23 akademik profesor dr. Boštjan Kiauta je znan skoraj vsem, ki se ukvarjajo s kačjimi pastirji – tako v Sloveniji kot povsod po svetu, kjer ima moderna odonatologija svoj dom. Vendar nika- kor ni le ozko usmerjen odonatolog par excellence, ampak tudi entomolog v najširšem pomenu besede, genetik, urednik, speleolog, gornik, naravovar- stvenik, strasten zbiralec in izjemen poznavalec slovenske literature in zgo- dovine, mentor, ljubitelj živali in borec za njihove pravice, celo vitez … Pred- vsem pa je velik človek v vseh ozirih. zaradi dolgoletnega delovanja v tujini je prof. Kiauta slovenskim naravoslov- cem mlajših generacij in tistim izven entomoloških krogov morda manj po- znan, zato najprej na kratko orišimo njegovo izjemno bogato strokovno pot. Otroštvo in mladost je preživel v Lju- bljani, kjer je študij biologije zaključil z nalogo Prispevek k poznavanju odo- natne favne Slovenije (1959). V Slove- niji je v letih 1960 in 1961 delal kot (bio)speleolog na Inštitutu za razisko- vanje krasa zRC SazU v Postojni, v letih 1961 in 1962 pa je bil sodelavec zavo- da za spomeniško varstvo v Ljubljani ter soustanovitelj in prvi urednik re- vije Varstvo narave. Po selitvi na Nizo- zemsko (1962) je na Državni univerzi v Utrechtu študij zaključil z doktorsko disertacijo Studies on karyotypic evolu- tion in Odonata (1969). Na Nizozemskem je najprej delal kot hidroentomolog na Državnem inšti- tutu za naravovarstvena raziskovanja (RIVON) v Bilthovnu in zeistu, od 1964 do upokojitve (2002) pa na Inštitutu za genetiko Državne univerze v Utre- chtu. 1980 je bil imenovan za rednega profesorja citotaksonomije in citofilo- genije nevretenčarjev na Državni uni- verzi v Utrechtu, kjer je predaval tudi sistematiko protistov in sistematsko zoologijo nevretenčarjev. Bil je men- tor pri okoli 300 diplomskih nalogah in 35 doktorskih disertacijah. Od 2002 je zaslužni profesor te univerze. Glav- na področja njegovega raziskovalnega dela so poleg odonatologije še citoge- netika nevretenčarjev (Cnidaria, Mol- lusca, Collembola, Trichoptera itd.), biospeleologija in visokogorska biolo- gija. Objavil je več kot 400 razprav in strokovnih člankov – več kot polovica je odonatoloških – večinoma v medna- rodnih, nekaj tudi v slovenskih revijah. Njegova slovenska odonatološka bibli- ografija od leta 1954 do zadnjih objav v letu 2015 šteje več kot 50 del. V zvezi z raziskovanjem strukture in sukcesije združb nevretenčarjev v visokogorju – predvsem v morenah obstoječih ledenikov – ter speciacije nekaterih visokogorskih žuželk iz ra- znih redov je prof. Kiauta v poletnih mesecih nekaj manj kot deset let delal v švicarskem narodnem parku in dru- god v Engadinu, predvsem v pogorju Bernine. V nepalsko himalajo je vodil eno mednarodno in tri nizozemske raziskovalne odprave, ki so razisko- vale večinoma v nadmorskih višinah med 4.500 in 6.200 metri. Vedno ga je spremljala žena Marianne, ki je med drugim skrbela za logistične aspekte odprav in terenskega dela nasploh, pri čemer je bilo zlasti pomembno njeno znanje tibetanščine in hindujščine. O rezultatih je prof. Kiauta poročal na univerzah v Nepalu, Indiji, Tajvanu, na Tajskem in na Filipinih; povsod je vodil tudi nekajdnevne seminarje iz citoge- netike in citotaksonomije za tamkaj- šnje osebje in študente. V ta namen je pripravil zajetnejšo brošuro, ki je izšla Intervju: BOŠTJAN KIAUTA Pogovarjal se je Matjaž Bedjanič Prof. dr. Boštjan Kiauta leta 1994. (foto: Roland Müller) 24 v dveh izdajah in so jo v 70. in 80. le- tih prejšnjega stoletja uporabljali tudi na nekaterih univerzah v afriki, Južni ameriki in drugod. Izjemno je tudi njegovo uredniško delo. Bil je dolgoletni urednik med- narodnih znanstvenih revij Genetica (1971–1990), Odonatologica (1971– 2013), Notulae odonatologicae (1978– 2013) itd. Od leta 1984 dalje v švici izdaja serijo Opuscula zoologica flumi- nensia, ustanovil je tudi reviji Advan- ces in Odonatology (Pariz) in Malan- gpo (Bangkok). Na Nizozemskem vodi založbo Ursus Scientific Publishers. V reviji Odonatologica je v 42 letih ureja- nja pripravil neverjetnih 19.880 krat- kih