Prvo 

pO gorjé, v tem kraji pa še kokoši ni. 

voje dni pred vej sto leti j e živelo več oglarje v 

v tesnej dolinici mej gorami. Tesno dolinico 

so oklepali od vseh strani temni gozdi pečevje . 
Koče revnih ogljarjev so stale posamezno po do 
linici. Vse njih imetje j e bilo : nekaj češnjevih in 
češpljevih dreves okolo vsake koče, nekaj njiv z a 
strn in lan, kaka kravica in nekaj koz . Vrh tega 
so si prislužili še nekaj z ogljem, ki so ga žgali 
za plavž v planini. Ce so bili prebivalci tudi neim.oviti, vendar so bili srečni. ; kajti bili so s temzadovoljni in si ničesar druzega želeli. Če tudi 
j e bilo življenje naših ogljarjev trudapolno in trdo , 
bili so pri pik-lej hi slabej hrani vendar le zdravi 
In trdni. Videl si v teh kočah po sto let stare 
ljudi kar se v palačah maiokedaj zgodi . 

Neeega vročega poletnega dne, ko je ove s 
vže zorel, prisopiha naglo deklica nekega oglarj a 

proti domu ter komaj sopé pripoveduje svojim roditeljem, da so prišli tuji ljudje v dolino, ki so 

jako čudno oblečeni in govore nerazumljiv jezik. 
V jednej sapi pripoveduje : jako imenitna gospa 
je, dvoje otrok in pa jako star tn.oi, ki je baje 
sluga, če tudi ima jako lepo obleko. Oj, tuji 

Krištof a* m,id, VIII. 


ljudje so zelo lačni in žejni ter vsi trudni . Našla 
sem jih v gozdu, iskaje kozo, katero sem zgubila , 
ter jim pokazala pot v naš kraj . Dajmo jim vendar 
kaj jesti in piti ; tudi prenočišče jim moramo preskrbeti pri nas ali pa pri sosedovih ." Tako je 
pripovedovala deklica. Starši vzamejo precej ovsenjaka, mleka in sira ter jim ga nesó . 

Tujci so mej tem sedli v senco poleg obra

ščene pečine, kjer je bilo prav hladno. Gospa je 
sedela na pečini, molečej iz zemlje in obraščenej z 
zelenim mahovjem ; obraz jej je zakrival pajčolan 
od drage tančice . Jednega otrok, zalo, nežno de 
klico, je držala v naročji . Stari sluga, častitlji v 
starček, pa je razkladal tovor raz živinče, katero 
so irrieli pri sebi. Drugi otrok pa, čverst, ži v 
deček, je dajal kluseti travo, katero je slastno 
jedlo . 

Ponižno in spoštljivo se približata ogljar in 
njegova žena tujej gospej. Kajti vže po njenej 
plemenitej postavi, vedenji in krasne] obleki je šl o 
sklepati, da je gospa plemenitega, visokega, stanú . 

„Le poglej,” zašepeta žena svojemu možu , 

„prečudno lepi izrobč,ani zavratnik in pa krasn e 
zapestnice, ki zaljšajo kot sneg beli roki, in --
raca na vodi! — še celo čižrui so beli kot češnjevo cvetje in ozaljšani s srebrnimi cvetlicami! ” 

Ogljar pa posvari svojo ženo, rek§i : ,,Pač 
ti ni mar druzega, nego lišp . Imenitnim stanovom 
pristoja draga obleka. Vendar pa obleka ne stori 
človeka boljšega, in dobra gospa je morala tudi v 
čižmih s srebrom ozaljanih storiti mars.ikako trdo 
stopinjo in hoditi po gruda-vej poti .' 


Prišedši do tujcev, ponudita gospej mleka , 
kruha in sira. Gospa odgrne pajčolan in oba občudujeta lepo, plemenito, a prijazno obličje tuj e 
gospe. Prijazno se jima zahvali potem pa precej 
ponudi deklici v naročji mleka v Ionéenej posodici . 

Solze zalij() gospo, videti, kako hlástno zgrabi det e 
za posodo in pije mleko. Tudi deček priskaklj a 
k materi, da dobi mleka, katerega se napije. Potem jima dá tudi kruha. Se le ko sta se otrok a 
nasitila, zavžila je tudi sama nekaj mleka ter jedl a 
kruh. Stari mož pa si je rezal sir, kos za kosom , 
ki mu je prav dobro teknil. Mej tem ko so tuji 
ljudje slastno jedli in se okrepčavali, naleteli so 
se ljudje od vseh strani iz svojih koč ter jih ob 
stopili in debelo gledali . 

Ko se je častitljiv starček okrepčal z jedjo, 
prosi za božjo voljo okolo stoječe, naj se je venda l 
usmilijo ter jej za nekaj časa preskrbe kako sobico. Ne bode nobenemu v nadlego kar bode rabila za se in za otroke, plačala bode v gotovem 
denarji. 

„Oj, usmilite se vendar,” — reče gospa z 
milim in prijaznim glasom, „usmibte se matere i n 
njenih otrok, katere je žalostna, strašila usoda 
pregnala iz domovine.” 

Precej stopijo možje skupaj, da se dogovoré , 

v katerej koči bi bilo najprimernejše bivališče za 
gospodo. 

V zgornjem konci doline je izviral iz visokeg a 

pečevja vrelec ; valil se je peneč šumeč po skalovji v dolino, kjer je gonil mlin, katerega je bilo 
videti, kakor bi visel na steni . Onkraj potoka si 

l* 


je postavil mlinar še drugo kočo ; seveda je bila 

lesena, kakor vse druge hišice po dolini ; vendar 

pa jo je bilo lepo videti, ker je stala mej češnje

vim drevjem, pred njo pa je, bil lep vrt . Leto hi

šico ponudi mlinar gospej za bivališče . 

„Svojo novo kočo tam gori le vam iz srca 

rad prepustim,” reče mlinar ter z roko na nj o 

pokaže. „Vsa nova je še; in živa duša še ni bi

vala v njej. Postavil sem si jo sam za-se, da se 

kedaj preselim v njo, ko prepustim mlin svojem u 

sinu. Hvala Bogu! da tako čudovito skrbi za nas . 

Glejte, milostiva gospa, ravno včeraj so delavc i 

odšli, — in danes vze lahko v njej prebivate . 

Zdi se mi, kakor bi jo bil za vas postavil . Go-

to vam bode všeč ! 

Jako se je razveselila blaga gospa te ponudbe. Kakor hitro se nekoliko poeije, gre precej 
tje gori. Malo hčerko nese v naročji, stari mo ž 
pa je peljal dečka za roko . Mlinar pa je oskrbe l 
mulo. Gospej je koča jako všeč, kar je veselilo mlinarja. V koči je stala miza, nekaj stolov , 
pa tudi posteljnjaki ; lepe preproge in drago odej o 
in posteljno opravo je imela gospa se seboj. Ostala 
je precej prvo noč tukaj ter se iz vsega srca zahvalila se svojima otrokoma Bogu, preden je šla 
spat, da jim je pripravil tako prijetno in primern o 
bivališče na tem kraji, ko so se vže tako dolgo 
potikali po svetu. 

„Ne bila bi nigdar vrjela,” reče gospa, d a 
bodem jaz, ki sem vzgojena v kraljevi palači, imela 
za veliko srečo, sprejeta biti v tako kočo! Kak o 
je vendar potrebno, da so imoviti in imenitni dobri 


in usmiljeni do revnih in priprostih. In če to ne 
vže iz krščanske ljubezni, vsaj zavoljo lastnega 
prida ; zakaj nihče ne zna, kaj se mu še vse zamore pripetiti. " 

Drugo jutro pride gospa z otrokoma prav 

zgodaj iz koče, da si nekoliko ogleda okolico ; 
zakaj prejšni večer so bili za to pretrudni. Radostno opazuje lep razgled po dolini . Daleč tam 
doli po dolini so se videle koče oglarjev mej zelenim drevjem, kakor bi jih kedo nalašč nasadil p o 
dve ali po tri skupaj . Potok pa se je vil po dolini kakor srebrna cesta. Skalovje zaraščeno z zelenim grmovjem, ob katerem so se pasle sladkosnedne koze, bilo je v jutranji zarji tako lepo, d a 
si ne moremo misliti lepše slike . 

Stari mlinar, zagledavši gospo in otroka , 
pride iz mlina in po brvi preko potoka na on o 
stran. 

„Kaj ne,” reče, ,,Iepšega prostora pač ni v 
vsej dolini! Tu sem vselej solnce najprvo posije. 
Ko še trd mrak zakriva koče po dolini, zlati vže 
til gori vse solnce se svojimi zlatimi žarki. Da, čestokrat leži po dolini še gosta megla, iz katere s e 
tip pa tam le kak dimnik kaže, je tu uže jasno 
in čisto nebo ! 

Otrokoma pa je bilo najbolj všeč mlinsk o 
kolo, ki se je tako marljivo v krogu vrtilo. Dečka 
je zlasti razveseljevalo klepetanje mlinskega ko 
lesa in šumenje vode, ki se je penila kakor vrel o 
mleko ; deklica pa je rekla, da jo vesele bisrn e 
kapljice, ki so kapljale od kolesa ter se v solnčni h 
žarkih svetile kot dragi biseri . 


Čez dan je imela gospa dovolj posla sé svojin i 
bivališčem, da ga preskrbi z vsem potrebnim i n 
uravna, kakor se je pač zamoglo v tej revni do 
linici. Prijazni prebivalci pa so se kar kosali , 
kedo bi jo popreje preskrbel s potrebnim živežem , 
z drvi za kurjavo, lončeno posodo in drugimi potrebnimi rečmi.. Deklico pa, ki jej je pokazala pot 
v dolinico, Marto po imenu, vzela je v službo. 

Gospa se pripravlja v kuhinjo ter reče Marti : 
„Pred vsem drugim rabim nekoliko jajec. Glej, 
da mi jih za te-le novce kolikor toliko dobiš.” 

„Kaj? — jajec?” vpraša Marta čudé . „Čemu 
vam pa bodo?” 
„0 priprosta deklica,” reče gospa, „čemu ? 

— za kuho! Kaj še ne veš tega? Le podvizaj se , 
da jih brzo prineseš! ” 
„Za kuho ?” začudi se deklica, „kaj ne veste, 
da drobne ptičice nimajo sedaj več jaj~ic ; pa bi 
jih bilo tudi škoda. Za čvetero osob bi pač sto 

tičjih jajčic ne zadostovalo, da bi se nasitili.” 

„Kaj mi pa brbraš!” reče gospa; kdo pa 
misli ptičje jajčke . Kurjih jajec bi rada. 

Deklica zmaje z glavo ter reče : „Kake 
ptice so kure, ne znam. Svoje žive dni jih še 
nisem videla. ” 

„O gorje, kaj bode!” reče gospa, „v tem 
kraji še kur ni! ” 

Ker so kokoši iz jutrovih dežel prinesli v 
naše kraje, bile so po na katerih krajih za on e 
dobe kure tako redko videti, kakor dan danes 
pav. Gospa si skoraj v kuhinji ni znala pomagati ker tudi mesa ni bilo dobiti. ,,Nigdar bi mi ne 


l 1. 

bilo prišlo na um," rekla je, „koliki dar božji j e 
jedno samo jajce; sedaj še le spoznam, ko ga 
nimam. Taka se mi je pa godila vže v stoterih 

rečeh, kar se potikam po svetu.. Pomanjkanje in 
potrebe se vendar tudi dobre ; uče nas čislati marsikatere božje darove, za katere se do sedaj še 
zmenili nismo in nas uče hvaležnost do Boga.” 

Blaga gospa je morala prav skromno in slab o 
živeti. Dobri ljudje so jej vendar marljivo dona

šali vsega, s čimer so le mislili, da jej vstrežejo . 
Kedar koli je vjel mlinar kako lepo postrev, ali 
kdo ogljarjev kako brinovko, hitro so jej prinesli . 
Največ jej je pa storil in pomagal stari sluga, k i 
je prišel ž njo. Imela je še nekaj zlatnine ia pa 
dragih biserov. Dá mu jih nekoliko od časa do 
časa, da jih odnese, in ni ga bilo po več tednov 
nazaj . Prišedši nazaj, prinesel je slehernikrat mnogoterih reči, katerih je nakupil za domačo rabo. 
Ljudje so pa vendar zapazili, da je gospa po njegovem prihodu jako žalostna in ima od samega 
joka krvave oči. Jako radi bi bili zvedeli, kdo 
je in od kod je prišla. Njo samo vprašati si le 
niso upali. Starček pa, če so ga vprašali, pravil 
jim je tako neznana in čudna imena, da jih še iz

govarjati niso mogli ter kmalo zopet pozabili. 

Slednjič, so spoznali, da se veseli in zgovorni star 
ček ž njimi le šali. Sedaj so se lotili otrok, da bi 
od teh zvedeli. „Povej nam, povej!” nagovarjal i 
so dečka, — „kako pa se prav za prav imenujej o 
tvoja mati? Saj ne bodemo nikomur povedali . 
„Povej nam le prav tiho na uho.” Deček jim je 
na to prav tiho, zaupljivo in pa odkritosrčno za


12 

šepetal : „Imenujejo se mati prav za prav „mama . ii 

Tudi deklica jim je tako odgovorila . Ljudje so 

morali toraj potrpeti, da se jim tekom časa raz 
jasni ta skrivnost . 

Drugo poglavje. 

Hvala Bogu, sedaj imamo kure ! 

II ;~ 
ecega dne pride stari sluga, Peter mu j e 

bilo ime, zopet s popotovanja domov in prines e 
na hrbtu velik kurnik, v kurniku pa petelina in ne 
koliko kokoši. Ko ga zagledajo otroci po dolini, 
brzo skupaj prihite ; kajti po navadi jim je kaj 
prinesel ali belega kruha, ali kakega sadja, pi-

ščalko, zvonček za kozo ali kako drugo otrošk o 
igračo. Zelo so bili radovedni zvedeti, kaj je neki 
v mrežasti omarici, ki je bila pokrita s prtom, d a 
se ni moglo videti v njo. Otroci ga spremijo noter 
do praga, kjer mu vže gospa naproti pride in g a 
prijazno pozdravi. „Hvala Bogu”, zakriči deklica 
ter ploska z rokama, „sedaj imamo kure ! ” 

Mož postavi kurnik na tla, odpre vratica, i n 
iz kurnika prileze lep petelin . Otroci, videti pe-
Willa, se čudijo : „Oj, kako lep ptič je to! ” 
kajti niso 'znali, kako se imenuje. ,,Svoje žive dn i 
še nismo videli lepšega tiča! Kako lep greben 
ima na glavi, še bolj rudeč, kakor je makov o 
cvetje ; in kako lepo se spreminja njegovo rujavkasto in rumenkasto perje, §e veliko lepše nego 


la 

zrelo žito, kedar ga obseva večerila zarja : in kako 

čedno nosi svoj srpu podobni rep!" Tudi kokoš i 

so jim bile všeč . Dve ste bili črni z rudeeim gre

benom kot kri, dve beli z Čepicami na glavi in pa 

dve rujavkasti brez repa. Gospa vrže kuram ne

koliko pesti ovsa, katerega brzo.pozobljejo. Otroci 

gledajo v krogu stoje in kleče te čudne tice ter 

se jih ne morejo nagledati. 

Ko so pozobale kure oves, razprostre peteli n 
peruti, zafrfra ž njima ter glasno zapoje ; otroci 
se na ves glas zasmej* ter ploskajo veselja z 
rokami . Proti domu grede ga oponašajo dečki na 
glas ter kriče : „kikiriki” ! — tudi deklice so to 
poskušale, toda ne tako glasno . Otroci, prišedš'i 
domov, so pripovedovali., kako čudne tiče so videli, 
še veliko veče kot grlice, — da, še veče kot krokarji, in kako lepo pisano perje imajo, — lepše 
kot vse tice v logu . Zgovorna Midka, Martina 
sestra pa je dejala : ,jn kako lepe rude& kapice 
imajo na glavi, kakoršne nima nobeden tič v gozdu" . 

Tudi starše je mikalo videti neznane tiče ; gredó 
jih gledat ter se jim ne morejo dovolj načuditi. 

Nekoliko časa potem začne jedna kokoši valiti. Marta jej je morala sleherni dan donašat i 
pike. Jedenkrat pokaže gospa otrokom iz doline 
gnjezdo ; otroci se čudijo videti toliko množin o 
jajec. „Oj petnajst jajec !” rekli so ; divji golobji 
jih znesejo le po dvoje, druge ptičice pa po štiri 
ali šest. O , kako bode naphala kokoš toliko 
mladih! " 

Ko so se začela piščeta vže valiti in iz lupine lezti, hotela je gospa otrokom veselje narediti, 


14 

za to jih pokliče. Ker je bila ravno nedelja, zbralo 
se je tudi več odraslih ljudi skupaj . Pokaže jim 
nakljuvano jajce. Oj, kako otroke veseli videti 
kako pridno kljuje pišče, da se oprosti nadležn e 
lupine. Gospa mu pri tein delu pomore ter zdrobi

, 
lupino . Se veče pa je bilo njih veselje, ko zapazijo , 
da ima pišče liže rumeno mehko perjiČe, vesel o 
gleda s svojimi črnimi očmi in da zna precej tekati semtertje. Drugi ptiči so slepi in goli, ko s e 
izvale, in dokaj časa preteče, da so godni . »Takih 
tičev še nismo videli," pravijo otroci, »in gotovo na celem svetu ni več tacih . " 

Še veče pa je bilo veselje otrok in staršev , 
ko pripelje lepa, črna koklja z lepim rodečim grebenom na glavi, vseh petnajst rumenkastih piščet 
na trato pred hiško . 

„Kaj lepšega pač ni videti,” reče neki ogljar . 
„Le poslušaj!” pristavi žena, „kako starka mlad e 
kliče, in kako jo nežne živalice zastopijo in ubo

gajo. O da bi tudi vi, otroci, vsakikrat tako radi 
ubogali! ” 

Neki deček je hotel pišče vjeti, da bi si ga 
blizo bolj natanko ogledal. Pike pa je jelo neusmiljeno vpiti ; na cvičaraj e prileti, ko bi. trenil 
koklja z razprostertima perotima ter se zakad i 

dečku v glavo. Prestrašeni deček prične na vse 
grlo kričati in na pomoč klicati . Oči bi Rlu bila 
izkljuvala, ko bi ne bil piščeta mahoma izpustil. 
0& okregajo dečka mati pa rekó : „Kako vendar 
zvesta žival brani svoje mladiče! Še ljudje bi se 

zamogli od nje učiti.” 


Kedar je našla koklja kako dobro zrnce ali 

kaj druzega, hitro je poklicala piščeta, ki so nagl o 

pritekla. Starka najprej razkljuje se svojim klju

nom, potem pa pusti piščetom . Vsak se je čudil, 
da nežne živalke , komaj jedel). dan stare, vže 
same tekajo in zobljejo . 

Ko pa se skrije solnce za megle, zbero se 

piščeta okolo koklje in stisnejo pod peruti, da b i 

se grela. »To pa je še najlepše", denejo ljudje ; 

»glejte, kako čedno poluka tam pa tam kaka gla

vica iz perja, jedno ali pa drugo pišče pa ven 

pride, da se zopet skrije na drugem kraji pod 

kriluti. 

Mlinar pa, katerega je bilo kaj čudno videt i 
v njegovej od moke belej obleki sredi črnih ogljarjev, ki pa je bil mej njimi tudi najmodrejši mož , 
reče tako : ,,Koliko je vendar čudnega pri te h 
tujih tičih! Bog se nam sicer razodeva povso d 
v svojih delih ; kedar pa zapazimo kaj neznanega, 
spoznamo še bolj oČevidno njegovo vsemogočnost, 
modrost in dobrotljivost . Le pomislite, kako dobro 
in modro je, da ti kebici precej zamorejo hoditi in si živeža iskati. Ako bi morala starka 
toliko mladini donašati pi.čo v kljunu, kakor lastovka, kedaj bi jih nasitila! Pač je dobro, da 
mladiči vže po nagonu poznajo glas starke ter 
tekajo za njo. Ako bi se piščeta razkropila, ker 
zamorejo tekati, ne zbrala bi jih koklja nigda r 
več skupaj ; veliko bi jih poginilo. Posebno pa se 
mi čudno zdi, kje dobi koklja pogum, da brani 
tako pogumno svoje mladiče! Cestokrat sem se vže 

jezil, kedar koli sem mimo prišel, da so se raz


16 

kropile na vse vetrove, če tudi so -de lahko zapazile, da jim ne storim nič hudega. Sedaj pa je 
koklja vsa drugača ; tudi v človeka se zapodi, d a 
brani mlade. Cestokrat me je veselilo gledati kokoši, kako se pulijo za košček kruha ; ali pa kako 
je ona, ki je našla, največi kos, brzo stekla ž njim , 
druge pa za njo, da jej ga vzamejo. Sedaj pa je 
minula kokljo vsa ta požrešnost ter kliče in vabi 
piščeta ; sama pa se zrnca ne dotakne dotlej, da 
so piščeta sita ; potem se nazoblje še le sama. 
Prepri:éan sen', da koklja pogine raje sama gladil , 
nego bi pustila gladati 'Iliade . Bog jej jo dal nagon, da skrbi tako za-nje, da jih tako skrbno 
okoli vodi, iskaje jim hrane, braneč jih sovražnikov 
in. ogrevaje jih pod peruti, da ne poginejo mraza, . 
Tako ljubeznjivo skrbi Bog za neumno živalico , 

— in mi, pametni ljudje, naj bi obupali? Ne bod e 
li za nas še veliko bolj skrbel, če spolnjujemo 
njegove svete zapovedi! To se zna, da za nas š e 
neskončno bolj skrbi! Zatoraj bodimo brez skrbi, 
dragi sosedje! Kar Bog stori, vse prav naredi . 
Modri oče v nebesih skrbi za vse stvari, najbolj 
pa še za človeka, ki ima v* veljavo pred njim, 
nego yse ptice pod nebom in druge stvari n a 
zemlji, ker ima neumrjočo dno, ki je po božji 
podobi in za nebesa ustvarjena ." 


17


Tretje pog~av 

Sedaj imamo zadosti ec . 
dobri ljudje po dolini gospe] radi poma 
kedar koli so mogli, bilo jej je vže dolgo 
seru na skrbi, kako bi jim naredila kako veselj e 
in zboljšala njih stanje, ker so živeli jako borno. 
Skrbno je varovala dobra gospa kure jajeca. 
Ko je imela vže precej jajec in kokoši, pošlje svoj o 
deklo Marto v dolino, da povabi vse gospodinj e 
na kosilo za jutrajšni dan, ki je bil ravno nedelja. Rade so prišle in se v praznične] obleki . 
Na malem vrtu je priredil stari sluga mizo pa ne 
koliko klopi. Tu sem so sedle. 

