87 © The Author(s) 2024 Znanstveni članek DOI: 10.51940/2024.1.87-107 UDK: 314.15:343.123.11:341 Urh Šelih* Izbrani vidiki pravice do izjave v azilnih postopkih Povzetek Avtor obravnava pomen pravice do izjave v azilnih postopkih s poudarkom na njeni vlogi pri oceni tveganja vračanja in dodelitvi mednarodne zaščite. Njegova temeljna teza je, da so izjave prosilcev za azil, pridobljene skozi osebni pogovor, ključna podlaga za nadaljnje ravnanje in odločanje pristojnih organov. Še posebej pomembne so v primerih, ko prosil- ci nimajo drugih trdnih dokazov, kar je pogost pojav. Prispevek se osredotoča na pravne vidike in zahteve pravice do izjave, kot izhajajo iz prava Evropske unije, Evropske kon- vencije o človekovih pravicah in nacionalnega prava. Glavni namen prispevka je predsta- vitev nekaterih ključnih vidikov pravice do izjave, še zlasti v kontekstu procesnih zahtev, ki jih določajo evropski in nacionalni pravni viri. Med te vidike spadajo tudi procesne pravice prosilcev, kot je pravica do komentiranja poročila o osebnem pogovoru in dajanja pripomb na ugotovitve pristojnih organov glede verodostojnosti izjav in dokazov. Avtor se osredotoča na pomembnejše in problematične vidike pravice do izjave, ki zahtevajo posebno pozornost pri obravnavi prošenj za azil. Hkrati navaja, da se pravica do izjave ne izčrpa z osebnim pogovorom, temveč zahteva tudi možnost dodatnih informacij in popravljanja napak ter podajanja pripomb na ugotovitve pristojnih organov. Avtor ana- lizira tudi relevantno sodno prakso, ki podpira tezo o pomembnosti pravice do izjave v azilnih postopkih. Ključne besede pravica do izjave, mednarodna zaščita, azil, sodelovalna dolžnost, procesna direktiva. * Asistent na Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani. Zbornik znanstvenih razprav – letnik LXXXIV, 2024 LjubLjana Law Review – voL. LXXXiv, 2024 • pp. 87–107 ISSN 1854-3839 • eISSN: 2464-0077 88 Zbornik znanstvenih razprav – letnik LXXXIV, 2024 LjubLjana Law Review, voL. LXXXiv, 2024 Uvodna pojasnila Pravica do izjave je nepogrešljiva v številnih (nacionalnih) postopkih, v azilnih po- stopkih pa je njen pomen le še potenciran. Zavedati se moramo namreč, da imajo izjave prosilcev bistveno vlogo pri oceni tveganja vračanja in s tem pri dodelitvi mednarodne zaščite. Izjave prosilcev, ki jih uradna oseba pridobi skozi osebni razgovor, so temelj tako za nadaljnje ravnanje organa kot tudi za odločitve, sploh kadar prosilec nima drugih »trdnejših« dokazov, kar pa je bolj pravilo kot izjema. Namen tega prispevka je predsta- viti temeljne vidike oziroma zahteve pravice do izjave, ki izhajajo tako iz prava Evropske unije kot tudi Evropske konvencije o človekovih pravicah in nacionalnega (ustavnega) prava. Prispevek ni izčrpna analiza vseh vidikov pravice do izjave, zato sem se osredotočil na tiste, ki se mi zdijo pomembnejši in/ali so med bolj problematičnimi. V azilnih postopkih so osebne izjave prosilcev ključnega pomena, saj so pogosto edini vir informacij glede njihovega preganjanja ali resnega tveganja preganjanja, s katerim bi se soočili ob vrnitvi v izvorno državo. V številnih primerih so prosilci prisiljeni zapustiti svoje domove v naglici, ne da bi lahko vzeli s seboj kakršnekoli dokumente, ki bi lahko podkre- pili njihove zgodbe. Poleg tega so lahko ti dokumenti zaradi političnih ali vojnih razmer v izvornih državah težko dosegljivi ali celo uničeni. Zaradi teh okoliščin se v azilnih po- stopkih pogosto zgodi, da so osebne izjave prosilcev edini dokaz, ki ga lahko predložijo.1 Pravica do izjave torej ni le formalnost, ampak nujen element azilnega postopka, saj to zahtevata tako Ustava kot tudi mednarodno pravo človekovih pravic, kot bo to predstavljeno v nadaljevanju. Omogoča prosilcem, da predstavijo svojo zgodbo, pojas- nijo svoje strahove in tveganja ter odgovarjajo na vprašanja uradnih oseb, ki odločajo o njihovi (pravni) usodi. Zato je bistveno, da so postopki za zbiranje teh izjav pošteni, nepristranski in temeljiti. Pomembno je tudi, da so uradne osebe, ki izvajajo pogovore, ustrezno usposobljene, da lahko zaznajo in razumejo kulturne, jezikovne in psihološke vidike, ki lahko vplivajo na izjave prosilcev. 1. Splošno o pravici do izjave v mednarodnem pravu človekovih pravic Pravica do izjave ima veliko vidikov in jo lahko najdemo v širokem naboru pravnih virov. V tem prispevku se bom omejil zlasti na pravico do izjave v kontekstu prava EU, dopolnjeno z Evropsko konvencijo o človekovih pravicah, ki pa bo na nekaterih mestih predstavljena še v kontekstu nacionalnega prava in pripadajoče sodne prakse. Temelj pravice do izjave, ki izvira iz pravice do dobrega upravljanja, je določen v Listini EU z 41., 47. in 48. členom. Pogosto je obravnavana kot sestavni del pravice do 1 Glej na primer že UNHCR, 1984. 89 Urh Šelih – Nekateri vidiki pravice do izjave v azilnih postopkih obrambe2 in pravice do učinkovitega pravnega sredstva.3 Pravica do izjave je v upravnem postopku zagotovljena v 41. členu, pravico do izjave v sodnem postopku pa zagotavlja 47. člen Listine. Nekatere odločitve Sodišča EU, ki jih bom obravnaval oziroma s po- močjo katerih bom razlagal vsebino pravice, se nanašajo zgolj na pravico do izjave v upravnem postopku, tj. 41. člen Listine. Vendar pa je razlaga Sodišča EU pomembna na vseh ravneh azilnega postopka (tudi sodnega), saj pravico šteje za temeljno pravico oziroma splošno načelo prava EU že vse od leta 1963.4 Pravica do izjave splošno zagotavlja vsaki osebi možnost, da koristno in učinkovito poda svoje stališče (se izjavi) v upravnem in morebitnem sodnem postopku pred spre- jetjem vsake odločbe ali ukrepa, ki bi lahko negativno vplivala na njene interese,5 glede dokazov, na katerih temelji odločitev,6 ter relevantnih dejstev in okoliščin zadeve.7 Iz tega posredno izhaja, da mora biti subjektu(!) postopka znano, na katerih dokazih bo organ utemeljil odločitev,8 in/ali je osnutek odločitve posredovan subjektu (ne pa nujno tudi končna odločitev).9 Kot je bilo že omenjeno, mora biti pravica do izjave su- bjektu postopka zagotovljena tudi pred sprejemom odločbe oziroma ukrepa, prav tako pa mora biti subjektu dodeljen primeren rok, v katerem lahko učinkovito predstavi svoja stališča pred organom.10 Namen pravice je v tem, da se pristojnemu organu omogoči, da pred odločitvijo v za- devi ustrezno upošteva celoto tako imenovanih upoštevnih elementov.11 Posledično mora organ ustrezno upoštevati pripombe, ki jih je podal subjekt med postopkom, pri tem pa skrbno in nepristransko preučiti vse upoštevne elemente obravnavane zadeve in svojo odločitev podrobno obrazložiti.12 V skladu s sodno prakso Sodišča EU, se spoštovanje 2 Zalar, 2023, str. 150. 3 Module 3, 2019, str. 5 in 32. 4 Sodba Sodišča EU v zadevi M. Maurice Alvis proti Svetu Evropske gospodarske skupnosti, št. 32-62, z dne 4. julija 1963, točka 1. 5 Sodba Sodišča EU v zadevi C-277/11 MM proti Minister for Justice, Equality and Law Reform Ireland z dne 22. novembra 2012, točka 87. 6 Sodba Sodišča EU v zadevi C-32/95P Komisija proti Lisrestal el al. z dne 24. oktobra 1996, točka 21. 7 Sodba Sodišča EU v zadevi C-269/90 Technische Universität München proti Hauptzollamt München- Mitte z dne 21. novembra 1991, točka 25. 