izvlečkov in ocen del, ki so izšla od leta 1971 naprej, ter uredil več kot 1.400 odonatoloških znanstvenih član- kov, čemur lahko dodamo še več kot 600 odonatoloških notic in člankov iz revije Notulae odonatologicae. Prof. Kiauta je ustanovni član in dolgo- letna glavna gonilna sila mednarodne- ga odonatološkega združenja Societas Internationalis Odonatologica – S.I.O. Leta 1981 je bil izvoljen za častnega člana S.I.O., leta 2004 pa je prejel zlato odlikovanje nizozemskega odonatolo- škega društva in je nosilec še nekate- rih drugih znanstvenih priznanj. z ute- meljitvijo o »… mednarodnem pomenu njegovih znanstvenih dosežkov na po- dročju odonatologije …« ga je nizozem- ska kraljica 26. aprila 2002 imenovala za viteza Oranje-Nassauskega reda. Ob njegovi sedemdesetletnici je leta 2007 v Indiji izšla njemu posvečena knjiga Odonata: biology of dragonflies. Pri- spevke je napisalo 38 avtorjev iz 17 dr- žav. V Sloveniji je bil prof. Kiauta leta 2007 sprejet v izbrano družbo akade- mikov Slovenske akademije znanosti in umetnosti, leta 2015 pa izvoljen za rednega člana SazU. Gotovo imamo Slovenci veliko srečo in privilegij, da prof. Kiauto na našo de- želo veže še mnogo več kot družina, otroštvo in mladost. Njegovi odona- tološki začetki na domačih tleh, po- membno bazično znanje o slovenski odonatni favni, ki ga je zlasti v 50. le- tih prejšnjega stoletja zbral v izredno težkih razmerah, ter nesebična pomoč in podpora slovenski odonatologiji vse do danes govorijo sami zase. Od usta- novitve Slovenskega odonatološkega društva, pri kateri je dejavno sodelo- val že leta 1992, preko organizacije re- gijskega simpozija »1st Odonatological Symposium of the alps-adriatic regio- nal Community« leta 1994 v Mariboru in svetovnega simpozija »XIV. Interna- tional Symposium of Odonatology« le- ta 1997 v Mariboru je na več področjih pomembno pomagal, da je Slovenija postala vidna na svetovnem odonato- loškem zemljevidu. Skupščina Slovenskega odonatološke- ga društva se je 15. aprila 2015 sogla- sno odločila, da s podelitvijo častnega članstva društva izkaže prof. Kiauti spoštovanje in zahvalo za zasluge pri proučevanju kačjih pastirjev in razvo- ju odonatologije na naših tleh ter za pomoč in mentorstvo mlajšim odona- tologom pri njihovem raziskovanju. Podelitev častne plakete se je odvijala 17. junija 2015 v Biološkem središču, in sicer v obliki moderiranega pogovo- ra s častnim gostom večera. Pogovor v nekoliko skrajšani obliki predstavlja- mo v naslednjih vrsticah. Prof. Kiauta, naj začnemo s vpraša- njem, na katerega ste verjetno odgovo- rili že tisočkrat: zakaj ste za osrednjo skupino svojega občudovanja in razi- skovanja izbrali ravno kačje pastirje? Za žuželke sem se zanimal že v starosti štirih let, ko sem od staršev prejel prvo entomološko mrežo in sem začel loviti metulje. Potem je prišla vojna, bili smo pod Italijo. S šestimi leti sem šel v osnov- no šolo, v »Vadnico« na Resljevi cesti v Ljubljani, kjer sem srečal sošolca Matjaža Gogalo, rojenega isto leto, čeprav mlaj- šega. Tudi on se je zanimal za žuželke in akvaristiko, hodil je na teren lovit razne živali za akvarij in terarij in imel je majh- no zbirko hroščev. Takoj sva združila moči in začela hoditi na teren, loviti žuželke in delati zbirke. Jaz sem ostal pri metuljih, Matjaž pa pri hroščih. Takrat ni bilo no- benih pripomočkov za te stvari … Težko je bilo dobiti škatle, entomoloških igel sploh ni bilo na voljo, tako da je bilo potrebne mnogo improvizacije. Ko sva prišla v gimnazijo, v starosti šti- rinajst ali petnajst let, sva se vpisala v entomološko sekcijo Društva biologov Slovenije. Bila sva seveda najmlajša člana. Aktivnih entomologov ni bilo veliko, bilo nas je dober ducat, imeli pa smo redne se- stanke na Zoološkem inštitutu Univerze v Dr. Boštjan Kiauta v mladih letih – že takrat z ne- pogrešljivo pipo in odonatološko mrežo. Fotogra- fija je s konca 60. prejšnjega stoletja iz okolice Vo- diče vesi (Gödersdorf) na avstrijskem Koroškem. (foto: Marija Javoršek) Pogovor dveh očetov moderne odonatologije na območju nekdanje Jugoslavije – prof. dr. Boštjana Kiaute iz Slovenije in dr. Živka R. adamovića iz Srbije. Posneto na pohorski ekskurziji na Lovrenška jezera v okvi- ru regijskega simpozija »1st Odonatological Symposium of the alps-adriatic regional Community«, ki se je odvijal leta 1994 v Mariboru. (foto: Roland Müller) 25 Ljubljani. Vsakič je nekdo imel referat o raznih entomoloških in bioloških temah, sledile so girice pri Šestici, nakar smo družno odšli v Tivoli na Promenado, kjer smo na lučeh opazovali nočne žuželke. Člani so bili Savo Brelih, Jan Carnelutti, Štefan Michielli, nekaj gozdarjev in štu- dentov, asistent Rajko Rakovec, ki je bil naš gostitelj, itd. Večina ljudi se je zani- mala za hrošče in metulje. Tako sva z Ma- tjažem nekoč sedela v mojem majhnem kabinetu in družno ugotovila, da to nima nobene perspektive, saj že vsak raziskuje metulje in hrošče. In sva si rekla, poišči- va kaj drugega. V roke sva vzela Kosov Vodnik po zbirkah Narodnega muzeja, ki je veljal takrat in še dolgo zatem za naj- boljšo knjigo o favni Slovenije. Ob listanju sva prišla do kačjih pastirjev, ki sem jih vsled podobnosti z metulji prevzel sam, Matjaž pa je listal naprej, prišel do stenic in jih posvojil zaradi podobnosti s hrošči. To vsa izbrala in ostala zvesta svoji odlo- čitvi vse do danes. Kako ste sploh lotili raziskovanja? V ti- stih časih je moral biti to poseben izziv. Po omenjenem izboru so se že takoj na za- četku odprli problemi – o kačjih pastirjih v Sloveniji ni bilo znanega ničesar. Obja- vljenih je bilo vsega nekaj podatkov pri Scopoliju pa nekaj Schmidtovih podatkov iz stare Lipičeve monografije o Ljubljani. Nekaj je bilo tudi starih zbirk v Priro- doslovnem muzeju – zbirka Ferdinan- da Schmidta, popolnoma brez lokalitet, ter nekaj malega materiala, nabranega s strani Jožefa Staudacherja in Jožefa Stus- sinerja, oboje z lokalitetami in datumi. Problem pa je bilo določanje. Profesor Jovan Hadži mi je svetoval Tümpelov Die Geradflügler Mitteleuropas iz leta 1908; to je bilo pravzaprav edino obstoječe de- lo na Zoološkem inštitutu. V knjigi so bili dobri opisi in uporabne barvne slike vseh vrst in to je zadoščalo za nekaj časa. Po- tem sem v Prirodoslovnem muzeju našel Brohmerjev Die Tierwelt Mitelleuropas in v njem zvezek o kačjih pastirjih Ericha Schmidta. No, to je bilo zame epohalno odkritje, saj je delo še danes ena najbolj- ših obdelav in ključev za determiniranje srednjeevropskih kačjih pastirjev. V višjih razredih gimnazije in potem na univerzi sva se začela družiti s Tonetom Wraberjem. On je bil botanik in leta 1960 sva za zbornik Varstvo spomenikov napi- sala dva članka – on nekaj o rastlinah, jaz pa nekaj o kačjih pastirjih. Potem naju je njegov oče, znani botanik Maks Wraber, uvajal v zamenjavo separatov in pošilja- nje le-teh po svetu. Po vsega nekaj časopi- sih, ki smo jih takrat imeli v Ljubljani, sem pričel z iskanjem naslovov avtorjev, ki so pisali o kačjih pastirjih, in sem jim po- slal separat s prošnjo za njihova dela. Na svetu je bilo takrat morda največ 20–30 ljudi, ki so se ukvarjali s kačjimi pastirji. Bili so večinoma starejši, izkušeni moža- karji, tudi nekaj žensk; z vsemi sem prišel v kontakt. Jaz sem jim torej poslal nekaj svojih strani, nazaj je pa prišel cel sve- ženj literature, saj so mi poslali vse, kar so imeli. To me je potem opogumilo, da sem začel te zadeve sistematično zbirati. Velika prednost je bila, da sem razpolagal z naslovi vseh odonatologov na svetu – to je bil začetek. Na začetkih vaše entomološke poti vam je veliko pomagal tudi vaš stric, prof. Ciril ažman, eden zadnjih slovenskih polihistorjev. Veliko ste bili v stikih tudi z alfonzom Gspanom. Domnevam, da sta bila ta dva možaka vaš glavni vir informacij za tako široko znanje o ra- zvoju in zgodovini slovenske entomo- logije. Na svoji poti seveda srečaš mnogo ljudi, ki ti pomagajo, in takšnih je bilo več. Moj stari stric Ciril Ažman je bil zares pravi polihistor, imel je ogromno knjižnico in pomagal mi je pri določanju živali. Obvla- dal je več kot 40 jezikov. Alfonza Gspana sem srečeval, ko sem prihajal v Prirodo- slovni muzej. Takrat