e SOBOTA, 21. FEBRUARJA 1959 Štev. 7, leto XVIII. ★ LIST IZDAJA REPUBLIŠKI SVET ZVEZE SINDIKATOV JUGOSLAVIJE GLAVNI IN ODGOVORNI UREDNIK IVO TAVČAR LIST IZHAJA V UREONISKI POVEZAVI Z »RADOM«. NASLOV UREDNIŠTVA IN UPRAVE: LJUBLJANA, CUEARJEVA 3, POST. PREDAL 284 — TELEFON UREDNIŠTVA 32-538, UPRAVE 30-046, HIŠNA CENTRALA 32-031 — RAČUN PRI MESTNI HRANILNICI V LJUBLJANI ŠTEV. 600-111-/606-1-3-221 — POSAMEZNA ŠTEVILKA STANE 20 DINARJEV. NAROČNINA JE: ČETRTLETNA 250, POLLETNA 500 IN LETNA 1000 DINARJEV — LIST TISKA ČASOPISNO PODJETJE »SLOVENSKI POROČEVALEC« — POŠTNINA PLAČANA V GOTOVINI. ★ USTANOVITEV LISTA 20. NOV. 1942 SESTAVLJANJE TARIFNIH PRAVILNIKOV Skupna odgovornost V sredo dopoldne je bilo v dvorani Doma sindikatov v Ljubljani posvetovanje predsednikov občinskih in okrajnih sindikalnih svetov Tovariš Leopold Krese, podpredsednik republiškega sindikalnega sveta, je uvodoma omenil, da je namen posvetovanja: dogovor, kako naj bi sindikalne organizacije, predvsem pa občinski sindikalni sveti, čim dosledneje uresničili tista načela v tarifni politiki, ki so bila sprejeta na zasedanjih Centralnega sveta ZSJ in republiškega sindikalnega sveta Slovenije, načela, ki so bila znova pojasnjena v pismu Centralnega sveta, v uredbi o pripravljanju tarifnih pravilnikov in končno stališča, ki so bila zavzeta na posvetovanju o nagrajevanju po enoti proizvoda, ki ga je minuli ponedeljek sklical Centralni svet v Beogradu. Vsa ta načela in stališča je na posvetovanju znova razfbžil predsednik gospodarskega odbora republiškega sindikalnega sveta tovariš Roman Albreht. Sindikalna organizacija v pod- — Prizadevajo naj'si,, da boje t jih, predvsem pa občinski do vsi člani kolektiva, vsi de-alndikalni sveti, morajo v seda- lavci, podrobno seznanjeni i njem obdobju uresničiti dve na- vsern; omenjenimi stališči in togi. predpisi. Z besedam; »Na delo!« je Predsednik Centralnega sveta Zveze sindikatov Jugoslavije Svetozar Vukmanovič - Tempo ^šključii posvetovanje o nagra-Jfcvanju po enoti proizvoda. To Pomenilo, da je že čas, da Sferno po večmesečnih razpravah resno na delo in da so se ha posvetovanju jasno izkristalizirala stališča, kako začeti. Razprava na posvetovanju ni spremenila načel, navedenih v referatu in koreferatih. Vsa Izhajajo iz predpostavke, da je Predvsem treba v podjetjih razkleniti proizvodni proces na ekonomske enote, ki bodo postale organizacijska oblika in V katerih bo mogoče spremljati delovni učinek vsakega delavca. Nihče izmed udeležencev razprave ni predlagal, da bi izdelali šablono, Po kateri bi opravljali to delo. Od značajai podjetja je odvisno, kako bodo to uredili, vendar pa kaže dosedanja praksa, da je bila spodbuda delavcev k večjemu Zaslužku v tistih podjetjih, kjer je bi] proizvodni proces razdeljen na gospodarske enote. Na posvetu so sklenili, naj sindikati In združenja sorodnih Podjetij izoblikujejo to nalogo ta vsako podjetje posebej. Gospodarske enote naj bi bile v podjetju tisto mesto, kjer bi • *e merila storilnost, prihranki in potrošnja material«, prav-saprav učinek vsakega delavca ali delovne skupine. Praviloma haj bi ne bil nihče izven gospodarsko enote, učinek pa naj bi ne bil odvisen le od storilnosti 'n od prihrankov materiala, hiarveč tudi od vseh drugih elementov delovnega procesa, t<>rej 0d vsega, kar je v zvezi s Proizvodnjo. Le na ta način “o mogoče v celoti urediti sistem nagrajevanja po enoti Proizvoda. Poprej so skušali nagrajevati delavce samo po enoti proizvo-ne da bi uvedli tudi eko-nomake enote. Poznejša praksa j® Prisilila, podjetja, ki so dela. la tako, da so proizvodni proces Porazdelila na gospodarske enote. Takoj potem se je po-Večal delovni učinek. Niti za dvoje sorodnih pod-retij ni mogoče predpisati pra-VH za orientacijo proizvodnje, Mogoče pa je izoblikovati skupna merila; potem bo vsako pod-letje sprejelo tisto, ki se mu najprikladnejše. Mogoče je /Prejeti tudi skupen kriterij v orodnih podjetjih, na primer °liko odstotkov prihranka bo obil delavec kot dopolnilno Premijo Ta odstotek naj bi — tako so menili ude-eženci razprav© — približno la ?v*Co Prihranka. Tako bi de-vceva večja prizadevnost ^mkoviteje pripomogla k zvi-ravn^ nieS°ve živlenjske t ^a®tane pa vprašanje, kateri s užeij in kakšna storilnost bo tačeti tSj3’ Ki ga na Za osnovo so vzeli lansko leto. Za nekatera podjetja to leto morda m ugodno, na primer za tovarne sladkorja, ki zaradi pomanjkanja sladkorne pese niso mogla delati z vso zmogljivostjo, zato tudi storilnost in. zaslužki niso bili na možni ravni. Spričo tega je mogoče vzefii kot osnovo povprečje minulih let. V glavnem: začeti je treba, zato bodo imeli sindikati letos polne roke dela. Udeleženci razprave so poudarili, da v prizadevanju za uresničenje teh dveh načel — večje storilnosti m večjega prihranka — nikakor ne smemo zanemariti kakovosti izdelkov. Za. kaj če bomo zapostavljali ta tretji proizvodni element, lahko pride do povečane proizvodnje, ne Pa hkrati tudi do boljših zaslužkov, N. C. — Spodbujajo naj delavce, da bodo aktivno sodelovali pri določanju načel, na katerih naj temelje tarifni pravilniki, ne pa dajali za sprejem tarifnega pravilnika samo svoj formalni pristanek. Res, letos bo teže sestavljati tarifne pravilnike, kajti sestavljati jih ne velja po nobeni šabloni, za sestavo niso predpisani nikakršni »recepti«. Izhodišče za sestavo tarifnih pravilnikov je način delitve čistega dohodka. Ta način delitve ne trpi nikakršnih mezdnih pojmovanj in tudi nikakršnih administrativnih šablon, administrativnega predpisovanja zaslužkov. Res pa je, da so takšna pojmovanja in takšne težnje še žive. Zanje se ogrevajo vsi tisti. ki bi se radi otresli odgovornosti za pravilno delitev čistega dohodka, za takšno ureditev tarifne politike, ki bo od njih samih terjala več. razmišljanja, preudarnejšega dela in boljše poslovanje v podjetju. Posamezniki že razglašajo, da je uredba o pripravljanju tarifnih pravilnikov birokratski administrativni poseg na tem področju. Da bi se izognili vsemu delu, ki ga ta uredba predpisuje, jo hočejo obiti z izgovorom, da je treba sestaviti tarifne pravilnike hitro, kajti drugače bo rok za njih uzakonitev zamujen. Sindikati morajo ostro grajati vsak tak poizkus. Omenjena uredba namreč z zakonsko močjo podpira vsa stališča sindikatov glede urejanja tarifne politike, olajšuje pripravo tarifnih pravilnikov, določa ekonomska načela, na 'katerih mora temeljiti nagrajevanje, krepi funkcije delavskega sveta in kolektiva pri določanju osnov za nagrajevanje. (Nadaljevanje na 2. strani) Pogled na osrednjo dvorano v novem skupščinskem domu Naš prvi skupščinski dom Ko je predsednik Ljndske skupščine otvoril v četrtek prvo letoš&je zasedanje, je najprej zaželel vsem poslancem mnoga uspeha pri letošnjem delu, zatem pa je pretiral pozdravno brzojavko Iz Črnomlja. Občani so prav 19. februarja slavili petnajsto obletnico zasedanja Slovenskega narodnoosvobodilnega sveta, prvega slovenskega parlamenta. V brzojavki so zaželeli slovenskemu parlamentu, ki se je zbral v svojem novem domu mnogo uspehov pri usmerjanju, proučevanju in odločanju o političnih ter gospodarskih zadevah naše republike. Že dopoldne je na ta dan predsednik Ljudske skupščine ob otvoritvi novega doma izrekel graditeljem in umetnikom, ki so postavili in opremili novo Ljudsko skupščino, zahvalo za prizadevnost Kakor smo zvedeli, bodo vsak te. den na določen dan odprta vrata Skupščine tudi državljanom. Tako si bodo lahko ogledali skupščinske dvorane, v katerih se odvija delo najvišjega organa oblasti, videli pa bodo tudi umetniška dela priznanih umetnikov. Na tem zasedanju so poleg nekaterih odlokov in zakonov o narodnih parkih ter veteri- narski službi, omeniti je treba tudi ustanovitev stalnega odbora ljudske skupščine za druž- osnova. Nekje je treba v. novem sistemu nagra-hi ga na . splošno sma-Ia 'vl^i sisteTn v organi- Proizvodnje. Beseda uredništva Brez dolgih napovedi vam danes predstavljamo list v novi obliki, z večjim obsegom in z razširjeno vsebino. Ni še tak, kakršen bi radi, da bi bil. Deloma zaradi omejenih zmogljivosti tiskarne, deloma zaradi skromnih moči uredništva, čeprav nam bo odslej v veliko pomoč nredniško sodelovanje z »Radom«, ki začenja z današnjim dnem tedensko izhajati. Razen tega pa skokovit prehod z osmih strani na šestnajst sam po sebi povzroča začetno nedodelanost lista, tako oblikovno kot vsebinsko. Potrudili se bomo, da bomo list čimprej izpopolnili, upamo pa, da ga bodo že sedaj bralci ugodno sprejeli, saj smo ga skušali čimbolj približati njihovim željam. Ob tem smo ohranili tndi staro ceno lista — 20 dinarjev, ker želimo, da bi bil tudi tako kar najbolj do- topen slehernemu našemu delavcu. Upravičeno torej pričakujemo, da bo poslej vedno več bralcev Delavske enotnosti in da si bodo zlasti sindikalni odborniki prizadevali, da bi jo razširili med delovnimi kolektivi. Ob našem uredniškem dela si želimo čimveč pomoči od vseh, ki jim je pri srcu napredek delavskega tiska. UREDNIŠTVO bena sredstva, obširno razpravljali zlasti o poročilu Izvršnega sveta za leto 1958. Poročilo so utemeljevali za posamezna področja gospodarske, politične, kulturne In druge dejavnost) poročevalci Izvršnega sveta. Predvsem je treba ugotoviti, da je prineslo lansko Ičto nov napredek pri utrjevanju jn razvoju občin in da se je družbeno samoupravljanje tako kot na področju gospodarstva, poglobilo tudi na področju drugih dejavnosti. Delavsko samoupravljanje v podjetjih postaja vedno pomembnejša družbeno -politična osnova naše socialistične demokracije. V lanskem letu je bilo izvoljenih v delavske svete, k) imajo več kot 30 zaposlenih, 21.113 članov. V upravne odbore teh podjetij je bilo izvoljenih 7.145 članov. Poročevalci ugotavljajo, da so de. laviski sveti v glavnem rezr pravljal) o istih vprašanjih kot prejšnja leta, toda lan; je bil vpliv delavskih svetov pri od-i ločanju o gospodarskih zadevah že neprimerno močnejši, bolj odločen kot prejšnja leta. Druž-benoupravni organi pa so se lani uveljavili tudi na področju kultur© in prosvete. V veliki mer; lahko prav tem organom pripišemo določene uspehe na tem področju, saj so se v delo poglobili in so bili aktivnejši kot prejšnja lata. V družbenem upravljanju kulturnih In prosvetnih zavodov je sodelovalo lani 766 državljanov. Mimo tega Pa je bilo uveljavljeno družbeno upravljanje lani tudi v znanstvenih zavodih. Nekatere fakultetne znanstvene zavode upravljajo organi družbenega upravljanja ustreznih fakultet. Najbolj pa se je razmahnilo upravljanje na področju šolstva, kjer je bilo lani izvoljenih 1514 šolskih odborov s 13.836 člani. Šolski odbori So kot organi družbenega upravljanja šol postali izraz močne povezave naših šol z življenjem določenega terena. Šolski otroci na novo ustanovljenih osemletk uspešno rešujejo probleme, ki so nastali v zvezi s šolsko reformo. Vendar ugotavljamo, da s« zanimajo predvsem za socialne probleme učencev, za- vprašanja izrabe prostega časa mladine in podobno, premalo pa se zanimajo za sama pedagoška vprašanja. V tem pogledu so dosegle boljše uspehe strokovne šole, ki imajo uveden praktični pouk. To so namreč v šolskih odborih zastopani delavci iz ustreznih panog proizvodnje. Tore j. j e povsem razumljivo, da prav ti odbori uspešno povezujejo prakso z učenjem. V družbenem upravljanju zdravstvenih zavodov pa sodeluje nekaj nad 3500 državlja-nov,- Ker so v preteklem letu, ko je bila odpravljena zasebna zdravstvena praksa prevzeli zdravstveni zavodi vso zdravstveno službo, se je močno po- večala odgovornost zavodov in njihovih organov upravljanja. Razen gospodarskih vprašanj zdravstvenih zavodov, so crgani samouprave uspešno razpravljali in vplivali tudi na odnose zdravstvenega osebja do bolnikov. Manjši napredek pa beležimo pri razvijanju potrošniških svetov. Vsega smo imel) le 527 potrošniških svetov, od katerih pa jih je bilo v Ljubljani kar 300. S temi potrošniškim) sveti smo zajeli komaj dvajsetino prodajaln v Sloveniji. Pa tudi aktivnost teh družbenih organov kontrole ni bila na zadovoljivi višini. Na to je verjetno vplivala okolnost, da še vedno razpravljamo o njihovih pravicah ter dolžnostih. Neprimerno bolj pa so se izkazali hišni sveti, v katerih dela nekaj de-settisoč državljanov. Prav tako smo v preteklem letu ustanovili prve sanovanjske skupnosti, ki so že dokazale, da lahko z mnogočim pomagajo družini in delovnemu človeku pri izboljševanju njegove življenjske ravni. Take uspehe so dosegle zlasti nekatere stanovanjske skupnosti v Ljubljani. K temu uveljavljanju samoupravnih organov pa je treba dodati, da so se prav tako uveljavljali organi 'komunalnega samoupravnega sistema. Občine. so v preteklem letu dobile nove dolžnosti in pravice in postajajo zato dejanske teritorialne družbeno - politične in gospodarske skupnosti proizvajalcev in potrošnika. Okraji pa so v glavnem le še skupnost komun. Lan) so se še posebno v ihdustrijsko bolj razvitih občinah močno uveljavili občinski zbor proizvajalcev. Po enoletnem delu so dokazali vso svojo življenjsko sposobnost in rešili mnogo gospodarskih problemov v prid občin jn-skupnosti. Tud) krajevni odbori s© kot organi družbenega samoupravljanja v naseljih postali nepogrešljiv del mehanizma samoupravljanja delovnega ljudstva v občini. Njihov pomen se je povečal zlasti sedaj, ko so se manjše občine združile in imamo namesto 122 le še 92 občin v Sloveniji. Preko krajevnih odborov se uveljavlja pobuda prebivalcev, ki s svojimi sredstvi mnogokrat uspešno rešujejo manjše lokalne komunalne probleme. Nerešeno vprašanje, če lahko tako ,rečemo v našem komunalnem sistemu, je morda še vprašanje finančnega položaja občin in občinska uprava. Se vedno uum primanjkuje sposobnih kadrov, zato še vedno zaposlujemo na občinah preveč nameščencev. K poročilu Republiškega izvršnega . sveta je priložen tudi načrt dela, ki naj bi ga opravili v letošnjem letu Republiška in Zvezna ljudska skupščina. Iz načrta iz zakonodajnega (Nadaljevanje na 2. staairtS ZDRUŽEVANJE SINDIKATOV PREDOLOG ZJI NOVO STRUKTURO ZSJ — NAMESTO SEDANJIH 28 LE 13 NOVIH SINDIKATOV V vodstvih posameznih sindikatov, zlasti pa v Centralnem svetu, zadnje čase Širše razpravljajo o modnostih in upravičenost; nadaljnjega združevanja nekaterih sorodnih sindikatov. Po dosedanj ih predlogih v tem jmisiu — o njih je prejšnji teden razpravljalo tudi predsedstvo Centralnega sveta — so pogoji za združitev naslednj ih sindikatov: sindikata kmetijskih delavcev s sind iteatom delavcev živilske in tobačne industrije, sindikata kemikov s sindikatom rudarjev in metalurgov, sindikata grafičarjev in zveze novinarjev, sindikata železničarjev s sindikati prometnih delavcev, pomorščakov ter delavcev in nameščencev PTT ter nazadnje sindikata prosvetnih delavcev.' ki bi nastal ob združitvi vseh prosvetnih združenj s sindikatom kulturno-umetndških ustanov. Razen predloga za združitev teh sindikatov obstaja tudi sugestija, naj bi ustanovili federacijo sindikatov javnih nameščencev. To federacijo bi sestav-) Ijali sindikati, v katere b; se vključevali delavci ;n nameščenci, zaposleni izven gospodarstva. Tako bi v prihodnje obsegala Zveza le 14. sindikatov. PRIPOROČILA TRETJEGA KONGRESA Čeprav vsebujejo najnovejši predlogi za združitev nekaterih sindikatov določeno organizacijsko novost, v bistvu ne pomenijo česa novega. Samo spomnimo se tretjega kongresa ZSJ in njegovih priporočili za združenje sindikatov. Sarejevsk; kongres, ki je bil pred skoraj štirimi leti, je sklen.il, da bi se morali posamezni sindikati spričo čedalje večje vloge v delavskem in družbenem upravljanju združiti, ker bi tako postali številčno, materialno in kadrovsko močnejši in sposobnejši za izpolnjevanje novih nalog. S tem so bili mišljeni predvsem tisti sindikati, katerih članstvo je zaposleno v* gospodarskih panogah s podobnimi ali enakimi ekonomskimi, socialnimi, kulturnimi in drugimi pogoji, ki pa se vendar razlikujejo od pogojev drugega dela delavskega razreda. Tako je na primer z obrtnimi in, komunalnimi ter s trgovinskimi in gostinskimi delavci. V smislu teh priporočil je na kongresih posameznih sindikatov kmalu tudi prišlo do takega združevanja. Sindikat rudarskih delavcev se je združil z metalurškim sindikatom, sindikat delavcev v trgovini s sindikatom delavcev in nameščencev gostinske in turistične stroke, sindikat tekstilno - oblačilne stroke s sindikatom delavcev in nameščencev usnjarsfco-predeio-vaine industrije, sindikat delavcev in nameščencev komunalnih podjetij in ustanov pa s sindikatom obrtnih delavcev. Prav tako na priporočite tretjega kongresa je nastala federacija transporta in zvez. V njej so se strnili sindikati železničarjev, prometnih delavcev, nameščencev in delavcev pomorskega. gospodarstva ter delavcev in nameščencev PTT. Tretje kongresno priporočite je bilo naslovljeno na sindikate nameščencev državnih ustanov, zdravstvenih delavcev, kultur-no-umetniških ustanov, na združenje učiteljev, predavateljev in profesorjev ter na druga združenja prosvetnih, kulturnih in javnih delavcev. Kongres je priporočil, naj ti sindikati z medsebojnimi stiki in v sodelovanju s Centralnim svetom ZSJ proučijo možnosti in način za združevanje z namenom, da bodo skupno ' uspešneje urejali enhka ali podobna vprašanja. MOTIVI ZA ZDRUŽEVANJE Zaradi več vzrokov bi bilo treba znižati štev bo sindikatov in s tem ustanoviti močnejše, vplivnejše organizacije. Predvsem kažejo izkušnje, da sindikati lahko uspešno vplivajo na vsklajevanije notranjih odnosov v kolektivih, zlasti na zagotavljanje čim enakomernejših pogojev za delo iri nagrajevanje, če je sindikatov manj. Tako je na primer pokazalo sodelovanje sindikatov pri lanskem popravljanju minimalnih osebnih dohodkov, da so sindikati vsak zase mnogo uspešneje vskladili razmerja glede minimalnih osebnih dohodkov med gospodarskimi panogami v svojem sindikatu, kot pa je to bilo dosegljivo med gospodarskimi panogami, ki so spadale k raz£ nim sindikatom. Pozitivni vpliv združevanja sindikatov, bi se pokazal tudi pri izpolnjevanju tistih nalog, ki bi jih morali centralni odbori opravljati v sodelovanju z zbornicami in združenji, z Zveznim izvršnim svetom in * Centralnim svetom ZSJ (delitev dohodka, investicije, delovna razmerja in podobno) ter pri izpolnjevanju nateg v komuni in podjetju. Obstaja pa tale motiv: mate- rialni pogoji. Po letošnjih predračunih za izdatke skoraj vsi centralni sindikalni odbori, ki imajo pod 100 tisoč članov — med skupno 28 je takih 19 — niso mogli pokriti rednih stroškov pri sedanjem številu funkcionarjev in nameščencev. V primeuJ / združitve bodo izdatki centraiAsft odborov nedvomno sorazmerno manjši. N* nedavni seji predsedstva Cf/lenega sveta ZSJ so sprejel? predloge sekretariata In piifcmočili centralnim odborom, kf l*rih sindikati naj bi se zdru-žf S naj pripravijo vse potreb-r( za kongrese, na katerih bi sprt Jeli dokončni sklep. D. Vitez Od januarja do marca je v »Litostroju« seminar za člane sekretariatov, aktivov in tovarniškega komiteja. Mladi poslušajo predavanje o aktualnih, gospodarskih in političnih problemih, nalogah mladinske organizacije in proizvodnih vprašanjih svojega kolektiva. S predavanji in razgovori, ki so dvakrat tedensko in ao prvi te vrste v »Litostroju«, bodo posredovali udeležencem (in tako tudi vsem mladim članom kolektiva) program tovarniškega komiteja. Take seminarje bodo prirejali vsako leto. SKUPNA ODGOVORNOST (Nadaljevanje s 1. strani) Letos smo sl začeli prizadevati, da bi se nagrajevanje po učinku čimbolj razširilo, da bi bil zaslužek vsakega člana kolektiva odvisen od rasti dohodka in storilnosti. S tem je treba računati pri pripravljanju tarifnih pravilnikov, pri razporeditvi sredstev za osebne dohodke. Za nagrajevanje po učinku bi zmanjkalo denarja, če bi v podjetjih večino osebnih dohodkov porabili za zvišanje tarifnih postavk. To pa bi pomenilo tudi samo nominalno povišanje plač, kar ne bi v ničemer vplivalo na zvišanje storilnosti. . Zato mora občinski sindikalni svet najdosledneje uresničiti stališče republiškega sveta, to je, da ne da soglasja za uveljavljanje tarifnega pravilnika, če temu niso priložena merila dela ali vsaj elaborat, kako bodo v. kolektivu v najkrajšem času uvedli nagrajevanje po učinku. Občinski sindikalni sveti. naj. zahtevajo od občinskih ljudskih odborov, da zavzamejo glede tega enako stališče. Sicer pa občinski sindikalni sveti'niso osamljeni, če zahtevajo, da delavski svet tako razporeja čisti dohodek in uveljavlja nagrajevanje kot ga mora uveljavit! dober gospodar. Uredba o pripravljanju tarifnih pravilnikov namreč nalaga občinskim ljudskim odborom, da ne smejo dati pristanka k tarifnemu pravilniku, če ni priložena vsa potrebna dokumentacija, iz katere je razvidno, da je delavski svet zasnoval tarifno politiko na realnih osnovah svoje celotne go- spodarske politike, na osnovah dohodka, s katerim razpolaga, na osnovah realnih gospodarskih perspektiv, ki jih ima. Urejanje tarifne politike ni samo stvar sindikatov, ni »sindikalna akcija«, je bilo rečeno na posvetovanju. Zato naj si prizadevajo občinski sindikalni sveti, da bodo takšna stališča zastopali tudi komiteji Zveze komunistov, ljudski odbori, predvsem pa, da jih bodo kar najdosledneje uresničevali zbori proizvajalcev. Občinski sin-dikalnji. sveti naj opozore zbore proizvajalcev, da se pripravijo na te naloge. Da bi lahko v občini taiko sindikalni sveti, kot občinski ljudski odbori presodili utemeljenost tarifnih pravilnikov,' je najbolje, da formirajo komisijo — gospodarsko politično tete — ki bo izrekla svoje mnenje o tarifnih pravilnikih, tako s tehnične kot tudi z družbeno politične plati. Ta komisija naj bi o vsakem tarifnem pravilniku ugotovila, kakšne premike je uveljavila gospodarska organizacija in kako jih utemeljuje. Šele na osnovi takšnih ugotovitev je moč izreči soglasje tarifnemu pravilniku. Pri letošnjem potrjevanju tarifnih pravilnikov torej ne gre samo za golo »žigosanje«, za formalno podpisovanje, temveč za tehtno presojo, ali gospodarske organizacije uveljavljajo tarifno politiko tako, kot priporočajo sindikati in kot določa uredba o pripravi tarifnih pravilnikov. D. Iz podfetii, o učili ŠEMPETER PRI GORICI Šempeter pri Gorici Je pretežno kmetijska občina. V zadnjem času pa mimo razvoja kmetijstva posvečajo precejšnjo skrb novim nastajajočim industrijskim in obrtnim obratom. Na občnem zboru sindikalnega sveta so večidel razpravljali o problemih življenjske ravni. Ker večino podjetij šele gradijo, bodo porabili še precej sredstev za gospodarske investicije in bo ostalo podjetjem v skladih skupne porabe manj denarja. Kljub temu pa so napravili program, kako bi izboljšali življenjske razmere delav. cev. Gradili bodo stanovanja, razširili obrate za prehrano delavcev, pripravili načrt za ureditev oddiha delavcev (glede tega se MNENJA DELAVCEV ZANESLJIV KAŽIPOT KAJ JE POKAZALA ANKETA OBČINSKEGA SINDIKALNEGA SVETA TRŽIČ 0 VRSTNEM REDU GRADENJ ZA DRUŽBENI STANDARD Prizadevanje sindikalnih organizacij v delavskih središčih, da bi povečali investicije v družbeni standard, dobiva svoj pravi smisel, ko nastopi sindikat s konkretnim programom, kai in kdaj naj se gradi. Ce v industrijskih krajih ostajajo le pri načelnem poudarjanju potrebe po spremembi strukture investicij v korist družbenega standarda, bodo prav gotovo ostali pri starem razmerju investicij v korist kapitalnih gospodarskih investicij, ker nasproti že pripravljenim programom gospodarskih investicij ne postavi nihče konkretnega programa, ki bi zahteval drugačno razdelitev sredstev. Da bi pripravile programe Investicij za objekte družbenega standarda, so sindikalne organizacije ubrale različno pot. V največ primerih so vodstva sindikalnih organizacij prevzela Iniciativo in sestavile program po lastni uvidevnosti, zanašajoč se pri tem na občutek, da dovolj poznajo težnje in želje svojih članov. Tega načina so se poslužili zlasti občinski sveti, ker je v občinskem merilu pač teže zvedeti za mnenje večine delavcev. šele neposredna možnost OfJJn ' ^ r*-* ■ •’ rT *i delavcev V posameznih primerih pa so y/ ta namen med delavci izvedli anketo. Med občinskimi sveti, ki so ubrali to pot. je na Gorenjskem občinski svet Tržič. Primer Tržiča kaže poudariti predvsem tudi zaradi tega, ker je občinski svet Tržič zašel pot neposredno do delavcev, ne da bi se spuščal v dolge razprave v ožjem krogu ljudi o tem^ kaj delavce najbolj žuli. Anketa, na katero je odgovarjala večina delavcev z območja občinskega sveta, je koristna ne samo zaradi tega, ker je razpršila dvome in ugibanja, katerim objektom bi dali prednost, 'ampak predvsem zaradi tega, ker so z njo razgibali neposredne proizvajalce in jih na ta način najbolj učinkovito pritegnili k razpravi in odločanju o komunalnih problemih občine. S tem, ko so delavcem prepustili odločitev, kateri objekti naj pridejo najprej na vrsto, kateri pozneje In kateri sploh ne, so Tržičani na najbolj učinkovit način podrli plotove okrog tovarn in delavce pritegnili iz tovarne v komuno. Komunalni problemi občine namreč niso za delavce nekai tul ega, če jim jih prikažemo kot del njihovega vsakodnevnega standarda. Stanovanja na prvem — gostilne na zadnjem mesto Občinski svet Tržič je v anketi navedel vse objekte družbenega standarda, o katerih so kjerkoli razpravljali, delavci so pa v odgovoru na anketo za ali pa sploh ne. Po dobljenih vsak objekt odgovorili, ali ga odgovorih so postavljeni objekti je treba graditi takoj, pozneje dobili naslednji vrstni red: s > i i Vrsta objekta J is SS 1 ž* 1. Družinska stanovanja M*/# 5% 1% 2. Solo v Tržiču 80% 18% 29/# 3. Zdravstveni dom , 71«/* 27% 2 4. Elektrifikacije v mestu 62 35 3 5. Javno kopališče 54 36 10 6. Delavska restavracija 54 39 7 7. Javni vodovod 54 41 5 8. Spomenik padlim borcem 52 40 8 9. Podjetje za komunialno službo 46 46 8 10. Samski dom 48 44 8 11. Tlakovanje cest 38 55 7 12. Obrtne usluge 32 55 13 13. Gospodinjski servis 31 53 16 14. Otroška igrišča 31 57 13 15. Pralnica in likalnica 28 55 17 16. Kulturno prosvetni dom 27 63 10 17. Fizkulturna igrišča 22% 60*/« 18% 18. Trgovski lokali 20 62 18 19. Klavnica 17 62 21 20. Gostinski obrati , 10 34 56 Pločniki pred servisnimi obrati Anketa daje zanimivo sliko glede vrstnega reda posameznih objektov. Predvsem je zanimivo. da so delavci v anketi dali prednost na primer pločnikom pred obrati za obrtne usluge, gospodinjskim servisom, pralnico In likalnico itd. Objekti, kj jim sicer dajemo prednost zlasti v zvezi s stanovanjskimi skupnostmi za razbremenitev delavskih družin, so v tržlškl anketi šele na dvanajstem, trinajstem oziroma petnajstem mestu. Prav gotovo ie to odraz drugačnih potreb posebnih okoliščin Tržlčanov. Nadvse zanimivo In tudi razveseljivo pa je dejstvo, da so delavci v tej razporeditvi objektov družbenega standarda postavili gostilne na zadnje mesto oziroma se je proti gradnji gostiln izrazilo 56 odstotkov delavcev. I. Kristan dogovarjajo s piransko občino, da bj dobili hišo s 60 ležišči). V opekarni Bilje pa so že zgradili otroški vrtec in pomagali tamkajšnji šoli, da se je lahko oskrbela z učnimi pripomočki. f. m. NESMOTRNO ZAPOSLENJE DELAVCEV V METLIKI Nedavno tega je bil redni občni zbor občinskega sindikalnega sveta v Metliki. Mimo ostalih problemov so razpravljali tudi o zaposlovanju novih delavcev. Ugotovili so, da so v obratih tovarne »Beti« zašli v težaven položaj, ker pri zaposlovanju novih delavcev niso dovolj upoštevali proizvodnih vprašanj, marveč so le reševali socialno vprašanje tega kraja. Delavcev, ki bi se hoteli zaposliti v Industrijskih obratih, je dovolj, vendar pa se hkrati kmetijsko posestvo v Mestnem logu zaradi pomanjkanja delavcev nenehno bori s težavami. Razpravljali so še o prehrani In o toplem obroku. Predlagali so, naj bi v občini, oziroma v Metliki, organizirali menzo zaprtega tipa. Delovni kolektivi, ki bi vložili sredstva v graditev take menze. bi prav gotovo v svojem podjetju lahko hitreje rešili problem prehrane, kot pa če bi vsaka gospodarska organizacija posebej sama gradila tak obrat. D. V. NAŠ PRVI SKUPŠČINSKI DOM (Nadaljevanje s 1. strani) dela Zvezne ljudske skupščine Izhaja, da bomo letos sprejeli nekaj zelo pomembnih zakonov. Tako naj bi na področju politično gospodarskih zakonov sprejeli splošni zakon o družbenem upravljanju ter zakon o referendumu. S področja gospodarstva pa naj bi bil; sprejeti zakoni 0 gospodarskem planiranju, zakon o družbenem knjigovodstvu in obračun rudarski zakon, zakon o gospodarskih organizacijah in drugih. Sem bi lahko šteli tudi zakon o uporabj kmetijskih zemljišč. ■ Še posebej pa je treba omeniti vrsto zakonov s področja stanovanjskih zadev. Tako bo Zvezna skupščina razpravljala o splošnem zakonu o stanovanjskih skupnostih in o zakonu o upravljanju stanovanjskih hiš, poslovnih zgradb in poslovnih prostorov. To je le nekaj stvari, o katerih bodo razpravljali poslanci Zvezne ljudske skupščine, program dela Pa je še mnogo obsežnejši in vključuje še druge pomembne predpise in zakone. Tudi program zakonodajne dejavnosti v naši republiki je dokaj obsežen. Z dvodnevno razpravo o lanskih uspehih, oh katerih pa so poročevalci in poslanci opozarjali že na letošnje probleme, je tako začela skupščina delo v letošnjem letu. Naše bralce bomo zlasti s problemi, na katere so opozarjali poslanci, še seznanili. v sindikatih Ta teden je na razširjeni seji odbora za komunalno politiko pri predsedstvu republiškega sveta govorila članica Centralnega sveta Zveze sindikatov Jugoslavije Pepca Kardeljeva o izkušnjah in uspehih, ki so jih dosegli v nekaterih naših središčih glede preskrbe prebivalstva in izboljšanja življenjskih pogojev delavcev. Dejala je, da z obrati