Marta prinese zvrhano pletarico lepih, debelih jajec na mizo. Bila so bela ko sneg. ene 

se niso zamogle načuditi tej množini jajec. Gospa 
pa reče : „Hvala Bogu! sedaj imamo dovolj jajce ! 
Res je veselje, videti toliko jajec na kupu . Sedaj 
vam hočem pa tudi pokazati kako jih gre pr i 
kuhariji rabiti. ” 

V kotu na vrti je bilo narejeno ognjišče n a 
kamnitnej plošči. Velika ponev z vrelo vodo je stala 
na ognji. Gospa vzame jedilo jajce ter ga razbije, da 
pokaže, kako je, preden se dene v krop . Vse ogledu.
jejo prozorni beljak, v katerem je plaval ramenjak 
jednako majhni obli . Sedaj reee toliko jajec mehko 
skuhati., kolikor je bilo gospodinj . Na mizi pa je bil a 
sol in podolgova.ti narezani koščeki belega kruha. 
Gospa jim sedaj pokaže, kako se jedo mehko 
liana jajca. Zopet se začudijo videti, da se j e 

beljak strdil in postal bel kakor sneg . tudi 


18 

menjak se je nekoliko strdil . Začele so pomakati 
kruh v jajce, kakor jim je pokazala, — in nis o 
zamogle prehvaliti dobre jedi . „Glejte si no,” dejale so, „tukaj imamo skledico in jed ob jedneiri ; 
in pa kako snažno in čedno belo rumeno je vse ! 
In kako hitro in brez vse priprave se lahko jajec 
skuha. Tudi za bolnike se težko dobi tečnejša in 
cenejša jed . ” 

Potem ubije gospa nekaj jajec v razbelen o 
maslo. To je bilo za gospodinje zopet kaj novega. 
„Kako lepo plava rumenjak po beljaku, ki ga obrobljuje,” rekle so, ravno tako kakor belo rumen e 
rože po travnikih, katerim pravimo volovsko oko. " 

Ocvrta, jajca dene na zeleno špinačo, ki j e 
bila pripravljena v podolgovati široki skledi ; tudi 
to jed so vse hvalile. e več,' druzih jedi iz jajec 
jim je pripravila gospa . Tudi jih je podučila, da 
so vže sama na sebi jako tečna jed ; še bolj se pa 
rabijo za tečne in okusne m.očnate jedi . 

Na zadnje prinese še lepe zelene salate na 
mizo. Stari sluga Peter prinese polni krožnik trdo 
kuhanih jajec, ki so se bila vže ohladila. Saljivi 

starček jih nalašč iz rok izpusti, da so se trkljala 
po karaenitnih tleh. Priproste žene, misleč, da se 
razbijejo, zakliče na glas strahú. Kako pa se čudijo, videti, da jih gospa lušine lepo obeli, in d a 
so tako trda, da se lahko režejo na koščke. Me-
nile so, da je to čudež. Gospa pa jim razloži , 
kako se jajca trdo skuhajo, ter položi lepo razrezane na salato. Tudi ta jed je povabljenim dobro 
dišala. 


19 

Po obedu razdeli gospa nekoliko petelinov in 
kur mej gospodinje. Pové jim, da nanese jedna 
kokoš leto in dan po sto tudi po sto in petdeset jajec. 

Vse se bdijo temu, rek§i : „Nad sto jajec : 

koliki dobiček za gospodinjstvo !'‘ 

Dobre ženice so prinesle se svojimi kuram i 
veliko veselje v dolino. Po vseh kodah so imeli 

veliko veselje nad neznanhni tiči ter prosili blagoslova Boga za dobrotljivo gospo, ki jih je s temi 
obdarovala. 

Dolgo časa so se pogovarjali le o teh do sedaj po dolini še neznanih tf čih . Vedno so zapazili 
na njih kaj novega in dobrega. 

Gospodarjem je bilo posebno po volji, da s o 
petelini pel na vse zgodaj . „Oznanjajo nam dan, ” 
rekli so, „ter nas vabijo na delo! Nekako nov o 

veselje in življenje se je pričelo po dolini, od ka r 
se je od vseh strani razlegala veselo petje petelinov. 
Nekako veselo gre človek po svojem delu . 

„Res je tako!” dene mlinar . „Kedar pa za

poje petelin prvikrat o polnoči, pové glasnó vse m 
dobrovoljcem, zadnji čas je, da gredó k počitku! ” 

Gospodinjam pa se je zdelo posebno to dobro , 
da je kokoš vselej zakokodakala, kedar je znesla 
jajce. Vse je bilo veselo v hiAi, ko se je oglasila 
kokoš . 

Čestokrat so se razgovarjali gospodarji i n 

gospodinje mej seboj tako-le : ,,Te ptice je ustvaril 

Bog res za domačo žival . Prav rade se drže doma ; 

ne gredo daleč od hiše ; kakor hitro pa jih pokli

eea' pridejo vse nazaj. Na večer pa pridejo same 


20 

domov ter čakajo pred pragom ali pa pred oknom, 
da jih keclo noter spusti . Gospodinjstvu so na veliko korist, pa jih tudi prav lahko rediš. Rade 
zobljejo otrobe, pobirajo obrezke in druge ostanke, 
ki niso za, drugo basen. Od svita do mraka tekaj o 
okolo hiše m razbrskavajo, iskaje si hrane . Veliko 
tisoč zrnec, ki se zgube ob žetvi in mlatvi, zopet 
poiščejo in pozobljejo, da so človeku na prid ; za 
to pa neso jajca. Tudi najbolj siromašna vdova, 
ki ne more rediti druge živali, kuro vendar le 
lahko redi, in vsako jajce, ki jej ga kura znes e 
je za njo božji dar." 

Tudi otroka plemenite gospe sta sedaj spoznala prav živo, — kar bi v obilnosti nikdar mislila ne bila, — koliki dar boji so jajca . Oj , 

kako sta bila vesela, če sta dobila za zajutrek 
kako jajce! Kako dobro jima je dišala sedaj marsikatera jed, ki jima popreje brez jajee ni . Kako 
zel() sta za to Boga zahvalila ! 

=0

o poglavje. 
Velikonočni pirhi ali pisanke veselje za otroke . 

inolo je poletje, zginila jesen in prišla zima . 
Bila je v teni goratem kraji jako huda . Male 

koče so bile po dolini več mesecev zametene se 
snegom. Le dimniki in vrhovi streh so gledali i z 
bele snežene odeje. Pota po klanci mej pečevje m 

znati ni bilo. Tudi mlin je stal. Slap je bil 


spremenjen v debele ledene sveče, ki so visele 
razne debelosti po pečevji, kjer se je po leti penil 
bistri potok. Vse je bilo tiho in mirno. Prebivalci 
po dolini so se le redkoma snideli. A toliko v* 
je bilo veselje, ko je sneg skopnil in prišla zope t 
ljuba spomlad . 

Ko pa je bilo kopno, prišli so brzo otroci i z 
doline ter prinesli tujima otrokoma, Edmundu in 
Blanki, prvih vijolic in rumenih trobentic, kojih s o 

natrgali po solnčnih bregovih po dolini. Ko pa 
je bilo v& več cvetlic, donašali so jima lepe šopk e 
in vence. 

„Tudi jaz moram”, rekla je blaga gospa, „dobrim otrokom storiti kako veselje. Kmalo bode 

velika noč. Ta dan jim hočem napraviti primerno 
veselico. Saj je dobro in lepo , da ob takih dneh 
storimo otrokom kako veselje, kakor -de kedo 
more. Ali kaj jim hočem dati? O božiči sem 
jih obdarovala z jabolki in orehi, katerih sem naročila. A o tem času nemam teh reči, ako bi ji h 
hotela tudi drago plačati ; le kako jajce imam pri 
hiši. Vsa narava je še v zimskem spanji in ne 
rodi, kar bi bilo vživati . Vse drevje in grmovj e 
je še brez ovočja in jagod. Jajca so prvi dar 

oživljajoče se narave” . 
„Da bi le ne bila tako bela brez vsake barve! ” 

reče Marta. „Tudi bela barva je jako lepa, ker 
spominja nedolžnosti. Ali raznovrstne barve ovočja in jagod, zlasti lepo rudečkasta jabolka so ven 
dar še lepša” . 

Gospa reče : ,,Domislila si me nekaj kar 
bode jako vrlo. Obdarovati hočem otroke s pirhi 
Krištof smi'd, VIIL 1 


ah pisankami. Razno barvane pisanke bodo otrokom na veliko veselje". 
Razumna gospa je poznala razne korenine in 
zelišča, ki se rabijo za barvanje. Pobarvala je se 

daj jajca prav različno . Nekatera so bila modra 
kakor jasno nebo, druga rumena kakor citrone, zopet druga rudeča kakor vrtnica. Nekatere je ovila 
z zelenim perjem, ki se je potem poznalo na lupini ; 
ta so bila prav lepo pisana. Na nekatera je pa 
napisala tudi lepe kitice podučlj'ivih pregovorov . 

„Pisanke ali pirhi so prav primerni za veliko 

noč! reče mlinar zagledavši pobarvana jajca „saj 
tudi narava sleče o teni času svojo belo zimsk o 
obleko ter obleče lepo pisano. Blaga gospa dela 
tako, kakor ljubi Bog, ki nam daje okusnega 
ovočja raznih barev, prijetnega očem . Kakor dobri Bog dá, da so črešnje lepo rudeče, češplj e 
modre, hruške rumene jednako dela gospa s pi.
sankami”. 

Potem pošlje gospa Marto v dolino da povabi otroke, ki so bili jedne dóbe svoje starosti z 
Edmundom in Blanko , na velikonočno nedeljo na 
otroško veselico . 

Velikonočna nedelja je bila to leto prelep spomladanski dan, — v resnici dan vstajenja vse na

rave. Solnce je sijalo toplo in prijetno, nebo j e 

bilo čisto jasno, vrelne tako prijetno, da je bil o 
veselje ; vse je oživelo na novo . Travniki po 
dolinici so vže ozeleneli ; tudi je bilo videti tu 
in tam lepo pisanih spomladanskih cvetlic. Vse 
je bilo židane volje in razodevalo veselje vže na 
obrazi. 


Zgodaj, zgodaj, še pred svitom sta šla gosp a 
in Peter v cerkev, ki je bila dve uri hoda onostra n 
hribov. Edmund in Blanka sta ostala doma po d 
nadzorstvom Marte . Tudi gospodarji in gospodinj e 
ter odrasli otroci, ki so mogli iti tako daleč, šl i 
so k božjej službi. Se le proti poldne prijezdi gospa domov na mezgu, katerega je za ujzdo vodil 
zvesti Peter ; kar je bilo pa drugih, vračali so se 
še le po poldne ali pa proti večeru domov. 

Povabljeni otroci so komaj čakali prihoda gospé. Kakor hitro pa je bila doma, pridirjajo ročno 
snažno oblečeni navbreg ter se zberó pred vrati nežne 
hišice. Gospa stopi z Edmundorn in Blanko iz vež e 
ter pozdravi zbrane otroke prav prijazno ; gre ž 
njimi na vrt poleg hišice. Peter ga je bil preteklo leto jako olepšal in razširil do pečevja. Go-
spa sede na klop, ki je stala pod drevesom ter 
pokliče otroke k sebi . Vsi se gnetijo okoli nj e 
ter jej gledajo veselo in prijazno smeje se y obraz . 

„Sedaj pa, ljubi otroci, mi tudi povejte, — 

če veste, zakaj je današnji dan tolikanj veseli dan 
za nas?” — reče jim. 

„0 da, to znamo!” vskliknejo otroci kot i z 
jednega grla . „Današnji dan je Jezus častitljiv o 
iz groba vstal”. 

,,AH mi pa tudi znate povedati , kako se je 
vse to godilo ? Saj znate, da je iz ljubezni do nas 
umrl in bil pokopan . Kaj se je potem zgodilo ? 
vpraša dalje gospa . 

Zgovorna sestrica Marte se ozre okoli sebe p o 
vrtu in na skalo, potem pa pripoveduje takole : ,,Njegov grob je bil tudi na vrtu in vsekan y skalo . Grob 

2* 


24 

pa so z velikim kamenom zaprli mesto vrat . Jezus 
je vže poprej povedal, da bode tretji dan vstal od 
mrtvih. A ljudje mu niso hoteli vrjeti ; vendar pa 
se je tako zgodilo. In kaj se zgodi? An.gelji so 
se prikazali pri njegovem grobu, kakor nekdaj pri 
njegovih jaslicah. Zarano tretjega dne pa pride 
angelj iz nebes ter odvali kamen od groba . Njegova obleka je bila bela kot sneg ter se svetil a 
kot solnce. Se več druzih lepih angelj cev se pri 
kaže v nebeškej svi.tlobL Jezus pa je vstal o d 
mrtvih svitlejgi in častitljevši iz groba kakor so 
vsi angelji. Kakor so nekdaj prihiteli pastirci k 
jaslicam, tako so prišle tudi pobožne žene k njegovemu grobu ; in kakor so oznanili angelji pastircem veliko veselje, da je rojen Jezus, tako so zopet angeljci naznanili žalostniro. ženam veselo novico, da je vstal od mrtvih. „Kaj iščete živega 
mej mrtvimi?” rekel jim je angelj ; „ni ga tukaj ; 
vstal je, kakor je rekel” . 

„Prav tako!” reče gospa ; „dobro si zapom 
nila, kar sem tukaj pripovedovala tebi, Blanki in 
Edmundu. Sedaj vam pa hočem povedati, kaj se 
je potem godilo. Ko so zginili angelji, prikaže se 
Jezus sam neki pobožni ženi, ki je sama prišla k 
grobu na vrt. Da bi je ne prestrašil, prikaže se 
jej v podobi vrtnarja ; vendar pa se jej da precej 

spoznati, ko jo zakliče z milim, prijaznim in znani m 
glasom : „Marija!” Ona pa veselja vsa raz sebe zavpije : „0 moj učenik!” in pade na svoja kolena. 
Bila je vsa srečna in blažena, kakor bi bila v raji. 

Druge pobožne žene pa, slišati veselo novico , 
da je vstal od mrtvih, šle so od praznega groba 


nazaj v mesto. Ko se bližajo lepega spomladanskega jutra mestu, pride jim Jezus nasproti ter ji m 

prijazno reče : „Bodite pozdravljene!” Spoznajo ga 
in padejo pred njega na kolena ter ga molijo . 

Dva njegovih učencev po, sta bila namenjen a 
v Emavs, majhen kraj poleg Jeruzalema . Bila sta 
prav žalostna ter se razgovarjala o njegovej smrti . 
Jezus pa se jima pridruži na poti kot tujec . Razlaga jima sveto pismo, v katerem je bilo prerokovano , da je Kristus moral trpeti, umreti in zope t 
vstati od mrtvih. Prgedši pa do prenočišča, prosita ga, naj ostane pri njima, ker se vže mrači. 
Gre ž njima, sedež njima za mizo, dá se jim a 
spoznati pri lomljenji kruha, — in zgine . Njuno 
srce pa je gorelo velikega veselja in ljubezni. 

Jezusovi aposteljni so se zaprli v neko hišo 
strahu pred Jezusovimi morilci. Na jédenkrat pa 

stoji sredi mej njimi ter jim reče : „Mir vam 
bodi'!” Oni pa so se zélo prestrašili, mené, da j e 
prikazen. On pa jim pokaže svoje rane ter občuje 
ž njimi tako prijazno in jubeznjivo, kakor pre d 
svojo smrtjo . Spoznali so, da je njih učenik in 
gospod ter se jako veselili. Jednega aposteljnov, 
Tomaža, ni bilo poleg. Ni jim hotel vrjeti., da je 
Jezus vstal od mrtvih, in da so ga videli. Ko so 
bili pa aposteljni zopet zbrani v onej hiši in tudi 
Tomaž mej njimi, — stal je Jezus zopet na jedenkrat mej njimi . Tomaž pade pred njega na, kolen a 
ter reče : „Moj Gospod in moj Bog! ” 

„Sedaj vam moram pa tudi razložiti,” reče 
gospa, »zakaj se moramo tudi mi veseliti iz vsega 
srca, da je ostal Jezus od mrtvih . S tem je nam


26 

reč Jezus pokazal, da ga je poslal nebeški oč e 
na svet, da nam. prinese večno življenje . Jezus 
nam je dal najlepši dokaz večnega življenja p o 
smrti! Vstal je častitljiv iz groba kot zmagovalec 
smrti. Kaj zamore pač biti bolj tolažljivo za nas 
umrjoče ljudi, nego je upanje, da bodemo tudi p o 
smrti vstali od mrtvih, kakor nam je obljubil 
Jezus! Jezus je popreje povedal svojim učencem , 
da bode vstal častitljivo od mrtvih, in zgodilo s e 
je. Takisto je obljubil tudi nam, da bodemo vstal i 
od mrtvih ; in zgodilo se bode. Istinito je mogel 
reči sam o sebi : jaz sem vstajenje in življenje ; 
kedor veruje v me, bode živel če tudi je umrl . — 
Da, istinito, povem vam, prišla bode ura, dr bod o 
vsi, ki spé v grobeh, slišali glas Sini& božjega in 

vstali ter živeli. " 

Vse, kar vidite, dragi otroci, o tem lepe m 

letnem času tukaj na vrtu in tam v dolini in p o 
hribih, potrjuje to resnico. Le ozrite se okoli 
sebe! Glejte, ono drevje je bilo kakor suho i n 
brez perja ; sedaj pa zopet oživlja in se zaljša z 
zelenim perjem. Tisoč lepih, pisanih metuljev in 
raznovrstnih lepih hroščev, podobnih popreje ne 
znatnim črvom gosenicam, lazočim le po listji , 
prilezlo je sedaj iz zemlje. Vsi so spremenjeni 
ter se radujejo svojega novega življenja. Tudi 
cvetlice tukaj le po gredicah na vrtu poganjajo iz 
zemlje ; tudi te so vstale k novemu življenju! Na 

te naravne čudeže nas je opomnil Jezus snm v 
priliki o zrnu, ki ga vsejejo v zemljo, ki ti& strohni , 
potem pa zopet ozeleni ter rodi stoteren sad . Vsak 
klas, sleherna cvetlica in travica nam oznanuje : 


»Vstala sem iz zemlje ; tako bodeš tudi ti, o človek , 
jedenkrat vstal iz groba, v katerega so te položili " 

Potem še reče gospa. „Mej vami, ljubi 
otroci, vidim dva v črnej obleki, dečka in deklico , 
katerima so pred nekoliko dneyi umrli mati. Oj, 
kako milo sta plakala oba, ko sta morala gledati, 
kako so vama zakopali v grob preljubo mater ! 
Ko sem to samo omenila, vže so vama stopile solz e 
v oči. Ali bodita potolažena, dobra otroka! Tudi 
vaša ljuba, dobra mati bodo jedenkrat vstali iz 
groba. Neizrečeno so bili veseli Jezusovi učenci, 
ki so britko žalost občutili radi smrti svojega 
gospoda in odrešenika, videti ga zopet živega. 
Tudi vidva bodeta svojo mater jedenkrat zopet 
videla, zopet spoznala njeno milo obličje, vse spremenjeno v nebeškej lepoti ; tudi vajino veselje bode 
neizmerno. Nikar toraj več ne žalujta! Saj j e 
večno življenje onokraj groba in vstajenje o d 
mrtvih! Radi tega se hočemb veseliti in hvaliti 
ter poveličevati Boga. Po vesolnem svetu prepevajo danes kristjani veselo pesem : „Aleluja! Hvalite gospoda!” Tudi mi se jim hočemo pridružit i 
in veselo zaklicati : » Meluja!" 

„Sedaj pa,” reče gospa otrokom ter vstane , 
„sedaj idite z menoj .” 

Pelje jih k veliki pečini, kjer je sluga priredil podolgovato okroglo mizo na lepem prostoru , 
posutem z belim peskom. Miza je bila pogernjena 
z lepo barvanim prtom. Okoli mize pa so bili 
sedeži za otroke. Otroci sedejo okoli mize v sredo 
mej nje pa Edmund in Blanka. Vsi so bili židane 
volje, obrazih se jim je videla radovednost kaj 


bode sedaj. Bilo je res veselje gledati belo- in 

rumenoglavčke, ki so vsi zdravi in rudečih lic se 
deli poleg mize. „Ni lepšega venca”, reče gospa 
sama pri sebi, „naj bi bil spleten tudi iz najlepših 
cvetlic in limbarjev” . 

Na to veli prinesti na mizo veliko skledo za 
vrelega mleka , v katerem so bila jajca raztepena . 
Vsak otrok je imel pred seboj majhno skledico, v 
katero je dobil svoj del . Vsem je prav dobro dišalo. Potem pelje gospa otroke skozi majhna vrtn a 

stranska vrata v gaj pod zeleno smrečje . Mej mladimi jelkami so bili tu pa tam s travo zaraščeni 
zeleni prostori. Gospa veli sedaj otrokom, naj si 
naberejo mahu, ki ga je na izobilo po pečevji in 
drevji, in narede iz njega mala gnjezda. Z veseljem ubogajo . Onim, ki niso bili spretni, pomagal i 
so drugi. Vsakteri pa si je moral dobro zapomniti 
svoje gnjezdo. 

Potem se vrnejo otroci z gospo zopet na vrt . 

Pa ná! na mizi zagledajo velik kolač, jednak velikemu, prav debelemu kolesu. Vsak je dobil dober 
kos kolača. Ko so otroci jedli, splazi se Marta 
skrivaj s polno pletarico pisank v gaj ter jih raz 
deli v gnjezda. Kaj lepo je bilo videti razno-barvn e 
pisanke v gnjezdih iz zelenega mahu. 

Ko so se otroci najedli, reče jim gospa : „No 

otroci! sedaj idimo pogledat v gnjezdica t” Veselja 

ne vedo otroci kaj početi, zagledavši v gnjezdih 

raznobarvne pisanke. V vsakem gnjezdici je bil o 

pet pisank jednake barve ; rta jednern pa je bil 

napisan lep pregovor . NP da se dopovedati veselj e 

iznenadenih otrok! 


„Rudečl pirhi, rodeči pirhi! klical je jedeu, 
„v mojem gnjezdici so le rudeči pirhi” . „V mojem 
pa so samo modri”, reče drugi, „oj tako modri , 
kakor je sedaj nebo” . „Moji pa so rumeni.”, pravi 
tretji; „še veliko lepši nego so trobentice ali pa 
oni-le rumeni metulj — citronček, ki tam-le leta” ! 
Zopet četrti pravi : „Moji imajo celo vse barve! ” 

Oj , to morajo biti pač lepe kure, ki nesó 
tako lepa jajca ; rad bi jih vendar videl!" dé neki 

majhen deček . 

„Ne, ne”, pravi Martina sestrica, „kure ne 
nesó tako lepih jajec. Jaz mislim, da jih je znesel 

oni zajček, ki je skočil iz onega brinovega grma , 
kjer sem hotela gnjezdice narediti” . Vsi otroci s e 

na glas zasmejejo ter šaljivo pritrdijo, da zajec 

nese pirhe, kar se še dandanes semtrtja čuje . 

„Oj s kako majhno rečjo”, — reče gospa, 
„more se ljudem narediti veliko veselje! Kedo bi 
toraj rad ne dajal ; saj je vendar dajati veče veselje nego jemati! Oj, da bi bili še otroci! Mej 
doraščenimi občutijo tako nedolžno veselje le oni , 

ki imajo še čisto in nedolžno srce. Le samo ti 
imajo na zemlji še raj nedolžnega veselja kako r 
otroci”. 

Sedaj naredi gospa otrokom še drugo veselje . 
Marsikateri otrok, ki je dobil le modre pisanke 
imel bi bil rad tudi rud* in pisane. Drugi 
so imeli pisarske teh barev, želeli so ravno to . Zato 

jim reče gospa, naj si jih mej seboj zamenijo ; 
pisarske, na katerej je bil napisan izrek, ne smej o 
zaineniti. Ta zamenjava je bila otrokom zopet 
na yeselje, ker je dobil vsak raznovrstnih pisank. 