8 Sodba Sodišča EU v zadevi T-228/02 Organisation des Modjahedines du peuple d’Iran proti Conuncil z dne 12. decembra 2006, točka 93. 9 Sodba Sodišča EU v zadevi C-462/98P Mediocurso proti Komisiji z dne 21. septembra 2000, točka 42. 10 Sodba Sodišča EU v zadevi C-51/92 P Hercules Chemicals proti Komisiji z dne 8. julija 1999, točki 78–79. 11 Sodba Sodišča EU v zadevi C-249/13 Khaled Boudjlida proti Préfet des Pyrénées-Atlantique z dne 11. decembra 2014, točka 37. 12 Prav tam, točka 38. 90 Zbornik znanstvenih razprav – letnik LXXXIV, 2024 LjubLjana Law Review, voL. LXXXiv, 2024 pravice do izjave zahteva tudi, če s pravno ureditvijo ali področjem, ki se uporablja, to ni izrecno predpisano ali zahtevano.13 Pravica do izjave v splošnem pomenu ni absolutna, torej je lahko omejena. Omejitve in način izvršitve pravice morajo v skladu z 52. členom Listine EU, upoštevati morajo cilje splošnega interesa in glede na zasledovan cilj ne smejo pomeniti pretiranega posega, ki bi ogrožal bistvo zagotovljenih pravic.14 Omejitve pravice do izjave in njihova dopu- stnost se lahko razlikujejo glede na okoliščine postopka, zato jih je treba obravnavati v kontekstu specifičnega (u)pravnega področja.15 2. Pravica do izjave v kontekstu azilnih postopkov Kot sem že navedel zgoraj, prosilci v številnih azilnih zadevah nimajo osebnih doku- mentov in drugih dokazov, s katerimi bi lahko podprli svoje trditve preganjanja in posle- dično prošnjo za mednarodno zaščito kot tako. Ne sme nas torej presenetiti dejstvo, da je ocena verodostojnosti prosilčevih izjav pogosto odločilna za izid zadeve. Izjave prosilca imajo torej bistveno vlogo pri oceni, ali prosilcu grozi preganjanje v primeru vrnitve v izvorno državo.16 Bistveno je, da imajo prosilci realne možnosti, da organom predstavijo svoje vidike in razloge, s katerimi utemeljujejo prošnjo, za kar je navadno potreben oseb- ni pogovor, poleg tega pa mora imeti prosilec možnost izreči se o sklepih organa zoper njega in glede dokazov, na katerih temelji oziroma bo temeljila odločba o mednarodni zaščiti.17 Po stališču Sodišča EU je izjava prosilca v nekaterih primerih le »izhodišče« za postopek presoje dejstev in okoliščin.18 Organi pa morajo zaradi nevarnosti preganjanja v primeru vrnitve prosilca v izvorno državo posamezno zadevo presojati strogo. Naštetemu standardu pa ni mogoče zadostiti brez prisotnosti prosilca v državni članici. Prvi pogoj za učinkovito izvrševanje pravice do izjave je pravica prosilca, da ostane na ozemlju države, kar pa nastavlja temelje za učinko- vito zagotavljanje prepovedi vračanja.19 13 MM., točka 86. 14 Sodba Sodišča EU v zadevi C-28/05 Dokter in ostali proti Minister van Landbouw, Natuur en Voedselkwaliteitpara z dne 15. julija 2006, točka 75. 15 Zalar, 2023, str. 151. 16 UNHCR, 2013, str. 28. 17 Sodba Sodišča EU v zadevi C-517/17 Milkiyas Addis proti Bundesrepublik Deutschland z dne 16. julija 2020, točki 68 in 69. 18 Glej na primer sodbo Sodišča EU v zadevi C-238/19 EZ proti Bundesrepublik Deutschland z dne 19. novembra 2020, točka 52. 19 MM., točka 28. 91 Urh Šelih – Nekateri vidiki pravice do izjave v azilnih postopkih 2.1. Dolžnost države, da sodeluje s prosilcem (med osebnim pogovorom) Za učinkovito zagotavljanje in izvrševanje pravice do izjave med postopkom na prvi stopnji odločanja ni dovolj, da država izvede osebni pogovor. Pravica do izjave državo obvezuje tudi, da v sodelovanju s prosilcem obravnava ustrezne elemente prošnje.20 Za razumevanje tega vidika pravice do izjave je pomembna Kvalifikacijska direktiva 2011/95/EU, natančneje določba prvega odstavka 4. člena, po kateri lahko države člani- ce naložijo prosilcu dolžnost, da čim prej predloži vse potrebne elemente za utemeljitev prošnje. Države članice pa morajo v sodelovanju s prosilcem obravnavati ustrezne ele- mente prošnje. Določba torej vsebuje obveznosti komuniciranja, tako za državo članico kot tudi za prosilca.21 Ta določba nalaga tudi tako imenovano sodelovalno dolžnost (angl. obligation to cooperate). Že na podlagi jezikovne razlage lahko ugotovim, da se določeno aktivno ravnanje zahteva tako od prosilca kot tudi od države oziroma da je ta dolžnost deljena, kot to izhaja že iz povzetka Kvalifikacijske direktive.22 Na podlagi prvega odstavka 4. člena je mogoče od prosilca pričakovati, da predloži vse dokaze (elemente) za utemeljitev prošnje, ki so mu dostopni. Pravica do izjave pa na tej točki zahteva, da mu uradna oseba v osebnem pogovoru postavlja (vsa) pravno rele- vantna vprašanja in podvprašanja. Prosilec namreč ne more vedeti, kdo so lahko subjekti preganjanja v pravnem smislu, katere okoliščine so pomembne z vidika posameznega razloga za preganjanje ali celo kateri so sami razlogi za preganjanje,23 niti mu ni vedno to dobro razloženo. Prosilec lahko predstavi svoj strah pred vrnitvijo, ne more pa vedeti, katere okoliščine so pomembne in pravno relevantne za utemeljevanje stopnje ogrože- nosti ali intenzivnosti preganjanja ter s tem za uspeh njegove prošnje.24 Ob prevajanju ali pa zaradi socialno-kulturnih razlik lahko pride do nesporazumov med uradno osebo in prosilcem, ki lahko pomembno vplivajo na postopek, če uradna oseba tega ne upošteva in pomembnih dejstev ne razčisti docela med osebnim pogovorom oziroma jih ob sode- lovanju s prosilcem ne preveri dovolj.25 Šele dosledno spoštovanje obveznosti do komu- niciranja zagotavlja, da prosilec dovolj dobro razume, kaj država šteje za »potrebne ele- mente« prošnje.26 Urad Visokega komisariata Združenih narodov za begunce (UNHCR) dolžnost države razlaga še širše: če prosilec ne more predložiti potrebnih relevantnih dokazov, mora uradna oseba s pomočjo vseh razpoložljivih sredstev predložiti relevantne 20 Zalar, 2023, str. 148. 21 Noll, 2005, str. 4. 22 Povzetek Direktive 2011/95/EU, 2018. 23 Sodba Sodišča EU v zadevi C-604/12 H. N. proti Minister for Justice, Equality and Law Reform and Others z dne 8. maja 2014, točka 34. 24 Zalar, 2023, str. 148. 25 Prav tam. 26 Noll, 2005, str. 300. 92 Zbornik znanstvenih razprav – letnik LXXXIV, 2024 LjubLjana Law Review, voL. LXXXiv, 2024 dokaze v podporo prošnji.27 Če uradna oseba take dokaze oziroma informacije predloži oziroma predloži druge, samostojno pridobljene dokaze, jih mora vnovič obravnavati v sodelovanju s prosilcem.28 Zakon o mednarodni zaščiti (ZMZ-1)29 ni v celoti prenesel določbe prvega odstavka 4. člena Kvalifikacijske direktive v slovenski pravni red. Prvi odstavek 21. člena ZMZ-1 sicer navaja, da »mora prosilec navesti vsa dejstva in okoliščine, ki utemeljujejo njegov strah pred preganjanjem ali resno škodo«, o sodelovalni dolžnosti pa ni mogoče zasledi- ti nič. Dolžnost sodelovanja prosilca pri utemeljevanju prošnje sicer z vidika 18. člena Ustave sama po sebi niti ni sporna.30 Nacionalno zakonodajo, kot je ZMZ, ki v naš pravni red prenaša Kvalifikacijsko direktivo, je treba razlagati ob upoštevanju sodne pra- ske Sodišča EU, ki prvi odstavek 4. člena Kvalifikacijske direktive razlaga tako, da mora pristojni organ prosilcu omogočiti, da se celostno izjavi o dejstvih, s katerimi bi lahko utemeljil svojo prošnjo.31 Če informacije, ki jih predloži prosilec, zaradi kateregakoli razloga niso popolne, ažurne ali upoštevne, mora organ »aktivno sodelovati s prosilcem, da se zberejo vse informacije, ki so potrebne za obravnavo njegove prošnje.