogel nihče iz nje, dokler ni popustil pritisk s stopnišča in ulice, kjer se je bralo 2 do 3-krat več ljudi kot v dvorani. POMEMBEN ČLEN V AKCIJAH SLOVENSKEGA LJUDSKEGA GIBANJA V dneh, ko so slovenske ljudske množice, ki jih je vodila Komunistična partija, vedno bolj kazale težnjo in uporno voljo, da se osvobodijo jarma hegemonije in diktature, je PK KPS odločil, da bo začel izdajati antifašistični časopis za kmečkne množice. Člani Partije so takoj začeli organizirano pridobivati naročnike in že 5. oktobra 1934. leta je izšla prva številka »Ljudske pravice«. »Ljudska pravica« je izhajala v prekmurskem mestecu Dolnji Lendavi, na skrajni periferiji Slovenije. V tem času je živel in pisal v Prekmurju napreden književnik Miško Kranjec, ki je bil določen za urednika. Zato je bilo najbolj ugodno, da časopis tamkaj tudi tiskajo. Razen tega je bil cenzor dr. Karlin osebni znanec Miška Kranjca. Težave so bile predvsem tehnične narave. Zaradi svoje periferne lege in neugodnih komunikacij — kar posebno velja za Veliko Polano, prekmursko vasico, v kateri je urejeval časnik Miško Kranjec — ni bilo lahko po dežju, snegu in blatu gaziti pot od Polane do Lendave in nazaj. In to s to-vorom! Vse to je opravljal Miško Kranjec z mladinci — vaščani. Trud ni bil zaman. »Ljudska pravica« se je naglo širila, čeprav je izhajala vsakih 14 dni. Število bralcev je stalno naraščalo. Mali podeželski napredni časnik je kmalu bil trn v peti slovenske reakcije. Avgusta 1935. leta je izdal dr. Korošec, tedanji minister za notranje zadeve, lendavskemu sreskemu načelniku naredbo, naj vedno zapleni vso naklado »Ljudske pravice«, da bi na ta način onemogočil izhajanje časnika. Novi sreski načelnik se je seveda točno ravnal po njegovi naredbi. Do avgusta 1935. leta, ko je dr. Korošec pričel ostro ukrepati proti temu naprednemu časniku, se je politična skupina pri »Ljudski pravici« že izkazala z več javnimi akcijami. Spomini na septembrske dni v Ljutomeru Prispevek k proslavi 20. obletnice kmetsko-delavskega shoda v Ljutomeru — 1. septembra 1935. leta. Kdo se ne spominja državnozborskih volitev 5. maja 1935? — Malo je bilo volitev v bivši Jugoslaviji, ki so rodile toliko ogorčenja, kakor prav omenjene. Kako tudi ne? — Saj so monarhofašisti uporabili skrajne moči, da bi se obdržali na površju. Na teh volitvah je prvič v državi nastopila tudi združena opozicija. Kot najmočnejša stran -ka v tej formaciji je bila Hrvatska seljačka stranka (HSS), njej pa se je pridružila srbska demokratska stranka, levo krilo zemljoradnikov, bosanski muslimani, slovenski republikanci in socialisti ter malkontenti iz ostalih strank — vse zato, da bi z združenimi močmi zrušili režim Jevtiča, vsemogočen režim, v katerem je bila utelešena velesrbska hegemonija. Radikali in pristaši drugih gosposkih strank (v Sloveniji klerikalci) so se pri tem poslužili preizkušenih metod podkupovanja in zastraševanja, da bi tako obdržali svoje pozicije. Pripetilo sc je celo, da so aktiviste združene opozicije na dan volitev prijeli in zaprli. Pristaši vladnih strank so bili v določenih vinskih kleteh lepo pogoščeni, volivci združene opozicije pa so dobivali zaušnice, če niso hitro pobegnili z volišč. To lahko potrdijo tudi Ludvik Mauko iz Stročje vasi (bil je čuvar opozicijske skrinjice na volišču v ljut. mestni hranilnici), mizarski mojster Simon Novak, upokojeni usnjarski delavec Franc Marič in drugi. Volitve so potekale v znamenju ostrega boja poštenja proti nepoštenju, pravice proti krivici, človeka proti nečloveku. Okrajna kandidata na listi združene opozicije Pavle Horvat in Vekoslav Štampar sta protestirala proti nasilju, toda njuni protesti niso prav nič zalegli. Zato združena opozicija ni dobila potrebnega števila krogljic, da bi ji bil priznan mandat. Tudi Lackova lista v ptujskem okraju ni prodrla. Izid petomajskih državnozborskih volitev ni zadostil zahtevam delavcev in kmetov, čeprav je združena opozicija na Hrvaškem dobila ogromno večino glasov. Z lažjo in nasiljem nasičenega ozračja ni bilo mo- goče pri nas razpršiti s praznimi obljubami. Pravice žejno delovno ljudstvo je terjalo od obeh kandidatov, da okrepita organizacijsko delo za zrušenje novega Stojadinovičevega režima, ki ni bil prav nič boljši od prejšnjega. Spričo tega je bilo več kot potrebno sklicati o Ljutomeru večji zvedelo, da jih je bilo okrog stoštirideset. Zastražili so mostove in bregove ob Muri, cestna križišča in križpotja. Še pred kratkim mi je pravila Veronika Horvatova iz Dokležovja, da so jo tisto jutro vprašali žandarji na veržejskem mostu, kam je namenjena. Ker je povedala, da gre o cala, drugi pa so menili, da je bolje zaprositi za novo dovoljenje. Po njihovem naj bi bilo zborovanje ob drugem času in na drugem mestu. Posredovanje se ni posrečilo ne o prvi, niti v drugi smeri. Namesto ugodne rešitve so s Sinigojevega dvorišča, ki je bilo močno zastraženo, začeli pošiljati curke gnojnice na zbrane ljudi. Zborovalce je to zelo razjezilo, tako zelo, da so izpred Martinušičeve trgovine začeli metati kamenčke. V naslednjem trenutku je nekdo prinesel stol iz Herndlove gostilne in ga postavil na mesto med gostilno in lekarno. Na stol je stopil Horvat, da bi razglasil neuspeh posredovanja in obenem ljudem priporočal, naj se mirno vrnejo na svoje domove. Brž ko je spregovoril prve besede, je počilo iz več pušk orožniške patrulje, ki ji je poveljeval narednik Baltič, baje rodom iz Črne gore. Smrtno zadet je omahnil tov. Mavrič iz Vitana, trije zborovalci pa so bili težko ranjeni. Potem je pred hišnimi vrati nastala velika gneča: vsakdo je hotel čimprej najti izhod iz nevarnega okolja. Za sklicatelji shoda in aktivisti je bila izdana tiralica. V torek, 2. septembra so me priprli, naslednji dan pa zasliševali. Zasliševalni organ sreskega načelstva dr. Fran Mlinar Cigale me je takole spraševal: »Ste bili soudeleženi pri sklican ju prijavljenega shoda?« — »Da.« — »Zakaj ste nagovarjali ljudstvo, da bi se uprlo oblasti?« — »Prav nasprotno: nagovarjal sem ga, naj se mirno razide, da ne bo kazni ali nesreče!« — »Kje sta Pavel Horvat in Jože Kerenčič?« — »O tem ne morem povedati ničesar konkretnega.« Potem sem bil izpuščen. Trinajst dni pozneje, 17. septembra pa so bili zaslišani v tej zadevi tudi drugi tovariši. Vekoslav Štampar Zborovanje v Ljutomeru - zahteva po demokratizaciji političnega življenja Za »Ljudsko pravico« in njene izdajatelje je bil položaj posebno težak še iz drugih razlogov. Policija je začela preganjati izdajatelje »Ljudske pravice« zaradi množičnega zborovanja, ki je bilo 1. septembra v Ljutomeru. Na zborovanju, ki je bilo prijavljeno po vseh tedanjih predpisih, je v imenu »Ljudske pravice« govoril mladi publicist Jože Kerenčič, ki so ga leta 1941 Nemci ustrelili. Zdelo se je, da se je reakcija odločila za vsako ceno razgnati zborovanje. Komaj so se po govoru tovariša Kerenčiča zborovalci zvrstili v povorko, že je začelo orožništvo brez povoda streljati na množico in je prelilo nedolžno kri. Alojz Mavrič iz Vitana je bil ubit, več pa jih je bilo lažje ali težje ranjenih. Kasneje so trdili, da so zborovalci prvi napadli orožnike, vendar od orožnikov ni bil nihče poškodovan. To je najboljši dokaz, da so takšne trditve bile neutemeljene. Krivdo za prelito kri so seveda zvalili na sklicatelje zborovanja. Čeprav so Stojadinović - Koroščevo vlado ljutomerski dogodki močno iznenadili in prizadeli, bi bilo neumestno trditi, da je bilo to zborovanje z vsemi posledicami osrednji in najvažnejši dogodek v razvoju slovenskega ljudskega gibanja pod vodstvom Partije leta 1935. Mnogo bolj pomemben je bil tri mesece poprej zlet »Svobode« v Celju. Prav tako bi bilo neumestno trditi, da je na zborovanju 1. septembra 1935 v Ljutomeru — udeležilo se ga je dvakrat več zborovalcev kakor režimskega 14. septembra 1935 v Križevcih pri Ljutomeru z ministrom dr. Krekom kot glavnim govornikom — slovensko ljudsko gibanje ljutomerskega okraja oziroma Pomurja dokončno obračunalo z meščanskimi strankami. Kljub množičnemu obisku opozicijskega zborovanja v Ljutomeru je ostal vpliv vladajoče JRZ na prebivalstvo še vedno odločilen. Dr. Krekovega zborovanja se prebivalstvo pač ni udeležilo zaradi tega. ker je sodilo, da bi z udeležbo dalo potuho tistim, ki so izzvali krvoprelitja. To pa je bila izvršna oblast na čelu z notranjim ministrom dr. Korošcem. Tako daleč pa se od svojega političnega šefa tudi pristaši JRZ niso dali zapeljati. Pokazalo se je torej, da strankarska opredeljenost ni nepremagljiva ovira za organiziranje množičnih zborovanj proti režimskemu terorju, za svobodo govora, za svobodo tiska, za svobodne volitve in druge zahteve po demokratizaciji političnega življenja. 1. septembra 1935 so v Ljutomeru šle množice v boj s podobnimi zahtevami za demokratizacijo političnega življenja, kakor štiri mesece prej — 5. in 6. maja ob volitvah — v Dragatušu v Beli Krajini. V tem kraju pa so se dogodki razvijali precej drugače kakor v Ljutomeru. Ko so Dragatušani ugotovili, da je volilna komisija ponaredila rezultate, »so blokirali šolo. Brž ko je komisija spoznala težavnost položaja, je poklicala na pomoč orožnike, ki so zaprli 7 demonstrantov. Pred šolo se je zbralo te- daj že okrog 500 demonstrantov, ki so -vse bolj glasno in odločno zahtevali izpustitev aretiranih. Plat zvona je priklical nove ljudi. Položaj je bil vse bolj kritičen, do spopada pa tega dni ni prišlo. 6. maja. ko so se demonstracije nadaljevale ob še večji udeležbi ljudi, je okrajni načelnik pripeljal iz Novega mesta četo orožnikov. Komisarja, ki je hotel ljudem govoriti, je množica zamenjala. Zadet v hrbet se je odpeljal, pred tem pa je še dal orožnikom navodila za uporabo orožja. Orožniki so napadli množico in smrtno ranili Mino Goršeta iz Sel pri Dragatušu. Streljanje je množico sicer razkropilo, toda naslednjega dne, 7. maja, se je na pogrebu zopet zbrala z glavno zahtevo, da izpustijo aretirane. Orožniki so tej zahtevi ugodili, ker so spoznali, da je množica nepopustljiva in da med aretiranimi ni bilo organizatorjev upora. Kljub poizvedovanju za organizatorji niso zvedeli za nikogar. V tem oziru sta tako dragatuška kakor ljutomerska akcija dosegli svoj namen. Po ljutomerskih dogodkih je »Ljudska pravica« sklicala ljudstvo na protestno zborovanje v sam rojstni kraj dr. Antona Korošca. Toda zborovanja ni bilo, ker so bile zaplenjene vse številke »Ljudske pravice« s pozivom na protestno zborovanje zaradi ljutomerskega krvoprelitja. Razen tega so slovenske tiskarne dobile izredno naredbo, da ne smejo tiskati nobenih letakov v zvezi s sklicanjem protestnega zborovanja. Za sklicatelji zborovanja pa je bila izdana tiralica, tako da so se morali umakniti v ilegalo. Glavna skrb vodstva ljudskega gibanja je takrat bila v tem, kako obdržati pri življenju »Ljudsko pravico«. Treba se je bilo znajti v takratnih razmerah. Treba se je bilo ravnali po obstoječem zakonu o tisku. Bilo je potrebno zamenjati kraj tiskanja in urednika. Toko bi lahko izhajala »Ljudska pravica« še nekaj časa. Pač pa so tovariši računali, da bo dr. Korošec prej ali kasneje izdal naredbo o popolni prepovedi tiskanja »Ljudske pravice«. Samo v enem niso izdajatelji popustili. Zamenjali niso imena časnika, ker je ime samo kazalo, da je to »ljudski« časnik, ki se poteguje za zvezo delavcev in kmetov in propagira vseljudsko borbo proti fašizmu.»Formalno »Ljudska pravica« še ni bila prepovedana, toda izhajanje je bilo onemogočeno s stalnim zaplenjevanjem. Do formalne prepovedi »Ljudske pravice« bi lahko prišlo samo v primeru, Če bi bila trikrat v enem mesecu zaplenjena. A to se je izdajateljem posrečilo onemogočiti. Tako je mogel časnik naprej nositi svoje ime, ki je postalo značilen pojem za kmečke množice. Menda ni treba posebej poudarjati, kaj je časnik, kot je bila »Ljudska pravica«, pomenil v tistem času. ko so mogli dnevnike izdajati in financirati samo predstavniki močnejših finančnih skupin, dočim so se morali ljudski sloji zadovoljiti s tedenskimi pa tudi s polmesečnimi listi. Razen tega so zakoni tako omejevali svobodo tiska, da se ni mogel noben ljudski časopis dolgo obdržati pri življenju. Komunistična partija se je postavila po robu poizkusom za uveljavljenje fašizma. Že takrat je začela formirati Ljudsko fronto svobode proti njemu. K sodelovanju v Ljudski fronti je Partija povabila: skupino pri »Ljudski pravici«, skupino pri »Delavskem obzorniku«, skupino krščanskih socialistov, slovenski del kmečko-demokratične koalicije, skupino »Bojevnika« Staneta Vidmarja, pripadnike nekdanje social-demokratske partije, razne mladinske skupine in organizacije, med njimi tudi akademske klube »Triglav«, »Njiva«, Zveza kmečkih fantov in deklet in druge, ki jih je zbral Dušan Kveder okoli mladinskega časopisa »Mlada pota«, in naposled tudi skupino književnikov in publicistov pri »Sodobnosti« in »Ljubljanskem zvonu«. Povabljeni se niso odzvali stoodstotno. Skupini pri »Ljudski pravici« in »Delavskem obzorniku« sta se odločili brez oklevanja. Režim je začel izvajati proti njima najbolj okrutno nasilje, a vseeno ju ni mogel onemogočiti. Kljub zapiranju, kaznovanju, pa tudi ubijanju se protifašistične množice niso redčile, marveč še množile. Vse ostale skupine, ki so pripadale fronti samo formalno, bi zgubile zaslombo v množicah, če se ne bi priključile »Ljudski fronti«. Iskreni, zvesti in revolucioarni pristaši slovenske Ljudske fronte so se začeli brez ozira na politično pripadnost, vero in narodnost bolj in bolj povezevati z njenim programom. To dokazuje vrsta akcij, izvedenih v tej dobi pod vodstvom Komunistične partije kot vodnikom Ljudske fronte, Čeprav vrhovi niso sodelovali, niti jih niso odobravali. Socialni demokrati, predvsem pa mačkovci, niso Komunistični partiji hoteli priznati vodstva v Ljudski fronti. Socialni demokrati so se na primer sklicevali na številčnost svojih članov med delavci, mačkovci pa na to, da je slovensko ljudstvo kmečko in da ga mora voditi kmečki voditelj. V glavnem pa so se eni in drugi sklicevali na to, da je že v Jugoslaviji »Združena opozicija«, v kateri sodelujejo tudi slovenske opozicijske skupine. Zaradi tega po njihovem mnenju ne bi bila potrebna paralelna organizacija Ljudske fronte. koncepcija Združene opozicije je bila sugerirana slovenskim socialdemokratom od Živka Topaloviča, a slovenskim mačkovcem od zagrebškega vodstva HSS, ki je hotela imeti za vsako ceno svojo podružnico v Sloveniji. Prišlo je celo tako daleč, da niso bili predstavniki »Ljudske pravice« odnosno Partije predvideni kot govorniki na zborovanjih obeh skupin, čeprav je bila KPJ najbolj aktivna partija v Združeni opoziciji. Ljubljanski socialisti so bili na primer odločno proti temu, da bi govoril na njihovem predvolilnem zborovanju marca 1935. leta predstavnik Komunistične partije. Socialni demokrati so nameravali onemogočiti komunistom sodelovanje na zletu »Svobode« v Celju 1935. leta, toda dosegli so prav nasprotno od tistega, kar so hoteli. Namesto da bi bil zlet opora socialistom, so množice sledile komunistom in demonstrirale proti režimu — za ljudsko svobodo. (Nadaljevanje na 5. strani) A OBMURSKI TEDNIK, 2. junija Kakor hitro je bila zaplenjena prva kompletna izdaja »Ljudske pravice« v Dolnji Lendavi, je »Slovenska zemljo«, list dr. Mačka — izhajala je v slovenščini v Ljubljani — zlobno ugotovil, da je »Ljudska pravica« prenehala izhajati, čeprov so pri tem listu dobro vedeli, da je »Ljudska pravica« bila zaplenjena. Koroščevim in Mačkovim politikantom v Sloveniji je bilo jasno, da »Ljudska pravica« ni samo glasnik antifašističnih kmečkih množic, temveč da je tudi njihov organizator, za katerim stoji Komunistična partija. Vedeli so, da bere »Ljudsko pravico«, ki je izhajala v nekaj tisoč izvodih, 50.000 ljudi in še več. Vedeli so, da so poverjeniki in dopisniki »Ljudske pravice« ozko povezani z množicami in da skupno z njimi na množičnih sestankih bero svoj časopis. Seveda Mačkovi protiljudski kliki ni bilo všeč, da so na teh sestankih razpravljali ne samo o prebranih člankih, temveč tudi o vseh aktualnih vprašanjih domače in svetovne politike, da so bili novi dopisi za »Ljudsko pravico«, novi denarni prispevki, novi naročniki in novi pristaši rezultat prav teh diskusij. To je bil razlog za to, da je vodstvo Mačkove opozicije pozdravilo zaplembo »Ljudske pravice«. »Za »Ljudsko pravico« je napočila nova, tako imenovana pollegalna doba kmalu po preselitvi v Ljubljano. Tu sc je najbolj jasno pokazalo, s kakšnim solidnim aparatom je razpolagala »Ljudska pravica« v boju proti reakcionarjem, ki so na vse mogoče načine preprečevali izhajanje lista. Dobro vemo, kakršnih raznovrstnih metod se je posluževala reakcija. Najprej je časopisom vzela pravico do preventivne cenzure. Takoj zatem, ko so bili odtiskani vsi izvodi časopisa in plačani vsi stroški za papir in tiskanje, je policija po naredbi državnega tožilca zaplenila vso naklado. Toda, ker je bila organizacija poverjenikov »Ljudske pravice« čvrsta, se je dalo vedno rešiti precejšnje število izvodov in jih razdeliti po terenu, tako da ni ostala pozabljena niti najmanjša hribovska vasica. politični shod. Na zborovanju zaupnikov, 14. avgusta 1935 - sklicala ga je ptujska partijska organizacija — je bilo sklenjeno, da bo za Pomurje in Medjimurje takšen shod 1. septembra na ljutomerskem Glavnem trgu. Volivcem so shod napovedali aktivisti, sklicatelji pa so ga prijavili politični oblasti po takrat veljavnih predpisih o zborovanjih. Toda: temne sile, vedno pripravljene, da zadušijo vsako napredno gibanje, so shod prepovedale tik pred dvanajsto uro. Že en dan pred shodom so se proti Ljutomeru valila krdela orožnikov. lz obveščenih krogov se je Veržej k maši, so jo pustili dalje. Kdor pa je povedal, da vodi njegova pot o Ljutomer, je moral oditi nazaj proti domu. Vendar so vsi ukrepi, da bi zavrnili ljudi od nameravane udeležbe na shodu, ostali brezuspešni. Po tajnih prehodih čez Muro in po stezicah čez polja in travnike je privrelo toliko ljudi, da je bil ljutomerski Glavni trg domala neprehoden. S Pavlom Horvatom sva navzoče zastonj nagovarjala, naj se mirno vrnejo na svoje domove, ker je oblast prepovedala shod. Eni so nama odgovarjali, da bodo sami posredovali, da bo oblast svojo prepoved prekli- OKROG DOGAJANJ PRED DVAJSETIMI LETI (Nadaljevanje s 4. strani) 2. maja 1955. leta so mačkovci v Ljubljani prijavili zborovanje v Ljubljani, ki pa ga je policija prepovedala iz formalnih razlogov. Komunistična partija je kljub prepovedi agitirala zo udeležbo. Odziv je bil zelo dober. Ko je prišla policija in brezobzirno tolkla s pendreki po demonstrantih, so se množice uprle z vzkliki: »Dol policija!« »Dol teror!« »Živela svoboda!« Civilni agenti, ki so se pomešali med demonstrante. so začeli z aretacijami znanih komunistov. Svobodoljubna Ljubljana je bila tako zopet priča temu, kako brutalno zatira policija svobodo zborovanja. Poleti 1956. leta so zborovali mačkovci v Zavrču in Harmici. Čeprav je orožništvo zasedlo vse mostove čez Dravo in Sotlo, je nekaj stotin Slovencev, ki jih je mobilizirala Partija, da prisostvujejo zborovanju, uspešno obšlo vse orožniške zasede. Govorniki Ljudske fronte — oglašali so se na zahtevo množic — so na teh zborovanjih posebno ostro obračunavali z režimskim terorjem v Sloveniji. Omenimo naj tudi zborovanje v Mariboru. Organiziral ga je Franč Žebot. znani klerofašist, avgusta 1956. leta. Na zborovanju bi morali govoriti tudi člani vlade. Vodstvo Slovenske ljudske fronte je izdalo proglas v obliki letaka »Slovenskemu narodu«, s katerim so razkrinkali režimsko stranko, slovensko JRZ. Letak je bil tiskan v 10.000 izvodih. Toda za letak je bilo veliko zanimanje, zato je bila naknadno natiskanih še 10.000 izvodov, ki so bili tudi takoj razdeljeni. Ljudje so brali letake kar javno. Mnogi so bili zaradi tega aretirani. Zborovanje JRZ je bilo na igrišču nogometnega športnega kluba »Maribor«. Ob vhodu na igrišče je bila postavljena straža z mladimi Žeboti na čelu, ki niso dovolili vstopa mnogim s taborskimi značkami. Policija je aretirala ljudi tudi v povorki. Tako je na primer zaprla vse ljudi z nekega voza v sprevodu. Bilo je posebno opazno, ko so pripeljali prazen voz do igrišča v Ljudskem vrtu. Toda kljub vsem tem krepom je bilo na zborovanju slišati antifašistične vzklike in manifestacije. Dejstvo, da se komunisti kljub vsem sankcijam niso bali javno demonstrirati proti vladni stranki Sloveniji — kot je bil primer v Ljutomeru, na taboru JRZ v Mariboru, na zborovanju v Šentvidu pri Ljubljani in v drugih krajih — je naletelo na najboljši odmev in odziv v množicah. Razume se, da represalije niso izostale. Zaradi mariborskih dogodkov je bilo izročenih sodišču nekaj tovarišev, med njimi tudi urednik »Ljudske pravice« — vse zaradi tiskanja letakov ter kršitve javnega reda in miru. Ljutomerski dogodki pa so prizadeli predvsem »Ljudsko pravico«. Preden je »Ljudska pravica« morala v ilegalo, so se zelo trudili, da bi ji za kar dalj časa zagotovili legalno ali vsaj pol-legalno izhajanje. Delegacija naročnikov je odšla k dr. Mačku in zahtevala, naj zagotovi vsaj pollegalno izhajanje lista v Zagrebu. Dr. Maček ni imel niti najmanjšega potrpljenja, da bi lahko mirno poslušal delegacijo »Ljudske pravice«. Že na vratih jo je sprejel z vzklikom: »Vsi slovenski opozicionalci ste čudni, ker mislite, da vas bo dr. Korošec napadal s pomarančami in bonboni. Naučite se boriti. Jaz vam ne moremo pomagati. Korošec je na oblast, pa ne jaz.« Tako je Maček 1956. leta govoril predstavnikom slovenskih volivcev, ki so (pred letom 1935) glasovali za listo Združene opozicije, na čelu katere je bil on. Dr. Maček sploh ni hotel poslušati delegacije, ko bi mu bila pojasnila, če bi jo seveda poslušal, da ga ni. prišla prosit za formalno dovoljenje za izdajo časopisa, marveč samo za njegov pristanek, da bi »Ljudsko pravico« tiskali v Zagrebu v eni izmed mnogih tiskarn HSS in da bi jo v primeru konfiskacije ilegalno prenesli in poslali naročnikom. Treba je vedeti, da je tedaj izhajalo v Zagrebu nekaj mačkovskih dnevnikov. Nekateri s čisto frankovskimi težnjami. Tako se je z Mačkovo pomočjo končalo pollegalno izhajanje »Ljudske pravice«. Za ilegalno izhajanje pa ni bil dozorel še čas. Da ne bi naročniki ostali brez svojega časopisa, je izhajala »Ljudska pravico« v naslednjih treh letih pod raznimi naslovi, kot »Stara pravda«, »Slovenska zemlja«, z geslom »Za staro pravdo« itd. Poverjenikom »Ljudske pravice« so bile 1956. leta poslane v prodajo tudi razne prepovedane brošure. Na primer brošura o borbi španskega naroda proti Francu in njegovimi inozemskimi fašističnimi pomagači. Policija je zaplenila samo eno pošiljko te brošure, in sicer tako. da je postavila pred pošto agenta, ki je spremljal našega tovariša do sprejemnega okenca. Ko je ta predal pošiljko, so odkrili, da so v njej brošure, ki so bile takoj zaplenjene, pošiljatelj pa aretiran. Proti sistematični propagandi jugoslovanskih časopisov in športnih činiteljev za Olimpiado v Berlinu je izšla antifašistična brošura »Olimpiada nasilja traja dalje«, ki ni bila anonimna, čeprav se je. vedelo, da bo avtor poklican na odgovornost in da bo brošura zaplenjena. Izvodi te brošure so prišli po poverjenikih v roke bralcev »Ljudske pravice«, v precejšnjem številu pa tudi drugim ljudem. Borušura je imela — razen konkretne naloge, da odvrne jugoslovanske športnike od udeležbe na olimpiadi v Berlinu — tudi nalogo, da opozori slovenski narod na nevarnost, ki je pretila Jugoslaviji, posebno pa še Sloveniji od nemško-avstrijskega fašizma. Režim ni čutil samo po protifašističnem tisku, marveč tudi na javnih zborovanjih, da je vodstvo Ljudske fronte 1956. leta še močneje bilo v rokah Komunistične partije. Največ takih neprijavljenih zborovanj je bilo v okolici Ljubljane. Tako je bilo leta 1937 na hribu nad Dobom pri Domžalah eno izmed najbolj uspelih zborovanj, izletniki so se pripeljali z vozovi in kolesi, a iz bližnjih krajev so prišli peš z zastavami, da bi krenili iz Domžal v skupinah na mesto zborovanja. Zborovanje je začel domačin in majhen kmet Leopold Miš (1941. leta so ga ustrelili okupatorji). Razen njega so se prijavili še trije govorniki. Policisti in orožniki iz Ljubljane so se počutili tako nemočne, da niso niti poizkušali razgnati zborovalcev. To je tako ohrabrilo množice, da so v povorki odšle v Domžale in na poti manifestirale za Ljudsko fronto, za borbo proti fašizmu, za svobodno Slovenijo v svobodni Jugoslaviji. Za uspeh na tem zborovanju so bile bitne izkušnje, pridobljene na prejšnjem zletu na hribu Tabor pri Ježici. Zaradi slabega' vremena in nezadostne propagande je prisostvovalo prvemu zborovanju nad Ježico samo 209 ljudi, ki so bili precej presenečeni, ko se je hipoma pojavila tudi ljubljanska policija. Da bi se izletniki kljub dežju in policiji ne razšli, so zapeli komunisti revolucionarne pesmi. Borbena pesem, ki jo je pelo vse večje število navzočih, je ohrabrila celo omahljivce, da so vztrajali, dokler ni bilo izdano navodilo, da bo zborovanje zaradi dežja v kopališki restavraciji na Ježici, kjer bo govoril urednik »Ljudske pravice«. Dvorana restavracije je bila polna. Bilo je očitno, da ni nihče odšel domov iz strahu pred policijo. Jeseni 1937. leta je bil organiziran zlet v Dobovi pri Brežicah. Določeno je bilo, da bodo izletniki krenili v povorki proti Kapelam. Medtem so javili kmečki kurirji, ki so držali zvezo med Kapelami in Dobovo, da je v Kapelah skrit kar en vod orožnikov in da se je treba bati provokacij. Zaradi tega je bilo odločeno, da bo zborovanje v Dobovi, čeprav je bilo tudi dobovsko orožništvo dobilo okrepitve. Ko je začel govoriti urednik »Ljudske pravice«, je odredil namestnik sreskega načelnika, naj govornika odstranijo z železniškega prtljažnega voza, na katerem je stal. Toda mno- žica se je temu uprla. Šest orožnikov z namestnikom sreskega načelnika je bilo primoranih, da mirno počakajo na konec govora. Urednik »Ljudske pravice« je na koncu pozval izletnike, naj se zvrstijo v sprevodu. Ko se je sprevod formiral, sc je orožništvo skrilo za cerkveni zid. Od tod je potem z nenadnim napadom in streli presenetilo izletnike. V zmešnjavi, ki je nastala, so nekateri demonstranti popadali, pa sc je mislilo, da so zadeti. Dva demonstranta sta celo naperila orožje proti orožnikom, a ko sta videla, da streljajo orožniki v zrak in da ni nihče izmed demonstrantov ranjen, nista uporabila orožja. Temu zletu je prisostvovalo 800 ljudi. Čeprav smo navedli samo nekatere akcije iz dobe pred in po ljutomerskih dogodkih, je iz povedanega moč zaključiti, da je vpliv Partije na množice v vseh letih do kongresa KPS, a še bolj po njem, izredno narasel. Poleg subjektivnih razlogov — velika aktivnost in požrtvovalnost partijskega vodstva, na čelu katerega so že tedaj bili tovariši Kardelj, Kidrič, Tomšič, Marinko, Maček in drugi, kot tudi delavnost članstva Partije — je bilo tudi več objektivnih razlogov, ki so omogočili omnožičenje Partije. Medtem ko sta se kmečko-demokrntična koalicija na Hrvatskem in Združena opozicija v Srbiji trudili, da bi na petomajskih volitvah (1955) zmagala opozicija, se je SLS pri petomajskih volitvah vzdržala in s tem prišla navzkriž s svojimi množicami, ki so zahtevale aktivno borbo proti režimu. Šest tednov po petomajskih volitvah, ki so prinesle zmago opoziciji, je dr. Korošec stopil na vlado kot minister za notranje zadeve, da bi tri mesece kasneje prelil kri Mavriča in tovarišev v svojem domačem okraju. Bilo je jasno, da mora in hoče reševati velikosrbski režim pred jugoslovanskimi narodi, ki so ga že resno, ogrožali. Kot šef najmočnejše stranke v Sloveniji je bil dr. Korošec dolžan, da obračuna z opozicijo v svoji deželi. Zaradi tega je tudi postavil na politično-upravna mesta najbolj izrazite klerofašiste: dr. Natlačena, dr. Hacina in dr. Majcena, a za pomoč jim jc dal zagrizene »stražarje« kot uradnike na banovini in pri policijskih upravah v Ljubljani, Mariboru, Celju in drugih mestih. Vse je kazalo, da so se klerofašisti odločili, da v kali zadušijo gibanje opozicije v Sloveniji. To bi se mogoče tudi zgodilo, če ne bi vodstvo opozicijskega gibanja prevzela Komunistična partija. Da pa si je vodstvo v opoziciji lahko pridobila, je Komunistična partija izdajala časopise »Ljudsko pravico«, »Delavski obzornik« in »Mlada pota«. Težak, viničar, mali in srednji kmet so se hitro, beroč »Ljudsko pravico«, dokopali do spoznanja, da bo njihova borba uspešna samo takrat, če se bodo borili skupno z delavskim razredom pod vodstvom Komunistične partije. Ravno zaradi tega in zaradi odločne borbe proti izdajalskemu režimu Stojadinovič — dr. Korošec je skupina pri »Ljudski pravici« vse bolj in bolj pridobivala na množičnosti in osvajala pozicije na terenu. Prav tako je tudi list »Mlada pota« pridobil na svojo stran znaten del mladine posebno izvenstrankarske, medtem ko si je Partija po »Delavskem obzorniku« okrepila pozicije v vrstah industrijskega in rudarskega proletariata, na katerega je že prej mogla z gotovostjo računati. Zato pa je Partija takoj po pe-tomajskih volitvah tudi prevzela pobudo in ofenzivno dočakala teror klerofašistov. Ena izmed akcij v tej ofenzivi proti režimu je bilo množično zborovanje 1. septembra 1935 v Ljutomeru. Ivan Kreft SPOMINI NA LJUTOMER Prvi spomini, že nekoliko zabrisani in nedoločni, segajo več kot pol stoletja nazaj. Ob lepem jutru, ko se je sonce dvignilo že precej visoko nad medžimurske hribe, vendar se je v zraku, v stvareh in ljudeh še čutilu svežina pomladnega jutra, so gledale otroške oči z radovedno pozornostjo na dva visoka konja, ki sta bila vpre-žena v voz. Oče se je nekaj vrtel okoli njiju; vajena sta bila, da dobita košček kruha, malce poškropljen z žganjem, in obvezno kocko sladkorja. Sladokusca. Oče me je posadil na voz in otroško telesce se je voljno pogreznilo v koce, ki so dišali po konjih. Potem se je sam povzpel na voz in švignil z bičem. Začenja se vožnja v svet. Čez hribe, nekam daleč. V otroški glavi se motajo misli, da je ta svet nedopovedljivo čuden: misliš, da je na skrajnem hribu konec, pa se svet šele začenja. Konja sproščeno tečeta, kakor dn se sama veselita sončnega jutra. »Kam, sosed?« vprašuje neki znan človek. »V Lotmerk.