je bil že upokojen in je delal na svoji zbirki hroščev, ki je bila največja v Sloveniji. Po poklicu je bil sicer geodet in je med drugim sodeloval pri do- ločanju meje med Jugoslavijo in Italijo ter Avstrijo. V Sloveniji je poznal vsako skalo in ni bilo kraja, kjer ne bi bil; seveda je ve- del tudi, kakšni so tam hrošči. Te je hranil v epruvetkah in jih je potem počasi pre- pariral. Tudi on je bil leksikon za zgodo- vino entomologije v Sloveniji in o kačjih pastirjih je vedel veliko … Povedal mi je o ljudeh, ki so kačje pastirje zbirali in o njih ni bilo nikdar nič napisano, njihovih zbirk ni bilo več, ampak on je vse to vedel in to je bila edina informacija, ki sem jo Skupinska slika iz pohorskih gozdov, posneta leta 1997 na ekskurziji v okviru svetovnega odonatološkega simpozija »XIV. International Symposium of Odonatology, Maribor, Slovenia«. Od leve stojijo: anatoly Yu. haritonov, Marianne Kiauta, Olga N. Popova in Boštjan Kiauta. (foto: Matjaž Bedjanič) Naslovnica osrednjega mednarodnega odonatolo- škega časopisa Odonatologica, ki ga je ustanovil in polnih 42 letnikov urejal prof. dr. Boštjan Kiauta. V času njegovega urednikovanja (1971–2013) je z absolutno točnostjo, na vsako četrtletje, izšlo skupno 168 zvezkov z okoli 1.400 strokovnimi prispevki ter več kot 19.800 izvlečki odonatolo- ških del, ki so bili od leta 1971 objavljeni kjerkoli na svetu. 26 imel. Kdo še? Seveda, takrat je bilo še več terenskih biologov, s katerimi sem hodil skupaj na teren in pridobival dragocene izkušnje. ali nam lahko poveste še kaj o svojem prirodoslovnem udejstvovanju v gim- nazijskih letih? V petdesetih letih prejšnjega stoletja je bila navada, da so imele gimnazije pri- rodoslovne krožke. To je bil zbir učencev iz raznih razredov gimnazije, včasih pod vodstvom profesorja prirodopisa ali geo- grafije, ki so se ukvarjali z naravoslovjem, zbirali rastline in živali, brali in potem re- ferirali o tem. Tako smo imeli tudi mi na klasični gimnaziji prirodoslovni krožek, kjer sem bil seveda aktiven, večkrat s ka- kšnim referatom. Krožki so bili povsod, tudi recimo na poljanski gimnaziji in v Kranju, kjer je v tistih letih deloval Marko Aljančič. Naš krožek je bil med najboljši- mi oz. med najbolj aktivnimi v Ljubljani, vendar ni segal niti do pasu Aljančičeve- mu v Kranju. Bil je strašno dober organi- zator, njegov krožek je zajemal veliko po- dročij, imel pa je še jamo Tular. To je bilo neke vrste tekmovanje med Kranjem in Ljubljano, ampak oni so bili veliko boljši. Nekoliko širše zamišljen pa je bil Biocen- ter, zasnovan na podlagi ideje Miša Štirna, kasneje morskega biologa, ki je večinoma živel in delal v raznih arabskih državah. Sestavljali smo ga biološko zainteresirani dijaki z vseh gimnazij, recimo Boris Sket s poljanske gimnazije pa Andrej Martin- čič, Matjaž Gogala, Tone Wraber, jaz in mogoče še kakšnih deset drugih. Sestajali smo se domala vsak teden na klasični gi- mnaziji, kjer smo imeli sistematično pri- pravljena predavanja … Jaz sem recimo celo leto predaval citologijo na nivoju, ki je bil skorajda višji kot na univerzi, Tone je seveda predaval botaniko itd. Biocenter je nekaj časa živel, potem pa se je začela zadeva krhati in ustanovil sem Bioklub, ki je bil njegov naslednik. Preživeli smo z is- timi člani, brez Miša Štirna, in isto shemo še nekaj časa. Večkrat se nam je pridružil tudi Franc Kapus, ki je bil profesor priro- dopisa na nekdanji klasični gimnaziji, a nikoli z referatom, ampak je le malo ko- mentiral. Zelo važna oseba pa je bil Pavel Kunaver, profesor geografije oz. zemlje- pisa, ki je bil v našem prirodoslovnem krožku bistvenega pomena zaradi svojih ekskurzij in zaradi svoje karizmatične osebnosti. Brez dvoma je prav on vplival na desetine svojih učencev in jih pripravil do določenega študija v tej smeri: biolo- gija, geografija, geologija, meteorologija, geofizika … Poleg tega je bil Kunaver, ta- krat sicer že v letih, začetnik smučarstva, začetnik zimskega gorohodstva, začetnik raziskovanja jam, začetnik skavtizma, ka- sneje tabornikov. Imel je čudovito srce za učence in jih je nekajkrat na