«32 Še več, tudi po sodni praksi Sodišča EU mora aktivno sodelovanje omogočiti, da se zberejo vsi dokazi, ki podpirajo prošnjo.33 Sodelovalna dolžnost pa se ne nanaša samo na osebni po- govor, ampak tudi na celoten prestopek na prvi stopnji. V nasprotju s tem prvostopenjski organ pogosto ne omenja in ne razčiščuje informacij o izvorni državi med pogovorom34 in večino časa nameni zbiranju informacij o bioloških podatkih prosilca ter poti, ki jo je ubral, namesto ugotavljanju razlogov za mednarodno zaščito,35 kar bi vsekakor morala biti prednost postopka. 2.2. Vezanost organa na trditveno podlago prosilca V zvezi s sodelovalno dolžnostjo se odpira problematika, ali navajanje okoliščin, ki ne utemeljujejo pogojev za mednarodno zaščito, od pristojnega organa zaradi nevarnosti kršitve prepovedi vračanja zahteva postavljanje vprašanj, ki bi prosilca vodila k navajanju drugih morebitno upoštevnih okoliščin glede preganjanja ali resne škode. V okviru tega se tudi sprašujemo: ali lahko ustreznost vprašanj ocenjujemo brez upoštevanja okoliščin, 27 UNHCR, 2004, str. 13. 28 Noll, 2005, str. 299. 29 Uradni list RS, št. 16/17 – uradno prečiščeno besedilo, 54/21 in 42/23 – ZZSDT-D. 30 Odločitev Ustavnega sodišča RS U-I-292/09-9, Up-1427/09-16 z dne 20. oktobra 2011, točka 16. 31 MM., točke 64–67. 32 Sodba Sodišča EU v zadevi C-560/14 M. proti Minister for Justice and Equality Ireland and the Attorney General z dne 9. februarja 2017, točka 48. 33 MM., točka 66. 34 UNHCR, 2010, str. 151. 35 Prav tam, str. 150. 93 Urh Šelih – Nekateri vidiki pravice do izjave v azilnih postopkih ki jih je prosilec sam navedel kot razlog za mednarodno zaščito? Sprašujemo se torej, ali so nacionalni organi v svojem ravnanju vezani na trditveno podlago prosilca ali jim sodelovalna dolžnost nalaga kaj več. V skladu s sodno prakso Sodišča EU morajo namreč pristojni organi ugotoviti najprimernejši status glede na položaj prosilca,36 zato je razum- no od njih pričakovati, da bodo v sklopu vprašanj zaradi nevarnosti preganjanja pokrili tudi druge razloge preganjanja, ne zgolj tistih, ki se jim najprej ponudijo v ospredje, zlasti če se pozneje izkaže, da ti niso izkazani. Odgovor deloma daje tudi sodba velikega senata Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) v zadevi F.G. proti Švedski, ki se nanaša na iranskega državljana, ki je na Švedskem zaprosil za azil zaradi svojega političnega udejstvovanja. Prosilec je uvodno navedel, da se je spreobrnil iz islama v krščansko vero kmalu po prihodu na Švedsko, vendar je pozneje izjavil, da se na versko spreobrnitev ne želi sklicevati kot na razlog za azil, saj je zadevo štel za strogo zasebno. Švedski organi tako niso upoštevali slednjega razloga in niso nadalje preverjali, ali bi mu na podlagi verske spreobrnitve lahko v izvor- ni državi grozilo preganjanje oziroma resna škoda v smislu Kvalifikacijske direktive. V zvezi s postopkovnim vidikom zadeve je UNHCR pred ESČP poudaril, da obveznosti iz Konvencije o beguncih od državnega organa zahtevajo, da ugotovi vsa ustrezna dejstva v kontekstu obravnave prošnje.37 Zato ugotavljanje, ali utemeljeno pričakuje preganjanje ali mu grozi druga resna škoda, temelji na dejstvih, ki so bistvena za prošnjo za azil, na primer tudi na dejstvih, ki jih je prosilec predložil, vendar je zahteval, da se ne upoštevajo zaradi njihove zasebne narave, ali če jih je prosilec štel za nepomembna.38 ESČP splošno razlikuje med dvema vrstama prošenj za azil glede na naravo tveganja. Pri prvi tveganje izhaja iz splošnih in dobro znanih razmer v izvorni državi. Kadar se država članica sreča s tako prošnjo, mora na lastno pobudo oceniti tveganje.39 Druge vrste prošenj pa temeljijo na osebnem tveganju in prosilec mora tako tveganje predsta- viti ter utemeljiti.40 Metodološko razlikovanje je pomembno, saj splošno gledano od države ni mogoče pričakovati, da bo sama odkrila ta individualni razlog, če se prosilec nanj ne sklicuje.41 Sodišče pa je v tej zadevi poudarilo še, da mora država ob upoštevanju absolutne narave pravic, zagotovljenih v 2. in 3. členu Evropske konvencije o človeko- vih pravicah (EKČP), ter ranljivosti prosilcev za azil, individualno tveganje oceniti ex proprio motu, ne glede na to, ali se je prosilec odločil za sklicevanje na ta dejstva, če je bila z njimi seznanjena.42 36 H.N., točka 34. 37 ESČP v zadevi F.G. proti Švedski, št. 43611/11, z dne 23. marca 2016, točka 109. 38 Prav tam. 39 Prav tam, točka 126. 40 Prav tam, točka 127. 41 Prav tam. 42 Prav tam. 94 Zbornik znanstvenih razprav – letnik LXXXIV, 2024 LjubLjana Law Review, voL. LXXXiv, 2024 Glede tega in pritožnikove verske spreobrnitve je ESČP ugotovilo, da organi nikoli niso temeljito preučili tveganja spreobrnitve, čeprav so se zavedali, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo lahko žrtev ravnanja, ki krši 3. člen EKČP.43 Posameznik se s svojim ravnanjem ne more odpovedati absolutni zaščiti, ki jo zagotavljata 2. in 3. člen EKČP oziroma si je po stališču ESČP to »težko predstavljati«.44 Nacionalni organi so zato po uradni dolžnosti dolžni oceniti vse informacije, s katerimi so se seznanili, preden odločijo o prošnji, čeprav posameznik tega ne želi oziroma ne glede na prosilčevo ravnanje.45 V sodbi J. K. proti Švedski je sodišče (podobno) navedlo, da so pristojni organi dolžni po uradni dolžnosti upoštevati vse relevantne informacije, ki jih imajo, ne zgolj trditve, ki jih poda prosilec, in dokaze, na katere se sklicuje.46 Ravnanje v Sloveniji v veliko primerih ne zadosti navedenim standardom, je pa v sodni praksi Upravnega sodišča mogoče zaznati odločitve, ki so skladne z opisanimi stan- dardi.47 Prvostopenjski organi se ob odločanju pogosto (nepravilno) sklicujejo na stališča Vrhovnega sodišča48 in navajajo, da iz njegove sodne prakse izhaja, da: »sta vsebina in širina upoštevanih okoliščin, ki jih ugotavlja pristojni organ, defini- rani s prosilčevimi navedbami, saj je obseg presoje vezan na trditveno podlago«.49 Vrhovno sodišče je namreč zavzelo stališče, da izjava prosilca opredeljuje okvir od- ločanja upravnega organa in da ni naloga upravnega organa, da išče morebitne druge razloge za mednarodno zaščito.50 Kot sem ugotovil, to stališče drži le pod pogojem, da je upravna oseba skozi postopek v celoti zadostila prosilčevi pravici do izjave in izpolnila obveznost sodelovanja s prosil- cem tako, da je v sodelovanju s prosilcem razčistila dejansko stanje ter morebitne nespo- razume in mu postavila vsa pravno relevantna vprašanja ob ugotavljanju razmer v izvorni državi,51 kar pa je redkost v praksi prvostopenjskih organov. Sodna praksa Ustavnega sodišča tej tezi sledi, saj iz nje izhaja, da se glede na zahteve, »ki izhajajo iz 18. člena Ustave in mednarodnopravnih instrumentov, v postopku obravnave prošenj za mednarodno zaščito ni mogoče izogniti presoji okoliščin, ki so pomembne z vidika spoštovanja načela nevračanja.«52 43 Prav tam, točka 156. 44 Prav tam. 45 Prav tam. 46 ESČP v zadevi J. K. in drugi proti Švedski, št. 59166/12, z dne 23. avgusta 2016, točke 87, 83 in 90. 47 Glej na primer sodbo Upravnega sodišča RS I U 481/2020-9 z dne 5. maja 2021. 48 Glej odločbi Vrhovnega sodišča RS I Up 41/2016 z dne 2. marca 2016 in I Up 322/2016 z dne 22. februarja 2017. 