« Poldrugo uro daleč v hribih zveni ta beseda nekam skrivnostno in vendar obetajoče. Nemara sem že bil tam, prav tako z vozom, toda vtisi še niso bili dovolj jasni, da bi dali enotno podobo; otrokov prvi svet se razpada, prav kakor najbrž svet, ki ga vidijo konji, v množico nepovezanih podrobnosti, dokler se ne izoblikuje podoba in ustvari pojem. Pot sc vleče po nekih klancih, nato pa doseže dolino in »staro cesto«. Po tej cesti so se morda nekoč pomikale rimske kolone. Kraj je bolj vlažen kot zgoraj na hribih, po travnikih leže zjutraj meglice; ko sem mnogo pozneje hodil po tej cesti in gledal diluvialne naplavine, na katerih so se razbohotili vinogradi, sem mislil na nekdanje Panonsko morje, ki je segalo semle. Otrok sem videl samo te meglice, ki so čudno plesale ob dirjajočem vozu, in velikanske oblike konjev, zarisane v ta skrivnostno razgibani in neumljivi svet. Nekoč me je oče vozil k zdravniku v Ljutomer, hkrati pa je natovoril na voz vse polno nekih gosposkih kovčkov in zavojev; naš sosed von Kodolitsch se je vračal s počitnic, ki jih je prebil v svoji »klumpi«. Z očetom in z menoj je sedela na vozu nenavadno oblečena ženska s klobukom na glavi; včasih je spregovorila kako besedo, ki je ni nobeden izmed naju razumel. Takrat sem bil že večji in sem imel v spominu podobo Lotmerka. Med vožnjo po tej dolini, nekje med Presiko in Stročjo vasjo, se je nenadoma zamajal svet, kovčki in zavoji so se sunkoma zganili, tista ženska s klobukom je v velikem loku padla na tla. Sam ne vem, kdaj sem se znašel na mehkem, vlažno zelenem travniku. Lahko bi me bili plemiški kovčki von Kodolitscha zmečkali, toda ni se zgodilo nič hujšega; spoznal sem samo, da je ta svet nestanoviten, da oče ni vseveden, da konji niso povsem zanesljivi in da sc vozovi prevračajo. To je bilo moje prvo filozofsko spoznanje. Ne vem, kaj je ob tej priložnosti mislil o mojih boleznih zdravnik dr. Chloupek; najbrž je postal pozoren tudi na moje živce. Dolga leto pozneje. Lotmerk, ki mu je Stanko Vraz dal romantično lepo ime Ljutomer, je mel zame dolgočasno podobo nekoliko nemčurskega trga; najbolj sem si zapomnil obraze debelih krčmarjev z zelenimi štajerskimi klobuki in širokimi zelenimi naramnicami. Vsi ti ljudje so se mi zdeli silno cesarsko-kraljevski. Niso niti slutili, da se je to cesarstvo že nagnilo h koncu in da bo v skorajšnji vojni zaropotalo kakor podirajoča se hiša. Posnemali so v svojem majhnem krajevnem merilu Gradec, ki je bil Meka štajerske malomeščanske gospode. Vmes so hodili slovenski malomeščani, o katerih mi je nekoč dejal pokojni , profesor Ilešič, da si jih spoznal takole: v enem žepu suknjiča so imeli »Slovenski narod«, v drugem pa »Tagespost«. Kdoj pa kdaj sem srečaval na trgu zdravnika dr. Vardo in dr. Chloupka, iz svoje lekarne je malomeščansko puščobno kukal dr. Schwarz, ki je bil baje zelo izobražen mož, z drobnimi koraki je meril slabo tlakovan hodnik odvetnik dr. Grossrnan, ki je imel kljub nemškemu imenu toplo slovensko srce. Stari čitalniški Ljutomer je predstavljal učitelj in pevovodja Zachcrl; zdelo se mi je, da ima zmerom kako pesem na ustih in da zato tako vedro gleda v svet. V dobrem spominu mi je ostal tudi mali, debelušasti trgovec Herzog, oče dveh poznejših dirigentov. Ta Ljutomer iz cesarsko-kraljevskih časov, Ljutomer zapoznelega narodnega prebujenja in obmejnega slogaštva, Ljutomer ošabnih posnemovalcev Bartscheve graške gospode, se je naposled združil na pokopališču pod hribom. Skoraj vsi ti obrazi so tam . . . Leto prve svetovne vojne. Večkrat sem obiskal takratnega učitelja Jana Baukarta; z njim sva lahko kramljala o literaturi, o slovenskem jeziku. Zame, ki mi je bil takrat duševno najbliže hrvaški svet, s katerim me je povezovala hrvaška gimnazija, so bili ti prijateljsko topli pogovori na Baukartovem domu nekak uvod v slovensko kulturno sodobnost. Pri njem sem se ogrel za Emersona in Walta Whitmana. Bil je menda edini izobraženec v tem kraju, ki je bral angleški. Nekega dne me je predstavil mlademu češkemu oficirju, zdravniku dr. Sedlačku, ki je postal njegov sorodnik. Takrat smo se pogovarjali o skupnih čeških simpatijah. Rad sem prebiral češke knjige in dr. Sedlaček je bil prvi Čeh, ki sem mu segel v roko. Temu stisku roke je v poznejših desetletjih sledilo stotine dobrih, prijateljskih čeških rok. Prva srečanja s prikupnimi narodi so kakor prve ljubezni — teh ne pozabiš. V gostoljubnem stanovanju Baukartovih je ležalo v zibelki ljubko dekletce, Janja. Ne morem pozabiti občutka, ki me je vsega presunil, ko sem mnogo let pozneje slišal to Janjo na opernem odru. Tudi to so kazalci časa . . . V prijetnem spominu so mi ostali obiski pri prvem ljutomerskem socialistu Viktorju Kukovcu. Tudi z njim smo pokopali Avstro-Ogrsko, medtem ko so še na frontah grmeli njeni topovi. Prelepi so bili v Ljutomeru zadnji dnevi oktobra 1918. V vinogradih je že orumenelo listje, mladi mošt je vrel v trebušastih sodih po številnih kleteh »blaženih vinskih goric«. V Ljutomeru je bila velika manifestacija, ki jo je ob polomu avstro-ogrske monarhije organiziral Narodni svet. Strme smo doživljali zgodovinski prevrat; čutil si, kako je zgodovina hrupno obrnila liste in začela novo poglavje. Ko sem šel domov s proslave, so se v mrzlem vetru oglašali zadnji klopotci in ude je prešinjala vročica: bil je tudi čas velike epidemije »španske«, ki je pobrala več ljudi kakor pravkar končana svetovna vojna . . . Najrajši sem imel okolico Ljutomera, kraje med Ljutomerom in Ormožem. Vinorodni hribi z rdeče kritimi zidanicami in z visokimi jagnedi ob njih, tihe doline s hostami in travniki, ves tisti korenito slovenjgoriški pejsaž se mi je zdel barvno lep kakor podobe slovenskih impresionistov in poln intimne lirike. Ko sem pozneje popotoval po drugih vinorodnih krajih — med toskanskimi griči, skozi romanski del Švice, prek Španije — sem moral v duhu primerjati ljubko podobo domačega kraja s tujim pejsažem in zmeraj se mi je zdelo, da se je na tem kosu slovenske zemlje nabralo največ poetičnih lepot vinorodnega kraja. Včasih sem z Markovičevo izdajo Vrazovih pesmi v roki romal po sledeh Miklošiča in Stanka Vraza iz Ljutomera proti Cerovcu in Jeruzalemu. V Radomerščaku sem živo mislil na mladega Miklošiča - samo na mladega, ki je še gorel za slovenstvo in si skupaj z Vrazom prizadeval, da bi tej panonski, obmurski, prleški inačici slovenstva našel ustrezajočo obliko in jo vskladil z osrednjim slovenstvom čebeličarskegu kroga. V hostali blizu Radomerščaka, ob šumenju vode v potokh, sem si obujal mladostne sanje poznejšega enciklopedista, velikega jezikoslovca Miklošiča. Njegova starejša hofratska figura me ob vsem spoštovanju, ki sem ga imel do tega učenega rojaka, ni mogla mikati: zdel se mi je tuj, kakor je njemu samemu postala tuja ta mehka, sanjava domača zemlja. Toda Stanko Vraz, največji pesnik teh krajev, mi je ostal človeško topel in pesniško lep na vseh stopnjah svojega življenja — tja do smrti. Bil sem preveč zraščen s hrvnštvom. da bi mu v duhu Prešernovega epigrama zameril njegov ilirizem. Njegove »Djulabije« sem prebiral na robu vinogradov, »Glase iz dubrave žerovinske sem si obujal prav v senci žerovinskih hrastov, da bi tako čim bolj v sebi doživel Vraza in sprejel vase njegovo lirično občutje domače zemlje, ki jo je pesnik »Djulabij« ljubil do smrti. Kdor ostane zvest domačemu kraju, ostane združen tudi s svojim narodom, čeprav morda piše v drugem jeziku. Toda za Vraza, za panonskega Slovenca, tam v tridesetih letih prejšnjega stoletja ni moglo biti takih razlik med regionalno, panonsko čutečim Slovencem in zagrebškim kulturnim krogom. Z Jeruzalema je gledal na obzorju modri masiv Ivančiče in drugih bregov Hrvatskega Zagorja. Vse to so bili zanj obrisi domovine; nobene »kronovinske« meje niso mogle vsiliti meja tudi čustvom. Kjerkoli sem hodil z Vrazovimi poezijami v rokah po teh krajih, povsod sem odkrival pesnikove stopinje. Vrazova lirika je živela v lirični lepoti njegove rodne pokrajine. Prva in zadnja »diplomatska večerja« v Ljutomeru. Bilo je leta 1920., v Času političnih in diplomatskih bojev za slovensko mejo pri Radgoni. Pariška mirovna konferenca je poslala sem dalimitacijsko komisijo, ki je morala na licu mesta odločiti usodo Radgone in okoliških slovenskih vasi. Naši obmejni krogi so čutili, da bi bilo treba te tujce poučiti o nas, stopiti z njimi v človeške stike. Lepega večera smo se znašli pri vinskem trgovcu Zemljiču v Ljutomeru. (Bil sem povabljen kot urednik radgonskega lokalnega časopisa.) Pred vilo je stala bogato pogrnjena miza in za njo so se usedli člani dalimitacijske komisije: angleški in francoski polkovnik, italijanski major in neki japonski častnik. Prisotni so bili tudi nekateri domačini. Večerja je bila odlična, vino najboljše, kar ga je bilo mogoče dobiti. Buteljka za buteljko je romala na mizo. Imenitni primerki vseh naših vinskih sort; čisto, pravo slovenjgoriško »sončno zlato«. Izprva zapeti in ošabni tujci so se počasi razživeli in postali zgovorni. Spominjam se, da sva se z angleškim polkovnikom, ki je govoril precej gladko nemščino, spustila v pogovor o naši meji. »Kaj vara je toliko do teh nekaj kvadratnih kilometrov zemlje?« je dejal s samozavestjo pripadnika velikega imperialističnega naroda. »Malemu narodu,« sem odvrnil, »tudi teh nekaj kilometrov mnogo pomeni, če gre za njegovo zemljo in njegove ljudi.« Zamaknil je z roko in še globlje pogledal v kozarec. Zdelo sc mi je, kakor da si stojita nasproti veletrgovec in branjevec; bil je duh kapitalizma, ki je določal odnose in krojil usodo ljudi. Veletrgovcu so smešne vse »drobnarije«. Dvomim, da je te tuje oficirje sploh zanimala narodnostna problematika spornega ozemlja. Večerja se je počasi spreminjala v popivanje in vino ljutomerskih goric je postalo močnejše od vseh argumentov. Ob jutranjem svitu, ko je čez hribe zahladilo, smo se naposled poslovili od gostoljubne mize; angleški in francoski polkovnik sta bila navidezno »premagana«, italijanski maggiore je navdušeno vzklikal »Eviva Jugoslavia«, japonski častnik pa se je z obilnim vinom potopil v orientalsko melanholijo. Komisija je seveda odločila zoper naše narodne interese. Onkraj meje so se ti tuji gospodje vse drugače gostili v salonih grofa Stürgka in drugih. Se enkrat je slovensko meščanstvo premagala nemška aristokracija. Ljutomer - 4. In 5. Junija 4. JUNIJA: ob 16. uri - Medokrajno tekmovanje gasilskih desetin ob 20. uri - Pero Budak: »Metež«, ljudska igra o štirih dejanjih Premiera o Domu kulture ob 22. uri - Velik ognjemet 5 JUNIJA: ob 8. uri - Sprejem gostov? Odkritje spominske plošče žrtvi ljutomerskih dogodkov iz leta 1935 Promenadni koncert godb na pihala na Glavnem trgu ob 9. uri - Velika parada gasilcev, članov TD »Partizan«, edinic PLZ, predvojaške vzgoje in jahačev kluba za konjski šport ob 10. uri - Množični nastop pevskih zborov ljutomerskega okraja ob spremljavi godb na pihala Slavnostno manifestacijsko zborovanje in razvitje prapora OGZ Ljutomer ob 12. uri - Velika praktična gasilska vaja ob 14. uri - Koncert združenih godb na pihala . Nastop telovadnih društev »Partizan« okraja Ljutomer Nastop folklorne skupine Simbolične in praktične vaje gasilskih enot (popoldanska prireditev bo na letnem telovadišču TD »Partizan« za Titovim domom) ob 17.uri - Pero Budak: »Metež «(ponovitev) PO PROGRAMU VELIKA LJUDSKA VESELIČA OBMURSKI TEDNIK, 2. junija 1955 5 NA BOGATIH TRADICIJAH RASTOČE KULTURNO PROSVETNO ŽIVLJENJE Volja do amaterskega prosvetnega ustvarjanja je bila v Prlekiji vedno zelo močna. Še posebno očetovsko so tod gojili lepo slovensko pesem, ki je ljudi združevala v dobrem in slabem in jim v težkih časih, ko je te kraje tlačil škorenj tujca, budila narodno zavest. Ce bežno pogledamo nazaj v dobo preteklih sto let, bomo ugotovili, da pred letom 1848 v teh krajih sploh ne moremo govoriti o kakšnem prosvetnem življenju. Ljudje so tlačanili grofom, nad njihovimi pleči pa je pel svojo pesem bič valptov. Po letu 1848, ki je tudi temu predelu prineslo nekatere svoboščine, so pričele tako v Ljutomeru kot njegovi okolici delovati skupine, ki sicer niso imele nekih organiziranih oblik prosvetnega delovanja, so pa nastopale priložnostno na raznih proslavah in slavjih, lz virov, ki so nam na razpolago, lahko zvemo, da je bila leta 1868 v Ljutomeru ustanovljena čitalnica in da se je takrat obstoječi pevski zbor vključil v to prosvetiteljsko ustanovo. Leto 1868 je za Prlekijo, a posebno še za Ljutomer zelo pomembno, saj je takrat bil tu prvi slovenski tabor, na katerem je pel slovenske narodne pesmi tudi čitalniški pevski zbor. Zanimivo je vedeti, da je bila prva čitalnica na Štajerskem ustanovljena prav v Ljutomeru, da je bil tu prvi slovenski tabor in ustanovljeno prvo slovensko pevsko društvo, Po tem sodeč, sta bila narodna zavest in občutek pripadnosti slovenstvu v teh krajih zelo močno razvita. V tem obdobju je dala Prlekija več mož, na katere smo lahko ponosni. Med njimi naj omenim samo največjega slavista Frana Miklošiča, lirika Stanka Vraza in Božidarja Raiča. Zaradi pritiska nemškutarjev ni bilo čitalniško življenje vedno aktivno v pozitivnem smislu, zato so nekateri zavedni narodnjaki pričeli misliti na ustanovitev samostojnega pevskega društva Toda te zamisli ni bilo lahko uresničiti. Mačehovski režim Avstro-Ogrske se je dobro zavedal, da bo tako društvo zanj močna ovira pri uresničevanju potujčevalnih načrtov. Naposled je takratna oblast leta 1894 vendarle dovolila ustanovitev takega društva. S tem letom pa se v Ljutomeru pričenja nova doba amatersko prosvetnega delovanja, ki se je s krajšimi presledki v obeh vojnah nadaljevalo vse do danes. Ljudstvo Ljutomera in okolice se še vedno prav dobro zaveda, kakšno poslanstvo je v času svojega obstoja opravilo to slovensko pevsko društvo, zato je lani svečano proslavilo njegovo 60-letnico. Zmotno bi bilo misliti, da se je prvo slovensko pevsko društvo ukvarjalo le s petjem. Najzaslužnejši ustanovitelj in neumorni pevovodja od ustanovitve do leta 1940, pok. učitelj Fran Zacherl je v društvu razvil tudi glasbeni in igralski odsek, v Ljutomer so vabili na gostovanje skupine ali društva iz drugih krajev itd. Materialne pogoje za delovanje društva so si morali člani zagotoviti s svojimi sredstvi, dočim so nemškutarska društva dobivala potrebno pomoč od oblasti, ki seveda ni varčevala z denarjem za ponemčevanje teh krajev. Potujčevanje pa razen redkih izjem ni uspelo, za kar ima nedvomno največ zaslug slovensko pevsko društvo kot buditelj narodne zavesti. Prva svetovna vojna je za nekaj časa ohromila dejavnost društva, leta 1919. pa je društvo že svečano proslavilo 25-letnico obstoja. Avstro-ogrskega režima pa ni bilo več, toda zamenjal ga je drugi protiljudski režim, vladavina stare Jugoslavije. Metodam potujčevanja so sedaj sledile metode izko- riščanja in brezpravja delovnega človeka. Društvo je bilo vedno bolj aktivno in pod njegovim okriljem je bila leta 1922. ustanovljena godba na pihala, pozneje pa tudi glasbena šola in leta 1927. orkester. Delovanje društva so vse do okupacije spremljali uspehi, ki se jih še danes ponosno spominja prenekateri Ljutomeržan. V letih 1950—1940 je bila posebno močno razgibana igralska skupina, ki je razen iger izvedla tudi vrsto uspelih operet, kar pa se še žal v povojnem času v Ljutomeru ni več ponovilo. Po prihodu Nemcev leta 1941 se je društvo razšlo, njegovo premoženje pa je zaplenil okupator. Nasilje nacistov nad slovenskim prebivalstvom se je iz dneva v dan' stopnjevalo in spričo njega je po prleških gričih za dolga štiri leta onemela prelepa slovenska pesem. Med prvimi, ki jih je okupator pregnal iz Ljutomera, so bili tudi najbolj pridni člani prosvetnega društva. Narodno-osvobodilno gibanje je zajelo tudi našo Prlekijo, ki je z žrtvovanjem prenekaterega mladega življenja doprinesla svoj delež k skupni borbi jugoslovanskih narodov. Med njimi so trije narodni heroji: Ivan Kaučič-Nande, Jože Kerenčič in Vinko Megla. Leta 1945. je pomlad prinesla tudi Prlekiji sila Zaželjeno svobodo. Slovenski človek je prvič v svoji zgodovini zadihal tako svobodno, kot še nikoli, in zopet je po naših mestih in vaseh zadonela lepa slovenska pesem, tokrat bolj zmagovito kot kdaj koli poprej. Na tradicijah prvega slovenskega društva smo v Ljutomeru pričeli ustanavljati nove kulturno-prosvetne skupine, ki so se leta 1948. združile v kulturno-prosvetno društvo »Ivan Kaučič«. Ob ustanovitvi je društvo imelo dramsko skupino, mešani in mladinski pevski zbor. godbo na pihala in orkester. Leta 1951. je pod njegovim okriljem zaživela tudi Ljudska univerza, leta 1953 pa je bila ustanovljena društvena glasbena šola, v kateri poučujejo predvsem ljudska glasbila. Za delovanje društva so se v materialnem pogledu odprle take možnosti, kot še nikoli doslej. Društvo je dobilo v upravljanje dvorano, ki si jo je zadnja leta s pomočjo delovnih kolektivov uredilo tako, da že služi vsem potrebam društvenega delovanja. Sekcije so pod vodstvom izkušenih strokovnih vodij imele vedno lepše uspehe, tako da imamo sedaj v Ljutomeru številni ženski in mladinski pevski zbor, ki ju že dolga leta vodi požrtvovalna pevovodkinja Minka Zacherlove, in moški pevski zbor pod vodstvom Otona Žuneca. Na tem mestu je treba zlasti podčrtati aktivnost Minke Zacherlove na pevskem področju. Ona se ne zadovoljuje samo s tem, da že v Ljutomeru vodi dva zbora, temveč še vedno najde čas. da pohiti kot dobra svetovalka k pevskim zborom v bližnjo in daljno okolico. Moški pevski zbor je v preteklosti deloval le bolj priložnostno, predvsem zaradi tega, ker ni bilo stalnega pevovodje. V jeseni 1955. pa je pričel z rednim delom sedanji zbor, ki se s svojimi nastopi dobro uveljavlja. Orkester in godba na pihala sta pod vodstvom Avgusta Loparnika. ki se zelo trudi, da bi iz njiju ustvaril dve močni ih kakovostni glasbeni skupini. Godba na pihala je znana po svojih nastopih in tek- movanjih; vedno je dosegla prvo ali eno vidnih mest. Prav tako je bil uspešen tudi orkester. Njegovo delovanje pa je lani bilo nekoliko bolj šibko zaradi odhoda posamez- nih članov, za katere ni bilo moč najti nadomestila. Dramska skupina je bila pri svojem delu nepričakovano aktivna in uspešna; njeno delovanje pa ni bilo dovolj sistematično, ker so se režiserji menjavali v zelo kratkih časovnih obdobjih. Med najbolj uspele uprizoritve Štejemo Miklovo Zalo, Celjske grofe, Desetega brata, Veroniko Deseniško, Via Malo, Kralja na Betajnovi in Ekvinokcij. Za tako uspešno delovanje sekcije ima brez dvoma največ zaslug učitelj Slavko Stopar, ki ga sekcija še danes pogreša. Društvo je s svojim delovanjem postalo mentor kulturno-prosvetne ustvarjalnosti za bližnjo in daljnjo okolico. Sodelovalo je pri vseh večjih in manjših prireditvah v svojem okraju in gostovalo s posameznimi sekcijami tudi v soseščini. Po 75 javnih nastopov sekcij v enem letu priča o tem, da so člani društva zavestno opravljali svoje naloge. Takoj po ustanovitvi je bila zagotovljena društvu tudi pomoč okrajnih činiteljev, posebno še okrajnega vodstva Ljudske prosvete, ki je dejavnost društva pravilno usmerjalo in mu tudi materialno pomagalo. Kljub naštetim uspehom so društvo spremljale tudi določene slabosti, v prvi vrsti ozkost pri sprejemanju novih članov in premajhna skrb za to. da bi v društvo privabili tudi delavce iz podjetij. V znamenju prizadevanj za odpravo teh slabosti je bilo lani v jeseni ustanovljeno Delavsko prosvetno društvo Svoboda. Vanjo se je kolektivno vključilo tudi KUD »Ivan Kaučič«. Mnogo se od tistega časa res ni spremenilo, posebno kar se tiče aktivnega članstva, vendar je storjen odločen korak naprej pri sploš-nem izobraževanju naših ljudi. Pred nedavnim je pod okriljem društva pričel delovati ideološko-izobraževalni tečaj, ki je namenjen predvsem ljudem iz podjetij. Na tečaju predavajo tovariši iz okrajnega vodstva o najvažnejših vprašanjih našega družbenega razvoja — tako v gospodarskem, kakor v političnem in kulturnem pogledu. Ljudska univerza je v Ljutomer ru že precej udomačena. Preteklo zimo so bila predavanja zelo dobro obiskana. Društvo je ustanovilo tudi folklorno sekcijo, ki s svojimi nastopi poživlja prireditve. Vse sekcije so za proslavo 10. obletnice osvoboditve pripravile vrsto prireditev, sodelovale pa so tudi pri številnih krajevnih proslavah v okraju. Aktivnih članov ima društvo nekaj čez sto, kar pomeni, da je v kulturno-prosvetno delo vključen vsak sedmi prebivalec ali 15-odst. prebivalstva v mestu. S to številko se društvo seveda ne bo zadovoljilo. Zato že išče pota, kako bi svojo dejavnost še razširilo in jo prilagodilo potrebam — za kar najbolj uspešno izobraževanje ljudi. Društvo Svoboda, ki jo vodi znani prosvetni delavec in republiški ljudski poslanec tov. Aleksander Pirher, ima vse pogoje, da se razvije v odločilnega kulturno-prosvetnega činitelja v tem predelu Prlekije, saj ima za sabo bogate tradicije 60-letnega delovanja prvega slovenskega pevskega društva in bivšega KUD, pred sabo pa neslu-tene možnosti razvoja, ki mu ga zagotavlja naša socialistična družba. Franjo Štebih Ljutomerski pevski zbor kmalu po svoji ustanovitvi (1894). V njem so bili prvi slovenski prosvetitelji, ki so budili narodno zavesi v mestu in njegovi okolici. Ljutomerska godba na pihala ob svoji ustanovitvi. V sredini, takoj za tablo, sedi ustanovitelj godbe, glasbene šole in večletni pevovodja pevskega zbora pokojni Fran Zacherl. Ljutomerski ženski pevski zbor. Vodi ga daleč naokrog znana in požrtvovalna pevovodkinja tov. Minka Zacherlova (sedi v prvi vrsti na sredini). Dr. Bratko Kreft Nekoč in zdaj... (List iz dnevnika) ... Brat Ivan me je pozval, naj grem z njim, da si ogledam električno akumulacijsko peč, ki jo bodo drugi dan odprli ob proslavi desetletnice Osvobojenja. Že dolgo nisem bil v domačem kraju. Ljubljana drži človeka s tisoč tipalkami kakor hidra. Utruja te in izčrpava včasih tudi s stvarmi, ki bi jih lahko storili drugi. In tako se je zgodilo, da me februarja ni bilo ne v Ljutomer, ne v Radgono in ne v Videm. Ali mislite, da mene ni bolelo, ko sem zvedel, kaj vse ste mi pripravili?... Tudi zdaj sem se moral odtrgati. Hotel sem iti že v petek, pa je birokratski škrat ravno za ta dan nastavil sejo. Ne navadno sejo, kjer bi lahko tudi molčal in le sedel, marveč sejo, na kateri sem moral imeti glavno poročilo. Čeprav bi ne bilo nič hudega, če bi bila seja naslednji teden, je morala biti v petek, da nisem mogel odpotovati. Popoldne pa je zlomek pripeljal še dva kulturnika iz Beograda, s katerima bi bil moral imeti sestanek drugi dan zaradi gledališkega festivala v Dubrovniku. Zdaj sem se uprl. Dal sem besedo, da pridem domov na proslavo. In zdaj mi jo naj spet prelomijo? Ne! Nisem jim sicer mogel dopovedati, zakaj moram iti. Bilo bi predolgo, če bi jima govoril, kako je bilo v februarju. Zato sem jima rekel, da moramo vse urediti še drevi, kajti drugi dan zjutraj grem v Prlekijo, v domači kraj, kjer bodo slavili desetletnico Osvobojenja ... »Pa šta si ti njima tako potreban? Iči če i bez tebe!...« In tako dalje. Tako je šlo nekaj časa. dokler nisem odložil odhoda do poslednjega vlaka ... Ko sva šla z bratom po cesti, ki meji Biserjane in Videm, sem se vsega tega spominjal, hkrati pa mi je bilo nekam lahko, kakor da sem se vsaj za nekaj hipov sprostil vseh tistih vezi, ki ti včasih oklepajo noge in glavo, da ne moreš nikamor, da se kot hrom ne odločiš in da ne stopiš tja, kamor bi celo moral priti večkrat. Ko sva stopila z glavne ceste, ki vodi v Videm, sem zagledal zgoraj na ovin- ku električno ulično svetilko, ki je visela nad potjo. Električna ulična svetilka v Vidmu? »Ni edina!« je kratko in nekam samo po sebi umevno pripomnil brat. Deževalo je že ves dan. Zato je bil v skrbeh zaradi jutrišnje slavnosti. Tolažila sva se oba, celo vsi trije, da je vremenska napoved dobra, toda kaj preveč nismo verovali v njo. »Tu je peč!« Vstopila sva. V pekarni sta peka iz Ljubljane mesila in delala žemlje. Na desni strani je stala znamenita peč, v kateri so se že pekle razne dobrote za drugi dan. Tehnik mi je ljubeznivo razložil vso napravo. Ponoči se je nabrala vročina in zdaj je bila peč že pri svojem delu. Nočni tok je znatno cenejši — torej tudi ekonomičnost, ne le praktičnost in čistoča. V ka-, mri poleg je kopalnica s kadjo, v drugi kamrici pa prha. Ali je vse to res? V Vidmu ob Ščavnici? Brat me je peljal v Prosvetni dom. Povsod sva srečavala ljudi, ki so neoziraje se na dež krasili in pripravljali naprej. Tu sva srečala brata Vladimirja, tam upravitelja šole, ki je v delovnem predpasnika pripravljal še zadnje za oder, spet tu starega znanca in sodelavca iz nekdanjih časov, ki je delal zdaj skupaj z novim pokolenjem. Vse to je bilo še kot nekoč. Kakor takrat pred petindvajsetimi, tridesetimi leti in še več, ko smo študenti igrali Meškovo »Mater«, Linhartovega »Matička« ... Požrtvovalnost, ljubezen, navdušenje. Delo je ostalo na ramenih nekaterih, toda pogoji so bili nekoč drugačni. Precej težji. Ljutomerska godba na pihala je po osvoboditvi dosegla več pomembnih uspehov na raznih tekmovanjih in koncertih. Godbo vodi tov. Avgust Loparnik (v sredini, brez pokrivala). 6 OBMURSKI TEDNIK, 2. junija 1955 Nekaj misli o šolstvu v ljutomerskem okraju Po izgonu okupatorja v maju 1945. leta so odbori OF kot začasni predstavniki oblasti posvetili vso skrb tudi šolstvu. Pri tem jim je Budilo polno pomoč ljudstvo, ki je prav dobro čutilo škodo, ki jo je povzročil okupator pri vzgoji in pouku šoloobvezne mladine. Učiteljstvo, ki je službovalo na tukajšnjih šolali pred okupacijo, se je postopoma vračalo na svoja stana službena mesta. Vračali so se iz izgnanstva, taborišč in NOB. da prično spet vzgajati šolsko mladino, ki si je že želela rednega šolskega dela in ga bila tudi potrebna. V večini šolskih stavb, predvsem v predelu ljutomersko-ormoških goric. je bilo zadnje mesece pred osvoboditvijo nastanjeno nemško vojaštvo. Na tem predelu je bila pet tednov fronta. Sola na Kogu je bila porušena, na Razkrižju poškodovana, ostale pa vse prej kot pripravne za svoj namen. Vendar je ljudstvo z voljo in z razumevanjem pristopilo k obnovi, da se je na nekaterih šolah začel pouk že v maju, na ostalih pa v juniju. Zasedba šol z učnimi močmi je bila v splošnem zelo slaba. Ponekod sta bila na šoli le dva učitelja. Zato je Okrajni odbor OF organiziral v Ljutomeru trimesečni pedagoški tečaj, katerega je dovršilo v času med 4. junijem in 7. sept. 1945 52 tečajnikov z nižjo, oziroma nepopolno srednjo šolo. S šolskim letom 1945/46 so ti ob pomoči starejšega učiteljstva že pričeli z delom v šoli. na Razkrižju in Vinskih vrhovih preimenovale zopet v osemletne šole. Najtežji problem pri vseh šolali. je bil vsekakor pomanjkanje učilnic. Vsa šolska poslopja, razen v Radencih, so bila, zidana pred 30 in več leti. so danes zastarela in po svoji kapaciteti Zdaleka več ne ustrezajo, saj se je v zadnjih 50 letih število prebivalstva ogromno zvišalo. V bivši Jugoslaviji so se na področju današnjega okraja ure- dile le 4 nove učilnice s šolo v Radencih. V 10 povojnih letih pa nam je uspelo kljub težavam, ki smo jih morali prebresti po štiriletnem vojnem opustošenju, pridobiti 13 novih učilnic ter adaptirati 4 šolska poslopja z 9 učilnicami v Orehovcih. Logarovcih, na Kostanju in na Murščaku. Kljub temu imajo danes od 30 šolskih stavb le 3 takšno število učilnic, da je možno imeti v njih pouk samo v eni izmeni, dočim se v vseh ostalih vrši celodnevni pouk, kar ne ustreza ne higienskim, ne pedagoškim zahtevam. Kljub navedenemu pomanjkanju učilnic se že od šol. leta 1947/48 uspešno izvaja, izobraževanje pošolske mladine. Pri 21 šolah delujejo kmetijsko gospodarske šole. Tekom let so se tako uveljavile, da obiskuje preko 90% mladine prvih dveh pošolskih let. Glavne zasluge pri tem ima vsekakor učiteljstvo, ki mu je ob podpori množičnih organizacij, predvsem Še SZDL, uspelo prepričati mladino in starše o potrebi nadaljnjega izobraževanja kmečke mladine. Pri navajanju pošolskega izobraževanja ne moremo prezreti uspehov, ki so jih pokazali v treh letih zdravstveni tečaji za žensko mladino. Zdravstvena izobrazba tukajšnjega prebivalstva ni nič manj nujna, kakor splošna. O tem nas zgovorno prepričuje v goriških predelih alkoholizem, kakor tudi nizka stanovanjska kultura ter pomanjkljiva prehrana, ki sta tesna spremljevalca alkoholizma. Pri akciji za vpis v tečaje so tesno sodelovali občinski odbori z odbori RK in množičnim organizacijami ter so se dekleta pozivu k udeležbi odzvala v lepem številu. V kmetijsko gospodarskih šolah, kakor tudi v zdravstvenih tečajih se goji tudi kulturno-prosvetna dejavnost. Šole in tečaji se zaključujejo z lepimi kulturnimi programi, katerih se polnoštevilno udeležujejo tudi starši te mladine. Na področju današnjega ljutomerskega okraja je bilo takrat 23 •snovnih šol in dve gimnaziji. Od teh je bilo 9 osnovnih šel in 1 gimnazija takrat v radgonskem okraju, ki se je leta 1952 združil z ljutomerskim. Delno porušeno šolo na Razkrižju so v kratkem času popravili, na Kogu pa uredili šolske prostore v zasilni baraki ter pričeli z rednim šolskim delom že z začetkom šolskega leta 1945/46. Šolsko delo se je vršilo pod težkimi pogoji. Večina šol je bila brez najnujnejših učil, knjižnice je okupator uničil, šolski arhiv se je porazgubil, pa tudi šolske opreme je primanjkovalo. Poročila šol. vodstev iz teh časov govore o težkem delu v šoli ter o požrtvovalnosti, ki so jo pokazali predvsem prosvetni delavci. Poleg teh pomanjkljivosti je ležalo na učiteljstvu še veliko nalog izven šole. Sodelovanje pri raznih gospodarskih in političnih akcijah, ki so bile prva leta po osvoboditvi nujne, ga je zaposlovalo v taki meri. da se šoli ni moglo posvečati tako, kot bi se moralo. V zimskih mesecih šolskega leta 1947/48 so pričeli tečaji za pošolsko mladino, ki zaradi okupacije ni do- vršila 4 razredov osnovne šole. Pri 13 šolah so imeli 199 takih tečajnikov. Ti so ob zaključku tečajev polagali izpite čez II.. III. oziroma IV. razred osnovne šole. Tečaji so se vršili tudi v naslednjih zimah. Organiziranih je bilo tudi 5 analfabetska tečajev z 18 analfabeti, od katerih so se opismenili samo trije. S šolskim letom 1947/48 so se osnovne šole, ki so z ozirom na število učencev v poedinih razredih imele pogoje za 7 samostojnih razredov, preimenovale v sedemletne šole. V višjih razredih se je uvedel predmetni pouk s predmetnikom in učnim načrtom za nižje razrede gimnazij. V tem času so nastale sedemletne šole v Apačah. Križevcih, Kostanju, v naslednjem letu pa na Kapeli, pri Negovi in na Razkrižju. S šolskim letom 1950/51 se je 7 sedemletnih šol preimenovalo v nižje gimnazije. Tako je od tega leta dalje delovalo v okraju 9 nižjih gimnazij (Apače, Bučkovci, Kostanj, Križevci, Ljutomer, Gor. Radgona, Razkrižje, Videm in Vinski vrhovi)., dve osemletni šoli (Kapela, Negova). 14 štirirazrednih in 7 osem razrednih osnovnih šol. V poznejših letih so se gimnazije v Bučkovcih, Kaj vse imajo, danes, česar takrat nismo imeli! Takrat smo po Vidmu in Biserjaneh pobrali vse odvečne petrolejke in karbidke. da bi vsaj za silo osvetlili oder. Dosti svetilk smo znosili skupaj, a še zmeraj je bilo temno na odru, ki ga je osvetljevalo bolj naše navdušenje kot pa petrolej in karbid. Zdaj pa? V portalih so postavljali žaromete, ki so jih pripeljali tovariši iz Cerkvenjaka, da pomagajo našim. Žarometi! Prostorna zidana dvorana s prostornini odrom in električno razsvetljavo. Takrat smo igrali v Vu-kovičini leseni uti, ki je bila sicer spravišče za razno gospodarsko orodje. Nič poda ni bilo na tleh, le ilovnata in povrh vsega še precej valovita tla. Oder je bil za silo tu, toda ker je bilo vse iz lesa, je skozi špranje med deskami pihal veter. Pozimi sploh nismo mogli igrati, poleti pa, če je bil dež, je tu in tam kapljalo na oder in na občinstvo. In vendar smo vsi vztrajali. Spremenilo se je Šele leta 1959, ko so kmečki fantje in dekleta zgradili Dom Matije Gubca. To je bil temelj tega, kar se je ustvarilo po Osvoboditvi. Prve večje iskre so se zanetile takrat in zdaj se nadaljuje, kajti čas zahteva svoje in zahteva zmeraj več. Ne čaka. Čez in mimo tebe gre, zato glej, da boš hodil vsaj vštric z njim, če nimaš moči in možnosti, da greš vsaj korak pred njim. Dom Matije Gubca je zgradila odločna volja ne preštevilnih posameznikov, ki so sklenili, da mora imeti naš kraj dom kulturne in politične naprednosti. Manifestacija ob otvoritvi leta 1939 je to izpričala v grozo in strah vseh domačih in tujih mračnjakov. lz raznih koncev in krajev so prišli takrat na slavnost kakor tokrat — in vendar je bilo nekaj drugače. Takrat so patruljirali orožniki, da bi ne bilo kje kaj preveč naprednosti na proslavi, zdaj pa je svetila celo električna luč, da bi bilo v kraju čim več luči. Elektrika ni le pomagalo v gospodarstvu, pomemben Činitelj je tudi kulturi in prosveti. Ko sem zvečer med predstavo stopil na trg pred Prosvetni dom. je bilo tam svetlo kot še nikoli v Vidmu. Dva žarometa sta osvetljevala relief s simbolno podobo Osvobodilnega boja, ki je bila pritrjena na pročelni strani šole. Nad često je viselo več uličnih električnih svetilk. Doli ob glavnem slavoloku so še nekateri delali. Hudega dežja sicer ni bilo več, toda pršelo je še zmeraj. Kadar smo se pred desetletji vračali z vaj, je bila včasih gosta tema, če ni bilo meseca. Zdaj pa toliko luči! Celo žarometi! Saj si vsega tega vajen iz mesta, toda tu? Na vasi? Nekje v podzavestnem spominu ti je vendarle ostal še smrdljivec petrolej, pa tudi karbid ni bil dosti boljši, zlasti še, ker je rad eksplodiral. V spominu iz rane mladosti so ti ostale celo goreče treske. ki so jih ponekod še uporabljali za luč. In kuhinje dimnjače, da se je dim kadil kar skozi streho. Zdaj pa sveti električna luč celo, v Rožičkem in Hrašenskem vrhu. In videmski trg je ves razsvetljen! »Skoraj kakor podnevi!