mesec vodil na ekskurzije po Sloveniji gledat to in ono, npr. v Rakov Škocjan, v Kamniško Bistrico ali pa v Vrata. Sam je bil tudi pokrajinski oz. gorski slikar, delal je v olju. Bil je tudi fotograf in je poznal zgodovino alpinistič- nih in speleoloških dejavnosti pri nas do vseh podrobnosti; povsod je pravzaprav tudi sodeloval. V knjigi Ljubljanski klasiki, ki je izšla pred leti, je lepo predstavljen, vendar pravzaprav še premalo dobro. Z njegovim edinim še živečim sinom več- krat govoriva, da je treba o njegovem oče- tu napisati knjigo, dokler živi še kdo, ki ga je poznal. Kako je bilo pravzaprav videti terensko delo v tistih časih? Verjetno z današnje perspektive precej nepredstavljivo … Ja, s kolesom, ampak tega ni imel vsak. Če je imel oče kolo, kot na primer pri nas, si ga seveda vzel. To je bilo edino meha- nično transportno sredstvo. Naokoli smo hodili tudi z vlakom in peš. Okrog Ljublja- ne s širšo okolico je to seveda šlo. Včasih sva se z Borisom Sketom dobila ob dveh ponoči pri njem na cesti in se odpeljala s kolesi na Dolenjsko po jamah. Ceste so bi- le seveda tudi »sama jama«, grušč. Zvečer pa spet nazaj. Avta ni imel takrat nihče, enako še kasneje, ko sem bil študent. Če si šel v Maribor, je bila to stvar treh dni – en dan tja, en dan za opravke, tretji dan pa nazaj. Prekmurje pa je vzelo že skoraj en teden … Na Gorenjsko je bila cesta do- bra, betonska do Jesenic, lepo je šlo tudi s kolesom do Bohinja. V kamniške hribe smo se peljali najprej z vlakom do Kamni- ka, nato dve ali tri ure peš do Kamniške Bistrice, potem pa naprej na Kamniško sedlo in naprej. Tega smo bili navajeni, to nam je bilo všeč, poti nismo smatrali kot zamudne – čisto drugače kot sedaj. Gene- racije pred nami so recimo še na Šmarno goro pa v kamniške hribe hodile peš; to je večkrat pripovedoval Kunaver. zaradi tega je teža vaših obširno za- snovanih favnističnih prispevkov o kačjih pastirjih loškega ozemlja, Tri- glavskega narodnega parka, porečja Kamniške Bistrice itd. toliko večja. V svojem delu Odonatna favna Slovenije ste v šestdesetih letih prejšnjega sto- letja za ozemlje takratne Jugoslavije prvič zabeležili vrste kačjih pastirjev, kot so barjanski lesketnik, alpski le- sketnik, barjanski škratec … Vas je to presenetilo ali ste jih ciljano iskali? Nisem vedel, da jih bom našel, sem pa pri- čakoval te najdbe in jih tudi sistematično iskal. Takrat je bilo zelo malo znanega o habitatih posameznih vrst. Barjanskega lesketnika sem na primer našel na Koro- šici, kar ni tipičen habitat vrste … Barjan- skega škratca sem načrtno iskal, vendar je bil zelo redek že takrat. Iskal sem ga reci- mo tudi na jugu Ljubljanskega barja, a ga nisem našel. Leta 1962 ste se odselili na Nizozem- sko. ali ste bili v to prisiljeni vsled po- litične situacije in pritiskov ali je bila Slovenija za vas enostavno »premajh- na«? No, politično sem bil vedno eksponiran: seveda nisem bil nikdar član partije, iz vsesplošne Ljudske mladine Slovenije (LMS) pa so me leta 1952 izključili. Ko sem bil na univerzi, so mi vsled tega dej- stva naprej poskusili preprečiti vpis, am- pak iz tega k sreči ni bilo nič. Nekje sredi študija je prišel k meni Božidar Debenjak, že takrat visoka partijska figura in kasne- je profesor marksizma na univerzi, in re- kel, da se mi je vpis sicer posrečil, vendar naj nikar ne računam, da bom dobil ka- kšno službo. Tako sem vedel, da posebej visokih perspektiv ne bom imel in da bo Prof. Kiauta v družbi mladih odonatologinj in odonatologov Slovenskega odonatološkega društva pri sno- vanju načrtov za projekt »Kačji pastirji Ljubljane« konec maja 2014. (foto: Maja Vrhovnik) 27 treba prej ali slej oditi v inozemstvo. Po študiju sem bil nekaj časa na Zavodu za spomeniško varstvo. Tam bi morda lahko dobil stalno službo, ampak to je bilo nekaj premajhnega, delo me ni toliko zanimalo, saj ni imelo posebne širine. Zanimiv pro- jekt je bila revija Varstvo narave, tam je bilo veliko dela. Zavod je bil takrat prav- zaprav samo en oddelek z dvema oseba- ma, vodila ga je dr. Angela Piskernik in poleg pravnega referenta sem bil tam še