družbene prehrane že zaostajamo za drugimi središči. Menila je, da so nekatere menze celo preveč primitivne. Govorila je o ustanavljanju pralnic, trgovin, vrtcev, obratov, graditvi stanovanj itd. Poudarila je, naj bi se sindikati organizacijsko poglobili v te naloge. Razstava »Družina in gospodinjstvo« je dala dobre osnove za bodoče delo. Zdaj je tre- ba delati, da bomo prišli naprej od teh osnov. Tu pa bi lahko odigrali pomembno vlogo prav sindikati. * Tajništvo Republiškega sveta Zveze sindikatov za Slovenijo je dne 13. februarja razpravljajo o pismu Centralnega sveta Zveze sindikatov Jugoslavije o sprejemanju tarifnih pravilnikov v gospodarskih organizacijah. Po razpravi o načelih, ki jih vsebuie pismo /glede urejanja tarifne politike je tajništvo sklenilo tole: Sklicalo bo posvetovanje predsednikov občinskih in okrajnih sindikalnih svetov in republiških odborov strokovnih sindikatov, ker bodo znova razložena načela sprejeta na plenarnih zasedanjih CS in ZS> razložen pomen pisma in še posebej obrazložena načela, ki jih vsebuje uredba o sprejemanju tarifnih pravilnikov. * V petek, 13. februarja letos- so v Ljubljani sklicali posvetovanje sindikalnih organizacij direktorjev denarnih zavodov iz Ljubljane. RazpravljaHi so o nalogah sindikalnih organizacij (odnosih med upravnimi vodstvi denarnih zavodov tn sindikalnimi organizacijami, družbenim upravljanjem denarnih zavodov, izboljšanju organizacije dela in poslovanja, strokovni vzgoji uslužbencev itd.), ki se jih morajo podružnice resno lotiti. Sklenili so, da bodo ustanovili poseben delovni odbor, ki bi bil organ komisije za javne uslužbence ljubljanskega oprajlraega sindikalnega sveta. Ta odbor bo izdelal program dela. Sindikalne organizacije naj bi v zavodih razpravljale o posameznih problemih in predlagale kolegiju direktorjev denarnih zavodov, kako bi stališča organizacij uresničili. « 1 jan ja tarifnih pravilnikov in uvajanja nagrajevanja po učinku. « Na seji tajništva republiškega odbora železničarjev so pred dnevi razpravljali o proslavi dneva železničarjev in 40-letnici Komunistične partije Jugoslavije. V Ljubljani bodo mimo ostalih prireditev imeli tudi športno tekmovanje v streljanju, šahu in kegljanju. Na seji so razpravljali še o tarifnih pravilnikih. V kolektivih železniških delavnic in podjetij za vzdrževanje prog bodo priredili posebne konference. « Pretekli petek je bila v Ljubljani tudi seja Komisije za kulturo, prosveto in tisk republiškega sindikalnega sveta. Razpravljali so o predlogu pravilnika za organizacijo šol in šolanju odraslih ter o razvoju delavskih in ljudskih univerz. Ti pravilniki bodo uredili sistem izobraževanja odraslih delavcev. (Med tem šolanjem bodo delavci dobili redne šolske kvalifikacije.) Treba bo doseči, da bodo te šole delale po enotnih programih, ki jih bo (posebej za odrasle delavce) predpisoval Svet za šolstvo. Na seji so razpravljali tudi o vsebini dela delavskih univerz v Sloveniji. V zveznih organih ‘pripravljalo predpis glede finansiranja teh ustanov. Zato so menili, naj bi se tam, kjer teh ustanov še ni, formalno preimenovale Ljudske univerze v delavske. Na posvetovanju, ki bo 27. februarja na Centralnem svetu Zveze sindikatov Jugoslavije (udeležili se ga bodo predsedniki okrajnih sindikalnih svetov, direktorji delavskih univerz in drugi) pa bodo napravili program dela teh ustanov. « V sredo, 18. februarja 1959, so na plenarni seji CO sindikata kmetijskih delavcev v Beogradu sklenili, da bo V. kongres tega sindikata 10. in H. aprila v Beogradu. — Kongresu bodo predložili združitev sindikata kmetijskih delavcev, sindikatu delavcev živilske industrije. • V Domu sindikatov v Ljubljani so se ta teden zbrali predsedniki zborov proizvajalcev, občinskih sindikalnih svetov, občinskih komitejev Ljudske mladine* predsedniki delavskih svetov in drugi in razpravljali o izboljšanju življenjskih pogojev delavcev. Pri uresničevanju stališč sindikatov glede izboljšanja življenjskih pogojev kolektivom precej pomagajo organizacije Ljudske mladine, ki predlagajo, kako naj hi uporabili sredstva in do* segli, da bi objekte družbenega standarda čimprej dogradili. V tovarni »Stol« V Duplici pri Kamniku je or* ganizacija Ljudske mladine med 94 mladimi delavci i*' vedla anketo o tem, kako bi razdelili prosta sredstva ob zaključnem računu. Mimo mnogih vprašanj so na tem posvetovanju razpravljali še o stanovanjski gr^T ditvi. Podprli so predi«) Centralnega komiteja Ljučr ske mladine Slovenije, naj bi 20% stanovanjskega sklada namenili za graditev samskih stanovanj. Na seji predsedstva republiškega odbora sindikata tekstilnih in usnjarskih delavcev so razpravljali o pripravah za občni zbor republiškega odbora, ki bo 15. marca letos v dvorani MTT v Mariboru. Govorili so tudi o pismu Centralnega sveta in sklenili, da bodo člani tajništva v kolektivih pojasnjevali stali-|ča sindikatov glede sestav- Tajništvo republiškega sindikalnega sveta razpravlja o pismu CS ZSJ SVETOZAR VUKMANOVIČ-TEMPO Sindikati in nagraj e vanj e po doseženi storilnosti Ne gre za probleme, kj bi jih bilo treba rešiti pri vsem na-iem sisteiinu delitve dohodka, da bi v celoti zagotovili upošte-vamje načela, da se lahko zaslužki delavcev v posameznih gospodarskih podjetjih oblikujejo v skladu z doseženo storilnostjo. Dosedanje izkušnje kažejo, da v našem sistemu delitve dohodka ni zagotovljene dosledno izvajanje tega načela pri oblikovanju zaslužkov delavcev, ker se nam še vedno dogaja, da se v nekaterih podjetjih formirajo večji zaslužki, čeprav je storilnost manjša kot v drugih podjetjih in narobe. Vprašanja, kako zagotoviti s sistemom delitve dohodka čim doslednejše izvajanje načel formiranja zaslužkov v sorazmerju z doseženo storilnostjo, seveda ni -mogoče urejati brez dolgoročnih raziskav. Predvsem je treba rešiti problem merjenja storilnosti tako v podjetjih znotraj določene gospodarske panoge kakor tudi med gospodarskimi panogami. Dalje je treba določiti razlike tudi v teži dela med posameznimi gospodarskimi panogami. To naj družbena skupnost Upošteva pri delitvi dohodka. Prav tako je treba vse instrumente za delitev dohodka med seboj vskladiti in usmeriti tako, da bodo mogla vsa gospodarska podjetja enako večati zaslužke v skladu z večjo storilnostjo itd-, itd. Razume se, da vsi ti problemi niso prav nič preprosti, zato ni mogoče pričakovati, da bodo urejeni v sorazmerno kratkem roku. Sleherno prenagljeno reševanje teh problemov bi lahko dalo le negativne rezultate, ker gospodarstvo ne prenese pogostih, naglih sprememb v sistemu delitve. Toda tp, kar sem .povedal, nikakor ne pomeni, da ni treba že sedaj organizirati dolgoročnih raziskav v tem smislu, da se z razdelitvijo dohodka zagotovi upoštevanje načela formiranja zaslužkov v sorazmerju z doseženo storilnostjo. Kakor sem že povedal, ti problemi ne prihajajo v poštev kot predmet obravnave v okviru tega članka in jih omenjam le zato, da lahko dojamemo vse probleme v delitvi dooodka In ločimo probleme, ki zahtevajo dolgoročno raziskavo, od tistih, ki jih je mogoče urediti že letos. V naslednjem bomo imeli v , mislih te zadnje. Spremembe v sistemu delitve zagotavljajo ugodne pogoje za večjo storilnost Preden se bom lotil bistva problema, naj omenim, da spre-biembe v sedanjem sistemu de-Htve dohodka (uvedba posebne stimulacije v obliki posebnega deleža na dohodku gospodarskih organizacij v znesku 50 odstotkov, uvedba proporci oralnega obdavčevanja osebnih dohodkov itd.) sicer ne rešujejo problema vsklajevanja zaslužka delavcev z doseženo storilnostjo v odnosih med gospodarskimi podjetji, vendar pa odstranjujejo temeljne motnje, ki so bile v mi-nulem letu in zaradi katerih številna podjetja niso mogla svojim delavcem zvišati zaslužkov, čeprav so povečala storil-hoet. Omeniti velja tudi to: če-Ptov smo odpravili številne na-Pake, ki So v minulem letu bile J sistemu delitve dohodka, to e n.e pomeni, da smo odstranili rudj vse druge motnje, ki so v Poslovanju podjetij ali v naši splošni gospodarski politiki. Osnovno vprašanje, ki naj ga začne urejati vsaka sindikalna organizacija posebej, je problem merjenja dosežene storilnosti v vsakem posameznem podjetju v primerjavi z lanskim letom. Dosedanje izkušnje kažejo, da še vedno nismo sprejeli enotne metode za merjenje storilnosti m da mnoga gospodarska podjetja ne posvečajo prav nobene Pozornosti merjenju dosežene storilnosti. Ne gre za merjenje storilnosti med sorodnimi, pa med drugimi gospodarski-podjetji — to bomo morali reševati v procesu dolgoročnih raziskav našega sisterha delitve dohodka — marveč le za to, da sindikalne organizacije in administrativni organi po podjetjih kakor tudi upravni organi v gospodarskih združenjih in zbhmicah čimprej izdelajo enot na merila za ugotavljanje storilnosti, in sicer za vsako podjetje v primerjavi s prejšnjim letom. Kakor je znano, je storilnost mogoče meriti v denarnih pokazateljih (na delavca ustvarjeni dohodek), lahko pa tudi v naturalnih pokazateljih; že zato se moramo najprej odločiti, ali bomo sprejeli kriterij merjenja storilnosti po denarnih ali po naturalnih pokazateljih. Načelni odgovor na to vprašanje: odločiti se je treba za sprejemanje storilnosti tako z denarnimi kakor z naturalnimi pokazatelji, in sicer zato. ker se dosežena storilnost, prikazana z denarnimi pokazatelji, pogosto ne sklada z doseženo storilnostjo, merjeno z naturalnimi pokazatelji. Vzroki za to neskladje pa pogosto niso posledica dela in poslovanja podjetja. Ce se odločimo za merjenje storilnosti z denarnimi pokazatelji, se maramo odločiti tudi za to, ali bomo spremljali gibanje dohodka na delavca po prejšnji obdavčitvi skupnega dohodka podjetja (oziroma po prvi delitvi) s strani družbene skupnosti, to je potem, ko družbena skupnost vzame tisti del dohodka, ki nastaja' v gospo- darskih podjetjih zaradi delovanja ugodnejših gospodarskih (sredstev za proizvodnjo), naravnih ali tržnih pogojev. Ce se odločimo za spremljanje gibanja storilnosti z- naturalnimi pokazatelji, pa moramo konkretno določiti enoto mere za vsako gospodarsko panogo itd. Na vsak način je treba čimprej Izdelati za vsako gospodarsko panogo, oziroma ožjo gospodarsko skupino enotna merila za ugotavljanje storilnosti tako z denarnimi kakor z naturalnimi pokazatelji. To je ena osnovnih nalog sindikalnih organizacij, po strokovni liniji pa tudi gospodarskih združenj in zbornic. Horda se zdi čudno, vendar bi tu povedal, da je spremljanje gibanja zaslužkov delavcev prav tako ena izmed osnovnih nalog, kj jih imajo sindikalne organizacije in organi upravljanja v podjetjih. Tudi tu kažejo dosedanje izkušnje, da zaslužkov delavcev ne spremljajo niti v podjetjih niti v gospodarstvu 'kot celoti- Res je, z bančno evidenco (in s knjigovodstvom v podjetjih) j© mogoče ugotoviti globalna izplačila delavskih zaslužkov, primerjanje nominalnih zaslužkov delavcev z lanskimi pa je v posameznih gospodarskih panogah precej otež-kočeno, ker so v globalna denarna sredstva za zaslužke delavcev vključeni tudi zaslužki delavcev, ki smo jih zaposlili na novo. Vsekakor lahko rečemo, da mnoge naše gospodarske organizacije ne spremljajo redno gibanja zaslužkov delavcev in da mnog; gospodarski voditelji v podjetjih ne vedo, kako se gibljejo zaslužki delavcev, čeprav jim je znano, kako se giblje proizvodnja, pa investicije itd. Vse skupaj še bolj zapleta dejstvo, da zaradi zelo zapletenega obračuna med bruto in neto dohodkom niti delavci ne morejo vnaprej izračunati, kakšen bo njihov mesečni zaslužek. Vse to negativno vpliva na organizacijo boja za večjo storilnost in za boljši zaslužek delavcev. Sindikalne organizacije morajo poskrbeti, da bodo podjetja spremljala zaslužke delavcev prav talko kakor njihovo storilnost. Motnje pri vskla-jevanju zaslužkov delavcev in storilnosti Sele potem, ko bodo sindikalne organizacije poskrbele, da bodo gospodarska podjetja redno spremljala gibanje storilnosti in zaslužke delavcev, bomo lahko spoznali tudi mafcnjč, ki otežkočajo delo ali celo onemogočajo težnjo, da bi se zaslužki delavcev gibali v skladju z doseženo storilnostjo. Kakšne motnje se lahko pojavijo v sedanjih pogojih? Lahko se zgodi, da posamezna podjetja dosežejo večjo storilnost (merjeno v naturalnih količinah), ne pa tudi večjega dohodka na posameznega delavca. To se je že primerilo v nekaterih tekstilnih podjetjih, ki so povečala storilnost, če jo merimo z metri platna na delavca in na stroj, niso pa realizirala tudi povečanega dohodka na delavca v minulem letu. Poiskali smo vzroke takega stanja in ugotovili, da niso samo v po- , slovanju podjetij, marveč tudi v naši splošni gospodarski politiki. v politiki posameznih komun itd. Nekaterim tekstilnim podjetjem namreč ni uspelo doseči večjega dohodka na delavca (čeprav so dosegla večjo storilnost na delavca, merjeno v količini platna), in sicer zato ne, ker so morala preiti na proizvodnjo blaga cenejše kvalitete spričo dejstva, ker za boljše (in dražje) platno na domačem trgu ni bilo kupcev. Spet druga tekstilna podjetja niso mogla Izdelanega blaga spraviti v celoti na trg. Zaloge so se jim kopičile (od tega blaga Je spet treba plačati obresti itd.). Tak položaj zahteva od sindikalnih organizacij, da skrbno proučijo vzroke in storijo vse potrebno, da bodo odgovorni organi upravljanja odstranili te motnje. Površna analiza stanja v naši tekstilni industriji kaže, da je prišlo pri realizaciji tekstilnega blaga zlasti kvalitetnejše izbire v minulem letu do zastoja večinoma zaradi naše splošne gospodarske politike, zaradi premočnega zoževanja in omejevanja potrošniških kreditov in tudi zaradi nepravočasne intervencije materialnih rezerv na tekstilnem trgu itd. Površna analiza teh pojavov pa kaže tudi to, da je prišlo pri vnovčevanju izdelanega blaga v posameznih tekstilnih podjetjih do zastoja zaradi slabega poslovanja, bodisi zaradi slabosti v proizvodnji (slaba kvaliteta in izbira izdelanega blaga), bodisi zaradi slabosti pri spravljanju izdelanega blaga na domači in zlasti še na tuji" trg. Razume se, da bodo morale sindikalne organizacije hkrati ukreniti vse potrebno pri. organih ^upravljanja v podjetju, pri komuni ali pri zvezi, da bodo odstranile motnje, ki otežkočajo delo ali celo preprečujejo, da bi posamezna podjetja realizirala večje zaslužke delavcev, kolikor so dosegla večjo storilnost. Po drugi strani morajo sindikalne organizacije redno obveščati delovne kolektive tako o nastalih motnjah, ki onemogočajo, da bi naraščali zaslužki delavcev v skladu z večjo storilnostjo, kakor tudi o ukrepih, ki so bili storjena za odstranitev teh motenj. Pri tem bo seveda nastalo vprašanje, kako ravnati pri delitvi sredstev, ki ostanejo gospodarskim podjetjem na razpolago v primerih, kadar dose- Kako upravljamo Upravno vodstvo in delavski svet Nedavno tega smo pisali o fbnosih med direktorjem in olektivom v podjetju za ob-°vo železniških voz v Do-_0vl. Danes bi zapisali nekaj g*®!! o problemih v krški ~®lošno-obrtni kovinarski za-^rugi Tudi tu gre v bistvu ® vprašanja samoupravljanja, ®Pra:v jih zakrivajo včasih "Vsem osebni spori in drob- l,arije, o katerih se bodo mo- ,ali b0 kraja pogovoriti kar v , ktivu. sam; med seboj, fzfcušnje so nas že bolj ali ani naučile, da je uveljavlja- tuH delavskega sveta odvisno os k ac* t'eSa> kako vodilne ,Sebe, ziasiti direktor razume b Podpira rast samoupravnih Kanov v podjetju. Ni namreč jj. een°, če direktor zavestno ra Po.m°'re k organizacij; in aZvijanju samoupravnih ofga-BvV al* Pa prepušča delavski n lastni iznajdljivosti. V .katerih podjetjih smo prav v/o Pripravljeni narediti za-luček, da delavski svet ne pj,1® dobro. Pri tem krivimo g av tiste proizvajalce, k; so H sP°<3arjenje pravkar prevze-fv°ie r°ke in zato seveda kal 'to posebnih Izkušenj. Ne-odgovornosti za slabo delo tud-V Podjetjih pripisati 1 ' vodstvu, ki zavesno ali pa n 2ar,adi brezbrižnosti ovira hja d6lt delavskega upravlja-r ' Seveda je zaostajanje v Oi,, 0JU in dejavnosti samo-Pravnih organov še bolj. očit-him-T tistih Podjetjih, kjer *e v ° svoie organizacije 2ve-ltoi1«xmunisto'V in kjer se tudi ™čne organizacije v občini (Ob zapletih v krški kovinarski zadrugi) vse doslej ne ukvarjajo z vprašanji družbenega upravljanja nasploh in še posebej v kolektivih, dokler se odnosi v podjetju ne zaostre. Zlasti slednje pa velja tudi zadrugo v Krškem. Veliko podjetje se je razvilo iz zadruge (ime >zadruga« je danes bržkone odveč,'pa četudi pravijo, da gre za komercialni ugled, ki si ga je podjetje pod tem imenom pridobilo) In v odnosih so ostali mnogi »z3-družni«, lahko bi rekli malce osebnolastniški prijemi. Vse delo, od naročil do prodaje, skoraj vsaka podrobnost v proizvodnji, na primer, se je osredotočila v rokah dveh vodilnih uslužbencev. V podjetju zato ne poznajo smotrne in pravilne delitve dela. Vtikanje enega ali dveh v vsako delo prej ali slej zaplete odnose. Čeprav formalno obveščen, delavski svet ob takem sistemu dela ni bil dejanski gospodar v Podjetju, in sicer iz dveh razlogov; delavski svet ni načrtoval proizvodnje, ni razpravljal o programih in podobno, pač Pa je sprejemal kot pravimo, »stvari na znanje«. In drugič, več kot to, da je delavski svet registriral nekatera vprašanja, ni niti zmogel, niti zahteval. Člani tega organa namreč večjidel še niso usposobljeni za tako gospodarjenje, kakršnega pričakujemo od teh samoupravnih organov. Treba je upoštevati, da so prišli v podjetje večinoma delavcj s podeželja. Ne le, da ne poznajo odnosov v proizvodnji, marveč je mnogim disciplina industrijske proizvodnje neprijetna in nepotrebna stvar. Zato je bilo treba včasih uporabljati tudi trdo besedo, ko je šlo za delovno disciplino in uspeh proizvodnje. Graja, kj je bila tu in tam zares groba, pa je bila dovolj, da so se odnosi skalili in da so se vse razprave zow žile na to vprašanje, ki še zdaleč nf osnovno. Stvar, o kateri bodo morali v krškem podjetju še razpravljati je, kako se je uveljavil v podjetju delavski svet. Kot rečeno, ta organ v vodstvu ni ime) prave opore, čeprav bi jo še bglj potrebovali, ker le vloga In pomoč posameznika, to je direktorja , toliko bolj važna in potrebna, kolikor manjša je zavest prizvajalcev. Morda n; treba niti razpravljati o tem, ali so posamezniki in vodstvo pripravljeni delavskim svetom in upravnim odborom nuditi oporo prt delu (ta opora mora biti zelo konkretna, in sicer opozarjanje na pravice in dolžnosti, razgrinjanje vseh načrtov pred člani itd.). To je njihova dolžnost, ker sami brez delavskih svetov ne smejo, pa tudi ne morejo gospodariti. Toda uspešno bodo gospodarili le z dobrim delavskim svetom in le ob takem organu ne bo prišlo do sporov, k) lahko vplivajo tud| na proizvodnjo in proizvodnost. Razmere v krškem podjetju šo samo ponoven dokaz, da vodstvo ne more samo gospodariti, da ne sme svojevoljno spreminjati tarifnih postavk in podobno. Ce tako vodstvo skuša potem uveljaviti proizvodno disciplino mimo delavskega sveta, naleti na odpor tistih zaposlenih, ki z eno pogo še vedno žive na vasi. Napak pa je v krškem kovinarskem podjetju tudi to, da so tako v podjetju kot v občini ustvarili mnenje, da je uspeh podjetja popolna zasluga posameznikov, ki so postali na ta račun nepogrešljivi. Res je, da je lahko zasluga posameznika večja ali manjša, toda, če stvari pre-» tiravamo, se poznajo posledice tudi na odnosih v kolektivu. In končno, ponovno se Je pokazalo, da je slabo, če je v istem podjetju zaposlenih več bližnjih sorodnikov. To je še zlasti slabo, če so na vodilnih mestih. V takih primerih ni niti potrebno, da bi izkoriščal* 1 * * * medsebojne sorodstvene zveze v svoj prid, pa že nastanejo govorice, ki kale zdrave odnose v. podjetju. Koristmi je sklep političnih organizacij v občini Krško: predvsem preko sindikalne or-oanizacije hod0 pomogij delavskemu svetu, da se uveljavi. Mitja Švab žejo večjo storilnost, vendar se zaradi raznih motenj ta storilnost ne pokaže tudi v večjih dohodkih delavcev. Ali je treba v takih primerih obvezno večati zaslužke delavcev v skladu z doseženo storilnostjo, in sicer na račun sredstev, ki bi jih drugače porazdelili na sklade podjetja? Težko je odgovoriti na to vprašanje, ker je konkretni položaj v raznih podjetjih zelo različen. Načelno pa lahko rečemo: V vseh primerih večje storilnosti ' bo treba hkrati večati tudi zaslužke delavcev, .ki so to storilnost dosegli. Ce bi se s to politiko v posameznih podjetjih tako zmanjšali skladi podjetij, da bi bil* v nevarnosti poslovanje ali pa nadaljnji gospodarski razvoj podjetja, je izjemoma dovoljeno, da začasno odstopimo od načela, po katerem naj zaslužek delavcev narašča sorazmerno s storilnostjo. Vendar morajo tudi v tem primeru vsi delavci v posameznih gospodarskih podjetjih vedeti, .kako je s storilnostjo in z zaslužki delavcev in' kakšne so motnje, zaradi kadrih je treba odstopiti od poprej omenjenega načela o vsklajevanju delavskih zaslužkov s storilnostjo. V naših pogoj ih, v pogojih delovanja trga, se lahko zgodi, da posamezna podij etja dosežejo večji dohodek na delavca, čeprav ne povečajo hkrati tudi storilnosti (merjene v naturalnih pokazateljih). Ali je prav, če v takih primerih delavcem povečamo zaslužke? Tudi na to vprašanje ni lahko odgovoriti, ker je odgovor precej odvisen od konkretnega položaja v posameznih podjetjih. Odgovorimo lahko le načelno: sindikati naj se borijo za večje zaslužke delavcev, vendar le v skladu z večjo storilnostjo. Pri določanju stališč do posameznih primerov morajo sindikati upoštevati dejstvo, da v naših razmerah sleherno večanje zaslužka še ne prinaša tudi večjih realnih za' trošnje), če nočemo, da bi se v prihodnjih letih znašli v položaju, ko ne bi mogli ohraniti doseženega tempa v naraščanju proizvodnje in nacionalnega dohodka in bi morali omejevati naraščanje vseh oblik potrošnje, tudi osebne, oziroma življenjske ravni prebivalstva. Ce je položaj takšen, kadar ocenjujemo gospodarsko gibanje v celoti, ni razloga, da bi bil drugačen, če bi ocenjevali poslovanje posameznih podjetij. Kolikor se v posameznih podjetjih povečajo zaslužki delavcev, čeprav se hkrati ne poveča produktivnost, s® v naslednjih letih nujno pokaže zastoj v proizvodnji In storilnosti, kar nujno vpliva na oblikovanje življenjske ravni delavcev v bližnji prihodnosti. Prav zato imajo sindikalne organizacije zelo pomembne naloge, boriti s® za večje zaslužke delavcev sorazmerno z večjo služkov delavcev in boljše živ-' storilnostjo, hkrati pa naspno-Ijenjske ravni delovnih ljudi, tovati sleherni težnji, ki bi šla Nasprotno lahko rečemo, da lahko le večanje nominalnih zaslužkov delavcev, ki narašča sorazmerno z večjo storilnostjo, pozitivno vpliva r.a dvig življenjske ravni. Res je, v naših pogojih lahko dosežemo višjo življenjsko raven prebivalstva tudi z drugačno delitvijo skupnega narodnega dohodka v tem smislu, da zmanjšujemo investicijsko in proračunsko potrošnjo ter povečujemo osebno potrošnjo prebivalstva. Vendar pa je meja, čez katero ne bi smeli pri zmanjševanju investicijske potrošnje (ali proračunske po- za povečanjem zaslužka tudi. v primerih, kadar ni večje storilnosti. Tako večanje zaslužkov je uresničljivo le na račun drugih skladov podjetja, kar pa nujno vpliva na dvig življenjske ravni delavcev v naslednjih letih. .Sindikalne organizacije se torej morajo boriti ne le za večje zaslužke delavcev (v skladu z večjo delovno storilnostjo), marveč tudi za večje sklada podjetij, zakaj le vsklajevanje vseh teh problemov zagotavlja trajno naraščanje življenjske ravni delavcev tako v sedanjem položaju kakor v prihodnosti. Uvedbo sodobnih oblik nagrajevanja po učinku oziroma po enoti proizvoda Naloga sindikalnih organizacij pri organizaciji boja za večje zaslužke delavcev pa ni le v odstranjevanju motenj, ki bi preprečevale ali zadrževale proces vsklajevanja in povezovanja zaslužka delavcev s storilnostjo, marveč še bolj v opuščanju vseh oblik nagrajevanja dela v- . cev po času in v uvajanju sodobnih oblik nagrajevanja po doseženem učinku v proizvodnji, oziroma Po enoti proizvoda. Kadar govorimo o opuščanju zastarele oblike nagrajevanja po času in o uvajanju sodobnejše oblike nagrajevanja po učinku, oziroma po enoti proizvoda, moramo upoštevati, da to zahteva znatnejše spremembe v organizaciji in poslovanju gospodarskih podje,tij, kakor tudi v vsej naši tako imenovani tarifni politiki, v organizaciji strokovnega usposabljanja delavcev itd. Ce hočemo odpreti Vrata hitrejšemu naraščanju storilnosti in hitrejšemu večanju zaslužkov delavcev, moramo vso našo dosedanjo politiko plač, izobraževanja delavcev, poslovanja in organizacije podjetja spremeniti v tem smislu, da zagotovimo materialno pobudo za dvig storilnosti tako posameznega delavca kakor tudi ožjih ali širših delavskih kolektivov. Pri tem je zelo važno upoštevati naslednja vprašanja: Prvič, nagrajevanje po učinka oziroma po enoti proizvoda pomeni, da mora imeti sleherno podjetje določene normative materiala in delovne sile za vsako enoto svojega proizvoda. Kaj to pomeni? To pomeni: uvajanje nagrajevanja po učinku zahteva od naših podjetij, da čimprej opustijo dosedanje primitivno poslovanje, ki se kaže v tem, da mnoga podjetja še vedno nimajo notranje kalkulacije po enoti vsakega svojega proizvoda. Sindikalne organizacije lahko mnogo pripomorejo k mobilizaciji delovnih kolektivov in njihovih upravnih orga- nov, da se čimprej uredi poslovanje v gospodarskih podjetjih na osnovi obdelave normativov materiala in delovne sile za enoto proizvoda. Drugič, nagrajevanje po učinku prav tako zahteva, da postanejo zaslužki posameznih delavcev in delovnih kolektivov v večjih ali mahjših gospodarskih enotah v proizvodnem procesu odvisni od dosežene storilnosti pri enoti proizvoda. Pod storilnostjo razumemo ne le udeležbo delovne sile, marveč tud; delež vseh materialnih stroškov na enoto- proizvoda. Pod enoto proizvoda nikakor ne razumemo samo končnega proizvoda podjetja, marveč sleherni vmesni proizvod. Določanje enote proizvoda v medfazr^ proizvodnji 'je odvisno od proizvodnega procesa v vsakem podjetju, zato ni mogoče sprejeti šablone, ki bi veljala za vsa podjetja. Prav tu prihaja do izraza specifično določanje enote proizvoda in. nagrajevanje po doseženem učinku na enoto proizvoda za vsako posamezno podjetje v odvisnosti od proizvodnega procesa, od velikosti podjetja itd. Le načelno bi lahko povedali, da je treba nagrajevanje delovnega kolektiva po enoti proizvoda uvesti povsod, kjer je v proizvodnem procesu mogoče meriti doseženo storilnost, tako glede množine dosežene pfoizvodnje kakor tudi glede proizvodnih stroškov. To pa je mogoče določiti konkretno za vsako podjetje posebej. Ne smemo pozabiti,- da se s spremembo proizvodnega procesa in organizacije dela lahko olajša uvedba nagrajevanja Po enoti proizvoda. Prav to je ena temeljnih nalog sindikalnih organizacij in organov upravljanja v podjetju. Kakor vidimo, tu ni razlike med tako imenovanim nagrajevanjem po ekonomskih enotah in nagrajevanjem po enoti proizvoda. Drugo vprašanje je, kako organizirati nagrajevanje po enoti proizvoda v posameznih gospodarskih podjetjih. Tu ne moremo postreči z enotnim odgovorom, ki bi veljal za sleherno podjetje, ker so ta vprašanja močno odvisna od konkretnega položaja v vsakem posameznem podjetju. Govorimo lahko le o obilici oblik, v katerih se izraža nagrajevanje -po enoti proizvoda v odvisnosti od organizacije proizvodnega procesa v posameznih podjetjih, v odvisnosti od' velikosti podjetja itd. Vsem gospodarskim podjetjem pa mora biti skupino, da je treba nagrajevanje delavcev povezovati z doseženim učinkom, ki ga spet lahko merimo le z enoto proizvoda. Prav tako je skupno tudi to, da je nagrajevanje odvisno ne le od individualnega učinka posameznega delavca na delovnem mestu, marveč tudi od kolektivnega učinka ožjih in širših delovnih kolektivov, ki jih povezuje v proizvodnji določenega proizvoda enoten proces. Naj je še tako pozitivno, da se razvijajo najrazličnejše oblake nagrajevanja po enoti proizvoda, vendar sindikalne organizacije ne smejo stati ob strani tega procesa. Nasprotno, doumeti morajo, da je njihova najvažnejša naloga prenašati, pozitivne izkušnje v druga gospodarska podjetja in preprečevati določene špekulativne odklone, ki se pojavljajo v nekaterih podjetjih pri uveljavljanju sistema nagrajevanja po proizvodni enoti. Ti odkloni s® lahko pokažejo, če vzame podjetje za enoto proizvoda normno uro ali tono proizvodnje, tako da se stimulira proizvodnja težkih strojev ali kopičenje normnih ur brez določenega proizvodnega učinka itd. Seveda se morajo sindikalne organizacije močno upreti takim odklonom pri uveljavljanju sistema nagrajevanja -,po enoti proizvoda, ker takšne težnje zadržujejo va% naš gospodarski razvoj in gibanje živ-• Ijenjske ravni sploh. Nazadnje naj povem še, da ima naše gospodarstvo velike možnosti za večjo storilnost, kar je razumljivo, če upoštevamo dejstvo, da do‘življa naša dežela izredno buren gospodarski razvoj jn da se naglo spreminja iz zaostale v industrijsko razvito deželo. V takih pogojih seveda ni mogoče pričakovati, da bomo dosegli velike, nagle skoke v razvoju storilnosti. Vendar to ni nemogočč. Dejstva kažejo, da je naša dežela v razvoju storilnosti še vedno daleč pod doseženo storilnostjo v nekaterih industrijsko razvitih deželah. Naši gospodarski kadri lahko v razvitih deželah proučujejo, kako so tam dosegli večjo storilnost v določenih gospodarskih panogah. Treba je odpreti delavcem in inženirjem v proizvodnji širše možnosti, da si bodo večali zaslužke sorazmerno z večanjem svoje storilnosti. Ne bojmo se, da bi mogla takšna politika negativno vplivati na gospodarski razvoj. Nasprotno, visoki zaslužki delavcev, inženirjev in tehnikov lahko le pozitivno vplivajo na gospodarski razvoj, kolikor so seveda rezultat večje storilnosti. Glede vpliva takšne politike visokih zaslužkov na oblikovanje življenjske ravni pa ni treba dokazovati, da je pozitiven, ker bo v tem primeru (ko bodo visok; zaslužki spremljali veliko storilnost) prišlo tudi do ustreznega večanja realnih, ne le enoti proizvoda, ker gre v obeh ' nominalnih zaslužkov delovnih primerih ža nagrajevanje po ljudi. PREDSEDNIK SINDIKATA V TOVARNI »VERIGA« LESCE, TOV. NIKO BULUT: Samo še 14% ljudi plačanih vrežiji V tovarni verig Lesce pri Bledu dobro poznamo prizadevanje sindikatov, da bi v naši industriji čimprej prešli na sistem nagrajevanja po delovnem učinku. Vendar mislim, da smo v naši tovarni v tem prizadevanju že precej daleč. Normiranih del imamo že nad 85Vo. V letu 1858 so delavci presegali norme za približno 18% v povprečju. V celoti so znašale plače po učinku 115 milijonov din, od tega je bilo izplačanih za sam presežek norm 18 milijonov din. Norme so pri nas zelo ustaljene, kar je razumljivo, ker ima naša tovarna že staro tradicijo. Kot . dopolnilo k sisjtemu norm smo že pred leti uvedli premijski sistem. Premije za-jemaj9 102 delovni mesti. Ker delamo v treh izmenah, je lani> dobilo premije 292 ljudi v znesku 3,660.000 din ali v povprečju oa osebo 1.236 din mesečno. j^dieg norm in premij smo uvedli še-tretji sistem dela po delovnem učinku, namreč znaten del pogodbene oziroma akordne proizvodnje. Ta sistem je stalen v orodjarni, kjer ni mogoče vseh del normirati, od časa do časa Pa ga uvajamo tud; v drugih oddelkih, na primer za razne remonte itd. Vzemimo na primer,-da je neki stroj obrabljen, rezervnih delov ni na razpolago in zdaj se pogodimo z orodjarji ali ključavničarji, da nam stroj spravijo v red v določenem roku za določeno nagrado. Režijskih, oziroma na uro plačanih delavcev imamo v podjetju še kakih 14 odstotkov. Prav sedaj pri nas zasedajo komisije za nov. tarifni in nov premijski pravilnik, kajti zavedamo se, da so v dosedanjih pravilnikih razne pomanjkljivosti. Predvsem je treba čimprej vključiti v delo Po učinku čimveč ljudi iz tistih 14%, ki so še plačani režijsko. Izkazalo se je namreč, da je treba te ljudi za vsako ceno stimulirati, ker tudi oni posredno zelo vplivajo na dvig storilnosti celotnega kolektiva. V prizadevanju za večjo produktivnost mislimo v načelu na nekaterih delovnih mestih, kjer bi to bilo mogoče, tudi zmanjšati število zaposlenih. Če tovarno. Nikoli več! Že jutri bodo zmogli brez naju. Dve sto šestinpetdeset kilometrov do Jajca in prav toliko s polnimi jeklenkami nazaj v Zagreb. Trikrat tedensko. Več let. Kdo bi izračunal? Bilo je davno, pred desetimi leti. Velika bajta za tekstilno proizvodnjo, potem pa nad vhodnimi vrati nenadoma napis »Metal«. Nekaj ducatov delavcev. Armature za vodovod, za parno gretje in za ladje, pa okovi in bati. Potem valjarna, posode za smeti, fluorescenčna luč. Pisana pohvala za kakovost. Kaj vse smo izdelovali! Prava zmešnjava! Ujeti Nemec. Nekaj je brkljal po delavnici in zbrkljal trdo kovino. Takrat niti vedel nisem, kaj je to. Rezilo za stružnico. Kilogram vsak mesec. Smešno, zdaj jih izdelamo po tri tone na leto!