49 Zalar, 2023, str. 149. 50 Sklep Vrhovnega sodišča RS I Up 41/2016 z dne 2. marca 2016, točki 34 in 35. 51 Zalar, 2023, str. 149. 52 Sodba Vrhovnega sodišča RS Up-1427/09-16 z dne 20. oktobra 2011, točka 18. 95 Urh Šelih – Nekateri vidiki pravice do izjave v azilnih postopkih Obseg ugotavljanja teh dejstev in informacij je sicer najprej odvisen od navedb in izjav prosilca, vendar pa mora pristojni organ tudi sam zbrati vse potrebne podatke in ni vezan samo na prosilčeve navedbe in dokaze v okviru preučevanja odločevalskih ele- mentov.53 Nevednost in neukost prosilca ne sme vplivati na zagotovitev pravic, ki mu pripadajo po zakonu, na kar mora pristojni organ paziti po uradni dolžnosti.54 2.3. Pravica do izjave po osebnem pogovoru Že prej sem nakazal, da se pravica do izjave ne izčrpa z osebnim pogovorom. Postavlja pa se vprašanje, kako naj se ta uresničuje v nadaljevanju azilnega postopka. Prizadeval si bom razložiti, da pravica do izjave od držav zahteva, da te nudijo možnost, da po opravljenem pogovoru prosilec doda informacije oziroma popravi napake ter da poda pripombe na ugotovitve pristojnega organa v zvezi s sklepi o (ne)verodostojnosti njegovih izjav in vrednosti dokazov, na katerih prosilec utemeljuje prošnjo in tveganje za preganjanje. 2.3.1. Pravica komentirati oziroma dati pripombe na poročilo pogovora Procesna direktiva od držav v 17. členu zahteva, »da se o vsakem osebnem razgovoru sestavi podroben in stvaren zapisnik z vsemi bistvenimi elementi, ali da se osebni razgo- vor dobesedno zapiše«,55 lahko pa zvočno ali avdiovizualno posnamejo pogovor.56 Države članice morajo nadalje zagotoviti, da ima prosilec ob koncu osebnega pogovora ali v določenem roku, preden organ za presojo izda odločbo, možnost, da izrazi pripombe in zagotovi pojasnila glede morebitnih napačnih prevodov. Zato države članice zagotovijo, da je prosilec v celoti seznanjen z vsebino zapisnika ali bistvenimi elementi dobesednega zapisa (transkripta). Prosilcu pa komentiranja ni treba omogočiti, kadar ima na voljo do- besedni prepis in je bil pogovor tudi posnet. Države članice morajo za konec še zahtevati, da prosilec potrdi, da vsebina zapisnika ali dobesedni zapis pogovora odraža pogovor.57 V Sloveniji je zapisnik pisen in se pogovor ne snema,58 zato niti ne moremo govoriti o poro- čilu v smislu Procesne direktive. Zapisnik se po opravljenem pogovoru prebere prosilcu, ki s podpisom potrdi ustreznost.59 53 Prav tam. 54 Odločba Ustavnega sodišča RS U-I-238/06-19 z dne 7. decembra 2006, točka 11. 55 Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (prenovitev), Uradni list EU, št. L 180, prvi odstavek 17. člena. 56 Prav tam, drugi odstavek 17. člena. 57 Prav tam, tretji odstavek 17. člena 58 ZMZ-1, 37. člen; in UNHCR, 2010, str. 153. 59 UNHCR, 2010, str. 168. 96 Zbornik znanstvenih razprav – letnik LXXXIV, 2024 LjubLjana Law Review, voL. LXXXiv, 2024 Vemo, da so izjave prosilca ključni dokaz v azilnem postopku. Za kakovost odločitve je torej zelo pomembno, da je poročilo o osebnem pogovoru popolno in da so informa- cije v njem točne,60 saj bo ta temelj odločitve pristojnega organa.61 Pravica do izjave in sodelovalna dolžnost zahtevata, da imajo prosilci dejansko možnost pregledati poročila in predložiti morebitne popravke, pojasnila ali druge informacije in dokazila.62 Kadar organ za presojo na tej točki meni, da so nekatere izjave prosilca, ki so napisane v poročilu, nedosledne, nejasne ali nepopolne, ga mora na to opozoriti, saj na podlagi tega lahko sklepa, da je prosilec neverodostojen, ta pa mora imeti možnost, da se glede tega izjasni.63 Prosilec mora posledično imeti dostop do poročila ali dobesednega prepisa, preden je sprejeta odločitev o prošnji.64 Ta pravica je omejena v pospešenih postopkih, saj se lahko organ odloči, da bo dostop omogočil samo hkrati z izdajo odločbe.65 To pa lahko pomeni kršitev pravice do izjave,66 zlasti ko se zavedamo, da obstaja velika možnost, da pogovor ne odraža vidikov in strahov prosilca v celoti in bo prosilec morebiti izpostavljen preganjanju v izvorni državi, če bo odločitev organa negativna. Sodelovalna dolžnost, kot jo razume Sodišče EU v sodni praksi, nalaga organu dolžnost, da prosilca seznani z ne- doslednostmi, iz česar logično izhaja, da mora biti prosilcu poročilo o pogovoru na voljo, saj lahko zaradi dolgotrajnih postopkov pozabi podrobnosti svojih izjav in tako tvega, da bo ob branjenju svojih pravic organu izpadel nedosleden. 2.3.2. Pravica komentirati ugotavljanje dejstev in oceno tveganja Po osebnem pogovoru organ ugotovi dejstva in oceni verodostojnost prošnje ter pro- silca. Omenil sem že, da je bistveno to, da se prosilcu omogoči, da se seznani z vsemi pomembnimi neskladji, ki bi lahko bila podlaga za oceno prosilčeve (ne)verodostojnosti, in se o tem izreče, tako da se lahko obravnava relevantnost, časovna ustreznost in točnost pridobljenih informacij.67 Nato pristojni organ začne fazo ocene tveganja preganjanja ob morebitni vrnitvi v izvorno državo ali ob premestitvi v tretjo državo. V azilnih postopkih se dogaja, da organ v oceno tveganja vključi dokaze, ki jih je pridobil sam zunaj pogovora in o katerih se pro- 60 Reneman, 2013, str. 170. 61 UNHCR, 2013, str. 124. 62 Prav tam. 63 Prav tam. 64 Procesna direktiva, peti odstavek 17. člena. 65 Prav tam. 66 Reneman, 2013, str. 171. 67 UNHCR, 2011, str. 26. Battjes, 2006, str. 226. 97 Urh Šelih – Nekateri vidiki pravice do izjave v azilnih postopkih silec ni imel možnosti izjaviti.68 Zato se postavlja vprašanje, ali mora imeti prosilec mož- nost, da se izjavi o ugotovitvah upravnega organa glede presoje dejstev in ocene tveganja. Evropski pravni okvir, konkretneje Procesna direktiva, ne vsebuje izrecnih določb, ki bi se nanašale na pravico prosilca, da komentira take sklepe organa. Je pa za nas tukaj vnovič pomembna Kvalifikacijska direktiva in sodelovalna dolžnost, ki izhaja iz prvega odstavka 4. člena. Spomnimo, da ta zahteva, da države članice ocenijo tveganje »v sode- lovanju s prosilcem«. Battjes na podlagi tega meni,69 da pravica prosilca biti seznanjen o oceni tveganja in dokaznem sklepu ter podajanju pripomb v zvezi z njima izhaja prav iz Kvalifikacijske direktive, zato bi morale države članice prosilcu omogočiti sodelovanje pri ocenjevanju dokazov in oceni tveganja. Noll gre tukaj še korak dlje, saj meni, da se sodelovalna dolžnost razteza čez celoten postopek oziroma do sprejema odločitve.70 Prvi odstavek 4. člena namreč državi nalaga tudi obveznost obravnave (angl. duty to assess) ustreznih elementov. Pri vseh elementih, ki jih je predložil prosilec, je treba opraviti presojo ustreznosti. Elementi, ki so ustrezni, pa so nadalje podvrženi še dokazni oceni, katere rezultat mora imeti prosilec možnost komentirati, da lahko izpolni svoje trditveno breme. To pomeni, da mora biti prosilcu omogočen dostop do informacij in dokaznih ocen, ki jih je pristojni organ uporabil v zadevi. V nasprotnem primeru ne moremo zago- toviti, da je prosilec subjekt dokaznega postopka, kar pa nasprotuje sodelovalni dolžnosti in jedru pravice do izjave same. Posledično lahko to pomeni tudi, da je treba tajno dokaz- no gradivo, s katerim prosilec ni seznanjen, izključiti iz podlage za odločitev v zadevi.71 Kadar organ sprejme negativno odločitev, to lahko pomeni, da so informacije ali izjave, ki jih je podal prosilec, v neskladju s tistimi, ki jih je organ pridobil po uradni dolžnosti (na primer glede razmer v izvorni državi).72 Procesna garancija biti seznanjen s takimi sklepi organa pa v povezavi z 16. členom Procesne direktive zajema tudi taka neskladja ali nedoslednosti in ne zgolj nedoslednosti med prosilčevimi izjavami, kot to rade razlagajo države članice.73 Podobno je že tudi Sodišče EU odločilo, da lahko pravica do izjave pomeni, da mora organ subjektu postopka predložiti osnutek odločitve in mu omogočiti, da se o odločitvi izreče, preden je ta sprejeta, sploh kadar pravica do izjave ni bila spoštovana med postopkom.74 Namen teh določb kvalifikacijske direktive je v tem, da omogoča razjasnitev nedoslednosti s strani prosilca in s tem morebitnih nesporazu- 68 UNHCR, 2013, str. 128. 