SILVESTER VOGRINEC

K E N I N





TELESNI STRAŽAR





ABV Ptuj



Silvester Vogrinec

KENIN, TELESNI STRAŽAR





Izdala: Akademija bojevniških veščin Ptuj

Jezikovni pregled: Darinka Rojko Pičerko



Naslovnico oblikoval: Robert Vogrinec



Tisk: DesignStudio d. o. o.



Ptuj, 2014





CIP - Kataložni zapis o publikaciji

Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana



821.163.6-311.2



VOGRINEC, Silvester

Kenin : telesni stražar / Silvester Vogrinec. - Ptuj : ABV,

2014



ISBN 978-961-92706-5-3



275227904





K E N I N





TELESNI STRAŽAR





SILVESTER VOGRINEC





MANEKENKA





1.





V tržaški Hali športov je bila modna revija

najuglednejših slovenskih kreatorjev, ki so pred-

stavili svoje jesenske kolekcije. Med modeli so

prevladovale barve odpadlega listja in mehkih to-

nov zahajajočega sonca. Kroji so bili oblikovani v

značilnem jesenskem slogu. Poznavalvalcem bi se

morda zdeli nezanimivi, saj niso ponujali nobene

nove izrazne forme. Toda to je bilo nepomembno

za moški del gledalcev, ki na revijo niso prišli za-

radi mode, temveč zavoljo lepih, dolgonogih ma-

nekenk. In teh je bilo v izobilju. Še posebej, ker je

revijo organizirala novogoriška modna agencija

MMSA, (1) ki je v zadnjih treh letih zaslovela po

najbolj vročih manekenkah. Pod pogodbo je imela

mnoge slovenske, italijanske in francoske lepotice.

Njena največja zvezda pa je bila Miss Slovenije,

Danica Vrabl.

Ko se je ta vitka, dolgonoga svetlolaska pojavi-

______________________________

(1) Mednarodni modni studio Aleksandra



7

la na odru, je vse završalo. Moški so spontano za-

ploskali. Za svoje nepremišljeno dejanje so ne-

mudoma prejeli sunek s komolcem od užaljenih

spermljevalk. Kljub packi po roki pa niso mogli

odtrgati pogledov od te zapeljive nimfe. Mnogi so

cello pozabili zapreti usta. Vendar se je tudi veliko

žensk navduševalo nad Danico, saj jim je dala nov

lepotni navdih.

V čem je bil čar Danice Vrabl? Številni so trdi-

li, da v njenih zlatolasih kodrih, drugi so videli

razlog v smaragdno zelenih očeh, v katerih se je

zrcalil tropski paradiž, tretji so prisegali na njeno

popolno žensko telo, četrte pa je osvojil karizmati-

čni šarm, ki ga je izžarevala. Kakor koli že, moški

so se v en glas strinjali, da je bila neznansko pri-

vlačna, greha vredna mačka, za katero bi brez obo-

tavljanja šli do pekla in nazaj.

Ob neskritem navdušenju množice, se je naj-

prej sprehodila v modrem balonerju. Ko ga je pri-

čela odpenjati, so se lačne oči zapičile v njene vit-

ke, gole noge. Sestradana moška domišlija je upala

na apokaliptično razodetje Venere, toda nič podob-

nega se ni zgodilo. Danica je imela pod plaščem

karirasti suknjič in rdeče mini krilo.

Da pa ni povsem razočarala svojih oboževal-

cev, je slekla plašč. Razkrila je lepo oblikovane

boke in majhno, napeto zadnjico. Baloner je vrgla

čez rame. Kot prava kraljica modne piste se je ko-

ketno odpravila na poslednji obhod.



8

Boris Stanovnik se je namrdnil. Ni mu bilo

všeč, da načrtno izziva pregreto množico. Kaj bo

šele, ko se bo pojavila v večerni obleki, da na

kolekcijo spodnjega perila sploh ne pomisli.

Danica je bila Borisovo dekle. Spoznala sta se

na Ptuju, ko so jo okronali za novo Miss Slovenije.

Zaljubila sta se na prvi pogled. Od takrat je minilo

pol leta. Boris jo je spremljal na vseh pomemb-

nejših revijah. Z naraščajočim nezaupanjem je opa-

zoval njeno meteorsko slavo. Pa ne da bi ji zavidal.

Niti pomotoma. Ponosen je bil na njen uspeh in na

dejstvo, da sta par. Bojazen za njeno varnost je bila

tista temna senca, ki se je prikradla vanj. Ni zaupal

redarski službi na modnih revijah. V Sloveniji je

bilo malo šolanih varnostnikov.

In glej ga zlomka, Borisovi strahovi so se potr-

dili prej, kot si je mislil. Iz razburkane množice

okoli odra, je na modno pisto skočil plešasti šmin-

ker. Zgrabil je Danico za dežni plašč. Maneknka je

prestrašeno kriknila.

Boris je glasno zaklel.

Njegovo, skoraj dva metra veliko mišičasto te-

lo se je napelo kot struna. V enem samem dolgem

skoku se je znašel ob Danici. Nato so se dogodki

zvrstili s svetlobno hitrostjo.

Prijel je vsiljivca za zapestje. S sunkovitim pri-

tiskom na komolec mu je zvil roko. Izvedel je aiki-

do tehniko ikjo, ki je bila zelo učinkovita in bole-

ča.



9

Sila vzvoda je obrnila napadalca proti publiki,

iz katere se je izvil še en vročekrvnež. Poskušal se

je povzpeti na oder.

Boris je razgrajača, ki ga je držal v rokah, po-

sunil v vsiljivca, da sta oba zletela med gledalce.

Prijel je Danico in že sta izginila za kulisami.

V dvorani je izbruhnil pekel.

Množica je pritisnila proti odru, ki so ga po-

skušali zavarovati redarji. Nastal je nepopisen tru-

šč, prerivanje, kričanje. Kordon redarjev je bil raz-

bit. Poplava gledalcev ga je kot za šalo odnesla s

seboj.





10

2.





Albert Kos je napeto spremljal kovinsko krog-

lico, ki je drvela po ozki tirnici. Vse žetone je sta-

vil na črno devetko. Upal je, da se mu bo sreča

vnovič nasmehnila. Ta večer je pri ruleti že petkrat

podvojil vloženi znesek. Zakaj ga ne bi še šestič?!

se je spraševal. In ker ni videl niti najmanjšega raz-

loga proti, se je odločil, da nadaljuje z igro.

Če zadenem, je premišljeval, bom lahko odpla-

čal tričetrtine dolga, ki ga imam pri Ricu. Če pa

podvojim novi znesek, bom bogat in nikoli več si

ne bom rabil sposoditi denarja, še posebej ne od

Rica. Ne, od njega nikoli več!

Rico je imel oderuške obresti, njegove gorile

pa sadistične metode izterjevanja. Bolj pametno se

je bilo zadolžiti pri Luciferju, kot pri Ricu.

Ampak tokrat ga bom izplačal. Rešil se bom

hudobneža za vedno!

Vse je zamrlo v napetem pričakovanju.

"Devet, črno!" je oznanil uslužbenec kazina, ko



11

se je kroglica ustavila na Albertovi številki.

"Da! Da!" je vzknil.

Zadetek!

Vedel je da bo tako.

Zdaj samo še enkrat! Potem pa zbogom Rico,

adios zlobnež! Čao, gudbaj!

"Nove stave, prosim!" je velel uslužbenec ka-

zina.

Albert si je z robčkom otrl potno čelo. Zaupal

je svoji intuiciji. Nekateri hazarderji so bili system-

ski igralci. Verjeli so v sisteme, ki so jih z leti iz-

delali in izpopolnjevali. Albert pa je svojo veščino

igralca na srečo gradil na intuiciji, na sposobnosti

takojšnjega vpogleda brez razmišljanja. In intuicija

mu je pravila naj vztraja pri črni devetki. Da, to je

bila njegova srečna formula. Devetega v mesecu se

je rodil, medtem ko je bila barva las njegove drage

Milene črna.

Kroglica se je zapodila v novi krog.

Samo še enkrat, je molil. Samo še enkrat se mi

nasmehni nebeški oče, ljubi bog, še zadnjič naj

zadenem in nikoli več ne bom sedel za zeleno mizo,

obljubim. Iskreno, resnično, prisegam pri vseh

ženskah, ki sem jih imel. Samo tokrat me še usliši,

pa grem med duhovnike. Vrag naj vzame ta svet!

Kroglica je začela poskakovati. Albertu je za-

stalo srce.

Zdaj bo, zdaj ...

"Štiriindvajset, rdeče!"



12

Ko je z devetke na črnem polju izginila gora

žetonov, so se mu zarosile oči.

O bog, zakaj? Zakaj si me pustil na cedilu? Za-

kaj si me navlekel s to presneto devetko? Zakaj si

mi obrnil hrbet? Zakaj, o ti hudič! Ti prevarant!

Kdo ve, kako dolgo bi se še jezil, če ne bi za-

gledal orjaka, ki mu je pomahal. Njegova kretnja je

bila nedvoumna. Želel je, da mu sledi. In Albert je

vedel, kaj to pomeni. Dobro je poznal tega člove-

ka. Njegovo ime je zbujalo grozo, panični strah.

Klicali so ga Petprsti Bruno. Bil je izterjevalec.

Delal je za Rica. Vzdevek petprsti je dobil zato,

ker je svojim žrtvam ob drugem obisku zmeraj

polomil vse prste. Če so bili na primer dolžni tri-

deset tisoč mark, jim je zlomil tri prste, dva pa je

strl za obresti. Če so dolgovali samo deset tisoč, je

obdelal en prst, drugega za obresti, preostale tri pa

iz lastnega zadovoljstva.

Zaskrbljeno je strmel v bikovski tilnik Petpr-

stega Bruna in molče hodil za njim. Kaj bi druge-

ga lahko storil? Lahko bi sicer zbežal, se skril med

množico. Res je, to bi mu brez težav uspelo. Toda

Bruno bi ga prej ko slej našel in tedaj mu ne bi po-

lomil samo pet prstov.

Pred kazinom je stal črni mercedes z zatemnje-

nimi stekli.

Bruno je odprl vrata.

"Don Rico, kakšno presenečenje!" je vzkliknil

Albert.



13

Ko je zakoračil v avto, se mu je zazdelo, kot da

vstopa v podzemni svet boga Hadesa.

In ni se motil.

Don Rico je bil kralj podzemlja.





14

3.





Boris in Danica sta stala pred vrati hotelske so-

be. Danica je potrkala.

"Milena?!"

Ker ni bilo odgovora, je potrkala znova. Tokrat

močneje.

Vrata so se počasi odprla.

"A, ti si," je z olajšanjem zavzdihnila črnolasa

manekenka.

"Alberta še ni?" je vprašala Danica.

"Ne." V Mileninem glasu je bilo čutiti jezo.

"Njega nikoli ni, ko ga potrebujem."

"Greš z nama na večerjo?" jo je povabila Da-

nica.

Milena se je prestrašeno ozrla po hodniku.

"Ne vem," je zamrmrala. "Je varno?"

"Ne boj se! V hotelu nas dobro čuvajo," ji je

zagotovila Danica.

"Misliš?"

Mileno je bilo še vedno groza spričo incidenta



15

na modni reviji. Ni in ni mogla pozabiti spačenih

obrazov pobesnele množice. Kljub zagotovilom

policije, da bodo zastražili hotel, v katerem so bi-

vale manekenke MMSA, se ni mogla pomiriti.

"Pridi, nekaj moraš pojesti," se je oglasil Boris.

"Milena, zdaj bi pa že lahko vedela, da je Bo-

risova družba najbolj varen kraj na svetu," je rekla

Danica.

Milena je pogledala visokega, črnolasega moj-

stra borilnih veščin, ki je imel dolge lase spete v

čop tako, kot so to nekoč počeli samuraji. Spomni-

la se je kako junaško je rešil Danico. Da, to je bil

pravi šampion, neustrašen, močan. Utelešeni heroj,

o katerem je prepevala Bonnie Tyler v uspešnici I

need a hero.

"Dobro, takoj bom!"

Stekla je nazaj v sobo. Oblekla si je jakno, po-

grabila ključe in torbico.

Restavracija hotela Evropa je bila prazna. Ma-

nekenke in drugo osebje revije so večerjali po so-

bah. Nihče ni upal v avlo.

Sedli so za mizo.

"Mar ne bi moral Albert nocoj fotografirati revi-

je?" je vprašala Danica.

"Seveda! Zupančič bo besen. Sploh me ne bo

presenetilo, če bo Alberta nagnal. Preveč mu je že

popuščal. Tudi samozvani umetnik mora poznati

meje svojih kiksov." je odvnrila Milena.

Vili Zupančič je bil direktor MMSA. Njegova



16

žena Aleksandra, po kateri se je imenovala agenci-

ja, je bila modna kreatorka. Albert Kos je skrbel za

fotografije, ki so jih pošiljali raznim modnim časo-

pisom, ali uporabili za katalog.

"Kdo ve, kje se je zadržal," se je hudovala Mi-

lena. "Verjetno je spet obtičal v kazinu, ali pristal

v objemu kakšne lajdre."

"Milena, ne govori tega! Saj ni res!" jo je sku-

šala potolažiti Danica.

"Kaj? To da je babjak? Da mi je nezvest? O

tem čivkajo že vrabci na strehi. To ni nobena skri-

vnost. No, lahko ji rečeš javna skrivnost. Nihče nič

ne ve, a vsi o tem šepetajo."

"Vsaki govorici tudi ne smeš verjeti," je vztra-

jala Danica, čeprav je vedela, da ima Milena prav.

Alberta je več kot enkrat zalotila, kako je otipaval

manekenke, ki so se kasneje hvalile, da so spale s

slavnim fotografom.

"Ah, saj ni pomembno. Nekega dne ga bom ta-

ko ali tako zapustila," je zaključila Milena.

Natakar jim je prinesel večerjo.

Boris je molče opazoval dekleti. Bili sta naj-

boljši prijateljici. Poznali sta se iz otroških let.

Skupaj sta hodili v osnovno in kasneje v srednjo

šolo. Ko je Danica dobila ponudbo za MMSA, je

vztrajala, da vzamejo še Mileno. Agencija se ni

preveč upirala, saj je bila Milena zelo prijetnega

videza. Čeprav ni posedovala tako glamurozne pri-

vlačnosti kot Danica, je bila naravna lepotica.



17

Milena se mu je smilila zaradi brezčutnega Al-

berta. Z njo je ravnal kot s predpražnikom. Po no-

cojšnji izkušnji na odru je bila čisto na tleh. Ker

tudi Danica ni ravno blestela, se je odločil, da pop-

ravi njuno razpoloženje.

"Sem vama že povedal, da sta na las podobni

hčerama kralja Lamoraka?"

Debelo sta ga pogledali. Nato se jima je razjas-

nil obraz. Boris je rad pripovedoval zgodbe. Študi-

ral je zgodovino. Bil je obseden z legendami o ja-

ponskih samurajih, o kralju Arthurju in vitezih

okrogle mize.

"Kdo sta bili Lamorakovi hčeri?" je zanimalo

Mileno.

"In kdo je bil kralj Lamorak?" se je oglasila

Danica.

"Kralj Lamorak je živel v Arthurjevem času,"

je začel Boris. "V posesti je imel prečudovit otok

Tiree. Njegovo pravo bogastvo pa sta bili Sombeli-

na in Melodija, hčeri nezemeljske lepote, o kateri-

ma so trubadurji prepevali številne balade, vitezi

pa v njunem imenu izvršili mnoga junaška dejanja.

"Temnolasa Sombelina je bila podobna tebi

Milena. Njena zadržana lepota je bila kot zvezdna-

ta noč. Zaradi njenih oči so mladi in stari izgubljali

notranji mir. Ponoči so se prikradli pod njeno okno

in ji razkrili sladko bolečino srca, ki jim ni dala

spati."

Milena se je namuznila.



18

"Svetlolasa Melodija pa je bila takšna kot ti

Danica," je nadaljeval. "Kot sončni žarek, razigra-

na pesem, glasen smeh. Neki trubadur je dejal, da

poletje zasleduje njene korake in da sonce v njenih

laseh pušča svoj sijaj."

"Nisem vedela, da se v tebi skriva pesniška du-

ša," je rekla Milena.

"Boris ve, da ženska najhitrje podleže ob lepih

besedah in šopku rož," je pristavila Danica.

"Le kdo te je tega naučil? Gotovo kakšna žen-

ska."

"Niti slučajno. To mi je povedal moj sensej,

učitelj borilnih veščin. Dejal je: 'Žensko srce je

pravljična dolina sanj. Če želiš varno, uspešno po-

tovati po njej, moraš poznati čarovnijo.’ Potem mi

jo je razkril."

"In kakšna je čarovnija?" je vprašala Milena.

"Tega ne smem povedati. Veže me bojevniška

prisega."

"Izmikanje," se je oglasila Danica. "Ni čaro-

vnije!"

"Seveda je! Kako pa misliš, da sem osvojil te-

be? To je hi-džicu, tajna veščina."

"Boris, povej nama, ali sta Sombelina in Me-

lodija res živeli?" je zanimalo Mileno.

"Absolutno," je pritrdil. "To je zgodovnisko

dejstvo."

"Kdo je osvojil njuno srce?" je hotela vedeti

Milena.



19

"Verjetno kakšen postavni vitez, ki je znal ča-

rati," se je zahihitala Danica.

"V navadi tistega časa je bilo, da so se poroke

sklepale iz političnih in premoženjskih razlogov.

Lamorak je želel, da bi se mlajša Melodija omožila

z Angorjem Vrakom, razvpitim kraljem morja. S to

zvezo bi njihov otok ohranil svobodo, samostojno-

st in okrepil trgovske poti. Toda Melodija je bila

zaljubljena v mladega Hektorja, kapetana otoške

flote. Ker Hektor ni bil plemiške krvi, Lamorak ni-

koli ne bi privolil v njuno poroko. Zato sta se neke

noči vkrcala v ribiški čoln in pobegnila.

Ko je Angor Vrak, ponosni kralj izvedel, da je

njegova nevesta izginila, se je silno razjezil. Za-

grozil je s popolnim uničenjem otoškega kralje-

stva. Da bi ga Lamorak pomiril, mu je ponudil svo-

jo drugo hčer, Sombelino. Ko sta se Vrak in Som-

belina prvič videla, je njuno srce spoznalo, da sta

ustvarjena drug za drugega. Tiree je bil rešen, lju-

bezen pa je še enkrat zmagala."

"Škoda, da se v resničnem svetu pravljice ne

dogajajo," je vzdihnila Milena.

"Ampak, to ni bila pravljica," se je uprl Boris.

"To je ..."

"... zgodovinsko dejstvo. Seveda, ti moj Ander-

sen," se je zasmejala Danica ter ga pobožala. "Ra-

zumeva kaj poskušaš. Ceniva tvoj trud."

Boris se je namrdnil. Z zaigrano užaljenostjo je

rekel: "Pa nič. Saj ne rabita verjeti. Ampak jaz



20

vem, da je bilo natanko tako."

"Hvala Boris, veliko bolje se počutim, " je de-

jala Milena. Čez čas je pristavila: "Bog ve, kdaj se

bo moj princ prikazal."

Pred vrati so se poslovili.

Boris in Danica sta odšla v svojo sobo.

Nista še prav prestopila praga, ko je Danica

slekla plašč in večerno obleko. Gola je obstala

pred otrplim Borisom. Ženska, za katero bi moški

ubijali, se je kot biser iz školjke nahajala v dosegu

njegovih rok.

"Pridi!" mu je hudomušno velela. "Moj Hek-

tor!"





21

4.





Nova Gorica. Pisarna direktorja MMSA.

Vili Zupančič je pozorno odmeril prišleka, ki je

bil izrezana slika Stevena Segala, hoollywoodske-

ga zvezdnika akcijskih filmov. Bil je visok krepko

čez meter devetdeset. Črni lasje, modre oči, pokon-

čna drža. Oblečen je bil v črno jakno in žametne

hlače iste barve. Nosil je kot noč temne škornje, ki

so bili zloščeni do vojaškega sijaja. Gibal se je lah-

kotno, odločno, čeprav je bil v ramenih širok kot

omara. Zupančiča je spominjal na neukročeno div-

jo zver, na planinskega leva, ki se spretno vzpenja

po goratih policah, na mogočnega tigra, ki v stepi

lovi plen.

Segla sta si v roke.

Direktor MMSA mu je ponudil stol.

"Gospod Stanovnik, verjetno se čudite zakaj

sem vas povabil."

Boris je prikimal.

"Najprej bi se vam rad zahvalil za intervencijo



22

na reviji v Trstu. Zadeva je ušla iz rok. Moram pa

priznati, da še nisem slišal za takšen izgred. Gle-

dalci se na modnih revijah ponavadi dostojno ob-

našanjo."

Boris je molčal.

"Ampak kaj hočemo! Tudi modne revije niso

več to, kar so včasih bile. Dandanes ljudje hodijo

na revije zaradi manekenk, ki so postale lepotni

ideali. Seveda je tu še denar. Manekenke so naj-

bolje plačane superzvezdnice. Poglejte samo Clau-

dio Schiffer ali Cindy Crawford. Ti dve zaslužita

več kot katerakoli hoollywoodska igralka. In bog

varuj, da bi se jima kaj zgodilo. Z njima bi potonila

celotna veja reklamne industrije. Ravno zato sem

vas poklical. Pri MMSU bi vas radi najeli za Dani-

činega telesnega stražarja."

Zupančič je dvignil roko.

"Preden karkoli rečete, bi rad, da skupaj prele-

tiva vašo kartoteko."

Odprl je mapo. Iz nje je vzel sveženj listov.

"Upam, da nimate nič proti, ker sem se poza-

nimal o vas na ptujski Akademiji bojevniških veš-

čin ."

Borisu ni bilo povsem všeč, toda po drugi stra-

ni ni imel kaj skrivati.

"Verjetno se sprašujete, kako smo sploh prišli

do fotokopij vaših diplom. Povem vam, ni bilo la-

hko. Na akademiji podatke skrbno varujejo. Moral

sem uporabiti svoje zveze na Ministrstvu za not-



23

ranje zadeve."

Zupančič je vzel v roke prvi list.

"Tukaj piše, da ste mojster aikida. Kaj je sploh

aikido?"

"Japonska veščina goloroke samoobrambe. Te-

melji na vzvodih, metih, krožnem gibanju. Pozna

tudi atemi vazo, tehnike udarcev. Oblikoval jo je

Morihei Uješiba."

"Drugo diplomo imate za kendžicu?"

"Da. To je veščina mečevanja japonskih samu-

rajev. Mečevanje je bilo zanje način življenja, re-

ligija, v kateri so iskali bojevniško dovršenost. V

kendžicu se uporabljata boken, leseni meč in kata-

na, samurajska sablja.”

"Potem je tu še mojstrski naziv za kjušo džicu.

Kaj je to?"

"Veščina udarcev v vitalne predele. Zasnovana

je na spoznanju, da lahko en dobro odmerjen, pra-

vilno zadan udarec povzroči takojšnjo izgubo za-

vesti. Pravijo ji tudi one point knockout. Za največ-

jega mojstra kjušo džica na zahodu velja George

Dillman. Njeni izvori segajo na daljni vzhod v sa-

me začetke borilnih veščin."

"In še vaša diploma za naziv kenin. Nisem ve-

del da Japonci tako pravijo telesnim stražarjem."

"Pravzaprav je dobesedni prevod jodžimbo.

Kenini so bili spremljevalci, najemniki, ki so v de-

vetem stoletju skrbeli za varnost velikašev. Kmalu

so prerasli v osebno vojsko, iz katere se je rodil



24

razred samurarajev, japonskih vitezov."

"Aha. Ali mi lahko poveste, kako izgleda tečaj

za telesne stražarje na Akademiji bojevniških veš-

čin?"

"Pogoj za pristop k tečaju je odslužen vojaški

rok in obvladovanje vsaj ene borilne veščine na

mojstrskem nivoju. Preučujejo se številni taktični

vidiki varovanja klientov, kot so na primer varo-

vanje na prostem, v zaprtem prostoru, individualno

čuvanje ene osebe, skupinsko varovanje ene osebe,

varovanje skupine klientov, zasledovanje, nadzo-

rovanje in podobno. Študira se psihologija, anato-

mija, prva pomoč, kiropraktika. Kot dodatni veš-

čini se vadita kobudo (1) in kjušo džicu. Dva mese-

ca pa sem se izpopolnjeval tudi v Angliji."

"Res? Kje?"

"V Liverpoolu pri The British Combat and Bo-

dyguard Serviceu. V glavnem sem se uril v strelja-

nju z različnim orožjem in v specialni vožnji z av-

tomobilom. Ptujska akademija nima ustreznih poli-

gonov za tovrstno aktivnost. Zato sodeluje z angle-

škimi šolami za telesne stražarje."

"Imate orožni list?"

"Ne. K tečaju bodyguarda nisem pristopil zato,

da bi se s tem poklicno ukvarjal. Veste, študiram

zgodovino. Sem absolvent na Pedagoški fakulteti v

Mariboru ..."

______________________________

(1) Veščina uporabe hladnega orožja



25

Zupančič ga je prekinil.

"Povejte mi, katera država ima najboljše tele-

sne stražarje na svetu?"

"Amerika in Velika Britanija imata najsodob-

nejše sisteme šolanja. Ampak tudi za telesnega

stražarja je treba posedovati določen talent. Pred-

vsem mora bodyguard verjeti v svoje delo. Brez

razmišljanja se mora žrtvovati za osebo, ki jo va-

ruje. Pripravljenost osebnega žrtvovanja je tisti

glavni faktor, ki loči dobrega bodyguarda od sla-

bega."

"Vidite, ravno zato sem se odločil za vas. Da-

nica je vaša punca, kajne? Gotovo ne želite, da se

ji kaj zgodi. Kdo ji lahko nudi boljšo zaščito od

vas? Kolikor vem, jo redno spremljate na revijah.

Zakaj ne bi bili za to še plačani? Mladi ste, študij

lahko počaka. Kaj vam bo diploma, če se Danici

kaj zgodi? Življenje je kruto. Tudi njena kariera ne

bo večno trajala. Zakaj si ne bi postlala s perjem

sedaj, ko sta mlada? V dveh letih pri nas lahko zas-

lužite toliko kot v desetih letih drugje. Poglejte, to-

liko sem vam pripravljen plačati."

Ko se je zagledal v nule, ki jih je Zupančič na-

pisal na ček, se mu je kar zvrtelo v glavi.

Takšno vsoto denarja še nikoli ni videl.

"Pomislite, kaj vse si bosta lahko z Danico pri-

voščila. Hudiča, še luno lahko obiščeta kot turista.

Samo podpišite se tam spodaj."

Boris se je zagledal v pogodbo. Na hitro je pre-



26

letel člene, ki jih je bilo oseminštirideset.

Nato je vzel v roke pero in se podpisal.





27

5.





Albert je skočil kot poparjen.

"Hej, človek! Skoraj bi me kap."

"Oprosti," mu je odvrnil Boris. Odmaknil je ro-

ko z njegovega ramena. "Kaj počneš sam za šan-

kom?"

"Kaj le?! Borim se proti živčnemu zlomu. Veš,

ni boljšega zdravila od dobrega viskija. Pridruži se

mi. Častim!"

Nagnil se je čez hotelski šank. S pulta je vzel

čisti kozarec. Boris je opazil, da se pred Albertom

nahaja steklenica Ballantinesa. Bila je prazna do

polovice.

"Si se že oglasil Mileni?" je vprašal Boris.

Alberta ni videl od modne revije v Trstu. Zdaj

so v novogoriškem hotelu Casino Perla pripravljali

novi jesenski katalog. Boris ni vedel, ali je Zupan-

čič obdržal Alberta v službi, ali ne. Glede na to,

kako je zamočil v Trstu sploh ne bi bilo čudno, če

bi ga dal na čevelj.



28

Albert je zamahnil z roko. Borisu je podal ko-

zarec.

"Pij! Do dna!"

Boris je vedel, da je bolje spiti ponujeno pija-

čo, kot prepričati pijanca, da ti ni do nje.

Ko sta nagnila prvo rundo, je Albert znova na-

lil.

"Še enkrat. Eks velja!"

"Kaj slaviš?" je vprašal Boris.

"Slavim? Nič, ne slavim. Življenje je zajebano,

stari moj. Žreš, garaš, seksaš, potem pa umreš."

Zelo globoko! Filozofija pijanca, je pomislil

Boris.

"Albert, teden dni te ni bilo. Milena je čisto iz

sebe. Kje si hodil?"

"Ah, stari moj, življenje je zajebano."

"Ja, za ene bolj kot za druge," je sarkastično

pripomnil. Albert se mu ni niti najmanj smilil.

"Prodal sem svojo dušo," je iznenada rekel Al-

bert. "Prodal sem jo hudiču."

"Kaj govoriš?"

"Zavezal sem se Mefistu. Ampak ne bom se iz-

vlekel tako poceni kot Faust."

"Ne kvasi neumnosti! Pridi, pospremim te do

Milene."

"Ne, ne, stari moj. Ti ne razumeš."

Boris ni bil niti najmanj pripravljen poslušati

natolcevanja, ali bog ne daj, življenske štorije pija-

nega Alberta. Kljub temu je vprašal: "Česa ne ra-



29

zumem?"

"Si že kdaj slišal za Don Rica?"

"Ne, mislim da nisem."

"Seveda nisi. Ti si priden fant. Poštenjak od

glave do pete."

Albert je tako silovito nagnil kozarec, da se je

Boris ustrašil, da si bo zlomil vrat.

"Don Rico je Mefisto, hudič, vrag, ki žre maj-

hne otroke."

"Si bil z Don Ricom te dni, ko te ni bilo?"

Albert je skremžil obraz.

"Rico je vampir, krvoses, ki živi od tuje krvi.

Njegova lakota je brezmejna. Obsedeno išče nova

napajališča."

Boris ga je prijel za roko.

"Pridi! Čas je, da greva."

Začuda se ni branil. Z majavimi koraki je sledil

Borisu.

"Veš, Mefisto ima nevidni grad, " je zamomljal

Albert. "Skrit je globoko v gozdu, nekaj kilomet-

rov od tržaške obale. Varuje ga zmajeva sapa. Edi-

no po stezi v smrečje prideš tja."

Potem je vso pot do sobe natolceval o nevid-

nem gradu, o demonih, ki varujejo dvorec pred zu-

nanjim svetom. Zatrjeval je, da so to zemeljska

vrata, ki vodijo v pekel. Borisu je bilo jasno, da se

je njegov sogovornik izgubil v svetu blodenj, noč-

nih mor. Potiho je bil zadovoljen, da tudi njega

preganjajo strahovi, da se tudi njegova vest bori s



30

sencami krivde in da ni tak brezbrižni playboy, kot

se kaže. Na koncu se mu je pijani vrag skoraj za-

smilil. Potrepljal ga je po ramenu.

"Tukaj sva. Zdaj se dobro naspi. Sanjaj kaj le-

pega."

Albert ga je debelo pogledal. Potem se mu je

vrgel okrog vratu in zaihtel.

"Stari moj, ti si pravi prijatelj!"





31

6.





Svila je zašelestela, zdrsnila čez prelepo žen-

sko telo. Danica je bila zadovoljna. Ozka rdeča

obleka se ji je prilegala kot ulita. Poudarjala je ob-

line povsod tam, kjer si je želela in kjer je bilo po-

trebno.

"Si se že odločila?" je vprašala Milena. Vstopi-

la je v njeno kabino.

"Ja. Tale mi je najbolj všeč."

Čeprav je bila Milena vajena Daničine blešče-

če lepote in je bila njena najboljša prijateljica, si ni

mogla pomagati, da je ne bi ob pogledu nanjo zbo-

dlo žensko ljubosumje.

"Oh, čudovito!" je vzkliknila. Nato je s pretira-

no hvalo poskušala prikriti resnične občutke.

Danica je bila ženska, ki je zmeraj izžarevala

privlačnost, šarm. Tudi izven modnih revij se je ra-

da izzivalno oblačila. Nikoli ni bila neurejena.

Vedno je bila sveža, nasmejana, kot jutranja roža,

ki se veselo odpira dnevu. Z vsakomer je rada čeb-



32

ljala, nikoli ni bila neprijazna.

Milena pa je bila drugačna. Ni ji bilo zmeraj do

ličenja, lepih oblek. Včasih je po cele tedne nosila

kavbojke, srajco. In ko jo je zagrabila potrtost, sla-

ba volja, ni spregovorila besede.

Izčrpani od nakupov, sta se sesedli v Casablan-

ca Caffeu. Z modno revijo so gostovali v Rimu.

"Kako je kaj Boris?" je vprašala Milena. "Zad-

nje čase je nekam tih."

"In preveč pije," je pripomnila Danica.

Milena je opazila, da se Boris vedno bolj za-

teka k alkoholu, vendar ni želela prva načeti te te-

me.

"Ne vem, kaj ga žre," je bila odkrita Danica.

"Ne pogovarjava se več toliko kot prej."

Minilo je leto dni odkar je pričela hoditi z Bo-

risom, šest mesecev pa je bil njen telesni stražar.

"Postaja zatežen. Nič več mu ni do zabave.

Včasih me prešine, da sem se prezgodaj vezala."

"Ne bodi smešna. Boris je moški tvojih sanj.

Takšnih ne srečaš vsak dan."

Danica je privzdignila obrvi. S prstom je začela

krožiti po robu kozarca.

"Očitno se bosta morala resno pogovoriti," je

rekla Milena.

Danica je zavzdihnila: "To ni rešitev. Boris se

mi noče zaupati."

"Pravo ljubezen srečaš samo enkrat v življen-

ju," je vztrajala Milena. "Nikar je ne zavrži!"



33

Danica je naredila kratek požirek.

"Zaenkrat se želim samo zabavati. Boris naj se

raje potrudi."





34

7.





"Zdravo. Lahko prisedem?"

Boris je s težavo dvignil glavo.

Zmedeno je pogledal Mileno kakor, da se ne

more spomniti kje se natančno nahaja. Pekoči dim,

oglušujoča glasba, slepeče luči so bile prvo česar

se je zavedel. Ali j e to pekel? ga je prešinilo, Sa-

tanova hiša? Ne, ni bil pekel, pač pa night club v

hotelu, v katerem so bivali.

"Koliko je ura?" je vprašal.

"Pol dvanajstih."

"Opoldan ali zvečer?"

"Zvečer."

Pomilujoče ga je pogledala.

"Ali te skrbi za Danico?" je vprašala.

Danica je imela foto šuting z Albertom. Posli-

kati sta morala kolekcijo spodnjega perila.

"Zakaj nisi z njo?"

Da, kot njen bodyguard bi jo moral spremljati

na vsakem koraku. Toda zadnje čase tega enostav-



35

no ni več zmogel. Modni cirkus mu je šel do žive-

ga.

"Vse je eno navadno sranje!" je izustil. "Velika

beda!"

Zazdelo se ji je, kakor da bi poslušala Alberta.

Toda Boris ni bil Albert. Niti najmanj mu ni bil

podoben. Zato ga je nežno prijela za roko.

"Kaj te muči? Povej mi, prosim. Ne morem te

gledati, kako se uničuješ. Dovoli mi, da ti poma-

gam."

Pričakovala je, da se bo spet zavil v molk. To-

da za čuda je spregovoril, se ji je zares izpovedal.

Razkril ji je vsa svoja večmesečna razočaranja, na-

veličanost. Iz njega se je vsulo kot plaz. Zakaj se ji

je zaupal? Tega ni vedel in mu tudi ni bilo mar.

Mogoče je spil en kozarec preveč, mogoče zato,

ker je Danica dve uri zamujala, mogoče je bil

osamljen, ali pa se je enostavno moral izpovedati.

In ko je spregovoril, ji ni ničesar zamolčal. Niti

najmanjših podrobnosti ne. Vse ji je povedal o

tem, kako je začel sovražiti lačne poglede na Dani-

činem skoraj golem telesu, ko je po odru hodila v

spodnjem perilu, kako je sovražil debele sponzor-

je, ki so se slinili okrog nje, kako ni prenesel nez-

drave manekenske tekmovalnosti, drobnih laži,

podtikanj, kako sta z Danico izgubila zasebnost,

intimnost. Želel si je družino, otroke, želel jo je sa-

mo zase. Pol leta je trajalo, da so se njegove sanje

razblinile v nič. In sedaj je prispel na dno, od ko-



36

der ni videl rešitve.

Na koncu ji je rekel: "Oprosti, da sem te utrujal

z mojimi težavami. Res ne vem, zakaj sem se

zbrbljal kot branjevka na tržnici. Ti imaš dovolj

svojih skrbi."

Mislil je na Alberta, ki se ni niti malo spreme-

nil. Še vedno je pil, pohajkoval, kockal, se družil s

sumljivimi tipi, zamujal na snemanja, zalezoval

manekenke. Milena je vse to mirno prenašala. Ko

jo je Boris ob neki priložnosti vprašal, zakaj ga ne

nažene, mu je odvrnila: ljubezen!

"Padli angeli si moramo pomagati," je z otož-

nim glasom dejala. Vendar ji ni bilo jasno, kako bi

mu lahko pomagala. Razumela je njegove občutke,

jih odobravala, toda zdravila za njegovo bolečino

ni poznala. To, kar si je želel Boris, ni bilo isto kot

si je želela Danica. Ni vedela, kaj naj mu reče.

"Čas je za posteljo," je zamomljal Boris.

Poskušal je vstati, vendar je omahnil nazaj na

stol.

"Počasi," je priskočila. "Naj ti pomagam."

Spremila ga je do vrat sobe.

"Imaš ključ?"

Boris je odkimal.

Odšla je na recepcijo.

Ko se je vrnila, je poskušala vtakniti ključ v

ključavnico, vendar ni šel. Najprej je pomislila, da

ima napačnega. Preverila je številko. Ne, bil je pra-

vi. Soba 202, ključ 202.



37

"Nekaj je narobe," je rekla. "Ne morem odkle-

niti."

Potem je poskušal Boris. Vendar prav tako

brez uspeha.

"Pojdiva v mojo sobo," je predlagala.

"Ne, to ne bi bilo všeč Albertu."

"Pozabi na Alberta. On se zagotovo klati naok-

rog. Prepričana sem, da je zlezel med rjuhe kakšne

mrhe."

"Ne. Mora se odpreti! Za vraga!"

Toda ključ je trmasto vztrajal pri svojem.

"Boris, pridi. Če nočeš k meni, ti bova najela

drugo sobo."

"Ne. Hočem noter. To je moja soba!"

Nahajal se je na tisti točki pijanosti, ko zanj ni

bilo ovir. Stopil je korak nazaj. Silovito je brcnil v

ključavnico.

Vrata so se s treskom odprla. Udarila so v ogle-

dalo, ki se je nahajalo v ozkem hodniku predsobe.

Steklo se je zdrobilo, zažvenketalo.

Boris je planil v sobo.

Nato je obstal kot okamenel.

V postelji sta ležala Danica in Albert. Bila sta

zadihana kot dva maratonca. Na sebi nista imela

ničesar.

Milena se je zrinila mimo Borisa.

"Albert, ti gnida!" je zavpila. Lotila se ga je s

pestmi.

Boris je strmel v Danico, ki je z odejo skušala



38

pokriti svojo goloto. Ji je bilo žal? Ali pa ji je bilo

samo nerodno, ker je odkril njeno prevaro?

Po licu mu je spolzela solza.

Trenutek zatem se je obrnil. Pograbil je torbo.

Vanjo je zmetal svoje stvari. Njegove sanje, njego-

vi upi so bili dokončno uničeni. Ko je zapuščal so-

bo, se ni niti ozrl. Slišal je Danico, kako ga kliče,

vendar se ni ustavil.





39

8.





Ptuj. Akademija bojevniškh veščin.

Dva samuraja nove dobe sta pila zeleni čaj.

Majhna soba je bila osvetljena s sojem sveč. Sede-

la sta kleče, s podvitimi nogami, v položaju seiza

no kamae. Oblečeno sta imela črno hakamo, hlač-

no krilo in temnomoder keikogi, zgornji del kimo-

ne.

Njuno pitje čaja je bil poseben obred, ki mu Ja-

ponci pravijo ča no ju. Čajanka je za srednjeveške-

ga samuraja predstavljala enega redkih trenutkov

miru, sprostitve, ko so se lahko umaknili iz vojnih

viher, ki so pretresale Nipon, deželo vzhajajočega

sonca. Tudi sodobni samuraji so v njej iskali zato-

čišče pred stresom modernega življenja in brezcilj-

nostjo potrošniške družbe. Na videz se je zdelo,

kakor da so odpadle vse bariere preteklosti in se-

danjosti. Samuraj je ostajal samuraj, drzni bojevnik

na poti k popolnosti. Vendar so razlike le obstaja-

le. Samuraji iz preteklosti so se urili za vojno, za



40

smrt, samuraji ptujske akademije pa so se izpopol-

njevali za mir, harmonijo življenja. Njihov ideal je

bil hikari no senši, bojevnik svetlobe, samuraj, ki

se bori za najvišje moralne vrednote. Ko je hikari

no senši na akademiji dosegel prvo stopnjo inicia-

cije, je dobil bugo, bojevniško ime, ki je simboli-

ziralo bit njegove duše, predstavljalo aspekt njego-

vega delovanja.

