ALI TERJATI ALI ZAHTEVATI?
Ta glagola sta nekako do petdesetih let živela drug ob drugem, se delno pomensko enačila, delno pa sta pokrivala vsak svoje posebne pomene v sodobnem knjižnem jeziku. Potem se je na opozorila nekaterih jezikoslovcev, češ da je zahtevati po nepotrebnem privzet iz hrvaščine, začelo vsevprek pisati samo terjati. Po nekaj ugovorih,' tudi v Pismih bralcev,^ je pretirana raba tega glagola popustila, vendar so se medtem ustaljena razmerja med terjati in zahtevati porušila in danes marsikdo res ne ve več, kdaj in kako naj uporablja eno oziroma drugo besedo. To potrjuje pisanje zlasti po revijah in časopisih (npr. Sodobnost, Prostor in čas, Knjiga, Delo).^
Najprej je treba poudariti, da sta obe besedi — zahtevati in terjati — slovenski. Glagol terjati je seveda dosti starejši, saj ga srečujemo v knjigah že od Trubarja dalje, in živi ves čas tudi v živem govoru. Besedo zahtevati pa smo sprejeli pred 135 leti, torej v času marčne revolucije, ko smo Slovenci kot narod prvič postavili svoje zahteve. Do takrat je vse njene in svoje pomene nosila še beseda terjati, če se pojmovno niso dali prekriti z že obstoječimi milejšimi sinonimi, kot so misliti, imeti voljo, želeti, pričakovati, iskati, vprašati po, prositi in hoteti. Pozneje so se v knjižnem jeziku uveljavili še novi, zlasti intenzivnejši sinonimi kot predlagati, naročati, predpisovati, ukazovati, lastiti si, insistirati, reklamirati ipd. Zato je leta 1933 Anton Breznik, ko je dognal, kako hitro se je umaknil iz rabe glagol terjati, prizadeto zapisal: Zdaj niti ne zahtevamo več, ampak po francosko reklamiramo]* Toda kljub mnogim delnim ali popolnim sinonimom sta glagola zahtevati in terjati ohranila osrednjo po-
mensko vlogo. Po vidu sta oba nedovršna, opravljata pa tudi dovršno funkcijo, kar je razmeroma redek pojav pri starih domačih besedah. Rečemo lahko torej »začnem terjati, zahtevati«, kakor tudi »počakaj, da ga terjam; počakaj, da zahtevam«. Kljub temu si je terjati ustvaril še prave dovršne oblike izterjati, poterjati, z delnimi pomenskimi odmiki. Glagol zahtevati pa je narejen iz dovršnika zahoteti, ta pa iz hoteti, katerega drugi osnovni pomen je imefi voljo, željo, zahtevo po čem,^ npr. otrok hoče kruha, t. j. ga zahteva.
V začetku druge polovice prejšnjega stoletja sta torej trčili sinonimski besedi terjati in zahtevati. Nekateri pisatelji, zlasti Jurčič, so uporabljali terjati v vseh pomenih. Mlajši pisatelji pa, kot Kersnik in Tavčar in za njima drugi, so vedno pogosteje uporabljali zahtevati za vse pomene in zveze razen za osnovni pomen. Če je tenkočutni Janez Trdina v svojih Verskih bajkah na Dolenjskem celo za ta osnovni pomen — o njem bomo podrobneje govorili kasneje — uporabil glagol zahtevati,^ je s tem dokazano, da se je moral zahtevati zelo hitro razširiti in utrditi ne le v knjižnem jeziku, ampak tudi v ljudski govorici. Najdemo ga tudi v narodnih pesmih, rekih in pregovorih, npr. Kdor preveč zahteva, nič ne dobi.
' Prim. J. Toporišič, Jezikovni pogovori II, Ljubljana 1967, 74.
' A, Pečar, Delo 21. 2. 1965.
' Prostor in čas 1971, št. 3/4, ima šestkrat terjati in trinajstkrat zahtevati.
' A. Breznik, Življenje besed, Maribor 1967, 140. ' Prim. SSKJ I pod geslom hoteti. ' Zahtevali so se tekoči in zaostali davki in odškodovanje z obiestmi vred (Ljubljanski zvon 1881, 541).