69 Battjes, 2006, str. 226. 70 Noll, 2005, str. 4. 71 Prav tam, str. 304. 72 Tukaj naj samo omenim, da informacije o izvorni državi nikoli ne morajo biti popolne in da pogos- to ne vključujejo različnih vidikov situacije. 73 Zalar, 2023, str. 152. 74 Mediocurso, točka 42 in M. 98 Zbornik znanstvenih razprav – letnik LXXXIV, 2024 LjubLjana Law Review, voL. LXXXiv, 2024 mov, ki lahko nastanejo zaradi kompleksne in edinstvene situacije azilnega postopka.75 UNHCR meni, da je del postopka ugotavljanje in ocene dejstev tudi to, da se prosilcu pred sprejemom končne odločitve omogoči, da pojasni (olajševalne) okoliščine v zvezi z očitanimi nedoslednostmi.76 To je bistveno za razumevanje sledečega. V zadevi MM je Sodišče EU, nekoliko drugače od doslej navedenega, prek predho- dnega vprašanja zavzelo stališče, da se sodelovalna dolžnost razteza samo na prvo fazo obravnavanja dejstev in okoliščin.77 To obravnavanje namreč poteka na dveh ločenih stopnjah. Prva se nanaša na ugotovitev dejanskih okoliščin, ki lahko pomenijo dokaze v utemeljitev prošnje, druga pa se nanaša na pravno presojo teh dokazov in subsump- cijo pod ustrezne pravne norme, v okviru katere se na podlagi dejstev, ki so značilna za obravnavano zadevo, ugotovi, ali so izpolnjeni vsebinski pogoji za priznanje mednarodne zaščite, določni s Kvalifikacijsko direktivo.78 Menim pa, da lahko odločitev sodišča raz- lagamo nekoliko drugače oziroma je v izogib zmotnemu razumevanju pravice do izjave potrebna natančnejša analiza. Namen Kvalifikacijske direktive namreč ni zagotavljanje procesnih garancij prosilcu.79 Zato, čeprav sodelovalna dolžnost ne bi prišla v poštev na drugi stopnji obravnavanja, je vedno treba spoštovati pravico do izjave, ki ima bistveno splošnejši pomen. Sodišče tako tudi v zadevi MM ni izključilo možnosti, da dejstvo, da prosilec ni imel možnosti odgovoriti na elemente, na katerih namerava organ za presojo utemeljiti svojo odločitev, lahko krši pravico do izjave,80 čeprav ti elementi niso bili zajeti v sodelovalno dolžnost glede na konkretno fazo postopka. Pravica do izjave namreč zah- teva, da se prosilcu predstavijo glavne ugotovitve organa za presojo, na katerih namerava ta utemeljiti svojo odločbo.81 Če prosilec ni mogel predložiti pripomb o takih dokazih in sklepih med postopkom (med osebnim pogovorom, v odgovoru na poročilo o osebnem pogovoru itd.), mu je to treba omogočiti, preden se sprejme negativna odločitev, drugače je njegova pravica do izjave kršena. To velja zlasti, če prosilčevih pripomb ni mogoče v celoti upoštevati v instančni (pritožbeni fazi) zaradi omejene sodne presoje s strani naci- onalne zakonodaje,82 in ko upoštevamo možnost preganjanja beguncev (vsaj) v izvornih državah ter stroge oziroma rigorozne presoje, ki jo mora opraviti organ.83 Na podlagi 75 Sodba Sodišča EU v združeni zadevi C-148/13, C-149/13 in C-150/13 A, B in C proti Staatssecretaris van Veiligheid en Justitie z dne 2. decembra 2014, točke 60–62. 76 UNHCR, 2013, str. 125. 77 MM., točka 64. 78 Prav tam. 79 Prav tam, točke 71–73. 80 Reneman, 2013, str. 173. 81 Prav tam. 82 Prav tam. 83 Sodbi ESČP v zadevah Soering proti Združenemu kraljestvu, št. 14038/88, z dne 7. julija 1989, točka 91; Paposhvili proti Belgiji, št. 41738/10, z dne 13. decembra 2016, točka 187. 99 Urh Šelih – Nekateri vidiki pravice do izjave v azilnih postopkih napisanega menim, da stroge presoje v smislu procesnih zahtev 4. člena Listine EU (in 3. člena EKČP) v povezavi s pravico do izjave84 na noben način ni mogoče opraviti brez tega, da se razčistijo vse nedoslednosti in nesporazumi, ki lahko bistveno vplivajo na izid postopka, to pa je mogoče samo ob (intenzivnem) sodelovanju prosilca. Smiselno lahko izpeljemo tudi iz postopkov vrnitve tujca. Pravica do izjave nacional- nemu pristojnemu organu v teh postopkih nalaga obveznost, da pred zaslišanjem v zvezi s sprejetjem odločbe obvesti vračano osebo, da namerava zoper njo sprejeti odločbo o vrnitvi in ji predhodno posreduje dejstva, na katerih bo utemeljil to odločbo, ter dodeli rok za premislek, preden poda svoja stališča, če prej ni mogel ustrezno in učinkovito po- dati svojega mnenja o razlogih, s katerimi bi bilo mogoče v skladu z nacionalnim pravom utemeljiti, zakaj naj nacionalni organ ne sprejme odločbe o vrnitvi.85 Iz tega izhaja, da je glede neuporabe sodelovalne dolžnosti na drugi stopnji treba dopustiti izjemo (tj. da prosilec komentira dokazno oceno) v primerih, »kadar državljan tretje države ni mogel razumno domnevati, katera dejstva so mu očitana«.86 »Ker se omejitve pravice do izjave v postopkih vračanja vežejo na krog pravno zavarovanih dobrin, kot so prepoved nečloveškega ravnanja, koristi otrok, varstvo družinskega življenja, zdravstveno stanje, kar je ožje od pravno zavarovanih dobrin v postopku odločanja o prošnji za mednarodno zaščito, je razumno sklepati, da omenjena izjema, ko je treba dejstva, ki se očitajo tujcu in na podlagi katerih na- merava pristojni organ sprejeti odločbo, predhodno posredovati prosilcu za med- narodno zaščito, da nanje odgovori in da lahko relevantna dejstva preveri. Zato je treba takšne elemente predočiti prosilcu za mednarodno zaščito v okviru osebnega razgovora ali pa pisno.«87 Podobno stališče lahko izpeljemo tudi iz sodne prakse ESČP. V zadevi IM je ESČP ugotovilo kršitev 13. člena EKČP, ker nacionalni organi niso omogočili prosilcu, da bi se pisno ali ustno izrekel o ugotovitvah države glede točnosti in verodostojnosti njego- vih izjav, niti mu ni bila dana možnost, da pojasni domnevne neskladnosti in predloži manjkajoče dokumente, ki bi bili potrebni za postopek.88 Po mnenju ESČP mora imeti prosilec možnost pojasniti neskladja v svojih izjavah in podati pripombe na informacije, ki nasprotujejo prosilčevim navedbam ter posledično sejejo dvom o verodostojnosti nje- 84 J. K., točka 98. 85 Boudjlida, točka 69. 86 Prav tam, točka 56. 87 Zalar, 2023, str. 152 88 IM., točka 147. Glej tudi sodbe ESČP v zadevah S. H. H. proti Združenemu kraljestvu, št. 60367/10, z dne 29. januarja 2013, točka 71; Collins in Akaziebie proti Švedski, št. 23944/05, z dne 8. marca 2007; J. K., točka 93; in F. G., točka 113. 