Leto XIII.
W.h.b.
Dunaj, dne 25. oktobra 1933
Št. 43
Naroča se pod naslovom: „K0R0ŠKI	SLOVENEC1*. I	j	nnlifijUn	1	,zhaja',sa!<0 sredo- — Posamezna številka IS grošev.
Klagenfurt, Viktringer-Ring 26.	i	Lidi	&>Cj |JjJÌ8lll\kUy	I	Stane četrtletno: 1 S 50 g ; celoletno: 6 S —g
Rokopisi se naj pošiljajo na naslov: I	cflfft ESI	S Za Jugoslavijo
Politično in gospodarsko društvo, Klagenfurt, Viktringer-Ring 26. g »J "JdpUUSS ! d lllw 8BI jls tJld ® ■Kt'Ui 8 četrtletno: Din. 25.— ; celoletno:	Din. 100.—
Niaša ^arodnn raeia»
Trinajsto leto po glasovanju! Pravijo, da uživamo neomejeno svobodo in da so nam dane vse možnosti neoviranega kulturnega razvoja. Z nepritajenim zadovoljstvom zre večinski nemški narod na manjšino in ne ozirajoč se na njene pritožbe govori svetu o svojem velikodušju nasproti drugorodcem v državi ter hkrati z najostrejšimi besedami biča ozkosrčnost sosednjih držav do nemških manjšin. Prihajajo potniki iz materinske države in se čudijo, ker ne slišijo glasnih pritožb svojih rojakov. Morda občudujejo red, ki vlada v deželi, nemški napisi na poslopjih in kažipotih se jim zdijo naravni. Prihajajo tudi nemški gostje iz cele države in se pustijo voditi po nemških vodnikih, pa vidijo, kako gre na slovenskem Koroškem življenje svojo pot in kako se otroci igrajo na cestah ter plašno in ne-zaupno motrijo tujce.
Komur pa se odgrne zastor, s katerim je pokrita slovenska Koroška od Brda do Pliberka, kdor pogleda še v družine, ta spozna, da se na tem koščku zemlje odigrava naj-žalostnejša žaloigra; žaloigra, kateri bi našel primernih izrazov in prave sodbe le oni, ki je sledil vezem narodne govorice z moralnim in kulturnim življenjem naroda do njihovih najglobljih kotičkov v človeški duši.
Pravijo, da nam je dobro v trinajstem letu po glasovanju. Pravijo, da je dobro naši slovenski deci, ki danes samo še besediči v neki jezikovni mešanici in ki topo gleda v veroučitelja, ko ji v mehkih, domačih besedah govori o Očetu in njegovi dobroti, o nebesih in angelih, o neumrjoči duši in življenju-daritvi. Pravijo, da je dobro naši deci, ko seda za šolske klopi in strmi v dolge in ostre črke, v nerazumljive besede, v številke tujih imen. Govorijo, da je dobro naši deci, ko blebeče za učiteljem trde in prazne nemške stavke in ko udarja ob njeno dušo tuja melodija nemške pesmi. Z odprtimi in otroško-nedolžnimi očmi se ozira na tujca, ki jo ogovarja v znanih, blagodoncčih glasovih, slutnja nečesa neizrečeno lepega ji sega v srce, če čuje besedo o bratih tam onkraj visokih gora. Saj se ji mora iz učiteljevih besed zazdevati, da ji rastejo gore na jugu v neizmerno višino in da biva tam preko tuj in neprijazen rod. Zvedavo posluša besedo domačih, ko pripovedujejo o nekdanji dobi, o borbi naroda in njegovem glasovanju. Nehote primerja to pripovedovanje z usiljivo in neiskreno učiteljevo besedo, ki ji zastira pogled na jug, do bratov in sester iste materne govorice in jo sili na sever med narod s tujo dušo in tujim jezikom.
Tako dorašča naša mladina v čudni razdvojenosti. Od matere in očeta in duhovnika ji ostajajo sledovi vere v Očeta in domači narod, z otroškimi in mladinskimi leti vred pa jih pokoplje kot svoj najdražji spomin na dno svoje duše. Njen razum vedno bolj polni tuja veda in znanje, mrzlo in računarsko, komaj dobro za najskrajnejši materializem. V njem
mu raste sodba in prekletstvo vsega delovanja in nehanja.
Naša narocj^nfrauU Ali ni ob njej ničevo vse besedičeče ^ s^rfozumu in bratstvu v deželi! Ali ni obVijČj1 rdztpmljivo omajanje vere v najvišje ideale v nebesih in na zemlji! Sem naj bi uprli oči zastopniki narodov in zatiranih manjšin! Tu naj vidi država najpogubnejše vplive liberalnega nacionalizma! Tod naj izsili življensko pravico svoje manjšine jugoslovanska država! Na to najbolj skelečo rano narodnega telesa naj poklada hladila — mati! Tem največjim sirotam sodobja naj bo velika zaščit-nica Cerkev po besedah svojega Učenika: Gorje onim, ki pohujšajo samo enega mojih malih!
Najnovejša poročila govorijo, da bo naši
VtTKST-, '-ZSZZtiA ^2^ \ '«SSEP.	Vt
deci po naših šolah še slabši in da se menda s prihodnjim šolskim letom namerava ukiniti zadnje sledove materne govorice v vseh šolah našega ozemlja. Stariši v Podjuni želijo v sedemletnem pouku vsaj tri tedenske slovenske ure, z Žile nam pišejo, da v prihodnjih mesecih v tamošnjih šolah ne bo čuti več nobene slovenske besede, v Rožu tožijo o popolnem neuspehu šolskega pouka in se vdajajo apatiji in obupu.
Tvoja je šola, država, in naroda, ki jo vzdržuje! Z himno „Sei gesegnet oline Ende“ ne boš ustvarjala državljanov in državljanske zavesti, še manj z besedami o ,,deutsche Arbeit, ernst und ehrlich, deutsche Liebe, zart und weich“, marveč le s tem, da daš narodu tudi v šoli, kar je njegovega. ivang&vaHaR vasaru
Avstrija in Hala antanta.
Začetkom minulega tedna se je n a potu iz Ženeve mudil na Dunaju čehoslo-vaški zunanji minister dr. Beneš. Šesta! se je s kanclerjem dr. Doiihissom in imel z njim večurni pogovor. Poleg trgovinskih vprašanj sta obravnavala tudi srednjee vropski problem in možnosti' njegove rešitve.