',Glejte!" dejala je gospa, „tako moramo jeden drugemu pomagati. Kakor je z vašimi pirhi, 

tako je z vsemi rečmi. Dobri Bog je razdelil svoje 
darove tako, da nima jeden vsega, ampak naj dru g 
drugemu podelimo od tega, kar imamo. Tako zamoremo jedel]. drugega razveseliti, jeden drugem u 
se prikupiti in ljubiti se mej seboj . Naj bi bila 
vsaka menitev in kupčija tako poštena, kakor j e 
vaša s pirhi ; naj bi bil vsak na dobičku, in no 
beden na zgubi” . 

Mali Edmund prečita sedaj izrek, ki je bi l 
napisan na njegovem pirhu . Otroci se temu jak o 
čudijo ; kajti za one dne so bile učilnice še jak o 
redke, in veliko odraščenih ljudi ni znalo, kako koristno je, če kedo zna čitati in pisati . Poleg stoječi deček je hotel tudi zvedeti, kaj je napisano 
na njegovem pirhu. „Oj, jako lep izrek!” odgovori 
gospa. „Be poslušaj glasi se tako : Zahvali. Boga 
za vse, kar ti dá! ” 

Sedaj popraša otroke, če so to tudi vsegdar 
storili? Sedaj jim pride še le na misel, da se morajo zahvaliti Bogu za jed in lepe pirhe, kar tudi 
z veseljem store. 

Sedaj pa hoče vsak otrok zvedeti, kaj je na 
pisano na njegovem pirhu. Vsi se gnetijo okolo 
gospe. Vsi molé svoje ročice proti njej, držeč pisanko in kričeč : „Kaj je na moji? moji? na moji ? 
Mojo mojo pogreje t ” 

Gospa je morala otroke umiriti in v krog po 
staviti. Potem prečita po vrsti vsakemu njegov 
izrek. Vsak otrok je radovedno čakal, da zve izrek. Z odprtimi usti so gledali iu poslušali gQ~ 


spo, če je čitala nov izrek. Pregovori so bili sestavljeni le z malo besedi. Na pisankah, ki so jih 
v roki držali jn pa na onih, katere jim je poznej e 
razdelila, bili so blizo ti-le pregovori : 

l. Ljubiti Boga, Nad vse velja. 
2. Bog gleda te, Varuj greha se. 
3. Zahval' Boga Za vse, kar dá ! 
4. Bog usmili se, kjer sila je. 
5. Boga časti, kdor prav živi. 
6. Bogu srcé, delu roké . 
7. Pridni otrok, uboga v skok . 
8. Prijazen bod' z ljudmi povsod. 
9. Stara navada, železna srajca . 
10. Lastna hvala, cena mala. 
11. Kakor si postlal, tako bodeš spal . 
12. Je čisto srcé, lice cveté. 
13. Laž ima kratke noge. 
14. Ohrani mir, beži prepir. 
15. Te srce boli, Bog te svari. 
16. Kedor se spoti, jed mu diši . 
17. Kedor zmeren ni, si smrt redi. 
18. Vsak dober brat pomaga rad . 
19. Ponižnega vse rado ima. 
20. Kdor rad trpi, roke sadi. 
21. Kdor se jezi, trnje sadi. 
22. Dobre vesti lahko zaspi . 
23. V nebesih bo nad vse lepo. 
24. Rana ura. zlata ura. 
Vsak otrok si je prizadeval , da si zapomn i 
svoj izrek, neprenehoma ga je tiho ponavljal da ne 
bi ga pozabil. 


Potem jih vpraša gospa zaporedoma, če š e 
znajo na iz ust pregovor . Semtertje je morala sa-
ma pomagati. Kmalo pa je znal vsak svoj pregovor jasno in razločno povedati. Da, mnogi so si 
zapomnili tudi izreke druzih. S časoma so znali 
otroci vse izreke na iz ust. Ako je kedo le prvo 
besedo povedal, ročno so znali ves izrek povedati . 
In če jim je kedo povedal prvo polovico , znali so 
izvestno drugo dostaviti. Nikoli se še niso otroci 
v tako kratkem času naučili toliko in to smeje i n 
igraje. 

Očetje in matere ter bolj odrasli otroci . prišedši od službe božje, slišati veseli vrisk otrok, ki 
se je razlegal po dolinici, hite tudi h koči, da vidijo, kaj imajo otroci. Otroci zagledavši svoje starše, 
hite jim naproti kazaje svoje lepe pirhe in pripovedovaje pregovore, ki so na njih napisani. Slišati 
otroke, čudijo se starši, rekši : »Toliko se otroci 
na iz ust doma ne naučé vse leto, kar so se sedaj 
pol ure naučili. lstinito je, kar pravi pregovor : 
Kar človeka veseli, pretežko nikoli mu ni" . 

„Ali otrokom veselja do nallka dati, tega vsak 
ne razumé!” dejal je mlinar. „To ravno je največa 
umetnost v vzgoji. Gospa pač to umé. Ti pregovori so kaj lep nauk za otroke! ” 

Gospa potem obdaruje tudi druge otroke s 

pirhi in kolačem, rekgi : „Druge pirhe doma le pojejte, le onega s pregovorom napisanega shranite 
v spomin” . 

„Onega seveda ne bodemo snedli!” odgovor e 
otroci ; hočemo ga shraniti, saj pregovor več velja 
nego pisanka" 


»Res je to!" — pravi gospa, ',če bodete 
tudi storili to, kar vas uči". 

Rekla je potem staršem, naj ob vgodnej priliki 
spomnijo otroke na pregovor. Starši jo ubogajo . 
Ce ni kak otrok ubogal precej na prvo besedo , 

pomignili so hitro oče s prstom, rekši : „P r i d n i 

o t r o k” — in otrok je dostavil : „u boga v sk o ki ” 
in hitro je ubogal. In če se je kak otrok hotel 
zlagati, rekli so mati: „La' ima” — in otrok je 
dostavil: „k r a t k e noge " , — sram ga je bil o 
in ni se več zlagal. Ravno takisto so obrnili starši 
tudi druge pregovore otrokom v poduk. Cestokrat 
so rekli otroci : „Svoje žive dni nismo imeli tako 
veselega dne”. 
„No, le ravnajte se po tem, kar vas pregovori 

potem vam hočem vsako veliko noč pirho v 
prirediti. Kedor izmej vas pa ne bode priden in 
ubogljiv, ta ne bode smel Mizo priti. Le za pridne 
otroke bo vesel dan” . 

Oj, kako pridni in ubogljivi so bili otroci p o 
dolini . 

Peto pogaje. 

Dva pirha — več vredna, nego bi bila zlata. 

ej ,navzočimi gledalci pri otroškej veselici za 

t 

I~~ 

pazi gospa tujega mladenea, ki je stal ves žalo 
sten v krogu veselih ljudi. Mladenič je bil nekako 
v šestnajstem letu svoje dobe. Bil je siromaško 
oblečen a lepe postave in zdravega Hm Njegovi 


34 

rumenkasti lasje so mu viseli po ramah, v roki p a 
je držal dolgo palico kakor popotnik . 

Ko so se ljudje večinoma razšli, popraša go-
spa mladenča , ki se jej je smilil v srce, zakaj je 
tako žalosten. 

„Oh, kaj bi ne bil žalosten!” odgovori mladi 

popotnik ter mu stopijo solze v oči ; „moj oče so 
bili kamenosek, pa so mi pred tremi tedni umrli. 
Sedaj pa se trda godi mojej materi, ki imajo še 
dva mlajša otroka, jednega brata in sestro. Moj 
ujec, ki je tudi kamenosek, vzel me je k sebi, da 

se pri njem izučim očetovega rokodelstva. Tako 
bodem zamogel kedaj materi pomagati in sam seb e 
preživeti. Ravno tjá sedaj potujem. Vže dvajset 
ur hodim, pa imam še toliko hoda ; kajti moj ujec 
biva onostran tega pogorja”. 

Gospej se prav v srce smili uboga, vdova, ker 
se je njej sami skoro ravno tako godilo . Postregla 

mu je z mlekom, kolačem in pirhi ; tudi nekaj novcev mu stisne v roko, češ, naj jih pošlje materi. 
Tudi Edmund in Blanka sta miloyala reveža. 

„Na to rudečo pisanko in jo nesi svojej sestrici , 
reci jej, da jo prisrčno pozdravljam,” reče Blanka . 

„Ta modri pirh pa daj svojemu bratcu ter 

mu sporoči, naj nas tudi on kedaj obišče,” d é 
Edmund. 

Mater posili smeh, slišati otroka tako govovoriti. Tudi ona gre po lepo pisan pirh in ga dá 

mladenču rekgi. : „Tole pisanko pa daj svojej materi. Pregovor na njej je za-njo najboljša tolažba, 
ki jo jej zamorem dati. Slové pa : „Z a u p aj l e 
v Boga, on vselej pomagat zna.” Me


35 

nim, da jim bodeš jako vstregel s to pisarko . Če 
se bodo ravnali po tem izreku, bode to najboljši 
dar, ki jim ga more dati." Mladenič se za vse 
prav lepo zahvali. Mlinar ga tudi prenoči ; drugo 
jutro pa, ko se je začelo daniti in je jutranja zarj a 
rudečila vrhunce gora, ki so oklepali dolino, odpravi se dalje na pot. Mlinar mu je dal še v 
torbico za popotnico kruha in sira. 

Ivan, tako je bilo mladenču ime, je šel ve 

selo svojo pot preko visokih gor in strmih prepadov . Na večer tretjega dnée je imel še pičli uri 
hoda do svojega ujca. Ravno pleza po ozki stezi 
za strmo pečino in strahoma zre v neznano strašn o 
globino, kar zagleda hipoma obsedlanega konja. Sedlo 
ie bilo lepo rud*, brzde pa vse pozlačene. Konj 
pa se je oziral gori proti njemu in rezgetal, češ, 
da se veseli videti zopet živega človeka in hoče 
pozdraviti tako mladenc;a. 

»Za božjo voljo," zdihne, „kako je prišla 
dobra žival v to globino?” Skoraj gotovo je kakega viteza. Da bi se le ne bila zgodila kaka 

nesreča njegovemu gospodarju! Osedlan konj brez 
jezdeca na takem kraji ne pomeni nič dobrega . 
Nadejati se je nesreče. Nekak strah me sprehaja . 
moram pogledati., kaj je. " 

Dolgo poskuša splezati v prepad, pa ni s e 

mu posrečilo, da si je bil vajen tacih potov. Slednjič zasledi ozko stezico, katero je naredil hudo 
urnik mej pečevjem. ; sedaj pa je bila suha in p o 
njej je srečno dospel v globino . Tu zagleda moža 
v viteikej obleki, ki je ležal pod visečo skalo . 
Njegova svetla čelada z lepim pernjikom je ležala 


poleg njega, njegova sulica pa je bila v zemljo zasajena. Mož pa je bil bled, kot smrt, in mladenič 
ni znal, ali vitez spi, ali pa je vže mrtev. Usmiljenega srca stopi bliže, prime rahlo moža za roko 
in ga vpraša : „Preljubi gospod! kaj pa vam je?” 

Mož odpre oči, pogleda milo mladenča ter 
zdihne, kakor bi hotel kaj povedati . A ni mogel 
besedice ziniti. Sedaj pa pokaže s prstom na usta 
in poleg ležečo čelado. Ivan razumé, da bi rad 
pil ; vzame čelado ter gre po vodé. Po dveh starih 
vrbah, ki ste rastli v kotu prepada, spozna, da 
mora Mizo voda biti . G-re tja in najde vlažn o 
zemljo ; pleza nekoliko više mej grmovjem in pečevjem, in glej l kot ribje oko bistri studenček je 
izviral iz trde skale z mahom obraščene Ivan 
zajme polno čelado vode ter hiti ž njo k žejnemu . 
Illastn.o pije večkrat vodo v dolzih požirkih . Kmalo 
je spregovoril . 

,Hvala Bogu!" bila je njegova prva beseda . 

„Pa tudi tebi lepa hvala vrli mladenič!” reče, s 
hripavirn glasom podpiraje glavo z roko . „Sam 
Bog te je poslal, da me rešiš gotove smrti. — 
Ali. kako strašno sem lačen! Imaš H kak grižlej 
kruha pri sebi? ” 

„O moj Bog,” reče Ivan , „da bi bil to l e 
pogreje znal . Kruh in sir, ki sem ga imel v torbici, sem vže pojedel. Oj! — reče veselo — saj 
imam še pirhe. So zelo tečna in zdrava jed. ” 
usede se poleg moža na mah, seže po svoje pi. 
sanke, olušči prvo , razreže jo s svojim nožičem 
po dolgem, in da možu košček za ko§čekom . Prav 

Mastno jé, pije vmes in zopet jé . 


37 

Ivan je hotel vže tretji pirh ubiti ; mož pa 

mu reče: „Zadosti je. Ni zdravo preveč na jedenkrat jesti ; sosebno če je bedo dalj časa stradal. Sedaj sem se najedel . Še svoje žive dni 
mi ni nikoli tako dišala jed. Prav po kraljevo 
sem se nakosil. Hvala Bogu! vže čutim , da se m 
čvrstejši.” Pri teh besedah se po konci vsede . 
„Oj, ko bi tebe ne bilo, gotovo bi bil to noč la

kote in žeje 11113.rl.” 
Ivan ogleduje svetli oklep in lepo dragoceno 

obleko ter reče: „Kako pa ste, žlahtni vitez, zabredli v ta prepad s svojim konjem ? 

„Jaz nisem vitez ampak le vojak slug a 
nekega imenitnega viteza,” odgovori tuji mož. 

„Potujem vže več tednov po opravkih svojega gospoda okoli . V tem zaraščenem hribovji pa se m 
zašel. Noč me je prehitela. V temi sem padel s 
konjem vred čez ono skalo v globočino . Konj se 
ni nič poškodoval, jaz pa sem se ranil na nogo , 
da ne morem hoditi niti konja zajahati . Čuclno 
je še, da nisva oba na mah mrtva obležala . Ne 
morem se za to Bogu dovolj zahvaliti. Obvezal 

sem si rano, kakor sem le vedel znal ; ali huda 
mrzlica se me je lotila radi rane. Vže sem mislil , 

da bodem mej tein pečevjem umrl glad:. Kar si 
prišel ti, vrli mladeneč , kakor angelj iz nebes . 
Povej mi vendar, kako ti je ime in kaj te je pripeljalo v to samoto ? ” 

Ivan mu pové svoje ime in vzrok svojega 
popotovanja. Mož ga pazljivo posluša ter še t o 
in ono vpraša. Ogledovaje lupine, ki so ležale po 

tleh, reče : » udno, da so tako lepo rudeče 

Krištof klad Vllle 8 


modre. Kaj tacega še nisem videl . Pokaži mi še 

ud pirh, ki si ga djal nazaj v torbico! Rad bi 

ga bolj natanko ogledal . " 

Ivan mu ga dá in pové, kje in kako ga j e 

dobil. Mož ogleduje pazljivo pisanko in solze mu 

zaigrajo v očeh. „0 moj Bog I” zdihne, istiniti je 
pregovor, ki je na pisanki : Z aup aj v Bog a 

o n vselej pomagati zna. Sedaj sem se prepričal. Prav goreče sem prosil Boga, naj me reši 
iz tega prepada, in uslišal je mojo moh'tey. Na 
veke naj bode hvaljeno njegovo usmiljenje in dobrota. Bog naj poplati onima dobrima otrokom.a 
ki sta ti dala pirha. Pač nista mislila, da bodeta 
s tem rešila življenje tujemu človeku! Bog naj 
blagoslovi dobro gospo ki je napisala ta tolažlji v 
pregovor na ta pirh." 
„Ljubi Ivan, daj mi to pisanko, hočem j o 
dobro shraniti, da bodem imel vedno pred očm i 
izrek, ki se je tako čudovito spolnil pri meni. Da, 
moji otroci in otre& otroci naj bodo potrjeni v zaupanji na ljubega Boga, kedar koli bodo videli pisanko in čitali izrek. .nabiti bodo še čez sto 
let pripovedovali mojim vnukam, kako čudovito 
je rešil ljubi Bog njih pradeda z dvema pirh .oma 
da ni glada umrl. Za to ti pa hočem dati nekaj 
druzega.” 

Vzemši mošnjiček iz žepa, dá mu za vsako 
jajce po jedeu zlat, za ono z lepim pregovorom 
pa dva. Ivan mu sicer dolgo ni hotel dati pisanke ; mož pa ga je prosil dotlej, da mu jo da. " 

„Ali glej,” reče mož, ozrši se po pečenji, 
»vže se mrači in vrhunci gora se žare zahajajo


39 

čega solnca. Skusi, da me spraviš na konja. Po 
stezi, po katerej si prišel v to temno globino, v 
katero solnce nikdar ne posije, menim tudi jaz izleziti." 

Ivan mu pomaga na konja ter ga pelje z a 
ujzdo. Težko sta se pomikala 'po strme] stezici, 

pa vendar srečno dospela na vrh . Oj, kako se 
je veselil mož, ko ga je sobice zopet obsevalo i n 
videl vso okolico v večernih žarkih ! 

„Do mojega ujca prideva še lahko nocoj ; 
jaz se bodem podvizal, vaš konj pa tudi ne bode 
zaostajal za menoj . Ujec vas bode z veseljem 
sprejel ; saj je vrl mož”. Pri njem bodete dobili 

prenočišče, pa tudi dobro postrežbo dotlej, da popolnoma okrevate . 

V mraku sta dospela do hiše vrlega kamnoseka. Z veseljem sprejme tujega moža v hišo , 

Ivanu pa potrka na ramo, češ, da je vrlo ravnal. 

— Ivan se sicer izgovarja, da ni ostal mož beseda, ker ne more poslati pirhov materi, bratu i n 
sestri. 
„E, kaj pirhi!” reče ujec, — „ne urnem, 
kar govoriš o rudečih, modrih in pisanih pirhih ; 
mar so li boljša ta jajca nego druzih ptičev, ki 
so gotovo še lepše pisana, In naj bi bila tudi od 
samega zlata, prav je, da si jih dal. S tem si 
rešil tujemu možu življenje in pokazal, da si vrl 
deček. Storil si kakor usmiljeni Samaritan, jaz 
hočem biti pa krčmar ; toda plačati ti ne bode 
treba. Si. li razumel?” pristavi smeje se . 

Sluga pokaže sedaj pisarsko z izrekom . „Res 

e lepa,” reče ujec Ivanu . ,,a vendar mu jo pusti . 


z zlati bodeš materi mnogo bolj vstregel. Hočem 
ti jih izmenjati I" 

Deček se čudi množini novcev, katere je za 
zlate dobil ; do sih &l) zlata še niti videl ni. Da 
rumeni novci so se mu še sumljivi zdeli . 

„Le poglej I” rege ujec, „tudi pri tvojej materi se bode obistinitil izrek : V sili pomag a 
B o g. Ta resnica je več vredna nego to zlato na 
mizi. Vendar je dobro, da si lahko brez pirha zapomniš-ta izrek. Ne pozabi ga vse svoje žive dni . ” 

Tujec je ostal dotlej, da je popolnoma ozdrave l 
okreval. Preden pa je odšel obdaroval je bogato vse v hiši. 

est~o poglavje. 
Z zlatom in biseri ozaljšani pirh . 

I pomladi in poleti se ni nič posebnega pripetil o 

v tihej dolinici . Oglarji so obdelovali marljiv o 
syoje majhne njivice, pa tudi pridno hodili v bost a 
oglje žgat ; njih žene so doma gospodinile in 
vzredile mnogo kokoši ; otroci so vedno le po

praš'evali , če bode kmalo zopet velika, noč . Neznana gospa jo bila sedaj čestokrat jako žalostna. Njen stari, zvesti sluga, ki jo je spremil v 
te kraje in početkoma od časa do časa hodil n a 
popotvanje ter oskrbel vsega potrebnega za njo, n i 
mogel vže zdavnej več iti iz doline ; kajti pričel 
je bolehati. Da , ko se je zopet približala jesen 
pričelo listje rumeneti iu odletavati po gozdu 


skoro ni več mogel čez prag na sobice, da bi s e 
grel, kar mu je bilo pogreje tako ljubo. Marsikatero solzo je prelila gospa na skrivaj iz usmiljenja do dobrega, starega moža, in pa tudi, ker 
se je bala, da bode zgubila zadnjo podporo. Tudi 
radi tega jo je jako bolelo sitce, ker sedaj ni 
mogla več po njem zvedeti o svojej domovini. Bila je v tihej samotnej dolini ločena od vsega sveta . 

Za te dne se je pripetilo še nekaj , kar j e 
gospej delalo mnogo strahu in skrbi. Ogljarji, 
prl'šedši necega jutra iz gozda, pripovedujejo mlinarju to-le : Preteklo noč smo veselo sedeli poleg naših ogljenic v gozdu . Na jedenkrat pridej o 
k nam štiri neznani možje. Na glavi so imeli za 
pokrivalo železne čelade, tudi obleka jim je bil a 
železni oklep. Ob strani so jim viseli veliki meči ; 
v roki so držali dolge sulice. Rekli so, da so 
vojaki viteza Ostrovigkega, ki je prišel z vso trumo 
svojih vojakov v to pogorje. Pozvedovali so jak o 
radovedno o vsem po okolici . " 

Mlinar hiti brzo k gospej , da jej sporoči t o 
novico. Sedela je ravno poleg postelje bolnega Petra. Slišati pa iz mlinarjevih ust ime grofa Ostroviškega, obledi in vsklikne : ,,0 moj Bog! ta vitez 

je moj najhujši sovražnik. Gotovo me zalezuje, d a 
bi me vtaknil v temno ječo ali pa umoril. Pa jim 

saj oglarji niso povedali, da tu bivam ? 

Mlinar jo potolaži, rekgi, da o njej niti govorili niso, kolikor jo njemu znano . Be pogreli 
so se nekoliko pri ognji. Ko se je pa začelo daniti, 
šli so svojo pot. Istina pa j da se še potikaj o 
po pogorji. 


„Ijubi moj Oibald I reče gospa mlinarju, 
„od one dobe, kar ste me sprejeli pod svojo stre 
ho, spoznala sem vas za poštenega, krepostne 
ga in blagega moža. Razodeti vam hočem vse dogodke svojega življenja in povedati, zakaj se je polastil strah mojega srca, katero stiska ; kajti smem 
se zanašati na vaš dober svet in vašo pomoč” . 

Ime mi je Rozalinda in sem hči Koroškeg a 
vojvode. Dva imovita in mogočna grofa sta me 
hotela vzeti v zakon, Ivan Ostroviški in Jernej 
Lipoglavski. Ostroviški grof je bil najmogočnejši 
in imovitejši plemič v deželi ; imel je mnogo gradov in vojakov ali dobrega, blagega srca ni bil. 
Vitez Lipoglavski je bil pač naj hrabrejši in pogumnejši vitez v deželi in jako blagega srca tod a 
proti Ostroviškemu neirnovit. Po svojem blagem 
poštenem očetu je podedoval le jeden grad , ki p a 
je bil 'de jako star. Tudi mu ni bilo mari, da bi 
$i jih bil po običaji vitezov one dobe več pridobil 
s sirovo silo. To mu ni dopuščalo njegovo blago 
srce. Z očetovim odobrertjem sera njemu podala 
roko v zakon. Za doto sem mu prinesla lep ko s 
dežele z močnimi gradovi. Dolgo sva živela srečalo 
in zadovoljno, kakor bi bila v nebesih. 

