Blaž Javornik »Razvada čezmernega tujkarjenja« ali kako se izogniti krotovičenju misli in skladiščenju poslovenjenih mrtvečih fraz VOGRINC, JOŽE (2015): Pojmovne prikazni: Rešeto humanistike. Ljubljana: Studia Humanitatis. Da bi razumeli namen Pojmovnih prikazni sociologa Jožeta Vogrinca, se je treba nekoliko ozreti v zgodovino misli o očiščevanju, brušenju, plevel- jenju in rešetanju slovenskega jezika. Vse to je namreč bilo pomemben del emancipacijskih bojev slovanskih etnij pred agresivnejšimi in zgodovinsko samooklicanimi plemenitejšimi narodi. To je bila že doba, v kateri so se jezikovne izposojenke ocenjevale na podlagi koristnosti. Nesprejete in neudomačene so bile obsojene na očiščenje iz idearijev zamišljenega slovenstva. Izdaje slovarjev bolj ali manj diletantskih avtorjev s (kvazi)filološkim (pred)znanjem so pomenile jasno zari- sane meje med »našim«, »domačim« in »nenašim«, »tujim«. Slovaropisno ihten- je je nekoliko zanemarilo razvijajočo se slovensko publicistiko, najočitneje je bil »podhranjen« periodični tisk. V njem so bile sicer zapisane in natisnjene sloven- ske besede, a v njih pogosto ni bilo sledi slovenske misli. Tako je, denimo, Fran Levstik v član- ku Napake slovenskega pisanja, izdanem leta 1858 v Kmetijskih in rokodelskih novicah, menil, da slovensko slovstvo »še ni dospelo do tiste stopnje, da bi se človek do dobrega izučil jezika iz golih knjig«. Zaklad slovenščine bi se moral že rastočemu slovensko govorečemu meščanstvu navkljub (še) vedno iska- ti v »ljudstvu izven mesta«. Levstik je zagovarjal neusmiljeno rešetanje vseh izdanih časopisov in slovenskih knjig, »vzlasti sostavljenkam naj bi zapirali vrata, ker so večidel vse narobe zvoz- lane« (Kmetijske in rokodelske novice, 1858: 211). Josip Tominšek je leta 1910 v Antibarbarusu, studijah o napakah in pravilih slovenskega pisanja, ocenil polstoletni (ne)napredek jezikoslovja – tedaj so o jeziku in pisanju razpredali le (še) slovničarji in kak zainteresirani urednik. Tedaj ni bila več poglavitna jezikovna pravilnost, ampak jezikovna pravica. Iz časopisja je izginjalo jezi- koslovje, namesto raziskovalcev jezika in jeziko(slo)vnih borcev so v ospred- je prišli »narodni delavci« in bor(il)ci za narodno enakopravnost. Prejšnjo marljivo skrb za »pravilnost« in »lepoto« jezika so veliki cilji zunanjega sveta Čitalnica | Recenzije 283 odrinili v neopažen(o) kot(išče), kdor pa se je še strokovno pečal z jezikom, se je moral bati očitkov o čudaštvu, suhoparništvu ali črnivstvu. Takratno jezikovno očiščevanje še ni postavilo jasnejših meja med bogatenjem in siro- mašenjem jezika – nedoločitve so vodile v jeziko(slo)vne zmede. Očiščevalci so postali poklicni brusilci jezika, kolegom slovničarjem, jezikoslovcem, političnim govorcem in časnikarjem pa so (dobe- sedno!) ostro gledali pod prste in še ostreje ocenjevali natisnjene besede. Z ustanovitvijo prve slovenske uni- verze leta 1919 pa slovenščina začne pridobivati status znanstvenega jezika. Prvi brusilni slovarček slovenskega knjižnjega jezika izda novomeški profesor Ivan Koštial, ki v precep vzame pripovedno prozo, izdano med letoma 1880 in 1925 ter politične časopise od prevrata (tj. 1849) do leta 1927. Koštialu so kritiki očitali purizem pri že nekaterih udomačenih besedah, saj je bila kritika v kraljevini SHS še (!) naklonjena (pri) vzemanju besed iz srbščine, nemščina pa je bila (že) premagana (v) pretek- lost(i), saj »jezik pač smemo bogatiti in sprejemati vanj termine, ki diferencirajo pojme«. Leto 1931 prinese Napake v slo- venskem izrazoslovju Rudolfa Andrejke, nekakšen slovar za (dokončno) izkore- ninjenje nemške misli: Vzlic temu je čas, da se započne organiziran boj zoper onečiščen- je in kvarjenje našega jezika ne toliko v imenstvu (terminologiji), kjer je boj skoraj že dobojevan, kolikor v izrazoslovju (frazeolo- giji), ki je še vseskoz prepoje- no z neslovensko navlako. /.../ A vendar je in mora biti prvo: misliti po slovensko, vse drugo nam bo navrženo. Toda prav ta slovenska miselnost je tako različna od načina, kako vežejo drugi narodi, celo bolj sorodni, svoje besede v miselne zveze, da nikakor ne gre tirati naš čvrsti in kleni jezik na natezalnico tuje- ga mišljenja in izžemati iz njega na ta način spake, ki jih pravi Slovenec ne razume. (Andrejka, 1931: 2–3) Pisci leposlovja, periodike, znan- stvenih in strokovnih besedil so se lahko oprli tudi na članke Jezikovno rešeto, ki so pod uredniškim očesom Rudolfa Kolariča izšli pri strokovni reviji Slovenski tisk. Teh se je v treh letih izda- janja nabralo že za samostojno izdajo – uvod v njej je pripadel prevajalski avtoriteti, klasičnemu filologu Antonu Sovretu. Besedilo Šest resnic o tujkah tako slogovno in pripovedno kot po humornosti spominja na Vogrinčeve Pojmovne prikazni. Nekoliko pozablje- ni jezikovni traktat o praznosti, nera- zumljivosti, nesmiselnosti, neplemeni- tosti in končno neznanstvenosti tujk skuša jasno vzpostaviti meje med njimi in izposojenkami, tem jeziku »ljubim znankam in prijateljicam iz davnih časov«, ki so se v slovenski besedni zaklad »ustrojno vrasle do neprepoznavnosti, bodisi (te) mežikajo iz njega kakor rozine iz testa«. Sovrè je imel v mislih predvsem »neizmerno obilico tujih izrazov za splošne in strokovne pojme, kakršne na debelo uporabljajo in na novo ‚izdelujejo‘ Nemci, ne samo v znanstvenem in časniškem jeziku, temveč tudi v leposlovju«. Pobirajo Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 268 | Čitalnica 284 jih večinoma po kuhinjski latinščini (Sovretov prevod Pisem mračnjakov, op. p.), pa tudi grščini in kujejo besedne nakaze, da bi se delala Ciceronu in Platonu megla pred očmi, ko bi jih mora- la poslušati. /.../ [In] če je besed- ni zaklad kakega jezika tudi mili- jon, sto tisoč tujk ga tako davi in prebohteva, kuži in zasmraja, da umirajo od njih vse njego- ve bodi še tolike vrline. (Sovrè, 1931: 7–8) Nadvse očitno »besedni artist« Sovrè, kakor ga je imenovala pred- in povoj- na literarna kritika, v Šestih resnicah o tujkah kljub dobrohotnosti in humor- nosti ni niti malo prizanesljiv, še manj pa okoliši in podaja trezne premisleke kljub namigujočim naslovom poglavij o zaukazani (ne)rabi tujk: Nemcev pridni učenci pa smo slej ko prej mi, v slabih rečeh na žalost mnogo pazljivejši kakor v dobrih. Tako smo odprli tudi njihovim kuhinjsko latinskim in francoskim tujkam dotoč v čiste vode našega jezika, namesto da bi nam bil baš njihov v svarilo in vzgled, do kake priskutne cigan- ščine utegne prinesti preobilica nepotrebne tuje navlake. Nadalje Sovrè pojasni, da so tujke, ki so dobre, celo lepe, nekatere so tudi neutrpne in tako rekoč že povsem narodna last, a proti njim