Leto 1929.	izdaja: Župni urad v Tržiču.	Za marc.
CERKVENI GLASNIK
__v	v
I Izhaja zadnji teden v mesecu 1	f I\4<tl5jlVvr i(SU* iN 1 I U i Posamezna številka stane 2 Din. |
Križev pot.
v vsaki družini je kakšna spominska navada. Pri njenem izvrševanju je govor in svet spomin na tistega, ki jo je uvedel. Tako so nastali kar nekateri prazniki v mnogih družinah in tako obiskujejo nekateri na določene dneve gotove kraje in opravljajo kakšna dobra dela. Pametne navade, lepi spomini, ki so obenem opomin k lepemu krščanskemu življenju, naj le ostanejo!
Kateri spomin nam pa more biti lepši kot spomin na Zveličarja, ki je naš Odrešenik? In katera pot v njegovem življenju nam more bolj prepričevalno govoriti o nj<govi ljubezni, kakor pot križevtga pota. V postu nam to lepo molitev sv. Cerkev posebno priporoča. Ne bo odveč o njej par misli.
Križev pot je prehodil v neznosnih mukah, Gospod, obložen s križem od sodne palače Pilatove do križa in groba. Brez dvoma so že prvi kristjani, tudi Marija, apostoli in pobožne žene imeli te kraje v velil^ih časteh. Ko je bila leta 826. sv. Helena našla Kristusov križ. so pričeli kristjani vseh dežel romati v Jetuzakm, da počastijo one kraje, ki so bili nekdaj porošeni z Odrešenikovo krvjo. Zlasti veliki petek je privabil vsako leto do ti pobožnih kristjanov v svete kraje. Sveta zemlja, ki je pila kri Kristusovo, je postajala tudi v srcih kristjanov vedno bolj sveta.
У dobi križarskih vojsk so bojevniki romarji še posebej opravljali svoje molitve na poti, po kateri je nekoč hodil Gospod s križem. To je bil početek pobožnosti sv. križe-vega pola. Tudi duhovniki, zlasti frančiškani, ki so v trinajstem stoletju prišli v Sveto deželo, so se te pobožnosti oklenili in so jo vneto Širili.
Romarji, ki so se vračali iz Palestine, so doma pričeli staviti svetišča in kapelice, ki so vsaj deloma po obliki, svoji legi in okolici spominjale na kraje Gospodovega trpljenja. Tako so nastale razne »Kalvarije«, ki nam pač niso neznane tudi v naši domovini.
Pobožni kristjani so šli še dalje. Niso postavljali samo kapelic v čast Križanemu in v spomin božjega groba, ampak zmerili so tudi razdaljo od Pilatove hiše do vrha Kalvanje. Doma so odmerili to razdaljo in najprej so zaznamovali začetek in konec pota. Nato so pa razdelili pot v postaje. Ni bilo povsod število postaj enako. Eni so jih določili sedem,, drugi kar devetnajst. Šele proti koncu sedemnajstega stoletja so obveljale sedaj običajne štirinajstere postaje. Utemeljene so deloma v svetem pismu, deloma pa v pobožnih sporočilih.
V	dobi znanega avstrijskega cesarja Jožefa II., ki se je Jako vtikal tudi v cerkvene stvari, so se razglasila tudi v naših krajih določila, da je treba pri kri levem potu opustiti vse, kar ni naravnost utemeljeno v sv. pismu. Ljudstvo je to določbo po večini odklanjalo. Tržičani so bili pa že tedaj navdušeni za novotarije in so si oskrbeli tudi tak nov, •janzenistični« križev pot z manj postajami. Naslikal ga je imeniten slikar (.eopold Layer, ki je okrasil s svojim čopi-6 m tudi naš veliki oltar in obok nad njim. Janzenistični križev pot v naši cerkvi ni ostal dolgo. Ohranjen je pa še sedaj in visi kot zgodovinska umetnina na enem izmed hodnikov v zavodu sv. Stanislava v Št. Vidu nad Ljubljano.
V	cerkvi so pričeli postavljati postaje k riževega pota zlasti v osemnajstem stoletju. Tedaj je to pobožnost posebno
pospeševal sv. Leonard da Porto Mavrizio. Tudi papeži so kar po vrsti jako pospeševali to pobožnost in danes že ni cerkve, vsaj župne ne, kjer bi ne bilo križevega pota in pobožnih vernikov, ki Gospoda v duhu na tem potu spremljajo.
Zakaj je molitev križevega pota priporočljiva?