« pravi nekdo. Vse se je obleklo v svetenjo obleko. Tudi hrami, ki so na novo popleskani. Pred šolo je s količi in žico ograjena zelena trata in sredi nje temeljni kamen za spomenik vsem tistim domačinom, ki so dali življenje za Osvoboditev. Z obrazov domačinov bereš zadovoljstvo in ponos. Zdaj in nekoč ... Novo pokolenje raste, novo življenje brsti. Zorenje je še daleč in še delj je žetev, toda vse je bližje kot nekoč, ko smo začeli sanjati o novem in lepšem, o svetlejšem in naprednejšem življenju. Oblekli smo ruske rubaške, da bi tako tudi na zunaj pričali za svoj veliki smoter, ki smo ga odkrili v Oktobrski revoluciji. To je bil izraz naše mladostne, revolucionarne romantike. V marsikateri družini pa tudi v šoli in na ulici so naše ruske robače povzročale razburjenje in vzgledovanje! Najbolj so izzivale črne. V njih je bilo nekaj zarotniškega. Res: zarotili smo se. bili zoper ves stari svet. Izgubili smo vero v oficialno sokolstvo in orlovstvo. Oboji so po nemarnem nosili rdečo, revolucionarno garibaldinsko srajco, ki so jo nosili tudi nekateri pariški komunardi leta 1871. Na grobu pariške Komune v Parizu sem se leta 1927 srečal z enim izmed poslednjih komunardov, ki so jo preživeli. Bila je proslava in stari revolucionar je oblekel k svoji delavski obleki rdečo srajco. Izzivalne rubaške so se pojavile po nekaterih naših vaseh in na mariborskih srednjih šolah okrog leta 1923. Leto dni prej sem jih nosil še sam. Oblekel sem jih prvi in potlej je šlo naprej, celo tako daleč, da si jih je naredila cela skupina naših deklet na vasi, ki so sodelovale pri tamburaškem zboru in gledaliških predstavah. Lepo so jih izvezle z raznimi okraski, na ovratniku in eno celo poklonile meni. Tako smo viharili tudi na zunaj, ne le na znotraj. Zdaj so samo še številni, a lepi spomini na vse to. Tudi nekaj fotografij je ostalo kot priča, da konec koncev tudi naše pokolenje hi držalo križem rok. A kaj fotografije in rubaške: največja priča dela in predrevolucijske vzgoje so tisti mrtvi, za katerih spomenik smo zadnjič odkrili v Vidmu temeljni kamen in vzidali vanj listino z njih imeni. Seme ni padlo na kamenita tla. Tudi skozi smrt poganja novo življenje. Tako se veže preteklost s sedanjostjo, nekoč z zdaj. Ne pozabimo: te smrti, te žrtve globoko zadolžujejo in obvezujejo vse preživele! Ne kličejo besed v svoj opomin, marveč terjajo dejanj, da se uresniči tisto čisto, lepo, veliko, za kar so oni dali življenje! Ne pozabimo! Sedeli smo v biserjanski kmečki sobi. Pa je nekdo omenil kino. Skoraj bi bil pozabil nanj. Tudi kino ima Videm. Spominjam se, koliko je bilo letanja in intervencij in kolikokrat že ni bilo nobenega upanja več, češ prepozno ste se spomnili nanj. Če bi rekli dve, tri leta prej, pa bi dobili aparaturo. Pa se je šlo na novo v boj in zdaj ima domači kraj tudi kino. Nekdo pri mizi pripomni, da zato pada zanimanje za igranje. To je mogoče. Malo časa je zanj, kmečko delo zahteva tričetrt leta vsega človeka, toda če bo dvorana dobila še dobro peč, se bo dalo igrati tudi pozimi. Nikoli ne prenehajo načrti, nikoli ni za kulturo dovolj storjenega. V našem času moramo vsaj dohiteti tisto, kar smo v preteklosti zamudili. Veliko, veliko bo še treba storiti v naših krajih, ker je preteklost tako mačehovsko ravnala z njimi. Skrb za strokovno izobraževanje in predšolsko vzgojo Že od leta 1946/47 delujejo v okraju šole za vajence. Prva leta. ko še ni bila dovolj razvita mreža šol za posamezne stroke v merilu republike, je delovalo pet takih šol: v Bučkovcih. Cezanjevcih, Križevcih, Ljutomeru in Gornji Radgoni. Od teh so ostale le zadnje 3, ki uspešno vrše svojo nalogo. Križevska in radgonska vajenska šola imata svoje lastne prostore, medtem ko ljutomerska še gostuje v osnovni šoli. - Poleg pouka se v teh šolah posveča vsa skrb tudi vzgoji vajenske mladine. Posebno velja to za radgonsko šolo, kjer se vajenci ob nedeljah zbirajo v šolskih prostorih ter se udejstvujejo v raznih krožkih. Pevski in tamburaški odsek že pripravljata program za dan vajencev, katerega že več let praznujejo vsi vajenci ob zaključku šolskega leta vajenskih šol. Na ta dan se spoznavajo med seboj vsi vajenci in prežive skupaj prijeten dan. Tudi glasbeni Šoli v Ljutomeru in Gornji Radgoni uspešno izvajata svoje naloge. Zanimanje za glasbeno izobraževanje je med ljudstvom res veliko ter morata vodstvi šol od prijavljenih izbirati le tiste, ki so za to dejavnost posebno nadarjeni. Pomanjkanje učnih moči, kakor tudi prostorov jima ne dopušča, sprejemati vseh prijavljenih. Šoli prirejata z gojenci uspele nastope, katerih se posebno starši gojencev udeležujejo v lepem številu. S tem svojim delom gojita šoli med ljudstvom glasbeno kulturo ter širita krog ljudi, ki imajo smisel in željo po uživanju te kulturne dejavnosti. Od 1953. leta deluje na Podgradju pri Ljutomeru enoletna kmetijska šola. Res še ni tako urejena, da bi lahko služila za vzor v vseh panogah kmetijstva, vendar se stanje ureja tako, da bo lahko v nekaj letih služila kot ogledna šola kmetijsko gospodarskim šolam okraja, kot tudi gojencem in ostalim kmetovalcem. Prvi vrtec je začel delovati že leta 1946 v Železnih dverih. Pobudo za to je dalo tamkajšnji vinogradniški zadrugi okrajno poverjeništvo za prosveto. Zadruga je z razumevanjem dala vrtcu na razpolago prostore in druga sredstva. Tako je sredi vinogradniškega predela našla predšolska mladina svoj novi dom, da so se lahko njeni starši posvetili obnovi zanemarjenih vinogradov. Vzgledu vinogradniške zadruge Železne dveri so naslednja leta sledile tudi druge zadruge in državna posestva v vinogradniških predelih ter je do danes nastalo na tem področju goric pet vrtcev: Vinski vrhovi, Jeruzalem, Železne dveri, Strezetina in Janžev vrh. Čeprav so odmaknjeni od kulturnih središč, vrše med poprej zanemarjenim ljudstvom važno politično -vzgojno nalogo. Poleg omenjenih vrtcev jih deluje še šest: Ljutomer, Radenci, Gornja Radgona, Apače, Žepovci in Stogovci. Uspehi, doseženi z uvedbo družbenega upravljanja na področju gospodarstva, so narekovali, da je tudi na področju prosvete prevzelo upravljanje v roke delovno ljudstvo. Pri vseh prosvetnih ustanovah so ustanovljeni odbori, ki ponekod že uspešno izvajajo svoje naloge, šolski odbori, kakor tudi odbori vrtcev, ne razpravljajo samo o materialnih vprašanjih, ampak dajejo ponekod že tehtne predloge za izboljšanje pouka in vzgoje. Vzgoja naše mladine postaja tako problem, s katerim se ne ukvarja več samo ozek krog ljudi, ki imajo posla z vzgojo in poukom, temveč se zanima zanj celotna naša javnost, zanima se za stremljenja po reformi našega šolstva ter pri tem tudi aktivno sodeluje. V veliki meri je to zasluga prosvetnih delavcev samih, ki so po večletnem delu na roditeljskih sestankih vzbudili pri starših zanimanje za vprašanje pouka in vzgoje. Prosvetni delavci ljutomerskega okraja so pri proučevanju šolstva nudili več koristnih prispevkov za izboljšanje pouka in vzgoje. V zvezi z reformo šolstva so proučevali današnji šolski sistem. Soglasni so v tem, da isti z osnovnimi šolami in nižjimi gimnazijami ne ustreza našim življenjskim potrebam. Osemletna splošnoizobraževalna šola naj bo enotna ter naj nudi učencem tisto izobrazbeno vsebino, ki jim bo koristno služila pri poznejšem vključevanju v katerikoli poklic. Vse svoje obširno utemeljene predloge k reformi šolstva so odposlali pristojni komisiji. Ljutomerski okraj velja kot gospodarsko nerazvit. Večstoletno izkoriščanje viničarskega življa je zapustilo globoke sledove, ki se odražajo v alkoholizmu in ljudski zaostalosti. Vendar je neumorno in požrtvovalno delo političnih in kulturno prosvetnih delavcev v raznih organizacijah in društvih doseglo take uspehe, da smo na njih lahko vsi ponosni. Miha Veršič Splošnoizobraževalno šolstvo v prvih dneh po osvoboditvi Tako je bilo na veliki proslavi desete obletnice osvoboditve pri Vidmu ob Ščavnici. Križevska šola je že dotrajala. Njeni prostori so pretesni in ne odgovarjajo več današnjim potrebam. Odločitev križevskih občanov je: zgraditi novo, sodobno urejeno šolsko poslopje, o katerem se bo naša deca s svojimi vzgojitelji vred bolje počutila! Za uresničitev tega smotra so voljni tudi sami mnogo prispevati. Poslopje dijaškega doma v Ljutomeru, zgrajeno pred par leti. V njem je ljudska knjižnica, glasbena šola in drugi dom za mlade ljudi, ki hodijo o nižjo gimnazijo. To so večinoma revnejši, a nadarjeni dijaki. OBMURSKI TEDNIK, 2. junija 1955 S partizani med Muro in Dravo Znano je, da Prleke prav hitro mori domotožje, če so le nekaj časa v drugih krojih . . . Ker so me nemški nacisti izgnali v začetku maja 1941, sem delovni v narodnoosvobodilnem gibanju predvsem na Dolenjskem, kjer je bila zibelka partizanstva. Od tam sem bil na svojo željo v jeseni 1944 premeščen v Prlekijo kot član Okrožnega komiteja in Okrožnega odbora OF za takratno Ljutomersko okrožje, katerega sekretar je bil tov. Viktor Stopar. Pod ljutomersko okrožje so spadali takratni okraj: Ljutomer, Gornja Radgona, Ormož, Murska Sobota in Dolnja Lendava. Pogoji za partizansko delovanje so bili v navedenem okrožju zelo težki. Okupator je namreč imel Prlekijo za sestavni del svojega ozemlja, ki ne sme pripasti nikomur drugemu, kakor samo njemu, kljub temu. da je bila pokrajina slovenska in da je bilo nekaj nemškutarskih in hitlerjanskih družin le v večjih središčih: v Ljutomeru. Gornji Radgoni in Ormožu. Res je sicer, da je bila nemška gospoda lastnik precejšnjega dela najlepših goric- ki so jih obdelovali slovenski viničarji, kar pa še nikakor ni pomenilo, da imajo hitlerjanci spričo tega pravico zasužniti slovensko ljud- RADO PUŠENJAK stvo v teh krojih. Prav zaradi tega pa je okupator proti Slovencem v Prlekiji še posebno ostro nastopal in po izginotju slovenskih družin - iz mest uveljavljal že od vsega začetka najbolj drakonične ukrepe proti življu, ki se je čutilo slovensko, dn sploh ne govorimo o tovariših, ki so bili levičarsko usmerjeni. Ljudstvo je bilo zaradi tega silno preplašeno in sprva tudi zelo nezaupljivo. Bilo je namreč zelo razočarano v stari Jugoslaviji, ko je mali človek gospodarsko hiral in propadal. Druga velika težava pa je bila v tem, da 'Prlekija nima gozdov, ki so bili v drugih krajih veliki zaščitniki partizanov in odlično mesto, odkoder so potekale ofenzivne akcije proti nacistom. Gestapo je imel v Ljutomeru dobro izpeljano Organizacijo in močno vohunsko službo, kar sem ugotovil že prvi večer partizanstva v Prlekiji. Takrat bi se namreč moral javiti na javki pod Kamenščakom. Javka je bila izdana, kar pa seveda nisem vedel. Sel sem v spremstvu tovariša Vrbančiča proti dogovorjenemu mestu, kjer naj bi čakali kurirji. Spremljevalce je 15 metrov pred javko vprašal: »Savo, ali si ti?« Odgovor se je glasil: »Ja. ja.« Nič hudega sluteč sva nadaljevala pot in se naenkrat znašla med nemškimi žandarji, ki so ležali v krogu in na svojih puškah. Nekaj sekund je vladala grobna tišina, nakar sva ubrala s spremljevalcem vsak svojo pot, seveda z brzino, ki jo je bilo pač moč doseči z ozirom na veliko utrujenost po tritedenskem potovanju z Dolenjske. Priče sva bila toči krogel, ki so sicer povzročile nekaj lukenj na plašč in nahrbtniku, toda kakih drugih posledic ni bilo. Partizanstvo v Prlekiji sicer ni imelo naloge, da bi vodilo ofenzivne operacije proti nadmočnemu sovražniku, kajti tod ni bilo ne partizanskega odreda, niti bataljona. Bile pa so manjše skupine partizanov, ki so se ukvarjali predvsem s političnimi posli: oživljali so med ljudmi slovensko zavest, pripravljali tla za razne organizacijske ukrepe, zbirali so prostovoljce za brigade, hrano in drugi material, potreben za naše vojaške edinice, in se povezovali s partizanskim gibanjem v drugih krajih. Pri izvajanju teh nalog so se seveda morali večkrat spoprijeti s sovražnikom, ki je imel tudi v teh krojih dokaj močne posadke. V Okrožnem odboru so bili: sekretar tov. Viktor Stopar, člani: Jovo Jurkovič. Aljaž Bernot, Breda Bračič, Milena Vidic, Eleta Letonja - Atena, Mohor in jaz. Najtežji položaj je bil v zadnjih mesecih pred svobodo. Do januarja 1945 smo obiskali nešteto družin v nočnih urah. Šli smo od vasi do vasi in se ponoči ustavili tudi pri petih in več družinah. Pojasnjevali smo ljudstvu, kakšne smotre, in program ima naše gibanje, ga bodrili in pripravljali za svobodo. ki naj ne bi bila samo nacionalna, temveč tudi socialna. V ta namen je sekretar Okrožnega komiteja razporejal svoje člane na posamezna področja z nalogo, dn pomagajo okrajnim aktivistom. Mene je poslal običajno na področje okraja Gornja Radgona, največkrat pa na področje okrajev Ljutomer in Ormož. Družine so v poznih nočnih urah z veseljem odpirale vrata svojih domov in nas puščale v svoje hiše. Bili pa so seveda tudi primeri, da smo morali s silo vdreti ‘v hišo. Toda ti primeri so bili zelo redki. Jaz sem obiskal približno 800 družin, a le v dveh primerih sem bil prisiljen vdreti v hišo. Samo izraziti pristaši hitlcrizma niso hoteli zlepa pustiti partizanov v hiše. Toda za borce bi bilo preveč poniževalno, če bi se zadovoljili, dn jim redki posamezniki nočejo odpreti vrat. Večina okrajnih aktivistov še ni poznala smotrov naše borbe, kar je tudi povsem razumljivo. Zarodi tega je bila naša osnovna naloga, dn usposobimo okrajni aktiv. Tov. Joško Slavič je še ohranil nekaj izvirnih zapiskov sej in sestankov, na katerih so imeli predavanje zastopniki Okrožnega odbora. Tako na primer iz zapisnika sestanka Okrajnega odbora OF Ljutomer z dne 22. decembra 1944 razvidimo naslednje: Navzoči so bili okrožni funkcionarji Rado, Mohor in član gospodarskega odseka Stane. Od Okrajnega odbora pa naslednji člani: Miro, Vojko, Vlado, Živko - Slavič, Pavliha in Savo - Pihlar — poleg več tovarišev kurirjev in poročevalcev. — Spored: I. Pozdrav tovarišem (Živko). 2. Komemoracija v spomin komandanta Slovenije Franca Rozmana Staneta (Rado). 3. Idejne smernice za aktiviste OF (Rado). 4. O mobilizaciji v praksi (Mohor). 5. Kritika. Na tem sestanku sem govoril o vrlinah tov. Staneta Rozmana in o njegovih uspehih, ki jih je imel v svojih borbah za slovenski narod. Govoril sem o potrebi, da se aktivisti tudi izobražujejo, poročal o sestanku Tito — Šubašič, o novi amnestiji do 15. januarja 1915, o delu NKOJ, o škodljivosti delovanja belogardizma, ki se poslužuje vseh mogočih laži, da bi si na ta način zagotovil zaslombo pri zaveznikih, o sporazumu s Sovjetsko zvezo glede vojaške pomoči, o teheranski konferenci itd. Pri referatu o mobilizaciji — podal ga je tov. Mohor — je bilo predvsem poudarjeno: nihče v švabsko vojsko! Ta parola naj odmeva po vsej Prlekiji, da jo bo slišal vsak zaveden Slovenec. Dogovorjeno je tudi bilo, kaj bo treba ukreniti, da se slovenski fantje ne bodo več odzivali pozivom fašističnih oblasti, temveč da bodo šli samo v tisto vojsko, v katero spadajo: v partizanske brigade. lz zapisnika o sestanku 5. I. 1945 — sestanka sta se udeležila tov. V. 'Stopar in J. Kocbek — je razvidno, da je bil določen za novega sekretarja Okrajnega odbora OF Ljutomer tov. Aljaž Bernot. Svojo dolžnost pa je opravljal le mesec dni, dokler ni padel v težkem boju v Logarovcih. Januarja in februarja 1945 se je fronta močno približala. Zaradi tega jc bilo v Prlekiji vedno več sovrašnikovih vojakov, tako dn v marcu praktično ni bilo več vasi, kjer ne bi bilo švabske posadke. Delovanje je bilo vedno težje. Izgubljali smo vedno več naših fantov, a hkrati pa pridobivali nove. V začetku januarja 1945 sera bil z aktivisti Okrajnega odbora Ormož in z več kurirji no področju blizu Bolfenka. Švabi so bili neprestano za nami. V neki vasi blizu Bolfenka smo slavili tudi Silvestrov večer. Kakšno je bilo to silvestrovanje? V daljšem govoru sem opisal tovarišem pot, ki smo jo že prehodili, in težave, ki nas še čakajo do vstajenja svobode, ki sicer ni več daleč, toda pot do nje bo terjala od nos še mnogo žrtev. 5. januarja 1945 sem določil skupino, v kateri sta bila med drugimi tudi tov. Nande Magdič in Oskar Viher in ki je morala z določenimi nalogami na Mursko polje. Izrecno pa sem fantom prepovedal, naj ne hodijo na Grlavo, kjer je bilo nekaj naših družin, na primer Prelogovo, pri kateri so se partizani zadrževali mnogo preveč in je že pretila nevurnost, da jo bodo Nemci kot preveč kompromitirano uničili s skupino partizanov vred. Partizanska skupina sc je oglasila v nekaterih drugih vaseh, kakor v Kristancih, toda kljub temu sc je oglasila tudi pri Prelogovih. Že nekaj ur po njenem prihodu je bila hiša obkoljena od številnih kozakov - vlasovcev. Partizani se niso predali, temveč so sprejeli borbo in tolkli po sovražniku kot levi do zadnje koplje krvi. Izkrvavel je gospodar, ki sc je ravno tako udeležil borbe, njegova žena in naši borci, katerih trupla so nato zoglenela v plamenih hiše in gospodarskega poslopja. Rešil se je bil le eden »partizan« ‒, neki Aleks, ki se je predal. Zaprli so ga v Ljutomeru, kjer je izdajal in spravil v nesrečo mnogo naših dobrih družin. Nato so ga premestili v Maribor. Šele leta 1946 sc je ugotovilo, da je bil Aleks organ Gestapa in je tudi sum priznal razna izdajstva v naših krajih. V Prlekiji je bil ubit vsak partizan, ki se jc pustil ujeti. Ubijali so celo naše ranjence, ki so jih ujeli v nezavestnem stanju. Zapori so se polnili. Okupator je besnel. Mnogi in mnogi so morali v taborišča smrti: Dachau, Auschwitz, Buchcnwald itd., kjer so podlegli trpljenju. Po Prlekiji so odmevali rafali iz sovražnega orožja na nedolžne ljudi, katerih glavni greh je bil, da so bili Slovenci. Naši partizani so odbijali napade, sc junaško borili in umirali za domovino. 3. februarja 1945 sem se ustavil s skupino: Aljaž - Bernot, Berden - Raško, Petje -Vido, Stane Simonič in Jureš — v Logarovcih pri Žalikovih. Nas partizanov je bilo samo šest, a kozakov cela čreda. Obkolili so nas okrog 4. ure zjutraj. Rajši v smrt kakor v roke sovražniku! — smo sklenili pred začetkom krvavega plesa. Nekaj časa je bila razdalja med nami in sovražnikom le 1 do 2 m. Pred jurišem smo vzklikali: »Živela svobodna Jugoslavija«, »Živela svobodna Slovenija«, »Živel maršal Tito«. To so bile za posameznike tudi zadnje besede, izrečen pred smrtjo. Juriš iz hiše! Tovariš Berden je obležal mrtev v snegu, tov. Vida in Stane Simonič sta bila težje ranjena. Iz obroča sc nas je prebijalo le pet, le trije brez ran. Tov. Jureš je bil junak. Na vprašanje, kdo gre prvi v juriš, ki je bil domala za vse poslednji napad na tujca, je odločno odgovoril: »Jaz grem prvi!« In res: pognal se je v točo krogel in bil smrtno zadet. Težko ranjenega so potem obesili v Ljutomeru na Glavnem trgu. Težak je bil proboj skozi tesno sklenjeni obroč, v zgodnjem zimskem jutru, ko so se sončni žarki že blesketajoče igrali po snegu. Podli in izdajalski kozaki so streljali z vsem mogočim orožjem, kot da so zblazneli. Besneli so tembolj, ker je padlo od naših krogel že več njihovih vojakov, med drugimi pa smo težko ranili celo njihovega komandanta. Poudarim, samo težko ranili. Na njegovo milo prošnjo smo mu velikodušno pustili življenje. Sicer pa sploh ni smo bili vajeni ubijati ranjencev. Počasi smo si utirali pot. Borba za vsak meter! Municije nam je primanjkovalo, s kroglami je bilo treba skrajno varčevati. Tov. Aljaž Bernot je bil v prodoru smrtno zadet. V trenutku ko mu je krogla prebila prsa, je še zavpil: Rado, ustreli me! To je prosil zaradi tega, ker je vedel, da dober partizan ne sme pasti živ v roke sovražnika. Toda: ni ga bilo treba streljati s partizansko puško, ker je takoj izdihnil. Tov. Vida je bila ujeta in nato umorjena. Tov. Stane Simonič je dobil sedem ran, toda kljub temu sva se z njim rešila iz peklenskega obroča. Vedenje Žalikovih staršev je bilo izredno junaško. Tik pred začetkom borbe sta odločno zanikala, da bi bili partizani v hiši. Krvoločni izdajalci svojega naroda so jih pobili na samem bojišču. Domačijo Žalikovih so po žrli plameni ognja, a plamen boja za svobodo se je širil. Tega ni bilo mogoče več zadušiti niti s streljanjem starcev, žena in otrok, niti z ubijanjem talcev, kar so uprizorili v raznih krajih: v Cezanjevcih, Mali Nedelji, Ivajnkovcih itd. — niti s požiganjem domov, niti z mučenjem rodoljubov v raznih taboriščih smrti. Zemljo se napajali potoki krvi in solza, a iz trpljenja je zraslo neizmerno sovraštvo do nacizma in hrepenenje po svobodi. Ker je bilo sovražnikovih posadk vedno več, je bilo vse težje tudi za naše ranjence, ki so morali pretrpeti mnogo gorja. Ob koncu decembra 1944 smo likvidirali znanega priganjača in fašista Halarja v Svetinjah kljub temu, dn je bil strogo zastražen po žandarmeriji, ki je bila tik ob njegovi hiši. Likvidirali smo ga predvsem zato, ker je imel v načrtu, da bo naslednji dan izvedel večjo mobilizacijo za nacistično armado. S podvigom smo mu to preprečili. Na pustni torek leta 1945 so nas obkolili nemški essesovci pri družini Meško v Vičancih. Obkoljeni smo bili že čez eno po prihodu v hiši. Prosili smo gospodarja, naj nam do no razpolago toplo sobo zaradi ranjenega Simoniča. Meško nam ni ustregel, marveč nam je dal le senik nad hlevi. Tudi s tem smo bili zadovoljni! Okrog 7. ure zjutraj zaslišimo nemške glasove. Pričeli so s preiskavo. V največji tišini sem naročil ostalim petim tovarišem, da se moramo pripraviti za borbo. Trenutki so bili cela večnost. Vsak čas bodo prodrli na senik in takrat bodo zopet naše brzostrelke zapele svojo bojno pesem. Pelc bodo mogoče poslednjič v naših rokah. Mi smo čakali. Položaj je bil za nas skrajno neugoden. Hiše in poslopja so bila zgrajena v ključu, okrog in okrog so bili hribčki, čistina, velik sneg. a okoli hiše švabske zasede! O predaji seveda ni bilo govora. Preiskava se je nadaljevala. Nemci so prišli na skedenj, odkoder je vodila lestva na senik. Nemški vojak je že na lestvi! Gospodarju Mešku je postalo vroče. Vsak čas lahko poči! Pričela se bo krvava borba, katere izid je zelo dvomljiv: tako zn njegovo družino, njega samega, kakor tudi za nas — partizane. Porajala sc mu je rešilna misel. Ponudil je žganje fašističnemu vojaku, ki je ponudbo takoj sprejel in odnehal s preiskavo v senu. Komanduntu je javil, da je vse preiskal in da ni partizanov v prostorih, ki jih je preiskal. Meškova hčerka je na dvorišču pela in tako odvračala naciste od preiskave. Za nas izredno težko doba je trajala cele dve ure. Švabi so nato prisilili Meška, da je moral z njimi še v vinograd, ker so domnevali, da so partizani tam. Toda v vinogradu partizanov res ni bilo . . . Le izredni iznajdljivosti, spretnosti in hkrati predanosti gospodarju Meška in njegove družine se imamo zahvaliti, da ni prišlo v tej hiši do borbe. Ker so imeli Nemci okrog nas postavljena mitraljeska gnezda, bi bila borba zelo kočljiva stvar; vprašanje zase je bilo, če bi se kdo izmed nas sploh lahko rešil. Na hlevu smo bili: Stane Simonič, Savo Pihlar, Horvat - Marjan in še dva druga tovariša, katerih imena se ne spominjam več. V drugi polovici februarja smo bili prisiljeni, da si z ozirom na to, ker so bili Nemci skoraj v vsaki vasi in poleg njih tudi mnogo madžarskih vojakov, zgradimo kunkerje in tako čimbolj zaščitimo življe-lja partizanov. Bunkerje smo zgradili v Radomerščaka in Vogričevcih. Bunkerje smo gradili v gozdovih. Bili so dokaj dobro skriti. Kopati smo jih morali zelo previdno, da bi nas kdo ne slišal. Vzdržati v takem bunkerju v zemeljski kotlini, polni vlage in brez zraka, je bilo partizanu prav težko. Boljše je bilo spati v snegu, kakor v taki luknji! Počutil sem se kakor vklenjen ujetnik. Naš sovražnik številka 1 — uši pa so imele odlične pogoje za pašo. Ob takšnih pogojih je bila namreč zelo težka borba proti njim. Preskrba s hrano je dobro delovala, kar se imamo zahvaliti predvsem družinam Novak in Pihlar v Radomerju, v Vogričevcih pa Zemljičem in tudi mnogim drugim. Ukvarjali smo sc z raznimi političnimi vprašanji in delali načrte za bodoče dni. Z ljudstvom je bilo treba držati stike. Gibanje v partizanskih uniformah je tak podnevi kakor tudi ponoči v tem času prinašalo sigurno smrt in nesmiselno zapravljanje mladih življenj, v kar nikakor nismo smeli privoliti. Odločili smo se za drugo taktiko. Na občinskem uradu v Cezanjevcih smo dobili legitimacije, ki nam jih je preskrbel naš aktivist tov.- Lojze Holc. Moja legitimacija je bila izstavljena na ime Jakoba Meznariča, delavca iz Mekotnjaka. Oblekel sem staro kmečko obleko, v rokah nosil običajno cekar, na ramah pa imel kakšno orodje. Tako smo lahko brez težave imeli podnevi razne seje in sestanke po vaseh in tam dajali direktive. Z menoj sta bili ponavadi tov. Sonja Rosova in tov. Štefan Jeha. Včasih pa smo se tudi pošalili v družbi v z nemškimi vojaki in podoficirji. Večkrat smo z njimi pili in tudi kartali. V zadnjih dveh mesecih pred osvoboditvijo sem bil izključno na področju takratnega okraja Ljutomer, katerega sekretar je bil tov. Janez Ros. Zlasti v zadnjih tednih je bilo treba pripraviti vse, da bi bili odbori OF, katere smo ustanovili skoraj v vseh vaseh, kar najbolj pripravljeni za prevzem oblasti, zaradi česar smo morali imeti tesne stike predvsem s predsedniki vaških odborov. Aprila 1945 sem imel v Ljutomeru pri Pučniku sejo z ljutomerskim odborom OF. Seje so se udeležili tov. Lovro Kuharič, Franc Jandl in Žunec. Na tej seji je bilo tudi mnogo govora o tem, kako zavarovati razne mostove in zgradbe pred uničenjem. Poznan nam je bil namreč načrt okupatorja, ki je pred umikom hotel vse uničiti. Toda naše moči so bile preslabotne, da bi take načrte preprečile. Skušali smo pridobiti nekaj nemških oficirjev, kar pa se nam ni posrečilo. Imel sem sicer zelo dobre zveze z nekaterimi nemškimi upravnimi funkcionarji, kakor na primer z ravnateljem gimnazije, toda kakšne stike z vodilnimi nemškimi oficirji, ki bi bili sovražniki nacizma, ni bilo mogoče dobiti. Z ravnateljem gimnazije sem se sestajal skupaj s tov. Radotom Dvoršakom v vinogradu Vaupotičevih iz Noršinec. Navedeni nam je mnogo koristil s tem, da nam je dajal razne dragocene informacije. Zveze s področjem Ormoža in Radgone nisem imel več. Gestapo iz Ljutomera se je prav do zadnjega posluževal vseh mogočih podlosti pri preganjanju naših ljudi in pri iskanja aktivistov. Mnogo naših dobrih partizanov je padlo prav v zadnjih dneh. Ujeta sta tov. Gaberc iz Veržeja in tov. Gorjak iz Cezanjevec. V civilu sta izzivala nemške vojake na nekem plesu. Tov. Gaberca so na bega ubili, tov. Gorjak pa jim je srečno odkuril. V Radomerju je bila izdana po izdajalca Zorcu gestapovcem tov. Marica Golobova -Jelka, ki je bila v bunkerju. Nekaj dni prej sem ji sicer poslal sporočilo, da mora takoj z doma. Mojega sporočila pa ni dobila. 3. aprila 1945 je bil izvršen na Moti oh Muri strašen zločin. Takrat so gestapovci in kozaki umorili 21 dobrih rodoljubov, od katerih sta bili stari dve žrtvi le 16 in 17 let. O tem dogodku je naš list že poročal. Zadnji dan pred umikom so izvršili zločinski okupatorji grozodejstvo v Rinčetovi grabi. Pobili so nad 20 nedolžnih ljudi. Najbolj prijeten dan za mene in milijone drugih je bil dan osvoboditve. Teh čustev se kajpak ne da opisati. 7. maja 1945 zjutraj sem bil v Radomerju. Takoj sem zvedel, da ni več videti nobenega nemškega vojaka. Odločil sem se, da pogledam, če je kaj novega v Ljutomeru. Tov. Štefan John je šel z menoj. Dobila sva v Radomerju kolesa in odhitela v mesto. Na najino veliko presenečenje je nemška vojska že izginila iz Ljutomera. Prišla je svoboda, težko pričakovana svoboda, za katero je padlo stotisoče naših dragocenih življenj. Domovina se je oddahnila. Zadihala je svobodno življenje. Mnogim in mnogim tovarišem, ki so v Prlekiji žrtvovali svoja mlada življenja zn domovino, kličem: Nismo pozabili na vas ir. nikdar ne bomo! Vaše žrtve so bile ple- menite. Vaša kri je obogatila našo zemljo. Iz vaših preranih grobov raste novo življenje, ki se razcveta v bujne cvetove. Iz vaših temnih grobov se je razvila nova, močna in širom po svetu visoko cenjena Jugoslavija. Gradimo socializem, za katerega ste prelili svojo kri. Vaše delo smelo nadaljujemo, da bi se dokopali do lepše bodočnosti. Zatorej: mirno spite, tovariši, v svojih grobovih! Najhujša nasilja okupatorja niso uničila v ljudeh svobodoljubnih hotenj. Vsaka nova žrtev je le še bolj podžgala partizanske borce in aktiviste in okrepila pri lüdeh vero, da bo pravičen boj končan z zmago - s svobodo. Spomenik padlim borcem NOB in žrtvam fašizma v Križevcih pri Ljutomeru. Prleško delovno ljudstva sc z veliko hvaležnostjo spominja svojih sinov in hčera — padlih v velikem narodnoosvobodilnem boju. Več desetin spomenikov in spominskih plošč priča o tem. — Na sliki: Tudi pri Tomažu so kostanjski občani postavili lep spomenik svojim padlim rojakom -— borcem, aktivistom NOB in žrtvam fašističnega terorja. Na plošči je vklesano tudi ime narodnega heroja Vinka Megle, ki je deloval tod v prvem letu okupacije in tudi junaško padel, 8 OBMURSKI TEDNIK, 2. junija 1955 0d čitalniške dobe sem Slovenska knjiga zvest spremljevalec Prlekov Knjižničarstvo v ljutomerskem okraju ima lepo tradicijo — saj je bila že pred 87 leti, t. j leta 1868 ustanovljena »Narodna čitalnica«, ki so jo odprli tedanji ljutomerski rodoljubi. Dolgo vrsto let je bila »Narodna čitalnica« središče zavednih ljutomerskih Slovencev in mnogokrat tudi tarča napadov njihovih nasprotnikov. Tudi v okoliških večjih središčih imajo ljudske knjižnice za sabo precej let delovanja. Seveda so sprva, predvsem pa med dvema vojnama imele predvsem po- litičen pomen, saj so jih ustanavljale različne stranke in režimi, ki so, svojemu programu primerno, skušali med ljudmi uveljaviti »svoje« knjige. Vsekakor bi bilo zanimivo vedeti, kaj in koliko so takrat ljudje brali. Vendar takih- podatkov nimamo pri roki. Okupator je pometel tako z javnimi kot privatnimi knjižnicami. Grmade knjig so romale v ogenj, v večno sramoto »civiliziranemu« tujcu. Še največ knjig so rešili pred uničenjem privatniki, javne knjižnice pa so bile popolnoma uničene. In marsikateremu zavednemu Slovencu je bila na skrivaj prebrana slovenska knjiga tolažnik v žalostnih letih okupatorjevega nasilja. Pred desetimi leti pa je tudi naša slovenska, tolikokrat zapostavljena, prezirana, v politične namene izkoriščena in preganjena knjiga našla tisto mesto, ki ji po vsej pravici pripada. Začela je biti in je tudi popolnoma postala simbol napredka in socialistične kulture našega človeka. Leta 1945 je požrtvovalna knjižničarka tov. Franja Šnajder-jeva začela ponovno zbirati knjige, ki so slučajno preživele okupatorjevo uničevalno delo. Kot večletna knjižničarka iz predvojne dobe ni mogla biti brez knjig in knjižnice. Zbirala je — in glej, v kratkem času je zbrala okoli 300 knjig in jih začela izposojevali. To je bil zarodek sedanje okrajne knjižnice v Ljutomeru. Tudi drugod niso čakali. V letu 1946 je bilo v okraju že 9 knjižnic s sicer malim številom knjig, vendar z borbenimi knjižničarji, ki so opravljali kulturno poslanstvo z velikim poletom in voljo. Da njih delo spričo velikega pomanjkanja knjig ni bilo lahko, je povsem razumljivo. Knjižnice so se kljub vsem težavam razvijale in širile z veliko naglico. Tako je bilo 1. 1948 na področju sedanjega okraja že 28 knjižnic z 9300 knjigami, v letu 1954 pa 32 knjižnic z 16.737 knjigami. Te knjižnice imajo vpisanih 3561 izposojevalcev, ki so lani obiskali knjižnice 9300-krat in si izposodili 27.292 knjig. Do takega napredka ljudskih knjžnic pa se ni bilo lahko dokopati. Okrajno vodstvo SZDL, predvsem pa okrajni odbor Ljudske prosvete, je s pomočjo OLO skrbel predvsem za strokovno usposabljanje knjižničarjev. OLO je s svojimi dotacijami omogočil, da se je mnogo knjižničarjev izurilo v knjižničarskih tečajih v Ljubljani in Mariboru. Za intenzivno in strokovno delo knjižničarjev je bilo organiziranih vsako leto več posvetovanj in sestankov, mnogo izkušenj pa jim je posredovala tudi okrajna knjižnica. Ljutomerska knjižnica je spričo pogojev, ki so bili za njo ugod- nejši kot za ostale vaške knjižnice, sčasoma postala vodilna in zelo pomembna kulturna ustanova vsega okraja. Iz skromnih začetkov se je razvila v veliko knjižnico z nad 5200 knjigami in urejeno čitalnico. Lani je posredovala 1450 vpisanim izposojevalcem 14.110 knjig. Izposojevalci so iz vsega okraja, celo iz najbolj oddaljenih vasi, pa tudi iz soboškega in ptujskega okraja. Preteklo zimo je začela posojevati tudi kolekcije knjig manjšim knjižnicam za določeno dobo. Vsekakor bo okrajna knjižnica v Ljutomera ostala tudi po ukinitvi okraja važna kulturna ustanova Pomurja. Naši knjižničarji so se tudi letos, ko proslavljamo 10. obletnico osvoboditve, dobro odrezali. V knjižni akciji, ki smo jo izvajali po vsej Sloveniji in je pravkar bila zaključena, so knjižničarji dosegli precejšnje uspehe. Po njihovi zaslugi smo se uvrstili med najboljše okraje v Sloveniji. Skoraj vse knjižnice so do skrajnosti izkoristile priložnost in s pomočjo ljudskih odborov dobile v času knjižne akcije nad 800 novih knjig v skupni vrednosti okrog 320.000 din. Ob desetletnici naše svobodne graditve gledajo knjžničarji ljutomerskega okraja s ponosom na svoje dosedanje delo, skrito in neopazno sicer vendar tako važno za skupen napredek socialistične domovine in kulturno življenje naših državljanov. Z zaupanjem gledajo v bodočnost, saj vedo, da so najhujše že prebrodili in da bodo prihodnja desetletja njihovega poslanstva še bolj plodovita in uspešna. Ivan Hodžar Jan Baukart: Ante Trstenjak, slovenski slikar Ko sem že pred petdesetimi leti pogosto hodil po prleški zemlji, sem se vselej vpraševal, kako to, da ta slikovita pokrajina še ni rodila slikarja, ki bi s tankim čutom za barvne odtenke in z veščo roko pokazal domačinom in svetu tiho in neprisiljeno lepoto njenih grab in bregač, njenih klancev in goric, njenega širnega Murskega polja s šumečimi logi, sinje deročo Muro in vijugastimi, zaraslimi »muricami«. Prlekija nam je sicer tedaj že dola dva slikarja, Romana Fekonjo in Ivana Žaboto, toda prvi je slikal predvsem portrete in svetnike ter umrl zgodaj v Ameriki, drugi pa je posvetil dolga leta svoje umetniške sile lepotam sorodne nam Slovaške. Prvi, ki se je oddolžil svoji lepi in slikoviti ožji domovini z velikim številom del v raznih tehnikah, je zdaj v Mariboru živeči Ante Trstenjak. Rodil se je 29. decembra 1894 na sončnem Slamnjaku blizu Ljutomera v številni družini malega kmeta. Vsako jutro mu je odpiralo razgled na zeleno Mursko polje in sinjo Prekmursko ravan, na bližnje in daljne rjaveče in rumeneče vinske griče, v hladno senco globoke Kumerskc grabe. Povsod some barve, ki so se menjavale vsako uro, dan za dnem in v vsakem letnem času! Ni čudež torej, da je »sakrmenski čeh« že zgodoj pričel risati po stenah s kosi laporja ali opeke, da je vzbujal že v osnovni šoli in ljutomerski enorazredni realki pozornost učiteljev, da je kot sli- karski vajenec slikal kmetom podobe sv. Florijana in Vrbana in da je po končanih nčnih letih odšel v Gradec. Tam je najprej delal v svoji obrtni stroki in podpiral z zaslužkom zgodaj vdovelo mater in družino. Že naslednje leto — 1912 — se je s štipendijo deželnega odbora vpisal na oddelek za umetnostno obrt tehnične srednje šole, kjer se je docela posvetil risanju in slikanju. L. 1914 je moral na vojsko in bil l. 1915 v Galiciji smrtno nevarno ranjen. Samo operacija, ki jo je izvedel znani dunajski kirurg, prof. dr. Hochenegg, nam je rešila našega slikarja, ki pa še zdaj nosi v srčni mišici košček šrapnelove krogle. Že l. 1917. je nadaljeval svoje študije na Dunaju, kjer se je kot vojni invalid šolal brezplačno in si s svojo nadarjenostjo in marljivostjo pridobil naklonjenost profesorjev. Po prevratu 1. 