stojijo tisoči in tisoči grdih, votlih, meglenih spak, ki kljub nasprotnemu zatrjevanju »tuj- karjev« ničesar jasno ne povedo, ki so »točnosti zmerom v kvar, jeziku nikoli v kras«; ali še huje: »nevarne so mu, ker se je bati, da ga utegne njih obilni nečedni pritok polagoma zamočvariti« (Sovrè, 1931: 8). Prevajalec antičnih piscev se je zgražal nad dejstvom, da že imamo slovar tujk, za katerega meni, da je »krvavo potreben«, a še lepše bi bilo, da nam ne bi bil, saj bi se tujke z nekaj izje- mami (za)dovoljevale zgolj s toriščem strogo znanstvenega in strokovnega jezika ter se tako ne bi nihče »izgubljal« ob zapisovanju teh mrgolečih nepo- trebnih in vsiljivih pritepenk. Sovrè namreč opozarja, da se te strupenke vedno bolj vrivajo v omikani govor in časopisje, najbolj pa ga žalos- ti vrivanje tujk v pripovedno slovstvo in lepoznanska dela, ki hočejo imeti svoj prostor in veljavo v umetni prozi. »Slovenščina kratko in malo ne strpi prebohotnega tujega plevela, ki ji zajedavo izsesava žive sokove, da kržljavi pod njimi kakor pšenica med ljuljko,« (Sovrè, 1931: 9) prevajalcem pa polaga na dušo naslednji napotek: Od dobrega jezikovnega sloga zahtevamo, da posreduje koli- kor moči jasen, točen in popoln prenos piščevih misli na brav- ca. /.../ Pa vendar vsi rabimo nepotrebne tujke, najhujše sovražnice točnosti in razumlji- vosti! Spis, ki je pregosto naper- jen s tujkami, zlasti ako nosijo le-te, kot se navadno dogaja, najvažnejše pojme v stavkih, tak spis je s samim seboj v nasprot- ju, ker se trudi, kako bi misli zabrisal namesto osvetlil. (Sovrè, 1931: 10) Čitalnica | Recenzije 285 Sovrè, ki je bil leta 1932 zaradi »slovenoborstva« kazensko prestavljen s klasične gimnazije v Ljubljani na gim- nazijo v Pančevo, je skušal potrpežlji- vega poslušalca prepričati, da njegovo »puristično« stremljenje nima name- na, da bi kratko in malo sleherni tujki zavil vrat. Bralca predvsem opozori na pojavljajočo se razvado »čezmernega tujkarjenja v znanstveni prozi«, ki teži k temu, da prikazuje piščevo učenost v kar se da bleščavi luči. Retorično (se) vpraša: Kolika globina znanja, kako neizčrpna obilica misli biva v tem oblagodarjenem človeku, si govori natihoma povprečen zemljan, da jaz siromak njegovih razodetij nič, pa res prav nič ne razumem! Potolaživa se, pov- prečni zemljan, zakaj kjer išče- va globin, so navadno plitvine, kjer domnevava žarenje novih sonc, so često pohlevne kresni- ce. (Sovrè, 1931: 29) Zakaj to zgodovinsko ozadje? Zato, ker odgovor na vprašanje, koliko obrisov preroškosti vsebuje Sovrètov traktat o tujkarjenju, temu »modne- mu umetničenju«, (morda) ponujajo Vogrinčeve Pojmovne prikazni. Če se je Sovrè v mističnem razmerju do sloven- ske besede ravnal po Horacijevem reku est modus in rebus, sund certi denique fines (»Vsaka stvar ima svojo mero in določene meje.