Naš Ivo
lOllaš Ivo, oj stari naš Ivo Pa res je uzoren vrtar, Ljnbeče tak6 in skrbljivo, (joji on svoj vrtec vsegdar.
Le gledite! Komaj razkrfla Nain prva je čuda pomlad, Zelenje nam prvo darila In prvega cvetja in nad —
A Ivo, oj stari naš Ivo Vže ima pri delu roke In dela marljivo, trudljivo, I)a kaplje mu čelo znoj<;.
Cestž poravnava, stezlee, Z lopato zrahljiiva gredf Iu umno v gredice cvetice, Ob njih pa drevesca sadi.
Kaj Ivu baš truda je inari, Kaj mari na Selu rnu znoj? Od miadega on vže vrtari, Iu delo je njemn pokoj.