Grof Ostroviški pa je kuhal hudo sovražtv o 
v srci do mene in mojega soproga . Ni naji mogel 
živih videti. Vendar pa je umel svoje sovražtvo 

prikrivati ni ga kazal očitno z napadi na najino 
imetje. A prišla je doba, ko je moral soprog s 
svojimi vojaki iti na vojsko proti sovražniku kerščanstva na cesarjev klic. Tudi. Ostroviški bi bil 
moral iti se svojimi v boj . Ali s praznimi izgovori 


je znal cesarja preslepiti, češ , da še ni gotov z 
oboroženjem svojih ljudi ; bode se pa pridružil vojski, kakor hitro mu bode moči . Tako je ostal do-
ma. Ko se je moj soprog s svojimi podložniki bori l 
na skrajnej meji za svojo domovino , in imela vsa 
združena krščanska vojska dokj truda , da je za 
branila sovražniku vhod v domovino, — napade 
hinavski in brezvestni grof Ostroviški naše imetje . 
Ni ga bilo človeka, ki bi se mu bil postavil v bran . 
Pustošil je okolico ter si snoma osvójil jeden grad 
za drugim. Kaj mi je bilo storiti druzega, nego 
zbežati skrivaj s svojima ljubima otrokoma. Moj 
zvesti angel] varh na tem begu mi je bil moj zvesti 
stari sluga Peter. Niti trenotka nisem bila varna 
pred zalezovanjem hudobnega Ostroviškega . Pripeljal me je v to pogorje, kjer sem našla v tej samotnej dolinici varno zavetje. 

Tu sem hotela ostati dotlej, da se soprog vrn e 
iz vojske in naše imetje zopet iztrga iz rok Ostro 
viškega grabljivca. Včasih je šel moj zvesti sluga 
Peter mej svet, da poizvé kaj novic o vojski . Vsaki'krat je prinesel le žalostne novosti . Vedno je še 
gospodaril hudobni Ostroviški po naših pokrajinah 

vedno je še trajal boj na mejah cesarstva ; zmagovaje 
sedaj naši, sedaj zopet sovražnik. Kmalo pa bode 
vže leto, kar je moj zvesti sluga bolan ; od te dobe 
ne znam nič o svoje] ljubej domovini, niti o soprogu . 
Oj, nabiti ga je že zdavnaj posekala sovražnikov a 
sablja l Znabiti je zvedel Ostroviški o mojem skri

vališči , ker je prišel s svojimi vojaki tako Mizo . 
Oj , kaj bode z menoj! Smrt bi mi bila še naj 
ljuba, kar se mi more pripetiti. Oj prosite yen


dar ljudi, da naj me nikar ne izdajo na l~ujšem t 
sovražniku!" 

„Kedo naj vas izda !” reče mlinar. »Jaz sen, 
porok za vse, da dá vsak rad svoje življenje za 
vas. Preden vam bode Ostrovi§ki storil kaj žalega , 
poskusiti se bode moral z nami vsemi . Le brez 
skrbi bodite blaga gospa! " 

Jednako so mislili tudi oglarji, ko jim mlinar 
to pové. „Naj le pride”, rekli so ; „hočemo mu s 
svojimi sekirami pot pokazati” . 

Vendar je bila blaga gopa v vedrih skrbe h 

noč in dan. Komaj si je upala iz hišice, tuli svojih 
otrok ni puščala čez prag. Prav tu.žni so bili njeni dnevi . 

Mej tem je v gorah postalo zopet tiho in 
mirno ; o možeh v železnih oklepih ni bilo več duha, 
ne sluha. Sedaj si upa gospa zopet iti na sprehod . 
Bil je po dolgočasnem deževji prav lep jesenski 
dan. Kakih sto korakov od njene hišice je stal a 
priprosta kapelica. Bila, je lesena in- spredaj popohmma odprta. V kapdici je bilo videti le'po sliko , 
ki je predstavljala beg svete druAe v Egipt. Prinesel jo je bil nekdaj Peter prišedši s '

svojega potovanja, da potolaži dobro gospo radi njenega pregnanstva. Za kapelico se je vzdigovala strma pečina, pred kapelico pa so stale vitke jelke in delal e 
senco pred vhodom . Imel je ta kraj nekaj svetega 
in milega, da si rad s svetim strahom tu bil . Lepa 

stezica, vijoč se po zelelenej trati mej grmovjem 
in pečevjem, je držala do kapelice . Najraje je zahajala tu sem. Tudi danes je šla z nekim straho m 
sem. Nekoliko časa je z otrokoma klečala in mo


lila v klopi, ki je stala pred kapelico. Jednakost 

njene osode z britki.ra trpljenjem božje matere j o 

zelo gine in solze jej teko po lici . Nekaj časa 

moli, potem pa sede na klop. Otroka sta mej 

tem obirala zrele jagode z malinovcev, ki so rastl i 

po pečovji. Jako ju je veselilo, d« je vsaka jagoda 

nekako podobna temno-svetlemu grojzdiču . Pola

goma sta se precej daleč od matere proč oddalila. 

Ko tu gospa čisto sama sedi, — glej ! prid e 
mej pečevjem romar ter se bliža kapelici . Nosil 
je po običaji romarjev one dobe dolgo črno oblek o 

in kratek plajšč . Njegov klobuk je bil ozaljšan z 
morskimi biseri in v roki je imel dolgo, belo romarsko palico. Zdelo se je, kakor bi bil vže pra v 

star, vendar pa prav krepak in čvrst mož . Brada 
in dolgi lasje, ki so mu viseli po ramah, so bili 
beli kot sneg, njegovo lice pa še rudeče in cvetoče 
kot najlepša vrtnica. Gospa se silno prestraši, 
ko zagleda tujega moža. Romar jo prijazno pozdravi in se prične razgovarjati ž njo. V svojem. 
govorjenji je bila jako previdna, ter odgovarjala le 
na vprašanja. Plaho in nezaupljivo ga je gledala, 
češ, mu li sme upati — neznanemu možu . 

„Plemenita gospa”, reče slednjič romar ; ,,nikar se me ne bojite. Saj mi niste tako neznani 
ne, kakor mislite. Vi ste Rozalinda, soproga kneza 
Lipoglavskega. Dobro znam, kaj vas je prisililo 
mej te samotne gore bežati in si tu poiskati varnega zavetja. Dobro poznam tudi viteza Lipoglavskega, vašega soproga, od katerega ste vže tri let a 
ločeúi. Kar bivate v tej tihi samoti, spremenil o 
se jo mnogo po svetu . Če vam je še kaj mar sli


šati kaj o vašem soprogu in ee ga že niste popolnoma pozabili, zamorem. vam sp'oro 

éiti o njem najveselejše gesti . Zopet je mir. Krščanska vojska j e 
premagala sovražnika krščanstva ; s slavo in častjo 
venčana se je vrnila v domovino. Vaš soprog si je 
svoje gradove zopet pridobil . Hudobni vitez Ostro 
viški je komaj odnesel pete v to pogorje . A tudi 
od tod jo je moral že popihati v daljni svet. 3-e

dino hrepenenje vašega soproga je, da vas zopet 
najde in vidi". 

„0 moj Bog!” vsklikne gospa, „oj, kako vesele novice so to! Oj, kako bi se ti, ljubi nebešk i 

Oče dovolj zahvalila!” To rekši, poklekne, in -
solze veselja jej teko po lici . 

„Da, videl si, dobri Bog, moje solze uslišal 

moje tiho zdihovanje in se me usmilil!” reče . „O, 
moj soprog, o moj dragi soprog! naj bi prišel pač 
hitro oni trenotek , da bi te zmogla videti ter t i 
pokazati tvoja otroka, ki sta bila še zelo majhna 

ob tvojem odhodu ; — da slišiš iz njunih ust prvikrat sladko besedo » očk!” 

Obrnivši se proti romarju, reče : „Kaj? — vi 
dvomfte, še mislim na svojega soproga ter m u 
ohranila spomin v srci? — O, moja otroka, idita 
sem!” reče sedaj otrokoma, ki sta stala nekoliko 
proč ter s strahom ogledovala tujega moža. Brzo 
stopita bliže . 

„No Edmund”, reče sedaj dečku, — „le nikar se ne boj! Povej lepo in glasno temu možu 
molitev, katero molimo vsak dan za očeta”. 

Zali deček sklene svoji roki, obrne oči proti 
neb misleč da mora vselej tako biti če se tudi 


molitev na iz ust pove in pribe moliti tako : 

„0 ljubi Oče nebeški! Ozri se na naju revni 

siroti! Najen oče so na vojski. O, ne daj ; da 

bi ondi u.mrli! Prav pridna in pobožna hočeva 

biti, da naju bodo ljubi oče prav veseli, kedar 

naju zopet vidijo! Oj, usliši , usliši prošnjo rev

nih sirot!” 

„Ti, Blanka”, reče sedaj rumenokodrastej in 

rudečeličnej deklici, „ti pa povej, kako molimo za 

očeta zvečer, preden gremo spat? ” 

Deklica sklene ravno tako svoji ročici, obrne 

svoje modre oči proti nebu ter prične s tihim, milim pa razumljivim glasom moliti tako-le : O ljubi 
nebeški Oče! Preden gremo počivat, prosimo t e 
za našega ljubega očeta. Naj sladko počivajo, in 

angelj naj jih varuje napada sovražnikov . Tudi 

ljuba mati naj sladko počivajo, da pozabijo vsaj 

nekoliko svojo žalost. Ce je pa tvoja volja, da 

odtegneš materi sladko spanje, naj oče tolik o 
mirneje počivajo . O naj bi bil ta večer slednj i 
naše žalostne ločitve! Naj bi skoro prišlo vesel o 
jutro onega dne, da bi očeta zopet videli! " 

„Amen, Amen!” reče gospa, povzdignivši rok i 
in solzne oči proti nebu . — 

Na to prične romar na ves glas jokati . Ko 
bi trenil, vrže raz sebe preobleko, — brado in dolg e 
lase, romarski plajšč in suknjo, — in stoji v lepe] 
vitežkej obleki, ki se je zlata lesketala, še mla d 
in čvrst tú pred ženo in otrokoma. Z razprostrtima rokama veelo vsklikne : „0 Rozalinda, moja 
soproga! O Edmun.d in Blank. preljubeznjiv a 
moja otroka I” 


Gospa ni vedla prevelikega iznenadenega veselja kam bi se dejala. 
Otroka, ki sta se ozrla na mater, kakor bi 
jo hotela prositi, naj pomaga romarju, ki se je 

pričel na glas jokati, ozreta se, slišati svoje ime . 
Jako se pa prestrašita, videti, da se je stari mo ž 
najedenkrat spremenil v zalega viteza ; menila sta , 
da je starček bil iz nebes in se sedaj spremenil v 
lepega nebeškega mladenča — angel] a. Saj jima 
je mati čestokrat jcdnake povesti pripovedovala. 
Mislila sta, da vidita čudež. Tako lepi so se jima 
zdeli oče v krasne] vitežkej obleki . Bil pa je tudi 
istinito Lipoglavski najzaljši vitez v vsej krkanskej vojski. 

Oj, kako pa sta bila vesela, ko jima mati 

reče, da je ta jako zali gospod njun oče, o katerem jima je tolikokrat pripovedovala. Oče, mati in 
otroci so bili srečni in veseli, kakor bi bili že y 
raji ; ure so jim minule k,tkor minute, tako srečn i 
so bili. 

Sedaj vitez pové gospej, da je s celo trop o 
vojakov prišel naravnost po-njo . Racij. strme in ne 
varne poti po tem gorovji jih je moral zadaj pustiti. Sam pa je hitel peš naprej v romarskej ob

leki, kakorAne so se za tiste Obe vitezi čestokra t 
posluževali, kedar so hoteli, da bi jih nihče n e 
spoznal. Tako je mislil, da bode najpopreje do nje 
prišel, prepričal se, kako se jej godi, in kako s e 
vedeta otroka, tudi jo bo nepoznan v romarskej 
obleki najlaže pripravil na svoj prihod . 

Rozalinda ga vpraša, kako je zvedel tak o 

hitro za njeno skrivno biva lMče? 


„Oj, ljuba Rozalinda” , reče, „tvoja dobrotljivost 
do ubogih ljudi , sosebno pa do otrok v tej dolini 
je dala povod, da se tako hitro zopet vidiva. Ravno za to pa je }jnbi Bog zopet dal očeta tvojim 
otrokom. Ako bi ne bila tako usmiljenega srca 
ne bila bi se videla tako hitro, znabiti — tud i 

nikoli več ne. Povsod so te obdajali najini sovražniki, in prav lahko bi jim bila prišla v roke . 
Ostroviški jo je popihal čez hribe in doline še le , 

ko selu prišel s svojimi ljudmi v te planine” . 

Potem jej pokaže pisanko , na katerej je bil 
zapisan izrek : Zaupaj le v Boga, on vselej pomagat' zna! „Glej toraj” , reče, ,,tale pirh je bil 

oni pripomoček, katerega se je pos111i/na božja previdnost, da vaji je zopet združila . Dolgo sem pošiljal svoje ljudi tebe iskat, — a vse zaman . Slednjič pride Bogomir, jeden mojih vojakov, čez dolgo 
s pota domov. Menil sem vže, da se ne vrne več, 
ker ga ni bilo tako dolgo. Padel je v nek prepad, 
in že glada umiral. V največjej sili pride nek neznan mladenič k njemu ; dal mu je dva pirha s 
katerima se je nekoliko okrepčal, da ni umrl glada . 
Tole pisanko mu je pa dal za spomin na njegovo 
rešitev. Bogomir mi pokaže pisanko. Oj, kako se 
začudim! Na prvi pogled spoznam tvojo pisavo . 
Brez odloga smo obsedlali konje ter jezdili prot i 
kamenid, kjer je vrli mladeneč sekal marmelj. Ta 
mi je pokazal pot sem. Ko bi ne bila priredila 
otrokom veselega praznika s pirhi ; ko bi tudi za 
dušo pri teni veselji ne bila skrbela s tem , da s i 
napisavala na pisanke lepe izreke, ne bil bi današnji dan tako za nas. In ko bi ne bil moj 


Edro.ud in ti, vrla Blanka, tako usmiljena do rev

nega mladenča, ne videla bi še danes svojega očeta . 
Vsak milodar, naj je sam na sebi še tako majhen , 
je nebeško seme, iz katerega nam vzraste sreča in 
božji blagoslov, če ga damo le iz pravega namena . 
Cestokrat se nam vže na tem sveta stotero povračuje. Zapomnita si to, ljuba otroka, vse svoje žive 

dni. Dajajta rada y bogaime ; pomagajta potrebnim ter jim pripravita kak vesel dan po zgled u 
svoje matere. Pomagajta bližnjemu v potrebi in sili 
in tudi vama bode pomagal ljubi Bog! Usmilita se 
rada druzih, in bodeta tudi našla usmiljenje! Z 
veselim srcem bodeta smela potem zaupati na Boga 
in resnica, ki se je danes tako lepo izpolnila, ob

istinila se bodo tudi v bodoče nad vama. Nikdar 

vaju ne bode zapustil v sili in potrebi . — 

To vaji prav živo uči današnji dogodek. — 
Zategadel bodem dal ta pirh z zlatom in biseri 
okineati. In na večen spomin našej rodbini ga 
bodem obesil na oltar v kapelici našega grad lii. " 

Mej temi pogovori se je jelo vže mračiti i n 
zvezde so se videle semtrtje na jasnem nebu. Lipoglavski je peljal svojo gospo , držeč, jo podpazduho, proti njenemu priprostemu bivališču ; otroka 
pa sta veselo skakala pred njima proti domu . Tú 
pa jih je čakalo novo veselje . Dospela sta namreč 
sem — vže vitezev sluga Bogumir in njegov rešitelj Ivan. Kratkočasila sta se z zvestim Petrom , 
katerega je vest o prihodu viteza Lipoglavskega 
kar omladila in ozdravela. 

Prvi pride na proti vrli mladenee Ivan, kateremu je bila gospa podarila pisanke ter prijazno 


pozdravi njo in otroke kot stare znance. Potem 
pristopi sluga Bogumir, kateremu so pirhi rešili 
življenje, ter reče spoštljivo gospej : »Dovolite, milostiva gospa, da vam poljubim roko, ki mi je po 
božjej previdnosti rešila življenje . " 

Zvestega Petra pa prisrčno objame vitez kot 
svojega najzvestejšega slugo. Tudi yrlemu mlinarju, ki je y prazničnej obleki tu stal, poda prijazno roko ter se mu iz vsega srca zahvali za dobroto, katero je storil njegovej obitelji. Vsi so 
skupaj večerjali ter bili prav zadovoljni in iidan e 
volje. 

Drugo jutro pa je bilo veliko veselje po vsej 
dolini. Hitro se je razširila vest, da je prišel 
prav imeniten vitez , ki je soprog blage gospe in 

oče ljubeznjivih otrok, katere so vsi ljubili. Ta 
vest je spravila vso dolino po konci. Mlado in 
staro je hitelo k hišici, da vidijo zalega viteza ; 
kmalo se je nabrala cela tolpa ljudi okolo koče. 

Vitez stopi s svojo gospo in otrokoma iz koče, po 

zdravi prijazno množico ter se jim z glnljivimi 
besedami zahvali za vse dobro kar so storili gospej in otrokoma . 

Dobri ljudje pa so s solzami v očeh zatrjevali vitezu, reka'i : »O ne, ne! Mi nismo dobrotniki milostivej gospej ; ona je naša največa dobrotnica!" 

Vitez se je še dolgo razgovarjal z dobrimi 
ljudmi ; vsakemu je znal kaj povedati ali ga vprašati ; vse je očarala njegova prijaznost in 'jubeznjivost. 


Mej tem so oglarji pokazali vitezevemu spremstvu pot v dolino . Začujejo se glasovi trobent , 
in zaraščenega gozda se prikaže tropa viteze v 
in druzih vojakov na konjih in peš , ki se pomika 
v dolblo njih železna oprava in orožje se je lesketala v solnčnih žarkih . ' Vsi veselo pozdravij o 

svojo gospo, katero so zopet našli, in veselo vpitje 

je odmevalo na okrog po pečevji . 

Vitez Lipoglavski je ostal še dva dni tukaj. 

Na večer, preden je odpopotval s svojo soprogo , 

otrokoma in spremstvom, povabi še vse prebivalce 
po dolini na veliko pojedinó . Kaj lepo je bilo videti mlinarja in oglarje mej vitezi in vojaki okolo 
mize. Po obedu. 'obdaruje Lipoglavski svoje kmečk e 
goste prav po vitežki, sosebno pa še mlinarja. 
Marta je ostala v službi pri gospej , za mater ter 
brate in sestre vrlega mladenča Ivana je tudi š e 
posebno skrbel . 

Oglarjevim otrokom pa je rekel : „Vam, prejubi otroci, hoGem napraviti posebno veselje v 
spomin, da je moja soproga živela mej tako blagimi ljudmi. Skrbel bodem zato , da bodo vsi 
otroci po dolini vsako leto dobili prav lepih pirho v 
ali pisank.” 

jaz pa," dé na to gospa, „bodem. to nl,vado 
razširila v svojej domovini. Tudi tam bodem dala 

vsako velikonoč `razdeliti pirhe mej otroke na veče n 
spomin, da sem zopet rešena pregnanstva. ” 

To se je tudi zgodilo. Kmalo se je razširila 
ta navada po vsej deželi. Pobarvane jajca so zvali 
pirhe ali pa tudi pisarke. 


58 

Tudi po druzih krajih so posnemali ljudje to 
navado. Rekli pa so : »Nas sicer tolikanj to ne 
briga, da je bila ona blaga grofinja rešena iz pust e 
doline in oni vitez iz prepada in smrti , da bi obhajali vsako leto ta spomin. Pirhi ali pisanke naj 
pa spominjajo naše otroke druge'i.menitnejše in ve

ličastnejše rešitve , ki nas vse zadeva, — rešitve 
greha, revščine in večne smrLi po onem, ki je današnji dan častito od mrtvih vstal. Velikonočni 
prazniki so prazniki našega odrešenja v pravem 
pomenu, — in veselje, katerega pripravimo otrokom 
dopade gotovo tudi našemu odrešeniku Jezusu . 
Ljubezen, ki rada razveseli male in odrasle, j e 

ravno največja zapoved njegovega božjega nauk a 

in najlepše znamenje njegovih pravih učencev. Da 
navada, da o veliki noči obdarujemo otroke s pirhi, 
zamore tudi starše in vse ljudi spominjati neskončn e 
ljubezni nebeškega Očeta do vseh ljudi, s kater o 
oklepa vse brez razločka. Saj nam je Jezus, večn a 
resnica, sam 'rekel : „Kje je mej vami oče, ki bi 
škorpijona dal svojemu sinu, ki ga jajca prosi ? 

Ce toraj vi veste svojim otrokom dajati dobrih da

rov , koliko bolj bode vaš Oče z nebes dal — 

najboljši dar dobrega duha onim ki ga prosijo i ” 

Krištof Šmid, I 


Iva 

turški sóžeai. 

Poslovenil 

P. Florenti'n Hroiat . 

Ie 

ega prijetnega pomladanskega jutra je hodi l 

van, sin plemenitih staršev s Kranjskega o b 
bregu jadranskega morja. Bil je y sedemnajstem 
letu svoje Obe. Prišel je iz Italije, mesta Kolonij e, kjer je bilo za one dne najslavnejše vseučilišče, hoteč, ob velikonočnih praznikih obiskati svoj e 
roditelje. Ti so imeli v naše] krasne] domovini lep 
gradiček. Vsa okolica ob jadranskem morji je bil a 
y spomladanskem lišpu. Saj je ondi, rekel bi, z a 
mesec dni bolj zgodnja nego pri nas . Morje je ža

relo vzhajajočega solnca v najlepšem svitu . Ivanovo 
srce je bilo prevzeto te naravne lepote. Pokleknil 
je ter pričel moliti stvarnika, ki je iz nič ustvaril 
vse te prekrasne reči : solnce, nebo, zemljo in 
morje . 

Dolgo naš Ivan kleči in moli, očaran od prekrasne narave. Ko vstane, gre zopet svojo pot . 
Saj je mislil vedno le na svoje roditelje, katere 
bode ob kratkem zopet videl. Njegovi roditelji s o 
bili stare, plemenite rodovine, ki si je bila tekom 
časa za domovino pridobila mnogo zaslug. Ali vedne 
vojske in napadi divjih turkov v našo domovino so 
učln-i.le mnogo mnogo kvare roditeljem Ivanovim . 


58 

Njih imetje je bilo jako poškodovano ; tora] so bil i 

tudi dohodki le pičli . Kar pa so mogli storiti z a 
svojega sina, to so tudi storili. Na skrbi jim je 
bilo, da ga dobro vzgojé. Dobra, vzgoja pa je tudi 
več vredna nego vsi zakladi sveta . Od zgodnje 
mladosti so ga učili Boga spoznavati in ljubiti, 
nanj zaupati ter vso srečo in blaženost iskati le v 
Bogu. Dali so nadarjenega inladenča učiti vsega , 
kar mu bode v bodočnosti na korist. Poslali so 
ga bili tudi v Italijo na visoke šole , da se izuči 
moclroslovskih vednosti. Seveda so si morali sami 

marsikaj odreči, da je tam mogel po svojem stanu 

primerno živeti. Skrbno se je pa sam tudi ogiba l 
nepotrebnih stroškov živel je prav skromno in z a 
se. Tudi se je skrbno ogibal šumečih veselic, h 
katerim so ga vabili tovariši, ki pa stanejo mnog o 
novcev. Tudi ni prikrival tovarišem, da nima potrebnih novcev za take veselice, pa tudi časa. To 
mu je prišlo pa ravno prav ; mogel je ves čas posvetiti le učenju . Da prihrani svojim roditelje m 
nepotrebnih stroškov, kakor je menil, potoval je v 
svojo domovino večinoma tudi le peš . Ta hoja pa 
je bila čvrstemu in krepkemu mladenču tudi prav 
všeč in prijetna. Saj hoja krepi človeka. 