Zato ker je pristno krščanska. Predmet ji je sam božji Zveličar, njegovi zadnji koraki, zadnje prevelike žrtve, zadnje besede, zvrhana mera njegove ljubezni, ki je odrešenje sveta dopolnila. Ta pot mora slehrnega misli prikleniti na Gospoda. Ni čuda, če so vneti križarji nekoč z veseljem šli te kraje osvojevat iz rok nevernikov.
To je tudi molitev sv. Cerkve. Sv. Cerkev jo je odobrila in jo priporoča. Z mnogimi odpustki je ta molitev obdarjena. Kdor obišče 14 postaj kri?evega pota, kakor je treba, dobi tiste odpustke, ki bi jih dobil, ko bi obiskal svete kraje v Jeruzalemu. Koliko je teh odpustkov, se ne da dognati in zato jih tudi ni dovoljeno naštevati. Vse odpustke je pa mogoče nakloniti tudi vernim dušam v vicah.
Molitev križevega pota je tudi lahka molitev. Koliko truda in stroškov Je bilo treba, da so mogli nekdaj romarji obiskovati resnične postaje Kristusovega trpljenja. Nam Je mogoče bistveno iste odpustke prejeti, če molimo križev pot v domači cerkvi in če hodimo samo kratko pot od postaje do postaje. Skrivnosti te molitve nam nudijo premnogo spremembe, premišljevanje nam je olajšano po slikah, ki nam jih posamezne postaje predočujejo. Skupna molitev nas nehote prestavi v Jeruzalem in na Kalvarijo, kjer skupina sovražnikov proti Kristusu hrumi, druga, neznatna skupina pa z njim sočustvuje.
Tudi način te molitve Je lahek. Vendar pa mora to pobožnost pravilno opraviti vsak, ki hoče dobiti odpustke. Večkrat Je že vladala v tem nejasnost, zato naj stvar pojasnim :
Molivec križevega pota mora obhoditi vseh 14 postaj. Ta pobožnost je posnemanje Gospodovega krvavega pota v Jeruzalemu, zato se je treba pomikati od postaje do postaje. — Pri skupni pobožnosti, ko ni možno hoditi od postaje do postaje, se dobe tudi odpustki, če poklekuje in vstaja vsak kar na svojem mestu. Obhoditi bi pa moral po prvotnih določilih vse postaje mašnik, ki pobožnost vodi. Le s posebnim dovoljenjem rimske stolice sme mašnik na prižnici moliti običajne molitve, ko verniki na svojem mestu vstajajo in poklekujejo, To dovoljenje ima zadnjih petindvajset let tudi naša ljubljanska škofija. S tem naj bodo na jasnem tisti, ki pomnijo tudi Se stari način molitve križevega pota v naši ali katerikoli cerkvi.
Pobožnost pri vseh štirinajsterih postajah je treba opraviti nepretrgoma, brez presledka. Ne bi se udeležil odpustkov, kdor bi obhodil le neko'iko postaj, potem bi pa šel morebiti iz cerkve ven po opravkih In bi se šele pozneje vrnil pobožnost nadaljevat. Le če bi kdo samo toliko prenehal, da bi vmes opravil kakšno drugo pobožno vajo v cerkvi sami, potem sme nadaljevati križev pot, kjer je nehal in bo deležen odpustkov.
Med križevim potom je treba premišljevati Jezusovo trpljenje. Vsak premišljuje, kakor pač more. V pomoč za razmišljanje so nam navadno slike, ki kažejo dogodke Jezusovega trpljenja. Niso pa te slike potrebne za odpustke. Bistveno potrebni pri posameznih postajah so križi, brez
str. 2.
CERKVENI GLASNIK
Št. 3.
Kristusove podobe in vselej leseni. Na te so navezani odpustki, ne na podobe. To se zdi marsikomu čudno. A je tako. V našem Dekliškem domu na pr. visijo po steni kapele samo leseni križi, pa je to popolnoma pravilno postavljen križev pot.
Predolga se morda zdi komu molitev križevega pota. Ni tako. Sploh ni določeno, koliko časa naj se molivec mudi pri eni postaji. Da le razmišlja Kristusovo trpljenje in obiskuje postaje, pa je obveznost izpolnjena. Ni treba vedno moliti iz knjige, vsaka postaja nam že sama vzbuja sočustvujoče misli s trpečim Gospodom.
V duhu vere, sočutja s Križanim, z vzdihi kesanja in z ognjem ljubezni molimo vsekdar, zlasti pa še v postnem času, sveti križev pot! Ne bomo ga opravljali brez koristi.
