KA.TQLJSK CERKVEN LIST.
„Danica" izhaja vsak petek na celi poli in velja po posti za celo leto 4 gl. 20 kr., za pol leta 2 gl. 20 kr.. za četert leta 1 gl. 20 kr. tlskarmci sprejemana za celo leto 3 gl. 60 kr., za pol leta 1 gl. 80 kr„ za \'4 leta90 kr., ako zadene na ta dan praznik, izide ..Danica" dan poprej.
Tečaj XLVII.
V Ljubljani, 31. vel. serpana 1894.
List 35.
Letno poročilo ljubljanske bratovščine za vedno češčenje presv. Rešnj. Telesa in za opravo ubožnih cerkev za leto 1893/94.
(Konec.)
štolo.
41.	Brez niča: 1 bel mašni plašč.
42.	Gorje: 3 koretlje, 1 obhajilno burzo in
43.	Kranjska gora: 1 velum, 1 obhajilno štolo, 20 purifikatorjev, 15 rutic za lavabo.
44.	Kro pa: 1 oltarni pert.
45.	Lesce: 1 rudeč mašni plašč.
46.	Radovljica: 1 zelen mašni plašč,
47.	R&teče: 1 antipendij.
48.	Sredna vas Bohinjska: 1 plašček za ciborij.
49.	Zasp: 3 cingule, 6 humeralov.
50.	Koroška Bela: 1 vijoličen mašni plašč.
51.	Mošnje: 1 velum.
52.	Bohinjska Bistrica: 1 vijoličen mašni
plašč.
53.	Radomlje: 1 bel mašni plašč.
54.	H omec: 3 albe, 6 hnmeralov, 3 cingule.
55.	Motnik: 1 vijoličen mašni plašč.
56.	Rova: 3 mašne srajce.
57.	Sela pri Kamniku: 1 mašne bukve.
58.	Stranje: 1 vijoličen mašni plašč.
59.	Špitalič: 6 korporalov, 6 pal, 12 purifikatorjev, 9 rutic za lavabo.
60.	Goričica: 3 albe, 6 humeralov, 3 cingule, 3 koretlje, 2 belo-rudeči oltarni blazinici.
61.	Zgornji Tuhinj: 1 obhajilno štolo in burzo, 1 štolo za spovednico.
62.	Mekine: 1 bel mašni plašč.
63.	Berdo: 1 obhajilno burzo, 6 pal.
64.	Moravče: 1 rudeč mašni plašč.
65.	C emšenik: 3 albe, 6 humeralov, 3 cingule, 6 korporalov, 6 pal, 12 purifikatorjev, 9 rutic za lavabo.
66.	Ihan: 1 plašček za ciborij, 2 čemi oltarni blazinici.
67.	Kolovrat: 1 čem mašni plašč.
68.	Šmarije: 3 koretlje, 6 korporalov, 6 pal, 12 purifikatorjev, 9 rutic za lavabo, 3 štole za spovednico.
69.	Št. Ju rje pri Šmariji: 1 vijoličen mašni
plašč.
70.	Kopanj: 1 oltarni pert, 1 cingul, 6 korporalov, 6 pal, 12 purifikatorjev, 9 rutic za lavabo.
71.	Lipo glav: 1 vijoličen mašni plašč.
72.	Višnja gora: 1 rudeč mašni plašč, 1 belo štolo.
73.	Za lina: 1 vijoličen mašni plašč.
74.	Kerka: 1 bel mašni plašč.
75.	Trebnje: 1 čem mašni plašč.
76.	Št. Janž: 2 obhajilni burzi in štoli.
77.	Št. Lovrenc ob Temenici: 1 rudeč mašni plašč.
78.	Mokronog: 2 belo-rudeči oltarni blazinici.
79.	Sela pri Šumbregu: 1 bel pluvijal.
80.	Sv. Trojica: 1 rudeč mašni plašč.
81.	Št. Rupert: 1 bel mašni plašč.
82.	Dobovec: 1 velum.
83.	Janče: 3 albe, 6 humeralov, 3 cingule.
84.	Št. Jurij pod Kumom: 3 koretlje, 1 obhajilno štolo.
85.	Prežganje; 2 rudeči oltarni blazinici.
86.	Primskovo: 1 rudeč mašni plašč.
87.	Radeče pri Zidanem mostu: 1 Čem mašni plašč.
88.	Stan ga: 1 bel mašni plašč.
89.	Kresnice: 2 belo-rudeči oltarni blazinici.
90.	Čatež ob Savi: 1 čern mašni plašč.
91.	Velika Dolina: 3 koretlje. 1 obhajilno štolo in burzo.
92.	Št. Jernej: 2 obhajilni burzi, 2 čemi oltarni blazinici.
93.	Kostanjevica: 3 koretje.
94.	Raka: 2 štoli za obhajila, 2 štoli za spovednico.
95.	Škocijan pri Dobr&vi: 1 velum.
96.	Cerklje pri Kerški vasi: 1 velum.
97.	Bela cerkev: 1 vijoličen mašni plašč.
98.	Čermošnjice: 1 bel pluvijal.
99.	Podgrad: 1 velum.
100 Prečina: 3 koretlje. 1 štolo za spoved-nico. 1 obhajilno štolo.
101.	Soteska: 1 bel mašni plašč.
102.	Šempeter pri Novem mestu: 1 rudeč mašni plašč.
103.	Šmarjeta: 1 velum.
104.	Toplice: 1 rudeč mašni plašč.
105.	Stopiče: 2 obhajilni burzi, 6 korporalov, 6 pal, 12 purifikatorjev, 9 rutic za lavabo.
106.	Brusnice: 1 čem mašni plašč.
107.	Semič: 4 koretlje, 12 korporalov, 12 pal.
108.	Metlika: 3 albe. G humeralov, 3 cingule.
109.	Preloka: 1 vijoličen mašni plašč.
110.	K a do v i ca: 1 bel mašni plašč.
111.	Stari terg pri Poljanah: C korporalov. (i pal. 12 purifikatorjev. 9 rutic za lavabo.
112.	Planina (Stockendorf): 1 velum, 1 obhajilno štolo.
113.	Vinica: (i korporalov, 6 pal, 12 purifikatorjev. 9 rutic za lavabo.
114.	Stari log: 1 bel mašni plašč.
115.	Fara pri Kostelu. 1 čem mašni plašč, 1 belo štolo.
116.	Morovec: 2 belo-rudeči oltarni blazinici.
117.	Osilnica: 1 vijoličen pluvijal.
11S. Dolenja vas: 1 bel mašni plašč.
111». Št. Gregor i j: 3 albe, C humeralov, 3 cingule. 1 belo štolo. 1 obhajilno štolo in burzo.
120.	Rob: 2 čemi oltarni blazinici.
121.	Gora: 3 albe. 6 humeralov, 3 cingule, 1 štolo za spovednico.
122.	Nova Štifta: 1 velum.
123.	Borovnica: 1 vijoličen mašni plašč.
124.	Hoteršica: 1 čem mašni plašč.
125.	Št. Jošt nad Logatcem: 3 koretlje.