In kdo sta bila udeleženca čajanke? Prvi je bil

Robert Resnik, strokovni vodja, trener, mojster na

Akademiji borilnih veščin. Japonci bi mu rekli

sensej ali učitelj ter šihan, oziroma mojster inštruktor. Bil je ustanovitelj akademije. Njegovo bo-

jevniško ime je bilo Široi kamome, Beli galeb.

Drugi samuraj je bil Boris Stanovnik, mojster, ki

se je izšolal na ptujski akademiji. Njegov bugo je

bil Džin no vaši ali Srebrni orel.

"Sensej, moj um je vznemirjen," je spregovoril

Boris. "Moja duša ne najde miru."

Resnik je poznal Borisove težave, saj ni bil sa-

mo njegov učitelj, ampak tudi dober prijatelj.

"Velikokrat sem ti že pravil o samuraju Jamadi,

ki je bil telesni stražar. Toda še nikoli ti nisem po-

vedal, kako je to postal."

Boris je vedel, da se je Resnik rad posluževal

zgodb, ko je želel dati kakšen nasvet. To je bil ti-

pični zenovski način poučevanja, ko se je moral

učenec sam dokopati do ključnih spoznanj. In rav-

no Resnik je bil tisti, ki je v Borisu prebudil strast



41

do samurajev, viteške dediščine in ga navdušil za

študij zgodovine.

"Jamada je bil ugleden daimjo, zemljiški gos-

pod iz Kage, ki je živel v obdobju Edo, v času di-

nastije Tokugava. Za soseda je imel zlobnega, poh-

lepnega plemiča Asaja. Le-ta si je bolesno želel

Jamadino posest, zato je skoval mračno zaroto.

Jamadino bogastvo niso bili samo samuraji in

zemlja, ki jih je posedoval, temveč njegov sin, vrli

bojevnik. Ta je bil pravi očetov zaklad, ponos in

naslednik dinastije. Tako kot vsi mladi samuraji, je

v času brez bojev, rad zahajal na lov. Aasajevi sa-

muraji so ga nekega dne pričakali v gozdu in ga

umorili. Jamadino srce je bilo zlomljeno. Samo že-

lja po maščevanju mu je preprečila, da ni storil

sepuko, ritualni samomor. S številnim spremstvom

se je pognal za morilci. Toda v močvirju so mu po-

stavili zasedo, iz katere se je komaj rešil. Njegovi

samuraji so bili zdesetkani. Medtem je Asai napa-

del Jamadin dvorec. Po krvavi bitki ga je osvojil.

Usmriti je dal vso njegovo družino.

Odslej je Jamada živel za vendeto, krvno maš-

čevanje. Začel je zbirati vojsko in iskati zaveznike

zoper Asaja. Toda sreča mu je vdrugič obrnila hr-

bet. Na severu je prišlo do vstaje. Neki premožni

daimjo se je uprl šogunu. (1) Tokugava je poslal

silno vojsko, ki je neusmiljeno obračunala z upor-

________________________

(1) Vojaški vladar Japonske



42

niki. Zlobni Asai se je v teh bojih zelo izkazal, za-

to ga je Tokugava bogato nagradil. Ker je postal

šogunov prijatelj, se mu nihče več ni upal postaviti

po robu. Jamada je izgubil zaveznike. Vendar se ni

predal. S tridesetimi gišiji, zvestimi samuraji, je

napadel Asajevo spremstvo in ga ubil.

Novica je prispela do Tokugave. Šogun je po-

klical Jamado na dvor. Ker je bil Tokugava vrhov-

ni vojaški poveljnik, gospodar vseh samurajev, Ja-

mada ni mogel prezreti njegovega poziva. Vsi so

pričakovali, da mu bo šogun ukazal naj stori hara-

kiri, bojevniški samomor. Toda Tokugava se je od-

ločil drugače. Jamado je izgnal iz Eda, (1) prepove-

dal mu je posedovati zemljo, samuraje in ga degra-

diral v ronina, bojevnika brez gospodarja. Nekateri

so menili, da ga je s tem kaznoval huje, kot če bi

mu vzel življenje."

Boris je zrl predse.

"Verjetno te zanima, kaj je bilo z Jamado kas-

neje," je rekel Resnik.

Stanovnik je prikimal.

"Več tednov je zgubljen taval po gozdovih,

dokler ni naletel na starega jamabušija, gorskega

duhovnika samuraja. Ta mu je svetoval, naj si po-

išče nov smisel življenja.

'Doživel si najhujšo preizkušnjo, ki lahko do-

leti bojevnika,' mu je rekel starec. 'Izgubil si vse:

__________________

(1) Današnji Tokio



43

gospodarja, vojsko, družino, samega sebe. Toda

ostal ti je meč. In mar ni katana (1) samurajeva du-

ša? Zakaj se ne bi posvetil izpopolnjevanju meča,

ga dal v službo šibkih in nemočnih?'

Tako je Jamada postal telesni stražar. Še prej

ga je jamabuši vpeljal v skrivnosti svoje šole me-

čevanja. Mnogi zatrjujejo, da stari modrec ni bil

nihče drug kot Mijamoto Musaši, Kensei - Svetnik

meča. Kajti Jamada si je kasneje pridobil ugled

najboljšega mečevalca. S tem se je spremenil tudi

njegov status ronina. Sčasoma so ga začeli naje-

mati tako veliki kot majhni fevdalni gospodje."

Sensej je obmolknil.

Boris je med seboj in Jamado našel veliko po-

dobnosti. Oba sta doživela izgubo, bolečino, razo-

čaranje.

Kakor da bi mu bral misli, je Resnik dejal: "Ko

boš iskal novo stezo, ne pozabi, da si bojevnik

svetlobe, Srebrni orel. Orel je kralj ptic, vladar ne-

ba. Druži se z bliskom in gromom. Gnezdi na pus-

tih vrhovih, leti nad zasneženimi gorami. Predstav-

lja ponos in osamljenost, ker je redko in plemenito

bitje. Ne boji se ne brezna, ne klancev. Poseduje

lastnost tihega leta. V trenutku lahko vrtoglavo po-

nira ali se silovito povzpne. S svojimi razširjenimi

krili je krona nebesnih višav. Zato ti pravim, poleti

Srebrni orel, poleti visoko nad planinske vrhove."

___________________

(1) Samurajska sablja



44

9.





V ekskluzivni restavraciji Royall Club se je

zbral ves tržaški jet set. (1) Obetal se je nepozabni

večer v družbi najbolj priljubljenega italijanskega

pevca Erosa Ramazzotija. Gostje so se glasno po-

govarjali, srebali aperitive. Vojska natakarjev se je

pripravljala, da postreže z večerjo, med katero bo

nastopil slavni pevec. Atmosfera je bila nabita s

pričakovanjem, vznemirjenostjo.

Glasovi so naenkrat potihnili. Pogledi so se

uprli v tri poslednje goste, ki so vstopili, v moške-

ga in dve ženski. In kakšni ženski sta to bili! Pravi

krasotici, oblečeni kot princesi. Njuna lepota je bi-

la kot luč ki posije v temo.

Prva, zlatolaska, je nosila tesno oprijeto Versa-

cijevo obleko, ki je segala do tal. Narejena je bila

iz bele svile. Imela je tanki ruski ovratnik, gola ra-

mena. Spredaj je bila gomiselno krojena. Razporek

je segal visoko čez levi bok. Okrašen je bil z maš-

___________________

(1) Mondena družba



45

no. Spodaj je imela oblečeno minikrilo. Snežnobeli

čevlji z visoko peto so poudarjali njeno vitko, vi-

soko postavo. Potem je bil tu še nakit, nič pretira-

nega, zgolj za okras, dolgi biserni uhani, zlata za-

pesnica. Najbolj zapeljivi del nakita je bila biser-

na zapesnica okoli levega gležnja. Ta ženska rde-

čih ustnic, smaragdno zelenih oči je bila utelešena

podoba kraljične iz pravljic.

Druga lepotica, črnolaska, je bila oblečena v

Chanelovo baročno obleko zlate barve, posuto s

črnimi vrtnicami. Imela je dekoltirani izrez, nabor-

ke v pasu ter čipkasti rob okrog rokavov. Obute je

imela sandale barve starega zlata. Okrog vratu je

nosila zlato verižico, okrašeno z rdečimi safirji.

Moški, ki ju je spremljal, je kljub črnemu smo-

kingu deloval neugledno, robato. Lase je imel

skuštrane, zaležane, brado neobrito, staro vsaj tri

dni.

Trojica ni bila neznana ugledni tržaški družbi.

Nasprotno. Gostje so takoj prepoznali Danico Vra-

bl in Mileno Bizjak, vrhunski manekenki modne

agencije MMSA. Še posebej znana je bila Danica.

Zanjo so govorili, da poseduje lepoto Claudie

Schiffer, privlačnost Cindy Crawford in ženstve-

nost Elizabeth Tayllor. A tudi Milena je v modnih

krogih postajala vedno bolj cenjena. Bila je kot

večerni cvet, ki se je pozno odprl. Edino moški je

bil v zatonu slave, Albert Kos, fotograf pri

MMSU, človek dvomljivega slovesa.



46

Natakar jih je odpeljal do mize.

"Kaj želite za aperitiv?"

"Meni Ballantinesa," je izustil Albert in takoj

pokazal pomankanje bontona, saj je prehitel dami

pri naročilu.

"Sodo," je rekla Milena.

"Dvakrat," je pripomnila Danica.

Zvedavi pogledi so jih še vedno spremljali, ko

se je natakar vrnil. Postregel jim je z aperitivi.

Nato je na mizo postavil še steklenico šampanjca

Dom Perignon letnik 83.

"Od gospoda pri mizi številka pet."

‘Gospod’ je dvignil kozarec ter se jim nasmeh-

nil. Danico in Mileno je spreletel srh. Njegov sme-

hljaj je bil podoben režanju hijene. Bil je kot lik iz

mafijskega filma Boter, izrezani Al Pachino. Imel

je na špice pristrižene črne lase, zlovešč pogled.

"Spet eden tvojih čudaških znancev?" je pikro

pripomnila Danica ter se ozrla k Albertu. Le-ta je

prebledel kot stena. Skoraj je pozabil dihati. V ‘go-

spodu’ je prepoznal Don Rica.

"Takoj bom nazaj," je zajecljal. "Samo zahvalit

se grem."

"Toda gospod, ali ne boste poskusili vina?" ga

je vprašal natakar, ki je ravno odprl steklenico. V

navadi je bilo da moški oceni kvaliteto.

"Ti kar vsem nalij!" mu je raztreseno velel Al-

bert.

"Neotesanec," je zamrmrala Danica.



47

Albert je nerodno vstal. Pri tem je podrl koza-

rec viskija, ki se je zlil na Daničino obleko.

"Oh, oprosti draga," je z narejenim obžalovan-

jem rekel in odšel.

Danica je bila osupla.

"To je storil zanalašč!"

Temni oranžni madež se je širil po beli svili.

"Prinesel vam bom čistilo za madeže," se je po-

nudil natakar.

"Poskušala ga bom sprati z vodo," je z obupa-

nim glasom odvrnila Danica. Odpravila se je k toa-

letnim prostorom.

Milena je počakala na natakarja, ki je odšel po

čistilo.

Na odru se je pojavil Eros Ramazzoti. Zapel je

prvo pesem. Natakar je Mileni izročil čistilo, nakar

je sledila Danici. Na stranišču sta se spopadli z

madežem. Toda naj sta se še tako trudili, povsem

ga nista mogli odstraniti. Danica se je besna vrnila

k mizi, Milena pa je čez čas prišla za njo.

"Albert se ni mogel zadržati. Spil je že svojo

dozo," je povedala Danica. "Nisem mu mogla do-

povedati, da bi moral počakati nate."

"Zakaj komplicirata! Saj je samo vino," se je

branil.

"Vino je res vino, ampak ni ga treba piti kot

svinja."

Milena in Albert sta jo debelo pogledala. Tako

je še nista slišala govoriti.



48

"Bom zdaj popravil napako," je rekel Albert.

Priijel je za kozarec. "Živeli!"

Dekleti sta z odporom sledili njegovemu vzgle-

du. Ampak še preden sta naredili požirek, je Al-

bertov obraz pozelenel. Omahnil je na mizo, jo

prevrnil. Na tleh se je pričel zvijati v krčih. Držal

se je za trebuh.

Nekdo je zaklical: "Rešilca!"

Slišati je bilo tudi zahtevo: "Pokličite policijo!"





49

10.





"Tvojo pomoč potrebujem."

Ko ga je Milena poklicala po telefonu, se mu je

odprlo brezno pod nogami. Glas iz preteklosti, po-

šastni spomini, ki se jih je skušal otresti, so se zno-

va pojavili. Čeprav Milena ni bila čisto nič kriva.

Nasprotno, bila je žrtev, tako kot on. Vendar je

vseeno ni želel srečati. Pravzaprav ni maral videti

nikogar, ki je bil na takšen ali drugačen način po-

vezan z njo! Hotel je pozabiti. Trdno zapreti vrata.

Porušiti vse mostove za seboj. Zreti samo v pri-

hodnost, samo naprej.

Toda zdaj je bila tu, pred njim, preteklost, ki se

je zmuznila skozi ključavnico. Gledala ga je s pre-

strašenimi očmi.

"Si tudi name jezen?" je vprašala.

Neodločno se mu je približala. Zavohal je Cha-

nelov parfem.

"Objemi me, prosim," je dejala.

Najprej se je obotavljal, potem pa je le ubogal.



50

"Saj se vsa treseš!"

"Oprosti, živci," je odvrnila. "Zadnje čase sem

čisto na psu."

"Sedi."

Ponudil ji je stol. Ko je sedla, je razkrila dolge,

vitke noge. Moški v Borisu se je zdrznil. Šele sedaj

je opazil, kako urejena je bila. Nosila je svetlomo-

der kostim z dvorednim zapenjanjem in kratkim

krilom. Obrvi je poudarila s tanko ukrivljeno črto,

ustnice pa našminkala z nežno lila barvo. Ravne

lase je spremenila v igrivo afro look prinčesko z

drobnimi kodri, ki so zaplesali ob vsakem njenem

gibu. Da, Milena se je zelo spremenila. Postala je

atraktivna, čistokrvna manekenka. Okrog nje se je

širil vojn po ženski.

"Kaj je narobe?" je vprašal.

"Mi boš pomagal?"

Tega ji ni mogel obljubiti. Ni vedel, kaj bo ču-

til ob njenih težavah. Zato je rekel: "Najprej mi po-

vej za kaj gre."

"Alberta so zastrupili."

"Alberta?" se je zdrznil. Čez čas je vprašal:

"Ali se ve kdo je storilec?"

"Policija sumi Don Rica."

"Don Rica?"

"Da. Ali ga poznaš?"

"Albert mi je nekoč omenil to ime. Zakaj misli-

jo, da je bil Don Rico?"

"Policija je odkrila arzenik v šampanjcu, ki mu



51

ga je podaril Don Rico. Prav tako se govori o dol-

govih, ki jih je imel Albert pri njem."

Opisala mu je dogodek v Royall Clubu.

"Zakaj bi se Don Rico izpostavil in ga poskušal

ubiti v javnosti? To bi lahko naredil na bolj tih, va-

ren način."

"Policija meni, da je Albert služil kot opozori-

lo drugim dolžnikom."

"So Rica aretirali?"

"Ne."

"Zakaj ne?"

"Iz dveh razlogov. Don Rico se je vdrl v zem-

ljo. Ne morejo ga najti. Drugič, izginil je tudi Al-

bert. Temu pravijo habeus corpus, ali ‘brez telesa

ni zločina.’ "

"Kako je to mogoče?! Mrtvašnice so dobro va-

rovane."

Milena se je vznemirila.

"Saj Albert ni bil mrtev, mar ti tega nisem po-

vedala?! Iz Royall Cluba smo ga prepeljali v bol-

nišnico, kjer so mu izčrpali želodec. Pet dni je le-

žal v šok sobi. Z Danico sva ga vsak dan obiskova-

li. Nanj sta pazila dva policaja. Potem je nenadoma

izginil brez sledu.

Boris se je zamislil.

"Ne vem, kako naj ti pomagam. Če upaš, da

lahko najdem Alberta, te moram spomniti, da ni-

sem detektiv. To je delo policije."

"Ne, ne razumeš, nisem ti še vsega povedala.



52

Kmalu po tistem, ko je izginil Albert, sva z Danico

prejeli paket."

"Kakšen paket?"

"V škatli za čevlje je bila mrtva postrv, zavita v

časopis. Ali veš, kaj to pomeni?"

"Nekdo dela družbo ribam. Klasično mafijsko

sporočilo. Verjetno se nanaša na Alberta."

"Policija tudi tako misli. Menijo, da ni več

živ."

Na oči so ji navrele solze.

Čez čas se je zbrala.

"Pred tremi tedni sva znova dobili paket, kokoš

s prerezanim grlom."

Pričela se je tresti. Boris jo je objel.

"Pomiri se. Vse je v redu. To sporočilo sploh ni

tako zlovešče, kot izgleda," jo je tolažil. "Po moje

gre za opozorilo. Don Rico se verjetno boji, da va-

ma je Albert povedal kaj takega, kar bi lahko poli-

cija uporabila zoper njega. Če bosta molčali, se va-

ma ne bo nič zgodilo."

"Ja, ampak zadnje čase nama nekdo nenehno

grozi po telefonu."

"Grozi?! Kako?!"

Pravi, da so nama dnevi šteti, da bova kmalu

umrli."

Boris se je sprehodil po sobi.

"Čudno," je godrnjal. "To nima nobenega smi-

sla!"

"Naju boš zaščitil? Prosim! Nihče drug nama



53

ne more pomagati. Policija je brez moči."

Stopil je do okna. Zazrl se je v deževni večer.

"Kako si me našla?"

"Zupančič mi je povedal, da si spet začel delati

kot telesni stražar. Saj veš kako je s tem. Dober

glas seže v deveto vas. Dal mi je tvoj naslov. Če

naju boš varoval, ti bo MMSA plačala honorar."

Ker je molčal, se mu je približala.

"Vem, kaj te muči."

Ni ji odgovoril.

"Zakaj me ne vprašaš, kako je z njo."

Počasi se je obrnil.

"Ker me ne zanima."

"Boris, ne laži! Ali se boš celo življenje skrival

pred njo?"

"Želim jo pozabiti!"

"Ne bodi smešen! Kako lahko pozabiš nekoga,

ki ga ljubiš?"

"To je minilo."

"Prava ljubezen nikoli ne mine. In vidva sta si

usojena. Tako kot midva z Albertom."

Ko jo je presenečeno pogledal, je rekla: "Nikar

se ne čudi. Z Albertom sva ostala skupaj. Tudi z

Danico sva še naprej prijateljici. Če imaš nekoga

resnično rad, potem mu lahko vse odpustiš."

"Jaz ne. Obstajajo meje."

"Vem, vem, ti živiš po visokih samurajskih

idealih. Ampak, ali nikoli ne pomisliš, da ti včasih

bolj škodijo kot koristijo?"



54

"Prava pot je najtežja."

"Danica je nesrečna. Iz dneva v dan jo gledam,

kako trpi. Na odru je še vedno sijoča, toda to je le

igra. Izven službe se skoraj nikoli več ne nasmeh-

ne. Če ti to kaj pomeni, ji je zelo žal. Albert jo je

napil in izkoristil. Ni vedela, kaj dela."

"Zakaj mi tega ni sama povedala?"

"Ker se je bala tvoje jeze, zavrnitve, razoča-

ranja. Po drugi strani si ne more odpustiti. Zaveda

se, kako te je prizadela. Ali ji ne bi dal še ene pri-

ložnosti? Vem, da te ljubi."

Boris ji je obrnil hrbet.

"Nama boš pomagal?"





55

11.





Bila je noč. Lilo je kot za stavo. Na nebu ni bi-

lo ne lune, ne zvezd, zato je bilo temno kot v rogu.

Spomladanska ploha se ni in ni hotela zliti do kon-

ca. Bilo je, kakor da so se odprle zapornice neba za

novi vesoljni potop.

Skozi deževno zaveso se je po gozdu počasi

prebijal Land Rover. Izgledal je kot na pripravah

za dirko Camel Tropic. Okoliščine so bile vseka-

kor ustrezne. Toda njegov motiv je bil drugačen.

Boris si je v Trstu pri rent a caru Classic sposo-

dil džip, da bi lažje izsledil Don Rica. Spomnil se

je, da mu je Albert povedal, kako ima Rico skri-

vališče v gozdu izven mesta. Na specialki Trsta in

okolice je odkril cesto z imenom Pot v smrečje.

Albert mu je v svojih blodnjah govoril o njej. Toda

na karti ni bilo ne duha ne sluha o kakšni hiši. Če

je tam res obstajala, potem je gotovo šlo za črno

gradnjo.

Cesta je bila polna lukenj. Zaradi slabe vidlji-



56

vosti je napredoval s polževo hitrostjo. Po glavi so

mu rojile številne misli. Milenin obisk ga je vzne-

miril. Prebudil je bolečino, ki jo je zakopal v naj-

bolj globok, skrit del svoje duše. Ampak Milena je

imela prav. Preteklosti ni bilo mogoče ubežati.

Treba se je soočiti z njo. To bi mu svetoval tudi

sensej.

Ob misli na Danico, mu je srce pričelo hitreje

biti. Se je spremenila? Ji je bilo res žal? Ga je še

imela rada? Kaj bo začutil ob njej? Morda pa mu

bo srečanje z njo prineslo težko pričakovani mir.

Mogoče se bodo njegovi občutki uredili sami od

sebe. Potem se je spomnil na Braneta, prijatelja z

akademije, ki je zmeraj citiral Murphyjeve zakone.

Zdaj bi mu gotovo rekel: "Stvari bodo šle na slab-

še, preden bodo šle na boljše. Toda kdo pravi, da

bodo šle na boljše?"

Ne, sedaj ni čas za pesimizem! se je opomnil.

Osredotočiti se mora na Don Rica, na mafioza, na

gangsterja, ki je bil v Royall Clubu pripravljen

brez zadržkov ob Albertu zastrupiti še dve nedol-

žni ženski. Kakšen človek je bil to? Verjetno naj-

slabše vrste.

Skozi deževno meglico je uzrl slabotno luč.

Ustavil je avto. Želel si je, da bi imel pri sebi

svojo pištolo Smith & Wesson M 1006. Odkar je

znova pričel delati kot telesni stražar, si je priskr-

bel orožni list. Pištolo je uporabljal za strah zoper

nasilneže, s katerimi se v danem trenutku ni želel



57

ali ni smel fizično spopasti. Izbral si je orožje veli-

kega kalibra 10 mm AUTO z devetimi naboji. Na-

stanek S&W modela 1006 je bil tesno povezan z

zloglasnim incidentom v Miamiu, ko so se spopad-

li agenti FBI-ja in kriminalci. Ker sta bila dva

agenta ubita, dva pa težko ranjena, se je pri FBI

pojavila potreba po uporabi večjega kalibra od

obstoječih službenih 9 mm PARA in .357 MAG-

NUM. Tako je iz proizvodnje prišla pištola iz ne-

rjavečega stainless jekla, ki je sodila v tretjo gene-

racijo S&W handguns (1) in je osvojila tudi Bori-

sa. Čeprav je bila velika kot top, je bila enostavna

za rokovanje. Pri soočenju z Don Ricom bi mu

prav prišla. Na žalost je v tujino ni smel nesti brez

posebnih dokumentov, za katere bi porabil preveč

časa. Res je, v Italiji bi si lahko kupil pištolo na

črno, toda to ni bil njegov stil. Preveč je spoštoval

zakon, da bi ga kršil.

Oblekel si je dežni plašč s kapuco. Avto je pus-

til sredi ozke ceste. Z džipom je hotel preprečiti

morebitni pobeg Don Rica. Zavedal se je, da so Ri-

covi plačanci oboroženi in v številčni premoči, to-

da bil je odločen, da gre do konca. V boju ni po-

znal kompromisov. Skrb za lastno varnost je bila

zadnja stvar, o kateri je razmišljal. Ravno zato si je

pridobil sloves neustrašnega bojevnika.

Ko je stopil iz avta, je kljub bobnenju dežja za-

_________________________________

(1) Ročno orožje /pištole, revolverji/



58

slišal butanje valov ob steno. Morje je bilo blizu.

Prispel je do majhne jase, na kateri je stala velika

brunarica. Pred njo sta bila parkirana mercedes in

kombi. Za hišo se je dvigovala strma kamnita ste-

na. To je bilo idealno zavetišče za nekoga, kot je

bil Don Rico. Presenečalo je edino dejstvo, da

okrog hiše ni bilo ograje. Morda Rico ni hotel zbu-

jati radovednosti, ali pa se je počutil dovolj varne-

ga.

Povzpel se je na verando. Nikjer nobenega psa.

Čudno. Okrog hiše ni nameraval stikati, saj bi lah-

ko naletel na kakšno past. Zato se je raje posvetil

ključavnici. Ena od njegovih strank z razgibano

mladostjo, mu je pokazala nekaj zvijač, kako preli-

sičiti ključavnico. Toda Ricova vrata se niso vdala.

Specialna varovala so bila prezahtevna za njegovo

skromno znanje. Že je hotel poiskati novo možnost

vstopa, ko so se vrata odprla.

"Šef me pošilja po pivo," je zaslišal glas, ki je

bil namenjen nekomu v notranjosti hiše.

Na verando je stopil moški oblečen v rumeni

dežni plašč. Pogledal je proti kombiju. Očitno je

bil namenjen tja. Borisa, ki je čepel pod stopnica-

mi, ni opazil.

"Zapri vrata!" je nekdo zaklical na njim.

Ko je možakar prijel za kljuko, je Boris že stal

za njegovim hrbtom. Roko mu je nastavil na usta,

da ni mogel zakričati, z drugo pa ga je udaril v

sence. Gangster se je sesedel kot prazna vreča.



59

Tehnika, ki jo je uporabil, se je imenovala kasumi

nakadaka ipon ken uči. Bila je iz repertoarja vešči-

ne kjušo džicu. Kasumi je bila džintaj (1) točka, ki

je povzročala takojšnjo izgubo zavesti. Nakadaka

ipon ken uči pa je bil udarec pesti z izdvojenim

členkom srednjega prsta.

Pretipal je mafioza.

Našel je revolver na šest metkov S&W model

686 kalibra .357 MAGNUM. Natanko takšnega je

uporabljal Clint Eastwood v svoji najbolj znameni-

ti vlogi "umazanega inšpektorja" Harrya Callaha-

na.

"Prekleto, Ferrini! Zakaj nisi zapr ..."

Še preden je godrnjač dokončal stavek, mu je

Boris nastavil revolver na čelo. Nahajal se je na

hodniku Ricove brunarice. Za niskim pultom

obloženim z majhnimi televizorji, je sedel čuvaj.

Od presenečenja je vstal. Samodejno je segel za

pas. Očitno se sploh ni zavedal naperjenega revol-

verja.

"Stoj!" mu je ukazal Boris.

Čuvaj se je obnašal kot v transu. Zato mu ni

preostalo nič drugega kot da ga udari. Strel ni pri-

šel v poštev, saj bi takoj privabil vse v hiši. S teh-

niko tajšo uči, ga je z dlanjo sunil v vrh brade. Ne-

pridiprav je zletel v steno, od koder se je brez gla-

su odbil na tla.

______________

(1) Vitalna točka



60

Razgledal se je okrog sebe. Ricova hiša je nav-

zven res izgledala kot stara brunarica, toda znotraj

je bila prava trdnjava. Stene so bile obložene z je-

klenimi ploščami, ki bi jih še bazuka težko prebila.

V vsaki sobi so bile nameščene kamere. Na števil-

nih ekranih se je videlo, da kamere nadzirajo tudi

okolico hiše. Prav čudno je bilo, da ga čuvaj ni

opazil. Verjetno je bila kriva temna noč, ploha, ali

Playboy, ki je ležal na pultu.

Bežni pogled na zaslone mu je odkril, da se v

hiši nahajajo še štiri osebe. Vsi so bili v isti sobi na

prvem nadstropju.

Povzpel se je po lesenih stopnicah.

Vstopil je z revolverjem v roki.

"Dober večer, gospodje!"

Za mogočno hrastovo mizo je sedel Don Rico.

Bil je natančno takšen, kot mu ga je opisala Mile-

na, suh, majhen, štrlečih las, orlovskega obraza.

Ostali trije so bili po videzu sodeč njegovi varnost-

niki. Prvi, ki ni bil nihče drug kot petprsti Bruno,

je skočil kot poparjen.

"Brez neumnosti," ga je posvaril Boris, "druga-

če dobiš strel v koleno!"

Orjak je obstal.

"Roke kvišku!"

Mafiozi so ga ubogali.

"Drug za drugim odložite pištole. Najprej ti,

veliki!"

Gangsterji so zmetali orožje na tla. Don Rico



61

ga ni nosil.

"Se nam boš predstavil?" je vprašal Rico.

"Kdo sem, ni pomembno; kaj hočem, to je va-

žno."

"Torej nisi policaj?"

"Ne."

"Te pošilja Don Maurizio?"

"Ne."

"Kdo pa si?" je vztrajal Rico.

"Telesni stražar. In moram ti povedati, da je

tvoja varnost na psu. Pravzaprav nimaš niti psa.

Veš, ni vse v tehniki."

Rico je jezno pogledal Bruna.

"Zakaj nisi izpustil pse?!"

Don Rico je imel tri velike doge.

"Če pa je taki naliv, šef," se je branil silak.

"Prehladili bi se."

Borisa je presenetila gangsterjeva skrb za ži-

vali. Očitno so bili njegovi ljubljenčki.

"Vhodna vrata so v temi, luč na verandi je

crknila," je nadaljeval. "Čuvaj je bil tako zatopljen

v branje, da sploh ni videl, kaj se mu dogaja pred

nosem. Res, zanič varnost!"

"Kaj si naredil Ferrinu in Aldu?" je vprašal

eden od goril.

"Brez skrbi. Še sta živa. Jutri ju bo bolela gla-

va, drugače pa sta v redu. Nisem prišel ubijat."

Bruno je naglo vstal.

"Prijatelj, potem pa mi daj pihalnik in vse bo



62

pozabljeno."

Boris ga je zgrabil za zapestje. Izvedel je aiki-

do tehniko nikjo. Nato ga je stisnil za pest in mu

polomil vse prste. Bruna je doletelo natančno to,

kar je z užitkom počel svojim žrtvam. Od bolečine

je zaječal. Sesedel se je na kolena.

"Še kakšen brihtnež?" se je oglasil Boris. "Ni-

kogar ne nameravam ustreliti, ampak polomim

vam lahko vse kosti. Zato pamet v glavo!"

"Bravo! Bravissimo!" je vzkliknil Don Rico.

"Ti si pravi mož zame. Povej ceno!"

"Ne delam za mafioze."

"Kako mi lahko rečeš kaj takega?! Jaz sem po-

šten podjetnik. S Cosa Nostro (1) nimam nobene

veze."

"To me ne zanima. Hočem dve stvari, resnico o

Albertu Kosu in zagotovilo, da boš pustil moje kli-

ente na miru."

"Prišel si zaradi Alberta? Kdo te pošilja?"

"Manekenki iz Royall Cluba. Molčali bosta kot

grob, če ju pustiš na miru. Sicer tako ali tako nič

ne vesta."

"Amico, (2) nimam pojma o čem govoriš!" se je

vznejevoljil Don Rico.

"Brez igric, prosim. To nam bo prihranilo veli-

ko časa. V nasprotnem primeru bom moral pokli-

____________________________________________

(1) "Naša stvar," eden od nazivov za italijansko mafijo

(2) Prijatelj



63

cati policijo. Čeprav bi se raje dogovoril na štiri

oči."

"Jaz tudi, verjemi!"

"Potem pa kar z resnico na dan!"

"O čem?"

"O Albertu Kosu. Moral je umreti v opozorilo

drugim, kajne?"

"Kdo ti je natvezil te laži?"

"Policija."

"Neumnost! Albert je delal zame."

"Baje ti je veliko dolgoval."

"Res je. In svoj dolg je odplačeval tako, da je

delal zame. Seveda je bila to najina poslovna

skrivnost."

"Kakšno delo je opravljal?"

Don Rico se je nekoliko obotavljal, nato pa

vseeno spregovoril: "Preprodajal je prašek. (1) Ti-

hotapil ga je v fotografski opremi. Hej, sedaj sem

te prepoznal! Ti si Boris Stanovnik. Bil si bodygu-

ard tisti mrhi, Danici Vrabl."

Boris je prikimal.

"Zakaj si odstranil Alberta Kosa?" je vztrajal.

"Je postal preveč pohlepen?"

"Se hecaš?! Albert ni bil neumen! Nikoli si me

ne bi drznil prevarati. Že ves čas ti pravim, da ni-

sem bil jaz!"

"Rad bi ti verjel ..."

___________________________

(1) Eden od izrazov za mamila



64

"Poglej sliko nad kaminom," mu je velel Don

Rico.

Boris jo je vzel v roke. Na njej sta bila Rico in

Albert v mladih letih.

"Albert Kos je moj bratranec," je povedal. "Ali

misliš, da bi dal zatreti svojo kri?"

Boris se je zamislil. Ricova izjava je marsikaj

spremenila, čeprav ga ni povsem prepričala. Ko so

mafiozi obračunavali med seboj, so se bojevali tu-

di znotraj krvnih vezi. Toda bilo je nekaj v Rico-

vem glasu. Morda je govoril resnico. Le zakaj bi se

sprenevedal?

"Zakaj se skrivaš pred policijo?"

"Kdo to pravi?"

"Mar ne veš, da te policija želi zaslišati v zvezi

z Albertom?"

"Ne skrivam se pred policijo, ampak pred pri-

jatelji."

"Pred prijatelji?"

"V biznisu so nastopile težave. Don Maurizio

meni, da bi znal bolje poslovati od mene. Kaj ho-

češ, od časa do časa se mora sprostiti nekaj hude

krvi."

"In kljub temu si tako slabo zavarovan? Mar se

ne bojiš za svoje življenje?"

Don Rico se je naježil. Do sedaj se je v "luk-

nji", kot ji je pravil, počutil varnega. Menil je, da

mu niti četa vojakov ne more do živega. Stanov-

nik pa je prikorakal kot da bi bil na promenadi in



65

mu pomolil revolver pod nos. To je bil srhljiv ob-

čutek, ki ga je streznil. Kljub temu je z zaigrano

ravnodušnostjo dejal: "V našem poslu se nič ne

zgodi brez privolitve Palerma. Don Brazzi, eden

od stebrov la famiglie, (1) je moj stric. Posvaril bi

me, če bi mi Palermo obrnil hrbet. Zakaj bi se torej

bal?!"

"Ampak, vseeno se skrivaš."

"Previdni ljudje živijo dlje. La famiglia ima

svoja pravila, toda včasih se najde kakšen brihtnež,

ki misli, da jih lahko izigra."

"Če se ne motim, si rekel, da nimaš nobene ve-

ze s Cosa Nostro."

Ker ga je Rico stekleno pogledal, je Boris od-

vrnil: "Parvzaprav me to sploh ne zanima. Še eno

vprašanje. Ali je možno, da je Alberta pospravil

Don Maurizio?"

"Če bi ga, potem bi jaz to vedel."

"Se pravi, da ga ni?"

"Ne."

"Torej kdo?"

"Za to informacijo sem pripravljen odšteti lepe

denarce. Albert je moja kri. In ta nesrečna stvar mi

je samo nakopala policijo za vrat. Hej, Stanovnik,

če najdeš morilca, te bom bogato nagradil!"

Boris se je znašel v precepu. Ostali sta mu sa-

mo dve možnosti. Ali naj verjame Don Ricu, ali pa

___________________________________

(1) “Družina,” eden od nazivov za mafijo



66

naj pokliče karabinerje. Nekaj mu je govorilo, da

Don Rico ne laže.

"Če ti stojiš za vsem, potem pusti pri miru ma-

nekenki iz Royall Cluba," je naposled zahteval.

"Z moje strani jima ne preti nobena nevarnost."

"Okej! Potem se bom poslovil. Bona note, sig-

nori! (1) Naj me nihče ne poskuša ustaviti!"

"Stanovnik, saj ne boš obvestil policije o mo-

jem skrivališču?!"

"Ne. Besedo ti dam. Ti pa drži svojo obljubo!"

"Velja. Arivederchi! (2) Če se boš kdaj premis-

lil, pridi delat zame."

Borisu ni nihče sledil. Neovirano je prišel iz hi-

še in sedel v avto. Nehalo je deževati. Ko je za se-

boj pustil Don Ricovo jazbino, si je oddahnil. V

Hadovem svetu ni bilo niti najmanj prijetno.





_____________________

(1) Lahko noč, gospodje

(2) Adijo!



67

12.





Rim. Hotel Palace.

"Boris, vstopi!" ga je z radostjo v glasu pozva-

la Milena. "Težko sva te pričakovali."

Pričakovali? Da, dobro je slišal. Milena je upo-

rabila dvojino. In vedel je na koga misli.

"Danica, Boris je prišel!" je zaklicala Milena.

Balkonska zavesa se je premaknila, kakor da bi

zapihal veter. V Borisu je narasla plima mešanih

občutkov. Zdaj se mu bodo odprla vrata pekla ali

raja.

"Celi dan te že čaka na balkonu," mu je zašepe-

tala Milena. "Verjetno te je videla, ko si se pripel-

jal."

Bil je v napetem pričakovanju. Ali je čas zace-

lil rane? Je bilo leto dni dovolj, da jo preboli? To

mu bo kmalu jasno.

In potem se je pojavila, odeta v sončno svetlo-

bo, ki je prihajala od zunaj. Bila je nebeško lepa.

Obstala je. Bila je kot otrok, ki se je izgubil in ne



68

najde poti domov. Njen pogled je bil poln boleči-

ne, krivde, sramu. Stala je nebogljeno, kot angel,

ki se je izgubil.

"Zdravo," je naposled dahnila.

Čarovnija je še bila prisotna, še vedno je bila

tukaj, skoraj otipljiva. Pred očmi so se mu zvrstile

slike. Vstali so spomini, iz katerih se je napajala

njegova duša; njuno srečanje v Ptuju, ples v dis-

koteki Metulj, poljubi na zadnjem sedežu avta,

prva strastna noč, večerja ob svečah, njuna ljube-

zenska prisega, njen razigrani smeh, ki ga je sprav-

ljal v dobro voljo.

O bog, še vedno jo ljubim! ga je prešinilo. Ob

tem spoznanju ni vedel, ali naj se veseli, ali bi ga

moralo biti na smrt strah.

Toda Milena je imela prav. Danica se je spre-

menila. V njej ni bilo več žara. Njeno veselje do

življenja je ugasnilo.

"Kako je bilo? Si našel Don Rica?" je nestrpno

vprašala Milena. "Si ga izročil policiji?"

"Ne skrbita. Pred njim sta varni. Prisegel mi je,

da nima nič z Albertovim izginotjem. Verjamem

mu."

"Zaradi naju si se izpostavil veliki nevarnosti,"

je spregovorila Danica. "Hvala ti."

Milena je iz torbice privlekla kos papirja. S tre-

sočo roko ga je izročila Borisu.

"To sva včeraj našli v sobi."

Na listu so bile narisane vislice.



69

"Boris, to je bilo v najini sobi!" je zastokala

Milena. "Namesto tega sporočila bi naju lahko

pričakal Albertov morilec."

Planila je v jok. Danica jo je objela, jo skušala

potolažiti.

"Kdo nama grozi, če ne Don Rico?" je čez čas

vprašala Danica.

"Albert je imel veliko sovražnikov," je odvrnil.

"Toda zakaj bi se nekdo spravil na naju?" se je

oglasila Milena. Brisala si je objokani obraz.

"Mogoče se boji, da vesta nekaj, kar bi ga lah-

ko razkrinkalo."

"Ampak midve ne veva ničesar!" je vzkliknila

Milena na robu živčnega zloma.

"Morda je kaj takega, česar se niti ne zavedata.

Zato mi še enkrat natančno opišita vse, kar se je

zgodilo tisti večer v Royall Clubu."

Dekleti sta se dopolnjevali v pripovedi.

"Danica, ko si se vrnila k mizi, ali je Albert že

sedel za njo?" je vprašal Boris.

"Ne. Še vedno je bil v Don Ricovi družbi."

"Ali je Albert lahko videl, kaj se dogaja za va-

šo mizo?"

"Sedel je s hrbtom proti nama," je odgovorila

Milena.

"Torej v času, ko sta bili na stranišču, nihče ni

nadzoroval mize?"

Danica in Milena sta se spogledali.

"Ne. Ampak če bi se nekdo dlje časa zadrževal



70

okrog mize, bi ga gostje zagotovo opazili," je deja-

la Milena.

"Ni nujno. Ko je Ramazzotti zapel prvo pesem,

so se luči ugasnile, mar ne?"

"Toda še vedno je bilo dovolj svetlo ..." je

vztrajala Milena.

"Nekaj me še zanima," jo je prekinil. "Ali je

policija odkrila arzenik tudi v vajinih kozarcih?"

Dekleti je spreletel srh.

"Albert je padel na mizo, jo prevrnil. Vse se je

razbilo," je povedala Danica. "Vsebina se je pome-

šala."

Milena je prebledela. Z naraščajočo paniko je

spregovorila: "Mar misliš, da je nekdo zastrupil

samo Albertov kozarec, za najina pa mu je zmanj-

kalo časa? In sedaj poskuša popraviti napako?"