«), je moral Vogrinc v svojem delu ugotoviti obstoj določe- nih (jezikovnih) meja, a hkrati zagoto- viti, da so se vseeno spreminjale – tok spreminjanja so postavljali novi mejaki. Od Šestih resnic do Pojmovnih prikaz- ni je slovenščina na jezikoslovni ravni menjala nekaj besed(il)nih (o)sovraženk, (o)čiščevalcev in (o)brusilcev, še bolj (ne)kritično pa je povzemala številne tuje teoretske (in) metodološke šole, ki so jeziku navidezno (morda priročno?) dajale več odgovorov, kakor pa se je znotraj njih skrivalo vprašanj. Zakaj torej toliko o Sovrètovih Šestih resnicah v recenziji, ki je namenjena Pojmovnim prikaznim? Ravno zato, ker je Vogrinc posegel v problem zveriženosti govorice in misli, ki je v slovenski huma- nistiki in družboslovju nastal v preteklih petdesetih letih, ko se je megleno sledi- lo prej omenjenim teoretsko-metodo- loškim novitetam. Ne vem, ali je morda Jožetu Vogrincu iz preteklosti s sledjo preroškosti kaj prišepnil ravno Sovrè, ki je že zaslutil (s)krotovičenje razvejene humanistike in družboslovja v najšir- šem mogočem obsegu. A tudi Pojmovne prikazni imajo svojo zgodovino. Bile so drugega spola – bile so fantomi, svoje mesto pa so med letoma 2004 in 2009 našli v »manj znani reviji za humanistiko« Monitor, ki ga je izdajala ISH, podiplomska šola za humanistiko. Serija člankov o fantomih je bila dobrohotno namenjena študen- tom sociologije, da bi se ti seznanili s pojavom (pre)pogostega »zatekanja k uporabi navideznih konceptov, ki so v resnici besede brez kritja«. Zdijo se kredibilne, a (žal) najpogosteje (ne pa vedno) zaidejo v besedila zato, ker avtorji in avtorice uporabljajo tuje refe- rence. Omenjene novitete so naplavile angleščino kot univerzalni znanstveni jezik (Vogrinčeva skovanka za to je glo- bangleščina) in kot priložnostno zate- Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 268 | Čitalnica 286 kanje v citiranje citatov (že) citiranih citatov, skozi katere se je pomenskost porazgubila, nadomestil pa jo je pra- zen videz. Njihova uporabnost, dodaja Vogrinc, služi kot skrivališče vsaj malce praznine – skoraj nič. Iz skrivališč jih lahko preženemo le z natančn(ejš)im branjem. Vogrinc tako secira pomen- skost izbranih 47 gesel, na katere je naletel pri prebiranju znanstvenih in strokovnih člankov svojih kolegov in sodelavcev, predvsem pa pri seminar- skih nalogah, diplomskih delih in dok- torskih disertacijah svojih študentov. Bralcu utemeljeno obelodani (mukotrp- no) prevajanje piščevih lastnih misli iz tujega jezika. Pojmovne prikazni so tako razširjena verzija Monitorjevih devetih objavljenih sklopov Pojmovnih fantomov, z željo po razširitvi kroga naslovnikov pa jim je bilo pridanih še nekaj rešet gesel, na katere je bil Vogrinc pozoren vse od razčlenitve in objave zadnjega pojmov- nega fantoma. Skozi izbrana gesla opo- zarja na napačno sprejeto visokošolsko politiko in posledično hirajoče izobra- ževalno okolje, kjer študenti premalo poznajo teorijo, še manj pa jo poznajo in prebirajo v slovenščini. Opaža, da pisci in piske namesto terminov, ki so v znanstvenem in strokovnem pisanju v slovenščini že bili uveljavljeni, uvaža- jo pretežno iz angleščine bodisi nove, dotlej neznane tujke in skovanke, bodisi take, ki so se v slovenščini morda že uporabljale, a so zdaj na podlagi pome- na, ki so ga imele v jeziku, iz katerega so bile pobrane, pridobile povsem nov pomen (Vogrinc, 2015: 5). Zaradi nepo- znavanja se tako vnovič pre(d)stavljajo enake teorije, kar po Vogrinčevo vodi zgolj v odkrivanje tople vode. Tako naj bi se krnila humanistična, družboslovna in na splošno znanstvena slovenščina. Bogatenje in razvejenost slovenščine, zlasti v humanistiki in družboslovju, je naplavila številne napačne in zmotne rabe pojmov iz različnih virov. Vogrinc se osredinja na slovenske prevode izvirnih spisov