126.	Podlipa: 3 koretlje.
127.	Polhov gradeč: 1 pridigarsko štolo.
128.	Idrija: 1 velum.
129.	Godovič: 1 velum.
130.	Spodnja Idrija: 1 bel mašni plašč, 1 obhajilno štolo.
131.	Žiri: 1 velum.
132.	Černi ver h nad Idrijo: 1 plašček za ciborij. 3 koretlje.
133.	Vojsko: 3 koretlje.
134.	Cirknica: 3 mašne srajce. C humeralov, 3 cingule.
135.	Babno polje: 3 albe. C humeralov, 3 cingule.
136.	Grahovo: 1 bel pluvijal.
137.	Bloke: 3 albe. G humeralov, 3 cingule, G korporalov. G pal. 12 purifikatorjev, 9 rutic za lavabo.
13». Št. Vid pri Cerknici: 1 obhajilno burzo, 5 korporalov. 5 pal, 12 purifikatorjev, 9 rutic za lavabo.
13'.). Matenja vas: 1 antipendij.
140.	Ter nje: 1 bel mašni plašč. 1 obhajilno burzo.
141.	Slavi na: 2 obhajilni burzi.
142.	Hrenovice: 1 vijoličen mašni plašč.
113. Košana: 1 bel mašni plašč.
111. Suhorija: 1 rudeč mašni plašč.
145. Nadanje Sel o: g korporalov. g pal. 12 purifikatorjev. 9 rutic za lavabo.
14g. Zagorje na Krasu: 1 velum.
117. Prem: 1 bel mašni plašč.
148.	Vipava: 3 koretlje, 1 obhajilno in 1 kerstno štolo.
149.	Lozice: 2 koretlja, 1 oltarni pert.
150.	Planina nad Vipavo: 1 rudeč mašni plašč, 1 obhajilno burzo, 2 albi, 4 humerale, 2 cin-gula, 2 koretlja.
151.	Podraga: l plašček za ciborij.
152.	Š tur je: 2 belo-rudeči oltarni blazinici in 1 obhajilno štolo.
153.	G o če: 6 korporalov, 6 pal, 12 purifikatorjev, 9 rutic za lavabo.
154.	V e r h p o 1 j e: 1 zelen mašni plašč.
155.	Slap: 2 belo-rudeči oltarni blazinici.
156.	V rab če: 3 albe, G humeralov, 3 cingule.
157.	Št. Vid pri Vipavi: 3 koretlje, 1 obhajilno štolo.
158.	Gol: 1 bel mašni plašč.
159.	Prjedor v Bosni: 1 bel mašni plašč, 1 albo. 2 humerala, 1 cingul.
IGO. Rama v Bosni: 2 beli dalmatiki.
Konečno priserčno zahvalo naznanjamo vsem bratovskim udom in dobrotnikom, kateri so na čast presv. Rešnj. Telesu bratovske namene podpirali z molitvami, z letnimi doneski ali drugimi darovi, z delom svojih rok ali z dobrim svetom. Spominjali se jih bodemo v molitvenih urah, zlasti pri bratov-skih mašah, in terdno zaupamo, da Gospod ne bode zavergel naših prošenj za njih časni in večni blagor.
Hvaljen in češčen bodi na veke božji Zakrament pre-svetega Rešnjega Telesa I
V Ljubljani sv. Roka dan 1. 1894.
Vodstvo bratovsko.
Liberalizem in Leon XIII.
Govor prec. rektorja P. Jurija Freund-a v zadnji glavni skupščini bratovščine sv. Mihaela v Pragi.
II.
(Konec.)
1.	Leon XIII vse s svojim bistrim očesom pregledujejo. Stegujejo roke po vseh narodih in vlečejo vsak narod na svoje očetovsko serce. Skerbno so se ozirali na nemško katoliško cerkev, ki je bila po kulturnem boju napadena, ter segli na čudapolen način v tek francoskih zadčv; spolnih so opravičene želje slovanskih narodov. Jutrovo, zamorci afrikanski, brezpravni v Braziliji — vsi so jim ljubi in dragi. Poleg tega pa ohranijo posebno ljubezen do svojega ljudstva. Po pravici Leon XIII 1887 do italijanskih škofov smejo pisati: „Nobenega naroda, nobenega ljudstva nismo izločili iz svoje vsakdanje skerbi, ker dobro vemo, da je Odrešenik prelil za vse na sv. križu svojo kri in je vsem prinesel kraljestvo milosti in glorije. Nobeden pa se ne more temu čuditi, da smo se mi spominjali s posebno ljubeznijo italijanskega ljudstva." Tako obsojajo Leon s svojim izgledom pretiranost nacijonalizma, učijo ljubiti vse ljudstva in narode, in vendar ohraniti svojemu ljudstvu posebno ljubezen.
2.	Ni je skoro splošnje, obširniše enciklike, v kteri ne bi se dotaknili Leon XIII gospodarskega polja ter ne overgli liberalne teorije. V prelepi en-cikliki „Humanum genus.u ktera velja prostozidarstvu (liberalizem moremo oproda prostozidarstva i meno-
vati), omenjajo Leon nekdanje delavske zadruge ter pravijo takode: „Prav zelo želimo, da bi se zopet vstanovile one zadruge pod vodstvom in varstvom škofov, primerjene časovnim razmeram, v blagor ljudstva. V veliko veselje nam je, da so se na mnogih krajih že vstanovile take zadruge." Preslavno moramo imenovati slovečo encikliko z 15. vel. travna 1891 o delavskem vprašanju. Zbudila je občudovanje in ster-menje po vsem civiliziranem svetu, ter navduševanje in veselje pri vseh, ki imajo odperto oko za napake sedanjega časa in pa dobro serce jih popraviti. Tukaj naroča se gospodarjem in delodajalcem, da naj ne cenijo delavcev za sužnje, temveč morajo se ozirati na njih osebno vrednost, posebno gledati na njih verske potrebe, da ne smejo delavca obkladati z večjim delom, kakor ga more opravljati in le take dela zahtevati, kakoršne so za njih starost ali spol primerne. Zahteva se pristojen zaslužek ter obsoja vsako izžuljevanje. Delavec pa naj se opominja, da razloček stanov in posestva je od Boga postavljen, ter gleda na to, da „ponižnost v očeh večne resnice ni tudi najmanjša sramota ne, in da ročno delo za zaslužek življenja nikakor ni nobena nečast." — Ako se besede papeževe enkrat vresničijo, potem bo zginil požirajoči prepad med mogočnimi in reveži, prepad pa, kteri ostane, bo izravnan od zlatega mostu ker-ščanske ljubezni!
3.	V socijalnem oziru zahtevajo Leon XIII vedno in vedno načelo oblasti. Ko se je bil 1. 1881 napravil napad na življenje ruskega cara, razglasili so takoj Leon encikliko (29. junija 1881), v kteri so natanko popisali oblast vladarjev ter učili, da jo moramo od Boga izpeljevati. Pri tem takole končajo: „Pravice zapovedovati ne obračati na Boga, kot pravi začetek, ni nič druzega, kot politični oblasti najlepši kras odvzeti in njej nit življenja prestriči." V encikliki „Inscrutabili Dei consilio" opisujejo Leon zla človeške družbe ter zaključijo tako le: „Vzrok tega zla je po Našem prepričanju v nečislanju in zametovanju one vzvišene in svete oblasti Cerkve, ktera je po Božjem povelju na čelu človeštva ter zavetje in bramba vsake postavne oblasti."