1918. se je preselil na zagrebško Umetnostno akademijo, pa doživel tam precej razočaranja. Zato se je l. 1920. odpravil v Prago. Najprej je delal pri znanem slikarju Vojtehu Hynaisu, potem po pri prof. Tilleju, ki je bil odličen pedagog. Tu je l. 1925. v mojstrski šoli dosegel drugo častno nagrado, Masarykovo nagrado in priznanje častnega leta, ki po ga ni izrabil. Ves čas je seveda bil jugoslovanski štipendist. L. 1924. je prvič razstavljal v Mariboru in tudi v Ljutomeru, kjer so si domačini trumoma ogledali delo svojega rojaka. Sla po znanju in svetu ga je gnala dalje — v Pariz, v sloveče evropsko središče slikarstva. Tam je že 1. 1925. razstavljal prvič, drugič pa skupno z Nikom Pirnatom 1. 1927. Njegova dela, zlasti akvareli, so vzbudila veliko pozornost, o čemer priča njegova izvolitev v razsodišče velike mednarodne umetnostne razstave in podelitev francoske in pozneje še jugoslovanske štipendije. Vmes je mnogo potoval in povsod pridno slikal, tako ob Ženevskem jezeru, v Marseilleu in na poti po Severni in Srednji Italiji in zopet v Pragi, kjer je iznova razstavil. Iz Pariza je krenil tudi v slikovito Bretagno, nato v Strasburg, München in prek Prage domov. L. 1928 je slikal v tistem delu današnje Vzhode Nemčije, kjer še živi najmanjši slovanski narod, lužičko-srbski, ki je ohranil slikovito narodno nošo in čigar dežela mu je nudila obilico drugih motivov. Dela s teh poti »je razstavljal v Pragi, v Kralovem Hradcu, v Osijeku in Zagrebu. Od 1. 1932. je stalno živel v priljubljeni mu Pragi ter se tam naslednje leto poročil z zdravnico, Čehinjo. Vsako leto pa je pohitel tudi domov v Prlekijo, v Dalmacijo in Hercegovino, 1. 1934 pa zopet v Pariz in se vračal z bogato zbirko slik in risb. L. 1938. je še zadnjič potoval po Nemčiji in drugič po Poljski. Po zasedbi Češke sc je pričela zanj doba preganjanja in policijskega nadzorstva. Leta 1944. go je Gestopo odgnala v taborišče Vratislavo, kamor je zapirala češko inteligenco, ženo pa, ki so ji hitlerjevci uničila vse sorodnike, v Terezin. Leta 1945 mu je uspelo pobegniti, nakar se je v neprestani nevarnosti skrival v Pragi in naposled dočakal osvoboditev. Zopet je napočila zanj plodovita doba dela. Tako je 1. 1946. naslikal za maršala Tita znamenite praške Hradžane, pa tudi po domovini je našel mnogo hvaležnih motivov. L. 1948., po kominformovskem napadu na Jugoslavijo ga je češka policija kot podpredsednika OF praških Jugoslovanov zaprla in 1. 1949. kot nezaželenega tujca izgnala, ker se ni hotel izjaviti proti svoji domovini. Zdaj biva v domačem Mariboru, snuje in dela neprestano ter je delaven član mariborske podružnice Društva likovnih umetnikov. Lani je slavil svojo 60-letnico, letos pa je prejel Prešernovo nagrado Sveta za prosveto in kulturo MLO Maribor. Pravkar dokončuje veliko oljnato sliko Maribora, ki bo krasila jedilnico parnika istega imena. Poleti pa namerava za nekaj časa na Nizozemsko, da si nabere novih dojmov in izkušenj. Umetnostni kritik Branko Rudolf pravi o njegovem umetniškem delu takole: »Ante Trstenjak ni samo pomemben slikar olj, gvašev in akvarelov in pomemben grafik v različnih tehnikah, je svojevrsten likovni ustvarjalec in za Maribor je še posebno pomemben kot likovni talent, ki je predrl »začarani krog« nekdanje bede, ki so jo okusili vsi likovni ustvarjalci na ozemlju bivše Spodnje Štajerske in Prekmurja, pekoče, ponižujoče in ubijajoče stiske, ki je premnoge med njimi pognala v svet. Pot Anteja Trstenjaka torej ni samo pot izredno nadarjenega človeka, treba poudariti njegovo izredno žilavost, vztrajnost in odločnost, njegovo nenavadno voljo po uveljavljanju, ki ga je spremljala skozi vse dni njegovega ustvarjanja.« Po domače pa bi človek, ki ne gleda Trstenjakovih slik z očmi strokovnjaka ter kritika in se ne meni za razne umetnostne struje, dejal takole: Naš Prlek se je v mnogih letih tujine mnogočesa naučil, postal mojster, ostal pa je še zmerom tisti Slovenec, tisti Prlek, kakršen je bil nekdaj pred odhodom v širni svet. O tem priča njegova vedno dobra volja, njegov sproščeni smeh in njegova domača govorica, zlasti pa pričajo o tem njegova dela iz domačega okolja in širše domovine. Ure in ure lahko gledam n. pr. sliko materinega vdovskega domovonja, akvarele in olja, ki predstavljajo mlin ob Muri, klanec med goricami v Mekotnjaku ali kmetsko hišo na Veščici — in vselej doživljam novo radost nad lepoto domače zemlje, ki jo je nas prvi učil gledati, čutiti in občudovati. Ante Trstenjak — Piskrovez V ljutomerski knjižnici je vsak dan živo. Pri požrtvovalnem knjižničarju tov. Hodžarju se oglašajo delovni ljudje, kajti pri njem dobe knjige, ki jih z užitkom bero po trudapolnem delu. Knjižnica slovi kot najboljša v ljutomerskem okraju. Med pionirji desnega brega Mure Motil bi se, kdor bi mislil, da se odlikujejo pionirji osnovnih šol in gimnazij ljutomerskega okraja le pri učenju. Res, da tam ne dosegajo kakih zavidljivih uspehov, ki bi se vidno dvigali nad republiškimi povprečnimi uspehi, vendar so ti uspehi lepi, če upoštevamo pogoje, pod katerimi jih dosegajo. Zaradi pomanjkanja učilnic mora imeti preko 2500 učencev redno popoldanski pouk, kar pomeni čez 30 odst. Šolska oprema je pri večini šol stara že preko 50 let in ne ustreza ne zdravstvenim, ne drugim zahtevam, saj stare, dolge 3—4-sedežne klopi, vse zrezane in preluknjane, ne nudijo nič kaj privlačnega za življenje željno mladino. Zaradi nezadostnega števila učilnic in učnih moči so poedine učilnice prenatrpane. Saj pride n. pr. v učilnicah nižje gimnazije v Gornji Radgoni, kjer so prostori najbolj utesnjen, na učenca le 1 m2 ozir. 2.9 m Poleg dela v šoli pionirji pridno delujejo tudi izven šole v raznih krožkih. Tako deluje v tekočem šolskem letu pri 26 osnovnih šolah in 6 nižjih gimnazijah 2? pevskih zborov, 14 šahovskih krožkov in več dramatskih. folklornih, lutkovnih, risarskih, dopisniških, pravljičnih in drugih krožkov. Najdelavnejši so pionirski pevski zbori. Na letošnjem- pionirskem festivalu, ki je bil 22. maja v Gornji Radgoni, je skupno nastopilo 1400 pevcev, samostojno pa 14 pevskih zborov, ki štejejo od 30 do 190 pevcev. Najmočnejši, najštevilnejši je pevski zbor ljutomerske gimnazije. Med najuspešnejše pa moramo šteti pevski zbor radgonske gimnazije, saj je po številnih uspelih koncertih v okraju, kakor tudi izven njega, pel letos tudi dragemu maršalu Titu za rojstni dan v Beogradu. Uspešno delujejo tudi folklorni krožki. Običajno sodelujejo s pevskimi zbori pri raznih šolskih proslavah in prireditvah ter z recitacijami in dramatskimi krožki sestavljajo tudi njih program. Pri 18 šahovskih krožkih sodeluje preko 460 pionirjev. Najbolj je razširjena ta igra med pionirji pri Negovi. Šahira jih 165, to je čez 51 odst. vseh učencev. Velike ovire jim dela nezadostno število šahovnic. Ponekod so se pa pionirji dobro znašli in si pri ročnih delih in doma sami izdelali šahovske figure. V Orehovcih so si jih izdelali 16 in sc jih pridno poslužujejo. Pri letošnjem turnirju za okrajno šahovsko prvenstvo je sodelovalo 276 pionirjev šahistov. Za okrajni šahovski turnir se je prijavilo 6 moštev skupine 7 do 11 let in 14 moštev skupine 11 do 15 let. V borbi med najboljšimi so zmagali v skupini 7 do 11 let pionirji iz Veržeja, v skupini 11 do 15 let pa pionirji iz Ljutomera. Na republiškem ša- hovskem tekmovanju so ljutomerski šahisti osvojili drugo mesto. Naši pionirji imajo svoje praznike, ki so jim prešli že tako v navado, da bi jih težko opustili. Največji njihov praznik je vsekakor 25. maj, rojstni dan maršala Tita. Vsi pionirji ga prav dobro poznajo kot svojega največjega prijatelja, ki misli pogosto na njih, ki skrbi za to, da bi bila njihova mladost čim lepša, lepša, kot je bila njegova ali mladost njihovih staršev. Na mar šalov rojstni dan so sprejemi cicibanov v pionirsko organizacijo. Za večino pionirjev vodijo skrb Društva prijateljev mladine. Ustanovljenih jih je 20 po šolskih središčih. Pobudo za njih ustanovitev so dali prosvetni delavci in SZDL. Najstarejša društva so v Radgoni, Ivanjkovcih, Ljutomeru in Križevcih. Naj- delavnejše je gotovo ljutomersko. Z uspehom in samoiniciativno rešuje razne vzgojne in tudi socialne probleme. Glavna in edina naloga društev je skrb za otroka. V stremljenju za uresničitev tega smotra prirejajo razna predavanja za prevzgojo staršev, da bi s tem tudi njih usposobili za pravilno vzgojo svojih otrok. Napori društev ne bodo zaman. S svojim dosedanjim delom so že pokazala določene uspehe pri reševanju raznih vzgojnih in socialnih problemov, s čimer pomagajo pri vzgoji naših pionirjev v zavestne in poštene člane naše socialistične družbe. Miha Veršič Pionirski pevski zbor Svobode iz Radgone je znan širom po slovenski deželi, pa tudi izven njenih meja — po uspelih koncertih, turnejah, nastopih. Pel je že tudi za oddaje Radia Ljubljana, Zagreb in Beograd. Ob letošnjem rojstnem dnevu je bil tudi gost maršala Tita. Zbor vodi požrtvovalni pevovodja tov. Marko Golar. OBMURSKI TEDNIK, 2. junija 1955 9 Po stopinjah najboljših TUDI V KMETIJSTVU HITREJŠI KORAK NAPREJ Področje okraja Ljutomer ima kombinirano kmetijsko proizvodnjo. Od vsega števila prebivalcev v našem okraju — okrog 49.000 ljudi — je v kmetijstvu zaposlenih 69.8 odst., v industriji 3.9 odst., v obrti 5.1 odst. in v ostali panogah (uslužbenci, nameščenci in drugi) 21.2 odst. prebivalcev. Po približnih podatkih znaša skupni narodni dohodek vseh gospodarskih panog v letu 1954 okrog 1 milijardo 800 milijonov dinarjev. Pri ustvarjanju tega narodnega dohodka je udeleženo kmetijstvo z krog 1 milijardo dinarjev, vse ostale gospodarske panoge pa z •krog 800 milijonov dinarjev. Posamezne kmetijske panoge so udeležene z naslednjim odstotkom narodnega dohodka: poljedelstvo 37.4, živinoreja 35, vinogradništvo 21.4 in sadjarstvo 6.2 odst. Kmetijstvo ima 34.720 ha zemlje. Od tega odpade na: njive in vrtove 17.301 ha ali 35 % travnike 8.942 ha ali 18.4% pašnike 3.067 ha ali 6.5 % vinograde 2.836 ha ali 5.7 % sadovnjake 2.514 ha ali 5.4 % ribnike, trsičja in močvirja 60 ha Na teh površinah zemlje redijo po stanju 15. I. 1955 skupno 3348 konj. 24.478 goved, 37.349 svinj, 115.568 komadov perutnine, okrog 2000 ovac in 7361 čebeljih panjev. Iz navedenih podatkov je razvidno, pa tudi prirodne in proizvodne možnosti našega terena govorijo za to, da se zaenkrat nobena od navedenih kmetijskih panog ne more oddvojiti od vse kmetijske proizvodnje kot posebna veja, niti ne bi bilo pravilno favorizirati katero izmed kmetijskih panog, kajti to bi imelo z ozirom na pravilno prosperiteto in rentabilnost obsega vse kmetijske proizvodnje nezaželjene gospodarske posledice. Zato moramo vse kmetijske panoge obravnavati kot eno povezano celoto. Razumljivo je, da je proizvodnja poljedelskih kultur najmočneje povezana z živinorejsko proizvodnjo. Nujno je, da zlasti ti dve veji ena drugo izpopolnjujeta v svojem razvoju. Velika poljedelska proizvodnja, katere seveda pri nas nimamo, je pogoj za intenzivno živinorejo. V poljedelstvu kot vidimo iz gornjih številk, ustvarjamo najvišji odstotek narod nega dohodka. Od skupne površine orne zemlje, t. j. 17.501 ha, .zavzemajo po stanju iz leta 1954: ozimne žitarice 6.848 ha ali 39.6 % jara žita 1.400 ha ali 8.1% koruza 2.633 ha ali 15% krompir 2.579 ha ali 14.8 % druge vrtnine 390 ha ali 2 % industrij. rastline 506 ha ali 3% krmske rastline 2.300 ha ali 14% Izmed ozimnih žit je 92.9 odst. izrazito krušnih (pšenice 52 odst., rži in soržice 40.9 odst.) in le 7.1 odst. krmnih (ječmen). Najbolj so bile zastopane in tudi najboljše rezultate so dale naslednje sorte pšenice: kadolcer, avstrobankut, U 1, beltinska rdeča resnica 831 in beltinska bela resnica 277; pri rži pa dregerjeva, losdofska in tvrnavška rž; pri ječmenu beltinski ozimni ječmen peragis, pri ovsu pa sorti zlati dež in smrekar. Povprečni minimalni in maksimalni hektarski donosi pri žitaricah v razdobju od letu 1939 do 1954 so bili naslednji: pri pšenici od 10,8—14,3 mtc na ha pri rži 7,9‒12 pri soržici 10,1—15,3 pri ječmenu 9,9—16,4 pri ovsu 8,7—10,7 V istem razdobju so bili povprečni minimalni in maksimalni donosi pri drugih kulturah naslednji pri koruzi od 7,4— 16,5 mtc na ha pri krompirju 58,5—112 pri oljni repici 7 — 9 Na približno 2300 ha zemlje, na kateri so bile zasejane krmne rastline, zavzemajo detelje z lucerno 1430 ha ali 62 odst. s pridelkom 40 mtc pri detelji in 50 mtc pri lucerni na ha, ostalih 38 odst. pa odpade na krmsko peso, korenje, grahorico, koruzo za zeleno krmo in razne krmske mešanice. Strniščne posevke gojimo na okrog 3000 ha zemlje: strniščno repo na 1647ha, ajdo na 1607ha, proso na 116 ha, koruzo za zeleno krmo in silažo na 62 ha. Iz navedenih podatkov lahko dobimo približno sliko stanja našega poljedelstva in obenem tudi zaključimo, da je poljedelska proizvodnja dokaj konstantna v svoji zaostalosti. V razdobju zadnjih 10 let tega stanja nismo pravzaprav niti malo izpremenili ali izboljšali. Moramo se torej vprašati, kje je vzrok ekstenzivnosti našega poljedelstva in kaj je treba ukreniti, da bomo to stanje čimprej izboljšali. Poleg slabega in nepravilnega obdelovanja naših njiv in uporab- ljanja nekvalitetnih semen za setev je glavni vzrok pičlih hektarskih donosov na njivah in travnikih v nezadostnem in večkrat tudi nepravilnem gnojenju. Varovanje in vzdrževanje naravne plodnosti oziroma rodovitnosti zemlje je nedvomno poglavitna kmetijska naloga. V tovarni je mogoče izrabljene stroje nadomestili z novimi, v kmetijstvu pa za uničeno zemljo in za izgubljeno rodovitnost ni več nadomestila, bilanca gnojenja s hlevskim gnojem je pasivna. Po približnem predračunu lahko ugotovimo, da dobijo naše njive 4/5 hranilne snovi, ki jih zemlji odvzemajo razni posevki, nazaj s hlevskim gnojem, dočim pa ostanejo travniki in povečini tudi sadovnjaki negnojeni — zanemarjeni. Vsa naša zemljišča so v glavnem kisla, primanjkuje jim zlasti humusa, apna in fosforja. Da bi povečali hektarske donose, bo potemtakem Ing. Franc Zadravec poleg izdatnega gnojenja s hlevskim gnojem in smotrne uporabe umetnih gnojil potrebno posvečati več pozornosti tudi večjim in manjšim melioracijam, humifikaciji in kalcifikaciji. Razen omenjenih ukrepov bo potrebno v širšem merilu izvajati razne sortne in gnojilne poskuse in na osnovi ugotovitev uporabljati za seme samo one sorte, ki dajo največje hektarske donose. Prav tako bo potrebno izboljšati zaščito rastlin in smotrno mehanizirati kmetijstvo, da bi tako lahko znižali polno lastno ceno posameznim pridelkom. Za potrebe okraja in Pomurja vobče bo potrebno urediti skladišča za semensko blago, laboratorij za pedološko raziskavo zemlje in ustanoviti podjetje, ki se bo bavilo izključno s semenskim blagom. V živinoreji je po ukinitvi administrativnega upravljanja gospodarstva zabeležen viden napredek — ne le v številčnem stanju, temveč tudi v kakovosti živine. Samo v zadnjih dveh letih je število goved naraslo za čez 2000 komadov, število svinj čez 7000 kom. in število perutnine čez 20.000 kom., dočim se je število konj s po- stopnim uvajanjem mehanizacije zmanjšalo za 128 glav. Tudi stanje v zvezi s plemenjaki se je močno izboljšalo. Dočim smo še spomladi leta 1953 imeli na področju okraja vsega samo 109 plemenjakov, od katerih jih je bilo 45 pogojno ali začasno licenciranih in je na enega plemenjaka odpadlo 135 krav oziroma telic za pripuščanje, smo imeli lani v jeseni že 145 plemenskih bikov, katerih čez polovico je prav dobrih. Poleg tega smo lani spomladi uredili in opremili osemenjevalnico v Križevcih pri Ljutomeru, v jeseni pa v Črncih za področje Apaške doline. Letos je v programu ureditev osemenjevalnic v Podgradju pri Ljutomeru in pri Vidmu. Veliki uspehi so doseženi zlasti pri selekciji goved. Dočim smo še koncem leta 1953 imeli vpeljano selekcijo le na območju sedmih kmetijskih zadrug (Križevci. Veržej, Ljutomer, Kog, Kostanj, Vinski vrhovi, Sejanci in Ivanjkovci) in smo vse molzne zaključke imeli le za 532 krav s povprečno letno molznostjo 2204 kg na glavo, smo v jeseni leta 1953 in prve mesece lanskega leta uspeli vključiti v molzno kontrolo 1147 krav s področja 22 kmetijskih zadrug. Spomladi letos smo pregledali živino še v 5 kmetijskih zadrugah. Tako je v selekcijo vključeno vse področje okraja — razen področja zadrug Negova — Ivanjci. V selekcijo vključene živali morajo prestati enoletni staž. Če v času enoletne kontrole dajo čez 2000 kg mleka, jih vpišemo v rodovnik. Popolne molzne zaključke za lansko leto imamo za 722 rodovniških krav s povprečno letno molznostjo 2310 kg mleka na glavo, delnih zaključkov pa za 216 krav. Poleg količine ugotavljamo tudi odstotek tolšče v mleku. Če omenim, da je 181 krav dalo povprečno od 2500 do 3000 kg mleka, 145 krav pa od 3000 do 5000 kg mleka, potem lahko rečemo, da smo dosegli že kar lep uspeh. Krava Antona Ivanjšiča iz Kokorič ima rekord s 5191 kg mleka, sledila pa ji je krava Franca Fišerja iz Ljutomera s 5151 kg mleka. Medtem ko je pri rodovniški ži- vini molznost kar zadovoljiva, je okrajno povprečje pri vseh kravah (13.239) nekaj izpod 1200 kg letno na glavo. Živina ni izenačena v tipu in teži. Teža svetlolisastih krav se giblje od 450 do 700 kg, višina pa v mejah od 118 do 140 in še več cm. Iz tega razloga bo v bodoče potrebno posvečati več pozornosti tipu goveje živine. Izbirati in rediti bomo morali gospodarski tip živine, t. j. tako živino, ki bo odgovarjala našim gospodarskim razmeram in ki jo bomo lahko z ozirom na razpoložljivo krmo v zadostni meri in pravilno prehranili. Potrebujemo kombinirani tip živine, ki bo dajala kar največ mleka in mesa, hkrati pa bo sposobna tudi za vprego. Izbirati in rediti bo torej potrebno živali z višino vihra od 128 do 134 cm in s težo 500 kg oziroma od 500 do 600 kg. To pomeni, da moramo rediti srednje velike živali, zbitega, globokega, širokega in obsežnega trupa, globokih prsi in bokov z zaoblenimi rebri, ki segajo daleč nazaj, živahnega in plemenitega izraza. Take živali dobro izkoriščajo krmo, ne uporabijo mnogo vzdržne krme za sebe in nam zaužito krmo bogato poplačajo, vrnejo z mlekom, mesom in delom. Z ozirom na gospodarske razmere so v našem okraju objektivni pogoji za uresničenje tega smotra. Seveda bo potrebno v prvi vrsti izboljšati prehrano in nego živine, graditi več silosov, urejati gnojišča in bolje spravljati gnoj, preusmeriti poljedelsko proizvodnjo (pridelovati več krme na njivah!), bolje gnojiti njive in travnike, kultivirati pašnike — skratka pridelovati več krme in več gnoja. Le pod takimi pogoji, namreč, če bomo kompleksno reševali poljedelsko in živinorejsko problematiko, bomo lahko imeli večje in boljše pridelke krme in ostalih kultur in lahko bomo redili večje število več od sebe dajoče živine. V manjšem obsegu kot pri govedoreji smo pričeli s selekcijo v perutninarstvu in prašičjereja Tudi v teh panogah je zabeležen znaten napredek. Selekcionirano rejo svinj imamo na posestvu Črnci, od koder smo lani v jeseni in letos spomladi na- bavili za rejska središča okrog 50 plemenskih svinj nemške žlahtne pasme. Večja rejska središča za štajersko kokoš imamo na Murskem polju (zlasti v Veržeju) in v Apaški dolini. Selekcijo ljutomerskega kasača vodi Žrebčana iz Pragerskega. Navedeni podatki o stanju živinoreje nam torej le potrjujejo mnenje, da na tem področju naše kmetijstvo vztrajno napreduje. Vinogradništvo je za del ljutomerskega in radgonskega okoliša najvažnejša gospodarska panoga, saj predstavlja za veliko število prebivalcev edini vir dohodkov. Po katastrskih podatkih imamo v okraju naslednjo površino goric: 1. v ljutomersko-ormoškem okolišu 1604 ha, 2. v gornje-radgonskem okolišu 916 ha, 5. v srednjih Slovenskih goricah 442 ha. Žlahtnih nasadov je 87 odst., samorodnic pa 13 odst. Izračun narodnega dohodka iz vinogradništva je napravljen na osnovi povprečnih cen vinu za vso državo. Vinske cene v našem okolišu pa so z ozirom na kakovost sortnih vin znatno višje od povprečne cene po litru v državnem merilu. Če upoštevamo to okolnost, potem uvidimo, da bi bil narodni dohodek iz vinogradništva odstotno znatno večji od prikazanega (t. j. 21.4 odst.) in bi se domala približal ustvarjenemu narodnemu dohodku v poljedelstvu in živinoreji. Upoštevati pa je treba tudi okolnost, ki v skupnem dohodku ni in ne more biti prikazana, namreč, da za vinogradništvo izkoriščamo slabo, strmo in večkrat celo najslabšo zemljo, ki za kaj drugega sploh ni sposobna ali pa bi jo lahko uporabljali le na bolj ekstenziven način. Razen tega omogočajo vinogradi zaposlitev gosto naseljenega prebivalstva na tem področju. Navedene okolnosti pričajo, da je vinogradništvo na tem področju zelo pomembna gospodarska panoga. Hektarski donosi vinogradov znašajo v zadnjih letih povprečno od 13—20 hl. Težnja rahlega upadanja donosov se še ni ustavila in bo trajala predvidoma še kakih 5 do 6 let, t. j. do dobe, ko bodo mladi obnovljeni vinogradi dajali normalen pridelek. Vzroki slabih hektarskih donosov so predvsem v zaostanku pri obnovi goric, v pomanjkljivi agrotehniki (gnojenju in obdelavi in sortimentu. V našem desetletnem načrtu za obnovo goric je predvidena obnova 150 ha nasadov na leto. To je minimalni načrt, ki ga je narekovalo stanje v goricah in po katerem bi bila obnova zaključena v 15 letih. Leta 1945 je bilo v okraju 600 ha goric, ki jih zaenkrat ni bilo potrebno obnoviti. Od 1945—1951 je obnovljeno 190 ha 1952 60 ha 1953 75 ha 1954 (pozeba) 62 ha 1955 86 ha Ti podatki kažejo sicer počasen, toda stalen porast. V letu 1955 smo uresničili le 57.5 odst. načrta za obnovo. Ozko grlo pri dosedanji obnovi je bilo predvsem v proizvodnji trsnega materiala. V letu 1945 smo imeli le okrog 5 ha matičnjakov. Površina zemlje pod matičnjaki pa se je iz leta v leto večala, tako da imamo z letošnjim letom 37.44 ha zemlje, zasajene z matičnjaki. Pri povprečnem pridelku 100.000 ključev na ha, kar se z dobro agrotehniko da doseči, nam bodo ti matičnjaki dajali letno vsaj 3.5 milijona ključev. S to količino bomo lahko krili vse potrebe na področju okraja, nekaj pridelka pa bomo lahko prodali tudi v druge okraje. Tako lahko računamo, da bo dosedanje grlo pri obnovi goric popolnoma odpravljeno v treh ali štirih letih. V ospredje pa vse bolj in bolj rine drugo grlo pri obnovi, t. j. pomanjkanje finančnih sredstev. V sedanjih matičnjakih je najbolj zastopana podlaga Kobber 5 BB, ki zavzema 65 odst. zemlje pod matičnjaki, na drugem mestu je podlaga Gothe 9. ki pa se umika Montikoli. Zadnja leta delamo poskuse še z drugimi uvoženimi podlagami, kot n. pr. z Rup. x ber! R 99 in 110, berl. x rip. 161/49. 80 odst. obnovljenih goric pripada socalističnemu sektorju in le 29 odst. privatnemu. Vzrok takemu stanju je v glavnem v tem, da smo razpoložljiv trsni material usmerili predvsem v socialistične obrate, kjer je obnova kljub nekaterim napakam potekala načrtno in na večjih kompleksih zemlje. V tem pa je tudi največ jamstva, da bodo vložena sredstva čimprej vrnjena družbi. V privatnem sektorju sta obnovo ovirala pomanjkanje finančnih sredstev in pa slabo zanimanje posameznikov za vlaganje sredstev v obnovo goric. Obnova vinogradov v okraju je pod nadzorstvom v skladu z okrajnim Odlokom o nadzorstvu nad obnovo goric. Rajonizacija goric Rajonizacija goric, s katero smo pričeli leta 1953, je končana v ljutomersko - ormoškem vinorodnem okolišu, v radgonskem okolišu je opravljena 40-odstotno, popolnoma neobdelano pa je še področje srednjih Slovenskih goric. Sortni izbor za naš predel je določen na temelju večletnih izkušenj. Glavne žlahtne sorte, ki so v največji meri zastopane v obeh okoliših, so predvsem šipon, laški rizling, muškat silvanec, renski rizling, traminec, beli burgundec, neuburgovec, rizvanec, ranina in žlahtnina. Ostale sorte so manj pomembne. V letu 1954 je napravljenih nekaj kemičnih analiz naše vinogradniške zemlje. Te analize kažejo naravnost neverjetno nizke količine hranljivih snovi v tleh, zlasti dušika, kalija in fosforne kisline. V nekaterih primerih odvzeti vzorci niso imeli 20 odst. tistih količin hranljivih snovi, ki so vinogradom potrebne. Hlevskega gnoja v zadostni količini ni in ga tudi v bodoče ne bo. Potemtakem je v povečani uporabe umetnih gnojil ob istočasni setvi rastlin za zeleno gnojenje edina pot k izboljšanju tega stanja. Povsod v naših goricah močno primanjkuje vinogradniškega kolja. Ožja okolica tega lesa nima. Tudi žice primanjkuje. Žična opora ima določeno prednost pred koljem in jo bo zaradi tega potrebno bolj uporabljati. Ker pa tudi ona potrebuje leseno oporo, bomo morali ukreniti vse potrebno za podaljšanje trpežnosti lesa z impregniranjem, ki se pri nas še vse premalo uveljavlja. Kot že rečeno, je v okraju 13 odst. goričke, zemlje zasajene s samorodnicami. O socialnem zlu se povsod mnogo govori. Opažamo pa, da se samorodnice še dalje, četudi počasneje širijo. Največ se izgovarjajo na propadanje sadnega drevja zaradi kaparja. Ta izgovor pa je le delno upravičen. Ob škropivih, ki jih danes že imamo, kapar ni več nevaren. Zamenjava zdravega sadjevca z nezdravo šmarnico prav gotovo ni na mestu. Šmarnica škoduje vinogradništvu na pravih vinogradniških tleh in je treba proti njej voditi neizprosen boj! (Nadaljevanje na 11. strani) Motiv iz Prlekije. Sončni zahod Ščavnica, Ščavnica... Sicer krotak potok, ki pa se včasih hudo razjezi in prestopi svoje bregove. Tudi Ljutomerčani si mnogo obetajo od ureditve njene struge. Na sliki: Ščavnica je napolnila področje okrog obrata Agrotehnika — servis. Pravcato jezero, kaj? OBMURSKI TEDNIK, 2. junija 1955 Sadjarstvo še vedno preživlja hudo krizo (Nadaljevanje s 10. strani) SADJARSTVO po važnosti močno zaostaja za vinogradništvom. Pred invazijo kaparja pa ta razlika ni bila tako velika. V letih pred vojno so dohodki iz sadjarstva bili znatno večji od današnjih. Z izboljšanjem življenjskega standarda v svetu narašča tudi potrošnja sadja, kar odpira velike perspektive za razvoj sadjarstva. Ta okolnost je za nas zelo važna, ker je malo dežel s tako ugodnimi pogoji za razvoj sadjarstva, kakor je ravno naše območje. Na območju okraja so predvsem zastopana naslednja plemena: jablane, hruške, češplje, breskve, orehi in kutine. Največje število jablan smo imeli leta 1947 (322.000). Od tega leta dalje pa se je zaradi kaparja to število vedno manjšalo in je doseglo leta 1953 najnižje stanje (228.000), kar je za 94.000 jablan manj kot leta 1947. V letu 1954 je število jablan zopet prvič poraslo za 3000 dreves. Sadjarstvo še vedno preživlja, hudo krizo, ki jo je v l. 1936/37 sprožil ameriški kapar in se od tedaj nezadržno in vedno močneje širil vse do nedavnega. Med vojno in v prvih povojnih letih je kapar zadal našemu sadjarstvu hude udarce. Vsako leto se je posušilo več tisoč dreves. Najhujše je prizadel ravninski predel. Tod so okužbe tako močne, da se še drevje naprej suši. V ostalih predelih okraja je okužba sicer manjša, vendar močno zmanjšuje pridelke — tako po kakovosti kot količini. Slabe izkušnje z nekaterimi škropivi proti kaparju v prvih povojnih letih so za nami. Škropivi Rumesan in Kreosan sta preizkušnjo odlično prestali. S temi škropivi škropljeno drevje je mnogo manj okuženo. Pripomniti pa je treba, da zimsko škropljenje kljub obstoječim zakonskim predpisom ne izvajamo v dovoljni meri, saj je v sezoni 1954/55 bilo poškropljeno le okrog 73 odst. sadnega drevja, v mnogih krajih pa škropljenje ni bilo niti dovolj temeljito opravljeno. Ker ima kapar letno več generacij, je zimsko škropljenje nujno potrebno dopolniti z letnim. Strupena parathionska škropiva so odlična, le žal nevarna za ljudi in živali. Sredstva na temelju DDT in tudi gama sredstva so prav tako dobra in mnogo manj nevarna. Medtem ko se sadjarji zimskega škropljenja vedno bolj oprijemajo, pa se letno škropljenje le počasi uveljavlja. Tu bo potrebnega še mnogo propagandnega dela. Da kombinacija zimskega škropljenja z letnim lahko vodi k stoodstotnemu uspehu, nazorno kaže primer iz naše sredine. Tovarišu Špuru iz Krapja se je posrečilo ohraniti svojo drevesnico sredi popolnoma okuženega Murskega polja popolnoma zdravo, tako da je tudi stroga fitopataloška kontrola morala ugotoviti, da je drevje brez sleherne okužbe po kaparju. Poleg kaparja bo potrebno voditi več računa tudi o drugem nevarnem škodljivcu sadnega drevja, t. j. ameriškem ali murvinem prelcu, ki se na našem območju širi že od leta 1953 naprej. Poleg zatiranja raznih sadnih škodljivcev se bo treba odločneje zavzemati za obnovo starih in uvajanje novih nasadov. Čestokrat radi poudarjamo, da lahko edino novi sadovnjaki vodijo do napredka v sadjarstvu, pozabljamo pa na veliko vrednost naših starih sadovnjakov, ki jih je moč z malo več truda in dela spraviti do boljše rodovitnosti. Krčenje pregostega drevja, redčenje kron, pomlajevanje s precepljenjem in temeljito gnojenje — vse to zahteva razmeroma malo izdatkov, vodi pa hitro do dobrih rezultatov. V povojnih letih je bilo posajeno v okraju naslednje število sadnega drevja različnih vrst: od leta 1945—1951 31.500 kom. v letu 1952 8.600 1953 9.900 1954 10.700 1955 12.500 Skupno je torej zasajenih 73.200 dreves. Od tega je novih nasadov 24 ha, v ostalih primerih pa so pomlajeni starejši sadovnjaki. Žal še mnogi sadjarji danes ne razumejo, da. je sadno drevje živo bitje, ki rabi prostor, sonce in zrak, tako da pride po naših podatkih na 1 ha strnjenih nasadov v okraju 158 dreves, ki životarijo, namesto da bi jih bilo na hektar le 100, ki bi ro- dila. Zato naj velja: našo skrb predvsem novim nasadom in šele v drugi vrsti podsajenju! Novi nasadi so za 8 let oproščeni davčnih dajatev. Ta davčna olajšava je zelo vzbudila zanimanje za urejevanje novih nasadov. Ker iz leta v leto potrebujemo več sadnega drevja, bo v doglednem času treba rešiti vprašanje drevesničarske proizvodnje, saj bomo v bodoče rabili letno okrog 10 do 12 tisoč jablanovih sadik. Drevesničarsko proizvodnjo, ki je bila v zadnjih letih nerentabilna, bo nujno treba subvencionirati, kajti nobeno posestvo, niti zasebni drevesničar ne more nositi rizika, da se vzgojeno drevje ne bi moglo prodati, kar se je dogajalo vse do lani. Pri reševanju splošne kmetijske problematike bodo morale odigrati pomembno vlogo naše kmetijske zadruge ozir. njihovi odseki s pomočjo posestev in kmetijsko pospeševalnih postaj pri Okrajni zadružni zvezi. Kmetijskih zadrug imamo na področju okraja 27; v njih je delavnih 25 živinorejskih odsekov, 22 poljedelsko-strojnih odsekov, 15 sadjarskih odsekov in 3 odseki za zaščito rastlin. Od 7027 gospodar- stev, ki jih imamo na področju okraja, je vključenih v zadruge 3.277 članov ali 47 odst. Dve zadrugi vključujeta čez 90 odst. gospodarstev svojega okoliša, 7 od 70 do 90 odst., 7 od 50 do 70 odst., 6 od 30 do 50 odst., 5 najmlajših zadrug pa zajema 30 odst. gospodarstev svojega okoliša. Kmetijske zadruge so lani imele 681 milijonov in 600.000 din prometa. Pri tem so imele okrog 12 milijinov din dobička; okrog 9 milijonov din so od tega vložile v neposredne in posredne investicije. Kmetijske zadruge bodo morale stremeti za tem, da bodo na svojem področju tudi odkupovale vse kmetijske pridelke in z ustvarjenimi sredstvi subvencionirale oziroma pospeševale domače kmetijstvo. * V kmetijski problematiki našega okraja nasploh in v posameznih panogah je še niz problemov, ki bi jih bilo potrebno obelodaniti in dati smernice za njih rešitev, vendar se tokrat nisem mogel spuščati v podrobnosti in analizo, pač pa sem prikazal le površno stanje v kmetijstvu. Da pa bi stanje v našem kmetijstvu lahko izboljšali in hkrati seveda tudi življenjsko raven naših delovnih ljudi, bo v prihodnosti potrebno v kmetijstvo vlagati mnogo več truda, znanja in sredstev. Od dobrih cepljenk je odvisno, ali bo novi nasad žlahtne trte izpolnil pričakovanja obnovitelja. Tudi v vinogradništvu velja znano načelo: začni graditi pri temelju! DESET LET NA SOCIALISTIČNIH KMETIJSKIH POSESTVIH (Posebej za Obmurski tednik napisal ing. Tone Škvarč) Okupator je še pustošil po naši deželi, ko so že narodno-osvobodilni odbori po smernicah II. zasedanja AVNOJ pripravljali gradivo in načrte za prevzem zemljiške posesti narodnih izdajalcev in okupatorjevih pomočnikov. Še ni utihnilo grmenje topov na frontah, ko so že posebne komisije pri NOO popisovale imovino pobeglih sovražnikov našega ljudstva. Stanje na posestvih je bilo takrat vse prej kot rožnato. Zemlja je bila zapuščena in nasadi shirani, saj bivši lastniki spričo vojnih razmer niso primerno obdelovali svoje zemlje. Mnogi med njimi so tudi ob pravem času dojeli neizbežnost brodoloma, zato niso spričo preračunljivosti in malodušja več vlagali denarnih sredstev za redno obratovanje, kaj še za izboljšanje stanja na posestvih. V takem razpoloženju in ob pričakovanju fronte so zbežali na varno, prodali ali uničili domala ves inventar, živino in zaloge. Vojni metež je to sliko še dopolnil. Mnoga stanovanjska in gospodarska poslopja so bila porušena, predvsem na področju Koga, Miklavža in Vinskih vrhov. Narodno-osvobodilni odbori so se po svojih Upravah za narodno imovino resno zavzeli za obdelavo zapuščene zemlje. Ob splošnem pomanjkanju proizvajalnih sredstev, živine in osebnih dobrin sta se najbolj prepričljivo pokazali revolucionarna ustvarjalnost in sposobnost novih ljudskih odborov in delovni polet našega ljudstva. Letino 1945 že lahko označimo kot prav dobro. To je bil prvi uspeh delovnih kolektivov državnih posestev, ljudi, ki so sledili klicu našega velikega voditelja: »Junakom boja naj slede junaki dela!