« Žarometi so plesali po motno rumenih zrcalih katanjaste ceste. Šofer se spominja, da sta za onim prvim Prišla še dva Nemca. Strokovnjaka, visoka plača, hotel, nagrade. »Kak direndaj, kar plesali smo okoli njiju! Kaj hočeš, gladiti ju je bilo treba! Resna sta bila, čista in marljiva, izdelala sta sintersko peč, znanje pa sta skrivala kakor kača noge... Devize, eh, težke devize za kobalt, titan, volfram! Iz Nemčije, Anglije in celo iz Konga! Potem, hm, potem so Nemci šli. Dobili smo, kar se je dalo dobiti od njih, potem pa ... Hvala lepa, na Zdravje in da se ne bi več videli! Vendar, če bi ne bilo tistih Nemcev in če bi nam Ražine ne prevzele kupcev aluminija, ne bi Pero in jaz vrsto let prevažala te pošasti na tovornjaku, »Metal« pa ne bi kot edini v deželi pridobival težkih kovin ...« Brleča luč je pretrgala nit ^spominov. Vas. Utrujeni možje, žene in otroci so spokojno spali ob spremljavi deževnih kapljic, ki so padale na lesene strehe. ZA SREČO Skrčene roke so s prsti oklepale krmilo. Pritisk je iz belih členkov iztisnil kri. »TAM« se ni smel niti za centimeter odmakniti od začrtane smeri. »TAM« je bil grožnja, ki je prinašala zadnjo življenjsko transfuzijo' redukcijskim in sinterskim pečem. Ujeta smrt! Ce uide, vas ob cesti ne bo učakala svita Šofer ima ključe te ječe v svojem krmilu in v zavorah. Vas spokojno spi. Ne sluti, da se velika grožnja pravkar premika mimo nje. Laza Padjan si želi eno samo reč: čimprej pustiti daleč za seboj medlo razsvetljeno vaško okno... »Inženir Vulovec je mlad, vendar nekaj zna! Ko so tujci odšli, se je junaško poglobil v debele knjige in razpredelnice. Tudi te knjige so napisali tujci. Kdo ve, kaj vse so namenoma zamolčali! Vulovec je vztra- zapičil v delo in zdaj ti iz srbskega šelita pridobiva čisti volfram... Pav-ličevič! Eh, kakšne težave je imel z onimi starimi, dokler ga nismo iz orodjarja preimenovali v tehničnega direktorja! Ta je zgradil nove peči. Take po nemškem vzorcu, le da so boljše in večje. Navsezadnje...« »Laza, ali se še spominjaš? Spreleti me vsakikrat, kadar prideva do tega mesta,« se je šoferjev spremljevalec zbudil iz dolgega molka. »Deževalo je, prav kot nocoj. Kako bi se ne spominjal!« V temi so se začrtali obrisi kmečkega voza. Pritisk z nogo in z roko. Hropenje v motorju in — nič. Odpovedale so zavore! V soju žarometov so se vzpeli spla-šeni konji. Bliskovita misel: »Kaj če trčimo?« In odločitev: »Bolje, če samo midva kot pa vsi skupaj! Tovornjak je lepem obide želja, da bi mu povedal, kaj vse piše v tistih pismih, ki jih toliko visi na steni v direktorjevi pisarni. V pismih iz raznih znanstvenih inštitutov in podjetij, ki pravijo, da so »Metalove« ploščice za nože in globinske vrtalne stroje dosegle in celo prekosile podobne tuje izdelke. Proti lastni želji pa je kratkih besed: »No počasi, pa zanesljivo. Čedalje bolj se zanimajo za nas in kupujejo. Vstani, greva!« Roke spet na krmilu, oči pa strmijo v cesto. Previdnost, šoferji! Eksploziv! Tovornjak z vodikovimi bombami se pelje skozi zaveso iz deževnih kapljic. Vzpetina. Zadnja kolesa izpodnese. Kaj če odpove zavora? Moči motorja je treba zaupati. Zdaj je cesta trda, brez kotanj. jal: »Sami bomo izdelali!« In tudi smo! Hm, izvleci, kolikor moreš. Za to je šlo takrat! Ljubosumnost! Le zakaj so ti strokovnjaki včasih ljubosumni, ko so vendar šolani, pametni ljudje? Planili so po fantu: »To ne gre tako, temveč takole ... ■ Kaj pa zna ta mlečnozobi inženir?« Pa so tudi oni odšli, prav kakor Nemci. Na zdravje in nikoli na svidenje! Prišli so novi ljudje. Zdaj nas je štiri sto. Inženir je racionaliziral rafinerijo šelita. Sami pridobivamo čisti volfram. Poprej nekoč: brž ko so se gospodje politiki sporekli, hm, stoj, ni uvoza... Naš Sudja pa se je zaprl oči. Plin, kolikor gre. V temi je stari »TAM« švignil tik mimo kmečkega voza. Potem tistih neskončno dolgih deset sekund. Tovornjak se je nagnil na vzpetinici ob cesti. Kolesa so se bobneče vrtela, bombe z vodikom pa so zlobno trčile dvakrat, trikrat. Samo da nobena ne popusti! Da se ne ukreše iskra! Kakih sto metrov vstran se je tovornjak ustavil. Šofer je globoko zajel sapo, si otrl roke in si prižgal cigareto... Že več ur drvi tovornjak skozi temo. Zdaj je pred počivališčem, med banjaluškimi hišami. Iz kavarne prihajajo med glasbo zategli zvoki sevdalinke. Šofer zavije na dobro znano mesto. Prižge si cigareto in čaka. Pride miličnik. Poznata se že. »Prosim te, popazi malo na to staro košaro! Okrepčal bi se rad...« Za njunimi hrbti se trkajo jeklenke, da ju spreletava srh. »Kaj ti je?« vpraša Pero. »Počasi, zadnjič peljeva...« »Zadnjič. Nikoli več ne bo direktor bedel vso noč zaradi naju na kamionu z nevarnim tovorom. Ta fant, ki je prišel v našo tovarno pred sedmimi leti, ko mu je bilo dvajset let! Nekoč sem pozno ponoči videl luč v njegovi pisarni. Pozabili so jo ugasiti, sem menil Počasi sem odrinil vrata: Čuga se je sklanjal nad moj potni nalog. Nalivno pero je pripravljeno ležalo pred njim na mizi. Potni nalog je podpisal šele zjutraj: »Pazita fanta, fanta, prosim vaju, pazita!« Tako je rekel tudi takrat, ko sem se prvič odpravljal v Jajce. Zadnjič! Jutri bo začela delati naprava, ki smo jo pripeljali iz Ljubljane. Jutri bomo začeli v tovarni pridobivati vodik!« Madež na ponosu NI še znano, ali ga bo javno tožilstvo spet dvignilo in ali bo o tem primeru tudi sodišče povedalo svoje. Vendar ne glede na to — Primer varaždinske tekstilne tovarne »Varteks« bi bilo treba izpostaviti sodbi javnosti in tovarno obtožiti — pomanjkanja ponosa. »Varteksovo« blago je na dobrem Klasu, ljudje ga radi kupujejo zaradi izvrstne kakovosti in okusnih, sodobnih vzorcev. Ce je res. da se dobro blago samo hvali, potem za »Varteksovc« proizvode zares ni bila potrebna sumljiva reklama, ki meče senco na marljiv. Podjeten kolektiv, na znano in ugledno ime tovarne. ' Vendar se je »Varteks« zatekel k taki reklami, pravzaprav še k nečemu hujšemu. Na robu njego-vih tkanin so vtisnjene besede v — angleščini. Besede in kakovostne oznake, kakršne ima angleško blago, Dolgo se nihče ni zmenil za to. Nedavno Pa je trgovinski ataše britanskega veleposlaništva vložil Prt Državnem sekretariatu za zunanje zadeve protest proti neupravičeni uporabi angleških proizvodnih oznak na tkaninah naše tovarne. Spor je bil sorazmerno kmalu Poravnan. »Varteks« se je zavezal^ •la bo umaknil Iz prodaje to svoje Wago in ga označil po naše: na “•iah bo v določenih presledkih vtisnil na robovih svoj tovarniški žig. Spor je poravnan, senca pa je ostala Prav tako je ostala grenka kaplja in vprašanje, ki zahteva odgovor: Zakaj se je morala primeriti ta nevšečnost tako »Var-teksu« kakor naši deželi? »Varteks« ni računal z vsemi možnimi posledicami svojega ravnanja. Kakor vidimo, pa so posledice bile. Težko je preceniti, kolikšno škodo lahko napravi temni madež na poslovnem ugledu tovarne. Skoda pa je tudi otipljiva: blago je že bilo v trgovinah, pa so ga morali umakniti, ida so ga ponovno opremili z znaki tovarne. Zaradi tega ima podjetje precej škode. Morda bo podjetje v obdobju do bilance nadomestilo to Izgubo, znatno teže pa je nadomestiti primanjkljaj v — ponosu. Ni nam simpatičen, kdor se baha s tujim perjem, povsem nepojmljivo pa je, če to dela kolektiv, zlasti še tak, ki je lahko več kot zadovoljen s svojimi proizvodi in ki lahko z vso pravico pričakuje, da bo njegovo ime dovolj prepričljivo jamstvo dobre kvalitete. Zaradi takega pomanjkanja ponosa — tako proizvajalskega kakor tudi narodnega — je »Varteks« zaslužil, da pride pred porotniške oči naše javnosti. A. V. Pero je izpraznil že drugi kozarček žganja, šofer pa ga je gledal od strani, Kadarkoli je kje na poti, vsakikrat iznova se mu porodi želja, da bi zlil po grlu Šilce žganega in potem čutil val toplote iz želodca. Vsakikrat po nekaj urah vožnje s tovorom eksploziva za hrbtom. »Natakar!« zakliče in, ko se bela bluza vstavi ob njem, spregovori kakor vedno: »Turško. Močnejšo in bolj grenko!« Zdaj se nima Pero kaj pogovarjati. Tisoče kilometrov skupne poti imata za seboj, skoraj vse sta si že povedala, Sporazumevata se s kratkimi, jasnimi stavki, ki so prav po vojaško preprosti... »Bile so težave. Pravo mrcvarjenje, ti rečem. Kaj hočeš, takšni smo včasih, cepci! Najprej so nas privijali tuji strokovnjaki, potem pa naši domači, naši kupci. Hočejo tizit, volfram, koromand... Tuje blago da je boljše od našega... Pa naši uvozniki! Kako je komercialni pri »Bratstvu« sprejel našega direktorja! V črni obleki, ves zlikan in poškrobljen kakor za poroko! Naš čuga se je razveselil prisrčnega sprejema: »Navsezadnje so le spoznali, da tudi ml kaj veljamo in da naše ploščice »Velebit« dobro vrtajo skalovje. »Kaj hočeš, oni je čakal zastopnike »Tiesita« in ne našega Cuge, ki je moral potrpeti v stranski pisarni, dokler ni opravila nemška firma!« »Pero«, je nenadoma spregovoril šofer, »ali veš, da je »Bratstvo« poslalo pred dnevi pismo? Pravijo, da je tistih sto kosov, ki smo jim jih poslali za poizkušnjo, odlične kakovosti in da bi radi še.« Pero je presenečeno pogledal tovariša. Ni vedel, kaico naj si razloži tolikšno zgovornost. Šoferja pa kar nd Zaprl je plin in zavrl. V mokrem svitu se je ustavil tovornjak. »Povej, Pero, ali M je žal, ker naju ta pošast ne bo več strašila za hrbtom?« Spet je bil Pero presenečen: »Kaj bi mi bilo žal! Le komu je to všeč?« Šofer je vključil motor. Molčala sta in se spominjala. »TAM« se je že bližal Zagrebu... »Zakaj sem delal vse to?? Kolikokrat sem se bal, da so mi šklepetali zobje? In tisti hladni znoj, ki te oblije v jamici na prsih, če začne tovornjak drseti po blatu proti Vrbasu! To pot je zadnjič! Čuga me bo sprejel ob vhodu v tovarno. Tovariši mi bodo ponudili cigarete ... Jutri borno začeli v tovarni delati vodik. Vodil bom lepi fiat. V kavami si bom lahko privoščil Šilce žganega. Ne bom več drgetal v spanju in — zanesljivo bom dočakal pokojnino! Zdaj bomo izdelovali več ploščic »Velebit«. In ceneje! Premije bodo večje, plača pa tudi. Ce se spomnim noči s to pošastjo za hrbtom, dobim kurjo polt: Vendar pa...« »Cuj, Laza,« mu je sopotnik segel v besedo. »Veš, malo mi je pa le žal, ko bo zdaj vsega tega konec!« * Ko je poročevalec slišal zgodbo o Lazi, Peri in njunih tovariših iz »Metala«, si ni mogel kaj, da bi v lepem fiatu na vprašal šoferja: »Povej, tovariš, ali si videl film .Plačilo za strah’?« Takrat je šofer nemara našel odgovor na vprašanje, ki ga je mučilo. Rekel je: »Cuj, prijatelj! Ali veš, kaj je plačilo za srečo?« In — no, to je konec zgodbe. ACA RADAKOVlC SSSSSKS® S? : .L7JEUlJ-l.CA. lf ; ENOTNOST 13.-19. FEBRUARJA itiiiiilši DEVET MILIJARD BO OSTALO V ŽEPU Pretekli teden je Zvezni izvršni svet sprejel odločbo o znižanju cen za bombažne in svilene tkanine. Bombažne tkanine in tkanine iz umetne volne so se pocenile za 10"/t>, tkanine iz umetne svile pa za 12°/o. Ta pocenitev je tolikšna, da bodo potrošniki porabili za nakup tega blaga v letošnjem letu okoli 9 milijard dinarjev manj kot lam. Pri tem pa so mišljene iste količine tega tekstila. Ce bodo_ kupili tega blaga več kot lani. bo vsota, ki bo ostala v žepu potrošnikov, še1 večja. Ko je zvezni državni sekretar za blagovni promet dr. Marijan Brecelj tolmačil odločbo, je dejal, da se bo povpraševanje po blagu zaradi pocenitve povečalo in da' bo tekstilna industrija lahko povečala proizvodnjo, ter ne bo bojazni, da bi tekstil ostal v skladiščih. To znižanje pa je treba ocenjevati tudi s stališča vsklajevatnja cen na notranjem trgu. Tad odlok, čeprav manj prijeten, smo sprejeli že lani, ko so se podražile nekatere vrste prehranskega blaga. Tokrat gre za pocenitev, toda smoter j c isti: odnose med cenami moramo v zaradi neurejenosti na trgu postopoma urediti. Kar takoj pa je treba opozoriti potrošnike na budnost. Nekatere trgovine namreč niso pripravljene zniževati cen-Ce na jih že znižujejo, jih za manjši odstotek. To so seveda prekrški, ki naj bi jih potrošniki takoj prijavljali tržnim inšpekcijam. Znižanje prometnega davka za 10 oziroma 120/o omogoča celo nekaj večje znižanje cen. In zato ne bomo dopuščaj! prav nobenih špekulacij. ZABAVA IN ŠPORT ZA 120.000 LJUDI Svet za urbanizem v Beogradu je na zadnjih sejah razpravljal o načrtu ta ureditev otoka Ada Ciganlija na Savi. To bo bodoči park zabave in športa. Na otoku se bo lahko hkrati zabavalo kar 120.000 obiskovalcev. Na njem bo več jezer, katerih obala bo dolga 3500 -metrov. Poleg zabavnih paviljonov bodo ^na otoku urejena tudi velika kopališča, Cez otok bo speljana krožna trolejbusna proga in bo otok tako povezan z mostovi z levo in desno obalo Save. Na spodnjem delu otoka naj bi zgradili 100 m visok stolp, ki bo imel na vrhu restavracijo. To veliko zamisel bodo začeli že letos uresničevati. NOVA INDUSTRIJA Upravni odbor Jugoslovanske investicijske banke je odobril na zadnji seji več posojil za gradnjo ali rekonstrucijo gospodarskih objektov. Ljudski odbor občine Kisela Voda pri Skopju je dobil za načrte elektrokemičnega kombinata »Biljana« 195 milijonov dinarjev. Ljudski odbor občine Strumica je najel posojilo v višini dveh milijard. Že letos bodo začeli graditi novo bombažno predilnico, v kateri bodo letno napredli 3000 ton prediva. V Danilovgradu bodo z 32 milijoni obnovili žago, tako da se bo njena kapaciteta povečala za 4000 m8 rezanega lesa in 1100 ms bukovih pragov. 427 milijonov dinarjev pa je dobila tovarna kemičnih, bitumenskih in brusilnih proizvodov v Zagrebu, ker bo začela izdelovati surovine za organske barve. PRVEGA MARCA ZAČETEK NA AVTO CESTI Mladinska naselja na odseka avto ceste Bratstvo in enotnosti ki gre skozi Makedonijo, so že dograjena. Prvega marca bo v vsako naselje prišla po ena brigada in bo začela s pripravljalnimi deli na trasi. Na odsek ceste Paračin—Niš pa bo prišlo tega dne prvih deset mladinskih brigad. Le-te se bodo naselile v naseljih, ki so bila zgrajena že v preteklem letu. Na odseku Paračin—Niš bo delalo v marcu skupno 1200 brigadirjev, v Ma-■ kedoniji pa 600. Brigadirji bodo poleg tega pripravljali nova naselja za brigade, ki bodo prišle 1. aprila, ko se bodo začela na cesti glavna dela. ZAVOD ZA JAVNO UPRAVO Zvezni izvršni svet je imenoval 23 članov v prvi svet Zavoda za javno upravo. Zavod za javno upravo bo pomagal državnim organom, ustanovam in drugim organizacijam pri izboljševanju javnih služb, skrbel bo za izpopolnjevanje kadrov in proučeval vse probleme s področja javne uprave. Zato bo sodeloval I I * \ 5 * I i * s J * * * KOMISIJE ZA NACIONALIZACIJO Na skupni seji članov Republiške komisije za nacionalizacijo so ugotovili, da sp v Sloveniji že v vseh občinah postavljene komisije. Komisije bodo lahko začele takoj delati, ko bodo pristojni ljudski odbori sprejeli odločbe o tem. Komisije so sestavljene tako, da ne bodo samo pravni organi, marveč bodo lahko v polni meri odigrale1 tudi družbeno-politično vlogo. Komisije bodo sodelovale s političnimi organizacijami na terenu, predvsem pa s hišnimi sveti, ki bodo prevzemali nacionalizirane hiše. Rok za prijavo nacionaliziranih poslopij je en mesec od dneva, ko bo objavljena odločba občinskega ljudskega odbora. KRAGUJEVAC 1876: ŽIVELA KOMUNA! Petnajstega februarja 1876. leta so odšli proletarci kragu-jevske topovske enote na ulice in vzklikali: Živela samouprava, živela republika in komuna! Nad 500 ljudi je korakalo po ulicah in pelo Marseljezo. Na čelu kolone so razvili rdečo zastavo. Delavci so prevzeli v roke tudi občino. Dogodek, ki je znan v zgodovini pod imenom »crveni barjak«, je nedvomno posledica predhodnega dela socialista Svetozarja Markoviča. Njegove socialistične ideje so padle na plodna tla. Vlada in knez Milan sta seveda reagirala na te dogodke in dala vojski navodila, naj vsakogar, ki se bo upiraj., ustrele. Kljub temu buržoazija ni uspela takoj zadušiti kragujevske revolucije. Odmev Pariške komune je bil premočan. Ta dogodek so 15. februarja svečano proslavili v Kragujevcu in so na mestu, kjer so se zbirale množice, postavili spomenik, na visok jambor pa so dvignili rdečo zastavo. ATOMISTI SO SE VRNILI V DOMOVINO Iz Pariza so se vrnili v Beograd atomski znanstveniki, ki so bili poslani 16. oktobra na zdravljenje v pariško bolnišnico Curie. Malo prej je namreč prišlo v našem atomskem znanstvenem ■središču v Vinči do nesreče in so bili strokovnjaki izpostavljeni atomskemu žarčenju. Zdravljenje v bolnišnici Curie je trajalo štiri mesece in s presaditvijo kostnega moža so uspeli rešiti vse, razen enega strokovnjaka. Presaditev kostnega mozga je ustavila razpadanje krvi. To je nedvomno velik uspeh francoskih zdravnikov, hvaležni pa smo tudi tistim Francozom, ki so žrtvovali svoj kostni mozeg, potreben za zdravljenje obolelih. Uspeh dr. Mathea je prav gotovo pomemben dogodek v zgodovini sodobne medicine in pomeni velikanski korak v zdravljenju krvnih obolenj, ki so se še pred časom zdela neozdravljiva. ZDRAVLJENJE BLEJSKEGA JEZERA V letošnjem letu bodo začeli na Bledu urejevati kanalizacijo. To je ena izmed nalog, ki jo je treba opraviti zato, da ne bi jezero še naprej odmiralo, ker vodi primanjkuje kisika. Zvezni izvršni svet je dal na razpolago kredite za ureditev prvega dela kanalizacije. Pripravljeni pa so tudi načrti za druge objekte, s katerimi bodo »zdravili« jezero. V jezero bodo napeljali del voda iz Radovne, ki teče skozi sotesko Vintgar. Zato bodo povečali odtok vode v Savo Bohinjko. Prav na koncu pa bodo verjetno zgradili pri Savi Bohinjki tudi črpalno postajo, ki bo po ceveh poganjala vodo v jezero, prav od dna oa bodo po principu zavite natege odvajali blejske vode nazaj v ^vo Bohinjko Padec J o tolikšen, da bodo lahko tu postavili manjšo hidroelektrarno, ki ne bo poganjala le črpalnih naprav, pač pa bo lahko napajala tudi omrežje. Štev. 7 — 21. februar 1959, DELAVSKA ENOTNOST SREDSTVA SO DRIŽBEM Na nedavnem posvetovanju republiškega sveta za zdravstvo in predstavnikov samouprav socialnega zava-rovanja so se pogovorili o perečih vprašanjih zdravstvene službe in o odnosih med zdravstvom in organi so-cialnega zavarovanja. K besedi se je oglasil tudi pred-sednik sveta za zdravstvo LRS tovariš Niko Šilih. Povzemamo nekaj misli iz njegove razprave. Analize nedvomno opozarjajo tla vrsto neurejenih zadev v zdravstvu. Vsi ti podatki jasno govore, da moramo poiskati vzroke in jih začeti odpravljati. Nikakor Pa pri tem ne smemo prezreti dejstva, da imamo de-centralhairano zdravstveno službo In družbeno upravljanje, prav tako pa je važno tudi to, da smo ukinili zasebno zdravniško prakso. Vse to zahteva angažiranje celotne družbe pri urejanju zdravstvene službe. SREDSTVA SOCIALNEGA ZAVAROVANJA NISO LAST NJEGOVIH SAMOUPRAV, MARVEČ SO DRUŽBENA SREDSTVA V razpravah zasledimo dostikrat kaj škodljivo miselnost — če se namreč najprej ustavim pri odnosih med zdravstvom in socialnim zavarovanjem — dokaj razširjeno je namreč mne- nje, da daje denar socialno zavarovane, skratka, da je socialno zavarovanje neka ustanova v naši družbi, k; zbira določene sklade neodvisno od Ostalega. Tako mnenje je močno zmotno. Samouprave socialnega zavarovanja upravljajo z družbenimi skladi, ki jih je družba namenila za določeno področje reševanja družbenih vprašanj., To so družbena sredstva in ne last samouprav socialnega zavarovanja. Treba se je zavedati, da morajo samouprave sociallne-ga zavaro vanj a in nj čgov aparat delati po aalkonstrih predpisih, samouprave pa so organi zavarovancev, tistih, ki plačujejo v določene družbene sklade. Gre za družbeno upravljanja premoženja, in to ne majhnega. Kaže se torej odločno zoperstaviti vsakršni miselnosti, da so samouprave socialnega zavarovanja tiste, ki denar daje- Priznanje kolektivom Na republiškem posvetovanju krvodajalskih komisij so posebej naglasili veliko pomoč sindikatov in delavskih organov upravljanja Krvodajalstvo se je v naši republiki po osvoboditvi že močno razmahnilo. Od 450 litrov zbrane krvi v letu 1945 smo lani zapisali že čez 10.009 litrov. Vsak šestinštirideseti državljan naše republike je med prostovoljnimi krvodajalci, vštevši tudi stare ljudi in otroke. Nenehni razvoj medicinske znanosti, skrb za delovnega človeka, da ga čimprej vrnemo v proizvodnjo in družino terja od krvodajalske službe vedno večje naloge. Od leta 1953 do leta 1958 so porasle potrebe po krvi za dobro petino, medtem ko je v istem razdobju zbral osrednji zavod za 18 odstotkov več krvi, transfuzijske postaje pa celo za 30 'Odstotkov. S tem sicer še ne dosegamo normativov, ki jih postavljajo v nekaterih razvitih državah, saj bi morali po NOŽ NE REŽE SAMO LESA V lesni industriji so naj-pogostejše nesreče na poravnalnih strojih. - Marsi-ikdo. ki pri obdelavi lesa na tem stroju ni bil dovolj previden, je na lastni koži občutil, da noži ne režejo samo lesa, ampak tudi prste. I. K. je pri poklicu že čez dvajset let. Toda tisti dan je bil najbrž že utrujen, saj je delal čez ure, pa mu je deska padla na rezilo. Vmes so bili prsti... Itrancka T. Iz Podpeči ni namestljla zaščitne naprave na poravnalnem stroju. Letev je premalo pritisnila, ko je prišla na nož, je. poskočila in ... Priučen strojni mizar A. K. iz Polhovega Gradca tudi ni dovolj pazil. Iz rok mu je izbilo kos lesa in je z roko udaril po nožih. In spet tri tedne ... Naj pogostejši vzrok za nesreče na poravnalkah je nezaščiten stroj. Dostikrat dobe že takega iz tovarne, nekateri stSri stroji sploh niso bili nikdar zaščiteni. Dostikrat pa delavec zaščitno ploščo sam sname, češ da mu je v napoto. Potlej, ko ostane »brez dveh ali treh prstov, se kesa, a prepozno. Zato raje trikrat premisli, preden stopiš k po-ravnaiki. Tudi tale poravnalni stroj ni zaščiten i e m 9 teh normativih zbrati po pol-drug liter krvi na sto prebivalcev v enem letu. Največjo prizadevnost v prostovoljnem krvodajalstvu so pokazali delovni kolektivi, saj so le-ti prispevali’ pet šestin vse zbrane krvi v naši republiki. Krvodajalstvo je najbolj razvito v mariborskem, ljubljanskem in kranjskem okraju, kjer znaša povprečje več kot tri krvodajalce na sto prebivalcev. Za prihodnje leto predvidevajo, da bi zadostili potrebi po krvi, če bi uspelo pridobiti 35.190 krvodajalcev, kar pomeni, da bi morali pridobiti za krvodajalstvo 'povprečno tri odstotke prebivalcev. Zlasti velike uspehe so dosegli tisti delovni kolektivi, kjer so ustanovili posebne odbore krvodajalcev. Ti odbori prirejajo predavanja itd., toda naj učinkovite] še je osebno pridobivanje vsakega posameznega člana kolektiva. V nekaterih mariborskih podjetjih so dali prostovoljnim krvodajalcem na njihov praznik,*4. junij, plačan dela prost dan. Krvodajalci tovarne avtomobilov in Avtoka-roserije v Mariboru so skupno z ostalimi podjetji zbrali sredstva za avtobus, ki služi krvodajalski akciji. Tak avtobus bi sicer stal čez šest milijonov dinarjev, stal pa je le dober milijon dinarjev. ' Izkušnje iz dosedanjega dela teh odborov krvodajalcev kaže. jo, da je to najuspešnejša oblika pridobivanjia ljudi za to človekoljubno akcijo in da bi jih kazalo ustanoviti v sporazumu z organizacijami Rdečega križa še v drugih delovnih kolektivih. C. O. jo. Ne, denar daje družba za vnaprej določene namene, sredstva Pa se zbirajo po načelu participacije zavarovancev. To kaže posebej naglasiti, saj upravlja družba tako s sredstvi, ki se zbirajo v skladih socialnega zavarovanja, kot s sredstvi za zdravstvo. Oboje je važno področje urejanja cele vrste družbenih vprašanj. Ce s tega zornega kota ocenjujemo odnose med socialnim zavarovanjem in zdravstveno službo, ni težko najti skupnega jezika, da bi čimbolj e vsklajevali svoja prizadevanja na tem področju. PODATKI SOCIALNEGA ZAVAROVANJA NAJ SLUZIJO CELOTNI ZDRAVSTVENI SLUŽBI Kako nujno je tesno sodelovanje med organi upravljanja zdravstva in socialnega zavaro. vanja, kaže še naslednje. Zavodi za socialno zavarovanje zbirajo podatke, ki jih zdravstvena služba ne evidentira, ki Pa tudi po svoje osvetljujejo razmere v naši zdravstveni službi. Mimo tega pa ti podatki opozarjajo tudi na določene pojave v zdravstvenem* položaju naših delovnih ljudi. Ce bi zavodi za socialno zavarovanje in njihove skupščine posredovale svetom za zdravstvo, okrajnim in občinskim ljudskim odborom, ter posameznim upravnim odborom zdravstvenih usta. nov svoje podatke, bi ti sila veliko koristili pri določanju celotne politike v zdravstvu. Razen tega bj bili taki podatki močna opora upravnim odborom zdravstvenih zavodov In ustanov pri upravljanju in ne bi bili tako odvisni zgolj od podatkov in mnej, ki jim jih nud4 strokovni aparat. Družbeni organ namreč, ki je odvisen zgolj od skromnih in formaln&h podatkov se ne more uveljaviti in potem razpravlja le o tem, kaj naj kupijo, potrjujejo plačilne liste Itd., dokaj daleč Pa so od tega, da bi ugotavljali, kaj ta zdravstvena ustanova dela in kako opravlja svoje naloge. Takšno sodelovanje je v obojestransko korist in je uresni- Niko Šilih, predsednik Sveta za zdravstvo LRS čeno že v marsikaterih organih družbenega upravljanja v zdravstvu, v katerih so predstavniki socialnega zavarovanja tako razumeli svoje poslanstvo. Ostat sem brez tička Martin je Imel smolo. Gb tisti januarski poledici je padel tako nesrečno, da je zlomil desno roko v zapestju. In tako sva se srečala na nezgodnem oddelku ljubljanske poliklinike. Jaz sem bil na boljšem. Mavec sem nosil na nogi le tri tedne. Martinu ga bodo sneli šele prve dni aprila. »Veš, kljub vsemu sem imel srečo. Padel sem. ko sem šel iz službe domov. Tako dobivam polno hranarino. ker je to isto. kot če bi se na delu ponesrečil. V podjetju mi sicer niso čisto verjeli, pa sem imel priče. Res, častna beseda, nisem goljufal, lahko mi verjameš.« Martinu sem verjel, saj se že dolgo poznava. Vedno je bil poštenjak. Raje bi srajco s sebe potegnil, kot da bi koga oškodoval. še manj pa. da bi prišel navzkriž s paragrafi. »Pa se je dobro zarastlo?« »O, bo! Zadnjič sem bil na rentgenu in pravijo, da bo roka kar dobra. Roka že, ko se le na žepu ne bi toliko poznalo...« »Kako neki. saj dobiš vendar polno hranarino?« »Polno že, polno! Samo tako pozno jo bom dobil, da sem ostal brez ficka.« In potlej je razlagal: v njihovem podjetju dobe delavci prvega akontacijo na zaslužek v prejšnjem mesecu. Petnajstega jim zaslužek obračunajo, bolnikom Izplačajo hranarino pa. šele petindvajsetega v mesecu. V oddelku, kjer računajo zaslužke, je ena sama uslužbenka, ki ne utegne obračunati še hranarin tako, da bi jih dobili delavci na izplačilni dan. Čakati morajo deset polnih dni. Martin je postal slabe volje: »Naj mar živim od zraka, naj otrokom rečem, da n! denarja zato, ker so v podjetju prepočasni? Nai gre moja žena z bolniško knjižico na trg? Tistih nekaj jurjev. ki sem jih dobil za teden dela v januarju, je že zdavnai šlo. Tj pa sam dobro veš, da nimam take plače, da bi sl ob taki družini lahko dajal kaj na stran. 