Pot je držala ob morskem bregu. Bil je za

raščen z raznimi grmiči in drevjem, ki rastč le p o 
južnih deželah. Ko jo ravno krene okoli visoke 
pečine, zapazi nenadoma barko, ki je stala na tem 
samotnem kraji . Nekaj mož, črnorumenkaste polti 
v neznanej mu noši, je zajemalo vodo iz bistreg a 
studenca, ki je peneč in šumeč izviral iz skale . 
Bili so ti čudni ljudje morski roparji iz .Aljgijera. 


59 

Komaj zapazijo ti divjaki našega zalega mladené a 
vže planejo nanj, kakor 'juti ti.gp'„,na nedolžno jagnje. Hitro ga zgrabijo in vleéej'p-na svojo barko. 
Tú ga oropajo njegove lepe obleke ; oblečejo ga v 
obleko, kakoršno nosijo -ó'žnji ; za pokrivalo so mu 
dali slamnik iz bičevja spleten ; 4-tudi so mu oklenili 
roki in nogi s težkimi verigami. Tako oklenjenega pahnejo mej druge nesrečneže, katere so na 
suhem ali pa na morji pograbili. Bili so vsi kristijani. Z žalostnim zdihljejem so pozdravili noveg a 
došlega nesrečneža. V srce se jim smili zali, cvetoči 
mladenee. Po obličji so vže spoznali, da je imenitnega stanu in ne vajen od ga-o do mráka opravljati težavna dela težakov. Radi svoje lastne in 
njegove tužne osode so se nekateri brhko jokali . 

Ko se naš Ivan nekoliko zavé prvega strahú , 
poklekne v barki, vzdigne svoji zvezani roki prot i 

nebu ter prične moliti tako : ,,Oj, dobrotljivi, vsemogočni Bog, ki si nebo in zemljo in vse iz ni č 
vstvaril, ti si mi poslal to trpljenje! Daj mi pa 

tudi svojo pomoč in milost, da ostanem vedno vdan 
v tvojo najsvetejšo voljo, da stanovitno prestoji m 
to poskušnjo ter ostanem tvoj zvesti služabnik. Potolaži moje ljube roditelje, brata in sestrico! Oj , 
moji dobri roditelji so gotovo mislili, da jutri n a 

večer pridem domov . Gotovo mi bodo šli tudi na

proti z mojim mlajšim bratom in še mlajšo sestrico . 

Oj, kolika toga bode razjedala njih ljubeče srce, k o 
me ne bode. Tudi ne bodo znali, kaj se ulije pripetilo in bodo gotovo vsa njih skrbna poizvedovanja ostala zaman . Zakaj nihče drugi, neg( ) 
le ti , nebeški oče veš za mojo žalostno osodo . 


60 

Vendar zaupam na te, nebeški oče, da me bode š 
zdravega pripeljal nazaj v njih naročje . Mojo in 
njih žalost bodeš spremenil v nepopisljivo veselje ! 
Saj ne zapustiš onih, ki zaupajo na-te. Naj tudi 
-omahujejo trde skale, naj se pogreznejo hribje v 
molje, — tvoja ljubezen iz zvestoba se ne omaj e 

na vekomaj" . 

Drugim jetnikom, ki so bili večinoma tudi i z 
teh krajev ter ameli mladeniča, smilil se jim je v 
srce, ko so ga slišali tako moliti . Dobili so zaupanje do njega ; poizvedujejo kedo je, od kod pride, 
in kam je potoval . Tudi sojetniki so mu pripovedovali dogodke iz svojega življenja. — Mlad pravnik, ki je bil lepe, plemenite in visoke postave, i n 
poznal tudi Ivanove roditelje, kazal je veliko sočutje do nesrečnega mladenča Blagi, jako olikani 
mož pripovedoval um je pa tudi se solznimi očmi , 
da je kot re \ na sirota moral trpeti mnogo bede in 
glada, ko se je šolal. Vendar je bil z božjo po 
močjo in usmiljenjem dobrih ljudi srečno izvršil 
visoke šole. Tudi je dobil vže službo pri sodniji. 
Ravno je bil na potu proti domú . Ladijo, na katere] se je peljal, napadejo morski roparji. Po kratkem boji jo dobijo v pest ter povežejo vse potnik e 
in odvedejo na svojo roparsko barko. Menil sem 
se zaročiti se svojo nevesto z nerazvezljivo vezjo , 

— sedaj pa moram nositi te verige", — zdilin e 
žalostilo . 
Zopet dragi jetnik, ki je moral opravljat i 
težki posel veslarja na barki, zdihoval je milo, ke r 

ne bode nihče mogel skrbeti za njegove onemogle 
starše. Dosihdób jim je kot ribič preskrbel vsega, 


potrebnega. Nenadoma pa so pri njegovem 

poslu zasačili roparji in odvedli na ladijo. » O , 

kedo bode skrbel za stare, neomogle starše!" zdihoval je britko . 
Najbolj otožen mej vsemi jetniki pa je bi l 

še neki star ribič. Čepel je molčé in zamišljen n a 
konci barke . Z rokami si, je podpiral glavo in debele solze so se rnu vtrinjale po bledem, velem 
lici. Imel je petero nedoraslih otrok. Jako mu 
je bilo na skrbi , kedo bode preživel otroke i n 
dobro, skrbno mater. 

Naš Ivan se približa žalostnemu možu prim e 
ga prijazno in ljubeznjivo za roko, kakor sin svo

jega drazega očeta. Potem pa prične govoriti o 
boijej previdnosti, kako Bog na blagor in prid 
ljudi obrača in vodi vse, in da ga ne kličemo zaman „očeta vdov in sirot.” — Mož in drugi s o 
tiho poslušali zgovornega mladenéa, Če tudi je slehernega hudo pekla žalostna osoda , katero jim j e 
poslal nebeški Oče. Pogled na zalega mladenča, 
kateremu je nedolžnost sijala iz oči, njegovo modro 

govorjenje, prijazno in ljubeznjivo vedenje do slehernega na, Iadiji in pa njegova veselost in vdanost 
v tem žalostnim položaji je blagodejno upljival a 
na vse jetnike. Vsem je vžgal neko noyo upanj e 

in srčnost. Tudi tužni ribič je dobil novo upanje ; 
vstal je, reUi : »Ljubi Bog sam nam je poslal 
tega mladenka, da nas je potolažil in nas navdihnil 
z novo srčnostjo in zaupanjem . Tudi mi hočemo , 
kakor on, vse svoje upanje staviti le na Boga ! 
Trdno sem prepričan, da nas bode tudi te sóžnosti 

rešil na naš in druzih prid." 


Nag Ivan, da bi še bolj vnel up v srci vseh 
m da jih potolaži, prične se svojim milodoneči m 
glasom peti. Ker je bila pesem znana , pričeli s o 
tudi drugi ž njim vred peti, saj so tudi stavili vse 
svoje upanje na Marijo, morsko zvezdo. Pričel je 

peti tako : 
1 . 3 . 
O, presveta Ti , V revne se ozri, 
Bod' češčeQa mi., Up nam v srci vžgi, 
Sladka D'vica Marija ! 
Čisto rojena , 
Mila mati Marija ! 
Mater se skaži, 
Večno slavljena . Nas potolaži . 
2 . 4 . 
O, tolažnica, Mati kinč devic , 
In besednica, Cúj otrok nas klic : 
Pros' za nas o Marija ! Pros' za nas, Marija ! 
Sliš' prosijóče , 
Vse ti mogoče . 
Milost nosila 
Večno si, mila . 
5 . 

V rajski radosti ,
Kjer britkosli rti ,
Pros' za, nas, o Marija .
Upa zvézdica,
sladka Devica .


ej tem je naš Ivan žalostnim srcem opazoval , 

— kako se ladija vedno bolj pomika od suh e 
zemlje. Jadrala je vedno le ob obrežji, ki ni bilo 
obljudeno. Krajev, kjer so stala mesta ali sela, 
ogibali so se skrbno tolovaji. Dospeli so roparji 

s svojimi žrtvami srečno na široko morje. Ivanu 
se je zdelo, da se vedno manjšajo hribje in mest a 
z visokimi hišami in stolpi . Naposled mu zginejo 
izpred oči . Bill so na širokem morji . Tu vidiš le 
še nad seboj modro nebo in zelenkasto gladin o 
morja okoli sebe . 

Roparji so jadrali še nekaj dni po širokem 

morji semterje, da bi zasačili še kako ladijo, ob 
vladali in ljudi odvedli kot šOrije . Niso naleteli 
na nobeno. Na njih velik streh pa zagledajo v 
sinji daljavi po morski gladini dré,ati veliko avstrijsko vojno ladijo, te so branile obrežje napada, po 
morji pa preganjale roparske ladije . Jetniki so se 
na tihem veselili . Novo upanje rošenja je šinilo v 
njih srca. Menili so, da je vžig prišel trenotek 
rošenja hude sóžnosti. Roparji so jih silili z bičem, 
naj hitro, hitro vesljajo ; tudi šarili so se podvizal i 
na vso moč ter razpeli vsa jadra na barki. Vojna 
ladija se je sicer bližala barki ; vendar je jadrala 
prepočasi, da bi jih došla . Noč je razgrnila svoj a 
temna krila čez morje ; vjeti kristijani so zopet 
zdihovali, ker so vide]i, da jim je splavalo, vs e 
upanje po vodi. Tolpa roparjev pa se je veselila, 
ker si je bila svesta, da srečno uide preteče] ne 
varnosti . 

Ko je jutranja zarja rumenila obzor in žarelo 
morje v vzhajajočem solnci, ni bilo ni duha ni 
sluha o vojne] rešilne] ladiji . Naš Ivan, nadejaj o 
se, da jo Bog njegovo molitev vže uslišal , postal 
je jako otožen ; več se ni mogel zdržati solza ; 
kmalo pa ga zopet mine otožnost ; dobil je novo 
srčnost in upanje. Rekel je sojetnikom : ,,Ce Bog 


64 

tudi naše molitve ne usliši precej , ni še to znamenje, da je ne bode uslišal. On sam zna za pravi 

in ugodni čas. Gotovo pride ura, ko bode mene 
in vas, dragi tovariši, rešil iz rok nejevernikov. " 

Preden je pretekla ura, videli so veliko mest o 
A1jgijer pred seboj zdelo se jim je, da se vzdigu» iz morja. Prelepo ga je obsivalo jutranj e 
solnce. Ker je mesto na obznožji gore, prikazovala se je versta hij za vrsto . Svetišča turkov, 

katere zovejo »mošeje", na katerih vidiš' mest o 
sv. križa polumesec, znamenje turško, lesketale s o 

se solnčnih žarkov . ,žalostno je zrl Ivan na to znamenje mahomedove vere. Britko mu je bilo pri srci. 
badlja je zajadrala v pristanišče . Veleli so 
jetnikom, naj stopijo z barke. Ko si nekoliko oddahnejo, peljejo jih po ozkih, nesnažnih ulicah skoz i 
mesto na trg. Tukaj jih razpostavijo , kakor pri 
nas živino, kupcem na razgled. Naj prve se je 
zbrala okoli jetnikov tolpa, radovednih postopačev 
in gledalcev. Ogledovali so uboge kristijane ter 
jih zasramovali z raznimi psovkami, kakor so l e 
vedeli in znali. Jeden za drugim pa so dohajali 
tudi imoviti mešča,nje. Ogledovali so vjete kristijane, kakor pri nas kupci ogledujejo na sejmu 
konje in govedo , da si zberó , — kar jim je všeč 
in kupijo. Na trgu so ležali nakopičeni težki kameni in bruna. Na teh so se sóžnji morali kosati . 
Vsak s3ženj , za katerega je bil kupec, moral j e 
težke kamene ali pa bruna nositi gor in dol p o 
trgu. Mej tem so se kupci in prodajalci živahn o 
poganjali za ceno. Marsikaterega kristijana s o 
drago prodali. Tudi mladi pravdnik krepki ribič 


6& 

in še mnogo drugih jetnikov in naš Ivan so mo

rali skušati svojo moč na kamenji in brunih . Prva 
dva je kupec drago plačal . Nikdo pa se ni zmenil 
za Ivana, ki ni mogel težkega kamena vzdigniti 
niti bruna nesti na določeni kraj . Vsi nazoči so 
se posmehovali mlademu mladenču. Vsem kupcem 
se je zdel nežni mladene'é prešibek za dela, in 
opravila sóženjev, preziraje ga, šli so mimo njega. 

Od daleč je opazoval kupčijo se sožnjimi tud i 
dobička željni žid. Ker je imel vpali lici in zgerbančeno čelo, smemo misliti, da je bil vže v letih ; 
toraj po vsem vešč v svojem poslu . Hladnokrvno 
je gledal, kako kupujejo hi prodajajo . Vsak jetnik 
je vže imel svojega kupca, le za nagega Ivana se 

ni brigal nihče. Sam je ostal na prodaj . Sedaj 
stopi žid bližje. Bil je v črno halo oblečen; na 
glavi pa je imel trivoglati klobuk . Natakne na 
svoj dolgi, krivi nos naočnike ter pazljivo ogleduj e 
Ivana od nog do glave. Kima z glavo in brado , 

pa tudi. odmajuje. Tiplje ga za roko ter odmajuj e 

z brado, češ , zal mladenič, ali roki in prsti n e 
svedoči'jo, da bi bil vajen dela soinjev . 

Ker je žid znal, da je mlactenič iz severni h 
krajev, praša ga, kaj se je vsega učil in kaj zna. 
Prebrisani žid je namreč znal, da so Slaveni jak o 
nadarjeni ter zmožni, naučiti se vseh jezikov. Ivan 
mu dé, da ume svoj materni jezik, pa tudi laški , 
francoski in nemški . 

„No, no, no t” misli si žid na tihem, „t o 

znala biti -dobra kupčija. Tacih ljudi rabijo po naših 
krajih na izobilo”. Glasno pa reče Ivanu: ,,Oj, 
gorje! to ti mej Turki prav nič ne koristi, in 


66 

tudi meni ne! Čemu te hočem rabiti? Ali nabit i 
znaš še kaj?" „Kaj bi znal ? Samo peti in n a 
gosli igrati znam. še”, dé tožno Ivan. 

„Zali, da nimam. gosli pri sebi. Zapoj mi pa 
kako pesem, da vem ceniti tvojo pevsko umetnost” , 
dé prekanjeni žid. 

Ivan, ki je imel lepo doneči glas pomišljuj e 
kaj naj bi zapel. — Spomni se domačega ognjišča 
ter jo milo zakroži : 

Prekrasna je zemlja domá in drugM , 

In čudeži stvarstva rastó nam povsod ; 

Al' vendar veselje prebiva le tam , 

Kjer vzdiga domače ognjišče se nam. 
„1 no!” reče žid na to, „tvoj glas In petje 
še ni tako napačno” . 

Ponudi torej tri zlate za našega Ivana. Po 
dolgem razgovarjanji obljubi slednjič deset zlatov . 
Ker pa so zahtevali prodajalci še več, zmikal je 
žid z ramami ter šel proč. Roparji so ga pozvali 
nazaj in mu prodali blagega mladenča za deset 

Žalilo zlatov

. je ubozega Ivana, da so ga, v primeri z drugimi jetniki, prodali tako po ceni.. Ali 
pride mu na misel : ,,Saj so tudi egiptovskega Jožefa prodali za nekaj srebernikov , da, Kristus a 
samega. Da so bratje Jožefa prodali v Egipt, bilo 
je v rešenje in na blagor mnogim, pa tudi na sreč o 
in slavo njemu samemu . Vesolnem.0 svetu na blagor 
in v re§enje je bil prodan Jezus . Znabiti bode tudi 
moja sóžnost meni in drugim po nerazumljive m 

božjem. sklepu na prid Tako in jednako se j e 
tolažil Ivan. 
Žid, Jusuf po imenu, ki je kupil Ivana bil 

je le trgovec kupčija se só'žnji bila mu je le rekel 


bi, postranski zaslužek . Ni se brigal za sČ~nje, ki 
so bili le za težka dela. Umel je poiskati mlade 
spretne ljudi, ki so bili sposobni za razna opravila, 
zahtevajoča znanost, previdnost in nekako gibčnost. 
Tudi je kupil take ljudi prav po ceni, znal pa ji h 
je prodati jako drago. 

Ko pripelje našega Ivana domov, rekel j 
svojemu oskrbniku : „Plemenita, ponosna postava 

tega mladenea mi je všeč . Njegov razum, ki mu 
odseva vže iz oči, daje mi nado, da ga bodem zna 
biti prav drago prodal za strežaja ali slugo kake] 
imovitej obi.telji”. 

Potem pa veli žid, naj ga, pelje v kako pro

dajalnico, kjer prodajajo gosli in druga glasbena 

orodja. „Izberi si”, reče Ivanu, „najle$e in naj_ 

prijetnejše doneče gosli” . — „Ti pa”, dé oskrbniku 

„ti pa glej, da jih ne plačaš predrago” . 

Ivan si je izbral jako dobre gosli . Žid mu 
reée : „Sedaj zapoj in zagodi jedilo! ” 

Ivanu se je v teh okoliščinah najprimernejš e 

zdelo, da si zbere jeden psalm Davidov. Pričel je 

peti 8. psalm tako : 

Cudno je na zemlji tvoje ime mogočno , 

Tvoja slava viša, kot nebo obočno . 

Čast osnul iz ust si sesajočih, 

Da zavežeš jezik ti nasprotvajoéih .
Aki nebo pogledam, tvojih prstov delo ,
Luno in ponebnih svitlih zvezd kardelo :


Kaj tedaj je človek, kaj je sin človeški, 
Da spominja se ga še vladar nebeški ? 
Z veličastno slavo si ovenčal njega , 
Majhen» le ponižal pod »gobce ga. 
Del postavil svojih si ga gospodarja, 
Cele zemlje njega zvalil si vládarja, 


Njemu si podvrgel ovce in goveda, 
Vse zverine divje slehernega reda ; 

Tice letajoče pod neba obzorju, 

Ribe plavajoče po nezmernem morju , 

Tvoje ime, gospod naš, kak je eudapolno ! 

Kak je čudno tvoje stvarjenje vesolno ! 

Židu Jusufu je bilo petje Ivanovo prav všeč. 
„Oj to je lepo”, reče „oj, to je lepo! Tudi nise m 
mislil, da ume§ peti tudi naše sv. pesmi. Sedaj sem 
še jedenkrat bolj vesel, da sem te kupil . — Tudi 
tvoje petje, kolikor tirnem, je prav umetno . To bode 
ljudem všeč; bodeš se jim prikupil”. -- „Meni 
pa”, misli, „bode prinesla tvoja spretnost lep dobiček”. 

Žid ni precej prodal Ivana. Hotel ga je popred privaditi šeg in navad, ki jih imajo mohamedani, zlasti pa ga še vsaj za silo naučiti turškega 
jezika. Umel bode precej gospoda, kateremu ga 
bode ravno prodal. Tako je, bil žid storil vže z 
marsikaterim kristijanskim sóžnjem, pa ga tudi 
dobro prodal. Sam je Ivana tleli arabskega jezika, 
katerega so govorih po onej deželi turki, kakor ji h 
mi zovemo. Kakor sploh znano, so Slaveni bolj 
zmožni, da se naučé raznih jezikov, nego drugi 
narodi. Tudi Jusuf se je kar čudil našemu Ivanu, 
kako je napredoval. 

Kedor je z Jusufom samo pri kupčiji občeval , 
imel ga je za natančnega da celo skopega moža , 
ki umé vse do zadnjega novčiča preračuniti n a 
svoj prid. V vsakdanjem življenji pa je bil, rekel 
bi, redka izjema mej židi. Ni bil skop, marveč 
radodaren. Tudi našemu Ivanu se ni slabo godilo . 
Jed, katero je dajal Ivanu je bila dobra osobito 


še z ozirom na te kraje. Bil je riž z ^mesom, dateljni in slive. Semtrje je dobil tudi kos pitane 
gosi. Seveda je pri tem bil mar židu tudi lasten 

dobiček, češ, zali, nežni mladenič ne sme shujšati . 
Bode toliko bolj všeč kupcu. Soba, katero mu je 
odločil v bivališče, bila je jedna najlepših v hiši. 
Seveda je bila temna in neprijetna , ker je bila le 
za sožnje. Težko se je Ivan privadil takega stanovanja. Dosehdób je bival v sobah, ki so bil e 
zračne in na izobilo oskrbljene s potrebno hišno 
opravo. Ker je znal lepo pisati, moral je ves dan 
prepisovati in delati židu razne račune in liste, 
kupčijo zadevajoče. Seveda mu je bilo hudo pri 
srci, ker bi bil rajše sedel pri svojih knjigah dom a 
ter se učil. Cestokrat je moral tudi ves dan pomagati, ko so razno blago in robo razkladali in 
nakladali, da mu je tekel znoj scela in lic+ 
Vse to trpljenje je voljno prenašal ; saj je znal, da 
mu ga je Bog poslal. On sam pa vže vé zakaj. 
Ostal je vedno vesel in zadovoljen . 

III. 
že je bilo preteklo nad leto dni kar je bil 
naš Ivan v hi:ái žida Jusufa. Necega dné 
pride Jusuf ves vesel domov . Mane si roki in 

reče Ivanu : ,,Menim, da ti smem srečo voščiti. 
Prav dobro službo sem našel za-te . Ne dvomim 
da bodeš srečen in zadovoljen ; mislim pa, da bodo 
tudi drugi s teboj po vsem ,t i. 

Krigtof Šmid, VIII . 


Oskrbi mu lepo obleko take barve, ki je všeč 
očem. Potem mu reče, naj vzame svoje gosli . 
Pelje ga v neko hišo ki je bila podobna palači . 
Lepo oblečen strežaj gre došla oglasit gospodi. 

Kmalo pride nazaj in jima veli, naj gresta v lepo 
sobano. 

Gospodar, turek lepe postave in še cvetočega 
lica, je v krasnej turškej opravi sedel na naslonjači, vezenej sé zlatimi nitikami. Pod nogami je 
imel krasno preprogo. Pukl je lepo dišeč tobak iz 
pipe, ki je imela nad meter dolgo cev. Poleg njega 
je stala mizica, lično izrezljana ; na njej si videl 
kavo v dragih, lepih posodicah . 

„Tvoj gospod mi je pravil, da umeš lepo gost i 
in peti. Jaz ljubim lepo petje in godbo. Pokaži 
mi sedaj, kaj u.me§”, reče imoviti turek Ivanu . 

„V vašem jeziku ne znam zapeti nobene pesmi , 

pač pa v svojem materinem jeziku”, odgovori p o 
arabski Ivan. 

„Tudi dobro!” dé turek. „Zapoj mi eno v 
svojem materinem jeziku. Bodem vsaj videl, če je 
tako lepo doneč, kakor naš” . Ivan nekoliko misli 
katero bi zapel Curku. Potem si mislil vsemogočni 
Bog je vstvaril vse ljudi, nas in tudi črne zamorce . 
Naj bi njegov sv. Duh razsvetlil vse, da spoznajo 
pravega Boga. Z milo donečim glasom je zapel 
staro cerkveno pesem : 

Neskončni oče milosti,
Vesoljnega sveta vladar 
,
Ki enega le bistva si 
,
V osebah trojstvo, Večni Bog.