100 Zbornik znanstvenih razprav – letnik LXXXIV, 2024 LjubLjana Law Review, voL. LXXXiv, 2024 gove prošnje,89 in imeti možnost izpodbijati ugotovitve organa glede pristnosti njegovih dokumentov.90 Iz vsega tega izhaja, da je odtegnitev pravice prosilca, da je soočen z nedoslednostmi v njegovih izjavah ali v njegovih izjavah v primerjavi z informacijami o izvorni državi, nesorazmerna omejitev pravice do izjave, kadar prosilec nima očitno neutemeljenega zahtevka glede varstva pred prepovedjo mučenja in nečlovečnega ravnanja v smislu 4. člena Listine (in 3. člena EKČP) in prvega odstavka 52. člena Listine EU.91 Taka ome- jitev ne spoštuje jedra pravice do obrambe in pravice do izjave ter ne ustreza ciljem splošnega interesa Unije. Slovenski pravni red vsebuje splošno določbo, ki (vsaj de iure) neposredno rešuje navedeno zagato. Peta točka tretjega odstavka 146. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP)92 namreč določa, da mora uradna oseba, ki vodi postopek, stranki na ustni obravnavi ali zunaj nje pisno oziroma ustno na zapisnik omogočiti, da se seznani z uspehom dokazovanja ter da se o tem izreče. Vendar pa sta slovensko Upravno sodišče in Vrhovno sodišče zadržani do uporabe te splošne določbe v azilnih postopkih,93 čeprav bi jo glede na 33. člen ZMZ-1 morali uporabljati. Vrhovno sodišče je v eni od zadev celo določilo, da ima prosilec to pravico le, če jo izrecno zahteva.94 Upravno sodišče pravico do izjave (in pravico do obrambe) pravilno obravnava kot splošno načelo znotraj prava EU in je v številnih azilnih zadevah izpeljalo razlago, skladno z navedeno sodno prakso, da pravica prosilca biti soočen z nedoslednostmi zajema tako neskladja med izjavami pro- silca in informacijami v izvorni državi (ne glede na način pridobitve) kakor tudi morebi- tna neskladja med samimi prosilčevimi izjavami.95 Žal pa se razumevanje in razlaga 16. člena Procesne direktive v povezavi z določilom prvega odstavka 4. člena Kvalifikacijske direktive razlikuje, ko pogledamo prakso Vrhovnega sodišča. Slednje se pogosto opira zgolj na jezikovno razlago omenjenih določb, iz katere izhaja, da ima prosilec pravico do soočenja le, če gre za neskladja med njegovimi izjavami samimi, ne pa tudi med njego- vimi izjavami in stanju o izvorni državi.96 To za prosilca lahko pomeni, da sploh nima možnosti komentirati ugotovitve pristojnega organa o razmerah v izvorni državi oziroma 89 Sodbi ESČP v zadevah RC proti Švedski, št. 41827/07, z dne 9. marca 2010, točka 50; in Collin in Akaziebie. 90 Sodba ESČP v zadevi Matsiukhina in Matsiukhin proti Švedski, št. 31260/04, z dne 21. junija 2005. 91 Zalar, 2023, str. 152. 92 Uradni list RS, št. 24/06 – uradno prečiščeno besedilo, 105/06 – ZUS-1, 126/07, 65/08, 8/10, 82/13, 175/20 – ZIUOPDVE in 3/22 – ZDeb. 93 Zalar, 2023, str. 152. 94 Sklep Vrhovnega sodišča RS I Up 262/2017 z dne 17. januarja 2018, točka 15. 95 Sodba Upravnega sodišča RS I U 433/2016-12 z dne 24. avgusta 2016. 96 Zalar, 2023, str. 153; in odločitve Vrhovnega sodišča RS v zadevah I Up 283/2016 z dne 3. novem- bra 2016, točke 26–31, I Up 208/2016 z dne 1. februarja 2017, točka 10 in I Up 96/2018 z dne 20. junija 2018, točka 17. 101 Urh Šelih – Nekateri vidiki pravice do izjave v azilnih postopkih jih izpodbijati, kar pa je diametralno nasprotno esenci pravice do izjave. Vrhovno sodišče namreč meni, da se predmetno vprašanje nanaša na drugo fazo ugotavljanja dejstev in okoliščin, kot jo je postavilo Sodišče EU v omenjeni sodbi M, v kateri ne gre več za so- delovalno dolžnost, ampak za suvereno dokazno oceno pristojnega organa, zunaj dometa pravice do izjave.97 Še več, argumentiramo lahko, da razlaga Vrhovnega sodišča lahko poseže v načelo non refoulement, ki se v azilnih postopkih lahko popolnoma uresničuje zgolj z intenzivnim sodelovanjem prosilca in je zato tesno povezano s pravico do izjave. 2.3.3. Dokazni standard in dokazno breme Dejstva, ki jih je v azilnem postopku treba »dokazati«, so tista, ki se nanašajo na osebne izkušnje prosilca, zaradi katerih naj bi se bal preganjanja, in ozadje zadeve, zaradi katerega ni želel izrabiti zaščite oblasti v izvorni državi. Obstajati mora utemeljen strah pred preganjanjem, ki pa mora biti resničen, kar se oceni glede na njegov osebni položaj ter predložene dokaze in razmere v izvorni državi.98 Težava, ki se pojavi, je: kdaj je prosi- lec izkazal, da je njegov strah resničen? Vnovič, odločitev države glede (ne)dodelitve mednarodne zaščite navadno temelji na izpovedi prosilca in oceni verodostojnosti, saj ti pogosto nimajo drugih (fizičnih) doka- zov, s katerimi bi podprli svoje trditve o preganjanju. Ni pa mogoče vedno ugotoviti, ali prosilec govori resnico, zato je pomembno, kakšen dokazni standard naj velja v azilnih zadevah, ne da bi ta pomenil nedosegljivo nalogo za prosilca in mu tako efektivno one- mogočil pravico do azila ter s tem pomenil tveganje za kršitev vračanja. Ko govorimo o dokaznem standardu v azilnih zadevah, se postavljata dve vprašanji: 1. Kako verjetno (tvegano) mora biti preganjanje oziroma resna škoda? 2. Katere kazalnike naj upoštevamo pri ocenjevanju tveganja?99 Ker Kvalifikacijska direktiva ne vsebuje določb glede dokaznega standarda,100 se po- nuja preprosta, toda nepravilna rešitev, da lahko države članice uvedejo lastne zahteve glede standarda dokazovanja. Vendar pravo EU ob upoštevanju pravice do izjave, prepo- vedi vračanja in pravice do azila prepoveduje, da države določijo tak dokazni standard, ki bi spodkopaval učinkovito izvrševanje navedenih pravic.101 Pa poglejmo, kakšen pravni okvir ponujajo mednarodni pravni akti. Kvalifikacijska direktiva v točki f 2. člena določa, da je oseba upravičena do subsidiarne zaščite, kadar obstajajo utemeljeni razlogi za prepričanje, da bi se zadevna oseba v primeru vračanja soočila z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo. Ta določba in vsebina pojma resne škode sta osnova za določanje dokaznega standarda v praksi ESČP in Komisije za 97 Zalar, 2023, str. 153. 98 Gorlick, 2003, str. 9. 99 Reneman, 2013, str. 185. 100 Noll, 2005, str. 3. 101 Reneman, 2013, str. 185. 102 Zbornik znanstvenih razprav – letnik LXXXIV, 2024 LjubLjana Law Review, voL. LXXXiv, 2024 preprečevanje mučenja,102 ki bi jo bilo treba upoštevati, ko razlagamo dokazni standard v luči prava EU, saj morajo države članice načelo vračanja spoštovati skladno s svojimi mednarodnimi obveznostmi.103 Prav tako pa moramo ob razlagi navedenega upoštevati 19. člen Listine EU, ki določa, da se: »nihče se ne sme odstraniti, izgnati ali izročiti državi, v kateri obstaja zanj resna nevarnost, da bo podvržen smrtni kazni, mučenju ali drugemu nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju ali kaznovanju.« Na prvi pogled 19. člen zahteva višjo stopnjo predvidljivosti nevarnosti vračanja kot ESČP, ki zahteva realno tveganje,104 vendar pa že iz tretjega odstavka 52. člena Listine EU izhaja, da prepoved vračanja, ki jo določa pravo EU, vsebuje sodno prakso ESČP v zvezi s 3. členom Konvencije,105 čemur pritrjuje tudi Sodišče EU. Nadalje Kvalifikacijska direktiva določa, da je preganjanje v preteklosti resen znak prosilčevega utemeljenega strahu pred preganjanjem,106 razen če obstajajo tehtni razlogi organa za prepričanje, da se tako preganjanje ali resna škoda ne bosta ponovila.107 Navsezadnje pa se je treba zavedati, da je dolžnost države, da v sodelovanju s prosil- cem oceni ustrezne elemente prošnje. Ta norma, kot izhaja iz prvega odstavka 4. člena Kvalifikacijske direktive, ni fakultativna in s tem ni odvisna od morebitnih specifičnih pravil nacionalnega dokaznega postopka niti od tega, na kateri strani je dokazno breme.108 Reneman povzema stališče UNHCR in trdi, da prosilcu utemeljenega strahu ni treba »dokazati« v klasičnem pomenu besede, ampak naj se v azilnih zadevah uporablja test razumne stopnje verjetnosti.109 UNHCR v povezavi s tem še navaja, da naj se strah pred preganjanjem šteje za utemeljenega, če lahko prosilec razumno dokaže, da je njegovo bivanje v izvorni državi postalo zanj nevzdržno zaradi navedenih razlogov.110 Nadalje niti naj ne bi bilo treba, da je preganjanje verjetnejše kot ne.111 Prosilec svoje dokazno breme 102 Prav tam, str. 186. 