2e tako težko staknem oba konca. Kako se počutijo šele tisti, ki so zares bolni in jim je treba posebej kuhati, ko pa vsaka taka reč toliko stane?« »Če rabiš, reci. pa tl bom jaz kaj posodil.« »Ne, ne, hvala! So mi že pri naši vzajemni blagajni nekaj posodili.« Martin si je znal pomagati. Kako si neki le drugi? V okrajnem zavodu za socialno zavarovanje v Ljubljani vedo povedati, da je bore malo takih podjetij, ki bi tako pozno izplačevala hranarine. V podjetjih Saturnus. Izolirka, Lek, Tesar, Cementar. Pletenina, Kemična itd. Izplačujejo hranarine celo pred izplačilnim dnem, vrsta drugih pa je, v katerih dobe bolni delavci hranarino na izplačilni dan. Nekateri se izgovarjajo, da ne morejo izplačati hranarin da ne dobe listka iz ambulante, da ne morejo hranarin dvakrat obračunavati s socialnim zavarovanjem In podobno. V zavodu pravijo, da so naročili vsem ambulantam. naj za dolgotrajnenjše bolnike napišejo listke že 35. v mesecu In da lahko pridejo podjetja tudi po dvakrat, celo po trikrat po denar na zavod, samo da bi lahko dobili bolniki hranarino pravi čas. Ali ne bi bila tudi to stvar sindikalne podružnice in delavskega sveta, da bi se pozanimali, kdai dobe njihovi bolni tovariši hranarino? Vencelj Planinc Uresničevanje novega zakona o invalidskem zavarovanju Zvezna ljudska skupščina je lani novembra sprejela nov zakon o invalidskem zavarovanju, kj je začel veljati prvega januarja letos. V novem zakonu so opuščena zastarela načela invalidske zaščite in je težišče invalidske zaščite preneseno predvsem na usposabljanje delovnih invalidov ter na njihovo ponov- lovnih mestih. Prav tako naj bi se sindikalne organizacije skupno z zdravstveno službo in službo higensko-tehnične zaščite zavzemale za stalno preventivno zaščito delavcev. Pri uresničevanju teh in drugih nalog naj sindikalne organizacije sodelujejo z zavodi za socialno zavarovanje, organi de- V tovarni koles »Rog« že popisujejo po dogovoru z ljubljanskim zavodom za socialno zavarovanje vsa delovna mesta, na katerih bi bilo moč zaposliti delovne invalide O o 9 9 iiišiiii I. B. Goričane: Delavko »o pred porodniškim dopustom premestili na lažje delovno mesto, kjer dela še sedaj, ko je nastopila delo po porodniškem opustu in dela po štiri ure na am. Prejšnjega dela ne sme opravljati, ker je zdravju škodljivo. Osebni dohodek ji obračunavajo po tarifni postavki novega ’ delovnega mesta, ne pa po prejšnjem delovnem mestu. — Odgovor: V 75. členu zakona o delovnih razmerjih je izrecno govora o tem, da nosečnica obdrži pravico do obračunavanja osebnega dohodka po tarifni postavki delovnega mesta, od koder je bila zaradi zaščite premeščena na drugo lažje delovno mesto. Nikjer pa zakon ne govori, , da bi imela tudi mati pravico do takega obračunavanja, če je dobila drugo zaposlitev na drugem delovnem mestu zaradi tega, ker je delo na prejšnjem delovnem mestu zdravju škodljivo v smislu 73. člena omenjenega zakona. Mora pa o tem odločiti posebna komisija po 77. členu tega zakona. To pomeni, da na tem delovnem mestu ne more biti zaposlena nobena žena. Ce pa na tistem delovnem mestu, kjer je bila zaposlena pred premestitvijo iz zdravstveno-preventiv-nih razlogov, dela ženska, potem je treba ugotoviti, kaj je dejanski razlog za sedanjo zaposlitev, kajti mati ne bi smela biti prizadeta. Priporočamo, da bi se obrnili na pristojni inšpektorat dela, ki naj bi zadevo preiskal na kraju samem. B. V. Ljubljana: Ali je uslužbenec upravičen do dodatka za odgovornost, čeprav ni predviden za delovno mesto, kamor je bil premeščen po svojem pristanku? — Odgovor: Ce je uslužbenec pristal na zaposlitev na sedanjem delovnem mestu, potem je upravičen do osebnega dohodka po tarifni postavki, ki je določena za to mesto. Isto velja tudj za primer, če je njegovo sedanje slenih gospodinj, marsikatera pa tudi nima doma pri-J^c^ega prostora za pranje, se poslužuje nove pralnice že p gospodinjstev in obratov družbene prehrane. p-"®dnica za zdaj še poskusno obratuje, stroji pa so že ”**nnoma izkoriščeni, tako da razmišljajo, ali ne bi uvedli še drugo izmeno. Zmogljivost nove pralnice je 2f kilogramov perila v osmih urah. Stranke dobe oprano perilo žele čez teden dni, ker vzame ročno likanje veliko časa. Sedaj uvajajo še ekspresno pranje. Za manjše doplačilo bomo lahko še istega dne dobili oprano in zlikano perilo. Nova pralnica pa ima to slabo stran, da je v primerjavi z drugimi zelo draga. Pranje enega kilograma perila stane 80 din, medtem ko stane v pralnici Savskega naselja 37 din (od enkratne uporabe stroja plačaš 300 din, v stroj pa gre 8 do 10 kg perila). Res da na Rimski cesti dajo sami milo in prašek, medtem ko ga morajo v Savskem naselju dati stranke, vendar je v ceni enega kilograma za celih 25 din razlike. Verjetno nastaja razlika na račun organizacije dela. V Savskem naselju dela ena sama perica, na Rimski cesti pa 11 delovnih moči, od katerih niso vse polno zaposlene. do 6 kvadratnih metrov parketnega ali ladijskega poda, ker je treba tla iz hrastovega lesa dvakrat namazati, iz bukovega pa celo trikrat. Ce prištejemo še obrtnikovo delo, stane premaz enega kvadratnega metra *00 do 500 din. Za stanovanje, ki meri 50 kvadratnih metrov, torej nič manj kot 20 do 25 tisoč dinarjev. Treba bo torej le najti kako salomonsko rešitev. Predvsem v tovarnah. Niti »Color« niti »Helios« se ne ukvarjata samo s proizvodnjo lesnih lakov in bi si verjetno ne zmanjšala dohodkov, če bi te proizvode pocenili na račun drugih. Prepričani smo namreč, da se zaradi malenkostne podražitve raznih barv in lakov, ki jih izdeluje na primer »Color« v velikih količinah za gospodarske organizacije, / prodaja ne bo prav nič zmanjšala, ker tovarna nima nevarnih tekmecev. Ce bodo cene teh lakov zmernejše, se bodo potrošniki in stanovanjske zadruge veliko bolj zanimale zanje, kakor se pa zdaj, S povečanjem proizvodnje pa se bodo tudi proizvodni stroški zmanjšali in tovarna ne bo imela od njih nič manj dobička, kakor ga je predvidela. Prepričani smo. da bodo tovarne le našle rešitev, če so le zainteresirane za večjo proizvodnjo teh lesnih lakov, To pa je že drugo vprašanje. TA TEDEN BEREM Dve knjigi pesmi »p *; TN ESN1K TONE PAVČEK je pred leti skupaj s tovariši sodeloval v zbirki »■Pesmi štirih*’. Knjiga »Sanje živijo dalje*> jg torej njegova prva samostojna, zaokrožena pesniška izpoved. Nalašč sem poudaril, da je ta izpoved zaokrožena; zbirka je namreč urejena tako, da lepo ponazarja pesnikovo življenje in umetniški razvoj v dobi zorenja ■— tako človeškega kot ustvarjalnega. Morda bi ta ali oni motiv pesnik lahko celo izpustil, če bi pri ureditvi zbirke hotel razkazati samo svoje najboljše stvaritve. Toda prav te pesmi bi v končnem obračunu manjkale in bralec ne bi mogel tako natanko spoznati pesnikovega sveta. Zato se mi zdi docela pošteno, da je v zbirki tudi nekaj pesmi, ki ne dosegajo kvalitetne ravni ostalih, so pa motivno in formalno značilne za neko stopnjo pesnikove rasti. Prava beseda za tak postopek je: odkritosrčnost, iskrenost, in te dragocene lastnosti je v Pavčkovi liriki obilo. Tone Pavček je v vseh pesmih zelo neposreden, odkrit lirik, ki svoje čustvo tako rekoč ponuja na dlani. Iskrenost izpovedi mu je poglavitna maksima, zato bi v pričujoči liriki s\ioraj zaman iskali z umetno bleščavo prevlečenega leporečja ali vrtoglavih artističnih akrobacij. Ne sramuje se fantovske neugnanosti, neuslišane mladostne ljubezni ali nostalgije po idili domačega kraja; včasih je prešeren, drugič,otožen, pa tudi malce robat in spet nenavadno nežen — skratka: vseskozi odkritosrčen pesnik z obilico razpoloženj. Ta prirodnost, nepopačenost Pavčkove lirike je njena dragocena lastnost; tudi zaradi nje ima zbirka izvirno fiziognomijo in se zdi sredi artističnih poskusov na levi in desni, ki komaj še puste tu in tam žarku človeške neposrednosti na svetlo, kot — Pavček, ki ljubi pomladno zeleno barvo, bi rekel — zelena oaza. Ta naravnost pa je seveda dovolj lirično kultivirana, razločuje čustvene od- tenke in je odeta v sugestivne poetske simbole. — Druga značilnost Pavčkove zbirke je optimizem. Ta optimizem ni prisiljen niti površen, saj se razodeva tudi v težkih in najtežjih življenjskih situacijah. Toda na dnu bridkosti, ki se pogosto pojavi v Pavčkovi pesmi, na dnu razočaranja ob slovesu od mladosti, lebdi še vedno svetloba človekove radosti nad življenjem in zaupanja v življenjske vrednote. Ta optimizem izvira iz nekega nikjer naravnost izpovedanega, toda v vseh pesmih pričujočega moralnega instinkta; iz velike človeške poštenosti. Tako ‘je Pavčkova lirika tudi v tej svetli, radostni melodiji samosvoja in vsebinsko žlahtna. v T SAMOZALOŽBI je izšla pesniška \/ zbirka Vena Tauferja »Svinčene zvezde^. Poročilo o njej bo kratko predvsem zaradi tega, ker bi struktura Tauferjeve lirike zahtevala globoko teore- / tično, verjetno polemično analizo. Vsekakor je zbirka v forfnalnem oziru drzno zastavljena, saj sta oblika in beseda ,Tauferjevih pesmi nekonvencionalni, navezani na surrealistične in abstraktne stilne iznajdbe. Tauferjeva pesem je vsa zgrajena na asociativni, baročno bohotni metaforiki. Metaforična bujnost, ki ni zrasla vselej iz čustvenega zanosa, temveč je dostikrat zgolj umetelna slikarija, odpravi skoraj vse komunikacije med pesnikom in bralcem in na marsikateri strani sem imel občutek, da berem samo zveneče, med seboj notranje nepovezane besede. Zato sem nekajkrat resnično užival, ko sem odkril dobro, v podtekstu razumljivo in prepričljivo pesem. Te pesmi tudi potrjujejo sodbo, da je bila zbirka najbrž prenagljeno dejanje in da je zagledala luč sveta v teoretično embrionalnem stanju, ki sicer že nakazuje prihodnje oblike, ni pa še živ, polnokrven lirični organizem. MITJA MEJAK ' Od »Slo venske lipe« do Svobod Cankarjeva družba s AMKARJEVA smrt In njeni odmevi V j med slovenskim delavstvom so s crescendom krepili željo, da se velikemu ustvarjalcu čimprej postavi primeren spomenik. Na prvem rednem .občnem zboru »Svobode« (1919. leta) so zato sklenili, da bodo posamezne podružnice pohitele z zbiranjem sredstev. Vendar te še dolgo ostalo le pri najboljših namenih In pri prvih korakih. Volje jn želja je bilo dovolj, sredstva so se pa kljub temu prepočasi stekala v društven« blagajne. Ime Ivana Cankarja pa je bilo treba trajno počastiti. Ta problem je bil povezan še z drugim, alč manj aktualnim za tiste čase in za naše delavsko Izobraževalno delo. Vse širše delovno področje »Svobode« je postavljalo društveni, odbor pred nova vprašanja. Člani »Svobode« so si vneto sposojevali knjige Iz društvenih knjižnic in njih število je stalno naraščalo. Sploh je knjižničarstvo tiste dobe zanimivost in pomembnost, o kateri bomo pisali posebej. Vedno nove edicije so prihajale na knjižne police In vse večja je bila potreba po knjigah takih pisateljev, ki so bili ljudstvu najbližji, ki pa jih meščanske založbe, naravno, niso prevajale in založile, Sem so spadala dela Jacka Londona. Silona, Maksima Gorkega In mnogih drugih. Pokazala se je potreba po založbi,'ki bi poleg vsakoletnega koledarja s prispevki domačih avtorjev izdajala tudi knjige In publikacije tujih naprednih piscev. Tako je 1930. leta odbor pozval člane »Svobode«. sindikalnih organizacij In članice zveze delavskih žena in deklet, na1 se na manifestacijah prvega maja spomnijo Ivana Cankarja in pristopijo k »Cankarjevi družbi«, ki so jo pravkar ustanovili. V po-- z Ivu pišejo med drugim: »Cankar je bil glasnik slovenskega delavca. S svojo resnico in pravicolijubnostjo je ostro bičal svetohlinstvo In profitarsko na-zadnjakarstvo ljudskih izkoriščevalcev. Zato so delavski zaupniki ustanovili »Cankarjevo družbo«, da bi nadaljevali Cankarjevo delo s tem, da bi Izdajali delavstvu koristno literaturo in tako širili njegovo duševno obzorje. Da postane Cankarjevg. družba trajen In Cankarju, ako bi še živel, edino dopadljiv spomenik, je naša sveta dolžnost, da ji pridobivamo vedno nove člane: Prvega maja postanite člani Cankarjeve družbe. To bo za letošnji prvi maj najlepša manifestacija.« Z ustanovitvijo Cankarjeve družbe v Ljubljani se ie slovensko delavstvo oddolžilo umetniku, ki je napisal toliko dragocenih knjig In namenil njemu toliko toplih besed. Namesto spomenika, ki bi le zunanje spominjal na velikega pisatelja, so odslej govorile zanj knjige, ki iih je posredovala Cankarjeva družba z vsako novo izdajo. Cankarjeva družba je z leti Izdala precej knjig in publikacij in so jo zato štel^ med najpomembnejše delavske kulturne ustanove. Po drugi svetovni vojni nadaljuje njeno delo »Cankarjeva založba«. Med ustanovitelji 'Cankarjeve družbe je bil tudi pisatelj Ivan Vuk. ki je bil hkrati njen prvi predsednik. Tudi o tem našem, danes pozabljenem kulturnem delavcu, ki je imel organizacijske sposobnosti in le bil znan po svoji širši politični dejavnosti, bomo še pisali. -gh- POGOVORI MIMOGREDE 1000 predstav m Isoža predstava, ki jo je | pretekli teden zabeležilo • Čufarjevo gledališče na Jesenicah, je bila povod, da sem potrkal na vrata uprave In povprašal po umetniškem vodji In upravniku gledališča Bojanu Čebulju. Nemara nisem Izbral najprimernejšega trenutka za razgo. vor, kajti tovariša Čebulja sem našel na vaji. Navzlic očitni Stiski s časom — ansambel je tik pred peto premiero — je zelo rad in potrpežljivo odgovarjal na vprašanja. »Katero eelo pripravljate?« »Dobričanlna komedijo Človek z Marsa. Hiteti moramo, kajti letos nas-čas hudo priganja. Ce odmislimo to premiero, ki bo v soboto, 21. februarja, nas čakajo še tri. Z abonma- jem smo namreč vezani na osem premier.« »S katerim delom ste zabeležili tisočo predstavo?« »Z Manzarijevo komedijo Naši ljubi otroci. Ta jubilej je za občinstvo zanimiv zgolj kot število, nam gledališčnikom pa pomeni mnogo več. V številu tisoč so utajene 103 premiere, 380.000 obiskovalcev in več kot 13 let naporov, požrtvovalnega dela, pa navdušenja, razočaranj, upanja In nesebičnega razdajanja ...« »Koliko let delate v jeseniškem gledališču in kaj je vaša domena?« »Nekako 12 let bo tega, kar sem prestopil prag te hiše. Vsa ta leta sem delal kot režiser, Igralec, inscenator, masker, dramaturg ... Sicer pa — saj poznate opravila, ki sodijo za b: Čebulj kot hihard v »7 let skomin« zidove Talljinega hrama. Naj bo tako ali drugače — gledališko delo in to hišo sem vzljubil.« Razgovor je kdaj pa kdaj obtičal. Tovariš Čebulj ni bil posebno voljan odgovarjati na vprašanja, ki so zadevala njegovo požrtvovalno in uspešno delo v gledališču. »Ce ne bi imelo gledališče tako vztrajnega in požrtvovalnega amaterskega ansambla in še nekaterih sodelavcev, tedaj tudi moje delo ne bi posebno obrodilo,« se je skromno branil. »Sicer sem pa zadovoljen z gledališkim kolektivom in občinstvom. Letošnji obisk je presegel,vsa pričakovanja.« »Imate kakšne posebne želje in načrte?« »Zelja več kot načrtov. Predvsem si želim, da bi nam uspelo posredovati gledališko kulturo tudi krajem, ki nimajo možnosti za uspešno uveljavljanje odrske dejavnosti. V mislih imam predvsem območje, bivšega radovljiškega okraja. Gledališče je prejelo od vsepovsod nešteto vabil na gostovanja. Zal, zaradi skromne dotacije^ gostovanj ne moremo uresničiti v obsegu kot s| želimo; Hudo napak pa bi storili, če bi pozabljali prebivalce našega podeželja, ki sl hudo želijo dramskih nn-izn— tev. To je namreč dokazala lanska sezona, ko je naše gledališče obiskalo z 48 predstavami 19 različnih krajev. Žal so stroški občutno prizadeli skromni gledališki proračun.« »In kakšni so vaši načrti za v prihodnje?« »Borili se bomo predvsem za kvaliteto uprizoritev, kajti samo ta bo privabljala občinstvo, In le na ta način bo jeseniško amatersko gledališče lahko upravičilo svoje poslanstvo.« S. S. Iz akcijskega programa Zveze Svobod in prosvetnih društev za 1959 SVOBODEVJUBILEJNEMLETU % Proslava 40. obletnice ustanovitve KPJ, SKOJ in prvih revolucionarnih delavskih prosvetnih društev daje letu 1959 posebno slavnostni poudarek. Da bi bile proslave, ki se bodo v tem letu zvrstile na Slovenskem, resnično revolucionarne in kulturne manifestacije, bo Zveza Svobod preko Prosvetnega servisa , osredovaia prosvetnim društvom številne glasbene, književne, gledališke in druge zbornike, hkrati pa bo v svoji izdajateljski dejavnosti skrbela za preusmeritev na izdale izvirnih del s sodobno tematiko, ki naj bi tudi v prihodnjih letih prevladovala na vseh področjih izdajateljske dejavnosti Zveze Svobod. Posebej pa bo Zveza Svobod priredila dve re -ubliški proslavi: proslavo v spomin na zlet Svobod v Celju leta 1935, ki je združil vsa tedanja napredna delavska društva v Sloveniji in pomenil najbolj masovno delavsko kulturno manifestacijo med obema vojnama. Tovariša Franca Leskoška-luko, ki je na tem masovnem zletu govoril, bodo naprosili, da prevzame pokroviteljstvo nad letošnjo proslavo; ~ proslavo v Zagorju ob 40. obletnici ustanovitve Vesne, ki je bila eno Izmed prvih In najbolj revolucionarnih društev v Sloveniji. Proslava bo združena : otvoritvijo novega Doma kulture, ki bo predvidoma 3. julija. Za pokroviteljstvo nad to proslavo bodo naprosili tovariša Miho Marinka, ki je bil aktiven član zagorske Vesne. Letošnje izdaje Prosvetnega servisa DRAMSKA KNJIŽNICA; Aleksander Ma-rodlč: Marsikaj v mestiu Kotaču — Berthold Brecht: Dobri človek iz Sečuana — Jože, Moškrič: Rdeče rože — Razni avtorji: Partizanske enodejanke — Manica Lobnik: Jer-ga Butolen, direktor — Jože Javoršek: Manevri ~ Vlado Novak: Dobrodošla, miss ^gata — Anton Koren: Vohunka številka 807 — Jurij Novak: Na semnju človeških čednosti — Ignacij Kamenik: Postaja ob veliki cesti. PESMARICE ZA PEVSKE ZBORE: Revolucionarne pesmi — Izvirne šegave pesmi — Novo uglasbene na partizansko tematiko — Izvirne sodobne pesmi z novo tematiko. GODBE NA PIHALA: Tri Izvirne skladbe Blaža Arniča. GLEDALIŠKI PRIROČNIKI: Maks Furl-jan: Priročnik za šminkanje — Priročnik za scenografijo — Herbert Griin: Slovenska dramaturgija — Marjan Belina: Režijska knjiga »Jezusovih apostolov« — Izpopolnjen seznam iger pri Prosvetnem servisu. TEKSTI ZA PROSLAVE: Franček Boha-nec: Izbor socialne poezije — ^Vvgust Vižintin: Prvi maj, praznik dela — Mirko Zupančič: Fran Levstik poet, dramatik In kritik — France Zadravec: France Prešeren. Izobraževalni center bo v letu 1959 Izdal okrog 50 predavanj, ki bodo prirejena v obliki razširjenih In dokumentarnih tez. Ob tezah bo navedena literatura za vsako temo In avdlo-vlaualn! pripomočki za vsako predavanje. Program tez bo zajemal iz področja znanosti, kulture, druibeno-ekonomskih ved. naravoslovja, vzgoje, zunanje politike Itd. Teme iz družbeno ekonomske In druge aktualne politične problematike bodo vezane na program ZKJ. Poleg/ tega bo Izobraževalni center pripravil |e naslednje gradivo: material o revolucionarnem'partijskem In delavskem gibanju v Jugoslaviji m posebej v Sloveniji: tiskan program v obliki scenarijev za državne in kulturne praznike; strokovno in tehnično dokumentacijo, avdio - vizualna sredstva jn druge pripomočke za Izobraževanje odraslih. V .Ljubljani bo IC organiziral dva seminarja: za upravnike Ljudskih univerz In vodje izobraževalnih centrov ter za strokbv-ni pedagoški kader, ki dela pri LU in IC. Prvi bo spomladi, drugi pa v začetku jeseni. Okrajnim IC bo predlagal, da prirede v letošnjem letu vsaj tri seminarje: dva za predavatelje, tretjega o organizacijskih problemih. Okrajnim seminarjem bo nudil pomoč s predavatelji. Kolikor mogoče natančno se bo moral seznaniti s celotno problematiko Izobraževanja odraslih prt nas in na osnovni zbranih podatkov izdelati' analizo te dejavnosti z namenom, da se čimbolj sistematično usmeri. Revija »Sodobna pola« je še v drugi polovici lanskega leta začela zasledovati širše smotre. Prizadevala sl bo. da izoblikuje določeno podobo revije, ki naj bo po vsebini kuIturno-pol 11Ična ter zanimiva za delavca m Izobraženca. V vseh letošnjih številkah bo objavljala jubilejno gradivo iz zgodovine našega delavskega gibanj a. h* 'J Vzgoja kadrov bo usmerjena s spoznanjem, da so za naprednejšo vsebino dela društev najbolj dovzetni prav mladi ljudje. Izkušnje kažejo, da si v zimskih mesecih ljudje zelo težko izposlujejo dopuste in da prirejanje tečajev v sezoni zelo zaposluje aparat pri Zvezi in njene sosvete — zato bodo tečaji organizirani v poletnih mesecih, v juliju ali avgustu; najprimernejše in najcenejše jih bo izvesti v Internatu v Kopru. Poleg seminarjev za predsednike In tajnike občinskih svetov, za mlajše”" predsednike in tajnike prosvetnih društev, za vodje televizijskih klubov Sn*£ilmskih krožkov, za vodje LU ter za režiserje in dirigente, bi kazalo vsaj za nekaj let ustanoviti lastno šolo za pevovodje. Razmisleka vredna se zdi tudi zamisel o šoli za knjižničarje, morebiti še o šoli za organizatorje izobraževanja odraslih. Na dramskem področju bo Zveza organzirala več tečajev za režiserje, kamor bodo vabili mlajše ljudi in z njimi proučevati predvsem vsebinske probleme. Delavski oder bo proučeval sodobnejše in privlačnejše forme dramskega delovanja: krajše mešane programe, pomagal bo dramskim piscem, da bi postopoma dobili Izvirno sodobno dramatiko, sestavljal bo različne programe za proslavo. Za nekatere nadarjene udeležence dramskega natečaja pri Delavskem odru bo spomladi organiziral dramaturški seminar, že pa je razpisan nov natečaj, ki bo zaključen v avgustu, tako da bodo najlepša dela lahko prišla v programe igralskih skupin že v nasledn--' gledališki sezoni. V drugi polovici maja bo v Velenju II. re-clja amaterskih Igralskih skupin, kamor bodo povabili osem do deset najboljših skupin Iz republike. Posebna žirija že pregleduje nhjboljše dramske predstave. Zveza bo poskušala usmeriti nekatere Igralske skupine, da bodo poleg dramskih predstav začele prirejati živahne mešane programe (enodejanke, glasba, poezija) in literarne večere po scenarijih, ki jih bosta pripravila Delavski oder In Izobraževalni center. Na glasbenem področju bodo skušali z lastnimi, izdajami glasbene literature posredovati društvom današnjemu času primerne skladbe, ki naj nadomestijo stare koračnice, ostanke čitalniške zborovske literature in drugo zastarelo - glasbeno tematiko. Pod naslovom »Vzgoja kadrov« smp omenili kadrovske naloge na tem področju. Premalo razvito družabno življenje bo Zveza skušala poživeti s tem, da se bo v letošnjem letu zelo zavzemala za ustanavljanje televizijskih klubov, čitalnic, filmskih, literarnih, likovnih in podobnih krožkov, ki bi jih naj ustanovile vsaj vse Svobode in, večja prosvetna društva, ki imajo zž to pogoje. Poleg svoje lastne dejavnosti si bo Zveza prizadevala za tesnejše sodelovanje z radiom. tiskom, televizijo, filmskimi podjetji In drugimi kulturnimi ustanovami. Stalna četrturna tedenska oddaja za prosvetna društva, ki jo je Zveza predlagala kolegiju RTV Ljubljana, bo lahko izredno pomemben pomočnik pri posredovanju pobud, izkušeni In napotil društvom. DELAVSKE ALI LJUDSKE UNIVERZE? ▼ j LETOŠNJI sezoni smo \j kljub mnogim težavam ~ pričeli uspešno ustanavljati poklicne in polpoklicne ustanove za izobraževanje odraslih. Doslej se namreč v Sloveniji razen ljubljanska vse druge ljudske univerze bile le amaterske prosvetne ustanove. Ob ustanavljanju teh, po vsebini, usmerjenosti in organizaciji povsem novih ustanov 1 za izobraževanje odraslih, je marsikje prišlo do doka.] ostrega razpravljanja o njihovem poimenovanju. V večini primerov so ustanovitelji vztrajali, naj se te ustanove še naprej Imenujejo ljudske univerze, ker je to ime že udomačeno oziroma, ker bi s preimenovanjem v delavske univerze (tudi v strogih delavskih centrih) zožili dejavnost teh izobraževalnih ustanov. Ne glede na to, da naziv sam po sebi v ničemer ne spremeni vsebine dela, bi bilo vendar zanimivo podrobneje analizirati globlje vzroke ugovorov proti točnej-ši opredelitvi smisla in ciljev poklicnih izobraževalnih ustanov v industrijskih središčih že v samem nazivu. Nasproti splošnemu prosveti-teljskemu delovanju dosedanjih, amaterskih ljudskih univerz postavljamo novim poklicnim ustanovam za izobraževanje, ki dobivajo tudi večjo moralno in materialno podporo ljudskih odborov in političnih organizacij, mnogo bolj konkretne naloge. Predvsem želimo in hočemo, da bodo te ustanove prvenstveno služile delavcem in zah j e organizirale tako izobraževanje, ki ustreza sodobnim problemom delovnega človeka. Zato nam ni vseeno niti, kakšen je program, Še manj pa kdo so slušatelji na teh ustanovah. Izgovarjanje na tradicije ljudskih univerz pomeni v bistvu to, kar hočemo pri novih ustanovah že v začetku spremeniti: ne izobraževanje za vsako ceno in za kogarkoli. 2e s samim imenom »delavska univerza« hočemo določneje povedati, da mora ta ustanova s sredstvi, ki jih je prejela od družbe, najprej zadovoljiti potrebe po družbeno ekonomskem, splošnem in strokovnem ^obraževanju delavcev in šele Potem programirati tiste obli- izobraževanja, ki so sicer hidi koristne, vendar ne tako hujne in družbeno potrebne. Ni pretirana trditev, da so 'ljudske univerze takšne kot smo jih imeli doslej, bile bolj usmerjene na meščansko splošno izobraževanje in prosvet-Ijevanje ljudi, ki ni imelo določenega cilja niti konkretnih uspehov, zelo malo ali nič pa so storile za izobrazbo in vzgojo neposrednih proizvajalcev. Množično prirejanje tečajev za tuje jezike, potopisnih in podobnih občasnih predavanj, ki so bili edina vsebina dela večine ljudskih univerz, res ni moglo zadovoljevati potreb delavca, ki ga danes mimo strokovnih problemov zanimajo predvsem mnoga družbeno ekonomska vprašanja, s katerimi, se srečuje kot proizvajalec. V načelu nismo proti učenju tujih jezikov, niti proti raznim poljudnoznanstvenim predavanjem, vendar je samo to za delovni načrt poklicne izobraževalne ustanove odločno premalo. Ce smo se torej odločili v industrijskih središčih ustanavljati in razvijati take izobraževalne ustanove, ki bodo z mnogo bolj organiziranim in sistematičnim delom pomagale delavcem širiti in poglabljati njihovo splošno, strokovno in družb, ekonomsko izobrazbo, Potem je neupravičen vsak odpor proti temu. da dobe te ustanove svoji vsebini in Usmerjenosti ustrezen naziv, trmasto vztrajanje na'tradicijah (od katerih se v tem pri-^cru nimamo kaj naučiti) pa nam lahko mnogo škoduje tudi pri nadaljnem razvoju teh ustanov. Delavske univerze, ki 80 v drugih republikah v nehaj letih dosegle mnogo uspe- ; hov in se uveljavile kot najpomembnejše ustanove pri izobraževanju delavcev, dobivajo vse večjo moralno in materialno podporo vse družbe. V no-vih zveznih predpisih o finan-sh*anju strokovnega izobraže-vanja delavcev bodo delavskim hhiverzam zagotovljena stal-n®jša materialna sredstva za njihovo vzgojno izobraževalno delo, deležne bodo tudi večje Pomoči za izgradnjo in opre-jn° potrebnih prostorov, česar j^ndske univerze kot amaterje splošno prosvetiteljske r^mnove ne morejo pričakovati. Kaj nag potem še ovira, da Izrazito delavskih središčih Poimenujemo teh ustanov njihovim pravim ustrezajo-"-‘"t nazivom? X. B. "up" — , ^ KNJIGA IN DINAR A li so knjige pri nas res tako drage? Kaj draži naše knjige: papir, tisk, honorarji avtorjem, režijski stroški založb? Ali so # * knjige v primeri z drugimi cenami dražje kot pred vojno? Zakaj naše založbe ne izdajajo tudi kvalitetnih dei v preprosti, ceneni opremi? Ali Slovenci res nočemo kupovati tako opremljenih knjig — aii pa bi morebiti založbe z nekaj več poguma počasi le mogle preusmeriti okus slovenskih bralcev k preprostim izdajam? 