Viktor Kragl (sestavil po zapiskih svojega očeta, f nadučitelja J. Kragi-a)
Tržiška šola.
(od svojega početka do leta 1905).
(Nadaljevanje).
Pod vodstvom nadučitelja Kraglja je ravno gdč. Podre-kar kot prva zapustila Tržič in na njeno mesto je bila imenovana :
učiteljica Лпа Borovsky, ki je bila skrbna in požrtvovalna učiteljica v Tržiču ao svoje smrti dne 27. avgusta 1914. Bila je hčerka slikarja Janez-a Borovsky iz Ljubljane, kjer je bila rojena 2. februarja 1857; službovala je najprej v Kočevju in od tam je došla v Tržič. Bila je bolehna in v začasnih daljših dopustih so jo nadomesto-vali; učitelj Anton Sonc, priv. učiteljica Kornelija Podkraj-šek in v 1. 1905 učiteljica gdč. Amalija Kecelj. Čeprav bolj Šibkega zdravja je bila gdč. Borovsky zelo vestna, skrbna in goreča učiteljica in dobra vzgojiteljica. Prav posebno krasne uspehe je dosegla v poučevanju ženskih ročnih del, tako, da so njene učenke žele večkrat splošno občudovanje za svoje izdelke; prelepa ročna dela, kakor prti, zastori, blazine, raznovrstna pregrinjala, ki jih je naučila izdelavati, so bili dosedaj ponos najelegantnejšim sobanam. Gotovo v znak hvaležnosti napram svoji učiteljici še marsikatera njenih številnih učenk postoji in pomoli ob njenem grobu tam v zadnji vrsti na tržiškem pokopališču.
Leta 1881 je kupila tržiška občina še prvo nadstropje hiše št. 38, kamor se je preselil dne 10. maja 1881 iz hiše štev. 39 tretji in četrti šolski razred. Tako so bili od 1.1881 dalje vsi štirje razredi tržiške glavne šole pod isto streho, namreč v hiši št. 38.
Do I. 1888 se je na tržiški šoti pouk vršil za dečke in za deklice v skupnih razredih. Ker je pa število šoloobisku-jočih otrok vedno nataščalo, so se z začetkom šol. leta 1888 dečki in deklice delili in za dečke je bila osnovana samostojna deška štirirazrednica, za deklice pa dekliška dvorazred-nica s štirimi razredi in poldnevnim podukom pod skupnim šolskim vodstvom nadučiteljevim. Za tako na novo nastala dva razreda se je v hiši št. 8 porabilo za šolski razred voditeljeva pisarna in v sosedni hiši št. 39 se je pa zopet vzela v najem ena soba, kjer sta imela pouk 3. in 4. oddelek dekliške šole. Za dve tako na novo ustanovljeni mesti Л sta bila leta 1888 imenovana: učitelj Konrad Mally in učiteljica Gabriela Ihan.
UCltel) Konrad Mally je bil rojen v Tržiču dne 25. nov. 1858, učitelj je postal I. 1883 in služboval na Dobravi in v Križah, odkoder je prišel v Tržič, kjer je služboval do marca 1897; ves ta čas je pri šolskih sv. mašah vestno oskrboval orglanje. Iz Tržiča je odšel kot šolski voditelj v Godovič, odtod pa kot nadučitelj na obširno šolo v Toplice pri Zagorju ob Savi, kjer je kot tak umrl dne 16. septembra t9u6, star šele 48 let.
učiteljica Gabriela Ihan Zech je bila rojena v Zatični 2. aprila 1863 in je dovršila učiteljišče I. 18M Kot učiteljica je službovala na Štajerskem: v Brežicah in v Pla-
nini pri Sevnici, odtod je pa prišla v Tržič, kjer se je 1. 1894 poročila z uradnikom g. Zech cm. Umrla je v otroški postelji dne 4. junija 1895, stara komaj 32 let. V njeni bolezni od 17. maja 1895 dalje pa potem še do konca šol. leta 189) jo je nadomestovala gdčna Julijana Borovsky, učiteljica 8 razredne mestne dekliške šole v Ljubljani, ki je vsled ljubljanskega potresa začasno bivala v Tržiču pri svoji sestri učiteljici gdč. Mariji Borovsky.