103 Člen 21 Direktive 2011/95/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. decembra 2011 o stan- dardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da so upravičeni do mednarodne zaščite, glede enotnega statusa beguncev ali oseb, upravičenih do subsidiarne zaščite, in glede vsebine te zaščite (prenovitev), Uradni list EU, št. L 337. 104 Battjes, 2006, str. 115. 105 Reneman, 2013, str. 187. 106 Četrti odstavek 4. člena Kvalifikacijske direktive. 107 Tako tudi drugi odstavek 23. člena ZMZ-1. Glej tudi J. K. točka 102. 108 Noll, 2005, str. 303–304. 109 Reneman, 2013, str. 187. Tak standard je mogoče zaznati tudi v praksi Zgornjega doma parlamenta Združenega kraljestva, primeroma glej zadevo R. proti Secretary of State for the Home Department, Ex parte Sivakumaran and Conjoined Appeals (UN High Commissioner for Refugees Intervening), [1988] AC 958, [1988] 1 All ER 193, [1988] 2 WLR 92, [1988] Imm AR 147, 16. december 1987. 110 UNHCR, 2019, točka 53. 111 UNHCR, 1998, točka 17. 103 Urh Šelih – Nekateri vidiki pravice do izjave v azilnih postopkih izpolni s tem, da navede dejstva, ki so pomembna za odločitev o prošnji, če drugih do- kazov ne poseduje.112 Glede na posebnosti azilnih postopkov in položaja prosilcev ima uradna oseba skupaj s prosilcem dolžnost, da ugotovi in oceni vsa relevantna dejstva. To se doseže tako, da se uradna oseba seznani z razmerami v izvorni državi, usmerja prosilca pri podajanju informacij in da navedbe, ki jih je mogoče, preveri.113 Podobne standarde je postavilo tudi ESČP. Najprej je treba poudariti, da možnost potencialnega preganjanja samodejno ne pomeni kršitve 3. člena EKČP.114 Nadalje, od prosilca ESČP ob razlagi 3. člena EKČP ne zahteva, da nesporno dokaže, da bo ob vrnitvi v izvorno državo obravnavan na način, ki krši omenjeni člen.115 Dokazno breme ne sme biti tako, da ovira vsebinsko preučitev domnevne nevarnosti kršitve, in se mora presojati od primera do primera.116 Zahtevati od prosilca, da predloži nesporne dokaze o nevar- nosti preganjanja, bi prosilcu naložilo očitno nesorazmerno breme in pomenilo, da mora prosilec dokazati bodoči dogodek, kar pa je seveda nemogoče.117 Ves čas postopka mora pristojni organ upoštevati, da je morda nemogoče, da prosilec predloži dokaze, katerih odsotnost ne more biti odločilen argument za zavrnitev prošnje.118 Pristojni organ naj raje preuči predvidljive posledice odstranitve za vsakega posame- znega prosilca posebej in v vsakem primeru.119 ESČP prav tako pri presoji tveganja upo- števa dejstvo, da je bil prosilec že preganjan v preteklosti, kar pa ne pomeni samodejno, da je obstoj prihodnjega tveganja verjeten.120 Glede na navedeno je načeloma prosilec tisti, ki mora utemeljiti, da obstajajo uteme- ljeni razlogi za prepričanje, da bo izpostavljen resnični nevarnosti preganjanja oziroma da mu grozi resna škoda glede na to, da je edino on tisti, ki lahko poda informacije o osebnih okoliščinah,121 in predložiti morebitne dokaze, če jih ima.122 Vendar to še ne pomeni, da mora prosilec izkazati, da je preganjanje (ali resna škoda) bolj verjetno kot 112 Gorlick, 2003, str. 5. 113 UNHCR, 1998, točka 6. 114 Sodba ESČP v zadevi Dzhaksybergenov proti Ukrajini, št. 12343/10, z dne 10. februarja 2011, točka 35. 115 Glej tudi Soering. 116 Sodba ESČP v zadevi MSS proti Belgiji in Grčiji, št. 30696/09, z dne 21. januarja 2011, točka 389. 117 Sodba ESČP v zadevi Rustamov proti Rusiji, št. 11209/10, z dne 3. julija 2012, točka 117. 118 J. K., točka 92. 119 Sodba ESČP v zadevi Sufi in Elmi proti Združenemu kraljestvu, št. 8319/07 in 11449/07, z dne 28. junija 2011, točka 249. 120 Sodba ESČP v zadevi Salah Sheekh proti Nizozemski, št. 1948/04, z dne 11. januarja 2007, točki 146–147. Glej tudi R. C., točka 55. 121 Sodba ESČP v zadevi M. K. in drugi proti Poljski, št. 40503/17, 42902/17, 43643/17 ..., z dne 23. julija 2020, točka 170. 122 F.G., točka 11. Tako tudi Sodišče EU v zadevah C-411/10 in C-493/10 N. S. in M. E. proti Refugee Applications Commissioner and Minister for Justice, Equality and Law Reform z dne 21. decembra 2011, točka 94 ter C-71/11 in C-99/1 Bundesrepublik Deutschland proti Y in Z z dne 5. septembra 2012. 104 Zbornik znanstvenih razprav – letnik LXXXIV, 2024 LjubLjana Law Review, voL. LXXXiv, 2024 ne.123 Zaradi posebne situacije prosilcev je pogosto treba v dvomu šteti, da so njiho- vi predloženi dokazi in navedbe verodostojni.124 Ko prosilec izpolni naštete dolžnosti (dokazno breme), se ta prevali na pristojni organ, da ovrže vsakršen dvom o zatrjevanju preganjanja ali resni škodi.125 Drugače kot to je dokazovanje splošnih razmer v izvorni državi breme pristojnega organa, saj ima ta precej lažji dostop do informacij o razmerah v izvorni državi in mora dejstva ugotoviti po uradni dolžnosti.126 V sodbah Upravnega sodišča je mogoče zaznati vpeljavo navedenih standardov, zlasti kadar je bistvo spora ocena (ne)verodostojnosti prosilca. Sodišče v takem primeru v pove- zavi z varstvom pravice iz 3. člena EKČP opravlja strogo sodno presojo.127 To v slovenski sodni praksi še ne pomeni, da sodišče »z vso strogostjo« išče odgovor na vprašanje, ali so se dogodki resnično zgodili tako, kot jih opisuje tožnik.128 Dokazni standard naj bo, ob upoštevanju sodnih praks drugih držav članic in UNHCR, precej nižji od 50 odstot- kov,129 kar pomeni, da je tudi nižji od standarda tako imenovanega ravnotežja med dve- ma različnima možnostma in standarda onkraj razumnega dvoma, ki velja v kazenskem pravu. Upravno sodišče pravilno ugotavlja, da gre za standard razumne verjetnosti, da bi do preganjanja prišlo.130 Podobno tudi Ustavno sodišče razlikuje med subjektivnim in objektivnim elementom. Subjektivni element nalaga dolžnost prosilcu, da utemelji prošnjo, pri čemer prosilcu ne sme biti naloženo pretežko breme, objektivni pa organu, da preveri izjave prosilca z vidika objektivnih dejstev in informacij o izvorni državi.131 3. Sklep V azilnih postopkih so osebne izjave prosilcev ključnega pomena, saj so pogosto edini vir informacij glede njihovega pregona ali resnega tveganja, s katerim bi se soočili ob vrnitvi v izvorno državo. V številnih primerih so prosilci prisiljeni zapustiti svoje domo- ve v naglici, ne da bi lahko vzeli s seboj kakršnekoli dokumente, ki bi lahko podkrepili njihove zgodbe. Poleg tega so lahko ti dokumenti zaradi političnih ali vojnih razmer v izvornih državah težko dosegljivi ali celo uničeni. Zaradi teh okoliščin se v azilnih po- stopkih pogosto zgodi, da so osebne izjave prosilcev edini dokaz, ki ga lahko predložijo. 