humanistike, izbrane časopisne članke, prozo in tele- vizijske prenose nogometa in ugotavlja, da želja po pojmovni inovaciji zamegli védenje in mišljenje. Tako današnja humanistika trpi predvsem zaradi sko- vank, ki so se vanjo nekritično vnesle iz ekonomskih ved – nekatere skovan- ke izražajo željo po udobni politični korektnosti (evfemizmi), izpadejo pa kot naravnost opolzki oksimoroni (npr. »negativna rast«). Barvitost označeval- cev, ki jih prinese ekonomsko cenejša uporaba angleščine, pritegne še težave v pojmovanju – kljub že ustreznemu besedišču, se pojavljajo napake v preva- janju – rodijo se anglo-slovenski novo- reki v latovščini. Ponovno bi Vogrinc našel sogovornika v Sovretu, ta bi ga namreč opomnil na še večji greh: Grešimo pa nekaj iz ničemurnosti, misleč v neverjetni zablodi, da je s tujkami naperjena govorica oli- kana gosposka in imenitna, nekaj zbog krive vere, da se z domačo besedo ne da izraziti tista poseb- na barvitost, tisti prečudežni odte- nek – tujkar bi rekel – ki leži baje v tujki, največ pa, ker se nam ne ljubi misliti po slovensko, torej iz gole lagode, lagoti, lagodnosti, zložnosti, udobnosti, nemarnosti, lenivosti, površnosti, nebrižnosti, toposti, topoglavosti, opoklosti – kaj se napenjaš, žabe, komodite- Čitalnica | Recenzije 287 te reci, pa punctum Palamédes! (Sovrè, 1931: 35)1 Neizogibnim ekonomskim razme- ram delajo družbo politične spremem- be, ki v svojem preobilju povzročajo družbeno amnezijo, pa tudi vznik novo- tarij v govoru, za katere pa nikakor ni nujno, da izkazujejo spretnost v uporabi jezikovnega znanja pišočega oziroma pripovedovalca. Pojmovno novotarijo človek z družbeno amnezijo odkrije, se nanjo navadi (ali privadi) in jo nato uvidi (pre)pozno, ko se že razpase po medijih kot, zapiše Vogrinc, srobot ali bršljan po zanemarjenem drevju. Ali Vogrinc pozna način(e) za očiščenje tega zanemarjenega drevesa, ki nenehno in tako neustavljivo nado- mešča stare označevalce in skladišči mrtveče fraze? Morda bi zveriženost govorice in misli odpravila širokogled- na in poglobljena obravnava preteklih besedilnih virov, ki bi jo lahko s kančkom več truda opravljali vrtnarji v huma- nistiki. Je Vogrinc s tem že začel, ko je Pojmovne fantome poslovenil v prikazni in jih namenil širšemu krogu bralstva? A koliko rešeta(rje)nja humanistike bi zaželeno bralstvo, ujeto v spone zau- kazanega nemišljenja odvračalcev (od) humanistike, sploh doumelo? Se je na primer pojmovna prikazen, ki sliši na ime evfemizem, že tako skrotovičila, da bi še samega Vogrinca označila za nevzdrž- nega, simbolno nenaklonjenega in bo vzlic njegovega rešetanja (iz)rodila nove pojmovne prikazni? 1  Palamédes je bil grški junak z Evboje ali iz Agrolide, ki si je nakopal Odisejevo sovraštvo za- radi svoje modrosti – Palamedova pika. Literatura ANDREJKA, RUDOLF (1931): Napake v slovenskem izrazoslovju. Ljubljana: Samozaložba. KMETIJSKE IN ROKODELSKE NOVICE, 1858. KOŠTIAL, IVAN (1927): Slovniški in slovarski brus knjižne slovenščine. Prevalje: Družba svetega Mohorja. SOVRÈ, ANTON (1931): Šest resnic o tujkah. V Jezikovno rešeto 1, R. Kolarič (ur.). Ljubljana: Revija Slovenski tisk. TOMINŠEK, JOSIP (1910): Antibarbarus, studije o napakah in pravilih slovenskega pisanja. Ljubljana: L. Schwentner. Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 268 | Čitalnica 288