0 teh in drugih vprašanjih v zvezi s širjenjem knjige je tekel pogovor na našem zadnjem »sestanku v uredništvu«. »Steklena tneRažcnju.. v Kranju »Steklena menažerija« Je zanimiva predvsem zaradi svojevrstnega dramaturškega prijema, s katerim se hoče avtor izogniti konvencionalnemu realizmu v dramaturški gradnji. V svojih stremljenjih je šel še dalje; dramsko tehniko je Osvežil s filmskimi izraznimi sredstvi, ki pa so bila v kranjski uprizoritvi preborna, da bi v gledalcu vzbudila globlja občutja. Delo je vzklilo iz današnjega časa, iz obtožbe sveta in družbe. Gre za konflikt med bedo in razkošjem, za toplo besedo, ki spregovori v prid ponižanih In razžaljenih malih ljudi, ki jih je-življenje ne po lastni krvidi potisnilo na stran, na pot hrepenenja po nedosegljivih lepotah. Režijsko plat uprizoritve v Kranju je pripravil ing. Boris Valenčič. Znal se je s tenkočutnim poskusom približati svetu malih ljudi in izluščiti iz dela vodilno misel: klic po humanosti. Ne morem pa se znebiti vtisa, da režijski koncept v vseh epizodah ni bil obdelan z enako skrbnostjo. Nekateri prizori so spregovorili z iskreno in nepotvorjeno avtorjevo govorico, drugi so izzveneli v prazno. Prizori, ki narekujejo dinamiko, so bili statični, po drugi plati pa ni manjkalo premikov v prizorih, kjer jih psihološka razčlemba ne bi mogla opravičiti. Situacijski premik ne more nadomestiti govorne dinamike. Sicer je pa uprizoritev dokaj umerjeno rasla od epizode do epizode. Amanda Wingfieldova Je bila zaupana Mili Valenčičev!. Lik matere je risala z drznimi toni obširnega igralskega registra. Njena tragika bi prišla do še večje veljave z nakazovanjem subtilnih občutij z notranjo igro. Njeno hčer Lauro je oblikovala Miša Fajonova. Bila je presojna, poetično sa-njarska. Toma tVingfielda je zaigral Bogdan Fajon. Njegovi veternjaški razdražljivosti in trenutnim grobostim smo verjeli in čutili, da se pod navidezno trdo skorjo skriva toplo srce. Tudi kot Tom — pripovedovalec, je bil skrbno izdelan, vendar ne bi škodovalo, če bi bil včasih toplejši v glasovni modulaciji. Jim O’C0n-nor Toneta Hotka je bil topel. Iskren in neposreden. Scena Saše Kumpa je dajala uprizoritvi domiselen in funkcionalen okvir. S. S. No domžalskih gledaliških deskah Po nekaj letih se je zopet dvignila zavesa na domžalskem odru. Sezono so pričeli z delom Ivana Cankarja »Kralj na Betajnovi«. Tokrat so nastopili stari igralci, ki so že igrali pred vojno, nekateri pa so začeli po vojni pod strokovnim vodstvom režiserja Franca Lazarja. Vsi mlajši Igralci, ki so zapolnili občutne vrzeli, so ob tej priložnosti pokazali svoje igralske sposobnosti. Uprizoritev Je popolnoma uspela. ,»..uiiiih v Velenju zn izobraževanje Na zadnji seji delavskega sveta Rudnika lignita Velenje so sklenili, da se dvatisoččlan-ski kolektiv rudnika kolektivno vključi kot član izobraževalnega centra ■ — Delavske univerze — in ustanovo tudi podpre s kolektivno članarino. V Delavsko univerzo so tudi imenovali svojega predstavnika. »Veselo popoldne« nc Vinici Prosvetno društvo »Oton Zupančič« iz Vinice v Beli krajini je naštudiralo vesel program, s katerim so uspešno nastopili na Vinici, Dobličlh, Kanižarici in Strekljevcu, Semič pa bodo obiskali ob črnomaljskem občinskem prazniku. Z dobro izbranimi in pripravljenimi točkami so povsod ustvarili veselo vzdušje. Instrumentalni kvintet »Svobode« iz Kanižarice, ki je med odmori skrbel za veselo razpoloženje, je po predstavah omogočil, da se je prireditev zaključila z rajanjem. Največ zaslug za uspešno prireditev ima učiteljstvo z osemletke na Vinici in predsednik društva Stančič, pa seveda tudi nastopajoča mladina. Takih prireditev si Bela krajina še želi. U Glasbena revija na Jesenicah Občinski glasbeni reviji v Kranju je v soboto, 14. in v nedeljo 15. februarja sledila občinska glasbena revija tudi na Jesenicah. Prvi dan je bil posvečen Instrumentalnim ansamblom, naslednji dan pa so se predstavili vokalni ansambli. Program obeh dni je privabil v dvorano doma »Partizan« množico poslušalcev, V prvem delu revije so nastopili pionirski tamburaški orkester KUD »Obrtnik« Jesenice, pionirski zbor osemletke »Prežihov Voranc« ob spremljavi mladinskega orkestra Glasbene šole Jesenice, Mladinski moški zbor in orkester Svobode Hrušica ter mladinski moški zbor Svobode Žirovnica. V drugem delu revije pa so nastopile še tri godbe na pihala, in sicer godbe Svobode Lesce, Svobode Javornik in Svobode Jesenice. Na nedeljski reviji so nastopili zgolj vokalni ansambli. Zabeležili smo naslednje zbore: pevski zbor KUD Planina pod Golico, moški zbor KUD »Obrtnik« Jesenice, mladinski mešani zbor jeseniške gimnazije, moški zbor Svobode Javornik ter moški in mešani zbor jeseniške Svobode. Revija instrumentalnih in vokalnih ansamblov ni razočarala. Izvajanja so bila z redkimi izjemami brezhibna, razočaral pa je izbor glasbene literature vokalnih ansamblov. Poslušalci so bili razočarani tudi zategadelj, ker niso nastopili nekateri pevski zbori, ki so na lanski reviji pokazali lepo kvaliteto. Tudi jeseniška revija je služila kot izbor za nastop na okrajni glasbeni reviji, ki bo na Bledu. ». VENCESLAV WINKX,ER: Cena knjig pri nas ni tako visoka kot včasih mislimo — v primerjavi s predvojnim stanjem je celo znatno nižja od cen drugih artiklov. Medtem ko so se na primer živila, tekstil in druge življenjske potrebščine podražile v primeri g predvojnimi cenami skoraj bre* izjeme dvajsetkrat-no, pa se je knjiga podražila povprečno samo za štirinajstkrat-Bartolov roman »Alamiut«, ki je v predvojni izdaji veljal 80 dinarjev, zdaj v ponatisu prodajamo za 1200 dinarjev; ali roman o Prešernu like Vaštetove; pred vojno 100, zdaj 1350 dinarjev. Oto tem moramo ugotoviti, da se je spremerjla struktura cene knjig: znižal se je odstotek za avtorske honorarje in režijo založbe, povečal pa se je odstotek za papir. BORIS MAKOVEC: Založbe ne morejo bistveno znižati cene knjigam brez spremembe gospodarskih instrumentov, ki določajo cene papirju. Jugoslovanski založniki bi morali pripraviti skupno akcijo v tej smeri. JOŽE WAGNER: Cena papirja je odvisna predvsem od kapacitet naše industrije papirja. Potrošijo a je mnogo večja od ponudbe. zato je razumljivo, da cene papirja ne gredo navzdol. Cim bodo kapacitete papirne industrije večje — in to se nam obeta v nekaj letih -- bodo cene papirju prav gotovo padle. Posebne težave imamo z rotacijskim papirjem, ki ga uporabljamo za množične cenene izdaje: kalkulacijo za ceno knjige izdelamo za tisk na roto papirju, potem pa zaradi pomanjkanja te vrste papirja zrase cena knjigi za 30—40 odst., kio jo moramo tiskati na knjižni papir. BORIS MAKOVEC: Glavni potrošnik knjige je pni nas še-vedno tako imenovani srednji sloj; nismo še prišli do tiste stopnje razvoja, ko bodo najširše plasti proizvajalcev imele dovolj prostega časa in, dovolj možnosti, da svoj prosti čas iz- koristijo tudi za knjigo. Dotlej bodo naklade naših knjižnih izdaj nizke — in v tem je bistvo vprašanja. Broširane knj ige v preprosti opremi in na slabšem papirju so cenejše, vendar pri nas ne gredo. Naša založba je začela pred leti izdajati zbirko »Nova ljudska knjižnica«, ki pa je kaj kmalu izgubila svoj namen, ker broširane izdaje niso šle v denar. Mentaliteta naših ljudi je pač še taka: če se nekdo odloči za nakup knj Ige, kd ga velja 800 ali 1000 dinarjev, bo dodal še 100 dinarjev, pa bo imel namesto broširane knjigo vezano v polplatno. Drugod po svetu izdajajo preprosto opremljene knjige, tudi najkvalitetnejša dela, v množičnih izdajah. Pri nas je zaradi nizkih naklad razlika med ceno broširane in vezane knjige, ki velja recimo 800 dinarjev, samo približno 100 dd-_ narjev. Vendar po mojem mnenju rešitev ni v opremi, ampak v tem, kako priti s knjigo do tl-. stih najširših plasti, 'ki danes še n.e segajo po njej. MILOŠ MIKELN: Glavni urednik založbe »Obzorja« v Mariboru prof. Jože Košar mi je v pogovoru o preprostih knjižnih izdajah dejal, da njihova založba ne tvega broširanih, poceni opremljenih izdaj, ker izkušnja uči, da take izdaje obležijo v skladiščih. Knjiga služi dane® pri nas marsikomu samo kot del stanovanjske opreme. Vendar se mi zdi, da bi morale založbe več storiti za preusmeritev okusa v smeri cenenih, preprosto opremljenih izdaj. CIRIL VIDMAR: To so ostanki mentalitete, iri se je formirala pri nas med obema vojnama, ob bogato opremlj enih izdajah »Modre ptjce« in »Hrama«. Še pred prvo svetovno vojno je Sch0RIS MAKOVEC, direktor Cankarjeve založbe ^ CIRIL /IDMAR, glavni urednik Državne založbe Slovence -Ar VENCESLAV V/INKLER, urednik šolskih \jzdaj ?ZS -Ar SREČKO DIMEČ, tajnik Glavnega odbora Prešernove družbe * JOŽE VVAGNER, šef knjižno-prodajnega oddelka Mladinske knjige -Ar TONE PAVČEK, tajnik Društva slovenskih književnikov MITJA MEJAK, književnik in urednik literarne redakcije RTV Ljubljana ★ MILOŠ MIKELN, kulturni urednik »Delavske enotnosti« kupdl knjigo tudi v preprosti opremi, če bi bila zaradi tega cenejša. Tu mislim predvsem na študente in dijake, mlade učitelje in profesorje. Oni ne kažejo več tistega snobističnega okusa, ki mu gre pri knjigi najprej za vezavo, šele potem za vsebino. BORIS MAKOVEC: Naše založbe ravnajo po grenkih izkušnjah, ki kažejo, da kljub številnim poskusom preproste knjižne izdaje pri nas ne najdejo kupcev. Tako smo na primer neke pesniške zbirke, ki je vezana veljala 350 dinarjev, broširana pa 150 dinarjev, prodali broširane izvode po veliki mujj akviziterjev šele potem, ko vezanih že nekaj let n,i bilo več na trgu. SREČKO DIMEČ: Izkušnje Prešernove družbe v tem pogledu so prav nasprotne. Mi izdamo tri četrtine knjig broširanih, četrtino pa vezanih v polplatno. Kar nam ostane neprodanega, so v veliki večini vezane knjige, broširane pa nam praviloma ne ostanejo. Redne knjige Prešernove družbe kupujejo ljudje samo broširane, vezane sploh ne gredo. Zbirka »Ljudska knjiga« izhaja zdaj v 10.000 izvodih pet knjig na leto. Drugo leto bomo izdelali deset knjig In kaže. da bomo naklado povečali. Naše izkušnje torej kažejo, da bralci naših izdaj želijo predvsem preprosto opremljeno knjigo. JOŽE WAGNER: Žepne izdaje so lahko poceni, če knjiga ne obsega več kot 150 strani: pri večjem obsegu pa je cena knjige že previsoka. CIRIL VIDMAR: Posebno vprašanje je način prodaje knjig pri nas. Preveč smo orientirani samo na stare prodajne poti za knjigo. Tudj propaganda je še vedno šibka. SREČKO DIMEČ: Pri prodaji knjig ogromno zaleže dober poverjenik. Naši poverjeniki v nekaterih podjetjih, na primer v »Iskric v Kranju, so dosegli izredno lepe uspehe — medtem ko drugod, kjer nimamo tako uspešnih poverjenikov, knjige nikakor ne morejo prodreti do delavcev; taka primera sta jeseniška Železarna in ljubljanska Litostroj. Mislim, da bi morali sindikati nuditi mnogo večjo pomoč pri širjenju knjige, MITJA MEJAK: Zdi se mi, da je naš knjižni trg prenasičen. Zlasti je v nekaterih primerih dvomljive vrednosti izbor knjig: včasih ne veš, zakaj je ta ali ona knjiga izšla, ker ni ne kvalitetna, ne zanimiva ali razubur-Ijiva — posebej velja to za prevode. Tudi revij je pri nas preveč, saj jih izhaja na Slovenskem okrog 250. BORIS MAKOVEC: Vendar se v zadnjih treh letih redkokdaj zgodi, da bi knjiga obležala v skladiščih založbe. Zaloge naših založb so po večini iz tistih let, ko go se cene knjig iz leta v leto višale, večkrat za več deset odstotkov. CIRIL VIDMAR: Naš knjižni trg nudi varljivo sliko — drži, da Slovenci izdajamo preveč knjig. Kar tiče akcijo za razširjanje knjige, pa založbe same ne bodo mogle vsega opraviti. Tu bd morale sodelovati vse zainteresirane organizacije. JOŽE IVAGNER; Nismo omenili knjig, ki so n.ajdsažje na našem knjižnem trgu, to so slikanice za otroke; te knjige so zaradi dragih ilustracij in večbarvnega tiska za 200 do 400 odstotkov dražje od drugih knjig, zanje pa je trg še ožji. Obenem pri nas, zlasti v drugih republikah, izhajajo slikanice dvomljivih vrednosti, ki preplavljajo naš trg in kvarijo okus naj-mlffljših bralcev. ROFESOR Akademije za igralsko umetnost v Ljubljani France Brenk skoraj vsak teden sodeluje na kakem diskusijskem sestanku slovenskih ljubiteljev filma ali pa pripravi uvodno predavanje pred določeno filmsko predstavo. Zanimive so njegove ugotovitve o občinstvu ter repertoarni politiki naših kinematografov in domačih proizvodnih podjetij. Profesor Brenk meni, da si je naše filmsko občinstvo izoblikovalo zelo določen filmski okus. Naš sodelavec je obiskal profesorja Brenka •s prošnjo, naj za naše bralce odgovori na naslednja vprašanja: »ALI SE DELAVCI ZANIMAJO ZA FILME POSEBNE VRSTE?« »Delavci so najboljše občinstvo. Zelo pazljivo in z zanimanjem spremljajo predavanje o filmu. Zlasti me veseli njihova radovednost brez odvečnih vprašanj, s kakršnimi se ukvarjajo izobraženci. Menim, da so za delavce najboljši filmi resnične mojstrovine kinematografije od »Križarke Potemkin« mimo »Device Orleanske« do filma Kalatozova »Letijo žerjavi«.« * »KATERI DOMAČI UMETNIŠKI FILM SO NAŠI DELAVCI NAJBOLJE SPREJELI?« »Zdi se mi, da so najbolje sprejeli Hanže-kovičev film »Svojega telesa gospodar«. Domnevam, da je tako tudi v drugih republikah. Po tematiki ta film bolj ustreza kmetom, vendar so ga sprejeli tudi delavci prav zaradi tega, ker je umetniško uspel. Delovni ljudje v večjih mestih so pokazali podobno zanimanje za Poga&ičev film »V soboto zvečer« in za Tanhoferjevo zgodbo »H-8«. Zato imajo razdeljevalci velike obveznosti, kadar izbirajo filme za delavska središča. Ni važna tema, temveč umetniška vrednost filma. Film je »zelo nevcuma umetnost«, ker vpliva na oblikovanje značaja, intelekta in čustev. Delavec si želi film o sebi oziroma o svojem življenju. Če pa je tak film slab, ga delavec smatra za umetniško laž. Spominjam se nekaterih nevšečnosti po predstavi »Zenite«. Mnogi delavci so me vpraševali, čemu je sploh bil posnet film o njihovem življenju.« »KAJ MISLITE O DOKUMENTARNIH EN STROKOVNIH. OZIROMA ŠOLSKIH FILMIH?« »S kratkimi filmi stojimo slabo. Imamo uspele, celo izvrstne kratke filme, vendar jih je malo. Turistični filmi na primer so izdelani brez domiselnosti, zato so dolgočasni. Filmski tedniki nas ne obveščajo zadovoljivo o dogodkih na tujem in tako dalje. Pa strokovni film? S tem se ukvarja Zavod za šolske in kulturno-prosvetne filme. Takih filmov j« zdaj zelo malo in, kar je še slabše, niso razporejeni po strokah. Filmsko obrtniško so najpogosteje slabi. 'To pomeni: nujno mora priti do razširitve tematike in do strokovne obdelave. Po mojem mnenju bi moral vsak vajenec v učni dobi marsikaj videti na filmskem platnu. Izkušnje po svetu kažejo, da je takšna metoda učenja najbolj učinkovita. Če hočemo posneti dovolj dobrih filmov te zvrsti, potrebujemo sredstva in strokovnjake, imamo pa le zelo tenko plast filmskega kadra. Vlagamo milijone v slabe filme, skoraj nemogoče pa je dobiti deset do dvanajst milijonov dinarjev podpore za filmske odseke na akademijah za gledališko umetnost. Naša filmska štrena je še vedno zmešana.« _____ 2. L. »PIANIH 0«: Letošnja zima brez snega ni zmešala računov samo smučarjem, jmpak tudi filmarjem — ekipi, ki pod vodstvom reži* serja Franceta Kosmača snema igrani celovečerni film »Dobri stari piai ino«. Ekipa zaman čaka snega in za zdaj še ne vedo, kaj bodo ukrenili s prizori, ki bi jih moral! posneti na snegu, če snega v kratkem ne bo. še ena »naravna nezgoda« je zavrta delo ekilpe: zbolel je Fran« Milčinski, ki APRILA je pisal scenarij za ta film, zdaj pa v njem tudi nastopa. Pri Triglav-filmu pravijo, da zaradi teh nepredvidenih ovir prve kopije ne bodo gotbve 31. marca, kot so sprva računali, temveč v drug! polovici aprila. Režiser France Kosmač, ki je pred »Dobrim starim pianinom« režiral 25 kratkih filmov in Igrani film »Koplji pod brezo«, je s snemanjem »planina«, kot pravi, zadovoljen. Štev. 7 — Sl. februar im, DELAVSKA ENOTNOST POTOVANJE PREDSEDNIKA TITA V AZIJO IN AFRIKO PO POTEH MIRU Dva meseca sta že minila, odkar se je predsednik republike Tito odpravil na obisk k prijateljskim azijskim in afriškim deželam. V tem šašu je obiskal Indonezijo, Burmo, Indijo, Cejlon, Etiopijo in Sudan, zdaj pa je v Združeni arabski republiki. Po bivanju v Egiptu in. Siri ji bo na poti domov obiskal še Grčijo, kjer se bo na Rodosu sestal g predsednikom Kara-manlisom. Vse potovanje poteka v znamenju naporov za utrditev miru, za krepitev medn. sodelovanja in za razvijanje naših od-nošajev z vsako izmed teh azijskih in afriških dežel. Skozi vse govore in sporočila se vlečejo kot rdeča nit iste Skupne misli o sedanjem položaju na svetu in o metodah za njegovo izboljšanje, o plodnosti dosedanjega sodelovanja, o velikih možnostih za njegov nadaljnji razvoj in o prijateljstvu naših dežel. Naštejmo nekaj zaključkov, do 'katerih so prišli azijski in afriški državniki v pogovorih z našim predsednikom. Ti zaključki bolje kot vse drugo ponazarjajo pomen Titove poti; — Razvijati mednarodno sodelovanje, s pogajanji in sporazumi urejati sedanje probleme ter zagotoviti trajen mir kot nujni pogoj za nadaljnji napredek in obstoj sveta. To so splošne težnje velike večine ljudi po •vetu. — Le dosledna politika aktiv, ne koeksistence med narodi in državami lahko pripelje do zmanjšanja napetosti, do vsestranske veljave metod pogajanja in sporazumevanja url urejanju nerešenih mednarodnih vprašanj. Za zmanjšanje sedanje napetosti in za ublažitev nasprotij po svetu ie treba člmprei doseči vsaj delne sporazume o razorožitvi, predvsem pa o ustavitvi poskusov z jedrskim orožjem In o organizirani medna- Dve nogi v Papuaniji Ljudje računajo različne reči in primerjajo različne vrednosti. Na mizo prihaja iz dneva v dan marsikaj, ljudje tehtajo na miligrame. Nikomur v r civiliziranem svetu pa doklej še ni prišlo na misel, da bi izračunal, koliko je vredna črna in koliko bela noga. Pa vendar... V Papuaniji, na jugovzhodnem koncu Nove Gvineje, so ne le izračunali, marveč tudi »uzakonili« vrednost črne in vrednost bele noge. Tako določajo zakoni: če izgubi Avstralec pri nezgodi med delom nogo, dobi invalidsko odškodnino v znesku 1600 funtov, če pa se to primeri domačinu, znaša odškodnina le 65 funtov. Domačini so izračunali, kaj vse bi se jim moralo zgoditi pri delu, da bi se - vsaj za spoznanje približali višini odškodnine, ki jo dobi belec za eno samo izgubljeno nogo. Po tem računu bi moral domačin popolnoma onemeti (65 funtov), oglušeti (65 funtov), oslepeti (50 funtov), izgubiti obe roki in obe nogi (skupno 200 funtov), se poškodovati do delne hromosti (50 funtov), pa bi še vedno ostala razlika okoli 1110 funtov. Ne, ne gre le za nesmiselni načun, hkrati pa ni težko uganiti, kje so korenine te uzakonjene nečlovečnosti. rodni gospodarski pomoči bfez političnih pogojev za razvoj nezadostno razvitih dežel in področij. ' — Neenakomerni gospodarski razvoj sveta in nadaljnje poglabljanje prenada med gospodarsko razvitimi in gospodarsko manj razvitimi deželami sta osnovna elementa splošne nestabilnosti v svetu. Zato sl bodo naše dežele tudi v prihodnje prizadevale za uresničenje široke zamisli mednarodne gospodarske In tehnične pomoči nerazvitim deželam po OZN ter v dvostranskih sporazumih, vendar brez političnih pogojev. — Odprava vseh oblik kolonializma je eden izmed osnovnih imperativov sodobnega sveta. Zato se naše dežele odločno zavzemalo za zagotovitev suverenih pravic slehernega naroda do nacionalne svobode In neodvisnosti ter do enakopravnega sodelovanja v mednarodnem življenju. — Neposredni stiki z medsebojnimi obiski in osebnimi srečanji so se izkazali kot korist- na praksa, zato jih bomo nadaljevali. Glede dvostranskih odnosov so na razgovorih sprejeli naslednje sklepe: Z Indonezijo: Ugotovili so napredek na vseh področjih medsebojnih odnosov. Sodelovanje so sklenili nadalje širiti in poglabljati, za to pa bo neposredno skrbela mešana jugoslovan-sko-indonezljska komisija In z njo pristojni organi obeh vlad. Podpisali bodo konvencijo o kulturnem sodelovanju ter sporazum o Izmenjavi študentov, znanstvenikov in kulturnih delavcev. Z Burmo: S posebnim zadovoljstvom so ugotovili skupno pripravljenost, de se sedanje prijateljstvo ih plodno sodelovanje obeh dežel razvija in se razširi na vsa področja medsebojnih odnosov. Z Indijo; Predsednika sta z zadovoljstvom ugotovila, da se odnosi med Indijo in Jugoslavijo dalje krepijo na vseh področjih. Izrazila sta prepričanje, da bo ta težnja ostala In se že bolj okrepila. Beda delavcev v Pakistanu Delegacija zveze zahodno-nemšikih sindikatov (DGB) je nedavno obiskala več azijskih dežel. Po vrnitvi so člani delegacije začeli ob javljati v sindikalnem tisku vtise in ugotovitve s poti. V delno Skrajšani obliki objavljamo odlomke iz članka Hemza Sag er j a, predsednika sindikata zahodno-nemških lesnih delavcev. »V Pakistanu imajo zemljo maloštevilni veleposestniki, ki so hkrati tudi vladajoči politični razred. Sistem najem-ništva je že zelo star. Najemniki dajejo veleposestniku polovico dohodkov, najemnino v naturi pa morajo brezplačno spravljati na posestnikov dom. Spričo milijonskih številk nepismenih ni nič čudnega, če je tudi politični sistem le dozdevno demokratičen. V minulih osmih letih ni bilo volitev, v Pakistanu vlada vojaška diktatura. V takšnih okolnosttih je delo sindikatov zelo težavno. Njihovi voditelji so pretežno izobraženci. Kdor hoče karkoli storiti za delavce, zaposlene v indmtriijiskih podjetjih, ki jih je malo, mora zrnati brati in pisati in govoriti angleško. Najmočnejši so sindikati železničarjev, PTT im, pristaniških delavcev. Razen tega je še v podjetjih nekaj omembe vrednih sindikalnih organizacij. V večini primerov znaša članarina od enega do poldrugega odstotka tedenske mezde. Ker je le v manj primerih mogoče registrirati člana, zbirajo članarino nd občasnih nabiralnih akcijah ali pa te prispevkov, plačanih na račun pomoči, ki jo sindikati dajejo posameznim delavcem ... V Pakistanu ni mogoče delovanje sindikatov v takšni obliki kot v Evropi, vendar bi bila usoda delavcev brez sindikalnih organizacij kljub vsem pomanjkljivostim še znatno težja. Mezde so zelo nizke. Povprečna plača znaša 50 rupij mesečno. Nekatera podjetja izplačujejo tudi dodatke, ti zaslužki pa naj bi zadostili potrebam družin s petnajst do dvajset člani. V velikih industrijskih podjetjih znaša plača 2,5 do 2,8 rupije dnevno. Kvalificiran mehanik v industriji zasluži 100 do 120 rupij. Rupija je približno 60 dinarjev. Pakistanski delavci živijo v hudi revščini. Prazne utvare si dela, kdor pričakuje, da si bo dežela lahko pomagala te revščine z ameriškimi dolarji, z angleškimi funti in z nemškimi markami... Napačno bi bilo, če bi pomoč, ki jo dajejo azijskim deželam, povezovali z zahtevo, naj se odločijo za evropski način življenja in ste brez pridržka oprimejo političnega sitema, kakršen je značilen za Zahod.* S Cejlonom: Deželi imata široke možnosti za plodno sodelovanje pa vseh področjih. Do izraza je prišla pripravljenost, da se nadalje razvije in razširi 'sodelovanje na gospodarskem tehničnem, znanstvenem in kulturnem področju in da se poveča medsebojna trgovinska izmenjava. V ta namen bo Jugoslavijo kmalu obiskala ustrezna cejlonska vladna delegacija. Z Etiopijo: Pomemben napredek smo dosegli na področju gospodarskih odnosov, zagotovljene pa so možnosti za pomembno razširitev vsestranskega gospodarskega sodelovanja. Proučili so vrsto načrtov za širšo blagovno izmenjavo in oo-globitev sodelovanj', v tem smislu, da bo Jugoslavija gradila nekaj objektov, zasnovanih v etiopskem petletnem načrtu na področju Industrije, rudarstva, vodnih gradenj, prevoza in razvoja kmetijstva. Dosegli so načelno soglasje 0 zagotovitvi jugoslovanske finančne in tehnične pomoči Etiopiji, vključno a krediti. Delo jugoslovanskih strokovnjakov v Etiopiji so ocenili pozitivno in se odločili za nadaljnjo krepitev tehničnega sodeiliovanja v obliki Izmenjave in usposabljanja strokovnjakov, tehnikov in znanstvenih delavcev. S Sudanom: Dosegli so načelno soglasje glede kreditov, ki jih bo Jugoslavija ponudila Sudanu In ki bi jih uporabili za nakup jugoslovanske strojne opreme, ter za sodelovanje jugoslovanskih strokovnjakov pri graditvi predelovalne industrije v Sudanu kakor tudi za nakup tovornih ladij v Jugoslaviji. Obe deželi bosta izmenjali kulturne delegacije, Jugoslavijo pa bo kmalu obiskala sudanska delegacija, da bodo določneje razpravljali o teh sporazumih. Zakaj toliko hrupa Nov poskus omejevanju pravic ameriških sindikatov »Navsezadnje se bodo v Kongresu le spet kresale Iskre,« je vzkliknil novinar v svojem poklicnem navdušenju, ko je predsednik Bisenhowar poslal Kongresu sporočilo v zvezi z vladnim predlogom o sindikatih. — Gre za pravice večine in za koristi manjšine, za delavce in delodajalce, za probleme, od katerih rešitve je v mnogočem odvisen nadaljnji notranji razvoj. V kongresni dvorani In izven nje bodo izgovorili mnogo plemenitih besed o pravici in svobodi, o zatiranju korupcije in o »zaščiti nedolžnih«, le malokdo pa bo odkrito povedal, čemu pravzaprav tak hrušč. Proti vladnemu predlogu je takoj nastopila večina demokratov, v celoti pa sindikati, kii bi jim tek zakon omejil pravice in možnosti za dejavnost. Ta predlog zaključuje obdobje pro-tidelavske gonje, ki jo kapital uprizarja že dlje časa z namenom, da bi organiziranemu delavskemu gibanju zmanjšal pomen in vpl iv. Pretresljiv kodeks in pretresljiva spričevala , Vsi se skladajo v mnenju, da med sindikalnimi funkcionarji ZDA so pojavi korupcije in zlorabe delavskih skladov. Glavna sindikalna centrala — Ameriška federacija dela In Kongres Industrijskih organizacij (AFL in CIO) — se tudi sama trudi, da bi se čimpraj rešila tega zla. Na kongresu leta 1957 so ■ na primer sprejeli tudi poseben »kodeks etične prakse«, ki so ga delegati ocenili 'kot »pretresljivo demonstracijo zavesti delavskega razreda«. Republikanci in vsi tisti, ki se veselijo slabosti v sindikatih, so potem rekli, da je ta kodeks lepo in spretno sestavljena poezija, tol zasluži pozornost, vendar pa — tako so dejali — so poezije, in etična načela primerna 23 citiranje v kongresnih govorih, za zatiranje korupcije' pa je potreben strog zakon. Pri tem se sklicujejo. na odbor demokratskega senatorja McLellana, ki je nedavno Objavil deibelo knjigo o rezultatih preiskav v zvezi s podkupljivostjo nekaterih sindikalnih voditeljev. Hudo razburjenje zaradi »drobnih« odtenkov Vprašanje ukrepov proti korupciji so pred Kongresom prvič sprožili, lani aprila z zakonskim osnutkom, ki sta ga predložila demokrat Kennedy in republikanec Ives. Zaradi strankarskih volilnih računov in zavoljo nekaterih pravnih težav, kot na printer »razjasnjevanje pojmov o deželi brez lastnika« med zveznimi in federalnimi oblastmi, pa Kon- gres ni sprejel konkretnega sklepa. , . .. • Zdaj se je položaj nekoliko spremenil. Republikanci niso hoteli pred Kongres »v koprodukciji« z demokrati, zato bodo poslanci glasovali o dveh predlogih, o vladnem, ki ga je predložil senator Geldwetter, in o opozicijskem demokratskega senatorja Kennedyja. »Žalostno Je, da bomo na ta način razpravljali o tako pomembnem vprašanju, vendar- kaj hočemo,« tožijo tisti, ki so opazili, da so »drobni« razločki med obema predlogoma vendarle dovolj znatni, da se bodo v Kongresu kresale iskre. Kaj so predvideli republikanci? V glavnem naslednje: — državno nadzorstvo nad finančnim poslovanjem delavskih sindikatov; — tajne volitve sindikalnih vodstev v določenih časovnih presledkih; — sprejem predpisov, ki bodo spodbujali k sklepanju takih kolektivnih pogodb, da bodo bolj kot doslej upoštevane koristi kapitala; — določene spremembe Taft-Har.tleyevega zakona, med katerimi je najpomembnejša prepoved sekundarnega bojkota* in piketiranja**. KenneajJev zakonski osnutek se razlikuje od vladnega v naslednjem: — opušča vprašanje sekundarnega bojkota in piketiranja; — državnemu uradu za delovna razmerja daje pravico do odločitve, ali lahko glasujejo o kolektivnih pigodbah tudi delavci, kt *o med stavko izgubili delo; — ublažuje tista določila Taft Hartleyevega zakona, ki se nanašajo na organizacijo gradbenih delavcev in na načelo »Union shopa« v gradbeništvu, po katerem morajo biči delavci do-določenega podjetja člani sindikata. Sindikati ne nasprotuj jjo u-krepom za preprečevanje ■ korupcije, čeprav še bojijo možnih posledic vmešavanja administracije, katere zveze z delodajalci so znane. Upravičeno pa trdijo, da uporabljiajo republikanci korupcijo in podobne zlorabe samo kot kuliso za nekaj povsem drugega in da so vsi vladni, predlogi za spremembo delavske zakonodaje uperjeni predvsem v razbijanje sindikatov. V ponazorilo tega o-pbzarjajo na neuspeli poskus z referendumi o tako imenovani »pravici do dela« lansko jesen. »Apatični« birokrati V sindikatih pravijo: »Priznavamo obstoj žalostnih izjem, kakršna je James Hoffa*. Vendar takšni pojavi niso značilni samo za sindikate- Tudi v drugih ameriških ustanovah so se pojavile birokratske težnje, zato postajajo njihovi člani včasih malocnarni glede osebne odgovornosti za delo, k; ga oprav* ijajo. To je naše skupno zlo; kadar rešujemo splošne ljudske probleme, pa zahtevamo načelo sorazmernosti.