Ti vstajajočim desno daj,
In trezen duh se vzdigne naj ,


Za tvojo čast goreč naj bo, 

Naj hvalo poje Ti dolžno. 

Očetu slava naj doni, 

Naj slava Sinu se glasi , 
In Duhu, ki tolaži nas , 

Naj bode slava večni čas . 

Turek je pevca pazljivo poslušal ter pušil tobak. Celo se mu je nekoliko zmračilo, vendar j e 
prikimoval zadovoljno z glavo. Ko Ivan neha peti , 
reče mu : „Dobro, dobro! Nisem menil, da um.e § 
tako dobro peti in gosti. Menim tudi, da umeš 
ravno tako izvrstno druge vednosti, o katerih mi 
je pravil Jusuf, tvoj gospodar” . Tudi ga je izpraševal o različnih drugih rečeh. Odgovori Ivanovi 
so bili turku po vsem všeč . 

»Dobro! vrjamem tvojim besedam! Tudi n e 

dvomim več o tvojej spretnosti, katero pričakujem 
od tebe". Rekši to, gre v stransko sobo. Vrata 
so bila le na pol zaprta . Slišal si, da so se živahno 
razgovarjali, nisi pa razumel v to sobo. Po nekoliko trenutkih pride turek zopet iz stranske sobe 
ter našteje vidu na mizo sto zlatov. Ko je turek 
štel zlate, gladil si je žid zadovoljno svojo brado . 
Prešteje še jedenkrat, potem pa prav zadovoljn o 
postrže z roko rumene zlate v usnjati mošnjiček, 
ki ga je imel se seboj . 

„Blagorodni gospod”, reče, poslovljaje se za

dovoljno, ,,gotovo bodete zadovoljni s ceno in bla

gom. Ti pa, Ivan, bodeš se svojim vedenjem in 

spretnostjo gotovo pokazal svojemu novemu gospo 

6* 


darju, da si več vreden, nego teh pičlih zlotov ! 
Bodi zdrav! Bog naših očakov naj je s teboj!" 

Novemu gospodu našega Ivana je bilo im e 
Ahmed. Bil je jako bogat trgovec in imel kupčijsk e 
zveze po vseh glavnih mestih Evrope. Tudi v Aljgijeru ga je vse čislalo in spoštovalo . Zbrali so si 
ga celo zastopnikom v mestno starašinstvo . Bilo 
mu je jako všeč, da je dobil mladenča, veščega 
raznih Evropejskih jezikov. Povedal mu je, da 
bode glavni njegov posel y prodajalnici. Tú bode 
oskrboval razne dopise. Poleg tega mu je odkazal 
še druga opravila, katera ima bodoče oskrbovati 
v hiši. Streči je moral tudi obitelji pri. obedú . 
Ker je bil čas obeda, velel mu je Ahmed, naj priredi potrebno. Storil je vse točno in urno . 

K obedu so prišle le štiri osobe : Alnned 
se svojo soprogo Fatirao in dva otroka . Sinček je 
bil v devetem hčerka pa v šestem letu svoje dne. 
Gospa je sedaj odložila svoj pajčolan, ki je pokrival obraz. Bila je gospa še cvetočih lic. Otroka 
sta bila videti jako ljubeznjiva ; pozdravila sta našega Ivana jako prijazno ; potem ga pa radovedno 
gledala. Ivan se je prav spretno obračal okoli 
mize ter stregel gospodi . Razumel je vsak miglej ; 
da, čestokrat je storil vže popred, nego~so mu' veleli. Po obedu. ,reče Ahmed: „Tako dobro, brzo 
in spretno nam ni še nihče stregel pri mizi . ” 

Gospa je popred v stranskej sobi poslušala 
Ivana, ko je godel in pel. „Prav dobro znaš gosti 

in peti” , reče mu ; rada bi slišala še kako tvojih 
narodnih pesem. Ivan vzame v roko svoje gosli . 
Ker vidi, pred seboj vesela nedolžna otroka v krogu 


svojih roditeljev, spomni se nehoté veselja svojih 

otročjih let. Zato milo zapoje znano pesem : 

Oh blažena leta nedolžnih otrt k, 
vi imate veselje brez težkih nadlog ; 

Oh kako vas srčno nazaj poželim ! 
Al' vi ste minola, zastonj se solzim. 

Le eno veselje še čaka na me 

V presrečni deželi, kjer mlado je vse, 

Trpljenje v taisto deželo ne zna, 

Le tamkaj je pravo veselje domá. 

Gospa in gospod sta pazljivo poslušala mladega pevca. „Pesem je jako lepa”, reče deček ; »le 
žalibog, da besedice ne ulem!" Deklica pa reče : 
„Jaz bi se tudi rada naučila tako lepo peti!” — 
jaz pa se bodem učil gosti" , dé bratec. — „ 0 
to je pa pač težko! Peti je veliko lože ; saj znam 
vž'e nekoliko peti”, odgovori sestrica in prične sč 
svojim nežnim glasom peti neko turško pesem . 

„Dobro, dobro”, rečejo oče, „vaji bode pa 
Ivan podučeval”. Otroka sta se tega jako razveselila. Ivan jima pa radostno obljubi, da ju bod e 
prav rad podučeval. Kmalu sta se otroka z Ivanom jako sprijaznila. Brez njega kar nista mogla 
več biti. — To je bilo roditeljem jako všeč ; dobri 
Ivan si je pa s tem pridobil popolno zaupanje . 

iv. 
ez nekaj tednov je odpotoval Ahmed se svojo obi 
teljo na svoje posestvo. Ivan je moral iti ž nji 
mi . Lepo posestvo se je razprostiralo daleč proč 


od mesta, Mizo gorovja. Ahmed je imel tukaj lep o 
hišo s prelepim vrtom, ki je bil podoben raju . Gre

dice mnogobarvenih cvetlic so ti očarale oko ; tudi 
si videl dolge verste pomaranč, citron, smokev in 
drugih dreves, ki rastó po teh južnih krajih. Iz 
vrta si prišel v gozdič zelenih muren ; po njih so 
plazile sviloprejke in pletle po vejicah rumene zapredke. Videl si trte, ki so se ovijale po raznem 
drevji, prepregale ga in zaljšale z okusnim grozdjem ; zdelo se ti je od daleč, da drevje rodi tak o 
žlahtno sadje. Se dalje je bil gozd samih zeleni h 
oljk. Več só'žnjev je pridno obiralo zrelo oljkino 
sadje, iz katerega narejajo najboljše olje. 

Ko je proti večeru vročina nekoliko pojenjala , 
šel je Ahmed se svojo soprogo, otrokoma in Ivano m 
na polje, da pogleda po svojih delavcih. Solnce 
je bilo vže zašlo v zaton. Trudni delavci so se 
deli nekoliko proč od oljkinega gozdiča pri večerji . 
Nekaj korakov dalje so bili zakurili ogenj , da so 
si kuhali ; sedaj pa je v& ugaševalo ; semtertja j e 
tlelo le še kako poleno. Ahmed in Fatima sta šla 
še nekoliko dalje proti pogorju, katero je po vrhuncih še zlatilo solnce, če tudi je bil v dolini že mrak . 
Otroka pa sta tekala po zelenej trati . Deček je 
poslušal tiča, ki je ljubko prepeval v bližnjem grmu , 
deklica je pa šla k grmu, katerega so obletavali 
hrošči, ki se lepše svetijo, nego na ge krsnice. Otroku 
se je prijetno zdelo in videlo, kakor leteči biseri. 
Pa na jedenkrat se pokaže iz bližnje goščave strašn a 
zver; bil je lev. Ošabno in mogočno je stresal 

svojo košato grivo, da io pogladi ; tudi je odpiral 

svoje strdilo žrelo, kakor bi se mu zdehalo po do


brem plenu. Vse prevzame nepopisljiv strah ; vsi 
MU proti hiši. Majhna Almira ni mogla tako hitr o 
bežati, nego drugi ; zaostala je za drugimi. Divja 
zver se jej je bila vže približala. To zapazi Ivan . 

Brzo skoči na kraj, kjer so si sóinji kuhali ; zgrabi 
tleče poleno in ga prične vihteti v krogu. Kmalo 
prične s plamenom goreti . Delajoč z gorečim polenom pred seboj goreč krog, gre Ivan brez strall ú 
divjej zveri nasproti. Znal je, da se te zveri ognja 
boj& Lev bistro pogleda čudno prikazen, obstoji , 
hudo strese svojo grivo in zarjové, da je maje k 
letel po gorovji. Vendar je šel nekaj skokov nazaj ; srdito pa je zrl na čudno prikazen v gorečem 
kolobarji se svojimi svitlimi očmi. Razdraženi lev 

jedenkrat obstoji, zarjove še strašneje in obstoji 
kakor za skok pripravljen. Pa Ivan se ne prestraši 

in gre s svojim gorečim orožjem proti zveri. Lev 
se zopet nekoliko pomakne nazaj , tretjič obstoji , 
potem pa se zabrne ter jo udere proti goščavi, 
kjer Ivanu v nočnem mraku zgine izpred oči . 

Mej tem je Almira srečno dospela k svojej ma

teri, se je bila ozrla na vpitje otroka. Ali strahú 
in groze je bila Fatima kakor okamnela. Hotela 

je otroku priskočiti na pomoč, pa noge je nis o 
nesle. Seveda bi mu tudi ne bila mogla pomagati . 
Prestrašena Almira se zgrudi v naročje svoje matere. Mati objame bledo hčerko in gorke solz e 
hvaležnosti so jej tekle po lici . Ahmed se je hvaležuo ozrl proti nebu ter prisrčno objel pogumneg a 
Ivana. Aladin je gladil po lici svojo sestrico in 
jej rekel : ,,Flvala Bogu, da te ni požrla divj a 
zver, Ko bi ne bilo Ivana rarztrgala In požrla bi 


te bila. Oj , kako bi se bil po tebi jokal!" Vsi 

so hvalili in občudovali. Ivanovo pogumnost. Sam 
pa se je imel srečnega, da je otel nedolžneg a 
otroka žrelu divje zveri . Priš'edšj. v svojo majhno 
sobico je pokleknil ter se v gorečej molitvi zahvalil Bogu za moč in pogum, da je mogel rešiti 
življenje nedolžnemu otroku. 

l voje žive dni Ivan tako sladko spal, nego to 
noc. Nigdar še tudi v jutru ni tako veselo in 
zadovoljno vstal, nego drugo jutro . Bil si je svest, 

da jé učinil vrlo dobro dejanje. Na vse zgodaj je šel 
na vrt in opazoval vshajajoče solnce. Videlo se mu 
je, da solnce še nigdar ni tako lepo vzhajalo. Obok 
neba se mu ni zdel še nigdar tako lepo móder. 
Barve cvetlic so se mu zdele še lepše pisane in 
rosne kapljice so se lesketale krasnejše . Videlo s e 
mu je, da vse okoli njega danes lepše kaže ljubezen in dobroto božjo. Nigdar še ni tako lahko in 
pobožno molil. Njegova molitev je z vonjavo cvetlic puhtela proti nebu. 

Po molitvi je šel na svoje delo in pričel trgati 
v jerbašček cvetlice, da oskrbi šopke za mizo v 
jedilnici. Nenadoma pride na vrt tudi. Ahmed., njegov gospodar ter mu prav prijazno vošči „dobr o 
jutro”, rekši : „Idi sem k meni, verli in pogumni 
mladenič! Važne reči imam s teboj govoriti!” 


77 

Po teh besedah Ivana ljubeznjivo prime za 
roko in ga pelje v drevored na vrtu. Tukaj ko

raka ž njim nekaj časa molčé gor in dol, potem 
pa prične govoriti tako : „Dragi Ivan, storil si vrl o 
delo ; dolžnost mi je, da se ti za to vsaj nekolik o 
hvaležnega skažem, če tudi ti po zasluženji ne morem povrniti. Rešil si mojemu otroku življenje . 
Ko ne bi bil tako drzen in pogumen, požrla bi bil a 
divja zver mojo hčerko , katero tako prisrčno ljubim. Od si.hdób ne bodeš več moj sóženj ; imel te 
bodem kot svojega sina. Tvoje plemenito srce je 
vredno tega. Ne bodeš več stregel pri mizi ; z 
mojimi otroci vred bodeš poleg mene sedel in z 
menoj vred jedel iz jedne sklede. Tudi ne bodeš 
več nosil obleke strežaja, nego tako, kakoršno no 
sim sam. Spremljal me bodeš pri vseh mojih opravilih in razveseljevanji . Menim da te bodem vzredil v vrlega in plemenitega moža. Za to pa je le 
nekaj potreba, — pristopiti moraš k Mahomedove j 
veri. ! " 

Pobožni mladenič obledi, ko sliši svojega gospoda tako govoriti. „Karkoli zahtevate , gospod , 
bodem rad storil ; tudi svoje življenje rad dara za 
vas. Nikar pa ne zahtevajte , da bi zatajil svoj o 

vero ter postal nezvest svojemu zveličarju in odrešeniku Jezusu. Nigdar ne storim tega ; ne za 
bogastvo vsega sveta. Svojemu. Bogu hočem ostati 
zvest do smrti”. 

Ahmed mu s še bolj zgovornimi besedam i 

prigovarja, naj ga slu g a, če hoče biti srečen, 

to celo v materinem jeziku našega Ivana. Dosih

dob je črhnil le kako besedico češ, da se je že ocl 


78 

njega naučil. Danes pa se je jel prav živahno p o 
domače ž njim razgovarjati . Z vso zgovornostjo 
je opisoval Ivanu srečo in blagor , ki ga bode dosegel, če pristopi k Mahomedovej veri . 

Ivan je ostal mož beseda . Odločno je odgóvodl svojemu gospodarju : „Ne, ne! nigdar ne storim tega! — Le nekaj naj omenim. Hočete se mi , 
gospod, hvaležnega skazati zato, ker sem stavil v 
nevarnost svoje življenje, da rešim nezmožno det e 
zob divje zveri. Moj Bog pa se je za-me in za 
vse ljudi daroval v smrt na križi. Tudi zame je 

prelil svojo drago kfi ; zame je umrl in trpe 
l še muke

. S tein me je otel žrelu peklen

skega zmaja ter rešil večne smrti. Dal mi je zemeljsko življenje, obljubil pa tudi večno v nebeške m 
raji. Kako bi mogel zatajiti svojega gospoda Je

zusa? Bi ne bila to grda nehvaležnost in nezvestoba,?” 

Ahmed je bil odpadnik od krščanske vere, 
kar Ivan in nihče v Aljgijeri ni znal . Bil je sin 
pobožnih krščanskih slovenskih staršev, ki so m u 
oskrbeli izvrstno vzgojo. Ko je potoval kot mladi 
kupec v kupčijskih zadevah po raznih deželah, zgrabijo ga nenadoma roparji , odpeljejo na Turško v 
Carigrad. Tu ga kupi bogat turek. Ob kratkem 
si je se svojo vednostjo in spretnostjo pridobil ljubezen in zaupanje svojega gospodarja . Ni se mu 
godilo ravno slabo ; le prostosti je pogrešal. Tudi 
jea.irii hčeri bogatega torka je bil krščanski sóženj 
všeč. Njegov gospod mu ponudi v zakon svoj o 
hčer, če sprejme turško vero. Vse to ga preslepi, 
da je postal odpadnik . 


79 

Možati odgovor nagega Ivana globoko pretrese 
njegovo srce . Vest se mu vzbudi . Mirno reče Ivanu : „Saj ne zahtevam, da zatajiš svojo krščansko 
vero. V srci imej svojo vero in živi po njej . Le 

na vnanje kaži, da spoznavaš Mahomeda za božjega 
preroka. Ce pa tega ne storiš , ne moreš pri nas 

postati bogat, veljaven in čislan mož. Kedor po 
naših deželah nasprotuje veri in šegam naroda, 
žanje le zaničevanje in preganjanje . Kaži se le na 
videz mahomeclanca” . 

„O, ne, ne,” reče Ivan odločno , ,,tudi tega 
ne storim. Taka hinavščina se mi gnjusi. istini 
bi pa pred svetom vendar zatajil svojega Boga te r 
se kazal odpadnika. Kako bi pa mogel postati nezvest, onemu, katerega ljubim ? To, menim, spre 
vidite sami, blagi gospod. — Če se spomnim ljubezni našega odrešenika in izveli'éarja, ki me j e 
popred ljubil, nego sena zagledal luč sveta, ter dal 
za me svoje življenje, — mora se pač moje src e 
vneti nasprotne ljubezni! Pri svetem krstu so m e 
kot majhno dete njemu posvetili in darovali. Ljubi 
starši pa so me od mladih nog pridno podučevali 
v sv. veri. Naj večje veselje mi je bilo , da sem 
spoznaval njegov zveličavni nauk od dne do dn e 
bolj. S tem je rasla tudi ljubezen. Najsrečnejši 
sem bil tudi tisti srečni dan, ko sem prvikrat prejel svojega odrešenika pod podobo kruha, kako r 
nas uči naša vera. — Oj, kako bi se mogel pred 
svetom hliniti, da rtič ne znam o svojem odrešeniku ? 
Grdo pohujšanje, slab zgled bi pa s tem dal tudi 
krščanskim sóžnjem. Nigdar v svojem življenji bi 

ne mogel biti vesel ko bj. storil to. Ljudem, Id 


o Kristusu nigdar niso slišali , ne smemo vzeti za 
z115, da nanj ne verujejo . Kar so slišali o krščanskej veri je bilo le : Naj se zatre z mečem 
ognjem. Jaz po svojej veri jih le milujem, da niso 
prišli do spoznanja resnice . Grda izdajica, bi bil 
kristijan, ki zataji Boga. O njem veljajo besede, 
katere je rekel o uuenci, ki ga je sovražnikom iz 
dal za nekaj srebernikov. Rekel je : „Bolje bi bilo 
za njega, da bi nigdar rojen ne bil” . Ves trud je 
zaman, gospod, da bi postal odpadnik. Ako bi mi 
dali na izbiranje : naj je vse vaše imetje moje, ali 
pa naj pomolim glavo rabelju, da mi jo odseka, 
kakor se je prigodilo vže toliko kristijanom, --
raje dam svoje življenje za vero . Kakor sem šel 
brez strahu nasproti srditemu levu, da mu iztrgam 
nedolžno dete, vašo hčerko, tako pogumno gre m 
pa tudi smrti nasproti za svojega odrešenika" . 

Tako in jednako je govoril Ivan svojemu gospodu. Vsaka Ivanova beseda je bila Ahmedu ostra 
pušica, ki ga je zbadala v srce. Ves bled in za

mišljen reče Ivanu : „Le pomiri in potolaži se ! 
Jaz čislam tvojo vero : Nigdar več te ne bodem 
nadlegoval s takimi svčti in ponudbami.” ,ekši 
to se je obrnil od Ivana ter korakal po časi in zamišljeno po vrtu do vrat. Od tod je šel na prosto . 

vI. 

van je napolnil s cvetlicami pletarieo ter še l1 tudi ves zamišljen. v jedilnico , da z njimi na

olni po mizi stoječe lepe posode. Fatima je sedela 


sé svojima otrokoma :ože v jedilnici na predrage] 

naslonjači. Ko Ivan odpre vrata, hiti mu nasproti 
in reče : »Vrli. Ivan, včeraj si storil blago dejanje ! 
Mojo ljubo Almirico si rešil gotove smrti. S tem 
pa si bil sam v nevarnosti za svoje življenje. Istinito to je vrlo in blago! " 

Ivan, ki je bil še yes zamišljen v to, kar j e 
govoril se svojim gospodom, dé ponižno! „Nisem 
storil druzega, nego kar mi veleva moja vera . Naš 
odrešenik, ki je dal za nas svoje življenje, zapovedal je nam vsem : kakor sem vas j az lj ubi l 
tako ljubite tudi vi jeden druzega .” 

Gospa Fatima dé na to : „To je jako lepa in, 
rekla bi, nebeška zapoved. Tega nam naša vera 
ne zapoveduje. Radi bi še kaj zvedeli o tvojej 
veri in sploh o tvojem življenji.” Ivan je pripo

vedoval, kako so ga starši od otročjih let podučevali v kerščanskej veri in učili spoznavati in 
ljubiti Boga, stvarnika nebes in zemlje, in ,njegovega jedinorojenega sinu Jezusa Kristusa ; kako je 
Jezus zapovedal, da moramo Boga čez vse, vs e 
ljudi na zemlji pa , kot naše brate in sestre, ljubiti kakor samega sebe . Se solzami v očeh je pripovedoval o trplenji in britki smrti Jezusa Kristusa. Spominjal se je še mnogo, kar so rau. pobožna mati pripovedovali o Jezusovem iiyljenjL 
Globoko si je v srce vtisnil te materine besede. 
Ponavljal je te materine nauke od besede do besede. Navdušeno je govoril o lepoti in blaženosti 
kergčanske vere. Vse, kar je Ivan pripovedoval, 
zlasti še besede in nauki njegove matere, so globoko 1e v materino srce Fatime ins njenih otrok 


Almirica se je jokala sočutja da so umorili Jezus a 
ki je bil tako blag . Aladin pa je rekel : „Oj, ko 
bi bil jaz imel njegovo vsemogočnost, pokončal bi 
bil se strelo hudobneže.” 

Ivan jim je razložil, da je Jezus prostovoljn o 
trpel iz ljubezni do ljudi. Pustil se je usmrtiti , 

da nas je rešil večnega pogubljenja in večne smrti . 

Se umirajoč na križi je molil za svoje sovražnike : 

„Oče odpusti jim ; saj ne vedo, kaj delajo.” 

Ta ljubezen umirajočega Odrešenika je mate r 
in otroke tako ganila, da so vsem trem stopile 
solze v oči. „To je istinito božja ljubezen,” reče 
Fatima; „ta Jezus je kazal v vsem, kar je storil 
in trpel golo ljubezen in usmiljenje! ” 

Fatima je hotela zvedeti še, kako je Ivan 
prišel v Aljgijer. Ivan je povedal, da je ravno 
hotel obiskati svoje roditelje ; pa so ga roparj i 
zgrabili, odpeljali na sadijo in kot sóžnjega prodali za nekaj novcev. „Kar mi pa še najhuj e 

(16,” — reče se solznimi očmi, „je žalost i n 
skrb mojih ljubih staršev in pa mojegp, brateca 
in sestrice, ki nista mnogo starejša, nego ta dv a 
ljubeznjiva otroka. Oj, kako željno so ,~,,,,pričakovali, kako žalovali in jokali, ko me ni b i 
Gotovo še sedaj žalujejo, ker niso nič več sli 
šali o svojem Ivanu niti zvedeli o osodi ki ga 
je zadela i ” 

„V srce se mi smilijo tvoji dobri starši,” 

reče Fatima. Pač so bili roparji neusmiljeni, da 
so te vzeli tvojim dragim staršem . Vembr morate 
imeti kristjani torke za najhujše sovražnike in ji h 

rtite iz vsega srca!" 


Oj, nikakor ne!" odgovori Ivan ; »kristjani 
ne smemo sovražiti nikogar ; ljubiti moramo vse 
ljudi, tudi turke in žide. Ko bi ne storili tega, 

— ne bili bi pravi kristjani. " 
»Tvoja vera mi je všeč ; spoznam, da blaži 
ljudi," reče Fatima in. obmolkne . — 

„Istinito,” mislila je, „vera kristijanov je 
boljša, nego mohamedanska . Mohamed, naš prerok, 
je oznamoval sovraštvo proti vsem drugovercem ; 

Kristus, začetnik keršéanske vere, je učil le ljubezen. Mohamed je pomoril mnogo, mnogo tisoč 

ljudi, da jim vsili svojo vero. Kristus je prelil 
,svojo kri iz ljubezni do ljudi ; tudi je prepovedal 
razširjati z orožjem svojo vero . Moram pripoznat 

v primeri s Kriida naš prerok Mohamed ni nič 

stusom.” Seveda si sedaj še ni upala to na glas 
povedati . 