4.	Kako slednjič Leon XIII razdjavno počenjanje liberalizma v verskem oziru ošibajo. o tem le en poskus glede na novo šolo. Leta 1880 poolali so papež pisanje do vseh patrijarhov, nadškofov in škofov katoliškega sveta o kerščanskem zakonu; v le-tem ravno liberalnim naukom nasprotno govore o naravi, o zakramentu zakona, razsojenje o njem Cerkvi prepuščajo, civilni zakon in ločitve zakona pa zaveržejo. — Kar šole tiče, se komaj nahaja še kaka tvarina, ktero bi Leon tolikokrat obravnavali, kot to. Precej po svoji izvolitvi pisali so na velikega vikarja Rimskega pismo o rimski začetni šoli in njenem verskem značaju. Luizijanskemu škofu so pisali: „Vedno se trudi, da mnogim otrokom oskerbiš katoliške šole. Šolska soba je bojišče, na kterem se mora odločiti, če ima družba ohraniti svoj kerščanski značaj. Šolsko vprašanje je za kerščanstvo vprašanje na življenje in srnert!"
V žalostnih dnevih prosil je prerok za dobro znamenje: „Domine, da mihi signum in bonum." Zadobil ga je. — Vendar so naši dnevi zelo tužni. In dobro znamenje? Imamo ga v Leonu XIII. „Lumen de coelo." Ta od Boga poslana luč razganja goste oblake, v ktere je liberalizem zagernil nebo resnice
in pravice. Srečen, kdor na viharnem morju oči na to zvezdo vpira. Tam zadobi ravnilo v vseh dvomih, pojasnilo v vseh vprašanjih v svoj in vsega ljudstva blagor.
Nebesa.
Nebesa! presveta beseda, Naših spolnjenje želja! Ne vlada tam tuga, ne beda. Mojstersko delo Boga.
Res lepa nebesa, vesela. Jezusa cena kervi. Ne hočeš imeti li dela? Za nje imeti skerbi?!
Središče vseh svetih, dobrota, Sreča neskončna je Bog, Nebeškega petja lepota Krcg se razlega in krog.
Neskončno je večno veselje Njega ljubiti serčno. Spolniti te moramo želje S čednosti potjo skerbno!
Le kratek je tega življenja, Kratek je zemeljski čas, In duša iz kraja terpljenja Pride v nebeški tje kras.
Oj. strasti ti serce človeka! Zemlje ne ljubi nikar! Če svetu se duša odreka, Srečna pri Bogu vsikdar.
Zmagoduv.
Ogled po Slovenskem in dopisi.
+ Bratje Koinaiti. V soboto popoldne ob dveh 25. avgusta je v Ljubljani pri svoji sorodovini umeri preč. gosp. Jan. Koman, častni kanonik teržaške stoljne cerkve in župnik pri S. Mariji Večji v Terstu. Iskal je zdravja na počitnicah v Kamniku in drugod, prišel pa je pred kratkim v Ljubljano k sorodovini, kjer ga je mertvud zadel. Bil je po č. P. Angeliku previden z vsemi ss. zakramenti za umirajoče še pri zavednosti, tudi je še sam prosil za blagoslov kot tretjerednik. ter je malo dni potem umeri ves vdan v Božjo voljo, star 74 let. Prav lep sprevod od hiše št. 4 na Marija Terez. cesti k sv. Krištofu je imel v ponedeljek, 27. t. m. ob 4ih popoldne. Sprevod je vodil preč. g. dekan kan. Jan. Flis. Med mnogimi sorodovinci sta bila tudi čč. gg. župnika Lor. Bergant in Jož. Laznik; iz Teržaškega bilo je kacih 0 gospodov. med njimi preč. g. častni kan. J. Jan. itd. Na grobu so mu zapeli slednjič pričujoči gg. bogo-slovci. — Bili so trije bratje Komani iz Dravelj duhovni, vsi v teržaški škofiji. Najstareji, Jakob, je umeri že pred več leti ter dekan v Škednji pri Terstu, Jožef pa lansko leto kot župnik v Sežani. Bog daj vsem trem večni mir!
Z Dunaja. (Angel j v are h v človeški podobi.) Znano je, da se ljudje dandanes na prav
mnoge načine razveseljujejo in po nepotrebnem denar
•
tratijo. — Jeden lazi po gorah, drugi kolesari v največji hitrosti s tako zvanira „biciklom;" jedni, seveda, menijo, ako imajo puško na rami in pero za klobukom. da so že naj izverstniši lovci; drugi si zopet izposodijo za praznik ali nedeljo kako krotko kljuse, in. ako jezdijo potem iz mesta kake dve uri na sprehod, potem se sami sebi zde, da so že najpo-gumnejši in najodličnejši jezdeci! V naslednjih ver-sticah sem se namenil cenjenim čitateljem navesti dva človeka, katerima ni bilo nič ljubšega in prijetnejšega, ko lepo nedeljsko popoldne malo na deželo iti in na obrežju bližnje reke ribe loviti. Toda že naprej naj povem, da je bil ves njun trud zamanj, kajti pretekli so tedni, predno sta vjela na nastavljeno mrežo celega kapeljna. Pri vsem tem sta se pa še seveda bahala in hvalila, kot naj izverstnejša ribiča; da. celo knjige o ribjem lovu sta čitala. Ker nista nikdar nič vjela, imela sta vedno vse polno izgovorov; po njunih mislih je bila ali voda pre-kalna. ali pa prečista; ali je bilo nebo prejasno ali pa preoblačno; da, še celo vročino, veter in soparico sta imenovala kot zapreke svojemu ribjelovu. Seveda, kdo pa rad priterdi. da je sam nespreten in da o tem ali onem predmetu niti pojma nima? — Oba gospoda se peljeta zopet neko krasno nedeljsko popoldne precej po kosilu z vlakom na določen kraj; v rokah deržita vsak svojo posodo, v katero bi spravljala vjete ribe. Čez eno uro bila sta na konečni postaji. V bližnji gostilni si izposodita še dva stola, potem pa hitita po velikem travniku, da dospeta na obrežje reke; kmetje pa, ki so ju sreča-vali. so si pomižkovali ter znanima mestnima gospodoma šaljivo voščili veliko srečo k ribjemu lovu, zaradi česar se mestna gospoda nista malo jezila, kajti dobro sta vedela, kam „pes taco moli." Naposled prideta do cilja. Precej pregledata barvo vode, barvo neba, gibanje vetra, — vse jima je danes vgodno. Potem posadita stole drug poleg druzega, se malo počijeta. pojesta par koščkov slanine, po-serkata nekaj požirkov slivovke, in naposled veržeta mreže v vodo. Koliko veselje in kolika radost! Ribe pa. velike in male, plavajo naglo po prezorni vodi sera ter tje, in tudi marsikatera priplava v bližino mrežno, pogleda malo to čudno stvar, zdi se ji pa malo sumljiva, in — plava svoj pot dalje. — Že je bila ura pet. a še sedaj pričakujeta rib, ki jih pa nikakor ni, in — velike posode za ribe so ostale kljubu vsemu njunemu prizadevanju prazne; pa kaj, to se že tako vč, da, kaj tacega že navajene mestne gospode ni kdo ve, kaj jezilo. Kljubu preveliki solnčni vročini sedita še vedno na jednem in istem mestu in nadaljujeta svoje ternkanje in nastavljanje mrež še vedno dalje in dalje; saj človek vendar in vedno upa. dokler živi.