Sestanek našega kanclerja z odličnim češkim državnikom mednarodnega slovesa je izzval obilo pozornost. Saj je bil to sestanek predstavnikov dveh nasprotujočih si državnih skupin. Zgodovina zadnjih 15 let je namreč pokazala, da se v pogledu srednje Evrope delijo države v dve skupini: na eni strani je Italija s svojimi zaveznicami Nemčijo, Avstrijo in Madžarsko in na drugi strani Mala antanta v tesnem sodelovanju z Francijo.
Nasprotja med Francijo in Italijo so se precej polegla in vsaj navidezno hočeta obe enotno nastopati v podonavskem vprašanju. Po izstopu Nemčije iz Društva narodov se je izdatno zmanjšal vpliv Nemčije na sosedn e države, med obema skupinama se je pojavilo naenkrat neko ravnotežje. To priliko je porabil češki zunanji minister za sestanek z našim kanclerjem.
O sestanku in njegovi vsebini se ni mnogo izvedelo. Uradna,,W i e n e r Z e i t u n g“ piše,
maemwraKssarimmmBKBBmsiKeaBwemBsm/mm
Nemčija po usodnem koraku.
Razburjenje po usodnem koraku Nemčije se je poleglo. Evropske države so prepustile Hitlerju in njegovim pristašem odgovornost za izstop iz Društva narodov, s katerim je razbil in uničil mirovno delo 15 let in razvrednotil dosežene uspehe svojih prednikov na kanclerskem sedežu.
Osamelost Nemčije v mednarodnem svetu skuša Hitler sedaj rešiti z miroljubnimi izjavami, s katerimi se odreka vsem načrtom nasilnega zavojevanja nemške zemlje izven Nemčije.
V Nemčiji pa se vršijo priprave za Hitlerjev plebiscit dne 12. novembra. Priprave vodi propagandni minister Gobbels. Glasovnica, s katero bodo glasovali, bo imela naslednje besedilo: Ali odobravaš, nemški mož in nemška žena, politiko svoje državne vlade
da je mnogo doprinesel k ugodni rešitvi neznosnega stanja v Podonavju. Jasneje piše „N e u e Freie Presse11: Preje ali kasneje pride do srednjeevropske konference. Na to konferenco se bodo male države boljše pripravile kot velike. Kot temelj za razgovore bosta ; služila oba načrta o ureditvi Podonavja, Tar-dieujev in Mussolinijev in upati je, da se najde srednja pot, s katero bodo zadovoljene vse prizadete države.
Ljubljanski „S 1 o v e n e c“ piše: „A v s t ri-ja, ki je predleti zavozila na slepi tir carinske zveze z Nemčijo, se vrača nazaj na prostor, ki je njen in kjer edino bo mogla ohraniti svojo politično neodvisnost in najti tudi pogoje za gospodarsko blagostanje. Pojav dr. Beneša na Dunaju je znak nove dobe, ki je napočila po desetletnem domoru, in sprejem, ki so mu ga priredili vlada in dunajsko ljudstvo, jamči, da je v Avstriji novo, bolj sveže ozračje.
Vprašanje ureditve Podonavja prihaja torej vedno bolj v ospredje. Da rešitev ne bo enostranska po želji Italije, jamčijo odlični državniki Male antante, ki postaja v evropskem mednarodnem življenju vedno merodaj-nejši činitelj. To nam pove dr. Benešev obisk na Dunaju.
tmmm s amts} rasasi i Kusa b emm i omot ir
in ali jo hočeš priznati kot izraz lastnega na-ziranja in lastne volje ter se svečano izreči za njo?
O izidu glasovanja ni nikakega dvoma, vendar je obenem gotovo, da bo imel po svetu le malo odmeva. Usoden bo kvečjemu za sedanje voditelje, ko ne bodo mogli ugoditi nacionalističnim težnjem, ki so jih med ljudstvom dobro razpalili.
Madžari ploskajo Hitlerju. Država, ki je nemški korak z veseljem pozdravila, je Madžarska. Radikalni del javnosti zahteva, naj Madžarska sledi Nemčiji. Sploh je z Gom-bòsevim nastopom opažati v deželi živahno politično življenje. Da zmanjša vpliv Male antante v Bolgariji in Turčiji, se je minule dni podal v Sofijo in Angoro sam predsednik Gòmbòs s svojim zunanjim ministrom. Usoeh ali neuspeh njegovega potovanja bo kmalu viden.
Fašizem — bodoča oblika Evrope? Pred letom dni je Mussolini napovedal, da bo v desetih letih vladal fašizem po vsej Evropi. Nedavno je odredil, naj se vrši v dogledni dobi v Rimu veliko zborovanje „mlade Evrope11, to je vseh italijanskemu fašizmu sličnih gibanj. Namerava jih združiti v četrto internacionalo in poenotiti njihovo stremljenje. — Da se v svojem prerokovanju le ne bi uračunil!
Kongres avstrijske socialdemokracije se je vršil pred tednom na Dunaju. Podrobno so razpravljali o notranjepolitičnem položaju. Sklenili so tudi resolucijo, v kateri napovedujejo generalni štrajk, če bo vlada ugodila zahtevam Heimwehra ter razpustila socialistično stranko in se polastila uprave Dunaja. Vlada je sklenila, da v slučaju splošne stavke takoj razglasi obsedno stanje (Standrecht).
Ameriški farmarji se puntajo. — Gospodarske reforme prezidenta Roosevelta so dovedle do dviga cen industrijskim izdelkom, do-čim ostajajo cene kmetijskim pridelkom na stari višini. Zveza farmarjev je sedaj zagrozila, da stopi v štrajk in da njeni člani ne bodo več plačevali davkov in dolgov in tudi ne prodajali svojih produktov, ako se kmetijskih cen ne zviša. Puntarsko gibanje se širi. Pričakovati je, da bo Roosevelt uvedel slično gospodarsko reformo tudi v poljedelstvu, katere uspeh pa je enako dvomljiv kot v industriji. Farmarji obenem zahtevajo denarno inflacijo. Govori se o možnosti, da bo predsednik podržavil nakup in prodajo poljedelskih pridelkov, kar bi pomenilo začetek socializacije ameriškega far-marstva.
Mladina, tvoj praznik.
V nedeljo, dne 29. oktobra je praznik Kristusa Kralja. Mladini vseh narodov je ta dan njen praznik. Koder živijo in se gibljejo vrste mladih, jim je v tem prazniku simbol njihove mladosti.
Mladina naša! Praznuj ga tudi ti! Ne s pompom in slavjem, le s tiho iskreno molitvijo za svoj narod in zase. Praznuj ga, da nam postaneš, kar nam naj bi bila! Da nam vrneš svetega navdušenja za vse dobro in blago, da rasteš sama v angela luči in sprava ter sprostiš vse svoje duhovne in duševne sile in zgradiš nov, lepši dom!
