LEDAVA IN LENDAVA
K pisanju me je spodbodel in napotil tiskarski spodrsljaj, ki se je pripetil v mojem zapisu Ob priročnem slovarju beltinskega govora (JiS 1985/86, št. 8). Stavek se pravilno glasi; »Beltinci... sodijo v ožji pas med Muro in dolnjo Ledavo (ne: Lendavol), kjer je ostal prvotni) ...«
Ker enačenje terminov Ledava in Lendava ne izhaja samo iz površnosti, marveč še pogosteje iz nezadostne poučenosti, naj najprej ponovno pribijem: v ljudski rabi pomeni Ledava v gornjem in dolnjem Prekmurju reko (potok), a Lendava je krajevni naziv (mesto). Madžari rabijo za potok in mesto isti termin Lendva. V razliko z ljudskim nazivom je slovenska uprava po 1. 1919, naslanjajoč se na madžarsko razlikovanje »gornje« Lendave (domače imenovane Grad) od »dolnje« (v ljudski rabi brez določilnice), po nepotrebnem ustvarila umetno uradno rabo. Po zadnji vojni je za oba kraja obveljal ljudski naziv: Lendava proti Grad.
Izrabljam priložnost, da ob imenih Ledava/Lendava, ki sta očitno sorodni, opozorim na nujnost nadaljnjega raziskovanja etnogeneze in naselitvene zgodovine na panonskem slovenskem prostoru. Kakor je namreč prekmursko zgodovinopisje v povojnih desetletjih doživelo pravi razcvet, se danes - potem ko so v zadnjih letih umrli trije vidni zgodovinarji: Škafar, Šebjanič, Zelko - s skrbjo sprašujemo, kdo bo njihovo delo nadaljeval.
Moj zapisek zadeva bolj kot kaj drugega vprašanje denazalizacije in z njo povezanih madžarsko-slo-venskih substitucijskih in naselitvenih vprašanj.
Danes smo mnogo na boljem, kot je mogel biti proučevalec ali interesent pred nekaj desetletji. V rokah imamo dokumentarične zapise imen, za rečna imena tudi razlago: gl. F. Bezlaj, Slovenska vodna imena I, 1956 in Zelkovo obsežno dopolnilo prav k imenu, ki ga imamo v besedi, obj. v Slavistični reviji 1958, in nazadnje 1. Zelko, Prekmurje do 1. 1500 v Historični topografiji Slovenije 1, 1982. Med madžarskimi raziskovalci je treba upoštevati predvsem Janosa Melicha (A honfoglalaskori Magya-rorszäg, 1925-1929) in Istväna Kniezso (v madžarščini in v nemščini Ungarns Völkerschaften im XI. Jahrhundert, 1938). Vsa navedena dela navajajo podrobnejšo literaturo.
Dokumentarični zapisi (pretežno v latinskih kodeksih) ne ločijo naziva za naselje (z gradom) oziroma za potok. Naziv za naselje (grad) se v teh zapisih dokaj pogosto pojavlja že zato, ker je plemiška družina Bänffy (Banfy, v hrvatizirani obliki Banič) opravljala v ogrski državi več stoletij pomembne služ-
80
be (V času Ivana Zapolje je npr. bil Ivan vladarjev namestnik, palatinr družina je izumrla 1.1644). Prva zapisa Ledave/Lendave sta izpričana iz konca 12. in začetka 13. st.: et Lindva (naselje, 1192), ad aquam Lyndva (1208).
Tu puščamo ob strani razlage o germanskem izvoru besede (koren Lind-, tudi J. Melich) in se posebej sklicujemo na najkompetentnejšega raziskovalca slovanskih izposojenk v madžarščini, tj. profesorja Kniezso, ki je zagovarjal slovanski izvor obeh besed. Kot etimološki izvor besedama (ista beseda v madžarščini) je v knjigi iz 1. 1938 zagovarjal koren J?do v pomenu »neobdelana zemlja« (prim. slov. »ledina«).
Drugi toponim s prvotno nazalno obliko predstavlja naziv (Murske) Sobote. O tem je razpravljal pred časom I. Zelko v študiji o M. Soboti v Kroniki (1962). Imenovani je z vidnim poudarkom obnovil Kniezsevo trditev, da madžarski prevzem toponima (hidronima) z om, am oz. en dokazuje predhodni nosni vokal. Iz tega sledi, da so slovanski (panonski slovenski) prebivalci, od katerih so Madžari prevzeli besedo Lendva, Szombat, takrat še uporabljali nosne samoglasnike.
Imamo primere, ki govore o prevzemu toponima v denazalizirani obliki, to je predvsem naš Dobrov-nik, prvič omenjen kot Dobronok 1. 1322. Naj omenim, kar je sicer znano npr. tudi iz Škafarjevih spisov, da iz tega kraja izhaja učena glava, znana po vsej protireformacijski Ogrski, to je jezuitski pater in teolog Georgius Dobronoki (1588-1649, Trnava), eden najbližjih sodelavcev vodilnega madžarskega protireformatorja Petra Päzmänya. Kot tak je dobil mesto v slovaškem biografskem leksikonu (I, 1985, z navedbo, da izhaja iz Lendave).
Primer madžarskega prevzema slovenskih nosnih vokalov aktualiziram zavoljo tega, ker Skafarjeva študija o beksinskem arhidiakonatu (pri nas je ostala precej nezapažena, ker je tiskana v zagrebškem znanstvenem časopisu Croatia Christiana periodica 111/1979) ponovno zastavlja vprašanje madžarske naselitve ob Krki, Muri in Ledavi. Na slovenski strani smo namreč od V. Novaka dalje (CZN 1939) zavračali Kniezsevo v svetoštefanskem zborniku (1938) mimogrede izraženo sodbo, da Prek-murje v XI. st. še ni bilo naseljeno. Sklepali smo, da je tu kljub madžarskim navalom morala ostati rahla plast slovanstva nekdanje Kocljeve kneževine (pri čemer se je bilo mogoče opreti na J. Melicha, gl. moj prispevek v Panonskem zborniku 1966). Tako tudi B. Grafenauer, Zgod. 11.^
Samo slovenska prisotnost na današnjem prekmurskem področju (z obstojnima nosnima vokaloma, ki sta se po mnenju jezikoslovcev proti 1.1000 začela denazalizirati) nam lahko razloži, da so Madžari prevzeli slovenska naziva in izoblikovali besedi Lendva in (Mura)szombat. Slovenska Lendava (za naziv kraja) je očitno povzeta po madžarski obliki za grad in za naselje (pozneje upravno središče).
Končno naj popravim v spisu, ki govori o beltinskem govoru, tri netočnosti (napake): Š. Kuhar je objavil Narodno blago vogrskij Slovencov v ČZN 1910-11 in 1913-14; tiskarski lapsus (94) na 2. str. objave zg. stoji namesto gy,- beseda guč je navedena ob Volkmerjevem, ne ob Modrinjakovem verzu.
Štefan Barbarič Slovanska knjižnica v Ljubljani
81