« NOO je čakalo obilo odgovornega dela pri obnovi porušene domovine, zato je v jeseni leta 1945 prevzelo vsa posestva v upravljanje Ministrstvo za kmetijstvo LRS po svoji Glavni direkciji državnih posestev. Družba je začela dajati veliko sredstev, da bi spravila posestva na normalno pot. Nakupili smo najbolj potrebno vprežno in plemensko živino, stroje, orodje in drugi inventar. Skupnost je dala subvencije za preureditev gospodarskih poslopij, za elektrifikacijo stanovanjskih in gospodarskih stavb, za obnovo matičnjakov in drevesnic kot temeljev za uspešno obnovo vinogradov in sadovnjakov. V posebnem članku bosta obelodanjena obseg in vrednost teh investicij. Hkrati pa se je na posestvih pričelo živahno izobraževalno delo pod okriljem sindikalnih organizacij. Že leta 1946 je nekaj posestev razdelilo zemljo med bivše viničarje, ki so zemljo dobili z agrarno reformo in jo zatem dali kot svoj delež v obdelovalne zadruge. Druge zadruge pa so nastale z združevanjem agrarnih interesentov. Tako so se torej socialistična kmetijska gospodarstva od leta 1946 naprej razvijala v dveh oblikah: kot državna in zadružna kmetijska posestva. Med njima se je sčasoma pokazala vsebinska razlika. Manj razgibano upravljanje, organizacija in vse poslovanje zadrug je pokazalo mnoge slabosti, ki jih na takratnih državnih posestvih ni bilo. Zato so zadruge v Ivanjkovcih, Železnih dverih, Presiki in na Kogu v 1. 1953-54 prevzele tako organizacijo in oblike upravljanja, kot so jih takrat že imela državna posestva. Nekaj zadrug se je priključilo državnim posestvom: one v Apaški kotlini posestvu v Črncih, Negova, Črešnjevci in Janžev vrh k radgonskemu vinogradniškemu gospodarstvu, zadruga na Rožičkem vrhu pa posestvu na Kapeli. Sedaj je delovalo v Prlekiji devet kmetijskih gospodarstev: v Apačah, Radgoni, Podgradju, Presiki, Železnih dverih, Ivanjkovcih, na Kapeli, Jeruzalemu in na Kogu. Le obdelovalna zadruga v Žepovcih (Apaška kotlina) je obdržala svoje prvotne oblike organizacije in delovanja. Z zakonom o zemljiškem skladu in zakonom o odpravi viničarskih in njim podobnih razmerij pa so ta gospodarstva pridobila še čez 1000 hektarov obdelovalne zemlje. Razen tega smo dobili še dvoje samostojnih posestev: »Muropolje« na Cvenu in posestvo v Bučkovcih. Tako je sedaj v Prlekiji dvanajst kmetijskih gospodarstev. Imenovana posestva imajo 2000 ha njiv, 1200 ha travnikov, 348 ha pašnikov, 537 ha sadovnjakov, 1296 ha vinogradov 52 ha vinogradov s samorodnico, 472 ha gozdov in 117 ha neplodnega sveta — torej 6029 ha zemlje Redijo 900 glav goveje živine (463 krav), 207 konjev in 553 prašičev. Na posestvih živi 1448 družin s 6581 člani Od teh je stalno zaposlenih na posestvih 3415 delavcev. Prlekija ima približno 30.000 ha obdelovalne zemlje (njiv 6000 ha. vinogradov 2300 ha) in okrog 48.000 prebivalcev, iz česar sledi, da ima- jo kmetijska gospodarstva od skupne površine obdelovalne zemlje približno eno petino ali 20 odstotkov in eno osmino ali 12,5 odstotka prebivalstva. V to število pa niso všteti priložnostni delavci in dninarji, ki dobijo zaposlitev na posestvih le od časa do časa. Nas pa bo prav gotovo zanimalo, kaj so že in kaj še bodo dala ta posestva svoji okolici, kmetijstvu Prlekije in vsej skupnosti. Na primerih nemške naseljevalne družbe — v izseljeni krško-brežiški dolini so kljub izdatnim sredstvom, tehniki in strokovnjakom dosegli velik neuspeh — so naši nasprotniki, pa tudi nepoučeni in malodušni ljudje gradili svoja prerokovanja; napovedovali so celo skorajšnji konec nanovo ustanovljenih posestev. Po njihovem je bila vinogradništvo sposobna voditi samo zemljiška gospoda, ki od vinogradov ni imela nobenih koristi in je ves riziko krila z rento od svojih glavnih poklicev v trgovini, tovarnah ali drugih pridobitnih ustanovah. Prleški delovni človek pa naj bi še nadalje ostal ponižen viničar! Toda velika skrb ljudske oblasti in političnih činiteljev za narodno bogastvo in ljudi, ki ga lahko v potu svojega obraza odkrijejo in obrnejo v prid skupnosti, kakor tudi zavest bivših viničarjev, da delajo za sebe, v svoje dobro in za svojo delavsko čast — vse to je taka napovedovanja in prerokovanja postavilo na glavo in sklesalo neovrgljiv dokaz, da znajo tudi mali ljudje dobro gospodariti na svoji zemlji. Posestva so nezadržno napredovala in po treh ali štirih letih že pokazala bolj prijazno lice, kot so ga imela kdajkoli poprej. To je bila prva zmaga delovnih kolektivov posestev v povojnih letih obnove. Z vzrejo plemenske živine in svinj kakor tudi s pridelovanjem dobrega semenja se je ukvarjalo predvsem posestvo v Črncih. Semensko blago je pošiljalo drugim in manj razvitim posestvom in tako prispevalo svoj delež za količinsko in kakovostno povečanje pridelkov v kmetijstvu. Za svojo ožjo okolico je posestvo mnogo več napravilo z razmnoževanjem in dobavljanjem plemenskih svinj in goved. Ostala posestva so se v glavnem bavila z vinogradništvom in sadjarstvom; na njih so že bili prva leta obnovljeni matičnjaki, ki dajejo sedaj dovolj trsnega materiala za potrebe prleških vinogradnikov in za prodajo v druge vinogradniške okoliše. Drevesnice na Kapeli in v Podgradju dajejo vsako leto čez 20.000 sadik. Z njimi krijemo celo potrebe izven svojega področja. Pri obnovi vinogradov so posestva vedno kazala pot ostalim vinogradnikom. Na 130 ha obnovljenih vinogradov so pridobili kolektivi toliko izkušenj, da obnova v prihodnosti za njih ne bo več nobena uganka. Nič manj pa ni važna pomoč, ki so jo posestva dajala našemu gospodarstvu z devizami. Letno so poslala na zunanji trg okrog 150 vagonov vina v vrednosti 400 tisoč dolarjev. Seveda je izvoz vin terjal od njih mnogo preudarnega in strokovno dobro izpeljanega dela v vinogradih in kleteh. Ameriški kapar, ki je grozil vsem sadovnjakom v Prlekiji in ponekod to bitko tudi dobil, je prav na kmetijskih posestvih naletel na odločen odpor. Izkušnje zatiralnih akcij na posestvih so koristile tudi ostalim kmetovalcem, da ne omenjam organizacijske in materialne pomoči s škropilnicami. Še bolj kot tehnični napredek na posestvih in v posameznih kmetijskih panogah pa je važen obče in kulturni napredek delovnega človeka — včerajšnjega viničarja in kajžarja. Vsakdanji kruh, redno delo in plača, socialno zavarovanje, brezplačno zdravljenje, dopust, otroške doklade, pokojnina ... vse to so bile nekoč le sanje in zelo skopo odmerjena stvarnost. Nekoč naj bi bilo le oboževanje gospodarja in čaščenje njim tuje kulture edino področje za njihovo duševno izživljanje. Skrbno delo v sindikalnih organizacijah, kulturno-izobraževalnih društvih, dnevnem tisku, javnih predavanjih, izletih, zborih, konferencah in radiu je odprlo delovnemu človeku pogled v prostor, v katerem je njegovo pravo mesto. In prav ta velik preobrat in napredek, ki ga je doživljal deloven in nekoč hudo izkoriščani človek Prlekije, je menda največja zasluga kmetijskih posestev, ki so tako dobro odigrala vlogo transmisije velikih pridobitev naše nacionalne in socialne revolucije. Leto 1953 je prineslo nove dogodke v razvoju kmetijskih gospodarstev Prlekije. Njihovim kolektivom se je z zemljo vred pridružilo 355 bivših viničarjev, ki so v kratkem času postali enakopravni člani. Način življenja v novih pogojih jim greni spomine na preteklost in vsi do zadnjega si želijo, da bi čimprej zrasli v enotne kolektive. Nuditi v zadostni meri kmetovalcem in kmetijskim zadrugam potrebno pomoč v semenju, plemenski živini, trsnih in sadnih sadikah, pa jim pomagati z besedo, nasveti in vzgledom, dajati družbi potrebne pridelke, zlasti še izvozno vino in sadje — to bodo glavne naloge kmetijskih gospodarstev Prlekije v prihodnosti. Njim pa bodo posestva kos le tedaj, če se bodo še okrepila. Predvsem bo treba posestva arondirati, jim omogočiti gradnjo najnujnejših objektov, okrepiti njihov strokovni kader, izboljšati izobraževalno poslanstvo in delavsko upravljanje in jih tudi organizacijsko utrditi, tako da bo lahko vsak prebivalec Prlekije, predvsem pa še kmet - zadružnik spoznal in dojel koristnost njihovega obstoja in delovanja, da bodo lahko na notranjem in zunanjem trgu kar največ koristila svoji okolici in vsej skupnosti. Delo v goricah je naporno, a vendar združeno tudi z veseljem in obeti ... Ali bo žlahtna vinska trta obrodila in poplačala trud? Tako se tudi sedaj sprašujejo vinogradniki Prlekije. Nastavek je dober in sladki mošt bo prav gotovo tekel, če... — Na sliki: Vinogradniki pri delu v goricah. OBMURSKI TEDNIK 2.junija 1955 Vzorno urejeni trsni nasadi so v ponos slehernega vinogradnika. — Na sliki: nasad, ki ga lahko izletniki in popotniki vidijo v prikupnem turističnem kraju -na Kapeli. TRGOVSKO PODJETJE »KOLONI ALE« MURSKA SOBOTA ima v svojih poslovalnicah: veliko izbiro kolonialnega blaga — posode — votlega stekla — špecerijskega blaga — galanterije — čistilnih sredstev — usnjenih in ščetkarskih izdelkov — nogavic — perila — klobukov — igračk — keramike — kozmetičnih izdelkov — konzerviranega in svežega delikatesnega blaga Nizke cene — kvalitetno blago — vzorno poslovanje — to je naše geslo! Našim odjemalcem, dobaviteljem, delovnim kolektivom in prebivalstvu Pomurja čestitamo k praznovanju 10. obletnice osvoboditve! OBIŠČITE NAŠ PAVILJON NA RAZSTAVIŠČU POMURSKEGA TEDNA! ŠPECERIJA »LENDAVSKA« ŠPECERI JA »TRG ZMAGE« ŠPECERIJA »HRANA« ŠPECERIJA »PREHRANA« »GALANTERIJA« »DROGERIJA« »DELIKATESA I« »DELIKATESA II« Najkvalitetnejša vina izbrano grozdje in drugo sadje prideluje in nudi odjemalcem Zadružno vinogradniško posestvo »JOŽE KERENČIČ« Miklavž pri Ormožu Svoje pridelke priporoča - Delovni kolektiv »POTROŠNIK« grosistično trgovsko podjetje Pomurja »Potrošnik« v M. Soboti je danes že dobro poznano grosistično podjetje, ne samo na tržnem območju M. Sobote, marveč po vsem Pomurju in čelo na območju Medžimurja — od Čakovca pa tja do Varaždina. Podjetje prodaja na veliko tekstil, špecerijske potrebščine, galanterijo in železnino. Njegov predhodnik je bivše podjetje »Okrajni magazin«, ki je imel svojo trgovsko mrežo razpredeno po vsem Prekmurju. Po njegovi likvidaciji so ustanovili »Potrošnika« — podjetje na debelo in drobno, ki je imelo svoje prodajalne v Murski Soboti, razen tega pa je, zalagalo z blagom vse ostale trgovske poslovalnice — predvsem zadružne«— v mejah bivšega okraja M. Sobota. Ko so 1. aprila 1. 1952 ustanovili sedanje podjetje »Potrošnik« izključno grosističnega značaja, je marsikdo razmišljal o tem, ali bo novo podjetje vzdr-žajo v konkurenci z ostalimi sorodnimi podjetji. V njem so sicer morali prebro- diti začetne težave, vendar pa je že prvo poslovno leto pokazalo, da napredek ne bo izostal. Potlej je podjetje iz meseca v mesec, iz poslovnega leta v poslovno leto presegalo v načrtu določeni blagovni promet, leta 1952 doseženo realizacijo močno prekoračilo in jo leta 1954 povišalo za celih 220 milijonov dinarjev. Navedene uspehe je podjetje doseglo z dobro organizirano nabavno in prodajno službo, solidno postrežbo, s kakovostnim blagom, konkurenčnimi cenami in zaposlitvijo dobrega strokovnega kadra. Veletrgovina »Potrošnik« v M. Soboti je sedaj znana slehernemu poslovnemu človeku v Pomurju in tudi izven njega, ponaša pa se lahko tudi s primernimi blagovnimi skladišči, ki jih ima v središču M. Sobote v svetlih in velikih prostorih. Poseduje tudi dobra prevozna sredstva, svoje kamione... Z njimi pošilja blago svojim odjemalcem. Delavski svet podjetja se trudi, da bi se trgovsko poslovanje odvijalo po načelih socialističnega trgovanja, da posreduje podjetje potrošnikom po številnih trgovskih poslovalnicah na drobno v pokrajini zares kakovostno blago po kar najbolj dostopnih cenah in da oskrbuje svoje tržno območje z vsemi industrijskimi izdelki, ki so potrebni prebivalstvu. Dobra, hitra in solidna postrežba s kakovostnim blagom in konkurenčne cene — to so vodilna načela podjetja. Trgovska podjetja državnega in zadružnega sektorja kakor tudi ostali odjemalci so se o tem že lahko sami prepričali pri vsakokratnem poslovnem opravku v tem podjetju. To je za podjetje tudi najboljša reklama. Ob veliki manifestaciji gospodarskega napredka združene pokrajine — I. Pomurskem tednu -čestita kolektiv podjetja vsem svojim poslovnim prijateljem in prebivalstvu Pomurja. Poslovne prijatelje vabimo, naj si v za to specializiranih skladiščih manufakture, špecerije, galanterije in železnine ogledajo bogato, dobro sortirano zalogo blaga, ki ga prodajamo po konkurenčnih cenah. Z nakupom blaga v skladiščih »Potrošnika« je zanesljivo zagotovljen uspeh pri prodaji. ZATO Sl JE DOBRO ZAPOMNITI: Blago dobre kakovosti, v vsaki količini in po zmernih cenah dobavlja veletrgovina »Potrosnik« v M. Soboti, Titova ulica 1 — za vse trgovske stroke takoj in zanesljivo. 8 OBMURSKI TEDNIK, 23. junija 1955 Elektrifikacija - pomembna zmaga v Prlekiji 1945: Elektriko Prlekiji! 1955: Elektrika Prlekom! Po izgonu fašističnih osvajalcev je bilo v ljutomerskem okraju zelo malo vasi, ki so bile tako srečne, da so imele elektriko. Predaprilska Jugoslavija, ki je bila v rokah izkoriščevalskega kapitalističnega razreda, je elektriko usmerjala le v tiste kraje, iz katerih je potem mogla črpati velike dobičke. Tako so bila z električno energijo preskrbljena predvsem industrijska središča in večja naselja ob glavnih cestah, podeželje — posebno še hriboviti kraji — pa je bilo v tem pogledu sila zanemarjeno. Za te kraje je bilo škoda vsakih stroškov, ker niso mogli prinašati kapitalistom toliko dobička, kolikor so ga hoteli imeti, laki usodi je bilo v glavnem zapisano tudi področje ljutomerskega okraja. Razen malih izjem ni bilo tod nobene večje industrije, razen tega pa je večina krajev na brdovitem terenu. Tudi okupator tega stanja ni izboljšal, ker je bakrene tokovodnike zamenjal z železnimi, električne naprave pa deloma uničil. Ko je leta 1945 prišlo na oblast naše delovno ljudstvo, se je stanje elektrifikacije na področju okraja Ljutomer pričelo naglo spreminjati v dobro prebivalstva. Začela se je bitka proti žalostni dediščini stare Jugoslavije in okupacije. Ljudska oblast je posvetila potrebno pozornost vsem državljanom brez razlike. Formirane delovne skupine so hitro prijele za delo in začele graditi električne naprave. Pod okriljem podjetja Elektro ‒ Maribor je bil ustanovljen obrat v Gor. Radgoni. Njemu je bila zaupana elektrifikacija na področju okraja. Obrat uresničuje to veliko nalogo po svojih rajonskih postajah v Ljutomeru, Gor. Radgoni. Križevcih, Apačah in Ivanjcih. Že leta 1946 so bili doseženi prvi uspehi. Elektrifikacija je dobivala vse večji razmah in se širila po vsem področju desnega Pomurja, njene veje pa so segle celo v Slovenske gorice. Vsako leto zrasejo nove transformatorske postaje, gradimo nove daljnovode in omrežja. Po njih dobivajo elektriko tudi najbolj siromašni kraji, ki je v stari Jugoslaviji ne bi nikdar dobili. Brez elektrike je ostal samo še majhen košček v okraju; vendar pa se je tudi na njem že pričela elektrifi- kacija in bo letos v glavnem tudi zaključena. V desetih letih po osvoboditvi smo na tem področju zares zelo napredovali. To trditev nam naj dokažejo naslednje številke: Primerjava stanja 1945 — 31. XII. 1954: a) Transformatorske postaje 14 — 45; bi daljnovodi visoke napetosti 47,5 km — 146,4 km; c) omrežja nizke napetosti 158.1 km — 493,9 km; d) elektrificirani kraji 35 — 202: e) število odjemalcev enegije 2100 —. 7248. Letos gradimo na. področju ljutomerskega okraja še štiri transformatorske postaje, 7,8 km daljnovodov visoke napetosti in 150 km omrežja nizke napetosti. Iz omenjenih podatkov je moč razbrati, da je bilo po osvoboditvi s pomočjo ljudske oblasti elektrificiranih skoraj šestkrat več krajev kot v stari Jugoslaviji in še prej rajnki Avstriji. Prva faza elektrifikacije ljutomerskega okraja gre h kraju, zdaj pa že ukrepamo vse potrebno in se pripravljamo na drugo fazo, ki naj bi pripomogla predvsem k razvoju našega kmetijstva in industrije. Za uspešno opravljeno elektrifikacijo imajo nemalo zaslug tudi Okrajni ljudski odbor v Ljuto- meru in elektrifikacijski interesenti v Vsakem posameznem kraju. Viljem Jastrobnik Pri V idmu ob Ščavnici že peko kruh s pomočjo nevidne pomočnice — elektrike. Kmalu bodo sušili tudi sadje., se kopali o udobni kopalni kabini |.. Na sliki: Nova električna akumulacijska peč ,ki so jo pri Vidmu odprli letos 7. maja in to zmago dostojno proslavili. Nekdaj roboti, danes gospodarji na svoji zemlji Viničarji so lastniki zemlje, ki so jo desetletja z znojem in krvjo obdelovali za tujca Ko se ob 10-letnici osvoboditve naše dežele ljudstvo širom domovine veseli uspehov naše socialistične izgradnje, sc teh uspehov še s prav posebnim ponosom in zadovoljstvom veselijo prejšnji viničarji, današnji gospodarji vinorodne zemlje. Nekdaj ubogi, zaničevani in izkoriščani viničarji so danes svobodni gospodarji zemlje, ki jo obdelujejo. Sami odločajo in vodijo proizvodnjo na socialističnih vinogradniških obratih. Upravljajo pa tudi zemljo splošnega ljudskega premoženja, ki so jo dobili v last kot agrarni interesenti. Večina prejšnjih viničarjev se danes že dobro zaveda, da so to pridobitve naše socialistične revolucije. Njihovo življenje se je v primeri s prejšnjim pred osvoboditvijo močno izboljšalo. Delavci na kmetijskih posestvih imajo povprečno 6800 din mesečne plače in deputatne zemlje do 20 arov, so socialno zavarovani, dobivajo otroške doklade ter imajo urejeno starostno pokojnino. Vse to znaša več kot znašajo njihove plače, toda mnogo jih je še, ki se tega niti ne zavedajo. Njihovi prejemki niso več moliščina njihove prejšnje gospode, marveč plačilo za njihovo delo. Tuja in domača gospoda, ki je bila lastnik večine najboljših vinogradniških posestev v Slovenskih goricah, je bogatela le s pomočjo težkega dela viničarjev. Večina prejšnjih lastnikov je bilo Avstrijcev, med njimi so bile tudi razne cerkvene organizacije, ki so temeljito izkoriščale našega slovenskega viničarja, poleg tega pa ga še zastrupljale z nemškutarijo in ga odvajali od vsega, kar je bilo slovenskega in naprednega. Prav tako si je domača gospoda viničarski sloj popolnoma podredila. Viničarja je smatrala kot manj vrednega človeka, kar se še danes pogosto odraža v krajevnih običajih in govoricah, kot n. pr.: »Kaj misliš, da sem tvoj vüjcar, da tako z menoj postopaš« in podobno. Gospoda si je leto za letom večala svoje premoženje, a viničar je ostal revež celo svoje življenje. Leta 1949 je na področju sedanjega okraja Ljutomer živelo približno 2400 viničarskih družin, ki so obdelovale okrog 5000 hektarjev zemlje, od tega 2500 ha vinogradov. Mnogo drugih vinogradov so obdelovali domači kmetje s pomočjo najete delovne sile, ki ni bila v viničarskem razmerju. Po osvoboditvi je prišlo v ljutomerskem okraju na podlagi raznih zakonov 12.209 ha zemlje v sklad splošnega ljudskega premoženja in obenem bilo odpravljenih 2524 viničarskih razmerij. Ostalo pa je še okrog 150 prikritih viničarskih odnosov. Iz razlaščene in odkupljene zemlje so se ustanovila vinogradniška in kmetijska posestva, tako da vso zemljo, razen malih izjem v občini Kostanj, upravljajo delovni kolektivi. Sedaj imamo v okraju vinogradniške ali kmetijske obrate v krajih: Črnci, Radgona. Kapela, Kuršinci, Mota, Železne dveri, Presika, Podgradje, Jeruzalem, Ivanjkovci. Žepovci in Zadružno gospodarstvo Kerenčič. V nove socialistične obrate se je vključila večina prejšnjih delavcev in viničarjev. Le nekaj viničarskih družin se ni hotelo vključiti, ker so nasedli govoricam svojih prejšnjih lastnikov, češ, da jim bodo vinogradi vrnjeni. Razredna zavest naših viničarjev je bila sploh na nizki stopnji, ker so pač njihovi prejšnji gospodarji ovirali vsak razvoj in so ga znali tudi preprečiti. To stanje se pa hitro popravlja in njihova zavest stalno in hitro raste. Sindikalne podružnice nudijo svojim članom vsestransko pomoč pri političnem. prosvetnem in gospodarskem izobraževanju. Le redki poedinci še nasedaj« sovražnikom naše socialističue stvarnosti in nergajo. Le tem že znajo njihovi delovni tovariši pravilno pojasnjevati nekatere nevšečnosti, ki nas še tarejo, ker smo pač šele v pričetku izgradnje. Nujno potrebno pa je, da nudi naša oblast vso potrebno pomoč gospodarskim obratom za hitrejši razvoj, ki se bo bogat« obrestovala. A tudi posameznim delavskim viničarskim družinam bo treba pomagati, da pridejo čimprej do primernih stanovanj, stanovanjske opreme, električne razsvetljave in slično. Res se je že v tem smislu mnogo storilo, o vendar še premalo. So še družine, ki nimajo opreme, ki stanujejo v nemogočih in človeka nedostojnih prostorih, v starih razpadajočih bajtah, zgrajenih iz blata, kritih s slamo, brez poda in z majhnimi okni, da je še podnevi tema v stanovanju. Po vodo morajo hoditi daleč v dolino. Elektriko bo kmalu imela vsaka vas, a kaj ko viničar nima denarja za instalacijo. Take prilike seveda tudi slabo vplivajo na zdravje vseh stanovalcev, posebej pa še otrok, ki jih navadno ni malo. Z izdatno pomočjo bomo odpravili zadnje nedostatke v gospodarskih obratih. Ravno tako pa je potrebno krepka pomoč družinam, ki jih naj privede v enak položaj ostalim prebivalstvom, s čimer bomo dosegli, da se bo okrepila njihova socialistična zavest. Ivan Horvatič Ne le zdravstveni delavci vsi moramo pomagati Trahom, ta huda in zavratna očesna bolezen, je bila pred leti v Prekmurju še zelo razširjena. Posebno v predelih ob Muri je mnogo ljudi spravila pred časom ob dober vid. Zdaj je tega vedno manj, zahvaljujoč energični borbi proti tej bolezni, ki jo podpira ljudska oblast, a vodijo priznani in sposobni zdravstveni delavci. V lanskem letu je število 414 obolelih padlo na 343. Zdaj deluje v okraju štirinajst protitrahomskih postaj, ki so vse dobro opremljene s potrebnimi pripomočki. Zdravljenje vodi zdravnik specialist dr. Pečan s pomočjo medicinske sestre in štirinajstih patronažnih bolniških sester. Poleg stalnih pregledov obolelih prihajajo na preglede tudi zdravi ljudje, ki žive skupno z njimi, da se tako ne bi okužili z boleznijo. Posebno bi morali skrbeti starši za otroke, obolele po tej bolezni. Takih otrok, ki obenem obiskujejo šolo, je v okraju še vedno 73, izven starosti šoloobveznih otrok, t. j. do 6 let,,pa jih tudi boluje 75, ostali bolniki pa so odrasli. Bolezen bomo gotovo uspešno do kraja zatrli, če se bodo le ljudje, predvsem oboleli, ravnali po nasvetih in se vztrajno zdravili. To pa mora biti skrb vseh. Od števila obolelih jih dobra polovica redno hodi na zdravljenje, četrtina pa na preglede hodi dokaj neredno. V ostalem je sicer tudi nekaj takih, ki trenutno ne morejo prihajati na zdravljenje, toda žalostno je, da so še vedno tudi taki bolniki, ki sploh ne obiskujejo protitrahomskih postaj. V goričkih predelih je bolezen že skoraj popolnoma zatrta, slabše pa je še vedno v krajih ob Muri. Upajmo, da bo tudi tu šlo na bolje in to še hitreje kot doslej, za kar pa je razumljivo potrebno sodelovanje in pomoč vseh množičnih organizacij po teh vaseh Zdravilišče Slatina Radenci Prav je, če se ob 10. obletnici osvoboditve spomnimo tudi Radenske Slatine in njenega razvoja po osvoboditvi. Podjetje, ki je bilo nstanovljeno leta 1882, se je z nacionalizacijo leta 1945 osvobodilo zasebne lastnine. Leta 1947 se je ločilo v dve samostojni podjetji: gostinsko in slatinsko podjetje, januarja 1954 pa sta se obe podjetji zopet združili. V teh desetih letih po osvoboditvi se je v podjetju Radenske Slatine mnogo spremenilo in izboljšalo, kar je zasluga delovnih ljudi, to je delavcev, ki delajo v tem podjetju, in onih, ki ta delovni polet podpirajo. Po okupatorjevem odhodu je bila notranjost zdraviliških objektov prej podobna hlevu kakor pa zdravilišču. Kljub temu je našim delovnim ljudem uspelo, da je bilo zdravilišče odprto za zdravljenje najnujnejših primerov že 1. septembra 1945. leta. V teh desetih letih je našlo v njem zdravje in oddih nešteto naših delovnih ljudi in naših prijateljev iz vseh krajev in koncev sveta. Proizvodnja »Radenske«, ki se je zaradi neurejenih razmer, pomanjkanja surovin in dragega materiala v letu 1945 zmanjšala na minimum, je že leta 1947 dosegla najvišjo predvojno stopnjo. Po tem letu je od leta do leta stalno naraščala in dosegla v letu 1954 rekordno število 10,500.000 steklenic mineralne vode. To je 50 odstotkov več od najvišje predvojne proizvodnje! Na tako nagel in velik porast proizvodnje je seveda poleg dragih činiteljev močno vplivala izredna kakovost »Radenske«. V skladu z velikim povpraševanjem bo letos začel obratovati še en vrelec, tako da bo znašala v leta 1955 proizvodnja blizu 12 milijonov steklenic ali 1700 vagonov letno. Danes je »Radenska« znana širom po državi kot najbolj zahtevana slatina. Po osvoboditvi pa so jo ponovno začeli tudi izvažati. Največ jo za zdaj izvažajo v Trst in v Avstrijo. Zanimajo pa se zanjo tudi že v Egipta, državah Bližnjega vzhoda in v Ameriki. Tudi obisk je v zdravilišča po osvoboditvi leto za letom naraščal. Dočim je bilo leta 1945 96 gostov s 825 nočninami, je bilo v letu 1954 že 5496 gostov s 55.165 nočninami. Največji vzpon 5855 gostov in 70.568 nočnin izkazuje leto 1950. Ti podatki kažejo, da ima Radenska Slatina močan poudarek kot turistični kraj za oddih in razvedrilo. Statistični podatki kažejo, da je bil po vojni največji obisk Slovencev, katerim sledijo Hrvati in Srbi, v manjši meri pa ljudje ostalih narodnosti v Jugoslaviji. Zanimivo je, da se v zadnjih letih kaže stalen porast števila inozemskih gostov, posebno Avstrijcev, katerim jc radensko zdravilišče dobro znano že izpred druge svetovne vojne in je zanimanje za Radensko Slatino že od nekdaj pri njih zelo veliko. V sezoni 1955, ki se je pričela, kot običajno, 1. maja, pričakujejo ponovno povečanje števila gostov iz Avstrije. Prijav od tam je iz dnevu v dan več. V desetih letih po osvoboditvi je bilo za razvoj zdravilišča investiranih 57,262.000 din. Današnja vrednost investicijske izgradnje znaša skupno 95 milijonov dinarjev. Med glavne investicije v teh letih spadajo: obnova hotelskih zgradb, nadomestitev manjkajoče in uničene opreme, nabava rentgen-aparata, gradnja industrijskega tira v Boračevo, nakup zgradbe Hranilnice in posojilnice, gradnja vodovoda in svinjakov, preureditev slatinskih skladišč, gradnjo male kotlarne, nabava novih restavracijskih štedilnikov, prezidava restavracije »Olga«, nabava pralnih strojev za steklenice, drugih strojev in strojnih naprav, dalje obnovitev fasad hotela, novi nasad v parku, prezidava kopalnic itd. Letošnja novost v zdravilišču je moderno zgrajeno plesišče na prostem pred kavarno. Mnogo so letos investirali za park, ki obnovljen in očiščen vabi v prijetno zatišje domače in inozemske goste. Kljub nekaterim podražitvam so letošnje penzionske cene nižje od lanskih in znašajo pred in po sezoni 600 din, v glavni sezoni, ki traja od 15. maja do 15. septembra, pa 700 din. Izboljšali so različne kopališke storitve in redno bo tudi obratovala posebna dietična kuhinja, kar bo za nekatere goste še posebno razveseljivo. I. Kovič Naše zdravstvo v desetih letih po osvoboditvi Dr. Ivan Kaukler Po petih letih strašnega zatiranja delovnega ljudstva se je okupator moral umakniti pred našimi borci za svobodo, pred partizanskimi odredi in bratskimi armadami. V klavrnem begu je zapustil našo grudo. Pet dolgih in težkih let se je naše ljudstvo borilo zn svoje najosnovnejše pravice. Očetje, matere in otroci so s krvjo in solzami prepojili svojo zemljo. Množične selitve našega ljudstva v izgnanstvo na jug in sever, množična zapiranja rodoljubov in borcev za svobodo po ječah in taboriščih, streljanja borcev in aktivistov, vse to množično uničevanje talcev je označevalo proslulo civilizacijo okupatorja. Naše ljudstvo v borbi za svobodo ni klonilo. Sleherni naš delovni človek je spoznal v teh hudih časih, da je moč samo s skupnimi napori in skrajno disciplino zmagati v borbi za svobodo. Vse te krvave dogodke je preživljal sleherni del naše države in tudi naša ožja domovina — Prlekija. 9. maja 1945 je poslednji okupatorski vojak zapustil našo zemljo. Naša zemlja, travniki in šume so bili prepreženi s strelskimi jarki in bunkerji in zemlja je bila posuta z minami in različnimi razstrelivi. Saj so se bile za zmago na naši zemlji največje armade na svetu. Mostovi so bili porušeni in vsepovsod, kjer se je bil boj, so ostale razvaline. Med razvalinami so ležali vojaki sovražnih armad in borci našega ljudstva in bratskih armad. To je bila takrat podoba naše Prlekije. V takih okoliščinah je bila vsaka zdravstvena služba zelo težavna. Dva zdravnika sta s skrajnimi napori zdravstveno oskrbovala ranjence in bolnike. En zdravnik je deloval v Ljutomeru, drugi pa v Križevcih. Oba sta imela le svoje ordinacije, ki so bile pretesne za vse potrebno zdravstveno delo. Od 9. maja naprej so dan za dnevom vozili težke ranjence, žrtve minskih eksplozij. Navadnih bolnikov sploh ni bilo. Poti do bližnjih bolnišnic v Murski Soboti, Ormožu in Ptuju so bile zaradi porušenih mostov in razsutih cest neprehodne. Pa tudi vprege in vozov je primanjkovalo, saj je okupator odvlekel iz naših domačij vse, kar je le mogel. O kakih prevozih z drugimi vozili ni treba govoriti. Strašno je bilo gledati razmrcvarjena telesa mladih in starih, žensk in moških, ki so jih prinašali v obupu na nosilkah ali pa pripeljali na vozovih. Kaj je bilo v takem položaju storiti zdravniku, ki je bil tako sam navezan nase iu ki mu je ljudstvo le zaupalo svoje preljubo zdravje? Odločiti se je moral, da pomaga nesrečnežem, kakor pač more. S pomočjo ljudstva in onih, ki so sc količkaj razumeli na samarjanstvo in bolničarsko službo, smo v naglici organizirali reševalno službo in prvo zasilno bolnišnico v Ljutomeru. V poslopju današnje zdravstvene uprave je imela štiri velike prostore z malo operacijsko sobo; tam smo tem nesrečnežem, ki so bili zmrcvarjeni in so krvaveli, pomagali, kakor se je dalo. Operacije ponesrečenih je opravljal en sam zdravnik, pomagala pa mu je pri tem poslu njegova žena, ki je poleg tega še morala skrbeti za nedoraslo deco. Po nekaj dnevih so se jima pridružili šc bolničarji, izvežbani pri Rdečem križu, bolničarke in medicinska sestra, ki je pripotovala iz zamejstva. V vsem tem obupnem delu jc bilo treba urediti v najkrajšem času tudi vojaško ambulanto za borce in vojake prihajajočih brigad. Misliti je bilo treba tudi na zdravljenje ostalega prebivalstva na higiensko zaščito, na zaščito pred epidemijami, ki so imele najboljši pogoj za nastanek v časih, ko so se premikale sem in tja množice borcev NOV, izgnancev in vračajočih sc iz raznih zaporov 'in taborišč. Junija 1945 se je formirala civilna oblast in prevzela upravne funkcije. Civilna ambulanta s posteljami in vojaška ambulanta z vsaj tridesetimi posteljnini — bila je v stavbi poleg civilne bolnišnice — so bile razformirnne koncem avgusta. V vsem tem času je bilo po zapisu zdravljenih v civilni bolnišnici 569 oseb iz vrst civilnega prebivalstva; izvršenih je bilo 15 velikih amputacij nog in 60 manjših amputacij na rokah in nogah. Poseči je bilo treba v štirih primerih tudi v trebušni prostor, zašili rane na črevesju in vse to opraviti z navadnim instrumentarijem, ki ga je imel zdravnik na razpolago. Da ne govorimo o amputacijah, ki smo jih morali izvršiti s prekuhano drevesno žago. Delo v civilni bolnišnici se je osredotočilo v glavnem na operativne posege; manjših posegov, čiščenj ran, rezanja flegnom, tvorov itd. je bilo do 1200. Če vračunamo še neznano število posegov in zdravstvenih storitev v vojaški ambulanti, je bilo računati na tisoče storitev. Vsa ta raznotera zdravstvena dejavnost je zahtevala nujno preureditev zdravstvene službe. Zgodilo sc je čudo in nastal je pravzaprav prvi začetek socialističnega zdravstva. Tam, kjer je bila civilna bolnišnica, smo uredili splošno ambulanto za zdravljenje nepremožnih. Prvi Okrajni narodni odbor v Ljutomeru je stvar popolnoma razumel in denarno podprl akcijo in začel z zdravstvenimi delavci, ki so bili na razpolago, razmišljati o izpopolnjevanju in razširitvi zdravstvenih ustanov. V zobozdravstvu sta delala dva zobarja. Eden izmed njih se je vrnil iz zloglasnega taborišča, izčrpan in onemogel in sc je še v takem stanju lotil organizacije zobozdravstvene službe. Koncem leta 1945 smo imeli splošno ambulanto za nepremožne, potem ambulanto v zasebni ordinaciji zdravnika za zavarovance in privatne bolnike, zobno ambulanto (Nadaljevanje na 14. strani) OBMURSKI TEDNIK, 2. junija 1955 13 Naše zdravstvo (Nadaljevanje s 13. strani) za nepremožne in zobno ambulanto za zavarovance in ostale v zasebni ordinaciji zobarja. Zdravniku je bil dodeljen absolviran medicinec in tako je zdravstveno službo začel urejevati petčlanski zdravniški kader in jo spravili do pne stopnje, ki je takrat bila potrebna in dosegljiva. Odveč bi se bilo zadrževati pri opisovanju raznih zdravstvenih akcij, bolje bo. da podamo kronološke podatke o ustanavljanju zdravstvenih ustanov. Leta 1947 smo ustanovili s sedežem v Ljutomeru prvi protituberkulozni dispanzer. Leta 1948 so bili prvi začetki antiveneričnega dispanzerja, ki je začel poslovati v letu 1950. Po smrti zdravnika v Križevcih leta 1947 je bila tam urejena prva splošna ambulanta z ordinacijo za splošno prakso in z ordinacijo za zobozdravstvo. Leta 1949 je bila ustanovljena higienska postaja