VTISIIZ IZLETA »BRALNOZNAČKARIEV«
Benetke
Zgodaj zjutraj sem vstal in se odpravil k sošolcu. Skupaj sva odšla na avtobusno postajo in se odpeljala v Ljuhljano. Učenci naše šole smo bili na zbirnem mestu med prvimi. Kmalu je nastala velika gneča in kaj hitro smo vstopili v avtobus in se odpeljali. Ko smo prišli v predmestje Benetk, se mi vse skupaj sploh ni zdclo podobno Benetkam. Dokaj daleč smo nato pešačili in se ob Velikem kanalu vkrcali na ladjo. Z njo smo se peljali do zadnje postaje in nato izstopili v samo središče Be-netk.
Tam nam je vodnica razkazala palačo, cerkev in trg. Potem pa smo dobili malce prostega časa. Z dvema prijateljema sem odšel po mestu. Hodili smo po raznih ozkih ulicah in šli v akvarij, nato pa smo se spet zbrali ob določenem času na določenem mestu. Zatem smo se peš odpravili nazaj k avtobusu. Šli smo preko najbolj zname-nitega mostu in naposled dospeli.
Med potjo domov smo se še za dve uri ustavili v nekem velikem nakupovalnem centru. Tam smo se najedli in napili in poleg vsega še kaj kupili. Vsako doživetje enkrat mine in tako smo se tudi mi morali odpraviti.
V večernih urah smo prišli v Ljubljano, od koder so me do doma zapeljali slarši.
Kljub temu, da je bilo to zame lepo doživetje, moja pričakovanja niso bila izpolnjena. Benetke niso takšne, kakršne sem mislil, da so. Videl sem jih umirati. Vse te
sodobne naprave in čolni ne sodijo v Benetke. Ta nekoč mogočna Beneška republika zdaj kleči pred sovražni-kom, ki se ga ne more ubraniti.
Tine Svete 8. a OŠ PRESERJE