Toliko je med nami zagrenjenosti, nezaupanja, nesloge, užaljenosti, plitvosti. Še vedno se košati na naši vasi razprtija, v naših dušah pa je mrak. Sebični in ozkosrčni se trgamo iz vaških družin, v temnih nočeh vpijemo po toplih in mehkih rokah in težimo po idealizmu in optimizmu, po nesebičnem narodnem življenju. V jasnih jutrih se nam hoče
ffll	PODLISTEK HI
Večno mesto Rim.
(Nadaljevanje IV.)
Boj rimskega poganstva s krščanstvom je divjal 270 let in je ostal brez primere v zgodovini. Evangelij ljubezni in milost božja sta premagala krvavo nasilje in odločila zmago. Poganstvo je bilo strto in cesarstvo skoroda izkrvavelo, ko je previdnost dala državno moč Konstantinu, ki je spoznal vso brezuspešnost preganjanja. Cerkvi je podelil zlato svobodo, veri je odprl vrata v javno življenje, križ je priznal za častno znamenje. Sedaj je privrela na svetlo ogromna sila krščanstva, v preganjanju preizkušena in utrjena, da svetu in človeštvu izdolbe novo obličje. Veselo zmagoslavje je vriskalo v dušah, iskalo svoj vidni izraz v umetnosti in ga našlo v obliki in sliki hiše božje. Cerkvi so nadeli ponosno ime: Bazilika — kraljevski dom.
S ceste stopiš po marmornatih stopnicah, v lepši svet kipi srce. Krog in krog te obdajajo svetli stebri preddvora, nad katerim se ti smehlja modro nebo. Sredi preddvora žubori v marmornato skledo svetel vrelec, da se očistiš prahu in si želiš čisto dušo. Kakor se je Cerkev pripravljala v Katakombah, tako se pripravi, krščanska duša, predino prekoračiš prag kraljevskega doma! Zbran stopiš v sve-
duha in duhovnih vrednot, sloge in ljubezni, poezije in pesmi.
Mladina naša! AH veš za našo prošnjo k svojemu prazniku? Bogati in izpopolni sebe, postani lepa in idealna, veselega srca in zdrave misli, močne volje in polne duše! Da nam, sama vsa sončna in mlada, prineseš sonca in mladosti! Za to, mladina, prosi na svoj praznik!
DOMAČE NOVICE
„Črna zemlja naj pogrezne...!“ V listu »Siiddeutsches Tagblatt“ se je nemški dopisnik iz Celovca spotaknil na našem poročilu o katoliških dnevih na Dunaju in o proslavi Poljakov na dunajskem Kahlenbergu. Zbodla ga je predvsem opazka, da so o priliki proslave Poljaki odpeli tudi svojo narodno himno, katere melodija je ista kot slovenske pesmi „Hej Slovenci41. Da skrije svojo mržnjo do vsega slovenskega, je dodal svojemu noročilu v nemškem listu še nemško prestavo besedila slovenske pesmi in prikrojil zadnji del besedila v svojem smislu. Takole navaja konec slovenske pesmi: „Bruder, wir stehen fest, wie die Mauern der Burg, die schwarze Erde soli verschlingen jeden Deutschen und Deutsch-gesinnten44. Kot je znano, nima izvirno besedilo pesmi niti črke o Nemcih in izraža le gnjev nad onimi, ki odpadajo od lastne narodnosti. Dopisnika nemškega lista ta potvorba slovenskega besedila ni motila, ker je bila pač potrebna za njegov napad. — Zlohotno potvorbo samo beležimo, da izrazimo svoje preziranje nad tako nizkotnimi izlivi narodne nestrpnosti.
Od Žile. (Kaj naj to pomeni?) Nedavno je došel k nam neki gospod iz kanalske doline. Veselega in vedrega značaja je in zato se je zvečer znašel v družbi slovenskih mož in fantov. Seboj je imel par malih pesmaric, ki so izšle v Gorici. Pevci so ga prosili za par izvodov. Dal jih je. Malo navrh pa so došli orožniki ter so nedolžne bukvice konfiscirali. Pevci so protestirali in mi vprašamo: kdo je dal orožnikom ukaz k temu popolnoma nepo-stavnemu postopanju in zatiranju slovenske besede?!
Šmihel (Zahvalna nedelja.) S poljskim delom smo skoro končali, z letino smo zadovoljni, dovolj bo živeža, a primanjkovalo bo šilingov. Kakor vsako leto, smo tudi letos imeli v nedeljo, dne 15. t. m. zahvalno nedeljo. Fara je pokazala, da je Očetu hvaležna za vse sprejete dobrote. V ranem jutru se je vila veličastna procesija z Najsvetejšim. Na ovenčanih krožnikih so nosile deklice od pridelkov našega polja, za njimi pa dolga vrsta mož in fantov, žen in deklet. Zvonovi so zvonili, pevci
tišče, veliko svetlo dvorano, po kateri se prelivajo solnčni žarki v živih barvah. Zidovje podpira gozd vitkih stebrov iz svetlobelega marmorja. Ob njih hiti oko v središče cerkve, kjer častitljivi oltar umiri oko in srce. Oltar je priprosta marmornata miza, vidna od vseh strani, nad njo pa se na štirih porfirnih stebrih boči baldahin, ki oltar krasi in čuva. Oltar pomeni Kristusa. Za oltarjem, v mirnem polkrogu so sedeži za duhovščino, kateri predseduje na vzvišenem sedežu škof, namestnik Kristusov. Nad oltarjem pa kraljuje zmagoslavni Kralj vseh večnih časov, obdan od angelov in apostolov. Z barvanimi kamenčki so te slike vtisnjene v stene, ki vse zaživijo v zlatem blesku, kadar jih poljubi solnčni žarek. Bazilike so en sam slavospev zmagoslavja Cerkve, ki je po strahotnem preganjanju iz Katakomb stopila na svetlo. Bazalike so en sam vrisk hvaležnega veselja: Zmagal je Kristus Kralj!... Ta kraljevski dom pa je bil tudi dom vernikov, čisto drugače ko poganska svetišča, ki so imela prostora le za božanstvo. V bazilike je ob nedeljah in praznikih vrelo verno ljudstvo, v njih so se vrstili čudovito lepi prizori. Vsi verniki so govorili latinski in tako so mogli s škofom in duhovniki skupno in izmenjaje moliti in prepevati. Pri darovanju so se v procesiji Ì podali k oltarju, kjer so oddali mnogobrojne | darove za božjo službo in za revnejše vernike. Pri obhajilu so skoroda vsi jedli božji kruh in pili božjo kri. Zato pa so se tudi vsi verniki čutili brate in sestre ene božje družine ...
peli zahvalno pesem. Po procesiji je bila slovesna sv. maša s pesmijo „Te deum lauda-mus“, tedaj je pač sleherno srce globoko občutilo hvaležnost do svojega Stvarnika. — Škoda, da ta lepa navada ni udomačena še drugod, saj se je rodila iz pristnega kme-tiškega rodu!