Vsled upokojitve Janeza Debelak-a izpraznjeno učiteljsko mesto je dobil učitelj Janko Cvirn, ki je bil rojen 25. maja 1862 v Verbnju pri Radovljici in bil 1. 1887 nastavljen kot učitelj v Cerkljah pri Kranju, odkoder je prišel marca 1890 v Tržič, kjer je služboval do oktobra 1899. Tedaj se je preselil kot nadučitelj v Srednjo Vas v Bohinju, odtod pa v Veliko Dolino in slednjič v Leskovec pri Krškem, kjer je služboval kot nadučitelj od 1. 1908 do 1. febr. 1924, ko je bil upokojen. Sedaj živi v pokoju še vedno v Leskovcu, s 1. majem 1929 pa se namerava s svojo drugo soprogo preseliti v Radovljico na Gorenjsko. Prvikrat se je oženil v Bohinju, a prva žena in edina hčerka sta mu umrli v Veliki Dolini na Dolenjskem. Cvirn je bil mil in dober učitelj in izmed mnogoštevilnih njegovih učencev mu je tudi pisec teh vrstic — kot njegov učenec od I. do III. razreda — iz srca hvaležen za njegove lepe nauke in za njegovo veliko skrb pri vzgoji. Cvirn je bil tudi izvrsten pevec in je v slov. bralnem društvu v Tržiču vodil tambu-raški zbor.
V svrho izobrazbe v strokovnem risanju sta učitelja Konrad Mally in Janko Cvirn obiskovala državno obrtno šolo v Grazu, da sta mogla na tržiški obrtni šoli učencem nuditi temeljitejši pouk v strokovnem risanju; v času njihovih študij je nadomestoval vpok. učitelj Anton Globozhnik in pom. učiteljica Ivana pl. Russ.
Na mesto učitelja Andreja Kmeta je došel meseca majnika 1893 v Tržič učitelj Janez Okorn> Rojen je bil 22. septem. 1862 v Ribnici na Dolenjskem; izšolal se je v Ljubljani, kjer so njegovi stariši prodajali slaščice. Tudi vojaška leta je odslužil v Ljubljani. L. 1880 je maturiral ter bil nastavljen v Trnovem pri Ilirski Bistrici. Služboval je v postojnskem okraju tudi še na Slapu pri Vipavi in v Postojni. Odtod je prišel v Preddvor in 1. 1893 dne 1. maja v Tržič, kjer je učiteljeval do 20. jan. 1899, ko je odšel.kot nadučitelj na deško ljudsko šolo v Kamnik, kjer je ostal do 15. julija 1904. Vsled bolezni Je bil s 16. julijem 1904 vpokojen, a na podlagi zdravniškega spričevala je bil 21. avg. 1906 reaktiviran ter imenovan za nadučitelja na Premu na Notranjskem. L. 1910 pa je bil na Lastno prošnjo premeščen na mestno deško ljudsko šolo na Vrtači v Ljubljani in kot tak je umrl na vodenici dne 25. sept. 1914. Bil je izvrsten učitelj, kar dokazujejo pohvalni dekreti, ki jih hranita njegovi hčerki, ki sta se izšolali tudi za učiteljice; gdč. Regina službuje t. č. v Radečah pri Zidanem mostu, gdč. Zofija pa v Topolščici. Okorn Je bil možatega, finega nastopa, po svoji naravi šaljiv in v družbi so ga povsod radi imeli.
Na mesto umrle učiteljice Oabriele Zech-Ihan |e bila imenovana tržiškim učiteljicam 1. 1895 učiteljica Ivana Furlan. Rojena je bila 1. 1872 v Kamniku; službovala je v Senožečah in odtod je prišla v Tržič, kjer Je pridno in stalno učila in vzgojevala do julija 1904, ko se je učiteljski službi odpovedala in se omoiila z uradnikom Persche-tom, s ka-'terim živi v srečnem zakonu v Ljubljani. (Dalie prihodniič.)
Koko j' gspod Vidic u radjo govoru.
Nadaljevanje.
Dragi moj pošušavce I NekeJ prov fletnga b vam rad povedov: Koko se mamo u Tržičo.
Anmav so vam že mejhn preh gspod dohtar Ahačič povedale, koko j bvo učash, pa koko j zej. Jest b pa samo
št. 3.	CERKVENI GLASNIK.	Str. 3.
3ad anmav prdjav, že zato, de ble gspodove besede mav bi potrjene. De navte mislle, de j to koj toko če van dan. Mav pa zato, de bote vedle, de smo u Tržičo tud fest Idje, de smo aufnhtk, de lubmo pa tud spoštujemo našo staro vcrngo, pa de nas ni prov nč sram govarite po tržiško, nej bo to u Iblane, al pa u Trsto, al pa u Zagrebo, al pa čer voče. Mi to vočmo, de se Trščane posod spoznajo po soj špraše, al kokr zej pravjo po sojmo delekto. Mi smo Tr-Ačane po duše, pa po teleso, pa tud po jeziko.