147
Pomensko razmejitev med glagoloma je zagovarjal Fran Levstik. Poudarjal je, da terjati ne more stati v nobeni drugi zvezi kot terjati koga za kaj, npr. terjal je soseda za dolg, češ da je samo to ljudsko. Za vse ostale pomene je predlagal poleg hoteti glagol zahtevati oz. zvezo zahtevati kaj od kogaj Ta Levstikova formula se je nato pojavljala bolj ali manj nespremenjena v vseh jezikovnih priročnikih tja do Slovenskega pravopisa 1962 vsaj kot najboljša varianta, če že ne kot normativno obvezna, in široka dejanska raba jo je v glavnem potrjevala. Tako sta besedi uporabljala oba osnovatelja našega sodobnega knjižnega jezika, Zupančič in Cankar. Pri Cankarju terjajo ljudje dolg, plačilo in pravico, izjemoma tudi kruha in srce; zahtevajo pa postavitev iupnišča, sodbo, spoštovanje, vero, nič, veliko in zahtevajo končno, da se kaj naredi, da učitelj molči, da bodi ubogljiv, da imej glavo na konopcu, da si danes bel in jutri črn ipd. Frekvenčno razmerje v rabi glagolov terjati in zahtevati pri Cankarju je 3 : 13, kar ustreza tudi absolutni frekvenci slovenskega besedišča 23 : 74.' Zato moramo nekoliko popraviti mnenje, ki se je na podlagi nekih Breznikovih' in Baj-čevih'" trditev o Cankarjevem odnosu do izposojenk prijelo tudi teh dveh glagolov. Ni res namreč, da bi Cankar v prvih letih uporabljal samo glagol zahtevati, kasneje pa, ko se je zavedel njegovega izvora, le glagol terjati." Uporabljal je obe besedi vzporedno, kakor smo prej opisali. Zlasti rad ju je uporabljal v sinonimnem ali an-tonimnem odnosu. Npr.: Kdor ne zahteva od življenja ničesar, je gnusna golazen, ki ima vsakdo pravico, da jo stre s peto. Samo tisti ima pravico do življenja, ki se zaveda te pravice in ki jo terja, če mu jo kratijo. Ali v Hlapcu Jerneju: Ne bom prosil in ne bom jokal... Dolžnik je moj /namreč bogi: ne klečim — stojim pred njim in terjam! Najmočnejšo vlogo imata ti besedi v Hlapcih, in tu se tudi največkrat pojavita: dvakrat terjati in šestkrat zahtevati. Potem besedi izginjata iz Cankarjevega slovarja. V Podobah iz sanj npr. ju ni uporabil niti enkrat. Ali ima ta pojav svoj vzrok le v drugačni pripovedni snovi ali v drugačni pisateljski tehniki ali pa v spremenjenem Cankarjevem nazoru, kdo ve. Zanimiv posreden odgovor na vprašanje je dal Juš Kozak, ko je zapisal tole gloso: Ze dolgo premišljujem, kdaj je ta beseda /zahtevati/ izginila iz našega govora, našega mozga in krvi. Mislim, da so jo v kmetskih puntih še pravilno rabili, poslej pa jo je slišal le še hlapec od gospodarja.'2
Toda povrnimo se k jezikovni analizi obravnavanega sinonimskega para terjati in zahtevati. Poskusimo jima odkriti izhodiščna pomena, nakazati njun pomenski razvoj in poiskati vzroke za njuno prepletanje.
Začnimo z glagolom terjati in si oglejmo nekaj zgledov: Terjal ga je za dolg. Terjala ga je za preživnino. Davčni urad bo terjal od občanov zaostale davke. V teh stavkih se kaže osnovni pomen glagola terjati. Nanaša se na razmerje med upnikom in dolžnikom. Osebek uveljavlja svojo pravico dobiti kaj na osnovi nekih objektivnih dejstev, npr. dogovora, pogodbe, zakona, in ta pravica je dokazljiva.
Nekoliko drugače je pri glagolu zahtevati. Npr.: Bolnik je zahteval zdravnika. Zahtevam takojšen odgovor od tebe. Zahtevam, da ubogaš. V teh stavkih ne gre za odnos upnik-dolžnik. V njih se kaže osebkovo močno hotenje, skrajna stopnja njegove volje. Ker je ta želja bolj ali manj poudarjena, se ne izpoveduje z milejšim oz. vljud-nejšim prosim, želim. V primeri z glagolom terjati je tu kakršnakoli lastninska pravica osebka do objekta nedokazljiva oz. je sploh ni. Ker torej ta glagol izraža samo visoko stopnjo človekovega hotenja brez možnosti njegove objektivne preveritve, so se iz tega lahko razvile metaforične zveze kot: Države zahtevajo enakopravnost. Zatirani narodi zahtevajo svobodo. V takih zvezah pa se namesto zahtevati zelo rad pojavlja glagol terjati: Države terjajo enakopravnost, svobodo. Zakaj? Vzrok za prehod je treba iskati v vsebini tega glagola. Zahteva po enakopravnosti ali svobodi se zdi tako upravičena, kot je, recimo, zahteva po vrnitvi dolga. Terjati v teh zvezah je torej ekspresivna varianta nevtralnega zahtevati. Spomnimo se kar Jenkove pesmi Naprej: Z orožjem in desnico nesemo vra^
' Napake slovenskega pisanja (Novice 1858, 44); Die slowenische Sprache nach ihren Redetheiien, Ljubljana 1866, 89.