"Vse je mogoče," je bil iskren. "Ničesar ne

smemo zanemariti."

Milena se je ugriznila v ustnico.

"Obstaja še ena možnost," je dodal.

"Kakšna?"

"Da Albert ni v nobeni zvezi z nepridipravom,

ki vama grozi."

"Kako misliš?"

"Alberta je lahko zastrupil nekdo od njegovih

starih sovražnikov. Vama pa grozi kakšen neurav-

novešeni oboževalec ali zavrnjeni ljubimec. Sta se

zadnje čase zapletli v kakšno romanco, ki jo je bilo

težko prekiniti?"



71

"Boris! Kako lahko vprašaš kaj takega?!" se je

ujezila Milena.

Danica jima je obrnila hrbet. Brisala si je solze,

ki so se ji nabrale v očeh.





72

13.





Ob pol dveh zjutraj je disko mrzlica dosegla

vrhunec. Posebej divje je bilo ob petkih, ko se je

končal delovni teden. Tedaj je vsakdo, ki se je

počutil mladega v duhu, iskal živahno, aktivno

sprostitev. In v Rimu med nočnimi klubi ter kazini

ni bilo boljšega kraja za zabavo od diskoteke Fio-

ra.

Plesišče je kot velik živ organizem utripalo v

ritmu glasbe, barvnih žarometih, svetlobnih efek-

tih. Vrteče srebrne krogle, ki so visele pod stro-

pom, so metale zvezdnate odseve in dajale pro-

storu kozmično razsežnost.

Mlada telesa so se tresla v ekstazi, vendar ni

vse rajače v nebeške višave ponesel samo rock,

temveč tudi speed. (1) In v tej prerivajoči se, pisa-

no oblečeni množici so bili trije plesalci, ki jih ni

__________________________

(1) Eden od izrazov za mamilo



73

bilo mogoče prezreti. Visok črnolas moški s samu-

rajskim čopom je bil skoraj za dve glave višji od

poskakujoče množice. Družbo sta mu delali svetlo-

lasa in temnolasa lepotica. In čeprav nista bili izi-

valno oblečeni, na sebi sta imeli samo kavbojke in

bluzo, so se številni pogledi lepili nanju. Bilo je

nekaj magičnega v načinu, kako sta se gibali. In

kako se tudi ne bi saj sta bili vrhunski manekenki.

Boris je odpeljal Danico in Mileno v diskoteko

zato, ker je želel, da bi vsaj za trenutek pozabili na

grožnje in strah. Po njunih zadovoljnih, sproščenih

obrazih je sklepal, da je ravnal prav. Pa še iz enega

razloga so bili v disku. Upal je, da bo izbezal na

plan nepridiprava, ki jima je grenil življenje. Obe-

nem so bili v množici na varnem. Capin se jih ne

bo drznil napasti med ljudmi. Kljub temu pa bi se

jim lahko toliko približal, da bi ga uzrli.

Boris je te dni pogosto vodil dekleti po naku-

pih. Oprezoval je, ali jih morebiti kdo ne zasleduje.

To ni bilo enostavno opravilo, saj so se mnogi

moški zapodili za njimi zaradi Danice in Milene.

Le kdo bi jim zameril! Toda Boris je vseeno po-

skušal odkriti obraz, ki bi se v njihovi bližini po-

javljal pogosteje od ostalih. Na žalost njegov trud

ni obrodil uspeha. Vendar ni izgubil upanja. Mor-

da bodo barabinu popustili živci in se bo sam raz-

kril.

"Žejna sem," je rekla Milena. "Gremo nekaj

spit!"



74

Boris in Danica sta se strinjala.

Preboj skozi gnečo ekstatičnih plesalcev je bil

prava pustolovščina. Človek se je počutil kot žogi-

ca v fliperju. Zdaj te je nekdo sunil z leve, zdaj z

desne, in če si se temu upiral, je bilo samo še huje.

Zato so se poznavalci prepustili toku množice, da

jih je nosil po želji in na koncu izpustil iz rok. Bo-

ris pa je imel poseben vpliv na okolico. Pred nje-

govo visoko samurajsko pojavo so se plesalci sa-

modejno umikali na stran. Dekleti sta mu tesno

sledili. Brez večjih težav sta se izmuznili skozi

špalir, ki se je zapiral za njegovim širokim hrbtom.

Prišli so do šanka.

"Stoj dinozaver!"

Pred Borisa je stopil čokati dolgolasec.

"Se me še spomniš?" je vprašal.

Boris je imel dober spomin za obraze. Toda

lahko bi prisegel, da tega vsiljivca še nikoli ni sre-

čal.

"Jaz sem Toni Barcelona," je rekel dolgolasec,

ki je bil očitno stari salonski lev. Boris se je kot te-

lesni stražar nagledal takšnih nedodraslih štiride-

setletnih pubertetnikov, ki so bili prepričani, da je

življenje ena sama zabava. Na čelu bi lahko nosili

žig playboya. Kjerkoli so se pojavili, so nastopile

težave.

"A si name tudi pozabil?" je zagruli še en od-

cveteli adolescent. Postavil se je Toniju ob bok.

Bil je gologlav, oblečen po modi iz TV serije



75

Miami Vice.

Njega je takoj prepoznal. Na modni reviji v

Trstu je vdrl na oder, napadel Danico in na smrt

prestrašil manekenke. Čeprav ga je tedaj videl le

za hip, si ga je zapomnil. Gologlavec je bil poseb-

než, ki ga ni bilo mogoče prezreti. Celo Danica se

ga je spomnila.

Boris je vedel kaj bo nastalo iz neljubega sni-

denja, zato ni nameraval biti vljuden.

"Seveda!" je vzkliknil in se udaril po čelu.

"Torej veš kdo sva?"

"Aha. Toni Bomboni in Plešasta Glava, tržaška

dvojčka, ki sem ju zabrisal z odra."

"Poglej, poglej! Genij naju je prepoznal," je re-

kel gologlavec, ki mu je bilo ime Adam. Pravili so

mu tudi Kača, ker je imel tetovirano kobro na roki.

"Vidim, da še vedno paziš na manekenke," je

pristavil Toni. "Zvesti pes čuvaj, ha?! Daj zalajaj

malo. Hov! Hov!"

"Jaz ne lajam, samo grizem."

"Pazi Adam! Cucek ima steklino!"

Toni se je vnesel Borisu v obraz.

"Poslušaj, orangutan! Mrkni! Prepusti nama ti-

dve lepotički, pa bova pozabila nate!"

Začutil je, kako sta se dekleti vznemirili za nje-

govim hrbtom. S kretnjo roke jima je dal zname-

nje, naj se umakneta.

"No, kaj bo?! Smo zmenjeni?" je silil Toni.



76

Boris je poznal pravila street fighta. (1) Vedel

je da, ko se ti nekdo nevarno približa kot se je Toni

njemu, potem namerava dvoje, ali udarec s čelom v

nos, ali pa sunek s kolenom v genitalije. Ulični

pretepači so verjeli, da je napad najboljša obramba.

Njih je zanimal samo rezultat. Umetnost bojevanja

je bila zanje španska vas. Sicer bi jo z veseljem

poznali, zlorabili, toda v mojstrstvo borilnih veščin

je bilo treba vložiti preveč truda in časa. Za name-

ček pa je slonelo na fair playu, (2) ki je bil v nas-

protju z njihovim značajem.

"Fanta, odnehajta!" je velel Boris. "Nočem va-

ju poškodovati!"

Njegove besede so bile kot olje na ogenj. Toni-

jev obraz se je spačil od jeze, kar je bil nedvomni

znak za napad. Dolgolasec se je odločil za udarec z

glavo.

Boris se je bliskovito umaknil na stran. Ko je

Toni zdrvel mimo njega, mu je poslal udarec leo-

pardove šape v vrat, v kejču, točko na tretjem

medvretenskem prostoru. Leopardova šapa je bila

ročna tehnika, ki je imela udarno površino na po-

krčenih členkih prstov. Ker pa se je Toni gibal na-

prej, v skladu s silo udarca, Borisova tehnika ni bi-

la dovolj močna, da bi dolgolasec izgubil zavest.

Učinkovitost kjušo džica je bila odvisna od natan-

_____________________________

(1) Ulično bojevanje

(2) Izenačeni pogoji in pravila boja



77

čnosti, udarne površine in zadostnega pritiska na

določeno džintaj točko. Zato se je Toni samo opo-

tekel. Kmalu je bil spet pri polni zavesti.

Medtem je Adam napadel z brco v trebuh. Boris

se je izmaknil v zadnjem trenutku. Noga je z vso

močjo treščila v šank. Adam je glasno zaklel od

bolečine. Verjetno si je polomil kakšen prst. Boris

ga je zrušil s polkrožnim zamahom desnice. To je

bila aikido tehnika irimi nage, ki je temeljila na

predstavi bambusa, kako niha na vetru.

"Hej, si videl to!" je vzkliknil neki gledalec

prijatelju.

Komaj se je Boris obrnil, že je Toni skočil

nanj. Samo bliskoviti, izšolani refleksi so ga rešili

iz nemogoče situacije. Pograbil je Tonija, ga zasu-

kal okrog sebe ter vrgel na mizo. Izvedel je tenči

nage, met, ki je uporabljal diagonalno krožno gi-

banje glede na površino tal.

Miza na katero je priletel omarasti dolgolasec,

se je zlomila na dvoje. Gostje okoli nje so popada-

li s stolov.

Adam se je pri šanku pobral. Očitno mu še ni

bilo dovolj. Takšne trde glave so s težavo dojema-

le, kdaj je bila bitka izgubljena. Znova je planil na

Borisa. Le-ta si ga je naložil na ramena. Po verti-

kalni krožnici ga je z metom kata guruma zabrisal

čez sebe tako, da je gologlavec zletel čez šank. Na-

takar za pultom se je komaj izognil.

"Upam, da si dojel, da napad ni zmeraj najboljši



78

način boja," je rekel Boris, čeprav je dvomil, da ga

Adam sliši.

Aikido, ki velja za enega najbolj dovršenih sis-

temov goloroke samoobrambe temelji na ideji, da

je napadalec vedno v podrejenem položaju, saj vla-

ga energijo v lastni poraz. Mojster aikida je s kro-

žnimi gibi vodil napadalca. Njegovo silo je pre-

tvarjal v protisilo, ki je delovala zoper nasilneža.

Boris je zaslišal, da se je nekaj zlomilo. Opazil

je Tonija, ki je vstal. V roki je držal razbito stek-

lenico. To je bilo nevarno, vendar pribljubljeno

gostilniško orožje. Z njim so si pretepači obdelo-

vali obraze.

Gledalci so se prestrašeno umaknili.

Borisu je vse skupaj začelo presedati. Zelo se

je trudil, da ne bi poškodoval nepridiprava, vendar

barabina nista hotela odnehati. Zdaj pa še razbita

steklenica! Toni je res pretiraval. Še ranil bo kak-

šnega nedolžnega obiskovalca.

S šanka je pobral pepelnik. Zalučal ga je Toni-

ju v roko, v kateri je držal nevarno orožje.

"Au!" je zatulil dolgolasec. Prijel se je za bo-

leče mesto. "Zlomil si mi roko! Preklet bodi!"

Boris je zakoračil proti njemu.

"Ne skrbi. Anestetik je že tu," je rekel. "Lahko

noč, gnida!"

Silovito ga je brcnil v prsa.

Toni je odletel, kakor da bi ga zadela topovska

granata.



79

Obležal je brez glasu.

Danica in Milena sta stekli k Borisu.

"Si v redu?"

"Brez praske."

"Misliš da sta ta dva kriva za naše težave?" je

vprašala Milena.

Skomignil je z rameni.

"Bomo videli, kaj bo rekla policija."





80

14.





Sence na stropu so bile nemirne. Zdaj so ra-

dostno zaplesale, toda že v naslednjem trenutku so

se zaskrbljeno nagubale in z otožnostjo prekrile

polja zlatorumenega žita, v katerem se je raztaplja-

la dnevena svetloba. Podobe utrujenih koscev so se

kopale v srebrnem siju lune.

Boris ni mogel spati. Premleval je dogodke

zadnjih dni. Policija ni našla ničesar, kar bi pove-

zalo Tonija in Adama z Albertovo smrtjo ali z

grožnjami Danici ter Mileni. Seveda to ni bilo za-

gotovilo da sta nedolžna, ampak tudi sam se je

nagibal k ugotovitvam policije. Toni in Adam se

mu nista zdela dovolj pametna za spletko, ki jo je

poskušal razvozlati. Bila sta preveč nagla, nepre-

mišljena. Izpeljala bi jo lahko le, če bi za njima stal

Don Rico ali Don Maurizzio. Toda ne eden ne dru-

gi ne bi zaupala tako zahtevne naloge nezanesljivi-

ma frikoma. Ne, to je bila slepa ulica.

Poskušal se je sprostiti, odgnati skrbi. Nekaj-



81

krat je globoko vdihnil in izdihnil. Njegove misli

so poletele nad pokrajino oljk, nad katero se je bo-

čilo nisko nebo. Pripravljalo se je k dežju. Ogla-

sila se je jata ptičev, ki je hitela na varno. Zatišje

pred nevihto je bilo skoraj otipljivo. In tedaj je uzrl

njo, zlatolasko sredi oljčnega gaja. Nepremično je

sedela, zavita v meglico belega pajčolana. Na nje-

nih rdečih ustnicah je počival otožni smehljaj. Oči

so bile polne ljubezni prepojene z bolečino in ne-

mim krikom. Strup neuslišanega hrepenjenja je

razjedal njeno dušo.

"Boris ..."

Poskočil je od presenečenja. Glas je bil tako

resničen. Na široko je odprl oči. Ni vedel ali sanja

ali je buden.

"Boris, to sem jaz."

Danica!

Koleno je uprla na posteljo. Sklonila se je na-

denj. Dišala je po vrtnicah. Pogled na njeno pro-

sojno spalno srajco, mu je razkril, da je bila spodaj

gola. Zavrela mu je kri.

"Kaj počneš?" je zmedeno vprašal.

"Pogrešam te."

S kretnjo roke si je vrgla lase čez rame.

"Rada bi, da mi odpustiš. Zaradi trenutka ne-

premišljenosti sem uničila najino prihodnost. Ne

moreš si niti misliti, koliko sem zato pretrpela. Od-

pusti mi, prosim! Še vedno te ljubim. Brez tebe ne

morem živeti!"



82

Kolikokrat je sanjaril o besedah, ki jih je izrek-

la. Potreboval jih je kot žejni vode v puščavi. Ne-

skončno dolge so bile neprespane noči zaradi njih.

In sedaj jih je slišal.

"Pomagaj mi, da se bom spet počutila živo, če-

prav samo za eno noč."

Njene vroče ustnice so se spustile na njegove.

Od vznemirjenja se mu je zvrtelo.

"Kaj pa Milena?" je vprašal.

Milena je ležala v sosednji sobi. Bili so v

apartmaju hotela Palace. Dekleti sta si delili spal-

nico. Boris je imel rezervno ležišče v dnevni sobi.

Tako ju je najlažje varoval.

"Če bova tiha, naju ne bo slišala," je odvrnila.

Znova ga je poljubila. Svoje telo je prižela k

njegovemu. Srce ji je divje razbijalo. Hotela ga je

čutiti z vsakim vlaknom svojega bitja.

Potegnil jo je pod sebe.

Odprla se je kakor školjka in mu izročila biser-

no matico rose. Bila je kot vrt ljubezni, ki čaka na

izpolnitev. Plima strasti ga je zamajala kot potres.

Želel se ji je predati, znova začutiti padec skozi čas

v ekstazo neminljivosti, se okopati v tolmunu sre-

če. Toda nekaj ga je zadržalo.

"Ne," je dahnil.

Sedel je na rob postelje.

"Boris, kaj je narobe?"

Ker je molčal, se je ogrnila z odejo.

"Vem," je čez čas rekla, "ne moreš mi opros-



83



titi."

Naglo se je obrnil k njej. Prijel jo je za ramena.

"Ne gre za to. Z lahkoto ti odpustim. Ne vem

pa, če ti lahko zaupam."

Danica je sklonila glavo.

"Rad bi ti zaupal, a se bojim."

"Razumem," je tiho dejala.

"Rad bi, da bi bilo med nama spet tako kot ne-

koč, vendar rabim čas. Žal mi je."

Danica je odšla v kopalnico. Odprla je pipo, da

je voda zabobnela po umivalniku.

Glasno je zajokala.





84

15.





"Že dolgo nisem tako dobro spala kot nocoj. In

to po tvoji zaslugi Boris," je rekla Milena, medtem

ko si je mazala maslo na kruh.

"Odkar si z nama, sem z vsakim dnem bolj mir-

na," je nadaljevala. "Ali se zavedata, da v tem času

nisva prejeli nobene nove grožnje? Morda je davež

odnehal?"

"Jaz bi raje počakal s takšnim sklepom," je de-

jal. "Čeprav ni nemogoče."

Slednje besede je izrekel zgolj zato, da jima ne

bi pokvaril razpoloženja.

"Do kosila smo prosti," je rekla Milena. "Kaj

bomo počeli?"

"Za spremembo bi lahko šli v kino ali luna

park," se je oglasila Danica. "Nakupi mi že prese-

dajo."

Boris in Milena sta jo začudeno pogledala. Ni-

sta mogla verjeti ušesom. Danica je rekla, da jo

trgovine dolgočasijo? To je bil pravi čudež!



85

"Oho, ali je dobra volja nalezljiva, ali je posre-

di kaj drugega?" je pripomnila Milena.

Danica se je veselo zasmejala.

"Upam, da mi česa ne prikrivata?" je pomen-

ljivo vprašala Milena.

Boris je privzdignil obrvi.

Ni mu bilo jasno kaj se dogaja z Danico. Po

včerajšnji zavrnitvi bi prej pričakoval, da bo potr-

ta, zagrenjena, ne pa polna optimizma. Očitno ni

dojel, kaj se je včeraj zgodilo. Dal ji je namreč ve-

deti, da jo ima še zmeraj rad, da si od nje želi nekaj

več kot le bežno avanturo. Prebudil ji je upanje, ki

ga je že davno izgubila. Ko je v kopalnici zajokala,

to ni bilo iz obupa. Ne, to so bile solze sreče, oči-

ščenja, znanilke nove lepše prihodnosti – prihod-

nosti z Borisom. Počutila se je kot po dolgotrajni

bolezni. Še vedno jo je vse bolelo, bila je izčrpana,

toda zdravnik ji je obljubil, da bo ozdravela. Danes

zjutraj je gola stala pred ogledalom in se opazova-

la. Na novo je odkrivala vsako ped svojega telesa.

Po tem obredu je bila kot prerojena. Zavedala se

je, da se bo morala še pošteno potruditi, preden ji

bo znova zaupal, se ji popolnoma predal. Toda to

je postala zanjo najbolj pomembna stvar v življe-

nju. In če se je bilo za koga vredno boriti, potem je

bil to zagotovo Boris, njena edina in prava ljube-

zen. Ne bo odnehala dokler ne bo spet njen.

In tedaj ga nikoli več ne bo izpustila iz rok.





86

16.





Popoldan istega dne se je v hotelu Palace ekipa

MMSA mrzlično pripravljala na večerno modno

revijo. Scenski delavci so v jedilnici postavljali

oder. Manekenke so dobivale zadnje napotke o

vrstnem redu kolekcij in o tem, katere obleke bodo

nosile. Tudi Danica in Milena sta bili vpeti v ru-

tino, ki ji je bil Boris že neštetokrat priča. Toda še

vedno je v sebi nosila vznemirjenje, napetost. Bila

je kot priprave na praznovanje rojstnega dne, ko se

vsi veselijo svečanega vrhunca, velike čokoladne

torte. In za moški del gledalcev so bile manekenke

pravi posladek. Za ženske pa so torto predstavljale

obleke. Zaradi teh dveh razlogov modne revije ne

bodo nikoli propadle.

Končno je napočil trenutek, ko se bo revija pri-

čela. Gostje so napolnili dvorano do poslednjega

sedeža.

"O, groza!" se je razburila Milena. "V sobi sem

pozabila torbico."



87

Milena se nikoli ni ločila od svoje modre

usnjene torbice znamke Chanel. Borisu se je njena

navzanost na ta predmet zdela prav opsesivna, saj

jo je povsod vlačila s seboj.

"Videl sem, da jo imaš."

"Ne, pozabila sem kozmetično toaleto. To je

manjša torbica, ki jo zmeraj nosim v večji."

Ko mu je začela razlagati o ‘taveliki’ in ‘o ta-

mali’ torbici, se mu je zmračilo pred očmi.

"Zakaj jo sploh rabiš?" je vprašal na koncu po-

trpežljivosti.

"Da se naličim."

"Saj imaš svojega maskerja."

"Ah, moški! Ne razumeš. Jaz uporabljam šmin-

ko, ki je naši nimajo."

"Kako je to mogoče? Šminka je šminka."

"Ne, vsaka šminka ima različno številko bar-

vnega odtenka in naši ..."

"... je nimajo."

"Drži. Prosim te, bodi tako dober, pojdi v mojo

sobo po kozmetično torbico. Še natanko deset mi-

nut časa imam. Pohiti!"

Godrnjaje se je odpravil po stopnicah. Ženske

so bile včasih sila zahtevne. Seveda je bilo pravo

zadovoljstvo pogledati lepo oblečeno, naličeno

bejbo, toda ko le ne bi porabile celega dneva za to.

Moški in ženske smo čudna bitja, je pomislil. Žen-

ske so se dolge ure oblačile, urejale za moške, ki

so jih nato v minuti slekli. Toda moral je priznati,



88

da ni želel, da bi bilo karkoli drugače. Zato se je

sprijaznil z Milenino prošnjo.

Pred vrati je zastal. V žepu je pobrskal za klju-

čem. Nato je zaslišal ropot, ki je prihajal iz sobe.

Kaj je to? Ali je nekdo stikal po sobi?

Potiho je odklenil in vstopil.

V hodniku je bila tema. Iz dnevne sobe so pri-

hajali kratki prebliski svetlobe.

Zagledal je moškega, ki je z žepno svetilko

preiskoval sobo.

"Stoj!" je zaklical Boris.

Vlomilec je proti njemu zalučal baterijo. Na-

gonsko je dvignil roko, da bi si zaščitil obraz. Sve-

tilka ga je zadela v levo podlaket. Bolečina ga je

spreletela vse do ramena.

Neznanec se je pognal vanj, kajti Boris je s te-

lesom zapiral edini izhod iz sobe. Sila naleta je bi-

la tako močna, da je Boris začel padati. Ampak

tudi tokrat so ga rešili izšolani refleksi, ki jih je

razvil z dolgoletnimi treningi. Ko se je njegov hr-

bet dotaknil tal, se je z nogami uprl v telo napa-

dalca in ga vrgel čez sebe. To je bil met tome nage,

ki mu v džudu pravijo požrtvovalni met, ker je tre-

ba za njegovo izvedbo žrtvovati lastno ravnotežo

oziroma stoječo oporo.

Vlomilec je treščil v vrata ter izgubil zavest.

Boris je prižgal luč.

Podrobno si ga je ogledal.

Vlomilec je nosil kavbojke, rjavo jakno in kari-



89

rasto srajco, nič posebnega, nič vpadljivega. Imel

je brado, brke, na sredi glave je bil precej plešast.

Ob njem so ležala očala z debelimi stekli. Boris je

prišel do zaključka, da ga ne pozna. Potem je dvig-

nil očala in doživel presenečenje. Stekla so bila

brez dioptrije. Kmalu je odkril, da so tudi brada in

brki lažni.

Naenkrat je prepoznal vlomilca.

Spoznanje mu je vzelo sapo.

Nikoli ne bi pomislil nanj.





90

17.





"Kje za vraga si hodil?!"

Milena je bila besna.

"Zamudil si revijo. Kaj se je zgodilo?" je z zas-

krbljenim glasom vprašala Danica.

Molče je sedel v naslonjaču. V rokah je držal

Milenino kozmetično torbico. Bil je bled kot kre-

da.

"Daj sem!"

Milena mu je vzela torbico.

"Mislila sem, da ti lahko zaupam," se je jezila.

"Pustil si me na cedilu. Kako si mogel! Na oder

sem morala oditi nenaličena."

V normalnih razmerah bi Boris pomislil, da la-

hko samo ženska tako popeni zaradi kozmetike.

Toda to niso bile navadne okoliščine.

"Ali iščeš to šminko?"

Moški glas je bil namenjem Mileni, ki je brska-

la po torbici.

Iz kopalnice je stopil Albert Kos. Med prsti je



91

vrtel šminko.

"Albert!" sta zaprepadeno vzkliknili Danica in

Milena.

"Zdravo dekleti."

Milena se mu je vrgla okrog vratu.

"Živ si!"

Albert jo je hladno odrinil.

"Najprej sem vama dolžan pojasniti, zakaj ne

delam družbe ribam."

"Ti veš za ribo?" se je oglasila Danica.

"Seveda, saj sem jo sam poslal."

"Kako ..."

"Počasi, vse bom razložil."

Sedel je na kavč.

"Iz bolnice sem pobegnil zato, ker sem spoz-

nal, da me je samo neznanska sreča obvarovala

smrti. Zbal sem se, da tisti ki me je poskušal za-

strupiti ne bo odnehal. Zato sem moral izginiti. Ko

je policaj ponoči zaspal, sem brez težav zapustil

sobo. Nato sem oznanil svojo smrt in upal, da bom

odkril zastrupljevalca prej, kot bo on našel mene."

"Ali je bil Don Rico?" je zanimalo Danica.

"Kje neki! Vanj sploh nisem podvomil. Pa ne

zato ker je moj bratranec. Ko gre za denar mu je fi-

go mar za sorodstvo. Za Rica sem bil molzna kra-

va. Izkoristil me je za svoje posle. Bil sem preveč

koristen, da bi me ubil. Seveda strupar tega ni ve-

del. Zato se mu je Don Rico zdel idealni krivec. Z

Ricom sva poskrbela, da so govorice o mojih dol-



92

govih še naprej krožile. Tako nihče ni podvomil,

da v resnici delam zanj. To je bila izvrstna krinka."

"Kaj pa Don Maurizzio?" je vprašal Boris.

"Saj sem že rekel, da nihče ni vedel za moje

poslovno sodelovanje z Ricom. Ampak tudi če bi

Maurizzio izvedel, se z mano ne bi ukvarjal, ker

sem bil premajhna riba. Če bi odstranil mene, s

tem ne bi čisto nič škodil Ricu. Samo opozoril bi

na to, da je stopil v akcijo. Tako bi izgubil pred-

nost presenečenja. Ne, don Maurizzio sploh ni pri-

šel v poštev."

"Kdo ti je potem stregel po življenju?" je ho-

tela vedeti Danica.

"Najprej sem pomislil na katerega od prevara-

nih moških."

Albert se je odkašljal, kakor da bi mu besede

težko šle z jezika.

"Saj veste, da nisem bil noben svetnik. Pomislil

sem celo nate Boris. Hm, oprosti."

Boris ni rekel ničesar.

"Nato se mi je posvetilo, da je arzenik strup, ki

ga najpogosteje uporabljajo ženske. In sum je pa-

del na vaju dve, moje dame."

"Neumnost!" je vkliknila Danica.

"Ti si zmešan!" je pristavila Milena.

Albert je dvignil roko, da bi ju utišal.

"Obe sta imeli motiv," je dejal, "in to dober.

Mileni bi lahko prekipelo ob moji vztrajni nezves-

tobi, Danici pa sem uničil zvezo z Borisom. Tisti



93

skoraj usodni dan zame sem Danici polil obleko.

To bi bila lahko kaplja čez rob. Vsekakor so žen-

ske morile že za manjšo stvar. Edina dilema je bila,

katera od vaju dveh je v resnici kriva. Obe sta bili

sami za mizo. Imeli sta dovolj časa, da zastrupita

šampanjec, ne da bi to kdorkoli opazil."

"Ne vem od kod ti te divje ideje, ampak hudo

se motiš," je rekla Danica.

"Grožnje," se je iznenada oglasila Milena, "so

bile tvoje maslo!"

Albert je prikimal.

"Večkrat sem vama preiskal sobo, vendar nisem

ničesar našel. Z grožnjami sem vaju hotel spodbu-

diti h kakšnemu neprevidnemu dejanju. Upal sem,

da se bo storilka sama razkrila."

"Midve pa sva najeli Borisa in ti otežili delo,"

je pripomnila Milena.

"Tako je. In ko sem nocoj znova brskal po so-

bi, me je Boris zalotil. Povedal sem mu celo zgod-

bo. Pomagal mi je najti dokaz, ki sem ga ves čas

iskal."

"Kakšen dokaz?" je vprašala Danica.

Albert ji je pomolil šminko.

"Saj to je navadno ličilo!" se je začudila.

Snel je zamašek.

"Ta šminka ima dvojno dno. Čeprav zdaj v

njej ni ničesar, bo policija gotovo našla sledi arze-

nika, kajne Milena?"

"Ti si nor!" se je uprla Milena.



94

"Bojim se da ne. Saj to je tvoja šminka, a ne?

Res ne vem, zakaj si obdržala tako obremenilni do-

kaz?! Iz sentimentalnosti? Ali si mislila, da te ne

bo nihče odkril?"

"Pojdi se solit!" mu je zabrusila Milena.

"Ampak zakaj ravno arzenik? Nisi mogla do-

biti ničesar boljšega? Kaj ne veš da mene niti kilo-

gram arzenika ne ubije?!"

"Strup za podgane je bil pravšnji zate. Podga-

na!"

"Milena!" se je vznemirila Danica. "Kaj sli-

šim?! Ali je res?! Ti si bila? Zakaj, za božjo vol-

jo?"

"Ta izmeček nam je uničil življenja, tebi, meni,

Borisu. Zasluži si smrt! Vem, da te je po Borisu še

naprej nadlegoval. Enkrat sem slišala, kako si se

mu upirala. Tega mi nisi upala niti povedati."

"Bala sem se, da mi ne boš verjela," je odvrni-

la. "Komaj sva rešili najino prijateljstvo. Nisem si

ga drznila znova postaviti na preizkušnjo."

"Še nekaj me zanima," se je oglasil Albert.

"Milena, od kod veš za Don Rica?"

"Crkni!" mu je zabrusila.

Rica je opazila na modni reviji. Ena od mane-

kenk ji je povedala, kdo je. Vendar ničesar ni na-

meravala pojasnjevati.

Albert je segel po telefonu.

"Kaj počneš?" ga je vprašala Danica.

"Poklical bom policijo."



95

"Počakaj! Ali ne bi tega rešili med seboj? No-

čem da moja najboljša prijateljica konča za zapahi.

Sicer si pa še vedno živ, mar ne?"

"Vidve sta strašni," je zavzdihnil. "Ne morem

tvegati, da mi ta zmešana baba še enkrat streže po

življenju."

"Pazi na jezik!" se je razjezila Danica. "Milena

te je imela rada. Ne zasluži si, da ...."

"Je že v redu, Danica," se je vmešala Milena.

"Ne rabim tvoje pomoči."

Iz torbice je izvlekla majhno pištolo.

Boris je takoj prepoznal italijanski model

SITES. O tej pištoli se je zadnje čase veliko go-

vorilo. Nastala je na podlagi ruskega modela PSM.

Njen kaliber je bil 9 mm Short, kapaciteta pa osem

nabojev. Med majhnimi pištolami je zaslovela

predvsem zato, ker je bila samo nekaj milimetrov

širša od cigarete. Zdaj mu je postalo jasno, zakaj se

nikoli ni ločila od svoje torbice. V njej je skrivala

pištolo. Verjetno jo je kupila v kakšni italijanski

trgovini z orožjem.

"Prvič mi je spodletelo, tokrat mi ne bo!" je bi-

la odločna Milena.

Namerila je v Alberta.

"Ne!"

Boris se je postavil predenj.

"Milena, ne nori. Saj si nočeš uničiti življenja

zaradi njega!" je rekel.

"On me je že uničil. Ta gnida mora umreti!"



96

V očeh so se ji nabrale solze.

"Boris, če se ne umakneš, ko preštejem do tri,

bom streljala. Resno mislim! Prisežem pri bogu,

umakni se!"

"Ne verjamem ti ..."

"Ena ..."

"Ti nisi morilka."

"... dva ...."

"Ne delaj tega! Jaz sem tvoj prijatelj."

Krčevito je stiskala pištolo.

"... tri!"

"Neee ...!"

Danica je skočila pred cev pištole. Zgrabila jo

je z obema rokama.

Milena je pritisnila na sprožilec.

Ker je bila pištola avtomatska je v trenutku iz-

strelila serijo nabojev. Streli in kriki so se pome-

šali v agoniji nesmisla, bolečine. Krogle so neus-

miljeno prodirale v lepo, mlado telo, ki se je zvija-

lo od udarcev svinčenk.

Omahnila je na Borisa, ki je stal za njo.

"Danica! Ne!" je kriknil.

Pridržal je njeno ranjeno telo. Obrnil jo je k se-

bi, vzel v naročje. Na prsih je imela štiri velike ra-

ne, iz katerih je odtekalo življenje.

"O, bog! Ne zdaj, ko sva se znova našla," je za-

stokal.

Srepo je zrla vanj. Z obraza ji je izginila vsa

barva.



97

"Oprosti, oprosti," je šepetala Milena.

Pokleknila je na mestu kjer je stala.

Albert je stopil k njej. Iztrgal ji je pištolo, iz

katere se je še zmeraj kadilo.

"Ljuba moja, ne zapuščaj me," je moledoval

Boris.

Danica je nekaj hotela reči, vendar ji je kašelj

stresel telo. Na usta ji je navrela kri. Njena pljuča

so bila prestreljena. V oči se ji je naselil strah. Črni

vrani so poleteli k njeni duši, da ji iztrgajo posled-

nje vzdihe življenja.

Zrla je vanj.

Dvignil se je vihar. Ovil je neme stolpe v mrzlo

meglico, ki se je spremenila v kristale. Tisoč skriv-

nostnih drobcev se je vrnilo k Danici. Videla je sli-

ke iz svojega življenja, ki so se zlivale v večno re-

ko svetlobe. Odhajala je Danica, novorojenček v

zibelki, majhna deklica s kitkami, šolarka s preve-

liko torbo, drobnimi pegami, maturantka v tesnih

kavbojkah, kraljica modne piste. Odhajala je brez

slovesa, nepričakovano. Med ločjem in zimskim

večerom je tiho sledila črnim krilom dveh metu-

ljev. Verjetno se sploh ne bi ozrla, če ne bi nekdo

vztrajno klical njenega imena. Začudila se je nad

tem imenom, ki ji je iz trenutka v trenutek posta-

jalo tuje. Zato pa je neko drugo ime dobilo smisel.

Ime in obraz. Boris, njena ljubezen. Ljubila ga je z

vsem srcem, pa vendar premalo. Toda bil je edini

smisel njenega življenja. Njegovo ime je ponesla s



98

seboj, v dokaz, da ni živela zastonj.

Na nebu je videla eksplozijo zvezd, ki so ostale

v njenih zelenih očeh, kot drobne pike neskončno-

sti.

Boris ji je zaprl veke.

Tesno jo je privil k sebi in zaihtel.





99





POGODBA





1.





"Hej, Stanovnik, a ti tudi znaš lomiti roke tako

kot tisti tip Niko?"

"Mislite na Stevena Seagala?"

"Da. Zadnjič sem gledal Iznad zakona," je re-

kel Edvard Kocjančič, debeli privatnik iz Kidriče-

vega, ki ga je Boris peljal s svojim novim audijem

v München. Kocjančič je bil lastnik prve mehani-

zirane avtopralnice v ptujski občini. Ker mu je po-

sel lepo cvetel, se je odločil, da bo razširil dejav-

nost še z avtomehanično delavnico za Mercedes,

BMW in Wolkswagen, za katero je potreboval eks-

kluzivno pogodbo. V Münchenu mu je nekdo ob-

ljubil da bo posredoval zanj. Seveda, v zameno za

neobdavčeno gotovino. Prenos večje vsote denarja

brez telesnega stražarja, je bilo nevarno in nepotre-

bno tveganje. Zato je Kocjančičev tajnik poklical

Stanovnika.

________________________________________

Zgodbi Pogodba in Izterjevalec se dogajata med 9. in

10. poglavjem Manekenke



103

"Moj mulc je čisto nor na tega ..."

"Seagala."

Kocjančič je pokimal.

"Ne mine dan, da si iz videoteke ne prinese

kakšen njegov film. Verjetno si je vsakega ogledal

desetkrat. Priznam, ta tip Niko je res strašen. Kaj

on pravzaprav počne?"

Z rokami je zakrilil po zraku, da je ponazoril

Seagalove gibe.

"Aikido," je odgovoril Boris.

"Aikido?"

"Da. To je veščina samoobrambe, s katero se

dosežeta skladnost duha in telesa ter harmonija po-

sameznika z vesoljem."

"Kakšne neumnosti tveziš?!" se je razburil

Kocjančič. "Mene lansira v vesolje peti štamperli

viskija. Kakšne veze ima s tem aikido?"

Boris se je prizanesljivo nasmehnil. Ko je ho-

tel pojasniti, ga je Kocjančič prekinil, rekoč: "No,

nekaj drži. Niko je metal barabe po luftu, da so

frčali v orbito. Ali zato govoriš o vesolju?"

Moral nasmehniti spričo privatnikove logike.

"Še sam ne bi znal bolje razložiti," se je vdal.

"Potem pa drugič reci hudiču hudič in ne filo-

zofiraj v tri dni."

Boris je pogledal skozi stransko okno. Na ob-

razu mu je znova zaigral smehljaj.

"Raje mi povej," ga je Kocjančič pocukal za

rokav, "koliko si jih že namlatil?”



104

"Je to pomembno?"

"Tebi bi že moralo biti. Konec koncev živiš od

tega."

"Moj poklic je varovanje ljudi, ne pa prete-

panje."

"Beži, beži. Vem, da se rad pretepaš, drugače

ne bi opravljal tega dela."

"Ni res. Ne maram nasilja."

"Zakaj potem vadiš te tvoje akrobacije?"

"Pri borilnih veščinah ne gre za nasilje," je bil

potrpežljiv, "temveč za notranji mir, samoobvlado-

vanje, meditacijo."

"Spet filozofiraš," ga je zavrnil privatnik. "Raje

priznaj, da s temi tvojimi triki lažje naružiš tistega,

ki ti teži."

"Da, res je, šolani borec ima v spopadu večje

možnosti od nepoznavalca ali uličnega pretepača

..."

"No, vidiš!"

". . ampak to ni glavni cilj borilnih veščin."

Kocjančič je zamahnil z roko. Nato se je po-

greznil v molk. Toda pot je bila dolga in radoved-

nost mu ni dala mira. Zato se je znova oglasil.

"Čuj, Stanovnik, zakaj vidva z Nikom nosita

čop?"

"Čop je obeležje samurajske pripadnosti.

"Kdo so samuraji?" je hotel vedeti.

"Bili so bojevniki, vitezi, gospodarji vojne. V

fevdalni Japonski so vladali skoraj sedemsto let."



105

"Kaj pomeni samuraj?"

"Označuje tistega, ki služi."

Kocjančič se je namrdnil.

"Se boš pustil prositi, ali mi boš povedal kaj

več o njih?!"

"Dobro, dobro. Ampak, da vam ne bo kasneje

žal. Ko začnem govoriti o samurajih, me nihče več

ne ustavi."

"Kot da imava boljše delo. Daj, izpljuni že!"

"V obdobju Heian, ko je cesarska vladavina

dosegla svoj vrhunec, so bili samuraji nepomebni

mejaši na japonskem divjem vzhodu. Tam so se

borili zoper sovražna plemena Ainu. Ko so krajev-

ni uradniki začeli ustanavljati neodvisne baronije,

so okrog sebe zbrali bojevnike. Ti spremljevalci so

se najprej imenovali kenini in so bili osebni telesni

stražarji. Sčasoma so prerasli v zasebno vojsko.

Dobili so naziv bušidan. Iz njih se je izoblikoval

razred samurajev."

"Kako so prišli na oblast?" je vprašal Kocjan-

čič. Ponudil mu je pločevinko piva.

"V 12. stoletju sta se iz mnoštva samurajskih

družin izdvojili dve, Taira in Minamoto. Slednji so

bili cesarjeva telesna straža. Med njima je izbruh-

nila krvava vojna, ki se je končala s popolnim po-

razom klana Taira. Joritomo Minamoto je ustano-

vil bakufu, prvo vojno vlado. Deželi je zagospoda-

ril kot šogun. Na oblast so prišli samuraji. Cesar je

bil poslej samo še lutka brez prave oblasti," je pri-



106

povedoval. "Šele konec 19. stoletja je prišlo do ob-

nove cesarstva in zatona samurajev."

"Kako so živeli?" je zanimalo Kocjančiča, ki si

je zrahljal ovratnik. Kravata ga je dušila. Ni je bil

vajen.

"Ravnali so se po bušidu, nepisanemu kodeksu

pravil, ki je za najvišji ideal postavljal preziranje

smrti in brezrezervno služenje gospodarju. Stari

japonski filmi so slikovito prikazovali umiranje

samurajev na bojnem polju. Lahko so krvaveli iz

stotih ran, vendar so se borili do zadnjega diha.

Pogosto so celo smrtno ranjeni posekali množico

pripadnikov nasprotnega klana. To moč jim je da-

jala vera v bušido."