« \ $Q&podin)ef po$ot! »PINUS« Ali hoftete, da bodo VaSe roke sveže in gladke? Tovarna kemičnih izdelkov RACE PRI MARIBORU Potem uporabljajte pri pranju in pomivanju SADJARJI! O »EGO RDEČI ROBOT« NE ZAMUDITE ZIMSKEGA ŠKROPLJENJA PROTI AMERIŠKEMU KAPARJU K*1 PRI TEM UNIČITE TUDI JAJČECA LISTNIH USI IN DRUGIH ŠKODLJIVCEV, KI BI SPOMLADI ZACELI S SVOJIM NEVARNIM DELOM. TOVARNA SREDSTEV ZA ZAŠČITO RASTLIN »PINUS« V RAČAH ki je neškodljiv za kožo in perilo1. PRI MARIBORU VAM V TA NAMEN IZDELUJE: RUMESAN OLJE, RUMESAN PASTO, PARAFIN IN ŽVEPLENO »EGO RDEČI ROBOT« je izdelek APNENO BROZGO 30 Be TOVARNE KEMIČNIH IN PRALNIH IZDELKOV PARAPIN NE PUŠČA RUMENH SLEDOV, KAR JE POSEBNO VAZNO »JADRANKA« — PIRAN ZA ŠKROPLJENJE DREVJA OB ZIDOVIH. Problem družbenega položar ja, notranje organizacije in politične vloge sindikatov je zlasti v sedanjem obdobju za ameriške delavce življenjskega pomena. Ameriški sindikati si v mnogih vprašanjih niso edini. Protikomunistična zagrizenost nekaterih voditeljev ALF—CIO je že postala pregovor; to jim začenjajo očitati tudi že doma. Nekateri sindikalni voditelji so zares korumpirani, mnogo pa jih je birokratiziranih. Ne glede na vse te slabosti pa je AFL —CIO zdaj edina močna organizacija, ki brani koristi ameriških delavcev ter mnogo pomeni v gospodarskem dn v političnem življenju sodobne Amerike. Napad na sindikate je pravzaprav napad na koristi delavskega razreda kot samostojnega činitelja v življenju dežele. Sindikalno gibanje v ZDA se je uveljavilo kot pomembna politična sila. Svojo moč je pokazalo zlasti na lanskih novembrskih volitvah. Računajo, da je podpora sindikatov največ prispevala k veliki zmagi demokratov. Takrat se je pokazalo, da grob, odkrit napad na sindikalno gibanje dn na delavske pravice, napad, kakršnega so si v volilni kampanji privoščili republikanci, v sedanjih razmerah škoduje tistim, ki ga sprožijo. Zato je bil kapital to pot previdnejši. V sindikalnem gibanju je izbral šibko točko, ker upa, da bo v njej napravil razpoko za svoje nadaljnje pro-tidelavske akcije. Razlike med Goldivetterjem in Kennedyjeffl izvirajo iz različnega ocenjevanja raznih kapitalifUčnih tokov in različnih mnenj o tem, kako daleč je v sedanjem trenutku mogoče v tej akciji brez nevarnosti za uspeh. čas bo pokazal, kakšno us°' do bodo doživeli njuni predlo* sgi, že sedaj pa je jasno, zakaj tak hrušč o »nujnosti uvedb* reda v dejavnosti sindikatov«. C. C. * Sindikati včasih organizirajo stavke, bojkote ir. druge akcij* tudi proti tistim podjetjem 1® družbam, ki so v poslovni sr*' z1 s tovarno ali s podjetjem, r katerem stavkajo. ** Gre ža vrste članov slndik** ta pred vhodom v tovarno. " rokah imajo transparente, s terimi pozivajo delavce, oal bojkotirajo delodajalca, naj s* včlanijo v sindikat in podobno- * James Hoffe je predsednik sindikata prevoznikov, en«ff* največjih ameriških sindikatom ALF—CIO je izključil ta O*0' dikat iz svojih vrst, ker ni ral odstraniti Hoffe te vodd^il čeprav so mu cijo. DRAMA V KONGU VRENJE V ŠPANIJI Kanec januarja je bil v Madridu banket, ki se ga je udeležilo nad sto generalov in višjih oficirjev španske vojske ter nekaj znanih desničarskih (monarhističnih) osebnosti in umerjenih republikancev. Ustanovili so koalicijo, ki je dobila ime »Nacionalna zveza«. Na banketu je bilo slišati hude besede proti generalu Fancu in njegovemu režimu. Po poročilih tujih dopisnikov je označil Joachim Sastrusteghi, industri-jec in monarhist. Francov režim za nezakonit. Dejal je, da si je Franco izsilil oblast, ki jo zdaj ohranja s silo. Ob tem dogodku je še zanimivo, da doslej niso zaprli nobenega izmed navzočih, kar je za španske razmere nekaj povsem novega. Ce vemo, da je bila Falanga doslej edina zakonita stranka v Španiji, lahko smatramo ustanovitev »Nacionalne zveze« za začetek razbijanja politične osnove Francovega režima. To nakazuje še nekaj drugih znamenj, izmed katerih jih bomo nekaj našteli. Lansko leto se je začelo z množičnimi stavkami. V stavki asturskih rudarjev je sodelovalo okoli 30.000 ljudi Nekaj dni po izbruhu te stavke so zaceli stavkati tudi katalonski industrijski delavci, zlasti v Barceloni, in pa kakih 65.000 delavcev iz baskovskih pokrajin. Višje mezde so bile poglavitna zahteva. Na pritisk stavkovnega gibanja je Francova vlada sklicala nujno sejo. Sprejel; so uredbo, ki daje delodajalcem pravico, da Po svojem preudarku in na lastno pobudo izboljšajo delavcem mezde. Stavke so le delno uspele ter zagotovile delavcem določeno izboljšanje delovnih pogojev in nekaj višje mezde. To je bila velika zmaga španskega proletariata, če upoštevamo pogoje, v katerih se bori. Do izraza so prišli tudi novi elementi, ki bodo vplivali na nadaljnji potek borbe španskega delavskega gibanja: med stavko se je utrjevalo sodelovanje raznih političnih smeri (komunistov, socialistov, anarhosin-dikalistov in katoličanov), po stavki Pa *o sprožili veliko akcijo solidarnosti z zaprtimi in preganjanimi udeleženci stavke. To solidarno gibanje je bilo tako široko, da so v akciji sodelovali tudi ljudje, ki sicer nimajo prav nobene zveze z delavskim razredom. Prispevke za stavkarje so zbirale v nekaterih krajih celo deklice Katoliške akcije. Barcelonski škof, je prvi dal prispevek za zaprte delavce in njihove družine, škof iz pokrajine Vittorije pa je protestiral proti represalijam in zagrozil civilnemu guvernerju, da bo v primeru nadaljnjih represalij naročil, naj v vseh cerkvah preberejo pastirsko pismo, v katerem bodo obsodili ravnanje oblasti. Takšno stališče nekaterih cerkvenih zastopnikov si lahko razložimo s splošnim razpoloženjem do sedanjega režima, ki v cerkvenih krogih očitno vzbuja zaskrbljenost in jih sili, da sami pritiskajo nanj. da bi ublažil hude gospodarske in druge posledice, ki jih j.e doslej najbolj čutil delavski razred. Očitno meni katoliška cerkev, ki je bila pred časom eden poglavitnih Francovih pomočnikov, da je določena liberalizacija režima nujna, če se hočejo izogniti novim razrednim spopadom kakršne je doživela Spaniia v minulosti in v katerih je tudi katoliška cerkev včasih dobila »krajši konec«, kakor pravimo. Značilno je, da je prav v sedanjih oko- liščinah KF Španije poslala cerkvenim poglavarjem in španskim katoličanom poziv, v katerem zahteva od cerkvenih vrhov in od vseh katoličanov, naj s svojo intervencijo pripomorejo, da se ne bo izjalovila želja ljudstva po mirni spremembi režima. KP Španije opozarja, da se kriza v Španiji ostri, kar lahko privede do nasilja, ki se mu hočejo izogniti komunisti in katoličani. Že predlanskim je komunistična partija Španije sprejela sklep o organizaciji »Dneva nacionalne pomiritve«, ki naj bi bil neke vrste miren, miroljuben plebiscit vsega ljudstva proti draginji, proti sedanji gospodarski politiki režima tvr za amnestijo zaprtih in emigrantov in za politične svoboščine. Manifestacija je bila napovedana za 5. maj 1958. Pomen te nove smeri Komunistične partije Španije, v kateri je organizacija »Dneva nacionalne pomiritve« igrala važno vlogo, lahko dojamemo tudi iz reakcije, na katero je naletela v frankističnih krogih in celo pri Francu. Dvanajst dni kasneje je ime) Franco v skupščini dolg govor, v katerem j,e pozival k budnosti proti »novi taktiki mednarodnega komunizma« in dejal, da je »podtalni komunistični aparat po mnogih letih zavzel takšno širino in ima takšna sredstva, da se njegovi voditelji včasih vtihotapljajo celo v politične organe, katerih naloga je boj proti marksistični ideologiji«. Franco je tedaj trdil, da je v Španiji dosežena »nacionalna Pomiritev« in storjeno vse, kar je v »človeških močeh«, da bi dosegli ustaljene cene. V istem govoru je povedal še drugo neresnico, češ da v Španiji ni več političnih pripornikov, kar je povzročilo zelo energično reakcijo in proteste ne le med španskimi emigranti, marveč tudi v številnih liberalnih in demokratičnih krogih zahodnih dežel. če upoštevamo še dejstvo, da vse španske politične organizacije v deželi in izven nje ter celo sam Franco govorijo o »nacionalni pomiritvi«, o »nujni odstranitvi duha državljapske vojne« i. pod., o potrebi mirnega in miroljubnega reševanja sedanjih španskih problemov, lahko zaključimo, da dejansko razpoloženje španskega ljudstva zahteva prav takšno rešitev, kot jo predlagajo, čeprav si pri tem zamišlja to »pomiritev« vsakdo po svoje. Kaže, da se tega zaveda tudi Franco, saj je v minulih dveh letih vnesel v zakonodajo preče-- sprememb: čedalje bolj je izključeval Falango iz aktivnega političnega življenja dežele in ji prepustil delovno torišče le na socialnem področju z očitnim namenom, da bi ustvaril vtis, češ da je tudi sam zagovornik narodne enotnosti. Po vsem sodeč, vodi sedanje gibanje objektivno k politiki mirne spremembe sedanjega režima. S tem se strinjajo vsi. Da ni Večjih, pomembnejših rezultatov, je treba pripisovati predvsem razcepljenosti delavskega gibanja in nezaupanju med posameznimi političnimi organizacijami španskega delavskega razreda, ki so v odločilnih zgodovinskih trenutkih podrejale koristi svojega razreda koristim tuje politike, nekatere izmed njih pa se še vse doslej niso povsem iznebile tujega vpliva. Tu so v glavnem tudi korenine vseh dosedanjih neuspehov španskega delavskega gibanja, če prav dokazuje to gibanje v vse! svoji dolgi zgodovini veliko, borbeno vitalnost. Kade Nikolič Vč - Ho sicer še ni dokončen razplet, je pa zanesljivo znamenje, da se drama bliža višku in da se »kraljestvo tišine« ne vrne več. Izbruhnilo je v januarski noči, ko se je novo leto šele dobro začelo. Agencijska poročila, k; so po navadi suha in skopa, so tudi to pot zaznamovala le nekatere dejstva: V Leopoldvillu v Belgijskem Kongu so se spopadli domačini s policijo ... — Padlo je nekajkrat po deset domačinov ... — Organizacija ABAKO prepovedana ... (Nekaj kasneje.) Zagotovljen je mir in red. Belgijski general Jan-sens je hvalisavo in. cinično izjavil: »Uporabili smo komaj stotinko svoje moči. Tistih nekaj mrtvih naj bo nazoren pouk o-nim, ki so ubežali kroglam. Za primer, da ne bodo molčali, smo pripravljeni ponoviti ta šport.« Ta »šport« pa ni nov. Njegova pravila so kaj preprosta: možje z orožjem streljajo po ljudeh brez orožja (razumljivo je, da Imajo prvi belo, drugi pa temno polt). Že leta 1942 so ubili v taki »športni igri« sto domačih delavcev iz vrst domačinov. — Razlog: zahtevali so le 50 centov dnevno za velike napore, ki so jih vlagali v tistih vojnih letih v delo, da bi demokracija zmagala nad fašizmom. Podobna »igra« se. je ponovila leta 1943 v Lugut^ln Masisi, čez leto dni kasneje pa v Matadi. Nekaj let pozneje je dobronamerni, iskreni Belgijec O. P. Gil-be-rt potoval po Kongu in zapisal, da imajo črnci v tej deželi le dvoje pravic: delati in mol-isti. V Belgiji so takrat menili, da je Gilbert ponorel, zdaj pa se nekateri spominjajo njegovih opozoril, seveda z veliko zamudo. Kaj je ABAKO? Približno pred dvanajstimi leti so v Leopoldvillu, glavnem mestu Konga, ustanovili zdru-Združenje ABAKO je imelo na-ženje na plemenski osnovi. — men, širiti jezik kikongo, ki ga govorijo prebivalci ob spodnjem toku reke. Ker je bila organizacija ABAKO sprva plemenska in kulturno-prosvetna. ni vzbujala pozornosti kolonialnih oblasti. Sčasoma pa je ABAKO začel spreminjati značaj in naloge ter se je postopoma spremenil v jedro nacionalnega gibanja za osvoboditev. Že leta 1956 je objavil manifest, v katerem je zahteval priznanje pravic® do neodvisnosti, avtonomijo in uvedbo demokratičnih svoboščin. Na pomlad leta 1957 je ABAKO jasno povedal, da smatra Kongo zg nedeljivo celoto, njegove prebivalce pa za popolnoma enakopravne. »V Kongu ni. višjih in njžjih ras«, so poudarjali voditelji organizacije ABAKO v odgovorih na spletk® in rovarjenje kolonizatorje v, ki so si prizadevali, da bi gibanju naprtili pečat ekskluzivnosti in nestrpnosti do drugih prebivalcev dežele. ABAKO j® prva organizacija, ki je vključila v svoj program besedo neodvisnost, ni pa edina. V vzdušju narodnega prebujenja so se začele v vrsti naselbin vsepovsod po Kongu, celo v odročnih krajih, porajati združenja na plemenski alj kaki drugi osnovi s podobnimi smo- tri. Nazadnje se j® lani okto bra razvilo nacionalno gibanje Konga, ki so se mu pridružile štirj organizacije: Socialistična akcija. Narodna unija, Liberalna zveza in nacionalno gibanje Konga. — Med organizacijo ABAKO in drugimi niso dosegli organske enotnosti, in sicer predvsem po krivdi politike kolonialnih oblasti, ki zagovarjajo načelo »deli in vladaj«. Tudi nazori o taktiki in o bodočnosti neodvisnega Konga niso povsem enaki. Navzlic vsemu so razlike vedno(manjše, skupni nastopi in skjupne zahteve pa čedalje pogostejši.^ « Kdo je Kasavuhu? ABAKO vodi Joseph Kasavu-bu, dinamičen, energičen in sposoben mož, ki ga kolonizatorji označujejo za fanatika z noro ambicijo, domačim pa za ljudskega tribuna. Ko je bil Kasavubu v šoli, so ga skušali katoliški misijonarji vzgojiti v božjega hlapca, pa ni maral v kuto. Odločil se je, da bo raje služil ljudstvu. Na komunalnih volitvah decembra leta 1957 in 1958 j® Kasavubujev ABAKO na juriš osvojil položaje v Leopoldvillu: med osmimi predsednik; obči« je bilo izvoljenih sedem abakovcev, med 170 mandati za člane občinskih odborov je dobil ABAKO 129 mest. Nič čudnega torej, če je prav ABAKO s svojimi voditelji trh v peti tistim, ki zdaj gospodarijo v Kongu. § krvjo poškropljeni pločniki Tistega ne — bilo je 4. januarja — je topla noč legla nad razdeljeno mesto*. Ena izmed sekcij organizacije ABAKO naj bi imela tisti večer sestanek. Oblasti so dale običajno dovoljenje, zadnji trenutek pa je občinsk; predsednik prepovedal zborovanje. Številni pristaši organizacije ABAKO so že bili zbrani v dvorani. Kasavubu in drugi voditelji so navzočim sporočili, da je zborovanje prepovedano. Ljudje so hrupno protestirali, čez čas pa se je ogorčenje poleglo, udeleženci so začeli odhajati. Na ulici je nekaj domačinov vzklikalo: »Neodvisnosti Neodvisnost!« Policijski komisar, ki je bil v bližini, je domačinom ukazal, naj molčijo. Eden izmed njih mu je odgovoril, da tako imenovana kolonialna lista zagotavlja vsakemu prebivalcu pravico, da javno izpove svoje mnenje. Takoj so ga s silo potegnili v policijski avto. Nato je policija prijela še dva, četrti Pa se je uprl. Komisar ga je oklofutal, damačin pa je zagrabil policaja za vrat in ga podrl. Takrat je skočil vmes drug stražnik. Množico je obsul s streli. Tako se je začelo. Razburjeni, golorok; domačin; so se skušali upirati. V spopad je posegla skupina brezposelnih delavcev, ki jih je zdaj v Leopold vitlu okoli 50 tisoč. Pločnik; so bili kmalu poškropljeni s krvjo ranjenih in ubitih domačinov. Bonja se nadaljuje Naslednje dni se je »šport« nadaljeval. Celo v tistih mest-nih četrtih, kjer je bilo vse mimo, so stražniki streljal; po ljudeh, k; so po naključju prišli mimo. Hladnokrvno so ubili nameščenca, očeta šestih otrok, ki je šel na delo. Nekega trgovca je zadela krogla v glavo pred trgovino. Taki prizori niso bili osamljeni. Hkrati so oblasti oborožile vse meščane evropskega rodu. Nekateri Izmed njih so se pridružili preganjanju črncev. Uprava mesta LeopoldvlMe je odprla posebno grobnico za »povzročitelje ne-redoy«. P® uradnem sporočilu je bilo ubitih 71 črncev; v resnici jih je vsaj trikrat več, razen tega pa še nekaj sto ranjenih. Organizacij® ABAKO so prepovedali. Kasavubuja so odstavili * položaja predsednika ene izmed mestnih občin in ga zaprli. Hkrati z njim so zaprli še druge voditelje ABAKO. Brezposelne delavce so začeli prisilno izseljevati na podeželje (tl delavc; niso prejemali denarne podpore). Aretacij* so se vrstile, napetost ni popustila, čeprav je dozdevno popoln miir. Nekateri vprašujejo: Al; se ni vse začelo s premišljeno provokacijo kolonialnih oblasti? Opozarjajo na podobno izzivanje v bližnji preteklosti, h kateremu so se oblasti zatekle, da hi imele izgovor za nasilje in »politiko pomifjevanja«. Ce je temu tako, so delali napačne račune, ker so doživeli dogodki v Leopoldvillu mnogo bolj dramatičen obrat. Kaj Bruselj obljublja in kaj mu zamerijo Skupni imenovalec splošnega razpoloženja v Belgiji: dogodki v Kongu so resni in zbujajo zaskrbljenost. Koalicijska vlada krščanskih socialistov In liberalcev je 13. januarja objavil s deklaracijo o Kongu. (Govori se, da je prišlo v besedilu te deklaracije po spopadu v Leopoldvil-liu do spremembe, čeprav to uradno zanikajo. Deklaracija predvideva upostavifev demokratičnega mehanizma, volitve vseh organov nad občinskimi odbor; bodo posredne (namesto neposrednega tajnega glasovanja), del članov pa bodo imenovali. Govorijo o komunalnih, teritorialnih in področnih svetih, ne pa tudi o parlamentu, vsaj aa bližnjo prihodnost ne (o ustanovitvi nacionalne vlade ni niti besede); obljubljajo zagotovitev delokratičnih svoboščin, ne povedo pa, kdai bodo to obljubo izpolnili, in kar j® najvažnejše, predvidevajo neodvisnost, roka pa ne povedo. Prve reakcije v Kongu, celo pri tistih organizacijah, ki veljajo za zmerne, imajo kritično obeležje, v glavnem v smislu navedenih pripomb. ABAKO n-1 mogel povedati svojega mnenja, ker je organizacija prepovedana, njeni voditelji pa v zaporu. Seveda ni težko uganiti, da bi bila njihova kritika še ostrejša kot ona iz vrst zmernih. Z eno besedo: v Kongu niso zadovoljni niti z besedilom vladne deklaracije, še manj pa z dejanji, zlasti še. ker belgijske oblasti in bel; kolonisti še nadalje strahujejo prebivalstvo in pripravljajo nove represalije. Njihovi zaščitniki v metropoli in konservativni politični krogi v belgijskih meščanskih strankah pripravljajo celo protiofenzivo, ker se jim zdi, da je vlada že preveč popustila. Govorijo tudi, da bo predsednika Eisken-sa zamenjala »močnejša osebnost«, k) bo uvedla v Kongu oblast »trde roke«. Kolikor se da razbrat; iz pisem, ki prihajajo v Belgijo, je vzdušje v Kongu mi>čno električno. V enem se vsi strinjajo: odločenost, utreti pot k neodvisnosti, po janaurskih dogodkih še m bila nikoli bolj izrazita, kot je zdaj. Ali bodo to doumeli tudi v metropoli? Al; bo metropola sposobna in pripravljena potegniti iz tega določene zaključke? Časa ni na pretek. B. R. . * Leopoldville ima dvoje strogo ločenih delov. V enem živijo črn; prebivalci, drugi pa je rezerviran izključno za Evropejce, Vsak večer morajo črnci oditi iz evropskega dela v svoje »mesto«, ki ga je neki potopisec označil kot »črno morje, k; obkroža cvetoči otok Evropejcev«. [ LEGENDA ^ Železo © Zakar ^'Cink O 3UaIo A Diajaanti L Uran i ▼ UJarsaaa •***• Qiium«iT2. ikri Ijcu/ei a Boksit %:■ B Kaua + Nčp ■ Olje. iz pacha — TdJcstn .vlakaa.^^ + -Us '■kina.' ca Bombaž ŽeLečarca^OT) Kongo sodi med tiste afriške dežele, ki imajo največ naravnih bogastev. Na površini 2 milijona 344.932 km2 — dežela je 80-krat večja od Belgije — živi nad 13 milijonov črncev in °koli 100.000 belcev, večinoma Belgijcev, Portugalcev in Italijanov. Narodni dohodek na prebi-valca znaša komaj kakih 2000 belgijskih frankov, kar je približno 2000 dinarjev mesečno. rosi AS VAB SINDIKALNE ORGANIZACIJE VASI ČLANI SI GOTOVO ŽELIJO, DA BI PRVOMAJSKE PRAZNIKE IZKORISTILI ZA OGLED SONČNE ITALIJE, PREDVSEM RIMA IN NEAPLJA. SAP TURIST BIRO JE PRIPRAVIL ZA PRVOMAJSKE DNI LEPO POTOVANJE S POSEBNIM VLAKOM V RIM IN NEAPELJ, PO IZREDNO UGODNIH CENAH. ODLOČITE SE TAKOJ IN PRIJAVITE UDELEŽENCE ZA TO POTOVANJE NASI POSLOVALNICI V LJUBLJANI, MIKLOŠIČEVA CESTA 17, TELEFON 30-645, KJER LAHKO DOBITE TUDI RAZKOŠEN TISKAN PROSPEKT S SLIKAMI IN POGOJI UDELEŽBE. NAJLEPSA, NAJZANIMIVEJSA IN NAJCENEJSA POTOVANJA V INOZEMSTVO PRIREJA SAP-TURIST BIRO! Vojna v Alžiriji se nadaljuje.... V trenutku, ko skuša francoska vlada prepričati svet, da je dosegla pomiritev v Alžiriji, so to njeno trditev zanikali novi boji, še hujši od vseh doslej. Na sliki kolona alžirskih borcev KAJ JE UTRUJENOST T llllll iiiiK Podobno kot motor, ki dehije le takrat, kadar ima dovoli goriva, je tudi za naše telo, ki mora delati, nujno, da redno dobiva gorivo — hrano, ki jo uživamo. Z »izgorevanjem-« hranilnih snovi, pri čemer se le-te po raznih zamotanih procesih v organizmu spajajo s kisikom, ki ga vdihujemo z zrakom, nastaja v našem telesu energija, ki nam omogoča, da delamo. Med delom nastajajo pri procesu zgorevanja v našem organizmu nepotrebne snovi, ki so še celo škodljive, saj organizem »zastrupljajo« in s svojim učinkovanjem zmanjšujejo delovno zmogljivost organov telesa. Kolikor več se je v organizmu nakopičilo teh škodljivih snovi, toliko bolj čutimo utrujenost ali pa — če jih je že zelo dosti — celo preutrujenost. Utrujeni organizem se spet lahko odpočije tako, da izloči vse te škodljive snovi ali pa da jih razkroji in spremeni v takšne, ki niso škodljive. To pa lahko dosežemo edinole s počitkom. Mnogi- strokovnjaki so izčrpno proučili pomen počitka za delovno sposobnost in za ohranitev zdravja. Vsi so ugotovili isto — da je predvideni počitek med delovnim časom in v prostem času, pa najsi bo vsakodnevni, tedenski ali pa letni, izredno pomemben. MED DELOM Dokazano je, da delovni učinek vi isti ob kakršnemkoli delovnem času. Ce delamo deset ur hkrati, delovni učinek nikakor ne bo desetkrat večji od učinka v eni uri. V prvi delovni uri bo učinek razmeroma majhen, saj se tedaj organizem šele privaja na delo. Potem pa se učinek poveča in je največji tretjo, četrto in peto uro dela. Nato, posebno po sedmi delovni uri, pa učinek zopet pada in je dvanajsto uro prav majhen. To potrjuje, da delo preko rednega delovnega časa ne koristi, pri težavnem telesnem delu pa je še celo škodljivo saj kaj kmalu povzroči preutrujenost. Pri mnogih poklicih je zelo koristna stvar <— več kratkih odmorov med delovnim časom. Izkušnje, in raziskave so pokazale, da so krajši in pogostnejši odmori celo dosti koristnejši od daljših in poredkejših. Po dolgem odmoru se mora naš organizem znova prilagoditi delu, po drugi strani pa tudi prepogostnl in prekratki odmori prav tako ne koristijo, saj prekinjajo ritem dela in organizmu niti ne dajo dovolj Sasa, da bi se odpočil. Zato je določanje časa za odmor med delom še posebno pomembna stvar. Ce je odmor razdeljen na dva dela, ga je najbolje razdeliti takole: deset minut po prvih dveh ali treh urah dela, dvajset minut pa po peti ali šesti delovni uri. C e je odmor nedeljen, pa je najbolje, da traja 30 minut in da ga imamo po peti uri dela. Odmor med delovnim časom omogoči organizmu izločiti del škodljivih snovi, ki so se med delom nakopičile v njem, in s tem zmanjšati utrujenost. Kadar med delom telo miruje ali pa je celo nenehno v istem napetem položaju, tako da se utruja le ena skupina mišic — na primer pri rudarjih, ki delajo s svedrom — je koristnejši počitek, ki se pri njem tudi razgibljemo. Tedaj je torej bolje, da telo ne počiva več, ampak da se giblje in s tem razgiba tudi vse tiste mišice, ki med delom niso bile napete. S spreminjanjem položaja telesa in z razgibavanjem med odmori so za 10—15 % povečali delovno storilnost in zmanjšali utrujenost LAŽNI UČINEK ALKOHOLA Samo po sebi se razume, da telo pri teh počitkih med delovnim časom nikoli ne more odstraniti vseh škodljivih snovi, ne more povsem izbrisati'utrujenosti. Povsem bomo to dosegli edinole s smotrno izrabo prostega časa. Pri nas žal večina ljudi kaj nesmotrno izrablja svoj prosti čas za razna »postranska« opravila, ki pa so dostikrat še utrud-Ijivejša od rednega dela. Se pogosteje pa. mnogi prebijejo svoj prosti čas v gostinskem lokalu s — pijačo v roki. Alkohol' uničuje delavčevo zdravje. Namesto, da bi Imelo telo takrat možnost blagodejnega počitka, dobiva vase nov strup, ki z lažnim učinkom naredi človeka začasno manj občutljivega za utrujenost, ker zmanjša ali pa sploh zabriše občutek utrujenosti. Toda škodljive snovi pri tem še vedno ostanejo v organizmu in čez čas se njihov učinek vendarle pokaže. Takrat pa je še huje: pridružil se jim je še nov strup s svojim učinkom — alkohol Mnoge ankete in drugačna proučevanja so izluščila dejstvo, da je delovni učinek najmanjši ob ponedeljkih in da je ta dan VELIK USPEH NAŠIH STROKOVNJAKOV Stroj, ki dela po »traku« V beograjskem PAE je preizkus odlično uspel -Trak z »ukazi« in elektronski »nadzornik« Strokovnjak je stopil pred stikalno pio-ičo, ki so se na njej svetila rdeča kontrolna okenca, nato pa so napravo zvezali z dolgimi električnimi kabli z vrtalnim strojem v sosednem prostoru. Še hip — in prvi orodni stroj v naši državi, ki Aa bo s pomočjo elektronske naprave moč upravljati na daljavo, bo začel delovati — Vključite glavno stikalo, — ie dejal strokovnjak pri stikalni plošči. Najprej je bilo slišati rahlo brnenje, potem pa se je velik sveder na vrtalnem stroju počasi začel obračati. •. • Takšnemu razburljivemu trenutka so sredi minulega tedna res prisostvovali člani delovnega kolektiva v beograjskem podjetju za avtomatizacijo in elektroniko PAE. Naprava, ki so jo pravkar preizkusili in Ki je odlično delovala, je pritegnila vso njihovo pozornost. Strokovnjak Je poskušal zdad to, zdaj ono: stroj v sosednem prostoru je P°“ slušno sledil njegovim ukazom, dasiravno ni bilo ob njem nikogar, ki bi pritiskal na njegove vzvode. Sveder je zabrnel močneje in je zavrtal v kovinsko ploščo, ki se je postavljala pod njim zdaj v to. »daj v drugo lego. Končno je brnenje pojenjalo: strokovnjak v sosednjem prostoru je obrnil stikalo na kontrolni plošči in vrtalni stroj zaustavil. — Povsem v redu. Naprava deluje brezhibno. PLOD DVEH LET DELA To Je velik uspeh skupine strokovnjakov podjetja PAE: pod vodstvom inženirjev Georgija Lukaiela, Andja Stefanoviča in »«-brivoja Rajčiča so se pred dobrima dvema letoma poglobili v zamotano delo. Začeli so sestavljati elektronsko napravo, ki bo na daljavo sama upravljala orodne stroje — v našem primeru vrtalni stroj. In tako so te dni dokončali mehanizem, ki se strokovno imenuje avtomatizirani vrtalni stroj z numeričnim upravljanjem: vrtalni stroj, prilagojen upravljanju na daljavo in pa upravljalna naprava » elektronskimi sestavnimi deli, ki stroju samodejno »ukazuje«, kaj in kako naj dela. Zanimivo je vedeti, kako upravljalna naprava sploh deluje. Njen, da tako rečemo, »gonilni sestavni del« je elktronskl aparat za »čitanje« traku ki so vanj vtisnjeni telegrafskim pikam in črtam podobni znaki — »ukaži«, ki jih je na trak vnesel inženir in ki dejansko pomenijo navodila za razne delovne operacije vrtalnega stroja. Mimo tega pa so v upravljalno napravo vgrajeni tudi nekakšni »elektronski možgani« v malem, se pravi spet posebna elektronska naprava, ki nenehno primerja »ukaze« s traka * delom stroja. Tako upravljalna naprava sama nadzoruje proizvodne procese na vrtalnem stroju in poskrbi, da stroj dela kar ge da natančno, sicer ga spet sama ustavi. • EMA ZADNJIH BESED TEHNIKE Za razliko od klasičnih avtomatiziranih strojev, ki so večidel prirejeni za manjše število delovnih operacij, je nova upravljalna naprava dobesedno vsestranska, saj io ie moč priključiti na kakršen koli orodni stroj, da j® le prirejen za daljinsko upravljanje. Naprava upravlja stroje bolj natančno kot pa bi to mogel še tako izurjen strokovnjak. Z njo je tudi moč precej povečati storilnost dela, mimo tega pa delavcu ob nje.l ni treba drugega, kot od časa do časa preveriti aii del nje. Delovni nspeh strokovnjakov PAE je PO izdelavi te prve domače elektronske upravljalne naprave Se toliko večji, če upoštevamo, da so naprave te vrste tudi v svetn začeli uporabljati šele Pred nekaj leti: 1954. leta so prvo takšno napravo naredili v Angliji, nato pa ie v ZDA in v SZ. Nylon v prahu proti koroziji Pred kratkim se je na tržiščih po svetu Pojavila nova snov, ki je sicer že naš stari zna nec. vendar je v takšni obliki se nismo poznali: »Nylon P« — nylon v prahu. Novo snov Je s posebnim razpršilcem moč natresti po notranjosti posode (ki jo prej seveda primemo segrejejo, da se nylonski prah prime na stene), kar odlično zaščiti njene stene pred korozijo, n. pr. pred tj o itd. Tako narejena zaščitna plast iz nylona se »ali šele pri 18S stopinjami C in se ne topi niti t oljnih niti v večini drugih topil. Odporna je pred vrelo vodo, vrelimi raztopinami raznih največ napak, poškodb in nesreč pri delu. Prav gotovo ima pri tem zasluge alkohol, ki je zagospodaril nad delavcem tisti dan, ko je le-ta imel po tedenskem delu najugodnejšo priložnost počitka in mu je bil ta prav najpotrebnejši. POČITEK ČEZ DAN OB PROSTEM ČASU Po opravljenem dnevnem delu ne čutimo le telesne utrujenosti,-monveč je utrujen tudi naš živčni sistem in sploh vsa naša Čutila, Zato je nujno, da se prejšnji dan v prostem času dovolj odpočijemo in da tako pripravimo organizem na delovne napore, ki so na vrsti prihodnji dan. Najpotrebnejša oblika počitka je spanje. Najugodneje in najgloblje zaspimo, če ležemo v posteljo vsak dan ob približno istem času in če se tega redno držimo. Najkrajši čas spanja, ki nas še odpočije, mora znašati vsaj pet ur. Dr. V. P. Skupina Hunterjev visoko nad oblaki NOVE POTI LETALSKE TEHNIKE LETA LA, KI VZLETAJO NAVPIČNO Ali ho konstrukterjem uspelo združiti dobre lastnosti običajnih letal in helikopterja - Kaj pomenita kratici VTO in VTOL? I / o je pred časom načrtovalna skupina K ameriške družbe HiHer Hellcopters I V sporočila-, da meni zgraditi letalo, ki bo s 50 potniki lahko pristalo kjer koli, je novica vzbudila nemalo zanimanja. »Propeloplan« — tako so Imenovali novo letalo — bi namreč pomenil precejšen korak naprej v razvoju letalske tehnike. V tekmi letalskih tovarn se sicer zdi, da stremijo konstruktorji predvsem k čim večji hitrosti novih modelov. Hitrostni rekordi padajo drug za 'drugim. Zvočna hitrost Je danes nekaj povsem običajnega. Velika potniška letala preletijo na uro 800, pa tudi 900 In več kilometrov. Se pred petnajstimi ne naseljujejo bakterije. Na Antarktiki -^ stroj za spanje Člani sovjetske odprave na Antarktiki, ki prebivajo v oporišču Mirnlj, so sporočili avstralskim raziskovalcem v oporišču pawis, da uporabljajo posebno napravo, nekakšen »stroj za spanje«, ki Jim pomaga pri počitku po izrednih naporih. Ta naprava — podrobnosti niso znane — z električno masažo glave menda tako vpliva na človeka, ki Jo uporabi, da more le-ta trdno spati celo do 17 ur nepretrgoma. Francoski koleopfer C-4B0, ki mu posebna gradnja in motor z 2.800 kg potisne sile omogočata navpični vzlet leti tega niso zmogla niti najhitrejša lovska letala! In če omenimo še udobnost ter varnost letenja, se zdi, da smo skoraj v celoti zajeli najvažnejše težnje, ki Jih pri novih konstrukcijah zasledujejo graditelji letal. Pa ni tako! Uspešnost novega letala ocenjujemo po njegovi gospodarnosti In uporabnosti. Pri tem moramo seveda upoštevati vrsto člniteljev, med katerimi vzletanje In pristajanje prav gotovo ni na zadnjem mestu Takol nam bo .razumljivo, zakaj! KONSTRUKTORJI V PRECEPU Sodobna hitra letala potrebujejo Za vzletanje in pristajanje prevelika letališča. Vzletna oziroma pristajalna proga mora biti po navadi tem daljša, čim hitrejše je letalo To povzroča konstruktorjem nemalo težav. Ce zmorfe na priliko potniško letalo hitrost 900 km/h, potem ne more pristati na vsa-rkem letališču, ampak samo na letališčih velikih mest. In največkrat Je tako. da čas, ki ga je potnik pridobil s hitrejšim poletom, spet zgubi z vožnjo od letališča do mestnega središča. Pri iskanju rešitve tega problema ®o nekatere letalske tovarne v zadnjih letih že dosegle prve uspehe. Predvsem nai omenimo. da so številni konstruktorji zgrabili problem prav pri osnovi: zakaj bi zmanjšali pristajalno hitrost le za nekaj lOfcm na uro to s tem skrajšali pristajalno stezo komaj za nekaj 100 m2. Postavimo raje: pristajalna hitrost naj bo Okm/h. vzletni •©jroma pristajalni prostor pa velik le nekaj fiih®2! Zgradimo torej letalo, ki bi — vzletalo navpično in po končanem vodoravnem poletu spet navpično pristalo. Povejmo takoj, da helikopterja Prl vsem tem konstruktorji niso upoštevali. Čeprav močno uporaben, predvsem v številne posebne namene, helikopter ne more'nadomestiti letala, na primer pri prevozu na dolgih progah. Helikopter nima tolikšne nosilno-sti, leti prepočasi In je sila zapleteno grajen. Torej je bilo treba najti nekaj drugega. Povsem razumljivo, graditelji so najprej začeli iskati konstrukcijo, ki bi združevala dobre lastnosti navadnega letala In helikopterja: veliko hitrost, enostavnost gradnje in veliko nosilnost na eni ter sposobnost navpičnega vzletanja In pr ista j anja na drugi strani. Nekatere letalske tovarne (predvsem v Franclji, Združenih državah in na Angleškem) so kmalu Izdelale prve prototipe letalskih »trojev, ki v večji ali manjši meri združujejo omenjene lastnosti. Tako so nastala letala, za katera sta se udomačili kratici VTO in VTOL, ki pomenita letala za navpično vzletanje, oziroma letala za navpično vzletanje In pristajanje. Oglejmo si nekatera: VRTLJIVA KRILA IN 20.000 KS Ze omenjeni propeloplan ameriške tovarne Killer ni ne prva nit) edina konstrukcija VTOL letala. Lahko pa napišemo, da je prav svojevrstna in morda se bo v naslednjih, letih Izkazalo, da tudi najboljša. Killerjevi konstruktorji so vprašanje navpičnega letenja rešili z vrtljivimi krili. Hidravlični mehanizem obme zadnjo tretjino kril tako (za 90 stopinj), da so pogonski 'motorji obrnjeni navzgor In 6-Hstni propelerji delujejo kot rotorji helikopterja. Letalo lahko v tem primeru vzleti navpično v zrak, tam pa obme krila z motorji naprej. leti vodoravno, ter se pri pristajanju z navzgor zasukanimi krili spet počasi spusti na zemljo. Rešitev se zdi enostavna, zahteva pa trdno In zanesljivo konstrukcijo ter ve-Mko moč pogonskih motorjev. Vsi štirje torb tasko-prope 1 e rsk 1 motorji »propelopla-na« zmorejo kar 20.000 KS, pri tem pa leti letalo s hitrostjo 560 km/h, to Je približno trikrat hitreje kot helikopter. S. C.