zn področje okraja s sedežem v Ljutomeru. Leta 1949 je bila urejena prva šolska ambulanta v vzgajališču Veržej v stavbi prejšnje nižje gimnazije, ki je bila po odhodu vojske obnovljena. Leta 1948 je bila urejena prva posvetovalnica za zaščito matere in otroka pod okriljem splošne ambulante v Ljutomeru. Sočasno je bila urejena babiška služba z desetimi babicami in izvršena rajonizacija babiških okolišev. Enako je bila urejena tudi mrliško ogledniška služba. Seveda so to samo skromni začetki in poskusi, ki naj bi prispevali k izboljšanju zdravstvene službe v okraju Ljutomer. En sam zdravnik za 30.000 prebivalcev po vsega ni mogel sam opraviti, zato ran je Ministrstvo za zdravstvo dodelilo v pomoč še enega zdravnika. Le-ta je prevzel dolžnosti sanitarne inšpekcije s sedežem v Ljutomeru. V letu 1952 razprede zdravstvena služba svojo mrežo v širino in ustanovi na terenu štiri posvetovalnice za matere in dojenčke. Leta 1953 je bil ustanovljen zdravstveni dom za okraj Ljutomer. V zdravstveni službi je povezovanje med Ministrstvom za zdravstvo in okrajem na eni in z zdravstvenimi delavci na drugi strani bilo vse tesnejše, tako da lahko damo do danes naslednji pregled zdravstvene mreže za okraj Ljutomer. Mišljeno pa je tukaj samo področje majhnega okraja Ljutomer brez gornjeradgonskega predela. Dosedaj smo imeli: 5 zdravnikov splošne prakse, 2 zobarja, 3 zobotehnike, 3 zobarske asistentke, 4 medicinske sestre, 2 bolničarki, 2 sanitarna tehnika, 1 desinfektorja in 12 babic. Poleg navedenih zdravi v ljutomerski splošni ambulanti zdravnik okulist enkrat tedensko in zdravnik ftizeolog enkrat tedensko v protituberkuloznem dispanzerju. Zdravstvena mreža razpolaga z naslednjimi zdravstvenimi ustanovami: splošna ambulanta v Ljutomeru z dvema zdravnikoma, splošna ambulanta v Križevcih, splošna ambulanta pri Tomažu in splošna ambulanta v Ivanjkovcih. Vse navedene ustanove vodi po en zdravnik na sedežu ustanove. Zdravstvena postaja na Kogu posluje enkrat tedensko, šolska ambulanta v Veržeju posluje enkrat tedensko. Eden zdravnik vodi higiensko postajo v Ljutomeru in sanitarno inšpekcijo. Za reševalno službo, skrbi reševalna postaja v Ljutomeru. Od zobozdravstvenih ustanov je najbolj moderno urejena zobna ambulan-ta v Ljutomeru s 5 prostori in z vsemi modernimi zdravstvenimi pripomočki. Največje zasluge za ustanovitev te ambulante ima zobar, ki se je v letu 1945 vrnil z neizgotovljenimi načrti in izpopolnil zdravstveno službo zares tako, dn odgovarja potrebam civiliziranega delovnega človeka. Pomožne zobozdravstvene ambulante so še v Križevcih. Veržeju, na Kogu in pri Tomažu. Zobozdravstvena zaščita ni niti v teh časih, ko primanjkuje zobozdravstvenega kadra, pozabila na šolsko deco. Stara Jugoslavija ni premogla take zdravstvene organizacije. Bili so trije zdravniki in eden zdravnik v Križevcih. Ambulant ni bilo; dispanzerjev in dispanzerskega dela ni bilo, še manj množičnih pregledov. Vključno do leta 1954 so dosegle ambulante 42.000 pregledov na leto, to je dobrih pol milijona pregledov. Prikazni sem le razvoj zdravstvene službe. Načrti za bodočnost so še veliki. Okraj nima bolnišnice in potrebuje zdravstveni dom v dobro urejeni stavbi. Zdravstveni kader sc mora izpopolniti dosledno, tako da bo sleherni prebivalec naše Prlekije zdravstveno zaščiten. Reševalno službo moramo preurediti, kajti stari in izrabljeni avtomobil ne more služiti za prevoze bolnikov v bolnišnice in tudi ne dela časti naši skupnosti. Mrežo posvetovalnic moramo smotrno organizirati in jim preskrbeti kader medicinskih sester. V bodočem zdravstvenem domu moramo namestiti zdravnike z določeno socialno specializacijo. Zdravstvo pri nas ni več v samovoljni oblasti nekaj zdravnikov in zdravstvenih delavcev, temveč je tesno povezano z ljudskimi potrebami. Z družbenim upravljanjem v vseh ustanovah pa je zajamčena pravilna pot zdravstva v bodočnosti. Deset let dela in uspehov Rdečega križa v Ljutomeru Okr. odbor RKS v Ljutomeru me je kot bivšega predsednika naprosil, naj napišem pregled njegovega dela od osvoboditve dalje. Ker že tretje leto ne živim v Ljutomeru in nimam nobenega gradiva v rokah, je ta pregled nujno nepopoln — bolj spomin kot poročilo. Jeseni leta 1945, ko sem bil uredi) nižjo gimnazijo, smo pričeli obnavljati organizacijo RK v ljutomerskem okraju. Ker sem pred vojno bil tajnik OORK in delal tudi med vojno na tem področju v Ljubljani, sem imel za svojo častno dolžnost, da prevzamem ta posel. Zbralo se je nekaj ljudi, ki so že prej delali pri RK in osnovali smo nekak pripravljalni odbor. Bil je za to že skrajni čas, zakaj iz Amerike je prihajala pomoč, ki jo je bilo treba pravilno razdeliti, zato pa so zopet bili potrebni krajevni odbori RK. Kmalu nam je uspelo vzbuditi skoro povsod zanimanje za človekoljubne naloge RK in nekateri krajevni odbori so se kar z vnemo lotili dela, n. pr. v Ljutomeru, Križevcih. Veržeju, na Cvenu, Stari cesti itd. Število članstva sc je naglo večalo. Zal smo po nekaj mesecih opazili, da se je včlanilo precej ljudi samo zaradi tega, ker so sc nadejali večje pomoči v oblačilih, obuvalu in drugem. Darove, ki jih je prejemal okrajni odbor, smo seveda usmerjali predvsem v tiste predele okraja, koder je nekaj mesecev tekla fronta. To je bila občina Kog. kjer je bilo porušenih nad 70 domov. Dajali pa smo jo tudi drugam, ker je bilo pomanjkanje splošno, zlasti med viničarji in kočarji ter med izseljenci, ki so sc bili vrnili na svoje prazne domove. Vzporedno s tem nujnim delom smo si uredili pisarno vsaj za silo in skladišče za naslednje manjše pošiljke pomoči ter kre- pili krajevne, odbore s sestanki, obiski itd. Zlasti pomembno se nam je zdelo vprašanje bolničarjev - Samarijanov. Priredili smo obnovitveni tečaj za Samarijane izpred vojne, pošiljali posameznike na tečaje v Maribor, Ptuj itd. Pozneje smo dali tudi pobudo in pomoč za tak tečaj v Križevcih. Tako smo s časom zbrali nad 80 samarijanov in ustanovili okrog 25 postaj za prvo pomoč, ki smo jih tudi oskrbovali s potrebnim sanitetnim materialom. S tem smo približali RK ljudstvu in ugodili njegovim vsakdanjim potrebam. Nekatere postaje so pod vodstvom požrtvovalnih mož in žena prav dobro delovale, tako n. pr. v krajevnem odboru Cven, kjer jc tov. Škrget organiziral kar štiri postaje, potem v Veržeju (tov. Prelog). na Stari cesti (tov. Keček in Sonen- vald). v Bahincih in še drugod. Ti in drugi krajevni odbori so si na svoje stroške omislili omarice za sanitetni material in si tega tudi sami nabavljali, za kar so dobili sredstva z raznimi prireditvami. Samarijani pa so pomagali tudi po potrebi pri večjih prireditvah in javnih nastopih. Ponekod se je prva pomoč sprevrgla v zakotno mazaštvo in celo profitarstvo, ki ga je bilo treba odločno zatreti. Prireditve in akcije RK so v glavnem dobro uspele in okrajni odbor je pri nekem letnem tekmovanju dosegel celo drugo mesto med vsemi okraji. Važno je bilo nekaj let dodeljevanje plenic novorojenčkom, ker tega blaga sploh ni bilo v prodaji. Bolj pomanjkljivo je z naraščajočimi posli postalo delo na terenu, ki so ga tudi ovirale slabe prometne zveze, poklicna zaposlenost in pomanjkanje osrednjega kadra sploh. Vendar smo obiskovali precej krajevnih odborov, se udeleževali njih občnih zborov ter kontrolirali postaje za prvo pomoč. Pozitivna postavka v delu okrajnega odbora je bil njegov šolski podmladek. ki je bil organiziran na vseh šolah in je v glavnem tudi agilno deloval, samo da ga neki krajevni odbori niso znali dovolj vključiti v svoje delo. Revni učenci so vsako leto prejemali oblačila in -obuvala, šolske odbore podmladka pa smo oskrbovali z materialom za šolske lekarne. Nekaj časa je okrajni odbor delil mlečnim kuhinjam na šolah mleko v prahu, sladkor, marmelado in margarino, pozneje je to nalogo prevzelo socialno skrbstvo. Ko je postalo vprašanje PAZ pereče, je okrajni odbor sodeloval pri sestavljanju ekip, pozneje pa je celo prevzel precejšen del priprave za naloge PAZ. Da so člani okrajnega odbora, zlasti zdravniki in medicinske sestre in naposled vsakokratna tajnica opravili levji delež dela, to se razume samo ob sebi. Okrajni odbor RK si je naposled z varčnim gospodarstvom ustvaril še materialno podlago za svoje delo. Glavne dohodke je seveda dobival iz članarine. Nato mu je družina tov. Viktorja Kukovca naklonila lep znesek ljudskega posojila, sam pa si je z uspelim srečolovom pridobil toliko, da. je razpolagal s približno 80.000 din. ko sc je združil z mnogo manj petičnim gornjeradgonskim okrajnim odborom. Opremil si je tudi vsaj delno pisarno z novim pohištvom. Ob združitvi obeh okrajev sem sc odpovedal predsedstvu okrajnega odbora, ker sem bil v svojem poklicu preveč zaposlen in ker sem čutil, da je na tem odgovornem mestu potreben mlajši in predvsem bolj gibčen človek. Iz raznih poročil pa vem. da je okrajni odbor v naslednjih letih reorganiziral krajevne odbore, da je poleg stalnega dela uspešno izvedel akcijo za oddajo krvi, da sodeluje aktivno v borbi zoper tuberkulozo in alkoholizem in da je zajel v delu za visoke človekoljubne cilje RK skoro vso žensko mladino. Ko smo sc tako bežno ozrli na pot, ki jo je prehodil v preteklih letih svobode in dela za ljudstvo, pot, ki ni bila brez težav in ovir, mu želimo v novi komuni še več uspehov. Jan Baukart IVAN HORVATIČ Razkrižje v borbi V narodnoosvobodilnem boju so na področju nekdanjega Okraj-nega odbora OF Štrigova—Razkrižje padli kot partizani: Franček Alt-Milan, Štefan Luskovič, Franc Žibek in Franc Ivančič iz Globoke, Viktor Krznar iz Gibine in Franc Novak iz Banfija. Zaradi posledic trpljenja in tegob v partizanih sta po osvoboditvi umrla Mirko Rajnar iz Razkrižja in Martin Golenko iz Gibine. Kot žrtve fašističnega terorja so padli naslednji domačini: ing. Jože Hedžet iz Razkriške grabe, Albert Smolkovič, Martin Doma in Peter Perger iz Razkrižja, Janci Horvat iz Banfija, Jože Vozlič, Hubert Kljugler, Fridrik Mavrič, Karl Klenar in Franc Osterc iz Globoke, Danijel Bersa, Jože Knehti in Franc Pintarič iz Gibine. Za pravično stvar in svobodo sta dala svoja mlada življenja v teh krajih tudi nedomačina Mirko Dolenc iz Hrastnika in partizan Zvonko, ki so ga ujeli na Muri, ko je obvisel na neki vrvi. Pozneje je bil ubit v Murski Soboti. Slava padlim borcem in žrtvam v domovinski vojni! Prebivalci razkriškega okoliša so v zadnji svetovni vojni okušali tegobe madžarske okupacije. Zato ni golo naključje, da se je narodni odpor razvijal enako kot v Prekmurju. Ljudstvo z obeh bregov Mure je bilo v tistih časih močno povezano med seboj, tesna povezava pa je bila tudi med aktivisti Prekmurja, Razkrižja in Štrigove. Že 1911. leta so se zbirali v hiši Terezije Hedžetove v Razkrižja; njen sin ing. Jože Hedžet je namreč takrat imel stalne stike s tov. Miškom Kranjcem in Ferdo Godinom, narodnimi heroji Štefanom Kovačem, Vinkom Meglo in Jožetom Kerenčičem. Zanetili so iskro upora v Razkriški grabi. V jeseni leta 1941 je izbruhnil prvi upor v Prekmurju; v njem so sodelovali tudi zavedni ljudje iz okolice Razkrižja. Bili pa so izdani in pregnani v internacijo: ing. Jože Hedžet, oba Kovača, štrigovska lekarnarja in trgovec Senčar iz Štrigove. Od njih se je vrnil živ samo mladi Kovačev Ivo. Ko je po izvršenih akcijah v Prekmurja padel narodni heroj Štefan Kovač, sta se umaknila v naše kraje Miško Kranjec in Ferdo Godina; prvi se je najčešče zadrževal pri Hedžetovi družini, drugi pa pri meni. Spomladi leta 1942 smo v Razkrižju organizirali prvo trojko. V njej sta bila razen mene še Valent Strah, radiotelegrafist iz Stanetinec — imel je radiooddajno postajo in nas z njo povezal s partizani na Pohorju — in razkriški kmet Simon Kut- njak. Trojka je imela nalogo, da opravlja poslanstvo obveščevalne službe, neti opor proti okupatorju in pripravlja teren za ustanavljanje organizacij OF. Valent Strah je dobil tudi nalogo, da se poveže s Prekmurjem. Zato je v jeseni leta 1942 odrinil na Goričko. Člani trojke pa smo še nadalje ostali med seboj povezani; za to je skrbet Anton Lesjak, delavec iz Stanetinec. Novembra leta 1942 je odšel Strah v Budimpešto in se tam sešel z Ormožancem Radotom Rakušem. ki je bil kot inženir kemije zaposlen v tovarni Bajer. Rezultat njunega sodelovanja je bila zveza Budimpešta—Novi Sad—Fruška gora. Za zveza med Rakušem in trojko pa je skrbela Vilma Kosijeva, učiteljica iz Stanetinec. Rakuša je sedaj predstavnik naše države v Švici. Tiste jeseni je prišel iz Zagreba v naše kraje tudi Franček Alt - Milan kot Član Komunistične partije iz predaprilske Jugoslavije. Semkaj ga je poslal Karlo Mrazovič Gašper in mu naročil, naj med našim ljudstvom zaneti upor in zbira narodno pomoč za partizane. Alt je takoj navezal stike z našo trojko, zbiral okrog sebe zaupnike in se shajal s prvimi aktivisti« ki so prišli s Pohorja: Miranom Šumenjakom, Slavkom Ivanjšičcm - Borisom, Stanetom Červičem- Ljutomersko planinsko društvo širi planinsko misel tudi v Prlekiji. — Na sliki: Skupina ljutomerskih planincev v Savinjskih alpah. Izlet so priredili letos — za prvomajske dni. Tako je o delavnici ljutomerskega kovinskega podjetja Agrotehnika servis. O prizadevanju tega kolektiva beri članek na strani 20. Prleška kmečka hiša skozi stoletja JOŽE MAKOVEC Razvoj kmečke hiše pri nas lahko zasledujemo po štirih glavnih smernicah: stavbišče, gradbeni material, način gradnje in razporeditev prostorov. To so elementi, iz katerih celote se zrcalijo socialne in kulturne razmere naše vasi v določenem obdobju. Pri raziskovanju stavbišča pa ne moremo prezreti organizacije naselja, ki je v tem oziru neka celota. Od sestave zemljišča — na njo nas včasih opozarjajo tudi krajevna imena, na primer Lokavci, Grabe itd. — je v mnogočem odvisen način gradnje, uporaba gradbenega materiala in ureditev stavbišča. Po strukturi imajo naše vasi lastnosti panonskega naselja, vendar te lastnosti niso v mnogočem tako tipične, kakor v sosednjem Prekmurju, predvsem zaradi različnih splošnih razmer v preteklosti. Že takoj na prvih obronkih Slovenskih goric naletimo v tem pogledu na neke vrste mešanico med panonskim in alpskim načinom gradnje, ki se vse bolj kristalizirata, prvi proti severovzhodu, drugi pa proti zapadu naših etničnih meja. Dn so bile prve hiše naših kmetov le- sene. o tem pričajo nekatere stare listine. Ko je leta 777. ustanovil vojvoda Tassilo kremsmünsterski samostan, mu je podaril nekaj slovenskih podložnikov, ki so prebivali v lesenih kočah. Ne moremo trditi, da se nanaša ta listina na naše kraje, vendar lahko posplošimo to dejstvo za vse nižinske Slovence. Tudi nekatere poznejše listine (rdijo, da so bile kmečke hiše lesene, ki pa so jih začeli v 17. stol. podzidavnti. V nižinskih predelih Slovenije je bil les neizčrpno bogastvo, ki se ga je ljudstvo s pridom posluževalo. Še danes je po naših vaseh vse polno kmečkih hiš, ki so grajene iz leso, ometane z malto ali ilovico in pobeljene. Kakor smo že omenili, so v glavnem začeli uporabljati kamen šele v 17. stol. Vozili so ga iz kamnoloma Osek pri Maribora. To je bila za naše »foringaše« precejšnja pot, ki so jo opravili s pravim prleškim »gostuvajon«. Ta opravek je važen element za odkrivanje prleške duševne kulture. Apno so žgali doma, kamen pa, iz katerega so ga1 žgali, so vozili s Huma pri Ormožu. Kamen, obtesan v precejšnje kvadre, so porabili za temelje. V začetku so zidali z mešano opeko, t. j. plast žgane, pa spet plast nežgane opeke. Tako so gradili stanovanjske hiše in hleve, dočim so samo z opeko zidani hlevi kasnejšega izvora. Skednji in vsa ostala gospodarska poslopja so lesena ali pa je bil les vsaj glavni gradbeni element. Še danes srečamo v Prlekiji hiše, ki so grajene takole: Temelji pri stanovanjski hiši so iz kamna, stene zidane z mešano opeko, hlevi iz lesenih brun, ometani z blatom ali malto, skednji pa so ostali še do dandanes leseni. Na skednjih je mogoče opazovali gradbeno tehniko naših prednikov. Vodoravno ležeča bruna so križno povezana. Streha je bila krita s slamo. Vse ogrodje je bilo pritrjeno z lesenim klini, tako da je v takem starem skednju težko najti košček železa. Letve niso žagane, ampak tesane in pritrjene na ogrodje z bekovimi šibicami. Lesene hiše brez dimnikov so bile vzrok požarom, ki bi jih lahko našteli vse polno, posebno še tistih, ki so bili zabeleženi v kakih spiskih ali pa so sc ohranili spomini nanje v ustnem izročilu. Oblasti so imele s temi požari dovolj skrbi. Posebno jožefinska reformacijska doba nam priča o nekaj uredbah, ki naj bi preprečevale požare. Tak ukrep jc n. pr. bila uvedba zidanih dimnikov in svečava z oljem, ne s trskami. Zanimivo je raziskovanje različnih dekorativnih elementov na zunanjosti kmečkih hiš. Posebno v 19. stoletju, ko je bila grajena pretežna večina kmečkih hiš iz trdega gradbenega materiala, so ti okraski posebno izraziti. Merimo na neko, največkrat podzavestno kopiranje gotovih arhitektonskih prvin določene dobe. Pri sistematični raziskavi lahko ugotovimo neke skupne figu-racije, lastne posameznim graditeljem in njihovim učencem, ki so jih vsak po svoje dopolnjevali z novimi domisleki. Tudi glav-na obcestna vrata, ki jih ponekod zazidavajo in s tem kvarijo arhitektonski izgled poslopja, so ponekod lepo izrezljana. Okraski so različni in predstavljajo tudi gotove slovenske narodne motive, prekvašene z rahlim nadihom samonikle, za naše kraje specifične ustvarjalnosti. Dejstvo, da so posebno obcestne strani naših kmečkih hiš tako lično izdelane, kaže na precejšnji estetski čut našega vaščana. Brez dvoma je v teh posebnostih naših kmečkih hiš dovolj neraziskane snovi za etnografa. Težko je reči, da so bile naše hiše grajene po nekem enotnem vzorcu. Temu so nasprotovali predvsem naslednji činitelji: velikost poslopja, stavbišče in čas. Za manjša poslopja je bil tloris po navadi drugačen, kakor za večja. Značilno za vse starejše hiše pa je, da so bila vsa gospodarska poslopja zgrajena na čim manjšem prostoru, postavljena v nezaključen četve-rokot. sredi katerega je bilo gnojišče in ponavadi svinjski hlevi. Seveda niso bila taka kmečka dvorišča preveč higienična. Na to so gledali ljudje pred leti mnogo manj kakor v sedanji dobi. Tako urejena dvorišča najdemo še pri večini starejših hiš v Prlekiji. Kljub različnim oblikam pri razporejanju gospodarskih poslopij pa je mogoče razvrstiti naša kmečka poslopja po več skupnih potezah v nekaj sistemov. Prvi je že omenjeni tip odprtega četverokota. Tako je grajenih približno 70 odst. starejših kmečkih hiš, predvsem v izrazito ravninskem predelu Prlekije. V tem okviru pa je vse polno inačic. Pri nekaterih poslopjih je gnojišče na dvoriščni strani, pri drugih pa je izven tega prostora. Omeniti moram, da je gnojišče izven dvorišča novejšega izvora, nekako od takrat, ko so začeli kmetje uporabljati hlevski gnoj. Tako je bila dana možnost, da gnojišče bolje uredijo in s tem izboljšajo kakovost gnoja. Tudi svinjski hlevi stoje v različnem razmerju z ostalimi poslopji; navadno so jih preselili pri urejevanju gnojišč izven dvorišča v bližino novega gnojišča. Vse te preureditve pa vendarle dajo čutiti osnovni ton prvotnega tlorisa. Drugi tip je izrazito frontalnega značaja. Stanovanjska hiša in hlevi, pa tudi skedenj stoje v isti vrsti ali pa v dveh vzporednih. Tudi tukaj je postavljen skedenj pogostokrat pravokotno na ostala poslopja, največkrat pa stoji sam zase. Tretji tip je uveljavil nekako nesmotrno razporeditev poslopij. Stanovanjska hiša je zase, prav tako so posebej hlevi in skedenj. Ta tip je najmanj ekonomičen in prikladen za neravno stavbišče, o čemer se lahko prepričamo pri posameznih kmetijah. Pri njem je tudi mogoče izbrati največ variant. Kateri tip pa je najstarejši? Že po starosti stavbe lahko sodimo, da je najstarejši prvi tip. Na način gradnje pa je vplivala tudi struktura vsega naselja. V obcestnem tipu, posebno pa še v gručastem tipu vasi je bil prostor za razvoj posameznih gospodarstev dokaj omejen, dočim so se v naseljih,—kjer so hiše raztepene, razvijala posamezna gospodarstva bolj svobodno. Najstarejše kmečke stavbe, stare nekako čez 80 let, lahko opredelimo v prvi tip. Seveda mislimo tukaj samo na talni načrt poslopja, na kar ne vplivajo nobene kasnejše preureditve. Prvi tip, ki ima največ panonskih značilnosti ali pa je panonski gradnji istoveten, je pri nas najbolj razširjen. Tukaj se nam nehote vsiljuje vprašanje, zakaj so naši stari gradili svoje hiše tako, kakor jih opisuje prvi tip. S tem. da so bila gospodarska poslopja postavljena v četverokot, so bila osredotočena na dvorišče in skoraj od vseh strani zavarovana pred vetrovi, snežnimi meteži in. če upoštevamo naše razmere v srednjem veku, pred tatovi in vsemi drugim neprijetnostmi. Hkrati je bil tudi dostop do vseh gospodarskih poslopij najlažji. Iz tega tipa so se kasneje razvili po potrebah stavbišča in nekaterih drugih okoliščinah tudi ostali vrstniki. Dandanes vse bolj izginjajo iz naših vasi kmečke hiše, ki imajo za naše pojme prevelike veže in hodnike. Moderna miselnost zakriva v tem pogledu starejšo razporeditev prostorov v kmečki hiši. Preureditve bodo slej ko prej zabrisale sledove naših starih lončenih krušnih peči, ki so stoletne priče družabnega življenja v naših vaseh. Postopoma izginjajo zakajene kuhinje, po podstrešjih pa samevajo »burklje«, »trenfusi«, »korpnjače« in drugo staro kuhinjsko orodje, ki je s pridom služilo še našim materam in babicam. Kuhinjo je bila nekdaj prav tako kot danes pozo-rišče kmečkega življenja in osrednja točka kmečke hiše. Posebno v zimskem času je bilo. življenje v njej že raznoliko, saj so opravljali naši predniki vsa dela večinoma v kuhinji. Popravljanje orodja, luščenje bučnic in koruze itd. — vse to je spadalo v kuhinjo, saj je tukaj bilo tudi najbolj toplo. Kuhinja je bila najprej grajena iz opeke, če že ne vsa, pa vsaj stropni obok. Nadaljevanje na 15. strani 14 OBMURSKI TEDNIK, 2. junija Bojanom in drugimi. Po njih je bil povezan s pokrajinskim komitejem za Štajersko. Priprave za ustanovitev organizacije OF so bile pri kraju. 24. aprila 1943. leta je bila v mlinu Matije Smolkoviča na Gibini prva seja OF. Na njej so izbrali petčlanski odbor, ki se je takrat imenoval »Okrajni odbor OF Štrigova - Razkrižje« in je zajel 14 vasi: Štrigovo, Razkrižje, Jalšovec, Gibino, Šafarsko, Veščico, Globoko, Robadje, Banfije, Leskovac, Urban, Stanetince, Grabrovnik in Železno goro. Vsi ti kraji so v stari Jugoslaviji bili upravno povezani z ljutomerskim okrajem. V odbor OF so bili izvoljeni: Franček Alt - Milan za sekretarja, Valent Strah - Marijan za tehničnega vodjo, Ivan Horvatič - Slavko za obveščevalca, Simon Kutnjak - Bogdan za odgovornega propagandista in Franc Smolkovič - Janko za mladinskega referenta. Odbor je deloval legalno vse do 1. avgusta 1944. leta, potem pa se je moral umakniti v kopreno tajnosti. Pridobival je ljudi za članstvo v OF, zbiral narodno pomoč, širil partizansko literaturo in dajal gibanja potrebne informacije. Avgusta leta 1944 je bil izdan član odbora Valent Strah, ki je pobegnil in se javil pri Altovem Frančeku, od tam pa bil poslan med partizane na Pohorju. Kot radiotelegrafist je ostal tamkaj v brigadi vse do osvoboditve. Sedaj je bil odbor izpopolnjen in vanj sta prišla Aleksander Krauthaker iz Štrigove in Blaž Zajnkovič iz Razkrižja. Od spomladi leta 1944 je v naše kraje prihajalo vedno več oboroženih partizanov — političnih delavcev in kurirjev. V hiši Jožeta Škrleca na Šprincu je imela svojo postojanko relejna postaja 15/a. Pet kurirjev je vzdrževalo zvezo s Slovenskimi goricami in čez Gibino s Prekmurjem. Po akciji pri Ribičevem mlinu. kjer so sc partizani spoprijeli z Nemci, so se nekateri borci umaknili v naše kraje, med njimi tudi Ivan Ribič starejši iz Cezanjevec. Septembra 1944. leta je prišla skupina partizanov, ki jih je vodi! kapetan Džems. Bilo jim je naročeno, naj se pre-bijejo v Prekmurje in tam izvedejo več akcij na madžarske postojanke. V Razkrižju se je skupina osvežila z več prostovoljci in se pri Gibini prepeljala čez Muro. Po nekaj dneh težke borbe v Prekmurju se je skupina razdelila v dvoje, se zopet vrnila v Razkrižje in od tod odšla na Pohorje. Od tega časa naprej je bila Mura mnogo bolj neprehodna; okupator je pobral vse čolne razen tistih, ki so bili ponoči močno zastraženi. Zato je odbor OF v Razkrižju ustanovil novo relejno postajo 15/b. Bila je v bližini Mure. V gibinskih gozdovih pa je bil skrit potopljen čoln, s katerim smo partizane prevažali čez Muro. Čolnar je bil požrtvovalni Martin Golenko-Krištov iz Gibine. Obe relejni postaji sta imeli svoje stalne in oborožene kurirje; na postaji 15/a je bil komandir Franc Novak-Janko, na postaji 15/b pa Mirko Rajnar-Vinc. Po 1. avgustu 1944. leta, ko je moral ves odbor v ilegalo, se je v naše kraje vrnil tov. Ferdo Godina s skupino partizanov. S seboj so prinesli radiooddajno postajo. Tov. Godina se je pozanimal za delo našega odbora, nato pa so bile nove volitve za Okrajni odbor OF Štrigova - Razkrižje pri družini Mihaela Krauthakerja na Banfija. Na predlog Ferda Godine - Marka, tedaj člana Pokrajinskega komiteja, so bili izvoljeni naslednji tovariši: Ivan Horvatič zn sekretarja, Franček Alt za obveščevalca, Simon Kutnjak za propagandista, Ivo Ščavničar iz Štrigove in Franč Smolkovič za mladinska referenta, Aleksander Krauthaker za vojnega referenta, Blaž Zajnkovič za gospodarskega referenta, Štefan Zajnkovič za sanitetnega referenta in Kristina Brulceva za socialno-skrbstvenegn referenta. Izvoljeni so bili ilegalci, razen Š. Zajn-koviča in K. Brulceve, ki pa sta bila pozneje aretirana in zaprta. Na sestanku je bilo navzočih okrog 15 ilegalcev in nekaj manj simpatizerjev OF. Na našem terenu je bilo vedno več domačih in došlih partizanov; borba sc je stopnjevala iz dneva v dan. 18. februarja 1945. leta je padel član odbora OF Franc Alt - Milan v bližini kurirske postojanke na Šprincu. Padel je zaradi neprevidnosti sotovarišev - kurirjev, med katerimi je bil tudi njegov brat Jože. Pri hiši Jožeta Škrleca so se namreč srečali. Eden izmed kurirjev je zavpil »halt!«. Franček se je kajpak ustrašil, misleč da ima pred sabo Nemce, in začel bežati. Kurirji so streljali in ga ubili. Izvoljeni odborniki so bili razen onih dveh, ki sta bila zaprta, v ilegali vse do osvoboditve. Ljudje so odhajali v partizane in se vedno bolj povezovali z gibanjem Osvobodilne fronte, kar je okupatorja pripravilo do besnosti; začel jih je množično zapirati v Čakovski stari grad, v katerem jih je nečloveško mučil in ubijal, druge pa pošiljal v nemška koncentracijska taborišča. Na hrvaški strani smo bili povezani z medžimurskim političnim delavcem Križnikom Bogdanom iz M. Središča in Živkovi- čem. Večkrat smo se z njimi sestali in si izmenjali partizansko literaturo. 30. oktobra 1944. leta smo se srečali s hrvaškim bataljonom partizanov, ki so v Medžimurja hoteli likvidirati nekaj madžarskih postojank in opraviti sabotaže na prometnih žilah. S komando smo se sporazumeli za likvidacijo protiavionske izvidniške postaje na Železni gori in žandarmerijske postaje v Štri-govi. Napad na protiletalsko postajo, izvršen 1. novembra, se je posrečil, postojanka je bila likvidirana, vojaki zajeti in odvedeni proti Kalniku, kamor se je pomikal tudi bataljon, štrigovske žandarmerijske postaje pa niso napadli, ker je okupator takoj poslal pomoč s kamioni in povečal svoje oborožene sile na tem področju. Prve dni marca so obiskali te kraje politični delavci: sekretar Okrajnega komiteja KPS Jan Kos, Jože Kocbek in drugi, ki so se posebej zanimali za delo naše organizacije OF. Prišlo je do reorganizacije v našem odboru; ves naš teren smo priključili področju Okraj-nega odbora OF Ljutomer. V slednje vodstvo sta bila izvoljena Aleksander Krauthaker in Ivo Horvatič. Aprila so napočili pravi dnevi bojevanja. Zemeljski pas med Štrigovo in Razkrižjem je bil vse tja do Koga eno področje, na katerem so bili boji med Rusi in Nemci. Neizprosne bitke so trajale pet tednov. Mnogo poslopij je bilo docela porušenih, precej civilistov pa je padlo ali pa bilo ranjenih. Za rusko fronto v Štrigovi smo formirali komando za mesto Ljutomer. Sedmega maja so vkorakale skupine naših partizanov v prleško metropolo, za njimi pa še bolgarsko enote. edre partizanske - rojene v Prlekiji BOMBA — BEOGRAD Ko se je Slavko Ivanjšič - Boris pri Stari novi vasi spopadel z graničarji, ki jim je načeloval tako imenovani »veržejski Hitler« s svojim policijskim psom, so bili med partizani tudi mnogi novinci. Malo prej so imeli partizani v bližini križevskega pokopališča sestanek, na katerem sta jim Boris in Oskar dala potrebna vojaška navodila. Dogovorili so se tudi za geslo (spoznavni znak) »Bomba —Beograd«. Po spopadu so se z ranjenim Bo-risom umaknili nazaj. Dva novinca pa sta se srečala ob nekem grmu in med njima se je razvil naslednji pogovor: A: »Kdo tam? Bomba?« B: »Jaz sem. naš, bombe pa nimam! Po tem strokovnem vojaškem pogovoru sta se spoznala kot prava in se brez strahu podala na pot. ZANESLJIV STRELEC Pri napadu na Domanjkovo žago je stal pri vogalu skednja mali partizan z Dolenjske. Pred nekaj dnevi si je bil po nesreči odtrgal muho (sprednjo merilno napravo) s svoje puške. Pri napadu so se Nemci razpršili na vse strani. Eden izmed njih je z vso naglico tekel proti njemu. Mali partizan mu je šel nasproti in malče postal, da mu je Švaba prišel skoraj do puškine cevi. Ko je presenečeni Nemec zagledal partizana, se je za hip zdrznil, mali Dolenje pa se mu je približal in sprožil. Nemec je zatulil in se zgrudil na tla. Ko smo ga pozneje vprašali, zakaj je tako letel proti nasprotniku, nam je dejal: »Saj veste, da nisem imel muhe na puški. Bal sem se, da ga bom drugače zgrešil...« PAVLIHOVA PUŠKA Naš Pavliha — Ferdinand Kosi s Stare ceste (naj mi ne zameri, če sem izdal njegovo ime) ni imel nikoli jermena na puški. Nekoč sem bil določen, da ga zamenjam na stražarskem mestu pri Vrbnjaku v Logarovcih. Bila je huda zima in vsako ura smo menjali stražo. Vzel sem orožje in stopil za vogal. Pogledam, kje straži Pavliha. Brž ko sem pokukal izza vogala, me je že ustavil po vojaško, kot je že bilo potrebno, in me vprašal: »Kaj želiš?« »Zamenjal bi te rad!« On pa « »Ni treba!« To me je začudilo. »Sem pripravljen za zimo,« mi pojasni, prime za svojo čutarico in jo pomoli meni pod nos. lz nje je zapeljivo dišalo t po slivovki. »Pa boš zaspal?« Na to vprašanje mi ni odgovoril, pokazal pa mi je puško, ki jo je držal v roki in je bila brez jermena. »Prijatelj, pred mrazom in spancem sem popolnoma zavarovan, saj (Nadaljevanje s 14. strani) V njej je bila odprtina za krušno peč, ki ni služila samo za peko kruha, ampak tudi za vsakdanjo kuho. Ob podaljšku prizidka pri krušni peči je bil kotel za svinje. Vsa posoda je bila lončena, le v novejšem času so se začele gospodinje posluževati tudi galanterijskih izdelkov. Prava umetnost je bilo kuhati v peči, kjer so služile »burkle« kot podaljšek roke. Nepogrešljiva kuhinjska oprema je bil tudi sklednjak, ki je visel v kakem kotu, obložen s posodo različnih velikosti. Pod zakajenim stropnim obokom pa so visele na drogovih klobase, pri dobrih gospodinjah še marca in aprila. moram vendar paziti, da mi puška ne pade iz rok. Sicer pa me vedno zazebe o roko. v kateri jo držim!« Kljub posredovanju ni hotel zapustiti stražarskega mesta. PAVLIHOV NAHRBTNIK Pavliha je imel o svojem nahrbtniku vedno potrebne stvari. Razen obvezne vsebine — obvez, municije, nogavic itd. — seveda tudi svojo čutarico. ki so jo razen »okrajnikov« poznali tudi »višji« možje. Zato je bil vedno zaželjeni spremljevalec. Svoje zaloge je redno dopolnjeval. Odkod —to naj ostane uganka, kajti bolje je povedati, da mu je nahrbtnik služil še za nekaj nenavadnega. Brž ko smo se približali kakšnemu nevarnemu mestu, je Pavliha zabrisal svoj nahrbtnik na križišče ali za vogal. Povsod — kjer se ni počutil posebno varnega! Ko smo ga Rojak Prlekije, sedanji podpredsednik OLO Slovenj Gradec tov. Joško Slavič - Primož, avtor partizanskih anekdot. vprašali, kaj se skriva za to njegovo skrivnostno navado, nam je povedal: »Če je Švaba za vogalom ali za križiščem, bo najprej streljal v moj ,britof᾽ —tako je namreč rekel nahrbtniku — »mene pa ta čas pustil pri miru, da se bom lahko pripravil za odpor.« Sicer ne morem zatrdno reči. če je bilo njegovo početje v skladu z vojaškimi predpisi, očitno pa je, da je v Pavlihovi vojaški strategiji zares mnogo pomenilo. SKRBEN SEKRETAR Tovariš Jan (Ros) je kot okrajni sekretar veljal za zelo pedantnega človeka. Okrožnice so bile v njegovi torbi lepo zložene, svojo opremo pa je nadeval okrog sebe po strogo določenem redu — bodisi na poti, ob počitku, na seji ali sestanku... Pištola na desni, namazana »mašinca« točno za njim na nahrbtniku, torbica na levi... Vse ceremonije je opravljal zares zbrano in resno. V tem smislu je vplival tudi na druge. Nekoč smo po krajšem sestanku odšli v akcijo. Bilo je nekje pri Grabah ali Logarovcih. Ko smo se zvrstili v kolono, nas je pregledal in še enkrat strogo vprašal: »Imate vsi — vse?* Pritrdili smo mu. Ko smo že imeli eno uro hoda za seboj, pa se je Jan naenkrat ustavil in nam povedal: »Madonca, jaz pa sem ,rukzak’ pozabil!