Blače na Žili. (Državno pomožno delo.) Iz Vrbuca na Ojsterniku delajo planinsko pot dol na vas. Streljajo skale, da doni zaporedoma vsak dan v dolino. V Dolinci na planini zidajo „kravji hotel44 za novo planinsko mlekarno in sirarno. Hudobni blaški potok pa urejajo v cement. Na vasi so postavili krasno reklamno tablo, s katero vabijo na delo. Živela vlada!
Sele. (Poprava ceste.) Poročali smo že, kako je neurje razdrlo in odneslo dele ceste. Ker ne bi bili radi dolgo odrezani od zunanjega sveta, se je bilo treba takoj lotiti poprave. Holenburško gospodstvo je izposlovalo vojaško pomoč. Prišel je oddelek 11. planinskega polka in gradi nov ovinek ceste pri Hajn-žičevi žagi. Krepki fantje pridno delajo in delo hitro napreduje. Drugi, večji oddelek prostovoljne službe se je lotil gradbe ceste pri Grabnarjevi žagi. Če ne bo vreme nagajalo, bo cesta še pred zimo zopet v redu. Upamo, da bo popravljena tudi v velikem plazu med Baj-tišami in Borovljami, ker sedaj je prava muka kaj pripeljati iz Borovelj v Sele.
Bilčovs. (Naše orgije.) Blizu sto let je, odkar so se v naši župni cerkvi postavile orgije. Med ljudstvom se še govori, da jih je kupila neka ženska, ki je bila baje doma pri Žalniku. Napravljene so bile v Celovcu. Dolgo so že pele našim župljanom ob veselih in žalostnih dogodkih. Dolga doba let, pa je tudi našim orgijam začelo jemati sapo in treba je bilo poiskati zdravnika. Pa smo ga tudi našli. Naprosili smo našega nekdanjega voditelja in poslanca Franceta Grafenauerja. Dolgo dobo let je zastopal koroške Slovence v dunajskem parlamentu in koroškem deželnem zboru. Saj ga pozna cela Koroška — moža orjaka. Daši že v 74 tem letu, je vendar še čil in krepak. Popravil nam je orgije in naši pevci, saj veste, da so bili tega veseli, pa so se zbrali zvečer in napravili svojemu nekdanjemu poslancu podoknico. Sedli smo skupaj in ob pesmi in spominu na minula leta nam je večer prehitro minul. Neizbrisno nam bo ostalo v spominu, ko smo imeli našega starosto med seboj. — Orgije so popravljene in upamo, da bodo sedaj zopet dolgo pele v spomin onim, ki so jih delali in popravljali.
Žvabek. (Razno.) Le malokdaj se oglašamo v svojem listu, zato pa to pot nekaj več. — Poročil se je France Jevšnik, pd. Škof, po nevesto jo je bil mahnil v Prevalje. Želimo mladi družini obilo blagoslova! — V vasi Dobravi gradijo vodovod, ki je sedaj drugi v naši ob-
Tri mogočne bazilike je dal zgraditi Konstantin in jih okrasiti s cesarskim sijajem. Prva se je dvigala nad grobom svetega Petra, na kraju Neronovega cirkusa, v katerem so s smolo oviti kristjani kot žive baklje strahotno goreli v noč. Tu je bil križan z glavo navzdol sveti Peter. Bazilika svetega Petra je bila zlat venec mučeniške slave. Drugo baziliko je Konstantin posvetil apostolu narodov, svetemu Pavlu. V njej je našlo počitek truplo tega velikega in nemirnega potnika v službi evangelija, ki je kot rimski državljan za zločin, da je bil kristjan, mogel biti le obglavljen. Tretjo baziliko je Konstantin poklonil Zveličarju sveta. Bila je zgrajena poleg Lateranske palače, katero je cesar podaril tedanjemu papežu Silvestru, ki je Cerkev vodil iz preganjanja v svobodo. V tej palači so prebivali papeži skozi dva-najststo let, bazilika Zveličarja sveta pa je bila njihova škofovska cerkev, v kateri so sami opravljali božjo službo. Ta cerkev je videla slovesne cerkvene zbore v njej so padale odločitve o pokristjanjenju sveta, tu se je usmerjala zgodovina narodov. Zato nosi ta edinstvena bazilika po vsej pravici zanosni naslov: Mati in glava vseh cerkva mesta in sveta. Še sedaj obhajamo obletnico posvečenja te cerkve po papežu Silvestru leta 324. Svoje najslavnejše dneve je videla v srednjem veku, ko sta se v njej srečavala in pozdravljala najvišja vladarja: papež in cesar, da sta s sijajnim spremstvom skupno jahala h grobu svetega Petra. Mnogo dragocenih spominov hrani ta
čini. Podjetnost vaščanov občudujemo in ker pravi pregovor, da gre v tretje rado, bo dobro, da se misli ob ugodni priliki še na tretjega. S tem bi bilo za našo občino vprašanje vode rešeno. — Napredujemo tudi v gospodarstvu. Letina je splošno dobra, posebno rž in pšenica sta uspeli, opažati je tudi napredek v suhi krmi, ki pa vendar še ne zadostuje potrebam, da bi bilo več slame pod kravami kot pred kravami. Na naših poljih se tudi že najde sojo, ki je izvrstna beljakovinska krma za prašiče. Je jako stročnata in daje 70 kratni pridelek, tako da bomo kmalu v preskrbi beljakovinske krme popolnoma neodvisni. S krompirjem pa nekateri niso zadovoljni, ker ga uničuje gniloba. Ker je pri nas kromnir glavni kmetijski pridelek, ga bo pač treba za-meniti za boljšo vrsto. Z njim povzdignemo najvažnejšo panogo našega kmetijstva: svinje-rejo. Sploh bo treba misliti, kako naj odstranimo pri njej tudi vse ostale nedostatke.