"Nevarni tipi."

"Bušido je samurajem nalagal vrsto zahtev.

Držati so morali dano besedo, ščititi šibkejše, biti

plemeniti, popustljivi do poraženih nasprotnikov

in podobno. Če se je na primer evropski vitez pre-

grešil zoper zakonik časti, je bil izobčen in izgnan.

Zaznamovan s sramoto je taval po samotnih poteh,

dokler si ni s kakšnim junaškim dejanjem povrnil

izgubljeno čast. Ko pa je samuraj prekršil bušido,

je moral narediti sepuko, ritualni samomor."

"Kako to misliš?"

"Z mečem si je razparal trebuh."

"Bedasto," je zaključil Kocjančič, "ampak po-

gumno."

"Samuraji so nosili dva meča. Dolgemu so re-



107

kli katana, kratkemu vakizaši. Če je med bojem

kateri ostal za pasom, je to pomenilo največji znak

sramote. Verjeli so, da to kar nosi bojevnik za pa-

som, nosi tudi v srcu. Zato se od svojega orožja ni-

so nikoli ločili."

"Kdo so bili največji samuraji?"

"Od vojskovodij je najbolj čaščen Oda Nobu-

naga. Pravijo mu 'japonski Napoleon.' Mogočen

strateg je bil tudi Tojotomi Hidejoši. Med tri naj-

imenitnejše samuraje sodi še Jejasu Tokugava, ki

je deželi prinesel tristoletni mir."

Boris je zavil na bencinsko črpalko ter natankal

gorivo.

"Velik ugled so uživali tudi samuraji mečeval-

ci," je nadaljeval v avtu. "Ker so se bitke odvijale

kot spopadi mož na moža, je bilo poznavanje ken-

džica ključnega pomena. Njegovemu izpopolnje-

vanju so se posvečali vse življenje. Najboljši me-

čevalci so potovali po Japonski in iskali dostojne

nasprotnike. Vsaka zmaga v dvoboju je povečala

njihovo slavo. Bili so nekaj takega kot revolverši

na divjem zahodu. Najbolj znan mečevalec je bil

Mijamoto Musaši. Zaradi nepremagljivosti je dobil

vzdevek Kensej, Svetnik meča. Drugi takšen moj-

ster je bil Cukahara Bokuden, ki je svoje nasprot-

nike premagal z enim samim udarcem. Izasa Čosa-

ja je tretji velik mojster. Ustanovil je prvo solo me-

čevanja v Japonski, ki je še danes aktivna. Pomem-

bna je bila tudi družina Jagju, ki je dala celo pleja-



108

do izvrstnih mečevalcev. Zadnji velikan meča pa je

Sokaku Takeda. Bil je učitelj Moriheja Uješibe,

očeta aikida."

"In ti si samuraj?"

Boris se je za trenutek obotavljal, nato pa od-

vrnl: "Da."

"Kako si postal samuraj?"

"S treningom na Akademiji bojevniških veš-

čin."

"Zanjo sem že slišal. Na Volkemrjevi imajo

večkrat izobešen transparent za vpis novih članov,

kajne?"

Boris je skozi okno pomoli pasoš nemškemu

cariniku. Kocjančič se ni dal motiti in je nadaljeval

z vprašanji.

"Kaj moraš početi, da postaneš samuraj?"

"Najprej je treba osvojiti črni pas v eni borilni

veščini."

"Koliko časa to traja?"

"Približno pet let. Čez kakšni dve leti se moj-

ster lahko poteguje za naziv hikari no senši ali bo-

jevnik svetlobe."

"To je samurajski naziv?"

"Nekaj takega. Gre za ohranitev samurajske

tradicije, za njen prenos v 21. stoletje. Za naslov

bojevnika svetlobe pridejo v poštev samo tisti red-

ki posamezniki, ki so na akademiji predstavljali

vzor prijateljstva, mojstrstva, prizadevnosti. V dar

prejmejo katano, samurajsko sabljo, vendar morajo



109

predhodno opraviti še nekaj testov."

"In kaj moraš početi kot hikari ... samuraj?"

"Pomagati ljudem, jih ščititi, ko so v težavah.

Skratka, vse to kar počnem kot telesni stražar. Prav

tako se je treba zavzemati za pravičnost ter širiti

luč prijateljstva med ljudmi."

Kocjančič ga je debelo pogledal.

"Nisem vedel, da si idealist."

Nato je obmolknil in ni več spregovoril do

Münchena.





110

2.





Vračala sta se iz iz banke, kjer je privatnik

dvignil gotovino. Čez dve uri bo postal lastnik eks-

kluzivne pogodbe.

Avto sta pustila v podzemni garaži na Berlin-

strasse. Boris je napeto opazoval okolico. Bil je

pozoren na vsak šum, ki ga je zaznal. Hodila sta

med parkiranimi avtomobili. Njuni koraki so za-

molklo odmevali po hladnem betonu. Kocjančiču

je velel naj molči, dokler ne prideta do avta. Pri-

vatnik se je najprej uprl, češ da pretirava s pre-

vidnostjo, saj nihče ne ve kaj nosita v kovčku. Po-

tem ga je pogled na Stanovnikov resnobni obraz

utišal.

Boris je odpel suknjič, da bi v primeru nuje la-

žje segel po velikokaliberski pištoli S&W M 1006.

Pri delu telesnega stražarja mu je hitro postalo jas-

no, da mora biti vsak trenutek optimalno priprav-

ljen. Najmanjša napaka je bila lahko usodna in je

ogrozila njegovo življenje ter življenje stranke.



111

Še malo pa bosta pri avtu.

Z levo roko segel v žep po ključ. Desnico je

želel imeti prosto.

"Halt!" (1)

Obstopile so ju tri postave, ena od spredaj, dve

od strani. Na glavah so nosili črne maske z okrog-

limi odprtinami za oči in usta. Takšne krinke so

uporabljali tako teroristi kot pripadniki policijskih

specialnih enot.

Profesionalci! ga je prešinilo. Čakali so naju!

Brez dvoma ni šlo za navadne roparje. To mu

je bilo jasno že po načinu, kako so se ju lotili. Prvi

je nameril pištolo na Stanovnika, drugi mu je pri-

stopil z boka in ga razorožil. Šlo je za timsko delo

uigrane ekipe. Presenetilo ga je le dejstvo, da si je

"ropar" njegovo pištolo zataknil za pas, medtem ko

je v roki držal kovinsko palico. Nato je opazil, da

tudi tretji napadalec nima strelnega orožja. V des-

nici je namreč stiskal lovski nož. Kazalo je, da na-

meravajo z njima opraviti potiho. To spoznanje je

motil le prvi napadalec, ki je imel pištolo. Zato si

ga je bolje ogledal.

Presneto! se je ujezil sam nase. Saj to je plin-

ska pištola!

Popravilo se mu je razpoloženje. Situacija ni

bila tako brezizhodna, kot je izgledala na prvi po-

gled. Še vedno je dopuščala nekaj maneverskega

_________

(1) Stoj!



112

prostora. Toda kako naj se jih loti, ne da bi pri tem

ogrozil Kocjančiča?

Tedaj so se dogodki zvrstili kar sami od sebe.

Tretji napadalec je segel za kovčkom. Očitno

so bili dobro obveščeni. Kocjančiča niso niti preis-

kali, da bi videli, če je oborožen. Tako so se zane-

sli na svoje informacije.

"Marš baraba!" je siknil privatnik, kakor da se

ne bi zavedal nevarnosti okrog sebe. Trmasto je

držal za ročaj kovčka.

Ropar ga je sunil s kolenom v trebuh. Kocjan-

čič se je najprej zvil, nakar je omahnil na Borisa.

Le-ta ga ni pridržal, ampak se je naredil, kakor da

tudi njega zanaša. Nato se je z vso silo vrgel nazaj

v napadalca s palico. Z ramenom ga je zadel v če-

ljust. Nepridiprav je zastokal.

Stanovnik ga je urno pograbil. Naložil si ga je

na ramena. Z metom kata guruma ga je zalučal v

napadalca s pištolo. Ta je povsem nepripravljen

pričakal človeško granato, s katero je poletel po

zraku.

Nato je Boris nagonsko, brez razmišljanja sunil

s peto nazaj. Zadal je brco uširo geri. Tudi če ne

bo zadel tretjega napadalca, si bo zagotovil večji

manevrski prostor. Toda imel je srečo. Njegova pe-

ta se je zarila v roparjev trebuh. Zadela je vitalno

točko, ki se v kjušo džicu imenuje sugecu. Nož je

zvonko padel na tla.

Boris se je zasukal okrog sebe. S komolcem,



113

enpi učijem, je kresnil napadalca v sence, v točko

kasumi. Knockout je bil zagotovljen. Prvi nepridi-

prav se je zgrudil.

Zato pa sta druga dva vstala.

Skočil je k tistemu, ki je na vseh štirih tipal za

pištolo. Brez usmiljenja ga je brcnil v vrh brade.

Tudi drugi ropar je obležal brez zavesti.

Poslednji napadalec je pograbil kovinsko pali-

co. Za trenutek se je zavedel, da je samo še on na

nogah. Strah se mu je zavlekel v kosti. Podcenili

so tega Herkulesa, ki se je boril kot sam hudič. Ta-

koj bi ga morali upliniti s pištolo.

Divje je zaklel.

Udaril je proti Borisovi glavi. Stanovnik ga je

zgrabil za zapestje. Roko mu je zvil z aikido tehni-

ko sankjo. Kost je počila. Napridiprav je tako bo-

leče zatulil, da se je celo Borisu zasmilil. Zato ga

je hitro uspaval z udarcem šuto uči po točki tendo

na vrhu glave.

Od začetka ropa nista pretekli niti dve minuti.

Aikido in kjušo džicu sta dala uničujoče rezultate.

Še posebej eksploziven se je izkazal slednji, ki so

mu eksperti kung fuja pravili dim mak, zmajev do-

tik in črna medicina borilnih veščin.

"Madona Stanovnik!" se je oglasil Kocjančič.

"Ti si stokrat hujši od Nikota!"

Boris mu ni odgovoril.

Sklonil se je k najbližjemu roparju. Upal je, da

njegovo poznavanje kacuja ni preveč zarjavelo.



114

Kacu je bila japonska metoda prve pomoči, ki je

temeljila na akupresuri. S pritiskom na določene

točke, so se stimulirali centri moči, ki so blagodej-

no vplivali na počutje. S kacujem je bilo možno

zmanjšati bolečino in vrniti zavest. Vitalne točke v

kjušo džicu so se imenovale džintaj, v kacuju pa

moksa. Nadejal se je, da bo s kombinacijo obeh

prisilil nepridiprave k besedi. Vsaj enega od njih!

Medtem je Kocjančič kakor navit brbljal o nje-

govi spretnosti in o tem, kako je vesel, da ga ima

ob sebi, da je bil sicer spočetka proti bodyguardu,

ker se je mu je to zdelo nepotrebno, ampak da ga

bo sedaj še dodatno nagradil. Nato je znova hvalil

njegovo veščino. Temu kar ni hotelo biti konca.

Privatnik je očitno sproščal svoj stres.

Borisu se je posrečilo obuditi napadalca. Brez

večjih težav ga je pripravil h govoru. Toda že ob

prvih besedah, ki so stekle v slovenščini, ju je ča-

kalo veliko presenečenje.





115

3.





"Luka, pripeljali so ti poršeja!" se je v kidričev-

ski avtopralnici zadrl eden od delavcev.

Luka Kocjančič je naglo zapustil pisarno. Na

dvorišču se je v sončni svetlobi bleščal zeleni

športni dvosed.

"Gospod Kocjančič, vaš avto je spet kot nov,"

je ponosno izjavl serviser.

Mladenič si je pozorno ogledal desni blatnik in

odbijač.

"Povejte šefu, da je tokrat prekosil samega se-

be. Čisto nič se ne vidi."

Luka je bil njihova redna stranka. V delavnici

so se radi šalili, da bi lahko živeli samo na njegov

račun.

Serviserju je stisnil bogato napitnino.

"Jutri pridem poravnat račun."

"Saj se ne mudi," je odvrnil serviser.

Toda Luka je imel dober razlog, zakaj je redno

plačeval popravila. Če bi njegov oče izvedel, koli-



116

ko ga stane sinova razposajena vožnja, bi mu ne-

mudoma zaplenil poršeja. Po vsakem karambolu si

je sveto obljubil, da bo previdnejši. Ampak kaj ko

ni mogel iz svoje kože. Ljubil je hitro vožnjo in

dekleta, pred katerimi se je rad postavljal s svojo

zeleno strelo.

"Milan!" je poklical enega od uslužbencev.

"Odpelji gospoda kamor bo želel."

Serviser se je zahvalil ter odšel z Milanom.

Luka je še nekajkrat obkrožil avto. Bil je zelo

vesel, da se je tudi tokrat izmazal iz zagate. Obi-

čajno bi šel poršeja sam iskat, ampak ker je vedel,

da se bo oče vrnil šele zvečer, si je drznil naročiti

dostavo avta na dom.

Sčasoma bo ata odprl lastno avtomehanično

delavnico. Takrat se bodo popravila zanj poeno-

stavila. Upal je edino, da mu ga bodo fantje porih-

tali na skrivaj.

Zadovoljen se je napotil v hišo. Sklenil je, da

bo končal z delom, se preoblekel in obiskal Saro,

svojo najnovejšo punco. Sara je bila z njim prejšnji

petek, ko je pijan zapeljal v rob pločnika ter pristal

na njivi. Na srečo sta jo odnesla brez praske. Toda

porše jo je precej skupil. Luka je po mobitelu po-

klical serviserja, ki je bil že čez pol ure pri njimu.

Policije še nihče ni obvestil, zato so se urno pobra-

li s kraja nesreče. Luki so okoliščine zmeraj šle na

roko. Vedno mu je uspelo ohraniti svoje vozniške

podvige v tajnosti. Seveda pa je vse imelo svojo



117

ceno. Skrivnost ga je drago stala. V zadnjem času

je zabredel v težave. Niti očetova blagajna ni mo-

gla pokriti njegovega prestižnega življenja.

Po stopnicah je priskakljal mlajši brat Jani. V

roki je držal videokaseto.

"Boš spet buljil v TV?" ga je zbodel Luka.

"Kaj te briga!" mu ni ostal dolžan Jani.

Luka ni maral brata. Če ne bi bilo Janija, bi bil

on edini očetov dedič.

Planil je v svojo sobo, kjer je obstal kakor oka-

menel.

"Ata!" mu je pobegnil vzklik presenečenja.

Edvard Kocjančič je nepremično sedel v naslo-

njaču. Družbo mu je delal Boris Stanovnik, ki je s

kozarcem v roki stal pri oknu.

"Kaj je sine?" ga je predramil očetov glas. "Ali

me nisi vesel?"

Luka se je zdrznil.

"Seveda sem! Ampak kako to, da si že doma?"

je nervozno vprašal. Približal se je očetu. "Si že

sklenil pogodbo?"

Kocjančič je počasi vstal. Sinu je prisolil tako

močno zaušnico, da je pristal na tleh.

"Jaz je nisem podpisal," je srdito odvrnil oče.

V njegovem glasu je bilo čutiti, kako mu narašča

pritisk.

"Si pa zato ti sklenil pogodbo - s hudičem!"

"Ne razumem te ata," je ugovarjal Luka. Prijel

se je za lice.



118

Kocjančič mu je primazal še eno klofuto.

"Kako si mogel, sine? Izdal si lastnega očeta!"

Vmešal se je Stanovnik.

"Luka, tvoji pajdaši so vse priznali. Policija jih

je zaprla v Münchenu."

Luka ni mogel verjeti svojim ušesom. Trije

profesionalni izterjevalci niso bili kos temu viso-

kemu bodyguardu? Kako je bilo to mogoče?

"Sine, sine, žalost moja," je tarnal Kocjančič.

"Kaj nisi imel vsega dovolj? Kradel si iz moje bla-

gajne, se pretepal, ponočeval, dvakrat na mesec

razbil poršeja. Ali to ni zadostovalo? Molčal sem v

upanju, da se boš spremenil. Ti pa si mi za vrat

spravil bandite!"

Luka je iz očetovih oči razbral, da je zanj ko-

nec življenja, ki ga je bil vajen. Nekaj se je v nje-

mu zlomilo. Zajokal je kot otrok.

Kocjančič ga je pustil ihteti pet minut, potem je

vprašal: "Zakaj?"

Luka se je izpovedal skozi solze.

"V Novi Gorici sem prikockal dolgove. Ker jih

nisem takoj poravnal, so obresti tako narasle, da

nisem več mogel vrniti dolga. Poslali so izterjeval-

ce, da me polomijo. Ata, tvoja pot v München je

bila edina rešitev zame."

"Ne!" se je zadrl privatnik tako glasno, da so se

stresle stene. "Jaz sem tvoja edina rešitev! Meni bi

se moral zaupati! Pomagal bi ti, sine. Ti pa si me

prodal. Ali veš, da si naju s Stanovnikom spravil v



119

smrtno nevarnost."

"Ne ata, tebi ne bi nič naredili! To so mi pri-

segli."

Kocjančič je povesil ramena.

"Kako sem lahko vzgojil takšno pošast?"

Borisu se je stari privatnik zasmilil. Sina je

imel zelo rad. Vpeljal ga je v posel. Njegova edi-

na želja je bila, da bi mu olajšal življenje. Čeprav

je delal napako, ko ga je razvajal, si ni zaslužil

"nagrade", ki ga je doletela.

"Ata, kaj boš naredil z mano?" je prestrašeno

vprašal Luka. Obraz je zakopal med dlani.

Kocjančič je dolgo molčal. V njem je besnel

vihar. Vso vožnjo domov je premišljeval o tem in

ni našel odgovora. Najprej se je moral soočiti s si-

nom.

"Odsedel boš kazen, ki ti jo bo naložil sodnik,"

je naposled spregovoril. "Potem se boš vpisal na

vojaško gimnazijo. Če se boš naučil, kaj je to čast

in uspešno naredil šolo, se boš lahko vrnil domov.

Dragače bom oče, ki ima samo enega sina. Si ra-

zumel?"

Luka je prikimal. Očeta ni upal niti pogledati.

Preveč ga je bilo sram.

Stanovnikova naloga je bila s tem končana.

Kocjančič ga je prosil, naj bo ob njem samo zato,

da se ne bi spozabil nad sinom. Toda, kot je Boris

lahko videl, je bila ta skrb odveč. Starševska ljube-

zen je bila močnejša od razočaranja. Upal je edino,



120

da za mladega Luko še ni prepozno. Kajti lažje je

bilo premakniti goro, kot vrniti izgubljenega na

pravo pot.

Pa vendar, tudi čudeži se dogajajo.





121





IZTERJEVALEC





1.





Ko je Marjan Letonja vstopil v pisarno Borisa

Stanovnika, se mu je zazdelo kakor, da je zašel v

drugi svet. Čas se je tukaj ustavil, obmiroval na ču-

dežen način.

Japonska! je prešinilo Marjana.

In ni se motil. Pisarna je bila urejena v duhu

daljne dežele vzhajajočega sonca. Stene, strop, tla

so bili obiti z lesom temnorjave barve, ki je bil pre-

vlečen s prozornim lakom. Na levi steni so viseli

samurajski meči katana, dolga sablja, vakizaši,

kratka sablja in tanto, dolgi nož. Ta komplet je bil

izdelan v črnih nožnicah. Druga serija mečev je

obsegala: tiger sword, katano s slonokoščenim ro-

čajem v obliki tigrove glave, dai-katano, dolgo

sabljo s pozlačenim ročajem, rdečo žametno nož-

nico, boken, leseni meč in šinaj, bambusov meč.

Med kompleti mečev je visela slika zasneženega

japonskega dvorca. Levo od vrat je cvetelo drevo

življenja.



125

Steno na desni je krasil črnobeli plakat napol

golega samuraja, ki je z obema rokama držal ka-

tano. To je bil Jukio Mišima, slavni japonski pisa-

telj, ki je sredi sedemdesetih let 20. stoletja izve-

del vojaški udar, s katerim je želel obuditi staro

samurajsko slavo. Ko mu je udar spodletel, si je z

mečem vzel življenje.

Nedaleč od vrat je stala miniatura japonskega

vrta. Imela je majhen slap. Šlo je za kamen po ka-

terem je tekla voda. Japonci niso marali vodome-

tov. Menili, da se vode ne sme siliti k nenaravne-

mu toku. Vrt je bil prekrit z mahom, okrog slapa

pa so rasli trije bonsaji. (1)

Pisarna je imela na koncu veliko okno, zastrto

z žaluzijami. Preko okna je bila navlečena papir-

nata stena z lesenim okvirjem imenovana fusumi.

Desno od okna je v kotu stala lutka, oblečena v

oklep za kendo, športno mečevanje. Izgledala je

kot samuraj, ki se odpravlja v boj.

Marjan je opazil, da je bil prostor zvočno izoli-

ran. Zato je ob vstopu v glavi začutil vakum, kakor

da bi ga nevidna roka osvobodila vseh misli, skrbi.

Edino kar je zaznal, je bila tiha, ponavljajoča se

melodija mehkih in trdih jin - jang zvokov, ki je

prihajala iz zvočnikov pod stropom. Poznavalec bi

takoj prepoznal japonsko glasbilo koto, na kate-

rega je Tomoko Sunazaki igrala pesem Haru no ju

__________________

(1) Pritlikavo drevo



126

ali Poletna noč.

Edina stvar v pisarni, ki ni bila v skladu z ja-

ponskim interierjem, je bila velika miza pri oknu.

Pa še ta ni pretirano izstopala, ker je bila izdelana

iz bukovega lesa.

Za njo je sedel Boris Stanovnik.

Noge je imel prekrižane, oprte na mizo. Zatop-

ljeno je bral časopis. Tako je vsaj izgledalo na prvi

pogled. Toda Marjan je imel občutek, da ga Sta-

novnik opazuje in da se zaveda vsakega njegovega

giba.

"Oprostite," se je oglasil Letonja. "Vaše tajnice

ni bilo zato sem kar vstopil."

Boris je odložil časopis.

"Šla je na malico."

Ko se je Stanovnik vzravnal, je Marjanu pošla

sapa. Pred njim je stal orjak, da mu ni bilo para.

Videl je že mnoge velike ljudi, toda ta je izžareval

nekaj posebnega. Letonji se je utrnila samo ena

misel: ‘ O, strašni! O, strašni!’ V trenutku je spoz-

nal, da samuraji, nepremagljivi bojevniki daljnega

vzhoda, še živijo. Stanovnik ga je navdal z globo-

kim strahospoštovanjem. Naenkrat se ga je polotila

tako nerazložljiva panika, da bi najraje odšel. Po-

tem pa se je spomnil, zakaj je prišel in prevladal je

zdrav razum.

Po prvem šoku, si je Marjan natančneje ogledal

Borisa. Imel je vranje črne lase, ki so se svetili

kakor, da bi bili maziljeni z najdragocenejšim ol-



127

jem. Izpod dolgih, tankih obrvi, so ga budno

spremljale prodorne sivo modre oči. To so bile oči

izkušenega, prevejanega borca, ki je bil sposoben

zaznati najmanjše podrobnosti. Stanovnik je op-

ravljal poklic, pri katerem mu je samo previdnost

zagotavljala, da bo dočakal starost.

Marjan se je predstavil in ponudil roko.

Stanovnik jo je krepko stisnil. Njegov nasmeh

je razkril dve vrsti pravilno oblikovanih belih zob.

Marjana je spreletel srh. Bilo je kakor da gleda v

mogočnega mladega leva. V svojem razgibanem

življenju je srečal vrsto najrazličnejših ljudi, toda

nihče se mu ni zdel tako nevaren kot ta sodobni sa-

muraj.

"Kako vam lahko pomagam?" je vprašal Sta-

novnik.

Marjan je sedel na ponujeni stol.

"Potrebujem zaščito. Moja družina je v nevar-

nosti. Imam ženo in sina. Grozijo mi."

"Kar povejte vse od začetka."

Marjan je prikimal.

"Sem privatni detektiv. Ukvarjam se z ločitve-

nimi postopki."

Po osamosvojitvi Slovenije so detektivske, ob-

veščevalne in varnostne službe zasebnega sektorja

zrasle kot gobe po dežju. Odprli so jih bivši polica-

ji, pripadniki službe državne varnosti, pa tudi taki,

ki so si izkušnje nabrali na drugi strani zakona.

Nekatere tovrstne službe so bile samo krinke za



128

pollegalne in nelegalne posle, kot so pobiranje

stav, izterjava dolgov, prisilna zavarovanja in po-

dobno. Boris je razmišljal, v katero skupino sodi

Marjan Letonja. Toda naj ga je še tako analiziral,

ni ga mogel zanesljivo prebrati. Edino kar je bilo

nedvomno na njem, je bil njegov strah. Možakar,

imel je kakšnih petintrideset let, je bil na koncu z

živci. Nevarnost, ki mu je grozila, naj je bila res-

nična ali namišljena, ga je dotolkla.

"Imel sem stranko, Božič Kristino," je povedal.

"Hotela je izvedeti, ali jo mož vara. Zasledoval

sem ga teden dni. Odkril sem da ima ljubico. Nare-

rdil sem nekaj fotografij ter jih predal gospe Božič.

Ko jih je videla, je sprožila ločitveni postopek."

Nervozno se je presedel. Čelo se mu je orosilo

od potu.

Boris mu je nalil kozarec mineralne. Spil ga je

na dušek. Ko si je nekoliko opomogel, je zajecljal:

"Zdaj pa gospod Božič krivi mene."

"Zakaj je ločitev tako prizadela Božiča? Ali še

vedno ljubi ženo?"

"Ne, za poslovnost gre. Božičeva vodita gostil-

no, ki je pisana na gospo Kristino. Ker nobeden od

zakoncev nima dovolj denarja, da bi izplačal dru-

gega, bo gostilna šla na dražbo. Zato se gospod

Božič huduje name."

"Na kakšen način vam grozi?"

"Po telefonu mi je rekel, da se bo maščeval

moji družini."



129

Razprl je suknjič.

"Veste, zase me ni strah."

Pod pazduho je v holsteru (1) nosil kolt M

1911.

"Težava je tem, da ne morem štirindvajset ur

na dan paziti na ženo in sina."

"Razumem. Kaj ko bi obiskali Božiča? Pogo-

vorite se z njim. Trezna beseda včasih dela čudeže.

Konec koncev ste samo opravljali svoje delo."

"Saj sem poskusil, vendar zaman! Gospod Bo-

žič se me je celo fizično lotil sredi gostilne."

"Naj se jaz pogovorim z njim?" se je ponudil

Boris.

"Bojim se da ne bi zaleglo. Gospod Božič po-

trebuje čas, da se pomiri. Prej ali slej bo uvidel

svojo zmoto."

Ni mu ugovarjal. Toda vedel je, da podobne

zamere, tudi če so neutemeljene, ne zamrejo tako

hitro. Vendar Marjana ni želel dodatno vznemir-

jati. Nenazadnje je bil Letonja privatni detektiv. Te

stvari so mu morale biti jasne.

"Edino kar se bojim je to, da gospod Božič ne

bi medtem zagrešil kakšne neumnosti, ki bi jo ka-

sneje obžaloval. Zato vas prosim, da varujete mojo

družino. Sprejmete?"

"Da," je privolil Stanovnik.

Tokrat je Marjan ob nasmešku visokega teles-

_______________

(1) Tok za pištolo



130

nega stražarja začutil mir in olajšanje kakršna že

dolgo ni izkusil.





131

2.





Boris je užival v družinskem ozračju Letonje-

vih. Vlasta je skuhala okusno večerjo. Ta lepa mla-

da ženska ga je očarala prvi trenutek, ko jo je za-

gledal. Toda ni bil samo njen videz tisto, kar ga je

pritegnilo. V njenih očeh se je zrcalila neskončna

milina. Še posebej, ko je pogledala svojega trinaj-

stletnega sina, ki je imel po nosu enake pege kot

mama. Tudi Marjana je gledala z ljubeznijo. Čep-

rav se je takrat vanjo prikradla otožnost, ki si je

Boris ni znal razložiti. Morda je ravno zaradi tega

v njej odkril sorodno dušo.

"Marjan, zakaj mi nisi nikoli omenil svojega

prijatelja iz vojske?" je z očitajočim glasom vpra-

šala Vlasta.

"Priznam, kriv sem. Ampak saj veš, da o voja-

ščini ne govorim rad," je odvrnil. "Tam nisem do-

živel nič dobrega. Edina pametna stvar, ki se mi je

zgodila, je poznanstvo z Borisom. On je bil naš ju-

nak, vedno razpoložen za šalo, potegavščino. Pred



132

njim so trepetali celo oficirji."

Boris ni bil navdušen nad Marjanovim pretira-

vanjem. Čeprav nerad, je pristal na njegovo proš-

njo, da Vlasti še ne razkrije Stanovnikove prave

identitete. To bo naredil sčasoma, ko se bodo ne-

koliko navadili na njegovo prisotnost. Zavedal se

je, da bo njegovo delo zaradi tega oteženo. Verjet-

nost, da bi Vlasta že prej videla Stanovnika, je bila

sicer prisotna vendar minimalna, ker je kenin živel

na Ptuju, medtem ko sta bila Letonjeva iz Celja.

Toda Boris se zaradi tega ni bolje počutil.

Vlasta je zaslutila, da je gostu postalo neprijet-

no, zato je nehala vrtati v moža.

"Boris, s čim se ukvarjaš?" je vprašala. Sinu je

navrgla zajemalko rižote. Deček je imel zdrav ape-

tit, čeprav se to ni poznalo na njegovi drobni po-

stavi. Z veseljem se je lotil nove porcije. Kljub te-

mu pa je budno pazil, da mu ne bi ušla kakšna be-

seda odraslih.

"Sem inštruktor borilnih veščin v vojaškem

centru."

Boris se ni želel preveč oddaljiti od resnice.

"Se pravi, da imate črni pas?" je poskočil Peter.

"Da," se je zasmejal spričo dečkovega navdu-

šenja.

"Potem gotovo veste, kaj o nindžah?!"

"Seveda."

"Super!" se je razveselil Peter.

Trenutek zatem se je dečkov obraz zresnil.



133

"Ampak, ali se ni prepovedano pogovarjati o

njih?"

"Neumnost! To govorijo tisti, ki o nindžah ni-

česar ne vedo."

"Peter je nor na nindže," je pripomnil Marjan.

"Celo črno kimono sem mu morala zašiti," se je

oglasila Vlasta. "Včasih si jo obleče in straši po hi-

ši."

"Mama!" se je ujezil Peter. Ni mu bilo všeč, da

ga je izdala.

"Na žalost so informacije o nindžah težko do-

stopne," je pripomnil Marjan. "Slovenskih knjig o

njih pa tako ali tako ni."

"Peter si v trafiki vsak mesec kupi žepni roman

o nindžah," je dodala Vlasta.

"A tisti o Lesliju Eldridgeu?" je vprašal Boris.

Deček je prikimal.

"Če hočeš prebrati res dober roman o nindžah,

potem v knjižnici poišči Erica van Lustbaderja. On

je napisal več del o njih. Nabolj znani so Nindža,

Miko, Beli nindža."

"Mama si si zapomnila?" je zaskrbljeno vpra-

šal Peter.

Vlasta je vzela kuli. Zapisala si je naslove ro-

manov.

"Kaj torej želiš slišati o nindžah?"

"Vse!" je bil odločen deček.

Vlasta in Marjan sta se zadovoljno spogledala.

Končno se je našel nekdo, ki je bil sposoben pote-



134

šiti Petrovo radovednost.

"Zanima me, ali še vedno obstajajo?" je vprašal

deček.

"Da."

"So še vedno plačani morilci?" se je pridružil

Marjan.

"Ne. Sodobni nindžicu ni več namenjen temu,

kar so počeli v fevdalni Japonski. Vem, da je po-

doba maskiranega morilca, ki preži v temi na svojo

žrtev, zaradi filmov in stripov še prisotna, ampak z

današnjo veščino nima nič skupnega. Celo naziv

nindžicu se med praktikanti vedno manj uporab-

lja. Zamenjal ga je termin ninpo, ki označuje veš-

čino na bolj kompleksnem, umetniškem nivoju."

Vlasta je pospravila krožnike z mize. Za po-

sladek je pripravila vanilijevo kremo. Ko jo je Bo-

ris poizkusil, je za trenutek pozabil, kje se nahaja.

Toda novo vprašanje ga je predramilo.

"Kaj pravijo o nindžah Japonci?" je zanimalo

Marjana.

"Srednjeveški Japonci so se jih je na smrt bali.

Njihova groza ob omembi imena nindža je bila

podobna strahu, ki so ga čutili Evropejci, ko je šlo

za čarovnice, vampirjeve ali volkodlake, Nindžam

so pripisovali nadnaravne sposobnosti. Lahko so

leteli, plezali po ravnih stenah in stropih, dihali

pod vodo, se v trenutku pojavili in izginili."

"Ali so vse to res počeli?" je vprašala Vlasta.

"Da," je pritrdil, "vendar v tem ni bilo nič nad-



135

naravnega. Po stenah so plezali s pomočjo železnih

krempljev, ki so jih nosili na rokah in nogah. Gra-

dovi so bili tedaj v glavnem iz lesa, zato njihovo

početje ni bilo pretirano zahtevno. Po zraku so le-

teli s platnenimi zmaji. Pod vodo so dihali z bam-

busovimi cevkami, ki so štrlele iz vode. Pri pojav-

ljanju in izginjanju pa so uporabljali iluzionistične

trike ter dimne zavese, ki so jih ustvarili s hipnozo

in eksplozivnimi kroglicami. Kroglice so vsebova-

le substance, ki jih danes poznamo kot živčne stru-

pe. Te so delali iz zelišč. Pogosto pa so morili tudi

s strupi."

"Samuraji so jih baje sovražili," je pripomnil

Marjan.

"Nindže so pri vohunski in morilski dejavnosti

počele vse, kar je bilo v nasprotju z bušidom, ko-

deksom samurajev. Zato so bili tako uspešni. Sa-

muraj je moral spoštovati vrsto pravil. Na primer,

nikoli ni smel zahrbtno moriti, nindža pa je lahko."

Boris se je zravnal na stolu.

"Še en razlog je bil zakaj jih samuraji niso ma-

rali. Nindže so izhajale iz razreda imenovanega ho-

nin, kar pomeni 'ni človek.' Ta naziv ne označuje

njihovih 'nadnaravnih' sposobnosti, temveč pome-

ni, da so bile nindže pripadniki nižjega razreda od

samurajev, ki so sodili k višjemu sloju imenovane-

mu buši. Treba pa je priznati, da je ogorčenje sa-

murajev do nindž izviralo tudi iz praznovernega

strahu."



136

Marjan je prižgal cigareto. Zavojček Marlbora

je ponudil gostu.

Stanovnik je odmajal z glavo in nadaljeval.

"Samuraji so se grozovito maščevali vsakemu

nindži, ki so ga ujeli živega. Tako so na primer

šest dni mučili Sugitani Zenbura, ki je poskušal

ubiti velikega vojskovodjo Odo Nobunago, zakle-

tega sovražnika nindž. V vrelo olje so vrgli Išikava

Goemona, največjega srednjeveškega lopova, ki so

se ga sramovale celo nindže, saj je izkoriščal veš-

čino za osebne koristi."

Vlasta je pospravila mizo, nakar so se preselili

v dnevno sobo.

"Kljub temu so usluge nindž najemali tudi tak-

šni vojskovodje kot Jejeasu Tokugava. Vendar jim

nikoli niso popolnoma zaupali. Najbolj znan pri-

mer govori o Iga nindži Kato Danju. Kato se je

najprej poskušal zaposliti pri fevdalcu Uesugiju.

Ko ga je le-ta zavrnil, je odšel k njegovemu rivalu,

sosedu Takedi Šingenu. Takeda je mislil da gre za

prevaro in da ga bo Kato poskušal ubiti po Uesu-

gijevem ukazu. Zato je stražarejm velel, naj ga za

vsak primer usmrtijo."

"Stric Boris, kdo je bil prvi nindža?" je hotel

vedeti Peter.

"Po japonski mitologiji nindže izvirajo od ten-

gujev, ljudi - vran. Imeli naj bi človeško telo, pti-

čjo glavo in pernata krila. Zgodovinski spisi raz-

krivajo, da osnovne ideje nindžica izvirajo iz Ki-



137

tajske. Veliki strateg Sun Cu je v znamenitem delu

Umetnost vojskovanja eno poglavje posvetil vo-

hunstvu. Na podlagi te knjige je japonski princ Šo-

toku v 7. stoletju začel uporabljati vohune. Najprej

so se imenovali šinobi, kar pomeni 'prikriti se' ali

'prikrasti se.' Ukvarjali so se izključno z zbiranjem

podatkov o sovražni vojski. Za časa dinastije Hei-

an pa so razvili smrtonosno veščino in postali nin-

dže."

"Kako je bilo možno najeti nindžo?" je vprašal

Marjan.

"Centri nindžica so se nahajali v nedostopnih

pokrajinah Koga, Iga in Kii na glavnem japonskem

otoku Honšuju," je odvrnil Boris ter vzel ponujeno

pijačo. "Na dnu organizacije se je nahajal nindža

bojevnik, ki se je imenoval genin. Njegov starešina

ali poglavar klana je bil džonin. Genine in džonine

ni nihče poznal. Celo med seboj so bili tujci. Zato

so imeli posrednika, ki se je imenoval čunin. Zanj

je vedela cela pokrajina. Ko je kakšen velikaš po-

treboval usluge nindž, je poslal samuraja k čuninu

in posel je bil sklenjen."

"Kaj se je zgodilo z nindžami?" se je vmešala

Vlasta. "Rekel si, da danes ne opravljajo več svo-

jega dela."

"Tako je. Nindže so doživele vrhunec moči v

obdobjih Kamakura, Muromači in Momojama. Še

posebej so cvetele v času državljanskih vojn ime-

novanih sengoku džidai. Njihov zaton datira v ob-



138

dobje šogunata Tokugava. Zadnjič so se pojavile v

drugi svetovni vojni, ko so kot diverzanti pod vod-

stvom Inouneja delovali v sovražnikovem zaled-

ju."

"Kaj se danes ve o njih?" je zanimalo Marja-

na. Zleknil se je v naslonjač in srebal gin iz kris-

talnega kozarca.

"Največji mojster nindžica je Masaki Hacumi,"

je povedal. "Njegova šola se imenuje Tokagure-

rju. V ZDA je najbolj znan Hacumijev učenec Ste-

van Hayes. Precej popularen pa je tudi Šoto Tane-

mura, Hatsumijev nečak, ki vodi svojo šolo nin-

džica."

"Stric Boris, prvi ne-Japonec, ki je postal nin-

dža, je bil Lesli Eldridge, kajne?" se je oglasil Pe-

ter.

"Žal ne. Lesli je literarni junak," je odvrnil.

"Prvi je bil Frank Duks, vietnamski veteran. O

njem so posneli film Krvavi šport, v katerem ga je

igral Van Damme."

"Tega pa sem videl!" je vzkliknil Peter.

"Duksov učitelj je bil Tanaka, ki je v ZDA pri-

spel po drugi svetovni vojni. Na podlagi njegovega

nindžica je Pentagon v šetdesetih letih ustanovil

enote Zelenih baretk."

"To so komandosi, kajne?" je pripomnil Mar-

jan.

Stanovnik je pokimal. Nehote je pogledal na

uro.



139

"Kako nindže trenirajo?" je zanimalo dečka.

"Peter, mislim da smo dovolj namučili strica

Borisa," se je oglasila Vlasta. Pomenljivo je po-

gledala sina. "Ti bi moral že zdavnaj v posteljo.

Jutri imaš šolo."

"Samo to naj še slišim, prosim, lepo prosim," je

moledoval Peter.

Vlasta je na Borisovo zagotovilo, da ni utrujen,

popustila: "Naj bo. Ampak potem boš šel takoj

spat."

"Obljubim!" se je strinjal deček.

"Veščina ninpo obsega devet nivojev ali vrat.

Pravijo jim nindža no hači mon," je razložil Boris.

"Prva tri vrata so fizične narave, druga tri mentalne

ali psihološke in zadnja tri duhovne ali spiritualne

narave.

Prva vrata zahtevajo urjenje v tai džicu, golo-

rokem bojevanju. Druga vrata so kobu džicu, veš-

čina borbe z orožjem. Sem sodijo nindža ken ali

meč, bo - palica, kusurigama - srp z verigo, šuri-

ken džicu ali metanje železnih zvezd, jari - kopje

in druga orožja. Sledijo vrata, ki vsebujejo preuče-

vanje raznih nindža strategij na terenu. To so šino-

bi iri, veščina zalezovanja, čo ho, veščina zbiranja

podatkov, intor džicu, veščina pobega in umika,

henso džicu, spretnost preoblačenja, kajaku džicu,

izdelava eksplozivnih sredstev. S tem seveda niso

izčrpane vse strategije, ki jih nindže preučujejo."

"Kako dolgo je treba trenirati, da se postane



140

nindža?" je zanimalo Petra.

"Odvisno od mojstrske stopnje, ki jo želiš do-

seči," je odvrnil. "Za nindže je ninpo način življe-

nja."

"Kaj pa mentalni nivo?" je vprašal Marjan.