Ankat sm biv pr Slugo, u uštarije, no to j že dogo kar je to bvo. Smo se pa skregale za ta slovenšč poj pa za ta nemšč jezk. Takat j pa ustov an gspod, je pa reku: Mi nismo Slovence, mi smo Krance, mi smo Gorence, pa še ne Gorence, mi smo Obrkranarje. Kejne, koko je j po-gruntov! A u an reče j pa le prov imu. Mi smo prov res ta pral Gorence.
1 kdo zmed vas, moj lub pošušavce, še ni biv na Drbrče, al pa na Bgunšce, oh al pa na Lbelo, al pa na Kašute, čer so Kofce, al pa na Storšco I No vite, to so samo naše ta vel če gore, kolk mamo pa poj še ta mah. Mamo Kokovnico, kamr tok rad hodmo na plindro po drva; samo mormo merkate, de nas bošnar ne zadrtofa. Kokr te zadr-tofa, greš koj ričet jest, tga pa Trščan nimamo prov nč rade.
Koj na gunmo kraj je pa Dobje. Tam je grmole. Po nobl pravjo: Dobje — grmovje. U Dobjo j glih ta pral štant za tičarje. Vo se vove manglce, pa cajzlce, pa gimpine, pa dešče, pa bafce. Oh, to j fletno! Če j še mav žganca u varžat, to j vesele. 1 tok, bod m no tiho, poj me cev dan ne spravš dole! Al pa u Kamneko, tam je fletn spom-vade. To j kuric, pa brkončc, use j bevo čezn čez, use ттепо. To j kokr u paradižo. Utroc tie rad letajo pa čez gvavo se prekucjejo. To j res ta nebešč vesele. Ja pa se prov nč ne važem, če ne vrjameš, prid ankat spomvad gledat, de j use tako res.
Vode mamo tud čez use krofe. Bistrca teče po anmo krajo. Sej prav naša pesm: Gor pa dol po Bistrce, se kuha kaša u piskrce. — No, pa same kaše tud nč preveč ne obrajtamo mi Trščane. — Na gunmo kraj pa teče Mošenik, k ma na Baloso z Bistrco stik. Vode mamo prov doste, hvava Bogu. Ja, koga pa b bvo, če b vode ne jmele ? Kdo b pa potlej gonu valavče, fžine, fabrče jn mašine? Sej se pa tud use vrti u Tržičo, use suče. Ta nejbl pa jezič bab je, ♦ok so gvasne kokr kakšn čežin u cerkle.
Pa ne mislte, de Trščan samo doma čpmo. ovbe no, sej gremo uhka tud špancirat. Oh k b vedle, ko j fletno na Zavroto, }al pa pr svetmo Jožefo, al pa na Brčovmo lOto, al pa na Ibelco, no al pa za Virjam. U nedelh hodmo po tačhle krajh. Ane denejo cigaro u usta, ane pa tud lubco pod pajsko. Poj pa seveda ane cigaro ulečejo, an se pa tud kšujejo, de so use smrkove. Nazaj grede, če mamo kej tisth pildkov u varžato k so kovač gor namavane, gremo pa entveder h Udemulneko, al pa h Pelarjo, al pa h Corejo, al pa Mažo, al pa u Rokodelšč dom, na vse kraje — samo če mamo kovače pr sebe.
Mrbit bo kdo reku: kovače, pa kovače; al so že res kovač uzgamočne! Ja, drah moj prjatu, prov nč se ni treba Jezate, j že cajt tok prnesu. Ko bojo ankat začel na gnar ma-vate, bomo pa šoštarje vovile. Do zej pa še zmerej pravjo, dt more bite nsak soje sreče kovač. (Dalje prihodnjič.)
Jubilej tihega dela.