Vogrče. (Tatvine.) Delo na polju gre h koncu, pripravljamo se na zimo. Z letino smo zadovoljni. Zato pa prihajajo med nas druge nesreče. Č. g. župnika morajo imeti tatovi posebno na piki, ker so že pred tedni obiskali župnišče, a bili pregnani. Nato pa so obiskali farno cerkev in izropali pušice. V Repljah so pri belem dnevu vlomili pri posestniku Zdravku Kužnik, pd. Sadnjaku, v času, ko so bili domači zaposleni na polju. Odnesli so ves denar in nekaj srebrnih in zlatih predmetov. Izmed obleke so si privoščili samo eno srajco. Orožništvo jih zasleduje in je samo upati, da bodo kmalu izročeni roki pravice.
Bistrica na Žili. (Smrtna nesreča.) V pon-deljek 16. oktobra se je v valovih Žile utopil delavec Lakner iz Gostinje vesi ,v štefanski fari. Delal je pri bagerju, s katerim vlačijo pesek iz Žile, sedaj v jeseni ravno pod Bistrico, kjer se zliva bistriški potok-hudournik v Žilo. Pri tem delu imajo tudi ladjico, s katero se vozijo delavci črez Žilo. Ta dan odrine delavec Lakner z enim tovarišem z ladjico črez Žilo. Žila narasla. Valovi nevarni. Ladja se prekucne. Tovariš se reši s plavanjem, Lakner izgine v valovih. Vse se ustraši in priskoči. Žila motna, Laknerja nikjer, daleč spodaj se za hip prikažeta dve nogi iz valov. —■ Delavec Lakner je bil šele 23 let star, oče dveh otrok, eno leto v zakonu. Kako se je ustrašila uboga njegova žena, ko so ji sporočili grozno vest! Dosedaj trupla še niso našli. Nepredvidene smrti reši nas, o Gospod!
Vovbre. Nepričakovana za vsakogar je prišla tužna vest, da je dne 14. oktobra umrl znani oče Menti, g. Aleš Gril Pod Lipo. V svoji najboljši moški dobi se je s številno družino priselil iz Slovenjgradca. Vsled njegovega narodnozavednega prepričanja so ga nasprotniki tedaj postrani gledali in mu prerokovali
cerkev. V papeževem oltarju je spravljena lesena miza, na kateri so za svetim Petrom o-pravljali sveto daritev vsi papeži v času preganjanja do Silvestra. Nad oltarjem so v baldahinu shranjene v srebrne kipe uklenjene lobanje svetega Petra in Pavla. Kažejo tudi košček mize, na kateri je Kristus pri zadnji večerji postavil daritev svete maše. Poleg bazilike stoji okrogla krstna kapela, ki je bila dolgo edina krstna kapela v Rimu. Krstni kamen krasi osmero porfirnih stebrov. Na veliko soboto ali krstnico in na binkoštno soboto so v prvih stoletjih tukaj delili zakrament pre-rojenja papeži sami. Pri Lateranu so tudi svete stopnice iz Pilatove palače v Jeruzalemu, Po katerih so bičanega s trnjem kronanega Zveličarja peljali pred Pilata, ki je hotel ljudstvu izsiliti usmiljenje, da bi Kristusa mogel izpustiti. Konstantinova mati, sveta Helena, je dala te stopnice prenesti v Rim, kjer so jih ob vseh časih zelo častili. Na kolenih se pobožni romarji dvigajo od stopnice do stopnice. Tak so jih vedno počastili tudi papeži in cesarji. Papež Pij XI. jih je tudi počastil v tem svetem letu z osebnim obiskom, da tu opravi svojo pobožnost. Kapela nad temi stopnicami je bila skozi dolga stoletja domača kapela papežev. Tu so premišljevali, molili in maševali Papeži, ki so ob vseh časih nosili največjo odgovornost pred Bogom. Kaj čuda, da so prosili, naj bi se vsa njihova dela po Bogu vselej Začela in končala.
gospodarsko propast. Oče Menti pa je bil varčen, skrben in previden gospodar. Vrhutega se je izvrstno razumel na razne kupčije. Zvesto ob strani mu je gospodinjila in tudi gospodarila njegova žena tako, da je oče lahko bil z doma in hodil po kupčijah in opravkih. Tako si je utrdil svojo domačijo in postal vsemu okolišu svetovalec in dobrotnik. O gostoljubnosti Mentlovih pa ne pojejo hvale samo revni in potrebni, ampak vsak, ki je prestopil kedaj prag hiše; večina naših nekdanjih in sedanjih študentov se prišteva tem gostom. Cerkvi se je rajni Menti oddolžil še posebej s tem, da je vzgojil sina duhovnika. Na njegovi zadnji poti ga je spremila ogromna množica ljudstva in bližnje in daljne okolice z 8 duhovniki do groba, dovolj pa je dobrih del, ki so ga spremila še dalje pred sodnika in plačnika. K izgubi dragega očeta izrekamo Mentlovi družini naše iskreno sožalje.
Bela. (Smrt.) Po dolgotrajni mučni bolezni je umrl posestnik in gostilničar Skalar. Vedno veselega in dobrovoljnega moža so poznali daleč naokoli. Kdor ga je poznal, ga je imel rad. Bil je tudi prav dober pevec. Sosedom je šel v stiski kaj rad na roko in ga je zato ljudstvo tudi spoštovalo. Svoje narodnosti ni nikdar tajil. Skalarjeva družina bo bridko izgubo težko občutila. Izrekamo ji naše iskreno sočutje!
. . . za malo
pijačo, ki jo skoro vse naše gospodinje uporabljajo, ker je tako dobra in zdrava:
seveda Kathrciner 12i pristno Kneippovo sladno kavo
Drobiž: Prevzv. škofa dr. Hefter in dr. Rohracher bivata do Vseh svetih v Rimu. — V Celovcu so aretirali nemškega princa Sachsen-Meiningen, ki ima grad blizu Pitzel-stotten in je navdušen hitlerjevec. — Na skali v Zadnjici je bil naslikan kljukast križ. Policija storilcev ni izsledila in je zato določila tri celovške advokate, da križ odstranijo. — Sejo milštatskega občinskega odbora so hitlerjanci, zbrani med poslušalci, nasilno onemogočili. Orožništvo je dvorano izpraznilo. — Glasom odredbe dež. vlade se imenom krajev Podgrad, Klopinj in Sele v škocijanski občini doda pridevek „pri Klopinjskem jezeru". — Tečaj za ogledovalce mesa se vrši od 13. novembra do 3. decembra. Prošnje, opremljene z običajnimi prilogami, je vložiti do 7. novembra na mestni magistrat. — Vlomili so v gostilni Stričke v Tinjah in odnesli nekaj blaga. ^— V Tehančah pri Mlinarah je pogorela hiša in gospodarsko poslopje posestnice Uršule Truppe. Prizadeta sta tudi posestnika Jurič in Erič. — V Štefanu pri Vovbrah je umrla Frančiška Lobnig,, posestnikova žena, mati sedmih otrok. Pogreba dne 10. oktobra se je udeležilo mnogo ljudstva.
j NAŠA PROSVETA ~j
Ustvarjamo sami!