"Četrta vrata so kjomon ali pismo. Nindže tukaj

preučujejo psihologijo, filozofijo, religijo, sociolo-

gijo, matematiko, fiziko, skratka vse, kar jim lahko

koristi pri njihovi veščini. Naslednja vrata so kibu-

šin. Poskuša se začutiti, doživeti nevidna življenj-

ska energija, ki priteka iz kozmosa. Po japonskem

prepričanju ohranja vse stvari pri obstoju. Šesta

vrta so kiai džicu. Gre za energetski krik, ki se

uporablja v boju za ohromitev nasprotnika. Te rav-

ni se seveda prepletajo. Ponavadi se učijo vzpored-

no z fizičnimi nivoji."

"In zadnji nivo?" se je oglasila Vlasta, ki jo je

področje duhovnosti še posebej zanimalo.

"Sem sodi kudži kiri, kanaliziranje energije s

pomočjo posebnih položajev rok, ki jim Indijci

pravijo mudre. Tudi haragei, občutek za nevarnost

in prekognicijo spada na ta nivo. Zadnja vrata pa

se imenujejo saki. Gre za neke vrste magijo, za

razvoj nadčutnih sposobnosti."

Peter je hotel še nekaj vprašati. Vlasta ga je sa-

mo ošvrknila s pogledom in je odnehal.

"Zahvali se stricu Borisu," je velela mama.

"Hvala," je rekel deček. "Ali mi boš jutri še kaj

povedal o nindžah?"



141

"Seveda," je odvrnil.

Peter je poljubil očeta na lice in vsem voščil la-

hko noč. Vlasta je odšla za njim v sobo.

"Te je kdaj mikalo, da bi vadil nindžicu?" je

vprašal Marjan.

"Nindžicu je zanimiva, koristna veščina, toda

jaz se rad borim odkrito, iz oči v oči," je dejal.

"Zato so mi ljubše samurajske veščine."

Marjan se je znova zamislil nad Borisom. Ta

fascinantni mojster ni bil zgolj borec, ampak živa

enciklopedija. Bil je pravi poznavalec borilnih veš-

čin, vrhunski ekspert. Marjanovo spoštovanje do

Stanovnika je še bolj naraslo.





142

3.





Vlasta je pospravljala po hiši. Ob nedeljah se je

zmeraj lotila generalke. Čeprav je imela vsak dan

polne roke dela z gospodinjstvom, se je med ted-

nom nabrala gora perila, ki ga je bilo treba zlikati,

kup stvari zložiti na svoje mesto, pobrisati prah,

posesati itison, obrisati ploščice v kuhinji in kopal-

nici, očistiti WC. Opravilom ni in ni bilo konca. Še

sreča, da ji je Marjan pred kratkim kupil stroj za

pomivanje posode. Zanj ga je prosila več kot dve

leti. Res je bilo treba posodo še vedno v grobem

očistiti, zložiti v stroj, kasneje obrisati, ampak z

avtomatskim pranjem ji je bilo to delo olajšano

vsaj za polovico. Marjan ji je predlagal, da bi si

enkrat na teden najela pomoč, sluškinjo. Toda Vla-

sta je raje varčevala. Kljub temu, da je bila redno

zaposlena na pošti in je Marjan dobro zaslužil, de-

narja ni rada razmetavala. Še posebej ne za opravi-

la, ki jih je lahko postorila sama. Tako so jo pač

vzgojili.



143

Izklopila je sesalec. Prisluhnila je melodiji iz

radija. Ali je bilo res? Jo ušesa niso varala? Da,

vrteli so njeno najljubšo skladbo, pesem Percya

Sledgeja When a man loves a woman. (1) Pravza-

prav je bila to njuna pesem, njena in Marjanova.

Zvoki so jo ponesli v preteklost. Spomini so jo

preplavili kot morje, z valovi ki so butali čez robo-

ve vsakdanjosti.

Sedla je na kavč.

Spoznala sta se na brucovanju. On se je vrnil od

vojakov, ona je končala gimnazijo. Ko sta se prvič

videla ju je zajel vihar. Zvonovi so oznanili prebu-

jenje. Zavedla sta se praznine dotedanjega življen-

ja.

Srebrni mesec je sijal, ko sta stala na balkonu

in opazovala zvezdato nebo. Šepetal ji je nežne be-

sede, ki so jo ponesle na vrh gore. Zajezdila je beli

oblak in se dotaknila neba. Ljubezen se je kot luč

dneva razlila po temačnem labirintu. Še isto noč je

bila njegova.

Pijana od novoodkrite ljubezni, sta se odločila,

da postaneta cimra. V študentskem domu niso do-

volili parom, da bi stanovali skupaj, ampak za njiju

ni bilo ovir. Kdaj pa ljubezen ni mogla premakniti

gore, ali sklatiti zvezde z neba, ali sredi noči pri-

žgati luči?

Dve leti sta pridno študirala. Bele lilije so jima

____________________

(1) Ko moški ljubi žensko



144

krasile pot. Tedaj pa je Vlasta zanosila. Njuno ve-

selje ne bi moglo biti večje.

Toda prišla je streznitev. Starši so zahtevali

splav. Sanje so se razblinile.

Po mrzlih belih hodnikih sta šla po brezčutne

nasvete.

"Mlada sta še. Kam hitita?" so jima prigovarja-

li. "Šola je vajina prva skrb. Za otroke imata še do-

volj časa."

Marjan se je sredi noči prebujal s krikom na

ustih. Vlasta je v tišini slišala jok nerojenega otro-

ka. Besni psi so terjali kri. Zahtevali so sad njune

ljubezni. ‘Ni vrat, ni izhoda!’ so tulili glasovi iz te-

me.

Tedaj pa sta zaslišala mogočen glas svetlobe.

Zaigrali so serafi. In odločila sta se po svoje. Vla-

sta je rodila sina. Nič drugo ni bilo pomembno.

Marko se je zaposlil pri policiji. Rekel ji je: "Ko te

nihče drug noče, te policija in vojska vedno sprej-

meta." Takrat so še bili časi rdeče petokrake zvez-

de. Kot mlada družina so hitro dobili stanovanje.

Življenje je spet postalo pravljica.

Na žalost pravljica ni dolgo trajala, kakor tudi

Markova služba pri policiji ne. Jezil se je na šefe.

Govoril je, da so kolegi zavistni in da ni postran-

skega zaslužka. Njej pa se je zdelo, da ne prenese

avtoriritete, discipline. Zato tudi ni maral govoriti

o vojski.

Leto dni po osamosvojitvi Slovenije se je odlo-



145

čil, da bo odprl zasebno detektivsko agencijo. Od

tedaj je postal drug človek, mrk, resnoben. Le ob

Petru se je občasno nasmehnil. V njegovo srce se

je zavlekel mraz. Cesta do njega je postala za-

puščena. Okrog nje je pričelo rasti trnje in osat. O

službi ni nikoli govoril. Morda je bila to napaka.

Zatrjeval je, da jo noče umazati s sodrgo, s katero

ima opravka in da je najbolj pomembno, da imata

dovolj denarja. Kupila sta si dober avto, zgradila

hišo. Zunanji blišč je preslepil notranjo svetlobo.

Marko se je sušil kot stara trta.

V zadnjih nekaj dneh, odkar je k njima prišel

Boris pa se je začel spreminjati. Premik je bil ko-

maj opazen, tujemu očesu neviden. Zaznala ga je

samo Vlasta. Ledenik se je počasi topil. Telo iz

črne smole je izginjalo. Vlasti se ni niti sanjalo,

zakaj je Boris tako čudežno deloval na njenega

moža. Sicer ji to niti ni bilo pomembno. Bolj važen

je bil čudež, ki mu je bila priča. Hvalila je boga in

molila, da bi Marko znova odprl oči.

Hreščanje iz radija jo je vrnilo v realnost. Na-

ravnala je skalo in poiskala postajo s čistim zvo-

kom. Pogled na uro jo je opozoril, da je šestdeset

minut minilo s svetlobno hitrostjo. Še sreča, da je

bila sama v hiši. Marjan, Peter in Boris so odšli na

nogometno tekmo. Le kaj bi si mislili, če bi jo za-

lotili, kako sanjari sredi belega dne? Znova je

vklopila sesalec. Pričela je mrmrati neko melodijo.





146

4.





Dva jastreba sta prežala v mračni ulici, čakajoč

svoj plen. Prvi je bil visok, močan, nabreklih mi-

šic. Imel je štirioglato glavo s potlačenim nosem in

izrazito čeljustjo, ki mu je dajala videz buldoga.

Njegov poraščeni obraz in piškavi zobje so kazali,

da mu higiena ni prva skrb. Izgledal je kot brezpo-

selni mornar iz preteklega stoletja. To niti ni bilo

daleč od resnice, kajti Radovan je šest let plul po

svetovnih morjih. Obšel je vse pomembnejše luke.

Povsod je pustil svoj pečat, naj je šlo za razbite no-

sove ali nezakonske otroke. Njegovo življenje je

bilo ena sama velika pustolovščina nasilja, strasti,

pijančevanja, zabave. Kjerkoli so nastale težave,

tam je bil Radovan zraven. Njegovo ime je bilo

razvpito. Včekrat je prišel navzkriž z zakonom, to-

da še nikoli ni sedel dlje kot mesec dni. Trenutno

je bil najuspešnejši celjski izterjevalec.

Njegov krivonogi kolega je nervozno oprezo-

val po ulici. Ime mu je bilo Božo, vendar so mu vsi



147

pravili baby face. (1) Kljub nedolžnemu izgledu je

bil Božo nevaren kanon. Imel je črni pas v karateju

in številne pretepaške izkušnje, ki si jih je nabral

kot redar v diskotekah. Dve leti je bil zaprt zaradi

poskusa oboroženega ropa. Ko je Radovan odprl

podjetje, je bil Božo prvi, ki ga je vzel za sodelav-

ca. Od tedaj je bil njegova desna roka.

"Si prepričan, da bo prišel?" je s pritajenim

glasom vprašal Božo.

"Seveda," je odvrnil Radovan. Vanj je dahnil

smrdečo sapo po viljamovki. Preden se je lotil de-

la na terenu, je zmeraj malo spil. Ne preveč, ravno

toliko da se je prijetno ogrel. Potem je hitreje rea-

giral in ni rabil čakati na naravni dvig adrenalina.

V njegovem poslu je bilo zelo pomembno, da je

prvi prevzel iniciativo.

"Zakaj?" je hotel vedeti Božo.

"Kaj zakaj?" je bil odsoten Radovan.

"Zakaj misliš, da se bo Letonja pojavil?"

Radovan ni maral pojasnjevati svojih načrtov.

Če ne bi šlo za baby faceja, bi ga poslal k hudiču.

Toda Božo je bil njegov prijatelj, zato je pojasnil:

"Stanč, saj ga poznaš, knjigovez, mu je dolžan ne-

kaj denarja. Po telefonu sta se dogovorila, da mu

nocoj vrne dolg."

"Kako za vraga si pripravil Stanča, da ti je to

zaupal?"

________________

(1) Otoroški obraz.



148

Radovan se je zlobno zarežal.

"Odkupil sem njegov dolg. Za Letonjo bova

pokasirala dvajsetkrat toliko, kot sem dal Stanču."

"Carsko!" je bil navdušen Božo. Njegov šef je

bil najbolj zvit človek, kar jih je poznal.

Radovan ga je dregnil s komolcem.

"Glej, prihaja!"

Božo se je zazrl v mrak.

"Ni sam," je ugotovil baby face.

Ob Letonji je stopal skoraj dvometerski orjak.

"Kdo je to?" je vprašal Božo.

Radovan je skomignil z rameni.

"Morda njegov novi pajdaš."

"Se bova umaknila?"

"Si nor?!" ga je oštel Radovan.

"Ampak, poglej tega velikana," je vztrajal baby

face. Božo ni bil strahopetec, toda neki notranji

glas ga je opozarjal na nevarnost.

"Kaj je z njim? Prepričan sem, da ga ti sam

pospraviš za malo malico."

"Ne vem," se je obotavljal Božo.

"Telegraf štange najhitreje padejo. Saj veš, šus

v jajca, pa je gotov."

Božo še vedno ni bil ogret za akcijo, toda Ra-

dovan je že stopil na ulico.

"Letonja!" je zaklical.

Marjan se je zdrznil ob svojem imenu. Zagle-

dal je Radovana. Trenutek zatem se prikazal še

Božo.



149

Marjan ju je takoj prepoznal. Vsi v biznisu so

poznali Radovana in baby faceja. In ko sta se ta

dva pojavila iz teme, to ni pomenilo nič dobrega.

"Kaj bi rad?" je vprašal Marjan.

"Ti dobro veš kaj!" se je zarežal Radovan. "Pri-

šel sem po tvoj funt mesa."

"Malo morgen!" (1) mu je zabrusil Marjan. Iz-

vlekel je revolver.

"Ohoho, kaj je zdaj to?! Ali se bomo streljali?"

se je zakrohotal Radovan. Hip zatem se je zresnil.

"Saj veš, da to ne gre tako. Pospravi pihalnik, če

ne te naslednjič poiščem z UZI-jem!" (2)

Boris je položil roko na Marjanovo pištolo.

"Mislim, da se lahko dogovorimo drugače,

brez nepotrebnega nasilja."

"Kdo je tebe kaj vprašal?!" je vzkipel Rado-

van. Trenutek zatem je v bolj spravljivem tonu do-

dal: "S tabo nimam nobenega opravka. Mirno lah-

ko odideš. To je samo med mano in Letonjo."

Boris se je postavil pred Marjana. Njegova

drža je bila odločna. Z ledenim glasom je sprego-

voril: "Do gospoda Letonje lahko prideš samo pre-

ko mene."

Radovanu je narasel pritisk. Ta neumni orjak

se očitno ni zavedal situacije, v kateri se je znašel.

Ni vedel, da se sooča z dvema najhujšima celjski-

___________________________

(1) Jutri

(2) Tip kratkocevne brzostrelke



150

ma izterjevalcema, z bliskom in gromom. Radova-

nu se ni ljubilo pojasnjevati, kdo sta on in njegov

kolega v resnici. Prav tako ga ni zanimalo kdo je ta

nespametnež. Edino kar je želel je bilo, da capinu

čim prej posveti z batinami.

"Božo!" je siknil Radovan. Za baby faceja je

bil to znak za akcijo. Kot kakšen šprinter, ki se po-

žene iz nizkega štarta je sprožil svojo krivo nogo.

Napadel je z eksplozivno karate brco mae gerijem.

Tej njegovi tehniki do sedaj še nihče ni ušel.

Boris je stal nepremično kot kip iz brona. Ko

pa se je premaknil, njegovemu gibu ni bilo mogoče

slediti s prostim očesom. Z levo roko je blokiral

udarec ter ujel napadalčevo nogo pod kolenom. Z

desnico ga je zgrabil za vrat.

Božo je občutil, kako so se silakovi prsti kot

jastrebovi kremplji zarili v njegove bezgalke. Na

široko je razprl zenice, v katerih je nejevera pre-

rasla v panični strah. Prekleto, zakaj ni poslušal

notranji glas?! Slutil je, da se s tem neznancem ni

šaliti. Njegova zavest se je utrnila kot plamen sve-

če na vetru, ko je telebnil na tla in negibno obležal

spričo silakove tehnike rušenja deaši barai.

"Hej, ti pa nisi od muh!" je vzkliknil Radovan.

"Vsaka ti čast! Ampak poglejmo, če boš kos stare-

mu uličarju, ki še nikoli ni naletel na boljšega od

sebe."

Radovan je dvignil roke v gard. Svojčas je

aktivno boksal, vendar ne po viktorijanskih pravi-



151

lih. Po pristaniščih se je boril za denar. Borbe so se

odvijale brez zaščitnih rokavic in niso bile omeje-

ne z rundami. Zmagovalec je bil tisti, ki je ostal na

nogah. V teh krvavih arenah se ga je prijel vzde-

vek Desperado.

"Boks, ha?" je pripomnil Boris. "Tega že dol-

go nisem počel. Pa dajva!"

Pričela sta krožiti drug okrog drugega. Previd-

no sta oprezovala, se pripravljala za napad. Bila sta

kot zlobni sivi volk in mogočni srebrni orel.

Prvi je navalil Radovan.

Plasiral je dva krošeja, ki ju je Boris spretno

eskiviral. Nato je zamahnil Stanovnik. Pest je kot

težka macola poletela proti nasprotnikovi glavi.

Toda izterjevalec je počepnil in se izognil udarcu,

ki bi uspaval še tristokilskega bika. Takoj zatem se

je vzravnal. Z čelom je udaril orjaka v obraz. Sta-

novnik se je opotekel. Dvakrat je na kratko pomi-

žiknil, da se mu je zbistril vid. Na rokavu podlakti,

s katero si je obrisal ustnico, je zagledal kri.

"Uporabi aikido! Pokončaj ga!" mu je velel

Marjan. "Capin se umazano bori."

"Ne! " je bil odločen Boris. "Rekel sem boks!"

Radovan se je zmagoslavno zarežal. Velikan ni

imel niti zrna zdrave pameti. Karkoli je že obvla-

dal, bi moral zdaj uporabiti, kajti Desperado je

sklenil, da ga bo pretepel na mrtvo.

"Pridi, sesul te bom kot kanto!" je zarenčal iz-

terjevalec.



152

Boris je napadel s serijo sinhroniziranih udar-

cev. Slišati so bili kot zvok sekire, ki neusmiljeno

tolče po steblu drevesa. Toda Radovan je s hitrimi

koraki uspel ohraniti varno razdaljo. Njegova ob-

rambna tehnika je bila učinkovita. V amaterskem

boksu bi bil gotovo velik šampion.

Toda Stanovnik ni odnehal. Še bolj silovito se

je lotil izterjevalca. Tedaj pa mu je uspelo. Z des-

nim direktom je prebil Desperadosov gard. Pest je

zadela Radovana naravnost v zobe. Njegov porog-

ljivi nasmešek je zbledel. Imel je vtis, kakor da ga

je konj sunil s kopitom. S hrbtom se je naslonil na

zid stare hiše in lovil zrak.

Zlodej postaja težaven! je pomislil Radovan.

Pretep mu ni več nudil takšnega veselja kot na za-

četku. Sedaj si je edino želel, da ga čim prej konča.

Orjak se mu je nevarno približal. Radovan je

usekal kot kobra. Z levico je plasiral strahoviti

kroše v Stanovnikovo brado. Od udarca so Despe-

radosa spreleteli mravljinci, ki so mu šli po roki

vse do ramena. Velikan se je samo nekoliko zama-

jal in stresel z glavo. Izterjevalca je zapuščala sa-

mozavest. Silak je bil grozljivo močan. Toda, kot

prekaljeni borec, Radovan še zdaleč ni pomišljal

na poraz. Ne, niti slučajno. Odločil se je za svoje

priljubljeno orožje pred katerim so pokleknili vsi,

veliki in mali - za brco v genitalije.

Da bi prikril svojo namero, je zadal dva kroše-

ja. Orjak je dvignil roke, da bi si zaščitil glavo.



153

Zdaj! je pomislil izterjevalec.

Udaril je bliskovito, z vso močjo. Vendar cilja

ni zadel. Uspela mu je le brca v Stanovnikovo no-

go, zaradi katere je silak klecnil. Toda padel ni.

Radovan je osuplo obstal. Ta tehnika mu ni še

nikoli spodletela. Trenutek zatem so ga velike dla-

ni sunile v prsa, da je zletel v steno, od koder se je

odbil na tla.

Nemogoče! je prešinilo Radovana. Kakšne

nadnaravne reflekse ima njegov nasprotnik?! Je ta

orjak sploh človek? Kako je lahko tako hitro rea-

giral? Nemočni bes ga je ovil z vročo sapo. Neka-

ko je vzpostavil kontrolo nad svojim telesom. Jeza

mu je vlila novih moči.

"Kurba!" se je zadrl izterjevalec. "Iztrgal ti

bom srce!"

Razsodnost ga je zapustila. Vrgel se je na Sta-

novnika z namenom, da ga zgrabi okoli pasu.

Boris je skrčil koleno, ki se je zarilo v Despe-

radov trebuh. Radovan se je kot črv zvil na dvoje.

Srce mu je zastalo v grlu. Silakove akcije sploh ni

videl. Samo boleče jo je občutil. Poskušal se je iz-

makniti na stran, vendar ni mogel. Mišice ga niso

ubogale. Nato je prejel še desni kroše v glavo. Pred

očmi mu je zaplesal roj zvezd, ki so se kakor ostro-

ge z neba boleče zarile v možgane. Nekje od daleč

je zaslišal Letonjev zmagoslavni krik.

Drekač! Zarukanec! je Radovan v labirintih

svoje zavesti psoval Marjana. Prej ali slej boš kon-



154

čal v mojih rokah, pa če je to zadnje, kar bom na-

redil v tem življenju!

Potem se je skozi meglico poskušal osredoto-

čiti na orjaka.

Ne, nisem še odpisan! je sklenil, čeprav je svet

okrog njega izginljal v meglici. Z roko je segel za

hrbet in izza pasu izvlekel nož. Na slepo je zamah-

nil proti nejasni podobi pred seboj. Čakal je na tre-

nutek, ko bo rezilo prodrlo v nasprotnika. Toda na-

mesto tega so mu jekleni prsti kot trsko zlomili za-

pestje in mu iztrgali nož. Sledil je eksplozivni uda-

rec. Izterjevalecu se je zazdelo, kakor da se je gora

zrušila na njegovo glavo. Sence mu je skoraj raz-

neslo od pritiska. S poslednjimi atomi moči, volje

je poskušal vstati. Toda ko je dvignil pogled, se je

proti njemu spuščala deset tonska pest. To je bilo

zadnje, kar je videl.

"Baraba!" je kriknil Marjan. Začel je brcati ne-

zavestnega izterjevalca.

Stanovnik ga je zgrabil za ramena in potegnil

proč.

"Nehaj!"

Marjan se je polagoma umiril.

"Oprosti, živci."

Boris je prikimal. Večkrat se je že prepričal, da

so ljudje zaradi strahu postali pretirano agresivni.

Še posebej ko so se počutili ogroženi. Toda Marja-

nov izpad mu kljub temu ni bil všeč.

"Pesjan je bil hudičevo žilav, kajne?" je pri-



155

pomnil Marjan.

Boris mu ni odgovoril.

"No, glavno da je končano," si je oddahnil

Marjan. "Zdaj me bodo pustili pri miru."

"Ne bi rekel," je odvrnil. "Bojim se, da bodo

vsaj še enkrat poskušali."

"Misliš?!" se je zresnil Marjan.

Še poslednjič je vrgel pogled na ležeča izterje-

valca ter stekel za Stanovnikom.





156

5.





Sedel je v avtu. Čakal je Petra, ki je imel po-

poldan pouk. Vsak dan ga spremljal v šolo in do-

mov. Marjan pa je poskrbel za Vlasto. Ni mu bilo

všeč, da Letonja ženi še vedno ni povedal za ne-

varnost, ki jim je pretila. Po včerajšnjem napadu,

bi ji vsekakor moral. Marjan se je izgovarjal, da jo

noče po nepotrebnem vznemirjati in da bo Božič

morda odnehal. Boris ga je svaril, naj ne bo lahko-

miseln, naj se raje zaupa ženi, kajti zelo težko je

bilo varovati nekoga, ki niti ni vedel, da potrebuje

zaščito. Toda Marjan je bil trmast, vztrajal je pri

svojem.

Ko se je oglasil šolski zvonec, so se otroci za-

podili skozi glavna vrata. S pogledom je poiskal

Petra.

Uzrl ga je, kako veselo teče čez dvorišče. V de-

sni roki je imel veliko torbo, v levici risalni blok.

Borisu se je stožilo po družinskem življenju. Upal

je, da bo usoda milostna do njega in da bo nekega



157

dne imel prav takšnega sina kot je Peter.

Deček je nestrpno odprl vrata. Skočil je na se-

dež.

"Stric Boris, kaj mi boš danes povedal o nin-

džah?"

"Nič pozdrava?"

"Ja, seveda, zdravo!"

"Živijo," je odvrnil Stanovnik. "Pripni si var-

nostni pas!"

Peter je ubogal.

"Kako si se imel v šoli?"

"Ah, stric Boris, dražiš me!"

"Ne, nikakor. Resno te sprašujem. Mar ni nor-

malno, da se ljudje najprej pogovorijo o vsakdan-

jih rečeh? Veš, velike stvari so sestavljene iz maj-

hnih."

Peter se je namrdnil.

"V šoli je vedno enako, dolgočasno! Učitelji

nas pitajo s samimi nekoristnimi podatki. Jaz bi se

raje učil pri tebi."

"Kaj pa?"

"Borilne veščine!"

"Aha," je prikimal Boris. "Ti torej meniš, da

poznavanje matematike ali tujih jezikov ne more

biti koristno pri borilnih veščinah?"

"Seveda ne!" je vztrajal deček. "To so same ne-

umnosti."

"Prav. Recimo, da se nahajš v Tokiu. Kako bi

vprašal Japonca, kje je letališče, ali hotel? Ali pa,



158

kje se nahaja budokan dodžo?" (1)

Peter je bil zmeden.

"Vidiš? Vsaj znanje angleščine bi ti prišlo

prav, mar ne?" je povzel Boris. "Poglejva še mate-

matiko. Kako bi brez poznavanja števil ocenil težo

svojega nasprotnika? Ali kako bi določil starostno

in težnostno kategorijo v kateri boš tekmoval?

Nindže, ki jih tako občuduješ so bile izvrstni mate-

matiki, kemiki, biologi, fiziki, poznavalci književ-

nosti. Vso znanje tistega časa so uporabili v nin-

džicuju."

Deček je molčal.

"Obljubiš da se boš v šoli pridno učil?" je vpra-

šal. "Veš, vse kar se naučiš, ti bo vedno prav pri-

šlo. Znanje je edina moč, ki ti jo nihče ne more od-

vzeti. Ali velja?"

"No, dobro," se je vdal Peter, ki je imel vsako

Stanovnikovo besedo za sveto.

"Ali mi boš zdaj povedal?"

Boris mu je vsak dan pripovedoval po eno

zgodbo o nindžah in samurajih. V začetku mu je

skušal podtakniti japonske pravljice za otroke, to-

da deček je hotel slišati resnične zgodbe. Ni se dal

pretentati.

"Ne moreš počakati do doma?"

"Ne!" je bil odločen deček. Upal je, da bo no-

coj dobil dve zgodbi.

_____________________

(1) Šola borilnih všečin



159

"Naj bo," je privolil. Zavil je v enosmerno uli-

co, ki je bila bližnjica do Letonjeve hiše.

"V petnajstem stoletju je v provinci Harima ži-

vel velikaš Kanetada," je začel. "Bilo je obdobje

Edo, ko je vladal šogun Tokugava. Ker Kanetada

ni imel potomcev, je posvojil Morija, sina umrlega

soseda. Nekega dne so Kanetada na piko vzele Iga

nindže. Splošno je bilo znano, da je to pomenilo

zanesljivo smrt.

V zavetju teme se je v črno masikarni nindža

kot pajek povzpel po grajskih zidovih. Skozi okno

je prilezel v velikaševo spalnico. Kanetada bi bil

zagotovo umorjen, če se ne bi tedaj ob njem naha-

jal mladi Mori, izvrsten mojster meča, s katerim sta

pila čaj. Nindže v kendžicu niso bile kos samura-

jem. Zato je prvi napad spodletel.

Kanetada je bil resno zaskrbljen. Nihče ni ve-

del, zakaj so se nindže spravile nanj. Je šlo za za-

mero, maščevanje, pohlep? Vse je bilo mogoče.

Najbolj verjeten se mu je zdel razlog, da se kateri

od sosedov želi dokopati do njegove posesti. Ven-

dar mu ta sklep ni bil v pomoč. Če bi vedel za ime

naročnika, potem bi lahko ukrepal. Tako pa je sa-

mo ugibal. Toda eno je držalo kot pribito. Nindže

ne bodo odnehale, dokler ne izpolnijo svoje nalo-

ge. Za njih je bilo to vprašanje časti.

Tedaj je kot žarek upanja do Kanetada prispe-

la vest, da se v sosednji pokrajini mudi Jamada, le-

gendarni telesni stražar. Velikaš je nemudoma od-



160

poslal sle z naročilom, da morajo za vsako ceno

pripeljati Jamado. In res. Slavni jodžimbo je že čez

dva dni prišel v Harimo. Kanetada se je nekoliko

pomiril. Ob tropu samurajev sta ga sedaj varovala

še dva izjemna mečevalca, Jamada in Mori."

Boris in Peter sta prispela domov.

Ne Marjana, ne Vlaste še ni bilo. Začelo se je

mračiti. Peter je po stopnicah zdirjal v sobo. Sta-

novnik mu je počasi sledil.

Ko sta se namestila, je Boris nadaljeval: "Tretji

dan po prvem napadu so nindže znova udarile. Ob

vznožju grajskih zidov so pripravile diverzijo v

obliki eksplozije, ki je naredila veliko luknjo v

vhodna vrata. Samuraji so stekli tja, ker je kazalo,

da nindže nameravajo izvesti množičen napad.

Medtem sta dve nindži preleteli grajske zido-

ve."

"S platnenimi zmaji?"

"Da."

Bil je presenečen, da si je deček zapomnil nje-

gove besede izpred desetih dni.

"Nindži sta poiskali Kanetada. Bil je v sobi za

čajanko. Mirno je sedel sredi tatamija (1) in pil iz

skodelice. Nindži sta planili noter. Toda znašli sta

se pred ostrim rezilom Jamade in Morija. Boj je bil

za nindži izgubljen še preden se je začel. Tega so

se vsi zavedali. Vendar se maskirana morilca nista

______________________

(1) Slamnati tepih, rogoza



161

nameravala predati. Po kratkem, vendar trdovrat-

nem boju, sta sicer obležala, ampak smrtno ranjen

je bil tudi Mori. Zadela ga je strupena puščica, ki

jo je skozi cevko izstrelil eden od napadalcev.

Kanetada je teden dni objokoval sina. Sam šo-

gun mu je poslal sožalje. Medtem je ugled Iga nin-

dž hudo trpel. Kanetadovi samuraji so se priprav-

ljali na obrambo dvorca. Pričakovali so vsesplošni

napad.

Minilo je pet dni, toda nindže še vedno niso

ukrepale. Kaj je to pomenilo? So morda gradile na-

prave za obleganje, ali so enostavno odnehale?

Čeprav so si slednje vsi želeli, so se zavedali, da so

to le prazni upi. Nindže so verjetno samo razmiš-

ljale o novi taktiki, ukanah, ki so jih poznale na

pretek. Vsak novi dan, še posebej pa noč, so ved-

no bolj načenjali živce prebivalcem dvorca. Na

koncu so vsi molili, naj se zgodi kar se pač zgoditi

mora, samo da bo enkrat konec tej nočni mori.

Nek večer si je Kanetada zaželel ženske dru-

žbe. Poklicali so eno od njegovih najmlajših žena.

Jamada je ostal pred vrati in pazil na daimja. Čez

čas je zaslišal, da iz sobe prihajajo čudni zvoki.

Bilo je kakor da bi nekdo hropel. Naglo je odrinil

vrata. Znašel se je pred prizorom, zaradi katerega

mu je zaledenela kri v žilah.

Kanetada je ležal na tleh, okrog njega se je ši-

rila mlaka krvi. Iz vratu mu je štrlela igla, ki jo Ja-

ponke običajno nosijo v laseh. Ženska ob njem ni



162

bila njegova žena. Pod sloji belega pudra in črne

šminke se je skrivala kunoiči, ženska nindža.

'Maščevala sem se,' je z mirnim glasom rekla

kunoiči. 'Sedaj lahko umrem.'

Jamada se ni mogel takoj zbrati. Še nikoli se

mu ni pripetilo, da bi kdo ubil njegovega varovan-

ca.

'Zakaj?' je bilo vse kar je spravil iz sebe. V

resnici ni pričakoval odgovora, še posebej ne od

nindže, ki so se raje pustile mučiti do smrti, kakor

da bi kaj izdale. Zato je bil toliko bolj presenečen,

ko je kunoiči spregovorila.

'Kanetada je pred mnogimi leti ubil mojega

očeta, daimja Junša. Bili smo sosedi. Živeli smo v

dobrih odnosih. Z očetom sta pogosto hodila na

lov. Toda Kanetadin pohlep je vse uničil. Pokončal

je tudi mojo mamo. Ko je izvedela za smrt moža, si

je vzela življenje. Z bratom sva bila še majhna,

zato nama je Kanetada prizanesel.'

'Mori?!' se je posvetilo Jamadi. 'Mori je bil tvoj

brat?'

'Hai.' (1)

Kunoiči je sklonila glavo in nadaljevala: 'Ker

je bil Mori deček, ga je Kanetada posvojil. Mene,

ki sem bila tri leta starejša, je prodal prvemu trgov-

cu v upanju, da me nikoli več ne bo srečal. Toda

trgovec ni bil nihče drug kot Iga nindža. Tako so

_______

(1) Da



163

me že od malih nog vzgajali v nindžicu.

Pred štirimi meseci sem poiskala brata. Razkri-

la sem mu grdobijo, ki jo je Kanetada storil naši

družini. Mori se je strašno razjezil na krušnega

očeta. Sklenila sva se maščevati. Najela sva naše

nindže. Toda moj nesrečni brat se je kasneje, ne

vem zakaj, premislil. Kanetado je varoval s svojim

življenjem. Nindž nisva mogla več odpoklicati.

Zdaj je vsega konec. Zato opravi brž, samuraj.

Vzemi mi glavo!'

Kunoiči je čakala na usodni udarec meča. Ven-

dar jodžimbo ni zamahnil. Ni želel soditi tej nes-

rečni duši, saj jo je še predobro razumel. Tudi nje-

mu je sosed vzel najdražje, ženo, sina, posest, ug-

led. Zato ji je velel, naj odide in poskuša zaživeti

na novo."

Deček je ves čas pozorno poslušal. Na koncu je

imel samo eno vprašanje: "Zakaj si je Mori premis-

lil?"

"Hm. Tega nihče ne ve. Morda je začutil hva-

ležnost do krušnega očeta, ker ga je vzgajal kot

lastnega sina. Ali pa je spoznal, da maščevanje ne

bo obudilo njegove družine? Mogoče je bil tudi v

skrbeh za sestro. Kdo ve?"

Peter se je zatopil v misli. Čisto je pozabil, da

je želel slišati dve zgodbi.

Boris je potiho odšel. Opazil je, da je vprašanje

maščevanja za dečka postalo resna dilema. Zato ga

bo čez eno uro spet obiskal. Takrat bosta premlela



164

to temo.

Na stopnicah je srečal Marjana. Ta ga je debe-

lo pogledal.

"Kje je Vlasta?" je vprašal.

"Mar ni s teboj?"

"Ne," je nestrpno odvrnil Marjan. "Ali nisi ti

danes klical moje tajnice in ji rekel, da boš s Pet-

rom šel po Vlasto?"

"Se šališ? Dnevni red varovanja oseb se nikoli

ne spremeni brez predhodnega dogovora."

"O, bog!" je zastokal. Takoj mu je postalo ja-

sno, da je Vlasta v njihovih rokah. Polotil se ga je

smrtni strah. Zaradi panike mu je vse odpovedalo.

Zemlja je odprla žrelo, padel je v brezno brez dna.

Preplavile so ga slike nasilja, ki je doletelo Vlasto

zavoljo njega.

Boris ga je prijel pod roko, da bi mu pomagal

vstati. Sedaj ni bil čas za obup, ampak za akcijo.

Prej ko jo gresta iskat, večja verjetnost je da jo naj-

deta.

Ravno tedaj so se odprla vrata.

V hišo je vstopila Vlasta.

Njeni lasje so bili razmršeni, šminka razmaza-

na, obleka raztrgana. Vsa solzna je padla Marjanu

v objem. Drgetala je po celem telesu.

Marjan jo je tolažil, ji prigovarjal, naj se po-

miri.

"Kaj se je zgodilo?" je tiho vprašal.

"Čakala sem ... te ... pred pošto," je hlipaje za-



165

čela. "Pripeljal se je črni avto ... Dva sta me zvle-

kla noter ... Odpeljali so me v neko ulico ..."

"So ti kaj naredili?"

Vlasta je odkimala.

"Ne, ... samo obleko so mi strgali," je zajeclja-

la.

"Kakšni so bili?" je hotel vedeti Boris.

"Eden je imel roko v gipsu."

Boris in Marjan sta se spogledala.

Radovan!

"Rekli so, da bodo naslednjič šli do konca," je

nadaljevala, ". . če se ne bosta sestala z njimi ...

Jutri zvečer, pri nekem Stanču."

Z rokami si je pokrila obraz. Znova je zaihtela.

"Marjan, kdo so ti ljudje?" je čez čas vprašala.

"Kaj hočejo od vaju?"





166

6.





Pod medlim sojem ulične svetilke sta stali dve

pojavi. Razen senc, ki so jih metale stare hiše, ni

bilo videti nikogar drugega.

"Saj veš da je to past?" je pripomnil Marjan, ko

sta hodila po temačni ulici.

Stanovnik je prikimal.

"Kaj potem iščeva tukaj?" se je vznemiril Mar-

jan.

"Prej ko slej se morava soočiti z Radovanom.

Morda bo tokrat bolj razumen."

"Ne vem," je nervozno odvrnil Marjan. "Jaz

mu ne zaupam. Slišal sem, da je hujši od pit bula.

Če takoj ne odneha, potem tisto kar zagrabi, ne iz-

pusti več. In ne pozabi, da se ti bo želel maščevati

za zadnjič. Pustiva pogovor, raje takoj napadiva."

Kmalu sta zagledala Radovana. Njegov gips se

je videl na daleč. Ob njem je bil baby face.

"Veš, da so pripravili teren?" je polglasno rekel

Marjan.



167

"Seveda."

"In bova kljub temu šla do konca?"

"Zaupaj mi. Včasih lahko z malo neustrašnosti

marsikaj dosežeš."

Ko sta bila že čistu blizu, je Marjan zašepetal:

"Saj me ne boš pustil samega, kajne?"

Stanovnik ga je tako pogledal, da ga je oblila

rdečica, ampak strah je bil močnejši.

"Letonja, nisem si mislil, da se boš upal prika-

zati," je namesto pozdrava dejal Radovan. Vzel je

cigareto iz ust.

"Klinc te gleda! Napadel si mojo ženo, ti pra-

sec!"

"Tvoja žena ni bila v nevarnosti. Jaz nisem

takšen kot ti," je zatrdil Radovan, potegnil dim in

pogledal Borisa. "Za njega sem vedel, da ima jajca,

ampak ti Letonja, ti si navadna strahopetna rit!"

Marjan je molčal.

"Pozanimal sem se o tebi, Stanovnik," je rekel

Radovan. "Ti si telesni stražar. Na Ptuju imaš pi-

sarno. Letonja te je očitno najel, da ga varuješ."

"Tako je."

"To se bo zdaj spremenilo," je bil odločen iz-

terjevalec, "ker mi ga boš izročil."

Stanovnik se je ledeno nasmehnil.

"Niti v sanjah. Če je to vse, kar imaš povedati,

potem smo se zaman sestali."

Radovan je iz žepa potegnil vžigalnik in ga pri-

žgal. Borisu je bilo jasno, da je to nekakšen signal,



168

saj je izterjevalec že kadil.

Ni se motil. Iz vež starih hiš se je pojavilo šest

nasilnežev z naperjenimi pištolami.

Marjan je polglasno zaklel.

"No, kako bo?" je vprašal Radovan Stanovni-

ka. "Si se premislil?"

Ker mu Boris ni odgovoril, je pristavil: "Veš,

zadnjič si me pošteno zdelal. Vendar ti ne zame-

rim. Opravljal si svoj posel, jaz pa svojega. Biznis

je biznis, a ne?! Ampak zdaj raje pojdi. Nihče te ne

bo ustavljal. Tvoj ugled zaradi tega ne bo trpel.

Verjemi mi, Letonja ni vreden tvojega truda."

Boris je videl paniko v Marjanovih očeh. Zato

se je vzravnal.

"Ostanem!"

"Ne bodi nor!" je razdražljivo zavpil Radovan.

"Mar res verjameš, da lahko ustaviš osem oboro-

ženih mož?!"

"Ne, lahko pa dobim desetko za trud," je bil

sarkastičen Boris. "In vedi, da boš ti moja prva tar-

ča. Z Marjanom ne bova odšla sama na oni svet.

Torej, če si pripravljen umreti, lahko zaplešemo."

Bledorumena svetloba je padala na Stanovni-

kov kamniti obraz. Njegove oči so izražale pogub-

no moč. Okrog njega se je širil vonj po smrti. Sa-

muraj je bil pripravljen na boj do poslednjega diha.

Radovan se je zresnil, napel mišice.

Nato se je na ves glas zasmejal.

"Pri hudiču! Stanovnik, točno tak si, kot so te



169

opisali!" je zagrmel izterjevalec. "Pogumen, dosle-

den, neuklonljiv."

Radovan je pomignil kolegom: "Fantje, proč s

pihalniki. Nocoj se ne bomo streljali."

Boris je slišal, kako si je Marjan oddahnil.

"No, Stanovnik, pa poglejmo če si tudi tako na-

čelen kot pravijo," je povzel Radovan. "Povej, kaj

ti je Letonja natvezel za razlog, da ga ščitiš?"

Boris se je za hip obotavljal.