Tržiška šola obhaja te dni redko slovesnost- Cenjeni gospodični Zofi)a Grundner in Ivanka Paternoster slavita srebrni )ubile) svojega plodonosnega dela na trii-SkJ šoli, 25 let, posvečenih samo požrtvovalnemu In fruda-polnemu delu v šoli, ki ga vršita obe omenjeni gospodični učiteljici z nezmanjšano ljubeznijo, že nekaj pomeni in ne bilo bi prav, da bi »Cerkveni glasnik« ta jubilej prezrl. Danes, po 25 letih žrtvovanih tržiSki mladini, lahko rečeta, da v Tržiču ni hiše, v kateri ne bi bil vsaj eden, kateremu sta
v njegovih otroških letih bistrili um in blažili srce. Če bi hoteli na kratko označiti njuno delovanje, bi rekli, da nista samo dobri učiteljici, ampak tudi dobri vzgojiteljici. Vedno in povsod skušate poleg vzgoje razuma, kar zahteva od njiju stroga dolžnost, vzgajati in blažilno vplivati tudi na srce v zavesti, da ni dovolj, če zna človek brati, pisati in računati, ampak mora znati tudi živeti. Vsi bivši učenci in učenke obeh gospodičen, od katerih zavzemajo danes nekateri odlična m pomembna mesta, pa vedo s hvaležnostjo povedati, da razumeta imenovani gospodični eno kot drugo. Pa čemu prazne besede hvale in slave; govore naj dejanja sama. Vzgojiteljici, ki svoj odgovorni poklic tako razumeva, da je ob nedeljah redno z otroci pri sv. maši in pristopa z njimi vred mesečno k sv. obhajilu, lahko rečemo, da ve, kako se otroci vzgajajo in ne samo uče. To dejstvo pove vsakemu zavednemu katoličanu dovolj. Da bi le imeli več takih učiteljev in učiteljic, ki bi znali tako razumevati svoj poklic, kot naši jubilantki. Ob tej redki in lepi proslavi naj cenjeni gospodični vesta, da tržiška fara v teh dneh prav posebej prosi Vsemogočnega, da bi blagoslavljal njuno plo-donosno delo na tržiški šoli od srebrnega, da, do zlatega jubileja in še naprej.
Mrliška kronika iz leta 1928.
(Konec.)
66.	Meglič Marija, hči posestnika, Dolina 51, roj. 8. decembra 19^8, umrla 8. decembra 1928.
67.	Rogelj Mihael, bivši krznar, Tržič .>12, rojen 6. okt. 1849, umrl 8. dec, 1928.
68.	Nemeč Andrei, sin hišnega posestnika. Sv. Ana lOi, rojen 26. nov. 1У27, umrl 12. dec. 1928.
6:^. Erlah Ivan, dninar. Sv. Ana 69, rojen 24. junija 1864, umrl 16. dec. 1928.
60. Pavlič Katarina, bivša delavka, Tržič 145, roj. 30. aprila 1853, umrla 18. dec. 1928.
71.	Jabomik Ivana, bivša delavka, Tržič 63, rojena 2 . avg. 1776. umrla 21. dec. 1928.
72.	Mehle Janez, bivši čevljarski mojster, Tržič 133, rojen 28. febr. 1839, umrl 25. dec. 1928.
73.	Meglič Marija, hči posestnika, Sv. Ana 76, roj. 2. nov. 1928, umrla 25. dec. 1921.
74.	Slibern Angela, hči nočnega čuvaja, Tržič 183, roj. 27, avg. 1926, umrla 27. dec. 192h.
Naj v miru počivajo!
To in ono.
t župnik Konrad Tekster, ki se je rodil 17. febr. 1864 v Tržtču je nenadoma umrl v nedeljo 27. januarja v Višnji gori na Dolenjskem. V mašnika je bil posvečen dne 22. julija 1888. Služboval je kot kaplan na Čatežu ob Savi, kot kaplan in benefičijat v Šmartnem pri Litiji in kot kaplan na Colu nad Vipavo. Kmalu je postal na Coiu župnik in je oskrbel župniji novo cerkev, ki bo trajen spomenik njegovega dela. Od leta 1898. je delovat kot župnik v Višnji gori. Skušal je biti kratko rečeno, res vsem vse. — Tudi naši zvonovi so mu peli v slovo in sorodniki so naročili tudi cerkveno opravilo za sedmino. Naj počiva i miru!
V TržiCn smo pokopali 27. januarja komaj šestin-tridesetletnega mizarskega mojstra g. Vinka Zftpana. Dolga leta se je boril z boleznijo, bil je poln volje za delo in napredek, a smrt za vse to ne vprašuje. Stal jt vedno zavedno v katoliških vrstah ih posebno prva povojna leta je mnogo delal v naših mladhiskih in prosvetnih organizacijah. Pokoj njeeovi duši! — Preostala ga. vdova bo vodila mizarsko podjetje še naprej. To naj številni prijatelji pokojnega upoštevajo!