-1 JE NAJBOLJŠI Bropeloplana med poletom prav gotovo ne bi ločili od letal, na kakršne smo navajeni. Njegovo sposobnost opazimo šele nad letališčem. ko z zasukanimi krili leti navpično. Britansko letalo Short S. C.-l pa ne stori niti tega, a vendar leti zdaj kot helikopter, zdaj kot letalo. Konstruktorji letala S. C.-I so rešili vprašanje navpičnega letenja s pomočjo motorjev. S. C.-l, ki je sicer popolnoma podoben majhnemu športnemu letalu, je opremljen s petimi reakcijskimi motorji. Za letenje v vodoravni smeri pa uporablja samo enega, ki je nameščen v zadnjem delu trupa. Ostali štirje motorji so v repu. v nosu in na krilih letala ter omogočajo letenje v navpični ali poševni smeri navzgor in navzdol. Posebnost je v tem, da pilot s pomočjo posebnega mehanizma lahko obrača izpušne cevi motorjev ter s tem doseže, da delujejo potisne sile v različnih smereh. Za Short S. C.-l pravijo, da je doslej najuspešnejše VTOL letalo tn da lahko tudi nepremično lebdi v zraku. Velja še omeniti, da so njegovi pogonski motor-1 veliki komaj 40X157 cm in da vsi skupaj razvijejo 4100 kg potisne sile. X-13 SE UJAME NA »TRNEK« Med lovskimi letali, ki vzletajo navpično tn so jih praktično že preizkusili, omenimo ameriško reakcijsko letalo X-13 »Vertijet« ter turbinsko propelerski letali Lockheed XFV-1 in Convalr XFY-1 »Pogo«. Convair XFY-l je deltakrilno letalo z motorjem za 5580 KS, ki poganja dva v nasprotni smeri vrteča se propelerja. Ze po 30 metrih navpičnega dviganja se lahko obme v vodoravno smer In leti naprej. Lockheed XFV-1 Ima še močnejši motor (7600KS) in menda doseže največjo hitrost 1130 km/h. Najzani- mivejši med VTOL loycl pa je X-13. Vzleta s posebnega stolpa, nekakšnega navpično navzgor postavljenega katapulta in leti kot običajno reakcijsko letalo. Z repom navzdol in nosom navzgor pa spet pristane navpično, pri čemer se ujame na posebno kljuko vzletnega stolpa in obvisi na njej. Francoski konstruktor Zborowski je za navpično vzletanje izdelal prav svojevrstno letalo, ki pravzaprav bolj spominja na raketo, še najbolj pa na kratko letečo cev. Imenoval ga je »koleopter«. S koleopterji se zadnja leta ukvarja francoska letalska družba SNECMA. Izvedba C-460 je z motorjem za 2800 kg potisne sile dosegla hitrosti med 2000 In 3000 km/h! Krilo koleopterja je okrogla cev, katere stene imajo v prerezu obliko letalskega profila. V sredini te zunanje cevi je fta posebnih rebrih utrjen osrednji del letala, njegov trup, ki ima spredaj kabino za pilota, zadaj pa pogonski motor. Za koleopter nekateri pravijo, da predstavlja letalo bodočnosti. Odlikuje ga predvsem hitro vzletanje in velika letalna hitrost. Kid POMOŽNA NAPRAVA ZA BRUŠENJE DLETA ravno Ostrino. Ce v brušenju dlet niste ravno Izurjeni, vam bo to le stežka uspelo. Zato pa si lahko pomagate z majhno in pripravno pomožno napravo, ki si jo zlahka naredite sami: Iz dveh 5 mm debelih vezanih plošč, ki ju zvežete drugo z drugo z dvema vijakoma, in iz majhnega lesenega valja st sestavite napravo, ki jo kaže skica. Vijaka naj Imata krilati matici, da ho moč hitreje namestiti dleto med leseni plošči. Dleto s pomožno napravo vred pritisnite oh brusni kamen (leseni valj se pri tem vrti) in tako brez težav brusite ostrino pod stalnim kotom. DA SE MAVEC PREHITRO NE STRDI Kadar )e treba zapolniti večjo luknjo v zidu, pritrditi nosilce za polico ali Pa nadomestiti odpadli omet, si najraje pomagamo z mavcem. S to snovjo P® J? treba znati ravnati, kajti mavec se ž®1 — rad prehitro strdi. Posebno kadar potrebujemo velike količine mavca naenkrat, si pomagam0 takole: vodi. ki jo dolijemo mavcu, dodamo malo kisa in s tem dosežemo, o® se mavec strjuje počasneje kot sicer. Tako si ga lahko pripravimo dovolj, tudi čc ga potrebujemo dosti, pa se • vendarle ne bo strdil že v posodi. nam DELAVSKA ENOTNOST, štev. T — 21. februar 195$ £ 1 Roman je zasnovan na resničnih | dogodkih, spremenjena so ie imena oseb in krajev ^HIIllllllillllUllllUlllHIHMIUIDIlUillilllin Počasi je stopal po medlo osvetljenih stopnicah, previden je bil vsak njegov korak. Visoke postave je bil, rahlo se je sklanjal naprej. Odprl je težka vežna vrata. Cez lipov drevored se je zazrl v zvezdnato nebo, brez meseca, potem pa se je odpravil po žiroki cesti, ki je bila posuta z belim gramozom. V ozadju se je izgubljala trinadstropna hiša s temnimi okni. Stražar pred vhodom na poveljstvo XXV. zdruga v Banarevem je pozdravil, ustaški nadporočnik pa je šel mimo, ne da bi se zmenil zanj. Obstal je pred gostilno. Ali bi vstopil? Tisti trenutek se je znašel med vrati v gostilno ustaški poročnik Anton Simerl. ' »■Kar naprej! Pravkar sem bil namenjen k tebi.« Vstopila sta drug za drugim. »■Anton, danes sem vsestransko zadovoljen.« Obstal je in tiše dodal: »Rumeni se je javil iz Gorja...« »•Rumeni! Kdo je že to?« »Tak vzdevek smo dali tvojemu rojaku na tečaju.« Anton je prikimal. »On torej,« je rekel. . Nadporočnik je nadaljeval: »Mirko Antolkovič ga je pred kakimi desetimi dnevi oblekel v domobranca, mu dal dvoje pušk in nekaj bomb in ga poslal iz Lošinja v partizane.« »To pomeni, da je uspela« »Na vsej črti. Kaže, da se je izvrstno znašel. Sporočil je, da se banditska brigada pripravlja na odhod iz Gorja. Kam je namenjena, še ne ve, vendar...« Anton je tiho zažvižgal in s tem izrazil svoje občudovanje. Iz zvočnika se je o glasila popevka »Lili Marlen«. 2. Jezdeca sta opazovala dolgo kolono, ki se je skoraj neopazno oddaljevala v veliki vijugi. »Pa sva sama,« je bolj zase kot za onega drugega spregovoril eden izmed jezdecev. »Da, Miloš, sama sva,« je odgovoril oni in obrnil konja. »Čas je, da greva. Kmalu bo noč.« Travnik je bil prazen. V gozdiču, kjer sta med drevjem izginila jezdeca, se je oglasil slavec. Črički so glasneje ubrali svojo pesem. Jezdila sta drug za drugim po ozki gozdni stezi. »Drevi bo tam doli vroče,« je čez čas spregovoril prvi. »Načelnik štaba mi je povedal, da bo brigada na poti čez progo razbila bunker pri buicoviškem mostu.« »S protitankovskim topom to ni težko,« je odgovoril drugi. Us ce pod gostimi rdečkastimi brki so se mu nabrale v nasmeh. Ko sta prijezdila na širšo vaško stezo, sta jo v drncu ubrala vštric. Za njima se je dvigal gost oblak prahu. Dan se je poslavljal. Lahen veter, večni spremljevalec poznega popoldneva med gorami, je božal vejevje. »Kaj če bi prenočila pri meni in zgodaj zjutraj nadaljevala pot?« je rekel jezdec z gostimi, visečimi brki, ko so se za ovinkom v dolini pokazali obrisi vaških hiš. »Prav, Miloš. Tu v Zavodju lahko počakava izvid-niški vod. Če bo imela brigada izgube, bo ta vod pospremil ranjence v bolnišnico. Morajo tod mimo.« Skozi vrzel med bodečo žico sta se jezdeca napotila ob robu gozda naravnost proti samotni hiši nad Vasjo. Razjahala sta, popustila konjema uzde in ju privezala h kolu na pol podrte ograje. Izza hiše je prišla mlada žena srednje rasti. Črna ruta ji je tesno oklepala glavo. Dlani si je živčno drgnila ob stegna. Na njeni-desni je plaho stopal suh, dolgonog deček. Kakih deset let mu je bilo. Hiša Miloša Dejnoviča, političnega komisarja gorjanskega partizanskega odreda je stala na položnem pobočju nad cesto, ki jo je ločila od vasi. Na levi je bila lesena koliba na kamnitih temeljih, takoj za njo pa se je začel gost hrastov gozd. Drugi jezdec — bil je Peter Pajič, komandant gorjanskega odreda — je- pretrgal trenutke tišine, odprl črno oficirsko torbico, ki jo je nosil na jermenu, in rekel: »Miloš, če bova ostala, morava sporočiti poveljniku partizanske straže, naj ustavi izvidniški vod in naju obvesti.« »Napiši listek, Vladimir ga bo nesel.« »Takoj bom. Komandir Luka ni daleč,« je naglo povedal fant. Nenadoma je v daljavi zadrdrala strojnica. Peter In Miloš sta se spogledala, vstala izza mize in stopila na dvorišče. Bila je svetla noč. Zamolkli grom topovske granate je preglasil ogenj iz strojničnih pušk. »Protitankovski top,« je rekel Peter. Stala sta in napeto poslušala odmev nočne bitke. 3. Miloš in Peter sta jahala spredaj, za njima pa je ■topalo kakih dvajset borcev s puškami na plečih. V ozadju je škripal voz z volovsko vprego. Ob vozu je stopal močan, visok fant in se pogovarjal z ranjencema, ki sta ležala v slami. Peterce že odprl usta, kakor da hoče nekaj reči, pa ga je zmotil šum letalskega motorja. Prisluhnil je, se V sedlu obrnil in zaklical na ves glas: »Letajo! V zaklon!« Letalo je švignilo izza bukoviškega vrha, šinilo nad Zavodjem na desno in zavilo proti železniški progi Borci so se o pravem času skrili v gosto živo mejo ob poti. »Ta je pa zgodnji,« je rekel Miloš in gledal za letalom, ki se je izgubljalo v daljavi. »Brigado išče,« je odvrnil Peter. Iz žive meje so prihajali borci ter si z obleke čistili listje in trnje. Kolona je šla dalje. Cesta je naglo zavila na desno in se izgubila v gostem gozdu. Peter in Miloš nista nadaljevala začetega pogovora. Hrup letalskega motorja ju je vrnil v vojno resničnost. Jahala sta vsak po svoji strani ceste in se menila o porazdelitvi svojih treh čet. Zraven izvidniškega voda, ki je bil hkrati tudi za-ščitnica odrednega štaba, so bile te tri čete, ki so štele po kakih sedemdeset do osemdeset borcev, edina operativna sila, ki je po ustanovitvi in odhodu brigade ostala na osvobojenem ozemlju v okolici Gorja. To ozemlje je z južne strani zapirala železniška proga z vrsto manjših in s tremi močnimi ustaškimi in domobranskimi garnizoni v Banarevu, Lošinju in Sre-dogradu. Ravnina med progo in prvimi obronki Gorja je bila »dežela brez lastnika«: ponoči so jo kontrolirali partizani, podnevi pa. sovražniki. Na severu so bile ustaške vasi. Sredograd, mesto s kakimi 30.000 prebivalci, je ležalo ob izlivu hitre, zahrbtne reke Brezne, ki je tekla od severa in se izlivala v Savo. Sredograd je bil cestno in železniško križišče hkrati. Prvi krak železniške proge se je vzpenjal po dolini Brezne, drugi pa je peljal na vzhod. Ob železnici se je po rečni dolini vlekla cesta kot bela črta. Pri mestecu Svrganj se je cesta poslovila od svoje železne sopotnice, se vzpela čez Breznico in nadaljevala pot sama, daleč na severu, tam nekje pri Benkovu, pa se je spet približala železnici. Pol leta že ni nihče več vozil po tej cesti. Ko so partizani ob koncu leta 1942 napadli Svrganj, so razstrelili most čez Brezno. Sovražnik je prešel spomladi v napad. Zk silo je z bruni in deskami skrpal most, po katerem je lahko pehota prečkala reko. Pri tem je tudi ostalo. V nasprotju z desnim bregom Brezne, ki je bil strm in gozdnat — tik nad rečno strugo se je začenjala planina Gorje — je bil levi breg povsem drugačen: široka ravnina se je vlekla na vzhod vse do šumatovske planine. Tam na njenih pobočjih se je začenjalo veliko osvobojeno ozemlje. V tem položaju so bile enote maloštevilnega gorjanskega odreda razporejene v polkrožni obliki. Prva četa je zapirala pot iz Šredograda, druga iz Lošinja, tretja pa je gledala proti Banarevu in proti ustaškim vasem na severu hkrati. Odredni štab je bil v vasi Jašenovo, torej v zaledju druge in tretje čete. Peter je razlagal Milošu, kako bi bilo treba izpopolniti izvidniški vod s po eno desetino iz vsake čete in ga spremeniti v četrto četo, ki bi ne bila vezana na določeno področje. Takrat se je v daljavi spet oglasil letalski motor. »Izvidnik se vrača,« je Peter povedal sredi stavka novo misel. »Bolj mi je všeč, če mečejo bombe in nas obstreljujejo s strojnicami. Izvidniki napovedujejo ofenzivo.« »Samo tega nam je še treba,« je kratko odvrnil MJJoš. »Koliko ranjencev imamo v bolnišnici?« ga je umirjeno vprašal Peter. Ker Miloš ni bil pripravljen na vprašanje, ki ni imelo neposredne zveze s prejšnjim pogovorom, je takoj odgovoril: »Po najnovejšem poročilu jih je oseminštirideset, od tega šestintrideset, oziroma zdaj osemintrideset takih, ki se ne morejo premikati«. »Mnogo,« je tiho rekel Peter. »Mnogo za nas.« »Tiste, ki ne morejo hoditi, smo nameravali prepeljati na Samatovac. Varovala bi jih dva bataljona, toda brigada je morala nenadoma na pot. Sicer pa imamo podzemeljske utrdbe. Najbolje bi bilo, če bi takoj skočil tja in pogledal, kako je.« »Pojdi z izvidniškim vodom in z ranjenci! Jaz grem k drugi četi. Jutri se bova videla v štabu.« »Ali naj pozdravim komisarja bolnišnice?« se je nasmehnil Miloš. »Lepo ga pozdravi,« mu je Peter vrnil nasmeh. Hotel je reči še nekaj, pa je samo zamahnil z roko. Letalo se je rahlo dotaknilo tal, nato pa spet odskočilo, kakor da se je ustrašilo tega dotika. To igro je ponovilo še dvakrat, nato pa so kolesa drsela po nizki zeleni travi. Kakih sto metrov od hangerja, stisnjenega k dolgemu drevoredu košatih lip, je obstalo. Pilot je prvi zlezel iz kabine .in pomahal sopotniku. Moški v rumenkasto-zelenem ustaškem plašču je stopil na tla in klecnil, pa se takoj spet zravnal in krepko stopil proti hangerju. Pilot je šel na njegovi levi in mu vljudno rekel: »Kakor ste sami videli, gospod bojnik, so se močnejše partizanske enote čez noč premaknile iz Gorja čez Savno.« »Da, videl sem,« je počasi odgovoril oni v ustaškem plašču. Bilo je točno deset, ko je ustaški bojnik Ivan Simič stopil v poslopje poveljstva XXV. domobranskega zdruga v Banarevu. Sel je po dolgem hodniku in odprl vrata: »Nadporočnik Benko, pridite k meni!« Nadporočnik Stjepan Benko, šef obveščevalne službe, je plaho stopil v začasno pisarno bojnika Simiča. (Nadaljevanje prihodnjič) KRATKA ZGODBA Frank O Connor Pl JAM EC "jrjTMRT GOSPODA DOOLETA je očeta strašno v® prizadela. Gospod Dooley je bil trgovski potnik z lastnim avtomobilom, tako da je bil družabno kilometre nad nami, pa vendar ni poznal nikakršne puhle ošabnosti. Gospod Dooley je bil razumnik in kakor vsem razumnikom so bili tudi njemu najbolj pri srcu pogovori, oče pa je bil za svoje skromne razmere precej načitan človek in je znal ceniti ražgleda-nega pripovedovalca. Gospod Dooley je bil neznansko razgledan. Malokaj se je dogajalo v mestu, o čemer ne bi bil poučen, in večer za večerom je prihajal čez cesto k nam in pripovedoval očetu zadnje novice. Govoril je pridušeno, čenčavo, ter se vsevedno smehljal, oče pa ga je osuplo poslušal, kdaj pa kdaj pognal pri- poved dalje, potem pa z žarečim obrazom zmagoslavno pogledal mamo in vprašal: »Ali veš, kaj mi pripoveduje gospod Dooley?« Kadarkoli mi odtlej kdo postreže s kakšno malce neuradno informacijo, bi ga zmeraj najrajši vprašal: »Vam je to povedal gospod Doo-ley?« Dokler ga nisem z lastnimi očmi videl zavitega v rjav mrtvaški prt, sporočila o njegovi smrti nisem mogel vzeti zares. Pa še potem se mi je zdelo, da mora biti vmes kakšna potegavščina in da se bo lepega poletnega večera gospod Dooley gotovo spet prikazal pri nas in nam postregel z zaupnimi podatki o drugem svetu. Toda očeta je dogodek zelo razburil, deloma, ker je bil gospod Dooley približno njegvih let — okoliščina, zaradi katere te bližnjikova smrt zmeraj zadene čisto osebno — in deloma, ker ne bo več imel nikogar, ki bi mu pripovedoval, kakšna svinjarija tiči za zadnjimi dogodki na Zvezi. Na prste lahko prešteješ vse moške v Blamey Lanu, ki bero časopise, kakor jih je bral gospod Dooley, a nihče izmed njih ne bi hotel prezreti okoliščine, da je oče samo delavec. Celo tesar Sullivan, to navadno niče, je mislil, da je za stopnjo nad očetom. Dogodek je bil vsekakor zelo resen. »Ob pol treh na Curraghu,« je zamišljeno rekel oče in odložil časopis. »Pa vendar ne misliš iti za pogrebom?« je prestrašeno vprašala mama. »Pričakovali bodo,« je odvrnil oče, ki je zavohal nasprotovanje. »Ne bi se jim hotel dati v zobe.« »Mislim,« je s prikritim razburjenjem rekla mama, »da nihče ne bo pričakoval več, kakor da greš kropit.« Iti kropit je bilo seveda eno, ker so truplo spravili v kapelo šele po delu, iti na pogreb pa je pomenilo Izgubiti polovico dnevnega zaslužka.« »Ljudje nas komaj poznajo,« je pristavila. »Bog nas reši vsega hudega,« je dostojanstveno odgovoril oče, »če bi prišla vrsta na nas, bi bili veseli.« Po pravici povedano je bil oče za starega soseda zmeraj pripravljen izgubiti pol dneva. Ne toliko zato, ker so mu bili pogrebi všeč, kakor zato, ker je bil vesten človek in je delal tisto, kar naj bi drugi naredili zanj; in ob misli na lastno smrt se mu nič ne bi zdelo tolažilneje kakor gotovost, da bo imel lep pogreb. Pa tudi mami po pravici povedano ni bilo žal poldnevnega zaslužka, čeprav bi ga presneto pogrešali. Vidite, očetova velika slabost je bila pijača. Vzdržal je cele mesece, cela leta, in dokler je šlo, je bil dober kot kruh. Zjutraj je bil prvi pokonci in je prinesel mami v posteljo skodelo čaja, zvečer je ostajal doma in bral časopis; hranil je denar in si kupil novo obleko iz modrega serža in nizek trd klobuk. Posmehoval se je norosti moških, ki teden za tednom puščajo težko pri-služeni denar v krčmah; in včasih, kadar ni imel drugega dela, je vzel svinčnik in papir in natančno izraču-nalj koliko prihrani vsak teden s svojo vzdržnostjo. Ker je bil po naravi optimist, je včasih izračunal prihranke za vse življenje, kolikor si ga je še prisojal, in celotna vsota je bila osupljiva. Ob smrti bo premogel težke tisočake. Kolikor sem vedel, je bilo to slabo znamenje, znamenje, da ga napihuje prevzetnost in da se ima za boljšega od svojih sosedov. Prej ali slej se je ošabnost tako razmahnila, da je zahtevala kako praznovanje. Tedaj je šel na požirek — seveda ne whiskyja, še malo ne — samo na požirek neškodljive pijače, kakršna je recimo ležak. Takrat je bilo z očetom konec. Ko je naročil prvi vrček, se je že zavedel, da se je osmešil, naročil je drugega, da bi to pozabil, in tretjega, da bi pozabil, da ne more pozabiti, nazadnje pa se je prizibal domov pijan ko čep. Sledil je »Pijančev propad«, kakor v vzgojnih knjižicah. Naslednji dan je z razboljeno glavo ostal doma, medtem ko ga je mama šla opravičit v službo, in v štirinajstih dneh je bil spet revež, po-divjanec in obupanec. Če je začel, je zapil vse do kuhinjske ure. Z mamo sva poznala vse stopnje in trepetala pred vsemi nevarnostmi. Ena izmed njih so bili pogrebi. »Jaz moram za pol dneva delat k Dunphyjevim,« je obupano rekla mama. »Kdo bo pazil na Larryja?« »Jaz bom pazil na Larryja,« se je milostno ponudil oče. »Tisto malo hoje mu bo dobro delo.« Po tem ni bilo več kaj reči, čeprav smo vsi vedeli, da meni ni treba nobenega varuha in da bi prav lahko jaz ostal doma in pazil na malega; poslali so me zato, da bi brzdal očeta. Kot brzda nisem še nikdar nič dosegel, ampak mama mi je še zmeraj zelo zaupala. Ko sem naslednji dan prišel iz šole, je bil oče že doma in je skuhal čaj za oba. Čaj je znal imenitno pripraviti, za vse drugo pa je imel pretežko roko; kruh je rezal strahotno. Potem sva se spustila po hribu k cerkvi; oče je imel na sebi najboljšo seržasto obleko in trdi klobuk si je kar nekam gizdalinsko pomaknil na stran. V svoje veliko veselje je med pogrebci naše! Petra Crowleya. Peter je bil novo znamenje za nevarnost, kar sem dobro vedel zaradi izkušenj po nedeljskih mašah; ’bil je nizkotnež, kakor je rekla mama, in na pogrebe je hodil samo zaradi zastonjkarske pijače, ki jo je takrat lahko dobil. Izkazalo se je, da gospoda Dooleya sploh poznal ni! Oče pa ga je gledal malce zviška kot enega izmed nespametnežev, ki zapravljajo svoj dobri denar v gostilnah, namesto da bi si ga hranili. A Peter Crowley je zapravil kaj malo lastnega denarja! Očetu se je zdel pogreb sijajen. Se preden smo v sončnem popoldnevu stopili za krsto, si je vse podrobno ogledal. »Pet kočij!« je vzkliknil. »Pet kočij in šestnajst pokritih voz! En mestni odbornik, dva svetnika in nešteto duhovnikov. Takega pogreba nisem več videl, odkar je umrl gostilničar Willie Mačk.« (Nadaljevanje prihodnjič) © §tev. 7 21. februar 1959, DELAVSKA ENOTNOST OBSSK PRI POŠTARJIH-PLANINCIH tabor v Vratih Planinsko društvo PTT — Ljubljana sodi med najbolj prizadevne planinske enote v Sloveniji in si je pridobila precejšen ugled tudi v ostalih bratskih republikah. To menda najlepše dokazujejo številne pozdravne'brzojavke in čestitke mnogih zastopnikov na njenem jubilejnem V. občnem zboru pred dnevi v Ljubljani. Ob tej priložnosti društvu niso čestitali za vso plodno petletno dejavnost samo sorodna društva iz Sarajeva, Maribora in Beograda, marveč še zastopnik' APD 01ympie, Planinske zveze Slovenije, PD Ljubljana-matica in PD Rašica-Šent-vid. Dokaz več, da je društvo pod petletnim vodstvom predsednika Ivana Zabla doseglo zares lepe delovne uspehe. Društvo PTT Ljubljana združuj« mlado in staro, ki kljub neštetim oviram (službene premestitve itd-) povsem načrtno in redno goji planinsko misel. V ta namen je prav v zadnjem čašu ustarjovilo pododbore po vsej Sloveniji (Kranj, Celje, Koper, Zagorje cib Savi, Kočevje itd.), ki združujejo vedno več planincev. S temi podružnicami je PD PTT razširilo lastno dejavnost po vsem slovenskem planinskem svetu. Zanimanje za slovenske gore kair prekipeva v društvenih vrstah. Daleč najbolj vztrajno sita hodila po planinskih poteh lani Anuška Vode Id, Janez Gselman, ki sta prva med društvenim članstvom premagala slovensko planinsko transverzala Po njunih stopinjah hodijo zdaj še druigi. Prav tako prizadevni kakor na planinskih tarah so bili poštar-ji--planinoi tudi pri gradnji lastne postojanke na Vršiču. V avgusta bo pet let, odkar je njihova »bajta« — kakor jo sami radi imenAtjejio — pod streho. Kočo so zgradili z lastnim prostovoljnim delom. Več ko 134.000 kg raznega materiala so morale pridne roke znositi na visoki nove moči za vsakdanje delo Mnogi med njimi nimajo prave planinske opreme, drugi pa .spet nimajo dovolj dobrih in ustreznih rekvizitov. Vsem je društvo pomagalo iz zagate: članstvo je na občnem zboru enoglasno pripravila celo vrsto razveseljivih načrtov. Se marsikaj pohvalnega bi lahko zapisali o planinskem društvu PTT, kar smo na občnem zboru slišali v poročilih predsednika Ivana Zabla, tajnice Jelke Potočnik, načelnika mladinskega odseka Emila Tkavca, gospodarja Mimi Koš-merl in drugih. Vse kaže, da je seme, ki so ga zasadili pionirji tega društva — ustanovitelji Lado Mrak, Tine Arko, Jože Praprotnik, Zofka Mehle, Jože Kobilica, Maks Skribe, Tone Korene, Ivan Debevc, Lojze Volkar in drugi padlo na plodna tla. Ze samo število članstva — 639 — je lepa potrditev, kaj šele vse delo, ki so ga oipra- prelaz. zaman; -oča Vi- šlo vi daj Po gostoljubnosti ,n dobri oskrbi. Za oboje skrbita nesebična oskrbnica Zofka Meh le in njena pomočnica Vera Gradišar. Zeto pohvalna v tem društvu J« še velika skrb za mladino. Mladi uslužbenci PTT prav radi hodijo v gore — po zdravje in PO ZAČRTANI POTI NAPREJ! V Zagrebu je bila te dni III. letna konferenca o delavski športni aktivnosti na Hrvatskem. Mimo delegatov iz vseh krajev te republike so se tega važnega sestanka udeležili še mnogi gostje, ki so zastopali najrazličnejše organizacije iz Hrvatske in drugih republik. Delegat Centralnega odbora Zveze sindikatov Jugoslavije je bil Ratko Kuruzovič, slovenske športnike pa je zastopal prof. Drago Stepišnik. Na konferenci so ugotovili velik razmah delavskega športa na Hrvatskem, ki zajema zdaj že več ko 50.000 ljudi. Tudi organizacijsko se je ta pokret zelo utrdil. Se vedno je najbolj pereče pomanjkanje strokovnih kadrov, čeprav so na Hrvatskem doslej že vzgojili več ko 500 voditeljev delavskih športnih iger. Velik kvaliteten in množičen porast te aktivnosti pa gre prepisati še čedalje večjemu razumevanju, ki ga je ta dejavnost deležna z vseh strani. K takemu napredku je nedvomno prispeval tudi I. jugoslovanski kongres za telesno kulturo. slovenskih poštarjev — planincev v letošnjem leta pa bo izvedba VII. planinskega zbora PD PTT iz vse Jugoslavije. Ta pomembni planinski tabor bo letos v Vratih pod Triglavom, in sicer (30. aprila ter 1. in 2 maja. Društvo je žs zdaj storilo prve korake, da bo to prireditev izvedlo v zadovoljstvo vseh udeležencev. Med drugim bo poskrbelo — skupno s PD Mojstrana — za v^lik taborni ogenj, kres na vrhu Triglava, strelsko tekmovanje, tekmo v slalomu ter mladinsko planinsko štafeto iz Begunj. Načrti PD PTT Ljubljana. k{ ga bo odslej vodil novi predsednik Jože Dobnik, zares obetajo mnogo; kdor pa pozna to planinsko enoto, ve, da ti načrti ne bodo ostali zgolj na papirju-Tovarištvo in. planinska zavest tega planinskega kolektiva sta namreč najboljša poroka, da bo pri nadaljnjem delu dosegel še lepše rezultate. Tako je običajno na zamrzlem Blejskem jezeru pred najlepšim hotelom »-Toplicami", kadar so ondi velika tekmovanja v kegljanju na ledu. Prizor je z IX. evropskega prvenstva 1880 PORTRET TEKMOVALCA IN LEPE PANOGE JOŽE MED ČOKI Kegljanje na ledu je zimski šport, ki ima vri nas domovinsko pravico na Gorenjskem. Ondi že nekaj let sem — na temelju dolgoletne tradicije s priložnostnim kegljanjem — organizirano mečem pisane čoke po ledu. Zlasti Jesenice z umetnim ledom pod Mežakljo in Bled z zamrznjeno jezersko gladimo sta kraja, ki sta se v zadnjem času razvila v močni središči zimskega kegljanja. To zgovorno dokazuje naposled tudi JX. evropsko prvenstvo na Jesenicah in na Bledu, ter še kopica drugih pomembnih domačih im mednarodnih srečanj. Se posebno zanimivo v zvezi z zimskim kegljanjem pri nas je, da se zanj navdušujejo predvsem delovni ljudje. Na nedavnih jeseniških sindikalnih tekmah v počastitev 40. obletnice ZKJ in 90. obletnice jeseniške železarne je pomerilo sposobnosti na ledu kar 260 ljudi iz železarskih obratov! Vzrok več, da se je zimskega kegljanja oprijel vzdevek delavski šport. Med pionirje športnega kegljanja ■ na ledu na Gorenjskem sodi tudi Jože KLINAR z Jesenic. Prav ob vrhuncu tekmovalne sezone se tega simpatičnega avtogenskega elektrovarilca ne spominjamo samo zaradi številnih lepih tekmovalnih uspehov im dela za ta šport vobče, marveč še. sklenilo, da bo v mladinski fond izročilo ves lanski dobiček (262 tisoč din). Mladini bo ta denar mmiogo koristil, saj je za letos vili društveni pripadniki. Med temi zaslužijo še posebno pohvalo za prizadevnost zlasti Jelka Potočnik, Janez Remec, Milena Slosar in Dušan Slana. Delavsko samoupravljanje je za tako plodno dejavnost planinske skupine PTT pokazalo polno razumevanje, enako pa tudi direktor Jože Gerbec. Društvo je za letos pripravilo nove, še razveseli ivejše načrte. Planinska postojanka na Vršiču je namreč že pretesna in ne more sprejeti več vseh, ki bi jo radi obiskali poleti ali pozimi. Zato jo-nameravajo razširiti, brž ko bo za to priložnost. Društvo bo tudi dostojno proslavilo — s planinskim taborom — 40. obletnico ZKJ in SKOJ. Posebno odgovorna naloga 10. maja: »Invazija v Ljubljano" Zelo nenavaden naslov, ali ne? Resnici na lijubo moramo zapisati, da ni zrasel na našem zeljniku; pobrali smo ga v pismu zmagovite patrulje planinskega društva z Jesenic, ki je lani zma-gala v konkurenci družbenih organizacij na tradicionalnem spominskem partizanskem pohodu »Ob žici okupirane Ljubljane«. Jeseniški planinci Mirko Benedičič, Joža. Knific, Ciril Praček, Tone Pogačnik in Uroš Zupančič — le kdo jih ne pozna? — so prireditvenemu odboru sporočili nekatere predloge za boljšo izvedbo tretjega partizanskega pohoda. Odbor je kajpak nekatere njihove pred- loge upošteval, ker so na mestu. Predlogi pa niso edina vsebina tega jeseniškega pirnia. »Letos praznujemo pri nas 90. obletnico jeseniške železarne. Za to priložnost bomo priredili letne delavske športne igre, v načrtu pa imamo tudi množično udeležbo na parti-. zanskem pohodu v Ljubljani.. Ze zdaj vam sporočamo in vsem tekmovalcem, da bodo 10. maja uprizorili pravo invazijo v Ljubljano.