Kar pride iz srca, seže tudi v srce. Radi 
tega so tudi Ivanove besede Fatimi šle v srce . 
Razum tega pa je še gorelo njeno srce hvaležnosti 

do vrlega mladenča,, ki jej je rešil drago dete. 
„Idi, idi, ljuba, '.Mmira, zahvali se tudi sama vrlemu 
Ivanu ki te je rešil in obvaroval divje zverji.” 

Otrok gre k njemu, pogleda ga se solznim i 
,očmi : povzdigne svoji nedolžni ročici in reč e 

„Zahvalim se ti, ljubi Ivan . Bog je velik in mogočen. On naj ti poplačal ” 

»Vedi, blagi. Ivan," reče na to Fatima . ,,Ko 
sem bila še tako majhen otrok, imela sem za pesterno krščansko soi'eDjo. Bila je jako krotka in 
neizrečeno ljubeznjiva in prijazna do mene. Veliko 
mi je znala povedati o nekem, božjem detetu. Ob 


g4 

njegovem rojstvu so se veselili angeljci hvalili 
Boga in mu slavo prepevali. Te in jednake povesti so mi še sedaj najslajši spomin iz otročjih 
let. Tudi mi je čestokrat zapela kako lepo pesem , 
na katere se še sedaj rada spominjam . To je bil 
tudi povod, da si kot izurjen pevec prišel v našo 
hišo. Od otročjih let vže imam v srci neko ljubezen in nagnenje do vere kristijanov . Ko so 
moji starši to zapazili, vzeli. so mi pobožno soženjo. 
Ljubila sem jo skoraj bolj , nego svojo mater, jokala sem in se nisem hotela ločiti od nje . Na 
mojo prošnjo so ji dali moji starši prostost. Šla

, 
je nazaj v svojo domovino. Se sedaj mi je pred 

očmi njen mil, bled obraz. Tudi sama je milo jokala, ko se je poslovila od mene . Njene zadnj e 
besede so bile : Spominjaj se me, Fatima ; jedenkrat 
bodeš še kristijana postala." 

VII 

ej temi razgovori so Fatimi pretekli skoraj 

dve uri. Pri otrocih pa se je jela oglašati 
lakota. Zajntrek je bil na mizi ; nihče pa se ga 
še ni dotaknil. Mater je jelo skrbeti , da oče ne 
pridejo tako dolgo k zajuterku. Ni si mogla raztolraaeiti, da ga ni. Ker pa je imel navado, da je 
šel vsako jutro na sprehod, šine jej strašna misel, 
češ , šel je proti pogorju . Znabiti ga je napadla 
divja zver in raztrgala. 


Ahmed pa je hodil mej tem časom po oljki 
nem gozdiči gor in dol , držeč roki na hrbtu. Ko 
bi ga bil videl, spoznal bi bil prvi trenutek , da 
je jako zamišljen. Nigdar v svojem življenji ga ni 
še tako hudo peklo , da je zatajil vero svojih pra

dedov in staršev. Sam se seboj je, govoril : „Ta 

plemeniti, blagi lnladeneč mi je ne vedé sé svojim 

možatim govorjenjem sekal rano za rano v moje 
srce. Kar sem postal izdajica svoje vere, nisem se š e 

čutil v resnici srečnega in mirnega sedaj pa mi ni 
več tako živeti. Sel bodem nazaj v svojo domovino in se vrnil v naročje katoliške cerkve, katero sem tako sramotno in sebično zapustil. Ali 
kaj poreče Fatima k temu! Oj, ko bi jo mogel 
pregovoriti, da gre z menoj in postane kristijana ! 
Seveda se zamorem vrniti tudi sam v svojo do

movino. Imetja ima na izobilo, da preživi sebe in 
otroka. Ali kako zamorem pustiti otroka, da bi 
bila vzgojena v mahomedanskej veri! Svoj skle p 

jej hočem precej razodeti . Znabiti bode vrli čin 
Ivanov v prvem trenotku upljival na-njo, da bod e 
šla z menoj . 

Z resno otožnim obrazom je prišel v jedilnico , 
da jej naznani svoj sklep. Niti slutil še ni, kako 
mu je za to vže pomagal Ivan . Stopi.všerau v sob o 

reče: „Oj, dragi .Alraed, da bi bil pač tukaj! Se 
misliti si ne moreš, koliko lepega mi je v kratkem 
času povedal Ivan o krganskej veri; da bi bil 
tudi ti to slišal! Iz vsega srca želim, da bi mogl a 
postati kristijana ter vživati blaženost, katero vse m 
na izobilo ponuja. Odkritosrčno ti povem, na tvoelll Inestu bi za ves svet ne bila zapustila te vere . ” 

Krištof ~mld, vam. 

fa' 


Ahmedu. se čelo razvedri , ko sliši Fatim o 
tako govoriti. Težek kamen se mu je odvalil od 
srca. »Hvala Bogu!" reče, „da si teh misli kakor 
jaz. Ravno sem prišel, hoteč ti naznaniti svoj 
sklep ter se o tem posvetovati s teboj . ” 

Po teh besedah reče Fatima Ivanu, naj gre 
z otrokoma v stransko sobo ; tam naj zajuterkujejo. Možu pa reče : »Cemu razgovora in posvetovanja! Rada grem z otrokoma v tvojo domovino ." 

Ahmed je imel še več pomislikov, kako naj 
izvrši svoj sklep. Fatima mu je vedela precej 
pravo svetovati. „Saj si vire pred dalj časom rekel 
svojim prijateljem, da te silijo kupčijske zveze iti 
v Benetke. Reci jim, da bodeš v kratkem šel v 
Evropo. Nikomur se tudi ne bode čudno zdelo , 
če grem s teboj. Samo ob sebi se pa tudi ume 
da otrok ne moreva pustiti samih. Naše imetje v 
gotovini in dragocenostih vzameva lahko se seboj. 
To posestvo pa prodaj ; saj sem vže sinoči rekla, 
da ne bodem prišla več sem z otroci, ker niso 
varni pred divjimi zverinami. Prodaj toraj po

sestvo, iztirjaj dolgove in skrbi, da prej ko mo

goče, ostavimo Aljgijer za vselej . ” 

Ahmed je slušal modri svét Fatime. Prodal 
je posestvo, razprodal svoje blago ali pa ga vze l 
se seboj na barko. Sé soprogo in otroci jo odrine na široko morje. Tudi nekaj kerščanskih 
sóžnjev je nakupil ter jih vzel na barko , da ji m 
v domovini dá prostost. Prav vesel je bil ko je 
imel za hrbtom Aljgijer. 

Mej patom je hotel obiskati tudi večno mesto 
Rim. Til je slovesno zopet stopil v naročje kato


liške cerkve . Tudi je imel srečo videti sv. očeta, 
ki so se ž njim in Ivanom prav ljubeznji'.vo razgovarjali.. Pri odhodu pa so sv. oče Ivanu rekli. : 
„Tebe bode božja roka še rabila, da bodeš izvoljeno orodje v izveli.čanje mnogim ljudem . ” 

Iz Rima je šel se svojo obiteljo v Benetke , 

da poravna svoje kupčijske zadeve. Iz Benetk jo 
je odrinil v Trst proti svojej domovini. Tú se je 
vršila še velika slovesnost. Ko so bili Fatima in 

otroci v krščanskej veri dovolj podučeni, bili so v 
stolni cerkvi slovesno kera'čeni. Krstili so jih škof 
sami. Nebrojno množico pobožnega in radovednega ljudstva se je bilo zbralo v cerkvi. Vse je 
gledalo plemenito gospo, ki se je z otrokoma bližala krstnemu kamenu v velikej ponižnosti, če tudi 
je bila v prelepej pisanej svilnej opravi, kakoršn a 
je všeč ljudem južnih krajev. Se bolj pa se radoval nedolžnih otrok, ki sta se sklenjenima rokama prejela sv. krst ; kjer koli se je Fatima z 
otrokoma v mestu pokazala, povsod so jih ljudje 
veselo pozdravljali. 

v~C~ . 

že iz Benetk je Ivan sporočil svojim staršem , 

da je srečno rešen sožn.osti, ter na pdti v domovino se syojim gospodarjem in vso družino, ki 
je stopila v katoliško cerkev. Dne svojega prihoda 
jim še ni mogel določiti . 

O* 


Necega večera , ko je sobice ravno zahajal o 

sedela je vsa obitelj pod košatim drevjem pole g 

grajskih vrat. Razgovarjali so se o željno priča

kovanem Ivanu . Nenadoma se jim približa urni h 

korakov mlad mož. Bil je oblečen v dolgo halo, 

obleko romarjev one dne. Bil je naš Ivan ; starši 

ga precej ne spoznajo . Mnogo je zrastel in bil 

zagorelih lic. Tudi. so vsi mislili, da bode prišel 

s turško družino, kakor jim je bil sporočil. Ko 
so pa spoznali, da je tuji romar njih ljubljeni Ivan, 
bilo je tem vede njih veselje, pero ga ne more 
opisati. Misliti si ga moreš nekoliko, če se misliš 
v take] okoliščini. Oče , mati, bratec in sestrica 
planejo nanj ter ga veselo sprejmo v grad. Odioživši svojo romarsko obleko, je stal pred njimi zal 
mladenič v noši plemičev one dne. Po srečnem 
svidenji se je razgovarjala obitelj, da je ura bila 
polnoči. Saj so si tudi vedeli praviti raznih dogodkov, zlasti še Ivan ; moral je po večkrat ponoviti vse , kar se mu je bilo o tem času pripetilo. 

Cez nekaj dni potem so dobili še druge goste . 

Ahmed se svojo obiteljo je prišel v grad, da obišče 
roditelje vrlega Ivana. Vera Jezusova in krščanska ljubezen je kmalo obe obitelji združila s tesn o 
vezjo ljubezni. Ahmed, sedaj zopet Vid, je skleni l 
prisrčno prijaznost z Ivanovim očetom, ki je bi l 
vže v letih ; spoštoval ga je, da je njegov oče . 
Fatima , ki je dobila pri sv. krstu ime Marija , 

Ivanova mati ste postali kmalo dobri prijateljici . 
Ivanov brat in sestrica sta se zabavala z Almiro in 
Aladinom, ki pa sta se sedaj zvala Milica in Tanče, 
Pripovedovala sta o vročej Afriki črnih murinih, 


ki ondi živé, in pa o strašnih levih ki živali i n 

ljudi trgajo in žró. 

Ivanov oče pa se v družbi teh srečnih ljudi 
ni mogel zdržati, da bi ne bil na glas poveličeval 
božje previdnosti. „Oj dobri nebeški oče” , reče, 
„vse obrneš modro in na naš prid! Bil je zame 
in za mater hud udarec, da sva zgubila svojega 
Ivana ; milo sva po njem žalovala. Tudi za-nj j e 
bila to huda poskušnja. A bilo je to kratko trpljenje mnogim na blagor, nam vsem pa se je spremenilo na veliko veselje. Kedo bi te vekomaj ne 
hvalil neskončno modri Bog! ” 

Vid je znal , da je Ivanov oče zgubil po pogostih turških napadih v slovenske pokrajine skoraj vse svoje imetje. Tudi grad so bili večkrat 
oplenili ter odnesli vse dragocenosti . Ponudi mu 
nekega dne veliko svata denarja, češ , ker je p o 
Ivanu postal deležen večnih dobrot, zahteva hvaležnost, da ž njim deli svoje časno imetje, katereg a 
mu je dal Bog na izobilo. 

Ivanov oče odgovori : »Niti novčiča ne vzamem. Res je postalo moje imetje bolj pičlo, kakor 
tudi mnogim drugim rodbinam. To nič ne de'. Posvetni lik) in bogastvo človeka le prerada zapeljata, da hrepeni le po posvetnej slavi in veselji, 
za istinito pravo veselje duha pa se ne briga. Nisem imovit, pa tudi reven ne. Hvala Bogu! imam 
toliko, da morem se svojimi pošteno živeti, in to 
je dovolj . Molil sem vedno, kakor modri Salomon, 
pa tudi otroke tako učil : „Revšéine in bogastva 
mi ne daj, o gospod! Daj mi vsakdanjega, kruh a 
vse dni mojega življenja” 


,Seveda je to blago in modro. Vendar meda je Ivan vže dovolj poskusil. Njega bo

gastvo ne bode oslepilo", reče na to Vid. „Vzemi 
pa ti, kar nočejo sprejeti oče . Hvaležnost me sili , 
da ti vsaj nekoliko povrnem., kar si mi storil. Rešil si mi hčerko gotove smrti ; pripeljal si me na 
pravo pot, katero sem bil zapustil, z menoj pa tudi 
ženo in otroka v naročje sv . cerkve. Rad ti dam 
blagi Ivan, polovico svojega imetja”. 

Jaz za se denar še manj potrebujem nego moj 

oče. Sklenil sem iti v red ter se svetu popolnom a 
odpovedati. Na skrbi mi je le izveličanje svojega 
bližnjega, ker sem videl strašno bedo v Afriki . 
Vendar se drznem nekaj prositi . Darujte nekaj 
ponujene svote v to, da se ž njo nakupijo nesrečn i 
kerščanski sožnji in rešijo strašnega jarma sožnosti. . 
Tudi še trije moji rojaki, s katerimi sem bil n a 
jednej barki, kakor sem vže pravil, zdihujejo v 
hudem robstvu daleč od svoje domovine . So redovniki, katerim je na skrbi, da z milodari odkupujej o 
sóžnje. Izročite jim, blagi gospod, nekaj novcev v 
ta namen.. S tem storite najblažje dobro delo usmiljenja". — Kakor je Ivan svetoval , storil je Vid. 
Polovico svojega obilnega imetja je daroval v to , 

da se rešijo nesrečni rojaki hude sožnosti . 

ix , Kake pičle ure hoda od Ivanovega doma s i 
je kupil Vid lep gradiček. Obe rodbini ste živeli 

v prijateljskej zvezi . Cestokrat ste obiskovali jedna 
drugo. Ivan je šel zopet na visoke gole, da jih 
izvrši . Ob počitnicah je hodil na doni svojih staršev. 

Pilo je ravno o veliki noči, ko je prišel Ivan 
zopet domov. Tudi Vid s svojo rodbino je prišel 


obiskat Ivana. Se seboj je prinesel tudi list, ki 

mu ga je pisal nekdanji nesrečni Ivanov tovariš 

mladi pravnik. Prisrčno se zahvaljuje za dobroto, 

da ga je rešil težkega robstva ; pozdravlja pa tudi 

toplo svojega sojetnika Ivana. 

Drugi dan ste bili obe rodbini prav židane 
volje pri, obedu . Kar pridejo neznani ljudje, želeč 
z gospodo govoriti. Bili so naši stari znanci : stari 
ribič in pa, mladi mornar, ki sta bila z Ivanom 
vred odpeljana v turško sóžnost. Bila sta doma 
iz okolice in se ravno vrnila v domovino. Prišla 
sta, da se zahvalita blagemu vidu. Mornar je pripeljal sé seboj svoje vže priletne starše, ribič pa 

svojih petero otrok in ženo . Bil je ginljiv prizor, 
gledati, kako so se jim po lici otrinjale solze veselja in hvaležnosti. 

Vid jim reče : „Ne meni, ampak temu-le mladenču se zahvalite! Njemu ste hvalo dolžni za 
svojo svobodo, jaz pa in moja obitelj se mu imam o 
še za mnogo več zahvaliti . Ta le blagi mladeni č 
ki je bil vaš sojetnik, je vaš pravi rešitelj! ” 

Moža nista Ivana precej spoznala ; sedaj se 

še le spomnita onega mladenča. Stari ribič reče : 
„Da, da, ta je oni mladenič, ki je prišel kakor poslanec božji k nam na ladijo morskih roparjev in 
nas v naši bedi in togi tako Ijubeznjivo tolažil . 
Oj, otroci , žena in ti sosed zahvalimo se blagemu 
mladenču l ” 

Vsi se potijo okoli Ivana, hoteč mu roko 
poljubiti. Ta pa se brani, rekk : ,,,Zahvalite se 
mojim ljubim roditeljem. Z besedo in zgledom s o 
me dih da naj se tako vedem. Vse kar sera, 


imam se poleg Boga zahvaliti le dobri vzgoji svoji h 
ljubih roditeljev. 

Ivanov oče stopi sedaj v sredo, odkrije svoj o 
sivo glavo in ozrši se proti nebu, reče : „Vsa ‘čas t 
in hvala gre Bogu samemu! Kakor vsegdar — j e 
tudi sedaj vse prav in modro obrnil. On, ki je 
pripustil, da je prišel moj sin v roko roparjem, ve 
del je našo in njegovo fugo spremeniti na velik o 
veselje. Po tem terpljenji smo vsi, menim, krepostnej§i, modrejši in boljši postali. Bog nam je 
poslal britko trpljenje, pa ga spremenil v sladko 
veselje. Sin, ki obrača na svoj prid dobro vzgojo, 
katero je prejel doma in v šoli ; ue dobro porab i 
zmožnosti, ki jih je prejel od Boga ; Če ostane ponižen ter ne išče svoje ampak božjo Čast, — je 
lahko sam sebi in svojemu bližnjemu na časni in 
večni blagor. Čst in slava bodi Bogu sedaj in 
na vekomaj ! ” 

Ko je Ivan izvršil bogoslovje, sklenil je sto 
piti v red „bratov presv. Trojice v reševanje jetriikov . Ta red je vstanovil, kakor znano sv. Janez Matajski. Namen mu je bil, da redovniki rešujejo jetnike turške sožnosti, uče nevedne in stre 
žejo bolnikom. Starši Ivanu radi v to privolijo . 

Svojo dedšči'no je prepustil svojemu mlajšemu 
bratu. 

Oj, koliko veselje je bilo za vse domače, k o 
je prišel naš Ivan prvikrat v redovni obleki domov. Nosil je dolgo belo halo z rudečim križem 
na prsih. »Križ”, reče Ivan, »nas spominja, da 
prenašamo voljno svoje trpljenje v veri na Onega , 
ki je za nas na križi umrl. Opominja nas pa tudi 


da ]jubeznjivo lajšamo bedo in trpljenje svojem u 
bhžnjero.u . Bela in rudeča barva znaki, da moram o 
skrbeti za nedolžnost srca in da naj naša src a 
plameta ljubezni do ljudi, zlasti trpečih". 

„To je prav za prav dolžnost vseh ljudi ” 

rečejo oče ; „to hočemo tudi mi storiti” . 

Ivana so predstojniki poslali v Afriko, kjer 
je z deli krščanske ljubezni mnogo let lajšal bedo 
nesrečnim sóžnjem. 


Krščanska obitelj (družina 

Poslovenil 

P. Florentla Hrovat . 

red več, nego dve sto leti je živel na nekem 

otoku Japonskega kraljestva pobožen in pošten 
mož. Ime mu je bilo Tit. Vse ga je spoštovalo , 
ker je bil plemenitega rodu in ob jedneni tudi km 
posten in pobožen . 

Mnogo, mnogo let popreje nego je zagledal 

±--1 

luč sveta, prišli so bili v te kraje po širokem 
morji pobožni, sveti možje da oznanujejo sv. Jezusovo vero divjakom po teh krajih . Mnogo tisoč 
divjakov je pazljivo poslušalo oznanovalce sv. vere. 
Dali so se tudi krstiti. Tudi Tit, ki je pri sv. krstu 
dobil to ime, postal je kristijan. Od dné do dné 
je bolj spoznaval, kako blaži njega in njegovo obitelj nova vera. Bil je nebeško srečen. Hitro se 

je razširjala, vera našega Gospoda Jezusa Kristus a 
po prostornem japonskem kraljestvu. Vsi so me

nili, da ob kratkem času zginejo ostudni maliki , 
in da bodo vsi častili pravega Boga ; vživali pa 
tudi srečo in blagor, ki ga zamore divjakom pri 
nesti le katoliška cerkev. 

Kmalo pa je prišlo drugače . Malikovavski 
žrtovniki, ki so se bali za svoje mastne službe, 
pregovorih so cesarja, češ , kerščanska vera je cesarstvu nevarna ; iztrebi naj jo iz cesarstva, če s i 

hoče prestol ohraniti. Na to je zapovedal eesar 


svojim namestnikom, naj pomoru vse , ki bi se ne 

hoteli odpovedati krščanski veri ter darovati malikom. Brez števila vernih je dalo rajše svoje življenje, nego da bi postali nezvesti svojemu odrešeniku Jezusu. Mej najstrašnejšimi mukami so 
ostali stanovitni ter veselo prepevali svojemu Bog u 
hvalne pesmi. Bili so veseli, da jim je dal Bo g 
priliko zanj trpeti. 

Cesarjev namestnik v oni pokrajini, kjer j e 

živel Tit srečno in zadovoljno sé svojo obiteljo, 
sklene pred vsemi drugimi za staro vero pridobiti 
veljavnega Tita. Mislil je tako : „Ce pregovori m 
tega moža, katerega vsi L4stijani jako ljubijo in 
čislajo, da se odpové krščanski veri in daruje malikom, posnemali ga bodo tudi vsi drugi. 

Pokliče ga k sebi v svojo palačo. Z vso 
svojo zgovornostjo mu prigovarja, naj bode pameten, naj uboga cesarja in zapusti kerščansko 
vero. Vse lepe besede in obljube so bile zaman . 
Prične mu groziti z najhujšimi mukami. Tudi za 
te se ne kriga Tit. Ostal je stanoviten v svojej veri. 

',Pripravljen sem vsegdar za svojega cesarja 
preliti tudi svojo kri in dati zanj svoje življenje ; 
proti svojej vesti pa ne morem delati . Zvestob a 
do mojega Boga naj ti je porok, da sem in ostane m 
zvest tebi in cesarju do smrti. Se rajše pa umrem 
za svojega Boga in Odrešenika. Saj nam kristija

nom odpre smrt vrata v neizrekljivo srečno večnost . ” 

Namestnik reče na to : „Dobro! ker se n e 
bojiš smrti, prisilil te bodem drugače, da bode š 
pokoren cesarju.” Rekši to, obrne se od njega 
ter nm pokaže z roko, naj gre. 


Tit je imel tri ljubéznjive, zale in cvetoč e 
otroke. Najstarejši sin, Šimen, je bil v šestnajstem letu svoje dobe ; hčerka Nežica v štirinajstem 
in Matij ček, najmlajši sinček v devetem letu. 

Očetu in pobožni materi je bilo najbolj n a 

skrbi, da vzgojita svoje otroke v strahu božjem in 

jih prav dobro podučita v kerščanskem nauku. 

Drugi dan je bila ravno vsa obitelj skupaj , 
da po vsakdanjej navadi opravi svojo jutranjo molitev. Nenadoma obkolijo vojaki hišo. Poveljnik 

gre v hišo ter reče resnim obrazom in ostrimi besedami *tu : „Namestnik mi je zapovedal, da 
vašega najmlajšega sina odvedem k njemu . Če se 
ne odpové Kristusovej veri, sežgali ga bodo še t o 
uro na grmadi, ki je -de na dvorišči palače pripravljena”. 

Oče in znati obledita kot smrt. Nista se prestrašila tolikanj radi tega, da bodo sežgali zalega 
dečka, temveč sta se bala, da ne bi se deček zba l 
goreče grmade ter zatajil vere . 