Sv. birma bo v Tržiču letos 5. raajnika. Prevzvišeni se pripeljejo že 3. majnika in bodo torej naš triiSki pra-
str. 4.	CERKVENI GLASNIK.
znik sv. Florijana tudi obhajali z nami. Vse potrebno boste čitali še v prihodnjih dveh številkah glasnika. Na to pa bodite opozorjeni že sede), da pri nakupu novih oblek na-maknete toliko centimetrov, da bo obleka botric in bir-mancev gotovo primerna in dostojna.
Cvetni petek 22. marca od 5. ure popoldne naprej pa drugo jutro bosta spovedovala v naši cerkvi gg. župnika iz Križev in Leš. Poslužite se te prilike zlasti tibti, ki želite starejših spovednikov.
Fantom, ki odhajajo ta mesec k vojakom, priporočamo da opravijo velikonočno dolžnost že doma. Ko se boste poslavljali od domačih in znancev, se pač spodobi, da obiščete tudi cerkev in tu po dobro opravljeni sv. spovedi prejmete v sv. obhajilu svojega resničnega prijatelja, ki naj vas spremlja tudi v vojašnico in vas tam ohrani v svoji milosti zdrave in vesele.
Za sveče ste darovali Dolinci 819-15 Din, Št. Anci 616 Din, Tržićani in Bistričahi po 340250 Din; skupno torej 4837 65 Din. Bog povrni vsem darovalcem I
Oznanila za marec.
1. Prvi petek v mesecu. Ob 6. uri sv. maša z blagoslovom, ob 7. uri zvečer sv. Križev pot in blagoslov z Najsvetejšim. Enako vse petke v postnem času.'
3. Ш postna nedelja. Služba božja po navadi. Prva nedelja v mesecu. Pred 6. sv. mašo skupno sv. obhajilo za moške. Ob 2. uri pop. sv. Križev pot in pete litanije presv. Srca Jezusovega.
10. IV. postna nedelja. Po navadi. Pop. ob 2. uri sv. Križev pot in litanije.
16.	PriCetek tridnevnice na čast sv. Jožefu. Zvečer ob 7. uri litanije sv. Jožefa.
17.	Tiha nedelja. Navadno. Pop. ob 2. uri po sv. Kri-ievem potu litanije sv. Jožefa.
18.	Ob 7. uri zv. litanije sv. Jožefa.
19.	Zapovedan praznik sv. Jožefa. Ob 6. uri sv. maša z dvema blagoslovoma. Ob 8. uri sv. maša za obe šoli. Ob 10. uri sv. maša v cerkvi sv. Jožefa. Pop. ob 2. uri v župni cerkvi litanije sv. Jožefa, ob 3. uri pa v cerkvi sv. Jožefa pete litanije M. B
22. Žalostna M. R., patrona ženske Marijine družbe, Ob 5 Зф. govor za žensko Mar. družbo, skupno sv. obhajilo in nato sv. maša z blagoslovom za družbo. Zvečer ob 7. uri sv. Križev pot.
24. Cvetna nedelja, obenem celodnevno čeSče nle sv« R T. za našo faro. Ob 6. un zj. je blagoslov z Najsvetejšim; nato se izpostavi in ostane izpostavljeno do 6. ure zvečer. Sv. maše bodo ta dan kot ob nedeljah ob 6.. 8. in 10. uri; če mogoče tudi ob 7. in 9. uri. Pred 10. sv. mašo ob 9 45 blagoslov oljk in nato procesija okrog cerkve. Radi pasijona (popisa Jezusovega trpljenja po evangelistu Mateju, ki se bere med sv. mašo) ta dan ni pridig. Ob 5 15 je sv. Križev pot, nato slovesne litanije presv. Srca Jezusovega, zahvalna pesem in blagoslov z Najsvetejšim.
Da ne bo ta dan cerkev nikdar prazna, se pri molitvi razvrstite po naslednjem redu: Od 7. do 8. ure, Dolinci; od 9. do 10. ure, Št. Anci in Bistričani; od 11. do 12. ure, bližnji sosedje; od 12. do 1. ure, čč. šolske sestre; od 1. ^o 2. ure, dekleta (Dekl Mar. družba); od 2. do 3. ure, žene (Ženska Mar. družba; od 3. d) 4 ure, šolski otroci; od 4. do 4.45. ure, 111. red; od .4.45. do 5.1,5. u^e moški (Fan-tpvska ^ar. družba).
Predvečer naznanja po »Ave Mariji« polurno zvonenje celodnevno češčenje sv. Rešnjega Telesa. Posamezne ure psznanja veliki zvon in zvečer zvoni kakor na predvečer. Popolen odpustek prejme ta dan, kdor se udeleži sv. zakramentov in moli Najsvetejše. Odpustki se morejo nakloniti vernim dušam v vicah.