Hipoma pa. ravno šest je ura odbila, zagledata, da se vaški župnik sprehaja po travniku, in sicer ravno proti njima prihaja, že je prav blizo pri njima. Prijazno pozdravita gospoda in on ju vpraša, če sta že veliko nalovila? Ko odgovorita da kljubu vsemu naporu še prav nič ne. zapazi duhoven, da sta si kaj slabo mesto izbrala za ribji lov, ter jima reče. naj gresta z njim par streljajev dalje, tam jima hoče pokazati za ribarstvo kaj vgoden prostor. Mestna gospodiča sta koj pri volji: naglo potegneta temike iz vode, vzameta vsak svojo suknjo, posodo za ribe in stole, ter sledita prijaznemu vodniku. Ravno pa, da so
oddaljeni dvajset korakov od onega mesta, se zasliši strašen šum in polom. Naglo se ozro nazaj, pa, o groza! — kaj vidijo!? Ve3 oni prostor, kjer sta ona dva prej ribe lovila, se je pogreznil blizu dvajset metrov na globoko. — Ljudje so vedeli že prej, da je tam zemlja jako podjedena, da je manj ali več votlega pod njo, ali kaj tako strašnega si ne bi bil mislil nikdo. Na tako nevaren prostor sta torej sčdla ter lovila ribe mestna gospoda, in gotovo ne bi bila odšla smerti, da ju ni rešil — angelj vareh v človeški podobi. Le malo trenotij bi še tam ostala, in strašno bi končala! Kako sedaj s solznimi očmi klečč Bogu hvalita za čudovito rešitev! Nimata dovolj besed, da bi se spodobno zahvalila častitemu gosp. duhovnu, katerega je prav sam Bog k njima poslal. — Z njunim vsakonedeljskim ribjim lovom je bilo pa enkrat za vselej konec. Naglo pospravita svoje orodje skupaj, spremita še svojega rešitelja do župnišča, mu izročita precejšno svoto denarja za uboge tistega kraja, se mu še enkrat prav iskreno zahvalita, potem pa odrineta zopet v mesto k sta-rišem. Stariši sami niso vedeli te rešitve drugač imenovati kot poseben čudež milosti božje. Od onega dne dalje ne pozabijo, vsak dan stopiti v bližnjo cerkev, sebe in svoje božjemu varstvu izročit, in vselej v nevarnosti tam pomoči, tolažbe in rešitve iskat.	Prof. Jan. Repič.
Naši prihodnji Salezijanci.
(Dalje.)
Cerkve po širnem mestu so prav lepe. Večinoma so zidane v gotičnem, nekaj tudi v romanskem slogu. Nektere so posebno imenitne. Znamenite so po svoji velikosti in krasni zidavi, še bolj pa zaradi posebnih skrivnosti, katere se v njih hranijo in mnozih milosti, katere so ljudje v njih dobivali in jih še sedaj prejemajo.
Znamenita je stoljna cerkev, ki ima shranjeno tančico, v katero je bilo zavito Jezusovo telo v grobu. Zunanje lice te velike gotične cerkve je veličastno. Stoji ob glavni široki ulici. Vzdignjena je od tal za kacih deset stopnjic, kar prihod v cerkev zelo poveličuje. Ima pa tri glavne vhode. Znotraj je cerkev zelo prostorna in veličastna za pogled, ima tri široke ladije, nad katerimi se dviguje na višave. Oltarji in vsa oprava njena je v naj lepšem gotičnem slogu. Moral bi se človek dolgo v njej muditi, ako bi hotel posamezne dragocenosti do dobrega ogledati. Naj večja dragocenost tej cerkvi je pač kapela, kjer se hrani Jezusova tančica. Ta kapela je v višini za velikim oltarjem. Vanjo se pride na evangeljski in listovski strani skozi vhod, kateri šteje kacih petdeset kamnitih stopnjic. Kapela je široka, kakor je širok prezbiterij stoljne cerkve in dolga je tudi nekako tako, toda visočina je silno velika. Prekrasen je ta sveti prostor! Vsa kapela je iz drazega černega marmorja v katerega so okusno vdelane rumeno-zlate bronaste zvezde. V srednji višini te kapele, ki se prav za prav visoka kupla mora imenovati, je krog in krog hodišče s prekrasno dragoceno ter mnogo pozlačeno ograjo. V višini te kuple je eno samo okno iz rumenkastih šip. Naj lepši in naj bolj dragocčn pa je oltar iz černega marmorja. Na oltarji so svečniki, razne olepšave in krasen mali taber-
nakelj iz čistega zlata, kar kapeli posebno krasoto dela. Nekoliko više za tabernakeljnom pa je dragocena skrinjica, v kateri se hrani tančica Jezusova. Ta skrinjica je iz treh manjših skrinjic. Perva je iz samega lesa v tej je sveta tančica, druga je iz železa, tretja iz srebra, cela ta skrinjica pa je zaperta v drago-pozlačeni veči stekleni skrinjici. Sveta tančica se pokaže redoma na sto let, izvanredno pa o posebno velikih praznikih in slovesnostih. Sveta po-božnost obdaja človeka v tej kapeli, ko vidi v oltarju sveti pert, v katerem je ležalo v grobu tisto presveto Telo našega Zveličarja, katero je nas rešilo večnega pogubljenja s svojo smertjo na križi in sedaj sedi poveličano na desnici Boga Očeta. Nehotč pa se vzbuja v sercu pobožnega obiskovalca svetega kraja vroča želja, naj bi ljubega Jezusa, kateri je v tem pertu počival, smel kdaj vživati in gledati v nebesih!
Druga imenitna cerkev v Turinu je gotovo cerkev Marije, Tolažnice žalostnih. Ta cerkev ni posebno velika, pa je silno dragocena, tu je mnogo umetnega dela in drazega zlata; zidana je v romanskem slogu in silno visoka. Tu je čudodelna podoba Matere Božje z imenom Tolažnica žalostnih. Tisoče in tisoče žalostnih in stiskanih je tu dobilo pomoč in tolažbo; na tisoče spominkov iz obljube visi po Širokih mostovžih ob desnici te krasne cerkve, kateri glasno oznanujejo, kolikim je tu Marija čudovito pomagala. Sedanji spominki, katerih je brezštevila veliko, niso kaj dragoceni po svoji tvarini; dragocene spominke iz zlata, srebra in drazih biserov je pred nekaj leti pobrala nesrečna laška vlada. Pri pogledu toliko znamenitih spominkov potniku serce kar samo od sebe globoko izdihne preserčno proseče: O Marija, ki si tolikim pomagala, oj, usmili se in pomagaj tudi meni!	(Dalje nasl.j
Kam pa zdaj V
Kako željno pričakuje dijak gimnazijec, da bo že vendar enkrat imel svoje latinske šole za herbtom. Z nekako zavistjo je morda včasih pogledaval svoje stareje tovariše osmošolce, in na tihem si želel, da bi tudi on to stopinjo dosegel. Kdo bo toraj mla-denču zameril, če z nekakim ponosom vtakne v žep svoje maturitetno spričevalo. Matura — to je bil zmiraj neki strah, kateri mu je skerb napravljal; sedaj je ono strašno „maturo" srečno premagal. Mladi abiturijent si misli: zdaj si pa gospod, ves svet ti je odpert.