Naj zaživi vsa slovenska zgodovina od turških bojev in kmečkih puntov, največje žaloigre našega naroda, reformacije in protireformacije do bojev zadnjega stoletja za kulturno in politično samostojnost! Veselo znanilo slovenske moči, slovenske samopomoči, slo-' venskega samostojnega ustvarjanja nam bo.
Mladina! Greš v novo prosvetno sezono. Naj ti bodo to meseci resnega dela, samostojnega ustvarjanja. Kakor prestopi mestni otrok v meščansko ali srednji šolo, tako mora vsa naša šoli odrastla mladina v naša izobraževalna društva.
Ljudska šola nam namenoma vzgaja fante in dekleta brez idealov, brez ciljev in brez velike volje. Vzgaja nam rod, ki že prvi dan vrže knjige v kot, ker mu je muka. Tako raste v gospodarja in gospodinjo, neizobražen, omejen, ki vidi svojo nezmožnost in otopi. Rod, ki dorašča v takih razmerah, ne bo zmožen samostojnega ustvarjanja in lastnega kulturnega življenja, če ga ne zajamejo pravočasno naše privatne kulturne organizacije, naša izobraževalna društva.
Tudi v času našega narodnega buditelja in vzgojitelja Slomška je doraščala naša mladina v istih razmerah. Začel je z nedeljskimi šolami in posrečilo se mu je v narodu vzbuditi potrebo izobrazbe, veselje do knjige in šole. Slomška in nedeljske šole nam je treba, „ki omiko širijo in mladino slovensko svojemu namenu ne potujijo"!
Naša društva! Postanite naše visoke šole za vso ljudski šoli odrastlo mladino! Odprite na široko šolska vrata svojih dvoran, začnite z vpisovanjem! Sami si ustvarimo dobo, o kateri bomo s Slomškom mogli reči: „Ne najdeš pastirice na paši, ki bi slovenskih knjižic na paši ne imela, ne prepevala in ne molila."
V	predavanjih, razgovorih, lastnih društvenih listih, v branju časopisov in knjig zbirajte novih misli, iščite splošne in stanovske izobrazbe. Obojna je potrebna. Splošna daje razgled po svetu, stanovska usposabla za stanovski poklic.
In ne samo novih misli, tudi močne volje je treba in telesnega zdravja.
Poleti ste na vaših tekmah prijeli za koso in iskali mladosti po naših gorah. Pozimi pa smuče na ramo in s pesmijo in korajžo na naše planine! Čemu naj bi le tujci uživali njih čarobno zimsko lepoto. Tu je novo polje za nove tekme. Začnite, ustvarjajte sami! In rastli boste v fizično močan rod in rastla bo tudi vaša volja v samopremagovanju.
Ideje in volje in telesne moči je treba za vsako dejanje. To troje je predpogoj vsakemu napredku, vsakemu delu in tudi naši samopomoči.
V	dolgih mesecih ste skrbeli z žuljavimi rokami za tvarne, materijalne dobrine. Kot bitje z duhovno dušo potrebuje človek in narod — tudi duhovnih dobrin: resnice, lepote, ljubezni. V resnem delu na vaših društvenih sestankih iščite resnice, uživajte lepoto slovenske besede in melodije, krasoto slovenske zemlje in slovenskih planin na smučarskih izletih, da bo vladala ljubezen v vaši družbi, v vašem društvu, ki želi vsem dobro.
Iz pevske kronike. Nad dvajset let je, odkar je bil zadnji veliki pevski turnir slovenskih koroških zborov. Vršil se je leta 1912 pri Trabesingarju v Celovcu in je na njem nastopilo več sto pevcev. Večina zborov je imela za nastop prijavljene lažje umetne slovenske pesmi. Šentjakobski zbor „Rožica“ pa je dolgo okleval pri izbiri svojih pesmi in je končno na pobudo tedanjega č. kaplana Menteja, sedanjega župnika v Kotmari vesi, sklenil, da nastopi na turnirju z dvema, dotlej še skoroda nepoznanima pesmima: „Nmav čriez jizaro" in „Pojdam v rute". Tako je dejal č. kaplan, sam slovit pevec, svojim pevcem: „Brez not ju bomo zapeli, kot ju zapojete na mostu pred župniščem svojemu župniku č. Ražunu!" Utihnila je nabito polna obsežna Trabesingerjeva dvorana, ko je stopil na oder šentjakobski zbor in dovršeno prvič odpel obe domači pesmi, ki ju odlikuje nenavadna ubranost melodije. Po nastopu se je dvignil v dvorani velikanski aplavz, vzhičena je dvorana želela ponovitve. In celo po prireditvi so ju morali pevci vedno spet ponavljati, da je končno s pevci vred cela dvorana zapela krasno melodijo. — Bodi vzbujen spomin na prošlo dvaj-setletje v čast č. kotmirškemu župniku in vrlim sedanjim šentjakobskim koreninam Habnarju, Martinjaku, Wassermannu, Travnikarju in ostalim ter v pobudo 'mladim šentjakobskim pevcem in ostalim zborom!
Šteben pri Giobasnici. — Okoli dvesto ljudi je obiskalo nastop pevcev iz Kazaz, Vo-gxč in Štebna v Grajžarjevi gostilni. Skupni zbor je vodil brezhibno g. Becelj iz Kazaz. Izmed njegovih pesmi je pač najbolj ugajala pesem „Moj pvubč je prišel z gornjiga kraja“. Posebej je nastopil vogrski zbor pod vodstvom g. Kropiunika in pokazal izredno kvaliteto. Je škoda, da ga drugod še vse premalo poznajo! Dveurni spored je občinstvo prav zadovoljil in videlo se mu je, da želi takih prireditev se več. Sicer pa se bo v vigredi nudila prilika, da čujete združeni zbor še drugod.
Pliberk. Brez velikega hrupa, skromno in tiho je kat. ženska organizacija v Pliberku v nedeljo dne 15. t. m. priredila dobro uspelo prireditev. Ljub in prisrčen je bil nastop najmlajših z deklamacijami in prizori. Otroci so bili sami srčno veseli in navdušeni svojega uspeha. Dekleta izobraževalnega društva so s svojo „Svojeglavno Minko“ spravile v dobro voljo vse, ki so igri prisostovali. Pa je bil tudi nastop vseh igralk, kdo bi zapomnil imena vseh šestnajstih, gotov in smel. In libuški pevski zbor, ki je podal nekaj pesmi je pokazal, da napreduje. Presenetil je po okusu izbire pesmi in pevski umetnosti. Iskreni aplavz in zahteva po ponovitvi pesmi naj jim bo v spodbudo; krepko naprej!