123 Sodba ESČP v zadevi Saadi proti Italiji, št. 37201/06, z dne 28. februarja2008, točka 140. 124 Zalar, 2023, str. 156. 125 Sodba ESČP v zadevi W. proti Franciji, št. 1348/21, z dne 30. avgusta 2022, točka 67. 126 J. K., točka 98. 127 Sodba Upravnega sodišča RS I U 787/2012-4 z dne 29. avgusta 2012, točke 75–79. 128 Sodba Upravnega sodišča RS I U 411/2015-57 z dne 24. aprila 2015, točka 118. 129 Prav tam. 130 Prav tam. 131 Odločba Ustavnega sodišča RS U-I-292/09-9, Up-1427/09-16 z dne 20. oktobra 2011, točka 15. 105 Urh Šelih – Nekateri vidiki pravice do izjave v azilnih postopkih Pravica do izjave torej ni le formalnost, ampak nujen element azilnega postopka. Prosilcem omogoča, da predstavijo svojo zgodbo, pojasnijo svoje strahove in tveganja ter odgovarjajo na vprašanja uradnih oseb, ki odločajo o njihovi (pravni) usodi. Zato je bi- stveno, da postopki za zbiranje teh izjav in drugih dokazov potekajo v sodelovanju obeh strani postopka, ob ustreznih dokaznih pravilih in standardih. Pomembno je tudi, da so uradne osebe, ki izvajajo pogovore, ustrezno usposobljene, da lahko zaznajo in razumejo kulturne, jezikovne in psihološke vidike, ki lahko vplivajo na izjave prosilcev. 106 Zbornik znanstvenih razprav – letnik LXXXIV, 2024 LjubLjana Law Review, voL. LXXXiv, 2024 Literatura ACTIONES Handbook on the Techniques of Judicial Interactions in the Application of the EU Charter, Module 3 (2019) Right to an effective remedy, (dostop: 1. maj 2024) Bardutzky, S., Fajdiha, M., Grief, M., Lipovec Čebron, U., Regvar, U., Samobor, A., Zagorc, S., Zalar, B., in Zorn, J. (2023) Uvod v pravo migracij in mednarodne zaščite. Ljubljana: Založba Pravne fakultete. Battjes, H. (2006) European Asylum Law and International Law. Leiden/Boston: Immigration and Asylum Law and Practice in Europe. Gorlick, B. (2003) ‘Common Burdens and Standards: Legal Elements in Assessing Claims to Refugee Status’, International Journal of Refugee Law, letnik 15, št. 3, str. 357–376. Noll, G. (2005) Evidentiary Assessment and the EU Qualification Directive, New Issues in Refugee Research, Working Paper št. 117, Ženeva: UNHCR. Reneman, A. M. (2013) EU Asylum proceduress and the right to an effective remedy. Meijers-reeks 208, Faculty of Law, Leiden University. R. proti Secretary of State for the Home Department, Ex parte Sivakumaran and Conjoined Appeals (UN High Commissioner for Refugees Intervening), [1988] AC 958, [1988] 1 All ER 193, [1988] 2 WLR 92, [1988] Imm AR 147, 16. december 1987. UNHCR (1984) Executive Commite Meetings, Identity Documents for Refugees EC/ SCP/33, (dostop: 14. september 2024). UNHCR (1998) Note on Burden and Standard of Proof in Refugee Claims, (dostop: 10. maj 2024). UNHCR (2004) Annotated Comments on the EC Council Directive 2004/83/EC of 29 April 2004 on Minimum Standards for the Qualification and Status of Third Country Nationals or Stateless Persons as Refugees or as Persons who otherwise need International Protection and the Content of the Protection granted, (dostop: 3. maj 2024). UNHCR (2010) Improving Asylum Procedures, (dostop: 3. maj 2024). UNHCR (2011) Building in Quality: A Manual on Building a High Quality Asylum System, (dostop: 5. maj 2024). 107 Urh Šelih – Nekateri vidiki pravice do izjave v azilnih postopkih UNHCR (2013) Beyond proof: Credibility Assessment in EU Asylum Systems, (dostop: 4. maj 2024). UNHCR (2019) Handbook on Procedures and Criteria for Determining Refugee Status, (dostop: 10. maj 2024). 343 Zbornik znanstvenih razprav – letnik LXXXIV, 2024 – povzetki LjubLjana Law Review, voL. LXXXiv, 2024 – synopses Znanstveni članek DOI: 10.51940/2024.1.87-107 UDK: 314.15:343.123.11:341 Urh Šelih* Izbrani vidiki pravice do izjave v azilnih postopkih Avtor obravnava pomen pravice do izjave v azilnih postopkih s poudarkom na njeni vlogi pri oceni tveganja vračanja in dodelitvi mednarodne zaščite. Njegova temeljna teza je, da so izjave prosilcev za azil, pridobljene skozi osebni pogovor, ključna podlaga za nadaljnje ravnanje in odločanje pristojnih organov. Še posebej pomembne so v primerih, ko prosil- ci nimajo drugih trdnih dokazov, kar je pogost pojav. Prispevek se osredotoča na pravne vidike in zahteve pravice do izjave, kot izhajajo iz prava Evropske unije, Evropske kon- vencije o človekovih pravicah in nacionalnega prava. Glavni namen prispevka je predsta- vitev nekaterih ključnih vidikov pravice do izjave, še zlasti v kontekstu procesnih zahtev, ki jih določajo evropski in nacionalni pravni viri. Med te vidike spadajo tudi procesne pravice prosilcev, kot je pravica do komentiranja poročila o osebnem pogovoru in dajanja pripomb na ugotovitve pristojnih organov glede verodostojnosti izjav in dokazov. Avtor se osredotoča na pomembnejše in problematične vidike pravice do izjave, ki zahtevajo posebno pozornost pri obravnavi prošenj za azil. Hkrati navaja, da se pravica do izjave ne izčrpa z osebnim pogovorom, temveč zahteva tudi možnost dodatnih informacij in popravljanja napak ter podajanja pripomb na ugotovitve pristojnih organov. Avtor ana- lizira tudi relevantno sodno prakso, ki podpira tezo o pomembnosti pravice do izjave v azilnih postopkih. Ključne besede pravica do izjave, mednarodna zaščita, azil, sodelovalna dolžnost, procesna direktiva. 344 Zbornik znanstvenih razprav – letnik LXXXIV, 2024 – povzetki LjubLjana Law Review, voL. LXXXiv, 2024 – synopses Scientific article DOI: 10.51940/2024.1.87-107 UDC: 314.15:343.123.11:341 Urh Šelih Selected Aspects of the Right to be Heard in Asylum Procedures The paper discusses the importance of the right to be heard in asylum procedures, fo- cusing on its role in both assessing the risk of refoulement and granting international protection. The main thesis is that the statements of asylum seekers, obtained through personal interviews, form a key basis for subsequent proceedings and decision-making by the competent authorities. These statements are particularly important in cases where applicants have no other evidence, which is a common occurrence. The articleexamines the legal aspects and requirements of the right to be heard as they arise under European Union law, the European Convention on Human Rights, and national law. Its main purpose is to present several key aspects of this right, particularly in the context of the procedural requirements laid down by European and national legal sources. These as- pects include the procedural rights of applicants, such as the right to comment on the report of the personal interview and the right to comment on the competent authorities’ findings regarding the credibility of statements and evidence. The article concentrates on the most significant and problematic aspects of the right to be heard that demand special attention in the processing of asylum applications. The author argues that the right to be heard is not confined to a personal interview but also requires the opportunity to provide additional information, correct errors, and comment on the findings of the competent authorities. The article additionally analyses relevant case law supporting the argument about the importance of the right to be heard in asylum proceedings. Key words right to be heard, international protection, asylum, duty to cooperate, Procedures Directive.