Ali ta domišljana slava hitro zgine. Morebiti že čez malo dni mladeneč spozna, da prav za prav še nič ni! Da, po maturi skoraj manj, kakor prej. Kajti druga leta mu je bila za počitnice pot odkazana. To je vedel, v en razred višje pridem. Sedaj pa je vprašanje: „kam pa zdaj?"
Kam pa zdaj? Na Dunaj? V semenišče? K vojakom? O to so mučne skerbi — osmošolec na razpotji !
Gotovo je, da Bog odločuje stanove — enega pokliče semkaj, druzega tjekaj. Vendar je treba, da tudi človek prevdari svoje zmožnosti, pregleda svoja nagnjenja, posebno do kake stvari ima več veselja, ali obvkratkem, premišljevati: kam ga Bog kliče?
Zal, da mladina velikrat na to nič ne misli. Posluša le svoje bolno serce, ki je slab svetovalec; svoje prezgodaj zbujene strasti. Vse drugo mu je
merodajno, le božja načela ne — te so že pri lahkomiselnem osmošolcu velikrat ob veljavo.
Marsikaka kerščanska, kmečka mati — in marsikak oče. ki sta prej z žuljavimi rokami in v mnogem trudu skerbela za svojega sina v mestu, upala sta, da bodo kdaj novo mašo imeli. Pa eden ali drugi profesor, tovariši, gostilne, gledališče, romani, stareji kolegi vseučiliščniki, ki so znali bujno popi-savati prostosti in razberzdanosti velikomestnega življenja v Gradcu in na Dunaju, ti so že zdavno s svojimi mlačnimi, brezvemimi in spačenimi načeli zastrupili mladeniško serce.
Semenišče, cerkev, vera — vse to mu je postranska reč. Kako žalostno je videti tacega dijaka brez vseh višjih misel, brez resnega prevdarka. brez vsega prepričanja, da se je treba resno pripravljati na prihodnji stan. da bode mogel v prid človeštva vspešno delovati. Kolikrat se nam zdi taki abiturijent kakor tič v kletki, ki pomladi izferči iz svojega zapora. ko zasliši tičje petje v gozdu, in ga ni več nazaj.
Zato so tem bolj spoštovanja vredni dijaki, ki vkljub slabim razmeram, v katerih se dostikrat nahajajo, ostanejo neomahljivi in stanovitni. Kako veselo znamenje je to. da so se začeli tudi visokošolci na Dunaju po verskih načelih združevati. Pošteni stariši bodo gotovo želeli, da se njihov sin na Dunaju poštenega društva oklene. Tako društvo je „Danica", katero so vstanovili slovenski dijaki.
Se lepše pa je, da se mnogo slovenskih sinov posveti duhovskemu stanu. Kateri stan nekje je imenitnejši od tega? Težak je, odgovoren je — to je res! Ali vsaka fara. vsaka hiša, vsaka družina si sme v čast šteti, če je duhovna vzgojila.
Marsikateremu mladenču se je jako težko odločiti. Svet je silno vabljiv in zapeljiv, in dijak mlad je neskušen; vsaka vaba je zanj nevarna.
Dvajstega avgusta imeli smo god sv. Bernarda.
Sv. Bernard je bil zal, bogat plemenit mladenič. Svet mu je hude zanjke nastavljal, hudobni duh mu ni dal miru. Obujal mu je enkrat nečiste skušnjave, drugi pot mu kaže bliščečo slavo, ki ga čaka med svetom; zopet ga mika misel, da bi postal velik učenjak. Bije strašne boje. Nazadnje se mu zdi. da sliši glas Gospodov: „Pridite k men* vsi. ki ste revni in obteženi, in jaz vas bom poživil." Pomiri se. Terdno sklene, da hoče Jezusov učenec biti.
Oče, bratje in sestre — vsi ti so mu zelo nasprotovali, da bi njih ljubljenec mladi Bernard tako zapustil svet in šel v samoto. Ali s prepričevalno besedo svojo je sv. Bernard kmalu pridobil tudi brate, enega svojih stricev, eno sestro, ki je prej kaj posvetno živela — da so poprodali svoje premoženje in stopili v ojstre redove. Trideset bogatih pleme-nikov se je svetu odpovedalo, da so s sv. Bernardom vred nastopili strogo spokorno življenje.
Svetnim ljudem se posebno v naših časih kaj tacega mnogokrat zdi neumno. Toda mi še zmiraj potrebujemo Bernardov, ki bi bili pripravljeni reči s sv. Pavlom: „Svet je meni križan in jaz svetu." Take močne duše pa dela le milost božja. Zato je zelo potrebno, da tudi molimo za mladi naraščaj duhovski. Skušnja nas uči, da matere, ki so duhovne odgojile, so za svoje sinove tudi mnogo — in velikrat prav mnogo molile.
Klic. Živo priporočamo to pot:
Ne prezrite spisa .Glavni narnen za mesec kimovee" (september» z napisom: „Jutrove cerkve/4 Ako naša doba res napreduje, naj napreduje vender enkrat že v tem, da se doseže edinost med rimsko in jutrovimi cerkvami. Ne pustite umreti velikega Leona, dokler se ta strašna rana ne zacéli, dokler se ne spolni naj serčniša želja Sv. Očetu, dokler se saj ne osnuje zedinjenje jutrove in večerne Cerkve' 0 molimo zlasti v prihodnjem mescu, da nam usmiljeni Bog podeli to veliko milost. Laž je beseda napredek, ako se ne dela za edinost v naj važniši zadevi. Zmodrimo se že enkrat in spoznajmo naj višje svoje namene: kaj pomaga, ako že jutri vsi ljudje govore en sam jezik po vsi zemlji, n. pr. laški, angleški, nemški ali slovanski, — če se pa duše na milijone pogubljajo? „Quid prodest homini. si mundurn universum lucretur, animae vero suae detrimentum patiatur?"
O ss. brata Ciril in Metod, kje sta! Vstanita iz grobov v Rirnu in na Velehradu, hitita, vpita, kli-čita ločene jutrove narode k edinosti — vsaj v duhu to storita: ali pa potegnita tudi nas za seboj v grob, naj umremo za poedinjenje svojih nesrečnih ločenih bratov! Kje si veliki Martin Slomšek? Čemu si vstanovil molitve za zedinjenje bratov naših raz-kolnih. ako ostanejo v tolikem številu ločeni? Oživi naše molitve, poklekni tudi sam pred tron Božje milosti in živo prosi, da tvoja bratovščina več, veliko več sadú obrodi!