jaz zaradi Varstva narave. Ko sem povedal Piskernikovi, da bom moral oditi, je vpra- šala, ali poznam koga, ki bi lahko prevzel Varstvo narave. Priporočil sem kolega z univerze Staneta Peterlina, doma z Do- lenjske, ki je bil bolj botanično orientiran. Piskernikova ga je poklicala in Stane je ta- ko do pokoja ostal v naravovarstvu. Sam sem leta 1962 odpotoval v Holandijo. Prvo službo sem dobil na Državnem inšti- tutu za naravovarstvena raziskovanja kot hidroentomolog, vendar sem takoj izrazil željo, da bi rad doktoriral. Takrat ni bil to noben problem, opravil sem nekaj izpitov. S kolesom sem se odpeljal na Inštitut za genetiko Državne univerze v Utrechtu, kjer nisem nikogar poznal. Vprašal sem za direktorja, ki je bil ravno na svetovnem kongresu za genetiko. Naročili so mi, naj ponovno pridem čez en teden. Ko sem se vrnil, je direktor rekel, da lahko brez nadaljnjega pridem in da bodo celo po- skrbeli za denar. Tako sem dobil državno štipendijo neke fundacije za bazične raz- iskave v višini univerzitetnega asistenta. Ko sem doktoriral, me je Državna univer- za v Utrechtu prevzela na svojo plačilno listo in tako sem postal znanstveni sode- lavec. Potem je šlo naprej do rednega pro- fesorja in do pokoja. Na istem inštitutu sem torej ostal več kot 40 let – od začetka na kolesu do konca. Na Nizozemskem je pomembno leto 1971, ko je bilo ustanovljeno mednaro- dno odonatološko združenje Societas Internationalis Odonatologica – S.I.O. Pri tem ste že od vsega začetka igrali glavno vlogo, bili gonilna sila projek- ta, okoli vas pa je bila večina aktivnih odonatologov sveta. Verjetno je to še dodatno odprlo vaša odonatološka ob- zorja. Ja, delal sem kot citolog na Inštitutu za ge- netiko Državne univerze v Utrechtu, kjer smo enkrat ali dvakrat na leto organizirali simpozij vseh genetikov v Holandiji, vča- sih s kakšnim tujcem. Simpozij se je od- vijal v lepi dvorani univerze, po navadi v soboto ali nedeljo. Ljudje so prišli in imeli referate o svojem delu. Tako smo se spo- znali, vsi so bili zelo navdušeni. Ko sem to opazoval, sem se domislil, da bi nekaj podobnega organizirali še za kačje pastirje. Poznal sem ljudi v Holandiji, ki so delali s kačjimi pastirji, in sem organi- ziral kopijo dogodka. Prišlo je veliko ljudi in bili so zelo navdušeni. Vsak je povedal, kaj dela, bilo je nekaj referatov, drugače pa splošen pogovor. Rekli smo, da je treba to čim prej ponoviti; tako sem še enkrat organiziral enak dogodek isto ali nasle- dnje leto in takrat povabil še nekaj ljudi iz tujine. Belgijce, Nemce, dva Angleža; in tudi ti so prišli … To je bilo že skoraj med- narodno zborovanje. Takrat smo rekli, da je treba srečanja regularizirati, da bodo takšni simpoziji redni in mednarodni. Prosil sem kole- ga Henrija Dumonta iz Belgije, kasneje znanega dolgoletnega urednika revije Hydrobiologia, ali bi organiziral sreča- nje v Belgiji, kar je leta 1971 v Ghentu seveda zelo spodobno izpeljal. Temu smo rekli »First European Symposium of Odonatology«. Simpozij je bil dejansko mednaroden, saj smo imeli udeležbo iz Indije in še nekaterih drugih držav. Izda- li smo knjižico povzetkov in zaključili, da je okoli srečanja potrebna tudi nekakšna organizacija, društvo. Nad predlogom so bili vsi navdušeni in tako se je rodila S.I.O. – Societas Internationalis Odonato- logica. Društvo seveda ne more obstajati brez časopisa, zato smo naredili še tega. Po diskusiji je prof. François Schaller iz Strasbourga predlagal ime Odonatologica, ki ga revija nosi od začetka leta 1972 do danes. Nekaj let kasneje, na simpoziju v Gainesvillu na Floridi, je ameriški kolega Thomas Donnelly izpostavil potrebo po objavi manjših favnističnih opazovanj ter zanimivih in novih najdb, ki bi jih veljalo publicirati v posebnem časopisu. Tako so nastale še Notulae odonatologicae, ki iz- hajajo vse od leta 1978. Če smo že pri revijah in njihovem ure- janju ter v tem oziru potegnemo vzpo- rednico s terenskim delom, o katerem ste govorili prej … Danes je izdaja publikacije »mala malica«, v 70., 80. letih prejšnjega stoletja pa ni bilo ra- čunalnikov, ni bilo elektronske