"Ločitev Božičevih. Maščevalni mož. Mimo-

grede, svojo stranko bi lahko spametoval. Gospod

Leotnja je kot privatni detektiv samo opravljal svo-

je delo. Ti to razumeš, kajne?"

"Ha, ha, ha!" se je zakrohotal Radovan. "Fan-

tje, ste slišali? Letonja je privatni detektiv?!"

"Ne vem, kaj je v tem smešnega?" je bil prese-

nečen Boris.

"Mi vsi smo privatni detektivi! Ampak naša

glavna dejavnost je izterjava dolgov. To je še ved-

no najbolj donosen posel. Tudi tvoj kolega se s

tem peča."

Stanovnik je osuplo pogledal Marjana. Le-ta je

povesil glavo.

"Za posilstvo ti tudi ni povedal, kajne?" je do-

dal izterjevalec.

"Kakšno posilstvo?" se je zdrznil Boris.

"Božičeve najmlajše hčere. Samo petnajst let

ima. Božič ni hotel plačati dolga, zato se je Letonja

lotil njegovega najdražjega cveta."



170

Boris je prijel Marjana za rame in ga stresel.

"Ali je to res?!"

"Ne, Radovan laže," je neprepričljivo odvrnil.

"Naj privedem Božičevo hčer?" je vztrajal Ra-

dovan.

Marjan se je pogreznil v molk.

"Mislim, da mi je vse jasno," je rekel Boris.

Začutil je mravljince po celem telesu. Prevzela ga

je takšna sveta jeza, da bi Marjana najraje kresnil

na zobe.

"Nam ga zdaj prepustiš?"

Boris se je obrnil k Marjanu.

"Če se boš predal policiji, te pospremim od

tod."

"Ne, nočem policije!" je oživel Letonja. Po-

mislil je na Vlasto, na sina. Te sramote ne bi nikoli

preživel.

"S tem se tudi jaz strinjam," se je vmešal Ra-

dovan. "Gospod Božič je rekel: 'Brez plavcev!' No-

če da bi se njegova hči vlačila po sodišču. Dovolj

je že trpela."

Boris je pokazal na Marjana.

"Kaj bo z njim?"

"Gospod Božič meni, da bo šest mesecev bol-

nice zadostovalo," je odgovoril Radovan. "To je

vsekakor manj, kot bi mu dodelilo sodišče."

Marjan je zgrabil Stanovnika za roko.

"Boris, ne puščaj me pri njih!"

Kenin ga je hladno premeril.



171

"Policija ali Radovan? Izbiraj!"

"Ne morem na policijo! Zaradi Vlaste. Saj ra-

zumeš?!"

Marjan se ga je krčevito oklepal.

"Potem ti ne morem pomagati," je dahnil Boris

in se ga otresel.

Marjan je naredil korak nazaj. Razprl je suk-

njič.

"Še vedno imam revolver!"

"Samo dotakni se ročaja, pa si mrtev!" mu je

zagrozil Radovan.

Dva izterjevalca sta zgrabila Letonjo od zadaj.

Radovan ga je razorožil.

"Boris, ne zapuščaj me!" ga je rotil Marjan.

"Pomisli na mojo ženo, na sinka."

"Ti pesjan!" ga je nahrulil Radovan. Z ročajem

kolta ga je mahnil po glavi. "Na njiju bi se moral

spomniti preden si se lotil Božičeve hčere!"

Boris je z mešanimi občutki zrl na okrvavlje-

nega Marjana. Ta človek mu je nesramno lagal, ga

brezobzirno izkoristil, zagrešil enega najbolj gnus-

nih zločinov, pa vendar mu ni bilo vseeno zanj. In

vedel je, zakaj ne. Vlasta in mali Peter sta bila

razlog. Za njiju bo seveda poskrbel, medtem ko

Marjana ne bo. Toda Letonja je bil druga zgodba.

Naj ga je še tako želel rešiti, si je sam izbral

pokoro. Brez poravnave v takšnih zadevah ni šlo.

In Marjan je imel izbiro, ki je Božičevi hčeri ni

dal.



172

Zato se je obrnil ter krenil vzdolž ulice.

Pospremili so ga Letonjevi kriki.





173





DEŽELA

VZHAJAJOČEGA

SONCA





1.





Jeklena ptica je mirno drsela nad oblaki proti

jutranjemu soncu. Zarja se je kot slepeča bela sve-

tloba razlila po nebeškem svodu. Potniki so do po-

lovice zastrli okna, kajti luč novorojenega dne je

bila premočna, da bi zrli vanjo.

Simpatična stjuardesa Nippon Airwaysa je za-

želela dobro jutro. Sporočila je, da bodo kmalu po-

stregli z zajtrkom. Potniki so pohiteli do toaletnih

prostorov ter izkoristili priložnost, da pretegnejo

noge. Let iz Frankfurta proti Tokiu je bil naporen

še posebej zato, ker so ubrali daljšo pot proti ju-

govzhodu in presedali v Bankoku, namesto da bi

leteli direktno preko Sibirije.

Ko je sedež zapustil visok črnolas moški s sa-

murajskim čopom, je med potniki završalo. Mnogi

so bili prepričani, da je to hoollywoodski zvezdnik

Steven Seagal, ki je na filmskem platnu zaslovel

kot junak borilnih veščin. In ko ga je nekaj otrok

prosilo za avtogram, jih je moral razočarati. Pove-



177

je, da ni znani igralec, ampak da mu je ime Boris

Stanovnik. Kljub temu so se otroci želeli slikati z

njim. Najprej se je branil, potem pa je zaradi pro-

šenj staršev popustil. Potrpežljivo se je nasmihal v

fotoaparate. Malčki so bili srečni. Doma bodo pri-

jatelje prepričevali, da so na sliki s Stevenom Sea-

galom.

Borisa s Seagalom ni povezoval samo izgled,

temveč tudi dejstvo, da sta bila oba mojstra aikida,

goloroke samoobrambe. In to je bil tudi razlog Bo-

risovega potovanja. V Tokiu je nameraval obiskati

Tenšin Kan Gošo Dodžo, največjo šolo aikida na

svetu. Tja ga je pošiljal njegov sensej, učitelj boril-

nih veščin, Robert Resnik.

Robert je bil v skrbeh za Borisa. Poklic kenina,

telesnega stražarja, je bil naporen, izčrpljujoč. Bo-

risa je hudo prizadela izguba ljubljene Danice. To

je bil udarec, od katerega si nikoli ne bo povsem

opomogel. Robert je menil, da mu bo sprememba

okolja koristila. Nabral si bo novih vtisov in izpo-

polnil tehniko aikida. Ko mu je predlagal potovan-

je na Japonsko, se ni dal prositi. To so bile sanje

vsakega mojstra borilnih veščin. Končno bo videl

deželo samurajev in vrhunske tehnologije, deželo,

ki je na neponovljiv način združevala tradicionalne

vrednote in običaje preteklosti z zahtevami sodob-

ne, moderne družbe.

Borisu je Japonska pomenila spiritualno domo-

vino, kajti njena samurajska dediščina je dajala



178

smisel njegovemu življenje. Samuraj 21. stoletja je

bil zanj junak, pravičnež, utelešeni bojevnik, ki je

sam odhajal v boj zoper številčnejšega nasprotni-

ka, obenem pa bil estet, ki je znal opazovati nara-

vo, prisluhniti življenju. Zmeraj se je boril na

strani šibkih. zatiranih, kajti samuraj nove dobe je

bil hikari no senši, bojevnik svetlobe.

Spomnil se je sensejevih besed. Pred mnogimi

leti ga je vprašal: "Robert, kaj je duša Japonske,

kaj je njena bit?" Učitelj mu je odgovoril: "Sonce

in češnjev cvet." Ko ga je prosil, naj mu to razloži,

je povedal, da se je nekega dne peljal z vlakom po

zahodni obali otoka Honšu. Zunaj se je večerilo. Iz

zvočnikov se je slišala umirjena pesem. Strojevod-

ja je nenadoma izklopil glasbo. Potnike je opozoril

na sončni zahod. Robert se je ozrl na desno. Še ni-

koli ni videl tako žive oranžnordeče svetlobe. Pre-

barvala je nebo in zemljo tako enakomerno, da je

izginilo obzorje. Zahajajoče sonce v bledorume-

nem siju je bilo kot Mesec v kakšni pravljični de-

želi. Druga stvar, ki ga je prevzela, je bilo dejstvo,

da jih je strojevodja sploh opozoril na ta nepozabni

trenutek. Tega verjetno nikjer na svetu ni mogoče

doživeti, saj odraža poseben odnos, ki ga imajo Ja-

ponci do narave in stvarstva nasploh.

"Japonci sončnemu zahodu pravijo jujake," je

pojasnil Robert, "in ne občudujejo ga samo kot na-

ravno lepoto, temveč ga gledajo tudi z religioznimi

očmi. Po šintoističnem izročilu verjamejo, da so



179

potomci Amaretsu, boginje sonca."

Ob misli nanjo se je nasmehnil. Prisrčna zgod-

ba o Amaretsu govori, kako se je boginja sonca

razjezila nad svojim ošabnim bratom Susanom ter

se skrila v votlino. Na nebu in na zemlji je zavla-

dala nepretrgana noč, zaradi katere so se pripetile

številne nesreče. Zbrali so se zaskrbljeni bogovi.

Tuhtali so, kako bi zvabili Amaretsu iz jame. Tedaj

je eden od bogov nagovoril mlado boginjo Ame no

uzume, da je zaplesala pred votlino. Ko se je v za-

nosu pričela slačiti, je nebo stresel smeh osemsto

milijard bogov. Radovedna Amaretsu je pokukala

ven, bogovi pa so jo potegnili na plan. Nato so ur-

no zvalili skalo na vhod v votlino. Tako je svetlo-

ba znova obsijala nebesa in zemljo.

"Japonsko s soncem povezuje še ena pomem-

bna vez," je nadaljeval Robert. "Po njem je namreč

dobila ime Nipon ali dežela vzhajajočega sonca.

Pred tem se je imenovala Jamato. V Nipon so jo

prekrstili Kitajci v sedmem stoletju, ko je Japonska

za časa regenta Šotoke dobila prvo ustavo. Japonci

so sonce izbrali tudi za nacionalni simbol. Kot

rdeč krog na belem polju krasi njihovo zastavo, ki

ji pravijo Hinomaru ali zastava sonca."

"Kaj pa češnjev cvet?" je zanimalo Borisa.

"Veliki japonski pesnik Ransecu je na zenovski

način zapisal haiku (1), ki razkriva dušo Jamata:

_______________________

(1) Kratka, trivrstična pesem



180

Samo en cvet,

- en češnjev cvet -

širi se toplota.



Japonci občudujejo češnjev cvet predvsem za-

radi njegove minljivosti, kratkotrajnosti. Listi cve-

ta odpadejo še za časa njegovega 'življenja.' Odha-

jajo na vrhuncu lepote, moči, brez bojazni pred

smrtjo, tako kot so odhajali japonski samuraji na

bojenm polju v cvet slave in smrti. Zahodnemu

človeku je takšno pojmovanje življenja in smrti tu-

je, kajti on je vezan na rožo, ki 'živi' tako dolgo,

dokler ne uvene, se posuši. Na tak način odlaga

svoj odhod in se brezuspešno bori zoper smrt."

Ker je Boris potoval v Japonsko meseca aprila,

ko so češnje začele cveteti, mu je Robert zabičal,

da mora obvezno obiskati goro Asukayama neda-

leč od Tokia, kamor zahajajo množice Japoncev na

vesele izlete, ki jim pravijo O-han-ami ali opazo-

vanje cvetja.

"Spoštovani potniki," se je oglasila stjuardesa,

ki je nosila rdečo uniformo letalske družbe Nippon

Airwaysa, "pripravili smo vam film Sedem samu-

rajev režiserja Akire Kurosave, za katerega ste

morda že slišali. Upamo, da boste uživali ob ogle-

du."

Boris se je zadovoljno namestil. Čeprav je že

najmanj desetkrat videl ta črnobeli spektakl, ki je

predstavljal klasisko samurajskih filmov, ga je



181

prevzelo vznemirjenje kakor da bi ga doživljal

prvič. Sedem samurajev, med katerimi je bil tudi

Toširo Mifune, največji japonski igralec, je varo-

valo siromašno vas pred roparskimi napadi razboj-

nikov. Film je poveličeval junaštvo, boj za ideale,

preziranje smrti, vse, v kar je Boris verjel. Zanj je

bilo to stoosemdeset minut čistega samurajskega

raja.





182

2.





Na izhodu iz terminala tokijskega letališča se

je Japonec srednjih let globoko priklonil pred Sta-

novnikom.

"Jokoso iratšajmašta, Boris- san.” (1)

Stanovnik je vrnil poklon.

"Koničiva." (2)

"Vatašiva (3) Keisuke Okamoto," se je pred-

stavil Japonec.

"Okamoto-san!" se je razveselil Boris. "Sensej

mi je pravil o vas."

Keisuke Okamoto je bil kjoši, nosilec visoke

mojstrske stopnje 7. DAN v aikidu.

"Hai. (4) V Tenšin Kan Gošo Dodžoju zelo

spoštujemo Robert-sana. Štejem si v čast, da ga

imam za prijatelja. Ko je bil zadnjič pri nas, sem

__________________

(1) Izraz spoštovanja

(2) Dober dan

(3) Jaz sem

(4) Da



183

skrbel za njegovo udobje. Tokrat bom skrbel za

vaše."

Okamoto se je znova prikonil.

"Dovolite da vam predstavim Kiki Terouči," je

dejal mojster.

Izza Okamota se je prikazala prelepa mlada

Japonka dolgih las, živahnih oči. Stanovnika je na-

govorila v gladki angleščini. Segla mu je v roko.

"Hadžimemašte," (1) je rekel Boris.

Moral se je nasmehniti spričo Okamotove osu-

plosti nad Kikino zahodnjaško formalnostjo.

"Oprostite Boris-san," je zajecljal, "Kiki je dol-

go živela na Havajih. Pozabila je naše običaje."

Okamoto ji je izrekel nekaj ostrih besed. Čep-

rav je bilo Borisovo znanje japonskega jezika ome-

jeno na nekaj vljudnostnih fraz, je razumel da jo

mojster krega.

Kiki se je namrdnila. Nato se je počasi priklo-

nila.

"Mošivake arimasen," (2) je zamrmrala.

"Prosim, ne delajte si težav zaradi mene."

"Boris-san, niti slučajno nismo želeli biti nes-

poštljivi do vas," je spregovoril Okamoto. Očitno

se je čutil dolžnega, da pojasni dekletovo navzoč-

nost. "Kiki je Tohejeva vnukinja in ima 4. DAN v

aikidu."

__________________

(1) Me veseli

(2) Tisočkrat oprostite



184

Koiči Tohei je bil eden največjih živečih moj-

strov aikida na svetu. Vodil je Tenšin Kan Gošo

Dodžo. Boris se je silno veselil, da ga bo končno

srečal. Kikina prisotnost je bila mišljena kot izraz

najvišjega spoštovanja, čeprav mu ni bilo jasno s

čim si jo je zaslužil.

"Nisem ravno prava vnukinja," se je oglasila

Kiki. "Moja babica je Koičijeva sestra."

Na parkirišču jih je čakal rdeči Micubiši. Oka-

moto je sedel za volan. Kiki mu je nekaj dejala v

japonščini in se zahihitala.

"Boris-san, verjetno se sprašujete, kako sva vas

prepoznala na letališču?"

"Hai."

"Robert-san je rekel, da ste podobni Stevenu

Seagalu. Ni se motil. Tudi Kiki je tega mnenja."

Zazrl se je v lepo orientalko, ki je bila mnogo

višja od povprečnih Japonk in se ji nasmehnil. Ki-

ki je zardela.

"Torej poznate Seagala?" je vprašal Okamota.

"Seveda. In to še iz časov preden je postal zve-

zdnik, ko je treniral v Aikikaju pri senseju Toheiju.

V Osaki je deset let poučeval aikido. Bil je prvi ne-

Japonec, ki je to počel v Niponu."

"Boris-san, poglejte na desno," ga je opozorila

Kiki. "Bugaku."

Na jasi nedaleč od ceste je skupina maskiranih

igralcev izvajala predstavo na prostem. Bugaku je

bila najstarejša oblika gledališke igre na Japon-



185

skem.

"Kiki smo zadolžili, da bo vaš turistični vodič,"

je pojasnil Okamoto.

Boris se je obrnil k njej.

"Domo arigato," se je zahvalil.

"Do itašmašte." (1) je odvrnila Kiki.

"Boris-san, povedal sem vam že da zelo ceni-

mo vašega senseja. Robert-san je izjemen aikido-

ka. Ima veliko haro, skoraj takšno kot Tohei-san."

Boris je vedel, da hara pomeni trebuh in da Ja-

poncem predstavlja središče bitja. Pooseblja veliči-

no človekovega duha.

"Ne vem če vam je pravil, ampak na svojem

prvem obisku je premagal našega najboljšega me-

čevalca, Kavanami Rošija, ki je izvrsten aikidoka

in član naše šole. Roši je bil štirikrat prvak Japon-

ske v mečevanju in tamešikiriju. (2) Dokler ni

srečal vašega učitelja, ni poznal poraza."

"Tega nisem vedel."

"Skromnost je še ena vrlina Robert-sana," je

pripomnil Okamoto. "Mnogi iz našega dodžota so

ga nagovarjali, naj nastopi na državnem prvenstvu

v kendu, ki se je tedaj odvijalo. Toda Robert-san je

odvrnl, da ga tekmovanja ne zanimajo in da želi

spoznati čim več dodžotov. Tako sem ga spremljal



___________________________

(1) Prosim, ni zakaj

(2) Tekmovanja v sekanju s katano



186

na sedež JKA, (1) kjer je vadil s skupino inštruktor-

torjev karateja. V kumiteju (2) je bil strašen. Moj-

stri mu niso mogli do živega. Potem sva obiskala

Tenšin Šoden Katori Šinto Rju, najstarejšo šolo

mečevanja, kjer je impresionaral samega Ricuke

Otakeja. Prav tako je želel spoznati Džigen Rju,

kedžicu stil, ki je dal tehnike kenda. Pa sva šla v

Kjoto k mojstru Jošinoriju, ki ga je kar hotel vzeti

za uči dešija. (3) Pot naju je zanesla celo na Okina-

vo, ker je Robert-san želel srečati Cuguo Sakumo-

ta, večkratnega svetovnega prvaka v karateju, ki

slovi po svoji nedostopnosti. Njegova šola Rjuei

Rju je zelo ortodoksna. Le redko kdo sme stopiti

vanjo. Sakumoto je Roberta naučil kato (4) Anan, s

katero je zmagoval na tekmovanjih. Prav tako mu

je pokazal dve kati, ki ju Robert-san zaradi prisege

ni pokazal niti meni."

Stanovnika je prevzel ponos zavoljo Roberta.

Vedel je za njegove obiske Japonski, saj mu je po-

gosto pravil o njenih lepotah, običajih, toda ni ve-

del, da je sensej naredil takšen vtis na japonske

mojstre.

Peljali so se po vozlišču avtocest v centru mes-

ta.

________________________________

(1) Japonska karate zveza

(2) Borba

(3) Posvečen učenec, ki živi pri senseju

(4) Sklop vezanih tehnik



187

"To je Šuto Kosoku Doro," je rekla Kiki. "To-

kio se je v preteklosti imenoval Edo. Glavno mesto

je postal šele v drugi polovici 19. stoletja. Pred

njim sta bili prestolnici Nara in Kjoto."

Boris je dobro poznal zgodovino Japonske,

ampak bilo bi nevljudno, če bi se s svojim znanjem

postavljal pred Kiki, ki je vlogo turističnega vo-

diča vzela zelo resno.

"Prihajamo v četrt Šindžuku. Kot vidite je pol-

na nebotičnikov. Tukaj so centri zabave, železniški

vozel in veliko blagovnic. Ta četrt je zelo živahna,

tako podnevi kot ponoči. Obnovljena je bila v se-

demdesetih letih tega stoletja. Japonska arhitektura

sodi med najbolj drzne, obenem pa tudi med naj-

bolj tradicionalne sloge. Naša največja arhitekta

sta Tange Kenzo in Maekava Kunio. Ko se bomo

peljali skozi četrt Harajuku, boste lahko videli naj-

modernejše športne objekte, ki jih je zgradil Ken-

zo-san za Olimpijske igre."

Z avtom so se vozili še uro in pol, dokler niso

prispeli v kraj Točigi, ki se nahaja šestdeset kilo-

metrov severno od Tokia.



"Končno doma!" je zavzdihnila Kiki.

Bors je zagledal kompleks japonskih hiš, ob-

dan z visokimi cedrovimi drevesi.

Tenšin Kan Gošo, največji dodžo aikida na

svetu! je pomislil.

Zajel ga je val vznemirjenja.





188

3.





Sedel je na tleh, na slamnatem tepihu imenova-

nem tatami. Soba je bila majhna, omejena s fusu-

mijem, drsečimi stenami, ki so služile kot vrata.

Dvojna okna ali šodži so bila iz papirja nalepljene-

ga na letvice. Ker se je zvečerilo, je Okamoto priž-

gal kockasto svetilko, ki je bila popisna s kaligra-

fijskimi znaki. Rekel je, da ga bo sensej Tohei

kmalu sprejel. Nato ga je pustil samega.

Boris je bil poln vtisov. Tenšin Kan Gošo Dod-

žo je presegel vsa njegova pričakovanja. Stal je na

družinski posesti Tohejevih, ki je obsegala deset

hektarjev zemlje in tisočletni gozd. Tohejevi pred-

niki so bili ugledni daimjoji, zemljiški gospodje, ki

so v fevdalni Japonski opravljali odgovorno službo

deželnih sodnikov.

Največja zgradba za aikido se je imenovala

Tenšin Kan. Zajemala je površino dvatisoč kva-

dratnih metrov. Imela je petstodvajset oblazinjenih

borišč, ki so bila uokvirjena s široko leseno stezo.



189

Tukaj se je poučeval Šin Šin Toicu Aikido, (1) ki je

bil bolj znan kot ki-aikido.

Druga stavba je nosila naziv Tenšin Gošo. Na-

menjena je bila meditaciji in sprostitvi duha. Zgra-

jena je bila iz cipresinega lesa. Njena dvorana je

obsegala dvestopetdeset kvadratnih metrov. Imela

je izjemen sistem razsvetljave ter visoko kvalitetno

ozvočenje za meditativno glasbo.

Naslednji objekt je bil muzej ki-ja. (2) Dvo-

nadstropna železna konstrukcija je imela tisočde-

vetsto kvadratnih metrov. Notranja oprema muzeja

je sodila med vrhunske dizajne sodobnega enteri-

erja. Razstavljeni predmeti so bili zasnovani tako,

da so dajali znanstvene razlage o ki-ju in njegovi

uporabi. Tukaj se je predaval tudi kiacu, posebna

oblika bioenergetske terapije.

V kompleks zgradb je sodila tudi stavba, v ka-

teri so bivali študentje aikida. Zgrajena je bila iz

lesa, tako kot večina japonskih hiš, ker je bila de-

žela bogata z gozdovi.

Tenšin Kan Gošo Dodžo se mu je zdel kot sa-

mostan bojevniškega duha in modrosti. Robert mu

je dejal: "Če se aikido začne z Daito Rju (3) aiki-

džucujem, potem se gotovo konča s ki-aikidom."

_______________________________________

(1) Aikido združenega telesa in duha

(2) Nevidna življenska energija. Obsega pojme kot

bioenergija, geoenergija, kozmična energija

(3) Veliki vzhodni stil



190

Robert je menil, da je ki-aikido tista oblika, ki

bi jo Morihei Uješiba danes poučeval, če bi še ži-

vel. Uješiba je bil učenec Sogaku Takede, vodje

Daito Rju aiki-džucuja. Potem ko je doživel misti-

čno izkušnjo, ki ji Japonci pravijo satori, (1) je ob-

likoval aikido. Po njegovi smrti so nastale številne

šole. Vsak mojster si je aikido razlagal po svoje.

Toda noben se ni tako približal njenemu bistvu kot

Koiči Tohei, ki velja za Uješibinega najbolj nadar-

jenega učenca. Boris je njegovo življensko pot po-

znal do potankosti.

Tohejeva mati je imela v času nosečnosti pljuč-

nico, zato je Koiči v otroštvu pogosto bolehal. Ker

se je zanj bala, ga je zmeraj toplo oblačila. Zato je

postajal vedno šibkejši. Nekega zimskega dne pa

ga je oče potopil v mrzlo vodo in mu prepovedal

nositi debela oblačila. Od takrat se nikoli več ni

prehladil. To je bila njegova prva izkušnja s ki-

jem. Kasneje je svoje učence aikida vsako leto tret-

jega januarja odpeljal k ledeno mrzli reki, v kateri

so se okopali. Pozimi se nihče od njih ni prehladil

ali zbolel.

Z devetimi leti je začel vaditi džudo pri očetu,

ki je imel 4. DAN. Poučeval je na srednji kmetijski

šoli. Sčasoma je Koiči zrasel v utrjenega borca. Ko

se je vpisal na tokijsko univerzo Kejo, so ga takoj

sprejeli v šolsko džudo reprezentanco. Na poletnih

______________

(1) Prosvetljenje



191

pripravah pa se je tako hudo poškodoval, da se je

njegovo življenje povsem spremenilo. Ko ga je

sparing partner vrgel na tla, ga je strahotno zabo-

lelo v levem delu prsi. Ker je bila bolečina vedno

hujša, je moral v bolnišnico. Pregledal ga je dr.

Matano, najboljši japonski zdravnik. Povedal je, da

gre za pleuritis. Strogo mu je prepovedal vsako

športno aktivnost. Dejal je, da nikoli več ne bo

mogel trenirati džuda. Rekel je: "Tvoje telo je kot

počena skodelica za čaj. Prvi močnejši pretres je

lahko usoden. Ne dviguj previsoko leve roke in ne

govori preveč na glas." Koiči je bil čisto na tleh.

Starši so ga iz Tokia prepeljali na vas. Njegova

življenska energija, njegov ki, je bil vedno slabot-

nejši. Duhovno je bil zlomljen. Ko se je sprehajal

po vrtu in se spotaknil, se je ves prestrašen vrnil v

posteljo ter si izmeril temperaturo.

Leto dni je preležal v postelji. Začel je brati

knjige o metafiziki, religiji, meditaciji. Preučeval

je Konfucija, Menecija in biografije pomembnih

ljudi. Najbolj sta ga navdušili deli Seikoten ter Pri-

povedi mojega učitelja od Tecuja Ogure. V slednji

je izvedel, da ima Ogura duhovne vaje v Nakanou,

kjer je vodil šolo Ičikukai. Tohei se je odločil, da

bo za vsako ceno postal član te šole.

Sprejela ga je gospa Mičie Hino.

Povedala mu je, da bi moral glasno prepevati

mantre, svete zloge, medtem ko bi ga starejši učenci

tolkli po hrbtu.



192

"Za nekoga, ki ima pleuritis, je to smrto nevar-

no," ga je svarila stara gospa.

Toda Koičiju je bilo vseeno. Odločil se je, da

raje umre, kakor da še naprej živi v nenehnem stra-

hu.

Najprej je začel vaditi zazen, sedeči položaj za

umiritev zavesti. Kasneje se je pridružil starejšim

učencem, ki so izvajali zahtevne vaje dihanja,

imenovane misogi. Prepevali so mantro: "To-ho-

ka-mi E-mi-ta-me" in drug drugega tolkli po hrbtu.

Toheju se že prvi večer vrnil pleuritis. Počel je vse,

kar so mu zdravniki strogo prepovedali. Toda bil je

trdno odločen, da vztraja do konca. Sčasoma je bo-

lečina popustila. Samo po treh dneh vadbe miso-

gija, se mu nikoli več ni povrnila.

Čez leto dni je odšel na pregled. Rentgenski

posnetek je pokazal, da je povsem zdrav. Ponavadi

pleuritis pusti sledi, ki so vidne vse življenje. Pri

Toheju jih ni bilo, kakor da ne bi bil nikoli bolan.

Koiči se je nato vrnil k treningom džuda. Toda

po izkušnji zazena in misogija, ga ta veščina ni več

zadovoljevala. Starejši mojster džuda Mori mu je

dal pisno priporočilo za senseja Uješibo in nje-

govo novo veščino aikido.

Toheja je sprejel Macumoto, ki je skrbel za

obiskovalce v dodžu. Koiči ga je vprašal, kaj je ai-

kido. Macumoto mu je pokazal boleč prijem, iz

katerega pa se je Tohei rešil. Razočaran nad tehni-

ko je že hotel oditi, ko se je na vratih pojavil Mori-



193

hei Uješiba. Z Macumotovo pomočjo mu je prika-

zal osnovne tehnike aikida. Učenec je nenehno na-

padal, medtem ko ga je mojster z lahkoto metal po

tleh. Toheju je vse skupaj izgledalo kot prevara.

Zato mu je Uješiba velel, naj sleče suknjič in ga

napade. Tohei je z veseljem ubogal. Toda ko je po-

skušal prijeti mojstra za roko, se je nemudoma zna-

šel na tleh. Ni mogel razumeti, kako ga je Uješiba

vrgel. Pri metu namreč ni zaznal nobene uporabe

sile. Če bi jo začutil, potem bi lahko razmišljal o

obrambi, vendar je ni zaznal. Tohei je spoznal, da

je odkril popolno borilno veščino.

Marljivo je začel trenirati. Že po šestih mesecih

je smel sodelovati na prvi demonstraciji. Uješiba je

takoj opazil velik talent v mladeniču, zato mu je

brezrezervno zaupal. Pogosto je poučeval v Uješi-

binem imenu v raznih dodžojih, na primer na voja-

ški policijski šoli v Nakanou, v privatni šoli v Me-

grou in v Macudaria dodžu v Sanrizukiju. Tohei je

v aikidu napredoval tako naglo predvsem zaradi

vadbe zazena in misogija, katerih se je še naprej

udeleževal v Ičikukaju. Koiči je imel takrat črni

pas v džudu, medtem ko je bil v aikidu brez moj-

strskega naziva, čeprav je poučeval aikidoke s 5.

DAN-om in bil star komaj dvajset let.

Ko je Japonska z bitko pri Meedwayu izgubila

premoč na Pacifiku, je bil Tohei mobiliziran. Dru-

ga svetovna vojna je za štiri leta prekinila njegovo

pot aikida. Ko se je vrnil domov, je takoj pričel ob-



194

delovati zemljo. Mama ga je nagovarjala, naj se

spočije in naj obišče izvore tople vode. Toda Koiči

je odvrnil, da je vojno preživel samo zato, ker je

osredotočil svoj ki. Prepričan je bil, da če bi ga

naenkrat razpustil, bi nevarno zbolel. Kasneje je

izvedel, da so mnogi njegovi tovariši umrli v topli-

cah, ker so prehitro sprostili svoj ki.

Šele čez deset dni je obiskal sorodnike in prija-

telje. Poiskal je tudi Uješibo, ki je tedaj kmetoval v

okrožju Ibaragi. Znova je začel s treningi aikida.

Kmalu je prejel mojstrsko diplomo za 6. DAN. Vz-

poredno je nadaljeval z vajami misogija v Ičiku-

kaju. Še vedno pa ni mogel dojeti, zakaj je Uješiba

z lahkoto izvajal tehnike, medtem ko so bili on in

ostali aikidoke okorni ter uporabljali predvsem fi-

zično silo. Beseda aikido pomeni pot harmonije z

energijo kozmosa, ali tudi združitev z Vesoljem.

Koiči se je spraševal, kako to doseči, če pa ni čutil

niti kija. Uješiba je pogosto uporabljal izraze kot

so ki no nagare ali tok ki-ja ter ki musubi ali har-

monija ki-ja, toda nikoli ni pojasnil kaj je to ki, ali

kako ga razumeti in uporabiti. Delovanje ki-ja je

samo prikazoval skozi čudovite in učinkovite the-

nike aikida.

Kmalu se je Toheju razodela tudi ta skrivnost.

Zvedel je za mojstra Tempu Nakamuro, ki se je na

Himalaji ukvarjal z jogo. Po vrnitvi v domovino je

na tokijskih ulicah začel pripovedovati o skritih

močeh, ki jih poseduje vsak človek. Tohei je bil



195

osupel, ko je prvič slišal njegove besede: "Zavest

je gibalo telesa." To preprosto dejstvo je povsem

spregledal. Šele sedaj je razumel, da se je nemogo-

če spojiti s kozmosom, če sta um in telo razdvo-

jena. Prav tako je dojel, da je sensej Uješiba naj-

prej vodil nasprotnikovo zavest, šele potem je vr-

gel njegovo telo. Vsi ostali aikidoke so izvajali

thenike samo na nivoju telesa, zato so bili tako ne-

uspešni. Njihovi prijemi so temeljili na uporabi te-

lesne sile, medtem ko so zanemarjali ki in nasprot-

tnikovo zavest.

Sčasoma je odkril, da se borilni nagon pri člo-

veku nahaja v tako imenovani točki tan den, ener-

getskem centru, ki leži dva prsta pod popkom.

Skozi treninge aikida in misogija, se je naučil vo-

diti nasprotnikovega duha in njegov ki.

V začetku petdesetih let ga je Uješiba poslal na

Havaje, kjer je uril tamkajšnjo policijo in specialne

vojaške enote. Nato je Tohei sedemnajstkrat obis-

kal ZDA. Vse je navdušill s svojo tehniko in ko-

munikativnostjo. Posledica je bila velika priljublje-

nost aikida izven Japonske. Morihei Uješiba ga je

nagovoril, da napiše prvi učbenik aikida v angleš-

čini ter bil založnik tega dela. Kmalu zatem mu je

dodelil 10. DAN. Postavil ga je za vodjo inštruk-

torjev Aikikai Honbu Dodža, glavnega sedeža aiki-

da.

Tohejevo imenovanje je bilo presedan v tradiciji

japonskih borilnih veščin, v katerih je sin nasledil



196

očeta.

Po Morihejevi smrti leta 1969 je prišlo do

razhajanj med Uješibinim sinom Kišomarujem in

Koiči Tohejem v razumevanju aikida. Kišomaru je

zagovarjal telesni pristop, Tohei pa je trdil, da ni

aikida brez ki-ja. Zato je Koiči zapustil Aikikai.

Ustanovil je Ki no Kenkjukai ali Društvo Ki-ja ter

Šin Šin Toicu Aikido, preko katerih je širil in pou-

čeval aikido združenega telesa in duha ter štiri

principe o ki-ju. Potem ko je preminil Kišomaru,

so se vsi strinjali, da je Tohei največji živeči moj-

ster aikida.

"Konbanva, (1) Boris-san!"

"O-sensej ..." (2) je zamrmral Boris.

Naposled je stal iz oči v oči z legendo aikida.

Poznal je Toheja s fotografij. Bil je majhne, vendar

atletske postave, okroglega zmeraj nasmejanega

obraza in kratko pristriženih vranje črnih las.

Ampak očitno so bile slike, ki jih je videl zelo sta-

re, kajti Tohei ki je vstopil, je bil precej drugačen

od tistega s fotografij. Drobna postava upadlih lic

in sivih las je zgovorno pričala, da je mojster do-

polnil osemdeset let. Toda še vedno je v njem tlela

tista karizmatič na iskra, ki so ji Američani in Ev-

ropejci pravili Walking Ki. (3)

___________________________________

(1) Dober večer

(2) Z zlogom O Japonci izražajo občudovanje

(3) Energija, ki hodi



197



"Prosim, nikar ne vstajajte," je rekel sensej.

"Moram se opravičiti, ker vas nisem pričakal na le-

tališču. Obveznosti so me zadržale v Osaki. Boste

še sake?" (1)

"Ne, hvala."

Mojster si je nalil sake v okroglo skodelico,

poslikano s štorkljami in ločjem.

"Robert-san mi je veliko pripovedoval o vas,"

je dejal Koiči, potem ko je naredil dolg požirek.

"Vem, zakaj ste prišli k nam. Povedal mi je tudi za

vašo izgubo. Sprejmite moje iskreno sožalje."

Tohei se je globoko priklonil.

"Zaradi vaše boleče izkušnje vem, da boste la-

žje razumeli mojo nenavadno prošnjo," je nadalje-

val stari mojster. "Prosil bi vas za veliko osebno

uslugo. Ali bi hoteli varovati mojo vnukinjo Ki-

ki?"





________________________

(1) Riževa alkoholna pijača



198

4.





Dva ogromna borca sta kot ekspresni voz treš-

čila drug v drugega. Večji je pograbil manjšega za

pas in ga odnesel z ringa. Množica je pričela vzkli-

kati njegovo ime.

"Takumaki! Takumaki!"

Veliki sumotori (1) je bil jokozune, šampion

nad šampioni. To je bila najvišja mojstrska titula v

sumu. Čeprav je ta naziv prinesel rokoborcu nes-

mrtno slavo, poseben status in privilegije, je pome-

nil tudi veliko odgovornost do gledalcev. Od joko-

zuneja se je pričakovalo, ne samo da je nepremag-

ljiv, temveč da zmaguje z lahkoto, eleganco, od-

ločno in bliskovito. Borba je veljala za kvalitetno

tedaj, ko je bila akcija čim krajša. In Takumaki,

orjak, ki je lahko po sredi raztrgal tri telefonske

imenike, je znal pripraviti spektakl, ki so ga vsi

pričakovali. Zato so ga Japonci oboževali in častili

_______________

(1) Rokoborec



199

kot utelešeno božanstvo.

Boris še vedno ni mogel verjeti, da se nahaja v

Kokugikanu, najbolj znameniti tokijski dvorani za

sumo borbe, da gleda dvoboje velikanov v živo.

Doma je sumo pogosto spremljal po televiziji, kajti

ta najbolj priljubljeni šport med Japonci, je posta-

jal vedno bolj popularen tudi na zahodu.

Kiki ga je peljala na turnir prve lige, ki se je

imenovala makuč. Predstavljal je vrhunec sezone.

Ligo sta tvorili dve moštvi, ekipa vzhoda in za-

hoda s po petnajstimi borci. Na leto so v Japonski

organizirali šest velikih turnirjev. Trije so se odvi-

jali v Tokiu, ostali trije v Osaki, Nagoji in enem od

večjih mest na otoku Kjušu.

"Verjetno veš, da sumo v prevodu pomeni ro-

koborba bogov," je rekla. Boris ji je prepovedal, da

ga vika in mu pravi gospod takrat, ko sta sama.

Kiki ni imela nič proti.

"Začetki suma segajo v peto stoletje," je nada-

ljevala. " O nastanku veščine se je ohranila legen-

da, ki pripoveduje da sta se za oblast nad Japon-

sko v rokoborbi pomerila dva kamija, duhova na-

rave. V preteklosti je imel sumo religiozni pomen.

Kot obred posvečen kamiju, se je izvajal po samo-

stanih v času žetve riže. Prisostvoval jim je sam

cesar. S pojavo samurajev je postal del vojaške ro-

koborbe."

Povedala je, da največji sumotoriji tehtajo tudi

do dvestopetdeset kilogramov, medtem ko ima ve-



200

čina borcev med stopetdeset in dvesto kilogrami.

Da dosežejo takšne dimenzije se že od malih nog

prehranjujejo na poseben način. Za rokoborce izbi-

rajo velike otroke, v glavnem iz severnih krajev Ja-

ponske, kjer so ljudje že po naravi večji od tistih z

juga.

Boris je dobro poznal pravila borbe ki so bila

precej enostavna. S pomočjo ene od oseminštiri-

desetih dovoljenih tehnik je bilo treba prisiliti nas-

protnika, da se dotakne tal s katerim koli delom te-

lesa razen s stopali, ali da se ga prisili stopiti izven

borišča. Kljub debelosti so bili sumotoriji hitri in

spretni.

Ozrl se je naokrog. V dvorani je vladalo slav-

nostno vzdušje. Gledalci so jedli, pili in glasno na-

vijali. Vsak obiskovalec je ob vstopu prejel košaro

z raznimi poslasticami, sakejem ali pivom. Kiki je

povedala, da se tako mastijo tudi ljubitelji suma

pred televizijskimi in radijskimi sprejemniki. Ker

so bili rituali pred borbo precej dolgi, je bilo vedno

dovolj časa za skok do hladilnika. V obdobju tur-

nirjev, ki so trajali tudi po dva tedna, si je marsi-

kdo naredil dodatno zalogo kilogrammov in se ta-

ko še bolj vživel v sumo.

"Kiki, kako to da imava tako dobre sedeže?"

Dogajanje sta spremljala iz druge vrste. Sedež

ni bil ravno pravi izraz, kajti sedela sta na tleh.

Stoli so se nahajali šele v tretji loži, ker jih Japonci

niso bili vajeni.



201

"Takumaki je član Ki no Kenkjukaja. Pravi, da

je postal jokozune zaradi Tohejevih štirih princi-

pov o ki-ju. V zahvalo nam je dal svojo vizitko, s

katero imamo prost vstop in najboljše sedeže."

"Kdo je mladi sumotori, s katerim se bo zdaj

boril?"

"To je ozeki (1) Jomigaeru," je povedala. "Zelo

je priljubljen med mladimi. Zaročen je s princeso

Jukio Saigo. Starejši ljubitelji suma mu zamerijo,

ker se ne ozira na tradicionalne vrednote. Na tre-

ningih zmeraj godrnja, ne spoštuje sistema sempai

- kohai, (2) izmišljuje si nove metode treninga. Na-

mesto čankonabeja (3) ima raje pico in hot dog.