Št. 3.
25.	Nezapovedan praznik Marijinega Oznane
nja — god cerkvene patrone. Ob 6. in 10. uri sv. maša z blagoslovom. Pop. ob 2.30. slovesne pete litanije Matere Božje.
26.	Veliki torek. Med sv. mašo se bere popis Jezusovega trpljenja po Evangelistu Luku.
27.	Velika sreda. Med sv. mašo se bere pasijon po evangeliju sv. Marka. Pop. ob 4. uri pete jutranjice.
28.	Veliki četrtek. (Spomin zadnje večerje, postavitve zakramenta sv. Reš. Telesa, krvavega potu na Oljski gori in Judovega izdajstva). V spomin na postavitev sv. maše je ta dan ena sama sv. maša. Sv. obhajilo se deli prvič ob 6. uri zjutraj, ob 9. uri je slovesna sv. maša. Pri gloriji za-pojo orgije in zvonovi, ki potem do velike sobote utihnejo (v spomin na Jezusovo trpljenje); med sv. mašo se bo zadnjič delilo sv. obhajilo, h kateremu pristopite v obilnem številu. Po sv. maši se prenese sv, Rešnje Telo v kapelico (spomin Jezusove poti na Oljsko goro). Po kratkih molitvah v kapelici se prične razkrivanje oltarjev, kar nas spominja, da so Jezusa ob smrti oropali oblačil in da so jih vojaki med seboj razdelili. Pop. ob 4. uri pete jutranjice.
Zvečer ima v kapelici uro molitve dekliška Mar. družba od 7 do 8. ure (tri in dvajseta ura), ženska Mar. družba pa od 8. do 91 ure (štiri in dvajseta uraV
29.	Veliki petek (spomin smrti našega Gospoda Jezusa Kristusa). Ob 6. uri zjutraj križev pot; ob 8. uri se prične sv. opravilo, Najprvo tiho žalovanje nad grehi sveta, ki so zakrivili Jezusovo smrt (mašnik leži pred oltarjem), nato branje iz stare zaveze (o velikonočnem jagnjetu) in popis Jezusovega trpljenja po sv. Janezu. Potem molitve za vse ljudi celega sveta, odkrivanje in češčenje sv. križa, potem mašne molitve velikega petka, nakar se prenese sveto Rešnje Telo v božji grob.
Zvečer ob tri četrt na osem (7,45) je postna pridiga in petje žalostink cerkvenega pevskega zbora.
30.	Velika sobota. Ob 7, uri zj. je blagoslov ognja, od katerega se potem prižgo tudi luči v cerkvi, blagoslov velikonočne sveče, branje prerokb iz starega zakona, blagoslov. krstne vode in nato slovesna sv. maša, med katero pri gloriji zapojo orgije in zvonovi. Vsi obredi velike sobote so se včasih opravljali ponoči od sobote na nedeljo.
Popoldne je blagoslov jedil po Dolini in pri Sv. Ani kakor po navadi. V župni cerkvi je blagoslov jedil ob 2. un. pri sv. Andreju pa ob 2.30. Veliko soboto opoldne preneha vsak post.
Popoldne ob 5. uri so slovesne jutranjice, nato vstajenje in procesija po navadnem redu. Po procesiji je zahvalna pesem.
31.	Velika noč. Ob 6. uri sv. maša z dvema blagoslovoma, ob 8. uri z enim blagoslovom in ob 10. uri slovesna peta sv. maša z dvema blagoslovoma. Pop. ob 3. uri slovesne pete litanije Matere Božje.
Cerkvene organizacije imajo skupno sv. obhajilo in mesečni shod po naslednjem redu:
lU. red, 3. marca; Dekliška Mar. družba, 10. marca; Fantovska Mar. družb, 17. marca; Ženska Mar. družba, 22. marca.
Velikonočna šol. sv. spoved. Meščanska šola v petek 8. marca ob 3. uri pop. in drugi dan ob 8. uri zj. sv. maša s skupnim sv. obhajilom. Osnovna šola: Dečkf 12. marca (torek) ob 3. uri pop. in deklice 15. marca (petek) ob 3. uri pop. in drugi dan obakrat ob 8. uri zj. sv. maša s skupnim sv. obhajilom.
Razširjajte Cerkveni Glasniki
Odgovorni urednik; Anton Vovk, župnik v Tržiču
Za tiskamo „Tiskovnega društva": Jos. Linhart т Kranju.