« Torej: vendarle enkrat! V koloni smo se mu potihem muzali. Drugi dan ga je seveda dobil nazaj. RADO PUŠENJAK IN PSI Kot okrožni voditelj in domačin je tovariš Prlek — Rado Pušenjak bil med partizani zelo priljubljen. Ne samo zaradi tega, ker je imel za vsakogar lepo besedo, marveč tudi zaradi nekaterih drugih lastnosti, ki so mu kajpak pripomogle do izrednega vzdevka »očka«. Zelo rad nas je namreč pokaral. Njegovo kreganje je bilo z današnjega gledišča največkrat na pravem mestu, takrat pa smo ga imeli za očetovsko. Menili smo, da je bilo brez pravega vzroka in potrebe. Na nekem sestanku, na katerem je bil zbran ves aktiv z vsemi kurirji vred, nam je čisto resno dopovedoval. da kazimo lik partizana. Dejal je: »Ja, veste dečki, to pa v bodoče strogo prepovedujem, da bi pese strelali. Če se čemerite na pse. ki lajajo na vas, potem morate znati, da se tako obnašajo ludi proti Nemcem. Zato je streljanje psov popolnoma nepravilno in bomo morali v takih primerih strogo ukrepati.« Kurirji, ki so jih imeli največ na vesti, so seveda povesili oči in se zagledali v tla. Lendava 10 let v svobodi OBIŠČITE LENDAVO v dneh njenega slavja od 4. -12. junija PROGRAM PROSLAV 4. junija ob 20. uri — Slavnostna otvoritev s koncertom pevske- ga zbora in orkestra DPD Svoboda v dvorani Nafte 5. junija ob 9. uri — Otvoritev gospodarske razstave in poiz- kušnje vin v gimnaziji Lendava ob 10. uri — Živinorejska razstava in premiranje živine na sejmišču v Lendavi ob 11. uri — Promenadni koncert godbe na pihala DPD »Svoboda« v Mestnem parku 6. junija ob 17. uri — Kolesarske dirke ob 20. uri — Kulturno-prosvetna prireditev dijakov gimnazije Lendava 8. junija ob 17. uri — Gasilske vaje 9. junija ob 20. uri — Koncert pevskega zbora KUD »Karlo Mrazovič iz Murskega Središča v dvorani Nafte 10. junija ob 20. uri — Promenadni koncert tamburaškega zbora in godbe na pihala DPD »Svoboda« v Mestnem parku 11. junija ob 20. uri — Premiera zgodovinske igre dr. Bratka Krefta »Celjski grofje« — uprizori DPD »Svoboda« v dvorani Nafte 12. junija ob 9. uri — Slavnostno zborovanje s kulturnim pro- gramom pred domom TVD »Partizan- Padel je pred vrati svobode Bilo je leta 1945. Pomlad je rahlo dahnila na prebujajoči sc zimski svet. Partizan Jovo je bil sekretar OF zn radgonski okraj. Nekega sončnega dne je v tem času počival pri mlinarju Totu v Očeslavcih. Bil je utrujen od dela in napornih nočnih akcij. V tem času so Vlasovi kozaki terorizirali obščavniške in obmurske Slovence. Ljudje so bili prestrašeni in zbegani od njih zločinov. Na Jovu je ležala vsa teža političnega dela ne samo med prebivalstvom, marveč tudi med samimi aktivisti - ilegalci. Vojne še ni hotelo biti konec. Ponoči je smrt kosila iz zased sovražnikov. Lotevalo se nas je malodušje. Bolj kot kdaj koli prej nam je grozila poguba. In to sedaj no spomlad, ko se je z njenim brstenjem mešala topla slutnja o bližajočem se koncu vojne! Čutil sem, da živim čez čas. Take občutke je Jovo pri meni in drugih odganjal noč in dan in se boril proti njim z neverjetno energijo. Razumel nas je: ponoči je še šlo, čez dan pa je bilo teže. Ponoči si se lahko gibal, ob toplem dnevu pa si moral brati z mrkih obrazov malodušje, ki je pogubno razjedalo voljo do življenja. Čas je prinesel svoje. Preveč je bilo odpovedovanj«- preveliko je bilo breme, ki je ležalo in pritiskalo na nas. Ob takih mislih je Jovo, ležečega na divanu pri Totu, vzdramila domača hči. Kozaki gredo! Trden oklep temne slutnje mu je onemogočal jasen premislek. Instinktivno je čutil, da je izdan. Sedaj je vsega konec! Ničesar ni odgovoril Totovi. Kakor v sanjah je skočil proti oknu. Pogled mu je zdrsel skozi šipe v pomladanski svet. Po cesti od Vidma so prihajali kozaki. Bila jih je dolga kolona. Jezdili so na iskrih konjih. Sedaj prihajajo po njega. Med njimi je bila tudi izdajalka Mira — svojčas partizanka. Takoj jo je spoznal. Jezdila je konja pokraj nekega kozaškega oficirja. Že dalj časa ga je iskala. Hotela se je maščevati nad njim, ker jo je bil poprej večkrat grajal zaradi slabega ponašanja in politične pasivnosti. Sprva je Jovu šinila v glavo rešilna misel, da bi se branil. Toda: trezno razsodnost je prevladal občutek, da še ni vsega storil. Ne sme še umreti! Politično delo ga še čaka. Soborci, ki so še bolj trudni od njega, ga pričakujejo. Kaj bodo brez njega? Ta občutek je vrtal v njem, zunaj pa se je krčila razdalja med njim in bližajočimi se sovražniki, ki so mu prinašali smrt. Ne, ne sme še umreti! Ko je spodaj po vratih zaropotalo, je zgrabil brzostrelko in nahrbtnik in skočil skozi stranska vrata v mlin. Med kolesjem in stroji je malo postal. Ali naj skoči za vreče, ki jih je cel kup v mlinu? Tam ga mogoče ne bodo iskali. Ali naj spleza na podstrešje? Dohoda do tja ni. Kozaki se ne bodo niti spomnili na ta prostor. Sedaj je pred odločitvijo. To je jasno spoznal. Tisto, kar bi ga lahko rešilo, pa ni mogel več dojeti. Prenaporno je bilo za njegovo utrujeno telo, ko misel več ni mogla v celoti dojemati skrivnosti zaporedja, ki se je pojavljalo v dogajanju. V tem trenutku je spodaj zakričala To-tova hči. Jovo, ki se je celo življenje boril proti izkoriščanju in nasilstvu nad slabimi, ji sedaj ni mogel na pomoč. Čustvo nemoči mu je nadalje krhalo notranjo silo. On, ki bi nekoč ob takem dogodka zbesnel pametno in razumno, je sedaj s skrajno silo miril razbijajoče mu srce v prsih. V trenutku je odrevenel. Misel mu je bežno pobožala preteklost in sedanji položaj. Bridko mu je bilo pri srcu. Toda; mora še živeti, ne zase, za druge! Spodaj je zaropotalo. Skozi vrata se je zagnalo par divjih kozakov. Z naperjenimi brzostrelkami so se razgledovali po mlinu. Jova še niso zagledali. Stal je še vedno na podu in razmišljal. Neki kozak, ki je spodaj preiskoval mlin, ga je zagledal. Zakričal je nanj. To je Jova zdramilo in trudne misli so sc hipoma razblinile. Sedaj sploh več ni mogel misliti. Kaj naj misli? Sam, brez tovarišev, nasproti njemu pa več desetin besnih sovražnikov, okrog njega čistina travnikov. Da, nekje daleč so tovariši, k njim je treba! Le-ta misel se je prelila v čustvo, ki je odslej vodilo njegovo ravnanje. Kaj drugega več v njem ni bilo. V tem trenutku je Jovo skočil k okna proti Ščavnici. Že je bil na njem. Svetlikajoča se gladina vode je pod njim rahlo valovala. Zagnal se je vanjo. Pljusknilo je in že je plezal na breg. Spet se je vračalo vanj življenje. Drobna misel, da mora h tovarišem, je gorela v njem. Sedaj gre tja. Podvojil je svoje napore. Bo prišel tja . . . saj že gre! Šel je, toda k onim, na katere je mislil, sicer, s pobožnostjo, toda najmanj ... Onkraj mlina in v njem je nastalo divje kričanje. Kozaki so tekali po mlinu in se gnetli pri oknu. Niso se znašli. Ti, ki so ubijali vse, kar jim je bilo sumljivo, so bili presenečeni nad dejanjem Jova. Šest metrov skočiti v vodo, iz katere so molele stare zapuščene sohe, in v trenutku biti iz vode... to je daleč presegalo njihove zmožnosti, da bi razumeli tako dejanje. Od nekod je pritekla Mira. Konjski bič ji je udarjal ob jahalne hlače in strojnic« je držala pred sabo, ko je hitela proti oknu na podu. Kozaki so odstopili in ona je pogledala skozi okno. Tam je zagledala onkraj Ščavnice bežečega Jova. Ni ga takoj spoznala. Bežal je okorno, ker se mu je mokra obleka prilepila na telo. Mira je tehtala v spominu. Jaka ni, ker je premajhen, Slavko ni, ker je prevelik, Ljubo, Dušan . . .? Ne, ni! Naj je kdorkoli! V par mesecih, odkar se je pridružila kozakom, ko so jo Nemci zajeli pri Križanu, je spoznala, da ji je vse sovražno, kar ni nemško in kozaško. Jovo se je oddaljeval od njih in zavijal od Ščavnice čez travnik. Mira je divje pogledala ob njej stoječe in presenečene kozake. »Streljajte, tepci, kaj stojite!« jim je zabrusila. Kozaki, navajeni delati le to in takrat, kadar jim kdo kaj reče, so pripravljali orožje. Takrat se je v Mirinem spominu nekaj zasvetilo. To je Jovo! Srednje postave, močan, telesno nekoliko okoren. Da, to je on, njen bivši sekretar, ki jo je tolikokrat žalil. Sedaj sta pa skupaj! Divji nasmeh ji je zn trenutek razžaril mrki obraz. V trenutku je skočila k okna in sunila vstran nekega kozaka, ki se je pripravljal, da bi streljal za bežečim. Pomerila je brzostrelka in že je zdrdral« v njej. V tem trenutku se je Jovo ozrl. Pogled mu je zdrsel po svetu, ki sc je kopal v jutranjem soncu. Tekel je tako, da mu je sapa pohajala. Srce mu je razbijalo v prsih, da sc je moral prijeti zanje. Svet je tako lep. Sedaj se mu je zdel lepši kot kdajkoli, saj ga je imel bolj kot kdajkoli v svojem srcu. Sedaj gre h tovarišem. Hrepenel je po njih še tembolj, ker je bil zapuščen in preganjan. Še malo čez čistino, potem je gozd in dalje — njegovi. Ta misel ga je oplajala. Povzročila je, da je hitreje usmeril svoje korake. Toplo mu je bilo pri srca, naravnost prijetno, dokler ga ni nekaj zapeklo v prsih. Slišal je drdranje strojnice. Je to namenjeno njemu? Tekel je še nekaj korakov. V prsih je občutil nove zbode, čutil jih je v nogah in rokah. Okrog njega se je zamajal svet. Kakor v privid, ki ugaša, se je začel pogrezati. Sedaj gre k svojim dobrim tovarišem, šel je k njim, ki jih ni več. Klecnil je po nekaj korakih. Širil je roke, da bi objel te svoje dobre tovariše. Prihajali so k njemu — od vseh strani. Sedaj jih objema. Objemal pa je mrzlo, od pomladi se prebujajočo prst, iz katere je klilo novo življenje. Iz mlina pa se je razlegal krohot histerične Mire, ki je opazovala padajočega, ki je izstrelila ves naboj . . . France Kosar OBMURSKI TEDNIK, 8.junija 1955 15 bilo zares ueupravičljivo za našo kasaško rejo. Ljutomerski kasači bi dosegli še večje uspehe, če bi njihovi reji posvečali več pozornosti; merim predvsem na pravilna vzgojo mladih živali, ki se morajo čim več gibali na prostem, v svežem zraku in pod sončnimi žarki, ne pa jih zadrževati v zatohlih in nehigieničnih hlevih, kar zelo kvarno vpliva na njihov razvoj in zlasti na odpornost. Važno je tudi, da dajemo odstavljenim žrebetom več zrnate hrane, ker jim je ta potrebna za pravilno rast. Kar namreč pri vzgoji konj zamudimo v prvih letih starosti, tega ne moremo nikdar več nadoknaditi! Vedeti tudi moramo, da je Mursko pelje edino področje za rejo kasačev, da od tod izvažamo najboljše konje v druge re‒ publike; zato jih tudi rastoča mehanizacija v kmetijstvu ne bo mogla izpodriniti, ker ga bodo že same lastnosti in ljubezen posameznih rejcev obdržale pri življenju. Klub za konjski šport v Ljutomeru je v zadnjih letih zgradil eno-kilometrsko dirkališče za Seršenovim logom tik ob mestu. Odprli smo ga lani. To dirkališče je zelo strani na tradicionalne konjske dirke, saj prikladno za naše ljudstvo, ki pride od vseh je od železniške postaje oddaljeno le deset-minut, od mesta pa enkrat manj. Letos. 31. jnlija bo slavil ljutomerski klub pa konjski šport svojo 80-letnico. Tokrat bo na sporedu Jugoslovanski kasaski derby. Vse ljubitelje konjskega športa in konjev sploh že sedaj opozarjamo na to izredno prireditev in športni užitek. Po raznih virih V. Porekar REJA KASAČEV IN KONJSKI ŠPORT V PRLEKIJI Plodne njive, dobro vino in iskri konji — to je Mursko polje, ki se razprostira od Radgone mimo Ljutomera do vinorodnih goric, na severovzhodni strani ga omejuje Mura, na zapadni pa obronki Slovenskih goric. Prve podatke o reji toplokrvnega konja v vzhodnih predelih slovenske Štajerske jo zapisal že Valvazor v svoji knjigi »Slava vojvodine Kranjske«. Kakšne pasme toplokrvnih konj so v teh krajih gojili, zaenkrat še ni znano. Kasneje so bili na plemenilnih postajah žrebci Gidrani z močno primesjo arabske krvi. Ti konji so bili zares hitri in vztrajni, saj so ljutomerski vozniki, ki so vozili vino iz Ljutomera v Italijo lastniku gradu Avgustu Edler v. Schenkelu. potrebovali za to potovanje domala štirinajst dni manj časa kot vozniki iz sosednjega ptujskega okraja. V tem žitorodnem okolišu so bili dani vsi pogoji za konjerejo, zato je tedanja avstrijska oblast to panogo živinoreje tudi denarno in materialno podpirala — po zbranih podatkih že od druge polovice 18. stoletja — na vse mogoče načine: z ustanavljanjem pripustnih — plemenilnih postaj, s premovanjem plemenskih kobil, z nagrajevanjem lastnikov dobrega in lepega naraščaja, z licenciranjem zasebnih plemenjakov, z nakupovanjem in uvozom plemenjakov itd. Vse to je tedanje konjerejce še bolj vzpodbudilo, da so se začeli odločno zavzemati za kakovostno boljšega in hitrejšega konja. Po ustanovitvi dirkalnega društva na Dunaju (1873) in po prvih tamkajšnjih kasaških dirkah so se zganili tudi muropoljski konjerejci, se organizirali in že leta 1875 ustanovili svoje dirkalno društvo v Ljutomeru. Tedaj se pričenja šele prava zgodovina smotrne in organizirane reje kasačev v hlevih kmetovalcev Murskega polja in gosposkih hlevih Alfreda Ritter v Rosmanitta, lastnika graščine Radvanje pri Mariboru, Rudolfa v. Lipitta, lastnika graščine v Turnišču pri Ptuju in drugih. Zgodovina ljutomerskega kasača je tesno povezana z rejo kasača v gosposkih hlevih vse dotlej, dokler pač niso prenehali zadnji ostanki fevdalizma; kasaška kri je namreč s spremembami lastništva prehajala iz hleva v hlev in vsi že omenjeni rejci so dostikrat uporabljali iste žrebce - plemenjake, zato omenjam tudi te fevdalce, kolikor so v mejah konjereje ugodno vplivali na razvoj kasača v ljutomerskem okraju. Dirkalno društvo v Ljutomera je bilo ustanovljeno že leta 1875. pod predsedstvom lukavškega graščaka. Bilo jc deležno pomoči že prej ustanovljenega dunajskega in badenskega društva, največjo oporo pa jc našlo v muropoljskem kmetu, ki je že dolgo težil za tem, da bi si vzgojil konja, nc samo uporabnega za kmečka dela, marveč, tudi hitrega, mirnega in temperamentnega, s katerim bi se lahko ponašal pred drugimi konjerejci, domačimi (slovenskimi) in tujimi (avstrijskimi). Društvo je bilo zelo agilno. Že od vsega začetka je prirejalo enkrat na leto - (8.septembra) hitrostne vožnje, sprva sicer zelo primitivno, na državni cesti Noršinci—Križevci, pozneje, leta 1892. pa že na travnika pred Cvenom. na elipsasti progi, dolgi 1082 m. Ta dan so proslavili kot nekakšen slovenski kmečki praznik in na dirkališča so plapolale slovenske trobojnice v največjo jezo ljutomerskih nemčurjev. Vsi ti uspehi kmečke konjerejo niso bili po godu takratnim velenemškinm in avstrijskim veljakom, ki se jim je kmalu posrečilo, da jc takratna oblast omejila, pozneje pa celo prenehala dajati vsakoletno pomoč za rejo in »povzdigo« kasača v ljutomerskem okolišu. Kljub temu pa ko-njerejsko-kasaška »žilica« naših. kmetov ni mirovala, marveč si je še z večjo voljo in svojimi močmi iskala pota do nadaljnjega razvoja ljutomerskega kasača. Nasi konjerejci, na čelu s pokojnim Joškom Rajhom iz Mote, so ustanovili leta 1909. »Prvo zadrugo za rejo žrebet« na Cvenu. Zadruga jc sprva dobila v najem, pozneje pa je odkupila arondirano zemljišče, takoimenavane Hildcnbrandtovc travnike ob cesti Mota—Razkrižje, na katerih so pozneje postavili žrebčarno. ki jc še sedaj v ponos naših slovenskih ‒ muropoljskih ko-njerejcev. Tako jc bil zgrajen temelj sistematični vzgoji toplokrvnih žrebet. Vodstvo žrebčarne je vodilo rodovnike in evidenco nad plemenskim materialom, urejevalo trav-nike in pašnike za mlada žrebeta itd. Leta 1913. je v okraju pričel plemeniti FENIKS, eden najboljših kasaških žrebccv pred prvo svetovno vojno, sin iz Amerike uvoženega žrebca Caid - Caida. Zapustil je trajne sledove in dokaj izboljšal ves muropoljski konjski material, ki je postal močnejši, višji in hitrejši. Prav tako imajo Caidovo kri še iz tujine uvoženi in doma vzgojeni žrebci, ki so pozneje plemenili v Ljutomeru: Othello, Bluff, Gladiator, Danko, Sokol, Posilni. Juriš, Mahfilko, Vardar, Uskok, Baka itd. Njegovi potomci so dosegli na jugoslovanskih dirkališčih prav lepe uspehe: Mesud (1,27), Egga (1,56), Pina (1,57), Nigra (1,47) in Danko (1,49). Njegova hči »Lepa« je dobila leta 1918. na Dunaju prvo lepotno nagrado. S prevratom leta 1918. je napočila težka kriza za vso slovensko toplokrvno rejo, kajti Avstrijci so vse plemenjake iz Štajerske odpeljali v graško žrebčarno. Leta 1920. je bila ustanovljena Centrala jugoslovanskih kasaških društev. Vodila je registre v rodovnik vpisanih živali, kontrolirala njihovo poreklo, beležila dosežene rezultate in rekorde, nadzorovala izvajanje kasaških prireditev, pomagala društvom pri odbiri plemenskega materiala in opravljala druge posle. Vse tja do leta 1926. so plemeniti kasaške kobile manjvredni žrebci. Dravska banska uprava se je odločila za nakup dobrih kasaških žrebcev - plemenjakov. Leta 1930. so že plemenili: Peter Mozart (1,24,1), Plunger jun. (1,22,2), Gcldorados in pozneje še Casanova. Vsi ti žrebci so bili dobrega porekla - rodovnika. Oče Petra Mozarta je bil Poter the Great (1.19 iz linije Happy Mediuma po Hambletonianu XX. Peter the Great še danes velja v Ameriki za enega najboljših in najbolj znamenitih re-produktorjev pri tamkajšnji reji kasačev. Plunger jun. po očetu The Plungerju (1,19,2) je zapustil v Avstriji in v ljutomerskem okraju odličen zarod, ki se odlikuje po korektnosti, močni nabitosti, srednji rasti, temperamentnosti in elegantnosti. Od leta 1935 do 1940 je irnelo dirkalno društvo v podnajemu starega žrebca Baka (1,20,6), vnuka Caid - Caida, ki je takrat imel že odličen zarod v Nemčiji in Avstriji. Pri nas jc zapustil zelo - mnogo dobrega potomstva, v glavnem lepe in korektne zunanjosti (eksteriera) in odličnih hitrosti: Olko (1,27,5), Ossi (1,28,2) itd. Zal jc večino tega najlepšega in najbolj korektnega zaroda leta 1945 odvlekel okupator neznano-kam. Tako smo izgubili najboljšo in najelitnejšo osnovo kasaške reje. Najtežje pa je bilo prvo leto po osvoboditvi, dočim so leta 1946. že plemenili na Cvenu žrebci Johny (1,25,3), Ossi (1,28,2), Go-on (1,26,9) in iz Trsta uvoženi Asso de Briscolla. Nobeden izmed teh žrebcev pa ni pravi korektor za kasača, ker se njihove zunanje napake podedujejo, sicer pa so precej hitri in za kmečka dela uporabni konji. Leta 1947/48 je bila na razpolago Djurdjevska kasaška staja iz Banata. V glavnem jo je odkupila naša republika in jo preselila v Turnišče pri Ptuju, odkoder prihajajo vsako pomlad kasaški žrebci v plemenilno postajo na Cvenu. To so Ipoly (1,23,5) od Bajnoka, ki jc poginil leta 1950. in njegovi sinovi: Divjak, Nazor. Naprej in drugi. 1948. je prišlo do reorganizacije v konjskem športu. Ljutomersko društvo deluje sedaj kot »Klub za konjski šport« in je včlanjeno v Zvezo za konjski Šport LRS. Da so ljutomerski konjerejci ostali tako dolgo zvesti kasaški reji, da je niso zapustili ali pa jo preusmerili na druge pasme, dokazuje, da so s svojimi večletnimi izkušnjami znali oceniti vrednost ameriškega kasača za njihovo gospodarstvo. Prava vrednost teh konj je v tem. da jih lahko tudi dobro prodajo in le najboljše zadržijo za sebe. Zlasti po osvoboditvi so prihajali kupci iz Bačke, Banata in Srbije, da so no Murskem polju kupili kasače, predvsem za svoje gospodarske potrebe, pa tudi za športne namene. Cene so bile primerne, zato si je marsikatero malo kmečko gospodarstvo pomagalo v težkem položaju z odprodajo kasačev. Slabe letine in suša, ki so hudo prizadele našo državo v zadnjih letih, so neugodno vplivale tudi na vzrejo kasaškega naraščaja, ki terja pravilno nego in izdatno krmljenje. Dobre lastnosti kasaških konj so še velika brzina v kasu, vzdržnost, poslušnost, volja za delo, krot-kost, inteligenca in skromnost v prehrani. Vseh teh dobrih lastnosti nima nobena druga pasma toplokrvnih konj. Res je sicer. da kasač ni kil v nekaterih krogih posebno priljubljen, ker so mu očitali eksteristične napake, kakor francoski stav prednjih nog. kravji stav in sabljaste zadnje noge. Toda tudi te napake so počasi izginjale- zato že lahko trdimo, da se le redkokdaj znova pojavljajo. Res pa je. da se navadno izoblikuje forma konja po njegovi uporabi. Pri reji sta dva činitelja, ki popravljata vzrejo kasačev: dobri žrebci in dobre plemenske kobile. Ljutomerski kasač je šel Sporedno z rejo kasačev v bivši avstro-ogrski državi, ker so predvsem od tam prihajali plemenski žrebci in je reja na Murskem polju le za par let mlajša od avstrijske. Prav tako so v ljutomerski konjereji zastopane tudi vse glavne linije ameriškega kasača. Od generacije do generacije se stopnjuje kronost ameriškega kasača. Lahko celo rečemo, da še ni bilo stanje po kronih linijah ljutomerskega kasača na taki stopnji, kot je prav sedaj, saj je na Morskem polju danes že 230 čistokrvnih ameriških kobil. Ob koncu lanskega leta je naša ljudska oblast uvozila iz Francije 7- letnega kasaškega žrebca Deauville II. (1,24), kateremu je stari oče iz Amerike uvoženi žrebec Sam Williams (1.15,7). Žrebec ima številno potomstvo v Franciji. Nemčiji in Avstriji. Po materini strani pa je izrazito francoske kasaške krvi. Za to veliko pridobitev so naši rejci kasačev lahko samo hvaležni Ijudski oblasti. Žrebec je sedaj v kobilarni Turnišče pri Ptuju. Ljutomerski rejci priča-kujejo, da bo v tej sezoni na razpolago tudi za njihove najboljše kobile, saj jih v svoji starosti lahko oplodi najmanj 60. Ne izkoristiti žrebca v dopustni meji, bi Franč Skuhala — sedanji podpredsednik kluba in rejec toplokrvnih konj, sploh napreden živinorejec z M u r ske ga pol ja. Predsednik Kluba za konjski šport o Ljutomeru — Mirko Rajh. kdo bo prvi? Tradicionalne konjske dirke privabljajo v Ljutomer številne gledalce in ljubitelje konjskega športa. Na sliki: tekmovalci pred startom. ‘ VEDRE PARTIZANSKE IZ PRLEKIJE ZAMUJEN SESTANEK Nekdo izmed okrajnih voditeljev je šel pozno o jeseni, ko je že zmrzovalo, na sestanek v Dobravo. Prišel je sem od Kokorič in iz gozda zavil mimo domačije,v kateri so že spali. Vse naokrog je bila močna slana, ki se je belila o luninem sijaju. Še malo in že je bil tam. Stopal je tako previdno proti cesti, ki pelje skozi vas da ni niti opazil kod pravzaprav hodi. Naenkrat pa so se mu tla udrla pod nogami in padel je o gnojnico. Reklo je samo: čuf! Imel je še toliko časa, da je rešil puško in torbo pred objemom gnojnice. Naglo se je skobacal iz ne preveč mrzle, toda smrdeče tekočine. Kaj sedaj — takšen ni mogel med tovariše?! V bližini je bila mlaka z rezervno vodo za vsak primer. Ne bodi len. stopil je vanjo in si o njej opral umazanijo. Zatem si je sezul čevlje, slekel hlače in jih izplaknil. Začelo: ga je zebsti. Napol oblečen je stekel do znane hiše, v kateri se je pranje obleke šele prav končalo. K sreči sta bili gospodarjevi hčerki še budni in sta neprijetno dišečega partizana rešili nadloge. Potem je partizan popil nekaj toplega čaja in se pošteno ogrel, gospodar pa je o nesreči obvestil njegove tovariše. Prizadeti je šele zjutraj, ko se mu je obleka za silo posušila, lahko nadaljeval pot za njimi. Kljub pranju pa je njegova vermanšaftovska uniforma še vedno naznanjala posledice dišavne kopeli. Zato je bil prav srečen, ko jo je pri naslednji akciji lahko zamenjal za drugo. Priče pa naprošamo, naj molčijo o imenu skrivnostnega ponesrečenca. PISMA STRICA HONGAPAJA Male stvari so včasih tudi važne. To vidiš n. pr. na malem postajališču Dokležovje, kjer vstopa v naš soboški vlak zmerom pre cej tujih ljudi z velikim »švercom« moke, fižola, kaše, belic, zabele itd. Vedo pač, da jih tam nobena Milica ljubeznivo ne pogleda, kar pa bi bilo jako potrebno, ker pač »fal« kupujejo in drago prodajajo — brez obrtnega dovoljenja. Prav tako bi bilo dobro, če bi sanitarna inšpekcija pogledala malo v dokležovsko zadrugo, saj vsipavajo tam n. pr. sladkor kar v predpasnike kupovalk, ki zaradi dela ne morejo biti zmerom -higienski. Nega pre papira! Zato pa ti včasih poči pol kile v petkilsko vrečico — eno za ovo! Tak »eno za ovo« je tudi z bicikli tam pred sodiščem v Soboti. Kdor posloni svoj »potač« na rahli zid — stojala pa ni nikjer! — plača globo 50 din, nič pa neki, ki jih vestni čuvar zida pozna ali jih ne vidi. Nič bolje se ne počutiš z biciklom ali brez njega na cesti iz Rogaševcev v Kramarovce. Navoženi gramoz leži tu v razvlečenih kupih sredi ceste, nekaj pa se ga že izgublja v jarku. V slavnih prekmurskih Križevcih imajo malo novega, zato pa bolje zvesto čuvajo »kulturne spomenike«, namreč napise, celo v madžarščini, na trgovinah, mesnicah in gostilnah, ki jih že davno več ni ali pa so že v drugih rokah. Na neki koči vidiš še častitljivo parolo: »Živijo maršal Stalin!, četudi je mož že nekaj časa mrtev. V prvem nadstropju zadružnega doma so eno za ovo namesto prepotrebne dvorane uredili neko mesnico, ki pa ni mesnici podobna. Prav tako eno za ovo nosijo, Če je treba, stole in klopi iz pisarne občinskega ljudskega odbora v sosedno gostilno, kjer se navadno že predpoldne krepčata dva najmočnejša stebra ObLO in najdeš večkrat tudi druge občinske može, tako da bi lahko napisni tabli gostilne in ObLO kar zamenjali — eno za ovo! — Zveš pa tudi se je lanski občinski teden, ki je res dolgo trajal, končal z velikanskim prebitkom 80 din, medtem ko je gasilcem po zadnji veselici ostalo čistih samo ubogih 6500 din — eno za ovo! Za praznovanje 1. majnika, ki je v redu poteklo, so se prle nekaj sporekli, ker bi pač nekdo rad tako komandiral kakor v hasno-vitem tednu. Da bi dobili prostor za potrebno zobno ambulanto, so preselili neko učiteljico dalje od šole rekši, naj se malo sprehodi, v njenem stanovanju pa zdaj šušmari eno za ovo šivilja, ki zna sneham lepe obleke delati. Eno za ovo — tak je tudi na desnem bregu Mure. Okoli Vidma rasejo bicikli že po koruzah, ubogi lastniki pa jih ne najdejo tam, kjer so jih pustili. Temu se učeno tehnika pravi. Zobna tehnika pa je to, če daš svojemu pokojnemu možu »spipati« v Ameriki zaslužene zlate zobe — enega za ovim rekši, saj mn jih tam na onem blaženem svetu ne bo treba. Višek tehnike sta dosegla izbrana zobopipca potem, ko sta se vračala iz S e 1 i š č domov, polna zasluženega žganja, in si je eden zlomil blagorodno nogo. l.judje pravijo, da ga je brezzobi pokojnik z onostranstva vendar brcnil — eno za ovo. Tak eno za ovo je dobil tudi tisti »čehak«, ki so ga drugi zavoljo ali namesto neke blaguške puce skoraj do smrti nabili. V novih Bučkovcih pa hodijo zdaj nekdanji Nedeliščanari eden nad ovega rekši: »Kaj pa ste se s to svojo, na domačem gnojišču zraslo prleščino tako,nazarensko' bahali? Saj vas ni nihče razumel ali ni hotel razumeti ne v Lotmerki ne v Ljubljani. Najprej so nas srečno prekrstili, zato je dosta poštnih pošiljk odšlo v Mcdžimurje, v Vučkovske žabje toplice. Potem so drugi kraji dobili kino pa ambulante, ker so tam pač govorili v bukovskem jeziku in bili zato uspešno uslišani. Vam z vašim ,gučon' so pošiljali za uspešno prosvetno delo lepe papirnate diplome, nič pa bolj trdega in trpežnega, da bi si zdaj popravili streho prosvetnega doma, ki že jako »pušča«. Kdaj bo na višjih forumih zapihal drug veter pa prinesel Bučkovcem več razumevanja in podpore? — Najbrž pa bo tako, kakor se pravi: Kdor se na tujo pomoč zanaša, v situ vodo prenaša.« Ko smo še bili eden za ovega, pravijo, smo pogosto zaigrali in veselo zapeli. Popravljali smo ceste, napeljali elektriko itd. Zdaj pa je kak zacoprano — eden proti ovemu — dva bloka in med njima nevtralna sredina kot opazovalec žalostnih dogodkov! Začelo pa se je pravzaprav z »Zdraho na vasi«. Tedaj so se igralci najbrž v svoje vloge tak vživeli, da so se »svajüvali furt naprej« eden z ovim in so že zašli na »Pot zločina«, ki se je potem vlekla do starega leta, ko je nastopit »Šolski nadzornik« pa so »glih o polnoči« začeli neki srboriteži z atomsko energijo razbijati inventar. Razbijal je vsak hudič, plačal pa nihče nič. Ko je v začetku leta bila zima mila, so neki imeli okna odprta, da jim ne bi divji »čehaki« vseh šip potrli; zato pa so jim pač »kuče malo zdrnkali«. Tedaj so že mislili, da bodo veržejski gasilci pritepetali z »Belimi rožami vojs«, pa se je vreme obrnilo in pripihalo iz špitala vsem znanega Snežiča. Prinesel je toliko snega s seboj, da je v njem obtičal še »Poslednji mož«, na katerega so sc Bučkovčani z vekovečno »svajo« že pošteno pripravljali. — Sneg pa je napravil veliko veselje zajcem, saj so lahko vsako noč marširali v neko drevesnico brez lese. Tistega, ki je pozabil obesiti nesrečno leso, je pekla »Slaba vest« huje kakor one, ki so to lepo igro zavlekli na oder in jo tako s šmarničnim Čajem zalili, da so se »naürok« zibali. Razvaline kulturnega življenja so potem komaj popravili prcetinski gasilci z dobro igro istega imena. Ko je zapela prva kukavica,so vsi imeli srečo s polnimi žepi penez. Tudi grmelo je že in tedaj so se pridno prekopicavali, da bodo lahko kmalu če že ne gobic, pa vsaj gobce nabirali in se bo položaj temeljito izboljšal. Potem ne bodo več grozili: »V penzijon jih dajmo«, namreč tiste nesrečne sesede, ki so pribunili na Bučkovski Cerkvenjak s starinsko »V Ljubljano jo dajmo!« pa so skoro vse gledalce v begaj nagnali. Pravzaprav pa so Bučkovci veseli, da še nimajo kina. Zdaj lahko po gosposki hodijo v »lücke« kraje k predstavam, kamor jih tudi radi vabijo. Ne morejo pa si prav razložiti zakaj ie vstopnina za šolske predstave pri Kostanja 10 din, v Vidmu pa 20. Morda pa se Videm že na komuno pripravlja in zbira denar za komunsko palačo — centralno peč že ima, parno kopel za »zašvicane« duše pa še dobi. Če smo pri Kostanju povejmo še to, da je Kmetijska zadrug namenila imeti občni zbor in obljubila vsakemu navzočemu članu kilo sladkorja. Neka članica jc povabila še sosedo s seboj, ko pa jc pred Kostanjem zvedela, da je sladki zbor preložen, se je razjezila rekši: »Ti prokleti vragovje, samo ljudi flancajo.