Zavrača japonsko glasbo ter se navdušuje nad roc-

kom. Ker je razvpiti ženskar in se rad zabava po

nočnih klubih, je njegova poroka s princezo Jukio

prišla pod vprašaj. Šušlja se tudi o njegovih zvezah

z jakuzami. (4) Tradicionalisti mu najbolj zamerijo

da sumo ne smatra za svoj način življenja. Pogo-

sto izjavlja, da ga zanima samo denar. Ko ga bo

imel dovolj, si bo kupil hotel ter cele dneve po-

ležaval na soncu."

Svoj čas so se Japonci zelo bali vdora tujcev v

sumo šport. Najbolj uspešna sta bila Havajca Jessi

__________________________

(1) En rang nižje od jokozuneja

(2) Starejši – mlajši

(3) Posebna hrana za sumotorije

(4) Japonska mafija



202

Kuhaulaua in Salavea Atinasoe, vendar nista po-

stala jokozuneja. V celotnem izročilu te veščine ni

bilo več kot šestdeset velikih šampionov. Sedaj so

se Japonci začeli otepati postopnega razkroja tra-

dicionalnih vrednot suma. Čeprav se je v rokobor-

bi zmeraj obračalo veliko denarja, se je s prenosom

tega športa na zahod, sumo skomercializiral in

dosegel vrtoglave vsote. Ker je bilo življenje su-

motorijev kratko, zgodaj so umirali zaradi diabe-

tesa, ni presenečalo da je postal denar za mnoge

glavni motiv.

Jomigaeru je vzel pest soli. Posipal jo je po bo-

rišču. To je bil del obreda, ki je pomenil duhovno

očiščenje. Okroglo borišče je bilo zaznamovalo s

pletenim trakom, nad katerim je visela lesena stre-

ha v obliki svetišča šinto. Opozarjala je na čase, ko

se je rokoborba bogov odvijala po samostanih. V

ringu je sodnik, oblečen v tradicionalno kimono,

svoje odločitve objavljal s pahljačo.

Takumaki in Jomigaeru sta se razkoračila. Pre-

teče sta se nagnila naprej. S to značilno držo sta

spustila energijo v haro in noge. Tako sta dosegla

optimalno stabilnost.

Boris se je poskušal vživeti v Takumakija, ki

mu je bil bolj simpatičen od nadutega Jomigareuja.

Mlajši borec se je že obnašal kakor novi jokozune.

'Le kaj Takumakiju roji po glavi?' se je spraše-

val Boris. Je morda prvič v karieri podvomil v last-

no nepremagljivost? Se je mogoče ustrašil Jomiga-



203

reuja, njegove lakote po slavi? Se je zbal bolečine,

novih naporov? Dvoboji velikanov so od sumoto-

rijev terjali ogromne psihofizične napore. V spopa-

dih je imela mentalna energija primat nad golo te-

lesno silo. Zato se je Takumaki tudi navdušil nad

Tohejevim naukom o ki-ju.

Potne kaplje so se nabrale na jokozunejevem

čelu. Razmišljal je o staregiji, ki naj jo izbere. Ču-

til je, da se bo Jomigareu pognal v direktni napad,

ga poskušal neposredno zriniti z borišča. Takuma-

ki bi ga lahko zasukal okrog sebe in ga podrl na

tla. Toda to ni bil stil dostojen jokozuneja. Veliki

šampion je moral zmagati odkrito in prepričljivo.

Gledalci so obmolknili. Sumotorija sta planila

drug proti drugemu. Njun napad je bil silovit, dr-

zen. Dve glomazni telesi sta trčili v eksploziji bo-

lečine, škripanja kosti. Nato sta se pograbila za pa-

sove. Poskušala sta dvigniti nasprotnika. Debele

mišice pod sloji sala so vzvalovale, se napele kot

strune. Kdo bo močnejši? je bilo vprašanje, ki so si

ga zastavljali vsi v dvorani. Kdo bo zmagal v tej

igri moči? Izkušeni in prekaljeni Takumaki, ali

mladi in ambiciozni Jomigaeru? Trenutek neizve-

stnosti se je zdel dolg kakor večnost.

Naenkrat je ozeki izpustil jokozuneja. Z desni-

co ga je zgrabil za vrat. Ta tehnika sicer ni bila

prepovedana, vendar ni sodila med viteške prije-

me. Polovica gledalcev je glasno negodovala. Jo-

migareujeva poteza jim ni bila všeč.



204

Takumaki se je poskušal osredotočiti. Jomiga-

reujev prijem ga je razkačil. Toda bes mu je dal

dodatne moči. Dvignil je dvestokilskega ozekija in

ga zanesel čez črto.

V dvorani je zavladala histerija zmagoslavja. Iz

deset tisoč grl so se izvili kriki:

"Takumaki – jokozune! Takumaki – jokozu-

ne!"

Boris je navdušeno zaploskal nad sijajno zma-

go pogumnega sumotorija. Veliki šampion se je

znova dokazal. S pogledom je poiskal Jomigareu-

ja. Pričakoval je, da bo videl njegovo razočaranje.

Toda iz ozekija je žarela samo divja, nepotolažlji-

va jeza.

Ta sumotori pomeni težave, je pomislil Boris,

kakor da bi slutil njuno bližnje srečanje.





205

5.





Naslednjih sedem dni je Kiki vodila Borisa na

turistične izlete. Niti sanjalo se ji ni, da jo Sta-

novnik v resnici varuje. Ko ga je Tohei najel za

njenega telesnega stražarja, mu je zaupal, da Kiki

nameravajo ugrabiti. Kdo naj bi stal za tem podlim

dejanjem in zakaj, ni znal povedati. Koga sumi in

kako je prišel do te informacije, pa ni želel razkriti.

Ko ga je Tohei vprašal, kako jo lahko najbolje za-

ščiti, mu je dejal, da na dva načina. Ali naj bo do-

ma močno zastražena, ali pa naj se čim več giblje,

po možnosti naj potuje iz kraja v kraj, zmeraj ob-

dana z množico ljudi. Tarčo, ki se je gibala na ne-

predvidljiv, nenačrtovan način, je bilo najtežje iz-

slediti. Ker Koiči ni hotel strašiti Kiki z nevarnost-

jo ki ji je pretila, se je odločil za drugo možnost.

Tako sta se Boris in Kiki šla turiste. Na vsakem

koraku sta ju spermljala še dva Tohejeva mojstra,

za katera je vedel samo Boris.

Prvi dan mu je Kiki razkazala Tokio. To glav-



206

no mesto, ki je nastalo iz revne ribiške vasice, je

leta 1923 prizadejal hud potres. Večji del mesta so

morali povsem obnoviti. Stare, lesene, ponekod zi-

dane hiše so zamenjali s širokimi avenijami in več-

nadstropnimi zgradbami, ki so kasneje prerasle v

nebotičnike.

Najprej sta obiskala razne muzeje, galerije. Se-

veda je Borisa najbolj pritegnil muzej Japan Sword

Co., v katerem so imeli razstavljene samurajske

sablje celo iz obdobja Muromači, ko so začeli iz-

delovati prve katane. Boris je občudoval plemeni-

ta rezila, ki veljajo za najboljše izdelke kovaške

stroke mečev v vsej zgodovini bojevanja. Najbolj

razkošne katane so izvirale iz obdobja Edo. Bile so

pozlačene, polne rubinov, smaragdov, obdane s

kožo morskih psov in tjulnov. Kljub njihovemu

blišču se je Boris bolj ogreval za zenovsko pre-

proste katane iz obdobja Momojama.

Krajši predah sta si privoščila v parku Jojogi,

kamor so radi zahajali mladi rockerji. Poslušali so

glasbo iz prenosnih kasetofonov. Ameriška instant

kultura je imela veliko privržencev med mladimi

Japonci.

Ob petih popoldan je Boris v centru mesta do-

živel gnečo, pred katero se je lahko skril celo New

York. Ljudje so odhajali domov iz služb. Cona za

pešce, imenovana Hokoša Tengoku je postala pisa-

no mravljišče po katerem so se drenjali utrujeni Ja-

ponci. Boris se je spomnil na evropskega karateis-



207

ta, ki je rekel, da je po treh letih tokijske gneče

skoraj doživel živčni zlom. Najraje bi začel pre-

tepati mimoidoče. Zaradi velemestnega vrveža je

skoraj postal puščavnik. Edino vrnitev v Evropo ga

je pomirila.

Zvečer ga je Kiki odpeljala v slovito restavra-

cijo Šidžo Kamogavi, kjer so na vsakem nadstrop-

ju stregli drugačno hrano. V pritličju so servirali

najbolj navadne in najcenejše jedi. Raznovrstnost,

kvaliteta in cena so rasli z nadstropja v nadstropje.

Večerjala sta na vrhu zgradbe. Jedi so bile tako

ekstravagantne, da je Boris komaj nadzoroval že-

lodec. Hrano je moral loviti po krožniku in se

smehljati, češ da je izvrstna. Nekaj več sprostitve

mu je prinesel obisk nočnih klubov, kjer so ga pod

budnim Kikinim očesom zabavljale striptizete in

gejše. (1)

Drugi dan sta se odpravila v Niko, najbolj zna-

menito tempeljsko mesto, ki se je nahajalo slabih

petdeset kilometrov severno od Točige. Ogledala

sta si svetišče Tošogu, kjer je bil pokopan eden

največjih šogunov, Jejasu Tokugava. Ta vojaški

vladar je položil temelje enotni japonski državi.

Pred svetiščem sta stola dva mišičasta bogova ime-

novana Nio, ki sta stražila veličastna vhodna vrata

Jomei Mon. Varovala sta jih pred hudobnimi de-

moni.

____________________

(1) Igralka – prostitutka



208

Tretji dan sta se namenila v Kamakuro, ki je

ležala petdeset kilometrov jugozahodno od Tokia.

Pred velikanskim Daibucujem, štirinajst metrov vi-

sokim kipom Gautame Bude sta se počutila kot

pritlikavca. Bronasti kip je pred sedemsto leti po-

stavil šogun Joritomo Minamoto, ker je želel, da bi

Kamakura postala nova prestolnica s katero bi se

končala prevlada Nare kot umetniškega središča. V

Nari je cvetela cesarska kultura. To mesto je še da-

nes slovelo kot "budistični Rim". Minamoto, za-

četnik bakufuja, nove vojaške vlade, si je želel iz-

boriti primat tudi na kulturnem področju.

V Kamakuri sta obiskala še zen-budistični sa-

mostan Zuisendži, ki je slovel po prečudovitem

vrtu. Japonski miniaturni vrtovi so bili merilo

umetnosti v urejanju krajine. Imeli so veliko nav-

dušencev povsod po svetu. Redovniško življenje v

samostanu se je odvijalo v enakem ritmu in običa-

jih kot pred šesto leti.

Naslednja turistična točka je bila Osaka, kamor

sta se pripeljala s Šinkansenom, super ekspresnim

vlakom v obliki metka. To električno čudo je pre-

mostilo petsto kilometrov razdalje med Tokiom in

Osako v rekordnih treh urah.

Osaka je v preteklosti slovela kot japonske Be-

netke. Bila je prepletena s številnimi kanali, po ka-

terih so pluli čolni. Iz vasi je prerasla v mesto ko-

nec 16. stoletja, predvsem zaradi ugodne trgovske

lege. Trgovala je s svilo, rižem, sakejem, čajem,



209

umetniškimi predmeti. Danes velja za največji ja-

ponski trgovski center za Tokijem. Leta 1970 je bi-

la organizator svetovne ekonomske razstave.

Največja atrakcija Osake je bil dvorec, v kate-

rega so se leta 1614 zatekli Tokugavini politični

nasprotniki, privrženci prejšnega vladarja Hidejo-

rija. Obleganje gradu, ki je doseglo vrhunec s tako

imenovanima zimsko in letno bitko, je zahtevalo

petintrideset tisoč življenj. Toliko žrtev je padlo

tudi na bojnem polju Sekigahare, zadnje velike sa-

murajske bitke.

Zvečer sta se pomudila v budističnem hramu

Hozendži. Pred svetilke božanstva Fudo Mujo-o so

prihajali verniki in tiho molili.

Predzadnji dan sta se odpravila v Hirošimo,

mesto na jugozahodu otoka Honšu. Kiki je dejala,

da je to kraj, ki bi ga moral vsakdo obiskati vsaj

enkrat v življenju.

Šestega avgusta 1945 so Američani odvrgli pr-

vo atomsko bombo v zgodovini človeštva. Ljudje,

ki so se nahajali v epicentru eksplozije, so se v ne-

kaj sekundah segreli na več milijonov stopinj cel-

zija. Bomba, ki je imela tudi strahotno rušilno

moč, je v trenutku terjala petinosemdeset tisoč živ-

ljenj. V naslednjih nekaj dneh je za posledicami

radioaktivnega sevanja umrlo še petdeset tisoč lju-

di.

Spominski park miru je bil nemo opozorilo bo-

dočim generacijam o nesmislu atomske vojne. V



210

središču parka je stal Cenotaf, paviljon miru, v ka-

terem so bila vklesana imena žrtev nuklearne bom-

be. Pred njim je gorel večni ogenj, ki bo ugasnil

tedaj, ko bo uničen poslednji primerek atomskega

orožja.

Za Cenotafom na drugi strani reke se je nahajal

spomenik, ki je bil še bolj srhljiv od parka. To so

bile ruševine zgradbe Industrial Promotion Hall,

kjer je bil epicenter morilske gobe.

Zraven Cenotafa je bil še Spomenik otrokom mi-

ru. Postavljen je bil za deklico Sadako, ki je zaradi

žarčenja zbolela za levkemijo. Deklica je verjela,

da bo ozdravela, če bo naredila tisoč papirnatih

žerjavov, (1) simbolov dolgega, srečnega življe-

nja. Ko jih je naredila šestoštirideset, je podlegla

zahrbtni bolezni. Obiskovalci parka so v spomin

na njeno neizpolnjeno željo, prinašali papirnete

žerjave.

Boris je poznal razloge za uporabo atomske

bombe v drugi svetovni vojni. Japonci se niso ho-

teli predati. Izjavili so, da se bodo borili do pos-

lednjega moža. Boji za otoke Ivo Jima in Okinavo

so terjali ogromne žrtve, zato so Američani menili,

da nimajo druge izbire. Naj so se njihovi razlogi

zdeli še tako utemeljni, pred spomenikom deklice

Sadako so zbeledeli.

Uzrl je majhno deklico s kitkami, ki je hitela k

_________________

(1) Japonska ptica



211

mami. Nekaj ji je navdušeno razlagala. Takšna je

bila verjetno Sadako, polna veselja, zaupanja v

življenje.

Borisa je stisnilo v grlu.

Iz roke mu je padel rdeči žerjav.





212

6.





Iz majhne tuš kabine je buhnil gosti oblak pare.

Kot prečudoviti metulj, ki se izvije iz kokona, je iz

oblaka stopila mlada črnolaska. Segla je po mehki

bombažni brisači. Začela si je otirati drobne kaplje,

ki so se kot rosa lesketali na njenem golem telesu.

Vroča prha ji je povrnila nekaj izgubljenih mo-

či. Zaradi celodnevne hoje so jo bolele noge. Kljub

temu je že več dni vztrajala pri čevljih z visokimi

petami. Čeprav je bila za Japonko nadpovprečno

visoka, se je ob Borisu počutila majhno. Lahko bi

se tolažila z mislijo, da so bili ob njem vsi majhni,

vendar ji to ni zadostovalo. Želela je biti visoka.

Ali je s tem samo hotela ugajati moškim in biti le-

pa, ali pa ji je bil Boris všeč? Tega ni želela razčis-

titi. Na splošno so jo belci bolj privlačili od Japon-

cev. Razlog ni bil toliko v njihovi zunanjosti, koli-

ko v dejstvu, da so bili belci večji kavalirji, roman-

tiki. Žensko so znali razvajati, jo narediti za prin-

ceso. Medtem ko so Japonci v lepšem spolu videli



213

le poslušne, ustrežljive gospodinje, ki skrbijo za

moža in družino.

Kiki je že dolgo časa dušila svojo naklonjenost

do belcev. Njena prva ljubezen se ni srečno kon-

čala. Izkušnja je bila še vedno boleča, rana globo-

ka.

Ime mu je bilo George Hamilton. Spoznala sta

se na Havajih. Bilo ji je sedemnajst let, medtem ko

je on bil leto starejši. V veleblagovnici je trčil van-

jo. Iz rok ji je padla steklenička parfema in se raz-

bila. George se je zmedeno zagledal v koščke stek-

la. Nato je še bolj osuplo premeril njo. Pomislil je,

da je to gotovo kakšna filmska igralka. Ko se mu

je prijazno nasmehnila, je pozabil dihati. Čez čas je

prišel k sebi. Jecljaje se je opravičil. Vztrajal je, da

ji povrne škodo. Bilo je nekaj očarljivega v njegovi

nerodnosti. Zato mu je dala telefonsko številko. Že

naslednjega dne sta šla v kino. Med njima se je

spletla nežna romanca.

Potem jo je prvič pripeljal domov in jo predsta-

vil staršem. Kiki nikoli ne bo pozabila pogleda, s

katerim jo je sprejel Georgeov oče Thomas. Ta

moški jo je sovražil. Najprej je mislila, da je vzrok

v osebni antipatiji, kasneje pa je spoznala, da je

Thomas zagrizeni rasist. Bil je Vietnamski veteran.

V "zelenem peklu" se je naučil sovražiti vsakogar,

ki ni bil bele polti. V Honolulu je bil stacioniran s

činom majora. Uril je mlade rekrute. V prostem ča-

su je honolulsko policijo treniral džudo. Ko je iz-



214

vedel, da je Kiki v sorodu s Koiči Tohejem, ki je

bil kot ugledni mojster aikida njegov tekmec, se je

prepad med njima poglobil.

George kakor da ni opažal očetove rasne nestr-

pnosti do Kiki, ali pa jo je zavestno ignoriral. Nju-

na ljubezen zato ni trpela. Morda bi se oče sčaso-

ma vnesel, če ne bi usoda posegla vmes.

Iz zapora v Honolulu je pobegnil zločinec, ki je

bil obsojen na šestdeset let ječe. V begu je zabodel

policaja in ga smrtno ranil. Neki novinar je tedaj

zapisal: "Če bi honolulski policaji namesto džuda

vadili aikido, ki ga poučuje g. Koiči Tohei iz Ja-

ponske, se to ne bi zgodilo. Aikido vsebuje tehnike

zoper napada z nožem, s katerimi je možno uči-

nkovito in varno razorožiti slehernega nasilneža.

Vsi policaji na Havajih, Mauiju in Kauaiju vadijo

pri mojstru Toheju. Zakaj policija v Honoluluju ne

počne enako? Če bi ubežnik kaj takega poskušal

izvesti na teh otokih, bi bil nemudoma onemogo-

čen in zaprt."

Thomas je na policiji doživel hude kritike. Kot

trener samoobrambe je bil nemudoma odslovljen.

Honolulska policija je poslej vadila aikido. Na

Thomasa je padla senca sramote, neuspeha, ki je ni

mogel prenesti. Od nadrejenih je zahteval premes-

titev. Kmalu jo je tudi dobil. George se je s starši

preselil v daljni New York.

V začetku je Kiki dobivala njegova pisma vsak

teden, potem vsak mesec, nato so prenehala priha-



215

jati. Si je našel novo dekle ali se mu je kaj zgo-

dilo? Ti dve vprašanji sta jo pričeli obsedati. In ker

ni dobila odgovora, je odšla v New York. Na vra-

tih hiše jo je pričakala Georgeova mama. Povedala

je, da je sin odpotoval v Pariz, kjer bo naslednjih

šest let študiral slikarstvo. Ko je Kiki potožila, da

se ji George ne oglasi več, ji je mama zabrusila, da

ji bo že pisal ko bo utegnil. Nato ji je pred nosom

zaloputnila vrata. Kiki je bila potrta in besna obe-

nem. Še nihče ni tako grdo ravnal z njo. Počutila

se je izigrano, ranljivo. Vrnila se je v Japonsko.

Poskušala je pozabiti svojo prvo nesojeno ljube-

zen. Trudila se je da v njej ne bi prevladala zamera

do belcev, kajti ni želela biti takšna kot Thomas

Hamilton. Uspelo ji je ohraniti čisto srce. Toda ob-

časno jo je spreletel občutek manjvrednosti, ki ji je

kakor potres zamajal samozavest.

Sedaj pa se je pojavil Boris Stanovnik. Prišel je

kakor roka sprave, kot most prijateljstva. Čeprav si

je iskreno prizadevala, da bi bila čim boljša gosti-

teljica, se ni mogla upreti skušnjavi, da mu ne bi z

obiskom hirošimskega parka miru vzbudila občut-

ka krivde. Se je na tak način želela maščevati

Georgeu? Tega ni vedela. Naenkrat jo je postalo

sram. Boris ni bil čisto nič kriv za njeno razočaran-

je. Celo sam je izgubil ljubljeno osebo. Tohei ji je

vse povedal.

Bolj ko je premišljevala, bolj ji je bilo žal. Z

Borisom je preživela nadvse prijeten teden. Kot



216

otrok se je veselil vsaki japonski znamenitosti.

Skozi njegove oči je ponovno odkrivala lepote

domovine. Na koncu pa mu je poplačala z mero

krivde. To bo morala popraviti.





217

7.





Občudoval je Kikino spretnost v pripravi čaja.

Z elegantnimi gibi je z bambusovo metlico mešala

temnozeleno tekočino tako dolgo, dokler se ni pri-

čela peniti kakor razburkano morje.

Za to priložnost si je spela lase nad glavo, jih

pritrdila s srebrnim trakom in dvema iglama, okra-

šenima z zlatimi češnjami. Obraz je imela napud-

ran v brezizrazno belo masko. Nosila je modri svi-

leni kimono z zimskimi motivi in dolgimi rokavi.

Široki zlatordeči obi (1) je na hrbtu zvezala v ve-

liko mašno. Kiki je bila kot lutka iz bunarakija. (2)

Zdelo se mu je, kakor da je njuna čajanka izgubila

zemeljske okvire, se preselila v neko neresnično

deželo zmajev, princes, junakov. Ni vedel, da je

Kiki podkovana v umetnosti gejš. Samo najbolj na-

darjene gejše so znale ponesti moškega preko ze-

meljskih okvirjev v svet čudes in pravljic.

Nalila je čaj v temnomodro skodelico. Ponudi-

___________________

(1) Pas

(2) Lutkovna predstava



218

la mu ga je z obema rokama. V njenem gibu je bi-

lo nekaj zapeljivega, nekaj zaradi česar je Boriso-

vo srce pričelo hitreje biti.

Sprejel je skodelico z obema rokama, kajti je-

manje darila z eno roko je bilo znak barbarstva, ne-

kulture.

Naredil je dva kratka in en dolg, glasen poži-

rek. Ves čas obreda sta molčala.

Prva je spregovorila Kiki.

"Smimasen (1) Boris-san, zaradi Hirošime.

Verjetno si se neprijetno počutil."

"Ne Kiki. Hvala, da si me peljala tja."

Hotel ji je razložiti, kaj čuti do atomske bombe,

do vojn nasploh, vendar ga je prehitela z vprašan-

jem: "Ali ti lahko povem zgodbo o mladem roninu

Motomuri?"

"Seveda, prosim."

Kiki je prižgala kadilo.

"Bili so časi brez vojn, brez bitk," je začela pri-

povedovati. "Samuraji so bili plačeni vojaki, zato v

obdobju miru niso imeli od česa živeti. Nihče jih

ni potreboval, nihče jih ni jemal v službo. Postali

so ronini, samuraji brez gospodarja.

V tem obdobju je sepuko, ritualni samomor,

postal donosen vir zaslužka. Ko je samuraj želel

izvršiti harakiri, je moral od zemljiškega gospoda

dobiti dovoljenje. Ker plemiči niso želeli imeti si-

___________

(1) Oprosti



219

romašnih roninov na vesti, so jim dali odpravnino

samo da so se jih znebili. Ko se je to razvedelo, so

ronini začeli groziti s samomorom, čeprav mnogi

med njimi niso imeli dovolj poguma za takšno de-

janje.

Ronin Motomura je imel bolno ženo in majhno

hčerko. Bil je zelo reven. Za hrano in zdravila je

prodal celo katano in vakizaši, simbola samuraj-

skega stanu. Ampak tudi to ni zaleglo. Zato je od-

šel k daimju Sanecuju. Upal je, da bo z zahtevo po

sepuku dobil nekaj meric riže. (1)

Ko so Sanecujevi samuraji opazili, da mladi ro-

nin namesto katane nosi boken, leseni meč, so za-

čeli nagovarjati gospodarja, naj privoli v Motomu-

rov samomor, češ da tako ali tako ni pravi bojev-

nik. Oholi Sanecu si ni dal dvakrat reči. Od ronina

je zahteval, da takoj izvrši harakiri. Motomuri mu

ni dal priložnost, da bi pojasnil svojo žalostno situ-

acijo, prav tako mu ni dovolil dva dni odloga, da bi

se lahko poslovil od družine, kot je to predpisoval

bušido. Mladega ronina je celo prisilil, da si je raz-

paral trebuh z lesenim mečem.

Vest o surovem ravnanju Sanecuja je prišla do

Motomurinega tasta, ronina iz Kume. Odšel je k

Sanecuju. Pred noge mu je vrgel čope treh njego-

vih najboljših mečevalcev. Dejal je, da so bili stra-

hopetci, da kljub porazu v boju, niso hoteli storiti

_________________________________

(1) Namesto denarja se je uporabljal riž



220

sepuko.

"Sanecu-san, osramotil si bušido, kodeks sa-

murajev," je rekel ronin iz Kume. "Z mojim zetom

si ravnal nečastno. Pozabil si na nasake, sočutje,

nežnost, ki ju mora samuraj nositi v srcu. Brez na-

sakeja ostane samo gola sila, ki ruši vse pred sabo,

največkrat tisto kar je lepega. Če bojevnik pozabi

na sočutje, potem so vsi ostali ideali bušida, vse

samurajske vrline, samo lažen okras. Če človek ču-

ti le grobost, potem je zver. Brez usmiljenja, ljube-

zni, ni vreden, da se ima za človeka. Ti si prezrl

buši no nasake, Sanecu-san. Pričakujem tvoj sepu-

ko."

Sanecu je pobesnel zaradi besed ronina iz Ku-

me. Samurajem je ukazal, naj nemudoma ubijejo

predrzneža. S tem je še enkrat pokazal svojo niz-

kotnost.

Ronin iz Kume se je srčno boril. Toda nasprot-

nikov je bilo preveč. Podlegel je v neenakoprav-

nem boju. Za seboj je v smrt potegnil mnoge neča-

stne samuraje, med njimi tudi Sanecuja."

Boris je hotel reči, da se strinja z roninom iz

Kume, da sta vojna in nasilje grobi sili, ki brez lju-

bezni vodita v uničenje. Kiki je želel pojasniti, da

je on hikari no senši, bojevnik svetlobe, da njego-

va samurajska steza ni steza smrti, temveč ljube-

zni, ki časti življenje. Toda vse besede so se mu

zazdele odvečne, nepotrebne. Kiki je že vse pove-

dala. In čutil je, da se razumeta brez besed.



221

8.





Tohei, Boris, Kiki in Okamoto so večerjali v

družbi Kavanami Rošija in Akiro Seamija. Tohei

je bil na enem od obiskov, ki jih je vsako leto

opravil po dodžotih ki-aikida v Japonski. Govorilo

se je, da se odloča o nasledniku. Njegova desna

roka Koretoši Marujama je bil že krepko čez še-

stdeset, zato je prevladovalo mnenje, da je treba

poiskati nekoga iz mlajše generacije mojstrov.

Koiči teh govoric ni zanikal, vendar jih tudi ni

spodbujal. Prav tako se je šušljalo, da sta v ožji iz-

bor prišla Kavanami in Akiro.

Najprej so obiskali Rošija, ki je imel dodžo v

Osaki. Ta slavni mečevalec je bil precej visok za

Japonca. Bil je suh, asketskega obraza. Njegovi na

krtačo pristriženi lasje, so štrleli kakor ježeve bo-

dice. Okamoto je Borisu zaupal, da je Kavanami

precej eksplozivnega značaja in da je zelo tekmo-

valne narave. Za Tohejev okus je imel nekoliko



222

preveč izražen bojevniški duh, čeprav njegovemu

aikidu ni bilo mogoče prigovarjati.

Akiro, ki je imel šolo v Kjotu je bil pravo Ka-

vanamijevo nasprotje. Imel je dolge lase, bil maj-

hne, vendar široke postave. Trudil se je, da bi bil

čim bolj vedrega duha in kominikativen, kakor To-

hei, vendar mu je manjkala sensejeva spontanost.

Stanovnika je hladno sprejel. Boris je kasneje izve-

del, da je Akiro kljub razlikam v letih upal na Ki-

kino roko. Očitno je še vedno gojil naklonjenost

do nje.

"Boris-san, vsi poznamo vašega učitelja. Kak-

šna pa je vaša dežela, Sorobenia?" (1) je vprašal

Kavanami, ki se je trudil biti čim boljši gostitelj.

"Nekateri menijo, da je podobna Japonski. Ima

morje, ravnico, vendar je tudi hribovita in gorata.

Pravimo ji dežela na sončni strani Alp. Tako kot

ste vi ponosni na Fudži smo mi na Triglav, ki je

naša najvišja gora. Imamo jo celo v državnem

grbu. Ljudje so delavni, marljivi, vsakdo želi imeti

hišo, avto. Znamo se tudi poveseliti, še posebej v

Halozah in Slovenskih Goricah, kjer je mnogo vin-

ske trte."

Ko je Kavanami hotel še nekaj vprašati, ga je

Akiro prehitel in rekel: "Tohei-san, zdaj ko smo na

kupu sami mojstri, bi nam morda spregovorili o ai-

kidu. Vi ste za nas največji vir navdiha."

____________

(1) Slovenija



223

Tohei bi ga najraje okral zaradi nevljudnosti,

ker je Kavanamija tako očitno prekinil. Toda če bi

ga pred vsemi skregal, bi Akiro "izgubil obraz,"

kot so Japonci rekli izgubi časti. Čast pa je bila za

Japonce sveta stvar. Zagato je rešil Boris, ki je na-

tančno vedel za kaj gre.

"Sensej, ali bi nam povedali, kakšen je bil vaš

prvi stik z zahodom?" je vprašal Boris.

Tohei se je odkašljal. Še je razmišljal o Akiri,

nato pa le začel pripovedovati.

"Ko sem se poslavljal v pristanišču Jokohame,

mi je stric, upokojeni admiral, dejal: 'Koiči, v

Ameriki živijo zelo močni ljudje. Ne sprejemaj

dvobojev z njimi ker te bodo ubili.'

Prvo demonstracijo aikida v ZDA sem imel v

Kaliforniji na prvenstvu džuda. Pred dva tisoč gle-

dalci sem izvedel prikaz aikida s tremi partnerji.

Nato je organizator tekmovanja dr. Kurizaki rekel,

da se bom pomeril s poljubnim številom izzival-

cev iz avditorija. Napadalci bodo lahko udarjali z

rokami, nogami in celo grizli. Dovoljeno jim je bi-

lo vse.

Tedaj še nisem razumel angleščine, v kateri je

dr. Kurizaki nagovoril občinstvo, zato sem z gro-

zo opazoval, kako je s tribun poskakalo osem ve-

likih Američanov in me napadlo.

Najprej so navalili drug za drugim, zato sem jih

z lahkoto metal. Potem jih je dr. Kurizaki vzpod-

budil, naj napadejo istočasno. Silaki so me obkro-



224

žili, se začeli približevati. Pograbil sem najbližje-

ga, ga vrgel v sredino in pobegnil iz kroga. Nato

sem se gibal tako, da sem imel zmeraj opravka sa-

mo z enim napadalcem. Ko sem vsakega vrgel

dvajset do trideset krat, so odnehali. Dr. Kurizaki

je dejal, da je bil to praktični prikaz širjenja kija."

"Sensej, katera je vaša najbolj pomembna iz-

kušnja s kijem?" je zanimalo Borisa.

"Hm, težko rečem. Ki se mi je postopoma razo-

deval vse življenje. No, morda bi izdvojil izkušnjo

iz časa vojne. Na poti iz Nankinga v Hankou sem

doživel ognjeni krst. Do takrat sem bil prepričan,

da me je zazen pripravil na smrt. Toda po spopadu

sem se tresel od strahu. Spoznal sem, da obstaja

velika razlika med vsakdanjim življenjem in smr-

tjo.

Vsedel sem se v zazen. Razmišljal sem: 'Če

kozmos poseduje zavest, ne bo dovolil, da umrem

zaman. Ker v življenju še nisem ničesar dosegel

tudi moja smrtna ura še ne more priti. Če bom

moral umreti pred tem, potem ne obstaja kozmična

zavest. S takšnim Vesoljem nočem imeti opravka.

Zato bom odločitev o življenju in smrti prepustil

Vesolju.'

Kmalu sem začutil olajšanje. Preplavila me je

kozmična energija, strah pred smrtjo je izginil.

Svoje novo spoznanje sem prenesel tovarišem.

Pred bojem sem jim govoril, naj se prepustijo Ve-

soljnemu Duhu, naj širijo svojo življensko energi-



225

jo, kajti potem se jih bodo izogibale celo krogle.

Do konca vojne v moji četi ni nihče poginil ali bil

ranjen."

Tohei je naredil požirek sakeja. Nato je tlesknil

z rokami.

"Dovolj o meni! Raje bi vam govoril o senseju

Uješibi."

Kavanami, Akiro in Okamoto so se spoštljivo

priklonili.

"Seveda," je zamrmral Akiro.

"Odžinsan, (1) povej jim za Managana," se je

oglasila Kiki, ki je uživala ob Tohejevih spomi-

nih.

"Ah, da, Managan. Bil je šampion wrestlinga,

ameriške rokoborbe," je dejal Koiči. "Ob neki pri-

ložnosti je pozval Uješibo, naj se pomeri z njim.

O'sensej je pristal. Orjak ga je takoj na začetku

borbe napadel s skokom v prsa. To je zelo priljub-

ljena tehnika wrestlinga, ki ji je težko parirati. To-

da Uejšiba-san se mu je izmaknil. Nato ga je brez

vidnega napora metal po tleh. Managan je postal

njegov učenec. Ves čas bivanja v Tokiu je redno

obiskoval treninge aikida."

"Kaj pa tisti film, ko sta ga napadla dva džu-

daša?" je pripomnil Akiro. "Ste bili tedaj zraven?"

Tohei je prikimal.

"Bilo je na eni od naših demonstracij. Uješiba-

__________

(1) Dedek



226

san je povabil dva mojstra džuda, da ga napadeta.

Mojstra sta nekaj časa previdno krožila okrog nje-

gove drobne postave, nato pa istočasno skočila na-

nj. Zdelo se nam je kakor, da se je sensej razblinil,

kajti džudaša sta silovito trčila skupaj in obležala.

Dogodek je zabeležila videokamera, zato smo

si ogledali počasni posnetek. Razločno smo videli,

kako se je Uješiba-san v zadnjem trenutku umaknil

na stran in neprizadeto opazoval mojstra, ki sta se

zaletela drug v drugega."

Koiči je pogledal na uro.

"Nisem vedel, da je že tako pozno. Morda bi šli

spat. Gotovo ste že utrujeni. Morate mi oprostiti.

Ko se razgovorim o mojem dragem učitelju poza-

bim na čas. Gremo?"

"Ne še," je prosila Kiki. "Povej nam še kaj!"

Ko so ji pritegnili še ostali, se je Tohei vdal.

"Dobro, naj bo."

Okrepčal se je s sakejem.

"Na neki demonstraciji je o'sensej pozval dva

gledalca. Velel jima je, naj ga premakneta. Čeprav

sta se na vso moč trudila, ga nista prestavila niti za

ped.

Podobno izkušnjo sem imel tudi sam. Zadnje

leto sensejevega življenja smo ga nekega popol-

dneva našli, kako je brez zavesti ležal na tleh. Pet

mojstrov nas je poskušalo dvigniti učiteljevo telo

in ga prenesti na kavč. Zaman. Nismo ga mogli

premakniti. Ko se je Uješiba-san prebudil, se nam



227

je opravičil, da je zaspal kar na tleh in nam pov-

zročil skrbi. Ko smo ga vprašali, zakaj je bil tako

težak ko pa nima niti petinšestdeset kilogramov, je

odvrnl: 'Zato, ker sem v sebi spojil energijo Zemlje

in Neba.'

Na podobna vprašanja je zmeraj odgovarjal, da

je ki nemogoče opisati, da ga je treba izkusiti.

Ampak tako kot ga je poznal on, ga ni obvladal

nihče."

Boris je pričakoval, da bo Akiro ugovarjal ter

izpostavil Toheja, vendar se je vzdržal. Očitno je

le poznal meje prilizovanja.

"Enkrat samkrat nam je opisal svojo duhovno

izkušnjo, ki ga je inspirirala, da je ustvaril aikido,"

je nadaljeval Tohei.

"Rekel je: 'Ko sem se sprehajal po vrtu, sta moj

um in telo zažarela kot sonce. Lahko sem razumel

celo petje ptic. Popolnoma sem se zavedal kozmič-

nega Duha, Stvaritelja Vesolja. Doživel sem sa-

tori, prosvetljenje in pri tem dojel, da je bistvo

budo-a (1) univerzalna ljubezen, zaščitnica vseh

živih bitij. Solze sreče so mi zalile obraz. Uvidel

sem, da je ves kozmos moj dom ter da so Sonce,

Mesec in Zvezde moji bratje, sopotniki. V meni je

ugasnila vsaka želja po materialnem bogastvu, po-

ložaju ali ugledu. Celo potrebe po nepremagljivo-

sti nisem več občutil.

____________________

(1) Bojevniška steza, pot



228

Spoznal sem, da budo ne pomeni premagati

nasprotnika s pomočjo fizične sile. Smisel buda je

povezava naše zavesti z Vesoljnim Duhom. Živeti

je treba v skladu s kozmosom ter varovati vsa živa

bitja. Tehnike borilnih veščin so samo sredstvo pri

uresničitvi tega cilja.' "

Tišino, ki je nastala je prvi prekinil Tohei.

"Zdaj pa v posteljo! Jutri navsezgodaj gremo v

Kjoto."





229

9.





Boris ni mogel zaspati. Premetaval se je po

neudobnem ležišču. Še vedno se ni navadil na trde

japonske postelje, ki so bile le rogoze prekrite s

tankim madracem. Spalo se je na tleh.

Razmišljal je o senseju Uješibi, mojstru Tohe-

ju in kiju. Upal je, da bo nekega dne vsak človek

razsvetljen z Vesoljnim Duhom in z ljubeznijo ta-

ko, kot je bil Morihei Uješiba. Potem bo na zemlji

res zavladalo nebeško kraljestvo. To niso bile le

Uješibine sanje, ampak želje mnogih ljudi, med ka-

tere je sodil tudi Boris. O tem se je velikokrat po-

govarjal z Robertom Resnikom. Boris je verjel sta-

remu kitajskemu spisu Seikoten, ki pravi, da ljudje

stojimo kot berači pred zaprtimi vrati, ne zaveda-

joč se velike moči, ki nam jo je darovalo Vesolje.

Prav tako je verjel v besede: "Trkajte in odprlo se

vam bo, prosite in dano vam bo." Vedel pa je da

preden se zgodi satori na planetarnem nivoju, ga

mora vsak doseči individualno s svojim trudom, z



230

moralnim in humanim življenjem. Satori pride kot

nagrada za prehojeno pot, pot predanosti in služe-

nja drugim. Beseda samuraj je bila glagol, ki je po-

menil služiti. Zato je Boris za svojo pot izbral bu-

šido, stezo samurajev, ki je v novi dobi predstav-

ljala stezo bojevnika svetlobe, hikari no senši-do.

Končni cilj je bil tacudžin, dovršeni človek, ideal,

ki ga je uresničil Morihei Uješiba.

Skoraj neslišno so se odprla stenska vrata.

Nekdo je vstopil. Hoja bosih stopal je povzro-

čila škripanje lesenega poda.

Boris je poskočil.

"Kdo je?"

"Jaz."

Prepoznal je Kikin glas. Čeprav je bilo v sobi

temno kot v rogu, je uzrl obrise njene postave.

"Ne prižigaj luči!" je zašepetala.

"Kaj je narobe?"

"Psst!"

Zaslišal je svlio, kako je zdrsnila na tla. Vonj

po smrekovem gozdu je napolnil sobo.

Kiki je dvignila odejo. Vlegla se je na Borisa.

Bila je popolnoma gola. Začutil je njene okrogle

dojke na svojih prsih in težo njenega peresnolah-

kega telesa. Zajel ga je val vznemirjenja. Njena

mehka koža je prijetno dišala. To je bil vonj mla-

dega ženskega telesa. Borisu je zastal dih.

Zajel je sapo in hotel ugovarjati.

"Kiki ..."