Nova lučica v nebesih. KosarFrančišk: terkaj, delaj, prosi, pridi s svojim duhom, prižigaj razsvetljenje ined našimi brati na Jugu!
Razgled po svetu.
Rim. Več listov je pred nekterimi tedni nazna-novalo. da je izmeri red Sv. Trojice za reševanje sužnjev Toda red ima še dan danes samostane po Italiji, Španiji, na Francoskem. V Rimu samem so Trinitarci slehernemu znani. Živi že blizo 700 let in v tem času je rešil do 9»mu>00 sužnjev in šteje kacih 9ooo mučen< ev V zadnjem zboru v Rimu so sklenili. da se bodo vdeležili reševanja afrikanskih sužnjev — berž ko bo imel red k temu potrebno število redovnikov. Sv. Oče so nedavno temu redovnemu društvu poslali prav častno pismo.
Rim. Zelo veselo je. kar se naznanja, ako se poterdi. namreč: .Sv. Oče so določili, da se jutrovi patrijarhi snidejo z rimskimi kardinali v Rimu, da se bodo posvetovali o Cerkveni edinosti. Pač potrebno je delati .memento" in moliti za obilen sad.
I. Br&tovske zadeve
molitvenega apostoljstva.
Nameni za mesec kimovec (september.) a» Glavni namen: Cerkve jutrove dežele.
„Zadeve cerkva jutrove dežele morajo biti predmet naše posebne skerbi in nase posebne gorečnosti: to je terdno prepričanje. Tako mislili so vselej tudi naši predniki. Poznali so namreč
nekdanje veličanstvo onih dežel, kjer je izšlo Solnce pravičnosti človeškemu rodu, kjer so slovele slavne cerkve, ki so rodile svitle luči nebeške modrosti in čudovite svetosti.11
Tako so Leon XIII že 28. svečana 1879 govorili svojim kardinalom. Novo upanje daje zadnji sklep obravnav sv. Stola z Rusijo; nove nade zbuja posebno najmlajša okrožnica Nj. Svetosti Leona XIII do knezov in narodov (20. rožnika 1894), v kteri so odločili jutrovim cerkvam največji del svojih pastirskih besedi, da bi jih doklicali od ločitve k edinosti sv. Cerkve.
Ktere so cerkve jutrove dežele?
So oni od Kristusovega telesa, katoliške, t. j. vesoljne kerščanske cerkve ločeni in raztreseni mertvi udje, ki so bili nekdaj pod cari-grajskim patrijarhom in so posamezno o različnih časih, v največji skupini pa pred kakimi 800 leti odpadli od središča jednote, od stola sv. Petra v Rimu. Zatorej pravimo „cerkve jutrove dežele": kajti ti odpadli deli med seboj nimajo nobene vkupnosti več, nobene cerkve; edini so le v sovaštvu proti Rimu.
K tem cerkvam prišteva se najprej velika množica spoznavalcev kerščanskega imena v turškem kraljestvu s patrijarhi v Carigradu, Ale-ksandriji, Antijohiji in Jeruzalemu; Perzija in Abisinija: potem gerško kraljestvo, Oerna gora, Bulgarija, Serbija in Rumunija; 3—4 milijonov prebivalcev na Avstrijsko-Ogerskem: slednjič velika Rusija.
Priporoča se tedaj do 80 milijonov ločenih in zaslepljenih naši molitvi: Jeruzalem, sveto mesto, kjer je nekdaj sv. Ciril tako prekrasno učil o sv. Zakramentu: Antijohija, kjer so se verniki najprej imenovali kristjane: Aleksandrija, kjer je drug Ciril zagovarjal božje materinstvo Marijino in je pred njim nam rešil veliki Ata-nazij vero na božanstvo Jezusa Kristusa pred brezbožnostjo Arijevo: Carigrad, kjer je ozna-noval sv. Janez Krizostom (Zlutoust) z zlatnimi U8tmi Božjo besedo: nesrečni ¿»prebivalci turške dežele, da ne bodo le enkrat oproščeni težkega jarma svojih mohamedanskih samosilnikov, temveč tudi rešeni od veliko hujšega suženjstva ločitve in zmote: Gerki in drugi balkanski prebivalci, da zopet tudi dospejo k prostosti v Kristusu, ko bodo postali politično samostojni: mogočni in siloviti Rusi, da namesto nesreče, ktera nam od njih preti, prineso blagoslov na zahod, ter postanejo iz kervoločnih, nečloveških zatiralcev in preganjalcev ljubeči bratje nesrečnih Poljakov, zvesti otroci sv. Cerkve.
Od jutra nam je nekdaj luč prišla; vzhodu pa je že zdavno zopet zašla zavoljo njegove
lastne krivde, ker ljudje temo bolj ljubijo ko luč; kazen ni izostala. Ne le, da so prišli odpadniki nevercem v roke, temveč zgubila se jim je, ker so pretergali bili vez jednote in ljubezni, tudi čistost nauka, in vgasnilo je vse njih cerkveno življenje ter padlo v največje ponižvanje.
Vsaki čas skušala je Cerkev ločence zopet pridobiti, in ne brez vspeha; se Pij IX in Leon XIII sprejemala sta spreobernjence v neizrekljivo si tolažbo. Velika množica pa je, žali da, daleč ostala, in čim delj dvomi slediti klicu milosti, tem večje postale bodo zapreke.
Novo upanje, da se bo delo zjedinjenja vendar morebiti prej zveršilo, kakor to ljudje pričakujejo, dala je slovesnost evharističnega kongresa (shoda) v Jeruzalemu leta 1893. Bila je od Boga navdana misel, tje prestaviti ta velikanski katoliški shod, kterega namen in cilj je v tem, da se časti presv. zakrament Oltarja: „kajti za taki shod, dejali so sv. Oče, ko so o njem slišali, ne more biti pripravnišega kraja, kakor je sveto mesto, v kterem je Kristus postavil oni čudapolni sad ljubezni, in po pravici smemo pričakovati, da bodo verniki jutrove dežele napolnjeni z novo sveto gorečnostjo za če-sčenje presv. Zakramenta.'1
In v resnici, ni le med verniki jutrove dežele oživela pobožnost do Gospodovega telesa v presv. Zakramentu, in čut vdanosti do skrivnostnega Kristusovega telesa, ki je njegova sveta Cerkev, temveč je tudi na odpadnike napravil slavni shod velikanski in blagodejni vtis. Od časa križarskih vojsk ni Jeruzalem več videl tako prekrasnega razvijanja cerkvenega, katoliškega življenja; in Jezus Kristus ne bo pozabil molitve in spokornih vaj, ktere so se mu pri tej priložnosti skazovale v zjedinjenje kristjanov jutrove dežele s svojimi brati na zahodu pod eno pravo pastirsko palico.	(Konec sledi. >
b) Posebni nameni:
1.	S. Veren». Ta in vsaki dan mesca vse naznanjene, pa Se ne zaznamnjane ali nagloma nastale zadeve. Očetovskemu sercu Kristusovemu najllUlj odtujeni narodi.