« Obe sta s Pršetinec doma, kjer sploh hodijo samo na razdelilne sestanke, drugi jih nič ne brigajo. Tam pri Kostanju imajo na osnovni šoli že dolgo veliko električno sireno, vendar je še do danes brez toka — morda. pa čakajo, da bi jim nekdo drugi napeljavo zastonj napravil. Skoro bi pozabil povedati, da so v Bučkovcih neki brezposelni »čehaki« prav «flisik« plakate česali. Zato bi jih kilo dobro poslati na prakso v Iotmerški hotel« »Direktorski dom« (prej »Pod vüroj«) . ter jih zaposliti v prepotrebnem reklamnem oddelku, ki ga strokovnjaki pridno urejujejo. »Inšpektor« sicer ni obiskal Lotmerka, četudi so se pripravljali nanj nekaj mesecev, vendar so neki »srmaki« zašli kar na lepem v silen »Vrtinec«, ki jih jc tako zasukal, da so se nenadoma znašli v kontumaca ali zaprtiji, kjer zdaj lahko na svojih blagorodnih popkih »šnopsljajo«, mastne »fircigarje napovedavlejo« pa eden ovemi igro zapirajo. Velika sreča pa je v tem, da bo kmalu začela funkcionirati že davno zarjavela parna kopel j na tuš in bodo »srmaki« spu-cani na duši in telesu, zopet lahko v okrepalni počepalnici »damf zamlali«. Da ne bodo medtem od lakote umrli ali vsaj »doj vzeli«, so Iotmerški mesarji ceno teletine tak znižali, da plačujejo živo vago samo 10 din draže, kakor je določeno. Za konec tega jako obilnoga pisma naj Še povem, da so dobili tisti ravninski planinci, ki so lani v silnem zaletu zlezli na nori Boč. masten račun za srečno vožnjo in si ga zdaj najbrž eden ovemu ponujajo — v obročno zanikanje. Vsekakor je bila slavna rajža prijetnejša plačila kot vožnja tistih 450 delovnih ljudi, ki so se po prvomajskih praznikih odpeljali iz blaženega Lotmerka z vlakom, kateremu so že nabito polnemu pritaknili cela dva komfortno opremljena živinska vagona brez klopi, da so potem veselo v temi preklinjali in eden na oveni čepeli. Med njimi je molil hudičev roženkranc tudi vaš še zdaj »fčista zdrüčeni stric Hongapaj. OBMURSKI TEDNIK 2.junija 1955 Ko letos v znamenju velikih delovnih zmag pri desetletni socialistični graditvi v svobodni domovini praznujemo tudi 20. obletnico onih velikih in revolucionarnih dogodkov, ki so se pripetili prav na ljutomerskih tleh in s katerimi se je tudi delovni človek Prlekije vpisal na svetlo stran zgodovine slovenskega ljudstva, v vrste tistih, ki so žandarskemu terorju navkljub upali glasno izpovedati, da z drobtinami, ki padajo z gospodarjeve mize, niso zadovoljni, da terjajo socialno svobodo, zaslužek in kruh, pozdravljamo vse delovne ljudi, ljudske odbornike in kolektive podjetij, zadrug in ustanov z iskreno željo, da bi v prihodnosti dosegli še več pomembnih zmag na poti do skupnega nam cilja: socializma! OKRAJNI LJUDSKI ODBOR LJUTOMER Nas pozdrav pa velja tudi tisočem udeležencev nedeljskega manifestativnega zborovanja v metropoli zelene Prlekije! Ozaljšani Ljutomer vas vabi. Naj ne bo zavednega Prleka, ki bi v nedeljo, 5. junija ostal doma! Zberimo se in vnovič izpričajmo svojo globoko hvaležnost vsem tistim živim in mrtvim bojevnikom, ki so s svojim znojem, krvjo in revolucionarno vztrajnostjo prinesli, deželi svobodo in udarili solidne temelje socialistični zgradbi v naši neodvisni in ponosni Federativni ljudski republiki Jugoslaviji! OBMURSKI TEDNIK, 2. junija 1955 17 Ob 10-letnici osvoboditve čestitajo delovni kolektivi Ljudski odbor mestne občine Občinski komite ZKS Občinski odbor SZDL GORNJA RADGONA čestitajo svojim občanom in prebivalcem Pomurja k 10. obletnici osvoboditve in jim želijo kar največ uspehov v prizadevanju za uveljavljenje socialističnih odnosov v gospodarstvu in družbenem življenju sploh. IN ŽAGA ČRNCI - APAČE Izdelujemo po želji in načrtih vsa stavbena dela opreme trgovskih lokalov dvoran družinske spalnice, kuhinje itd. Žagamo les in prodajamo lesne ostanke Trgovsko podjetje ,ŽELEZNINA' GORNJA RADGONA ŽELEZNINA :: KEMIKALIJE :: STEKLO :: USNJE :: ČEVLJI Bogata izbira! Solidna postrežba! DELOVNI KOLEKTIV MLINA IN 0LJARNE ČRNCI - APAČE priporoča svojim poslovnim prijateljem in ostalim podjetjem svoje kakovostne MLEVSKE IZDELKE, OLJE in POGAČE ZA ŽIVINO. Ugodna zamenjava oljaric za pristno olje. SPLOŠNO GRADBENO PODJETJE Gornja Radgona opravlja vsa zidarska in v gradbeno stroko spadajoča dela po primerni ceni in solidno. Se priporoča za nadaljnja naročila. Trgovsko podjetje »SLOGA« GORNJA RADGONA ŠPECERIJA — MANUFAKTURA — GALANTERIJA NA VELIKO! —NA DROBNO! Primerne cene! KMETIJSKA ZADRUGA APAČE-LEŠANE V naših poslovalnicah boste vedno točno in solidno postreženi s špecerijskim, manufakturnim, galanterijskim in drugim blagom za dom in gospodinjstvo. — Odkupujemo tudi poljske pridelke. s poslovalnico ŽEPOVCI Ob letošnjem naj večjem prazniku prebivalcev ljutomerskega okraja — 5. juniju — pošiljamo delavske pozdrave vsem sorodnim in sosednjim kolektivom, zadružnikom in prebivalcem Pomurja z željo, da bi bilo prihodnje desetletje socialistične graditve še bolj uspešno in plodno — v prid vseh nas in naše skupnosti. DELOVNI KOLEKTIV VINOGRADNIŠKEGA GOSPODARSTVA Gornja Radgona POPRAVLJAMO MOTORNA VOZILA OPRAVLJAMO VSA V MEHANIČNO STROKO SPADAJOČA DELA solidno, točno in hitro! AVT0REM0NT GORNJA RADGONA MEHANIČNA DELAVNICA SERVISNA DELAVNICA TAM MARIBOR 18 OBMURSKI TEDNIK, 2. junija VINOGRADNIŠKO GOSPODARSTVO ima na zalogi in nudi strankam po zmernih cenah svetovno znanega JERUZALEMČANA odprtega in v steklenicah JERUZALEM STEKLO, BARVE, PORCELAN, RAZNA OLJA IN ČISTILA DOBITE V TRGOVINI S STEKLOM IN KEMIKALIJAMI »STEKLO-BARVE« LJUTOMER Naš pozdrav in čestitke vsem strankam in delovnim ljudem Prlekije ob 10-LETNICI OSVOBODITVE in 20. obletnici ljutomerskih dogodkov »Okrajni zdravstveni dom« LJUTOMER USNJE DOBRE KAKOVOSTI IN ŽE UVELJAVLJENEGA SLOVESA IZDELUJEJO V TOVARNI USNJA LJUTOMER V SVOJIH POSLOVALNICAH PRODAJAJO PRVOVRSTNO USNJE PO DNEVNIH CENAH. POSLOVALNICE SO V LJUTOMERU RADGONI PTUJU Občinski ljudski odbor Slatina Radenci čestita ob 10-letnici osvoboditve in 20. obletnici delavsko-viničar- skega zborovanja v Ljutomeru vsem delovnim ljudem Pomurja in naše domovine. Kadar boste potrebovali špecerijske, manu-fakturne, galanterijske ali druge potrebščine za gospodinjstvo in dom, potem vedno stopite v poslovalnico Trgovskega doma »ZARJA« LJUTOMER in postreženi boste točno in solidno. Konkurenčne cene — naše blago se samo hvali! ODKUPUJEMO ŽIVINO IN PRODAJAMO PRVOVRSTNE MESNE IZDELKE Zadružno podjetje »MESO« LJUTOMER Ob našem skupnem prazniku — 10-letnici osvoboditve in 20. obletnici revolucionarnih dogodkov v Ljutomeru ‒ pozdravljamo vse svoje člane in delovne ljudi v Prlekiji. Sindikat obrtnih delavcev Okrajni odbor Ljutomer Okrajna obrtna zbornica Ljutomer Vedno boste točno in solidno ‘ postreženi z živili in potrebščinami za dom v trgovini ,NADA’ LJUTOMER Ob največjem prazniku delovnega ljudstva Prlekije — 5. juniju — pošiljamo borbene pozdrave vsem zavarovancem, delovnim kolektivom in prebivalcem Pomurja. Zavod za socialno zavarovanje LJUTOMER OBMURSKI TEDNIK, 2. junija 1955 19 Pred tremi leti še ni bilo ne duha ne sluha o kakem poslopju na tistem, že od nekdaj po vodi ogroženem prostoru, na katerem stojita sedaj že na oko prikupni zgradbi ljutomerskega kovinskega podjetja: moderno zgrajena servisna hišica s prodajalno kmetijskih strojev, bencinsko »točilnico« in bifejem, pa prostorna dvorana, v kateri se okrog sodobnih stružnic in drugih strojev pridno vrtijo mladi ljutomerski kovinarji... V jeseni leta 1952 se je začelo. Takrat so prvič zasadili lopate in krampe v zemljo. Mnogi domačini in mimoidoči potniki so radi zmajali z glavo, kajti tod, čeprav ob široki cesti, ki vodi iz mesta proti glavni železniški postaji, so bili vajeni gledati le puščoben travnik — takrat pa, ko se je narava razjezila in poslala v pokrajino malo več moče, tudi pravcato jezero, ki se je razlilo semkaj iz preozke in slabo urejene struge muhaste Ščavnice. Tod naj bi stala mala tovarna? Skoraj niso mogli verjeti svojim očem, še manj pa glasovom, ki so bili vedno bolj prepričljivi, ko so začeli rasti temelji zdajšnjih poslopij. Najprej so postavili servisno hišico, zatem pa še poslopje za večjo mehanično delavnico. Pri uresničevanju svojih načrtov — dati Pomurju in njegovi okolici sodoben, čeprav majhen kovinski obrat, v katerem bodo popravljali in tudi izdelovali nove kmetijske stroje in naprave — so graditelji premagali številne ovire; visoka talna voda in preteče poplave so jih prisilile k temu, da so morali na gradbeno ploskev nasuti precej zemeljske tvarine, jo tako povišati in zavarovati. Spričo tega so dela terjala precej več stroškov, kot bi sicer, če bi gradili nekje izven poplavnega področja. In vendar: Ljutomer je neko naravno središče prostranega kmetijskega zaledja, zato so prav tu zapele lopate. Gradili so z denarnimi sredstvi republiške Zadružne zveze in njenega podjetja »Agrotehnika«. Lani, prav za delavski praznik, se je zgodilo: oboje poslopij so izročili svojemu namenu. Skupnost je zaupala mlademu kolektivu mehaničarjev in kovinarjev, ki so se bili zbrali iz vseh vetrov, 36 milijonov dinarjev vredno imetje — vrednost, ki tiči v novih zgradbah, strojih in napravah. B rez utvar in olepšavanj: pot podjetja do uveljavljenja ni bila posuta s cvetjem, čeprav so imeli njegovi ljudje pri roki dobre stroje in orodje. V njega so se sprva zaletavali nekateri zasebni obrtniki, primanjkovalo je izkušenih strokovnjakov, notranjo delovno organizacijo je dokaj hromilo neredno prihajanje posameznih delavcev v obrat — zaradi pomanjkanja stanovanj so namreč morali prebivati s svojimi družinami daleč vstran od Ljutomera — in tu in tam je bilo tudi premalo razumevanja za potrebe in obetajoča hotenja delovnega kolektiva. Čez te ovire so smelo jadrali, zdi se celo, da so iskali vsako stopnico, ki vodi do tja, kamor so uprti njihovi pogledi: iz majhnega zarodka naj bi se sčasoma razvilo prvo kovinsko industrijsko podjetje v Prlekiji! Število »servisarjev« je stalno naraščalo. Najprej so bili zaposleni samo štirje, sedaj pa že dela v obratu 34 delavcev. Pri tem številu pa še ne menijo obstati, kajti zmogljivost prostorov je tolikšna, da bi lahko v njih našlo delo še okrog 20 vrstnikov. Samo potrebne stroje in naprave si bodo morali omisliti! Sicer pa že doslej niso stali s prekrižanimi rokami; v kratkem obratovalnem razdobju je kolektiv kupil moderno stružnico, dva vrtalna stroja, motorno žago za kovine in električni varilni aparat — edini v ljutomerskem okraju! Z rastočo mehanizacijo, pridnostjo in boljšo organizacijo dela se jim je posrečilo, da so storitvene ure pocenili od 310 na 258 din. Seveda še ni to skrajna meja. Nove izboljšave v delovnem procesu jim bodo v prihodnosti omogočile, da bodo poslednjo vsoto za storitvene ure še zmanjšali za kakih 25 odstotkov. Taki so vsaj njihovi obeti za bodočnost! Z vsakim najmanjšim uspehom rasto tudi ljudje. Mnogi so prišli v obrat brez potrebnih izkušenj, vsaj kar zadeva opravke na kmetijskih strojih. Zdaj se v trušču vrtečih strojev urijo in pridobivajo veščine. Rezultati njihovega dela bodo vedno bolj popolni in otipljivi. Nekatere delavce so tudi poslali v sorodna podjetja na praktično delo. V posebnih tečajih pa so si pridobili potrebno znanje onih, ki imajo opravka z varilnimi napravami. Brez strahu in večjih skrbi zrejo v jutrišnji dan, kajti v tako prostrani kmetijski pokrajini, ki se je v mehanizaciji domala dokopala že do evropskega povprečja, ne more zmanjkati dela za »doktorje« kmetijskih strojev in naprav. Prav tako ne more biti dvomov v rentabilnost podjetja. V dobrem poslovnem letu so že popravili in usposobili na desetine traktorjev, prikolic, sejalnikov in drugih strojev. Popravili tako, da so bile stranke z njihovim delom tudi zadovoljne. Reklamacij skoraj ne poznajo. Morda bi se še dalo kaj reči na račun njihove ekspeditivnosti, vendar pa se odločno prizadevajo, da bi tudi v tem pogledu kar najprej zlezli na zeleno vejo. Popraviti stroje ob pravem času in solidno, do dogovorjenega roka — to je njihovo živo geslo. So pa tudi na najboljši poti, da ga bodo uresničili. Največ uspeha si obetajo od tako imenovanega pogodbenega servisa. S kmetijskimi posestvi ali zadrugami sklenejo pogodbo za vsa popravila njihovih strojev in naprav v gospodarskem letu — seveda kar na domu. Zakaj bi kmetijci po nepotrebnem zapravljali čas, ko pa jih lahko oni obiščejo in jim preženejo skrbi zastran mehanizacijskih sredstev, ki terjajo roke in um izkušenega mehaničarja? Pri popravilih pa jim dela precej preglavic pomanjkanje nekaterih nadomestnih delov za traktorje. V krizi so zlasti takrat, ko imajo pred sabo Steyerje in Unimoge, katerim le težko pomagajo, če kaj odpove v njihovem mehanizmu. V organih delavskega upravljanja se večkrat rodi kakšna pametna misel, ki se potem širi v vrstah kolektiva in dobiva vse bolj določno obeležje v skupnih načrtih. Reči je treba, da se delavsko upravljanje postopoma uveljavlja tudi v tem mladem podjetju. Svojo osnovo ima predvsem v skrbi za prihodnost. V prizadevanju za rentabilnost obrata so prišli do zaključka, da ne kaže obstati samo pri popravilih. Zakaj ne bi nekaj novega pogruntali in izdelali, nekaj takega, kar bi nam dalo še bolj smotrno zaposlitev in prineslo denar? Upoštevali so predvsem potrebe kmetijstva in gospodinjstva. Tako so že osvojili proizvodni proces za snemalce krogljičnih ležajev, prenosne električne luči, ročne pralne strojčke — našim gospodinjam bodo prinesli precej prihranka pri času — in motorne sadne mline. Nekaj teh potrebščin so že izdelali, zdaj pa proučujejo možnosti njihovega plasiranja na domači trg in možnosti kar cenejšega izdelovanja, ki naj bi jim omogočilo, da bo blago tudi šlo v denar. V servisni hišici je tudi moderno opremljena prodajalna za kmetijske stroje in naprave. Vsak dan se v njej ustavljajo kmetovalci in zastopniki kmetijskih posestev. Že pri svojem dosedanjem poslovanju je prodajalna opravičila svoj obstoj, saj dobiva naročila iz vsega Pomurja in drugih kmetijskih okolišev mariborskega področja. Povprečno ima na mesec od 3 do 4 milijone din prometa. V neposredni bližini sedanjih dveh stavb pa že rase tretja vrstnica. Gradnjo tega objekta je delovnemu kolektivu narekovala težnja po večji proizvodni in storitveni zmogljivosti. V novi zgradbi naj bi dobila svoje mesto mala livarna za barvane kovine, nadalje skladišča, pa delavnice za vodovodne inštalaterje in gradbene kleparje, ki jih v sedanjem okraju skorajda ne poznajo. V livarni bodo vlivali iz kovin razne dele za kmetijske stroje in naprave. Ko bodo izročili svojemu namenu tudi tretji objekt — to si obetajo že v letošnji jeseni— potem bodo njihova pota do napredka v proizvodnji še bolj široka in laže premagljiva, potem se bodo lahko še hitreje pomikali svojemu smotru nasproti, in ta smoter je moč opisati v nekaj preprostih besedah: prvo kovinsko podjetje v Prlekiji! Takrat pa bo tudi zgodba o ljutomerskih kovinarjih dobila drugačen in še bolj prepričljiv prizvok. AGR0TEHNIKA-SERVIS LJUTOMER »ŽICA« INDUSTRIJA ŽIČNIH PROIZVODOV L --- J --- U --- T --- O --- M --- E --- R Trgovinam in ostalini odjemalcem nudimo: Univerzal pletiva iz pocinkane ali žgane žice, mreže za gramoz, sita za malto, pralnice, posteljne žične vložke različnih dimenzij, garnirane tapetniške vložke, aluminijaste prodajne mize in druge potrebščine. Zahtevajte naše kakovostne proizvode! Velika izbira — konkurenčne cene! 20 OBMURSKI TEDNIK, 2. junija 1955 Oskrbujemo kmetijska in vinogradniška posestva, kmetijske zadruge in zasebne kmetovalce s poljedelskimi stroji, umetnimi gnojili, zaščitnimi sredstvi, semenjem in ostalim reprodukcijskim materialom TRGOVSKO PODJETJE »ZADRUŽNIK« LJUTOMER Odkupujemo poljske pridelke vseh vrst, sadje, perutnino, jajca, polže in izdelke domače obrti — po najvišjih dnevnih cenah. Za nas odkupujejo tudi kmetijske zadruge, zato lahko svoje pridelke in dobrine vnovčite kar v bližnji zadružni poslovalnici. Ob 10. obletnici osvoboditve moj pozdrav strankam in ostalim ljudem v Prlekiji. Ludvik Glavnik avtotaksi Ljutomer Špecerijsko, manufakturno in galanterijsko blago, potrebščin., za gospodinjstvo in dom dobite po konkurenčnih cenah v trgovini z mešanim blagom »MERKUR« - Ljutomer Solidna in točna postrežba! SVOJIM ČLANOM, DELOVNIM KOLEKTIVOM KMETIJSKIH ZADRUG IN POSESTEV, KAKOR TUDI OSTALIM DELOVNIM LJUDEM POMURJA ČESTITAMO K 10-LETNICI OSVOBODITVE IN 20. OBLETNICI ZNANIH LJUTOMERSKIH DOGODKOV OKRAJNA ZADRUŽNA LJUTOMER ZVEZA PISARNIŠKO OPREMO :: POHIŠTVO ZA JEDILNICE POHIŠTVO ZA SPALNICE :: POHIŠTVO ZA OTROŠKE SOBE :: POHIŠTVO ZA ŠOLE izdeluje in o p r a V 1 j a VSA STAVBENA DELA MIZARSKO PODJETJE »MIZARSTVO« LJUTOMER V službo sprejmemo mizarskega mojstra in več dobrih pomočnikov. Plača po tarifnem pravilniku. Stalno kupujemo rezan les vseh vrst po naj višjih dnevnih cena! Prepričajte se o kakovosti našik izdelkov in solidnih cenah! Naša sortna vina so naravna in izredno kakovostna — zato so si že pridobila zaslužen sloves Zadružno vinogradniško gospodarstvo ŽELEZNE DVERI pri Ljutomeru Pridelujemo in prodajamo PRVOVRSTNA NARAVNA IN SORTNA VINA Zadružno vinogradniško gospodarstvo PRESIKA pri Ljutomeru KMETOVALCI! Otroci, bolniki in starčki v industrijskih središčih potrebu jejo mleko in njegove izdelke. Pokažite svojo socialno in narodno zavest s tem, da boste prodali VSE VIŠKE MLEKA najbližji poslovalnici našega podjetja. Mleko s 3.2 odst. maščobe in naprej plačujemo od 18 do 24 din za liter. Ne krmite prašičev z mlekom! DELOVNI KOLEKTIV »MLEKOPROMETA« LJUTOMER OBMURSKI TEDNIK, 2. junija 1955 21 Ob 10-letnici osvoboditve čestitajo delovni kolektivi Ob letošnjem našem in nadvse pomembnem prazniku: 10-letnici življenja in socialistične graditve v svobodni domovini in 20. obletnici znanih dogodkov, ko je prleški delovni človek na ljutomerskih ulicah smelo dvignil svojo uporno pest proti tedanjim izkoriščevalcem ljudstva in njihovemu režimu — čestitamo prebivalcem, delovnim kolektivom podjetij, zadrug in ustanov na področju bodoče komune in jim želimo še več blestečih uspehov pri nadaljnji socialistični graditvi in v prizadevanju za boljši jutrišnji dan. LJUDSKI ODBOR MESTNE OBČINE KOMUNSKI KOMITE ZKS ODBOR SZDL za bodočo KOMUNO LJUTOMER DELOVNI KOLEKTIV KRIŽEVSKIH OPEKARN Križevci pri Ljutomeru izdeluje opeko vseh vrst: ZIDAKE, VOTLAKE, STREŠNO OPEKO, OKRASNO OPEKO, RAPID OPEKO — in DRENAŽNE CEVI VSEH VRST Svoje izdelke prodajamo odjemalcem po najnižjih konkurenčnih cenah. MLINSKO PODJETJE ŽEPOVCI Predelujemo žita v prvovrstne mlevske izdelke :: Naše usluge so vedno ob pravem času in solidno opravljene Konkurenčne cene Ne bo vam žal, če se boste oglasili v naši trgovski poslovalnici. — Prodajamo špecerijsko, manufakturno, galanterijsko in drugo blago. — Konkurenčne cene in solidna postrežba. — Odkupujemo tudi kmetijske pridelke in dobrine. KMETIJSKA ZADRUGA LUTVERCI KONFEKCIJO VSEH VRST — MOŠKO IN ŽENSKO — MOŠKO PERILO in ODEJE izdelujejo po zmernih cenah v renomiranem podjetju INDUSTRIJA »KONFEKCIJA« LJUTOMER Oddelek po meri :: Prodaja na malo in veliko. Naši komisionarji: Dom Maribor — NAMA — Banja Luka VRAČA ZDRAVJE — KREPI IN OSVEŽUJE ČLOVEKA Kot gost in popotnik boste vedno zadovoljni S POSTREŽBO DELOVNEGA KOLEKTIVA RADENSKE SLATINE RADENCI Ob 10-letnici osvoboditve tudi naše čestitke vsem delovnim ljudem Pomurja. Delovni kolektiv KMETIJSKE OBDELOVALNE ZADRUGE ŽEPOVCI ZADRUŽNO PODJETJE ZA PROMET Z VINOM VINARSKA ZADRUGA, Ljutomer ODKUPUJE ALKOHOLNE PIJAČE VSEH VRST PRODAJA PRVOVRSTNA LJUTOMERSKA VINA PO KONKURENČNIH CENAH GOSTILNIČARJI IN GOSTINSKA PODJETJA V POMURJU! Založite se v poletnih mesecih s prvovrstnim ljutomerskim vinom naše zadruge. Naročeno količino kapljice vam pošljemo na dom. VINOGRADNIKI! Prodajajte svoje pridelke le po naši zadrugi, ki vam jamči, da bodo prišla vaša vina nespremenjena na trg — do potrošnika. Na zalogi imamo vinogradniške potrebščine: galico, žveplo, apno in drugo — po najnižjih cenah. Svoje poslovanje usmerjajte samo in vedno po Vinarski zadrugi Ljutomer! POTROŠNIKI! Pristno ljutomersko vino in vedno sveža jedila dobite po najnižjih cenah le v naših gostinskih obratih: »LJUTOMERSKA KLET« OKREPČEVALNICA« VINARSKE ZADRUGE LJUTOMER Prepričajte se in zadovoljni boste! 22 OBMURSKI TEDNIK, 2. junija 1955 Ob 10-letnici osvoboditve in graditve socialistične domovine toplo čestita vsem delovnim ljudem Prlekije DELOVNI KOLEKTIV novoustanovljenega podjetja POMURSKI TISK V MURSKI SOBOTI Obmurska založba Obmurski tednik Obmurska tiskarna KNJIGARNI: »Dobra knjiga« Murska Sobota »Vesna« Lendava TRGOVSKO PODJETJE »PRESKRBA« KRIŽEVCI PRI LJUTOMERU nudi potrošnikom bogato izbiro manufak-turnega, galanterijskega in špecerijskega blaga. Ugoden nakup! Znižane cene! Solidna in točna postrežba! Delovni kolektiv obenem čestita vsem odjemalcem in državljanom socialistične domovine k deseti obletnici osvoboditve! Prebivalstvu Križevske občine in vsem delovnim ljudem naše lepe Prlekije toplo čestitamo k deseti obletnici osvoboditve! Občinski Ijudski odbor KRIŽEVCI PRI LJUTOMERU Kmetijsko gospodarstvo ČRNCI - APAČE prideluje semenska žita, redi plemenske svinje in plemensko živino, .— kar priporoča odjemalcem. Pridružujemo se čestitkam k deseti obletnici osvoboditve in dvajsetletnici ljutomerskih dogodkov! Delovni kolektiv Kmetijska zadruga Gornja Radgona s svojimi obrati, odseki in poslovalnicami čestita svojim članom, delovnim kolektivom kmetijskih zadrug in posestev, kakor tudi ostalim odjemalcem in poslovnim prijateljem k 10. obletnici osvoboditve Kmetijska zadruga v Veržeju čestita vsem delovnim ljudem Prlekije, zlasti pa še svojim članom, k deseti obletnici osvoboditve in socialistične graditve! Odkupujemo vse poljske pridelke, živino, les —-oskrbujemo naše člane z vsemi potrošniškimi predmeti. KMETIJSKE ZADRUGE! KMETOVALCI! Ugodno lahko zamenjate svoje pridelke v mlinu in oljarni CEZANJEVCI pri Ljutomeru Kakovostno vina vseh sort in v vseh količinah nudi odjemalcem po ustreznih cenah VINOGRADNIŠKO posestvo Kapela ELEKTRO-RADIO PODJETJE LJUTOMER STROKOVNO POPRAVLJAMO RADIJSKE APARATE in izvršujemo podobna finomehanična dela OBMURSKI TEDNIK, 2. junija 1955 JAN BAUKART O LJUDSKIH OBIČAJIH V PRLEKIJI Danes ni lahko pisati o ljudskih običajih ali šegah vsaj iz dveh vzrokov. Prvi je tale: Ljudska šega je po razpravi Borisa Orla »Slovenski Ijudski običaji«, po kateri se v glavnem ravnam, dejanje, ki ima, oziroma je imelo nekdaj za svoje osnovno gibalo neko vero, verovanje ali čarovno predstavo. Zato bi kdo utegnil reči, da še vedno uganjamo misticizem, da iščemo povsod neko skrivnostnost, ki ne sodi več v naše »zdanje, prednje čase«! Zoper ta na videz upravičeni očitek pa lahko trdimo to, da se večina ljudi, ki še spoštuje in izvaja ljudske običaje po starem izročilu, ne zaveda več njih mističnega jedra. V dolgih vekovih je stara poganska versko-čarovna podlago neke šege razpadla, šega sama pa ni izginila, temveč je prehajala od roda na rod in dandanes je ostalo od nje samo nekako ogrodje brez prvotne vsebine. Simon Gregorčič pravi v pesmi »Kmetski hiši«, da hrani »očetov pramodrost«, torej tisto znanje in tisti pogled na svet, do katerega so se naši predniki dokopali v zgodnji dobi svojega gospodarskega in kulturnega razvoja. Kljub temu, da je v tem hranjevanju starega znanja in z njim zvezanih običajev mnogo konservativnosti, ostanejo ljudski običaji dragocena dediščina, ki nam priča, da si je tudi naš človek zmerom skušal razlagati skrivnosti življenja, dasi kajpada za naše pojme z nezadostnimi sredstvi. In s tem, da govorimo in pišemo o njih, še ne dokazujemo, da verujemo v nje in njih čarovno moč, kakor ne verujejo tudi mnogi tistih, ki jih še časte in izvajajo. Drugi vzrok pa je v tem, da ljudske šege nasploh naglo izginjajo, da so se neke ohranile samo ponekod, druge pa izpremenile in se celo prilagodile predvsem izpremenjenim gospodarskim razmeram. Skušal bom vsaj približno dognati, katere ljudske šege so v Prlekiji še žive, dasi bo ta pregled nujno nepopoln, ker ne bo moči zajeti vseh krajev in se bo treba omejiti na okolico Ljutomera in ščavniško dolino. Najbolj živi so vsekakor ženitovanjski in pustni običaji, morda zaradi svojega pretežno šaljivega značaja. Prav v njih je toliko ljudske domišljivosti, duhovitosti in odrezavosti in s tem privlačnosti, da se jim v prleških vaseh obeta še dolgo življenje. V tem članku pa se bom omejil na tiste običaje, ki spremljajo vse praznike ali »svetke« v letu in so pogosto v zvezi z delom domu, na polju itd., torej na letne običaje. V preteklih časih, ko je bilo gospodarstvo primitivno, malo razvito, ko so bila prometna sredstva slaba, kultura na nizki stopnji, ko ni bilo današnjih možnosti zabav in razvedrila, je potekalo življenje našega kmetskega ljudstva v ozkem krogu domačije, soseske in vasi in kvečjemu še župnije. Svetki so dajali priliko za oddih, za shajanje in zabave in se vrstili vse leto nekako v pravilnih presledkih, dasi so jih imeli pozimi, ko ni bilo poljskega dela. odločno več. Pa pričnimo kar z Novim letom! — Posebnih običajev tega dne ni, če ne upoštevamo verovanja, da bo človek vse leto takšen kakor ta dan. Najrazličnejše skupine »igrcof« hodijo od hiše do hiše in svirajo — za trdo in mokro plačilo. Prav tako je potem z onimi, ki »popevlejo« za Novo leto takole: Mi smo van prišli nekaj zapet no smo van prnesli en tavžent dobrih let. Mi smo van peli resno no špas, tak te jo čuli fsi na en glas. Ti pevci že podajajo kljuke onim, ki slavijo tri kralje in opozarjajo s svojim prihodom, da je dan že za toliko daljši, kakor kokot zine. Gospodar ali »virt« napiše na večer pred svetkom na dveri začetnice kraljevskih imen in škropi z »žegnano« vodo tudi po hlevih. Znamenitejša je svečnica, ko si dado »žegnavati« sveče in prihajajo zopet pevci »svečnico popevat«, za kar jih gospodinje obdarujejo z jajci, klobasami ali »pe-nezi«. Drugi dan, na Blaževo, so nekdaj otroke »čučkali« ali »küčkali«: goreče tanke sveče v svitkih so ovijali otrokom okrog glave, vratu, rok in nog ali pa so navadne sveče vrteli okoli njih, da bi jih očuvali bolezni in kačjega pika. To kaže na pogansko vero v čarovno moč luči. Ob Valantovem (Valentinovem) in Gregorovem pravijo, da se »ftiči ženijo«, le rekdokje pa še iščejo otroci po mejah gibanic in povitic, ki so pre ostale po »ftičjen gostüvanji«. Največ veselih šeg se je v Prlekiji ohranilo za »fašenk« (pust) in z njimi v zvezi prastarih »larf« (krink) in »maškarof«. Kajpada se nikdo več ne zaveda, da predstavlja človek v živalski podobi mogočno božanstvo, ki odganja pogubne zimske sile, vzbuja mrtvo naravo k novemu življenju in novi rasti ter skrbi za kmeta, njegovo živino in polje. V Ščavniški dolini še za fašenk »orjejo ali plug vlačijo«. Navadno se napravi 6—7 fantov za »maškore«: dva sta konja, tretji je »plüžar«, eden poka z bičem, drugi seje, zadnji pa nosi. koš in pobira darove. Prva dva sta oblečena v bele »podjajnčjake« (spodnja krila) ali dolge »robače« (srajce); na glavi pa nosita visoke stožčaste kape, opletene s pisanimi trakovi. »Plüžar« ima kožuh narobe oblečen, vsi pa nosijo živalske »larfe« domačega izdelka, v novejšem času že tudi kupljene. Orači vlačijo po vasi lesen, doma izdelan »plüžec«, na katerem se vrtijo razne figure, n. pr. »ded z babo«, neogibno potrebna pa sta na njem lepo opletena smrečica in zvonec. Ko pridejo na kmetski dvor, pravi pobirač darov: »Dober den — ge van lehko za debelo repo zorjemo?« Nato letajo v krog in pokajo z bičem (odganjajo zle duhove), sejač pa seje iz sejače pleve v brazde. Pri tem se delajo pijane in se kotajo po zemlji. Bolje se kotajo, debelejša bo repa. Nazadnje pravi tisti s košem, da se jim je odtrgala gož ali vez na plugu in da jim je treba nove. Najljubša jim je za to primerno dolga klobasa. Našemljeni možje ali fantje zajahajo konje in obiščejo prijatelje in sorodnike po sosednjih »vesnicah«. Popoldne si napravi mladina »juhence«. Na »lance« (verige), viseče z visokih tramov kakega skednja, obesijo branovlek. na katerem se potem »juhata« ali gugata fant in dekle, kar pre stori predive lepo in repo debelo. Za deco napral jo navadno še manjšo »juhenco«. Zvečer pa se zbere vse na plesišču. Nekdaj so ob tej priliki »pili vedro«, pozneje že »štrjak« (približno 140 1) vina, ki ga je moral dati vsako leto drug »virt«, zdaj pa zbere prispevke zanj mladina. V okolici Vidma ob Ščavnici uganjajo ob »štrjaku« razne norčije in igre. Tako »podirajo peč«, to se pravi: dva »čehaka« (fanta) stojita v razkoraku, za njima stoji »valek« (valjar) iz kmetske peči; oba držita za ročaj »bür-kle«, s katero skuša eden »valek« podreti, drugi pa mu to brani. Pri igri »klüč« pa zbijajo ključe z droga, ki ga držita fanta na ramah. »Valek« in »klüč« sta znamenji moške plodonosne sile. Potem še »rih-tara bijejo« ali pa »vraga zovejo«. Slednje dejanje se godi v temni hiži«. Fantje si zamenjajo v temi klobuke potem, ko vtihotapijo med nje s sajami namazanega. Nato se gladijo s klobuki po licih in pravijo: »Pridi vrag, pridi!« Tisti, ki so mu bili dali sajasti klobuk, se tako pomaže po obrazu, da je res podoben vragu, ko prineso na isti klic luč in ogledalo. Na gostijo prihajajo tudi za cigane napravljeni gostje, ki spretno kradejo? nakradene predmet potem »lecitirajo« ali dražijo. Ponekod gonijo še »rüso«; več o tem zveste v spomenici, ki jo je izdal Prleški študentski klub za 10-letnico osvoboditve. — Nato »fašenka pokopljejo.« lz slame napravljeno lutko slovesno sežgo, če pa je voda blizu, jo vržejo v njo. Nazadnje še služijo »fašenkove kormine« (mrliško gostijo) in se na pepelnico hvalijo, »ka so fašenka do vujtra rana pokapali«. Na sredpostno sredo so nekdaj v Bahincih pri Ljutomeru »babo žagali«, kar se dogaja zdaj vedno redkeje. To opravljajo navadno kje na mostu pa tako, da tisti, ki pride prezgodaj gledat, nič ne vidi: kdor pa pride pozneje, že zamudi in nič več ne najde. Torej je to bolj potegavščina za otroke, morda pa so res nekdaj prežagali kako babjo lutko. S cvetno nedeljo se pričenja zopet nova vrsta običajev okrog »vüzma« ali velike noči. Tedaj napravijo v vsaki hiši presmec (butaro). Sestavljajo jih iz ibovih šib (iva — neka vrsta vrbe) z mačicami in drena, crense (čremse), žegenpajna (nemški Segenbaum — neke vrste brin, prleški borovica) in tudi pušpana (zelenike), vse povezano s srobotom. Presmec predstavlja tako pomlad in njene čare. Doma jih položijo na streho, če so večji, ali jih vtaknejo v njo, da va- ruje hišo strele in ognja; po dve navzkriž položeni šibi pa sežigajo z istim namenom ob nevihtah. Vedno bolj se zdaj že zanašajo na strelovode in gasilsko orodje, kljub temu pa presmecev še niso docela opustili. Ko odidejo na veliki četrtek »zvonovi v Rim«, jih sicer nadomeščajo z regetačami (ragljami), toda samo v »türni«., (cerkvenem stolpu). Zato pa bolje skrbijo za ogenj, ki naj očisti ozračje in prežene zle sile. S smolenjaki kurijo »vüzmenice« na vidnih krajih, pa tudi »bakle« na močnih kolih. Na veliko soboto zakurijo pred cerkvijo ogenj, ki ga potem žegnanega nosijo največ otroci v lončkih ali s tlečimi gobami domov. Tak ogenj pa tudi varuje hišo požara in strele. Trušč, s katerim so nekdaj preganjali zle sile, povzročajo še zmerom s streljanjem iz možnarjev. »Žegen«, vüzmene jedi, v glavnem prekajeno svinino, klobase, pisanke ali remenice, hren in velik kolač (hleb) belega, malo oslajenega kruha, ki mu tudi pravijo presmec, nesejo v soboto popoldne žegnavat. Dekleta se ponašajo s tem, da je »korbüla« (košara) čim višja, t. j. polna. Ponosna je tudi tista, ki prihiti prva z žegnom domov. Jedo pa ga navadno šele v nedeljo zjutraj — nežegnane remenice pa pospravljajo otroci že prejšnji dan. Posebnih iger z remenicami več ne poznajo v teh krajih, morda jih sploh ni bilo. Kosti in jajčje lupine skurijo, slednje raztrosijo ponekod okrog hiše ali po njivah, da bi pregnali kače. Posebnega jurjevanja več ne poznajo. Pač pa mora »virt« ta dan najti zanesljivo znamenje pomladi, namreč žitni (rženi) klas, torej mora rž že »latüvati« ali klasovati. Znamenitejše je postalo Florjanovo ali Frjanovo. Tedaj hodijo fantje »Frjanovo pet« in dobe za to razne darove. Florjanska pesem tam od Vidma ob Ščavnici pravi takole: Svet Florjan je moga vmreti. on je strašno smrt presto, so ga slekli, v ogenj vrgli no mu spekli fso telo. Hitro fstante no poglejte, kaj se f kamrici godi! Maček s ttinke klobaso vlači no baruse si masti. Vse mo vzeli, kaj te dali, naj je jajce al meso, či pa čete jurja dati, pa se dosta rajši smo. V majniku pa tudi pozneje postavljajo za veselice mlaje in prirejajo tekme v plezanju nanj. Nekdanje procesije v križevem tednu so že prišle iz navade. Bolj pomemben je pastirski praznik »fünkišti« (binkošti), ko tekmujejo pastirji in pastirice v tem, kdo bo prvi gnal živino na pašo. Tistemu, ki to jutro zaspi, opletejo okno s koprivami ter ga imajo za »fünkištno lükjo«. Nekdaj znameniti praznik kresa, Ivanje, okoli katerega se je ohranilo vse polno poganskih običajev, je v Prlekiji že pred leti izgubil svojo nekdanjo veljavo. Zdaj na ta dan niti več ne kresujejo. Za »veko mešo« (šmaren) pečejo v kmetskih hišah kolače iz bele pšenične moke nove žetve ter obdarujejo z njimi mlatce, otroke in sploh vse pri hiši. Na Mihalovo gredo kače iz grozdja in šele tedaj smejo otroci zobati. Na Terezjino pa se začne »bratva« ali trgatev. Na dan »fseh svetcof« so še po dru- gi svetovni vojni prodajali peki zapletene, prestam podobne »hajlinge«. Po imenu (Allerheiligen) smemo soditi, da so z njimi posnemali nemško šego. Zvečer še postavljajo za verne duše pijačo na mizo, toda če je ročka drugo jutro prazna, vedo, da jo je izpraznila žejna živa duša. Na Martinovo dozori vinski mošt v vino, ki ga je treba poskusiti, godovnjaki in njihovi gostje pa si privoščijo tudi »žmahnega« gosaka. Če šele na Martinovo služijo »domlatke«, končano mlat, kar pa se navadno zgodi že prej, potem pride tudi gos na mizo, drugače pa druge dobre jedi, saj ima mlateč »vučji želodec«. Na Barbarino hodijo otroci ponekod od hiše do hiše »lazit«. Hitro zlezejo pod klop pri peči, pod mizo ali v kuhinji pod »kumen« in prosijo za hišo sreče. Voščijo dosta »cuzik« (žrebet), dosta » icik« (telet), »gujdik« (prašičev) in »picik« (kokoši), nazadnje pa, »ka bi meli plantavo (šepavo) kobilo no daleč do mlina«. Za to prejmejo razne darove. Na Miklavževo še hodijo po vaseh škof in parkljni, redkokje še tudi »kaplan« in »školnik«. Na »Licijino« (Lucija), ki je bil po starem Julijanskem koledarju najkrajši dan, strašijo otroke »Licije«. Ena, mlajša, oblečena v dolgo belo srajco, nosi talir in na njem krvavo oko, vilice in nož, druga, večja, vihti šibo in grozi otrokom, ki ne znajo ali nočejo moliti, da jim iztakne oči. Že dolgo ni več tistih radovednežev, ki so nekdaj od Barbarinega do božiča delali iz sedmih lesov stolec brez železa, da so potem pri povzdigovanju med polnočnico na njem klečeč in gledaje skozi »blanjo« (desko), prinešeno s pokopališča, spoznali coprnice ali čarovnice. Pač pa obesijo na božični večer v kotu nad mizo smrečico ali pa potaknejo ob zid nekaj smrekovih vej, čemur pravijo »betlehem«. Postavljajo pa tudi jaslice. Posebnega božičnega kruha poleg povitic in bidrov (šar-teljnov) ne pečejo. Na Štefanovo obiščejo ljudje sorodnike in sosede, neki »virti« pa napravijo s svojimi rednimi težaki obračun za vse leto in to po »Španih«, pločevinastih ploščicah z začetnimi črkami virtovega imena, ki jih je »virt« med letom dajal težakom. Na šentjanževo ali Hajnžovo srkajo vinogradniki na tešče žegnanega, in ga nekaj vlijejo tudi v polne sode. Na »pametivo (tepežnico) dopoldne hodijo otroci, po hišah in šibajo s korobači, spletenimi iz vrbovih šip, ali s šibami odrasle za razne darove. Pri tem skoraj več ne poznajo starih domačih voščil, ampak pravijo samo: »Frišunksunt« ali celo: »Friškson!« (po nemški: »Frisch und gesund!« — Svež in zdrav!). Na starega leta dan še skušajo včasih dekleta zvedeti, kaj jih čaka v novem letu. Zato vlivajo raztopljen svinec ali vosek v vodo in sklepajo po nastalih podobah, kakšen bo njihov ženin itd. Fantje mečejo čevlje čez glavo in sodijo, ali pojdejo v novem letu z doma ali ne. Ženske prerokujejo po dvanajstih režnev »luka« (čebule), kakšno bo vreme v raznih mesecih itd. Tako je krog svetkov in običajev zaključen. In s tem smo tudi končali pregled, bolje inventarizacijo ljudskih šeg v Prlekiji. Spoznali smo, da se redčijo ter izgub- ljajo nekdanjo vsebino in obliko — vse pod vplivom napredujoče prosvete, šolstva, gospodarskih, družbenih in političnih razmer ter zbliževanja vasi z mestom. Zanimivo bi bilo napraviti tak pregled, recimo, vsakih deset ali vsaj dvajset let, kajpada v širšem obsegu, kot je bilo to mogoče v tem bežnem prikazu. Prleški »pozafčin« vabi sosede in svate na »go-stüvanje«. Ko se pokaže v prleških vesnicah, vzbuja pravo pozornost in privablja k sebi staro in mlado. Rom pom pom, rom pom bum .. le dobro me poglejte, da boste vedeli tudi drugim povedati, koga ste imeli v gosteh. Franč Kosi, kmet in župan v Stročji vasi, umrl l. 1877, dedek slikarja A. Trstenjaka po materini strani. Slika je zanimiva zaradi noše. 24 OBMURSKI TEDNIK, 2. junija 1955 Običaj »vedre« ali »štirjaka« v okolici Vidma ob Ščavnici.