„0 moj otrok”, opominjajo ga oče, »spomni 
se sv. starčka Polikarpa, o katerem sem ti čestokrat pravil. Ko so mu grozili, da ga bodo sežgali 
na grmadi, če ne zataji Jezusa, odgovoril je z mla, 
deniško srčnostjo : Vže mu služim nad šestinosemdeset let ; ves čas me je obsipal z dobrotami . Kako 

bi zamogel zatajiti svojega Gospoda in Odrešenika . 

Z veseljem se je dal sežgati za sv. vero. Pomisli 
moj sin, da mora biti oni gospod dober in blag , 
kateremu je šestinosemdeset let služil pa se še zanj 
dal sežgati. Stori tudi ti kot otrok z veseljem , 

kar je on kot starček storil", 


100 

Mati pa, spominjaje se makabejske matere, 
rečejo se solzami v očeh : »I», ljubo dete, usmil i 
se mene in idi veselo v smrt" . 

„Oj, ljuba mati”, — dé na to sinček — 
kar ne jokajte! Saj rad umrjem ; ne bojim se smrti. 
Za Jezusa Kristusa, svojega Gospoda, rad dam svoj e 
življenje". 

Brat in sestra milo pogledata svojega bratca 
in se poslovita od njega. Vsi so ga hoteli spremiti. Ali stotnik reče osorno : „Nazaj! nihče ne 
sme iz hiše i” Vsak hoče še enkrat objeti in po 
ljubiti drazega jim Matijčka Šimen in Nežica se 
kar ne moreta ločiti od njega . On pa jima reče : 
„0 pustita me! Grem z veseljem ; saj grem v ne 
besa. Tam se bodemo zopet videli” . 

Poveljnik reče očetu osorno : „O, neusmiljeni 
oče! neusmiljena mati! Storita, kar je cesar za 
povedal, in otrok je rešen. Sama sta ga izročila 
smrti na grmadi” . 

„Menite mar”, odvrne ta stotniku, „da nam a 
ni težko ločiti se od dragega otroka? ” 

Poveljnik je odpeljal za roko dečka ki se j e 
Čestokrat §e ozrl nazaj proti domu. Njegove oči 
so bile solzne, vendar pa mu je bilo obličje vedro 
in veselo, držeč se na smeh. Tudi ostali so pogledovali skozi okno za njim do tja, da jim je zgini l 
iz pred očisko zi vrata, ki so držala na dvorišče 
namestnikove palače. Vrata se za vstopivšim zapró. Dvorišče palače je obdajal visok zid . Vsi 
ostali so ves čas plaho zrli. proti palači in dvo

igeu. 


„Hvala Bogu!” vskli'kne žena, „ravno sedaj 

se je pokazal z dvorišča dim. Ni postal nezvest 
svojemu Odrešeniku ; sedaj, sedaj ga bodo sežgali” . 

Mož se je spomnil o tem. trenotku očaka 
Abrahama. Veselega obličja se je ozrl proti nebu 
ter vzdihnil : „Tebi Vsegamogočni, darujem svojega drazega sinčka v igavn.i dar. Saj si tudi 
ti za naše odrešenje daroval svojega sina v sramotno smrt na lesu sv. križa”. 

Po teh besedah pokleknejo vsi in molijo , 
kakor bi klečali poleg oltarja, na katerem bode 
nebeškemu jagnjetu za sveto vero darovan njih 

ljubljenček. 

Ko je vže prihodnje jutro zlatilo vzhajajoče 

solnce se svojimi žarki okolico, čula je še vsa obitelj. „Oj, rumena jutranja zarja , ki rumeni modro 
nebo me spominja rumenega plamena, ki je včeraj 
vpepelil našega ljubega Matička,” vzdihne žen a 
ozr~i se skozi okno . 

Ko je bilo sobice dobro iz za gore vzšlo, zopet stopi poveljnik v hišo. „Va§ nadepolni sinček, ” 
rekel je staršem, „vas zali sinček je vže prah in 
pepel. Sedaj sem prišel po vašo zalo hčerko, d a 
jo zadene jedn ka osoda, če ne bode slušala po 
velja cesarjevega.” — »Vendar mislim, o ljuba, 
zala, cvetoča deklica, da ne bodeš tako bedasta, 
nego je bil tvoj ljubi bratec. Le pomisli, cesarjev 
namestnik te bode ozaljšal in obdaroval z dragim 
Hš'pom, če mu bodeš pokorna. Na izobilo ti bode 
dal zlata in vsega kar le poželji tvoje srce, " 
reče deklici. 

Kriatof amid, VIII . 


102 

Nežica pa vojaku tako odgovori : „Genu mi 
so zlato in dragi biseri? Vera, v trpljenji uter

jena, je dražja nego zlato, ki se očisti v ognji. 
Večno izveličanje pa je oni biser, za kateri moramo žrtovati vse. Saj pravi naš odrešenik : Kaj 
pomaga človeku, Če si pridobi tudi ves svet, svojo 

dušo pa pogubi! ” 

Po teh besedah se stotnik milo ozre prot i 
deklici, rekal : „Oj, pač bi bilo britko, da tudi to 
zalo cvetko pokosi smrtna kosa v razcvetajočej 

mladosti in lepoti! ” 

» Človek je podoben travi, ki io pokosé, in 
človeška lepota cvetlici na polji, ki odcvete in zvene. 
Duša pa, ki spolnjuje božjo voljo, živi na, veke, " 

dé na to zala Nežica . 

„Če si pa tako trmoglava in nespametna, 
dobro! Napovem ti tudi kazen in smrt, katera te 
čaka. Vrgli te bodo, kot cesarju nepokorno deklico, divjim zverinam. Te te bodo raztrgale in 
požrle. Te H ni strah in groza take strašne 
smrti?” 

hčerka se pri teh besedah spomni, kar s o 
jej oče pripovedovali o mučeniku sv. Ignaciji. Tudi 
tega škofa in mučenika je bil nekdaj rimski cesar 
obsodil v tako smrt. Kakor ta mučenik sodniku 
tako je stotniku odgovorila tudi Nežica : „Sem Jezusovo seme. Zobje divjih zveri me morajo smleti , 
da me bode Jezus spoznal kot pravi čisti kruh 
ter vzel v nebeško veselje . ” 

„Oj , mila, draga hčerka,” — rečejo na t o 
oče, ,,srečna si! Jezusov svet nauk si si dobro v 
srce vtisnila ter ga zvesto ohranila. Božji. Duh 


te razsvetljuje in krepi, da bodeš ta nauk tudi 
spolnjevala ter rada, umrla za Jezusovo vero ." 

Debele solze so tekle materi po obličji, ke r 
ima v kratkem zgubiti tudi svojo drago hčerko . 
Ko pa je slišala tako srčno govoriti nežno hčerko , 
dala jej je vera zopet novo moč. Tolažila jo je 
blažena misel, da se ob kratkem onstran groba zopet združi se svojimi ljubimi otroci . Se srčnostjo 
makabejske matere jej osrčena reče : „Ker je božj a 
volja, idi tudi ti, draga hčerka! Sveti Duh ti bod e 
dal srčnost in moč, da bodeš kot nežna deklica 
srečno prestala boj z divjo zverino? ” 

Oče, mati in brat objamejo nežno in mlado 

mučenko ; britko jokajo in ihté . Srčna deklica pa 
se jim strga iz rók in reče veselo : „Oj, dobri 
oče, skrbna mati in ti, dragi bratec, nikar ne žalujte! Veselite se z menoj ! Zdi se mi, da vidim 
vže nebesa odprta! Tam, tam se zopet snidem o 
kjer naš bratec vže vživa nebeško veselje . V svetih 
nebesih bodemo vsi vživali veselje, ki nigdar ne 
neha.” — Stotnik odpelje hčerko iz hiše. Starši 
in bratec bi jo bili radi spremili. Straža pa, ki 
je stala okoli hiše, zabrani jim prestop hišnega 

praga. 

V jutru tretjega dné pride zopet poveljnik . 
Z resnim glasom. reče : »Vašo cvetočo hčerko je 
vže doletela zaslužena kazen . Je vže pri svojem 
mlajšem bratci. Prišel sem še po starejšega sina . 
Se pa imate čas, da se spametvate. Pomislite 
dobro to, — preden ga odpeljem. Hočete mar vse 
svoje otroke zgubiti? Hočete sami vse se svoj o 

trmoglavostjo usmrtiti? Ozrite se le na svojega 
7* 


104 

najstarejšega sina! kako lepega in cverstega života je! Ni škoda za tako krepkega mladen'éa, 
da bode moral prezgodaj v grob? Ta je jedirii va š 
otrok, ki ga še imate. Naj ž njim vred zmrje tudi 
vaš plemeniti rod? Je vaše veselje, vaša tolažba 
in podpora na stare dni! Vem , da ga ljubiti kakor svoje oko! Na starost vam bode ljubeznjiv o 
stregel ter vam ob smertnej uri zatisnil oko . Pregovorita ga , naj si reši svoje življenje iz ljubezn i 
do vaju in je pokoren cesarjevemu povelju. Kaj 
koristi vam in njemu upor in trmoglavost ? Imamo 
oblast, da ga usmrtimo z najstrašnejšimi mukami ." 

Vrli mladenič pa de na to besedovanje možato tako : „Ne imeli bi moči do mene, ko bi j e 
vam ne bil Bog dal. Z menoj morete storiti le 
to, kar Bog pripusti. Se li ne bodem z veseljem 
uklonil temu, kar mi je odločil ljubi nebeški oče ? 
Njegov preljubij eni sin je umrl na križi za vs e 

lju.di. Oj , sladko in tolažljivo je trpeti in umreti 
za onega, ki je za nas dal svoje življenje .” 

„Tedaj vedi,” reče srdito poveljnik, — namestnik te bode dal križati. Nikakor se ti ne 
bode zdelo prijetno, ko bodeš moral s prebodenima 
nogama in rokama viseti na križi in trpeti pekoč e 
rane, katere ti bodo delali žeblji . Brez vsakega 
krepčila bodeš umiral v smertnih bolečinah." 

Pogumni mladenič odgovori : ,,Oj, koliko veselje, kolika tolažba zame, da me je moj Odrešenik 
spoznal vrednega take smrti, kakeršne je sam umr l 
za nas. Z njegovo milostjo in pomočjo se bodem 
prizadeval trpeti in krvaveti, kakor on dotlej, d a 
bodem mogel tudi i njiva zdihniti : Dopolnjeno je! 


Vrlo dobro govoriš, moj ljubi sin!" pravijo 

oče. „Bog naj te podpira, da ostaneš stanoviten 
do konca. Mladenič si še, po boijej milosti pa 
imaš pogum moža . Njegova milost naj te še dalj e 
podpira, da bodo veljale tudi o tebi besede : Blagor možu, ki poskušnjo voljno i)retrpi ; zakaj če 
je skušnjo prestal, prejel bode krono življenja, katero je obljubil vsem, ki ga ljubijo. ” 

Sin zré nekoliko trenotkov sé sklenjenima 

rokama molčé proti nebu, potem hitro objame i n 
poljubi očeta in mater ter gre trdnih korakov i z 
sobe ; stotnik je šel za njim . 

Blagi Tit in njegova, pobožna žena sta v mo

litvi prečula vso noč ; tolažila in osréevala st a 
jedeu druzega . Ko pa je napočilo jutro , pričakovala sta vsak trenotek gotove smrti . Slednjič 
pride stotnik zopet v hišo . „Blaga gospa,” — reče , 
stopivši v sobo, — „prigel sem, da vas peljem k 
cesarjevemu namestniku. Niti vi, niti vaš mož s e 
nista usmilila svojih lastnih otrok. Rešite se sedaj vsaj sami. Istinito, britko mi je pri srci, č e 
pomislim, da vam bode rabelj čez nekoliko trenotkov odsekal glavo . Tako smrt vam je, blaga 
gospa, odločil namestnik cesarjev. — Smejate se 
temu? — Veselo se ozirate proti nebu? Va m 
ni prav nič mar, da si ohranite življenje, ko ste 
še v najlepših letih svoje dne? Hočete se svojo 
trmo v nekoliko trenotkih zapraviti svoje življenje 

ki se vam nigdar več ne povrne? ” 

Pobožna in blaga gospa dé na te besede 
stotniku tako : ,,Zgubila bodem sicer časno življenje . a bodem prejela na onem svetu večno živ


106 

ljenje. Veselja mi kipi srce» če mislim, da bodem 
v nekoliko trenotkih zopet videla svoje otroke, s 

katerimi bodem ostala združena vso večnost. Tudi 
mi ne dela žalosti misel, da se bodem ločila nekaj 
trenotkov od svojega moža . Trdno sem prepric;ana, 
da bode šel danes ali jutri za menoj . Oj, če se 
spomnim svetih nebes , kako prazna in pusta se mi 
zdi zemlja. Vsa posvetna slava in sreča je le 
senca, ki hitro mine . Ali tam v svetih nebesih, — 
kako srečni in blaženi bodemo tam! Tam ni več 
ločenja! Tam se oko več ne solzi ; tam srce več 
ne zdihuje! Cloveško oko ni videlo, uho ni slišalo 
in srce občutilo veselja, ki ga je Bog pripravi l 
onim, ki ga ljubijo ." 

„To ravno je naša najslajša tolažba, na ge 

najslajše upanje,” reče Tit. „Preživeli smo marsikatero žalostno in britko uro. Zlasti zadnje dni 
nama je radi smrti, drazih otrók žalost razjedal a 
srce. Ali vse trpljenje zemeljskega življenja ni 
primerjati sč slavo in veseljem, ki nas čaka on 
kraj groba . ” 

Žena seže potem po svoj pajčalon, da s e 
ogrne. Možu pa reče : ,,Dragi Tit, ne bodem se 
poslavljala od tebe, ko te zapustim in grem na 
morišče. Zdi se mi, kakor bi šla čez cesto v so , 
sedovo hišo ali pa ono-le stransko sobo, kamur 
bodeš prišel ob kratkem za menoj . Smrt naji loč i 
le nekoliko trenotkov ; združil pa naju bode zope t 
z najinimi otroci tam pri Jezusu, Čemri Mariji, apo

steljih in vseh izvoljenih na veke. bi tora] 
žalovali? Vzrok imamo tem bolj da se veselimo ; 


107 

saj nas vže sedaj osrečuje blaženo upanje. Po 
teh besedah hiti hitro se stotnikom na morišče . 

Pičlo uro potem pride zopet stotnik ter reče 
Titu : „Sedaj idi pa tudi ti z menoj k namestniku! ” 
Tit gre ž njim , stotnik ga pelje v namestnikovo 
sobo. Cesarjev namestnik je stal poleg mize, na 
kateri si videl prelepa oblačila od svile in škrlata, 
raznovrstne posode od zlata in srebra ter drag e 
kamene. Tit se prikloni namestniku in zaničljiv o 
pogleda vse te razložene dragocenosti . 

Namestnik mu reče : »Vem, da se ne brigaš 
za te reči. Tudi tvoji otroci se niso zmenili za 
to. Pa le idi z menoj ! Pokazal ti bodem dražj e 
zaklade in bisere." 

„Ne trudi se zaman, namestnik ; pelji me rajš e 

na morišče, ki je oškropljeno in namočeno s krvij o 
moje žene in mojih otrok. Svet me več ne briga. 
Ne moreš mi na tem svetu pokazati, kar bi m e 
zanimalo. ” 

Namestnik odgovori na to : „Le idi z menoj 
in poglej!” Pri teh besedah odpré stranska vrata ; 
Titu veli, naprej. Stopivši v prelepo dvorano, obstoji, kakor bi bil okamnel. Kaj pa je videl? 
Njegova žena je sedela pri mizi, okoli nje pa so 
bili otroci, vsi zdravi in veseli ter se veselo po

govarjali. Niso precej zapazili vstopivšega očeta ; 
sam pa,radi iznenadenja ni mogel spregovoriti besedice. Clovek navadno strahú obledi, on pa je obledel prevzet nepričakovanega veselja. Srce mu 
glasno bije in sapa mu zastaja. Slednjič se jim 
vendar približa z razpetima rokama in reče veselo : 
,,Oj nebeški. Oče! kaj vidim! Ti še živiš ljubo, 


108 

žena ? In tebe, ljuba hčerka, niso raztrgale in požrle divje zverine? In vaju, draga sinova, niso 
umorili? Našel sera vas vse zdrave in vesele, misleč da so vas pomorili. Zdi se mi, da ste od 
mrtvih vstali . " 

Vsi hite veselo k očetu . Žena ga objame in 
moči njegovo obličje se solzami veselja . Otroci mu 
veselo polj ubujejo roko in se mu oklepajo okoli 
kolen. Vsi so bili neizrekljivo veseli in srečni.. 
„O, koliko veselje bode še le v nebesih, ko se zopet vidimo!” rečejo na to oče. „Saj se nam zdi , 

da smo vže v nebesih,” odgovore otroci. 
Namestnik se je radoval ginljivega prizora in 

njemu samemu so stopile svitle solze v oči . „Kako 
ljubeznjiva in presrčna obitelj je to!” reče namestnik. „Veselje in sreča, ki navdaja vaša srca, 
prevzela je tudi moje srce . ” 

Ko je minilo nekoliko splošno veselje, reč e 
Tit namestniku : „Povej mi vendar, zakaj si na m 
tako hudo grozil in mojim otrokom protil z naj 
hujšo smrtjo, sedaj si pa tako dobrotljiv in milostljiv do nas?” 

Namestnik odgovori : »Štejem si v dolžnost, 
da ti o tej zadevi povem vse. Nigdar nisem bil 
nasprotnik in sovražnik kerščanskej veri ; saj so 
mi bili kristijani najljubši podložni. Ker pa cesar 
jako sovraži kristijane, zaukazal mi je ostro, naj 

iztrebim iz svojih pokrajin krščanstvo. Mislil in 
prevdarjal sem, kako bi mogel izvršiti povelje cesarjevo, da bi mi ne bilo treba prelivati krvi ne 
dolžnih in poštenih podložnikov. Vsi tebe jako 

ljubijo in spoštujejo ; hotel selil toraj poskusiti s 


109 

teboj, češ, če mi bode ta pokoren, posnemali bodo 
tudi vsi drugi njegov zgled. V slučaji pa, da se 

obotavljaš izvršiti moje povelje, naj jih prestraši 
tvoja smrt. Nisi se brigal za vse moje obljube in 
grozenje. Sklenil sem bil, da omečim po otrocih 
tvoje očetovsko srce. Menil sobi, da bodeš rajše 
zatajil svojo vero, nego pa zgubil vse svoje otroke . 
Besedice še ne znaš o tem, kaj se je godilo 

s tvojimi otroki in ženo v mojej palači. Vse 
ti hočem povedati ; gotovo te bode veselilo . 

Kakor znaš, sem naj pred k sebi poklical tvo

jega najmlaj šega sinčka. Stotnik je imel ukaz , 
da ti naznani, kaj ga čaka . Stotnik ta častitljivi, 
stari vojak, mi je povedal vse, kar ste mej seboj 
govorili, in kako srčno se je vedel deček, ko vam 
ga je vzel iz naročja. Jaz sem se dobrikal zalemu dečku, božal ga po lici in rumenih laséh . 
Pokazal sem mu tudi razne reči., ki vesele otroke 
v tej dobi, ter mu obljubil, da mu jih podarim, če 
me bode ubogal . Ni mu bilo mar vse to, resno 
se je držal ter odkimoval z glavo. Velel sem, naj 
peljejo dečka k gorečej grmadi. Kako sem se 
čudil, ko je hotel deček sam skočiti veselo na gorečo grmado. Vendar mi je bilo žal za zalega 
dečka. Zapovedal sem, naj mu za sedaj v palači 
odločijo sobo ter ga ondi čuvajo . Skrbeti pa morajo zanj , da mu ne bode manjkalo ničesar potrebnega. 

Zopet pošljem k varu stotnika ter mu rečem 
naj vas pusti v mnenji, češ, mali sinček je vž e 
žrtev ogenja . Zapovedal sem mu, naj pripelje vaš o 
brhko hčerko ter ob jednem pové kaka smrt jo 


110 

čaka. Stotnik jo pripelje in 'mi na tihem pove 
vse, kar se je godilo mej njo in njenimi starši. 
Ponudil sem jej prelepo in drago lepotičje, kakeršno je navadno všeč deklicam te starosti. Pokazal sem jej tudi srdite tigre, ki so sé svojim i 
svitlimi., bistrimi očrni gledali skozi železno ograj o 
in hrepeneli z odprtimi žreli, polnimi ostrih za 

po krvi mlade žrtve . 'Velel sem nežno devico po 

staviti v sredo dvorišča. Vojaki so šli proč. Jaz 
in moji služabniki smo gledali skozi okna palače. 
Stala je mirna in vesela, kakor opisujejo vaše povesti angelje božje ; brez strahu je čakala trenotka, 
da služabnik odpre železno omrežje. Kako bi 
moglo‘ moje srce tako nežno in ljubeznjivo bitje , 
vašo nedolžno, blago hčerko izročiti zobem divji h 
tigrov? Istinito, tega ni strpelo moje srce ! 

Tako stanoviten, kakor sestra in brat, je bil 
tudi starejši sin. Je tudi ga še sicer bolj dečka 
nego mladenča smem imenovati, govoril je ponosn o 
in srčno kakor mož. Zapovedal sem, naj ga peljejo na morišče. Iz brunov stesani križ, kladiv o 
in žeblji so ležali pred njegovimi nogami. Ni. kazal niti najmanjšega strahu. Ni čakal, da bi ga 
rabelj razpel na križ. Sam je legel z razpetima 
rokama na križ ter rekel rabelju : „Stori , kar ti 
je zaukazano. Kakor je umrl moj Odrešenik, tako 
hočem tudi jaz umreti .” 

»Istinito", govori dalje namestnik, ,,vúe 

otroke navdaja neka nebeška moč , proti, kateri s e 
vsa zemeljska sila zaman bojuje . Spoznal sem, 
da sem premagan. Sam sem ga peljal k sestri in 

bratu. Tvoja žena se je pokazala vredno mater 


111 

in vzgojevalk.o tacih otir a. Dal sem jej njene otroke 

nazaj, — sedaj pa tebi nazaj izročim mater in 
otroke. " 

Cesarjev namestnik objame Tita ter reče : 
,,Vera, ki rodi takov sad, vzgojuje tako verle in 
dobre ljudi, veže tako tesno in prisrčno starše z 
otroci, daje toliko srčnost ob smrti , vzbuja tak o 
trdno upanje na večno življenje po smrti, mor a 
biti iz nebes. Nad teboj, tvojo ženo in otroki sem 
spoznal, kako mogočna in vzvišena je ker gčanska 
vera. Istinito, krščanstvo je najboljši dar nebes . 

Odsib.dób sedaj, ljubi Tit, bodiva in ostaniva prijatelja! Trdno sem sklenil, da postane m 
sam kristijan. Sprejmite me, vrli in blagi ljudje, 
v svojo družbo. D~,, želim od sedaj biti ud katoliške cerkve. Sicer vem, da preganjanje kristi.
janov po cesarstvu ne bode jenjalo . Vem, če me 
ne doleti še kaj hujšega, da bodem zgubil svojo 
službo. Ali kaj je vsa zemeljska čast in slava 
proti oni slavi, katere zamore deležen postati vsak , 
tudi najbolj reven človek , ki veruje, upa in ljubi 
kakor vi? Brez primere lepša in veličastnejša j e 
ona nebeška krona .