2.	Praznik angelje? varhov. Rešitev mladine iz velikih nevarnosti sedanjega časa. Stariši. učeniki. vzgojevalci. Važne spraševanjske dela.
3.	S. Anton in tOT. mnčencl. Azijanski misijoni. Hudo bolni in umirajoči. Varstvo o nevarnem popotvanji. Zgubljeni.
S. Rozailja. Duhovne eksercicije. Milost pravega kesanja in spokorno mišljenje. Kolera. Zabranitev nespametnih zakonov.
5. S. Loreno Jnstlnljan. Živa vera in zaupanje v zveli-čanje. Redovni kapiteljni. Mirna rešitev mnogih prepirov. Srečna tergatev.
<». S. ElevteriJ. Družba duhovnov za «molitev». Odločno odvernjenje razuzdanosti spiritistov. Povernitev ukradenega blaga.
7. S. Tomaž Tzng ln tovaršl mnčencl. škofovska obiska-anja. «Duhovni in obliajanci.» Na možganih bolni.
8.	Rojstvo Marije Device. Povzdig katol. življenja na Avstrijskem. Temljita prenovitev več inarijanskih kongreuacij.
9.	S. Peter Klaver. Afrikanski misijoni. Vernitev Jezusove družbe v Nemčijo. Posebne zadeve.	(Dalje našlo
H. Bratovske zadeve N. 1). Gosp* presv. Jezusov. Seroa.
V molitev priporočeni:
Na milostljive priprošnje N. lj. G. presv. Jezusovega Serca sv. Jožefa, sv. Nikolaja, ss. Hermagora in Fortunata, naših angeljev varhov in vsih naših patronov. Bog dobrotno odverni od naše dežele poboje, umore in samomore, odpad, in brezverstvo. prešest-ranje in vse nečistosti, sovraštva, preklinjevanja in vse pošastne pregrehe. — Mati priporoča Naši ljubi Oospej presv. Serca svojo že dve leti na nogi tako bolno hčer. da ne more na njo stopiti, in ima zaupanje, da se bo na prošnje in molitve dobrih ljudi noga zboljšala, ako je Rožja volja — Rolna na nogah priporočena v molitev za pomoč. — Mati priporoča bolehno hčer za zdravje in da bi živela v strahu iJožjem.
Listek za raznoterosti.
Ljubljana. Xovo duhovsko bolnišnico so prevzvišeni gospod knez in škof blagoslovili 25. t. m. dopoldne. To poslopje stoji vštric nove deželne bolnišnice in v njem je odločeno drugo nadstropje za bolne duhovne ljubljanske škofije. Razun tega so v tej hiši odločeni nekteri prostori za člane ljubljanskega tergovskega bolniškega društva. Za to napravo darovala je kranjska hranilnica 10.000 gld. in bila je pri tem sv. opravilu zastopana tuli ona po svojem predsedniku gosp. Jožefu Luckmanu in druzih členih, in enako tergovsko bolniško društvo po g. predsedniku Mat. Traun-u in druzih gospodih Pri zajutreku po sv. opravilu zahvalili so se iskreno prevzvišeni gospod knez in škof hranilnici za velikoserčni dar, s kterim je bilo mogoče to delo tako hitro doveršiti, ter so napili gospodu predsedniku in drugim članom. Gosp. predsednik je odgovarjaje napil kranjski duhovščini in omenil, da se je hranilnica z veseljem poprijela te prilike, ker želela je skazati hvaležnost duhovščini, ki je veliko storila hranilnici v povzdigo. Slednjič se je zahvalil gosp. Traun tudi gospej prednici usmiljenih sester, ker je tudi bolnim članom tergovskega bolniškega društva za prostor poskerl>ela.
Duhovske spremembe v ljublj. škofiji. Č. g. Rok Merčun, katehet na dekliških šolah pri čč. gg. Uršu-linaricah v Ljubljani, gre za spovednika in vodja cerkvenega pri čč. gg Lršulinaricah v Škofji Loki. — Č. g. Val. Kržen, kaplan pri sv. Petru v Ljubljani, za spovednika in cerkvenega vodnika pri čč. gg. Uršul, v Ljubljani.
Župni upravitelji so imenovani čč. gg : J. Bartelme, kapi. v Preserjah. za Spc Log na Kočevskem; J. Vavpotič. kapi. v Selcih, za Št. Lenart pri Selcih; J. Lesar. kapi. v Slavini. za Peče; Jož. Seigeršmid, kapi. v Kostanjevici, za Zaplano. Za ekspozita gresta čč. gg.: Fr. Pokoren iz Stare Loke v Besnico pri Kr. in Fr. Hirše iz Zagorja ob Savi v Verhpolje pri Mor.
Premeščeni so čč. gg.: A. Plečnik iz Ternovega v Ljublj. k sv. Petru; Fr. Ferjančič iz Ternovega pri II. Bistr. v Ternovo v Ljublj.; Tom. Rožnik iz Polh. Gradea v Zagorje ob Savi: J. Šiška iz Smarija
v Vodice: Ant. Medved s Čemomlja v Šmarije; Avg. Šinkovec z Žužemberka v Staro Loko; Henrik Povše s Kerke v Žužemberk: J. Zabukovec s Križevega pri Kostanj, v Slavino: Dr J. Kor'n je postal adjunkt v bogoslovnem semenišču; dr. Jož. Debevec pa prefekt v AVijznici: dr. Fr. Lšeničnik. mestni kapi. pri sv. Jakobu. Premeščeni so čč. gg.: Dr. J. Mavring iz Kranja v Št. Vid pri Zatič.; Fr. i Vrin-"- od sv. Jakoba za kapi in kat. v Kranj; Leop. Rihar iz Križev pri Terž. za župn. upravitelja na Gojzd. Čč. gg. novo-mašniki so nastavljeni: J. Štrukelj na Kerko; Andr. Kraje'- v Šrnihel pri Novem mes*u: Jož. Vole v Križe pri Terž ; Mart. P«ljak gre s šmihela za župn. upravitelja v Ajdovec.
Novonameščeni kot kapi. so čč. gg : Val. Marčič v Polh. gradeč; Fr. Žužek v Ternovo pri II. Bistrici: J. Pristav v Černomelj; Fel. Knižek v Preserje; Mat. Kastelic v Kostanjevico: J. Medved v Križevo pri Kostanj.; Ant. Mezek v Seke. Za kateh. na dekliških Uršul, šolah v Ljublj. pride č. g. Al. Stroj s Černega Verha: na njegovo mesto pa č. g. Vinc. Čebašek z Mirne; č. g. novomašnik Rafael Vinkler pa kot kapi. v Mirno.