pošte, tehnično je bila takrat to »kamena do- ba« izdajanja časopisov v primerjavi s tem, kar je na voljo danes. Izid novega zvezka vsake tri mesece, vedno točno, 1.400 urejenih člankov, ki jih je bilo treba delno napisati, prepisati, uredi- ti, komunicirati z avtorji preko pisem; kako vam je to uspevalo v 42 letih izda- janja revije Odonatologica? Vse je šlo preko pošte, drugega načina enostavno ni bilo. Vsak dan je prišlo kup pisem, imeli smo pisalni stroj, e-mailov seveda ni bilo … Prispevke je bilo treba pošiljati na papirju, korekture pa preko pošte tja in nazaj … Če je bil avtor iz Ki- tajske ali Južne Amerike, je vse to seve- da trajalo tedne in tedne v eno in drugo smer, danes pa vse to uredimo v enem dnevu. Vendar druge variante ni bilo, tako je pač bilo z uredništvom. Odonatologica je bila vedno odprta vsakomur, ustrezen nivo je članek seveda moral imeti, ampak pisali so lahko tudi amaterji, obvezno v enem od kongresnih jezikov, v glavnem v angleščini. Veliko člankov sem na novo napisal in reformuliral zaradi slabega je- Boštjan in Marianne Kiauta 25. decembra 2015 na svoji kmetiji − azilu za zavržene živali – v Limburgu na južnem Nizozemskem: (1) portret, (2) s konji, (3) s psičko Lauro, (4) s poniji. (foto: Frank Peters) 1 3 2 4 28 zika, seveda pa so tudi recenzenti naredili svoje. Neredko so se pojavili problemi in zapleti že na nivoju britanske in ameriške angleščine, ker je bilo treba po recenziji zadeve še poenotiti … Taka obširna korespondenca s števil- nimi avtorji zahteva veliko časa, toč- nost, disciplino … Seveda, moram pa ob tem povedati, da mi je ob tem vsa leta ogromno pomagala moja žena Marianne, ki je naredila neiz- merno veliko in pomagala po tehnični, je- zikovni in še kakšni plati. Brez nje bi tega ne mogel početi. Recenzenti so se skozi dolga leta izmenjevali, bilo pa je tudi ne- kaj zelo zvestih, ki so desetletja skrbeli za rokopise, jih pregledovali in izboljševali. Če avtor ni poznal literature, sem mu jaz zadeve prekopiral in poslal, tako da je bilo s tem prav tako ogromno dela. Nekje sem prebral, da gre vaša kore- spondenca s številnimi odonatologi po svetu v sto tisoče pisem. Že samo midva sva si izmenjala nekaj sto pisem v vseh teh letih od 1993 naprej. V vašem arhi- vu je samo korespondence deset in več metrov … Vsak avtor ima svojo kuverto in v njej so pisma urejena kronološko. Od leta 2008, ko smo se selili, je to domala nedosegljivo, kar mi predstavlja velik problem. Siste- matično sem zbiral tudi separate in knji- ge; vsega tega gradiva je krepko več od 50.000 naslovov oz. več kot 150 metrov na policah. Za vse to sem uredil, da gre po moji smrti na SAZU v Ljubljani, kjer bo vse skupaj na varnem. Na kratko ošvrknimo še druge zadeve, ki vas zanimajo. Ukvarjali ste se z ja- mami, netopirji, vaša priljubljena tema so tudi medvedi … No, z netopirji sem se ukvarjal bolj malo, napisal sem morda dva ali tri članke o ti- stih v jamah na loškem področju. Medvedi pa so me zmeraj zanimali kot ljubeznive živalce. Razmišljal sem tudi, da bi usta- novil časopis za raziskovanje in zaščito medvedov, ker česa takega ni. Ko smo se v Kanadi o tem pogovarjali, so bili vsi ze- lo navdušeni, ampak to bi bilo spet toliko dodatnega dela, da do tega ni nikoli pri- šlo. Za medvede se samo zanimam, kupim vsako knjigo, ki jo lahko dobim, in tudi naša založba se imenuje Ursus Scientific Publishers – po medvedu. Leta 2002 vas je nizozemska kraljica imenovala za viteza Oranje-Nassau- skega reda. Nam lahko poveste kaj več o tem, kako je prišlo do tega? Kako je do tega prišlo, takrat nisem vedel, ker je bilo vse izpeljano brez moje vedno- sti. Iniciativa je prišla s strani nizozemskih odonatologov, ki so pridobili še podporo kakega ducata odonatologov po svetu. Po- drobnosti sem ugotovil šele kasneje, ko so mi na zborovanju nizozemskega odo- natološkega društva izročili sveženj ko- respondence s pristojno dvorno pisarno. Na kraljičin rojstni dan so poklicali mojo ženo, ki je seveda vedela vse, saj so jo tudi predhodno zasliševali in z njo govorili, jaz pa nisem vedel prav ničesar. Potem je žena