« Jeseniška zmagovita . ekipa pa ni edina, ki se vestno In načrtno pripravlja za pohod ob žici... NA ČRNO-BELIH POLJIH Prvo mesto že oddano »Kaj je z letošnjo zimo?" se vprašujejo naši smučarji. Snega ni in tudi tekem ne, pač pa so samo prijetni spomini na lanski sneg. — Naša slika kaže državnega reprezentanta Janeza Pavčiča, kako teče v smučini Dobrno se še spominjam, kako smo se pred datardim letom dni na uvodnem angandizacid-skem sestanku kapetanov vseh sindikalnih šahovskih moštev pogajali o tem, aM naj ekipo inštituta »Jožef Štefan« mimo tretje in druge lige takoj uvrstimo v najboljšo skupino ali ne. To sicer ni red, vendar smo le z enim glasom proti sklenili, da smejo Tram- TOVARNA PLETENIN IN KONFEKCIJE Nudi svojim odjemalcem: moško perilo, delovne obleke, moško, žensko in otroško trikotažo ter razne pletenine. Vsi naši izdelki so znani po prvovrstni izdelavi, kvalitetnem materialu in konkurenčnih cenah. Z naročil! se prepričajte o odlični kvaliteti izdelkov podjetja »P g K« Maribor puž, Gabrovšek in ostali močni igralci, zbrani na tem inštitutu, takoj v ljubljansko sindikalno elito./ Tekmovanje 1957-58 je to odločitev tudi potrdilo: atomisti so se uvrstili med najboljša moštva. Letos pa so jih vsi že vnaprej razglasili za nove prvake. V petem kolu, v srečanju z edinim preostalim tekmecem za ta častni naslov, v dvoboju s prvo ekipo državnega sekretariata za notranje zadeve, so ponovno zabeležili visoko zmago (4.5:1.5), tako da so zdaj z velikim naskokom krepko v vodstvu, brez praktične nevarnosti, da to mesto izgube. Nasprotno, glede na to, da bodo v prihodnjih kolih imeli opravka z moštvi iz tako imenovane »spodnje hiše«, bodo ne samo dosegli, temveč celo presegli cilj, ki so si obenem z osvojitvijo mestnega prvenstva zastavili, namreč, da bodo prvi z najmanj osmimi točkami razlike. Kajpak je bilo za srečanje, ki smo ga že omenili, največ zanimanja v petem kolu. Okoli vseh šestih desk je bilo obilo radovednežev, večina seveda iz vrst sindikalnih šahistov. Pa je bilo na sporedu samo pet partij, ker so »notramjei« že začeli z O.T. In tudi sicer niso bili popolnoma kompletni. Vendar jim to ne bi bistveno pomagalo. Morda bi bil rezultat tedaj tesnejši, končne zmage pa atomistom nikakor ne bi mogli ogroziti. ' Ostali dvoboji so kajpak ostali v senci »derbyja«. Lito-strojci so DOZovcem že pred startom »podarili« dve točki, ker so ostali na dveh deskah brez igralcev. Tako so bili na ker bo v prihodnjih dneh — 27. t. m. — praznoval tudi rojstni dam. »Še pred kegljanjem na ledu sem gojil atletiko, smuča-hje in sankanje. Leta 1954 pa smo na Jesenicah začeli načrtno im športno kegljati na ledu. Iniciativni odbor, v katerem sem bil podpredsednik, je tedaj pripravil plodna tla za poznejši razmah tega lepega zimskega športa. Zdaj se že lahko pohvalimo, da je naš Odbor za kegljanje na ledu Zveze kegljaških športov, Jugoslavije pod vodstvom Staneta Nagliča močna in trdna zveza. To naposled dokazuje še precejšnja mednarodna aktivnost jugoslovanskih kegljačev na ledu pod streho mednarodne zveze za kegljanje na ledu (IEV). Edem izmed zadnjih kongresov te mednarodne organizacije je namreč bil pri nas — v Ribnem pri Bledu. Prav na tem kongresu je bila poverjena jugoslovanskim kegljavcem častna in odgovorna naloga — izvedba IX. evropskega prvenstva.« Splošno mnenje po tem naj-večjem tekmovanju v tem športu na Jesenicah in Bledu je bilo, da so gorenjski gostitelji odlično opravili to nalogo. »S tekmovalrvim uspehom prve jeseniške ekipe, v kateri tudi sam kegljam, pa ■nisem preveč zadovoljen. Lani smo bili na evropskem prvenstvu v švicarskem zimskošportnem središču Davosu na tretjem mestu, letos pa smo sie odrezali mnogo slabše. Za to trdo preizkušnjo se menda nismo dovolj pripravili, pa tudi to nihanje med Jesenicami im, Bledom nas je kar precej spravilo iz ravnotežja. Povrh vsega smo v začetku tekmovanja veljali — za favorite...« Tako meni o zimskem kegljanju naš znani jugoslovanski reprezentant Jože Klinar z Jesenic. Vsekakor drži, da si je ta mlada tekmovalna panoga v razmeroma kratkem času že pridobila tudi mednarodni ugled. Seveda pa bo treba še mnogo dela za nadaljnji razvoj tega zdravega športa. Gorenjski delavci bodio bržkone še naprej prvi pobudniki za popolno uveljavitev in priznanje tega kegljanja tudi pri nas. kraju prav za tisti dve točki krajši, rezultat pa 2:4. Banka je poštarjem prav tako odnesla dve točki, zato pa so bili železničarji in okrajna ekipa hujši in prepustili radijcem oz. DSNZ II samo eno piko. Tabela ima zdaj takole podobo: »Jožef Stefan« 24, DSNZ I 19.5, DOZ 16.5, Banka 15.5, Radio 15, PTT in Železničar 14.5, OLO 14, Litostroj 11 in DSZN II 5.5 točk. V obeh ostalih ligah je, vsaj kar zaideva vrh, precej manj jasnosti. V drugi ligi je vrstna red takle: »Karel Jeraj« 19, Litostroj II 18.5, Elektropro-jekt 16 in Železničar II 15. Pri tem je Elektroprojekt odigral tri dvoboje, ostale tri ekipe pa že štiri. Kaže, bo med prvimi tremi šel glavni boj za dve mesti, ki vodita med najboljše. V tretji ligi je na vrhu slej ko prej Slovenski poročevalec z 21 točkami in po petem kolu. Sledijo: Rog 20, Saturnus 17, Žičnica I 16 itd. Torej Poročevalec ali Rog! Mislinjska dolina -za zeleno mizo Na Ravnah na Koroškem praznujejo letos 10. obletnico, odkar igrajo namizni tenis. .V počastitev tega lepega jubileja pripravljajo več zanimivih prireditev, med njimi tudi množično sindikalno tekmovanje za delovne kolektive Mislinjske doline. Pobuda ravenskih namiznoteniških delavcev, da bodo z množičnimi delavskimi športnimi tekmami počastili 10. obletnico, je vredna pohvale in posnemanja še drugod po Sloveniji, OHO-AHA Oho — zanimivo, zanimivo. V Mariboru so kegljavci Branika lani kazali znake nazadovanja. Nikakor nisr več dosegli rezutatov, kakršnih so bili vajeni njihovi privrženci. In nato — nato je prišlo še do cepitve si! Del tekmovalcev je odšel k novemu klubu — Konstruk torju. Vsakdo je pričakoval popoln polom. In kako je v resnici? V letošnji republiški ligi sta Branik in Konstruktor v izborni formi. Branik premočno vodi, Konstruktor pa je drugi! Torej je zares tudi v športu vse relativno... Aha — sezona pa taka: smučarjem letos vreme prekriža vse račune. Snega ni in ni, brez njega pa seveda tudi tekem ne. Če pa smučarji le najdejo krpico snega, pa jih zagotovo ošvrkne kaj drugega. Kakor na primer prireditelje mladinskega tekaškega troboja Videmska pokrajina — Koroška — Slovenija na Pokljuki. Troboj se je čez noč spremenil — v domačo preizkušnjo. Korošcev ni bilo zaradi bolezni, Italijani pa si niso pravočasno priskrbeli potnih dovoljenj. Letos nam pač ni sojeno... • Oho — preveč čisto, so vzdihovali športniki, ki so te dni nastopali v Ljubljani. Na kegljišču Gradisa, pa tudi v veliki dvorani GR, so bila tla tako dobro počiščena in pološčena, da so športniki kar naprej padali na nos Najhuje je bilo seveda kegljavcem, pa tudi košarkaric in košarkarji ter namiznoteniški igralci in igralke nisc bili prikrajšani. Kar je lepo in pohvalno na eni, je včasih »umazano« na drugi strani... Aha — tudi ta je lepa! V povratni tekmi za poka) evropskih košarkarskih šampionov je naš državni prvak BSK nasul atenskemu AEK več ko sto košev. Paradoks pa je, da za to izborno predstavo BSK ni prodal niti ene vstopnice. Tekma je bila namreč v dvorani beograjskega DIF pred 200 povabljenimi gledalci, ki so copate morali prinesti s seboj. Za več ljudi ni bilo p .os tora oz. je DIF zaradi ohranitve dvorane določil da jih ne spusti v dvorano. Kaj hočemo — enkrat je zmaga in dobra igra pa nobenih gledalcev, drugič pa bo morda narobe . . Oho — zdaj pa bo1 Nogometaši Odreda, ki so svoje prijatelje . tudi v pripravljalnih tekmah za nadaljevanje prvenstva dolge pustili čakati na prve zmago, so se vendai ojunačili. In kako! Isti dan so na istem igrišču in istočasno obra čunali kar z dvema hudima nasprotnikoma. Po pisanju Slovenskega poročevalca so porazili ekipo re-škega Orienta 3:2. Ljudska pravica pa seznanja svoje bralce o zmagi Odreda nad Segesto — tudi 3:2. Saj pravimo — ko steče — pa zares steče! Tudi v slovenskem nogometu... DVOJNI PRAZNIK Črnomlja in Bele Krajine Kratek izpisek iz kronike NOB. Osmega septembra 1943, kapitulacija Italije. Narodnoosvobodilna vojska in partizanski odredi Slovenije so razorožili več italijanskih divizij v tako imenovani Ljubljanski pokrajini, uničili belo in plavo gardo, osvobodili vse to ozemlje. Tudi Bela krajina, zibelka partizanstva ji pravimo, je tedaj dočakala svobodo, osvoboditelje. Devetnajstega in 20. februarja 1944 je bilo v osvobojenem Črnomlju prvo zasedanje SNOS, prve slovenske ljudske skupščine. Takrat je bila potrjena federativna zveza Slovenije z drugimi jugoslovanskimi narodi. S svojimi sklepi in odloki — je SNOS dogradil slovensko državnost. . V spomin na zgodovinske dni rasti naše ljudske oblasti so si Črnomaljci izbrali 19. februar za svoj občinski praznik. Letos, ob petnajsti obletnici I. zasedanja SNOS, ga praznujejo že šestič. Menda ni treba posebej omenjati, da so za praznične dni — v tednu med 15. in 22. februarjem — pripravili prav lep program prireditev, ki so letos še posebej slovesne, lepe in zanimive. Na) se spomnimo nazaj? Včasih ste se z železniške postaje odpravili v Črnomelj po prašni cesti. Zdaj je cesta skozi mesto tlakovana. Kakor pravijo, bodo letos, če bodo sredstva, občinski ljudski odbor, rudnik Kanižarica in Republiška uprava za ceste, rekonstruirali tudi cesto od Črnomlja do Kanižarice. Na izrazito kmetijsko-vinograd-niškem ■področju Bele krajine so imeli Črnomaljci pred vojno samo staro železolivamo, opekarno in premogovnik^ v Kanižarici. Razmah industrije, napredek na vseh področjih jim je prinesla šele svoboda. Na Trgu svobode v Črnomlju smo pobarali nekega meščana, kaj misli o svojem mestu in raznih novostih, ki jih je prinesel čas. »Ni kaj reči,« je začel možak, »■kar všeč mi je. Takrat, ko je Italija kapitulirala in so partizani napravili svojo elektrarno v Kanižarici, začeli kopati premog in ustanovili razne delavnice v Čr-mošnjicah, na Starih žagah, v Dobličah in v našem-mestu, sem mislil, da bo tako samo do »prave svobode«, ko bo svobodna vsa naša domovina. Potlej da bodo vse spet pospravili in da bo šlo po starem. Pa sem se uštel takrat. Kar občudovati sem jih moral. Začeli so iz nič, potem pa so iz njihovih delavnic prihajale tako čudovite reči. Zdaj je pač lahko reči, zagrizli so se v delo, garali kot živina, ampak takrat je ,bilo drugače. In zdaj? Marsikaj novega je pri nas...« Tako neznani meščan. Radi mu verjamemo, da je od srca povedal, kaj je mislil v tistih dneh po kapitulaciji Italije. Samo sprva, potem ne več. Če kdaj, so takrat partizanski delavci in strokovnjaki pokazali, kaj zmore tisti, ki ve, kaj hoče, kaj j& njegova dolžnost. OB VSAKEM KORAKU Pa si oglejmo novosti, ki jih je omenil naš Čmomaljčan. Ob Kolodvorski ulici je zrasel nov dijaški dom. »Če primerjam razmere na črnomaljski osemletki z raz- 1 merami drugod,« je rekel eden izmed vzgojiteljev, »se mi zdi, da dijake tukaj skoraj povijamo v vato. No, pridni so in zaslužijo, da se jim dobro godi.« Dvorano, v kateri je bilo prvo zasedanje SNOS, so spremenili v prikupno kino dvorano. Ob Dobli-čici pa so Črnomaljci dobili dve novi tovarni. »Belsad« posluje zdaj v sklopu podjetja »Slovenija-vino« in se bo, oziroma še je že izkopal iz največjih težav. Nedaleč vstran je zrasla nova Belokranjska želozolivarna in strojna tovarna, ki jo na kratko imenujejo kar »BELT«. Podjetje zaposluje zdaj okrog 270 delavcev. Po predlogu investicijskih potreb v industriji, trgovini, obrti in gostinstvu, ki ga je pripravil ObLO Črnomelj, bi bilo po perspektivnem načrtu razvoja podjetja nujno potrebno investirati v livarno 87 milijonov dinarjev. S tem bi v letu 1963 ob istem številu zaposlenih — povprečno 270 — porast-la vrednost letne proizvodnje v livarni od sedanjih 118 na 555 milijonov din. Rudnik rjavega premoga v Kanižarici je pravzaprav precej od rok. Vendar zato še ne smemo reči, da je nepomemben. Lani so belokranjski rudarji nakopali 39.200 ton premoga — 5500 več kot v prejšnjem letu, za letos pa so planirali 55.000 ton premoga. Z odobrenjem investicijskih kreditov bodo preuredili zunanjo podobo rudnika in marsikaj izboljšali v rudniku samem. VODA JE PRITEKLA... r V minulem letu se je Črnomaljcem odvalila s srca velika skrb. Mesto je dobilo nov vodovod, ki so ga začeli pravzaprav graditi že v prvih letih svobode. Doslej so zgradili rezervoar in zajetje pri Dobličah ter položili cevi do Črnomlja. Čez čas bodo omrežje razširili, tako da bo postal to nekak centralni belokranjski vodovod. Najnujnejša sta odceva Dobliče—Jelševnik— Tušev dol—Talčji vrh—Gornja Paka (zanj imajo že načrte in del cevi) in odcep Črnomelj—Čudno selo—Tribuče. HOTEL V ČRNOMLJU? Nedvomno bi Črnomaljci nujno potrebovali hotel, saj v Črnomlju in v okolici trpi tujski promet zaradi pomanjkanja gostišč in prenočišč. Občinski ljudski odbor je zdaj naročil načrte za hotel s 30 posteljami. Projekt je pred dokončno izdelavo, za gradnjo in opremo pa bi potrebovali po predračunu 64,8 milijona dinarjev. Sicer naj omenimo, da so podjetja v črnomaljski občini, ki ji je zdaj priključena še bivša občina Semič, pripravila vrsto investicijskih programov za rekonstrukcijo. V Beli krajini potrebujejo zdaj do 2 milijona zidnih in nad milijon strešnih opek letno. Sedanja opekarna v Kanižarici s svojim primitivnim proizvodnim postopkom izdela največ 300.000 opek na leto. Po opravljeni rekonstrukciji — potrebovali bi predvsem krožno peč in nekaj drugih najnujnejših strojev za izdelavo opeke — ki bi terjala skupaj 23,5 milijona din investicijskih sredstev, bi proizvodnjo opeke petkrat povečali. S tem bi tudi olajšali, vsaj deloma, gradnjo stanovanj. Povedati namreč moramo, da v Črnomlju precej zidajo, vendar še vedno 160 prosilcev čaka na družinska stanovanja. Tistega strokovnega kadra, ki je nujno potreben razvijajoči se industriji, v tem podatku sploh nismo všteli, kajti sicer bi bila številka precej višja. Ker ima ObLO Črnomelj letos za gradnjo stanovanj v občinskem stanovanjskem skladu na voljo le okrog 30 milijonov din, je za dobo treh let pri ljubljanski Mestni hranilnici najel 38 milijonov din posojila, kar bo občino, kajpak, precej bremenilo. Naj omenimo še nekaj načrtov ObLO Črnomelj. Čevljarski obrat »Planina« posluje v neprimernih in po raznih stavbah raztresenih prostorih. Da bi bilo poslovanje podjetja uspešno, proizvodnja in delovna storilnost va večja, je nujno potreben nov, večji obrat. Razširjeno podjetje bi izdelalo 29.000 parov četdjev letno. S 101 delavcem bi se dohodek podjetja, ki je predlanskim zaposlovalo 40 ljudi, povečal od sedanjih 8 na 31 milijonov din. Klavnica in mesnica Črnomelj se pripravlja tudi na izdelavo raznih mesnih izdelkov. Računajo, da bi jih izdelali v vrednosti blizu 25 milijonoav din letno. Za potrebna sredstva 7,9 milijona din bo podjetje najelo kredit z desetletnim odplačilnim rokom. Sedanjo kolarsko-mizarsko delavnico na Vinici bodo dopolnili še s kovačijo. Investicijski program za 12 milijonov 503 tisoč din je že odobren. Sedanja belokranjska tovarna trikotaže »Belokranjka« se bo preselila v nove prostore v nekdanji železolivarni. Razširjena »Belokranjka« bo zaposlovala okrog 200 žena, s čimer bo v dobršni meri rešeno vprašanje odvečne ženske delovne sile v Črnomlju. Potem predvideva gradnje novih trgovskih in obrtnih lokalov, novi tovornjaki za kovinsko podjetje, avtobus ... Tudi Bela krajina je zdaj bela pod tanko snežno odejo. Ponekod pa je sonce po rebreh pustilo le še drobne zaplate bele opojnosti, razkrilo kamnito belokranjsko zemljo. Tako je v Beli krajini zdaj, petnajst let po zgodovinskem prvem zasedanju Slovenskega narodnoosvobodilnega sveta. Nemara bomo še letos kaj več brali o razvoju NOB v Beli krajini in rasti naše ljudske oblasti v zgodovinskem pregledu Bele krajine, ki \ ga v počastitev 40-letnice naše Komunistične partije pripravlja član nekdanjega okrožnega narodnoosvobodilnega odbora za Črnomelj in sedanji upravnik mestne pekarne, parti-zan-prvoborec Janez Vitkovič. .C ' Ob občinskem prazniku Črnomlja, 19. februarja 1959, ki je združen s proslavo petnajste obletnice H. zasedanja SNOS, želijo vsem delovnim ljudem in prebivalstvu na področju čmomeljske občine obilo uspehov pri nadaljnjem delu za lepšo prihodnost nas vseh: Občinski ljudski odbor. Občinska komiteja ZKS in LMS, Občinski odbor SZDL, Občinski sindikalni svet. Občinski odbori ZB NOV, ZROJ in ZVVI ter kolektivi obrtnih, industrijskih in drugih podjetij: Belokranjska železollvama in strojna tovarna »BELT« Črnomelj, Rudnik rjavega premoga Kanižarica, Belokranjsko gradbeno podjetje Črnomelj, Tovarna pletenin »Belokranjka«, Črnomelj, »Kovinar«, avtomehanično, ključavničarsko in prevozniško podjetje Črnomelj, Gostilna »Lovski rog« Črnomelj in Lesna industrija — — valjčni mlin »Zora«, Črnomelj. Iz tovarne TOPS v Savljah n V TAKTU plešočih tipk Gibčni prsti strojepiske so kot ubran baletni zbor zaplesali po okrogli klaviaturi abecede. Tipke so v enakomernem ritmu udarjale na valj in v belem papirju je prek vrstic misel dobila končni pečat. Kadarkoli sem potem začul enakomerni ritem udarjajočih tipk, sem se vselej spomnil na veliko belo stavbo ob robu Ljubljane, na sobo z velikimi okni, kjer so na prostornih mizah tehniki s črtami uresničevali zamisli, na delavko, ki so ji ume roke izdelovale dolge vzvode, na skladiščnika, ki se je izgubljal med policami, polnimi sestavnih delov, na... da, tudi na inženirja, ki je govoril z menoj in mi dokazoval, da je pisalni stroj sestavljen iz devet sto delov to kako po vzročni in statistični metodi kontrolirajo natančnost proizvodnje, mi pojasnjeval, kaj je medfazno skladišče, pa... Takrat, ko sem sedel za mizo in ga poslušal, ko mi je pripovedoval o produkciji, o predmonta-ži, o montaži, o justimici, o končni kontroli in še o vrsti proizvodnih postopkov, takrat sem bil sveto prepričan, da je pisalni stroj najbolj zapletena stvar na svetu, ki je jaz s svojim skromnim občutkom za tehniko ne bom nikoli dojel. Ko pa sem potem hodil za inženirjem iz nadstropja v nadstropje, iz oddelka v oddelek in bo sem se srečaval z vrsto preprostih ljudi, s prikupno delavko, s šest- najstletnim vajencem in drugimi, se mi je dozdevalo vse tako enostavno, preprosto, da bi svinčnik in beležnico najraje vtaknil spet kar v žep. No, pozneje sem svoje mnenje sicer še enkrat spremenil, pa... toda stopimo raje kar skozi tovarno pisalnih strojev TOPS v Savljah: PO SLEDOVIH PISALNEGA STROJA Našo pot po tovarni TOPS bomo začeli v pritlični prostrani hali s stekleno streho. Tu še prav nič ne diši po pisalnih strojih. Ume roke delavcev in delavk strežejo vsem mogočim strojem, stružnicam, rezkalnicam, vrtalnim strojem itd. V tej množici marljivih rok dobi pisalni stroj svoje prve zasnove. V tem oddelku izdelujejo vseh tistih devet sto zagonetnih delov pisalnega stroja, od ohišja, črkovne tastature, tipk, pa do zadnjega vijaka. Od tod pa romajo deli v medfazno skladišče. Sedaj smo že na drugi etapi naše poti. V tem skladišču dobi sleherni del svojo oznako, nakar ga spravijo v njemu namenjeni predal. Skladiščnik potem vsako jutro izdaja določene vrste delov, ki potujejo v predmontažo, kjer jih združijo v posamezne mehanizme. V predmontaži prvič zadiši po pisalnem stroju. Spretni prsti delavcev tu ob podolgovatih mizah iz serije čudnih vzvodov, zakovic, vijakov in najrazličnejših kovinskih delov sestavljajo mnoge mehanizme. V naslednjem oddelku, kjer piše na vratih z velikimi črkami MONTAŽA, bi skorajda mislili, da Je naša pot že pri kraju. V podolgovati svetli sobi so montažne mize razporejene kot šolske klopi v razredu. Tu sestavljajo posamezne mehanizme in od mize do mize dobiva pisalni stroj vse bolj določno oblika — Pa je spet eden več! — je prav v trenutku, ko smo prišli do njega, dejal mlad fant v sivi halji, So je na mizi tik pri izhodnih vratih zadovoljno udaril po ta-staturi in je pisalni stroj prvič zaropotal v veselem ritmu plešočih tipk. — Koliko takihle strojev odpotuje dnevno iz tele sobe? *— sem pobaral svojega spremljevalca, ko sem si ogledoval elegantni stroj z veliko oaiako EMONA na čelni strani. — Točne številke dnevne proizvodnje vam ne bi mogel pove- .................., ..^ dati, toda letno izdelamo 4309 pi- salnih strojev tipa EMONA. Toda pozor, naša pot še ni pri kraju. Ce sedaj sledimo pisalnemu stroju, bomo prišli v tako imenovano ju»timico. Tu delavci, opremljeni z izvijači, stroj najprej zregulirajo, da črkovna tasta-iura ni ne pretrda ne premehka, da črke udarjajo v pravilnih presledkih in da ne udarjajo druga prek druge, skratka, tu se spopadejo še z vrsto drobnih hib, ki pa jih kaj hitro odpravijo. Potem pridejo na vrsto še strojepiske, da se stroj uteče, in od tam roma stroj na končno kontrolo, kjer ga še enkrat temeljito pregledajo in končno dobi garantni list, ali kakor bi ga tudi lahko imenovali, matični izpisek. In potem še v ekspedit, od tod pa na vse vetrove širom po domovini. To pa je bil le površen sprehod; če vas bi vodil inženir, bi vas bržkone še popeljal v moderno opremljeno galvaniko, v lakirnico in še v vrsto stranskih obratov, morda celo v orodjarno in morda tudi v konstrukcijski oddelek. In ko sem se tako sprehajal za inženirjem, sem ga še pobaral: — Cujte, imate v vaših vrstah kakšne novatorje? — Veste, pri nas so kar vsi oddelki novatorski. Nato pa sva govorila še o njihovih delovnih načrtih: — V proizvodnji naših pisalnih strojev bi zelo radi vpeljali tekoči trak. Na tem že delamo in prepričan sem, da bomo kaj kmalu tudi uspeli. Razen tega pa imamo še eno skrito željo, in sicer čimprej osvojiti prenosni pisalni stroj SAVA, za katerega sedaj uvažamo še vse preveč sestavnih delov. DRUŽINA V KOLEKTIVU Potem ko sem že odhajal iz tovarne, me je na stopnicah dohitel mlad fant v delovni halji, stiskajoč v rokali popisan list. — Vi ste od časopisa? me je v zadregi pobaral in ko sem mu prikimal, mi je ponudil list, ki ga je stiskal v rokah. — Veste, v nedeljo smo imeli s tovarniškimi avtobusi izlet na Vršii* kjer smo organizirali smučarsko prvenstvo naše tovarne. Tule so rezultati... Potem mi je še pripovedoval, da so lani na kovinarskih igrah osvojili drugo mesto in da so letos oni organizatorji teh iger, da bodo postavili kar tri ekipe, minulo nedeljo pa so imeli izbirne tekme. Pripovedoval mi je, kako je bilo. prijetno na Vršiču in kako potem laže preživijo teden in da se večkrat odpravijo na take izlete. Lani so jo kolektivno mahnili na Triglav, bili so tudi že večkrat na Krvavcu in v Kranjski gori, čez vse pa je bil lanski izlet v Benetke. Izvedel sem še, da imajo razen smučarjev v svoji tovarni tudi nogometaše, šahiste, strelsko družino in namiznoteniško skupino in nehote sem dobil vtis. da ima šport v njihovem kolektivu pomembno vlogo. Morda je inženir prav zato zlahka odgovoril na moje vprašanje o obratnih nezgodah: — Ne, ne, z obratnimi nezgodami pa nimamo težavi Ko sem potem sam ubiral stopinje iz Savelj proti trolejbusni postaji, sem prebiral rezultate na listu, ki sem ga dobil na stopnicah. Kar dvajset tekmovalcev se je poganjalo skozi vratca po strmem plazu pod Mojstrovko. Prvo mesto je odnesel Bogo Šubic, tik za petami pa mu je sledil jng. Tomažič, za njim pa Janez Zupan. Gledal sem v rezultatno listo in ko sem se spomnil, da jo takole večkrat družno uberejo na izlet, sem imel vtis, da delovni kolektiv tovarne TOPS, ki šteje 380 ljudi, samozavestno raste v sklenjeno družino. T. P. KRIŽANKA sTEV. I r r 3 4 r — r wr 9 |10 ju |12 1 1 m r ! r i !■; 16 ‘ i i ■ 18 a iq 2fl ; |2i —— W” i - 23 a 24 i— 1 a !25 !26 P rl 28 a rt žr 30 ■ bri i32 ■ m 33~1 34 1 55 36 a? i 38 a ‘šTj kO .. m , ah 43 " k 45 ge-6 ! 0 ... . i s* 14. gora pri Ljubljani, 18. nadležna žuželka, 21. popustljiv, omahljiv, 22. glavno mesto južnoameriške republike, 23. najstarejši grški kralj v Trojanski vojni, 26. ena od okončin našega telesa, 28. del obraza, 30. Verdijeva opera, 32. najmanjši delec sinovi, 34. staroslovansko pleme, 36. češka pritrdrlnica, 38. nizek ženski glas, 41. začetnici imena in priimka našega dolgoletnega sindikalnega voditelja, 43. kemični simbol za element -galij. OREHI hitro povej, koliko škatel ti prinesel vsega skupaj! Ali vi znate na to orž govoriti? od- Vodoravno: 1. žgana glina, 8 majhne, trde hruške, 13. državniki, 14. pridim kaj, 15. indijski denar, 16. naselje, 17. vrsta povrtnine, 19. med dlanmi drgniti, 20. cepim,1 22. mesto v vzhodni Istri, 24. kradljivec, 25. iransko nomadsko ljudstvo, ki živi danes le še na Kavkazu, 27. enocelična živ«! (množ.), 29. ribiška priprava, 31. pripadnik potujočega lovskega in pastirskega naroda, ^3. slovenski naziv za dva od mesecev v letu (mali in veliki), 35. iglasto drevo, 37. jez, 36. starogrška boginja zapeljivosti, 39. začetnici imepa in priimka našega rojaka, Slav- nega izumitelja s področja elektrotehnike, 40. dodatek, 42. obrati kost, 45. gorat, planotast porasel svet med Postojnsko in Vipavsko dolino ter Hrušico, 46. imeti koga. za kaj. Navpično: 1. večja utežna enota, 2. arabski spolnik, 3. tekmec, 4. kob«+, KaS; 4. Sc7 mat. Ce pa igra črni po 1. T:b7+!! KeS, sledi 2. TC7+, Kb8; 3. Tb3+, KaS; 4. T:a7+, S:a7 in 5. Sc7 mat. Rešitev štev. 4: 1. TbS (da črni h — kmet ne more naprej In da Je čml zaradi mata na M, če vleče lovca, prisiljen to nadležno trdnjavo vzeti). Toda zdaj matlra — kmet gS—g7 mat. Rešitev štev. 5: 1. de!! (žrtev dame je popolnoma na mestu, kajti beli dobi zanjo dovolj In še odločilno prednost povrh!) Le4:, 2. Set: Td4 (slabo je 2. ... Lg7 zaradi 3. TfT:!), 3. Sf6:+, Kg7, 4. Lg5:. Rešitev štev. »i 1. Td6+ in črni se lahko vda. Ce vzame z damo na d8, se po Df? znajde v matu. Isto se mu zgodi tudi po umiku s kraljem na g7, saj je tedaj mat z Dh6. PO NOVEM PREDELI N JlT^ ZAKONU O NARAVNIH PARKIH BODO ZAŠČITENI NAJLEPSI DEŽELE IN PROGLAŠENI ZA NARAVNE PARKE. NA SLIKI: ZIM- |AS SKI MOTIV IZ DOLINE 7 TRIGLAVSKIH JEZER, KI BO POSLEJ TUDI ZAŠČITENA V OKVIRU TRIGLAVSKEGA NARAVNEGA PARKA *A03f -iu§et f-gs ed 'ggg !Smp 'OSS Tspafod; el ijaiBfud' lAud — aohiusoi afia}{qnfl «2 'IPnfl 9 onq sc luidu^s iSnap a — suuzt] ASjuap euEtoorez 'fl®!50!? 94 onq sl pEdrnjs e3»sa — ojupp OAOJjSJO ‘iS — OlJASl? OUJSOU -Afjjts :AOH3HO HAXIS3H 14.000 JELENOV ŽIVI V JUGOSLAVIJI Po oceni nekaterih strokovnjakov za lovišča je vsa divjad, kar je živi po gozdovih naše države, vredna nad 50 milijonov dolarjev. Sem so všteti medvedi, srne, gamsi in še druga v etika gozdna divjad. Največjo vrednost pa pomeni velikanska čreda jelenov, ki jih živi po naših gozdovih nad 14.000. To je sedaj največja čreda jelenov v Evropi. Število jelenov po naših gozdovih vsako leto raste in s tem postajajo naša lovišča vedno bogatejša. Vsako leto pa mnogo jelenov lovci tudi odstrelijo: predlanskim so jih odstrelili več kot 1.100. Se mnogo več kot jelenov pa je v naših loviščih srn in srnjakov: strokovnjaki menijo, da jih je že nad 181.000! ŽICA, KI BI DVAKRAT OVILA ZEMLJO * Da, tako dolga bi bila žica, ko bi vse kable, kar so jih doslej naredili v naši tovarni kablov v Svetozarevu. povezali v en sam kos! Ta tovarna je povrnila z lastno proizvodnjo investicijske stroške ie po dveh letih in pol. Ce bi iz Jugoslavije izvozili približno 7.500 ton surovega bakra, bi po sedanjih cenah na tržišču dobili zanj okoli 3 milijone 760 tisoč dolarjev. Če pa Tovarna kablov v Svetozarevu izvozi isto količno bakra, le da je predelan v kable, dobi naše gospodarstvo za to kar —1 14 milijonov dolarjev! Tovarna izvaža svoje izdelke v vec kot 20 evropskih in izvenevropskih dežel. Njene kable poznajo na vseh petih celinah naše Zemlje. Vsako leto izvozi tovarna za 14 milijonov svojih izdelkov, kar pomeni, da odpade nanjo 3,9% vsega jugoslovanskega izvoza. SLEPI URAR V Dmuvaru, našem znanem klimatskem kopališču v zahodni Slavoniji, živi človek, ki še nikoli v življenju ni videl ure, pa jih vendar vsak dan — popravlja! Franjo Brabec, ki je sedaj po poklicu urar, je oslepel že v četrtem letu svoje starosti. Ta- S.RADOVANOVIČ /N M0NCAREVIC krat mu je bila najljubši prijatelj — stara stenska ura, katere tiktakanje je mladi Franjo poslušal vsak dan, iz leta v leto, in se ga ni nikoli naveličal poslušati, saj se mu je zdelo, da ga razume vedno bolje. Ko pa je bilo Franju Brabcu osemnajst let, se je začel učiti urarstva in se ga je z veliko potrpljenja res tudi naučil. In danes poznajo urarja Brabca vsi prebivalci kraja kot odličnega mojstra, ki uro dobro popravi, kadar ji ni kaj prav. Slepi urar, ki najraje dela ponoči, ko je vse tiho, vedno natanko pomni, kam je dal kakšen del ure, ki jo ima v popravilu, in ga takoj najde, ko ga potrebuje. Popravlja seveda le večje ure, takšne, pri katerih mu tip lahko nadomesti vid, ki ga nima. V prostem času, ko počiva, Franjo Brabec tudi lepo igra gosli ali tamburico. KRAJ, KJER VETER ZAUSTAVI — VLAK! Mostar je znan kot mesto, kjer se poleti živo srebro včasih dvigne tako visoko v toplomeru kot le malokje v naši državi. Manj znano pa je, da je Mostar tudi mesto, kjer piha pozimi tako močan veter, da promet po mestnih ulicah skoraj povsem zamre. Posebno močno piha veter po strugi reke Neretve, tako da je takrat prehod čez katera od štirih mostarskih mostov res pravi tvegan podvig. Najhuje pa pozimi zavija veter v enem od mostarskih predmestij, ki ga imenujejo Čekrk. Tam se burja zapodi v strug0 Neretve in dobi v tem »ozketo grlu- takšno silno moč, da vse podira, kar ji je napoti in kat ni dovolj trdno. Kadar piha, s° ulice tega predmestja kot iz*" mrle in še celo vozniki avtomobilov se s svojimi vozili ne upajo voziti, kajti burja je 0 Cekrku nekajkrat prevrnila cg-lo tovornjake! Kako močno divja veter v tem mostarskem predmestju V0 je najbolje videti iz tega, burja v Čekrku včasih zaustar vi celo — vlak! Skozi to ‘Pre\, mesije namreč vodi ob cesh tudi železniška proga in kod0", pritisne huda zimska burjo, n redek dan, ko sunek vetra ustavi vlak sredi proge. kovodji takrat ne pomaga "Pr0',. nič drugega, kot da počaka, se sunki vetra poležejo, učd5* pa mora zaustavljenemu vlaf~ priti na pomoč kar še ena komotiva, mesta. da ga premakni c DELAVSKA ENOTNOST, štev. T — 21. februar 1959