Uiiteli in kmeiki stan Od časa do časa se zgodi, da pride v debato razmerje učiteljskega stanu do kmeta, in siccr v koliko je delo prvega povezano s kmetskim stanom. Od raznih napadov pred mnogimi leti, ko je ta ali oni oficielni »predstavnik« v katerem koli zasedanju, ali po časopisju, razdrl nekaj pavšalnih »ugotovitev«, sc je od časa do časa, kakor so pač bili nagibi, potrebe in okoliščine, periodično prikazoval duh teh napadov, ki svoje smeri še do danes ni zapustil. Ni važno, kaj se govori, ker tega smo prečesto vajeni še od predvojne dobe sem; pomembno pa je, da bolehamo pri nas še vedno na učiteljevemu delu sovražni zagrizenosti, katera izgleda, da pri nas še dolgo ne bo izumrla. Nasprotno! Zdi se, da se s podtalnimi pripravami oborožu.je za napad in da nalašč uprizarja mnenje, učiteljskemu delu kvarno in krivično. Daleč smo od položaja, da bi se »branili« ali da bi hoteli »dokazati« nepravilno mnenje naših večnih sovražnikov na slovenski zemlji. Kjer govori sovraštvo, katerega stalna hrana je zagrizenost, je vsakršna jasna beseda ali dostojna polemika itak zaman. Resnicoljub- nost je ponekod tako mrtva, da jc niti čudeži ne bi mogli obuditi. Bog z njo! Saj smo vajeni tega že vrsto let! Da vendarle spregovorimo o tej zadevi. pa tiči razlog v tem. da prikažemo samemu sebi pot, po kateri nam je tudi v bodoče hoditi! Že od pamtiveka jc učiteljski stan najbolj čvrsto povezan s slovenskim kmečkim človekom. Če je kateri od tolikih meščanskih stanov in poklicev vsaj toliko nudil podeželskemu človeku kot učitelj, bi smel s ponosom govoriti o svojem delu. Ne maramo nikogar kritizirati, treba bi pa bilo skoraj reči z besedami sv. pisma: Ljudstvo se mi smili! Po vojni je slovenski učitelj oral marsikje ledino, ko so mu drugi mctali polena pod noge, nc toliko radi učiteljskega dela, temveč boječ se za svoje položaje. Nikoli se v našem podeželju ni tako vsestransko delalo, kot posebno ta zadnja leta, in da ni bilo gospodarske krize, bi bila naša vas že danes v preoblikovanju na dostojni kulturni višini. čemur pa se itak bliža. Ako se pojavijo tu in tam zavore, vidimo v tem samo znak, da je vse kolesje na pravi poti. Kajti na pravi, in to na vsaki pravi poti. je navadno največ ovir! Ta ugotovitev je posebno za naš stan posebno važna. Poudariti je treba, da se je slovenski učitelj pri teh naporih popolnoma sprostil vseh predsodkov in se tako rekoč pokmetil, da med njim in starim prebivalcem naše kmetske vasi ni mogoče ugotoviti duševne razlike. Duševna harmonija je tako popolna, da nam jo lahko marsikateri drug stan zavida. Za naše delo pa je taka harmonija predpogoj k popolnosti dela. Odveč bi bilo sedaj govoriti o delu. Kulturna bilanca je tako ogromna, da bo iz nje lahko marsikdo zajemal. Še nekaj zelo važnega bi bilo dodati! 2ive v sloven.skem podeželju neke vrste »magnati« ali »vaške veličine«, ki navadno »reprezentirajo« slovenski narod. Povsod jih vidimo. Ako se ti istovetijo z »narodom«, potem pa pridemo seveda do drugačne pesmi! Žal imamo v našem podeželju mnogo primerov, ko je med temi velmožmi in učiteljstvom neka razlika. Ti razni in raznoliki velmožje si pri nas tudi že od pamtiveka lastijo nad učiteljstvom in njegovim kretanjem neko komando. Jasno, da je prišlo do »družabnega« preloma — račun pa naj plača učitelj. Ali ljudstvo, ki v zakulisje raznih hudih kulturnih borb v našem podeželju ne vidi, svojega učitelja manj ljubi, ker je le-ta po sili razmer stopil gospodu velmožu ali gospe veličini na prste ali celo na kurje oko? Dvomimo vsi, ki naš narod ljubimo, zanj delamo in gradimo v trudu in znoju, polnem radosti, lepšo podobo slovenske kmečke vasi in slovenskega ljudstva — kamor pa seveda tega ali onega ne smemo prištevati, ker se je družabno in po miselnosti iz njega marsikdo sam izločil! V času, ko se nekaterim zdi, da bi bil lc kmečki sin najboljši kmečki učitelj, so gornje bcsede še posebno premisleka vredne. Žalostno je, ker v nepoznavanju razmer marsikdo misli, da gre le za igro besed. Zal, da ni tako! Bog ve, kaj vse še pride? Vedeti pa moramo eno: Čim tesneje se moramo tudi v bodočnasti okleniti Ijudstva, trpeti in delati moramo zanj kot njegovi najzvestejši služabniki (toda ne hlapci poedincev!) in se verno držati in ravnati velikega gesla: Iz naroda za narod!