231

Spustila je svoje vroče ustnice na njegove. S

prsti mu je šla skozi lase. Potisnila mu je jezik v

usta, ga začela strastno poljubljati. Borisa je za-

puščala volja. Postalo mu je jasno, da sta v teh ne-

kaj dneh, odkar sta se prvič srečala na letališču,

prestopila mejo simpatije in naklonjenosti ter si za-

želela nekaj več. Kiki je bila strašno privlačna. Ob

njej bi morda lahko pozabil na izgubljeno ljube-

zen.

Toda še preden se je popolnoma predal vrtincu

strasti, se je zdrznil.

"Si slišala?"

"Kaj?"

Na hodniku je nekaj zašumelo.

"Slišiš?"

Kiki je prikimala.

"Obleči se!" je potiho velel. Podal ji je haljo.

"Kaj ..."

Z roko ji je pokril usta.

"Ostani tukaj, ne gani se!"

Po prstih se je prikradel do vrat.

Počasi jih je potisnil na stran.

Na hodniku je zagledal tri sence. Nasproti nje-

gove sobe je bila Kikina. Njena vrata so bila na

strežaj odprta.

"Ni je v sobi," je zašepetal eden od nočnih obi-

skovalcev.

Borisu so se razblinili vsi dvomi. To so bili

ugrabitelji, ki so prišli po Kiki. Tohei se torej ni



232

motil.

"Koga iščete, fantje?" je nedolžno vprašal Bo-

ris.

Sence so se kot po ukazu obrnile proti njemu.

Začutil je njihovo presenečenje. To je brez obotav-

ljanja izkoristil. Najbližjemu je zadal siloviti direkt

v obraz. Nosna kost je predirljivo počila. Senca je

izginila z linije napada.

Proti drugemu je poslal dva hitra udarca, ven-

dar nista dosegla cilja. Bila sta tako bliskovito blo-

kirana, da ni mogel verjeti. Po rokah ga je sprele-

tela bolečina. Njegov nasprotnik je uporabljal krat-

ke palice džo.

Nenadoma je izgubil dah.

Tretja senca!

Napadalec mu je zadal mavaši geri čudan, kro-

žno brco v ledvice. Boris se je zrušil na kolena.

Sedaj je bil lahka tarča za džo uči, udarce s palico.

Nagonsko je dvignil desno roko, da si je zaščitl

glavo. Reakcija je bila pravočasna. Palica je kon-

čala na njegovi podlakti. Kljub navalu adrenalina,

ki mu je ogrel telo tako, da je postal odpornejši, je

bila bolečina neznosna. Ni vedel, ali se je kost zlo-

mila ali ne, sicer pa za takšna ugibanja ni imel ča-

sa. Napadalec s palico ga je sunil s kolenom v

prsa. Boris je zletel nazaj v sobo.

Čeprav je skoraj izgubil zavest in je utripal v

bolečini, se mu je vsilila misel, da so napadalci vr-

hunski mojstri. Njihova koordinacija napadov in



233

moč udarcev, so zgovorno pričali o tem.

Ko je Boris padel v sobo, je Kiki prižgala luč.

Do tedaj ni ukrenila ničesar, ker ji je Stanovnik

ukazal, naj miruje. Toda nekaj ji je reklo, da je pre-

rivanje na hodniku doseglo vrhunec in da je napo-

čil trenutek, da se vmeša. Nenazadnje je bila mej-

džin, mojster borilnih veščin.

Luč, ki je osvetlila sobo, je razkrila kdo so na-

padalci.

Nindže! Maskirani, plačani ubijalci! Boris ni

mogel verjeti očem. Vedel je za šole nindžica,

vendar je med mojstri prevladovalo prepričanje, da

se njihova veščina v praksi ne uporablja več.

Tretji nindža se je z mečem v roki postavil nad

ležečega Borisa. Hotel mu je zadati smrtni udarec.

Kiki je zakričala. Nindža se je zmedel. To je bilo

dovolj za Borisa. Napadalca je s peto brcnil v geni-

talije. Zaradi kinteki gerija je izpustil meč. Boris

ga je zmagoslavno pograbil. Sedaj je bil on v pred-

nosti

Ko je poskušal vstati, mu je drugi nindža vrgel

beli prah v oči. Njegovo vidno polje je zajela me-

gla. Na slepo je zamahnil s sabljo, vendar je zgre-

šil. Nato je prejel močan joko geri, bočni udarec z

nogo v prsa. Znova je padel.

Oči so ga neznansko pekle. Ničesar ni videl.

Slišal je Kikine klice na pomoč in glasove, ki

so prihajali po hodniku.

"Boris, kaj so ti naredili?"



234

Glas je bil Kikin.

'Hvala bogu!' je pomislil. 'Niso je odpeljali.'

"Nindže?" je vprašal Boris.

"Izginili so."

V sobo so planili Kavanami, Akiro in Okamo-

to.

"Kaj se dogaja?" je zadihano vprašal Kavana-

mi.

"Napadli so naju nindže!" je odvrnila Kiki.

"Nindže?!" se je začudil Kavanami. "V moji

hiši? Nemogoče!"

Ko je prišel Tohei, jim je Kiki povedala kaj se

je zgodilo. Kavanami in Akiro sta odhitela preis-

kat hišo. Okamoto je medtem pomagal Borisu. Iz-

pral mu je oči. Nanje je položil zelišča. Dejal mu

je, da bo jutri že videl. Sicer bo še občutljiv na

svetlobo, zato naj si pomaga s sončnimi očali.

Kavanami in Akrio sta se vrnila.

Njun pregon je bil brezuspešen.

"Še vedno ne razumem, kaj so nindže iskale v

moji hiši," je nejeverno rekel Kavanami.

Boris je upal, da jim bo Tohei povedal za Kiki.

Menil je, da je napočil čas ko je o vsem treba ob-

vestiti policijo. Toda stari mojster je molčal. Očit-

no je vedel nekaj več od njega.

"Koliko ljudi se nahaja v hiši?" je vprašal Bo-

ris.

"Zraven nas še deset. Vsi so moji učenci," je

odvrnil Kavanami.



235

"Je kdo sploh opazil nindže?" je poizvedoval

Boris.

"Nihče."

"Ali je običajno, da je v japonskih hišah tako

temno?" je pripomnil.

Kavanami je zardel.

"Kaj naj pomeni vaše vprašanje, Boris-san?

Luči na hodniku sem pogasil zato, da bi lažje spali.

Saj veste, da so naša stenska vrata iz papirja."

"Hm," je zamrmral Boris. "Če nihče ni videl

nindže, ne priti ne oditi, potem svetujem da še

enkrat temeljito preiščete vse sobe. Še posebej bo-

dite pozorni na črne kapuce in kimone. Morda so

nočni obiskovalci še tu."

"Med mojimi učenci?! Iteki, (1) ali ti sploh veš

kaj govoriš?!" se je razburil Kavanami. "Moji uči

dešiji bi umrli zame. In ni mi všeč, da mi gajdžin

(2) ukazuje v moji hiši!"

"Kavanami-san, ta gajdžin nas je rešil pred mo-

rilci," ga je opozoril Okamoto.

"Boris-san je jodžimbo, telesni stražar," je rekel

Tohei. "Poslušajmo ga."

Kavanami se je težkega srca uklonil.

"Hai. Smimasen, Boris-san. Malo me je zane-

slo," je dejal Kavanami ter se priklonil. "Prosim,

pojdimo."

__________________________________

(1) Barbar, nepoznavalec japonske kulture

(2) Tujec, ne-Japonec



236

10.





Kjoto. Dodžo Akire Seamija.

Gostje za večerjo so bili molčeči. Vsak se je

ukvarjal s svojimi misli. Celo Tohei, ki je bil zme-

raj gonilna sila, je bil manj zgovoren kot običajno.

Kavanami se je pogreznil vase. Njegova čast je

trpela. Nindže so napadle goste v njegovi hiši! To

je bilo nepomljivo. Bo sploh kdaj rešil svoj obraz?

Ali bo še kdaj vreden zaupanja? Povrhu je padel

sum na njegove učence. Ali bi bil lahko kdo izmed

njih? Ne, Kavanamiju se je to zdelo nesprejem-

ljivo. Vse jih je dobro poznal. Povezani so bili kot

bratje. Večina je z njim vadila več kot deset let.

Ampak bilo je skoraj neverjetno, da bi bili napa-

dalci prave nindže. Nindže niso več morile in vo-

hunile za denar. To je bilo splošno znano. Kiki in

Boris sta trdila, da so bili napadalci vrhunski moj-

stri. In če niso bili nindže, ali je bil kdo od njego-

vih uči dešijev? Ne, ne in še enkrat ne! Preklet naj

bo gajdžin, ki mu je vsili takšne misli! Od tujcev ni



237

nikoli prišlo nič dobrega. Najprej ga je Resnik po-

razil v mečevanju, potem pa ga je še Stanovnik

znerviral, mu uničil ugled. Tohei ga sedaj gotovo

ne bo hotel za naslednika. Presneti tujci! Tokugava

je imel prav, ko je izoliral deželo od ostalega sveta.

Vsi so bili iteki, barbari. Kavanami je strupeno po-

gledal Borisa. 'Naj ga zadene strela!' je pomislil.

Toda že v naslednjem trenutku je obžaloval vse

svoje občutke, misli, jezo, katerim se je predal.

Globoko v sebi je čutil, kaj je prav in kaj narobe.

Toda bes mu je vedno zameglil razum. Njegove

prve odočitve so bile ponavadi zgrešene. Imel pa je

to redko lastnost da jih je znal spregledati in pop-

raviti.

Še nekdo se je ukvarjal z Borisom, Akiro Sea-

mi. Jezil se je, da je moral ravno ta visoki tujec na-

leteti na nindže in se junaško odrezati. Ali se to ni

moglo pripetiti komu drugemu? In kaj je Kiki dela-

la v Stanovnikovi sobi? Brez dvoma je bila tam že

pred napadom nindž, kajti če bi bila še v svoji so-

bi, potem bi jo prestregli na hodniku. Ali sta bila s

Stanovnikom ljubimca? Akiro je besno zaklel. In

kaj je pomenilo to, da je bil gajdžin telesni stražar?

Koga je čuval? Toheja ali Kiki? Je bil zgolj po na-

ključju udeleženec sensejeve misije? Se je res na-

hajal na dopustu in pri Toheju izpopolnjeval aiki-

do, ali pa se je za tem skrivalo nekaj več?

Kiki je odložila palčke s katerimi je jedla. Ve-

čerja ji ni teklnila. Bila je v skrbeh. Bala se je da je



238

bil Tohei tarča napada. Ampak zakaj naj bi bil?

Dedek ni imel sovražnikov. Bili so takšni, ki so mu

zavidali znanje aikida, toda to še ni bil zadosten

razlog da bi se nekdo lotil osemdesetletnika. In od

kod so se pojavile nindže? Že od druge svetovne

vojne ni bilo slišati za njihove operacije na terenu.

Morda je šlo za kakšen novi kult, ki si je hotel

ustvariti ime s pobojem uglednih mojstrov? Z ozi-

rom na terorizem, ki je zadnje čase pretresal Japon-

sko ta misel sploh ni bila zgrešena. Ali pa sta imela

Kavanami in Akiro kakšno mračno skrivnost za

katero nihče ni vedel? Vse je bilo možno. Celo to

da je bil tarča napada Boris Stanovnik. V Niponu

marsikdo ni maral tujcev.

Odgnala je mračne misli. Raje se je spomnila

na Borisa v postelji. Spreleteli so jo mravlinci. Niti

slutila ni, da se bo nekega dne tako zagrela za kak-

šnega moškega. Boris je bil vse, o čemer je sanjala.

Bil je postaven, drzen, zabaven, razgledan, lep.

Vse na njem je občudovala. Upala je, da tudi on

goji enako naklonjenost do nje. Zaradi vznemirje-

nja okrog nindž se še nista utegnila pogovoriti o

medsebojnih čustvih.

Boris si je popravil zatemnjena očala. Oči so ga

še vedno skelele, toda uresničila se je Okamotova

obljuba. Lahko je videl. Vendar mu vid ni kaj dosti

pomagal pri tistem, kar je želel prebrati s Toheje-

vega obraza. Ni mogel razumeti, zakaj se sensej

bolj ne razburja. Osako so zapustili v naglici. To-



239

hei ni dovolil da bi obvestili policije. To je hotel

rešiti v "družinskem krogu," kot se je izrazil. Kaj

je s tem mislil Borisu ni bilo jasno. Očitno stari

mojster še ni odigral vseh adutov.

Prisiljeni pogovor se je vlekel kot izčrpana mu-

la. Od časa do časa ga je prekinil Ičitami, Akirov

oskrbnik, ki je z dvema uči dešijema stregel veče-

rjo. Ičitami Sugo je bil potomec starega samuraj-

skega klana, ki je z Akirovo družino sklenil zavez-

ništvo že v zgodnjem obdobju Edo. Ičitami je bil

droban možic. Venomer je mižikal, se priklanjal.

Borisa je spominjal na Kosobrinčka iz filma Ke-

kec. Akiro je kot otrok izgubil starše. Ičitami je od

tedaj skrbel zanj. Akiro mu je velel, naj se jim pri-

druži za mizo. Ni maral da se ta dobri stari mož gre

njegovega sluge. Toda Ičitami ni mogel iz svoje

kože. Rekel je, da ni vreden njihove izbrane dru-

žbe in odhitel v kuhinjo.

Na koncu večerje je Ičitami prinesel rdeče vi-

no.

"Za boljši spanec," je pripomnil. Nalil ga je kot

največjo dragocenost. Japonci so v glavnem pili

čaj in sake. Vsak odrasel prebivalec je dnevno v

povprečju zaužil od dvajset do trideset skodelic

zelenega čaja. Medtem ko je čaj veljal za pijačo, ki

sprošča, daje novih moči, podobno kot kava na za-

hodu, je bil sake namenjen zabavi in boljšemu raz-

položenju v družbi, kajti Japonci so bili precej za-

držani. Vino se je pilo ob redkih priložnostih. Zato



240

je Akiro prisilil Ičitamija, da je nazdravil z njimi.

Ko je Boris odložil skodelico, se mu je zvrtelo.

Nekaj je bilo narobe z njim. Morda kakšna zapoz-

nela reakcija na nindžin prah? Ko je pogledal osta-

le, se mu je zazdelo, da tudi njih zanaša. Ali pa je

bil njegov vid popačen zaradi omotice?

Naenkrat je omahnil na hrbet. Zazrl se je v

strop. Svetloba je bila predirljivo boleča. Upal je,

da ga bo kmalu zajela tema. Toda bela luč ni ho-

tela odnehati.

Nato je izgubil zavest.

"Boris-san! Boris-san!"

Nekdo ga je tresel za ramena.

S težavo je odprl oči. Zagledal je Okamota.

Glava ga je strašansko bolela.

"Kaj za vraga ..."

"Boris-san, bili smo drogirani, ... vino..." je po-

jasnil Okamoto. "Kiki in Kavanami sta izginila."

"Kako izginila?!"

"Ni ju med nami. Vsi smo tu, edino onadva

manjkata."

Boris je pogledal Toheja. Učitelj je bil silno

zaskrbljen. Nekaj je šlo po zlu. Ali se pričakovanja

starega mojstra niso izšla? Tokrat se bosta morala

odkrito pomeniti.





241

11.





Peljal se je proti Rtu Kjoga, ki je bil okrog sto

kilometrov severozahodno od Kjota. Pri rent a caru

je hotel najeti džip, vendar je dobil mercedesa. Re-

kli so mu, da je to avto, ki ga imajo evropski turisti

najraje. Ker se mu je mudilo, džipa pa niso imeli,

jim ni ugovarjal. Kupil je še specialno karto regije

Kinki in se urno odpravil na pot.

Čeprav so ga mučile skrbi, ni mogel prezreti

lepot pokrajine skozi katero se je peljal. Kinki je

bila ena od petih regij otoka Honšu. Japonsko so

tvorili štirje otoki, Hokaido, Šikoku, Kjušu in Hon-

šu. Slednji je bil največji. Rt Kjogi, kamor je bil

namenjen, se je nahajal na "hrbtu" otoka. To je bil

predel, ki je gledal na Japonsko morje. Bil je in-

dustrijsko nerazvit ter slabo naseljen. "Trebuh"

Honšuja je gledal proti Tihemu oceanu. Bil je in-

dustrijski biser z velemesti, kjer je živela polovica

vseh Japoncev.



242

Kinki je veljal za zgodovinsko srce Nipona.

Zajemal je mesta kot so cesarski Kjoto, stara pre-

stolnica Nara ter velik industrijski in trgovski

kompleks Kobe in Osaka. Kinki je bilo antično

središče Jamata, prvega japonskega cesarstva, ki je

nastalo južno od jezera Biva. Njegove doline so še

danes opozarjale na minuli blišč in slavo, saj so bi-

le polne starih gradov, raskošnih vil, samostanov,

grobnic prvih cesarjev in bojnih polj, na katerih so

se odvijale pomembne bitke. Tukaj se je gojil naj-

boljši japonski čaj, izdelovala se je najkvalitetnej-

ša svila. Od tod so izvirala tudi najpomembnejša

umetniška dela.

Med vožnjo je opazil, da sta se temperatura in

vlažnost zraka spreminjala iz doline v dolino. To

seveda ni bilo nič čudnega za Japonsko, za katero

so bile značilne številne mikroklime. V Kjotu, ki je

bil zaprt v kotlini, je bilo precej soparno. Ko pa se

je približeval Rtu Kjoga, je monsun prinesel hlad-

nejšo osvežitev. Japonci so letne čase imenovali

haru - pomlad, nacu - poletje, aki - jesen in fudžu –

zima. Baju ali sezona dežja je trajala približno od

sredine junija do sredine julija. Obdobje tajfunov,

ki so uničevali hiše, poljedelstvo, pa je sovpadalo z

avgustom in septembrom.

Flora je sledila klimatskim spremembam. Goz-

dovi, ki so prekrivali več kot polovico Japonske,

so sodili v tri zone, subtropsko, kjer je bilo največ

hrasta, bora in zimzelenega drevja, zmerno, kjer je



243

bilo veliko brez, cedra in listnatega drevja ter sub-

arktično, kjer je prevladovalo mešano drevje.

Boris se je peljal skozi mesto Maizuru. Še malo

in bo prispel do Minejame ter Rta Kjoga. Sedaj ni

mogel več potlačiti skrbi. Tohei mu je zaupal vse,

kar je vedel, vendar se zaradi tega ni počutil nič

boljše. Dogodki, ki so se pripetili, se niso povsem

ujemali s sensejevo zgodbo. Še posebej je izstopa-

lo Kavanamijevo izginotje. Nanj celo Tohei ni znal

odgovoriti. Za policijo je bil Kavanami ugrabitelj.

Na vprašanje, kako je zastrupil vino, ko pa je ves

večer sedel za mizo, so imeli dva odgovora. Menili

so, da je to lahko storil že prej, ali pa mu je poma-

gal kateri od Akirovih učnecev. Tohei je bil v dvo-

mih. Če je to držalo, potem so bile informacije, ki

jih je dobil, napačne. Tega pa ni želel verjeti. Me-

nil je, da bo za Kikino varnost najbolje, če se vrne

v Tokio. Boris mu ni ugovarjal, vendar je sam raje

ostal v Kjotu.

Ker je v Akirovem dodžotu mrgolelo policajev,

se je začasno nastanil v hotelu Kirokia. Čeprav ni

vedel, kako bi lahko pomagal policiji, je želel biti

na kraju dogodkov. In ni mu bilo žal. Že naslednji

večer ga je na recepciji pričakalo pismo. V polom-

ljeni angleščini je pisalo, da se Kiki nahaja v stari

vili na Rtu Kjoga. Obvestilo je bilo brez podpisa.

V njem ni bilo zahteve, da o tem ne sme obvestiti

policijo. Zakaj ga je torej prejel on in ne pristojni

organi? Je bilo lažno? Ga je nekdo poskušal zvabi-



244

ti na določen kraj? Zakaj? To bo vsekakor moral

raziskati.

Zjutraj je pismo dal v novo koverto. Naslovil

ga je na mestno policijo. Zraven je pripisal: "Za

inšpektorja Morijakija." Morijaki je bil zadolžen

za Kikin primer. Boris ga je srečal v Akirovem

dodžotu. Na recepciji je naročil naj obvestilo do-

stavijo do opoldneva. Tako bo imel dovolj časa, da

preveri resničnost sporočila. Če so Kiki res imeli

zaprto na Rtu Kjoga, potem bo počakal na policijo.

Njenega življenja ne bo ogrožal s samotno akcijo.

Če pa se izkaže, da jih je nekdo potegnil za nos bo

vsem prihranil čas.

Minejama!

Mercedes je parkiral zunaj mesta. Peš se je na-

potil do rta. Razgled na zaliv Vakasa je bil preču-

dovit. Morje je v enakomernem ritmu butalo ob

obalo. Galebi so se spuščali proti vodni gladini.

Lovili so ribe, ki jih je bilo tukaj v izobilju. Hladni

morski tokovi imenovani oja šio, so v Japonsko

morje pritekali s severnega tečaja. Ugodno so vpli-

vali na množenje rib.

Na obali je ob vznožju rta uzrl vilo. Torej je le

obstajala. Previdno se ji je približal. Skrival se je

za borovimi drevesi in grmičevjem.

Vila je bila razkošna srednjeveška hiša iz lesa.

Na verandi sta stala dva moška. Bil je predaleč, da

bi lahko videl njuna obraza. Zato se je začel plaziti

po trebuhu. Moral je priti bliže. Eden od njiju se je



245

obrnil. Boris ga je prepoznal. Odkritje mu je vzelo

sapo. Sedaj ni več dvomil. Kiki je bila tukaj. Naj-

bolje bo, da se hitro vrne v Minejamo ter obvesti

policijo. Pogledal je na uro. Bilo je ob enajstih.

Čez dve, tri ure bi tukaj lahko mrgolelo policajev.

Ko je hotel vstali, ga je neka sila dvignila v

zrak. Debele roke so ga objele od zadaj in mu sko-

raj zdrobile prsni koš. Njegov napadalec je moral

biti pravi orjak, saj se Borisovo dvometersko telo

ni dotikalo tal. Nekaj je bilo treba naglo ukreniti.

Če ne, bo po njem. Z glavo je sunil nazaj. Morda

bo zlomil napadalčev nos. Toda bilo je, kakor da bi

udaril ob kamen. Zaslišal je na tisoče zvonov. Moč

ga je počasi zapuščala. Poskušal je še par udarcev

s peto, vendar zaman. Orjak je izcedil vso življenj-

sko silo iz njega.

Zagrnila ga je tema.





246

12.





Akiro!

Da, oči ga niso varale. Sicer je to že tako ali ta-

ko vedel.

"Nisi videti presenečen," je rekel Akiro.

Hotel je odgovoriti, toda glavo mu je skoraj

razneslo od bolečine. Druga izguba zavesti v tako

kratkem času, je bila preveč celo za njegov utrjeni

organizem.

Akirov pomočnik je pokleknil nanj. V usta mu

je vsul črno tekočino. Podobna je bila kavi.

"To te bo spravilo pokonci," je pripomnil Aki-

ro. Zlobno se je zarežal.

"Zaenkrat te še potrebujem živega."

Borisu so se povrnile moči. Razgledal se je ok-

rog sebe. Bil je zvezan kot salama. Ležal je na ve-

randi stare vile. Torej se je še vedno nahajal na Rtu

Kjoga.

"Kaj si naredil s Kiki?!"

"Ne skrbi. Z njo je vse v redu. Najprej mi po-



247

vej, kako si me odkril?"

Požrl je slino. Ni se mogel znebiti grenkega

okusa, ki mu je ostal od poživila.

"Na verandi sem prepoznal tvoja učenca. Stre-

gla sta pri večerji, mar ne?" je odvrnil. "To so ver-

jetno tisti skrivnostni nindže iz Kavanamijevega

dodžota."

"Res je. Prevara z nindžami je bila dobra ide-

ja."

"Meni se je zdela naivna."

"Mogoče," se je ledeno nasmehnil Akiro. Nato

se je zresnil. "Še enkrat te vprašam, kako si našel

mojo vilo? Si me zasledoval?"

Akiro se je tega jutra tudi sam pripeljal z dve-

ma učencema iz Kjota. Otresel se je policijskega

nadzora, kajti nameraval je zaključiti podvig. Bud-

no je pazil, da jim nihče ni sledil. Ali je bilo mož-

no da Stanovnika ni opazil, ko se je peljal za nji-

mi?

"Lastovica mi je prišepnila."

"Oho, poskušaš biti duhovit! Veš, da te lahko

živega odrem?!" mu je zagrozil Akiro. Pomolil mu

je katano pod nos.

"Figo mi je mar. Sicer pa bo policija vsak čas

tukaj."

Akiro in njegova učenca so se glasno zasme-

jali.

"Dragi moj, če bi policija vedela za to hišo, bi

že zdavnaj prihrumela, kajne?"



248

"Prepričan sem, da si se spet šel junaka in da

za tvoj podvig nihče ne ve. Zadnjič te sprašujem,

kako si nas našel?"

"Eden od tvojih uči dešijev mi je povedal."

"Lažnivec!"

Akiro ga je brcnil v rebra. Vedel je, da Boris

laže. V zaroto so bili vključeni samo trije njegovi

učenci. In dva izmed njih sta bila na terasi, tretji pa

se je nahajal v hiši.

"Eh, saj ni važno," je zaključil. "Odbila ti je

poslednja ura."

Pomignil je enemu od učencev, ki je hip zatem

izginil v vilo.

"Zakaj si ugrabil Kiki?" je vprašal Boris. Hotel

je pridobiti čas. Z Akirove digitalne ure je prebral

da je bilo 13.00. Policija je pred eno uro prejela

obvestilo, ki ga je pustil na recepciji. Morda bodo

prispeli pravočasno.

"Ali ne veš?" se je začudil. "Mislil sem, da si

že vse pogruntal ko si tako brihten."

Boris je molčal.

"Aikido je moje življenje," je začel Akiro, "Kiki

pa moja ljubezen. Ko jo bom rešil, bo njeno srce

moje. Tohei me bo imenoval za svojega nasledni-

ka."

Boris je seveda vedel za to peklensko nakano,

saj ga je Tohei na koncu seznanil z njo. Sensej je

namreč prejel anonimno sporočilo, da bo Kiki ug-

rabljena in da bo za tem dejanjem stal tisti, ki jo bo



249

rešil. Na takšen način si bo želel zagotoviti primat

pri Toheju. Boris mu tega niti slučajno ni namera-

val razkriti. Ko se bo Akiro pojavil z Kiki pri To-

heju, ga bo pričakala policija. To bo Borisovo ma-

ščevanje.

"Kaj praviš o mojem načrtu? Enostavno, a bri-

ljantno, kajne?" se je bahal Akiro.

"Pesjan!"

Akiro ga je znova brcnil.

"Hej, to je prav zabavno!" je vzkliknil. "Tako

bi te lahko šutiral do jutra. Res škoda, da imam s

tabo druge načrte."

Na verando sta prišla dva Akirova učenca.

Oborožena sta bila s kratkocevnima UZI brzostrel-

kama. Boris je prepoznal tretjega "nindžo". Čeprav

ga ni še nikoli videl, je bil prepričan, da je ta pravi.

Nosil je Borisov podpis s srečanja v temačnem

hodniku Kavanamijevega dodžota - zlomljeni nos.

Med uči dešijema je stopal Kavanami. Roke je

imel zvezane na hrbtu.

"Krasno! Vsi smo zbrani," je zažvrgolel Akiro.

"Načrt je sledeč, šinken šobu. Boris in Kavanami

se bosta dvobojevala do smrti. Policiji in Toheju

bom dejal, da sva s Stanovnikom poskušala rešiti

Kiki iz Kavanamijevih rok."

"In če odkloniva?" se je oglasil Boris.

"Čemu? Ponujam vama častno, samurajsko,

predvsem pa hitro smrt. Tisti, ki se ne bo hotel bo-

riti, dobi strel v nogo. Sledilo bo mučenje, ki mu



250

ne bo ne konca. Odločitev je vajina. Toda če se ne

motim, Kavanami umira od želje, da se pomeri

z Robertovim učencem, kajne stari prijatelj? Zdaj

imaš priložnost da poravnaš račune."

Kavanami ni odgovoril. Samo hladno ga je oši-

nil s pogledom.

Odšli so na plažo pred vilo. Borisu in Kavana-

miju so prerezali vezi. Vrgli so jima dve katani.

"Naj vama ne pride na misel, da bi poskušala

skočiti v morje. Naše krogle so hitrejše, voda pa je

tukaj plitka in kristalno čista," ju je posvaril Akiro.

Boris je globoko zajel sapo.

Dan je bil čudovit, sončen, vroč. Dišalo je po

morju. Zaliv Vakasa je bil pravi rajski vrt. Če bo

že moral umreti, potem si ne bi mogel izbrati lep-

šega kraja. 'Smrt v paradižu!' je pomislil. Do sedaj

se še nikoli ni znašel v tako kočljivem položaju.

Grožnja s smrtjo je bila jasna, neposredna. Priča-

koval je, da se ga bo polotila panika, vendar niče-

sar podobnega ni začutil. Morda zato, ker ni hotel

verjeti v brezizhodnost situacije, v kateri se je zna-

šel. Ko bi se le uspel nekako dogovoriti s Kavana-

mijem za skupni napad na Akira in njegove krvni-

ke. Mogoče bi lahko katerega od nepridipravov

povlekel s seboj na oni svet. Toda pogled na Kava-

namija mu je razblinil upe. Roši se je pripravljal na

boj, Akiro in uči dešiji pa so bili predaleč. Torej,

najprej šinken šobu.

Mečevalca sta se spogledala. Drug drugega sta



251

premerila od glave do pete. Ocenjevala sta moč,

spretnost, ki sta ju razvila z dolgotrajno vadbo.

Vse je utihnilo. Celo kriki galebov so zamrli nekje

v daljavi.

Boris je upal, da bo Kavanami v boju enako za-

letav kot je bil v življenju. Toda nasprotnikov od-

ločni pogled, ga je svaril naj raje ne računa na to.

Kavanami je zavzel vaki no kamae, borbeno

držo s spuščeno sabljo ob desni nogi. Iz tega polo-

žaja se je ponavadi izvajal kiriage, diagonalni uda-

rec od spodaj navzgor. Je bila to past? Kavanami

je bil preveč dober mečevalec, da bi svoje namere

tako jasno pokazal. Mogoče pa je želel Borisu dati

priložnost, kajti dlje ko bo trajal boj, dlje bosta ži-

vela.

Boris se mu je počasi bližal.

Bil je v stavu čudan no kamae. Vrh sablje je

držal v višini prsi. Ko je dosegel razdaljo dveh me-

čev je bliskovito napadel. Izvedel je cuki, vbod v

nasprotnikovo srce. Kavanami se je premaknil s

svetlobno hitrostjo. Naredil je hiraki aši, korak na

stran in s šomen kirijem, udarcem od zgoraj nav-

zdol zasekal Borisa po roki. Z naglim uširo tenka-

nom, zasukom nazaj, se je odmaknil od Kavanami-

ja in se za las izognil drugemu udarcu.

"Bravo Kavanami!" je vzkliknil Akiro. "Pokaži

iteku!"

Boris je preveril rano. Ni bila globoka. Ne bo

ga ovirala. Podcenil je Kavanamija. Le-ta je vzel



252

dvoboj zares. Stanovniku očitno ni nameraval po-

puščati. Morda je imel Akiro prav in je Kavanami

nameraval poravnati račune. 'Dobro, sedaj vsaj

vem pri čem sem,' je pomislil. 'Boj do smrti!'

Boris se je vkopal.

Pozorno je opazoval izraz Kavanamijevih oči.

Ko je videl, da so se Rošiju zožile zenice, je vedel,

da bo napadel. Kavanami se je premaknil v stotinki

sekunde. Zamahnil je proti Borisovi okrvavljeni

roki. Refleksno je odbil udarec in z joko kirijem,

horizontalnim zamahom, zasekal nasprotnika čez

prsi.

Kavanami je odskočil.

Z roko si je šel čez rano.

Stanovnik ga je nevarno presenetil, toda rana je

bila površinska. Kljub temu mu je zavrela kri. Div-

je je napadel. Borisa je začel potiskati proti hiši.

Kavanami je bil veličasten mečevalec, v to ni bilo

dvoma. Bil je pravi warlord, gospodar vojne. Sta-

novniku je postalo jasno, da mu ni enakovreden

nasprotnik. Toda ni se nameraval predati. Poiskati

mora učinkovito protitehniko.

Naenkrat je Borisu spodrsnilo na pesku. Padel

je na hrbet. Kavanami se je z visoko dvignjenim

mečem in s predirljivim krikom pognal proti nje-

mu.

"Pokončaj ga, Kavanami!" se je zadrl Akiro.

Toda Kavanami ni udaril po Borisu, temveč je

vrgel katano v najbližjega stražarja. Sunek meča,



253

ki je prebil uči dešijeva prsa, ga je vrgel dva metra

daleč. Nepridiprav ni uspel niti pritisniti na spro-

žilec. Zato pa je drugi Akirov učenec poslal rafal

proti Kavanamiju. Roši se je urno vrgel na tla.

Medtem je Stanovnik zalučal svojo katano proti

strelcu. Držaj meča ga je zadel natančno v čelo.

Boris niti za ceno lastnega življenja ni hotel ubi-

jati.

Nato se je v dveh skokih znašel ob Akiru, ki je

izza pasu izvlekel pištolo. Zadal mu je mavaši geri

džodan, krožni udarec z nogo v glavo. Akiro je

omahnil na tla.

Tretji uči deši ni bil oborožen. Boris ga je pre-

pustil Kavanamiju. Rošiju je leva roka mrtvo vise-

la ob telesu. Bil je ranjen. Toda v desnici je držal

meč. Odločno je stopal proti zadnjemu nasprotni-

ku, ki je še stal na nogah.

Boris je odhitel v hišo. Skrb za Kiki ga je pov-

sem preplavila. Sedaj se ji je lahko prepustil. Čep-

rav je vedel, da je živa, se je bal, da ji niso kaj na-

redili.

"Kiki! Kiki!" jo je klical in iskal po sobah.

Odgovora ni bilo.

Mogoče so jo odpeljali kam drugam?

V zadnji sobi je odkril lestve. Vodile so na

podstrešje.

"Kiki, si tukaj?"

Povzpel se je gor. Ničesar. No, pravzaprav so

bila še ena stenska vrata. Previdno jih je odmaknil.



254

"Kiki!" mu je ušel radostni vzklik.

Zvezana je ležala na rogozi. Usta je imela za-

mašena.

Sklonil se je k njej.

"Ne boj se," ji je prigovarjal. "Zdaj si varna."

Toda njen pogled je bil poln groze. Nekaj mu

je želela povedati.

Samodejno se je ozrl.

Proti njemu je drvelo dvesto kilogramov utele-

šene energije.

Sumotori!

Seveda, le kako je lahko pozabil nanj! To je bil

silak, ki ga je ujel pred vilo. Tik preden ga je zgra-

bil, je prepoznal njegov obraz. Jomigareu! Strašni,

neusmiljeni rokoborec.

Sedaj se je znova znašel v smrtonosnem obje-

mu. Nekaj mu je pravilo, da se tokrat ne bo tako

poceni izvlekel. Orjak mu je hotel zlomiti hrbteni-

co. Verjetno je slišal streljanje. Ker se je namesto

Akire prikazal Boris, je vedel, da so se stvari zalo-

mile.

Kakšna smola! se je hudoval. V celi Japonski

je moral naleteti ravno na Jomigareuja, sumotorija,

ki ga ni želel srečati niti v sanjah. Ampak na žalo-

st, so se včasih uresničile tudi najhujše nočne mo-

re.

Zberi se! si je rekel. Zdaj ni bil trenutek za sa-

mopomilovanje. Treba je najti rešitev. Udarec s če-

lom ni prišel v poštev. Sumotorijev obraz je bil kot



255

iz kamna. Boris se je v to že prepričal. Hisa geri,

sunek s kolenom v genitalije? Ni šlo! Jomigareu je

imel predebele noge, Boris pa je bil preblizu. Ko-

lena sploh ni mogel dvigniti. Toda roke je še ved-

no imel proste. Z dlanmi je močno udaril silaka po

ušesih.

Jomigareu ga je izpustil.

Boris je lovil sapo.

Sumotori je stresal z glavo.

Kateri si bo prvi opomogel?

Stanovnik je zbral poslednje atome moči. Zad-

nji napor volje! Brcnil je orjaka v koleno. Jomiga-

reu je klecnil. Boris mu je zadal silovit udarec izza

ušesa. V to vitalno točko imenovano doko, ga je

moral suniti še dvakrat, preden se je velikan zgru-

dil.

Udarci, ki bi uspavali vola in so bili smrtonosni

za navadnega človeka, so Jomigareuja samo oma-

mili. Orjak je poskušal vstati.

Boris je postal togoten. Mar temu boju ne bo

konca?

Zbral je energijo v tan denu. Z vso močjo je

brcnil silaka v sence. Jomigareu se je naposled

zvalil vznak. Ni se več premaknil.

"Hvala bogu," je dahnil Boris.

Nato je odvezal Kiki.

Zaihtela je v njegovem objemu..





256

13.





Tokijsko letališče.

Gledala ga je s solznimi očmi. Njen pogled je

bil nema prošnja, ki je govorila Ostani!

Še poslednjič jo je stisnil k sebi.

Sedaj ko so se mu uresničile sanje, ko bi lahko

za zmeraj ostal v Japonski, ga je neka sila vlekla

domov v Slovenijo. Potem ko so se rešili iz Akiro-

vega kačjega gnezda, je s Kiki preživel dva mese-

ca. Polna ljubezni sta se predajala drug drugemu,

celila rane. Toda spomin na Danico mu ni dal mira.

Še vedno je bil preveč živ. Zato se je odločil, da

mora odpotovati, se zakopati v delo. Čas je bil naj-

boljše zdravilo. Kiki mu je obljubila, da ga bo ča-

kala. Našla je princa svojih sanj. Njeno življenje je

spet dobilo smisel.

Koiči Tohei mu je rekel, da ga bo mesto inšt-

ruktorja v njegovem dodžotu vedno čakalo. Stare-

ga senseja bi najbolj osrečilo, če bi ostal, se poro-

čil s Kiki. Toda vsak človek je imel lastno kar-



257

mo, (1) ki ga je vodila. Tohei je to spoštoval. Ver-

jel je v vesoljni red. Zanj je vse imelo smisel, na-

men.

O Tohejevem nasledniku se ni več govorilo.

Akiro in njegova pomagača so končali za zapahi.

Tretjega uči dešija so pokopali. Jomigareu je na

sodišču trdil, da ga je Akiro najel za telesnega stra-

žarja. Rekel mu je, da je Kiki njegova hčerka in da

naj jo varuje pred jeznim zaročencem. Za ugrabi-

tev sploh ni vedel in pri njej ni sodeloval. Sumoto-

ri je bil izpuščen, njegov mračni sloves pa je še na-

rasel. Kavanami je obrnil hrbet posvetnemu življe-

nju. Odšel je v samostan Zuisendži.

In kdo je bil neznanec, ki je pošiljal anonimna

sporočila o zaroti? Izkazalo se je, da nihče drug

kot stari Ičitami. Slišal je Akira in njegove učence,

kako so načrtovali Kikino ugrabitev. Ičitamijevo

očetovsko srce se je znašlo na težki preizkušnji.

Vedel je da Akira ne bo mogel odvrniti od zločin-

ske nakane, saj ga je dobro poznal. Ko si je le-ta

nekaj vbil v glavo, je to izpeljal za vsako ceno.

Čeprav ga Ičitami ni želel spraviti v zapor, je do

senseja Toheja čutil lojalnost, odgovornost. Zato ni

mogel ostati križem rok. Giri, občutek dolžnosti,

da mora storiti tisto, kar je prav, je bil močnejši od

očetovske ljubezni do Akire.

Po zvočniku so objavili zadnji poziv za Bori-

__________

(1) Usoda



258

sov let.

"Okarada-o odaidžini!" (1) je rekla Kiki.

"Ti tudi," je odvrnil.

Obrisal ji je solze.

"Vrni se, čimprej," ga je prosila.

Znova je zaihtela.

Poljubil jo je na čelo.

"Sajonara, my love!" (2)

Stekel je skozi terminal in že ga ni bilo več.

"Džoi gorjoko-o," (3) je zamrmrala.

Zdelo se ji je, kakor da ga nikoli več ne bo vi-

dela. Toda mar niso tako čutili vsi zaljubljenci ko

so se morali posloviti? Pred njima je bila negotova

prihodnost, v srcu pa so ostali spomini, ki so dajali

moč in upanje.

Velika jeklena ptica je poletela pod nebo, proti

stari celini.





______________________

(1) Pazi nase!

(2) Adijo, ljubezen moja

(3) Srečno pot



259





VSEBINA





Manekenka ………………………….…………. 7



Pogodba ………………………………...….... 101



Izterjevalec ………………………….………. 123

Dežela vzhajajočega sonca ………………….. 175





Silvester Vogrinec

KENIN, TELESNI STRAŽAR





Izdala:

Akademija bojevniških veščin Ptuj



Lektorirala:

Darinka Rojko Pičerko





Naslovnico oblikoval:

Robert Vogrinec





Tisk:

DesignStudio d. o. o.





1. izdaja





Naklada: 200 izvodov





Cena: 18,00 evrov





Ptuj, 2014





Document Outline


KENIN NASLOVNICA123

KENIN

Kenin2