V bogoslovsko semenišče so dosedaj sprejeti naslednji kandidatje: Ažman Andrej iz Krope. Bavec Jožef iz Ljubljane, Čebašek Jakob iz Terboj, Čemažar Frančišk iz Ljubljane, Hartman Jožef iz Škofje Loke, Jesenovec Matevž iz Škofje Loke. Knific Janez iz Smlednika, Koželj Frančišk iz Mengša. Lavrič Jožef iz Blagovice, Lovretič Jakob iz Starega Terga, Papež Jurij iz Hinj, Peče Emil iz Metlike, Rebol Blaž iz Terstenika.
Spremembe v frančiškanski pokrajini sv. Križa.
V Ljubljano: P. Hijacint šega in P. Klemen Gram-povčan za kaplana. Tersat: P. Romuvald Jereb, gvardijan. P. Dijoniz Skalec. Gorica: P. Ecehiel Jurinič, lektor. Novo Mesto: P. Florus Klinec, učitelj. Kamnik: P. Teodorik Muren, gvardijan, P. Konštantin Luser, vikar. Pazin: P. Julij Brunner. gvardijan, P. Hugon Novljan. vikar. Samobor: P. Joahim Svetič, gvardijan, P. Deodat Šušteršič. vikar. P. Kazimir Vajdič, katehet. Klanjec: P. Leon Žugelj, P. Leonard Vavpotič. Jaška: P. Žiga Zega. gvardijan Brežice: P. Maks Senica, gvardijan, P. Odorik Kreiner, vikar, P. Gotfrid Hlebec. Nazaret: P. Kasijan Zemljak, vikar, P. Kajetan Kogej, katehet. — P. Hubert Rant je šel v sveto deželo. Provinr-ija ima letos v tretjem letu bogoslovja jednega klerika-dijakona. v 4. in 2. letu nobenega, v 1. štiri. Ljubljana, ki je imela doslej 17 duhovnov, imela jih bode samo 12.
Spremembe v štajerski kapucinski pokrajini. Pro-vincijal je izvoljen P. Rafael Oblak s sedežem v Gorici. Definitorji: P. Friderik Inglič, P. Otokar Cejan, 1'. Lambert I^anzuner, P. Bonifac Sch\veinzger. V Lipnici: gvardijan P. Ferdinand Plattner, P. Teofil Kompatscker v Irdning za gvardijana, P. Kalist Vavpotič v Wolfsberg. P. Efrem Majcen v Sch\vamberg. P. Evgen Merše v Celje. V Celju: P. Gregorij Jenič, vikar. P. Alfoz Vakselj v Kerško za gvardijana in vodnika 3. reda. V Wolfsbergu: P. Otokar Cejan, gvardijan, P. Gabrijel Bajec v Sv. Križ. Sv. Križ: P. Donat Zupančič v Loko. P. Ciril Goričan iz Kerškega v \Volfs-berg. P. Alojzij Slabanja iz Murave v Lipnico, P. Bo-naventura Horvat v Knittelfeld, P. Theodoz Helhveger
v Muravo za gvardijana. P. Eduvard Bervar iz Knittel-felda v Gorico za gvardijana in provincijalovega tajnika. P. Lorenc Moser iz Sch\vanberga v Knittelfeld za gvardijana. P. Joahim Rienzner v Muravo, P. Ful-geneij Mailander v Lipnico. P. Metod Mišic v Knittelfeld. — Provincija je sprejela novo naselbino poleg centralnega pokopališča v Gradcu in tje sta odločena P. Bonifacij Sch\veinzger za prednika P. Karol Kernperle.
Katcliška družba ima prihodnji torek 4. sept. na Kožniku sv. mašo za žive in umerle družbenike zjutraj ob 1 (polišestih) z darovanjem za uboge podpirane od Vincencijeve družbe.
Duhovne vaje za gg. učitelje. Na opombo ne-kterih gospodov učiteljev, da so mnogi učitelji kot organisti zaderžani dne in 9. septembra, se je sklenilo, prestaviti duhovne vaje na ponedeljek 10. septembra. Začetek ob šestih zvečer. — Gospodje vde-leženci so vljudno prošeni, naj blagovolijo to spremembo naznaniti tudi gg. tovaršem.
Vabitev k duhovnim vajam za gg. učiteljice. Na
splošnjo željo vdeleženk duhovnih vaj za učiteljice, veršile se bodo te tudi letos v uršulinskem samostanu v Ljubljani, pod vodstvom prečast. gosp. očeta V. Loinger-ja. Začetek je angeljsko nedeljo, to je, 2. septembra ob 6. uri zvečer. — Sklepamo to oznanilo z željo, da bi se vsaj vsaki lanski vdeležnici pridružila jedna nova, podvojila bi se tudi serčna radost, ki je razvnemala serca vseh 40 lanskih de-ležnic. — Oglasijo naj se pravočasno pri č. prednici samostanski, G. M. Antoniji Murgelj v Ljubljani, in naj blagovolijo to vabilo naznaniti gg. tovaršicam.
Dar za dijaško kuhinjo. Naš rojak in deržavni poslanec pl. g. Anton Sorodolski se je preselil na Dunaj. Poslal je županstvu v Kranj lep dar 50 gld. za dijaško kuhinjo, ki jo hočejo vstanoviti s pričetkom šolskega leta. Bog daj srečo!
V Grorici je v nedeljo-večer umeri č. g. Lovro Rut ar, bivši župnik na S. Gori. R. I. P.
Dobrotni darovi.
Za dijaško mizo: M. V. iz hvaležnosti za zadobljeno zdravje 70 kr. — Dva bratranca na grob stricu namesto venca 10 gld. — Č. g. duhovni pastir Jan. Nep. Zupan 5 gld. (Op. Zastran posl. y gld. za pogorelce vse prav. Serčno pozdravljeni!) — Iz Žužemberka 7 gld. (in 38 gld. za misijone in druge dobre namene).
Za ¿r. Dttinstvo: Iz Rakeka od strežajev 3 gld. — Marija Berčič HO kr.
Za Marija h išče: Preč. g. župnik Balt. Bartol 3 gld. 8<> kr. Za c* rk> c sr. Jožefa v Frjedoru: Gospdč. M. Pfelrerjeva 10 kron.
Za misijon v Mariannhillu: Gospodičinja B. V. 5 gld. Zbirke za no>o cerkev na Brezjah: Neimenovana iz Senožeč
00	kr. -v dober namen. > — Neimenovan -10 kr. — Blag. gosp. profesor Petelin 2 gld. — Neimenovana v zlatu 20 frankov. — Ana Mihelak od sv. "Petra pri Celju o gld. — Gospa Marija Šmid iz Ljubljane 50 gld.
Za ciborij in cerkveno orodje na Brezjah: Neimenovana 2 uhanrka in 1 krono.
Za opravo ubožnih cerkev: Iz Planine pri Rakeku 20 gld. 82 kr. — Iz Naklega gld. — Iz Metlike 12 gld. 27 kr. — Iz Spodnjega lojra 5 gld. — Z Verha nad Idrijo 10 gld. — S Ter-novega na Notranjskem 2H gld. 25 kr. — Iz Kranjske gore 2 gld. — Iz Št. Vida nad Ljubljano 20 gld. — Gospodična Marija Elsner
1	gld. — Gospodična Terezina Elsner 1 gld. — Gospodična Marija Bosizio 1 gld. — lz Borovnice 2 gld.