Pliberk. (Sestanek.) Izobraževalno društvo bo v nedeljo, dne 29. oktobra ob 3. popoldne priredilo sestanek, ki bo posvečen umrlim članom. Pridite v obilnem številu, da izkažemo čast in spoštovanje tistim tovarišem, ki jih ni več med živimi, a so nekdaj z mladostnim idealizmom delali za cilje, ki so skupni nam vsem.
1 GOSPODARSKI VESTNIK
K gospodarskim tečajem. Na zadnji članek omenjenega naslova smo sprejeli še drug prispevek, iz katerega posnamemo sledeče misli: Položaj kmetijstva moramo gledati danes iz vidikov družabnega in gospodarskega reda ali boljše nereda. Zato smatram za glavno nalogo kmetijskih gospodarskih tečajev, da skušajo izriniti iz kmetijstva vse pogubne vplive onega gospodarskega načina, po katerem je danes svet dospel na rob propada. Predvsem mora iz našega kmetijskega življenja in gospodarjenja izginiti vsaka sled golega raču-narstva in profitarstva. Naj se nam zemlja in delo n. pr. pokažeta v novi, lepši luči! Naj se nam zemlje ne prikaže kot suhoparen kapital, ki naj se obrestuje, marveč kot skrivnostno kmetovo delavnico, ki skriva v sebi nebroj poznanih in nepoznanih zakonov rasti, cvetenja in zorenja. Delo nam ne bodi zgolj gospodarski faktor izdatkov, marveč tudi izpolnitev življenskega smotra. In lahko bi omenili še dolgo vrsto drugih primerov, kako naj se učimo novega gledanja svojega gospodarjenja. Tudi tod je treba seči nazaj v gospodarsko miselnost naših prednikov in nam jo predočiti v novih besedah in v moderni obliki. Kje drugod kot na gospodarskih tečajih bi bila za to najlepša prilika!	O. J.
O ensiliranju krompirja. Letošnja letina krompirja je razmeroma dobra. A nagnjen je k gnilobi in se zanj plačujejo nizke cene. To dvoje dela našim gospodarjem velike preglavice in k odstranitvi prvega nedostatka naj poslušajo naše navodilo. Napredni strokovni listi priporočajo letos ensiliranje krompirja, ki ga ohrani črez zimo in celo do prihodnje letine nepokvarjenega. Skoplje se na primernem kraju dolga jama z 1 do 1 Ve m globoka in Ve m široka. Če je zemlja ilovitasta, zadostuje, da se jamo obije z močnimi deskami, sicer pa naj se jo cementira. Za ensiliranje pripravljeni krompir se kuha v kotlih najdalje en dan, da se zdrobi oziroma pri tlačenju v jami zmeči. Jamo se do vrha napolni in krompir dobro stlači, nakar se ga pokrije s slamo in z Ve m debelo plastjo zemlje, da ne propušča zraka. Tako ensiliran krompir ostane nepokvarjen celo leto. Lahko se ga rabi tudi vmes, vendar
naj se jame ne odgrne cele, temveč toliko, kolikor se rabi krompirja.
Konserviranje zelenjadi črez zimo. Poletje je mimo in sredi hladne jeseni smo. Varčni gospodinji dela preglavice vprašanje, kaj naj ukrene, da ne bo njena vrtna zelenjad žalostno poginila na prostem. In družini bi se prilegalo, če bi tudi v zimskem času videla na mizi poleg jabolk kak svež pridatek. Zato hočemo danes na kratko seznaniti naše gospodinje s toplo gredo. Najboljša shramba za svežo zelenjad je seveda topla in zračna klet, kamor nanosimo srednje suhe prsti za zelje, ohrovt in endivijo. V pesek pa zakopljemo redkev, peso in korenje. Koder pa nimajo tople in zračne kleti, pa naj si pomagajo s toplo gredo. V senčnem, nekoliko višje ležečem kraju, kamo.r voda nima dostopa, zabijemo v zemljo po tri kole v dveh vrstah. Ob vnanji strani kolov prislo-I nimo 30—40 cm široke deske, da dobimo obliko 130—150 cm široke grede v obliki pravo-kota. Gredo še nekoliko poglobimo za kakih 20 cm in zmečemo prst na vnanjo stran k deskam, da jih tišči h kolom. V to gredo vlagamo endivijo, zelje, kolerabo, ohrovt, rdeče zelje i. dr. Ko je greda napolnjena z zelenjadjo, jo ob deževnem ali mrzlem vremenu pokrivamo z deskami. V mrazu in snegu pa namečemo na deske še gnoja, listja ali lahke prsti. Ob toplih zimskih dnevih moramo gredo večkrat prezračiti, odstraniti plesnjivo listje. V taki gredi bo ostala zelenjad vedno sveža in jo celo lahko postavimo na mizo v spomladi. Skrbeti moramo, da gredo pravočasno pripravimo. Za to je najboljši čas koncem oktobra ali še pozneje. Paziti pa je treba, da se zelenjad vlaga v suhem in ne v deževnem času. Izmed zelenjadi se najprej vlaga najobčutljivejšo endivijo in najzadnje najbolj odporno rdeče zelje in ohrovt.
Nekaj malega o svinjereji. Svinjereja prihaja v naših krajih v vedno večjo veljavo, delno pač zaradi razmer na trgu, delno pa tudi, ker ne prizadeva gospodarjem in gospodinjam tolike skrbi in stroškov kot govedoreja ali celo konjereja. Vendar so nedostatki svinje-reje v naših krajih še veliki in dobro bo, če jim naši gospodarstveniki v okvirju Kmečke zveze posvetijo posebno pažnjo. Največjo napako pač delamo, ker ne znamo ceniti pomena držanja svinj in prešičev v prosti naravi. Mati narava je tudi tovrstnim bitjem v najobilnejši meri pogrnila na prostem in jih obdarila z organi, da si po potrebi iščejo sveže hrane. S kuhanjem svinjske krme si delamo obilo skrbi in stroškov, napravljamo drva in pripravljamo kotle, a s tem uničujemo velik del živ-Ijenskih snovi, ki jih ima sveža rastlina. Značilno je, da se na svinjerejskih tečajih vedno bolj naglaša pomen svežega krmljenja in zato bo dobro, če predvsem ta nauk iz tečajev dobro pomnimo in si s tem prihranimo mnogo nepotrebnega dela in odvisnih izdatkov.