^ Po gradivu za frekvenčni slovar slovenskega jezika v Inštitutu za slovenski jezik SAZU. ' A. Breznik, prav tam 140, 230.
A. Bajec, Rast slovenskega knjižnega jezika, Ljubljana 1951, 30.
Tudi ni resnična Breznikova trditev na istem mestu, češ da je I. Prijatelj v izdaji Jurčičevih Zbranih spisov vsak terjati nadomestil z zahtevati. Prijatelj je pustil vsak Jurčičev terjati, ki se mu je zdel naslonjen na prvi pomen. Prim. Zbrani spisi III, 145, 152, 173. Sicer pa je treba jemati vse Breznikove trditve o Cankarju in njegovih sodobnikih ter nasploh o knjižnem jeziku po Pleteršniku z razumno previdnostjo, ker jih je zasnoval na podlagi preskromnega gradiva. Na to je opozoril tudi J. Solar, prav tam, 288.
" Ljubljanski zvon 1936, 616.
148
gu grom, zapisat v kri pravico, Iii terja jo naš dom. Ce pa ta volja ni posebej poudarjena, glagola zahtevati ni mogoče nadomestiti s terjati, ampak kvečjemu s hoteti. Npr.: Za knjigo zahtevam oz. hočem deset dinarjev. Ropar je zahteval oz. hotel denar. Nakazano pomensko razliko med glagoloma terjati in zahtevati podpirata samostalnika terjatev in zahteva, kjer do pomenskega prekrivanja skoraj ni prišlo.
Omeniti moramo še en tip zvez oz. stavkov, v katerih gre za prenos na vzročno-posledično razmerje med dvema ali več (abstraktnimi) pojmi. Npr.: Zakon zahteva smrtno kazen. Čast, obzirnost zahtevata, da tega ne storiš. Ta poklic zahteva visoko izobrazbo. Temna obleka zahteva svetlo kravato. Reakcijsko letalo zahteva drugačna krila kot navadno letalo. Vrtnice zahtevajo sončno lego. Dograditev objekta je zahtevala združitev finančnih sredstev. Pomeni oz. pomenski odtenki, ki jih nakazujejo navedeni stavki, so se razvili šele v novejšem času, zato nimajo jasnih razmejitev. Med njimi so taki, ki jim pomensko ustreza samo glagol zahtevati (npr. zakon zahteva smrtno kazen), večina zgledov pa je publicistična in se mora v splošnem knjižnem jeziku drugače izoblikovati, npr.: k temni obleki spada oz. je primerna svetla kravata, reakcijsko letalo mora imeti drugačna krila, vrtnice imajo rade oz. potrebujejo sončno lego, za dograditev je treba združiti finančna sredstva. Neprimeren za izražanje teh funkcij pa je glagol terjati, ker v svoji pomenski osnovi ne nakazuje razvoja v to smer. Ni dvoma, da se zelo slabo sliši takle stavek, prepisan iz pomembne strokovne knjige: Vrednost blaga
je določena z delom, ki ga blago terja za svojo izdelavo. Stavek je slab, ker je sicer pravilna, dobra beseda uporabljena v nepravilni zvezi oz. na nepravem mestu.
Zadnja skupina zvez je razmeroma majhna. Predstavlja jo časopisni kliše: Nesreča je zahtevala pet žrtev. Drugi osebki tega klišeja bi še bili: nezgoda, potres, katastrofa, povoden j, napad, bolezen ipd. Kliše je nastal verjetno iz knjižne prispodobe »smrt je terjala svoj davek« oz. iz njene variante »smrt je zahtevala svojo žrtev«. Ker je za klišeje značilno, da se ne spreminjajo, in ker gre v le-tem za skrajno pomensko oslabitev glagola zahtevati s funkcijo gole vezave, se namesto njega ne sme uporabljati glagol terjati. V vsakdanjem jeziku pa bi se morala misel itak drugače povedati, npr. ob nesreči je bilo pet žrtev, bolezen je pobrala pel ljudi, za kozami jih je umrlo pet, pri napadu je padlo pet vojakov.
Na kratko, seveda zato tudi nekoliko grobo, bi se dalo takole formulirati napotilo za rabo analiziranih besed:
Glagol terjati se rabi za označevanje dolž-niško-upniškega razmerja in je v tej funkciji nezamenljiv. Glagol zahtevati se rabi za označevanje zelo poudarjene želje; v določenih primerih se lahko nadomesti z ekspresivnim (er;'afiali milejšim /lofefi. Glagol zahtevati za označevanje vzročno-po-sledičnih odnosov med pojmi je značilen za publicistični stil; zato mu je treba v nepu-blicistični rabi poiskati primeren sinonim ali ga opisati; glagol terjati ga ne more nadomestiti.
Slane Subadolnik SAZU v Ljubljani