rekla, da pač moramo tja in tja, na preda- vanje neke gospe, ki sem jo zelo spoštoval. Rekla je tudi, da se bo treba drugače oble- či. In smo odšli. Zelo sem se čudil, ko smo prišli v lepo dvorano, bilo je vse oranžno, rože, zastave, jaz pa še vedno nisem vedel, za kaj gre. Dokler niso potem govorili o kačjih pastirjih in slednjič mi je postalo ja- sno. Bil sem zelo presenečen, zahvalil sem se za izkazano čast. No, seveda pa to ni zelo posebna stvar, ta- kih vitezov je nekaj sto in nobeden nima konja in sulice. Ko mi je društvo takih ple- mičev že hitro poslalo pismo s prošnjami za prispevke, sem svoje viteštvo kar po- spravil v kot. Pravijo, da za vsakim uspešnim mo- škim stoji ravno tako uspešna ženska. za vas je to vaša žena Marianne, ki že dolga leta opravlja izjemno pomembna dela »v ozadju«. Kot vem, imate doma na Nizozemskem, kjer že nekaj let živite na kmetiji, novo zelo pomembno oku- pacijo … Moja žena Marianne se je zmeraj zanima- la za živali; preden je prišla k meni, je bila asistentka na Inštitutu za histologijo. Ko sem bil na Inštitutu za genetiko v Utrech- tu, sem dal oglas za pomočnico; javila se je tudi Marianne, ki je nisem poznal. No, meni je bila zelo všeč že takoj in po prvem pogovoru smo se dogovorili, da bo raz- mislila in da pride nazaj. Bilo mi je prav hudo, ker nisem vedel, od kod je prišla in ali se bo sploh še prikazala ali ne. Ampak je prišla in je zelo dobro delala na našem inštitutu, čez nekaj let pa sva se poročila. Marianne mi je pri kačjih pastirjih ogro- mno pomagala, brez nje bi ne mogel; bi začel, a bi nasedel. Po smrti gospe, ki je bila blagajničarka za S.I.O., je moja žena prevzela še vse to obsežno delo. Zmeraj se je zanimala za živali in od nek- daj si je želela imeti azil za konje. Ko je bila mlada, je veliko jahala, imela je opra- vljene tečaje za oskrbovanje in fiziotera- pijo konj ter tudi tovrsten staž s konji in osli. V Bilthovnu nismo imeli velike parce- le, zemlja pa je bila slaba in veliko predra- ga, zato smo se preselili na kmetijo na jug Nizozemske, kjer je Marianne uredila vse. Tako imamo sedaj doma azil: 8 konj in po- nijev, 5 koz, kakšnih 15 zajcev in 20–30 kokoši. Za vse skupaj v glavnem skrbi Ma- rianne, zlasti kadar sem sam zdoma. še zadnje vprašanje … V lanskem in letošnjem letu ste spet objavili nekaj zelo zanimivih odonatoloških prispev- kov za ozemlje Slovenije, recimo tiste- ga o kačjih pastirjih Ljubljane v reviji Natura Sloveniae. Skratka, ali nam lah- ko izdate še kakšen projekt, ki ga na- meravate obdelati v prihodnje? Nekatere zadeve mi še seveda ležijo na duši, vendar mi zelo nagaja vid, kar me zelo omejuje. Če kaj leti, vidim samo še »beline«, tako da je terensko delo sedaj mnogo težje. Kar bi rad obdelal, bi bili re- cimo še kačji pastirji Trente … Mnogo pa se ukvarjam z zgodovinskimi zadevami. Trenutno iščem v NUK, na SAZU in v dr- žavnem arhivu razne dokumente, ki ima- jo takšno ali drugačno zvezo z zgodovino slovenske entomologije, in jih kopiram. Upam, da bo iz tega tudi kaj nastalo. Nekaj sem vam že obljubil in bom seveda držal besedo. Spoštovani prof. Kiauta, najlepša hvala za ta pogovor. Želimo in upamo, da lah- ko na vaše sodelovanje in podporo ra- čunamo tudi v mnogih prihajajočih le- tih. Ponosni smo, da ste kot častni član Slovenskega odonatološkega društva še vedno aktiven odonatolog, in veseli nas, da ste s svojim znanjem in nasveti z največjim veseljem pripravljeni ve- dno pomagati mlajšim kolegom. Vam in cenjeni gospe Marianne želimo še veliko zdravih, ustvarjalnih in srečnih let! Tudi sam bi se prisrčno zahvalil za to pre- senečenje, ničesar nisem vedel … No, do tistega elektronskega sporočila pred dne- vi, ki smo ga pomotoma dobili vsi. Seveda se lahko v prihodnje vedno obrnete name, vedno se bom potrudil in pomagal. Naj- lepša hvala. Kadar bom spet v Ljubljani, se bom vedno z veseljem udeležil podob- nih srečanj. Plaketo o podelitvi častnega članstva Slovenskega odonatološkega društva je prof. dr. Boštjan Kiau- ta prejel 17. junija 2015 v Biološkem središču iz rok predsednice društva Nine Erbida. (foto: Tomi Trilar)