Najnovejša odredba glede pitanja svinj.
Vlada pripravlja posebno odredbo, s katero bo prepovedala obrtno pitanje svinj. S svinje-rejo se ne smejo pečati podjetja, ki nimajo dovolj lastne zemlje. Veleposestva ne smejo imeti nad 100 svinj (izvzemši prašiče). Vlada je to odredila z vidika, da pridrža svinjerejo I malim kmetom, ker imajo veleposestva večjo j možnost sc baviti s poljedelstvom, mlekar-j stvom ali gozdarstvom. S tem se upa, da se bo cena za kg žive teže dvignila za 30 do j 40 grošev.
Celovški trg minulega tedna:	Pšenica
j 33—34, rž 19—20, ječmen 14—16, oves 15—17, ajda 20—22, koruza 14—19, leča, fižol 40—60, krompir 12—14, sladko seno 6—7, kislo 5, slama 5, zelje 30—40, repa 20—40, goveja mast 4—5, sirovo maslo 3.60—5.—, prekajena slanina 2.20—2.60, svinjska mast 2.40—2.80, smetana 2.40—4.—, mleko 44, jajca 14—15, kokoši
3.00—	4.00, drva trda 4.00—5.00, mehka
3.00—	4.00 za kvadr. meter.
4. božja zapoved: Spoštuj očeta in mater! Spoštuj tudi jezik, zemljo in dom, ki si ga prejel od očeta in matere!
| "razne vestì "1
Bombe iz vesoljstva. Vsem je še v spominu lanskoletni polet prof. Piccarda z balonom v višino 17 km nad zemljo. Vojna tehnika se sedaj bavi z vprašanjem, kako bi doseženo višino zamogla porabiti v svoje svrhe. Tako so Amerikanci zgradili poseben vojni balon, imenovan, stratoplan, ki se bo lahko dvigal v višine nad 10 km nad zemljo. Imel bo poseben aparat za metanje bomb, plinskih bomb in posod s povzročitelji kužnih bolezni. Letalec je zvezan s poveljniki na zemlji po radiu, jim oddaja poročila in sprejema vesti. Čim bo izbruhnila vojna, bo ta zračni velikan odrinil j med oblake v sovražnikovo deželo. Razdejal bo mesta in utrdbe tako naglo, da ne bo nobeno vojno poveljstvo obvladalo razvoja dogodkov. Obramba zoper napad iz take višine I bo postala nemogoča. Vojno bo končno vodila le še mala skupina tehniških strokovnjakov. Dvoboj bo trajal, dokler bodo nasprotnikom na razpolago bencin, bombe in bacili. — Tako slikata bodočo vojno časopisje in domišljija. A kaj pravi znanost k temu?!
Človek v torpedu. Torpedo so podmorske bombe, ki jih izstreljujejo podmorski čolni v sovražne ladje, ki se nahajajo v njihovi bližini. Dosedanji torpedo je bil zračnim bombam močno podoben, podmornica je zamogla streljati z njim samo v ravni črti. Če je sovražna ladja opazila grozečo nevarnost, sg je je takoj ubranild na ta način, da je obrnila proti podmornici svoj koničasti prednji konec, nakar torpedo seve ni zadel in se je razletel brez večje škode v vodi. S par ladjinimi streli je bila nato podmornica izgubljena. Iz Japonske prihajajo sedaj poročila, da so vojaški tehniki skonstruirali torpedo, ki bo že izstreljen lahko sledil gibom ladje in jo zadel, četudi je varovala svojo stran. Ta japonski torpedo je zgrajen tako, da sedi v njem mehanik, ki izstreljeni torpedo vodi lahko^ tudi v krivi črti v smeri proti ladjini strani. Taka podmorska bomba svojega cilja ne more več zgrešiti, jasno pa je obenem, da se z bombo razleti tudi človek, ki sedi v njej in dirigira njeno smer. Na poziv japonske vojaške oblasti se je za ta smrtni posel v torpedu javilo nad 5000 častnikov, ki so se takoj izjavili pripravljene žrtvovati življenje za domovino. Oblast je iz vrste prijavljenih zaenkrat izbrala 400 častnikov, katere bo sedaj primerno izšolala. Japonci se bavijo še s problemom konstrukcije sličnih zračnih bomb. Pri vsej grozoti novega orožja je izredna požrtvovalnost japonskih častnikov občudovanja vredna in razumljiva le iz značaja vzhodnih narodov, ki so pripravljeni za višje ideale žrtvovati tudi svoje najdražje: življenje.
Stričkov kotiček. Zbegali ste ga, sivolasega starčka, vi mladi prijatelji Anici iz Vesce, Micka iz šentjakobske sirotišnice, Elanzej iz Sveč, Marica iz Podjune in vi drugi. Radovedni ste nanj in ga zato hočete imeti med se, da mu pogladite njegovo sivo brado in mu na uho govorite mehke besede. Pa on je star in betežen za potovanja in tudi slabo sliši. Zato bo ostal zaenkrat raje v svojem celovškem kotičku in odtod učil in vzpodbujal svoje mlade prijatelje. Osem križev ima na hrbtu, zato pa je moder in izkušen. Danes se je namenil, da zaupa svojim prijateljem veliko skrivnost. Vendar je noče dati poceni in se. je zato pomenil z hudomušnim stavcem na Dunaju, kjer tiskajo naš list. Ta je zmešal besede njegovih štirih stavkov, da stričku prihrani nekaj njegovih lepih književnih nagrad. No, mladi prijatelji, pretuhtajte in uredite jih, da pogruntate njegovo skrivnost. Potem pa pošljite rešitve na njegov celovški naslov, da jih pregleda in izžreba v komisiji srečne tri nagrajence. Stavki so: Treba je življenje za plamenitega srca in razuma srečno jasnega. Tem stremela za naša notranjim slovenska naj bogastvom bi mladina. Polna bodočnost njena miru in sreče potem tihe bode. Sijalo rodu zlato in našemu spet bo sonce.
Inseriraite v Koroškem Slovencu!
Lastnik: Pol. in gosp.
društvo *a Slovence na Koroškem v Celovcu. - Založnik, izdatelj in odgovorni urednik: Ž i n k o v s k y Josip, typograf, Dunaj, X., Ettenreichgasse tiskarna Ant. Machat in družba (za tisk odgovoren Josip Zinkovsky), Dunaj, V., Margaretenplatz 7
9.
Tiska L i d o v »